Analiza na temo brezposelnosti mladih v Sloveniji

KAZALO

1 UVOD 2 BREZPOSELNOST 2.1. RAZMERE NA TRGU DELA 2.1.1 Prožne oblike zaposlitev v Sloveniji 2.1.2 Zaposlitveni trendi na trgu dela mladih

2.2 BREZPOSELNOST MLADIH 2.2.1 Brezposelnost mladih v Sloveniji in EU 2.2.1.1 Brezposelnost diplomantov in diplomantk 2.2.2 Vzroki brezposelnosti mladih 2.2.3 Posledice brezposelnosti mladih 2.2.4 Trajanje brezposelnosti mladih 2.2.5 Pomen zaposlovanja mladih 2.2.6 Mladi in mobilnost

2.3. IZOBRAŽEVANJE 2.3.1. Praktično izobraževanje 2.3.1.1 Praktično izobraževanje SŠ, VIŠ 2.3.1.2 Praktično izobraževanje VS, UNI 2.3.1.3 Praktično izobraževanje za marginalizirane skupine ljudi (osebe z invalidnostjo, osebe z lažjo obliko duševnih motenj itd.) 2.3.2 Pripravništvo 2.3.3 Vajeništvo 2.3.4 Prosti čas/dodatni čas/neformalno izobraževanje

3 PREDLAGANE REŠITVE

4 PRIMERI DOBRE PRAKSE ZAPOSLOVANJA MLADIH 4.1 SLOVENIJA 4.2 EU

4.3. DIALOG UNIVERZ IN PODJETIJ

5. ZAKLJUČEK / PISARNA PRAKSA 6. LITERATURA

1 UVOD

Eden izmed ciljev strategije Evropa 2020 je tudi povečanje zaposlenosti aktivnega prebivalstva,

starega od 20 do 64 let na *75 % (* vseevropske cilje so države članice preoblikovale v nacionalne

cilje, ki ustrezajo različnim razmeram v državi.) Ta cilj EU želi Komisija uresničiti s programom

„Za nova znanja in spretnosti in nova delovna mesta“. Program prispeva k uresničevanju treh drugih

ciljev EU za leto 2020: zmanjšanje števila mladih, ki prezgodaj opustijo šolanje, na manj kot 10 %;

povečanje števila mladih v visokošolskem ali enakovrednem poklicnem izobraževanju na vsaj 40

%; ter za vsaj 20 milijonov zmanjšati število ljudi, ki jih ogrožata revščina in socialna izključenost.

(Vir: http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=958 )

Odprt in dinamičen trg dela lahko spodbuja mobilnost in zlasti ustvarja zaposlitvene možnosti za

mlade. V skladu s strategijo Evropa 2020 in nacionalnimi programi reform morajo države članice

posodobiti trge dela, da bi izboljšale njihove absorpcijske zmogljivosti in delovanje. Aktivna

politika trga dela, ki iskalce zaposlitve in zaposlene spodbuja k vseživljenjskemu učenju, prispeva k

spodbujanju poklicne in geografske mobilnosti ter tako ustvarja več zaposlitvenih možnosti.

(Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2012:068:0011:0014:SL:PDF )

Zdaj je pravi čas za nov zagon sodelovanja med univerzami in podjetji. Med gospodarsko recesijo,

ko diplomanti težje najdejo zaposlitev in je večji pritisk konkurenčnosti na podjetja, bi moralo imeti

sodelovanje med univerzami in podjetji zaradi njegove dodane družbene vrednosti še večjo

prednost.

(Vir: http://eur lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Pomen zaposlovanja mladih?

Delo mladim prinaša socialno in ekonomsko samostojnost in je bistven element v prehodu iz

otroštva v odraslost. V okviru zaposlovanja in razvoja politik na tem področju so mladi že dlje časa

široko prepoznani kot ena bolj ranljivih družbenih skupin. Stopnja brezposelnosti mladih je namreč

v svetovnem merilu standardno skoraj trikrat višja od stopnje brezposelnosti odraslih; prav tako je v

primerjavi z odraslimi položaj mladih pri samem zaposlovanju in kasneje pri delu oz. v povezavi s

pogoji dela večinoma precej slabši (ILO 2011; OECD 2009).

Mladi se na trgu dela soočajo s posebnimi ovirami, ki jim onemogočajo uspešno zaposlovanje ter

posledično doseganje ustrezne socialne in ekonomske varnosti. Osrednje vzroke za ta pojav je

mogoče pripisati zlasti specifičnim značilnostim mladih na trgu dela. Na prvem mestu mladi na trg

dela običajno vstopajo neposredno iz izobraževalnega sistema in tako brez delovnih izkušenj oz. s

pomanjkanjem le-teh težko pridobijo prvo zaposlitev. Poleg tega se pogosto ponudba izobrazbene

strukture v celoti ne ujema s povpraševanjem po kadrih na trgu dela. Posledično med mladimi v

primerjavi z drugimi družbenimi skupinami najbolj prevladuje prevzemanje izobrazbi neustreznih

in negotovih oblik zaposlitev (delo za določen čas, delo s krajšim delovnim časom, pripravništva

ipd.), saj delodajalci ob negotovosti glede delovne usposobljenosti niso naklonjeni tveganjem

stalnejšega zaposlovanja. Prav tako povzročajo opredeljene značilnosti večjo tendenco k odpuščanju

mladih s strani delodajalcev v primerih krčenja delovne sile (načelo »Last in, first out«). Mladi na ta

način nosijo breme visokega tveganja brezposelnosti, njihov položaj pa še dodatno otežujejo višje

možnosti brezposelnosti v prihodnosti ob izkušnji brezposelnosti v zgodnjih letih (Trbanc in Verša

2002; OECD 2009; Ignjatovič in Trbanc 2009).

Istočasno pa mlade na trgu dela opredeljuje posebna vrednost, ki jih od drugih družbenih skupin

razlikuje tudi v bolj pozitivnem pogledu. V splošnem imajo mladi namreč vedno višje ravni

izobrazbe ter jih zaznamujejo dinamičnost, prilagodljivost, visoka motivacija za delo in močan učni

potencial. Tovrstne značilnosti izhajajo iz biološko in družbeno pogojenih okoliščin ter običajnega

življenjskega sloga mladih v obdobju prehoda med otroštvom in odraslostjo. Težave pri

zaposlovanju vplivajo na nezadostno in neustrezno koriščenje teh lastnosti, kar družbo obremeni z

visokimi ekonomskimi stroški, večje pa so tudi možnosti za nastanek visokih socialnih stroškov, saj

težave pri zaposlovanju lahko vodijo v socialno izključenost in destruktivne vedenjske vzorce

mladih (Trbanc in Verša 2002; OECD 2009; Ignjatovič in Trbanc 2009).

2 BREZPOSELNOST

Registrirana brezposelnost po območnih službah Zavoda za zaposlovanje RS, september 2012

(Vir: http://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/registrirana_brezposelnost)

V zadnjih štirih letih se je število delovno aktivnih znižalo za 70.000, število brezposelnih se je

povečalo za 39.000 (polovica mlajših od 35 let), število neaktivnih pa za 47.000 oseb (predvsem

zaradi pospešenega upokojevanja); med vsemi zaposlenimi za določen čas je okrog 66 % mlajših od

35 let. (Vir: SURS, okt. 2012)

Nacionalni reformni program 2012–2013 je razdeljen na makroekonomski del in načrt reform ter

ukrepov, ta pa po logiki Strategije Evropa 2020 deli ukrepe na pametno, vključujočo in trajnostno

rast.

Vključujoča rast zajema ukrepe trga dela in socialne varnosti, pri čemer ukrepi prispevajo k

doseganju cilja povečanja deleža delovno aktivnega prebivalstva in zmanjševanje števila revnih,

med drugim:

• Predvidena je sprememba delovnopravne zakonodaje in ukrepi za spodbujanje zaposlovanja

za nedoločen čas.

• Aktivna politika zaposlovanja bo usmerjena v ukrepe za intenzivnejše sodelovanje mladih in

delodajalcev, mentorske sheme in spodbude za zaposlovanje mladih ob prvi zaposlitvi.

• Predvideno je večje vključevanje posameznikov v različne oblike funkcionalnega

usposabljanja in izobraževanja ter zagotavljanje storitev vseživljenjske karierne orientacije.

(http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/evropski_semester/nova_evropska_razvojna_str

ategija_do_2020/nacionalni_reformni_program/)

Osnovni strateški cilji programa APZ (aktivna politika zaposlovanja) so: povečanje

zaposlenosti in znižanje brezposelnosti, preprečevanje prehoda v dolgotrajno brezposelnost

(znižanje deleža dolgotrajno brezposelnih) in povečevanje prehoda v zaposlitev, zmanjšati

strukturno brezposelnost: povečevanje zaposljivosti z dvigom izobrazbe, usposobljenosti in

izboljšanjem veščin (izboljšanje izobrazbene sestave brezposelnih), povečanje

prilagodljivosti in konkurenčnosti zaposlenih, spodbujanje novega zaposlovanja (povečanje

števila podprtih projektov za razvoj novih zaposlitvenih možnosti), okrepitev socialne

vključenosti (znižanje deleža prejemnikov denarnega nadomestila in denarne socialne

pomoči med brezposelnimi). Aktivnosti oziroma instrumenti posameznih ukrepov so

namenjeni vsem, ki se prijavijo v register brezposelnih oseb pri ZRSZ, pa tudi drugim

aktivnim in neaktivnim posameznikom na trgu dela. Prednostne ciljne skupine za

vključevanje v programe se morajo ujemati z reševanjem zaznanih poglavitnih problemov

na slovenskem trgu dela.

V obdobju 2007–2013 se bodo izvajali naslednji ukrepi programa APZ (ki so podrobneje opisani v

prilogi APZ, tukaj predvsem UinI, ker je pomemben ukrep za nas):

• Svetovanje in pomoč pri iskanju zaposlitve

• Usposabljanje in izobraževanje

Namen ukrepa: Povečanje zaposljivosti in konkurenčnosti na trgu dela s pridobivanjem novega

znanja, spretnosti in zmožnosti ter z dvigom izobrazbe in kvalifikacijske ravni zaposlenih in

brezposelnih. Vključene so tudi aktivnosti, predvidene v Operativnem programu razvoja človeških

virov 2007–2013, in sicer v 1. razvojni prioriteti »Spodbujanje podjetništva in prilagodljivosti«,

prednostna usmeritev 1.2 »Usposabljanje in izobraževanje za konkurenčnost in zaposljivost«, in v

2. razvojni prioriteti: »Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih«, prednostna usmeritev

2.1 »Spodbujanje zaposljivosti iskalcev dela in neaktivnih«, ter v 4. razvojni prioriteti: »Enakost

možnosti in spodbujanje socialne vključenost«, prednostna usmeritev 4.1: »Enake možnosti na trgu

dela in krepitev socialne vključenosti«.

Predvidene aktivnosti:

• Programi institucionalnega usposabljanja in nacionalne poklicne kvalifikacije.

Predvidene so predvsem aktivnosti institucionalnega izobraževanja, tečaji, predavanja, seminarji in

druge krajše oblike usposabljanja za pridobivanje dodatnega ali poglabljanje pridobljenega znanja,

spretnosti in zmožnosti, priznavanje neformalnega in priložnostnega učenja za brezposelne, pa tudi

za zaposlene. V okviru ukrepa se bodo izvajale aktivnosti za pridobivanje nacionalnih poklicnih

kvalifikacij, razvoj poklicnih standardov, katalogov in študijskih programov za izpopolnjevanje ter

vzpostavitev ogrodja kvalifikacij. Aktivnosti v okviru usposabljanja in izobraževanja bodo

namenjene predvsem pridobitvi znanja, spretnosti in zmožnosti za poklice, po katerih je zaznati

potrebe na trgu dela. Spodbujalo se bo zlasti usposabljanje za izrazito iskane poklice in poklice, ki

so netipični za moške in ženske (poklice, v katerih sta spola zastopana neuravnovešeno).

