Zmagovalne pesmi in slike

2016/2017

Literarni in fotografski natečaj DŠMM 2016Ana Kobal

VsebinaPesmi:

VČASIH GOVORIM TUDI, KO SEM SAM (1. mesto)...................................................................2

KOLEKTIVNA USODA (2.mesto)................................................................................................3

KAVNA USEDLINA (3.mesto).....................................................................................................4

REPRIZA (4.mesto)....................................................................................................................6

LITANIJE DROBNIH ČUSTEV (5.mesto)......................................................................................7

(6.mesto)..................................................................................................................................8

Slike:

PODZAVEST (1. mesto).............................................................................................................9

POGUMEN (2. mesto).............................................................................................................10

SAMOTA V DVOJE (3.mesto)..................................................................................................11

SPONZORJI LITERARNEGA IN FOTOGRAFSKEGA NATEČAJA...................................................12

VČASIH GOVORIM TUDI, KO SEM SAM (1. mesto)

vsi potrebujemo nekogav komer lahko plavamo vse dokler nas

kakor regratovo lučko vetrov piš ne raznese in razletina vse konce in kraje

ljudi železniške postaje zgodbe pesmi in povestiv katerih postanemo nesmrtni ne verjemida smo prazni kakor ti šepečejo bojazni

puščanje delcev svoje biti vstvareh ki jih je vredno ljubiti

je edini način za ravnanje krivic ki jih kujejo besedeki so odveč in ne dovolj in nemalokrat vir zmede

zato se naslednjič ko zaslišiš prasketanje osamljenosti v kaminune pozabi ozreti skozi okno proti morju po spominu

na katerem so odsevi zvezd ki si jih ljubil vsaj v tistem bežnem hipuko se je pogled ujel s pogledom in sta oba videla v globino in

čeprav se kdaj izgubiš v neskončnih spiralah v katere se zvijajo dnevi se ne boj

da si sam sebičnost je za tiste ki jih nikdar niso preluknjali nohti strasti in če te je strah

da je na tebi več ran kot mesa vedi da je bistvo v začetni povedi vsi potrebujemo nekoga

v komer lahko plavamo vse dokler ne spoznamo da so nam dana razpadajoča telesa ki jim ni

namenjeno večno leteti temveč v navzočnosti ljubezni zmeraj globoko vdihovati vse dokler ne

vdihnemo poslednjič in se zgrudimo po travi požgani od maničnega plesaz nasmeškom na obrazu

Žan SMOGAVC

KOLEKTIVNA USODA (2.mesto)

kolektivna usodakolekcije ljudi

ekspresni vlak prerežegosto soparo železniške postaje

preveč točen ječlovek izstopi in človek-kopija vstopi

moški v svetli srajci z ujetim pogledomje kopija moškega v svetli srajci z ujetim pogledom

ženska v svileni bluzi s stisnjenimi ustnicamije kopija ženske v svileni bluzi s stisnjenimi ustnicami

ljudje-kopije ne razlikujejo večali se peljejo v službo ali se vračajo domov

kolesa vlaka mehansko žvečijo njihova življenjamedtem ves vagon molči

vsi ljudje in ljudje-kopije molčijoz vratovi otrdelimi v nenaravni drži

z režami namesto očiskozi katere ritmično bliska

neonska svetlobaimen železniških postaj

ljudje vstopajo in izstopajoujeti pogledi stisnjene ustnice

kovinska tišinastojim na postaji in čakam vlak

ne upam si povedatida slišim oddaljeno klavirsko glasbo

in da sem brez kopijeko mi že peti vlak ne ustavi

stopim na tirenaslednji vlak pelje skozi mene

vonjam prepotene srajcečutim svilene tresljaje

ostanem nepoškodovanana drugi strani zagledam samo sebekako strmi vame in skuša ugotoviti

ali je tam ves čas stalo ogledaloali me je doletela enaka kolektivna usoda

kot vse ostale ljudi-kopijene maram svilenih bluz in kovinske tišine

Janina ULBL

KAVNA USEDLINA (3.mesto)

Sivina, dež, turobain skodelica iz porcelana, ki jo zaobjema pusta soba.

V njej sledi grenko-sladke kave,davno pozabljene s strani ničvredne zemeljske narave.

Po stenah se njena usedlina kot črn duh razteza,v mrakobi proti neskončnih zlatih sten robovom sega,

da bi rešila omejenosti se vsega,po beli podlagi riše simbolne spomine življenja svojega prereza.

A pozabljena ostane ujeta, za razliko od živega mene,ki se v hipu zlijem z lastno mislijo pobega

v življenje polno, ki ga luč svetlega hladu oblega,da me nenadno z mojimi spomini s sveta teme prežene.

