Andrej Blatnik

CENTER FOTOGRAFIJE V LJUBLJANI ureditev kareja med Vrtačo, Erjavčevo in Prešernovo cesto ter prenova stare kulisarne.Univerza v Ljubljani . Fakulteta za arhitekturo . avtor Andrej Blatnik . mentor prof. dr. Aleš Vodopivec . leto vpisa 2004 . leto izdelave diplomske naloge 2012 1

Idejna zasnova ureditve kareja med Vrtačo, Erjavčevo in Prešernovo cesto ter prenova stare kulisarne

Univerza v Ljubljani

Fakulteta za arhitekturo

Mentor: prof. dr. Aleš Vodopivec

Konzultant za statiko: asist. Josip Konstantinović

Leto vpisa: 2004

Leto izdelave diplomske naloge: 2012

Diplomant: Andrej Blatnik

CENTER FOTOGRAFIJE V LJUBLJANI


‘Vision is an intelligent form of thought.’

Andreas Gursky


Uvod

1.0 CENTER FOTOGRAFIJE

1.1 O podobi1.2 Fotografija in gledalec1.3 Fotografija in prostor1.4 Prostor za fotografijo1.5 Fotografija na Slovenskem1.6 Opredelitev ciljev naloge

2.0 PROSTORKI KONTEKST

2.1 Splošna opredelitev2.2 Javni prostor2.3 Univerzitetno mesto2.4 Javne vsebine2.5 Lokacija2.6 Analize lokacije2.7 Objekt

3.0 REFERENČNI OKVIR 4.0 PROJEKTNA NALOGA

4.1 Koncept4.2 Delovni proces4.3 Fotografije makete

5.0 TEHNIČNI OPIS

5.1 Programska shema5.2 Konstrukcija5.3 Materiali in fasade5.4 Instalacije5.5 Požarna varnost

6.0 GRAFIČNI DEL

Ureditvena situacija 1:500 Tlorisi, prerezi in fasade 1:200 Fasadni pas 1:25 Prostorski prikazi

Zaključek

Viri in literatura

4

5

16

26

33

41

46

61

62


‘Dolžnost vzgoje je gojiti in podpirati človekove zmožnosti domišljije in sočustvovanja, toda prevladujoče kulturne vrednote dandanes največkrat zavirajo domišljijo, tlačijo čute in mrtvijo mejo med svetom in jazom. Zato mora vzgoja na kateremkoli ustvarjalnem področju danes začeti z vprašanjem o absolutnosti sveta in s ponovno senzibilizacijo meja jaza. Najpomembnejši cilj umetnostne vzgoje niso načela umetniškega ustvarjanja, ampak emancipacija in razpiranje osebnosti študenta oziroma študentke ter njuna samopodoba v razmerju do bogate umetnostne tradicije in do sveta na splošno.

Očitno je, da so spremembe v vzgoji, kar zadeva pomen čutov, nujno potrebne, saj se bomo le tako lahko vnovič spoznali kot celovita telesna bitja ter docela izrabili svoje zmožnosti, s tem pa bomo postali tudi manj dovzetni za manipulacijo in izkoriščanje. Z besedami filozofa Michela Serras: ‘Če naj bi prišlo do upora, se bo moral ta razviti iz naših petih čutov.’ Prav tako bo treba vnovič odkriti razum, mišljenje in ročne spretnosti. Še pomembnejše pa je spoznanje, da je nepristransko in celovito razumevanje človeške utelešene eksistence prvi pogoj za dostojanstveno življenje.’

Juhani Pallasmaa

Kljub bogati fotografski zapuščini in povečanemu interesu za fotografijo med mladimi Slovenci nimamo fotografskega muzeja. Prav tako nimamo galerije z dovolj velikimi prostori, ki bi bila na voljo uveljavljenim fotografom in tudi mladim. Fotografsko gradivo je v lasti več manjših muzejev, kljub temu da so ti tematsko manj primerni za tako vsebino. Aktualne fotografske razstave se prirejajo v manjših prostorih, ki ne omogočajo razstavljanja fotografij večjih dimenzij, zaradi tega pa se za izbiro velikega formata odloča vse manj fotografov. Povečuje se tudi povpraševanje po prostorih za fotografske studie, klasične temnice pa se nahajajo v številnih izobraževalnih ustanovah, kot so Fakulteta za arhitekturo, Akademija za likovno umetnosti in oblikovanje, Visoka šola za storitve in Srednja šola za oblikovanje in fotografijo.

Nov center fotografije naj ponuja dovolj prostora, da je v njem razstavljen reprezentativen izbor fotografije na Slovenskem in tehnične opreme, ki so jo fotografi uporabljali. Prostori naj bodo primernih dimenzij za začasne razstave fotografij vseh formatov. Poleg razstavnega programa mora imeti tematsko knjižnico s knjigami in revijami ter dostop do arhivskega gradiva fotografij in negativov. Zagotavlja naj tudi prostore za delavnice, studie in temnice.

Princip vzpostavlja stik fotografskih navdušencev z dediščino slovenskih fotografov, z gradivom omogoča izobraževanje s področja fotografije in drugih principov vizualne komunikacije. Predvsem pa vzpostavlja interakcijo med obiskovalci, mladimi fotografi in kustosi ter s tem omogoča aktivni razvoj fotografije na Slovenskem.

Uvod


CENTER FOTOGRAFIJE1.0

http://blog.fotoit.it/wp-content/uploads/2010/09/115-Cocco-Nicola-eglise-150x150.jpg


O podobi

‘Reality has always been interpreted through the reports given by images; and philosophers since Plato have tried to loosen our dependence on image by evoking the standard of an image-free way of apprehending the real.’

Susan Sontag

V knjigi z naslovom O fotografiji ameriška teoretičarka in pisateljica Susan Sontag obravnava vlogo podobe v družbi. Že od samega začetka si človeštvo razlaga realnost skozi podobe. Od jamskih risb do hieroglifov. Od slikarstva do fotografije. Izum slednje je pogojen s težnjo po natančni in tehnični prezentaciji realnosti. Platon pravi, da stvar ne more biti svoja lastna podoba ali slika, kajti če bi bila vsaka poteza te stvari reproducirana, ne bi mogli več razlikovati med stvarjo in podobo. Foto-grafija je zmeraj pomanjkljiva: obstaja samo v dveh dimenzijah. Prav tako ni zanemarljivo dejstvo, da uporaba določenega objektiva in sama tehnična produkcija podobe povzroči deformacijo, ki onemogoča resnično reprezentacijo.

