UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Asja Ertl
DRUŽINA IN PRAZNIKI
(PRIMERJAVA SLOVENSKE IN ŠPANSKE DRUŽINE)
MAGISTRSKO DELO
Maribor, 2017
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za sociologijo
Asja Ertl
DRUŽINA IN PRAZNIKI
(PRIMERJAVA SLOVENSKE IN ŠPANSKE DRUŽINE)
MAGISTRSKO DELO
Mentorica: red. prof. dr. Jana Goriup
Maribor, 2017
Lektor/-ica: Jana Lovrec Srša, prof. slov. in angl.
Prevajalec/-ka: Jana Lovrec Srša, prof. slov. in angl.
II
ZAHVALA
HVALA, ga. prof. Jana Goriup za mentorstvo, strokovno vodstvo, potrpljenje in
pozitivno energijo ob pisanju magistrske naloge. Hvala, ker ste me podprli pri
izdelavi magistrske naloge v tujini.
HVALA, ga. prof. Leonor V. Moreno Heredia, da ste me v Španiji sprejeli z
odprtimi rokami ter večnim nasmeškom na obrazu ter mi omogočili pisanje
magistrske naloge na Facultad de Ciencias de la Educacion. Z vašo pozitivno
energijo mi je bilo lažje.
HVALA, draga hčerka Žana, da si me spremljala ob moji ideji šolanja v Španiji,
da si mi potrpežljivo sledila, da si bila moj razlog, da sem premagala vse ovire in
na koncu tudi dosegla cilje. Obe sva s to izkušnjo ogromno pridobili. Ponosna
sem na tebe.
HVALA, dragi sin Bine, da si pridno spal, ko sem jaz pisala magistrsko nalogo in
ob vsakem pogledu na tebe se je vsa utrujenost spremenila v energijo in vse, kar je
bilo težko, je postalo lahko. Ponosna sem na tebe.
HVALA, dragi Matej, da si potrpežljivo čakal doma, medtem ko sem s hčerko
odpotovala, za nekaj več kot 4 mesece, v Španijo. Kljub temu da se nisi strinjal,
me pri tej ideji nisi zaviral. Cenim to in nikoli ne bom pozabila.
HVALA, draga mama, da si naju obiskala v Španiji in sem ti lahko pokazala vse,
kar sva doživljali. Hvala, za finančno in tudi moralno podporo pri izvedbi tega
življenjskega projekta, da si mi vlivala pozitivno energijo ob vsakem padcu in se
mi pomagala pobrati, da si v vsakem trenutku življenja verjela vame in mi
zaupala.
HVALA, dragi oče, za finančno podporo v času študija v tujini. Brez tega moje
izkušnje in doživetja ne bi bile tako bogate.
POVZETEK
V magistrski nalogi smo želeli prikazati primerjavo praznovanja v slovenski in
španski družini. V začetnem delu je obravnavana družina na splošno, nato pa tudi
značilnosti slovenskih in španskih družin. Poglobili smo se v področje praznikov,
razjasnili pojme navade, običaji, šege, rituali ... nato pa obravnavane praznike
razdelili v skupine državnih, verskih, osebnih in tradicionalnih praznikov. Izbrali
smo petnajst praznikov in podrobneje analizirali njihov izvor ter običaje
slovenskih in španskih družin ob praznovanju. S primerjavo družinskih običajev,
ob dnevu državnosti, prazniku dela, dnevu spomina na mrtve, novem letu,
Miklavžu, božiču, martinovem, veliki noči, rojstnem dnevu, godu, poroki, valeti
in maturi, valentinovem in trgatvi, smo se ukvarjali tudi v empiričnem delu. V ta
namen smo opravili intervjuje s člani družin v Španiji, v mestu Cádiz, in v
Sloveniji, v mestu Maribor. Pridobljene empirične podatke smo primerjali med
seboj in oblikovali sklepne misli ter ugotovitve.
KLJUČNE BESEDE: družina, španska družina, slovenska družina, prazniki,
državni prazniki, verski prazniki, osebni prazniki, tradicionalni prazniki.
ABSTRACT
This master thesis presents the comparison of celebrations in Slovenian and
Spanish families. The first part discusses family in general and the characteristics
of Slovenian and Spanish families. We went into details with holidays clarifying
the concepts of habits, traditions, customs, rituals ... Then we divided those
holidays into groups of national, religious, personal and traditional holidays. We
selected fifteen holidays and made a detailed analysis of their origin and the
customs Slovenian and Spanish families have when celebrating them. We
discussed the comparison of family traditions, National day, Labour Day,
Remembrance Day of the Dead, New Year, St. Nicholas, Christmas, St. Martin's
Day, Easter, birthday, name day, wedding, valedictory ball and high school
graduation, Valentine's Day and vintage, in the empirical part. Ad hoc we made
interviews with family members in Spain, in the city of Cadiz, and in Slovenia, in
the city of Maribor. Empirical data that were obtained were compared among
themselves and formed the final thoughts and observations.
KEY WORDS: family, Spanish family, Slovenian family, holidays, national
holidays, religious holidays, personal holidays, traditional holidays.
I
KAZALO VSEBINE
1. UVOD ............................................................................................................................... 1
2. OPREDELITEV DRUŽINE ................................................................................................... 2
2.1 SLOVENSKE DRUŽINE .................................................................................................... 5
2.2 ŠPANSKE DRUŽINE ........................................................................................................ 6
3. OPREDELITEV PRAZNIKOV .............................................................................................. 8
3.1 NAVADE ......................................................................................................................... 8
3.2 ŠEGE .............................................................................................................................. 9
3.3 OBIČAJI .......................................................................................................................... 9
3.4 OBREDJE ........................................................................................................................ 9
3.5 KULTURNI RITUALI ...................................................................................................... 13
3.5.1 Rituali prehoda ......................................................................................................... 13
3.5.2 Kontinuirani rituali ................................................................................................... 13
3.6 DRUŽINSKI TRADICIONALNI RITUALI ........................................................................... 13
3.7 DRŽAVNI PRAZNIKI ...................................................................................................... 15
3.7.1 Dan državnosti ......................................................................................................... 15
3.7.2 Dia de la Hispanidad................................................................................................. 15
3.7.3 Praznik dela - 1. maj ................................................................................................. 16
3.7.4 Dan spomina na mrtve ............................................................................................. 18
3.7.5 Novo leto .................................................................................................................. 20
3.8 VERSKI PRAZNIKI ......................................................................................................... 23
3.8.1 Miklavž ..................................................................................................................... 23
3.8.2 Božič ......................................................................................................................... 24
3.8.3 Martinovo ................................................................................................................ 30
3.8.4 Velika noč ................................................................................................................. 31
3.9 OSEBNI PRAZNIKI ........................................................................................................ 41
3.9.1 Rojstni dan ............................................................................................................... 41
3.9.2 God ........................................................................................................................... 44
3.9.3 Poroka ...................................................................................................................... 46
3.9.4 Matura ..................................................................................................................... 51
4.10 TRADICIONALNI PRAZNIKI ......................................................................................... 54
II
4.10.1 Valentinovo ............................................................................................................ 54
4.10.2 Trgatev ................................................................................................................... 57
5. EMPIRIČNI DEL .............................................................................................................. 60
5.1 NAMEN ........................................................................................................................ 60
5.2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................................................. 60
5.2.1 Raziskovalna vprašanja ............................................................................................ 60
5.2.2 Raziskovalne hipoteze .............................................................................................. 61
5.3 METODOLOGIJA .......................................................................................................... 62
5.3.1 Raziskovalna metoda ............................................................................................... 62
5.3.2 Raziskovalni vzorec .................................................................................................. 62
5.3.3 Postopki zbiranja podatkov ...................................................................................... 64
5.3.4 Postopek obdelave podatkov .................................................................................. 64
5.4 ANALIZA PODATKOV IN INTERPRETACIJA ................................................................... 65
5.5 PREVERJANJE ZASTAVLJENIH RAZISKOVALNIH HIPOTEZ ............................................ 89
6. ZAKLJUČEK ..................................................................................................................... 91
LITERATURA ...................................................................................................................... 96
INTERNETNI VIRI ............................................................................................................... 97
VIRI SLIK........................................................................................................................... 101
PRILOGE .............................................................................................................................. 1
III
KAZALO SLIK
Slika 1: Kres ...................................................................................................................... 18
Slika 2: Majsko drevo ....................................................................................................... 18
Slika 3: Pokopališče v Sloveniji........................................................................................ 20
Slika 4: Pokopališče v Španiji ........................................................................................... 20
Slika 5: Silvestrovanje v Sloveniji .................................................................................... 23
Slika 6: Silvestrovanje v Španiji ....................................................................................... 23
Slika 7: Miklavževanje v Sloveniji ................................................................................... 24
Slika 8: Družinsko krašenje smrečice ............................................................................... 26
Slika 9: Jaslice................................................................................................................... 26
Slika 10: Božična večerja v Španiji .................................................................................. 28
Slika 11: Povorka treh kraljev ........................................................................................... 29
Slika 12: Povorka treh kraljev ........................................................................................... 29
Slika 13: Roscón de Reyes ................................................................................................ 29
Slika 14: Martinovanje ...................................................................................................... 31
Slika 15: Martinova pojedina ............................................................................................ 31
Slika 16: Žegn....................................................................................................................36
Slika 17: Žegn..... .............................................................................................................. 36
Slika 18: Velikonočna pojedina ........................................................................................ 36
Slika 19: Procesija.............................................................................................................39
Slika 20: Procesija................... .......................................................................................... 39
Slika 21: Procesija ............................................................................................................. 39
Slika 22: El potaje de vigilia ............................................................................................. 40
Slika 23: La torrija ............................................................................................................ 40
Slika 24: La mona de Pescua ............................................................................................ 41
Slika 25: Los crespells ...................................................................................................... 41
Slika 26: Praznovanje roj. dne v Sloveniji ........................................................................ 44
Slika 27: Praznovanje roj. dne v Španiji ........................................................................... 44
Slika 28: Praznovanje roj. dne v Španiji ........................................................................... 44
Slika 29: Poroka ................................................................................................................ 51
Slika 30: Poroka ................................................................................................................ 51
Slika 32: Maturantje v Španiji .......................................................................................... 54
Slika 31: Maturantje v Sloveniji ....................................................................................... 53
Slika 33: Trgatev ............................................................................................................... 58
Slika 34: Trgatev ............................................................................................................... 58
IV
Slika 35: Vendimia ........................................................................................................... 59
1
1. UVOD
Predmet magistrske naloge je družina. Kaj pravzaprav je družina? Dejstvo je, da
smo vsi del nje, kakršna koli je in kjerkoli je. Torej, ko se pogovarjamo o družini,
moramo govoriti tako, da zajema različne vrste družin, različne tipe družin in tudi
različna okolja družin. Že znotraj našega okolja so družine različne, prav tako pa
njihove navade. Ko pa pogledamo izven naših meja, pa lahko spoznamo, da se
navade, običaji in življenja znotraj družine lahko zelo razlikujejo. Prav to nas je
spodbudilo za pisanje magistrske naloge. Predvsem pa smo želeli raziskati
družinske običaje ob praznovanju nekaterih praznikov v slovenskih in španskih
družinah. Kakšne so razlike in kakšne so podobnosti? Na osnovi teoretičnih in
empiričnih podatkov smo ugotovili nekatere podobnosti, a tudi razlike.
