26
223 zgodbe aleksandrink 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne ali pa samo pasivne spremljevalke moških. Italijanski zgodovinar Carlo Poni je pripomnil, da delovne migrantke ostajajo nevidne in neme še danes. Ali pa smo mi zgodovinarji tisti, ki nismo še razvili prave metodologije raziskovanja, s katero bi jih lahko videli in slišali 1 . Kot najbolj primerni sta se izkazali ustna zgodovina in analiza avtobiografskih virov, kot so pisma, dnevniki, memoari, pripovedi. Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, raziskovalka slovenskih migrantk v ZDA, je pri raziskovanju življenjskih zgodovin pomembno, da gre za življenja ljudi, ki niso izbranci političnih, vojaških in nacionalnih zgodovin. Gre za »demokratizacijo zgodovine« (in drugih humanističnih in družboslovnih ved), saj pridejo do besede tisti ljudje, ki jim malo arogantno in neustrezno pravimo »navadni«, »mali« ljudje. Kako in koliko se bo zaslišal njihov glas, pa je odvisno predvsem od raziskovalca in njegovih intimnih odločitev, kam se v mrežah oblasti in produkcije vednosti s svojim delom želi umestiti 2 . Šele v zadnjih dveh desetletjih je občutno naraslo 1 Carlo Poni, Storia d’Italia: Migrazioni, Torino, Giulio Einaudi editore, 2009, st. 118. 2 Mirjam Milharčič Hladnik: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, (ur.) M. Milharčič Hlad- Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo katja škrlj Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana

Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

  • Upload
    others

  • View
    7

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

223zgodbe aleksandrink

1. UVOD

Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne ali pa samo pasivne spremljevalke moških. Italijanski zgodovinar Carlo Poni je pripomnil, da delovne migrantke ostajajo nevidne in neme še danes. Ali pa smo mi zgodovinarji tisti, ki nismo še razvili prave metodologije raziskovanja, s katero bi jih lahko videli in slišali1. Kot najbolj primerni sta se izkazali ustna zgodovina in analiza avtobiografskih virov, kot so pisma, dnevniki, memoari, pripovedi. Kot poudarja Mirjam Milharčič Hladnik, raziskovalka slovenskih migrantk v ZDA, je pri raziskovanju življenjskih zgodovin pomembno, da gre za življenja ljudi, ki niso izbranci političnih, vojaških in nacionalnih zgodovin. Gre za »demokratizacijo zgodovine« (in drugih humanističnih in družboslovnih ved), saj pridejo do besede tisti ljudje, ki jim malo arogantno in neustrezno pravimo »navadni«, »mali« ljudje. Kako in koliko se bo zaslišal njihov glas, pa je odvisno predvsem od raziskovalca in njegovih intimnih odločitev, kam se v mrežah oblasti in produkcije vednosti s svojim delom želi umestiti2. Šele v zadnjih dveh desetletjih je občutno naraslo

1 Carlo Poni, Storia d’Italia: Migrazioni, Torino, Giulio Einaudi editore, 2009, st. 118.

2 Mirjam Milharčič Hladnik: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, (ur.) M. Milharčič Hlad-

Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo

katja škrljSlovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana

Page 2: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

224

število študij o migrantkah in izrazito ženskih migrantskih tokovih. Najbolj očiten in že kar šolski primer študije ženske migracije na slovenskem prostoru je fenomen aleksandrink.

Aleksandrinke so bila dekleta in mlade žene iz Primorske, večinoma z Goriškega, Tržaškega in Vipavske doline, ki so hodile služit v Egipt, večinoma v Aleksandrijo (od tod tudi ime aleksandrinke), pa tudi v Kairo. Ta specifična oblika ženskega izseljevanja je bila na tem geografskem območju zelo množična in je trajala skoraj sto let. Običajno je migracija zajela tudi več generacij in odhajale so ena za drugo, mati, hčerka, sestra, nečakinja, vnukinja. Ker je bil ta pojav v zahodni Sloveniji tako množičen in ker predstavlja skoraj izključno žensko obliko migracije, ki je temeljito spremenila družinske in socialne odnose, je danes »aleksandrinka« že ustaljen termin za slovensko migrantko na delu v Egiptu, ki ga ne smemo enačiti z Aleksandrijčanko, tj. prebivalko Aleksandrije.

V referatu bom predstavila delne rezultate moje raziskave, ki jo izvajam na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije na Znanstveno raziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Raziskava temelji na zbiranju ustnih virov življenjskih zgodb aleksandrink, spominov njihovih družin, pisem, fotografij in drugih virov. Moji sogovorniki/pričevalci so razdeljeni nekako v 3 skupine: v prvi in žal najmanjši so še žive aleksandrinke, v drugi je več generacij njihovih potomcev iz Primorske, v tretji pa so njihovi varovanci in otroci, ki so odraščali v Egiptu.3

Zaradi dolgoletnega molka, tabuiziranja in nezadostnega znanstvenega raziskovanja ženskih migracij v Egipt, so se aleksandrinke v kolektivni spomin usidrale v podobi Lepe Vide, enega najbolj znanih likov iz slovenske literature. To je, poleg obsojanj v klerikalnem časopisju in raznih podtikanj okolice, povzročilo večinoma negativen odnos do aleksandrink ter jih potisnilo v pozabo in marginalizacijo. A kot poudarja več raziskovalk, je pri zbiranju življenjskih zgodb migrantk in »navadnih« žensk na splošno pogosto na delu tudi ženska samocenzura ali t.i. »sindrom skromnosti« in mnogo raziskovalk je pri beleženju ženskih zgodb in glasov pri svojih sogovornicah naletelo na prepričanje, da ni nič, kar so v svojem življenju naredile ali dosegle, vredno omembe.

2. ZGODOVINSKI PREGLED

Aleksandrinke so v Egipt migrirale večinoma zaradi ekonomskih razlogov. A pri tem je treba tudi poudariti, da je vsaka odločitev za odhod splet različnih subjektivnih in intimnih odločitev posameznika. Poleg tega je delo v Egiptu

nik, J. Mlekuž 2009, Ljubljana, založba ZRC 2009, st. 17-18.

3 Raziskava L6-2203: »Ustvarjanje spomina in ohranjanje kulturne identitete med slovenskimi izse-ljenci in njihovimi potomci« je financirana s strani ARRS in Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Page 3: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

225zgodbe aleksandrink

predstavljalo neko ustaljeno prakso ekonomskega preživetja. Ista dela so ženske namreč opravljale tudi v drugih italijanskih mestih, zlasti v Gorici in Trstu, a zaslužek v Egiptu je bil tudi štirikrat višji. S prisluženim denarjem so aleksandrinke kupovale zemljo in gradile hiše, večletna odsotnost pa jih je odtujila od družinskih članov, predvsem od njihovih otrok. Posebna kategorija aleksandrink so mlada, neporočena dekleta. Te so šle v Egipt, da bi pomagale svojim zadolženim družinam, včasih pa tudi zato, da so si zaslužile svojo doto. Zanje je bilo delo v Egiptu večkrat korak k neodvisnosti in samostojnosti.

V Egiptu so aleksandrinke delale kot varuške, dojilje, služkinje in spremljevalke v premožnih družinah. Izseljevanje Slovenk v Egipt se je začelo v drugi polovici 19. stoletja in je povezano z odprtjem Sueškega prekopa (1869) ter z gospodarskim razcvetom Egipta. Končalo pa se je s koncem druge svetovne vojne oziroma z egiptovsko revolucijo (1952) in Naserjevo nacionalizacijo Sueškega prekopa (1956), ko so se domov vrnile še zadnje aleksandrinke.

