Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v časuZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi v letih nastajanja pričujoče doktorske disertacije pomagali, me podpirali, svetovali

FILOZOFSKA FAKULTETA

ODDELEK ZA ZGODOVINO

Doktorska disertacija

Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v času

okupacije

Avtor: Tin Mudražija

September, 2016 Mentor: red. prof. dr. Darko Friš

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi v letih nastajanja pričujoče doktorske disertacije

pomagali, me podpirali, svetovali in spodbujali. Prvenstveno se želim zahvaliti

mojemu mentorju red. prof. dr. Darku Frišu, prav tako pa se za vso pomoč

zahvaljujem red. prof. dr. Božu Repetu, doc. dr. Alešu Mavru, lektorici prof.

Nataliji Sinkovič, doc. dr. Simonu Zupanu za prevod, svojima staršema in Niki,

ter “nogometnemu vsevedu” Nebojši Jakovljeviću.

- I -

KAZALO VSEBINE

1 UVOD………………………………………………………………………….1

1.1 NOGOMETNI ZAČETKI, NOGOMETNI RAZVOJ IN RAZVOJ

PRAVIL DOMA IN PO SVETU ......................................................................... 7

1.1.1 Nogometni začetki in nogometni razvoj na prostoru Kraljevine

SHS/Jugoslavije ............................................................................................ 18

2 SPLOŠEN PREGLED NOGOMETNEGA RAZVOJA V DEŽELAH

KRALJEVINE SHS – KRALJEVINE JUGOSLAVIJE DO ZAČETKA

DRUGE SVETOVNE VOJNE…………………………………………………26

2.1 HRVAŠKE DEŽELE ............................................................................ 26

2.1.1 Hrvaška ............................................................................................. 26

2.1.1.1 PNIŠK – Prvi nogometni i športski klub (Zagreb) .................. 31

2.1.1.2 HAŠK (Hrvatski akademski športski klub) ............................. 36

2.1.1.3 Gostovanje kombiniranega moštva PNIŠK – HAŠK v Pragi ali

prva tekma hrvaške nogometne reprezentance v njeni zgodovini ............ 45

2.1.1.4 HŠK Concordia ........................................................................ 46

2.1.1.5 1. HŠK Građanski .................................................................... 50

2.1.1.6 Ustanovitev Hrvaške športne zveze (Hrvatski športski savez) 59

2.1.1.7 Hrvaški nogomet v novi državi ................................................ 63

2.1.2 Slavonija ............................................................................................ 68

2.1.3 Dalmacija .......................................................................................... 76

2.1.3.1 HŠK Hajduk Split, Majstor s mora, ali preprosto Bili ............. 81

2.2 SRBSKE DEŽELE ................................................................................ 98

2.2.1 Osrednja Srbija .................................................................................. 98

2.2.1.1 SK Soko ali kasnejši Beogradski akademski sportski klub ... 104

- II -

2.2.1.2 Danilo Stojanović – legendarni Čika Dača – in nastanek SK

Šumadije v Kragujevcu ........................................................................... 109

2.2.1.3 Srpski mač, prvi mestni tekmec SK Soka .............................. 111

2.2.1.4 Prva nogometna pravila .......................................................... 113

2.2.1.5 Prva mednarodna nogometna tekma ...................................... 114

2.2.1.6 Rast števila nogometnih klubov v Beogradu in v notranjosti

Srbije……………………………………………………………………115

2.2.1.7 BSK ali Plavi, najuspešnejši srbski nogometni klub med obema

vojnama ………………………………………………………………116

2.2.1.8 Nova Čika Dačeva odiseja in nastanek velikega tekmeca, SK

Velike Srbije ............................................................................................ 122

2.2.1.9 Beograjski nogomet v novi državi ......................................... 124

2.2.1.10 Druga srbska nogometna središča .......................................... 129

2.2.1.10.1 Kragujevac ....................................................................... 129

2.2.1.10.2 Leskovac .......................................................................... 134

2.2.1.10.3 Niš .................................................................................... 137

2.2.1.10.4 Šabac ................................................................................ 140

2.2.1.10.5 Prokuplje .......................................................................... 143

2.2.1.10.6 Valjevo ............................................................................. 145

2.2.2 Vojvodina ........................................................................................ 146

2.2.2.1 Subotica .................................................................................. 149

2.2.2.1.1 Sportski atletski klub Bačka Subotica (Bácska Szabadkai

Athletikai Club) ................................................................................... 149

2.2.2.1.2 SAND (Subotičko atletičko nogometno društvo) .............. 153

2.2.2.1.3 ŽAK (Željezničarski atletski klub) .................................... 155

2.2.2.1.4 Drugi subotiški nogometni klubi ....................................... 156

2.2.2.2 Novi Sad ................................................................................. 157

- III -

2.2.2.2.1 Nogometni začetki v Novem Sadu in ustanovitev UAC

(Újvidéki Atlétikai Club) .................................................................... 157

2.2.2.2.2 UTK (Újvidéki Testgyakorlók Köre) ................................ 158

2.2.2.2.3 SK Vojvodina ali popularna novosadska Voša ................. 159

2.2.2.2.4 SK Juda Makabi in ostali novosadski nogometni klubi .... 166

2.2.2.3 Vojvodinski nogometni klubi v zaključnih bojih za naslov

državnega prvaka Kraljevine Jugoslavije................................................ 168

2.2.3 Kosovo ............................................................................................ 173

2.3 SLOVENSKE DEŽELE ..................................................................... 176

2.3.1 Pionirska vloga Nemcev pri organiziranem igranju nogometa na

Slovenskem ................................................................................................. 178

2.3.1.1 Prva pisno zabeležena nogometna tekma na območju

Slovenskih dežel...................................................................................... 178

2.3.1.2 Nemški nogometni klubi v Ljubljani ..................................... 179

2.3.1.3 Nemški nogometni klubi v Celju ........................................... 181

2.3.1.4 Nemški nogometni klubi v Mariboru..................................... 185

2.3.1.5 Nemški nogometni klubi na Ptuju ......................................... 187

2.3.1.6 Nogometna zveza nemških alpskih dežel (Deutsch-

Alpenländischer Fußballverband) ........................................................... 188

2.3.2 Začetno poglavje slovenske nogometne pravljice........................... 189

2.3.3 Nastanek prvega slovenskega dijaškega nogometnega kluba S. F. K.

Hermes ........................................................................................................ 193

2.3.4 Nastanek prvega slovenskega civilnega nogometnega kluba S. F. K.

Ilirija ……………………………………………………………………..201

2.3.5 Nov mejnik v razvoju nogometa: gostovanje praške SK Slavije v

Ljubljani ...................................................................................................... 206

2.3.6 Nogometna renesansa po letu 1918 in nastanek Ljubljanske

nogometne podzveze ................................................................................... 213

- IV -

2.3.7 Boj med Ilirijinim in Primorjevim taborom za prevlado v Ljubljanski

nogometni podzvezi ..................................................................................... 219

2.3.8 Tekmovanje za prvenstvo Ljubljanske nogometne

podzveze/Slovenske nogometne zveze 1920–1941 ..................................... 222

2.3.8.1 Ljubljansko tekmovalno okrožje ............................................ 225

2.3.8.1.1 SK Ilirija ............................................................................ 225

2.3.8.1.2 Vse za Primorje in Primorje ............................................... 235

2.3.8.1.3 SK Ljubljana ...................................................................... 239

2.3.8.1.4 Drugi ljubljanski nogometni klubi ..................................... 246

2.3.8.1.4.1 SSK Sparta .................................................................. 246

2.3.8.1.4.2 SK Slovan ................................................................... 247

2.3.8.1.4.3 ŽŠK Hermes ............................................................... 252

2.3.8.1.4.4 SK Jadran .................................................................... 258

2.3.8.1.4.5 Ljubljanski akademski športni klub (LASK) .............. 260

2.3.8.1.4.6 SK Slavija (Vodmat) ................................................... 261

2.3.8.1.4.7 SK Svoboda ................................................................ 262

2.3.8.1.4.8 SK Mars ...................................................................... 265

2.3.8.1.4.9 SK Korotan ................................................................. 266

2.3.8.1.4.10 SK Mladika ............................................................... 266

2.3.8.1.4.11 SK Reka .................................................................... 267

2.3.8.1.5 Gorenjska ........................................................................... 268

2.3.8.1.5.1 Jesenice ....................................................................... 269

2.3.8.1.5.1.1 Svoboda – Enakost – Kovinar.............................. 270

2.3.8.1.5.1.2 SK Bratstvo .......................................................... 272

2.3.8.1.5.1.3 SK Borec – AŠK Gorenjec .................................. 272

2.3.8.1.5.1.4 Veliki uspehi SK Bratstva v državnem prvenstvu273

- V -

2.3.8.1.5.2 Kranj ........................................................................... 276

2.3.8.1.5.2.1 SK Sava – SK Triglav ......................................... 276

2.3.8.1.5.2.2 SK Korotan – SK Kranj ....................................... 278

2.3.8.1.6 Dolenjska ........................................................................... 281

2.3.8.2 Mariborsko tekmovalno okrožje ............................................ 282

2.3.8.2.1 Sportvereinigung Rapid, trdnjava mariborskega nemštva. 282

2.3.8.2.2 Drugi nemški nogometni klubi v Mariboru ....................... 288

2.3.8.2.3 Prvi slovenski športni klub Maribor ali preprosto

“Mariborčani” ..................................................................................... 292

2.3.8.2.4 SK Železničar ali popularni mariborski “Ajznponarji” ..... 298

2.3.8.2.5 Drugi slovenski nogometni klubi v Mariboru ................... 303

2.3.8.2.6 Ptuj ..................................................................................... 306

2.3.8.2.7 Prekmurje .......................................................................... 308

2.3.8.2.7.1 Murska Sobota ............................................................ 308

2.3.8.2.7.2 (Dolnja) Lendava ........................................................ 312

2.3.8.3 Celjsko tekmovalno okrožje .................................................. 315

2.3.8.3.1 Athletik SK Celje – nemška trdnjava v mestu ob Savinji . 315

2.3.8.3.2 Slovenski sportni klub Celje – športni steber celjskega

slovenstva. ........................................................................................... 319

