1
Oče Slavko Lah iz železničarske družine je bil pred drugo vojno v službi v Izdelovalnici gumiranega papirja v Starem Velenju, po vojni pa je postal njen direktor. Stanoval je v Pibernikovi hiši v Starem Vele- nju, njihova gumirnica pa je bila naj- večja tovarna lepilnih trakov v Jugos - laviji. In na enega od trakov se je uje- la tudi Chromyjeva Marta, katere prvi mož Franc Camlek, spomeni- čar, je padel v partiza- nih. Bila je uslužbenka na bližnji železniški postaji in v novo raz- merje leta 1950 je pri- nesla hčerko Danico iz prvega zakona. Ob poroki staršev je bil Rastko že na poti, žal pa porod 24. maja 1950 ni bil najbolj sre- čen, njegov brat dvoj- ček namreč ni preživel. Mama je ostala doma, in ker niso imeli zeml- je, tudi Rastko kot otrok ni imel kak- šnih skrbi. S prijatelji so nabijali žogo, največ časa pa so porabili za borbe med partizani in Nemci – Valenčakov vinograd nad starove- lenjsko cerkvijo je bil Afrika, grajski hrib pa Azija. Karel Majdak, Slavc Petek, Ič Vodušek, Jože Kralj, Peter Geršak, Zlatko Naglič, Jože Kodela, Vidovičev Sinč ter Korenovi in Zepo- vi fantje so bili junaški bojevniki. V prvi razred so fantiča poslali na osnovno šolo Miha Pintarja Toleda k Blatnikovi Manici, v drugi in naslednje štiri razrede pa v konjuš- nico v Starem Velenju in v zadnja dva razreda na Gustava Šiliha. Brez- skrbna vožnja s kolesom se je trina- jstega maja leta 1958 končala pod kolesi brezvestnega voznika tovorn- jaka. Desno roko je izgubil, levo so mu komaj rešili. A starši ga niso zav- ijali v vato, zato se nikoli ni smilil samemu sebi. S trdno voljo si je pri- zadeval doseči vse, kar je bilo dose- gljivo. Samo otroška želja, da bo nekoč postal vojak, je ostala sanje; je pa vseeno vlogo voditelja privzel že zelo zgodaj in se ji nikoli ni odpove- dal. Leta 1954 se je rodil brat Savo in leta 1960 se je družina preselila nad novozgrajeno gumirnico pri sedanji tovarni Gorenje. S tem se je za fan- ta začelo tudi precej novih obvez- nosti, saj v tovarni ni bilo vratarja, hišnika, okolico so urejali kar Lahi sami. V osnovni šoli Rastko ni imel težav, do osmega razreda je bil odlič- njak. Najbolj je užival pri zemljepi- su in zgodovini narodnoosvobodil- ne vojne. Rad je deklamiral. Tovari- šici Podlesnikova in Kramerjeva sta ga popeljali v hribe. Izbral si je sebi primerne športe: izvrsten je bil v kro- su, nogometu, plavanju in kasneje v smučanju. Oče je sinova vzgajal v jugoslovanskem domovinskem duhu in dru ži na je pre po to va la celo Jugos - lavijo, poleti so hodili v Budvo, Petro - vac na moru, na Hvar, Korčulo … Zadnja tri poletja v osnovni šoli so ga poslali v kolonijo na Debeli Rtič, kjer je pridobival prve izkušnje v lju- bezni… Bil je v prvi generaciji velenjske gimnazije, v kateri je vladal izjem- no strog režim, vključno s horale- galisom. Pa še matematika, pred- vsem pa fizika sta sicer samoza- vestnemu Lahu delala preglavice, tako da si je gimnazijo podaljšal na pet let, vsako poletje brez