V teoretičnem delu pa smo ovrednotili družino na splošno, slovensko družino in
špansko družino. Družina je univerzalna družbena skupina. Zelo težko je postaviti
enotno definicijo, zato smo navedli nekaj teoretičnih pristopov različnih avtorjev,
ki so se ukvarjali s tem področjem. Kot izhodiščni okvir smo navedli nekaj
podatkov raziskav o oblikah in značilnostih slovenske in španske družine. Nato
smo opredelili praznike na splošno.
Družba oblikuje družbena pravila tudi znotraj praznovanj. Čeprav večinoma
družine in posamezniki praznujejo po nekem družbenem vzorcu, od njega
marsikdaj odstopajo, a jih tudi upoštevajo, ker jim te navade in običaji hkrati
dajejo občutek avtonomnosti. Definirali smo pojme navade, običaji, šege,
rituali ... vse to je namreč del praznovanja. Za potrebe zadanega problema naloge
smo opisali in analizirali 15 izbranih praznikov. Razdelili smo jih v 4 skupine:
državni prazniki, verski prazniki, osebni prazniki, tradicionalni prazniki. Znotraj
tega pa smo obravnavali tudi dan državnosti/Dia de la Hispanidad, praznik dela,
dan spomina na mrtve, novo leto, Miklavž, božič, martinovo, veliko noč, rojstni
dan, god, poroko, maturo in valeto, valentinovo ter trgatev. Izhajali smo iz
njihovega zgodovinskega pomena, kakšni so običaji praznovanja v Sloveniji in v
Španiji ob posameznem prazniku.
2
Za potrebe raziskovanja in primerjave slovenske in španske družine ob
praznovanju nekaterih praznikov smo se podali na pot v Španijo, v Andaluzijsko
mesto Cádiz. Tam smo nekaj časa živeli in imeli priložnost nekaj običajev ob
praznovanju praznikov tudi doživeti. Opravili smo individualne intervjuje s
tamkajšnjimi prebivalci. Kljub nekaj težavam s sporazumevanjem in menjavo
okolja, nam je uspelo pridobiti nekaj potrebnih podatkov. Po vrnitvi v Slovenijo
smo opravili enako število individualnih intervjujev tudi z domačim
prebivalstvom. Vse pridobljene podatke smo zapisali, analizirali in razvili
interpretacije ter zaključke glede razlik in podobnosti ob praznovanju posameznih
praznikov v španski in slovenski družini.
2. OPREDELITEV DRUŽINE
Kakor koli pogledamo na družino, pridemo do zaključka, da je družina
univerzalna družbena institucija, ki jo najdemo v takšni ali drugačni obliki v vseh
družbah. Čeprav je intimna skupnost, njena notranja organizacija ni nikoli
prepuščena le volji njenih članov, ampak je družbeno določena. Opredeljujejo jo
družbena pravila (Flere, 2003, str. 124).
Ustava je leta 1978 priznala družino kot temeljno institucijo skupnega življenja v
španski družbi. Obstaja veliko pomanjkljivih definicij družine. Fladrin je na
primer zapisal, da je družina združenje oseb z zakonom ali ljudi, ki živijo pod isto
streho. To je preprosta in posplošena definicija, ki se prilega vsem možnim
družinam.
Druga definicija bi bila, da je družina sestavljena iz dveh ali več oseb, ki so
povezane z naklonjenostjo, zakonom ali poreklom, ki živijo skupaj in dajejo
ekonomska sredstva skupaj in jih skupaj porabljajo za dobrine vsakdanjega
življenja (Alberdi, 1999, str. 57–63).
3
Murdock (Haralambus, 1999) je družino označil kot univerzalno. Po njegovih
besedah je družina družbena skupina, za katero je značilno skupno bivanje,
ekonomsko sodelovanje in reprodukcija. Vključuje odrasle obeh spolov, med
katerimi najmanj dva vzdržujeta družbeno priznano seksualno razmerje, in enega
ali več otrok, lastnih ali posvojenih, ki živijo skupaj. V njegovem
funkcionalističnem pogledu opravlja družina samo štiri temeljne funkcije, te so
seksualnost, reprodukcija, ekonomskost in vzgoja.
Parsons meni, da družina opravlja predvsem dve osnovni funkciji, ki sta skupni
družinam v vseh družbah, ti sta vzgoja otrok in stabilizacija odraslih oseb. To pa
pomeni, da morata partnerja nuditi drug drugemu čustveno varnost in graditi trdno
razmerje, ki jima pomaga v stresnih situacijah vsakdanjega življenja (Haralambos
idr., 1999, str. 325–330).
V teh definicijah ni zajetih oblik družine, ki pridejo na površje v sodobni
postmoderni družbi. To so na primer enostarševske družine, zakoni brez otrok,
ponovno sestavljene družine po ločitvi ... Zakonca, ki nimata otrok, in moški ali
ženska brez partnerja, ki živi s svojimi otroki, tvorijo družino. Družina sta celo
partnerja, ki živita skupaj, sta vzpostavila kompromis ekonomske solidarnosti in
sta ali pa ne različnega spola.
Besedo družina uporabljamo za ponazoritev družinske enotnosti. Ni pa nujno, da
vsi člani družine živijo v istem domu. Torej lahko rečemo, da večina domov
vsebuje družine, ampak družine ne vsebujejo vedno samo enega doma.
Obliki vzpostavljanja družinskih ali sorodnih vezi sta dve: z zakonom in s
poreklom. Skozi njih se povezuje družinska mreža, v katero so povezani
posamezniki. Družina vzpostavi vrsto odnosov in dolžnosti med sorodniki.
Španski zakoni vsebujejo izrazito označevanje vzajemnih odnosov in dolžnosti
med člani gospodinjstva, ki so oblikovani z zakonom in njihovimi otroki.
Prvorojenec, ki živi skupaj s starši, oblikuje družino (Alberdi, 1999, str. 57–63).
Raznolikost družinskih modelov, skozi čas in različne kulture, nam oteži
doseganje edinstvene in enotne definicije družine.
4
Maxler in Mishler sta zapisala, da se družina definira kot primarna skupina, kot
skupina medgeneracijskega skupnega življenja, kot zveza sorodstva in kot osebna
izkušnja, ki se razprostira v času (Gottman, 1982; cit. po Gimeno, 1999, str. 34).
Če pa še pogledamo v teorijo moderne družine, pa so jo sociologi videli kot
odločilni element v procesih, ki so jih označevali kot modernizacijo,
industrializacijo ali razvoj kapitalizma. Predvsem se navezuje na ekonomijo, kjer
kapitalizem pokriva tako trgovino kot industrijo. Modernizacija pa zajema tudi
družbene spremembe v družinskih sistemih. Parsons je na primer menil, da je
majhna jedrna družina pomembna za ekonomsko sfero in za moderno življenje
nasploh, ker omogoča staršem, da posvetijo dovolj energije in ljubezni v svoje
neštevilne otroke in jim omogočijo, da si privoščijo svoje mesto v svetu. Majhna
jedrna družina je primerna za kapitalizem. Za razliko od teh so bile tradicionalne
razširjene družine vezane na širše sorodstvene vezi, ki so zavirale neodvisnost in
individualnost (Goody, 2003, str. 213, 214).
Besedo enotnost moramo razumeti kot celoto. Takoj, ko osebe oblikujejo sistem,
ne funkcionirajo več kot osamljeni subjekti. Kakršnakoli sprememba v
posamezniku družine povzroči notranjo spremembo v drugih članih in spremeni
sistem.
Družina, ki izgubi otroka ali pa si ga želi, se pridruži spremembi, ki ima učinek na
celoten sistem. Od tega trenutka preneha biti enaka družina: njihove vere, rituali
in navade se bistveno spremenijo. Vsak član družine doživlja in obravnava svoja
čustva na svoj način. Pri izgubi enega otroka na primer mlajši brat postane
obseden s smrtjo in ljubosumen, starejša sestra goji močna čustva, oče se povsem
preda delu, mama pa izgubi občutek za življenje. Nimamo več iste družine z enim
otrokom manj ali enim otrokom več. Imamo novo družino (Gimeno, 1999, str.
34).
To je le en vidik spremembe družine, ki se pojavi v primeru smrti. Veliko
raznoraznih sprememb v družini pa so povzročile tudi sodobna družba,
globalizacija, tehnizacija in modernizacija, ki so imele velik vpliv na spremembo
strukture družine.
5
Z industrializacijo in kapitalizmom je prišlo tudi množično zaposlovanje žensk,
kar je bil popolnoma nov pojav, ki je veljal za nezdružljivega s skrbjo za otroke in
dom. Torej je bilo ogroženo delo gospodinje. To so hitro nadomestili z
gospodinjskimi stroji, ki so olajšali gospodinjska opravila. Kar zadeva družino je
bil najpomembnejši vidik v tem obdobju razpad družinske skupine kot enote
skupne proizvodnje. Vsak izmed partnerjev je prinesel svoj prihodek, od katerega
je tudi ženska lahko prihranila denar in s tem postala vedno bolj neodvisna. Ker
rojevanje in skrb za otroke nista šla najbolje z roko v roki, imajo še danes ženske
večinoma samo dva otroka, ali manj, nekatere pa se celo odločijo za življenje brez
njih. Moški so bili vedno bolj pripravljeni pomagati pri domačih opravilih in skrbi
za otroke.
Z vso to spremembo in žensko neodvisnostjo pa je prišlo tudi do povečanega
števila ločitev. In, posledično, enostarševskih družin, neporočenih parov,
reorganiziranih družin ... (Goody, 2003, str. 225–229).
Sistem prinaša strukturo, hierarhijo med njenimi člani in pravila, ki urejajo
razmerja med družinskimi člani (Bertalanffy, 1979, cit. po Gimeno, 1999, str. 35).
2.1 SLOVENSKE DRUŽINE
Enodružinsko gospodinjstvo ali jedrna družina je najbolj razširjena oblika
sobivanja v Sloveniji. Po raziskavi, ki so jo opravili, je bilo v letu 2015
registriranih kar 56 % tovrstnih gospodinjstev od vseh. V tovrstnih družinah je
živelo malo otrok; največ en ali dva otroka. Znotraj enostarševske družine jih je
največ imelo samo enega otroka.
Med večdružinskimi gospodinjstvi oziroma razširjenimi družinami je večina le-
teh (96 %) dvodružinskih. Takšna družina zajema stare starše, starše in otroke.
Torej govorimo o sobivanju treh generacij. V večdružinskem gospodinjstvu je leta
2014 živel vsak deseti prebivalec Slovenije.