• Programi praktičnega usposabljanja

V okviru ukrepa se bodo izvajali predvsem praktični programi usposabljanja, npr. usposabljanje na

delovnem mestu, učne delavnice, nadomestna zaposlitev (shema »job-rotation«), ki omogoča

pridobitev praktičnih izkušenj na več delovnih mestih, ter sistem za prenos znanja, izboljšanje

spretnosti in zmožnosti. Izvajali se bodo tudi projekti za usposabljanje invalidov. Tudi v okviru

praktičnega usposabljanja se bo spodbujalo zlasti usposabljanje za izrazito iskane poklice.

• Programi izobraževanja

Vključujejo aktivnosti formalnega izobraževanja, programe usposabljanja za življenjsko uspešnost

in projektnega učenja za mlade, ki bodo namenjeni predvsem povečanju zaposljivosti in

prilagodljivosti brezposelnih oseb na trgu dela, dvigu njihove izobrazbe in kvalifikacijske ravni ter

zmanjševanju strukturnega neskladja na trgu dela. Udeleženci ob zaključku izobraževanja pridobijo

javno veljavno listino.

• Spodbujanje zaposlovanja in samozaposlovanja

• Programi za povečanje socialne vključenosti

2.1. RAZMERE NA TRGU DELA (Vir: SURS, okt 2012 http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=5045 )

Od drugega četrtletja 2008, ko smo imeli v Sloveniji zelo dobre razmere na trgu dela (stopnja

brezposelnosti je bila med najnižjimi v Evropi), do zadnjih aktualnih podatkov (drugo četrtletje

2012) se je število delovno aktivnih znižalo za 70.000 ali za 7,6 % vseh delovno aktivnih. V tem

štiriletnem obdobju se je število anketno brezposelnih skoraj podvojilo: naraslo je za 39.000 oseb

ali za 47,9 %. Še bolj kot število brezposelnih se je povečalo število neaktivnih (tj. oseb, ki ne

delajo, dela aktivno ne iščejo in/ali ga niso pripravljene sprejeti v naslednjih dveh tednih), saj je

naraslo za 47.000 oseb. Levji delež tega porasta gre pripisati naraščanju števila upokojencev. Po

podatkih ZPIZ-a naj bi se število prejemnikov pokojnin od januarja 2008 do avgusta 2012 povečalo

za približno 60.300. Za prvo polovico letošnjega leta sta značilni po eni strani predvsem padajoča

brezposelnost, po drugi strani pa naraščajoča neaktivnost. Po podatkih Ankete o delovni sili (ADS)

se je število anketno brezposelnih v prvih dveh četrtletjih leta 2012 znižalo za približno 7.000 oseb.

Podatki Zavoda za zaposlovanje RS kažejo, da se je število registrirano brezposelnih oseb od

januarja do junija letos znižalo za malo več kot 10.000 oseb. Do odstopanj med številoma anketno

in registrirano brezposelnih oseb prihaja zaradi metodoloških razlik: med registrirano brezposelne

osebe štejemo vse, ki se prijavijo kot brezposelni na Zavodu za zaposlovanje, medtem ko so

anketno brezposelni tisti, ki v tednu pred anketiranjem niso opravili niti ene ure dela za plačilo,

aktivno iščejo delo in so delo pripravljeni sprejeti v naslednjih dveh tednih.

V drugem četrtletju 2012 je malo več kot polovica (53,6 %) registrirano brezposelnih brezposelnih

tudi anketno. 35,3 % registrirano brezposelnih je imelo glede na anketo status neaktivnih, torej

bodisi niso aktivno iskali dela bodisi ga ne bi bili pripravljeni sprejeti v naslednjih dveh tednih, ali

pa niso izpolnjevali obeh kriterijev. Med registrirano brezposelnimi osebami je bila dobra desetina

takih (11,1 %), ki so bili glede na anketo delovno aktivni, malo manj kot 30 % se jih je opredelilo

za kmete ali so delali po pogodbi, zaposlenih jih je bilo malo manj kot 30 %.

Gibanje števila neaktivnih je bilo v zadnjih štirih letih ciklično: v zimskem delu leta je število

naraščalo (prvo in četrto četrtletje) predvsem zaradi vpliva sezone, upokojevanja ob koncu

koledarskega leta in manj študentskega dela v tem času. Posledični porast neaktivnih je v večini

primerov posledica pospešenega upokojevanja, prav tako se je v tem obdobju občutneje znižal

obseg dela prek študentskega servisa, del povečanja pa je moč pripisati tudi prenehanju aktivnega

iskanja dela na strani brezposelnih.

Grafikon 1: Število anketno brezposelnih in neaktivnih oseb v Sloveniji, 2008–2012 Vir:

SURS (http://www.stat.si/PrikaziSliko.aspx?id=11515)

Eden izmed ciljev „reforme trga dela“ naj bi bil tudi prožnejši trg dela, kar bi predvsem omogočalo

delodajalcem lažje prilagajanje delovne sile gospodarskim situacijam.

2.1.1 Prožne oblike zaposlitev v Sloveniji

Med prožne oblike zaposlitev uvrščamo:

• delo za delovni čas, krajši od polnega

• samozaposlitev

• delo za določen čas.

Mejo zaposlitve za delovni čas, krajši od polnega, v Sloveniji predstavlja 35 ur, kar pomeni, da tisti,

ki delajo več, delajo s polnim delovnim časom, medtem ko tisti, ki delajo 35 ur ali manj, delajo z

delovnim časom, krajšim od polnega. V Sloveniji je delež delovno aktivnih v tej obliki zaposlitve

stalno naraščal, leta 2011 pa je znašal 10,7 %. Samozaposlitev (s.p.) prebivalcem Slovenije ni tuja,

saj smo imeli v letih po osamosvojitvi velik porast te oblike dela. Prvi podatki Ankete o delovni sili,

ki segajo v leto 1993, kažejo, da je takrat znašal delež samozaposlenih med vsemi delovno

aktivnimi več kot 12 %. Po začetnem porastu samozaposlenih, ko so lokalne trgovine rasle kot

»gobe po dežju«, pa je delež samozaposlenih v nadaljnjih letih nekoliko upadal. Vse do leta 2009 se

je njihov delež zniževal, v zadnjih treh letih pa se je število samozaposlenih zopet povečalo. Leta

2011 so samozaposleni predstavljali 12,6 % vseh delovno aktivnih v Sloveniji. Razlog za porast v

zadnjih letih gre pripisati programu Zavoda RS za zaposlovanje, ki je v tem obdobju namenil

občutno več sredstev za subvencije novih samozaposlenih. Drugi razlog, ki je vplival na vse več

samozaposlenih, so novi načini zaposlovanja s strani delodajalcev, ki raje kot da sklenejo delovno

razmerje z delojemalcem, zaposlijo nekoga, ki ima s.p. (t. i. prisilna s.p.-izacija). Ta način

delodajalcem omogoča, da s samozaposlenim hitreje prekinejo sodelovanje, obenem pa imajo do

njih manj obveznosti kar zadeva odmor, dopust, izobraževanje ipd. Predlog reforme trga dela pa

najbolj zadeva tretjo obliko prožnih zaposlitev, tj. delo za določen čas.

2.1.2 Zaposlitveni trendi na trgu dela mladih Med mladimi (mlajši od 35 let) prevladujejo zaposlitve za določen čas (66%), medtem ko imajo le

redki (4 %) starejši (nad 55 let) zaposlitev za določen čas. V 2. četrtletju 2012 je bilo v Sloveniji

129.000 zaposlenih za določen čas, kar je predstavljalo 16,7 % vseh zaposlenih. Med njimi je bilo

tri četrtine zaposlenih v delovnem razmerju s pogodbo za določen čas, medtem ko so občuten del

(18,4 %) predstavljali zaposleni prek študentskega servisa. Razširjenost študentskega dela je

slovenska posebnost, ki zvišuje število zaposlitev za določen čas, vendar smo se, tudi če ga

izločimo, leta 2011 glede na delež zaposlitev za določen čas (14,1 %) uvrščali nad povprečje EU

(13,4 %). (SURS, okt. 2012: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=5045)

Čeprav je t. i. starostna segregacija trga dela (Ignjatović in Trbanc, 2009), ki jo označuje večji delež

začasnih zaposlitev med mladimi zaposlenimi kot med ostalimi zaposlenimi, nekaj, kar poznajo v

večini držav EU, pa je Slovenija po razširjenosti začasnih zaposlitev med mladimi s 65,5-odstotnim

deležem (stopnja je še višja, ko gre za mlade ženske: 74,2 %; mladi moški: 58,6 %) na prvem mestu

v EU (ne glede na to, ali se gleda EU 15 ali EU 27). Po uporabi začasnih zaposlitev med mladimi je

Slovenija na prvem mestu v EU.

Starostna segmentacija trga dela, ki je bolj fleksibilen za mlade, vodi do večje negotovosti glede

stabilnosti zaposlitve, to pa posledično vpliva na možnost polne ekonomske in socialne

osamosvojitve (Ignjatović in Trbanc, 2009: 40), na pomembne življenjske odločitve, med drugim

tudi glede oblikovanja družine (UMAR, 2008: 42). Poleg tega začasne zaposlitve povečujejo še

tveganje revščine, ki je pri zaposlenih z začasno zaposlitvijo večje kot pri zaposlenih s

stalno zaposlitvijo (UMAR, 2010: 138).

Kot ugotavljata Ignjatović in Trbanc (2009), pa poleg zaposlitve za določen čas med delovno

aktivnimi mladimi (15–24 let) narašča tudi delež mladih, ki imajo sklenjene pogodbe za skrajšani

delovni čas. Tako se je delež t. i. delnih zaposlitev med delovno aktivnimi mladimi v obdobju

1998–2009 povečal za 145 odstotkov, s čimer je mogoče pojasniti tudi glavnino povečanja, ki ga je

v enakem obdobju bilo mogoče zabeležiti na ravni populacije, stare med 15–64 let (+37 odstotkov).

(Mladina 2010, končno poročilo)

Pričakovani trendi v zvezi z brezposelnostjo mladih:

Z vidika napovedovanja prihodnjih trendov na področju brezposelnosti mladih igra pomembno

vlogo dejstvo, da bodo mladi v prihodnosti predstavljali vedno manjši delež aktivnega prebivalstva.

V Sloveniji je v obdobju 2000–2009 delež mladih (15–29) med vsemi aktivnimi prebivalci po

podatkih EUROSTAT-a upadel iz 24,6 % na 21,8 %. Mladi torej postajajo vse bolj redek človeški

vir, glede na napovedane demografske trende (upad števila mladih za približno 20 % v naslednjem

desetletju) pa lahko pričakujemo, da se bo ta učinek v bližnji prihodnosti še stopnjeval. Po nekaterih

ocenah lahko izrazit primanjkljaj delovne sile v Sloveniji pričakujemo že okoli leta 2015 (Kraigher,

1995: 53–57). Martina Trbanc na tej osnovi predvideva postopno zniževanje stopenj mladinske

brezposelnosti in izboljšan odnos delodajalcev do zaposlovanja mladih, pri čemer opozarja na

grozeča strukturna neskladja na trgu delovne sile. Pričakujemo namreč lahko, da bo kljub

splošnemu pomanjkanju delovne sile ostala brezposelnost nekaterih skupin mladih še vedno

sorazmerno visoka (Trbanc, 2005). (Mladina 2010, končno poročilo)

2.2 BREZPOSELNOST MLADIH Ključne problematike na področju zaposlovanja mladih (v printu ZM):

2.2.1 Brezposelnost mladih v Sloveniji in EU

GRAF:MLADINA2010:str.135

Zgornji grafikon za sedanje slovenske razmere ponuja vsaj štiri ključne ugotovitve:

• Brezposelnost mladih je (v Sloveniji in EU) občutno višja v primerjavi s celotnim aktivnim

prebivalstvom. Tudi za Slovenijo je torej značilen že omenjeni širši vzorec sorazmerno slabšega

položaja mladih na trgu delovne sile. Furlong in Cartmel menita, da so stopnje brezposelnosti

mladih v razvitih državah v povprečju dva- do trikrat višje v primerjavi s stopnjami brezposelnosti

odraslih (Furlong in Cartmel, 2007: 37).