Baudrillard pravi, da je trenutna družba zamenjala svojo realnost in pomen z znaki in simboli ter da je človeško izkustvo samo simulacija realnosti. Uvede pojem simulaker, ki je zavajajoča mediacija - podoba brez kakršnegakoli odseva stvarnosti. Kljub navidezni nepovezanosti te podobe gradijo naše življenje. Simulaker ni nikoli tisto, kar prikriva resnico - to je resnica, ki skriva, da je ni. Simulaker je res (Baudrillard 1999, str. 1).

Naša težnja po dokumentaciji s fotografiranjem se kaže v številnih družinskih albumih, obsesivnem beleženju vseh družabnih dogodkov, turistični fotografiji in še bi lahko naštevali. Vrnimo se k Susan Sontag, ki zaključi svoje delo z mislijo: vloga foto-grafije pri upodabljanju lepega je bila tako uspešna, da je fotografija sama postala standard lepega - postala je monument. Ali kot je v svojem ‘priročniku o filmu’ dejal Slavoj Žižek: podoba ne prikazuje več stvari, ki si jih želimo, ampak nas uči želeti.Rembrandt. Nočna straža. 1642. Olje na platnu.

Nicéphore Niépce. Pogled z okna posestva La Gras pri Saint-Loup-de-Varennes. 1826-27. Heliografija na kositrni plošči 16,5 x 20 cm. Prva znana fotografija.

Prazgodovinska podoba iz kompleksa podzemnih jam Lascaux v jugovzhodni Franciji.

http://2.bp.blogspot.com/-WfTr_05KyN8/TWMhruSI4pI/AAAAAAAAAAs/EuxS5Zds57k/s1600/CaveArt.jpg

http://3.bp.blogspot.com/_eNWraLqlvuo/TLd6Wi47q0I/AAAAAAAACR4/2LphcLwd8jM/s1600/hieroglyphics.jpg

http://www.rembrandthuis.nl/afbeeldingen/rembrandt/fs/nachtwachtrh.jpg

Egipčanski hieroglifi.

1.1

http://www.okinko.de/bilder/3/483-Vue-de-la-fentre-du-domaine-du-Gras--SaintLoupdeVarennes.jpg


Fotografija in gledalec

‘There are always two people in every picture: the photographer and the viewer.’

Ansel Adams

Pomembno je razumeti, da je sporočilo fotografije izraženo šele ob interakciji artefakta in gledalca. Od načina prikazovanja motiva je odvisen tudi čas gledalčevega odzivanja.

Thierry de Duve pojmuje fotografijo kot hudičevo sredstvo, ki ujame življenje, vendar ga ni sposobno posredovati. Fotografijo loči na dva tipa glede na njen učinek. Prvi (time exposure) predstavlja naravni dokaz izginule preteklosti. Drugi (snapshot) pa je nenadni artefakt dogodka. Lahko bi torej rekli, da fotografijo dojemamo kot sliko (picture) ali pa kot dogodek (event). Oba tipa fotografije imata v realnosti svojo protipostavko. Ti dve možnosti se med sabo izključujeta, vendar sobivata v našem dojemanju vsake fotografije. Ne predstavljata pa nasprotja, ki bi ga lahko razločili skozi dialektično sintezo. Namesto tega vzpostavita paradoks, ki se kaže v naših psiholoških odzivih do vsake fotografije. Paradoks prvega je, da prikazuje vsebino fotografije kot večno, kljub temu da je minljiva, paradoks drugega pa da zamrzne trenutek, ki se je v realnosti odvil (de Duve 1987, str. 114).

Interakcija gledalca z eksponatom v prostorih fotografije na festivalu Rencontres d’Arles (zgoraj desno).

Primera obeh tipov fotografije. Snapshot Davida Brunetta (1984) zaključka teka na 200 m prikazuje trenutkek, ko so stopala vseh tekačev v zraku, le zmagovalec je že stopil na ciljno črto. Prikazuje trenutek v gibanju (levo zgoraj). Time exposure je portret Ernesta Che Guevare fotografa Reneja Burrija. Kljub človeški minljivosti prikazuje zgodovinsko pomembno osebo kot večno (levo spodaj).

1.2

http://www.davidburnett.com/users/davidburnett/images/davidburnett1397766.jpg

http://www.fotointern.ch/wp-uploads/2009/10/westlicht_burri.jpg

http://sgtr.files.wordpress.com/2010/12/dieter_thumb.jpg?w=399&h=308


Fotografija in prostor

Kljub temu da gre za dvodimenzionalen medij, je fotografija razvila močan odnos do prostora, ki ga beleži. Poleg izkoriščanja tehničnih lastnosti kamere, kot sta perspektiva pogojena z izbiro objektiva in globinska (ne)ostrina, fotografi na različne načine pristopajo k upodabljanju prostora.

Na začetek razvoja fotografije je močno vplivalo slikarstvo. V slikarstvu beremo prostor na dveh ravneh – od daleč (zazna-vamo prostor na sliki) in blizu (občutne so teksture barv in platna). Platno je na stojalu zamenjal fotografski aparat in prevzel beleženje krajinskih motivov in portretov.

Z izumom prenosne Kodakove kamere se je ta vez počasi pretrgala, fotografija pa je prevzela vlogo dokumentiranja dogodkov in ovekovečenja trenutkov. Kompaktni aparati so sprožili dobo fotografske reportaže in kadrirane motive je zamenjal ‘snap-shot’. S tem se je fotografija oddaljila od prostora in izpostavila subjekt ter dogodek.

Podobnost med fotografijo in slikarskim delom. Fotografija Henryja Peacha Robinsona z naslovom Figure v pokrajini (zgoraj levo) in oljem na platnu Louisa Daguerreja z naslovom Razvlaline (desno zgoraj).

Z novim valom kamer se pristop k upodaljanju figure v prostoru nekoliko spremeni. V ospredje stopita trenutek in situacijo, figure v prostoru pa so del likovne kompozicije in dopolnjujejo geometrijo, ki jo na fotografiji izriše prostor (levo spodaj).

M. C. Escher. Relativnost. 1953. Litografija (desno spodaj).

1.3

http://www.photographymuseum.com/hprobinson2figuresinlandscapelg.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/a/a3/Escher_Relativity.jpghttp://finhelsi.files.wordpress.com/2008/10/esterne141351381410135455_big.jpg

https://lh6.ggpht.com/lHkyxP4c-iJjDCdYMT1U5zWkn6JQHfI-zZa-btmlGc8lJ3oh-gtSQH8k7BjSzyTUgwne=s115


‘Slikarjeva roka ne reproducira le videza predmetov, oseb ali dogodkov - kot jih opazujemo, si jih zapomnimo ali razmišljamo - temveč tudi izpopolni nemogočo nalogo vnovičnega ustvarjanja bistva predmeta, njegovega občutenja življenja, v vseh nje-govih senzornih in senzualnih manifestacijah. Posamezne poteze čopiča na Rembrandtovi sliki ali na impresionistični krajini ne upodabljajo le oblike, barve in osvetljave predmetov; barvne lise, tekstura in svetloba obudijo predmet nazaj v življenje. (...)Domišljeno delo, ki vdihne življenje naslikanemu prizoru, hkrati izraža tudi metafizično bistvo predmeta in dejansko ustvari nov svet.’