Prve Slovenke so v Egipt prišle kot služkinje tržaških družin. Časovno je izseljevanje v Egipt potekalo nekako v dveh večjih valovih, mejnik med njima pa je prva svetovna vojna. Po vojni so se ekonomskim vzrokom pridružili še politični pritiski fašizma nad Slovenci. Ali kot je razložila aleksandrinka Dora Arčon:

Po prvi svetovni vojni so bile vse vasi porušene. Nekaj let je bilo dovolj dela in smo se lahko preživljali. Po letu 1926 pa ga je zmanjkalo. In če fantje niso bili pri fašistih, sploh niso mogli dobiti dela. Obenem so fašisti rušili in požigali vse, kar je bilo slovensko. Moški so začeli odhajati v Južno Ameriko, ženske pa v Egipt. Plača je bila dobra in blizu je bil. Naše hiše so bile vse zadolžene. Mama si je sposojala za hrano in vračala z dvanajstodstotnimi obrestmi. Imeli smo mizarsko delavnico, a po letu 1926 ni nihče potreboval oken in vrat.4

Ženske so se v Egiptu zlahka zaposlile, saj so bile aleksandrinke znane kot delavne, poštene in urejene ženske s smislom za otroke in so se hitro naučile tuje jezike. Claudia Roden, rojena v Kairu, se spominja:

Vsi smo imeli slovenske varuške. Ali pa smo jih vsaj hoteli imeti. (…) To je bilo najboljše, kar se ti je lahko zgodilo. Vse dobre družine v Kairu so imele varuške. (…) Judi so imeli najraje Slovenke, tepli so se zanje. (…) Slovenke so imele toplino. Prišle so iz vasi, iz tesno povezanih življenj. Niso prišle s pravili in z naučenimi tehnikami. Niso bile poklicne varuške, ampak dekleta iz vasi, ki so v Egipt prišle iskat delo, ker ga doma ni bilo, in so bile pogosto edini vir dohodka. Bile so zelo pobožne in prav neverjetno čednostne. Hodile so v cerkev in bile vedno brezhibno oblečene. Elegantne.5

O visokem ugledu slovenskih varušk oziroma guvernant priča tudi podatek, da je ena med njimi – Marija Faganelli iz Mirna – vzgajala nekdanjega predsednika

4 Sonja Merljak, Vez z domovino so bili zavitki in potice, v: “Delo”, št. 191 21. avgust 2002: 8.

5 Hladnik Milharčič, Ervin, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervju s Claudio Roden. “Dnevnik, Objektiv”, št. 66 (8. marec 2008): 20–23.

Page 4: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

226

OZN Butrosa Galija in albanskega kralja Zoguja.6 Skoraj neverjetna pa je tudi zgodba Avgustine Vovk iz Gradišča nad Prvačino. Med prvo svetovno vojno je bilo Gradišče popolnoma uničeno in s petimi otroki je odšla v begunstvo v Litijo. Mož je padel na srbski fronti, tako da ji po vrnitvi domov ni preostalo drugega, kot da gre v Egipt, kjer je pred vojno delala že trikrat. In odšla je naravnost na kraljevi dvor, kjer je postala spremljevalka matere kralja Faruka. Pozneje je na dvor spravila še svoji hčeri, nečakinji in sosedi. Ena hčerka se je zaposlila kot prva spremljevalka kraljice Faride, druga pa kot spremljevalka kraljeve sestre. Sosedi sta postali varuški kraljevi vnukinji in vnuku Hassan Bayu, nečakinji pa sta odšli na dvor v Teheran kot spremljevalki princese Fawzije, prve žene iranskega šaha Reze Pahlavija.

2.1. ŽIVLJENJE V EGIPTU

Aleksandrinke so se zaposlovale najprej pri Italijanih, saj so prve prišle v Egipt skupaj s tržaškimi družinami. Pri iskanju službe in urejanju vseh potrebnih dokumentov so izkoriščale dobro organizirane družinske in prijateljske socialne mreže, ki so se stkale med Egiptom in Primorsko. Te so igrale tudi ključno vlogo pri reorganizaciji družinskega življenja doma in komunikaciji med razseljenimi družinskimi člani. Običajno jih je ob prihodu služba že čakala. Že pred odhodom je bilo treba narediti vpoklic, tj. neke vrste delovno vizo, ki so jim jo uredili bodoči delodajalci ali pa druge aleksandrinke v Egiptu.

Varuške so bile ves dan z otroki, njihove matere se z njimi niso veliko ukvarjale. Prostega časa so imele zelo malo, praviloma ob vikendih niso bile proste. Zaradi tega so bile tudi najbolje plačane. Sobarice so imele več prostega časa, praviloma dva dneva v tednu. Po pripovedovanju mojih sogovornikov so prosti čas izkoristile za medsebojne obiske, nakupovanje, ob nedeljah obisk maše in Azila Franca Jožefa in kasneje Jugoslovanskega kluba in včasih tudi za popoldanske kino predstave. »Po drugi svetovni vojni nas je bilo še malo Slovenk ostalo v Egiptu. In ker se povpraševanje po nas ni zmanjšalo, smo si lahko izmišljevale. Zahtevale smo višje plače in več svobode«7, se spominja Marija Černe.

2.2. OBSOJANE IN SRAMOTENJE DOMA

Doma pa je bila zgodba popolnoma drugačna. V listu Soča je izhajala serija člankov z naslovom Rak na telesu primorskega ljudstva, kjer je pisalo, da je

6 O tem glej več v knjigi Dorice Makuc Aleksandrinke (1999: 161).

7 Katja Škrlj, Komaj sem čakala da zrastem in postanem aleksandrinka: demitiziacija aleksandrink, v: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, (ur.) M. Milharčič Hladnik in J. Mlekuž, Ljubljana, Založba ZRC, 2009, st. 157.

Page 5: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

227zgodbe aleksandrink

aleksandrovanje pogubno za ženo, moža, otroke, za občino, za državo, za cerkev, da, tudi za premoženje (…) aleksandrovanje škodi ženam in njihovi nravnosti (…) ko mlado dekle, neizkušeno ide daleč čez morje v trgovinsko, razbrzdano pomorsko mesto, kjer se vse lesketa, vse vabi v zanjko z zgledom! Aleksandrovanje škodi pa ženskam tudi na veri: v Aleksandriji so večinoma Mohamedani, Judi, razkolniki in ne broj drugih veroizpovedi…8

Znotraj svojih družin so bile aleksandrinke večinoma spoštovane, v svoji skupnosti (vasi, domačem kraju) pa deležne mnogih obsojanj in zaničevanj. Veljale so za uničevalke družin in včasih celo za ženske, ki si služijo denar na nepošten način. Ko sem v pogovoru ta namigovanja omenila Claudii Roden, je vzdihnila: Kdaj le naj bi to počele? Saj so bile od jutra do večera in vse dni v tednu zasedene z nami otroki. Če so imele prosto, so šle v cerkev ali k nunam. In čeprav obstajajo določeni indici celo o trgovini z belim blagom v Egiptu,9 je zelo verjetno, da je bilo šikaniranje posledica strahu pred emancipacijo žensk in poskus diskreditacije žensk, ki so imele v svojih rokah ekonomsko moč in s tem v družini možnost odločanja. Za molkom se torej ni skrivala samo zgodovinska nepomembnost aleksandrink, njihovo dolgoletno sramotenje, temveč tudi strah pred njihovo preveliko močjo.

3. KOLEKTIVNI SPOMIN

3.1. LEPE VIDE

Kolektivni spomin na aleksandrinke je ujet v literarni lik Lepe Vide, ki zaradi hrepenenja po lepšem življenju zapusti moža in majhnega otroka in gre na španski dvor dojit španskega kraljeviča. Inga Miklavčič-Brezigar pravi, da v pesmi odseva negativen odnos moških piscev do omenjene ženske migracije, ki povzroča psihični in moralni propad žensk, posledica česar sta lahko samo zaslužena kazen in obžalovanje. Kazen Lepe Vide je večni spomin na bolnega otroka in ostarelega moža ter občutek krivde, da je zaradi obljub po boljšem življenju zapustila dom. Podobna kruta usoda doleti tudi Maliko iz Aškerčeve pesmi Egipčanka, ki gre v Egipt služit, konča v haremu, na koncu zboli in skesano pride domov umret. Pesem se konča s svarilom vsem mladim dekletom, naj ne končajo kot Malika.10. Odnos moških literarnih piscev se do danes ni veliko

8 Zvone Žigon, Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku, Ljubljana: Založba ZRC SAZU 2003: 15.

9 Glej npr. članek Alberta Rejca (1960) o pritožbah Andreja Gabrščka zaradi neukrepanja avstro-ogrskih oblasti v zvezi s trgovino z belim blagom leta 1907. Trgovina z belim blagom je zelo prisotna tudi v zbirki novel Marjana Tomšiča Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank (2006).