• Razlika v stopnjah brezposelnosti med mladimi in celotnim aktivnim prebivalstvom se

tendenčno zmanjšuje. Če je bila leta 2000 razlika med obema skupinama 9,6 odstotnih točk, je v

drugem četrtletju leta 2010 znašala le še 6,4 odstotne točke.

• Slovenska mladina je v primerjavi s povprečjem EU-27 v ugodnejšem položaju. Če je bila

leta 2001 brezposelnost mladih v Sloveniji celo nekoliko nad povprečjem EU-27, se je od takrat

tendenčno zniževala in je bila v drugem četrtletju leta 2010 (po občutnem povečanju v recesiji leta

2009) 13,4-odstotna. Povprečje za EU-27 se je medtem dvignilo na visokih 20,5 odstotka.

• Nedavna gospodarska kriza je (v Sloveniji in EU) sorazmerno močneje prizadela mlade. To

je skladno z ugotovitvami raziskovalcev, da je brezposelnost mladih praviloma bistveno občutlji-

vejša za gospodarska nihanja. Med recesijo se v primerjavi s splošno brezposelnostjo povečuje

občutno hitreje, med okrevanjem pa se bistveno hitreje zmanjšuje (Makeham, 1980; O’Higgins,

2001).

Uradni statistični podatki za zadnje desetletje sicer kažejo trend zmanjševanja brezposelnosti

mladih, vendar pa se je v tem obdobju delež mladih, ki sebe dojemajo kot brezposelne, občutno

povečal. Ob upoštevanju take opredelitve brezposelne osebe je bila stopnja brezposelnosti v

starostni skupini 15–24 let v letu 2000 približno 18-odstotna, v letu 2010 pa kar 25-odstotna.

(Vir: Mladina2010 str.135)

2.2.1.1 Brezposelnost diplomantov in diplomantk

Vse bolj pereče postaja vprašanje brezposelnosti diplomantov na terciarni ravni. Čeprav za večino

evropskih držav še vedno velja, da tveganje brezposelnosti upada z doseženo ravnjo izobrazbe, se

vrednost diplome kot zagotovila za varen vstop na trg dela hitro zmanjšuje (EU Youth Report,

2009: 30). To potrjujejo tudi podatki za Slovenijo.

Med brezposelnimi mladimi v starostni skupini med 25 in 30 let v obdobju 2000–2009 izrazito

narašča delež brezposelnih s končano VII. stopnjo izobrazbe. Pogled na absolutne številke razkrije,

da se je število brezposelnih diplomantov v obdobju 2000–2009 povečalo za vrtoglavih 240

odstotkov, pri čemer je bilo povečanje še posebej izrazito pri ženskah (278 odstotkov).

Podobno sliko ponujajo podatki iz zadnjih dveh raziskav mladine. Za začetek smo se omejili na

starostno skupino 25–29 let in izračunali stopnje brezposelnosti glede na doseženo stopnjo

izobrazbe. Pri tem smo zaradi preglednosti združili stopnje izobrazbe v dva razreda (srednja šola ali

manj ter višja šola ali več), brezposelno osebo pa opredelili kot osebo, ki sebe doživlja kot

brezposelno. V naslednjem grafikonu so predstavljeni deleži takih oseb med vsemi kategorijami

mladih, ki jih lahko uvrstimo v kategorijo aktivnega prebivalstva.

GRAF:MLADINA 2010, str.142

Iz grafikona je jasno razvidno, da se je v desetletnem obdobju stopnja brezposelnosti občutno

povečala v obeh kategorijah vprašanih, vendar pa je bilo povečanje v skupini z doseženo terciarno

stopnjo izobrazbe bistveno večje.

Če se je leta 2000 z doseženo terciarno stopnjo izobrazbe za več kot dvakrat zmanjšala verjetnost,

da se mladostnik znajde v položaju brezposelnosti, je ta prednost do leta 2010 skoraj v celoti

skopnela. Razlog za to je izjemno povečanje stopnje brezposelnosti anketirancev z doseženo

terciarno stopnjo izobrazbe, ki je zrasla s 3,8 na 13,9 odstotka. Tudi naši podatki (poleg že

navedenih podatkov ZRSZ) potrjujejo, da je položaj v zvezi s tem še posebej kritičen za ženske.

Stopnja brezposelnosti diplomantk se je po naših izračunih v zadnjem desetletju povečala s 4,3 na

17,8 odstotka (moških pa (le) z 2,8 na 7,5 odstotka). Bistveno težji položaj mladih diplomantk na

trgu dela ni presenečenje. Zanj obstajajo vsaj trije tehtni razlogi:

• V izobrazbeni strukturi žensk bistveno bolj prevladuje terciarna raven izobrazbe. Po

podatkih Eurostat je v letu 2009 delež vsaj visokošolsko izobraženih žensk v starostni skupini 25–

34 let kar 39,5-odstoten, kar je skoraj dvakratnik deleža takih moških (21,9 odstotka) in tudi

bistveno več v primerjavi z EU (36 odstotkov žensk s terciarno stopnjo izobrazbe). Glede na

podatke o vključenosti žensk v terciarno izobraževanje lahko z gotovostjo pričakujemo, da se bo v

naslednjih letih tako stanje nadaljevalo.

• Diplomantke so izrazito skoncentrirane na širših področjih izobraževanja, zdravstva in

sociale, družboslovja in humanistike, na katerih je stanje glede zaposljivosti že dlje časa najtežje.

• Raziskave kažejo, da so delodajalci predvsem zaradi višje odsotnosti z dela zaradi rojevanja

in skrbi za otroke bolj naklonjeni zaposlovanju moških (prim. Mrčela in Černigoj Sadar, 2006).

Naraščajoča brezposelnost mladih diplomantov in diplomantk je neposredna posledica trendov, ko

po eni strani izjemno hitro narašča število diplomantov, po drugi strani pa povpraševanje po

visokokvalificirani delovni sili stagnira. Po podatkih, ki jih v svoji raziskavi navajajo raziskovalci iz

Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, je med letoma 2007 in 2009 diplomiralo dobrih 52.000 ljudi,

vsako leto pa je po ocenah raziskovalcev za diplomante razpoložljivih približno 8.000 delovnih

mest (ZSSS,2010: 16). Letno v Sloveniji torej izobraževalni sistem pridela dobrih 9.000 presežnih

delavcev s terciarno stopnjo izobrazbe. Povedano drugače: slovenski trg dela je letno sposoben (na

delovno mesto, ustrezno stopnji izobrazbe) sprejeti manj kot polovico letne generacije diplomantov.

Pri tem se je treba zavedati, da se letni presežki (nad)izobražene delovne sile kopičijo, zaradi česar

lahko tudi v prihodnje pričakujemo izrazito stopnjevanje problema brezposelnosti diplomantov v

Sloveniji. Temu v prid govori tudi to, da je pomemben delež mladih težavo brezposelnosti reševal z

nadaljnjim izobraževanjem, kar pomeni, da se bodo v prihodnje tudi ti mladi vračali na trg dela.

Mladinska politika se bo v prihodnje zagotovo srečevala s sorazmerno velikim in rastočim številom

diplomantov in (predvsem) diplomantk, ki ne bodo našli svoji izobrazbi ustrezne zaposlitve.

(Vir: Mladina 2010, str. 144)

2.2.2 Vzroki brezposelnosti mladih

Vzrokov za brezposelnost mladih je več. Prvi je neskladje med potrebami na trgu delovne sile in

izobrazbeno strukturo. Velik naval beležijo družboslovne fakultete, vseh trg dela zato ne zmore

sprejeti. Po drugi strani pa primanjkuje naravoslovnih profilov (računalništvo, strojništvo,

matematika, fizika ipd.). Svoje doprinese še ugled nekaterih poklicev v družbi in predstava o njih.

(Vir:

http://www.ursm.gov.si/fileadmin/ursm.gov.si/pageuploads/pdf/Zbornik_Zaposlovanje_socialno_vk

ljucevanje.pdf)

2.2.3 Posledice brezposelnosti mladih

Brezposelnost poslabša kvaliteto življenja, saj prinaša manjšo finančno zmogljivost. Brezposelni se

pogosto manj družbeno ter kulturno udejstvujejo, pomembnejše postanejo osnovne človeške

potrebe – hrana, obleka ter dom. Neredko imajo težave z organiziranjem svojega dneva. Zaposleni

brezposelne (ter obratno) pogosto vidijo kot vzrok za svoje slabše finančno stanje. S tem pride do

napetosti ter še večjega razmika med družbenimi sloji. Med brezposelnimi je pogostejše deviantno

vedenje, kot je nasilje, samomorilnost ter kriminal. Zaradi manjšega dotoka davkov ter stroškov v

obliki denarnih nadomestil je brezposelnost tudi za državo problematična. Posebno neugodna je pri

mladih kadrih, ki ravnokar pridobljeno znanje hitro izgubijo, če ga ne uporabljajo. Zaradi

podaljšanega prehoda v obdobje zaposlitve (ter s tem odraslosti), mladi izgubijo osebno ter socialno

identiteto ter izgubijo mnoge družabne stike. (Wikipedia: brezposelnost)

2.2.4 Trajanje brezposelnosti mladih

Brezposelnost mladih je sorazmerno visoka obenem pa tudi sorazmerno kratkotrajna. Aprila 2010 je

povprečna čakalna doba prijavljenih na zavodu pri mladih do 26 let znašala 8,1 meseca, pri vseh

drugih pa 19,5 meseca (ZRSZ, 2010).

GRAF:MLADINA2010:139

Zgornji grafikon potrjuje trend povečanja prožnosti trga dela mladih. Mladi se torej po podatkih

raziskave Mladina 2010 vse pogosteje znajdejo v položaju brezposelnih, po drugi strani pa se je

delež dolgoročno brezposelnih v zadnjem desetletju močno zmanjšal. Po zadnjih podatkih Eurostata

za drugo četrtletje leta 2010 je ta delež sicer nekoliko narasel in znaša 25,2 odstotka (povprečje EU

je 24,2 odstotka).

2.2.5 Pomen zaposlovanja mladih

Mladi v obdobje odraslosti vstopajo s pridobivanjem kompetenc in razvijanjem osebnih okoliščin,

ki jim omogočajo samostojno življenje in delovanje. Prvi korak na tej poti je zaključek šolanja v

okviru formalnega izobraževalnega sistema; že drugi korak pa je socialno in ekonomsko

osamosvajanje, ki ju prinaša zaposlitev. Zaradi oteženega prehoda v zaposlitev prihaja do

ohromelosti pri osamosvajanju, kar drastično zaznamuje

nadaljnje življenje posameznikov. Mladi brez (dostojnih) zaposlitev ne dosežejo finančne

neodvisnosti, kar jim onemogoči ustrezno ureditev bivanjskih razmer. V nadaljevanju zato odlašajo

tudi z ustvarjanjem lastne družine, obenem pa nimajo priložnosti vzpostavljanja in krepitve

socialnih mrež in so posledično nagnjeni k večji socialni izključenosti. Dostop do zaposlitve je zato

eden glavnih pogojev za ustrezen prehod posameznika iz obdobja mladosti v obdobje odraslosti.

Zaposlovanje mladim omogoča razvoj v smeri osebnega dostojanstva, polnega doseganja

avtonomije in uresničevanja življenjskih ciljev. (MSS: zaposlovanje mladih str. 11.)