Veliko partnerjev živi v zunajzakonski skupnosti. Povečuje se tudi delež otrok,
rojenih v zunajzakonski skupnosti ali rojenih samski materi. Hkrati pa se je
povečalo tudi število zunajzakonskih skupnosti brez otrok, vendar se je istočasno
6
med vsemi zunajzakonskimi skupnostmi njihov delež zmanjšal. To pomeni, da se
neporočeni pari pogosteje odločijo za skupno gospodinjstvo šele ob rojstvu prvega
otroka.
Od formalnega zakonskega stanu matere sta precej odvisna povprečna starost
matere in otrok ter delež otrok, ki še živijo v primarni družini. Med
enostarševskimi družinami je bilo največ, tretjina, tistih mater, ki so bile samske
in so živele same z otroki. V letu 2015 je v družinah, skupaj z obema staršema,
živelo 476 000 otrok, v enostarševskih pa 193 000 ali skoraj vsak tretji. Sinovi
praviloma odhajajo iz družine pozneje kot hčere.
4,3 % pa je tudi na novo vzpostavljenih družin, ki se povečuje. V tem primeru gre
za družino, v kateri vsaj en otrok znotraj nje ni bil skupen biološki otrok obeh
partnerjev (Dolenc, 2016, str. 12–37).
2.2 ŠPANSKE DRUŽINE
Na osnovi dobljenih podatkov (Meil, 2006) ugotavljamo, da se je v zadnjih dveh
desetletjih povečalo število enostarševskih družin, ki jih vodi ženska, kot tudi
število družin z obema staršema in enim ali dvema otrokoma. Med tem pa se je
zmanjšalo število velikih družin s štirimi ali več otroki. Meil je podal sklep, da so
prevladujoči tip španske družine "skrčene družine". Iz ankete, ki so jo opravili z
družinami, ki imajo otroke stare od 10 do 18 let, je razvidno, da ima 58 % dva
otroka, 24 % ima enega otroka, 13 % ima tri otroke in 5 % štiri ali več otrok. V
zadnjih dveh desetletjih so španske družine svoj dohodek prenehale vlagati v
število otrok, ampak jih imajo manj in več svojega dohodka vlagajo v njih (Meil,
2006, str. 11–18).
Prevladujoč model španske družine je tudi sestavljena oziroma razširjena družina,
ki zajema 2 generaciji, ki živita skupaj v istem domu – starši s svojimi otroci. Prav
tako niso redke družine, ko živijo v skupnem domu 3 generacije. Po popisu sodeč,
ki so ga opravljali leta 2001, prevladujejo številčne družine. To še izvira iz
predindustrijske družbe, ko je bilo dedovanje zemlje osnova za dediča. Le-ta je
nadaljeval z delom in zaživel na tem ozemlju skupno življenje s svojimi starši in z
družino, ki si jo je ustvaril.
7
Prav tako se pogosto pojavi model ponovne sestave več gospodinjstev. Mladi že
živijo v lastnem gospodinjstvu, nato pa se, zaradi skrbi za starejše starše ali
bližnje sorodnike, ki ne morejo ali nočejo več živeti sami, ponovno vrnejo domov
in s tem združijo več gospodinjstev.
Zadnji dve desetletji je postalo skupno življenje zelo kompleksno. V primerjavi z
drugimi državami Evropske unije, mladi v Španiji bivajo veliko več časa doma, v
izvorni družini. Prav tako pa je opaziti naraščanje starejših ljudi z otroki (Meil,
2006, str. 11–18). Navedeno smo opazili tudi sami. Brez raziskav, kar s prostim
očesom, je bilo pred osnovno šolo opaziti, da je populacija staršev, ki vozijo
otroke v nižje razrede osnovne šole, precej starejša od slovenske.
Kot omenjeno, je v Španiji velik delež družin, kjer živijo v gospodinjstvu na
primer tri generacije. Kljub vsemu pa večina generacij živi ločeno, kar pomeni, da
ko si oblikujejo lastno družino, zaživijo življenje neodvisno od staršev. Vendar pa
po raziskavi, ki so jo opravili, kljub oblikovanju lastnega gospodinjstva, več kot
polovica novo oblikovanih družin ne živi več kot 15 minut hoje vstran od starih
staršev. Iz tega je razvidno, da so razdalje naklonjene kontaktom, skupnim
aktivnostim in izmenjavi pomoči. Kar pomeni, da je povezava med njimi še vedno
visoka in močna. Ta srečanja so zelo pogosta in otroci se zelo pogosto srečujejo s
svojimi babicami. Po raziskavi sodeč se 75 % vnukov s starimi starši srečuje
najmanj enkrat na teden (Meil, 2006, str. 79–85).
Družine so različne, ampak imajo veliko skupnih potez. Tipični model skupnega
družinskega življenja sestavlja mamo, očeta in njune otroke. Vendar je takšen
model tudi v Španiji vedno manj zastopan. Leta 1988 sta partnerja s svojimi otroki
predstavljala 66 % vseh družin, leta 2001 pa je ta delež padel na 54 % (Meil,
2006, str. 16).
Vedno več je novih form družinskega življenja, kot je na primer samsko življenje,
partnerstvo, enostarševske družine, ponovno sestavljene družine in pa razširjene
družine (Meil, 2006, str. 18).
8
Za španske družine je značilno, da imajo veliko kontaktov s člani sorodstvene
mreže in si med seboj veliko pomagajo. Ko starši delajo, potrebujejo stare starše
za varstvo otrok in oporo. Tak model vključuje goste družinske vezi. V nasprotju
z več državami na severu Evrope, kjer je število kontaktov in vzajemne pomoči
med družinskimi člani veliko manjše, manj intenzivno.
Ko so v družini enkrat prisotni otroci, to omogoči in pospeši kontakte in razne
oblike pomoči s starejšo generacijo. Ne glede na to kako so mladi živeli prej, ko
imajo enkrat otroke, bolj poudarjajo zveze z izvorno družino. Prosti čas je okvir
družinskih vezi. (Meil, 2006, str. 79, 80).
3. OPREDELITEV PRAZNIKOV
Za potrebe zadanega problema naloge smo opredelili osnovne pojme in termine,
ki jih pogosto uporabljamo ob raziskovanju in opisovanju praznikov. V tem
kontekstu želimo predstaviti šege, navade ali običaje, s katerimi označujemo
praznične in vsakodnevne oblike človeškega delovanja, ki jih ima večina družin v
nekem kulturnem okolju oziroma v konkretnem primeru slovenska in španska
družina. Čeprav se marsikdaj zdi, da je enak pomen, temu ni tako. Tudi Bogataj
(1998) je v svoji knjigi ubesedil razlike.
3.1 NAVADE
Navade so redna človekova vsakdanja in praznična opravila, dejanja, ki se
ponavljajo enkrat ali večkrat na leto, na določene dneve, ob določenih
priložnostih. Navade so pogosto zgolj dejanja, ki smo jih vajeni, nekaka pravila za
življenje in obnašanje. Navada lahko pomeni tudi pogosto razvado, na primer
počivanje po kosilu, kar je mimogrede razširjena navada v Španiji, kjer si vsaka
družina oziroma posameznik po kosilu privošči počitek (Siesta). Ali pa imamo
navado, da vsak dan pred začetkom službe spijemo kavo (Bogataj, 1998, str. 7–
13).
9
3.2 ŠEGE
Ko pa govorimo o šegah, pri posameznih dogodkih in dejanjih vzpostavljajo
ljudje med seboj globlje povezave. Dejanja dobivajo simboličen pomen. Povezano
je s človekovim obzorjem in pogledom na svet, v katerem živi, hkrati pa s
sestavinami, ki jih je podedoval od prednikov. Pri šegah govorimo torej o
medčloveških odnosih in o dejanjih, ki se prav s temi odnosi dvignejo iz
vsakdanjega povprečja na pomembnejše, poudarjeno ali praznično mesto v
skupnosti. Veliko šeg je povezanih z različnimi oblikami verskega življenja
posameznika, družine ali naroda. Tako navade kot tudi šege so del vsakdanjega in
prazničnega življenja. Sigurno pa to niso samo prazniki. Na primer v nekaterih
družinah gospodinja z nožem prekriža hlebec kruha preden začne rezati. Ta šega
je povezana z verskim življenjem, vendar je ponekod postala že navada. Tudi šege
praznovanja valentinovega ali noči čarovnic, ki so prišle v Evropo iz Amerike, so
danes postale bolj navada. Zato najbrž pogosto uporabimo kar besedno zvezo šege
in navade, saj se šege z navajenostjo začnejo spreminjati v navade.
3.3 OBIČAJI
Izraz običaj se je začel uporabljati veliko kasneje. Pomeni isto kot šega in navada.
Kot izraz pa si ga delimo tudi s Hrvati in Srbi.
Ob vsem tem pa, zraven slovenskih izrazov šege in navade, uporabljamo tudi
druge, kot so na primer obredja, prazniki ali pa tujke kot so rituali, ceremonije.
3.4 OBREDJE
Beseda obredje pomeni določen red, zaporedje, v katerem si sledijo dejanja in
dogodki. Z njo v slovenščini označujemo šege in navade. Ritual in ceremonija sta
samo tuja izraza istega pomena kot obredje.
Šege in navade poznamo na različnih področjih. Tiste, ki človeka spremljajo od
rojstva do smrti, so povezane s pomembnimi mejniki v človekovem življenju (npr.
rojstvo, krst, poroka, smrt), potem so letne ali koledarske šege in navade, ki
spremljajo človeka dan za dnem, delovne šege in navade, ki spremljajo
10
dejanja, dogodki, prazniki, ob določenih opravilih in šege ob delovnih postopkih
(Bogataj, 1998, str. 7–13).
Ovsec (1993, str. 12) pa je ugotovil, da je praznik napolnjen z raznimi obredi.
Njihov namen je ustvarjanje enotnosti in harmonije, tako znotraj neke družbe kot
tudi zunaj nje. Obredi so tudi sredstvo kontrole nad člani družbe. Ritual je v misli
in čustva ljudi vtisnil pomen simbolov in mehanizem za sprostitev čustev.
Medtem pa nekateri družboslovci razmišljajo o praznikih tudi globlje, in sicer da
je namen družbe spremeniti naša življenja iz običajnega, monotonega življenja, v
nekaj magičnega. Da se lahko usmerja usodo družbe, so življenja ljudi prestregli s
prazniki in s tem ljudem ponudili novo resnično življenje. Namen je izzvati ljudi,
jim ponuditi darilo, ki ponuja možnost biti sprejet z neskončno zahvalo. Skupni
prazniki tvorijo učinkovito obliko in pravilno podporo, kako zagotoviti družbeno
stabilnost. Priti do ljudi je lahko, saj je znotraj družbe ustvarjen navidezen ljudski
nered. Ljudje so vpeti v stroga nenapisana pravila in norme, obrede, ki
predstavljajo namen vsega, kar se spretno uporablja za avtoriteto in moč (López
Cantos, 1992, str. 19–20).