2.3.8.3.3 Drugi celjski nogometni klubi ........................................... 322

2.3.9 Slovenski klubi v tekmovanju za državno prvenstvo ...................... 324

2.4 BOSNA IN HERCEGOVINA ............................................................ 332

2.4.1 Mostar ............................................................................................. 332

2.4.2 Sarajevo ........................................................................................... 338

2.4.3 Bosanska Krajina ............................................................................ 342

2.4.4 Razvoj nogometa v preostalih delih Bosne in Hercegovine ........... 345

2.5 ČRNA GORA ..................................................................................... 346

- VI -

2.6 VARDARSKA MAKEDONIJA ......................................................... 354

3 JUGOSLOVANSKA NOGOMETNA PRVENSTVA MED LETOMA

1923 IN 1940…………………………………………………………………...368

3.1 SISTEMI TEKMOVANJA V DRŽAVNEM NOGOMETNEM

PRVENSTVU JUGOSLAVIJE 1923–1940 .................................................... 400

4 JUGOSLOVANSKI KLUBI V POKALU MITROPA…………………..407

4.1 POKAL MITROPA ZA LETO 1927 ................................................... 407





4.6 REORGANIZACIJA POKALA MITROPA IN MALI

SREDNJEEVROPSKI POKAL ZA LETO 1940 ............................................ 421

5 REPREZENTANCA KRALJEVINE SHS IN KRALJEVINE

JUGOSLAVIJE MED LETOMA 1920–1941………………………………..431

5.1 REPREZENTANČNI ZAČETKI IN POSTAVLJANJE TEMELJEV 431

5.2 NADALJNJI KAKOVOSTNI PRESKOK BELIH ORLOV ............... 444

5.3 OD SELITVE ZVEZE V BEOGRAD DO ODHODA NA PRVO

SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO V MONTEVIDEU.................. 452

5.4 SVETOVNO NOGOMETNO PRVENSTVO V MONTEVIDEU IN

NAJVEČJI USPEH JUGOSLOVANSKE REPREZENTANCE V NJENI

ZGODOVINI ................................................................................................... 470

5.5 DEDIŠČINA MONTEVIDEA IN NEUVRSTITEV JUGOSLAVIJE NA

SVETOVNO PRVENSTVO V ITALIJI LETA 1934 ...................................... 483

5.6 ZGODOVINSKA ZMAGA NAD BRAZILIJO Z 8 : 4 IN NOVA

RAZOČARANJA ............................................................................................ 499

5.7 VRNITEV ODPISANIH IN DVOJNA ZMAGA JUGOSLOVANOV V

TEKMOVANJU ZA BALKANSKI POKAL .................................................. 504

5.8 LAŽNI OPTIMIZEM ALI SIVA REALNOST? NEUVRSTITEV

JUGOSLAVIJE NA SVETOVNO PRVENSTVO V FRANCIJI LETA 1938 510

5.9 BELI ORLI IN IGRE PO SISTEMU TOPLO – HLADNO ................. 522

- VII -

5.10 PONOVNI VZPON BELIH ORLOV ................................................. 537

6 NOGOMET MED OKUPACIJO…………………………………………544

6.1 SLOVENSKE DEŽELE ..................................................................... 544

6.1.1 Šestoaprilski dogodki in posledice .................................................. 546

6.1.2 Spodnja Štajerska ............................................................................ 549

6.1.3 Gorenjska ........................................................................................ 605

6.1.4 Prekmurje ........................................................................................ 631

6.1.5 Ljubljanska pokrajina ...................................................................... 635

6.1.5.1 Ljubljanski šport pod okriljem CONI .................................... 637

6.1.5.2 Pokalna in prvenstvena tekmovanja v Ljubljanski pokrajini . 644

6.2 SRBSKE DEŽELE .............................................................................. 700

6.2.1 Prilagoditev novonastalim razmeram .............................................. 701

6.2.2 Nogomet v taboriščih ...................................................................... 708

6.2.3 Srbska nogometna zveza in Beograjska nogometna podzveza ....... 710

6.2.4 Tragična usoda dr. Milutina Ivkovića – Milutinca, Joža Gilerja in še

nekaterih največjih nogometnih imen na teh prostorih ............................... 716

6.2.5 Ideja o organizaciji državnega prvenstva ........................................ 721

6.2.6 Srbski nogometni klubi v madžarskih tekmovalnih sistemih ......... 729

6.2.7 Kosovski nogometni klubi v albanskih tekmovalnih sistemih ........ 731

6.3 BOLGARSKA ZASEDBA VARDARSKE BANOVINE IN

MAKEDONSKI NOGOMETNI KLUBI V BOLGARSKIH TEKMOVALNIH

SISTEMIH ...................................................................................................... 732

6.3.1 Premierni nastop SK Makedonije v bolgarskem državnem prvenstvu

za leto 1941 ................................................................................................. 733

6.3.2 Bolgarsko državno prvenstvo za leto 1942 in zgodovinski uspeh SK

Makedonije .................................................................................................. 734

6.3.3 Bolgarsko državno prvenstvo za leto 1943 in misija reševanja trenerja

SK Makedonije, Illésa Spitza ...................................................................... 742

- VIII -

6.3.4 Bolgarsko državno prvenstvo za leto 1944 in konec nastopov

makedonskih nogometnih klubov v bolgarskih tekmovalnih sistemih ....... 745

6.4 HRVAŠKE DEŽELE .......................................................................... 746

6.4.1 Neodvisna država Hrvaška .............................................................. 746

6.4.1.1 Hrvaška nogometna reprezentanca......................................... 748

6.4.1.2 Spisek odigranih tekem reprezentance Banovine

Hrvaške/Neodvisne države Hrvaške ........................................................ 754

6.4.1.3 Državno nogometno prvenstvo Neodvisne države Hrvaške .. 760

6.4.2 Nogomet v Dalmaciji v času italijanske (1941–1943) in nemške

(1943–1945) okupacije ................................................................................ 765

7 SKLEP………………………………………………………………………769

8 VIRI IN LITERATURA…………………………………………………...781

- IX -

KAZALO TABEL

Tabela 1: Skupine nogometnih pravil ...................................................................................... 17

Tabela 2: Prvaki LNP/ SNZ 1920–1941 ................................................................................ 224

Tabela 3: Zmagovalci prvenstva Jugoslavije v obdobju 1922–1940. .................................... 399

Tabela 6.1: Končna lestvica okrožne lige Steiermark v sezoni 1941–1942 .......................... 570

Tabela 6.2: Lestvica ob koncu jesenskega dela sezone okrožne lige Steiermark –

Süd 1942–1943 .............................................................................................................. 575

Tabela 6.3: Končna lestvica okrožne lige Steiermark – Süd v sezoni 1942–1943 ................ 578

Tabela 6.4: Lestvica ob koncu jesenskega dela sezone okrožne lige Steiermark –

Süd ................................................................................................................................. 582

Tabela 6.5: Lestvica ob koncu jesenskega dela sezone v Spodnještajerski

nogometni ligi 1943–1944 ............................................................................................. 584


Tabela 6.7: Končna lestvica v Spodnještajerski nogometni ligi 1943–1944 ......................... 589


Tabela 6.9: Končna lestvica v Pokalu Aßlinger – Sportgemeinschaft leta 1942 ................... 622

Tabela 6.10: Končna lestvica okrožne lige Kärnten v sezoni 1942–1943 ............................. 625

Tabela 6.11: Končna lestvica okrožne lige Kärnten v sezoni 1943–1944 ............................. 628

Tabela 6.12: Končna lestvica skupinskega dela tekmovanja (turnir A)................................. 666

Tabela 6.13: Končna lestvica skupinskega dela tekmovanja (turnir B) ................................. 666

Tabela 6.14: Končna lestvica skupinskega dela tekmovanja (turnir B) ................................. 667

Tabela 6.15: Končna lestvice I. divizije: ................................................................................ 673

Tabela 6.16: Končna lestvice II. divizije: .............................................................................. 674

Tabela 6.17: Pokalna tabela v članski konkurenci pred zadnjim kolom ................................ 687

- XI -

POVZETEK

Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je predstavljal najmnožičnejšo,

najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno panogo v Kraljevini

SHS/Jugoslaviji, zanj so se zanimale široke ljudske množice, in kot tak je

predstavljal tudi izjemno dober vzvod za širjenje političnih idej takratnemu

političnemu vrhu, ki je bil vseskozi prisoten, tako v klubskem kot

reprezentančnem nogometu.

Z nogometno igro so se ljubitelji športa in drugo prebivalstvo z vseh koncev

slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne in Hercegovine, Črne gore,

Vardarske Makedonije in drugih delov, ki so bili leta 1918 združeni v Kraljevino

SHS in leta 1929 preimenovani v Kraljevino Jugoslavijo, seznanili ob koncu

devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih v

Angliji, ki jih povezujemo z ustanovitvijo nogometne zveze v Londonu 26.

oktobra 1863. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili dijaki in študentje,

pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši pošiljali na šolanje v različne

zahodnoevropske države. V tem primeru ni šlo za neposredni stik z angleškimi

nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih

zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je

bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je

nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi

pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi

nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi

svoje prijatelje v domovini.

Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi

notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni

izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle nove in večje možnosti

tudi za razvoj telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem

težavam in slabostim, ki jih je imela nova kraljevina, tudi za razvoj športa

pomenilo obdobje velikega napredka. Ustanavljanje številnih novih klubov in

- XII -

njihova živahna dejavnost sta 15. aprila 1919 privedla do ustanovitve

Jugoslovanske nogometne zveze. To je bila prva športna strokovna zveza v

državi, ki je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in postala

organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Poudariti je treba, da je v

Jugoslovanski nogometni zvezi športna politika izhajala v glavnem iz sporov med

Beogradom in Zagrebom, pri čemer so lahko bile manjše podzveze, med njimi

tudi ljubljanska, pomemben jeziček na tehtnici, na kateri so ob glasovanjih

(skoraj) vedno tehtali le interese velikih. Rdeča nit jugoslovanskega nogometa

med obema vojnama je bila tudi ta, da je bilo tako klubsko delovanje kot tudi

delovanje krovne nogometne organizacije v državi (pre)pogosto priložnost za

zlorabe, korupcijo, dogovarjanje in prirejanje glasovanj.

V 17. državnih nogometnih prvenstvih, odigranih med letoma 1923 in 1940, sta

po pet naslovov osvojila zagrebški 1. HŠK Građanski in beograjski BSK,

beograjska SK Jugoslavija, HŠK Hajduk in HŠK Concordia so osvojili po dva

naslova, enkrat pa je naslov osvojil zagrebški HAŠK. 1. HŠK Građanski in BSK

sta se tako v zgodovino zapisala kot najuspešnejša jugoslovanska nogometna

kluba v obdobju med obema vojnama.