10 Barbič, Ana in Inga Miklavčič-Brezigar. Domestic work abroad, a necessity and an opportuni-ty for rural women from Goriška borderland region of Slovenia. Gender, Migration and Domestic Service (ur. Janet Henshall Momsen). London in New York: Routledge, 167–168.

Page 6: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

228

spremenil, saj je tudi v zbirki novel Južni veter Marjana Tomšiča11 mogoče zaslutiti obsojanje. Aleksandrinke so namreč za vsako svoje neprimerno vedenje kaznovane z nesrečo oziroma negativnim izidom zgodbe.

Aleksandrinke so obsojali predvsem zato, ker so »zapustile« svoje otroke in odšle skrbet za druge. Očitki o brezbrižnosti, krutosti in »nenaravnosti« so leteli zlasti na dojilje, ki so nekaj tednov po porodu pustile svoje otroke in odšle v Egipt dojit druge. Pri tem se, kot pravi Daša Koprivec, pozablja, »da pri tistih aleksandrinkah, ki so ostale v Egiptu več let in so doma imele svojo družino, kateri so ves čas pošiljale denar, ni šlo za odhod v Egipt, ampak za sprejeti način življenja, na katerega so tako ali drugače pristali vsi odrasli družinski člani«12.

Italjanska zgodovinarka Daniela Perco, ki je preučevala dojilje iz območja Belluna v deželi Veneto, opozarja, da se pri teh migracijah ne sme zanemarjati pomena tipa družine oz. družinske organizacije. Poleg nuklearne je obstajala tudi razširjena družina. Njen najstarejši član je imel vlogo nekakšnega družinskega poglavarja, ki mu pripadata avtoriteta in ekonomska kontrola družine. Mlade ženske so odhajale služit tudi zato, da si je mlada družina lahko kupila hišo in kos zemlje ter se tako osamosvojila od razširjene družine13 (Perco 1984: 21–22). V taki ekonomski situaciji, ko je družina na robu preživetja, so potrebe enega člana družine, v tem primeru otroka, podrejene potrebam drugih članov.

Zaradi migracij je bilo treba reorganizirati družinske in sorodstvene odnose. Malokaterega otroka so aleksandrinke zapustile, kot se jim je očitalo; večina je svoje otroke pustila v oskrbi bližnjih ali daljnih sorodnikov, zelo veliko vlogo pri skrbi zanje pa je imel oče. Odnos očeta do ženinega odhoda in podpora, ki jo je med materino odsotnostjo nudil otrokom, sta bila pri oblikovanju odnosa do mater ob njeni vrnitvi ključna. Pri tistih družinah, ki so preko pisem in fotografij ohranjale konstantno povezanost, zamere in odtujitve skoraj ni bilo. Tako mati kot otrok sta sicer trpela zaradi ločitve, a ob zadostni čustveni podpori razširjene družine in socialni podpori okolice se otroci niso počutili zapuščene in so dejali, da pač družina ne bi mogla (pre)živeti, če mama ne bi šla delat v Egipt. Večina zapuščenih otrok, s katerimi sem se pogovarjala, je kot izredno travmatično obdobje v svojem življenju navajala obdobje fašizma, vojno in povojne dogodke, ne pa materinega odhoda v Egipt. Seveda sem naletela tudi na primere, ko otrok ni dobival dovolj podpore s strani družine ali okolice, se zato čutil zapuščenega in je materino odsotnost doživljal zelo travmatično, ob njeni vrnitvi pa jo je odklanjal. To je bilo zlasti prisotno pri sirotah, ki so zaradi različnih razlogov ostale tudi

11 Tomšič, Marjan. Južni veter. Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Založba 2000.

12 Daša Koprivec, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma. “Etnolog”, 2006. Ljubljana: Slo-venski etnografski muzej, st. 101

13 Perco, Daniela (ur.). Balie da latte, Una forma peculiare di emigrazione temporanea, Centro per la documetazione della cultura popolare. Feltre: Comunita Montana Feltrina, cetro per la documen-tazione della cultura popolare, 1984, st. 21-22.

Page 7: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

229zgodbe aleksandrink

brez očeta. Zelo pogosto je tudi bila čustvena prizadetost in posledično zamera do mame bolj prisotna pri hčerkah kot pri sinovih.

3.2. CERKEV IN EMANCIPACIJA ŽENSK

Za razumevanje odnosa do aleksandrink in ženskih migracij je ključnega pomena preučevanje vloge Katoliške cerkve, saj je sistematično obsojanje in včasih tudi sramotenje mogoče zaslediti zlasti v klerikalnem tisku. Biljenski vikar je leta 1871 celo na knežji nadškofijski urad v Gorici naslovil prošnjo za posredovanje pri c. kr. glavarstvu, da bi aleksandrinkam iz omenjene vasi nehali izdajati potne liste in tako ustavili izseljevanje, češ, da je njihovo »fizično in moralno življenje ogroženo«. Njegovi prošnji ni bilo ugodeno.14

Odnos Cerkve in klerikalnega časopisja do aleksandrink je bil negativen zato, ker so izstopile iz ustaljene predstave o ženski, ki jo Marjan Drnovšek15 strne v ugotovitev »žena naj bo doma, čaka naj na moža«. V patriarhalnem okolju 19. in prve polovice 20. stoletja je bila poudarjena vloga ženske kot matere in soproge, odvisne od moža, glavnega hranilca družine. Kot pravi Marta Verginella, so si pisci krščanskih moralnih podukov v drugi polovici 19. stoletja prizadevali za strogo delitev dela med spoloma in priklenitev žensk na dom. Prestop hišnega praga so razlagali kot veliko grožnjo moralni integriteti družine.16 In aleksandrinke so utelešale točno to fantazmo. Tradicionalna delitev dela in vlog znotraj družine je bila »obrnjena«, ženske so služile denar in šle od doma, moški pa so ostali doma, skrbeli za otroke in opravljali tradicionalno ženska gospodinjska opravila (največkrat sicer ob pomoči tašč oziroma babic, pa tudi to ni bilo pravilo). Ker so v Egiptu veliko zaslužile, so s tem denarjem doma lahko kupovale hiše in zemljo. V njihovih rokah se je tako skoncentrirala ekonomska moč in s tem avtoriteta v družini. Vendar tega ne gre precenjevati, kajti v mnogih primerih so bile aleksandrinke bolj kot emancipirane ženske izkoriščene ženske. Z denarjem, ki so ga pošiljale za odplačevanje zadolženih kmetij, so služile razne posojilnice in gostilne. Možje so ta denar večkrat zapili, samo v vasi Prvačina je po pripovedovanju na račun denarja aleksandrink nastalo enajst gostiln. Po vrnitvi domov so običajno spet zasedle svoje mesto v patriarhalno urejeni družini, pa tudi njihova odločitev za odhod je bila večkrat sad dogovora vseh družinskih članov kot pa samostojna odločitev ženske.

Mlada dekleta, ki so se v Egiptu poročile in tam ustvarile družino, pa so tudi naletele na t.i. stekleni strop. Po poroki praviloma niso več delale, ampak so ostale doma in skrbele za družino. Tudi v predvojni Aleksandriji je zaposlena soproga za

14 Dorica Makuc, Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1993, st. 26.

15 Marjan Drnovšek, Izseljenke v očeh javnosti, v: Ženske skozi zgodovino (ur. Aleksander Žižek). Celje: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004, st. 385

16 Verginella, Marta, Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006, st. 12.

Page 8: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

230

moža pomenila neke vrste sramoto, kot da je sam ni zmožen preživljati. Kot mi je pripovedovala hčerka aleksandrinke in Libanonca (ortodoksne veroizpovedi) je bila mama tisti družinski član, ki se je zavzemal za določeno liberalnost zlasti v odnosu do »orientalskega« očeta, kot ga ona imenuje. Mama je vztrajala, da se morajo šolati, jim dovolila, da se šminkajo, predvsem pa da mora biti samostojna in sposobna tudi finančno poskrbeti zase, brez zaščite moža: »Mame od mojih prijateljev v Aleksandriji pred poroko niso delale in finančno same skrbele zase, moja pa je in zaradi tega sem bila vedno nanjo strašno ponosna«, je zaključila.