Juhani Pallasmaa

Mediji, ki upodabljajo in reproducirajo realnost, imajo materialne omejitve. Ne glede na tehnične sposobnosti umetnika vedno obstaja drugačen vpogled v delo. Ko stopimo bližje, se naša percepcija spremeni. Zabriše podobo in poudari njeno materi-alnost in poteze, ki pričajo o procesu njegovega nastajanja. Naj gre za kaotično razporeditev barv in tekstur olja na platnu, patinast material z vidnimi sledovi obdelave skulptur ali zrnatost fotografije zaradi uporabe določenega filma in tehnoloških omejitev.

Podoba in tekstura ter poteze čopiča olja na platnu Waiting 79 slikarja Bretta Amoryja (levo zgoraj).

Podoba in material. Spomenik Ivana Cankarja kiparja Slavka Tihca (levo na sredini).

Podoba in tehnološka omejitev ter sledi procesa fotografiranja (levo spodaj).

http://www.fecalface.com/good_stuff/brett_amory/Waiting79.jpg

http://dhaami.files.wordpress.com/2009/11/dsc_4995-1.jpg

foto: Andrej Žerovnik foto: Andrej Žerovnik


Kljub temu se danes nekateri fotografi vračajo k vzorom slikarstva. Z možnostjo razstavljanja velikih formatov se pojavijo foto-grafi kot Andreas Gursky. Začel je kot arhitekturni fotograf Düsseldorfske šole, kmalu pa je spoznal, da ga ta žanr fotografije ne zanima. S pridobljenim tehničnim znanjem se je lotil umetniške fotografije. Njegov cilj je ustvariti fotografijo, ki ne priča o kraju samem, vendar pripoveduje univerzalno zgodbo sveta o katerem živimo - je brezčasna. Med njegovimi motivi sta najpogostejša prostor in krajina. Ljudje se na njegovih fotografijah pojavljajo v skupinah, s pogledi uprtimi v prostor. S tem se izogne elementu subjekta na sliki, hkrati pa se skozi njihove poglede pojavi pripoved o krajini. Na nekaterih izmed fotografij ni ljudi, temveč samo sledi, ki so jih pustili.

Andreas Gursky. Rhein II. 1999. S fotografije so bili naknadno umaknjeni pešci, kolesarji, psi in celo tovarna v ozadju, dokler ni ustrezala viziji foto-grafa. Prodana je bila za 4,3 milijone dolarjev in je do danes najdražje prodana fotografija. Gursky združuje umetniško fotografijo s tehničnim znanjem in tehnološkimi možnostmi časa. Preprostost fotografije prikazuje veliko mero samozavesti pri ustvarjanju hiperrealnega scenarija, ki nas uči videti in brati novodobni svet okoli nas. Praznina in tok reke prikazujeta alegorijo o poteku življenja (zgoraj).

Andreas Gursky. Hong Kong. 1994. Fotografija prikazuje praznino sredi gosto grajenega tkiva. O prisotnost ljudi pričajo gradbeni stroji (levo zgoraj).

Andreas Gursky. Montparnasse. 1993. Fotografija kaže močno strukturo mesta. Arhitekturo razume kot razvrstitev živih bitij, ki na fotografiji niso vidna, njihova prisotnost pa je vseeno jasna. Prostor je prikazan kot monoton in ponavljajoč. Zaradi velikega formata (fotografije so široke tudi po tri metre) in visoke detajliranosti je gledalcu mogoč voaerističen pogled v življenje (levo spodaj).

http://fundacionhelgadealvear.es/wp-content/uploads/2011/06/113.jpg

http://4.bp.blogspot.com/-i4lWjq0dVFw/TsHQq4lv64I/AAAAAAAASEw/DED2w12QE9E/s1600/gursky-paris-montparnasse-large-print.jpeg

http://img.rtdot.com/201111/article/20111110022557_7406_large.jpg


Eden najbolj znanih fotografov, ki je medij spet približal slikarstvu, je Jeff Wall. Sam se označi za slikarja, čigar platno je fotografska kamera. Zgleduje se po mojstrih, kot sta Manet in Delacroix. Slikarstva ne imitira - z njim vzpostavi odnos. Nje-gove fotografije so zrežirane, prikazujejo pa motive, ki bi lahko bili del vsakdanjega življenja. Gledamo jih tako, da z razdalje zaznavamo prostor, ko pa stopimo bližje, pa našo pozornost pritegnejo majhni predmeti in detajli. S tem znova vzpostavlja dvojnost dojemanja prostora, kot pred njim slikarji. Ker so fotografije izvedene v velikih dimenzijah, jih je potrebno sestaviti iz dveh manjših kosov, ki se na eksponatu vidno prekrivata in ustvarita šiv. Ta je skrbno umeščen v kompozicijo, da prekine kontinuiteto branja - kot Picassov trenutek grdote. Ko gledalčev pogled pri branju prostora naleti nanj, mu ta vrne pogled na površino same fotografije in s tem poudari prisotnost drobnih detajlov, ki so pomemben gradnik vsebine. Znova je materialna omejenost tista, ki je potrebna za razumevanje dela na obeh nivojih.

Jeff Wall. Nevidni človek. 1999-2000. Prikazan je junak istoimenskega romana pisatelja Ralpha Ellisona, ki se umakne v klet stanovanjske hiše v Harlemu. Novi prostor je opremil z 1369 žarnicami, pred zunanjim svetom pa ostaja skrit - neviden. V preteklosti je bilo upodabljanje motivov iz zgodb značilno za slikarstvo. Kljub temu da je prikazan izoliran prostor, detajli na fotografiji pričajo o življenju nad njim - o ljudeh na fotografijah, prilepljenih na steno, o elektrarni, ki omogoča žarenje žarnic ... (zgoraj).

Jeff Wall. Uničena soba. 1978. Fotograf se opira na delo Eugenea Delacroixa. Interpretira ga skozi kompozicijo in barve, sposodi pa si tudi osrednji motiv - nasilje. Soba je narejena v studiu, česar Wall ni hotel skriti in je viden skozi odprtine sobe (spodaj).

