ZMAGOVALNE ZGODBELITERARNEGA NATEČAJAIN ILUSTRACIJE LIKOVNEGA NATEČAJA

Dobrodošli na NMN 2017!

Na meji nevidnega, naša mala konvencija fantazije in znanstvene fantastike, ki je leta 2013 privabila okoli 250 navdušencev, je hitro zrasla do te mere, da smo se letos odločili za selitev na vodilni prireditveni prostor v Ljubljani, Gospodarsko razstavišče!

Novo lokacijo smo obogatili z odličnim programom, zato vas danes z velik-im veseljem vabimo na odličen program, ki bo potekal v predavalnici in na glavnem odru. Zelo pa smo razširili tudi ponudbo, ki jo najdete na številnih stojnicah v glavni dvorani.

V glavni dvorani pa bo potekalo tudi obilo iger ter delavnic in prepričani smo, da je pred vami odličen dan v fantastičnem geek vzdušju!

V tej reviji boste našli najboljše prispevke iz našega literarnega in likovnega natečaja na naslov »Iz globin/From the Depths«. Vedno znova smo navduše-ni nad količino in kakovostjo oddanih prispevkov!

Letošnji dogodek za nas predstavlja veliko priložnost, seveda pa tudi obilo novih izzivov, zato bomo hvaležni za vašo potrpežljivost pri morebitnih zapletih. Kot vedno bomo veseli vaših predlogov in komentarjev, da bomo v prihodnje organizirali še boljše dogodke.

Uživajte Na meji nevidnega!

Ekipa NMN

Urednik: Mitja BosničOblikovanje: Marin MestrovičLektoriranje: Mitja BosničIzdajatelj: KUD ŠmaugNaklada: 300 kom

LJUBLJANA, 30. 9. 2017PROJEKT SOFINANCIRA:

NA MEJI NEVIDNEGA 2017

3

Kapitan Rakkad se s svojo posadko odpravi v zakleti del vesolja, kjer plovila izginjajo že stoletja. Posadko skrbijo zgodbe o vesoljskih pošastih, ki prežijo na predrzne, drugi govorijo o preklet-stvu zakletih kozmonavtov, ki stražijo sektor, spet tretji so prepričani, da je vse skupaj laž, ki si jo je izmislila skupina tihotapcev in gusarjev, da bi si zagoto-vila skrivališče. Resnica je veliko hujša. Resnica je konec vesolja.

V širnem vesolju ni ničesar, čemur bi lahko rekli konec. Neskončno mnogo delcev bezlja sem ter tja, v brezmejnem prostoru energije. S številom tipov ljudi je bilo drugače. Kapitan Rakkad je priznaval samo dva: tiste, ki so sami iskali nevarnost, in ostale, ki so se je na vsak možen način ogibali. Kapitan Rakkad je spadal med prve.Ko so mornarji pred davnimi časi za-pustili rodne oceane Terre in se podali med zvezde, na svoje naslednike niso prenesli samo tolerance do opojnih substanc, ampak tudi svoje praznoverje. Kako ga le ne bi? Ocean je bil širen. Svo-je lovke je širil od ene celine do druge in objemal kopno z vseh strani, dokler ni človek začutil tiste pristne utesnjenosti železnega prijema resnične morske pošasti. In vesolje? Vesolje je bilo druga pesem. Globoka in tiha, brez konca in kraja. To morje brez valov, ogrnjeno v