3.3. ORIENTALIZEM

Poleg reduciranja aleksandrink na podobe trpeče Lepe Vide je dokaj pogosta tudi podoba eksotične aleksandrinke kot priležnice v haremih. To je klasičen primer čistega orientalizma oz. evropskega imaginarija Bližnjega vzhoda, kot ga je definiral palestinsko-ameriški literarni teoretik Edvard Said.17 Ta vzorec je izredno trdovraten in mu je podlegel celo znani italijanski novinar Paolo Rumiz, ki je še leta 2005 (!) v svojem članku v Repubblici omenjal zgodbo o žlahtni gospe, ki je na začetku 20. stoletja hodila domov v dolino Soče na obisk v spremstvu evnuhov.18 Te trdovratne eksotične percepcije Evropejcev o Bližnjem vzhodu in zgodbe o nesrečnih pogubljenih aleksandrinkah so moje sogovornike, ki so odraščali v Egiptu, spravljale v smeh, aleksandrinka Marija Černe pa je ob njih samo vzdihnila:

Ma če greš po svetu, imaš tudi malo pameti, a ne? V mojih časih haremov ni bilo več in ni mi všeč, kako pišejo v teh romanih. Če si bil mladoleten, je moral gospodar zate položiti 10 egiptovskih lir za primer, če si naredil kako neumnost. Lahko so te dali na šup (prisilni odgon). In to tudi ni bilo tako malo denarja, za 10 egiptovskih lir sem morala delati tri mesece.

4. SKLEP – ALEKSANDRINKE NEKOČ IN DANES

Če so bile še pred nekaj desetletji aleksandrinke v pogovorih tabu tema, danes to ni več tako. Hkrati z umiranjem še zadnjih aleksandrink prihaja do revitalizacije spomina nanje. Ta se skozi generacije njihovih potomcev spreminja od popolnega zavračanja pri prvi generaciji, preko zanimanja za eksotične kraje in zgodbe pri drugi, do popularizacije pri tretji generaciji potomcev, ki nanje ne gleda več samo kot na žrtve svojega časa, ampak skušajo trpeči in pasivni podobi aleksandrinke dati aktiven in pozitiven antipod, s katerim se lahko identificirajo tudi sodobniki. Tudi Claudia Roden je opozorila, da navkljub žalostni življenjski zgodbi marsikatere aleksandrinke ta sama sebe ni dojemala kot žrtev: Marijinega

17 Edward W. Said, Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana, ISH 1996.

18 Rumiz, Paolo, L’ antica rotta delle badanti italiane. “La Republica”, št. 28. avgust 2005: st. 30.

Page 9: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

231zgodbe aleksandrink

življenja nisem dojemala kot nekaj žalostnega. Bilo je njeno življenje in živela ga je pogumno in dostojanstveno z nami v Kairu19 .

Zaradi različnih okoliščin so aleksandrinke postale zanemarjen zgodovinski subjekt, deležen le malo pozornosti raziskovalcev. Klerikalno časopisje jih je obsojalo, okolica večkrat zavračala in podtikala razna namigovanja, zgodovina pa jim je posvečala malo pozornosti. Tako da so podobo o njih v glavnem ustvarili literati. Tudi kot literarne junakinje moških piscev so bile deležne obsojanj in kaznovanj. Mitološka podoba aleksandrink pa je tako ali tako zreducirana na dojilje oz. lik Lepe Vide, čeprav jih med vsemi aleksandrinkami ni bilo niti za četrtino. V senci minaretov na aleksandrinke niso prežali samo nevarnost, trpljenje in moralna poguba, kot so radi poudarjali v (klerikalnem) tisku, temveč tudi svetovljanstvo, emancipacija in sreča. In to je bilo mogoče za nekatere še bolj strašljivo.

Literatura:

Ana Barbič in Inga Miklavčič-Brezigar. Domestic work abroad, a necessity and an opportunity for rural women from Goriška borderland region of Slovenia. Gender, Migration and Domestic Service (ur. Janet Henshall Momsen). London in New York: Routledge.

Carlo Poni, Storia d’Italia: Migrazioni, Torino, Giulio Einaudi editore, 2009.

Daniela Perco, (ur.). Balie da latte, Una forma peculiare di emigrazione temporanea, Centro per la documetazione della cultura popolare. Feltre: Comunita Montana Feltrina, centro per la documentazione della cultura popolare, 1984.

Daša Koprivec, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma. “Etnolog”, 2006. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

Dorica Makuc, Aleksandrinke. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 1993.

Edward W. Said, Orientalizem : zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana, ISH 1996.

Ervin Hladnik Milharčič, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervju s Claudio Roden. “Dnevnik, Objektiv”, št. 66 (8. marec 2008).

Katja Škrlj, Komaj sem čakala da zrastem in postanem aleksandrinka: demitiziacija aleksandrink, v: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, (ur.) M. Milharčič Hladnik in J. Mlekuž, Ljubljana, Založba ZRC, 2009.

Marjan Tomšič, Južni veter. Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana: Založba 2000.

Marjan Drnovšek, Izseljenke v očeh javnosti, v: Ženske skozi zgodovino (ur. Aleksander Žižek). Celje: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004.

Marta Verginella, Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006.

19 Hladnik Milharčič, Ervin, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervju s Claudio Ro-den. “Dnevnik, Objektiv”, št. 66 (8. marec 2008), st. 22.

Page 10: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

232

Mirjam Milharčič Hladnik: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, (ur.) M. Milharčič Hladnik, J. Mlekuž 2009, Ljubljana, založba ZRC 2009.

Paolo Rumiz, L’ antica rotta delle badanti italiane. “La Repubblica”, št. 28. avgust 2005.

Sonja Merljak, Vez z domovino so bili zavitki in potice, v: “Delo”, št. 191 21. avgust 2002.

Zvone Žigon, Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku, Ljubljana: Založba ZRC SAZU 2003.

Page 11: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

233zgodbe aleksandrink

1. Marija Bavčar di Sel (la seconda da sinistra) nel parco con i bambini che accudiva. La passeggiata al parco era un compito obbligatorio quotidiano delle bambinaie e al contempo anche una opportunità di socializzare, di parlare e di scambiarsi informazioni con le altre aleksandrinke .

1. Marija Bavčar iz Sela (druga iz leve) v parku z otroci, ki jih je varovala. Sprehod v park je bil obvezen del vsakdana varušk, hkrati pa tudi priložnost za druženje, pogovor in in izmenjanje različnih informacij z ostalimi aleksandrinkami.

Page 12: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

234

2. Marija Čebron di Batuja. Marija si sposò in Egitto con il libanese Felix Saab ed ebbe tre figli: Richard, Jacklyne e Robert. Dall’Egitto emigrò dapprima in Libano e poi in Canada, dove morì.

2. Marija Čebron iz Batuje. Marija se je v Egiptu poročila s Felixom Saabom libanonskega rodu in imela 3 otroke: Richarda, Jacklyne in Roberta. Iz Egipta je migrirala najprej v Libanon in nato v Kanado, kjer je tudi umrla.

Page 13: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

235zgodbe aleksandrink

3. Marija Černe iz Bilj s prijatljico na sprehodu. Proste popoldneve so aleksandrinke izkoristile za druženje med sabo, obisk Azila Franca Jožefa in Jugoslovanskega kluba, nakupovanje, obisk kina in podobno. Fotograija je ena izmed mnogih reportaznih fotografij, ki so jih naredili poulični fotografi in ki pričajo o vsakdnajme življenju aleksandrink v Egiptu.