Eugene Delacroix. Sardanapalova smrt. 1827. Olje na platnu (levo).

http://sphotos.xx.fbcdn.net/hphotos-snc6/148953_2823399518838_1674487161_1722119_1475332943_n.jpg

http://www.whalecrow.co.uk/whalec/wp-content/uploads/jess-wall-destroyed-room-500x336.jpg

http://koenschyvens.files.wordpress.com/2011/09/jeff-wall-03.jpg


Jeff Wall. Restavriranje. 1993. Glavna tema dela je prikaz zakrivljene panorame na dvodimenzionalnem mediju. Je 180-stopinjska panorama 360-stopinjske slike, ki jo restavrirajo. Prikazana je torej točno polovica prostora, preostanek je odsoten. Tega nakazuje ženska v levem delu fotografije, ki gleda v prostor izven okvirja. Walla navdušuje dejstvo, da je na vsaki fotografiji - ne glede na to, kako skrbno je konstruirana - nekaj, kar iz nje zbeži (zgoraj).

Hubert Robert. Restavriranje velike galerije Louvra. 1796. Olje na platnu (levo).

Jeff Wall. Pripovedovalka zgodb. 1986. Storyteller. Delo prikazuje ljudi pod mostom, katerih dom je po vsej verjetnosti prostor, prikazan na fotografiji. Ena izmed oseb pripoveduje zgodbo drugima dvema, ki jo pozorno poslušata. Motiv pripovedovanja priča o prostoru, ki na fotografiji ni prikazan (spodaj).

http://www.moma.org/collection_images/resized/062/w500h420/CRI_90062.jpg

http://3.bp.blogspot.com/_Ry7ZXDBDJnU/TTBrf6QBqzI/AAAAAAAAAEg/WRSTeg8Bd7k/s1600/paris%2B2007%2B271.jpg http://koenschyvens.files.wordpress.com/2011/09/storyteller.jpg


Prostor za fotografijo

Prostore za shranjevanje, razstavljanje in občasno preučevanje umetnosti imenujemo muzeji ali galerije. Če na hitro preletimo zgodovino, vidimo, da se prostor razstavljanja skozi čas pojavlja v treh generacijah. Prvo generacijo, kot je npr. Louvre, je gradilo plemstvo za lastne umetniške zbirke. Druga generacija se je do svojih predhodnikov kritično distancirala - odrezala je vsakršno povezavo med eksponati in okoljem ter ustvarila abstraktne, uniformne prostore. Tretja generacija pa išče nove povezave med okoljem, razstavljenim delom in razstavnimi prostori.

Lahko bi rekli, da je za obdobje od konca 20. stoletja do danes značilen proces prehajanja umetniškega objekta k prostoru. Zaradi tega procesa umetnost ni nujno fizična - je dogodek. Naloga arhitekture v odnosu do sodobne umetnosti je torej ustva-riti prostor, ki spodbudi oziroma omogoči ‘dogodek’ umetnosti.

Sami principi razstavljanja fotografije se s časom nekoliko spreminjajo. Poleg klasičnega razstavljanja v belih prostorih se danes pojavljajo nove oblike. Fotografije se razstavljajo na ‘light boxih’, projecirajo na platna in ostale površine, naslikajo na zidove in fasade razpadajočih objektov ter prikazujejo na monitorjih. Zasnova novih prostorov mora omogočati tako sodobne kot tudi klasične načine razstavljanja.

Postavitev fotografij Andreasa Gurskega v white box galeriji. Prostori so dimenzionirani tako, da omogočajo ogled eksponata od daleč in blizu (zgoraj).

Razporeditev eksponatov na festivalu Rencontres d’Arles. Postavitev svetil sledi kompoziciji razstave (levo).

JR Artist uporablja za kanvas svojih fotografij fasade velikih zgradb, velike površine zidov ali celo fasade barak v favelah. S tem ujame poglede mnogih mimoidočih, ki niso obiskovalci muzejev in galerij. Njegovo delo je kombinacija umetnosti in umetniškega dogodka, govori pa o zavezi, svobodi, identiteti in mejah (levo).

Fotografije v prostoru z ambientalno razsvetljavo (spodaj).

1.4

http://nathan-cms.customers.artful.net/agenda_arles_2.jpg

https://lh5.ggpht.com/NsgHUbtgBFUwqLlAwg_FFliOnYDFRlIeDqctuT64jp8wdNEN73uZqkLvSNnWN23I5wNGug=s132

http://www.flickr.com/photos/cmicblog/3748994720/ http://artobserved.com/artimages/2010/04/GURSK-2010-Andreas-Gursky-installation-shot-Main-Gallery-South-E-JW.jpg


Fotografija na Slovenskem

Poleg povečanega interesa za fotografije med mladimi imamo v Sloveniji bogato fotografsko dediščino. Med najpomebnejšimi za razvoj fotografije na Slovenskem so:

Janez Puhar. Bil je prvi pri nas, ki je spoznal dagerotipijo (prvi komercialno uspešen fotografski postopek). Gre za fotografi-ranje na posebno kovinsko ploščo, iznajdbo francoskega slikarja in fizika Louisa Daguerrea. Veliko je eksperimentiral, lasti si tudi zasluge za prvi uspešno izveden postopek fotografiranja na stekleno ploščo, imenovan puharotipija oziroma heliotipija. Njegovi originali so redki in neprecenljivi.

Edi Šelhaus. Slovenski fotoreporter in pisatelj je zaslužen za medvojno in povojno dokumentiranje dogajanja na slovenskem in zamejskem območju. Sodeloval je v partizanski fotosekciji, kasneje pa je svoje delo objavljal v številnih tržaških časopisih. Danes mnogo njegovih posnetkov hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Joco Žnidaršič. Eden najvidnejših umetniških fotografov na Slovenskem je v času svojega delovanja izdal številne monografije. Prejel je več kot petdeset domačih in tujih nagrad za svoje delo, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo nagrado ter Puharjevo plaketo za življenjsko delo. Leta 2009 je prejel tudi odličje Zlati red za zasluge za življenjsko delo na fotografskem področju in za velik prispevek k prepoznavnosti Slovenije. Je edini Slovenec, ki je prejel nagrado World Press Photo.

Tone Stojko. Začne svojo kariero kot asistent kamere in telekina, kjer se začne njegova fascinacija nad svetom gledališča in gledališke fotoreportaže. Proslavi se tudi kot fotoreporter, ki je dokumentiral ključne trenutke poznih 80-ih let, ki so vodili k osamosvojitvi Slovenije.

Franci Virant. Njegov fotografski opus obsega črno-bele fotografije pokrajin in tihožitij ter kasneje ženske akte, modno fotografijo in portete.

Arne Hodalič. Fotoreporter, popotnik, podvodni fotograf in jamar. Kasneje je postal urednik slovenske izdaje revije National Geographic.

