Slovenski realizem in naturalizem

1848 - 1899SLOVENSKI REALIZEM

IN NATURALIZEM

Realizem je literarno obdobje, ki se je na Slovenskem razširilo po revolucionarnem letu 1848 (pomlad narodov, zahteva po združeni Sloveniji).

Revolucije leta 1848 so bile povezane revolucije, ki jih pogojno imenujemo tudi meščanske ali nacionalne revolucije (»pomlad narodov«), saj je do njih prišlo predvsem zaradi zahtev gospodarsko vse močnejšega meščanstva po političnih pravicah, hkrati pa so številni narodi takrat oblikovali svoje nacionalne programe.

Zedínjena Slovénija je bila glavna zahteva političnih programov Slovencev iz leta 1848, ko so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru avstrijskega cesarstva in enakopravnost slovenskega jezika v javnosti.

Ker je še ohranjala posamezne značilnosti romantike, imenujejo nekateri literarni zgodovinarji to obdobje med romantiko in realizmom.

Konec tega obdobja se realizem zaostri v natančno popisovanje življenja – naturalizem.

SLOVENSKI REALIZEM IN NATURALIZEM

Realizem hočem čimbolj zvesto predstaviti resničnost, vsakdanje življenje, naravno okolje, družbene razmere; zunanjo stvarnost pozorno opazuje in podrobneje opisuje, poudarja vzročno-posledične zveze, v družbi in naravi ne želi predstaviti izjemnega, nevsakdanjega, marveč običajno, vsakdanje, povprečno, tipično.

Če pa pomislimo na Levstikovega Martina Krpana, Jurčičevega Krjavlja (Deseti brat), Kersnikovo črtico Mačkova očeta in Tavčarjevo Tržačan ali Visoško kroniko, opazimo v teh literarnih delih romantične prvine oziroma značilnosti.

Romantični pisec namreč v življenju išče nove, izredne stvari: izjemne značaje v nevsakdanjih okoliščinah, močne strasti (čustva), davne čase ipd.


Za razliko od prevladovanja lirike v romantiki, so v tem obdobju ustvarjali predvsem črtice, novele, povesti in romane.

Posebno vrsto krajše realistične proze na Slovenskem predstavljajo slike (danes bi jim rekli novele) in sicer Kersnikove Kmetske slike in Tavčarjeve Med gorami ali Slike iz loškega pogorja (nastala je med letoma 1876 in 1888).

Tržačan - Ta črtica pripoveduje o fantu Tomažu, ki ga je njegov grdi in pretepaški krušni oče Vrbarjev Matevž posvojil v Trstu, kako je fanta doma pretepal in izstradal, ko je dobil brata.

Pisatelj nam tudi prikaže, kako dvolični smo ljudje in kako se odzovemo na nasilje v družini. Vse je skrbelo za malega Tomažka, a nihče mu ni upal, znal ali hotel pomagati.


Glavni predstavniki slovenskega realizma in naturalizma:Fran LevstikJosip JurčičJanez TrdinaSimon GregorčičSimon JenkoIvan TavčarJanko KersnikAnton AškercJosip StritarJakob SketZofka KvederFran Govekar


Fran Levstik, slovenski pesnik, dramatik, kritik in jezikoslovec, * 28. september 1831, Dolnje Retje pri Velikih Laščah (Slovenija), † 16. november 1887, Ljubljana.

Najbolj znani njegovi deli sta pripovedka Martin Krpan z Vrha in potopis s književnim programom Popotovanje od Litije do Čateža. Jezikoslovno se je izkazal tudi v delu Napake slovenskega pisanja. Poleg Martina Krpana pa je Levstikovo znano mladinsko delo tudi Kdo je napravil Vidku srajčico.

Njegov edini večji dramski tekst je tragedija Tugomer po Jurčičevi predlogi.

Tugomer je tragedija Josipa Jurčiča. Delo je prva slovenska tragedija, Jurčič je svoj izvirnik kasneje predelal s pomočjo Frana Levstika. Predstavljena je vsebina originalne Jurčičeve verzije. Drama je bila prvič objavljena kot tretji zvezek Slovenske knjižnice leta 1876.

FRAN LEVSTIK

Njegov pesniški dar ni enakovreden pripovednemu. Njegovo jezikovno izražanje ni neposredno, v njem prevladuje razumsko oblikovanje nad spontanim izražanjem čustev. Osrednji motiv njegove poezije je ljubezen, poleg pa se prepletajo še motivi umetnosti, življenja in lastne usode.