2.2.6 Mladi in mobilnost

Bertoncini s sodelavci (2008) na primeru mladih ugotavlja, da mobilnost mladih pripomore k

njihovi splošni sposobnosti prilagaja- nja; natančneje, k njihovi lažji (re)integraciji na

(nad)nacionalni trg dela (glej tudi Findlay et al., 2006). Mobilnost naj bi namreč posameznikom

omogočala, da pridobijo znanje in veščine, ki jih danes od njih zahteva svetovno gospodarstvo

oziroma svetovni trg dela – znanje tujih jezikov, odprtost, strpnost do drugačnosti, pripravljenost na

medkulturni dialog in sposobnost čezmejnega sodelovanja. Študija Kinga in Ruiz-Gelicesa (2003)

je tako na primeru mobilnosti študentov pokazala, da so mobilni študenti po končanem študiju

pogosteje zasedali bolje plačana mesta, da so se pogosteje prijavljali na delovna mesta v tujini in da

so svojo kariero pogosteje videli v mednarodnem okolju. (Vir: Mladina 2010, str. 379)

Da ima mobilnost večsmerne pozitivne vplive, kažejo tudi mnenja mladih, ki so bili vključeni v

kvalitativni del raziskave Mladina 2010. Mladi, ki imajo neposredno izkušnjo z mobilnostjo, jo

namreč opisujejo kot izjemno pozitivno in zagovarjajo stališče, da je to možnost, ki jo mora

izkoristiti vsak. (Mladina 2010, str.380)

2.3. IZOBRAŽEVANJE Struktura izobraženosti v EU, SLO, struktura izobraženosti mladih v EU, SLO.

Še višje stopnje brezposelnosti med mladimi preprečujejo izrazito visoke stopnje vključenosti

mladih v izobraževalni sistem. V Sloveniji je bilo po podatkih Eurostata v letu 2008 kar 71

odstotkov mladih (15–24 let) vključenih v formalne oblike rednega izobraževanja na sekundarni in

terciarni ravni, pri čemer je povprečje EU-27 slabih 60 odstotkov.( mladina2010)

Ena od prednostnih nalog za znižanje izjemno visoke stopnje brezposelnosti med mladimi v EU je

zagotoviti nemoten prehod iz šolanja v zaposlitev. V skladu s priporočili dveh študij, opravljenih po

naročilu Evropske komisije, o vajeništvih in pripravništvih v vseh državah članicah EU, bi se

morale tovrstne sheme bolj odzivati na potrebe trga dela, biti bolje prilagojene potrebam podjetij in

ponujati več jamstev glede kakovosti in možnosti za mlade. Evropski komisar za zaposlovanje,

socialne zadeve in vključevanje László Andor je dejal: „Evropski svet je poudaril pomen vajeništev

in pripravništev za mlade, zlasti v okviru jamstev za mlade in novih programov mobilnosti. Novi

študiji omogočata boljše razumevanje teh shem in nam bosta v pomoč pri pripravi prihodnjih pobud

za izboljšanje prehoda iz šolanja v zaposlitev. Vajeništva in pripravništva lahko kot mostovi

mladim omogočijo vstop na trg dela in tako prispevajo k nižanju previsokih stopenj brezposelnosti

mladih v Evropi. Vendar morajo taka vajeništva in pripravništva mladim zagotoviti čim boljše

možnosti poznejše trajnostne zaposlitve. To bomo spodbujali tudi z bolj usmerjeno uporabo

sredstev Evropskega socialnega sklada.“ Na podlagi rezultatov študij bosta do konca leta 2012

pripravljeni dve pobudi Komisije: osnutek priporočila Sveta o jamstvih za mlade, da se mladim v

štirih mesecih po zaključku šolanja zagotovi zaposlitev, izobraževanje ali usposabljanje, ter

opredelitev okvira za kakovost pripravništev.

Študiji predstavljata dejstva in podatke za vse države članice in vsebujeta poglobljene študije

primerov za nekaj izbranih držav. Zaradi porasta brezposelnosti mladih ter znatnih neskladij med

razpoložljivimi spretnostmi in potrebami trga dela države članice EU namenjajo več pozornosti

shemam, ki bodo mladim olajšale prehod iz šolanja v zaposlitev, kot so vajeništva in pripravništva.

Evropska podjetja trenutno zagotavljajo delovna mesta za usposabljanje za približno 9,4 milijona

dijakov in študentov. Vajeništva opravlja približno 40,5 % vseh dijakov iz 27 držav članic.

(http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-731_sl.htm?locale=en)

2.3.1. Praktično izobraževanje

V pedagoškem procesu se uveljavlja nov didaktični koncept, ki je usmerjen k dijaku ter zahteva

učenje z lastno dejavnostjo in ob praktičnih izkušnjah. Poudarjena sta razvijanje samostojnosti in

prevzemanje odgovornosti za svoje ravnanje, zato je potrebno dijakom in študentom omogočiti čim

več takih priložnosti, v katerih bodo lahko pridobivali izkušnje za spoprijemanje z resničnimi

problemi. Nedopustno je, da se govori o »njih«, o dijakih in študentih – z njimi se je potrebno

pogovarjati. Dopustiti jim je treba vse dejavnosti, vključno z dogovori s podjetji, ki jih lahko

opravijo sami, potrebno jih je spodbujati in usmerjati k ravnanju. Z refleksijo opravljenega bodo

pridobivali vsebinsko in proceduralno znanje (obvladovanje procesov, metod), razvijali spretnosti,

kompetence in krepili pozitivne osebnostne lastnosti.

(http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/Prakticno%20usposabljanje.indd.pdf)

2.3.1.1 Praktično izobraževanje SŠ

Praktično izobraževanje. Za nižje in srednje poklicno izobraževanje se praktično izobraževanje

izvaja v šoli in pri delodajalcu. Za srednje strokovno izobraževanje se praktično izobraževanje

izvaja v šoli, če je določeno s programom, pa tudi pri delodajalcu. Pri delodajalcu se v

srednjem poklicnem izobraževanju izvaja najmanj 24 tednov praktičnega izobraževanja, v

srednjem strokovnem izobraževanju pa najmanj 4 tedne. Praktično izobraževanje v šoli se v

srednjem poklicnem izobraževanju izvaja najmanj 20 tednov (650 ur), v srednjem strokovnem

izobraževanju pa najmanj 19 tednov (620 ur).

(http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20poklicno%20izobrazevanje.pdf)

Raziskava o organizaciji poklicnega in strokovnega izobraževanja je pokazala, da se med

mnenji učiteljev in ravnateljev na eni strani ter na drugi strani delodajalcev o tem, kako

kakovostno lahko v okviru obstoječih izobraževalnih programov, ki jih izvajajo na šolah,

usposobijo dijake za poklic, ki ga bodo opravljali, pojavljajo statistično pomembne razlike.

Medtem ko več učiteljev (67,4 %) in ravnateljev (32 oz. 84,2 %) kot delodajalcev (39,8 %)

ocenjuje, da lahko dijake usposobijo kakovostno oziroma zelo kakovostno, več delodajalcev,

skoraj polovica (47,5 %), ocenjuje, da šole srednje kakovostno usposobijo dijake za njihov

poklic, in 12,0 % jih meni, da jih slabo usposobijo. Verjetno so te ocene tudi izraz različnih

kriterijev, kaj pomeni kakovostno izobraziti za poklic, pri čemer so delodajalci verjetno bolj

pozorni na praktično usposobitev dijaka za poklic.

(http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20poklicno%20izobrazevanje.pdf)

Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (ZPSI-1) v 31. členu, to je v poglavju, ki

opredeljuje povezovanje izobraževanja in dela, določa, da se praktično izobraževanje v poklicnem

in strokovnem izobraževanju izvaja kot praktični pouk oziroma praktično usposabljanje z delom

(PUD). V šoli se izvaja praktični pouk, pri delodajalcu pa praktično usposabljanje z delom. Z

izobraževalnim programom je določeno, kolikšen je skupni obseg praktičnega pouka in praktičnega

usposabljanja z delom. V 33. členu ZPSI-1 je navedeno, da se pravice in dolžnosti šole, dijaka in

delodajalca pri praktičnem izobraževanju določi z učno pogodbo. 36. člen istega zakona nato navaja

sestavine te učne pogodbe in je tako v sedmi alineji določeno, da se časovno razporedi in razčleni

izvajanje praktičnega usposabljanja v skladu z izobraževalnem programom. Prav tako ZPSI-1

določa, da sme praktično in teoretično izobraževanje dijaka trajati skupaj največ 8 ur dnevno,

vendar tedensko ne sme presegati z zakonom in kolektivno pogodbo določene tedenske delovne

obveznosti, zmanjšane za dve uri (5x8 ur je 40 ur minus 2 uri je 38 ur). Torej 8 ur dnevno lahko

delajo, ob upoštevanju tedenske obremenitve.

(http://www.iss.gov.si/si/pogosta_vprasanja/srednje_sole/)

Če praktično usposabljanje z delom traja strnjeno štiri ali več ur dnevno, mora biti dijaku

zagotovljeno v tem času najmanj 30 minut odmora. Dijaku, ki se izobražuje več kot devet mesecev,

mora biti zagotovljeno najmanj osem tednov počitnic v letu.

(http://predpisi.sviz.si/vzgoja-in-izobrazevanje/srednje-sole/zpsi/index.php)

2.3.1.2 Praktično izobraževanje VSŠ, VS, UNI

ZVSI (Zakon o višješolskem strokovnem izobraževanju)

Zakon o višjem strokovnem izobraževanju (Ur. l. RS, št. 86/04) v 50. členu opredeljuje podlage za

izvajanje praktičnega izobraževanja. Zakon določa, da morajo šole sodelovati z delodajalci, ki

izvajajo praktični del izobraževanja, da lahko delodajalci sklenejo pogodbo o izvajanju praktičnega

izobraževanja za študente: če imajo ustrezne prostore in opremo, če njihovo poslovanje obsega

dejavnost poklica, za katerega se študent izobražuje, če ima zaposlenega, ki je lahko mentor

študentu višje šole in da morajo šola, delodajalec in študent skleniti pogodbo o praktičnem

izobraževanju v skladu s študijskim programom. Podrobne pogoje, povezane s prostorom, opremo

in mentorji, mora določiti pristojna zbornica, ki tudi vodi register delodajalcev. Vsebino in postopke

vodenja registra bi moral v predpisanem prehodnem obdobju po zakonu določiti minister, pristojen

za gospodarstvo.

(http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/Prakticno%20usposabljanje.indd.pdf)

Visokošolski strokovni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja in

usposobljenost za uporabo znanstvenih metod pri reševanju zahtevnih strokovnih in delovnih

problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami, strokovno kritičnost

in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju in vodenju. Obvezen sestavni del teh

študijskih programov je praktično izobraževanje v delovnem okolju.

Univerzitetni študijski programi študentom omogočajo pridobitev strokovnega znanja s študijem

teoretičnih in metodoloških konceptov, usposobljenost za prenos in uporabo teoretičnega znanja v

prakso in reševanje strokovnih in delovnih problemov, zlasti z iskanjem novih virov znanja in

uporabo znanstvenih metod, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami,

strokovno kritičnost in odgovornost, iniciativnost in samostojnost pri odločanju ter vodenju

zahtevnega dela. Sestavni del teh programov je lahko tudi praktično izobraževanje v delovnem

okolju ali sodelovanje pri raziskovalnem delu.

Magistrski študijski programi študentom omogočajo poglabljanje znanja na širših strokovnih

področjih, usposabljajo za iskanje novih virov znanja na strokovnem in znanstvenem področju, za

uporabo znanstvenoraziskovalnih metod v širšem spektru problemov in v novih ali spremenjenih

okoliščinah, prevzemanje odgovornosti za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter za

razvijanje kritične refleksije, socialnih in komunikacijskih zmožnosti za vodenje skupinskega dela.

Obvezen sestavni del teh programov so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne,

aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge.

Enoviti magistrski študijski programi omogočajo študentom pridobitev in poglabljanje strokovnega

znanja in usposobljenosti iz četrtega in petega odstavka tega člena. Glede razpisa za vpis, pogojev

za vpis in meril za izbiro ob omejitvi vpisa se zanje uporabljajo določbe zakona za univerzitetne

študijske programe prve stopnje.