Za razliko od klubskega nogometa je jugoslovanska nogometna reprezentanca –

nekateri so jo imenovali tudi Beli orli – v pičlih desetih letih (med letoma 1919–

1930) iz nogometnega palčka prerasla v svetovno nogometno velesilo, ki je na

prvem svetovnem nogometnem prvenstvu v Montevideu leta 1930 osvojila

zgodovinsko tretje mesto. Kljub velikemu potencialu pa zgodovinski uspeh Belih

orlov na prvem svetovnem prvenstvu v Montevideu ni vplival na nadaljnji razvoj

jugoslovanskega reprezentančnega nogometa v tolikšni meri, kot je domača

športna javnost to pričakovala. Pričakovati je bilo, da bodo Beli orli zaradi

rezultatov iz Montevidea naredili kvalitativni preskok in se dokončno zasidrali

med najboljšimi moštvi na svetu, namesto napredka pa je sledil padec v

povprečje, iz katerega se jugoslovanski reprezentančni nogomet ni pobral vse do

začetka druge svetovne vojne.

Po kratki aprilski vojni, ko so Kraljevino Jugoslavijo napadle sile osi, je 17. aprila

1941 jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Posledica aprilske

- XIII -

katastrofe je bila zasedba in razkosanje njenega ozemlja. Večino ozemlja so si

prilastile sosednje države napadalke (Nemčija, Italija, Madžarska in Bolgarija), v

osrednjem delu je nastala t. i. Neodvisna država Hrvaška (NDH), Srbija v mejah

izpred 1912, povečana za Banat in Kosovsko Mitrovico, pa je bila pod neposredno

nemško vojaško upravo ter je imela pod Milanom Ačimovićem in Milanom

Nedićem omejeno avtonomijo. Novonastale razmere so kmalu postale tudi veliko

breme nadaljnjega razvoja jugoslovanskega nogometa, saj je bilo ne le

nogometno, ampak kar vse športno udejstvovanje zaradi vojne močno okrnjeno.

Nogometni klubi so se soočali z mnogimi težavami: uničena so bila številna

nogometna igrišča, stadioni ter klubska oprema, številni nogometaši in klubski

funkcionarji pa so padli na fronti ali bili zaprti. Kljub vsem težavam pa je

nogometna aktivnost med okupacijo postavila čvrste temelje povojnemu razvoju

nogometa na teh prostorih.

Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, Kraljevina Jugoslavija,

jugoslovanski nogomet; prvenstvo Kraljevine SHS/Jugoslavije v nogometu; Pokal

Mitropa; jugoslovanska nogometna reprezentanca; Beli orli; Nogometna zveza

Jugoslavije; nogometne podzveze; nogomet v okupirani Jugoslaviji 1941–1945.

- XIV -

SUMMARY

Yugoslav club and national team football was the most attractive, popular and

wide-spread sport in the Kingdom of Slovenes, Croats and Serbs/Yugoslavia. It

attracted masses and thus represented a strong lever for the continuous

dissemination of political ideas for the then political elite at the club and national

team level.

Sports enthusiasts and other people from the Slovene, Croatian and Serbian

territories, from Bosnia and Herzegovina, Montenegro, the Vardar Macedonia and

other parts that in 1918 became the Kingdom of SHS and in 1929 the Kingdom of

Yugoslavia, were introduced to football at the end of the 19th century, around 30

years after the football association of England was established in London on 26

October 1863. The first “footballers” in this part of the world were high school

and college students from wealthy families, whom the parents sent to school to

various Western European countries. They did not have a direct contact with

English football “missionaries”; instead, they developed an interest for football in

various Western European countries (Switzerland, Germany and Austria-

Hungary), where football was well developed at the time they went to college.

Many trained and played football in local clubs, where they learned the basics of

football. The majority took footballs home during the semester break because they

wanted to introduce the dynamic ball game to their friends in their homeland.

Even though the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes, later Yugoslavia, did

not meet the expectations because of the internal conflicts and unresolved social

and national issues, the new joint state opened up new and better opportunities for

the development of physical training. Despite the problems and weaknesses that

the new kingdom experienced, the new economic and political environment

provided fertile ground for the development of sport. The foundation and

activities of many new clubs led to the establishment of the Yugoslav Football

Association on 15 April 1919, and it became the first professional association in

the country that connected Yugoslav football clubs or sections and systematically

- XV -

supported the development of Yugoslav sport. It should be emphasized that sports

politics in the Yugoslav Football Association was based on the conflicts between

Beograd and Zagreb, whereby smaller subassociations, including the Ljubljana

one, were the decisive factor in the voting that almost exclusively regarded the

interests of the main players. A common thread of Yugoslav football in the period

between the two wars was that both club activities and the activities of the

national football association in the country too often became the area of misuse,

corruption and rigged voting.

Of the 17 national football championships between 1923 and 1940, five were won

by the Zagreb 1.HŠK Građanski and the Belgrade BSK; SK Yugoslavia, HŠK

Hajduk and HŠK Concordia won two championships; one championship was won

by the Zagreb HAŠK. 1. HŠK Građanski and BSK thus became the two most

successful Yugoslav football teams in the period between the world wars.

In contrast with the club football, Yugoslav football national team - also

nicknamed the White Eagles by the home fans and media - grew from a football

Lilliputian to a world football superpower in just nine years (between 1919–1930)

and won the historic third place in the world football championship in Montevideo

in 1930. In spite of the considerable potential, the White Eagles’ historic

achievement at the first world championship in Montevideo did not influence the

development of Yugoslav national team football to the extent that was expected

by the home sports enthusiasts. Many expected that the Montevideo results would

launch the White Eagles among the best teams in the world; instead, however,

Yugoslav national football team slumped to the low point and failed to recover

until the Second World War.

After the brief April war, when the Kingdom of Yugoslavia was attached by the

Axis powers, the Yugoslav royal army capitulated on 17 April 1941. The

consequence of the April disaster was occupation and the breaking up of its

territory. Most territory was annexed by aggressors from the neighboring

countries (Germany, Italy, Hungary and Bulgaria). Its central part became the

Independent State of Croatia (NDH), while Serbia kept the borders from 1912

plus Banat and Kosovska Mitrovica and was under direct German military

- XVI -

administration and had limited autonomy under Milan Ačimović and Milan

Nedić. The new situation soon hampered the development of Yugoslav football

because all sports activities, not only football, were seriously affected by the war.

Football clubs were faced with many problems: many football fields were

destroyed as well as stadiums and club equipment, and many footballers and club

officials died on the front or were imprisoned. In spite of the problems the football

activities during the occupation set the foundations for the development of

football in this area after the war.

Key Words: Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes; Kingdom of Yugoslavia;

Yugoslav football; Yugoslav Football Championship; Mitropa Cup; Yugoslavia

national football team; The White Eagles; Football Association of Yugoslavia;

football subassociations; football in occupied Yugoslavia 1941–1945.

- XVII -

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS KANDIDATA

Tin Mudražija se je rodil 2. maja 1983 v Mariboru. Obiskoval je Osnovno šolo

Franca Rozmana - Staneta (1990–1998) v Mariboru, ki jo je leta 1998 končal z

odličnim uspehom (vseh 8 let). Udeleževal se je tudi številnih tekmovanj in

osvojil 2 Vegovi, 3 Cankarjeva ter eno Preglovo priznanje. Po končani osnovni

šoli se je vpisal na program “klasična gimnazija” na Prvi gimnaziji Maribor

(1998–2002). Tudi v tem času se je uspešno udeleževal številnih tekmovanj. Leta

2002 je maturiral s prav dobrim uspehom. Jeseni istega leta se je vpisal na

Fakulteto za družbene vede – smer politologija, kjer je tudi končal prvi letnik.

Maja 2004 je bil sprejet na prestižno ameriško univerzo Texas Tech. Program

Political Science na univerzi Texas Tech velja za najboljšega v zvezni državi

Texas in enega prepoznavnejših v celotni ZDA. Študij je končal 12. maja 2007.

Oktobra 2008 je začel s podiplomskim študijem na Oddelku za zgodovino

Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Zgodovina po letu 1918. Po

končanih dveh letnikih podiplomskega magistrskega študija so mu septembra

2010 odobrili prehod na neposredni doktorski študij. S 1. novembrom 2010 je

začel delati kot mladi raziskovalec na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru s

področja zgodovinopisja. Trenutno se ukvarja z raziskovalnim delom na Oddelku

za zgodovino Filozofske fakultete v Mariboru, kjer je tudi zaposlen kot asistent.

DELOVNE IZKUŠNJE:

2007 – naprej: ČZP Večer

(zunanji sodelavec)

2009 – 2010: Rektorat Univerze v Mariboru

(samostojni strokovni delavec za mednarodne projekte)

2010 – 2013 : Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

- XVIII -

(mladi raziskovalec)

2011 – naprej: Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru

(asistent za zgodovino)

- XIX -

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA DOKTORSKEGA KANDIDATA

Podpisani Tin MUDRAŽIJA, vpisna številka F0012667,

izjavljam,

da je doktorska disertacija z naslovom: ZGODOVINA NOGOMETA V

KRALJEVINI SHS/JUGOSLAVIJI IN V ČASU OKUPACIJE

rezultat lastnega raziskovalnega dela,

da so rezultati korektno navedeni in

da nisem kršil avtorskih pravic in intelektualne lastnine drugih.

Podpis doktorskega kandidata:

Tin Mudražija

- XX -

Univerza v Mariboru – Filozofska fakulteta Doktorska disertacija

- 1 -

1 UVOD

Jugoslovanski klubski in reprezentančni nogomet je v Kraljevini SHS/Jugoslaviji

predstavljal najmnožičnejšo, najbolj priljubljeno in najbolj razširjeno športno

panogo. Zanj so se zanimale širše ljudske množice in kot tak je bil izjemno dober

vzvod za širjenje političnih idej takratnemu političnemu vrhu, ki je bil nenehno

prisoten tako v klubskem kot v reprezentančnem nogometu. Disertacija tako

izhaja iz dejstva, da nogomet ni bil “samo” najmnožičnejši šport nekdanje

Kraljevine SHS/Jugoslavije, ampak tudi družbeno-politični fenomen, ki je imel v

zgodovini Jugoslavije do leta 1945 izjemno pomemben položaj.