V času Levstikovega učiteljevanja je nastal prvi od dveh ciklov njegove najlepše ljubezenske poezije (Tonine pesmi, Vodnikov spomenik 1859, Mladika 1868); drugi ciklus, Franjine pesmi, je nastajal od 1869 (objavljen v LZ 1870).

Pisal je tudi prigodnice (Slovenskim svatom z dopisom poslane zdravice), satirične pesmi (Ropotec, Breznova pesem), elegije (Reka), epske pesmi (Ubežni kralj) in še zadnje pesmi za Franjo (Nje družba, Nje zadnje želje, Razstanek).

FRAN LEVSTIK

Med Levstikovimi literarnimi besedili je pomemben njegov prispevek k mladinski književnosti.

V Vrtcu, "časopisu s podobami za slovensko mladino", kjer je kot sodelavec že prej jezikovno urejal mladinske tekste, je Levstik 1880 objavil (pod šifro M-1-) ciklus petnajstih pesmi Otročje igre v pesencah, ki so s svojo svežino in neizumetničenostjo presenetile tedanje poznavalce Levstikovega dela (Stritar: "pravi biseri otroške poezije").

Pesmi iz otroškega sveta in narave so nastale ob delnem vplivu motivov ljudske pesmi in z njenimi oblikovnimi značilnostmi (Gosli, Otrok sedi očetu na kolenu, Kadar otrok lovi luno in zvezde).

FRAN LEVSTIK

Josip Jurčič, slovenski pisatelj in časnikar, * 4. marec, 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.

Že pri sedemnajstih je objavil svojo prvo pripovedko (Pripovedka o beli kači, 1861). Leta 1864 je Mohorjeva družba izdala zgodovinsko povest Jurij Kozjak, slovenski janičar in črtico Jesenska noč med slovenskimi polharji, Slovenski oglasnik pa povest Domen, leta 1865 pa Jurij Kobila.

Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj, kjer je študiral slavistiko in klasično filologijo. V zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov je objavljal roman Deseti brat, ki velja za prvi slovenski roman (1866). Pri 23-ih je zaradi pomanjkanja denarja opustil študij, leta 1868 pa je z Josipom Stritarjem in Franom Levstikom izdal zbornik Mladika ter v njem objavil povest Sosedov sin.

V Mariboru je bil pomočnik glavnega urednika pri časniku Slovenski narod, dve leti kasneje je postal njegov glavni urednik in se preselil v Ljubljano.

Leta 1872 je objavil znano kratko pripoved Telečja pečenka. Nekaj let kasneje je objavil romane Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida in Cvet in sad ter tragedijo Tugomer, ki jo je predelal Fran Levstik.

JOSIP JURČIČ

Zaradi zanimivega dogajanja in predvsem smešne vsebine in ravnanj glavnih književnih oseb, pa sodita v mladinsko književnost humoreski Vrban Smukova ženitev (1865), predvsem pa vsem zelo znana Kozlovska sodba v Višnji Gori (1867).

• Zadnje Jurčičevo delo je roman Rokovnjači, ki je začel izhajati v Ljubljanskem zvonu 1881. V njem je izšlo 11. poglavij, smrt pa je prekinila njegovo pisanje. Delo je po Jurčičevi zamisli mojstrsko izpeljal Janko Kersnik.

• Prvi pravi/poklicni pisatelj, ki se je zavestno lotil pisanja in v tem videl smisel svojega življenja.

• Preizkusil se je skoraj v vseh pripovednih oblikah, zato je odločilno vplival na nadaljnji razvoj slovenske novele, povesti, romana in črtice.

JOSIP JURČIČ

Janez Trdina, slovenski pisatelj in zgodovinar, * 29. maj 1830, Mengeš, † 14. julij 1905, Novo mesto, Slovenija.

Spisi iz novomeške dobe (1867-1905) Bajke in povesti o Gorjancih Cvetnik Velikani Gospodična Ukleti grad Rajska ptica Ptica Zlatoper Vila Gluha loza Volkodlak Kresna noč Peter in Pavel Bratovska gomila Gospod Vedež

JANEZ TRDINA

Simon Gregorčič, slovenski pesnik in duhovnik, * 15. oktober 1844, Vrsno, Slovenija, † 24. november 1906, Gorica.

Že kot dijak je pisal domovinsko liriko, kmalu pa se je v njegovih delih lahko opazilo, da je doživel idejni razkol med zavezanostjo duhovniškemu poklicu (Ujetega ptiča tožba) ter željo po posvetnem življenju. Njegove pesmi so bile predvsem domovinske (Soči), ljubezenske (Kropiti te ne smem), izpovedne (Človeka nikar) in pripovedne (Hajdukova oporoka, Veseli pastir).