plašč večne tišine, je imelo v primerjavi s slano vodo, ki je šumela na Terrini površini, strašno globino. Globino, ki se je izgubljala v temini samote. Globino, v kateri je imela kozmonavtova domišljija proste roke in najboljšega prijatelja. Prijatelja, ki je ni nikoli zadrževal, ampak samo spodbujal.Globina vesolja spremeni človeka. Je obenem najbolj ljubeča mati in najbolj nasršena ljubica. Nebroj kozmonavtov je v iskanju tega izmuzljivega občutka večne utesnjenosti brez kakršnegakoli pridiha objema izgubilo um ali pa se zapilo do smrti. Na koncu se vesolje vedno izkaže za neizprosno orodje Narave. Močni preživijo, medtem ko od šibkih ostane samo skelet, nevreden naziva živega bitja.Med kozmonavti so že desetletja, če ne stoletja, krožile zgodbice o zakle-tem sektorju, iz katerega se ni vrnila še nobena vesoljska ladja. Kapitan Rakkad je ob omembi samo odmahnil z roko. Babje čenče in zgodbice za majhne otroke, ki imajo toliko smisla kot lupina počenega oreha, je rekel. Vseeno so zdaj te zgodbice za otroke in babje čenče ponovno oživele in se širile po krovu VL-Antes kakor izbruh haronske kuge.Ne glede na to, kaj je kapitan Rakkad ukrenil, govorice niso nikakor pre-sahnile.

GLOBINA BREZ DNAIvan Šokić(1. mesto)

4

Dejstvo, da so imeli na krovu žensko, je vse skupaj samo še poslabšalo. Kapi-tan Rakkad se ni mogel načuditi temu nesmiselnemu praznoverju svojih mož. Ni jih motilo, če so se znašli v središču vojne, niti trznili niso, če je bilo treba prekršiti zakon, ali poskrbeti za kak problem takšne ali drugačne narave. Še nad družbo Xenosov se niso zgražali. Ampak ženska na krovu njihove ladje in že je vrvelo, kakor da bi se pripravl-jali na upor. Kozmonavti so naenkrat začeli zmajevati z glavo in pogledovati skozi line proti zvezdam. Kronično so vzdihovali ter drug za drugim nizali vence molilnih kamenčkov - ko vidite kozmonavta z molilnimi kamenčki, ste lahko prepričani, da je vrag odnesel šalo.Kapitan Rakkad je vedel, da bodo morali možje enostavno potrpeti. Njihova trenutna pot ni bila nič običajnega celo za posadko, ki je bila vajena vsega nenavadnega. Ženska je bila nujno zlo, drugače ni šlo. Kako bi lahko šlo dru-gače, ko pa jih je ona najela?Lahko je samo upal, da se bo pot na koncu izplačala. Stare razbitine, ki so tvorile umetno asteroidno polje, niso vzbujale prevelike mere zaupanja, a so zato vsaj zaposlile posadko.Kapitan Rakkad se je posvečal zvezdni karti in po potrebi vpil ukaze posadki. Vsake toliko je kartografu na svoji levi sporočil seznam koordinat, kaj naj vpiše zraven in kaj naj vriše v zvezdno karto. Upravljanje z ladjo je prepustil za to usposobljeni posadki.Prvi častnik je vodil VL-Antes skozi pokopališče uničenih ladij, medtem ko so kozmonavti z laserji rezali pot skozi nesrečne lupine mrtvih plovil, ki so

jim zapirale prehod. Mehanična roka, ki je bila drugače namenjena zunan-jim popravilom, je odrivala zablodele fragmente razbitin in ščitila senzorje vesoljske ladje.Njihova delodajalka se je nemirno presedala na zložljivem stolu v kotu poveljniškega mosta. Brez prestanka je pokljala s prsti in si grizla ustnice.“Doktor N, še malo, pa ne bom slišal konca pritoževanju svojih mož,” je rekel kapitan Rakkad in se obrnil k ženski.“Kako to mislite, kapitan?” je odvrnila, ne da bi za trenutek prenehala s pokan-jem zraka v členkih.“Od vašega pokljanja kmalu več ne bodo slišali svojih misli, kaj šele ladje.” Doktor N se je vzravnala na stolu ter položila roke v krilo. “Ne bom več,” je odvrnila nekoliko v zadregi.Kapitan Rakkad se je zasmejal in se za trenutek posvetil zvezdni karti. “Veste, kolikor vas moji možje ne marajo, imate z njimi veliko skupnega.”“Občutek je skupen,” je odvrnila doktor N in podrgnila eno dlan ob drugo. “Čim-prej potrdim svojo teorijo, prej se lahko vrnem na trdna tla.”“Za nekoga, ki se ukvarja z vašo sorto raziskovanja, se zdi malo čudno, da se tako bojite vesolja,” je zamišljeno odvr-nil kapitan Rakkad. “S čim ste že rekli, da se ukvarjate?”“Nisem rekla.”“Veste, možje že dalj časa ugibajo, kam smo namenjeni, kaj bi sploh lahko iskali.”“Kaj res? In kakšne stvari se jim pletejo po glavi?”“Hm, naj pomislim,” je rekel kapitan Rakkad in pogladil svojo črno brado. “Trenutno vodi teorija zarote.”