1.5

http://www.solski-razgledi.com/slike/clanek-157.jpg

http://nissan.cnj.si/userfiles/nissan/image/19-%2030.jpg

http://www.mladina.si/media/www/slike.old/clanki/200345/jansa_jelincic_skina_display.jpghttp://neon.pictura-hosting.nl/wpp/wpp_mrx_bld/thumbs/632x632/wpp/00/JPEG_-_winners_1976/1976188AG.jpg

http://www2.arnes.si/press/repro/1945.jpg

http://www.idrija.ws/upload/images/1681Arne_Hodalic.jpg

http://www.mgml.si/images/tone.stojko_1975.jpg http://www.veduta-az.si/portfolio/bw/img/Mkozjansko-1970.jpg


Opredelitev ciljev naloge

‘Creative, active individuals can only grow up in a society which emphasizes learning instead of teaching.’

Christopher Alexander

Če je za dojemanje sodobne umetnosti pomembna individualna izkušnja, potem je namen ustvariti poligon za napeta dinamična razmerja med artefakti, prostorom, gledalcem, kustosom in institucionalnim okvirjem. Tak prostor naj omogoča naslednje:

- Združi več fotografskih programov na eno mesto: razstavne prostore, knjižnico s fotografskim gradivom in arhivom, delavnice, temnico ...- Nudi prostore z dovolj veliko kapaciteto, kar omogoča fleksibilnost razstavljanja vseh formatov.- Ustvarja nove prostore, kjer bi lahko razstavljali tudi mladi fotografi.- Nudi prostor za delo in aktivnosti povezane s fotografijo.- Vzpostavi možnosti za interakcijo ter izmenjavo znanja med gledalcem, mladimi navdušenci nad fotografijo, aktivnimi fotografi, pedagogi in kustosi.- Omogoča sodelovanje med študenti fakultet različnih kulturnih programov in povezovanje vsebin.

1.6

http://www.artmo.com/Images/Artwork/2212200814294379522122008385523222_Atelier.jpg

http://3.bp.blogspot.com/_tr_nza2-ReY/TMVda-OM0iI/AAAAAAAAB5g/AyB_wX0rldQ/s1600/28mm3.jpg


PROSTORSKI KONTEKST2.0

https://maps.google.si/


Splošna opredelitev

Ljubljana je glavno mesto Slovenije in sedež istoimenske občine. Pomembno vlogo v zgodovini je dobila zaradi lege na križišču poti in ob reki. Na razvoj mesta in njegovo poobo je vplivala prisotnost kultur in narodov, ki so območje naseljevali.

Prvi znani prebivalci Ljubljane so bili mostiščarji, ki so že okoli 2000 let pr. n. št. poseljevali Ljubljansko barje. Živeli so na lesenih naselbinah, ki so jih postavili na kole, da so se umaknili mehkim barjanskim tlom. Ta naselja imenujemo kolišča ali mostišča.

Mesto je postalo pomembna naselbina s krepitvijo rimskega cesarstva. Leta 14 pr. n. št. je na ozemlju Ljubljane zraslo mesto Emona, ki je bilo provincialno mesto, obdano z obzidjem, in je imelo značilno mrežo ulic in grajenega tkiva. Ostanki nekdan-jega vojaškega tabora še danes vplivajo na razvoj mesta. Emono v 5. st. uničijo Huni.

Kmalu zatem začnejo v mesto naseljevati slovanska plemena. Območje v 9. st. pade v roke Frankov. Začne se razvijat naselje na Grajskem griču. S časom Ljubljano sestavljajo z obzidjem ločena jedra: Stari trg, Mestni trg in Novi trg.

Pod Habsburžani mesto dobi novo ime - Laibach. Ti vladajo mestu do prihoda Napoleona in ustanovitve Ilirskih provinc. Ustanovljene so bile zaradi strateških in gospodarskih razlogov, Ljubljana pa je bila njihovo glavno mesto. S prihodom Franco-zov doživi kulturni in gospodarski preporod.

Oblast ponovno preide v roke Avstrijcev leta 1813. Leta 1849 zgradijo železnico, ki je mesto povezalo z Dunajem. Sledila je še južna železnica, ki je peljala vse do Trsta.

Leta 1895 mesto prizadene močan potres, ki pa da povod za novo urbanistično zasnovo. Pomemben pri procesu je Camillo Sitte, vendar na koncu mestni svet sprejme predlog arhitekta Maksa Fabianija. Mesto postane tudi kulturna prestolnica in dom številnih pisateljev, pesnikov in drugih umetnikov.

Po I. svetovni vojni postane mesto del Države SHS, za tem del Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in kmalu del Kraljevine Jugoslavije. Postane močno upravno, družbeno in kulturno središče regije. Na mestno podobo je v tem času najbolj vplival arhitekt Jože Plečnik.

Med II. svetovno vojno je mesto sprva po italijansko upravo, kasneje pa zaradi kapitulacije Italijanov preide pod nemško. Spomin na čase okupacije zaznamuje 32 kilometrov dolg krajinski spomenik. Po vojni postane Ljubljana glavno mesto Socialistične republike Slovenije, ki je del Jugoslavije. V tem času se tudi močno urbanizira.

25. junija 1991 postane Ljubljana glavno mesto neodvisne države Republike Slovenije.

2.1


Javni prostor

Razvoj Ljubljane je definirala lega na stiku geografskih in kulturnih značilnosti. S križiščem prometnih tokov med srednjo Evropo, Jadranom in Balkanom je nastala kot strnjena poselitev ob poti, ki je orientirana v smeri sever-jug. Ta teče skozi ožino Grajskega in Šišenskega hriba, v smeri toka reke Ljubljanice. Tako imenovana ljubljanska vrata omogočajo, da se zelene površine iz širšega zaledja kontinuirano razprostirajo do samega mestnega središča, hkrati pa oblikuje srednjeveško poselitev Ljubljane kot linearno potezo, strnjeno med Ljubljanico in Grajski hrib.

Nadaljnji razvoj mesta je potekal ob petih vpadnicah, med njimi pa naj bi bilo zelenje v obliki klinov kot del mestnega načrta Franceta Tomažiča iz leta 1967. Značilne so urejene javne površine ob pasu reke Ljubljanice ter v samem centru. Pomembno je omeniti tudi spomenik Pot spominov in tovarištva, ki je obsežna krajinska poteza poti in drevoredov - prostorov za rekreacijo in počitek.

Danes se zeleni klini žal uničujejo zaradi novogradnje. Javni prostori se namenjajo parkirnim površinam. Prav tako pa se uničujejo atriji in dvorišča starih stanovanjskih karejev, ki jih stanovalci pregrajujejo ter degradirajo s parkirnimi površinami. Tako se izgublja dragocen javni prostor v neposredni bližini njihovih domov.

Pogled na staro mestno jedro iz zraka. Grajski hrib in reka Ljubljanica imata ključno vlogo pri formiranju javnih prostorov mesta (zgoraj).