Poezije I (1882) - Fran Erjavec jo imenuje Zlata knjiga slovenske književnosti

Poezije II (1888) Poezije III (1902) Poezije IV (1908) - izdana po njegovi smrti (uredil: Ksaver

Meško)

SIMON GREGORČIČ

Simon Jenko, slovenski pesnik in pisatelj, * 27. oktober 1835, Podreča na Sorškem polju, Slovenija, † 18. oktober 1869, Kranj.

Svoj pesniški vrhunec je Jenko doživel konec leta 1864 oz. leta 1865, takrat je namreč izšla njegova edina pesniška zbirka Pesmi.

Posebno poglavje v Jenkovem življenju je pomenil odnos do narave. Kljub temu pa se je ob njeni trajnosti, obstojnosti in lepoti počutil nemočnega in šibkega. To spoznanje je močno izraženo v ciklu Obrazi, izraža pa se že tudi v nekaterih zgodnjih pesmih (Gori).

Jenkova proza zavzema tri pomembnejše kratke pripovedi (Spomini, Jeprški učitelj in Tilka).

Osrednji cikel ljubezenskih pesmi so bile Obujenke. Starši Simona Jenka so, tako kot večina staršev v 19. stoletju, hoteli, da

bi njihov sin študiral teologijo in postal duhovnik. Jenko jim je željo izpolnil, vendar je v tem študiju zdržal le leto dni. Ko je ugotovil, da to ni pravi študij zanj, ga je opustil. Staršem se o tem ni upal nič povedati, kar ga je zelo mučilo. O stiski in žalosti govori tudi njegova kratka lirska/razpoloženjska pesem z naslovom Po slovesu.

SIMON JENKO

Ivan Tavčar, slovenski pisatelj, odvetnik, politik in časnikar, * 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana.

Njegovo najpomembnejše delo je Visoška kronika (1919), ki govori o dogajanju v 17. stoletju, v katerem se je končala tridesetletna vojna.

Med gorami/Tržačan - zbirka kratkih pripovedi (1876-1888)Vita vitae meae (1883)Med gorami - zbirka kratkih pripovedi (1876-1888)Grajski pisar (1889)4000 (1891)V Zali (1894) Izza kongresa (1905-1908)Cvetje v jeseni (1917)

IVAN TAVČAR

Janko Kersnik, slovenski pisatelj, politik in notar, • 4. september 1852, Brdo pri Lukovici, † 28. julij 1897, Ljubljana.• Vrh realizma je Kersnik dosegel v črticah, ki jih poznamo z

naslovom Kmetske slike. Kersnik pa je pomemben zlasti zato, ker je v slovenski književnosti dokončno izoblikoval jezik izobražencev.

• Prvi obsežnejši roman Na Žerinjah je začel snovati leta 1875. Objavil ga je v Jurčičevi Slovenski knjižnici. Ob osemdeseti obletnici Janeza Bleiweisa je napisal slavnostno igrico Berite novice. Z romantiko je zaključil po letu 1881, ko je dokončal Jurčičeve roman Rokovnjači.

• Njegova najpomembnejša dela iz meščanskega življenja so: romana Ciklamen in Agitator ter povest Jara gospoda. Posebej se je uveljavil v krajših slikah iz kmečkega življenja: Ponkrčev oča, Rojenica, V zemljiški knjigi, Mačkova očeta, Mohoričev Tone, Otroški dohtar, Kmetske slike in Mamon.

JANKO KERSNIK

Anton Aškerc [ánton áškerc] (uporabljal je tudi psevdonim Gorazd), slovenski pesnik, rimskokatoliški duhovnik in arhivist, * 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana.

Ko je dokončal Gimnazijo v Celju se je vpisal na mariborsko semenišče, duhovnik je postal leta 1880. 17 let je služboval po štajerskih župnijah. Od predčasne upokojitve zaradi spora s cerkvenimi oblastmi leta 1898 do smrti je vodil ljubljanski mestni arhiv (danes Zgodovinski arhiv Ljubljana). Na mesto ga je imenoval župan Ivan Hribar.

Umrl je leta 1912. Pokopan je na Navju, starem ljubljanskem pokopališču, kjer je pokopanih mnogo literarnih ustvarjalcev, med njimi tudi Fran Levstik, Valentin Vodnik, Matija Čop, Josip Jurčič in urednik Kmetijskih in rokodelskih novic Janez Bleiweis.