Jugoslovanski ljubitelji športa in drugi so se z nogometno igro seznanili ob koncu

devetnajstega stoletja, približno trideset let po uradnih nogometnih začetkih in

ustanovitvi nogometne zveze v Angliji. Prvi “nogometaši” na tem prostoru so bili

dijaki in študentje, pretežno iz premožnejših družin, ki so jih starši poslali na

šolanje v zahodnoevropske države, najpogosteje v Švico, Nemčijo ali Avstro-

Ogrsko. Prav to, da so se mladi Slovenci, Srbi, Hrvati, Dalmatinci, Črnogorci in

drugi mladostniki šolali na prestižnih univerzah v Pragi, na Dunaju, v Münchnu,

Zürichu, Berlinu in v drugih evropskih prestolnicah, je bistveno prispevalo k temu,

da je športna javnost na prostoru Kraljevina SHS/Jugoslavije – kljub začetnim

pomislekom – nogometno igro zaznavala popolnoma drugače kot v državah,

kamor se je nogomet z britanskega otočja po letu 1875 širil najprej, v pristaniška

mesta severne Nemčije, na Nizozemsko, v Belgijo, na Dansko in druge

skandinavske države. V teh državah je nogomet veljal za grobo moško igro, ki je

poosebljala življenjski slog pripadnikov delavskega razreda, rudarjev, pristaniških

in tovarniških delavcev, železničarjev in drugih fizičnih delavcev.1

1 Dejan Zec, “The Origin of Soccer in Serbia”, Serbian Studies: Journal of the North American

Society for Serbian Studies 24 , š t .1–2 (2010) s tr. 137–138 (v nadaljevanju : Zec, “The

Origin of Soccer in Serbia”) .


- 2 -

Doktorska disertacija se geografsko omejuje na ozemlje Kraljevine

SHS/Jugoslavije v mejah, ki so nastale na osnovi mirovnih sporazumov z Avstrijo

(senžermenska mirovna pogodba; 10. september 1919), Bolgarijo (Neulijska

mirovna pogodba; 29. november 1919) in Madžarsko (Trianonska mirovna

pogodba; 7. junij 1920), ter sporazumom o meji z Italijo (Rapalska pogodba;

12. november 1920). Gre za večji del slovenskih, hrvaških in srbskih dežel, Bosne

in Hercegovine, Črne gore in Vardarske Makedonije, ki so bile 1. decembra 1918

združene v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma od 3. oktobra 1929 v

Kraljevino Jugoslavijo.2

Kronološko zajema disertacija obdobje od devetdesetih let XIX. stoletja do konca

druge svetovne vojne leta 1945, kar je približno polovica v zgodovinskem razvoju

nogometa na prostoru nekdanje Kraljevine SHS/Jugoslavije. Povod za

obravnavanje tematike pa je bila prav dinamika tega obdobja, njegova

specifičnost, povezanost s politiko in tudi množičnost. Glavno vodilo

raziskovalnega procesa je bilo dejstvo, da so podobno zasnovane raziskave v

slovenskem zgodovinopisju, v nasprotju z raziskavami v tujini, še vedno prava

redkost. To velja predvsem za področje nogometne zgodovine v Sloveniji in njene

umeščenosti v jugoslovanski prostor.

Nogomet je pozornost širše znanstvene stroke prvič pritegnil v šestdesetih letih

XX. stoletja v Angliji. Vzrok za to je bila – podobno kot pri drugih fenomenih

množične kulture – prav njegova množičnost in priljubljenost med vsemi

starostnimi skupinami in sloji družbe. Od šestdesetih let nogometa tudi v

znanstvenih krogih niso več dojemali kot le še enega izmed “obrobnih” in

“neresnih” človeških telesnih aktivnosti, ki ni imela dovolj velike veljave, da bi se

z njim ukvarjala “resna” znanost, ampak je prerasel v pomembno in ustvarjalno

področje preučevanja v sociologiji, filozofiji, antropologiji, kulturologiji in

predvsem v zgodovinopisju. Danes spada preučevanje družbenega fenomena

2 Za več podrobnosti o mejah Kraljevine SHS/Jugoslavije glej: Tomaž Weber, Zgodovinski atlas

sveta: od prazgodovine do 21. stoletja, Cankarjeva založba (Ljubljana, 2015), str. 218–223;

http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=29463 (pridobljeno: 4. 3. 2016).

http://www.enciklopedija.hr/natuknica.aspx?ID=29463


- 3 -

nogometa v relativno razširjeno akademsko področje po vsej Evropi in svetu, o

čemer priča tudi veliko število znanstvenih monografij in člankov v strokovnih

časopisih, ki se posvečajo različnim raziskavam s področja nogometa.3

Za razliko od tuje je domača znanost temu pojavu namenjala izjemno malo

pozornosti. Sistematične raziskave so zelo redke. Dosedanji raziskovalci

zgodovine športa v nekdanji Kraljevini SHS/Jugoslaviji so nogomet obravnavali

zgolj površinsko, njihove raziskave zgodovine nogometa pretežno pojasnjujejo

stanje za boljše razumevanje celotnega jugoslovanskega športnega prostora.

Nekaj drugih raziskovalcev pa se je omejilo zgolj na določene pomembnejše

klube, igralce, ali dogodke, ki so jugoslovanski nogomet v tem obdobju najbolj

zaznamovali ali pa so bili predmet raziskovalčevega posebnega interesa. Nobena

raziskava do zdaj pa se še ni celovito posvetila specifičnemu razvoju

jugoslovanskega klubskega in reprezentančnega nogometa v obdobju do leta

1945. Med avtorji, ki so se problematike lotevali znanstveno, je treba najprej

omeniti športnega zgodovinarja in nekdanjega profesorja na Visoki šoli za telesno

vzgojo v Ljubljani dr. Draga Stepišnika ter njegova hrvaška kolega, dr. Zdenka

Jajčevića in Jerka Šimića. Med srbskimi avtorji sta pomembna dr. Stefan Ilić in dr.

Živko Stakić, v zadnjih letih pa se s to problematiko ukvarja tudi mladi srbski

zgodovinar Dejan Zec.

Ena od težav, s katerimi se danes sooča največ raziskovalcev nogometne

tematike, je tudi ta, da večine obstoječih raziskav iz zgodovine nogometa na tem

prostoru niso opravili zgodovinarji, sociologi ali antropologi – kar je modus

operandi pri drugih družboslovnih in humanističnih raziskavah – temveč so

raziskave delo posameznih novinarjev, nekdanjih nogometašev in različnih

nogometnih navdušencev. Pri tem nikakor ne gre za podcenjevanje njihovega

dela, a je raziskave treba vseeno sprejemati s potrebno mero kritične distance.

Večji del teh amaterskih raziskav je zaradi avtorjevega nepoznavanja

3 Ivan Đorđević, Uloga fudbala u konstrukciji lokalnog i globalnog identiteta u savremenoj Srbiji:

doktorska disertacija, Univerzitet u Beogradu – Filozofski fakultet (Beograd, 2014), str. 2–3 (v

nadaljevanju: Đorđević, Uloga fudbala).


- 4 -

metodologije znanstvenega raziskovanja, nerazumevanja kompleksnih

zgodovinskih procesov in nezmožnosti, da šport postavijo v širši družbeni

kontekst, zelo nepopolnih, fragmentarnih, pogosto pa avtorji popolnoma

napačno pristopajo k temi. Tako lahko v njihovih delih pogosto zasledimo

številne zanimive podrobnosti iz življenj največjih nogometnih zvezd tistega časa,

številne anekdote iz klubskega življenja in vtise s posameznih tekem, vendar

njihova dela v večini primerov ne vključujejo objektivnih, natančnih in

sistematičnih obdelav pridobljenih podatkov.4

Pri raziskovanju se je bilo mogoče upreti predvsem na dokumente Jugoslovanske

nogometne zveze, ki jih je ob 50-letnici delovanja leta 1969 zbralo tedanje

zvezno vodstvo na čelu s predsednikom Dragoljubom Kirćanskim in prvim

človekom Hrvaške nogometne zveze Brunom Kneževićem. To dokumentacijo

hrani Arhiv Jugoslavije v Beogradu. V pomoč je bilo tudi nekaj dokumentov iz

fonda Dvora Kraljevine Jugoslavije, ki ga prav tako hrani Arhiv Jugoslavije v

Beogradu. V tem primeru gre predvsem za prošnje za pokroviteljstvo in finančno

pomoč, ki so jih na kraljevo pisarno (Kancelarija kralja) pošiljali posamezni klubi

in obenem podajali uporabne informacije o njihovem takratnem ustroju in

klubskem delovanju. V disertaciji so bili uporabljeni tudi posamezni dokumenti iz

fonda Ministrstva za telesno vzgojo Kraljevine Jugoslavije (fond Ministarstvo

fizičkog vaspitanja Kraljevine Jugoslavije), ki zajema nekatere s strani ministrstva

verificirane zvezne in klubske pravilnike ter posamezne dokumente s pomembnih

sej različnih jugoslovanskih nogometnih teles. Iz tega fonda so v disertaciji

uporabljeni predvsem tisti dokumenti, ki so se nanašali na ustanovitev krovne

slovenske nogometne organizacije (Slovenska nogometna zveza) 19. novembra

1939 v Ljubljani. Žal je raziskava tudi pokazala, da je veliko število originalnih

dokumentov (zapisniki tekem, sej, pogodbe z igralci in druga klubska ali zvezna

4 Dejan Zec, “Sport kao nova tema u srpskoj istoriografiji”, v: Humanizacija univerziteta, tematski

zbornik radova sa 2. međunarodnog naučnog skupa NISUN, ur. Bojana Dimitrijević (Niš 2013),

str. 492–493.


- 5 -

dokumentacija) končalo v rokah fizičnih oseb, ki so bile vpletene v klubsko ali

zvezno nogometno politiko. Tako se je za temi dokumenti izgubila vsaka sled.