Že potujem skupaj z večnostjo vremena,in lebdim v širnem obstoju

in me odnese v vetrovnem roju,da se prepustim obstanku tujega namena…

V vrtincu groteskne trohnobe,kjer vse je tiho in lepo,

naenkrat se stemni in zagledam slepo,kako bleščeči se žarek spusti nad goreče hudobe,

kako pobije lenobne človeške grenkobein nazadnje spremeni se v sveto zatišje svetlobe,

da svoj brezmejni zločin skrije srepo.Toda že je prepozno, na svetu pustil je pečat svoje krute podobe.

In sam se udejanjam naprej,skupaj z vetrom, ki nosi me v tuje kraje,

opazujem obup in srečo nove tam pojave,na kateri usoda še ni pustila svojega znaka, kot na tisti od prej...

Ugotovim, kako lepo je opazovati druge,kako čudovit je svet izven lastnega telesa,kako težko živeti je življenje živega mrčesa,

ki tako hudo bori proti prihodu lastne se pogube.

Dojamem, kako srečen sem,

ker se vse slabo dogaja le okoli mene,ko moja duša v mrku manjkajočih muk nikoli ne ovene,

medtem ko drugim krušijo se zdaj od časa že požrte preperele telesne stene…

Pa vendar, v dimu iz meglic se lastnih misli zavem nenadno, da je vse le temne smrti kletev,

da moj obstoj je omejen,in tako v hipu lastnega spomina izginem, ki za vedno ostane nepovrnjen.V stari črni sobi pa se kavna usedlina še naprej proti robu steka in se plazi

proti svobodi kot obupana žrtevin pušča za sabo na brezčasni belini nov simbol pritrjen,

sliko, ki mi oznanja, da sem mrtev.Rok GORENŠEK

REPRIZA (4.mesto)

Znašla sem se v predstavi.Ljudje so jokali,igrala je glasba,

vojaki so korakali,odjeknili so streli,

krik ženske so zadušili motorji letal.Popolna tišina.

Oziram se za režiserjem, iščem producenta.Grob.

Nikjer gledališke zavese, nikjer aplavza smrti.Zgolj repriza življenja.

Lana ŠVEGL

LITANIJE DROBNIH ČUSTEV (5.mesto)Kaj rečeš Soncu, ki vzide, ko stojiš na vrh gora?

Kaj rečeš vetru, ki se v vročem dnevu s tvojimi lasmi igra?In kaj rečeš poletnemu večeru, ki razžari ves svod neba?

Kaj rečeš zvoku glasbe, ki ti dlake naježi?Kaj rečeš izpopolnjenosti, ki ti jo spanec podari?

In kaj rečeš telesu, ko v nežnosti poljuba zadrhti?

Kaj rečeš tišini na koncu dneva polnega nemirov?Kaj rečeš odpuščujočemu objemu ob koncu morastih prepirov?

In kaj rečeš nasmehu, ki te iztrga iz vseh tvojih ozirov?

Kaj rečeš trenutku, ki te odreši strahu?Kaj rečeš kaplji, ki vztrajno polzi po oknu proti dnu?

In kaj rečeš srcu, ki je polno otroškega sramu?

Kaj rečeš upu, ki spodbuja te v osami?Kaj rečeš sladkobnosti noči, ko v sanje te premami?

In kaj rečeš vonju kave, ki v jutro te predrami?

Kaj rečeš toplemu devu, ki konča zimo?Kaj rečeš času, ki kljub nuji ne odbrzi kar mimo?

In kaj rečeš zvezdnatemu nebu za vesolje v katerem živimo?

Njeno ime.Tomo OBRANIČ

(6.mesto)

Še zmeraj slišim glas saksofona v skladbi Now's the time,ki je govoril iz starega gramofona in se razlegal po kavarni,

ko sem čakala, da se ohladi zeleni čaj,ko sem še vedela, kdo v resnici sem in kam sem namenjena.

Še zmeraj sedim tam, odeta v topel plašč in v vonj po močnem večernem parfumu. Tam, kjer si me pustil čakati.

Še zmeraj čutim tvojo toplo sapo na licih, ki je z mrzlimi besedami v nociceptorjih vzbudila akcijski potencial,

ko sem nato polila čaj po plašču in po gramofonu.Še zmeraj sedim tam, kjer se prebujam v vsak nov dan in pozabim na

prejšnjega.Brez novih spominov, brez svojega sveta.

Neozdravljiva bolezen. Poškodba hipokampusa ali najina nesrečna ljubezen?

Barbara LOVRENČIČ

PODZAVEST (1. mesto)

Timi VEHOVAR

POGUMEN (2. mesto)

Jera KOS

SAMOTA V DVOJE (3.mesto)

Andraž PEGANC

SPONZORJI LITERARNEGA IN FOTOGRAFSKEGA NATEČAJA