3. Marija Černe di Bilje con un’amica durante una passeggiata. Le aleksandrinke sfruttavano i pomeriggi liberi per trovarsi fra loro, per fare visita all’asilo Francesco Giuseppe e al Club Jugoslavo, per gli acquisti, per andare al cinema e così via. La foto è una delle tante scattate dai fotografi di strada che sono testimonianze della vita quotidiana delle aleksandrinke in Egitto

Page 14: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne
Page 15: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

237le storie delle aleksandrinke

1. Introduzione

Per lungo tempo gli studiosi delle migrazioni hanno ritenuto questo fenomeno tipicamente maschile, le donne erano assenti, invisibili o semplici passive ac-compagnatrici degli uomini. Lo storico italiano Carlo Poni ha osservato che le donne migranti rimangono invisibili e mute anche oggi. Forse siamo noi storici a non aver sviluppato una metodologia di ricerca corretta con cui poter vederle ed ascoltarle1. Le forme più adatte si rivelano la storia orale e l’analisi delle fon-ti autobiografiche, come lettere, diari, memoriali e racconti. Mirjam Milharčič Hladnik, ricercatrice nel settore della migrazione femminile slovena negli Stati Uniti, sottolinea che l’importanza del considerare storie di vita vissuta sta nel fat-to che non si tratta di esponenti di storie politiche, militari o nazionali. Si tratta di una ‘democratizazione della storia’ (e di altre scienze umanistiche e sociali) poiché vengono alla ribalta quelle persone che noi, con un po’ di arroganza e scar-sa adeguatezza, definiamo ‘gente comune’, ‘uomini della strada’. Come e quanto si sentirà la loro voce dipende soprattutto dal ricercatore e dalla sua più intima scelta del dove collocarsi con il proprio lavoro nella rete delle autorità e della pro-

1 C. Poni, Storia d’Italia: Migrazioni, Torino, Giulio Einaudi editore, 2009. p. 118

Le storie delle aleksandrinke tra memoria ed oblio

katja škrljAccademia Slovena di Scienza ed Arte, Lubiana

Page 16: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

238

duzione del sapere2. Soltanto negli ultimi due decenni è sensibilmente aumen-tato il numero di studi sulle donne migranti e sugli eccezionali flussi migratori femminili. In questo senso l’esempio più evidente, e per certi aspetti già codifica-to, è, in ambito sloveno, il fenomeno delle aleksandrinke.

Le aleksandrinke erano ragazze e giovani donne provenienti dal Litorale, so-prattutto dal Goriziano, dai dintorni di Trieste e dalla Valle del Vipacco, che an-davano a servizio in Egitto, per lo più ad Alessandria (da cui anche il nome) ma anche al Cairo. Nell’area geografica indicata, questa specifica forma di migrazio-ne femminile fu molto marcata e durò circa un secolo. Generalmente interessava anche più generazioni e partivano una dopo l’altra madre, figlia, sorella, nipoti. Poiché nella Slovenia occidentale il fenomeno fu di così ampia portata e rappre-sentò una forma di migrazione quasi esclusivamente femminile che ha modifi-cato radicalmente i rapporti familiari e sociali, il termine aleksandrinka indica oggi la donna slovena emigrata in Egitto, e non va confuso con il vocabolo che designa le abitanti della città di Alessandria.

In questo contributo presenterò alcuni risultati di una ricerca che sto con-ducendo all’Istituto per l’emigrazione e la migrazione slovena, che fa parte del Centro di Ricerca Scientifica dell’Accademia Slovena di Scienza ed Arte. Lo studio si fonda sulla raccolta di fonti orali riguardanti storie di aleksandrinke, ricordi delle loro famiglie, lettere, fotografie ed altro ancora. I miei interlocutori/testi-moni possono essere suddivisi in tre gruppi: il primo, e purtroppo il più ridotto, è composto da aleksandrinke ancora viventi, il secondo comprende le generazio-ni a loro successive che vivono nel Litorale, il terzo dai bambini da loro accuditi che sono cresciuti in Egitto3.

I lunghi anni di silenzio, di tabù e di un’insufficiente analisi scientifica sulle migrazioni femminili in Egitto hanno ancorato le aleksandrinke, nella memo-ria collettiva, al mito della Lepa Vida, uno dei più noti della letteratura slovena. Proprio questo, oltre alle condanne dei giornali clericali e ad altre accuse dell’am-biente originario, ha contribuito a creare un atteggiamento negativo nei con-fronti delle aleksandrinke e le ha relegate nell’oblio e nella marginalizzazione. Ma, come molti studiosi evidenziano, raccogliendo le storie delle migranti e in generale di donne ‘comuni’ gioca un certo ruolo anche l’autocensura femmini-le, cioè una ‘sindrome di modestia’; nel registrare le storie e le voci delle donne, molti ricercatori hanno osservato nelle proprie interlocutrici la convinzione che, in ciò che hanno fatto o raggiunto nelle proprie vite, non ci sia nulla che valga la pena di essere ricordato.

2 Krila migracij: po meri življenskih zgodb, a cura di M. Milharčič Hladnik e J. Mlekuž 2009, Lju-bljana, Založba ZRC 2009, pp. 17-18

3 La ricerca L6-2003: Ustvarjanje spomina in ohranjanje kulturne identitete med slovenskimi izseljenci in njihovimi potomci è stata finanziata dall’ARRS e dal Ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu (Ministero per gli sloveni oltreconfine e nel mondo)

Page 17: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

239le storie delle aleksandrinke

2. Analisi storica

Le aleksandrinke sono emigrate in Egitto prevalentemente per ragioni economi-che. Ma a tale proposito va sottolineato che ciascuna decisione in merito alla par-tenza consiste in un intreccio di intime e soggettive considerazioni individuali. Inoltre il lavoro in Egitto rappresentava una prassi consolidata nel sostentamen-to economico. In realtà le donne svolgevano i medesimi lavori anche in altre cit-tà italiane, soprattutto a Gorizia e a Trieste, ma in Egitto si guadagnava anche quattro volte di più. Con il danaro ricavato le aleksandrinke compravano terre e costruivano case, ma la loro assenza per anni le allontanava dagli altri mem-bri della famiglia, soprattutto dai loro stessi bambini. Una categoria particolare di aleksandrinke è data dalle giovani ragazze non ancora sposate, che partivano per l’Egitto per aiutare le proprie famiglie indebitate ma talvolta anche per gua-dagnarsi la dote. Per loro questo ha spesso rappresentato un passo avanti verso l’indipendenza e l’emancipazione.

In Egitto le aleksandrinke lavoravano come bambinaie, balie, donne di servi-zio e dame di compagnia nelle famiglie agiate. L’emigrazione femminile verso questo paese cominciò nella seconda metà del 1800 ed è legata sia all’apertura del Canale di Suez (1869) sia allo sviluppo economico dell’Egitto. Il fenomeno si concluse con la fine della Seconda guerra mondiale, con la rivoluzione egizia-na (1952) e la conseguente nazionalizzazione di Suez operata da Nasser (1956), quando le ultime aleksandrinke fecero ritorno a casa.

Le prime donne slovene arrivarono in Egitto come donne di servizio delle famiglie triestine. Da un punto di vista cronologico si possono distinguere due ondate più consistenti, separate dalla Prima guerra mondiale. Dopo la guerra alle ragioni economiche si aggiunsero anche le pressioni del fascismo sul popolo slo-veno. O anche, come spiega l’aleksandrinka Dora Arčon:

Dopo la Prima guerra mondiale tutti i paesi erano in rovina. Per alcuni anni c’era anco-ra abbastanza lavoro e riuscivano a cavarcela. Ma dopo il 1926 non c’era più niente da fare. E se i ragazzi non si iscrivevano al fascio non riuscivano a trovare lavoro. Intanto i fascisti distruggevano e bruciavano tutto quello che era sloveno. Gli uomini comin-ciarono a partire per il Sud America, le donne per l’Egitto. Pagavano bene ed era vicino. Le nostre famiglie erano tutte indebitate. Mia mamma chiese un prestito per poter mangiare e lo restituì con gli interessi del 12 per cento. Avevamo una falegnameria, ma dopo il 1926 nessuno aveva bisogno di finestre e di porte.4

In Egitto le donne trovavano lavoro facilmente, le aleksandrinke erano infatti co-nosciute come donne laboriose, oneste e ordinate, capaci con i bambini, inoltre imparavano in fretta le lingue straniere. Claudia Roden, nata al Cairo, ricorda:

Tutti avevamo delle bambinaie slovene. O almeno volevamo averle. [...] Era la cosa mi-gliore che ti potesse capitare. Tutte le famiglie bene del Cairo avevano la bambinaia.