Gledano skozi prizmo današnjega zgodovinopisja je preučevanje uvodnega

poglavja v razvoju jugoslovanskega nogometa otežil začetek druge svetovne

vojne. Tako je bila velika večina arhivskega gradiva Jugoslovanske nogometne

zveze uničena med šestoaprilskim bombardiranjem Beograda leta 1941,

podobno usodo pa je doživela tudi lastnina dveh osrednjih beograjskih

nogometnih klubov, BSK-ja in SK Jugoslavije, saj sta bila njuna stadiona – kjer so

bili tudi klubski prostori z vsem klubskim premoženjem – med bombardiranjem

porušena skoraj do temeljev. Okupatorjevim nasilnim ukrepom ni ubežalo niti

slovensko ozemlje, kjer je, na primer, nemška okupacijska oblast takoj po

prepovedi delovanja 1. SSK Maribor njegovo premoženje zaplenila in arhive

uničila. Za razliko od srbskih in slovenskih dežel je v Zagrebu večina dokumentov

izginila po padcu Neodvisne države Hrvaške in vkorakanju partizanskih čet v

Zagreb 8. maja 1945. Klubski arhivi pa niso bili edine žrtve novega političnega

(družbenega) reda v Jugoslaviji po letu 1945. Tako na primer zagrebški novinar

Zvonimir Magdić celo navaja, da je večina pokalov in drugih odlikovanj, ki so jih v

obdobju do leta 1945 osvojili izjemno uspešni zagrebški nogometni klubi, končalo

v zasebnih zbirkah takratnih komunističnih veljakov. V večini primerov –

predvsem pri tako imenovanih “manjših” nogometnih klubih – klubska

dokumentacija sploh nikoli ni bila evidentirana in arhivirana.5

Pri raziskavi je bila uporabljena tudi literatura, ki se ukvarja z nogometnimi

začetki in izjemno živahnim jugoslovanskim nogometnim dogajanjem v obdobju

5 Za več podrobnosti o uničenju zveznih in klubskih arhivov glej: Andrija Kačić – Karlin,

“Građanski na počasnom mjestu sjećanja Zagrepčana”, Gradjanski: smotra za pitanja hrvatskog

sporta, št. 2, 2. 7. 2011, str. 69; Ivica Buljan, “Svevremenski vratar”, Povijest hrvatskog športa 44,

št. 166 (2013), str. 5; Zvonimir Magdić, Legende zagrebačkog nogometa, SPOT (Zagreb, 1996),

str. 338 (v nadaljevanju: Magdić, Legende zagrebačkog nogometa); Dejan Zec, “Oaza normalnosti

ili tužna slika stvarnosti? Fudbal u okupiranoj Srbiji (1941–1944)”, Godišnjak za društvenu

istoriju 18, št. 3 (2011), str. 55–57; Dejan Zec, “Money, Politics and Sports: Stadium Architecture

in Interwar Serbia”, v: On the Very Edge: Modernism and Modernity in the Arts and Architecture

of Interwar Serbia (1918–1941), ur. Jelena Bogdanović, Lilien Filipovitch Robinson, Igor

Marjanović (Leuven, 2014), str. 277 (v nadaljevanju: Zec, “Money, Politics and Sports”).


- 6 -

med obema vojnama. Pri tem so pomembni predvsem spomini

najpomembnejših akterjev, ki so soustvarjali uvodno poglavje jugoslovanske

nogometne pravljice, od Jovana Ružića, Danila Stojanovića, Bogdana Cuvaja, dr.

Franja Bučarja, dr. Koste Hadžija do Blagoja “Moše” Marjanovića.

Kot izjemno uporabni so se izkazali tudi osebni zapisi nekaterih športnih

novinarjev, ki so bili nenehno prisotni na najpomembnejših športnih in

drugih dogodkih ter prireditvah po vsej kraljevini SHS/Jugoslaviji in v tujini.

Takratna moč novinarskega peresa, gledana skozi prizmo današnjih standardov,

je bila sicer težko razumljiva; nekateri novinarji so (kot v primeru novinarja Bore

Jovanovića in beograjske SK Jugoslavije) uživali tako velik ugled v družbi, da so

celo soustvarjali klubsko politiko, nekaterim drugim pa je z ostrim peresom (npr.

novinar beograjske Politike Ljubomir Vukadinović) uspelo celo prisiliti k odstopu

celotno vodstvo krovne nogometne organizacije v državi.

V mnogih primerih so viri časniki in revije, tako slovenski, hrvaški, bosansko-

hercegovski, srbski, makedonski, črnogorski in tudi tuji. Delo s temi viri je

velikokrat zelo težavno; raziskovalcu pogosto ponujajo ustrezno prikrojene in

pristranske informacije, saj so bili takratni časniki in revije večinoma močno

povezani s političnimi razmerami in zato bili politično nadzorovani, v njihovih

poročilih pa pogosto ni bilo mogoče zaslediti pluralizma mnenj. Čeprav je bilo ob

analizi časopisnih virov včasih težko najti pravo mero objektivnosti, se je takratno

športno poročanje za razliko od npr. političnega ali kulturnega (z redkimi,

skorajda zanemarljivimi izjemami) izkazalo za relativno objektiven in

verodostojen vir informacij. Prevodi citatov iz dokumentov, knjig, časnikov, revij

in drugih virov, ki so sestavni del te disertacije in so bili originalno napisani v

hrvaščini, srbščini, makedonščini, bolgarščini, nemščini in angleščini, so v celoti

delo avtorja disertacije, pregled literature pa je naveden na koncu.


- 7 -

1.1 NOGOMETNI ZAČETKI, NOGOMETNI RAZVOJ IN

RAZVOJ PRAVIL DOMA IN PO SVETU

Današnji nogomet predstavlja enega najbolj razširjenih fenomenov množične

kulture in hkrati eno izmed najbolj dobičkonosnih področij svetovne zabavne

industrije. Zanj se zanima na desetine milijonov ljudi po vsem svetu, ki

nogometne tekme spremljajo na stadionih ali preko različnih medijev. Svetovna

nogometna prvenstva so na primer družbeni fenomeni, ki že zdavnaj niso več

samo prvovrstni športni dogodki, ampak jih lahko obravnavamo kot državne

projekte, v katere gospodarske in politične elite vlagajo milijarde evrov. Nogomet

je tako iz športa, ki je na začetku predstavljal duh uporništva mladine proti

vladajočim normam, sčasoma sam postal ujetnik kapitala in njegov simptom.6

Nogomet je na začetku predstavljal prarazličico iger z žogo, ki so postavile

temelje sodobnemu nogometu, a takrat je bil vse prej kot to. Izhodiščni pomen

športa je bil po besedah Srđana Vrcana prvotno opredeljen kot čista zabava, s

številnimi pozitivnimi lastnostmi: šport naj bi igral ključno vlogo pri oblikovanju

posameznikove samopodobe, obenem pa naj bi pripomogel h krepitvi telesa,

uma in duha na temeljih nenehnega dvigovanja posameznikovega praga

tolerance do telesnih naporov. Šport, v tem primeru nogomet, posameznika sili k

upoštevanju pravil fair-playa, obenem pa ga opozarja na meje, ki mu jih pri

določenih telesnih dejavnostih nalaga sistem konkurenčnosti.7 Drago Ulaga pri

tem meni, da ima šport štiri ključne naloge8:

Biološko zdravstvene naloge

Zadostiti je treba naravni potrebi po vsakdanjem gibanju; skrb za pravilno telesno

rast in vsestranski razvoj organov; utrjevanje zdravja in krepitev odpornosti proti

6 Ivan Đorđević, “Kako je narodna igra osvojila svet: kratka društveno-ekonomska istorija fudbala

u Europi i Srbiji”, v: Glasnik Etnografskog instituta SANU 62, št. 1 (2014), str. 181–182 (v

nadaljevanju: Đorđević, “Kako je narodna igra osvojila svet”). 7 Srđan Vrcan, Nogomet – politika – nasilje: ogledi iz sociologije nogometa, Jesenski i Turk

(Zagreb, 2003), str. 235–236. 8 Drago Ulaga, Telesna vzgoja, šport, rekreacija, Mladinska knjiga (Ljubljana, 1980), str. 13–14.


- 8 -

mehkužnosti; navajanje na zdrav način življenja; boj proti vsemu, kar je zdravju

škodljivo (kajenje, pitje alkoholnih pijač, mamila). V smislu biološko-zdravstvenih

nalog je treba pri telesno-vzgojni praksi upoštevati osnovno načelo zdravstvene

usmerjenosti.

Izobraževalne naloge

V mladosti je treba naučiti človeka vseh tistih telesnih spretnosti, ki so potrebne

za uspešno delo v proizvodnji, za uspešno obrambo in zdravo športno razvedrilo.

Vsakdo naj bi se navadil hitro in vztrajno teči, plavati, kolesariti, smučati in

ravnati z žogo, obvladal naj bi svoje telo na tleh, na snegu, v vodi, v skalah, na

drevesih, na telovadnem orodju. Mlad človek si mora pravočasno pridobiti čim

več gibalnih izkušenj in tudi ekonomično tehniko gibanja. Med izobraževalne

naloge spada tudi znanje o zdravem načinu življenja, dela in počitka.

Vzgojne naloge

Navajanje na pravilen odnos do dela (vadbe, treniranja), prizadevnost,

požrtvovalnost, samostojnost, disciplino, tovarištvo, podrejanje kolektivu;

razvijanje zaupanja v lastno moč, poguma, odločnosti, pobude, iznajdljivosti,

ustvarjalnosti; razvijanje smisla za zdrav način življenja, smisla za lepoto gibanja,

lepoto narave, varstvo okolja. Pri telesni vzgoji je torej treba dosledno upoštevati

načelo vzgojne usmerjenosti.

Razvedrilne naloge

Razvedrilo, sprostitev in dobra volja so pomembni dejavniki tudi v telovadnih in

športnih društvih. Dekletom in fantom je treba že v mladosti privzgojiti veselje do

športnega udejstvovanja v vseh letnih časih in vseh obdobjih življenja. Navaditi

jih je treba na rekreacijo, torej na bogatenje prostega časa s športnimi igrami. V

smislu razvedrilnih nalog telesne vzgoje in športa je treba v praksi upoštevati

načelo radosti.


- 9 -

V civilizacijsko še nerazviti družbi je človek spontano odvečno delovno moč in

prosti čas izrabljal v nekako igrivem delovanju, ob igri in plesu, ki je bilo podobno

obrednemu, religioznemu vedenju. Zametki primitivnih oblik nogometa segajo že

v daljno preteklost. Nekatere vrste iger z žogo so se pojavile že v starem Egiptu,

na Kitajskem, v Indiji in pri nekaterih drugih starih kulturah iz obdobja pred našim

štetjem. O “pranogometu” v omenjenih civilizacijah pričajo številne zgodovinske

najdbe in risbe iz tistega obdobja. Vseeno vseh oblik iger z žogo, pri katerih so

žogo udarjali tudi z nogo, do sprejetja Cambridgeških pravil, ne moremo

neposredno povezati z razvojem nogometa. Vse oblike veljajo le za nekakšno

osnovo ali “prarazličnico”, iz katere se je kasneje razvila sodobna nogometna

igra.9

Žogo, ki je najstarejši igralni pripomoček, so že v pradavnini udarjali tudi z nogo.