Generalni urbanistični plan razvoja Ljubljane iz leta 1965. Razvoj je predviden ob petih vpadnicah, med njimi pa je zelenje v obliki klinov, ki naj bi segalo do samega centra mesta (levo spodaj).

Pot spominov in tovarištva in park Tivoli sta glavna prostora sprostitve in rekreacije. Prebivalcem mesta nudita zeleno oazo v neposredni bližini mestnega jedra (spodaj desno).

2.2

http://3.bp.blogspot.com/_5DNPtFRalyM/S-m6TRx-III/AAAAAAAAACk/y0hn_0AtHqw/s1600/ljubljana14.jpg

http://www.lubiana.org/wp-content/images/Park-Tivoli.jpghttp://trajekt.org/arhiv/pictures/lj_1965_s1.jpg

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/04/PST-Zale.JPG

http://www.zmaga.com/slike_forum/50430.jpg


Javne vsebine

Na začetku prejšnjega stoletja so mestne četrti Šiška, Bežigrad, Trnovo, Moste in Vič še delovale kot samostojne vaške skupnosti s cerkvijo, vaškim centrom, gostilno in tržnico. Prav tako so nudile tamkajšnjim stanovalcem potrebne javne vsebine in kulturni program. Po tranziciji so se ti centri izpraznili, saj niso uspeli konkurirati središču mesta in novim komercialnim programom.

Večje kulturne institucije so zgoščene v središču mesta (Drama, Opera in balet, Filharmonija, Moderna galerija, Cankarjev dom ...). Še posebej so zgoščene ob Prešernovi cesti in njeni okolici. Pomemben vpliv na to območje ima tudi bližine fakultet (Filo-zofska fakulteta, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo, Fakulteta za kemijo, Fakulteta za strojništvo, Fakulteta za arhitek-turo, ...) in bližina knjižnice NUK. Alternativne kulturne vsebine se pojavljajo na obrobjih mestnega centra (Kino Šiška, Tovarna Rog, KUD France Prešeren, Stara elektrarna in Metelkova), vendar se zaradi nizkih subvencij iz leta v leto vse težje preživlja.

Muzejski in galerijski program, namenjen fotografiji, nima enotnega mesta. V mestu se nahaja na obrobju ali pa je razpršen po manjših prostorih v centru. Najbolj izstopajo Muzej arhitekture in oblikovanja, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Galerija Photon in Galerija Fotografija. Fotografijo razstavljajo tudi druge galerije in muzeji. Z izjemo Moderne galerije so kapacitete prostorov, namenjene razstavljanju fotografije premajhne, da bi omogočale razstavljanje velikih formatov. Posledično se večina slovenskih fotografov za tako dimenzijo medija ne odloča.

Univerzitetno mesto

Leta 1919 je v Ljubljani ustanovljena univerza. Študentsko življenje z množico fakultet, knjižnic, barov in restavracij prinaša mestu utrip ter skrbi za njegovo kulturno življenje. Prostori univerze so bili na začetku skoncentrirani v centru. Zaradi novo-gradnje študentskih domov in dela družboslovnih fakultet ter decentralizacije univerze v Sloveniji pa je vpliv študentov na mestno življenje začel upadati. Prav tako so bile zamujene priložnosti širitve umetniških akademij v degradirana industrijska območja na obrobju centra, kot sta Tovarna Rog in Tobačna tovarna, ki so ju namenili komercialnim vsebinam.

Kulturni programi, ki se osredotočajo na področje fotografije. Označeni so muzeji, galerije ter izobraževalne ustanove.

2.3

2.4

foto: osebni arhiv

http://blog.sloveniaholidays.com/uploads/knjiznica-pod-krosnjami.jpg http://www.lubiana.org/wp-content/images/et_temp/trnfest.jpg

http://www.mladina.si/media/www/slike.old/mladina/kinosiska_ds.jpg

http://farm7.staticflickr.com/2905_m.jpg http://static.slomedia.it/modules/aktualno/uploads/2509.jpg


Lokacija

Območje obdelave obsega notranjost kareja med Erjavčevo cesto, Prešernovo cesto, Levstikovo ulico in Vrtačo. Projektna naloga poseže v ureditev kareja in prenovo obstoječe delavnice kulis ter šivalnice. Obravnava tudi vstope v območje.

OSNOVNI PODATKI O LOKACIJI:

190 stanovanj450-500 ljudi (od tega 200 zaposlenih)61 garaž v obliki začasne gradnje

površina celotnega kareja 16398 m²tlorisna površina objektov 7980 m²površina garaž 950 m²ostale površine v notranjosti (lope, zidovi ...) 126 m²

v lasti ALUO 1721 m²v lasti RS in MOL 1948 m²zasebna last 12729 m²

Povzeto po:

- Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana- http://prostor2.gov.si/javni- http://urbinfo.gis.ljubljana.si

2.5


morfološka analiza 1:4000 analiza zelenja in parkov 1:4000

Analize lokacije

Kljub gosti mestni pozidavi se na tem območju med objekti pojavlja kar nekaj manjših parkov in trgov. Ti se nahajajo ob objekti z javno vsebino oziroma kulturnim programom. Nekaj zelenja je tudi na dvoriščih stanovanjskih karejev, vendar so ti večinoma degradirani z nenadzorovano gradnjo. Zelena dominanta v bližini je Tivoli.

2.6

grajeno tkivo Rožnik

park


zaznavna analiza 1:4000programska analiza 1:4000

stanovanjski program

kulturni program vozlišče

izobraževalni program intenzivnost prometa in hrup

državne institucije zelenje

sakralni objekti poti

Ob Prešernovi cesti in v njeni bližini najbolj izstopa kulturni program (Cankarjev dom, Moderna galerija, Prirodoslovni muzej, Drama, Opera ...). Na lokaciji med Aškerčevo in Rimsko cesto je zgostitev izobraževalnih ustanov (Filozofska fakulteta, Fakulteta za kemijo, Fakulteta za strojništvo ...).

Dominanti v prometu predstaljata Prešernova ulica in Tivolska cesta.


programska analiza 1:2000

strukturna analiza 1:2000

analiza vstopov v območje 1:2000

analiza zelenega sistema 1:2000

grajeno tkivo

garažni objekti, prizidki in zidovi

parkovna površina

obstoječe drevo

kulisarna in ALUO

stanovanjski in pisarniški objekt

stanovanjski objekt vhod v območje

Kot večina dvorišč stanovanjskih karejev je tudi dvorišče obravnavane lokacije pozidano z začasnimi garažnimi objekti in nenadzorovano gradnjo. Javnih površin je malo in so popolnoma degradirane. Ambienti so razpršeni po kareju in med sabo nepovezani zaradi omenjene gradnje in zidov. Urejeni površini sta le park pred ALUO in obzidani vrt v notranjosti kareja. Ta je v privatni lasti in ni namenjen stanovalcem. Objekti ob Levstikovi ulici in Vrtači so stanovanjski, medtem ko se je raba prostorov v nekdanji stanovanjski stavbi ob Prešernovi cesti s časom spremenila. Danes se v njej nahajajo predvsem odvetniške pisarne in pisarne političnih strank.