Ker znotraj vsake družbe obstajajo neki rituali, v konkretnem primeru govorimo o
ritualih ob praznikih, pa je Gimeno (1999) opredelila funkcije le-teh: ohraniti
skupinsko identiteto, omogočiti spremembe, povezava med preteklostjo in
prihodnostjo, omogočiti komunikacijo, omogočiti sodelovanje, uskladiti
individualnost in kolektivnost, psihosomatski učinek in čarobnost rutine.
- ohraniti skupinsko identiteto
Družinski rituali so sredina za oblikovanje, krepitev in prenašanje družinske
identitete. Prispevajo k uprizoritvi družinskega življenja, kjer si le-ta postavlja
meje, njihov sistem vrednotenja in verovanja, pravila, vloge ... Rituali pomenijo
ključ k družinskemu življenju. Dajo moč izkušnji življenja v skupnosti z osebno
izkušnjo. Znotraj družine si delimo izkušnjo, na primer božična večerja. V tem
primeru si ne delimo samo hrane, ampak vse, kar pripada dejanju, ga
ponotranjimo in ustvarimo koncept dojemanja enotne družine, kamor nas popelje
misel, da smo družina in smo si pripravljeni pomagati.
11
- omogočiti spremembe
Spremembe, ki jih povzročajo rituali, imenujemo iniciacijski rituali, ki urejajo na
primer vključitev mladostnika v odraslo življenje. Ločijo se tri faze: opazovanje,
dejanje in smernice. V fazi opazovanja se posameznik uči spretnosti dojemanja
sveta s polno simbolne vrednosti. V drugi fazi se izvajajo spretnosti, ki se izvajajo
za priključitev mladostnika v odraslo življenje. V zadnji fazi pa gre za
pripovedovanje mitov in kazanje na norme in odgovornosti, ki ga čakajo.
Tak ritual je lahko npr. poroka, ko se nevesta loči od staršev, le-ti jo predajo v
zakon, torej gre za izgubo. S tem ritualom prehoda nevesta vstopa v novo,
drugačno, življenje polno sprememb.
- povezava med preteklostjo in prihodnostjo
Rituali so most, ki povezuje preteklost in sedanjost ter prihodnost. Ko na primer
mladina pripelje domov partnerja, je ritual ena ovira za integracijo v družino.
Ritual za popolno vključitev, integracijo v družino, se po navadi lahko ohrani in
prenese na naslednje generacije.
- omogočiti komunikacijo
Rituali vplivajo na komunikacijo, ki vpliva na rešitve problemov. Tako je ritual
prošnje za roko mladenke poskrbel, da dve družini govorita in se dogovorita na
primer o povabljenih gostih na poroki. Ta ritual prošnje za roko je padel v pozabo.
Ritual ustvari situacijo, ki porine glavne akterje v pogajanja za primerne rešitve.
Pogovori in pogajanja pred poroko so nujna, da se pogovarja o religioznosti,
socialnem razredu, pripisovanju vrednosti denarju ... saj se na ta način preprečijo
konflikti v prihodnosti.
- omogočiti sodelovanje
Ritual je drama, ki ni nepričakovana, zato zahteva priprave, katerim sledi slovesno
dejanje. Potrebna je organizacija udeležencev in sodelovanje pri pripravah vseh
družinskih članov. Stopnja sodelovanja se razlikuje med družinami. Torej, ritual
je
12
zaslomba za opazovanje, kdo v družini prevzame organizacijo, kdo prispeva več
sredstev, kdo delo zavrača, kdo je bolj aktiven pri pripravah ali bolj pasiven.
Ritual lahko pripelje do pobotanja družin ali oddaljenih vezi. Tako lahko povabilo
na poroko poveže, utrdi, vezi med bratranci. Srečanje na pogrebu lahko zbliža
ljudi, ki so živeli v konfliktu.
- uskladiti individualnost in kolektivnost
Ločevanje med individualnim in kolektivnim razjasni veliko stvari z oporo
ritualov. Nekateri ljudje zavračajo rituale, ker to za njih pomeni vdor v zasebno
intimo. Pretirana izolacija jih lahko prikrajša socialne opore, ki jo človek
potrebuje. Proces olajša socialno povezanost in zvezo med osebami.
- psihosomatski učinek
Rituali predpostavljajo preoblikovanje duševnih pojavov, vključno s stopnjo
živčnosti, saj jih spremljajo dejavnosti in priprave, ki zadevajo ples, glasbo,
hrano ... Ponavljanje in simbolika obredov pomeni tudi razbremenitev družinskih
članov. Pomislimo preprosto na otroško vznemirjenost, osuplost, zmedenost na
primer na Dan Svetih treh kraljev. To je dan nabit s čustvi.
- čarobnost rutine
Praznik treh kraljev je na primer kulturni ritual, ki se praznuje v vsaki družini v
Španiji in na nek način tekmuje z ritualom Božička, kjer se vrednotijo
religioznost, kultura in ekonomija, ki prodirajo v družino. Ampak kljub vsemu, v
tem prazničnem času, pride na plan čarobnost, ki razblini monotonost vsakdana.
Prav ta čarobnost so priprave na praznovanje, ki kažejo pomembnost praznika za
družino: otroci napišejo pismo o svojih željah, odrasli pripravijo darila,
pripravljajo večer pred prihodom dobrega moža, hitro odidejo spat ... (Gimeno,
1999, str. 155–161).
Gimeno (1999, str. 161–163) je tipe družinskih obredov razdelila v tri skupine:
kulturni rituali, družinski rituali in terapevtski ali zdravilni rituali.
13
3.5 KULTURNI RITUALI
Kulturni rituali so znotraj lastne kulture ali subkulture, ko skupina postavi meje, ki
se nato znotraj kulture izvajajo in upoštevajo. Med njimi loči: rituale prehoda in
rituale povezanosti.
3.5.1 Rituali prehoda
Rituali prehoda so aktualni v situacijah domnevnih sprememb, ki so normativno
pomembne. Na primer: poroka, rojstvo otroka, birma, pogreb ... Ti obredi so
osredotočeni na nek konec, ki loči prehod iz starega življenja in prestop v novega.
Rituali, ki vključujejo verno praznovanje, kot sta na primer božič in velika noč, ali
prazniki, kot je dan zaljubljenih, ki jih po navadi spremlja prehod od vsake etape,
okrepijo občutek identitete in bivanja v skupini.
3.5.2 Kontinuirani rituali
Kontinuirani rituali dovoljujejo kritike, upor in neizpolnjene norme. To so na
primer karnevali. Tudi znotraj družine obstaja izjemoma enak koncept, ko družina
dovoljuje otrokom kaditi, piti alkohol in prihajati domov ob poznih urah.
Stopnjo vpetosti ritualov in primerno zvezo med posameznikom in skupnostjo
tvori družba oziroma država. Družina ima navado izbirati kontinuirane rituale, ko
se razblinijo pomembni in se izvedejo novi, ki so prilagojeni njihovemu življenju.
3.6 DRUŽINSKI TRADICIONALNI RITUALI
Družinski rituali so tisti, ki se izvedejo na neodvisen način med družinami, kljub
kulturni podobnosti. Kljub temu pa pomembno prispevajo k ohranjanju lastne
identitete. Družinski tradicionalni lahko potekajo kot kontinuirana praznovanja
in/ali kot (bolj ali manj redna) srečanja družin.
Med kontinuirana povezovanja družin pa uvrščamo obletnice, rojstne dneve,
počitnice, obiske, spominjanje na mrtve ...
14
Drugi tip ritualov pa so praznovanja in združitev družin. Navade, ki postavljajo
smernice v spremembah, so dnevne aktivnosti, ki vsebujejo manj zavedanja o
navadah, so pa polna simbolov, vrednosti, pravil in odgovornosti do članov
družine. Njihova naloga je pomagati organizirati vsakdanjik, kot so obroki hrane,
čas za posteljo, izleti, popoldanski počitek, večerne zabave, nedeljska jutra ...
V preteklosti, ko je družina (še) jedla skupaj vsak dan ob isti uri, se je postavil
določeni vzorec kot pravilo, ki ga je težko ukiniti. Toda ritem v današnji
postmoderni industrijski družbi je precej drugačen, saj ljudje veliko več delajo,
delajo deljen delovni čas, partnerji prihajajo domov ob različnih urah, prav tako
pa imajo tudi otroci številne aktivnosti. Zato se je ritual skupnega kosila moral
prilagoditi. Tako je nastala priložnost oblikovanja novih norm, ki poskušajo
nadomestiti pomanjkanje komunikacije in druženja, ki jo je prejšnja oblika
brezpogojno zahtevala in nudila. Tako družine postavijo nove norme tudi za čas,
ki ga redko preživijo skupaj za mizo, da ga preživijo kvalitetno in vzpostavijo
komunikacijo, zato se med skupnim kosilom ugasne televizija, se ne telefonira ...
(Gimeno, 1999, str. 161–163).
Rituali lahko izgledajo nepomembni v družini, vendar ji postavljajo okvir, ki
razloži pomen, vrednost, zgodovino in cilje družine. Skozi njih družina ohranja
svojo identiteto, hkrati pa se povezuje z družbo in kulturo. Pri vrednotenju stopnje
ritualizacije moramo upoštevati število ritualov in kakšen pomen jim dajejo
družine. Ko raziskujemo nek ritual, na primer božič, lahko vedno izvedemo neka
odprta vprašanja, ki nam pojasnijo stopnjo ritualizacije. Vprašamo se po
družinskih ritualih ob praznovanju, pogostosti praznovanj, primerjavi z drugimi
družinami v podobnem okolju ... Nekatere družine so postavile zaprte smernice za
izvedbo njihovih ritualov, kar pomeni, da se strogo in osredotočeno držijo enakih
navad, medtem ko druge, bolj odprte, postavijo svoje smernice glede na svoj
značaj, bolj fleksibilne in svobodne do svojih članov (Gimeno, 1999, str. 164).
Pomembno je, kako se družinskim članom socialni dogodek, ritual praznovanja,
predstavi kot (bolj) pomemben. Gre za dogodek, ko se sorodniki, ki ne živijo
stalno skupaj, ponovno zberejo, ponovno se oživijo družinske vezi, ki jih
povezujejo. Zelo verjetno je, da se nekateri sorodniki zberejo samo ob priložnosti
15
praznovanja. Podatki kažejo, da priložnost letnega srečevanja močno spodbuja in
utrjuje sorodne vezi, vključno s sorodniki, kot sta na primer tast in tašča, ki so se
vključili v družino(Barbadillo, 2008, str. 88–90).
V nadaljevanju pa smo izbrane praznike razdelili v štiri kategorije. To so državni
prazniki, verski prazniki, osebni prazniki in tradicionalni prazniki. Pri vsakem
izbranem prazniku pa smo opisali šege in navade tako slovenske kot tudi španske
družine.