52017

“Presveta Terra!” je vzkliknila doktor N ter se zahihitala. “Kaj si pa vaši možje mislijo o meni, kapitan?”Kapitan Rakkad je naročil fantu, ki je stal za njim, naj mu skoči po skodelico kave, potem pa se posvetil gostji. “Veliko in še več.” Njegov pogled je prebadal zvezdno karto in se izgubljal globoko za horizontom ruševin, ki so jim zapirale pot. “Kozmonavt ima na ladji samo dveh stvari na pretek. Domišljije in časa. Čas jim lahko še nekako zame-jim z vsemi opravili. Domišljija pa je izven mojega dosega.” Za trenutek se je zamislil. “Veste, ko ste obdani z vso praznino tega stvarstva, katere globine ne morete nikakor doumeti, kaj šele razumeti, se začne domišljija poigravati z vami.”“Kapitan Rakkad, nisem vedela, da se v vas skriva pesnik,” je odvrnila doktor N, da bi v prostor vrnila vsaj malo vedrine in pregnala tesnobo, ki je legla na poveljniški most.

“Mislijo, da ste kaka izgnana princesa, ki jo spremljamo na poti do njene flote.”“Kako zabavno! In druge teorije?”“Nekateri možje so prepričani, da ste arheologinja, ki je našla zemljevid do davno pozabljene skrivne gusarske postojanke.” Kapitan se je namuznil. “Tu se začnejo mnenja razhajati. Ena skupina pravi, da bomo našli gusarje in umrli, druga da bomo našli mrtve gusarje in njihov zaklad, ki ga stražijo davno pozabljeni duhovi in bomo tako umrli, spet tretji so prepričani, da bomo našli opustelo postojanko brez gusarjev in česarkoli ter umrli na poti nazaj, ker nam bo zmanjkalo zraka.”“Nekam morbidno, se vam ne zdi?”“Kakor vzamete.” Kapitan Rakkad je skomignil z rameni. “Potem je tu še možnost, da nas napadejo še nikoli videne pošasti, ki prežijo na nič kaj sluteča vesoljska plovila.”Na poveljniški most se je vrnil fant s skodelico kave.

6

Kapitan se je zahvalil, poskusil kavo in nato nadaljeval pogovor. “Resnici na ljubo, če ne bomo kaj hitro našli tega, kar iščete, bom tudi sam začel verje-ti zgodbicam, ki jih možje predejo v prostem času. Tudi tega grobišča nisem pričakoval.”Preden bi lahko doktor N karkoli odvr-nila, se je skozi poveljniški most razlezel nemir. Prebili so se skozi obroč razbitin. Pred njimi se je raztezala meglica meh-kih pastelnih barv, ki so imele uničujoče pomirjevalen učinek na vse prisotne. V sredini nekaj milijonov kilometrov stran od njihove trenutne točke se je svetlika-la bela stvar.“Toplotni senzorji ne zaznavajo ničesar!”“Kamere ravno tako!”“Sonar je mrtev!”Doktor N je vstala s svojega zložljivega stola in stopila naprej.Kapitan Rakkad ji je namenil dolg prei-skujoč pogled. “Nam lahko poveste, kaj se dogaja?”“Ne vem, ali imamo dovolj časa …” je zamišljeno odvrnila doktor N.

“Skrajšano verzijo!”“Prispeli smo,” je rekla doktor N in zasanjano gledala proti migetajoči beli točki na horizontu.“Na cilj?”“Na konec! Na konec vesolja. Tu se začne globina brez dna, tu se vesolje vrne nazaj v svojo prvobitno ezoterično formo. Tu se bom ponovno rodila kot prvotni gibalec.”Kapitan Rakkad se je popraskal za uše-som. “Kakor rečete, samo da bo plačilo temu primerno.”