Enoviti magistrski študijski programi se lahko oblikujejo, če izobražujejo za poklice, urejene z

direktivami Evropske unije, izjemoma, če je tako določeno s posebnim predpisom, pa tudi za druge

poklice v Republiki Sloveniji.

Doktorski študijski programi študentom omogočajo poglobljeno razumevanje teoretskih in

metodoloških konceptov ter usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje

najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev,

za vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenoraziskovalnih projektov s širokega

strokovnega oziroma znanstvenega področja in razvijanje kritične refleksije. Obvezen sestavni del

teh programov so tudi temeljne ali aplikativne raziskovalne naloge.

Cilji in izhodišča za oblikovanje študijskih programov se podrobneje določijo v nacionalnem

ogrodju visokošolskih kvalifikacij.

2.3.1.3 Praktično izobraževanje za marginalizirane skupine ljudi (osebe z invalidnostjo, osebe z lažjo obliko duševnih motenj itd.)

2.3.2 Pripravništvo je usmerjena, načrtovana in stalna skrb za organizirano vpeljevanje in usposabljanje mladih šolanih

kadrov v delo, za načrtno izpopolnjevanje in prilagajanje izobrazbene strukture zaposlenih

zahtevanim pogojem dela, poslovanja in gospodarjenja (http://www.soczbor-

sl.si/3Dejavnosti/34Pripravnistvo.htm). Je oblika posebne skrbi za sistematično vključevanje mladih

strokovnjakov v delovni proces po končani pridobitvi izobrazbe. Opredeljeno je kot časovno

omejena delovna izkušnja z izobraževalno komponento. Cilj pripravništev je podoben cilju

vajeništev: olajšati prehod iz šolanja v zaposlitev z zagotavljanjem praktičnih izkušenj, znanj in

spretnosti, ki dopolnjujejo teoretično izobraževanje. Pripravništvo se lahko opravi v okviru

visokošolskega študijskega programa. Za nekatere poklice (npr. zdravnike, pravnike in učitelje) in v

številnih drugih študijskih programih je pripravništvo oziroma praksa obvezen element študijskega

programa. Vendar mladi čedalje pogosteje opravljajo pripravništva po zaključenem študiju; taka

pripravništva vključujejo samo pripravnika in delodajalca in niso del učnega načrta ali študijskega

programa. (http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-731_sl.htm?locale=en)

Študija o pripravništvih navaja: da je treba na ravni EU jasno opredeliti pripravništva; da bi se

morala pripravništva po možnosti izvajati kot del študijskega programa in ne po zaključenem

študiju; da so potrebna usklajena prizadevanja na ravni EU in nacionalni ravni za povečanje števila

pripravništev, zlasti v malih in srednjih podjetjih; da pripravniki potrebujejo finančno podporo,

zlasti tisti iz socialno šibkejših okolij; da je treba spodbujati odprte in pregledne postopke

zaposlovanja pripravnikov. Študija o pripravništvih dopolnjuje javno posvetovanje o kakovosti

pripravništev, ki ga je Komisija začela v okviru svežnja o zaposlovanju iz aprila 2012 (glej

IP/12/380, MEMO/12/256 in MEMO/12/252).

2.3.3 Vajeništvo Je opredeljeno kot „dvojno“ začetno poklicno izobraževanje in usposabljanje (ZPIU), ki izmenično

združuje usposabljanje v podjetju (pridobivanje praktičnih delovnih izkušenj na delovnem mestu) in

šolsko izobraževanje (teoretično in praktično izobraževanje v šoli ali centru za usposabljanje). Za

uspešno opravljeno vajeništvo dijak prejme nacionalno priznano spričevalo ZPIU. Med

delodajalcem in vajencem je običajno pogodbeni odnos. Izkušnje kažejo, da imajo v državah s

takimi shemami vajeništev mladi boljše možnosti za nemoten prehod iz šolanja v zaposlitev.

Sistemi dvojnega izobraževanja obstajajo v številnih državah članicah EU (uveljavljeni so v

Avstriji, Nemčiji in na Danskem, pa tudi na Nizozemskem, v Franciji in Sloveniji).

(http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-731_sl.htm?locale=en)

V skladu s študijo o vajeništvih je treba zagotoviti: enotne standarde kakovosti za vajeništva;

ravnovesje med posebnimi poklicnimi spretnostmi ter splošnimi spretnostmi in kompetencami;

vključenost socialnih partnerjev v zasnovo in organizacijo pripravništev, saj je to bistveni dejavnik

njihove uspešnosti; pobude v sodelovanju z dijaki za izboljšanje splošne podobe poklicnega

izobraževanja.

2.3.4 Prosti čas/dodatni čas/neformalno izobraževanje Ule in Miheljak (1995: 16) navajata prehod od šolskih/prostočasnih/potrošniško naravnanih

aktivnosti k aktivnostim dela in zaposlitve kot enega od šestih nivojev prehoda v tranzicijskem

prostoru mladosti. Po navedbah raziskav so mladi dovzetni za neformalno pridobivanje znanja.

(Mladibor: 14) Raziskava Mladina 2010 navaja, da je dobra petina (22,5 %) respondentov

odgovorila na vprašanje o zaznavi lastnih potreb po alternativnih oblikah izobraževanja in na ta

način izkazala zanj interes; dobrih 92 % jih na primer meni, da se bodo v prihodnosti udeleževali

neformalnih oblik izobraževanja (Lavrič et al., 2010). (Mladibor: 14) Prosti čas je še toliko bolj

pomemben, ker omogoča neprisiljeno iskanje lastnih zmožnosti, hotenj, meja in sanj, kar je v

svojem jedru kreativni proces, ki ob trdni identitetni strukturi odraslega nikoli ne zamre. (Mladibor:

14)

Predvsem strukturirane prostočasne dejavnosti, ki so večplastno sistemsko regulirane, imajo po

navedbah avtorjev ugoden vpliv na psihosocialni razvoj mladostnika, še posebej tiste, ki se dogajajo

v okvirih šole. (Prelow in Loukas, 2003; Chambers in Schreiber, 2004; Dunn et al., 2004; Darling,

2005). (Mladibor: 14)

Po prepričanju Sindikata Mladi Plus volontersko pripravništvo ni pravično do mladih, saj ne

omogoča pravičnega plačila in povračila stroškov ter ustrezne socialne zaščite. S tem mlade

spreminjajo v zastonj delovno silo in krepijo prakso neplačevanja socialnih prispevkov, plače in

prispevki pa so sramotno podrejeni nabiranju izkušenj. (Mladi Plus)

Pripravništvo je usmerjena, načrtovana in stalna skrb za organizirano vpeljevanje in usposabljanje

mladih šolanih kadrov za delo, skrb za načrtno izpopolnjevanje in prilagajanje izobrazbene

strukture zaposlenih zahtevanim pogojem dela, poslovanja in gospodarjenja. Pripravništvo je oblika

posebne skrbi za sistematično vključevanje mladih strokovnjakov v delovni proces po končani

pridobitvi izobrazbe.

3 PREDLAGANE REŠITVE

Nihče ne ve, kakšna bodo jutrišnja delovna mesta, vendar bi usposabljanje moralo temeljiti na

potrebah trga dela in rešitvah za dejanske probleme.

Okrepiti bi bilo treba priznavanje kvalifikacij, pridobljenih izven izobraževalnih sistemov. Učni

načrti bi se morali bolj osredotočiti na splošna in inovativna znanja. Odpraviti je treba ovire med

izobraževalnim sistemom in trgom dela ter se izogibati običajnim finančnim pomislekom.

Partnerstva med podjetji in izobraževalnimi ustanovami bi bilo treba poglobiti na področju

oblikovanja učnih načrtov in predvidevanja prihodnjih potreb. Izobraževanje naj bi privedlo do

zaposlitve. V izobraževalnem sistemu je treba ustvariti več prostora za vzporedno izobraževanje in

prakso, tudi pri visokošolskih učnih programih in poklicnem izobraževanju. Sinergije med prakso,

učenjem na delovnem mestu in teoretičnim poukom povečujejo zaposljivost mladih, omogočajo

boljši začetek poklicnega življenja in dajejo zagon razvoju poučevanja. (Vir: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2012:068:0011:0014:SL:PDF, UL EU, marec

2012)

Strokovni svet za poklicno in strokovno izobraževanje (SS) mora glede vključenosti splošne

izobrazbe v izobraževalne programe v nižjem in srednjem poklicnem in strokovnem izobraževanju

sodelovati z drugimi strokovnimi sveti, da bi se zagotovila ustrezna in smiselna vertikalna zasnova

splošno izobraževalnih predmetov in določili minimalni standardi splošne izobrazbe za posamezne

ravni poklicnega in strokovnega izobraževanja. Center za poklicno izobraževanje (CPI) bi bilo treba

razvijati kot osrednjo institucijo za določanje poklicnih standardov, za pripravo minimalnih

standardov za pridobitev poklicnih kompetenc, postati bi moral tudi razvojna institucija za merjenje

poklicnih kompetenc. CPI bi se moral dejavno vključevati v mednarodno izmenjavo izkušenj pri

razvoju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Regijski centri vseživljenjskega učenja - mreža

šol: Nadaljnji razvoj mreže poklicnega in strokovnega izobraževanja bi moral spodbujati regijske

centre vseživljenjskega izobraževanja, v katerih bi bila vključena vsa vertikala poklicnega in

strokovnega izobraževanja – tudi višje strokovne šole, in ki bi zagotavljala uresničevanje koncepta

vseživljenjskega učenja mladine in odraslih, pridobivanja izobrazbe, usposabljanja in

izpopolnjevanja, vključno s potrjevanjem predhodno pridobljenega znanja in nacionalnih poklicnih

kvalifikacij.

(http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20poklicno%20izobrazevanje.pdf)

Zaradi sprememb zakonodaje, ki opredeljuje položaj zbornic (predvsem gospodarske), brez

ustreznih državnih spodbud delodajalci ne bodo več opravljali svoje vloge pri načrtovanju,

programiranju in še zlasti ne pri izvajanju poklicnega in strokovnega izobraževanja. Najprimernejša

rešitev za spodbude je izkoriščanje možnosti za spodbude delodajalcev iz sredstev Evropskega

socialnega sklada. Uporaba sredstev iz evropskih skladov se izkorišča:

• da se delodajalce spodbuja, da odpirajo učna mesta za praktično usposabljanje

• da se usposabljajo in skrbijo za usposabljanje svojih sodelavcev za mentorsko vlogo v

praktičnem usposabljanju z delom

• okrepiti bi bilo treba razvojne naloge za razvoj praktičnega usposabljanja (CPI)

• izboljšati bi bilo treba pogoje za sodelovanje sindikatov pri načrtovanju poklicnih

standardov in programiranju poklicnega in strokovnega izobraževanja, kar bi lahko

prispevalo k širini poklicnega in strokovnega izobraževanja in s tem k večji mobilnosti

iskalcev zaposlitve na trgu dela.

(http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20poklicno%20izobrazevanje.pdf

)

Obdržati je smiselno obstoječi sistem praktičnega usposabljanja pri delodajalcu, vendar pa bi bilo

potrebno:

• Dokončno vzpostaviti register verificiranih učnih mest

• Usposobiti mentorje pri delodajalcih

• Vzpostaviti sistem za stimuliranje delodajalcev.

Svetovanje dijakom za načrtovanje in vodenje kariere

Svetovanje dijakom za načrtovanje in vodenje kariere je v Sloveniji izrazito pod nivojem praks

držav EU. Zato predlagamo naslednje rešitve:

• Uvedba sistematiziranega časa namenjena svetovalni aktivnosti (predlog 35 ur/ leto oz. 1 ura

tedensko). Izvedba je možna v obliki obveznega izbirnega predmeta. Izvajalec je šolski

svetovalni delavec.