3.7 DRŽAVNI PRAZNIKI
3.7.1 Dan državnosti
V Sloveniji 25. junija praznujemo dan državnosti. Na ta dan, pred 25. leti, je
slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti
države. Torej takrat je postala samostojna država Republike Slovenije. Za
prebivalce Slovenije ta dan predstavlja dela prost dan. Povsod po državi, še
posebej pa na uradnih ustanovah, visijo izobešene slovenske zastave.
Predvsem pa se v ta namen v prestolnici države, Ljubljani, odvija proslava
(Kupec, 2014). Le-ta je slavnostna, namenjena povabljenim gostom. Ob slovenski
himni, pihalni godbi, vojaški paradi, glasbenih gostih, povabljene pozdravi
predsednik države s svojim nagovorom (Dan državnosti – proslava na
Kongresnem trgu, b. d.). V namen spomina na padle v vojni, leta 1991,
predsednik na Žalah položi venec (Kupec, 2014).
3.7.2 Dia de la Hispanidad
Dia de la Hispanidad oz. Kolumbov dan Španci praznujejo kot spomin na dan, ko
je Krištof Kolumb odkril Ameriko. Iz pristanišča Palos de la Frontera, v
jugozahodnem delu Španije, je, 3. 8. 1492, izplul z namenom, da doseže vzhodno
Azijo. Vendar je, 12. 10. 1492, pristal v Ameriki, na otoku, ki je zdaj del
Bahamov v Karibih (Hispanic Day in Spain, b. l.).
16
Dia de la Hispanidad je praznik povezovanja držav, ki govorijo španski jezik.
Zato v ta namen praznujejo vse države, ki govorijo špansko, vendar nekatere
praznik imenujejo drugače (Cómo disfrutar del Día de la Hispanidad en Madrid,
b. l.).
Kot obletnico Krištofovega pristanka v Ameriki, pod špansko zastavo, Španci
praznujejo 12. oktobra državni praznik, ki je dela prost dan. Če ta dan pride na
nedeljo, se dela prost dan prestavi na ponedeljek. Če pa je praznik v torek, pa je
pogosto dela prost tudi ponedeljek (Hispanic Day in Spain, b. l.)
Dan je priložnost, da družina preživi nekaj časa skupaj, brez obveznosti, v tišini
doma. Tako je vsaj po večini Španije. Le v Madridu, kot prestolnici Španske
države, v ta namen poteka najprej dvig španske zastave na trgu Neptun (Plaza de
Neptuno), petje španske himne ob prisotnosti kraljeve družine, nato pa sledi
vojaška, policijska in veteranska parada z godbo in konjeniki ter letalskim
mitingom. Organiziran pa je tudi dan odprtih vrat v nekaterih muzejih,
organizirani so koncerti, razne prireditve in razstave. Veliko ljudi se ta dan
udeleži organiziranih dogodkov (Desfile del #12octFiestaNacional 2015 en TVE,
2015).
3.7.3 Praznik dela - 1. maj
Praznik sega daleč v zgodovino, vendar so se z razvojem industrijske družbe in
oblikovanjem delavskega sloja, v 2. polovici 19. stoletja, zgodile spremembe in
tudi praznik je dobil podobo, ki jo poznamo in praznujemo danes. 1. maj je postal
praznik delavcev, ki se borijo za svoje pravice. Julija 1889 je kongres 2.
internacionale v Parizu priporočil, naj bo 1. maj praznik delavske solidarnosti.
Kljub prepovedim, so ga delavci praznovali. Za državni praznik so ga razglasili
22. aprila 1945, uzakonjen pa je bil leta 1948. Leta 1949 je postal dvodnevni
praznik. Leta 1973 so ga preimenovali v praznik dela in se tako imenuje še danes.
Skozi zgodovino so ta dan praznovali zelo različno. Na predvečer so prižigali
kresove in postavljali mlaje. Dan se je začel z budnico delavskih godb, sledili so
sprevodi delavcev in njihovih družin do delavskega shoda. Pogosto se je tam
17
odvijal politični govor in kulturni program. Delavci so bili svečano oblečeni, v
gumbnici pa so imeli zataknjen rdeč nagelj. Vključila se je tudi Cerkev in papež
Pij XII. je razglasil 1. maj za god Jožefa delavca, patrona vseh delavcev.
Po 2. svetovni vojni, vse do 50-ih let 20. stoletja, so bile za 1. maj značilne
vojaške parade in tudi prikaz gospodarskih dosežkov.
Sčasoma je praznik postajal bolj povezan z izletništvom in športno-zabavnimi
prireditvami. Ljudje vedno bolj radi na ta dan odhajajo na izlete, piknike in krajša
potovanja. Vedno manj je proslav, okrašenosti z zastavami in transparenti.
Dan pred praznikom je tradicionalno postavljanje mlaja, na predvečer pa kurjenje
kresa, ob katerem se zberejo ljudje in se družijo ob pijači in glasbi.
Danes je za 1. maj značilno obešanje zastav, kar je naloga krajevnih komunalnih
oziroma občinskih služb. Še vedno se prirejajo shodi, ki jih spremljajo politični
govorniki, nato pa sledijo prijetna druženja ob hrani, pijači in glasbi (Bogataj,
2011, str. 127–129).
Kljub temu da ima večina držav v Evropi, vključno s Španijo, dela prost dan 1.
maja, pa je Slovenija ena redkih držav, ki ima dela prost dan tudi 2. maj (Prazniki
v Republiki Sloveniji, b. d.). Ker pa je v Španiji v letu 2016 ta dan prišel na
nedeljo, se je prost dan prestavil na ponedeljek (2. maja). Španci pogosto prost
dan, ki po koledarju pride na nedeljo, prestavijo na ponedeljek (Calendario
Laboral Cadiz 2016, b. l.). Po pripovedovanju tamkajšnjih prebivalcev na ta dan
ne potekajo nobene prireditve ali posebna druženja, ampak prost dan ljudje
izkoristijo za druženje, počitek, izlete ...
18
Slika 1: Kres
Slika 2: Majsko drevo
3.7.4 Dan spomina na mrtve
Včasih je to bil dan mrtvih, a kasneje preimenovan v praznik dan spomina na
mrtve, ki ga obeležimo 1. novembra. Spada v skupino državnih praznikov in je
dela prost dan. Hkrati pa je tudi cerkveni praznik kot dan vseh svetih. Takrat se
vsi ljudje, tudi neverniki, spomnijo vseh, ki so jih imeli radi in so že umrli. To pa
izkažejo z obiskovanjem in urejanjem grobov. Na državni, občinskih in krajevnih
ravneh že nekaj dni prej poskrbijo za ureditev grobov in spomenikov, kjer se tudi
s proslavami poklonijo padlim žrtvam v vojni in drugim pomembnim osebnostim.
Na zasebni ravni je izrazito urejanje grobov, polaganja cvetja in sveč. Zanimivo je
dejstvo, da jih v Sloveniji porabimo največ na svetu, glede na število prebivalcev.
Grobovi se začnejo urejati že kakšen teden pred praznikom. Na dan, 1. novembra,
19
pa ljudje množično obiskujejo pokopališča, česar namen je tudi srečevanje
znancev in sorodnikov, s katerimi čez leto nimamo stikov. Zato se velikokrat
druženje nadaljuje v gostinskem lokalu ali doma (Bogataj, 2011, str. 287–290).
V Španiji, konkretno v mestu Cádiz, je bilo včasih pokopališče San José, ki pa so
ga zaradi izčrpane kapacitete, leta 1999, premestili na pokopališče Mancomunado,
v občini Chiclana de la Frontera. To je zelo veliko pokopališče, ki pokriva več
občin, kot na primer Cadiz, Puerto real, San Fernando, Chiclana de la Frontera
(Cementerio de San Jose, b. d.).
Da praznovanje dneva spomina na mrtve Španci ne obeležujejo na enak način kot
Slovenci in pokopališč ne obiskujejo tako množično, lahko sklepamo iz različnih
virov. Na ta dan, ko so v Sloveniji pokopališča polna, parkirni prostor le stežka
najdeš, avtobusi ves čas delajo krožne vožnje, policisti usmerjajo promet, da ne
prihaja do pretiranih zastojev, ljudje pa množično prinašajo sveče in rože na
grobove, je slika na pokopališču v Andaluzijskem predelu Španije popolnoma
drugačna. Na pokopališče v Chiclani smo se odpravili 1. novembra 2015, z
namenom ogleda in primerjave za potrebe magistrske naloge. Avtobus, ki je na
dan spomina na mrtve povezoval Cadiz s pokopališčem, je peljal samo trikrat v
celem dnevu. Prvi ob 9.00, naslednji ob 11.00 in zadnji ob 13.00. Ob 11. uri nas je
avtobus prepeljal vsega skupaj 20 potnikov, kar je zelo malo, v primerjavi s
slovenskim običajem. Parkirišče ni bilo zasedeno, na pokopališču pa ni bilo
gneče. Ljudje so prinašali na grobove samo rože in nikjer ni bilo videti nobene
sveče.
Torej Španci obeležujejo praznik spomina na mrtve s prinašanjem cvetja na
pokopališče. Hkrati pa je temu prazniku posvečeno kulinarično doživetje. Hrana,
ki je ponujena na ta dan, vsebuje huesos de santo ali v prevodu kosti svetnika, kar
je marcipanov priboljšek z raznimi nadevi v obliki kosti. Zraven so tudi ocvrtki ali
krofi (buñuelos in pestiños), želetinasta kutina (dulce de membrillo), sladka
mlečna kaša (gachas de leche), pečeni kostanji in oreščki (Cómo son los dulces
típicos del Día de Todos los Santos, b. d.).
2. novembra potekajo maše v cerkvah, ki so namenjene pokojnim.
http://comida-y-bebida.practicopedia.lainformacion.com/postres/como-preparar-huesos-de-santo-11679
20
Ker je 1. november v letu 2015 po koledarskem zapisu padel ravno na nedeljo, se
je v Španiji dela prost dan avtomatsko prestavil na 2. november (Disposiciones
generales, 2014). Medtem ko v Sloveniji to pravilo ne velja, in je praznik dela
prost dan samo 1. novembra, ne glede na dan v tednu (Prazniki v Republiki
Sloveniji, b. d.).
Slika 3: Pokopališče v Sloveniji
Slika 4: Pokopališče v Španiji
3.7.5 Novo leto
V decembru so nakopičeni številni prazniki, ki imajo vsak svojo tradicijo, vsak
svoje značilnosti, hkrati pa jih v nekaterih elementih pogosto združujemo, vsaj kar
se tiče obdarovanja, voščil in simbolov.