Prvi podatki o obliki nogometne igre so bili zabeleženi okoli 2500 let pred našim

štetjem na območju današnje Kitajske. Igra se je imenovala Tsu’ Chu (v nekaterih

zapisih se pojavlja tudi izraz Cuju in Zu-Qui), kar v prevodu pomeni “udariti žogo z

nogo”. Igra je bila izjemno zahtevna. Cilj je bil udariti žogo z nogo skozi luknjo v

majhni mreži, premera 30–40 cm, ki je bila na višini devetih metrov napeta med

dvema bambusovima palicama. Igralcem je bilo dovoljeno uporabljati vse dele

telesa, le uporaba rok je bila prepovedana. Po zapisih lahko sklepamo, da je bila

za igranje potrebna izjemno visoka raven znanja. Prvi oprijemljivejši dokazi o

nastanku te igre segajo približno v tretje stoletje pred našim štetjem (obdobje

dinastije Han; 206 pr. n. št. –220 n. št.). Iz tega obdobja so najdeni zapisi v

vojaškem priročniku, ki opisuje opremo, potrebno za igro Tsu’ Chu.10

9 Boštjan Šelekar, Oris razvoja nogometa do 1. svetovne vojne: diplomska naloga, Univerza v

Ljubljani – Fakulteta za šport (Ljubljana, 2010), str. 4 (v nadaljevanju: Šelekar, Oris razvoja

nogometa). 10 http://www.fifa.com/about-fifa/who-we-are/the-game/index.html (pridobljeno: 14. 3. 2016);

Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 4–5; Ferruccio Burburan, “Rijeka nogometa: 1873–1945”,

Grafika Zambelli (Rijeka 2006), str. 20 (v nadaljevanju: Burburan, Rijeka nogometa); David

Goldblatt, The Ball Is Round: A Global History of Soccer, Riverhead Books (New York, 2008),

str. 5–6 (v nadaljevanju: Goldblatt, The Ball Is Round); David Goldblatt, The Football Book,

Dorling Kindersley Limited (London, 2009), str. 14 (v nadaljevanju: Goldblatt, The Football

Book).


- 10 -

Kitajskemu Tsu’ Chu podobno igro so nekaj stoletij kasneje kot svojo različico

“pranogometa” začeli igrati tudi Japonci. Imenovali so jo Kemari (v nekaterih

zapisih se pojavlja tudi izraz Kenatt). Kemari je imel v japonski družbi obredno

vlogo, pri čemer pa ni šlo za tekmovanje ali boj za posedovanje žoge kot pri

Kitajcih, ampak so si igralci podajali žogo in si pri tem prizadevali, da jim ne bi

padla na tla. Igra je postajala med Japonci iz stoletja v stoletje vse bolj

priljubljena. Največji razcvet je doživela v obdobjih od 10. do 16. stoletja, ko so jo

igrali tudi samuraji, in od 17. do 19. stoletja (obdobje edo), ko se je igra razširila

med pripadnike najštevilčnejšega srednjega sloja.11

Zgodovina iger z žogo pri Aztekih naj bi po nekaterih podatkih zajemala več kot

3000 let, vendar prvi oprijemljivejši dokazi o igri, imenovani Tlachtli, segajo v 5.

stoletje pred našim štetjem, kar kaže na to, da je Tlachtli še starejša igra z žogo

od kitajskega Tsu’ Chu. Tlachtli sicer ne moremo šteti za predhodnika nogometa v

pravem pomenu besede, saj so bili v igri zajeti elementi košarke, odbojke in

nogometa. Za igro so potrebovali velik podolgovat prostor, ki je bil na levi in

desni strani obdan z visoko kamnito steno, na vsaki steni pa je bil približno tri

metre od tal kamniti obroč. Igro sta igrali dve moštvi, cilj pa je bil skozi obroč

spraviti težko kavčukovo žogo. Igralci so žogo lahko odbijali samo z boki, na

katerih so imeli nameščeno oblačilo iz kavčuka, da se je žoga lahko odbijala, med

igro pa je bila prepovedana uporaba rok.12

V Grčiji najdene poslikave dokazujejo, da so nogomet oziroma obliko igre z žogo

gojili že v antiki. Načeloma je zelo malo znanega o grških igrah z žogo in njihovem

vplivu na sodobni nogomet. Eno izmed osnovnih pravil igre je bilo, da so lahko

žogo nosili z rokami in nogami, kar danes velja za rugby. Starogrški modrec Julij

Polidejk (Ioulios Poludeukes) v svojih spisih piše o igri Episkyro, v kateri so se

borili okrog krogle. Igrišče je bilo označeno s kamnito črto, po njegovih navedbah

pa naj bi se “udarili člani dveh strank in so tekli brzih nog” za žogo, kakor hitro je

11 Goldblatt, The Ball Is Round, str. 6–7; Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 7; Goldblatt, The

Football Book, str. 14. 12 Goldblatt, The Ball Is Round, str. 9–13; Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 12.


- 11 -

padla. Druga igra, ki so jo gojili Grki, se je imenovala Harpastron, kar v

dobesednem prevodu sicer pomeni “rokomet”, vendar je imela kar nekaj

skupnega z nogometno igro.13

Omenjeni igri so prevzeli tudi Rimljani. Nekateri zgodovinarji zato za pravega

predhodnika sodobnega nogometa štejejo starorimski Harpastum, ki so ga

Rimljani spojili iz starogrških iger Episkyro in Harpastron. Začetki te igre segajo v

obdobje po rimski osvojitvi Grčije (146–133 pr. n. št.). Tako lahko iz zapisov

znamenitega pisatelja rimskih epigramov Maredala izvemo, da so bili boji “na

trdih tleh” napeti, izjemno naporni in včasih tudi nevarni. Po nekaterih navedbah

naj bi se celo znamenita pesnika Vergil in Ovid udeleževala iger z žogo, ki so jih

Rimljani imenovali Harpastum (v nekaterih zapisih se pojavlja tudi izraz Orpasto).

Žoga se je lahko brcala ali tudi prijemala, zato lahko Harpastum štejemo za

predhodnika rugbyja in ameriškega nogometa. Na pravokotnem, izključno

travnatem igrišču, ki je bilo le nekoliko manjše od današnjih dimenzij velikega

igrišča za nogomet, razdeljenem na dva dela in omejenem s črtami, je Harpastum

igralo od pet do dvanajst sodelujočih v dveh moštvih. Vsako moštvo je moralo

čim dlje držati žogo na svoji polovici, nasprotniki pa so si jo skušali prilastiti in jo

spraviti na svojo polovico. Pomembno pravilo je bilo, da so lahko fizično ovirali le

igralca z žogo, kar je povzročilo razvoj podajanja in začetek taktičnega

sodelovanja med igralci. Armade Rima so Harpastum ponesle v vse kotičke

Evrope, med drugim tudi v Anglijo, ki velja za domovino sodobnega nogometa.14

Rimljani so Harpastum prenesli na območje današnje Francije približno leta 50

pred našim štetjem. Francozi so igro prevzeli in jo izpopolnili v svojo obliko igre.

Pojavljata se dve različici poimenovanja; plemstvo je uporabljalo ime “La Soule”,

nižji sloji pa so igro imenovali “La Choule”. Najstarejši zapisi o igri segajo v 12.

13 “Ali je nogomet angleška igra? Pojasnilo zelo razširjene zmote – že stari Grki so igrali

nogomet”, Karawanken Bote, št. 61, 5. 8. 1942, str. 3 (v nadaljevanju: “Ali je nogomet angleška

igra”); Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 10; Goldblatt, The Ball Is Round, str. 13–14. 14 “Ali je nogomet angleška igra”; Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 11; Goldblatt, The Ball Is

Round, str. 13–15.


- 12 -

stoletje. Cilj je bil spraviti žogo na nasprotnikovo zadnjo črto v polju. Žoga je bila

zelo težka zaradi polnila, ovita je bila v usnje, po vrhu pa še povezana z žico. Za

premikanje žoge so lahko uporabljali roke, noge ali palico. Igra je bila zelo groba,

pogosto je sodelovalo zelo veliko ljudi, včasih pa so si nasproti stale tudi cele

vasi.15

V srednjeveški Italiji je nogomet veljal za plemiško igro. Igra s polnim imenom

"giuoco del Calcio Fiorentino" ali preprosto Calcio – kar pomeni igra brcanja – se

prvič omenja leta 1490 v Firencah. Nogometaši so se imenovali ''calcianti'' in so

nastopali v moštvih s 27 igralci. Tekme so večinoma igrali na firenškem trgu

Piazza Santa Croce. Postavili so se v štiri vodoravne črte in posnemali postavitev

neustrašnih rimskih legij. Po vsakem zadetku, imenoval se je ''caccia'', sta

tekmeca zamenjala stran na tekmovališču. Polčasov niso poznali, dvoboj je trajal

50 minut. Žoga je bila usnjena, vanjo pa so bile stlačene cunje, slama, lasje in

perje. Cilja igre sta bila le dva; doseči zadetek, žogo je bilo treba brcniti ali jo

prenesti čez označen prostor, hkrati pa preprečiti tekmecu, da vrne s polno

mero. To je bil spektakel, v katerem je bilo dovoljeno skoraj vse, tudi igra z

rokami, zato so dobili prednost mlajši in fizično močnejši igralci. Pogosto je bila

igra zelo brutalna in mnogokrat je potekal krvav boj za žogo. Pomembno pravilo

calcia je bilo, da se je morala žoga nenehno premikati. Če se je ustavila, je bila

igra prekinjena in se je ponovno nadaljevala po prekinitvi, podobno kot v

sodobnem ameriškem nogometu ali rugbyju. Igra je bila v Italiji izjemno

priljubljena. Leta 1580 je Giovanni de' Bardi objavil pravila igre z naslovom

Discorso sopra il giuoco del calcio fiorentino del Puro Accademico Alterato,16 ki

veljajo za prva ohranjena pisana pravila kake “prarazličice” nogometne igre na

evropskih tleh.17

15 Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 17–18. 16 Za več podrobnosti o pravilih florentinskega calcia glej: Giovanni de' Bardi, Discorso sopra il

giuoco del calcio fiorentino del Puro Accademico Alterato, Stamperia de' Giunti (Firenze, 1580),

str. 3–36. 17 Jaime Orejan, Football/Soccer: history and tactics, McFarland & Company (Jefferson, 2011),

str. 17. (v nadaljevanju: Orejan, Football/Soccer); Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 16–17;

Goldblatt, The Ball Is Round, str. 16–17;


- 13 -

Nogomet je prišel na britansko otočje po zaslugi Rimljanov, Angleži pa so ga

“izpopolnili”. Do 11. stoletja so bile tekme pogosto odigrane med vasmi, igrišče je

bilo zelo veliko in dolgo vmesno področje brez določenih dimenzij, po navadi je

bilo omejeno z ulicami, polji, travniki ali drugimi površinami. Igra je bila

neverjetno nasilna, saj je bilo dovoljeno z rokami in nogami udarjati nasprotnika

po vseh delih telesa. Kljub vsemu je igra v drugi polovici 12. stoletja dosegla tudi

London. Po Londonu in drugih mestih so nogomet igrale različne tolpe, ki so z

igro kazale svojo moč. Ker je bila igra zelo nasilna in je povzročala veliko

materialne škode, obenem pa je med mestnim prebivalstvom postajala vse bolj

priljubljena, jo je kralj Edvard II. 13. aprila 1314 z uradnim razglasom prepovedal.