4 S. Merljak, Vez z domovino so bili zavitki in potice, in: “Delo”, n. 191, 21 agosto 2002, p. 8.

Page 18: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

240

[...] Gli ebrei preferivano le slovene, facevano a botte per averle. [...] Le slovene ave-vano calore umano. Venivano dai villaggi, dove la vita ha legami familiari forti. Non arrivavano con regole e tecniche imparate a memoria. Non erano bambinaie profes-sionali, ma ragazze di paese, arrivate in Egitto a cercare lavoro perchè da loro non ce n’era, e spesso erano l’unica fonte di guadagno per la propria famiglia. Erano molto religiose e incredibilmente virtuose. Andavano in chiesa ed erano sempre vestite a puntino. Eleganti.5

Ulteriore conferma dell’alta considerazione goduta dalle bambinaie e dalle gover-nanti slovene è data dal fatto che una di loro – Marija Faganelli di Merna – crebbe Butros Gali, futuro presidente dell’ONU, e il re albanese Zogu6. Quasi incredibile anche la storia di Avgustina Vovk di Gradišče di Prvačina. Durante la Prima guerra mondiale Gradišče era stato completamente distrutta e lei partì con cinque figli per Litija. Suo marito morì sul fronte serbo e, tornata a casa, non le rimase altro che andare in Egitto, dove prima della guerra aveva già lavorato tre volte. Andò direttamente alla corte reale, dove diventò la dama di compagnia della madre del re Faruk. Più tardi fece venire a corte anche due figlie, due nipoti e due vicine. Le figlie furono impiegate come dame di compagnia: una della regina Farida, l’altra della sorella del re. Le vicine diventarono bambinaie della nipote del re e del ni-pote Hassan Bay; le nipoti andarono a Teheran come dame di compagnia della principessa Fawzia, prima moglie dello scià di Persia Reza Pahlavi.

La vita in Egitto

Le aleksandrinke trovarono lavoro prima di tutto presso gli italiani, in quanto le prime erano arrivate in Egitto assieme a famiglie triestine. Durante la ricer-ca di lavoro e la preparazione di tutti i documenti necesari, hanno sfruttato le ben organizzate reti sociali familiari ed amicali già esistenti tra l’Egitto e il Lito-rale, che giocarono un ruolo chiave nella riorganizzazione della vita familiare a casa e nella comunicazione tra i membri della famiglia divisi e lontani. Di solito quando arrivavano in Egitto il lavoro era già pronto ad aspettarle. Già prima della partenza era necessario fare il richiamo, una sorta di visto lavorativo, che veniva predisposto dai futuri datori di lavoro o da altre aleksandrinke già in loco.

Le bambinaie stavano tutto il giorno con i bambini, le cui madri non si oc-cupavano molto di loro. Il tempo libero era poco, e nei fine settimana di solito non erano libere. Per questa ragione erano anche pagate di più. Le ragazze che servivano in camera avevano maggiore libertà, di solito due giorni a settimana. Da quanto hanno riferito i miei interlocutori il tempo libero era impiegato per

5 E. Hladnik Milharčič, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervista con Claudia Roden /če je del izvirnega naslova, po mojem ni treba prevajati/, in: “Dnevnik, Objektiv”, n. 66 (8 mar-zo 2008), pp. 20-23.

6 In proposito si veda il volume di Dorica Makuc Aleksandrinke, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993, p. 161.

Page 19: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

241le storie delle aleksandrinke

farsi visita a vicenda, per gli acquisti, di domenica per andare alla messa e all’Asi-lo Fancesco Giuseppe, e più tardi al Club jugoslavo, e talvolta – di pomeriggio – per andare al cinema. «Dopo la Seconda guera mondiale eravamo rimaste assai poche, noi slovene, in Egitto. E dato che la richiesta non era diminuita, poteva-mo sfruttare la situazione. Pretendevamo paghe più alte e maggiore libertà»7, ricorda Marija Černe.

2. 2. La condanna e la vergogna per il villaggio

A casa la storia era completamente diversa. Sul foglio Soča uscì una serie di artico-li dal titolo Un cancro tra il popolo del Litorale, dove si scriveva che

...l’alessandrismo [è] pernicioso per la moglie, il marito, i bambini, per il paese, per lo stato, per la chiesa, sì, anche per il patrimonio di famiglia [...] l’alessandrismo rovina la donna e la sua natura [...] quando una giovane ragazza inesperta se ne va lontano, oltre il mare, in una città marinara commerciale e libertina, dove tutto luccica, tutto è invitante per gli occhi. L’alessandrismo rovina la donna anche nella fede: ad Alessandria ci sono per lo più maomettani, giudei, briganti e incalcolabili altre confessioni di fede ...8

All’interno delle proprie famiglie le aleksandrinke erano di solito rispettate, nella loro comunità erano invece fatte oggetto di condanne e di disprezzo. Passavano per rovinafamiglie e talvolta anche per donne che si guadagnavano da vivere in maniera disonesta. Quando ne ho fatto cenno a Claudia Roden durante il collo-quio, ha sospirato profondamente: “E quando avrebbero potuto farlo? Erano dal giorno alla notte con i bambini, tutti i giorni della settimana. Se avevano un po’ di tempo libero andavano in chiesa oppure dalle suore.” E sebbene esistano precisi indizi persino sulla tratta delle giovani donne in Egitto9, è molto probabile che la persecuzione sia stata la conseguenza della paura di fronte all’emancipazione delle donne e un tentativo di screditare quante avevano nelle proprie mani una forza economica e con ciò una capacità decisionale all’interno della famiglia. Die-tro il silenzio non si nascondeva quindi soltanto l’irrilevanza storica delle alek-sandrinke e il disonore che fu loro addebitato per lungo tempo, bensì anche la paura di fronte al loro eccessivo potere.

7 K. Skrlj, “Komaj sem čakala za zrastem in postanem aleksandrinka: demitiziacija aleksan-drink:”, in: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, a cura di M. Malharčič Hladnik e J. Mlekuž, Ljubljana, Založba ZRC, 2009, p. 157.

8 Z. Žigon, Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku, Ljubljana: Založba ZRC SAZU 2003, p. 15.

9 Si veda ad esempio l’articolo di Alberto Rejc (1960) sulle rimostranze di Andrej Gabršček per la mancanza di provvedimenti da parte dell’autorità austro-ungarica sulla tratta delle giova-ni donne nel 1907. Tale fenomeno compare spesso anche nella raccolta di novelle di Marjan Tomšič Južni veter: Zgodbe slovenskih Egipčank (2006).

Page 20: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

242

3. La memoria collettiva

3. 1. La Lepa Vida

La memoria collettiva delle aleksandrinke è cristallizzata nella figura letteraria della Lepa Vida che, a causa dell’anelito per una vita migliore, abbandona il ma-rito e il figlio piccolo e se ne va alla corte di Spagna a fare da balia all’infante del re. Inga Miklavčič-Brezigar sostiene che nella poesia si riflette l’atteggiamento negativo degli scrittori di sesso maschile verso la già citata migrazione femmi-nile che provoca il degrado psichico e morale delle donne, le cui conseguenze possono essere soltanto il giusto castigo e il rimorso. Il castigo della Lepa Vida è l’incancellabile ricordo del proprio figlioletto ammalato e del marito invecchiato nonché il senso di colpa per aver lasciato la famiglia a causa della promessa di una vita migliore. Analogamente è vittima di un crudele destino anche Malika, nella poesia di Aškerc L’egiziana, che va in Egitto come serva, finisce in un harem, si ammala e – pentita – torna a casa per morire. La poesia si conclude con un mo-nito a tutte le giovanette affinchè non facciano la fine di Malika10. L’atteggiamen-to maschile in letteratura non è cambiato molto fino ad oggi, infatti anche nella raccolta di novelle Južni veter11 (Vento del sud) di Marjan Tomšič si percepisce la condanna. Le aleksandrinke infatti, a causa del loro comportamento inadeguato, vengono condannate all’infelicità o all’esito negativo della loro storia.