72017

It was finally over. The remains of the great army lay strewn over the earth, broken and defeated. Only the sound of the sea smashing against the sharp cliffs beyond betrayed the stillness on the battlefield. Time seemed to slow with every corpse she passed and her old bones could almost feel the blood soaking into the soil. Her arms and legs trembled from the strain she had endured; pressing on even when all had seemed lost. Nevertheless, a silent pride grew within her. Yet again she had banished the darkness. The Warriors of the Second Age had fallen harder than the First. Looking out over the Silver Sea, she hoped that there would never be a Third, though somehow she knew it was only a matter of time. A lonely gull called out across the sky. Dusk would soon be upon them and the night would be cold, but filled with revelry. There would be drinking and dancing, laughter and music all while the dead lay cold on the shore, awaiting the bonfire that would undoubtedly carry their ashes to the afterlife. Part of her wished she could join the fierce warriors that had stood with her, worn her colors and thrown themselves into the embrace of death itself, all believing that it was her strength and her skill

that would save them. It had, but she had sworn an oath and with it commit-ted herself to this fate, the peace of the grave forsaken. Cries of joy rang out from the village. Those that lived still had retreated to tend their wounds, rejoice and organize the disposal of the dead. Everything else could wait until first light. The opening of the cave was now visible in the rocky cliffside. Battered by wind and water, the vast wall extending out over the Sea reflected the last of the sun’s rays like polished armor. Long black strands of hair had come undone from the tightly woven plait dancing down the length of her back. The red of her wide woolen trousers was spotted with stains and her billowing white sleeves had been shredded during the brawl. She wondered what her mother would have to say if she ever saw her in such an unruly state. Lost in her memo-ries, her foot caught on a war hammer and she all but lost her balance, catch-ing herself before she fell into the arms of a very unhappy looking corpse. Her glaive nearly dropped from her hand as she recovered. Sheathing it on her back, her gaze caressed the horizon only once and she whispered her last goodbyes to her company. It would be too late

8

The GuardianAndrea Jadrzyk(2. mesto)

before they noticed her absence.Descending the stone staircase was more difficult a task than she had an-ticipated. In her weakened state, each step required more strength than she thought she had left. Four times she rested, but dared not sit for fear she would be unable to continue. It seemed hours before she reached the temple’s inner chamber. The light of the torches was diminishing in crackles and pops. Soon there would be not the tiniest spark of illumination and that is how they would find her – back where she belonged. It was as empty as she remembered it, dank and dark, its greyness only offset by the wilting flowers and hopeful letters that surrounded the ornate pedestal in its center. In a way, it was a relief to be home. Here, sleep always came easy. “Dahara? Dahara, are you down there? Dahara!” She cursed herself. They had moved much faster than she had expected. Da-hara knew what they wanted, but she was no longer meant to walk this world as they were. Her life had not been hers for centuries and that is how it would have to stay. She climbed up onto the pedestal and unsheathed her most prized possession and the only thing capable of follow-ing her through the ages. Using the last white piece of cloth she wore, she rubbed away the filth that had soiled her precious blade.

Footsteps rushed down the passage and voices cried out. A pang of guilt en-gulfed her and Dahara could hear them no more. Standing tall, she took her place and tapped the end of her glaive into the cold marble foundation be-neath her bare feet. The strangers that had slowly become her friends burst into the underground temple. Panic and sadness struck their eyes when they realized they had not come in time. A gentle smile was the only goodbye she could offer them as the ancient magic began to encase her form in stone. This love, this comradery was why she had made this choice so long ago – to stand as an eternal guardian for her country-men, guiding her people for all time. There were some things in this world, some wondrous, unexplainable things that were worth defending, that needed defending. One day, their prayers would again become tear filled, their pain un-bearable and their situation desperate. On that day, she would rise.