izjeme pa si je pokvaril s popravnimi izpiti. Ker so doma takrat že imeli popol- dansko obrt izdelovanja plastičnih predmetov, si je služil počitniški denar za stro ji. V najboljšem gimna- zijskem spominu pa je zanesljivo ohranil Batota - profesorja Mediča. Že v prvem letniku mu je bila všeč Vrbičeva Milena, pa tudi Lapova Tatjana ga je mikala. A to so bile le nedolžne mladostne simpatije, v gim- naziji je bil pomembnejši nogomet, plavanje na velenjskem jezeru in šoš- tanjskem bazenu. Obzorje si je širil ob nedeljskih dopoldanskih radij- skih oddajah za srednjo stopnjo z Matjažem Kmeclom, ob radijskih sprejemnikih pa so v večjih skupi- nah poslušali tudi prenose nogomet- nih tekem. Takrat je razvil svoj imi- tatorski talent – posnema številne športne komentatorje, politike, pred- vsem tovariša Tita. In ker dokazano ni bil tehnični tip, se je med študijem novinarstva in prava odločil za sled- nje. Poleg tega, da ga je pravo zani- malo, mu je oče pridobil tudi štipen- dijo v tovarni Aero, kjer je nekaj časa delal, dokler ga niso odstavili z direk- torskega mesta v gumirnici. Leta 1970 je opravil sprejemne izpite na pravni fakulteti in se zagri- zel v študij. In v študentsko življe- nje. Dve leti je stanoval v Akadem- skem kolegiju, potem je bil na Lep- odvorski podnajemnik. Šestica in Trnovski zvon sta bila najljubša pri- stana za dolge, neskončno dolge raz- prave o politiki, družbenih spremem- bah. Pod lipo so mladeniči dostikrat naleteli na Frana Milčinskega Jež- ka, pisatelja Mraka … Rastko se je največ družil z Dušanom De Cos- to, Prekmurcem Šeklijem in košar- karjem Damijanom pa jih je družil tudi posel. Da bi si povečali prihod- ke, so namreč na Madžarsko vozili kavbojke, od tam pa v Italijo ogrske salame … Baje so v fička stlačili tudi po stoosedemdeset parov kavbojk! Za ljubezen v študijskih časih men- da ni bilo časa, je pa kasneje to popravil in prijatelji so mu zavidali marsikatero privlačno deklico. Potem, po očetovi smrti leta 1972, je prišel do spoznanja, da je čas, da se zresni in na legalen način poskr- bi za svojo prihodnost. Študij je v tretjem letniku pustil in se leta 1974 zaposlil v Gorenju, kjer je bil najprej šef kabineta šefa splošnih služb Fran- ca Vrtačnika, nekaj časa nadzornik inventur v celi Jugoslaviji, potem so ga prestavili v finančno službo k Antonu Glušiču in ga zadolžili za kompenzacije. Spet je vandral po Jugoslaviji in kljub napornim poga- janjem so bile te poti tudi prijetne. Samozavest, neposreden stik z ljud- mi, trdna volja in nekaj uspešnih poslovnih potez so ga leta 1977 pri- peljali na delovno mesto vodje pro- daje Gorenjevih izdelkov za področ- je Bosne in Hercegovine in Črne gore. Lah je bil »kriv« tega, da je Gorenje prevzelo generalno pokro- vi telj stvo nad jugo slo van sko smu čar - sko reprezentanco leta 1980. In potem je bil do leta 1984, ko je Gore- nje zapustil, vodja prodaje medicin- ske opreme. Spet številne poti, zve- ze, neprespane noči … Leta 1985 je na Kardeljevem