• Uvedba vsebin, povezanih s poklicno vzgojo, v obvezne predmete (kemija, biologija, fizika,

matematika)

• Uvedba poklicne vzgoje kot posebnega predmeta ali v kombinaciji z drugim predmetom

• Obvezno dodatno izobraževanje učiteljev in svetovalnih delavcev za izvajanje predmeta.

Predlog rešitev za področje izobraževanja učiteljev

• V univerzitetnem izobraževanju učiteljev in svetovalnih delavcev bi bilo potrebno vključiti

vsebine, povezane z informiranjem in svetovanjem za načrtovanje in vodenje kariere.

• Uvedba novega študijskega programa (podiplomski študij) iz vsebin svetovanja za

načrtovanje in vodenje kariere

Za doseganje napredka je pomembno:

• univerze in podjetja morajo spodbujati in priznavati vrednost mobilnosti v vseh oblikah in

na vseh ravneh; zlasti mala in srednje velika podjetja bi morala biti bolj vključena v

zagotavljanje študentske prakse;

• prilagoditi pravne okvire za podporo in olajševanje mobilnosti med univerzami in podjetji;

• priznavati in akreditirati mobilnost visokošolskih učiteljev in sodelavcev, raziskovalcev ali

študentov.

Nacionalne in regionalne okvirne možnosti morajo zagotoviti podporno okolje za sodelovanje

univerz s podjetji:

• sodelovanje med univerzami in podjetji mora biti vgrajeno v institucionalne strategije;

• vodenje in učinkovito upravljanje človeških virov sta bistvena za izvajanje;

• upravljanje mora zagotoviti ustrezne sisteme spodbud in ocenjevanja, ki so usklajeni s

poslanstvom, vlogo in strategijo univerz.

(Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF)

Podjetja so v forumu tudi pogosto načenjala vprašanje razširitve področja platforme za dialog na

druga področja izobraževanja in usposabljanja, zlasti srednjih šol in zavodov za poklicno

izobraževanje in usposabljanje. Sposobnosti podjetij, da prispevajo k poučevanju podjetništva, so

gotovo velike. Komisija bo preučila, kako bi bilo mogoče obstoječe programe, npr. programa

Leonardo da Vinci in Comenius, ter spodbude, kot je Evropska šolska mreža, uporabiti za

povezovanje podjetij in šol v partnerstva za izobraževanje in kako bi bilo mogoče spodbujati

sodelovanje z evropskim koordinacijskim telesom. Komisija namerava jeseni povabiti

zainteresirane strani na konferenco ali seminar, da bi preučili še druge možnosti za sodelovanje med

podjetji ter šolami in zavodi za poklicno izobraževanje in usposabljanje. !!! ŠE SREDNJE ŠOLE!

(Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Mladinski svet Slovenije je v programskem dokumentu „Zaposlovanje mladih“ v sklopu

„Priporočila“ navedel 15 pozivov oziroma predlogov za izboljšanje položaja mladih na trgu dela.

Med drugim pravijo, da morajo formalne izobraževalne institucije v povezavi z javnim in

gospodarskim sektorjem, v sklopu izobraževalnega procesa vsem uporabnikom zagotoviti

pridobitev praktičnih izkušenj s področij, za katere se izobražujejo. Povezovanje izobraževalnega

sistema z delodajalci pa naj se poleg tega začne odvijati tudi pri konkretnih nalogah, npr. preko

seminarskih, diplomskih, magistrskih nalog in šolskih/študijskih projektov, ki se lahko nanašajo na

konkretna podjetja in njihove naloge ali delovanje. Tako delodajalce kot vzgojno-izobraževalne

delavce je potrebno spodbujati k temu, da mladim dodelijo takšne naloge oz. da jim dajo možnost,

da jih opravljajo ter jih k temu tudi motivirajo z uvajanjem nagrad, subvencij ipd. za tovrstna dela.

Pozivajo k aktivnemu uvajanju vseživljenjske karierne orientacije in individualnega načrtovanja v

osnovne, srednje ter višje in visoke šole, preko katerega se bodo mladi seznanili z vsemi možnostmi

in priložnostmi v izobraževanju in zaposlovanju ter hkrati spoznali dinamiko trga dela. To pomeni,

da se mora vsem mladim na vseh stopnjah in smereh izobraževanja ter ne glede na regijsko

pripadnost ali izobraževalno ustanovo nuditi enaka in temeljita karierna orientacija. Ti procesi

morajo potekati tako znotraj šolskih/študijskih vsebin in morajo biti obvezni za vse

šolarje/dijake/študente, prav tako pa je bistveno, da se jim te vsebine nudi tudi na širši ravni ali kot

izvenšolske vsebine ali obvezne izbirne vsebine. Pri tem je nujno sodelovanje šolskih svetovalnih

služb, Centrov za informiranje in poklicno svetovanje (CIPS), Zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) ter

raznih kariernih centrov in drugih nosilcev kariernega svetovanja/načrtovanja. Na tem mestu je

predvsem potrebno poskrbeti tudi za izenačevanje družbene vrednosti poklicev ter usmerjanje

mladih k zavednem odnosu do izobraževanja glede na kasnejše možnosti pridobivanja zaposlitve,

kar bi posledično skrajšalo obdobje prestopa iz formalnega izobraževalnega sistema na trg dela.

Državne oblasti, formalne izobraževalne institucije, delodajalce ter druge relevantne akterje

pozivajo k vzpostavitvi sistema priznavanja neformalnega izobraževanja, usposabljanja in delovnih

izkušenj, ki naj se razvije v sodelovanju z mladinskimi in ostalimi nevladnimi organizacijami in ki

naj omogoči dokazovanje neformalno pridobljenega znanja in izkušenj z različnimi dokazili.

Neformalne izkušnje je v primerjavi s formalnimi potrebno priznati kot enako pomembne.

Nenazadnje pozivajo k povezovanju nevladnega sektorja s sistemom formalnega izobraževanja na

področju zagotavljanja praktičnega usposabljanja za mlade, ki se izobražujejo. Na ta način je

mogoče bistveno povečati zaposljivost mladih, ki si preko nevladnih organizacij že v okviru

izobraževalnega sistema pridobijo praktične delovne izkušnje, hkrati pa se povečajo možnosti za

kasnejšo redno zaposlitev mladih v nevladnem sektorju.

Želijo si, da bi bili uvedeni taki ukrepi aktivne politike zaposlovanja, ki bi delodajalce motivirali k

zaposlovanju vseh mladih, ki so zaključili formalno izobraževanje. V tem okviru nagovarjajo, da je

potrebno delodajalcem zagotoviti ustrezne davčne olajšave, subvencije ali ostale oblike spodbud.

Ukrepi, ki se pod naslovom aktivne politike zaposlovanja že izvajajo za absolvente in dolgotrajno

brezposelne mlade, niso dovolj; potrebno je zagotoviti enake možnosti in več možnosti vsem

mladim.

Za zmanjševanje neenakosti glede na starost je potrebno vzpostaviti tudi nov dialog med

generacijami, ki bo prinesel dogovor o zagotavljanju enakih možnosti dostopa do socialne varnosti

na področju zaposlovanja in kasneje v obdobju upokojitve. Državne oblasti pozivajo k

ustreznejšemu urejanju dostopa do pokojninskih shem in drugih orodij, ki skrbijo za varnost in

avtonomijo mladih pod tem naslovom, ter k izvedbi pravične pokojninske reforme. Obenem

predlagajo aktivno uvajanje mentorskih shem v zaposlovanju, v okviru katerih so starejši lahko v

službah mentorji mladim, preko česar znatno pridobijo tako mladi kot tudi starejši in zaposlovalci.

(Vir: Programski dokument Zaposlovanje mladih)

4 PRIMERI DOBRE PRAKSE ZAPOSLOVANJA MLADIH http://ec.europa.eu/education/higher-education/business-examples_en.htm

Kljub številnim uspešnim zgodbam o študentski praksi, kljub programom mobilnosti za

gospodarstvo in akademsko skupnost v Sedmem okvirnem programu (FP7) ter kljub sodelovanju

pri projektih med univerzami in gospodarstvom, ostaja splošna raven stikov, vzajemnega delovanja

in mobilnosti med sektorjema veliko prenizka. Študentska praksa, programi mobilnosti za

raziskovalce in skupni projekti, ki študentom omogočajo individualno ali interdisciplinarno

skupinsko sodelovanje s podjetjem ali delo v podjetju, bi morali postati sestavni del učnih

programov v vseh disciplinah in bi morali prinašati kredite v okviru evropskega sistema prenosa

kreditnih točk (ECTS). V mobilnost bi morali biti vključeni tudi visokošolski učitelji in sodelavci

ter delavci iz uprave, kar bi univerzam omogočalo, da bi zgradile mreže, na podlagi katerih bi lahko

nastala nova mesta za študentsko prakso, delovna mesta in projekti za študente. Neposredna

vključenost zaposlenih v življenje podjetja bo pripomogla k razumevanju spreminjajočih se potreb

gospodarstva po usposabljanju in inovacijah ter njihovemu predvidevanju. Vendar pa še vedno

obstajajo velike pravne in upravne ovire za mobilnost univerzitetnih delavcev v podjetja, povezane

npr. z ureditvijo socialnega in pokojninskega zavarovanja. Po drugi strani pa lahko večja

vključenost podjetij v upravne odbore univerz, raziskovalne programe, vpisne komisije, načrtovanje

študijskih programov, izvajanje predmetov ter v sisteme zagotavljanja kakovosti močno izboljša

pedagoško, raziskovalno in inovativno dejavnost univerz. Vendar pa v mnogih državah ostaja

omejena iz pravnih ali kulturnih razlogov.

(Vir:http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.douri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF)

4.1 SLOVENIJA Konkretnih ukrepov za reševanje problematike brezposelnosti mladih kljub številnim predlogom, ki

so bili podani v preteklosti, v Sloveniji še ni. Pod to točko zato navajamo le dva t.i. ukrepa zavoda

za zaposlovanje in sicer Prvi izziv in Zaposli me ter projekt PisarnaPraksa.

Zaposli me: sicer v osnovi ni namenjen le mladim iskalcem zaposlitve, se pa lahko v program

vključijo, če so bili na Zavodu RS za zaposlovanje prijavljeni v evidenco brezposelnih oseb vsaj 12

mesecev v zadnjih 16 mesecih. Z vključitvijo v program pridobijo redno zaposlitev za najmanj eno

leto, več znanja in delovnih izkušenj, ki jim odpirajo nove zaposlitvene možnosti, višjo socialno

varnost, z redno mesečno plačo in plačanimi prispevki za obvezna socialna zavarovanja.

Prvi izziv: Mladim, ki še niso dopolnili 30 let in so prijavljeni v evidenco brezposelnih oseb na

Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje je s tem programom omogočena zaposlitev za najmanj

petnajst mesecev, skupaj s trimesečno poskusno dobo. Delodajalci za njihovo zaposlitev prejmejo

subvencijo. Zagotoviti jim morajo plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja.

Mladi lahko med poskusno trimesečno dobo bolje spoznajo novega delodajalca in delovno okolje in

se preizkusijo na delovnem mestu, pridobijo več znanja in delovnih izkušenj, ki jim odpirajo nove

zaposlitvene možnosti, višjo socialno varnost, z redno mesečno plačo in plačanimi prispevki za

obvezna socialna zavarovanja. Predvidenih je 1.240 subvencioniranih zaposlitev brezposelnih

mladih.

(Vir: Zavod RS za zaposlovanje)

Pisarna praksa....

Projekt PisarnaPraksa se pri iskanju rešitev glede brezposelnosti mladih v prvi vrsti osredotoča na problem pomanjkanja kvalitetnega praktičnega usposabljanja v času izobraževanja. Inovativne izboljšave, ki jih PP uvaja so:

• Spremljanje trendov na trgu dela in posredovanje le teh med mlade, še pred odločitvijo glede poklicnega izobraževanja (v osnovnih in srednjih šolah).