92017

Kosta Simonovič je snop baterijske svetilke uperil navpično nadse. Beton-ski lok predora se je pel ducat metrov nad njim in se nadaljeval daleč naprej v trdo temo. Šest kilometrov. Tolikšna je bila dolžina podzemnih galerij Objekta 703, največje predvojne utrjene letalske baze. Dovolj za varno zavetje trem lovsko-bombniškim eskadriljam. Zdaj so orjaški oboki tiho samevali, potoplje-ni v hladno črnino. Utrdba je bila sicer odporna na jedrsko bombardiranje, toda šest termonuklearnih konic, kolikor jih je kasirala med vojno, je bilo preveč. Kosta in njegovi trije kameradi so se previdno izogibali podorom, zo-glenelim okostjem letal in drugim brazgotinam, ki so jih pustile atom-ske detonacije. Postal je in prisluhnil. Kapljanje vode in zmerno prasketanje Geigerjevega števca. Na desni je Dmitrij Grigorovič z uperjeno puško posvetil v enega stranskih hodnikov. »Prazno, kapetan.«Čeprav so žepi močne radioaktivno-sti preprečevali, da bi se v zapuščeni postojanki nastanili banditi, so morali biti previdni. Nikdar ne veš, kam se je bil morda zaredil kakšen mutant ali divja zver.

»Tukaj levo.« Četverica je v gosjem redu napravila ovinek okoli še enega uničen-ega lovca in se znašla v ožjem rovu. Sive stene so udušile odmeve iz centralnega predora. Vsi štirje rumeni snopi so se us-tavili na masivnih vratih, ki so spomin-jala na zaporo bančnega trezorja. Rjasta jeklena klada je bila posejana z znaki neuspešnih poskusov vdora. To je bil njihov cilj. Laboratorij X-5.

***

»Vsi so vedeli, da je pod bazo 703 še nekaj – vsakdo je lahko opazil personel, ki je prihajal in odhajal od tam, čeprav so to počeli v urah, ko letališče ni obra-tovalo,« je Kosti navrgel Nikita Kovalčuk. Gologlavi mož skrajno kilavega videza je hrapavo zakašljal. Kosta je na njegov-em robcu opazil krvav madež.»Uradna razlaga je bila, da sta spodaj center za specialne operacije in pred-sedniški bunker. Načeloma ni bilo razloga, da temu ne bi verjeli. Ampak dvomim, da bi obveščevalci in pred-sednikove tajnice potrebovali bojne strupe in jedrsko napajanje.« Kosta je privzdignil obrvi.»Ja,« je nadaljeval Nikita Kovalčuk in v očeh se mu je zaiskrilo. »Tam spodaj je

10

Jurij Kristan(3. mesto)

Ropot

jedrski reaktor. Očitno je nekaj rabilo blazno veliko energije ... ali pa so jih nucali za kaj drugega.« Bledega možaka je zopet popadel kašelj. »Kaj jaz vem, jaz sem bil samo glavni mehanik za vrata in vhodno dvigalo. Globlje nisem smel. Ampak ti povem, da sem videl kanis-tre z živčnim plinom ZX. Menda se je zadevi v resnici reklo Laboratorij X-5 in če mene vprašaš, je šlo za razvoj tajnega orožja! Bojni strupi in podobne zajeb-ane reči.« Kosta je imel tako našpičena ušesa, da je bil gotovo videti kot vilin.»Kmalu po napadu se je ta objekt zaprl od znotraj in od takrat je tesno zap-ahnjen. Ampak jaz,« se je Nikita nagnil k sogovorniku in stišal glas, »jaz poz-nam pot vanj.« Ječaje se je stegnil pod posteljo in iz kovinske škatle potegnil za ročni radio veliko napravo. »Tole je daljinec, ki lahko vhodna vrata odpre od zunaj kljub zapori. Samo dve osebi sta ga imeli – poveljnik baze in predsednik republike. Prvi daljinec je pristal pri meni; ne sprašuj, kako. Ni lepa zgodba.« Zmahani bolnik se je moral nasloniti nazaj in nadihati. »Doslej sem planiral, da bom sam pokukal notri. Ampak, kot vidiš, me je radiacijska bolezen napos-led ujela.«»Tole je zaboj zdravil, kot je bilo oblju-bljeno,« je Kosta poleg postelje postavil plačilo za prejeto vstopnico v neznano. »Bog z vami, Nikita Kovalčuk.«»In z vami. Bodite previdni. Okoli tiste reči nikdar nisem imel dobrega občut-ka. Vedno se mi je zdelo, da je tja dol odhajalo več ljudi, kot pa jih je prišlo nazaj gor.«