trgu odprl Ski bar, ki ga je čez deset let zaprl. Leta 1995 se je uradno upokojil in se dve leti še ukvarjal z marketingom na velenj- ski televiziji. Povezal se je tudi s Koroškimi pekarnami, kjer še zdaj vodi del poslov - je predsednik nad- zornega odbora in delničar. Predsednik velenjskih invalidov Edo Centrih ga je leta 1972 s prvo smučarsko tekmo poslal v svet inva- lidskega športa in Rastko je bil potem stalni član državne reprezen- tance v smučanju, večkratni držav- ni prvak v plavanju, svetovni prvak v pla- vanju leta 1974, pa mednarodni prvak Poljske, Madžarske, Vzhodne Nemčije v plavanju. Bil je kape- tan jugoslovanske reprezentance za olimpijske igre v Torontu, ki pa je ude- ležbo v zadnjem tre- nutku zaradi rasistič- ne Južne Afrike odpo- vedala. Leta 1975 je bil v Beogradu udeleženec parade ob dnevu zmage, na sprejem pri Titu pa ni smel, ker ni bil v partiji. Pet let kasneje je Rastko Lah v Beogradu stal na častni straži ob krsti Josipa Broza Tita. V Beogradu sta ga tedaj spremljala zakonca Centrih, ki takrat še nista slutila, da je njuna devetna- jstletna lepotička Duška Rastku zelo, zelo pri srcu. Samo nekaj mesecev po Titovem pogrebu se je Duška odselila k Rast- ku, že 18. oktobra leta 1980 sta se poročila. Od silnega šoka sta si Cen- triha le s težavo opomogla šele po Tončkovem rojstvu 14. decembra 1981. Luka se je rodil 14. julija 1984. Leta 1992 se je družina preselila v stanovanje na Koroški cesti v Vele- nju. Njivice na Krku so bile njihova priljubljena točka na Jadranu, nez- nanske smučarske užitke pa so leta in leta doživljali v Madonni di Cam- piglio in v Badkleinkircheimu. Rast- ko je vsako leto za en dan iz šole vzel oba sinova in moški so imeli vzgojni »vatertag« z izletom. Na Malem Vrhu so Lahi kupili Janežičev vikend in tako postali sosedje legendarnega Ivana Atelška. Zakonca večino časa zdaj preživita kar tam. Sinova s svojima dekletoma pogosto prideta kaj postorit ali pa speč na žaru, Tonček zaključuje štu- dij telesne vzgoje, Luka pa ekono- mije. Duška je najprej poučevala na osnovni šoli, potem se je zaposlila na velenjski televiziji, zdaj pa je že petnajst let novinarka na nacionalni televiziji. Dnevi na Malem Vrhu so polni, vedno je potrebno kaj posto- riti, popraviti, razširiti … idej ne zmanjka. Enkrat na teden službena pot v Ljubljano, obisk partnerjev in prijateljev. Viski s kolo je prvi zakon, drugi zakon je savinjski želodec in tretji zakon je Atelško vo vino. Seve- da ga je srce pred leti že krepko opo- zorilo, ampak … Rastko je imel pasje prijatelje že od otroštva, vseh velikosti in pasem. In tudi zdaj pred hišo leži prijazen volčjak Dick, ki se mu je, kot darilo za Duškino petdesetletnico, pred dnevi pridružil še višavski terier … Prav, saj imata Laha ob sedanjem vikendu v mislih še manjšo hišico, ki bo samo zanju. V hribu nad hišico pa bo stala sončna elektrarna in elek- trike bo dovolj tudi za prodajo. Še en posel … Vlado Vrbič Zaleščanski portreti 2 21 Rastko Lah