Pod objektom ALUO vodi pot do starega objekta, v katerem se nahaja delavnica kulis Drame in Opere. Danes ima ta pro-gram zaradi izboljšane infrastrukture neprimerno lokacijo, kapacitete notranjega prostora objekta pa bi lahko nudile prostor namenjen razstavljanju.

foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv


Objekt

Objekt je bil zgrajen leta 1939 zaradi potrebe opere in gledališča po novih delavnicah za kulise in garderobo. V njem naj bi bila tudi slikarska delavnica.

Leta 1938 je takratna banovina na Bleiweisovi kupila veliko stanovanjsko hišo št. 13, na dvorišču pa naj bi stal nov objekt. K investiciji spada tudi nakup še povsem ohranjene strešne konstrukcije stare jahalnice (sicer bi jo prodali kot staro železo), gabarit novega poslopja pa je bil prilagojen kupljenemu ostrešju.

Objekt sestavljata dva dela, glavni del (34,7 x 17,8 m) in prizidek (20 x 8,6 m). Slikarska delavnica (13 x 17 m) se nahaja v prvem nadstropju in je s pritličjem povezana s posebnim dvigalom. Zraven je montaža kulis (11 x 10 m), prostora pa sta povezana s posebno zložljivo steno. V nadstropju je še kuhinja za barve in dva prostora za ročno mizarsko delavnico. Gledališka garderoba je povsem ločena in sicer v dve po 2 m visoki etaži.

V pritličju prizidka se nahajata skladišče za gledališko pohištvo in manjšo plastiko ter vratarjeva loža. V prvem nadstropju je hišnikovo stanovanje, pisarna za inscenatorja in šefa slikarske delavnice. V mezaninu so modelirnica, šivalnica in garderoba. Kurilnica je v podkletenem delu prizidka.

Konstrukcija je v celoti zasnovana kot ognjevarna, saj shramba kulis vsebuje mnogo vnetljivih snovi. Kulise so shranjene varno in pregledno. Okna so brez kril, stekla pa so ojačena z žico zaradi varnosti pred požarom. Ker prezračevanje skozi okna ni mogoče, imajo prostori posebno ventilacijo.

Lokacija je bila za takratni čas in infrastrukturo primerna, saj se je nahajala v neposredni bližini drame in opere. Z današnjo infrastrukturo in dostopnostjo transportnih vozil je za delavnice takega tipa bolj primerna lokacija nekje na obrobju mesta. Objekt se nahaja v sredini stanovanjskega kareja, kot že rečeno pa je na tem območju zgostitev kulturnega in univerzitetnega programa, zato ima prostor s tako kapaciteto potencial za kulturne vsebine.

tloris pritličja 1:500

vzhodna fasada (fotografija originalnih načrtov)

zahodna fasada (fotografija originalnih načrtov)

prečni prerez (fotografija originalnih načrtov)

tloris medetaže 1:500 tloris nadstropja 1:500

2.7


Pogled na objekt in dvorišče iz okoliške stavbe (levo zgoraj).

Vhodni prostor objekta s šestimi vitkimi stebri (levo v sredini).

Prostor z gostejšim stebriščem (levo spodaj).

Visoko stebrišče druge dvorane (desno zgoraj).

Pogled na leseno ostrešje in strešno svetlobo (desno spodaj).

Detajl kovinskega spoja strešne konstrukcije (spodaj).

foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv

foto: osebni arhiv


REFEREN=NI OKVIR3.0

http://www.turism-360.ro/imagini/obiective/28980_caren1.jpg


Knjižnica in center za starejše, Barcelona - RCR (2008)

Projekt je del obnove zapuščenih urbanih karejev manjšega predela Barcelone. Knjižnica ima obliko dveh stolpičev, ki se pris-lanjata na obstoječe objekte, in služi kot vhodni portal na notranje dvorišče. Njena dimenzija odraža merilo obstoječih stavb. Center starejših je umeščen na notranjem obodu dvorišča, tako da ustvarja fizično in vizualno povezavo med ulico in novim notranjim prostorom. S svojo obliko se prilagaja liniji dvorišča, tako da pušča v sredini čim več praznega prostora, hkrati pa mu daje nov program.

Stekleno ohišje pritličnega dela objekta je prekrito s črnimi vertikalami iz železa, ki vizualno ločujejo notranji prostor od dvorišča. Stik zunanje površine, ki je namenjena staršem in otrokom, s centrom starejših v pritličju spodbuja k medgeneracijski interakciji.

Pritlični del na obodu dvorišča povezuje notranje dele z zunanjo površino. Vertikalni kovinski elementi omogočajo notranjim prostorom delno zasebnost (levo zgoraj).

Pogled na objekt z dvorišča s stanovanjskimi bloki v ozadju (desno zgoraj).

Odnos novega s starim. Dimnik je ohranjen kot domninanta v prostoru in center dvorišča. Osrednji prostor je zazelenjen (levo spodaj).

http://www.archdaily.com/tag/rcr/ http://www.archdaily.com/tag/rcr/

http://www.archdaily.com/tag/rcr/

http://www.archdaily.com/tag/rcr/


Palais de Tokyo, Pariz – Lacaton & Vassal (2002 in 2012)

Palais de Tokyo je muzej umetnosti, umeščen v zgradbo iz leta 1937 za namene svetovne razstave. Ko so leta 1974 razstavne zbirke preselili v center Georges Pompidou, je objekt služil različnim namenom, dokler ga niso na pobudo ministrstva za kul-turo začeli preurejati v muzej. Ministrska ekipa se je kmalu zamenjala, rušitve na objektu pa so bile že delno izvršene. Objekt je v polporušenem stanju ostal vse do 1999, ko so se odločili, da prostor znova namenijo umetniškim razstavam.

Namen novega razstavnega prostora je ponuditi obiskovalcem bolj neposreden stik z umetnostjo tistega časa. Zmagovalca natečaja Lacaton & Vassal sta predlagala minimalno in poceni intervencijo, pri čemer sta obstoječi objekt pustila, kakršen je. Hkrati pa njun projekt temelji na radikalnem prostorskem konceptu. Interier je zasnovan kot zunanji prostor ali javni trg.

