4. Nastanek Alp:‐ Alpe so preko 1200 km dolga gorska veriga, ki sega od Ligurijske obale v Franciji do Panonske nižine‐ del mnogo daljšega sistema ALPIDOV (Atlas, Betijske Kordiljere, Pireneji, Alpe, Apenini, Kantabrijsko gorstvo, Dinaridi, Karpati, Helenidi, Tauridi, Pamir, Zagros, Karakorum, Himalaja, Burmansko gorstvo…)‐ Alpska/Alpidska orogeneza se je začela s kolizijo Kimerije, Afriške in Indijske plošče z Evrazijsko ploščo; začetek kolizije je ponekod že v starejši kredi, glavna faza pa je potekala od paleocena do eocena; danes se dvigajo s hitrostjo 1 mm – 1 cm/leto

‐ S stališča geografije Alpe delimo na Zahodne, Centralne, Vzhodne in Južne Alpe‐ Južne Alpe so ločene od preostanka Alp s Periadriatskim prelomnim sistemom – ta je 

pomembna geografska in tudi strukturna ločnica

‐ Z geološkega stališča Alpe sestavljajo naslednji kompleksi kamnin:‐ Nekdanja varistična podlaga (deloma metamorfozirana, tudi globočnine)‐ Nekdanji „krovni“ sedimenti varistične podlage (perm‐mezozoik‐terciar): v 

glavnem sedimentne in nekaj vulkanskih kamnin‐ Mezozojski ofioliti‐ Sedimentne kamnine nekdanjega mezozojskega oceanskega dna‐ Terciarni intruzivi (tonalit, granodiorit)‐ Post‐tektonski sedimenti, v manjši meri vulkanske kamnine (večinoma terciarne 

starosti)

‐ S strukturnega stališča Alpe delimo v strukturne enote HELVETIK, PENINIK, AVSTROALPINin JUŽNE ALPE 

‐ Helvetik:‐ Južna kontinentalna polica in proksimalni del roba Evropske plošče

‐ Peninik:‐ Nekdanje oceansko dno Valais in Piemont‐Ligurijskega (Alpska Tetida) oceana in deli 

kontinentalne skorje (distalni rob Evropske plošče, mikrokontinenti)

‐ Avstroalpin:‐ Najvišja enota; kontinentalni rob Jadranske mikroplošče (sinonim je Adrija ali tudi 

Apulija v širšem pomenu besede) (njen bolj severni del)

‐ Južne Alpe:‐ Kontinentalna skorja Jadranske mikroplošče (njen bolj južni del Adrije)‐ V nasprotju z Avstroalpinom ni krednega narivanja in skoraj ni alpskega 

metamorfizma; reverzni prelomi in narivi so usmerjeni proti jugu in so terciarne starosti

‐ Ločnica je Periadriatski prelomni sistem

‐ Orogenetski cikel se je začel v permu z razpadom megacelinePangee (hkratno odprtje oceana Neotetida)

‐ V starejši juri se začne odpiranje Centralnega Atlantika in Alpske Tetide – Pangea razpade na Lavrazijo in Gondvano – ta kontinenta postopoma razpadeta na današnje kontinente

‐ Z robov kontinentov se odcepi več manjših tektonskih plošč 

‐ V oceanih med kontinenti nastaja oceanska skorja, na njej in na robovih kontinentov se vrši karbonatna in klastična, plitvo‐ in globokovodna sedimentacija

‐ Zaradi taljenja skorje v „ozadju“ subdukcije se odpirajo novi, manjši zaločni oceani (npr. Valais ocean, ki loči mikrokontinent Brianconnais of Evrazije)

‐ Konec jure se začne tektonska inverzija: konča se razpiranje Alpske Tetide, začne se subdukcijaoceanske skorje

‐ Ponekod že konec starejše krede pride do kolizije: kontinentalna skorja se ne more subducirati, zato se guba, debeli, kamnine se v osrednjem delu metamorfozirajo, v najglobjihdelih celo talijo

‐Močnemu stiskanju in hitremu dvigu visokih gora sledi KOLAPS OROGENA in zmanjšanje pritiska – nekatera območja se pogreznejo tako globoko, da udorine preplavi plitvo morje (npr. gosauski razvoj v Stranicah) 

‐ Z nadaljnjim zbliževanjem se gube pretrgajo, pretrgani deli se narivajo drug čez drugega

‐ Hitro dviganje in sočasna erozija sta predgorske morske jarke oskrbovala s sedimentom, ki se je v bazen prožil s turbiditnimi tokovi – fliš in molasa

‐ Od mlajše krede do eocena se prostor med Evrazijo in Afriko zmanjša za 200 km‐ V eocenu je skrčka še za 200 km

‐ Kolizija ni potekala po enostavnem sistemu; v različnem časovnem obdobju v različnih delih orogena poteka subdukcija v tej ali oni smeri, kolizija, odpiranje zaločnihoceanov… ‐ rezultat je zapletena strukturna slika, kot jo opazujemo danes

‐ Nekateri deli oceanske skorje se še vedno subducirajo, na kar kaže tudi aktiven vulkanizem otočnih lokov (Liparski otoki, Eolski otoki…)