Dan pred novim letom, 31. 12., se imenuje silvestrovo. V 20. stoletju so
silvestrovanja postajala vedno bolj intenzivna. Ljudje se množično udeležujejo
organiziranih silvestrovanj na trgih in v raznih gostiščih. Spremlja jih javna
okrasitev mest, že na začetku decembra, koncerti, ponudba hrane in pijače, voščilo
župana in tradicionalni ognjemet ob polnoči. Nekateri ljudje pa silvestrovo raje
21
preživijo doma, v krogu družine, za katere pa je pripravljen tudi posebni
Silvestrski program na televiziji. Predvsem gre za druženje in zabavo do polnoči
ob glasbi, penečem vinu in dobri hrani (Bogataj, 2011, str. 366–368). Ta dan, ki
doseže vrhunec z odštevanjem zadnjih sekund iztekajočega se leta, zdravica s
šampanjcem, v našem okolju tudi ognjemet in stisk roke, objem ter voščilo,
pomeni slovo od starega in vstop v novo koledarsko leto (Ilich, 2007, str. 24).
Tradicionalno so na Slovenskem za novo leto jedli obilno, saj so s tem izkazovali
željo po obilnem prihodnjem letu. Najpogosteje je še vedno na mizi prisotna
potica z različnimi nadevi in sadni kruh. Na mizi bi naj bila perjad, petelin ali
puran, ni pa se smelo kuhati kurje juhe ali piščanca (ker razbrskajo srečo). Lahko
bi jedli tudi gos ali raco (za spokojnost in mir), ker je to čas kolin tudi svinjsko
ribico (prinaša srečo) ("Tradicionalne jedi za božič in novo leto", 2012). Včasih so
bile značilna praznična sladica snežne kepe, ki pa so v sodobnem času rahlo
potonile v pozabo (Ilich, 2007, str. 25).
Ljudje na ta dan obilno obložijo mizo in pripravijo predvsem hrano, ki jo imajo
radi in si jo med letom privoščijo redkeje. Ko pobrskamo po internetu, nas
preplavijo najrazličnejši recepti novoletnih jedi. Najpogosteje postrežene jedi
bodisi doma ali pa v gostišču so narezki, pršut, tatarski biftek, francoska solata,
svinjska pečenka, štefani pečenka, pečen piščanec ... Seveda pa na mizi ne sme
manjkati potica s kakršnimkoli nadevom.
Vse jedi, ki so primerne za božič, so primerne tudi za silvestrovo ("Tradicionalne
jedi za božič in novo leto", 2012).
Po preživeti silvestrski noči sledi bolj umirjeno novo leto, 1. 1. Po obilno obloženi
mizi silvestrskega večera, ki se konča v zgodnjih jutranjih urah, pogosto z
velikimi količinami alkohola, je novega leta dan preživet v miru, tišini, počitku in
v družinskem krogu. Vse je usmerjeno bolj k pogovoru in izmenjavi misli
(Bogataj, 2011, str. 17–19). Pozitivne misli spremljajo simboli sreče, ljubezni in
obilja, ki bi naj le-to prinašali v prihajajočem letu. Ti simboli so na primer
podkev, prašiček, štiriperesna deteljica in dimnikar (Kunaver, 2005, str. 80–82).
Lepe želje se izrekajo osebam, ki jih imamo radi, osebno, preko voščilnic ali
22
elektronskih sporočil. Družine ta dan čas pogosto namenijo obiskom in osebno
predajo voščila ali pa tudi kakšnemu izletu, ki si ga med letom časovno ne morejo
privoščiti (Bogataj, 2011, str. 17–19). 1. januar in tudi 2. januar sta v Sloveniji
dela prosta dneva.
V Španiji smo preživeli in praznovali novo leto tudi mi. Priključili smo se španski
družini in preživeli večer po njihovem vzorcu praznovanja. Praznovanja na
prostem z ognjemeti, kot smo ga navajeni, ni bilo. Silvestrovanje na prostem
poteka samo v nekaterih večjih mestih, v španski prestolnici Madrid, in sicer na
trgu Puerta del Sol, ob tamkajšnji uri. Neposredni prenos tega dogajanja pa
spremljajo po televiziji ljudje po vsej Španiji (Campanadas y uvas para recibir el
año nuevo, b. l.).
V vseh ostalih mestih po Španiji poteka silvestrovanje v krogu družine, ob
praznični večerji. V primerjavi s slovenskimi običaji je le-ta bila zelo pozna (na
splošno imajo Španci pozne obroke), med 10. in 11. uro zvečer. Na mizi je bila
postrežene hrana, ki v Španiji praktično ne manjka ob nobenem praznovanju. To
so bile kozice, pršut in španska tortilja. Kasneje smo jedli tudi ribjo glavno jed.
Ker smo bili v obmorskem mestu, na mizi še posebej ni manjkalo morske hrane.
Ko se je približevala ura polnoči, smo se pripravili na tradicionalno praznovanje. Na
televiziji je bil prenos novoletnega programa iz Madrida. Vsak član si je pripravil 12
grozdov in, ko je ura na zvoniku v Madridu začela odbijati zadnjih 12 sekund, smo ob
vsakem zvenu morali pojesti en grozd. Torej ob polnoči ne sme ostati noben grozd
več. Zelo zanimiv običaj, ki naj bi prinesel srečo. Nato je sledilo odpiranje
šampanjca, nazdravljanje, voščila ... in kmalu za tem odhod. Mladi se po
družinskem praznovanju odpravijo v lokale in diskoteke, starejši pa nadaljujejo
praznovanje doma ali pa odidejo spat.
V jutranjih urah, po končani zabavi, se običajno, še posebej v Andaluziji,
prigriznejo churrosi (Campanadas y uvas para recibir el año nuevo, b. l.).
1. januar je tudi v Španiji dela prost dan, ki ga družine namenijo predvsem
druženju, počitku ali za kakšen izlet (Calendario Laboral Cadiz 2016, b. l.).
23
Slika 5: Silvestrovanje v Sloveniji
Slika 6: Silvestrovanje v Španiji
3.8 VERSKI PRAZNIKI
3.8.1 Miklavž
Sveti Nikolaj, ki mu pri nas pravimo Miklavž, je bil svetnik, ki je znan po izredni
prijaznosti in radodarnosti, ki se je kasneje začela kazati z obdarovanjem otrok.
Praznik svetega Miklavža praznujemo 6. decembra (Ovsec, 1993, str. 19), otroke
pa obišče 5. decembra zvečer. Razširjena navada je, da otroci Miklavžu, in tudi
ostalim dobrim možem, pišejo in rišejo pisma s svojimi željami. Pismo položijo
na okensko polico, zjutraj pa presenečeno opazijo, da ga je "Miklavž" odnesel
(Ovsec, 1993, str. 31). Ponekod pride med mašo v cerkvi s spremstvom parkljev,
ki se jih otroci zelo bojijo in pod vplivom strahu obljubljajo pridnost in molijo.
Ker je Miklavž dober mož, jih tudi obdari. Včasih so bile to predvsem mandarine,
orehi ali suho sadje, danes pa so pogosto darila že večja. Torej otroci nastavijo
vedro ali sčistijo škornje in jih nastavijo pred vrata. Parkelj z verigo poruži po hiši
24
in nastavi šibo, Miklavž pa darilo (Bogataj, 2011, str. 334–340). Miklavžev
spremljevalec je običajno tudi angel, ki nosi belo haljo do tal in peruti na hrbtu
(Ovsec, 1993, str. 28). Miklavževa oblačila so dolga bela halja, čez njo pa mašni
plašč. Na glavi ima mitro, ki je njegovo značilno pokrivalo. V roki drži škofovsko
palico, ki je zgoraj zavita in okrašena, v drugi roki pa po navadi drži knjigo, v
katero z zlatim pisalom piše, kaj so počeli pridni otroci, s črnim pa lumparije
porednih otrok. Miklavž ima tudi značilno dolgo belo brado, na rokah pa bele
rokavice (Ovsec, 2000, str. 30, 31).
V Španiji ne praznujejo Miklavža.
Slika 7: Miklavževanje v Sloveniji
3.8.2 Božič
Do božiča nas v mesecu decembru ločijo štiri nedelje. Te pomenijo štiri obdobja
zgodovine Stare zaveze. In ravno to simbolizira adventni venec s štirimi svečami,
ki ga v zadnjem obdobju lahko vidimo na mizi skoraj vsake družine. Vsako
adventno nedeljo v decembru prižgemo eno svečo več, saj je Jezus luč sveta
(Ovsec, 1993, str. 45).
Božič je postal večplasten, kar pomeni, da ni izključno verski praznik. Odvija se
tudi na družinski ravni, kjer zajema verski in tradicionalni pomen. Hkrati pa je
tudi javni praznik, ki je božič spremenil v globalni potrošniški pojav. Kljub vsemu
pa sta njegovi osnovni sestavini še vedno družina in dom (Bogataj, 2011, str.
342). Zraven velike noči velja božič za enega največjih krščanskih praznikov.
25
Božič v krščanskem vidiku pomeni spomin na Kristusovo rojstvo, ki pa ga v
našem okolju spremlja veliko šeg in navad (Ovsec, 1993, str. 42).
Na sveti večer, 24. 12., je najpomembnejši družinski obred, krašenje božičnega
drevesa. Včasih je bila to naravna smrečica ali jelka, danes pa ima že skoraj vsaka
družina umetno drevo. Družina se zbere doma, iz škatel vzame okraske, ki so
lahko stekleni, iz naravnih materialov ali pa ročno izdelani, in skupaj okrasi
drevesce. Po navadi jo ovijejo tudi v svetleče trakove in lučke, na koncu pa se na
vrh nadene zvezda ali svetleč špic. Pod smrečico se postavijo jaslice (to je iz
figuric postavljena Jezusova družina ob njegovem rojstvu, s tremi kralji, pastirji in
ovcami ...). Še danes je v navadi blagoslavljanje hiše s kadilom in blagoslovljeno
vodo.
Ko je vse to opravljeno, se prične božična večerja, ki je danes zelo obilna. Lahko
bi rekli da je božična jed prav potica. Gospodinje pripravijo najpogosteje orehovo,
lešnikovo ali makovo potico. Pomembno noto ima tudi božični kruh. Na božično
pogrnjeni mizi, predvsem na podeželju, ne sme manjkati kolin, pečenke, pogosto
je priložen tudi pršut. Današnje prehranske navade v mestu pa so se malo
spremenile. Sodobne gospodinje pripravljajo božično večerjo po sodobnih
prehranskih načelih in okusu (Bogataj, 2011, str. 342–349). V večini družin si
božične večerje ne predstavljamo brez popečenih kruhkov, namazanih z maslom
in biftekom, zraven pa francoske solate.
V času med večerjo in odhodom k polnočnicam (to je slovesna maša v božični
noči) se prepevajo božične pesmi. Najbolj znana in priljubljena božična pesem je
Sveta noč (Ovsec, 1993, str. 67). Tudi ti skupinski pohodi v snegu, z baklami, k
polnočnicam, so se malo izkoreninili. Le v nekaterih manjših vaseh še ohranjajo te
običaje. A kljub vsemu so cerkve v tem času polne.
Ponoči, ko otroci spijo, pa se skozi dimnik spusti Božiček, oblečen v rdečo belo
oblačilo, s kapo na glavi, in vsem družinskim članom nastavi darila. Ta Božiček
se je danes prav tako povsem podredil globalni družbi in potrošniški mrzlici ter
darila prilagodil ponudbi na trgu. Polne trgovine in polno daril pod smrečico.