***

Nekaj se je gromko pretaknilo in težka vrata so se odpahnila. »Ha, tip nas ni na-tegoval,« je vzkliknil Kosta in četverica je vstopila v tovorno dvigalo. »Videti je, da v notranjosti še deluje sekundarno napajanje.« Jašek je oblivala rdeča svet-loba zasilnih luči. Dvigalo je škrtajoče zaječalo po poldrugem letu mirovanja in se spustilo v globino.»Nočnoglede gor. Še enkrat – tu nismo na mirovni misiji, zato najprej streljajte in potem sprašujte. Kdorkoli je ob-orožen, je sovražnik. Kratki rafali, glejte, kam merite. Ne bi radi naluknjali kake cisterne z ZXom!« Vrata dvigala so se odprla in do zob oboroženi oddelek se je znašel pred dolgim hodnikom. Zatohlo vlago je bilo čutiti celo skozi filtre dihalnih mask. In smrad po mrhovini. Možje so se spogle-dali.»Nič radiacije, zato pa nekaj ZXa. Očitno je že prišlo do manjšega izpusta, a prez-račevanje še deluje,« je javil Dmitrij ob pogledu na števec. »OK, nimamo veliko časa, zato brez kompliciranj. Hitri pregledi, dva po dva.« Četverica se je z veščino izurjenih komandosov pomikala od vrat do vrat, a kar je bilo videti kot upravna etaža laboratorija, je bilo prazno. To je, razen velikega prostora na samem koncu, ki je bil očitno jedilnica. Tam je bilo ob dolgi steni položenih dvajset že precej razpadlih trupel. »Osebje laboratorija ... osem znanstve-nikov, šest tajnic in šest tehnikov ... se mi zdi,« je povzel Jevgenij Kosigin po hitrem pregledu. »Po en strel v glavo vsak. Orožja ni.«»Masovna eksekucija, da skrivnosti ne bi padle v roke sovražniku. To dobiš za

112017

vestno služenje državi,« se je namuznil Kosta. »Z dovoljenjem bi ostal v nadzornikovi sobi, tovariš kapetan,« je dejal Jev-genij. »Tu so načrti objekta in nadzorne kamere še delujejo! Pa razsvetljava ... tudi!« Možje so sneli nočnoglede in oblila jih je bela svetloba.»Prav. Nimamo dosti časa, zato sproti sporočaj, kje se gre dalje.«Trojica se je po rampi spustila nižje v sredico laboratorija. Takrat je Kosta prvič zaslišal zamolkel ropot, kot bi nekdo po-trkal na težke duri. »Smo mi to sprožili? Upam, da ni z reaktorjem kaj narobe.«»Zdaj ste prišli v delovni odsek labo-ratorija,« je javil Jevgenij. »Zdi se, da gre za neke sorte medicinski oddelek.« Druščina je odbrzela skozi več operaci-jskih soban.

»Testiranje bojnih strupov na živih ljudeh?« se je vprašal Kosta. Kmalu so naleteli na prostor z vrsto stenskih vratc, ki je bil verjetno mrtvašnica. »Vlad, poglej,« je bevsknil kapetan in sanitejec Vladimir Kubanov je odprl enega od predalov. Pred možmi se je znašel del človeškega kadavra.»Kristus. Sem dol je res prišlo več ljudi kot pa ven.« Ropot je postal glasnejši in Kosta je bil zdaj povsem prepričan, da prihaja nekje od spodaj. Odgnal je dvome in oddelek usmeril dalje.»Okej,« se je zopet javil Jevgenij, »zdaj ste v naslednji etaži za raziskave, ki je ... oh.«»Ki je kaj?« je vprašal Kosta, a je v naslednjem trenutku videl, kaj je sobor-cu skozi oko kamere zaprlo usta. Sredi sobe je stalo več valjastih steklenih rezervoarjev, v katerih je plavalo nekaj ostudnega.