Le aleksandrinke vengono condannate soprattutto per aver ‘abbandonato’ i propri figli ed essere andate a prendersi cura di altri. I rimproveri per essere indifferenti, crudeli e contronatura «sono stati indirizzati soprattutto alle balie, che poco dopo il parto lasciavano i neonati e partivano per allattarne altri.» Ma, come osserva Daša Koprivec, ci si dimentica che «nel caso di quelle aleksandrin-ke che sono rimaste in Egitto lunghi anni e che per tutto questo tempo manda-vano denaro a casa alla propria famiglia, non si trattava solo di partire per l’Egitto bensì di accettare, da parte di tutti i membri adulti delle loro famiglie, un nuovo modo di vivere»12.

La storica italiana Daniela Perco, che ha studiato le balie del territorio di Bel-luno in Veneto, osserva che in queste migrazioni non va sottovalutata la tipolo-gia delle famiglie e dell’organizzazione familiare. Oltre a quella mononucleare esisteva infatti anche la famiglia allargata in cui il membro più anziano aveva il ruolo di pater familiae cui spettavano autorità e controllo economico di tutto il nucelo familiare. Le giovani donne andavano quindi a servire anche affinché

10 Barbic, Ana e Inga Miklavčič-Brezigar. “Domestic work abroad, a necessity and an oppor-tunity for rural women from Goriška borderland region of Slovenia”, in: Gender, Migration and Domestic Service (a cura di J. Henshall Momsen). London e New York: Routledge, pp. 67-168.

11 M. Tomšič, Južni veter. Zgodbe slovenskih Egipčank. Ljubljana, Založba 2000.

12 D. Koprivec, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma, in: “Etnolog”, Ljubljana: Slovenski et-nografski muzej, 2006, p. 101.

Page 21: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

243le storie delle aleksandrinke

il nucleo familiare più giovane potesse comperarsi una casa e un pezzo di terra rendendosi così indipendente dalla famiglia allargata13 (Perco 1984: 21-22). In una simile situazione economica, quando la famiglia era al limite della sopravviven-za, le necessità di un suo membro – in questo caso un figlio – erano subordinate ai bisogni degli altri.

A causa delle migrazioni fu necessario riorganizzare i rapporti familiari e pa-rentali. Pochi furono i bambini abbandonati dalle aleksandrinke, come fu invece loro imputato; la maggioranza lasciava i figli alle cure dei parenti più prossimi o anche più lontani, e molto importante era in questo senso il ruolo del padre. Il suo atteggiamento verso la partenza della moglie e il sostegno che offriva ai bambini durante l’assenza della madre erano fondamentali nella formazione del rapporto che questi elaboravano verso la mamma al suo ritorno. In quelle fami-glie in cui si manteneva un collegamento costante attraverso lettere e fotogra-fie, al ritorno non ci furono quasi né rancori né estraniamento. Sia la mamma che il bambino avevano infatti sofferto per la separazione, ma grazie al sostegno emotivo della famiglia allargata e al sostegno sociale dell’ambiente circostante i bambini non si sentivano abbandonati, e sostengono che la famiglia non sareb-be sopravvissuta se la loro madre non fosse andata in Egitto. La maggioranza dei bambini rimasti a casa soli con cui ho avuto modo di parlare considera come i peggiori periodi della propria vita il fascismo, la guerra e il dopoguerra, non la partenza della madre per l’Egitto. Certo mi sono anche capitati esempi di bambi-ni che, non avendo avuto sufficiente sostegno da parte della famiglia o dell’am-biente, si sono sentiti abbandonati ed hanno vissuto l’assenza della madre come trauma, tanto da rifiutarla al suo ritorno. Un fenomeno questo particolramente presente tra gli orfani che per ragioni diverse avevano perso anche il padre. Mol-to spesso il trauma emotivo e il conseguente risentimento verso la madre erano più presenti tra le femmine che tra i maschi.

3. 2. La chiesa e l’emancipazione femminile

Per comprendere l’atteggiamento verso le aleksandrinke e verso la migrazione femminile, è di fondamentale importanza l’analisi del ruolo della chiesa cattolica, in quanto la condanna sistematica e talvolta anche il vituperio sono rintracciabili soprattutto nella stampa clericale. Nel 1871 il vicario di Bilje inviò persino all’ arcivescovado di Gorizia una richiesta da inoltrare all’imperial-regio capitanato affinchè alle aleksandrinke del villaggio in questione non fosse più accordato il

13Balie da latte, Una forma peculiare di emigrazione temporanea, Centro per la documetazione della cultura popolare, a cura di D. Perco, Feltre, Comunità Montana Feltrina, Centro per la documen-tazione della cultura popolare, 1984, pp. 21-22.

Page 22: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

244

passaporto in modo da fermare l’emigrazione, sostenendo che “la loro vita fisica e morale [era] minacciata”. La sua richiesta non ebbe successo14.

L’atteggiamento della chiesa e della stampa clericale era negativo in quanto le aleksandrinke esulavano dall’immagine codificata della donna, come sottoli-nea Marijan Drnovšek15 “la donna resti a casa, ad aspettare l’uomo”. Nel contesto patriarcale dell’Ottocento e della prima metà del Novecento veniva accentuato il ruolo della donna come madre e moglie, dipendente dal marito che era il princi-pale sostentatore della famiglia. Nella seconda metà dell’Ottocento, gli scrittori dell’educazione morale cristiana, afferma Marta Verginella, si impegnarono a stabilire una rigida divisione tra sessi e a costringere le donne in casa. Valicarne la soglia era intesa come una terribile minaccia all’integrità morale della famiglia16. E le aleksandrinke personificavano esattamente questo spettro. La tradizionale suddivisione del lavoro e di ruoli all’interno della famiglia veniva “capovolta”, le donne guadagnavano e andavano via da casa mentre gli uomini vi rimanevano, accudivano i bambini ed eseguivano i lavori domestici abitualmente femminili (molto spesso in realtà coadiuvati dalle suocere o dalle nonne, ma anche questa non era una norma). Poiché in Egitto le donne guadagnavano bene, a casa si pote-vano comperare case e terreni. In tal modo si concentrava nelle loro mani la forza economica e con questa l’autorità dentro la famiglia. Ma ciò non va sopravvaluta-to, poiché in molti casi le aleksandrinke più che emancipate erano sfruttate. Con il danaro che inviavano per pagare i debiti in realtà sovvenzionavano banche di credito e osterie. Gli uomini spesso si bevevano i soldi: stando ai racconti, con le rimesse delle aleksandrinke nella sola Prvačina sorsero undici osterie. Al loro ritorno le donne di solito riprendevano il proprio posto nella famiglia patriarcale e anche la loro partenza era più spesso frutto di una decisione comune di tutti i familiari che una scelta autonoma e individuale.

Anche le giovani ragazze che si sposavano in Egitto e lì mettevano su famiglia, finivano al contempo in una gabbia d’argento. Dopo il matrimonio di solito non lavoravano più e rimanevano a casa ad occuparsi della famiglia. Prima della guer-ra, anche ad Alessandria una moglie che lavorasse rappresentava per il marito un disonore, siginificava che da solo non era capace di assicurare la sussistenza. Come mi ha riferito una figlia di un’aleksandrinka sposata con un libanese di religione ortodossa, la mamma era il membro della famiglia che si era presa una certa libertà specie nei confronti del padre ‘orientale’, come lei stessa lo defini-va. La mamma voleva che andassero a scuola e permetteva loro di truccarsi, ma soprattutto doveva essere indipendente e capace di mantenersi da sola, senza la protezione del marito: “Ad Alessandria, le mamme dei miei amici non lavorava-

14 D. Makuc, Aleksandrinke. Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993, p. 26.

15 M. Drnovšek, “Izseljenke v očeh javnosti”, in: Ženske skozi zgodovino a cura di A. Žižek. Celje, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004, p. 385.

16 M. Verginella, Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana, Delta, 2006, p. 12.

Page 23: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

245le storie delle aleksandrinke

no e non avevano soldi per sé, la mia invece proprio per questo ha potuto essere molto orgogliosa”, ha concluso.