17. junija 20 10 Lepo je daja ti, ne samo jema ti NAŠI ... · Samo zast, enepo sre den v stik jud- z l mi, trd na volja in nekaj uspeš nih poslov nih potez so ga leta 1977 pri -

  • Upload
    others

  • View
    2

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: 17. junija 20 10 Lepo je daja ti, ne samo jema ti NAŠI ... · Samo zast, enepo sre den v stik jud- z l mi, trd na volja in nekaj uspeš nih poslov nih potez so ga leta 1977 pri -

13NAŠI KRA JI IN LJUD JE17. juni ja 2010

Naš čas, 17. 6. 2010, bar ve: CMYK, stran 13

Oče Slav ko Lah iz želez ni čar skedru ži ne je bil pred dru go voj no vsluž bi v Izde lo val ni ci gumi ra ne gapapir ja v Sta rem Vele nju, po voj nipa je pos tal njen direk tor. Sta no valje v Piber ni ko vi hiši v Sta rem Vele -nju, nji ho va gumir ni ca pa je bila naj -več ja tovar na lepil nih tra kov v Jugos -la vi ji. In na ene ga od tra kov se je uje -la tudi Chrom yje va Mar ta, kate reprvi mož Franc Cam lek, spo me ni -čar, je padel v par ti za -nih. Bila je usluž ben kana bliž nji želez niš kipos ta ji in v novo raz -mer je leta 1950 je pri-ne sla hčer ko Dani co izprve ga zako na. Obporo ki star šev je bilRast ko že na poti, žalpa porod 24. maja1950 ni bil naj bolj sre -čen, nje gov brat dvoj -ček namreč ni pre ži vel.Mama je osta la doma,in ker niso ime li zem l-je, tudi Rast ko kot otrok ni imel kak -šnih skrbi. S pri ja te lji so nabi ja ližogo, naj več časa pa so pora bi li zabor be med par ti za ni in Nem ci –Valen ča kov vino grad nad sta ro ve -lenj sko cer kvi jo je bil Afri ka, graj skihrib pa Azi ja. Karel Maj dak, SlavcPetek, Ič Vodu šek, Jože Kralj, PeterGer šak, Zlat ko Naglič, Jože Kode la,Vido vi čev Sinč ter Kore no vi in Zepo -vi fant je so bili junaš ki bojev ni ki.

V prvi raz red so fan ti ča posla li naosnov no šolo Miha Pin tar ja Tole dak Blat ni ko vi Mani ci, v dru gi innasled nje šti ri raz re de pa v konjuš -ni co v Sta rem Vele nju in v zad njadva raz re da na Gus ta va Šili ha. Brez -skrb na vož nja s kole som se je tri na-j ste ga maja leta 1958 kon ča la podkole si bre zvest ne ga voz ni ka tovor n-ja ka. Des no roko je izgu bil, levo somu komaj reši li. A star ši ga niso zav-ija li v vato, zato se niko li ni smi lilsamemu sebi. S trd no voljo si je pri -za de val dose či vse, kar je bilo dose -glji vo. Samo otroš ka želja, da bonekoč pos tal vojak, je osta la sanje; jepa vsee no vlo go vodi te lja pri vzel žezelo zgo daj in se ji niko li ni odpo ve -dal.

Leta 1954 se je rodil brat Savo inleta 1960 se je dru ži na pre se li la nadnovoz gra je no gumir ni co pri seda njitovar ni Gore nje. S tem se je za fan-ta zače lo tudi pre cej novih obvez -nos ti, saj v tovar ni ni bilo vra tar ja,hiš ni ka, oko li co so ure ja li kar Lahisami. V osnov ni šoli Rast ko ni imeltežav, do osme ga raz re da je bil odlič -njak. Naj bolj je uži val pri zem lje pi -su in zgo do vi ni narod no o svo bo dil -ne voj ne. Rad je dekla mi ral. Tova ri -ši ci Pod les ni ko va in Kra mer je va staga pope lja li v hri be. Izbral si je sebipri mer ne špor te: izvr sten je bil v kro-su, nogo me tu, pla va nju in kas ne je vsmu ča nju. Oče je sino va vzga jal vjugo slo van skem domo vin skem duhuin dru ži na je pre po to va la celo Jugos -la vi jo, pole ti so hodi li v Bud vo, Petro -vac na moru, na Hvar, Kor ču lo …Zad nja tri polet ja v osnov ni šoli soga posla li v kolo ni jo na Debe li Rtič,kjer je pri do bi val prve izkuš nje v lju -bez ni…

Bil je v prvi gene ra ci ji velenj skegim na zi je, v kateri je vla dal izjem-no strog režim, vključ no s hora le -ga li som. Pa še mate ma ti ka, pred-vsem pa fizi ka sta sicer samo za -vest ne mu Lahu dela la pre gla vi ce,tako da si je gim na zi jo podalj šal na

pet let, vsa ko polet je brez izje me pasi je pokva ril s poprav ni mi izpi ti.Ker so doma takrat že ime li popol -dan sko obrt izde lo va nja plas tič nihpred me tov, si je slu žil počit niš kidenar za stro ji. V naj bolj šem gim na -zij skem spo mi nu pa je zanes lji voohra nil Bato ta - pro fe sor ja Medi ča.Že v prvem let ni ku mu je bila všečVrbi če va Mile na, pa tudi Lapo vaTat ja na ga je mika la. A to so bile lenedolž ne mla dost ne sim pa ti je, v gim-na zi ji je bil pomemb nej ši nogo met,pla va nje na velenj skem jeze ru in šoš-tanj skem baze nu. Obzor je si je širilob nedelj skih dopol dan skih radij -skih odda jah za sred njo stop njo zMat ja žem Kmec lom, ob radij skih