12

Notri so trzali groteskni združki več med seboj zraščenih človeških teles. »Okej, kaj hudiča so počeli tu spodaj?!« Kosta je ob stenah opazil tudi cisterne s plinom ZX, enim najbolj morilskih strupov v obstoju. A je dobro vedel, da to ni moglo ustvariti te h grozot.»Jevgenij, pogruntaj, kakšne sorte je ta objekt, čimprej!«»Ja, šef. Mimogrede, še eno nadstropje pod vami sta reaktor in sistem za prečiščevanje zraka. Moramo ga us-posobiti, če hočemo biti še dlje časa tu.«»Dmitrij, Vlad, pojdita dol in poglejta, kaj se da napraviti,« je ukazal Kosta. Zavedel se je, da zamolklo ropotanje gotovo postaja vse močnejše in hitrejše. »In ugotovita, kaj je ta ropot.« Skušal se je razgledati okoli rezervoarjev. Eden je bil razbit in spraznjen. Poleg je opazil manjše naprave s svarilom za radioak-tivnost in tudi njegov Geigerjev števec se je oglasil.»Kapetan,« je po nekaj minutah vskočil Jevgenij, »nekaj sem našel. Zelo čudno je. Sodeč po posnetku kamer osebje ni bilo umorjeno. Vsi so napravili samo-mor.«»Prosim?«»Vsi so se sami ustrelili v glavo, z isto komisarjevo pištolo. Komisar je po tem oddirjal nekam dol.«»Drek.«»Našel sem tudi njegovo zadnje sporočilo. Citiram: ‘Uspelo je priti do reaktorja. Moram tja in vanj spustiti plin, drugače nam bog pomagaj.’ To je vse.« Kosti so misli divjale sem in tja.

»Kapetan, našla sva komisarja,« je v tistem javil Dmitrij. Pihnil se je pred vrati reaktorja.«Takrat se je Kosti Simonoviču naposled posvetilo. Plin v tem laboratoriju ni bil predmet raziskav, temveč varnostni element. »Dmitrij, Vlad, takoj gor!« Odgovora ni bilo več, kajti statika je prekinila zvezo. Geigerjev števec je pošteno zapel, toda preglasilo ga je zdaj res udarno kovins-ko bobnenje.»Šef, spodaj narašča žarčenje,« je opozo-ril Jevgenij iz nadzorne sobe. »Lahko, da je prišlo do preboja zaščite reaktorja. Pobrati se moramo, čimprej.«»Vlad in Dmitrij sta spodaj,« je zaklical Kosta in stekel proti stopnišču navzdol. Toda takrat je močno počilo in Kosta je pod seboj za hip zaslišal krike, ki so se utopili v grozovitem hrupu kovinskega žvenketa, rušenja in renčečega lomas-tenja. Zmanjkalo je toka in prostori so se spet potopili v rdečo. Tako je Kosta le s težavo razločil, kaj je pridrvelo po jašku navzgor in pri tem dobesedno zdrobilo kovinsko stopnišče. Jasno mu je bilo le, da je hudirjevo veliko. In zelo hitro. Nikdar si ni mislil, da je lahko tako mogočna stvar tako preklemano hitra.»JEVGENIJ ... PLIN!«

132017

Žirija likovnega natečaja:Rok Kleva Ivančić, Andreja Otoničar, Peter Gaber

Žirija literarnega natečaja:Nina Kremžar, Kaja Pavletič, Jaka Mur

Več o žiriji natečajev najdete na www.nmn.si

Naslovnica: Leja Hočevar - Cthulhu (zmagovalka likovnega natečaja 2017)Ilustracija na strani 14: Tia Friedel - Človeška ribaZadnja stran: Urška Pavlin - Globina podzavesti

201715

SPONZORJI

AKFIGURES, POSTERS, PLUSHIES, MUGS