Zjutraj, ko se otroci zbudijo, se družina zbere ob smrečici in skupaj odvija darila.
26
V prazničnem času je lep običaj tudi pisanje in pošiljanje voščilnic z lepimi
željami in pozitivnimi mislimi ljudem, ki jih imamo radi in se jih v prazničnem
času spomnimo. Danes je tovrsten običaj že skoraj nadomestilo pošiljanje
elektronskih voščilnic.
Na sam božič, 25. decembra, ni veliko prireditev, saj je to še vedno bolj družinski
praznik. Ljudje se odpravijo bolj na kakšen božični sejem ali ogled jaslic, ki jih
pripravijo predvsem v cerkvah. Ponekod je možen tudi ogled živih jaslic (Bogataj,
2011, str. 342–349). V Sloveniji velja ta dan za dela prost, da se ljudje zares lahko
posvetijo družini in času preživetem znotraj nje (Prazniki v Republiki Sloveniji, b.
d.).
Slika 8: Družinsko krašenje smrečice
Slika 9: Jaslice
NAVIDAD
Navidad se v Španiji imenuje božič in božični čas. Že v začetku meseca decembra
se prižgejo lučke v okrašenem mestu, kar pričara praznično vzdušje. Takrat tudi
Španci okrasijo svoje domove z raznimi božičnimi okraski, jaslicami in tudi
božičnim drevesom. Zanimivo je, da v Španiji pri nobeni družini ne sme manjkati
27
roža, božična zvezda. S temi rožami je okrašeno tudi mesto, saj, še posebej v
južnem delu Španije, zaradi toplejšega podnebja uspevajo kar na prostem.
Ena zelo razširjena tradicija v božičnem času je tudi novoletna loterija. Po vsem
mestu, stojnicah ali kar okoli vratu, ljudje prodajajo srečke za to loterijo. To je
zares posebnost, ki spada k praznovanju božičnega časa (Fernandez, 2014).
V noči 24. decembra se družina zbere pri večerji. Tipična jed v tem času bi naj bil
polnjen puran, čeprav se zadnje čase pripravljajo raznorazne jedi, odvisno od
okusa. Zraven je postrežena penina in na koncu tudi praznična sladica (Cómo se
celebra la Navidad en España, b. d.). Ta dan smo imeli priložnost praznovati s
špansko družino v Cádizu. Ker domačini, v tem predelu še posebej, pozno zvečer
večerjajo in hodijo spat, se je tudi božična večerja začela za naše razmere zelo
pozno. Ob desetih zvečer se je zbrala vsa družina. Pogosto se pridružijo tudi
prijatelji. Na mizi so bili postreženi predvsem morski prigrizki, ki so tipični za ta
kraj, to so bile kozice, školjke, losos, empanada, pršut ... ob kozarcu vina in
šampanjca. Predvsem gre za druženje.
Zjutraj otroci pogledajo darila, ki jih je nastavil Božiček.
Po raziskavi, ki so jo opravili leta 2005 v Andaluziji, lahko rečemo, da ljudje
praznujejo božič večinoma s svojimi sorodniki, kot so npr. starši, otroki, vnuki,
tast, tašča ...) (Barbadillo, 2008, str. 88–90).
Prav tako pa je raziskava pokazala, da imajo darila v Andaluziji posebno vlogo pri
družinskih srečanjih. Za božič na primer si darila izmenjuje 90 % ljudi, ob
rojstnem dnevu pa nekaj več kot 80 % ljudi. To so visoke številke, ki kažejo na
pomembnost obdarovanja za posameznika ob praznikih (Barbadillo, 2008, str.
101).
Tudi drugi dan se družina zbere ob kosilu.
28
Slika 10: Božična večerja v Španiji
Predvsem pa gre za manj ceremonialno praznovanje z manjšimi darili kot v
Sloveniji, saj je za Špance bolj pomemben praznik Treh kraljev (Los Reyes
Magos), v noči na 6. januar, ki ga, predvsem otroci, še vedno nestrpno
pričakujejo. Otroci pišejo pisma trem kraljem s svojimi željami. Zvečer nastavijo
čevlje, da trije kralji vedo, koliko otrok prebiva v tem domu, nastavijo pa jim
lahko kaj za jest, za pit in morda tudi malo trave za kamele. 6. januarja zjutraj
otroci in vsi družinski člani najdejo darila (Los Reyes magos, b. d.). Množično in
obilno obdarovanje se lahko primerja z našim božičem.
Predvsem pa to ni vse. 5. januarja, dan pred razvpitim praznikom, smo imeli
priložnost doživeti spektakel, ki ga pripravijo za otroke. Družine se odpravijo na
ulice, saj jih pridejo pozdraviti in obdariti Trije kralji (Los Reyes Magos) –
Gašper, Miha in Boltežar, vsak na svojem bogatem vozu. Spremlja jih kopica
risanih junakov. Organizirana je prava povorka. Vsi pa otrokom in vsem
prisotnim mečejo ogromne količine bombonov (Dia de los Reyes Magos, b. d.).
Ob vsej tej energiji in spektaklu enostavno ne moreš ostati ravnodušen.
Po vsem obilnem kulinaričnem decembru se ob prazniku Treh kraljev ne namenja
velike pozornosti obilnim kosilom ali večerjam. Vsaka družina v ta namen kupi in
poje tipično slaščico, in to je Roscón de Reyes. To je zelo dobro okroglo pecivo,
okrašeno s kandiranim sadjem in polnjeno s kremo. Okrog je kartonasta krona, ki
jo prejme tisti, ki v svojem kosu najde majhno presenečenje – figurico (Roscón de
Reyes, b. d.).
Španci imajo počitnice od 23. 12., pred božičem, pa vse do konca Treh kraljev.
29
Slika 11: Povorka Treh kraljev
Slika 12: Povorka Treh kraljev
Slika 13: Roscón de Reyes
30
3.8.3 Martinovo
Martinovanje umeščamo v skupino verskih praznikov, saj ima krščanske korenine
in je povezan z godom sv. Martina, ki se praznuje 11. novembra, prav tako pa na
prihajajočo martinovo soboto in nedeljo. Danes pa je ta praznik bolj slovenski
ljudski praznik (Bogataj, 2011, str. 293). Nekdanja praznovanja so bila povezana
z vsem, kar so ljudje med letom ustvarili, pridelali in zredili. Martinovo je bil dan,
ki je pomenil konec letine in hkrati začetek novega gospodarskega leta, zaradi
česar je bilo na mizah meso, pogače in novo vino. V tem času mošt (grozdni sok)
začne vreti in se spreminjati v vino, zato po ljudskem izročilu velja, da bi naj
Martin spremenil mošt v vino (Bogataj, 1998, str. 83, 84).
Sodobna martinovanja so prav tako povezana predvsem s pijačo in jedačo. V tem
obdobju gospodinje zbrani družini pripravijo tradicionalno martinovo pojedino, ki
jo sestavljajo pečena gos, raca ali pa katera druga perutnina ali pa koline. Kot
priloga pa so postreženi mlinci in rdeče zelje. Seveda pa zraven ne sme manjkati
kozarec mladega vina. Po vsej Sloveniji, še posebej na Štajerskem, potekajo
martinovanja na prostem, kjer so bistveno povečane količine popitega vina, kar pa
ima tudi negativne posledice (Bogataj, Brejc, Bratovž, 2010, str. 57, 58).
Martinovanje ni omejeno samo na slovenski prostor, ampak ga praznujejo tudi
drugod po Evropi. Vendar pa je očitno, da niso tako močno povezana z vinom,
kot je to značilno, od konca druge svetovne vojne, v Sloveniji. Kljub temu da je
Španija na nekaterih predelih prav tako vinorodna dežela, pa je tam martinovanje
tradicionalni praznik pitanih prašičev, ki so pripravljeni za zakol (Bogataj idr.,
2010, str. 42–46). Vendar po pogovorih z domačini nihče ne pozna tega praznika,
tako najbrž nima posebnega pomena za ljudi.
31
Slika 14: Martinovanje
Slika 15: Martinova pojedina
3.8.4 Velika noč
Velika noč je največji krščanski praznik in tudi eden najstarejših. Datum
praznovanja se vsako leto določi po luni. Praznuje se na prvo nedeljo po prvi
pomladanski polni luni, kar pomeni, da se datum določi nekje v mesecu marcu ali
aprilu. Ko govorimo o prazniku velike noči, to ne ponazori le dneva, ampak kar
celo obdobje – od srede po pustnem torku, kar je pepelnična sreda (to je prvi
postni dan štiridesetdnevnega posta) do velikonočne nedelje. To obdobje
imenujemo velikonočni krog. V tem obdobju se zvrsti veliko šeg in navad, ki pa
niso nujno krščansko pogojene, ampak segajo tudi dlje v zgodovino, v
predkrščansko obdobje.
Gre torej za praznik, ko po dolgotrajnem postnem obdobju ljudje lahko zopet
uživajo meso. Cerkvena vsebina praznika je Kristusovo vstajenje. Praznovanje
velikonočnega kroga se je v današnjem obdobju strnilo v obdobje velikega tedna.
To je teden med cvetno nedeljo in veliko nočjo (Bogataj, 2011, str. 93).
32
Cvetna nedelja
Cvetna nedelja je nedelja pred velikonočno nedeljo. V krščanskem svetu je cvetna
nedelja spomin na Kristusov prihod v Jeruzalem. Tja je prihajal na oslici in
doživel navdušen sprejem; ljudstvo ga je pričakalo s palmovimi vejami. Zato
verniki nosijo v cerkev blagoslovit spomladansko zelenje, predvsem pa butare
(Kunaver, 2008, str. 52) oz. presmece, kot rečemo pri nas, ali oljčne vejice. V
preteklosti je butaro predstavljal kruh ali pecivo okrašeno z zelenjem. Kot darove
so ljudje te butare prinašali k bogovom, kot zagotovitev vsega, kar potrebujejo v
naslednjem letu. Še po 2. svetovni vojni so bili vidni ostanki te tradicije, ko so bile
butare okrašene s piškoti in jabolki. Vendar je ta ritual počasi zbledel in danes so
butare sestavljene predvsem iz zelenja in rož. Navada na slovenskem je
tekmovanje v dolžini butare, s čimer se fantje vpisujejo v Guinnessovo knjigo
rekordov (Bogataj, 2011, str. 94–100). Butare na Slovenskem pa nimajo samo
simbolnega krščanskega pomena, ampak imajo tudi ustvarjalno noto in se po
pokrajinah po Sloveniji tudi med seboj razlikujejo (Bogataj, 1998, str. 36).
Velikonočni četrtek, petek
Z velikim četrtkom se začnejo praznični dnevi (Kunaver, 2008, str. 57). Po
krščanski razlagi je bil veliki četrtek dan Jezusove zadnje večerje. Nato je na
veliki petek umrl, kar za kristjane pomeni dan žalovanja (Ovsec, 2010, str. 157–
181). Ta dan je edini dan v letu, ko v cerkvi ni maše, oltar je brez okrasja, gorita le
dve svečki. Na veliki petek je tudi najstrožji post v letu (Kunaver, 2008, str. 59).