spre jem ni kih pa so v več jih sku pi -nah poslu ša li tudi pre no se nogo met-nih tekem. Takrat je raz vil svoj imi-ta tor ski talent – pos ne ma šte vil nešport ne komen ta tor je, poli ti ke, pred-vsem tova ri ša Tita. In ker doka za noni bil teh nič ni tip, se je med štu di jemnovi nar stva in pra va odlo čil za sled-nje. Poleg tega, da ga je pra vo zani -ma lo, mu je oče pri do bil tudi šti pen -di jo v tovar ni Aero, kjer je nekaj časadelal, dokler ga niso odsta vi li z direk-tor ske ga mes ta v gumir ni ci.

Leta 1970 je opra vil spre jem neizpi te na prav ni fakul te ti in se zagri -zel v štu dij. In v štu dent sko življe -nje. Dve leti je sta no val v Aka dem -skem kole gi ju, potem je bil na Lep-od vor ski pod na jem nik. Šes ti ca inTrnov ski zvon sta bila naj ljub ša pri -sta na za dol ge, nes konč no dol ge raz -pra ve o poli ti ki, druž be nih spre mem-bah. Pod lipo so mla de ni či dos ti kratnale te li na Fra na Mil čin ske ga Jež-ka, pisa te lja Mra ka … Rast ko se jenaj več dru žil z Duša nom De Cos-to, Prek mur cem Šekli jem in košar -kar jem Dami ja nom pa jih je dru žiltudi posel. Da bi si pove ča li pri hod-ke, so namreč na Madžar sko vozi likav boj ke, od tam pa v Ita li jo ogr skesala me … Baje so v fič ka stla či li tudipo sto o se dem de set parov kav bojk!Za lju be zen v štu dij skih časih men-da ni bilo časa, je pa kas ne je topopra vil in pri ja te lji so mu zavi da limar si ka te ro pri vlač no dekli co.

Potem, po oče to vi smr ti leta 1972,je pri šel do spo zna nja, da je čas, dase zres ni in na lega len način pos kr -bi za svo jo pri hod nost. Štu dij je vtret jem let ni ku pus til in se leta 1974zapos lil v Gore nju, kjer je bil naj prejšef kabi ne ta šefa sploš nih služb Fran-ca Vrtač ni ka, nekaj časa nad zor nikinven tur v celi Jugos la vi ji, potem soga pre sta vi li v finanč no služ bo kAnto nu Glu ši ču in ga zadol ži li zakom pen za ci je. Spet je van dral poJugos la vi ji in kljub napor nim poga-ja njem so bile te poti tudi pri jet ne.Samo za vest, nepo sre den stik z ljud-mi, trd na volja in nekaj uspeš nihposlov nih potez so ga leta 1977 pri -pe lja li na delov no mes to vod je pro-da je Gore nje vih izdel kov za področ-je Bos ne in Her ce go vi ne in Črnegore. Lah je bil » kriv« tega, da jeGore nje prev ze lo gene ral no pokro -vi telj stvo nad jugo slo van sko smu čar -sko repre zen tan co leta 1980. In

potem je bil do leta 1984, ko je Gore -nje zapus til, vod ja pro da je medi cin -ske opre me. Spet šte vil ne poti, zve -ze, nepre spa ne noči … Leta 1985 jena Kar de lje vem trgu odprl Ski bar,ki ga je čez deset let zaprl. Leta 1995se je urad no upo ko jil in se dve leti šeukvar jal z mar ke tin gom na velenj -ski tele vi zi ji. Pove zal se je tudi sKoroš ki mi pekar na mi, kjer še zdajvodi del poslov - je pred sed ni k nad-zor ne ga odbo ra in del ni čar.