• Spodbujanje mladih, da se odločajo za deficitne poklice in prikazovanje le teh v pozitivni in zanimivi luči (v obliki informiranja, raznih aktivnosti in delavnic).

• Vzpostavitev veznega člena med izobraževalnimi ustanovami, podjetji oz. trgom dela/delodajalci in mladimi (vezni člen je PisarnaPraksa).

• Oblikovanje kvalitetnega sodelovalnega odnosa z izobraževalnimi ustanovami ter izvedbo celostne integracije PisarnePrakse v izobraževalni sistem.

• Navezovanje stikov s podjetji ter informiranje delodajalcev o prednostih sprejemanja praktikantov, ki prinaša pozitivne učinke tako za mlade kot za njih.

• Upoštevanje mladih, njihovih želja, interesov in idej v samem procesu iskanja in izvajanja praktičnega usposabljanja.

• Enakovredno vključevanje vseh treh akterjev (izobraževalnih ustanov, delodajalcev ter mladih) v proces praktičnega usposabljanja.

• Zagotavljanje kvalitetnih praks, ki se skladajo z izobraževanjem in interesi mladih in ki bodo le tem prinesle ustrezno praktično znanje ter s tem povečale njihovo možnost zaposlitve po končanem šolanja.

• Nadzorovanje poteka prakse, z namenom preprečiti morebitne zlorabe oz. neupoštevanje dogovora s strani katerega od udeležencev.

• Posredovanje povratnih informacij med vsemi udeleženci: formalne in neformalne zahteve izobraževalnih ustanov; povpraševanja, potrebe ter ovrednotenja praktikantov s strani delodajalcev; interesi, izkušnje z delodajalci ter primanjkljaj v izobraževanju s strani mladih.

• Zavzemanje za večje število ur obveznega praktičnega usposabljanja znotraj izobraževalnih programov, ki naj poteka izven izobraževalnih ustanov, v realnem delovnem okolju.

• Nudenje možnosti, da mladi opravljajo prakso tudi izven obveznih ur svojega izobraževalnega programa (dodatne ure, v nižjih letnikih, čez poletje itd.)

• Zavzemanje za plačilo oz. za nagrajevanje uspešno opravljene prakse s strani delodajalcev; kar bi spodbudilo mlade, da praktičnemu usposabljanju za želen poklic posvečajo več časa in pozornosti, hkrati pa bi tako bili tudi delodajalci bolj zadovoljni s praktikanti in bi od njih imeli več koristi.

• Spodbujanje delodajalcev, da sprejmejo več praktikantov, jim omogočijo kvalitetno pridobivanje prakse ter jih v prihodnosti tudi redno zaposlijo. Takšna podjetja bi označili z nazivom Mladim prijazno podjetje.

• Spodbujanje mentorskega načina izvajanja prakse, kjer bi vsak praktikant dobil svojega mentorja; v idealnem primeru nekoga pred upokojitvijo, ki bi ga praktikant kasneje nadomestil.

• Svetovanje in usmerjanje mladih na poti pridobivanja praktičnih izkušenj ter iskanja lastnih želj in interesov.

• Informiranje mladih o možnostih in pomembnosti tudi neformalnega praktičnega usposabljanja tekom izobraževanja, ki lahko pri iskanju službe prav tako šteje kot delovne izkušnje in reference.

• Spodbujanje mladih k udejstvovanju in participaciji pri številnih aktivnostih, ki so na voljo mladim v njihovem lokalnem okolju (razna mladinska društva, organizacije, projekti ali delavnice), kjer si lahko povečajo svoj socialni kapital, pridobijo nova znanja in kompetence in tudi osebno zrastejo.

4.2 EU

Univerza v Twenteju (Nizozemska) ima park znanja in podjetniške pospeševalnike, ki regionalni

podjetniški skupnosti omogočajo stik z znanjem, ustvarjenim na univerzi. Tisti, ki želijo ustanoviti

podjetje, dobijo njim prilagojeno podporo univerzitetnega programa TOP (Temporary

Entrepreneurial Positions – Podjetniška mesta za določen čas). Univerza ponuja tudi program rasti,

namenjen lastnikom podjetij. Oboje vključuje module za usposabljanje in dejavnosti povezovanja v

mreže (Delovni dokument služb Komisije, točka 5.6.1). (Vir: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

V Valencii je organizacija ADEIT12, katere cilj je povezovati univerzo z njenim družbenim

okoljem. Njena glavna dejavnost je zagotavljanje prakse v organizacijah ali podjetjih. ADEIT

zagotavlja 1 500 mest za študente v podjetjih na leto in usposablja tutorje na obeh straneh, na

univerzi in v podjetjih. Skrbijo tudi za stažiranje visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter jim

omogočajo delo v podjetju za največ 100 ur (Delovni dokument služb Komisije, točka 5.4.4). (Vir:

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

V Nemčiji Stifterverband für die Deutsche Wissenschaft skrbi za skupno pobudo gospodarstva pri

podpiranju raziskav in visokega šolstva. Oblikuje povezave med univerzami in neakademskimi

raziskovalnimi zavodi, povezuje znanost in gospodarstvo ter spodbude za nastanek enotnega

evropskega izobraževalnega in raziskovalnega prostora.

V Španiji si Foundation Conocimiento y Desarrollo (CYD) prizadeva za izboljšanje upravljanja,

odgovornosti in poslovodenja univerz, krepitev povezav med univerzami, podjetji in družbo ter

spodbujanje podjetniške in inovacijske kulture med visokošolskimi učitelji in študenti (Delovni

dokument služb Komisije, točka 5.1.1). (Vir: http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Na Finskem program e-Tampere povezuje vizijo mesta Tampere za leto 2012 z različnimi malimi,

srednje velikimi in večjimi podjetji ter dvema univerzama. Uvedel je skoraj 400 lokalnih,

regionalnih, nacionalnih in mednarodnih projektov, ki izkoriščajo obsežno sodelovanje med

univerzitetnimi raziskavami, podjetji in vlado z vidika tehnologije, gospodarstva in družbe (Delovni

dokument služb Komisije, točka 6.1). (Vir: http://eur

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Marie Curie

Poleg individualnih štipendij dejavnosti Marie Curie podpirajo tudi kandidature za doktorat,

partnerstva med akademskim svetom in industrijo, krajše izmenjave in ponovno vključevanje

raziskovalcev po vrnitvi iz tujine. So del programa Ljudje v sklopu Sedmega okvirnega programa

EU za raziskave in tehnološki razvoj. Leta 2011 bo skupni proračun dejavnosti Marie Curie znašal

772 milijonov EUR. Pričakuje se, da bodo ustvarile 7000 novih delovnih mest.

Dejavnosti Marie Curie so odprte za raziskovalce vseh starosti in izkušenj ne glede na

državljanstvo. Da bi lažje izbrali najbolj primerno dejavnost Marie Curie, ki ustreza vašemu profilu

in potrebam, si preberite Kratek vodnik po dejavnostih Marie Curie.

Raziskovalce uvrščamo v dve kategoriji: Mladi raziskovalci: manj kot 4 leta izkušenj na

raziskovalnem področju in brez doktorata Izkušeni raziskovalci: pridobljen doktorat ali vsaj 4 leta

izkušenj na raziskovalnem področju

Mreže za izobraževanje mladih raziskovalcev (ITN) - dejavnost, ki mladim

raziskovalcem ponuja priložnost za izobraževanje, ki jo ponavadi zagotavlja mreža univerz, podjetij

in raziskovalnih institutov;

Evropske podoktorske štipendije (IEF) – posamezne štipendije, ki izkušenim

raziskovalcem omogočajo gibanje znotraj Evrope za namen izvajanja njihovega raziskovalnega

projekta;

Štipendije za poklicno vključitev (CIG) – pavšalni znesek kot podpora izkušenim

raziskovalcem pri nastanitvi v Evropi ali vrnitvi v Evropo;

Sofinanciranje regionalnih, nacionalnih in mednarodnih programov (COFUND) –

mehanizem sofinanciranja, ki zagotavlja dodatno finančno podporo nacionalnim in regionalnim

programom mobilnosti raziskovalcev;

Partnerstva in povezave med gospodarstvom in univerzami (IAPP) – dejavnost, ki

podpira partnerstvo in sodelovanje med podjetji in univerzami. Sodelujejo lahko mladi raziskovalci,

izkušeni raziskovalci ali strokovno raziskovalno osebje;

Mednarodne podoktorske štipendije – iz Evrope v svet (IOF) – posamezne štipendije

za izkušene raziskovalce, ki se želijo vključiti v raziskovalno izobraževanje v gostiteljski ustanovi v

tretji državi (zunaj Evrope);

Mednarodne podoktorske štipendije – iz sveta v Evropo (IIF) - posamezne štipendije

za izkušene raziskovalce, ki prihajajo iz tretjih držav (Neevropejci) in ki se želijo vključiti v

raziskovalno izobraževanje v gostiteljski ustanovi v Evropi;

Mednarodne izmenjave osebja raziskovalnih ustanov (IRSES) – izmenjave osebja, ki

spodbujajo sodelovanje med raziskovalnimi ustanovami iz Evrope in tretjih držav.

(Vir: http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/ ) Letos je za štipendije Marie Curie, ki jih financira Evropska unija, zaprosilo skoraj 5000

raziskovalcev, kar je 20 % več kot lansko leto in 70% več kot leta 2008. Raziskovalcem s projekti v

drugih državah, ki trajajo do treh let, se bo podelilo približno 800 štipendij v skupni vrednosti 150

milijonov EUR. Prvič je na voljo tudi kategorija za financiranje raziskovalcev, ki želijo po premoru

nadaljevati poklicno pot.

Evropska komisarka za izobraževanje, kulturo, večjezičnost in mlade Androulla Vassiliou je

izjavila: „Vlaganje EU v visoko šolstvo in raziskave je ključnega pomena, saj prispeva h

konkurenčnosti Evrope na globalni ravni. S preprostejšo organizacijo skupnih raziskovalnih

projektov v Uniji prispeva tudi k ciljem strategije Evropa 2020. Veliko število kandidatov za naše

štipendije Marie Curie poudarja pomen, ki ga raziskovalna skupnost pripisuje programu in

mednarodnim izkušnjam, ki jih ta omogoča.”

Raziskovalci in mobilnost

Od začetka programa leta 1990 je individualne štipendije prejelo 15 000 raziskovalcev. Za

štipendijo lahko kandidirajo raziskovalci z doktoratom ali vsaj štirimi leti izkušenj na področju

raziskovalnega dela. Podpora je namenjena raziskovalcem, ki se selijo po Evropi in tudi v druge

dele sveta. Štipendije so na voljo tudi vrhunskim raziskovalcem iz držav zunaj EU za raziskave v

Evropi.

Prijave za štipendije ovrednoti neodvisna komisija, ki jo sestavljajo priznani evropski in

mednarodni znanstveniki. Ocena je odvisna od znanstvene kakovosti projekta in pomena njegovega

vpliva na konkurenčnost Evrope pa tudi od odličnosti instituta gostitelja in raziskovalca.

Zaradi velikega števila prijav se financirajo le najboljši projekti. Rezultati letošnjega izbora se

pričakujejo do konca leta.

Štipendisti Marie Curie pridobijo odlično usposabljanje, v okviru katerega se pripravljajo na

prihodnja delovna mesta. Dobijo pogodbe o zaposlitvi za obdobje do treh let s polnim socialnim in

pokojninskim zavarovanjem. Štipendije vključujejo tudi prispevek k stroškom raziskav in

usposabljanja.

Dr. Charlotte Faurie, francoska raziskovalka, ki je dobila štipendijo za delo na področju otroškega

razvoja na Univerzi v Sheffieldu v Združenem kraljestvu med letoma 2005 in 2007, se spominja:

„Marie Curie mi je dala svobodo in prožnost, ki je tako pomembna, ko še vedno iščeš svoje mesto

in specializacijo v svetu znanosti." Prepričana je, da je bila štipendija Marie Curie velikega pomena

za njeno poklicno pot, odskočna deska za mesto stalnega raziskovalca v njeni domači državi.