Kljub številnim zakonom in odlokom, ki so prepovedovali nogomet, oblastem

nogometne igre nikoli ni uspelo popolnoma izkoreniniti, v 16. in 17. stoletju pa je

postajala še bolj priljubljena.18

Do 19. stoletja je bil nogomet zelo preprosta, divja ljudska igra brez posebnih

pravil (ta so bila nezapisana in so se prenašala preko tradicije); zaradi množice

lokalnih oblik igranja zato v tistem času še ne moremo govoriti o nogometu v

današnjem pomenu besede. Pri izoblikovanju sodobnega nogometa kot borilne

igre dveh moštev so imele pomembno vlogo angleške javne šole (Public Schools),

v katerih se je zgodila sprememba od ljudske igre k športni igri (približno med

letoma 1750 in 1832). Ta preobrazba se je zgodila v času industrializacije, v kateri

se je zrcalila statusna tekmovalnost med vzpenjajočim se meščanstvom in

plemstvom.19

Za angleške javne šole je bilo sprva značilno, da je bil nogomet samostojno

organiziran in so ga igrali le učenci. Igra je temeljila na neke vrste samoupravi, v

kateri je prišla do izraza zlasti nadvlada starejših in močnejših učencev nad

http://www.siol.net/sportal/nogomet/kvalifikacije_ep_2012/novice/2011/09/v_firencah_igrajo_

nogomet_tudi_z_rokami.aspx (pridobljeno: 16. 3. 2016). 18 Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 14–15; Goldblatt, The Football Book, str. 14. 19 Roberto Ponis, Socialni status nogometnih sodnikov: diplomska naloga, Univerza v Ljubljani –

Fakulteta za šport (Ljubljana, 2009), str. 10 (v nadaljevanju: Ponis, Socialni status nogometnih

sodnikov).


- 14 -

šibkejšimi. Igra je torej vsebovala poteze nasilja, zaradi česar so se tudi v

nogometu odražala razmerja moči iz širše družbe (javne šole so bile pod

nadzorom plemstva, plemiška družba pa učiteljev ni priznavala kot enakovredne

avtoritete in je svoje otroke pošiljala v šolo bolj zaradi učenja socialnih veščin –

boji za moč in ugled – kot pa zaradi izobraževanja). Zato se je gledalo tudi na

grobe in brutalne igre in pogoste upore proti avtoriteti kot na ˝šolo za življenje˝,

ali povedano drugače, za razvoj moškosti, voditeljstva in neodvisnosti.20

Pravila so bila še zmeraj razmeroma svobodna in preprosta, saj še ni bilo

standardizirane oziroma organizirane oblike igre. Vsaka šola je razvijala svoje

prilagoditve, te pa so se med seboj krepko razlikovale. Inovacije so bile odvisne

pretežno od igrišča, ki je bilo na voljo. Če je šlo za tlakovano šolsko igrišče,

obdano z zidom, tam ni bilo prostora za star poulični nogomet z veliko prerivanja.

Vsaka šola je imela svojo obliko igre, odvisno od okoliščin in zmožnosti.

Londonski šoli Charterhouse in Westminster sta omejili igro na manjša dvorišča

in sta bili naklonjeni igri z veliko preigravanja. Šoli Cheltenham in Rugby pa sta za

igro uporabljali odprta polja in gojili slog igre z veliko prerivanja, podobno

zgodnjemu pouličnemu nogometu.21

Ravnatelj šole Rugby je leta 1846 spisal prva standardizirana pravila. Bila so zelo

groba, saj so dovoljevala na primer brcanje nasprotnikovih nog pod koleni, pod

pogojem, da nasprotnika drugi med brcanjem v goleni niso čvrsto držali na

mestu. Prav tako je bilo dovoljeno igranje z roko. Mnoge šole so ta pravila

privzele, druge pa so tako vrsto nogometa zavračale in dajale prednost brcanju

žoge, prepovedale pa njeno nošenje. Šoli Charterhouse in Westminster sta bili

prav tako proti igranju z roko. Predstavljali sta jedro, iz katerega se je ta vrsta

nogometa začela širiti.22

20 Prav tam. 21 Vladimir Šajn, Pravila nogometne igre 2007: uradno besedilo s komentarji, Nogometna zveza

Slovenije (Ljubljana, 2007), str. 6–7 (v nadaljevanju: Šajn, Pravila nogometne igre). 22 Šajn, Pravila nogometne igre, str. 7; Drago Stepišnik, Oris zgodovine telesne kulture na

Slovenskem, Državna založba Slovenije (Ljubljana, 1968), str. 149 (v nadaljevanju: Stepišnik,

Oris).


- 15 -

Potreba po univerzalnem načinu igre se je pojavila, ko so učenci prešli na

univerze. Poskusi organizacije nogometnih tekem so se končali v vsesplošnem

kaosu, saj so študentje iz različnih krajev igrali vsak po svojih pravilih iz njihovega

okolja, kot so se uporabljala v javnih šolah, iz katerih so prihajali. Zato je univerza

v Cambridgeu imenovala komisijo, ki naj bi razvila igro, ki bi vsebovala najboljše

značilnosti vseh različic iger. Glavna dilema je bila odločiti se med udarjanjem

žoge z nogo in preigravanjem ter med nošenjem žoge z dovoljenim telesnim

napadom na nasprotnika za pridobitev posesti nad žogo. Komisija je dala

prednost prvemu načinu igre, morda zato, da bi se zreli igralci, ki so sicer delali v

poklicih z veliko odgovornostjo bali igrati iz strahu pred hujšimi poškodbami.

Čeprav so bila prvotna pravila nogometne igre, znana kot Cambridgeska pravila,

namenjena reševanju internega problema, so postala glavni referenčni vir, ko je

novoustanovljena angleška nogometna zveza leta 1863 sprejemala univerzalna

pravila igre, ki so imela sprva 14 poglavij.23

Prav leta 1863 je razvoj pravil dosegel vrhunec. Na univerzi Cambridge se je

pojavila nova pobuda za uveljavitev nekaterih enotnih standardov in pravil,

sprejemljivih za vsakogar. Večina se je izrekla proti grobostim, kot so spotikanje,

udarjanje v goleni in podobno. Prav tako se večina ni strinjala z nošenjem žoge.

To je povzročilo, da je skupina Rugby izstopila. S prepovedjo udarjanja v goleni bi

se verjetno še strinjali, saj so ga kasneje tudi prepovedali, niso pa se bili

pripravljeni odreči nošenju žoge. S tem je Cambridge poskusil razrešiti veliko

zmedo s pravili. Odločilna pobuda je bila sprejeta po vrsti sestankov konec leta

1863 v Londonu. 26. oktobra 1863 so se srečali predstavniki enajstih londonskih

klubov in šol (Barnes, War Office, Crusaders, Forest Leytonstone, No Names

(Kilburn), Crystal Palace, Blackheath, Kensington School, Perceval House

Blackheath, Surbiton, Blackheath Proprietory School in Charterhouse), da bi

razjasnili zmešnjavo z osnovnimi pravili, ki bi bila sprejemljiva za vse in bi se

uporabljala tekme med njimi. Ta sestanek pomeni tudi rojstvo Nogometne zveze

23 Prav tam.


- 16 -

Anglije. Večna razprava o brcanju v goleni, spotikanju in nošenju žoge se je

končala 8. decembra, ko so predstavniki rugbyjskega sloga, ki so bili v manjšini,

dokončno odšli. Prišlo je do stopnje, ko ideali niso bili več združljivi. Ta dan

pomeni dokončno ločitev nogometa in rugbyja. Njuna ločitev je postala

popolnoma nespravljiva šest let pozneje, ko je bila v nogometna pravila vključena

določba, ki je prepovedala kakršno koli igranje z roko.24

Seveda so se pravila nogometne igre z leti nekoliko spreminjala.

Najpomembnejše spremembe so bile:25

- zmanjšanje števila igralcev na 11 (1870),

- spremembe velikosti igrišča in prepoved igre z roko (1871),

- dovoljena igra enega igralca z roko; rojstvo vratarja; ta se lahko žoge

dotika le na svoji igralni polovici (1872),

- uvedba prečk na golu (1875),

- igralni čas je omejen na 90 minut (1877),

- sodniki med sojenjem uporabljajo piščalko (1878),

- uvedba stranskih sodnikov (1889),

- uvedba kazenskega strela; rojstvo enajstmetrovke (1891),

- uvedba 16-metrskega kazenskega prostora; vratar se lahko dotika žoge z

roko samo še v kazenskem prostoru (1903),

- z vstopom Anglije v Fédération Internationale de Football Association

(FIFA) so angleška pravila morale uporabljati tudi druge članice (1906).

24 http://www.thefa.com/about-football-association/history (pridobljeno: 12. 3. 2016); Šajn,

Pravila nogometne igre, str. 7–8. 25 Gerhard Bauer, Lehrbuch Fußball: erfolgreiches Training von Technik, Taktik und Kondition,

BLV Verlagsgesellschaft mbH (München, 1996), str. 11–12 (v nadaljevanju: Bauer, Lehrbuch

Fußball); Rob Steen, Jed Novick, Huw Richards, The Cambridge Companion to Football,

Cambridge University Press (Cambridge, 2013), str. 23–24.