Pred sed nik velenj skih inva li dovEdo Cen trih ga je leta 1972 s prvosmu čar sko tek mo poslal v svet inva -lid ske ga špor ta in Rastko je bilpotem stal ni član držav ne repre zen-tan ce v smu ča nju, več krat ni držav -

ni prvak v pla va nju,sve tov ni prvak v pla-va nju leta 1974, pamed na rod ni prvakPolj ske, Madžar ske,Vzhod ne Nem či je vpla va nju. Bil je kape -tan jugo slo van skerepre zen tan ce zaolim pij ske igre vToron tu, ki pa je ude -lež bo v zad njem tre -nut ku zara di rasis tič -ne Juž ne Afri ke odpo -ve da la. Leta 1975 je

bil v Beo gra du ude le že nec para deob dne vu zma ge, na spre jem pri Titupa ni smel, ker ni bil v par ti ji. Pet letkas ne je je Rast ko Lah v Beo gra dustal na čast ni stra ži ob krs ti Josi paBro za Tita. V Beo gra du sta ga tedajsprem lja la zakon ca Cen trih, ki takratše nis ta slu ti la, da je nju na devet na-j stlet na lepo ti čka Duš ka Rast ku zelo,zelo pri srcu.

Samo nekaj mese cev po Tito vempogre bu se je Duš ka odse li la k Rast -ku, že 18. oktob ra leta 1980 sta seporo či la. Od sil ne ga šoka sta si Cen-tri ha le s teža vo opo mo gla šele poTon čko vem roj stvu 14. decem bra1981. Luka se je rodil 14. juli ja 1984.Leta 1992 se je dru ži na pre se li la vsta no va nje na Koroš ki ces ti v Vele -nju. Nji vi ce na Krku so bile nji ho vapri ljublje na točka na Jad ra nu, nez-nan ske smu čar ske užit ke pa so letain leta doživ lja li v Madon ni di Cam -pi glio in v Bad kle in kir chei mu. Rast -ko je vsa ko leto za en dan iz šolevzel oba sino va in moš ki so ime livzgoj ni »vater tag« z izle tom.

Na Malem Vrhu so Lahi kupi liJane ži čev vikend in tako pos ta lisosed je legen dar ne ga Iva na Atel ška.Zakon ca veči no časa zdaj pre ži vi takar tam. Sino va s svo ji ma dekle to mapogos to pri de ta kaj pos to rit ali paspe č na žaru, Ton ček zaklju ču je štu -dij teles ne vzgo je, Luka pa eko no -mi je. Duš ka je naj prej pouče va la naosnov ni šoli, potem se je zapos li lana velenj ski tele vi zi ji, zdaj pa je žepet najst let novi nar ka na naci o nal nitele vi zi ji. Dne vi na Malem Vrhu sopol ni, ved no je potreb no kaj pos to -ri ti, popra vi ti, raz ši ri ti … idej nezmanj ka. Enkrat na teden služ be napot v Ljub lja no, obisk part ner jev inpri ja te ljev. Vis ki s kolo je prvi zakon,dru gi zakon je savinj ski želo dec intret ji zakon je Atel ško vo vino. Seve-da ga je srce pred leti že krep ko opo-zo ri lo, ampak …

Rast ko je imel pas je pri ja te lje žeod otroš tva, vseh veli kos ti in pasem.In tudi zdaj pred hišo leži pri ja zenvolč jak Dick, ki se mu je, kot dari loza Duš ki no pet de set let ni co, preddne vi pri dru žil še višav ski teri e r …Prav, saj ima ta Laha ob seda njemviken du v mis lih še manj šo hiši co, kibo samo zanju. V hri bu nad hiši copa bo sta la son čna elek trar na in elek-tri ke bo dovo lj tudi za pro da jo. Šeen posel …