3. 3. L’orientalismo

Oltre alla riduttiva immagine sofferente della Lepa Vida, le aleksandrinke veni-vano spesso rappresentate come esotiche concubine di un harem. È questo un ti-pico esempio di orientalismo puro, ovvero dell’immaginario europeo del Vicino Oriente, come lo ha definito il palestinese-americano Edward Said, teorico della letteratura17. Ed è uno stereotipo incredibilmente radicato al quale non è sfuggito nemmeno il famoso giornalista italiano Paolo Rumiz che nel 2005 (!) in un suo articolo su “Repubblica” menziona la storia di una nobildonna che all’inizio del Novecento nella valle dell’Isonzo tornava a casa in visita alla famiglia accompa-gnata dagli eunuchi18. Tali rappresentazioni esotiche del Vicino Oriente da parte degli europei e le storie delle infelici aleksandrinke cadute in perdizione han-no fatto sorridere i miei intrelocutori cresciuti in Egitto, mentre l’aleksandrinka Marija Černe si è limitata a sospirare:

Ma se te ne vai per il mondo hai anche un po’ di cervello, no? Ai miei tempi gli harem non c’erano più e non mi piace quello che scrivono in questi romanzi. Se eri giovane e facevi qualche sciocchezza, ad esempio, il tuo padrone doveva pagare 10 lire egiziane. Potevano mandarti via. E non erano pochi soldi, per 10 lire egiziane dovevo lavorare tre mesi.

4. Conclusione – le aleksandrinke ieri e oggi

Se ancora fino ad alcuni decenni fa le aleksandrinke erano un tema da evitare nelle conversazioni, oggi non è più così. Mentre scompaiono le ultime aleksan-drinke si assiste ad una rinnovata memoria delle loro vicende. Attraverso le ge-nerazioni che si susseguono tale memoria varia dal completo rifiuto della prima generazione all’interesse per luoghi e storie esotiche della seconda, fino alla po-polarità goduta presso la terza generazione, che non si limita più a guardare alle aleksandrinke come vittime del loro tempo bensì cerca di sostituire all’immagi-ne sofferente e passiva una antitetica attiva e positiva con cui si possono iden-tificare anche i contemporanei. Anche Clauda Roden ha notato che, nonostante l’infelice esistenza di qualche aleksandrinka, lei stessa non le ritiene vittime: «la vita di Marija non la ritengo qualcosa di triste. Era la sua vita e lei l’ha vissuta con coraggio e dignità insieme a noi al Cairo19».

17 E. W. Said, Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana, ISH 1996.

18 Rumiz, Paolo, L’ antica rotta delle badanti italiane., in: “La Repubblica”, n. 28 agosto 2005: p. 30.

19 E. Hladnik Milharčič, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervista con Claudia Roden, in: “Dnevnik, Objektiv”, n. 66 (8 marzo 2008), p. 22.

Page 24: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

246

A causa di svariate circostanze le aleksandrinke sono diventate un sogget-to storico trascurato, a cui i ricercatori hanno dedicato solo poca attenzione. La stampa clericale le ha condannate, l’ambiente spesso le ha rifiutate e fatte oggetto di allusioni, la storia non le ha considerate abbstanza. La loro immagine è stata così forgiata soltanto dai letterati. Anche come eroine letterarie di scrittori di ses-so maschile esse sono state oggetto di condanna e colpevolizzazione. L’immagine mitologica delle aleksandrinke è in ogni caso ridotta a quella di balie o di tante Lepe Vide, sebbene meno di un quarto di esse svolgesse tale mestiere. All’ombra dei minareti le aleksandrinke non erano soltanto in preda al pericolo, alla soffe-renza e alla corruzione morale, come è stato sottolineato volentieri dalla stampa (clericale), ma anche al cosmopolitismo, all’emancipazione e alla felicità. E que-sto, per alcune, forse è stato ancora più terribile.

Bibliografia

A. Barbič e I. Miklavčič-Brezigar, “Domestic work abroad, a necessity and an op-portunity for rural women from Goriška borderland region of Slovenia”, in: Gen-der, Migration and Domestic Service, a cura di J. Henshall Momsen, London e New York, Routledge.

C. Poni, Storia d’Italia: Migrazioni, Torino, Giulio Einaudi editore, 2009.

Balie da latte, Una forma peculiare di emigrazione temporanea, Centro per la documeta-zione della cultura popolare, a cura di D. Perco, Feltre, Comunità Montana Feltrina, Centro per la documentazione della cultura popolare, 1984.

D. Koprivec, Aleksandrinke – življenje v Egiptu in doma, in: “Etnolog”, Ljubljana. Slovenski etnografski muzej, 2006.

D. Makuc, Aleksandrinke, Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1993.

E. W. Said, Orientalizem : zahodnjaški pogledi na Orient, Ljubljana, ISH 1996.

E. Hladnik Milharčič, Otroštvo sem preživela na otoku sredi Nila, intervju s Claudio Roden, in: “Dnevnik, Objektiv”, n. 66 (8 marzo 2008).

K. Škrlj, “Komaj sem čakala za zrastem in postanem aleksandrinka: demitiziacija aleksandrink”, in: Krila migracij: po meri življenjskih zgodb, a cura di M. Milharčič Hladnik e J. Mlekuž, Ljubljana, Založba ZRC, 2009.

M. Tomšič, Južni veter. Zgodbe slovenskih Egipčank, Ljubljana, Založba, 2000.

M. Drnovšek, „Izseljenke v očeh javnosti”, in: Ženske skozi zgodovino, a cura di A. Žižek, Celje, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2004.

M. Verginella, Ženska obrobja. Vpis žensk v zgodovino Slovencev, Ljubljana, Delta, 2006.

M. Milharčič Hladnik: Krila migracij: po meri življenskih zgodb, a cura di M. Milharčič Hladnik e J. Mlekuž 2009, Ljubljana, Založba ZRC 2009.

Page 25: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

247le storie delle aleksandrinke

P. Rumiz, L’antica rotta delle badanti italiane, in: “La Republica”, 28 agosto 2005.

S. Merljak, Vez z domovino so bili zavitki in potice, in: “Delo”, n. 191, 21 agosto 2002.

Z. Žigon, Izzivi drugačnosti. Slovenci v Afriki in na Arabskem polotoku, Ljubljana, Založba ZRC SAZU, 2003.

Page 26: Zgodbe aleksandrink med spominom in pozabo...zgodbe aleksandrink 223 1. UVOD Dolgo časa so raziskovalci migracije razumeli kot enospolni fenomen, kjer so bile ženske odsotne, nevidne

248

Aleksandrinke between memory and oblivionKatja Škrlj – Scientific Research Centre by Slovene Academy of Arts and Sciences, Ljubljana

Abstract

This paper aims to analyze the complex individual memory about the aleksandrinke, which is reflected in their life stories and varies extremely according to the different generations of their descendants. A completely new dimension to the forgotten stories of aleksandrinke is offered by the children they took care of in Egypt. On the other hand, this paper illustrates the one-dimensional collective memory about these women that reduced them to the sole image of mothers, who left their own children in order to look after foreign children in Egypt.

Due to many years of silence, certain taboos and a lack of scientific research about women’s migration to Egypt, the aleksandrinke entered the collective memory in the form of various literary characters, the strongest being Lepa Vida. This fact, in addition to the condemnation by clerical newspapers and various insinuations by neighbors, caused a largely negative attitude towards aleksandrinke and pushed them into obscurity and marginalization.

This contribution will briefly illustrate the origins of this negative image. By analyzing the life stories of individual women it will try to deconstruct and demonstrate the subjectivity of their migratory experience and the multi-dimensionality of this phenomenon. The life stories of aleksandrinke range from wet nurses and mother to young girls, whose emigration to Egypt represented an improvement in their living standards and a move forward towards independence. A multidimensional approach towards aleksandrinke’s migration experience necessarily requires an analysis of the time component of this process that occurred between the 1850’s and the 1950’s. Often we do not consider the role played in this long period of time by different historical circumstances such as World War I, economic crisis, the situation of Slovenes under Fascism or, on the other hand, Egypt’s economic boom and mass emigration, Nasser’s Revolution, etc. We also tend to forget the social status of farmers, family structure and family economics of the past, and especially the role of women in society. Such a selective memory/vision inevitably leads to the creation of various myths about aleksandrinke that are still present today.

The individual stories of aleksandrinke reflect the complexity of the migration phenomenon, that reorganized family life, shattered the traditional role of men and women within the family and the community, and shuffled the traditional patriarchal-Catholic village life with the experiences of a cosmopolitan oriental city.