- 17 -

Danes so nogometna pravila razdeljena v 17 skupin pravil: 26

Tabela 1: Skupine nogometnih pravil

Pravilo 1 igrišče

Pravilo 2 žoga

Pravilo 3 število igralcev

Pravilo 4 oprema igralcev

Pravilo 5 sodnik

Pravilo 6 pomočnika sodnika

Pravilo 7 trajanje igre

Pravilo 8 začetek in nadaljevanje igre

Pravilo 9 žoga v igri in izven igre

Pravilo 10 doseganje zadetka

Pravilo 11 ofsajd

Pravilo 12 prekrški in nešportno obnašanje

Pravilo 13 prosti udarci

Pravilo 14 kazenski udarec

Pravilo 15 vmetavanje

Pravilo 16 udarec od vrat

Pravilo 17 udarec iz kota

Osnovna pravila nogometne igre se v dobrih stotih letih niso bistveno

spremenila. Najpomembnejša so bila: razdalja med vratnicama je 7.32 metra,

razdalja med spodnjim robom prečke in tlemi je 2.44 metra.27 Dolžina igrišča je

najmanj 100 in največ 110 metrov, širina pa najmanj 64 in največ 75 metrov.28

Nogometna žoga je po definiciji okrogla, narejena iz usnja ali drugega primernega

materiala, njen obseg ni manjši od 68 in ni večji od 70 centimetrov, njena teža pa

ne sme biti manjša od 410 gramov in ne večja od 450 gramov na začetku

tekme.29 Tekmo igrata ekipi z največ 11 igralci, od katerih je en vratar. Tekma se

ne sme začeti, če ima katera ekipa manj kot sedem igralcev. Na kateri koli tekmi,

ki se igra v okviru uradnega tekmovanja pod okriljem FIFE, konfederacij ali

26 Laws of The Game 2015/2016, Fédération Internationale de Football Association (Zürich, 2015),

str. 5 (v nadaljevanju: Laws of The Game). 27 Prav tam, str. 9 28 Prav tam, str. 7. 29 Prav tam, str. 15.


- 18 -

nacionalnih zvez, so dovoljene največ tri zamenjave igralcev z rezervnimi igralci.30

Če med sodnikom in obema ekipama ni dogovorjeno drugače, se tekma igra v

dveh enakih polčasih po 45 minut. Vsak sporazum o spremembi polčasov (na

primer skrajšati vsak polčas na 40 minut zaradi nezadostne vidljivosti) mora biti

dogovorjen pred začetkom tekme in mora biti v skladu s tekmovalnimi pravili.31

Posebej je definiran tudi ofsajd: igralec je v ofsajdu šele takrat, ko je bližje

nasprotnikovi prečni črti kot žoga in predzadnji nasprotni igralec32.33

Nogomet so ob koncu 19. stoletja sprejeli ne le v preostalih delih Evrope, ampak

tudi po vsem svetu. Podobno kot ragbi, kriket, tenis, polo in drugi angleški športi

se je nogomet širil z britanskim kolonializmom. Kolonializem in širjenje različnih

angleških športnih panog, med katerimi je bil najbolj priljubljen nogomet, so šli

tako rekoč z roko v roki. Prvi nogometni “misijonarji” so pri tem prihajali iz vseh

slojev britanske družbe: vojaki, mornarji, železničarji, pristaniški in tovarniški

delavci, pa tudi kolonialni uradniki, poslovneži, inženirji in učitelji, ki so nogomet

povsod širili na enak način – s seboj so prinesli nogometno žogo (ali pa so si jo

naredili kar sami) jo začeli brcati, kmalu pa so se jim pridružili tudi radovedni

lokalni prebivalci. 34

1.1.1 Nogometni začetki in nogometni razvoj na prostoru Kraljevine

SHS/Jugoslavije

Britanci so svoje navade in športne razvade prenašali vsepovsod, kjer so se

ustavili kot študentje, trgovci, strokovnjaki in poslovni ljudje. Posebno

pomembno vlogo je imela pri tem močna vojaška mornarica, ki je bila zasidrana v

raznih pristaniščih. Britanski oficirji in mornarji iz teh ladij so si velikokrat poiskali

30 Prav tam, str. 18. 31 Prav tam, str. 30. 32 Prav tam, str. 36. 33 Zadnja različica pravil je dosegljiva tudi na spletu: http://www.fifa.com/development/education-

and-technical/referees/laws-of-the-game.html (pridobljeno: 7. 3. 2016);

http://www.nzs.si/nzs/sodnik/pravila-nogometne-igre (pridobljeno: 7. 3. 2016). 34 Šelekar, Oris razvoja nogometa, str. 24–25; Stepišnik, Oris, str. 47.


- 19 -

kako livado in na njej igrali nogomet. In prav Britanci so nogomet prinesli na

prostor Kraljevine SHS/Jugoslavije.35

Prvič se je to zgodilo leta 1873 na Reki, ko sta se na pobudo Roberta Whiteheada,

inženirja in lastnika reškega podjetja Torpedo, pomerili ekipi, sestavljeni iz

uslužbencev madžarskih železnic na eni, na drugi strani pa angleških delavcev, ki

so bili zaposleni v takratnem Reškem tehničnem zavodu (Stabilimento Tecnico di

Fiume), kasneje preimenovanem v Torpedo, katerega lastnik je bil inženir

Whitehead. Leta 1880 so nato angleški delavci, ki so bili v Slavoniji na začasnem

delu v lesno-predelovalni industriji (tovarna za pridobivanje čreslovine v Županji),

s seboj prinesli prvo nogometno žogo. Županjski Angleži so v prostem času redno

igrali nogomet, zaradi pomanjkanja igralcev v lastnih vrstah pa so k igri povabili

tudi domačine. Naslednji stik z nogometno igro seže v leto 1887, ko naj bi ob

protokolarnem obisku princa Alfreda, vojvode Edinburškega, v Zadru 24.

septembra popoldne skupina oficirjev britanske mornarice odigrala nogometno

tekmo. Po besedah očeta splitskega športa Luke Kaliterne naj bi se leta 1896

podobno kot Zadrani z nogometno igro seznanili tudi prebivalci Trogirja. Tudi

takrat so bili akterji tekme britanski mornarji; člani posadk britanskih vojnih ladij,

ki so bile zasidrane v trogirskem zalivu Šaldun, naj bi tako na travniku v

trogirskem predelu Travarica odigrali nogometno tekmo, podobnih primerov pa

je bilo še več.36

V navedenih primerih je šlo bolj ali manj za posamezne oziroma osamljene

primere seznanitve lokalnega prebivalstva z novim športom, zato jih ne moremo

obravnavati kot mejnike, ki bi sprožili načrtni in sistematični razvoj nogometa na

tem prostoru. Za to so najzaslužnejši dijaki in študenti s prostora kasnejše

kraljevine SHS/Jugoslavije. Ti niso bili v neposrednem stiku z angleškimi

35 Prav tam. 36 Burburan, Rijeka nogometa, str.27; Duško Marović, “Gimnazijalci iz Zadra igraju nogomet

1895.”, Sportske novosti, št. 3560, 23. 12. 1968, str. 5 (v nadaljevanju: Marović, “Gimnazijalci iz

Zadra igraju nogomet 1895”); Duško Marović, “U Trogiru 1896. igraju Englezi”, Sportske novosti,

št. 3565, 28. 12. 1968, str. 5 (v nadaljevanju: Marović, “U Trogiru 1896. igraju Englezi”).


- 20 -

nogometnimi “misijonarji”, ampak so se nad nogometom navdušili v različnih

zahodnoevropskih državah (predvsem v Švici, Nemčiji in Avstro-Ogrski), kjer je

bila nogometna igra med njihovim študijem že dobro razvita. Veliko jih je

nogomet treniralo in igralo v lokalnih klubih, kjer so se seznanili z osnovnimi

pravili nogometne igre, večina pa jih je med počitnicami domov prinašala tudi

nogometne žoge, saj so želeli z novim, dinamičnim športom z žogo seznaniti tudi

svoje prijatelje v domovini.

Nogometni pionirji dr. Franjo Bučar, Hugo Buli, brata Kaliterna, Steva Stefanović,

Evgen Betetto in drugi (o njih več v naslednjem poglavju) so postavili čvrste

temelje za sistematični razvoj nogometa na tem prostoru. Nastajati so začeli prvi

klubi, nogomet se je kot športna panoga vse hitreje širil in še pred začetkom prve

svetovne vojne postal šport številka ena.

Čeprav Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavija zaradi

notranjih nasprotij in nerešenih vprašanj, tako socialnih kot nacionalnih, ni

izpolnila pričakovanj, so se v novi, skupni državi le odprle možnosti tudi za razvoj

telesne kulture. Novo gospodarsko in politično okolje je kljub vsem svojim

težavam in slabostim tudi za razvoj športa pomenilo obdobje velikega

napredka.37

Nogometni klubi, ki so delovali že pred vojno, so svojo dejavnost večinoma

obnovili, kmalu pa so začeli nastajati tudi novi. Ustanavljanje številnih novih

klubov in njihova živahna dejavnost sta že leta 1919 privedla do ustanovitve

Jugoslovanske nogometne zveze ali JNZ, ki je bila prva športna strokovna zveza v

državi in je povezovala jugoslovanske nogometne klube ali sekcije in tako postala

organiziran dejavnik v razvoju jugoslovanskega športa. Jugoslovanska nogometna

zveza je nastala na pobudo hrvaških, natančneje zagrebških klubov; prva pobuda

37 Stepišnik, Oris, str. 159, 198; Janko Prunk, Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije

1775–2015, Cankarjeva založba (Ljubljana, 2015), str. 376–378; Oto Luthar, The Land Between:

A History of Slovenia, Peter Lang Verlag (Frankfurt am Main, 2008), str. 385–400 (v nadaljevanju:

Luthar: The Land Between).


- 21 -

je prišla iz vrst enega izmed ustanoviteljev in kasnejšega predsednika

zagrebškega kluba HAŠK, Hinka Würtha, saj je imel Zagreb edini na

jugoslovanskem ozemlju že pred prvo svetovno vojno v okviru Hrvaške športne

zveze tudi nogometni odsek, ki ga lahko štejemo za zametek novonastale

Jugoslovanske nogometne zveze. Seveda je bila na začetku velika razlika v

kakovosti med klubi s prostorov, ki so bili pred tem del Avstro-Ogrske (hrvaške

dežele, Vojvodina), in drugimi klubi (srbsk

Documents

Zgodovina nogometa v Kraljevini SHS/Jugoslaviji in v časuZAHVALA Zahvaljujem se vsem, ki so mi v letih nastajanja pričujoče doktorske disertacije pomagali, me podpirali, svetovali