� Vla do Vrbič

Zale ščan ski por tre ti2 21

Rast koLah Tat ja na Pod gor šek

Ime Ivana Rošerja iz Vele nja jena sez na mu lju di, ki se odzi va jo kli -cu na pomoč za daro va nje krvi vtukaj šnjem oko lju tik pod vrhomsez na ma. Več kot 110-krat . » Teganiko li nisem obe šal na veli ki zvon,zato so bili neka te ri kar pre se ne če -ni, ko so ta poda tek sli ša li prednedav nim po rud niš ki raz glas nipos ta ji. Tudi po obja vi v medi jih siželim, da bi bilo tako kot doslej, koveči na sode lav cev ni vede la, koli -ko krat sem bil člo ve ko ljub. Res krvini mogo če nad omes ti ti s čim dru -gim, res, da daru ješ del sebe, ampakje lepo daja ti in ne le spre je ma ti.Tega bi se mora li zave da ti pred -vsem mla di,« je začel pogo vor IvanRošer in nada lje val: » Ko se zaveš,da nek do potre bu je kri za reši tevživlje nja ali ohra ni tev zdrav ja, sebrez pomis le ka odzo veš. Ko se več -krat, ti pri de v kri, da daru ješ kri.«

Nič poseb ne ga se ni zgo di lo pred39 leti, ko je pos tal krvo da ja lec.Kot je pove dal, je komaj čakal, dapos ta ne pol no le ten, da bo lah kosle dil oče tu, tudi bra tom in ses tri,ki so že bili krvo da jal ci. Če do svo -je nesre če leta 1975 ni bil povsempre pri čan, da bi se odzval vsa ke trimese ce, se je po dalj šem okre va -

nju v bol niš ni ci in na osno vi tis te -ga, kar je videl, odlo čil za takopogost odzi v. Dela pa tudi v takemoko lju, v katerem je čut za soli dar -nost, za pomoč sočlo ve ku v stis ki,

veli ka. Naj ra je se ude le ži krvo da jal -ske akci je v celj ski bol niš ni ci, kjerima jo zade ve res dobro ure je ne.Zado vo ljen je, ko vidi, da čaka jona odvzem mla di, sred nje šol ci. Bilbi še bolj zado vo ljen, če bi jih biloše več. » Ko mi ne bomo mogli več,

bodo ti nada lje va li. Tudi v krvo da -jal stvu so mla di pri hod nost.«

Ko je daro val kri, niko li ni raz miš -ljal, da daru je del sebe. Niko li muni pri šlo na misel, da bi za to moralkaj dobi ti. Tudi kak šnih ugod nos ti,pri vi le gi jev ne pri ča ku je. Ko se bokma lu upo ko jil, se bo z vese ljemodzval, čeprav takrat ne bo dobilniti pro ste ga dne va. Krvo da jal stvo –po nje go vem mne nju - ne bi bilo to,kar je, če bi dobi li za deci lit re krvipla či lo. Ni pre pri čan, če bi v takihpri me rih še bil krvo da ja lec. » V zado -volj stvo mi je. Rad to delam. Zdravsem, zakaj ne bi poma gal. Mis lim,da sem zdrav pri teh letih tudi zara -di tega, ker pogos te je daru jem kri.«

Na Pre mo gov ni ku Vele nje, pra vi,ima jo raz ume va nje za krvo da jal -stvo, zato ni nič čud ne ga tolik šnošte vi lo odvze mov na leto (2300).» Naj še enkrat pouda rim, da nisemkrvo da ja lec zato, da bi bil v medi -jih, ampak zato, ker rad poma gamlju dem.«

Ima pos ne moval ce v kro gu dru -ži ne? Hči zara di zdrav stve nih ovirni krvo da jal ka. Sina je enkrat pre -pri čal, zato upa, da se bo v vrs tečlo ve ko lju bov še kdaj posta vil. Ješe mlad in za spo zna nje, da daro va -nje ni nika krše n bav bav, ima še čas.

Lepo je daja ti, ne samo jema tiIvan Rošer iz Vele nja daro val kri že več kot 110 -krat

Ivan Rošer: »Daro va lec

nisem zato, da bi bil v

medi jih, ampak ker rad

poma gam lju dem na

naj lep ši način.«

V pro sto rih Med ob čin ske ga druš -tva glu hih in nagluš nih Vele nje jebilo minu lo sre do popold ne zeloživah no. Kar vsi obis ko val ci po vrs -ti so se »moto vi li li« okrog MarjaneRudolf, dose da nje sekre tar ke druš -tva. » Radi te ima mo,« ji je segel vroke ter jo objel eden od ude le žen -cev pri lož nost ne ga sre ča nja, ki soga pri pra vi li ob Mar ja ni nem odho -du v pen zi jo, dru gi je čakal na takopri lož nost z rožo v roki. Ko je Mar -ja na zagle da la nas in naše ‘novi -

nar ske rekvi zi te’, se je z nas me -hom na ustih obr ni la k pod pred -sed ni ku druš tva Francu Forštnerjuz bese da mi: » Ti, Foršt ner, pa znašpos krbe ti za pre se ne če nje.«