Dejavnosti Marie Curie

Poleg individualnih štipendij dejavnosti Marie Curie podpirajo tudi kandidature za doktorat,

partnerstva med akademskim svetom in industrijo, krajše izmenjave in ponovno vključevanje

raziskovalcev po vrnitvi iz tujine.

So del programa Ljudje v sklopu Sedmegaokvirnega programa EU za raziskave in tehnološki

razvoj. Leta 2011 bo skupni proračun dejavnosti Marie Curie znašal 772milijonov EUR. Pričakuje

se, da bodo ustvarile 7000 novih delovnih mest.

Več informacij:

Več informacij o dejavnostih Marie Curie, vključno z načinom prijave in roki za oddajo prošenj, je

na voljo na: http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/

Zgodbe o uspehu programa Marie Curie:

http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/docs/inspiring_researchers_en.pdf

(Vir: http://europa.eu/rapid/press-release_IP-10-1104_sl.htm?locale=fr)

4.3. DIALOG UNIVERZ IN PODJETIJ

( http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=822&langId=sl )

S pobudo o novih znanjih in spretnostih za nova delovna mesta želi Evropska komisija povečati

pripravljenost na nove potrebe po znanjih in spretnostih, uravnotežiti znanja in spretnosti s

potrebami trga dela, povezati področje izobraževanja s področjem dela.

Sodelovanje med univerzami in podjetji vključuje dve skupnosti z velikimi razlikami v

kulturi, vrednotah in poslanstvih. Po vsej Evropi obstajajo primeri uspešnega sodelovanja med

obema skupnostma, EU programi pa so si prizadevali za vzpostavitev partnerstev med tema

sferama, pri čemer so se običajno osredinjali na partnerstva na posebnih področjih, kot so

raziskave ali študentska mobilnost. Toda raven sodelovanja se še vedno zelo razlikuje med

državami, univerzami in akademskimi disciplinami. Poleg tega je omejen obseg vpliva, ki ga

je imelo tako sodelovanje na upravljanje ali organizacijsko kulturo v obeh sektorjih. Le malo

univerz je sprejelo strategijo sodelovanja s podjetji za celotno institucijo, tiste, ki jo imajo, pa

so zbrane v majhnem številu držav članic. V mnogih državah pravni in finančni okvir še

vedno ne nagrajuje ali celo zavira prizadevanja univerz za sodelovanje z gospodarstvom.

(Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Univerze ( vsi visokošolske zavode ne glede na njihov naziv in status v

državi članici.) s svojo trojno vlogo kot izvajalke izobraževanja na najvišji ravni, najzahtevnejših

raziskav in pionirskih inovacij so jedro evropskega trikotnika znanja. Lahko bi bile odločilna

gonila sila v prizadevanjih Evrope, da bi postala vodilno gospodarstvo in družba znanja na

svetu. Tega se oblikovalci politike na ravni EU zavedajo že od srečanja na vrhu v Hampton

Courtu oktobra 2005. Obenem pa je jasno, da so potrebne spremembe, da bi univerze lahko

izkoristile to svojo zmožnost. V sporočilu Komisije Uresničevanje agende za posodobitev

univerz: izobraževanje, raziskave in inovacije iz maja 20062 je začrtanih devet področij

delovanja. Od takrat so potekale obširne politične razprave o posodabljanju, Svet ministrov pa

je redno pregledoval napredek3. Komisija je poleg tega predlagala, naj posodobitev univerz

postane ena izmed prednostnih tem v novem okviru za sodelovanje pri politikah v

izobraževanju in usposabljanju v lizbonski strategiji4.

Ključni element agende iz leta 2006 je zamisel, naj univerze vzpostavijo strukturirana

partnerstva s poslovnim svetom, da bi postale „vedno pomembnejši akterji v gospodarstvu, ki

so se sposobni bolje in hitreje odzvati na povpraševanje trga ter razvijati partnerstva za

izkoriščanje znanstvenega in tehnološkega znanja“. Sporočilo predlaga, da bi podjetja lahko

pomagala univerzam pri preoblikovanju študijskih programov in upravnih struktur ter

prispevala k financiranju.

Na tej podlagi je Komisija uvedla forum univerz in podjetij kot evropsko platformo za dialog

obeh strani. Po prvem sestanku foruma februarja 2008 so bile še istega leta organizirane tri

tematske delavnice5. Na drugem plenarnem srečanju foruma februarja 2009 se je zbralo

približno 400 udeležencev. Poleg delavnic o različnih temah sta potekala tudi pregled izkušenj

in razprava o mogočih prihodnjih usmeritvah pri delu foruma.

Veliko število udeležencev dogodka februarja 2009 je pokazalo, kako velik pomen

zainteresirane strani pripisujejo forumu. Udeleženci so pogosto omenjali gospodarsko recesijo, med

katero je potekal sestanek, ter zatrjevali, da je spet nujno potrebno vzpostaviti

boljše povezave med gospodarstvom in univerzami kot sredstvom za okrepitev evropskega

trikotnika znanja. Komisija si prizadeva, da bi se odzvala na to nujnost.

Kljub številnim uspešnim zgodbam o študentski praksi, programom mobilnosti za

gospodarstvo in akademsko skupnost v Sedmem okvirnem programu (FP7) ter sodelovanju

pri projektih med univerzami in gospodarstvom ostaja splošna raven stikov, vzajemnega

delovanja in mobilnosti med sektorjema veliko prenizka. Študentska praksa, programi

mobilnosti za raziskovalce in skupni projekti, ki študentom omogočajo individualno ali

interdisciplinarno skupinsko sodelovanje s podjetjem ali delo v podjetju, bi morali postati

sestavni del učnih programov v vseh disciplinah in bi morali prinašati kredite v okviru

evropskega sistema prenosa kreditnih točk (ECTS).

V mobilnost bi morali biti vključeni tudi visokošolski učitelji in sodelavci ter delavci iz

uprave, kar bi univerzam omogočalo, da bi zgradile mreže, na podlagi katerih bi lahko nastala

nova mesta za študentsko prakso, delovna mesta in projekti za študente. Neposredna

vključenost zaposlenih v življenje v podjetju bo pripomogla k razumevanju spreminjajočih se

potreb gospodarstva po usposabljanju in inovacijah ter njihovemu predvidevanju. Vendar pa

še vedno obstajajo velike pravne in upravne ovire za mobilnost univerzitetnih delavcev v

podjetja, povezane npr. z ureditvijo socialnega in pokojninskega zavarovanja11.

Po drugi strani pa lahko večja vključenost podjetij v upravne odbore univerz, raziskovalne

programe, vpisne komisije, načrtovanje študijskih programov, izvajanje predmetov ter sisteme

zagotavljanja kakovosti močno izboljša pedagoško, raziskovalno in inovativno dejavnost

univerz. Vendar pa v mnogih državah ostaja omejena iz pravnih ali kulturnih razlogov.

(Vir: http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF)

Komisija evropskih skupnosti je leta 2009 v sporočilu komisije evropskemu parlamentu, svetu,

evropskemu socialno-ekonomskemu odboru in odboru regij podala mnenje, da je za doseganje

napredka pomembno, da:

• univerze in podjetja spodbujajo in priznavajo vrednost mobilnosti v vseh

oblikah in na vseh ravneh; zlasti mala in srednje velika podjetja bi morala biti bolj

vključena v zagotavljanje študentske prakse;

• se prilagodijo pravni okvirji za podporo in olajševanje mobilnosti med

univerzami in podjetji;

• se priznava in akreditira mobilnost visokošolskih učiteljev in sodelavcev,

raziskovalcev ali študentov.

Med drugim pa v poročilu pravijo tudi, da je treba obravnavati posebne težave, s katerimi se

spoprijemajo mala in srednje velika podjetja pri vključevanju v partnerstva z univerzami. Univerze

morajo ponuditi roko malim in srednje velikim podjetjem. Univerze bodo laže sodelovale z malimi

in srednje velikimi podjetji, če bodo imele svojo službo za prenos znanja

ali dostop do neke take službe, saj te delujejo kot portal in vmesnik med

univerzami in zasebnim sektorjem.

5. ZAKLJUČEK Učinkovito sodelovanje med univerzami in podjetji velja za posebno pomembno za regionalni

razvoj. Uspeh mnogih inovativnih regij v ZDA in Evropi temelji na tristranskem partnerstvu

pri usmerjanju politike in financiranju, ki vključuje univerze, podjetja in vlado.

( http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF )

Pisarna praksa je prav to: srečevališče mladih, univerz in podjetij, vmesni člen, platforma za

kvalitetno povezovanje akterjev, ključnih za boljši jutri brezposelnih mladih...

6. VIRI IP/12/380, MEMO/12/256 in MEMO/12/252 (Dostop dne 26.10.2012)

http://ec.europa.eu/social/main.jsp?langId=sl&catId=958 (Dostop dne 26.10.2012)

http://eur-

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2012:068:0011:0014:SL:PDF

( Dostop dne 26.10.2012)

http://eur

lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF

(Dostop dne 25.10.2012)

http://www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah/registrirana_brezposelnost (Dostop dne 25.10.2012)

http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/about-mca/actions/itn/index_sl.htm (Dostop dne

25.10.2012)

http://www.mf.gov.si/si/delovna_podrocja/evropski_semester/nova_evropska_razvojna_strategija_d

o_2020/nacionalni_reformni_program/ (Dostop dne 23.10.2012)

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?ID=5045 (Dostop dne 22.10.2012)

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-731_sl.htm?locale=en (dostop dne 22.10.2012)

http://www.cpi.si/files/cpi/userfiles/Publikacije/Prakticno%20usposabljanje.indd.pdf (Dostop dne

22.10.2012)

http://www.belaknjiga2011.si/pdf/resitve%20pss%20za%20poklicno%20izobrazevanje.pdf (Dostop

dne 23.10.2012)

Zakon o poklicen in strokovnem izobraževanju (Dostop dne 18.10.2012)

Zakon o višješolskem strokovnem izobraževanju

http://www.iss.gov.si/si/pogosta_vprasanja/srednje_sole/ (Dostop dne 18.10.2012)

http://predpisi.sviz.si/vzgoja-in-izobrazevanje/srednje-sole/zpsi/index.php) (Dostop dne

18.10.2012)

http://www.soczbor-sl.si/3Dejavnosti/34Pripravnistvo.htm (Dostop dne 15.10)

http://europa.eu/rapid/press-release_IP-12-731_sl.htm?locale=en (Dostop dne 15.10)

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=COM:2009:0158:FIN:SL:PDF ) ( Dostop

dne 26.10.2012)

http://ec.europa.eu/education/higher-education/business-examples_en.htm (Dostop dne 15.10)

http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=OJ:C:2012:068:0011:0014:SL:PDF, UL (

Dostop dne 26.10.2012)

http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/about-mca/actions/itn/index_sl.htm) (Dostop dne

18.10.2012)

http://ec.europa.eu/social/main.jsp?catId=822&langId=sl (Dostop dne 18.10.2012)

LITERATURA

ILO 2011; OECD 2009

Trbanc in Verša 2002; OECD 2009; Ignjatovič in Trbanc 2009

UMAR, 2010: 138

Mladina 2010

EU Youth Report, 2009: 30 prim. Mrčela in Černigoj Sadar, 2006

Zaposlovanje in socialno vključevanje – zbornik

Wikipedia: brezposelnost

ZRSZ

MSS: zaposlovanje mladih

Bertoncini s sodelavci 2008

Findlay 2006

Lavrič 2010

Prelow in Loukas, 2003; Chambers in Schreiber, 2004; Dunn et al., 2004; Darling, 2005

Sindikat Mladi plus

Ule in Miheljak (1995: 16)

Mladibor: 14 raziskava