Velikonočna sobota
Na veliko soboto, zgodaj zjutraj, duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in
vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju pa
gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote (Velika noč, b. l.).
Na velikonočno soboto se družina zbere in po kosilu odide k žegnu, v cerkev, s
košarico polno velikonočnih dobrot, ki jih duhovnik blagoslovi (Ovsec, 1993, str.
139). Povsod so že ob kolinah določili, kateri kos mesa, bodo nesli k žegnu
(Kunaver, 2008, str. 60).
33
Velikonočna nedelja
Po štiridesetih postnih dneh, ko je bila nekdaj poleg najnujnejše hrane
prepovedana tudi vsa zabava, pesem, celo svetla obleka, je bila velika nedelja še
toliko bolj pričakovana. Ta dan je bil vedno družinski praznik. Nadvse slovesna je
bila nekdaj jutranja vstajenjska procesija – odhod v cerkev. Po jutranji maši, na
velikonočno nedeljo, se iz zvonika spet oglasijo zvonovi (Kunaver, 2008, str. 63).
Nedelja je dan Jezusovega vstajenja, kar je pomenilo ponovno veselje. Ponekod
so pokali s puškami, kar je oznanjalo pravi začetek velikonočnega praznika. Še
danes je običaj, da ljudje gredo zgodaj zjutraj k maši in šele nato lahko jedo žegen
– dobrote, ki jih je prejšnji dan duhovnik blagoslovil (Ovsec, 2010, str. 217).
Velikonočni ponedeljek
Velikonočni ponedeljek je bil nekdaj najbolj vesel in družaben dan v letu. Tega
dne se je vsa dežela vrtela v kolu, igri in plesu (Kunaver, 2008, str. 65).
Velikonočni ponedeljek je, po osamosvojitvi v Sloveniji, podobno kot v večini
evropskih držav, dela prost dan. Običajno ljudje ta prost dan izkoristijo za izlete,
sprostitev, obiske sorodnikov ali druženje s prijatelji. (Velikonočni ponedeljek –
dan spominjanja Jezusovega prikazovanja njegovima učencema na poti v Emavs,
2011).
Velikonočne jedi
Velik pomen praznovanja imajo prav velikonočne jedi. Tako ljudem predstavljajo
ustvarjalno kulinarično doživetje, pripravo prazničnih jedi za družino in druženje.
Cerkev vsem tem prazničnim jedem pripisuje simbolni pomen. Vsekakor pa imajo
velik pomen tudi za trgovce, ki pripravljene praznične jedi ponujajo na trgovskih
policah vsem gospodinjam in družinam, ki jim primanjkuje časa za pripravo in
ustvarjaje ali pa jim enostavno primanjkuje volje in interesa (Bogataj, 2011, str.
103, 104).
Potica, pogača
Potica bi naj predstavljala trnjevo krono, ki jo je imel Jezus na glavi (Velika noč,
b.l.).
34
Najbolj znana slovenska pogača je ravno potica, ki jo uvrščamo med značilne
praznične jedi Slovenije. Vendar naj mimogrede še omenimo, da potice kot
država nismo zaščitili kot svojo posebnost, zato ni čudno da so orehovo potico
zasledili v Benetkah, v slaščičarni, ponujeno kot tipično sladico iz Trsta. Najbolj
značilna velikonočna potica je pehtranova potica, vendar so zelo razširjene in
priljubljene tudi orehova potica, makova potica ... (Bogataj, 2011, str. 107, 108).
Kruh
Kruh v prazničnem času ne pomeni samo hrane, ampak ima tudi simbolni pomen.
Ker ga je v naših krajih včasih primanjkovalo, je postal krščanski simbol in nas
opominja ter daje v razmislek naše medsebojne odnose, oblikovanje vrednot,
pogledov na razmerja med lačnimi in sitimi. Ob vsem tem pa kruh spodbuja
ustvarjalnost s testom (Bogataj, 2011, str. 106, 107). Po pokrajinah se sicer
razlikujejo oblike in okusi prazničnega kruha, vendar pri nas je v tem času najbolj
znan in uporabljen sladek mlečni kruh z rozinami ali brez.
Šunka, klobasa
Šunka ali kakšen drug kos mesa simbolizira Kristusovo telo (Velika noč, b. l.)
Jajca
Jajca simbolizirajo kaplje Kristusove krvi (Velika noč, b. l.), Kristusovo vstajenje
in krst. Z jajci bi se naj ponazorilo vstajenje Jezusa iz kamnitega groba, kot se
pišče izvali iz jajca, in to pomeni vstop v novo življenje
Od nekdaj pomeni jajce izvor življenja in simbol plodnosti. Jajce je v vseh
religijah in kulturah simbol življenja (Kunaver, 2008, str. 13). Kuhanim,
pobarvanim in okrašenim jajcem pravimo pirhi. V velikonočnem obdobju
ustvarjalci tradicionalno izdelujejo in barvajo pirhe na vse mogoče načine, jih
razstavljajo in prodajajo (Bogataj, 2011, str. 109).
35
Hren
Hren po cerkvenem simbolu pomenil žeblje, s katerimi je bil Jezus pribit na križ
(Velika noč, b. l.). Ponudi se lahko nastrgan, kot samostojna jed, ali se pripravi z
jabolki, jajci ali šunko kot namaz (Kunaver, 2008, str. 31).
To so tudi jedi, ki jih na velikonočno soboto nesemo k žegnu. Blagoslov
velikonočnih jedi poteka v cerkvah ali pred kapelicami (Bogataj, 2011, str. 112),
kamor ljudje prinesejo omenjene jedi v pletenih košarah, pokritih z belim prtom in
včasih tudi okrašenih s kakšno cvetlico (Ovsec, 2010, str. 248). Zanimivo je, da k
blagoslovu jedi prinašajo tudi neverujoči ljudje, saj jim ta običaj predstavlja
tradicijo. Duhovnik tako izvede blagoslov ali po naše žegen (Bogataj, 2011, str.
112). V nedeljo zjutraj se družina zbere pri velikonočnem zajtrku in pojejo
blagoslovljene dobrote (Ovsec, 2010, str. 248).
Značilno za ta čas je izrekanje in pošiljanje voščil s pozitivnimi mislimi in željami
ter obdarovanje s čokoladnimi zajci in jajci ter pisanko. Kot obdarovalec pa
zastopa to mesto zajec (Bogataj, 2011, str. 114).
To je čas, ki ljudem omogoča veliko ustvarjalnosti in zabave v družinskem krogu.
Od pripravljanja jedi, barvanja pirhov, obiska cerkve in nato tudi druženja ob
obilno obloženi mizi. Otroci zelo radi sodelujejo pri pripravah, peki potice,
barvanju pirhov, okraševanju prostorov. To je čas, ko se družina zbere, pripravi
zabavne igre, se pogovarja in predvsem preživi čas skupaj.
36
Slika 16:Žegen Slika 17: Žegen
Slika 18: Velikonočna pojedina
SEMANA SANTA – ŠPANIJA
Velika noč ima v Španiji predvsem krščanski pomen. Ker je Cádiz najstarejše
špansko mesto, ima tudi zelo bogato tradicijo, ki se še posebej kaže pri
praznovanju največjega krščanskega praznika (Hermandades de penitencia de
Cádiz, b. l.). Procesije potekajo po vsej Španiji, v Andaluziji pa imajo še posebej
močan pomen in so pripravljene zares svečano, spektakularno in dramatično.
Sevillia je glavno mesto Andaluzije in tam praznujejo sveti teden še posebej
goreče (Španska velikonočna evforija, 2008). Procesija v bistvu pomeni cerkveni
37
sprevod ali obhod z molitvijo ali petjem. Gre za slovesno hojo večjega števila
ljudi, ki gredo iz enega kraja do drugega (Ovsec, 2010, str. 131).
Sveti teden, ki ga proslavljajo in traja od cvetne nedelje pa do velikonočne
nedelje, popelje ljudi na ulice mest in trgov v spomin na smrt in vstajenje Jezusa
ter v tolažbo njegovi materi Mariji. Tja vnašajo posebno vzdušje in čarobnost.
(Hermandades de penitencia de Cádiz, b. l.). Cerkev želi ljudem s ceremonijami
prikazati bistvo praznika, zato na ulicah in trgih s procesijami organizira prikaz
Kristusovega pasijona, njegov prihod v Jeruzalem, njegovo trpljenje, križanje in
vstajenje (Rodriguez Becerra, 1985). Na cvetno nedeljo (Domingo de Ramos ali
de Palmas) se v Španiji začnejo procesije velikonočnega tedna in trajajo cel teden,
do velikonočne nedelje.
Od velikega ponedeljka do sobote po glavnih poteh potekajo procesije. Na ulicah
in trgih se zbere množica ljudi. Nekateri ljudje, zavzeti verniki, se jih aktivno
udeležujejo, hkrati pa ulica privabi tudi številne ljudi, ki si procesije samo
ogledajo. Procesije vodijo in pripravijo verske bratovščine (hermandades), ki
bivajo v mestu. Nekatere pripadajo sindikatom, druge pa delujejo od prispevkov
ljudstva (López Cantos, 1992). Danes je na primer samo v Sevilli 55 bratovščin
(Ovsec, 2010, str. 147). Vsaka bratovščina ima svoj kipec, ki ga je pripravil
umetnik, kipar, ter ga ob sprevodu na okrašenih nosilih nosijo po ulici. Ta kipec
prikazuje ali ponazarja zgodbo velikonočnega tedna. Vsaka bratovščina ima svoja
značilna oblačila, ki so pogosto v obliki halje – tunike, v pasu je pas, obraz pa je
prekrit s pokrivali, včasih s šilastimi pokrivali, iz katerih gledajo samo oči, nosijo
pa jih spokorniki oz. Nazarečani.
Sprevod je podprt z glasbeno spremljavo, (Semana Santa 2015, b. l.) včasih celo
pihalni orkestri igrajo nabožne pesmi (Ovsec, 2010, str. 146). Bratovščina ima
določene ure, ko nastopi na ulici in se premika po začrtani poti od cerkva do trgov
(Semana Santa 2015, b. l.). V velikem tednu se v večjih mestih zvrsti kar nekaj
deset procesij. Približno trideset mož v počasnem ritmu nosi nosilo s kipom
svetnika, ki lahko tehta tudi do tri tone. Kljub temu napornemu delu, so ljudje zelo
zainteresirani za sodelovanje. Razlogi za to so lahko verski, zaobljuba, privilegij
ali družba. Le-ti morajo biti telesno dobro pripravljeni (Ovsec, 2010, str. 147).
38
Verske bratovščine sestavljajo samo moški imenovani Nazarečani, ženske pa v
bratovščino niso imele vstopa (Semana santa v Španiji, še posebej v Andaluziji,
spr