V pogo vo ru nam je Mar ja napove da la, da zapu šča dru šči no 441čla nov iz 10 občin Šaleš ke in Zgor -nje Savinj ske doli ne po 18 letihdela sekre tar ke. Čis to po naključ -ju se je do takrat teh nič na risar kaznaš la v povsem dru gač nem oko -lju, kot ga je bila nava je na. Po ste -ča ju pod jet ja Eko Vele nje so ji nazavo du za zapo slo va nje ponu di limož nost nad ome šča nje teda njesekre tar ke med bol niš ko odsot nost -

jo. Ker se ji je zdrav stve no sta njeposlab ša lo, so jo čla ni druš tva red -no zapos li li. » S stra hom sem spre -je la ponu je no delo, saj glu hih innagluš nih nisem pozna la, kaj šelevede la, kako se z nji mi spo ra zu me -va. Tru di li smo se drug z dru gim inneka ko kar sha ja li. Nau či la sem senji ho ve govo ri ce z roka mi. Nerečem, da raz umem vse, kaj ti koso glu hi sku paj, se raz ume jo medsabo samo oni. Če je bilo potreb -no, smo se pa več krat spo ra zu me -

va li in na kon cu spo ra zu me li. Ah,neka te re stva ri bom sedaj karpogre ša la. Tudi neka te re čla ne.Lah ko rečem, da so to neko li koposeb ni ljud je. Niso sla bi, ne smešpa se jim zame ri ti, ker so zeloobčut lji vi.« Kot je še doda la, sla bevolje v druž bi z nji mi ne smeš biti.Svo je skrbi moraš pus ti ti pred vra -ti, kar pa je bilo vča sih kar tež ko.

Sekre tar ka druš tva ni bila le včasu urad nih ur, ampak prak tič no24 ur na dan. Tudi pono či, ker ječlo vek, ki se ga dotak ne mno gostva ri, ker je nema lo krat dvo mi la,ali je v dolo čen tre nut ku rav na laprav. Pa so ji čla ni vra ča li to, kar

je dela la, v upa nju, da dela naj bo -lje zanje? Bese de so ji zasta le vgrlu, pove si la je oči in po kraj šempre da hu odgo vo ri la: “Neka te ri zdob rim, dru gi pa tudi na dokaj krutnačin. Poznam lepe in tudi gren -ke tre nut ke. Spo mi nja la se bomsamo lepih.” Med nje je uvrs ti la pri -za de va nja za pri do bi tev druš tve -nih pro sto rov, za nji ho vo ure di tev,izva ja nje zastav lje nih pro gra mov,

Ob pogle du na pre ho je no 18-let -no pot je zado volj na, ker je druš tvo

v tem času veli ko pri do bi lo, pos -ta lo je pre po znav no. Nje ni nasled -ni ki, pra vi Mar ja na, pa najposkrbijo, da takš no tudi osta neozi ro ma se mora jo stva ri še izbolj -ša ti, saj so za to dani pogo ji.

Kaj bo poče la kot upo ko jen ka?»Naj prej moram doje ti, da sem tores. Moram se spros ti ti, poza bi tina neka te re stva ri, za kar potre bu -jem nekaj časa. Sicer pa bom čuva -la vnuč ke, hodi la na spre ho de, sed -la na kolo, kar sem sedaj kar zane -mar ja la. Kdaj pa kdaj pa bom šepriš la v druš tvu kaj pogle dat,« ješe deja la Mar ja na Rudolf.

� tp

Neka te re stva ri bom kar pogre ša la

Mar ja na Rudolf v druž bi neka te rih čla nov druš tva ob slo ve su