ANTON AŠKERC

Prvo pesem (Trije popotniki) je objavil leta 1880 v Ljubljanskem Zvonu. Najprej je pisal lirske pesmi, po letu 1882 pa vedno več epskega pesništva. V liriki je izpovedoval domoljubje, ljubezen in verski dvom. Za balade in romance je jemal teme iz slovenske in slovanske zgodovine, biblije, ljudskega izročila in sodobnega življenja. Od leta 1881 je objavljal v Ljubljanskem zvonu pod psevdonimom Gorázd. V prvi pesniški zbirki (Balade in romance, 1890) se je predstavil pod pravim imenom.

Matija Gubec iz Hrvatskega Zagorja je bil voditelj kmečkega upora leta 1573. Z jedrom uporniške vojske, kakih 10 000 mož, se je utaboril pri Stubiških Toplicah in se spoprijel s fevdalno vojsko. Boj 9. februarja 1573 je odločil usodo kmečkega upora. Kmečko vojsko so razbili, Gubca pa ujeli in v Zagrebu najprej mučili, nato pa 15. februarja 1573 usmrtili. Postal je legendarna osebnost, ki je v središču mnogih likovnih in književnih del.

Ta zgodovina je postala snov balad in romanc pesnika Antona Aškerca, mojstra verznega pripovedovanja – Kronanje v Zagrebu.

Čaša nesmrtnosti - http://slova8b.blogspot.com/2008/01/anton-akerc-aa-nesmrtnosti.html

ANTON AŠKERC

Zofka Kveder (por. Jelovšek in Demetrović), slovenska pisateljica ter publicistka, * 22. april 1878, Ljubljana, † 21. november 1926, Zagreb.

Odraščala je v Loškem Potoku, na Notranjskem, ki je bil v tistem času ena najbolj osamljenih, najrevnejših in najbolj zaostalih sosesk na Slovenskem. To so bili najhujši dnevi njenega življenja. Oče se je predajal pijači in s tem grenil življenje svojim trem otrokom in ženi. Zaradi neznosnih razmer doma ter želje po znanju in samostojnem življenju je zapustila starše in se naselila v Ljubljani.

Zofka Kveder je ena izmed prvih slovenskih pisateljic. V slovensko literaturo se ni zapisala zaradi svoje visoke umetniške vrednosti, ampak zlasti zaradi poudarjene teme o brezpravni ženski. Kvedrova pripada t. i. drugi generaciji slovenskih naturalistov, predvsem zaradi naturalističnega opisovanja okolja, dednosti in erotike.

NATURALIZEM

Nekaj časa je pisala pod psevdonimom Kopriva. Pod tem psevdonimom je izšla avtobiografska črtica Moja prijateljica (1900). Leta 1900 je izdala tudi svojo prvo knjigo Misterij žene, ki je poleg njenih domačih izkušenj odsevala tudi njena tržaška odkritja. V teh črticah se zato prepletajo bolečine kmečkih, delavskih, mestnih in meščanskih žensk. Dramske spise je zbrala v knjigi Ljubezen (1901). Sledile so ji zbirke Odsevi (1902), Iz naših krajev (1903) in Iskre (1905). Pomembnejša je socialna drama Amerikanci (1908), ki prikazuje revščino in razočaranje kot vzroke za odseljevanje. Z bolečino, ki ji jo je prizadejalo očetovo pijančevanje se spopada v precej svojih delih, zlasti v noveli V oblasti teme in romanu Njeno življenje (1918). To delo je bilo zadnje, ki ga je napisala v slovenščini. Po tem je pisala v srbskem in hrvaškem jeziku (roman Hanka, Jedanaest novela, drama Unuk kraljevića Marka…). Objavljala je tudi v nemških in čeških časopisih.

ZOFKA KVEDER

Fran Govekar, slovenski pisatelj, dramatik, kritik in kulturni delavec, * 9. december 1871, Ig † 31. marec 1949, Ljubljana.

Velja za načelnega in praktičnega začetnika naturalizma v slovenskem slovstvu. Okoli 1895 je po Zolajevem in francoskem zgledu razglasil t.i. novo strujo. Sočasno je v slovensko slovstvo uvedel ideje naturalistične smeri, npr. alkoholizem, nemoralnost, dednost.

Dela povest Ljubezen in rodoljubje povest Sama svoja (1895) zbirka zgodb O te ženske roman V krvi (1896) dramatizacija Levstikovega Martina Krpana

FRAN GOVEKAR

Education

Slovenski realizem in naturalizem