Kljub temu da objekt ostaja v delno porušenem stanju, njegovi notranji prostori še vedno izžarevajo v svojem modernizmu: osupljiva zgradba s stropovi do 8 m višine in naravno svetlobo. Intervencija objektu ničesar ne dodaja in ničesar odvzema, temveč ohranja trenutek estetike, ki so ga povzročile rušitve.

Utrip natranjega prostora (zgoraj).

Osrednji prostor s strešno konstrukcijo in nadsvetlobo (levo).

Razstavni prostor (levo).

Notranji prostor galerije (spodaj).

foto: osebni arhiv http://www.lacatonvassal.com/

http://www.lacatonvassal.com/

http://www.lacatonvassal.com/


Muzej fotografije Preuss, Horten - Sverre Fehn (2001)

Karljohansvern je območje, ki je z doki, skladišči in ostalimi vojaškimi prostori prvotno pripadalo mornarici. Kot posledica rekonstrukcije norveškega vojaškega sistema so del območja predelali v rekreacijsko središče, drugi del pa v muzej. Lociran je v zgornjem nadstropju nekdanjega opečnatega skladišča iz leta 1861, s površino približno 2400 m². Geometrija in značilnosti obstoječih prostorov sta privedli do preproste zasnove muzeja, ki ohranja opečnate oboke. Muzej ima centralno promenado in galerijo na obeh straneh.

V muzeju se nahajajo stalna razstava fotografskih aparatov, galerija za začasne fotografske razstave, kavarna, knjižnica in administracija. Na podstrešju so prostori za hladno shranjevanje, zračenje in ostale napeljave.

V galerijskih prostorih je nekoliko dvignjen hrastov parket, pod katerim je napeljava za talno ogrevanje in elektriko. Tlakovan-je se s kovinsko obrobo odmika od starih opečnatih sten. Obroba služi tudi kot sidrišče za razstavne eksponate, razsvetljavo in ostalo pohištvo. Tehnične instalacije so vidno ločene od konstrukcije objekta.

V nasprotju s kompleksnostjo fotografskega aparata ima projekt močan in preprost izraz. Kovina, steklo in hrast harmonično delujejo z grobostjo opečnih sten. Galerijski prostori imajo samostoječe stebre, zato so bolj odprti in fleksibilni kot ostali prostori muzeja. Stene so belo ometane, s čimer ustvarijo bolj nevtralno podlago za razstavljene eksponate, skozi omet pa je še vedno vidna struktura opečnate konstrukcije.

Opečnate stene so v nekaterih razstavnih prostorih pobarvane belo, da ustvarijo nevtralno podlago za fotogarfije, struktura opeke pa je še vedno vidna. Razsvetljava in ostale napeljave so ločene od obstoječih zidov (levo zgoraj). Pred zidovi so postavljene razstavne površine (desno zgoraj).

Tlakovanje je zaključeno s kovinskim robom. Obstoječih sten se ne dotika. Pod njim so speljane napeljave za talno gretje in elektriko (spodaj).

Zunanjost starega opečnatega doka, v katerem je fotografski muzej (zgoraj).

http://gingergroup.ro/wp-content/uploads/museums-galleries-sidebar/115AK20080801D0005TravelNorwayPreus-Mueum-HortenPreus-Museum-in-Horten.jpg http://olehofsøy.no/wp-content/uploads/DSC9733.jpg

http://olehofsøy.no/wp-content/uploads/DSC9803.jpg

http://www.johnarneeidsmo.no/wp-content/uploads/2010/02/100209_2875_edit1_950px.jpg

http://www.johnarneeidsmo.no/wp-content/uploads/2010/02/100209_3215_edit1_950px.jpg


Muzej Castelvecchio, Verona - Carlo Scarpa (1956-1964)

Arhitektu je bila sprva dana naloga, da obnovi bivalne prostore citadele, vendar se ni hotel omejiti na zgolj popravila objekta. Z minimalnimi posegi in rušitvami je skušal razkriti različne plasti časa. Bolj kot restavriranje ga je zanimala zgodovinska transparenca.

S podaljševanjem notranjega zidu in tal v zunanji prostor je ustvaril vhodni element na dvorišču. Vzpostavil je dialog med materiali različnih zgodovinskih obdobij, ki so pozicionirani blizu, vendar z odmikom. Nove stene ne segajo do stropa. Nova tla, ki so od zidov ločena z odmikom, delujejo v prostoru kot položena preproga. S tem je vzpostavil jasen odnos med starim in novim.

Razstavni prostori objekta so razporejeni kot sekvenca. Zaradi podstavkov iz umirjenih materialov so eksponati bolj izraziti. Vsak izmed njih je postavljen na unikaten podstavek. Razporeditev sledi iskanju primerne naravne osvetlitve vsakega izmed njih.

Detajl vrat, ki je umaknjen od obstoječih zidov. S tem se vzpostavi jasen odnos nove intervencije do starega objekta (levo).

Kip konjenika na posebnem podstavku (levo).

Primer detajla postavitve kipa (spodaj).Izpostavitev eksponatov zenitalni svetlobi. Sekvence prostorov.

http://rpmedia.ask.com/ts?u=/wikipedia/en/thumb/5/59/Scarpa_door.JPG/120px-Scarpa_door.JPG

http://www.uniurb.it/Filosofia/bibliografie/scarpa/Opere/castelvecchio.gif foto: osebni arhiv

foto: osebni arhivfoto: osebni arhiv


Muzej Can Framis, Barcelona - Jordi Badia BAAS (2008)

Novi muzej se nahaja v Barceloni, na območju stare tekstilne tovarne Can Framis. V okolici prevladujejo predvsem visokogra-jeni stanovanjski objekti in tehnološka industrija.

Projekt se osredotoča predvsem na odnos kontrastov. Z mehko zunanjo ureditvijo se odmika od bližnjega hrupa in promet-nih cest. Oba ohranjena objekta, ki imata v osnovi majhno arhitekturno vrednost, ležita 1,5 m pod nivojem bližnje ceste. Rekonstruirana volumna starih objektov sta povezana z novim. Skupaj zamejujejo novo dvorišče, ki je tlakovano s kamnitimi odpadki stare tovarne.

Objekte povezuje uporaba betona, vendar z jasno ločitvijo starega od novega. Fasade so kolaž tekstur, stenskih niš in odprtin, ki zrcalijo vzpone in padce stare tovarne skozi čas. Notranji prostori muzeja so beli in osvetljeni z naravno svetlobo.

Umestitev novega objekta v odnosu do obstoječega in nova zunanja ureditev (levo zgoraj).

Teksturiranost fasade starega objekta. Odprtine so zazidane (desno zgoraj).

Pogled na notranje dvorišče z ohranjenim dimnikom kot prostorsko dominanto (levo spodaj).

Razstavni prostori (desno spodaj).

Zunanja ureditev ob objektu (zgoraj).

Pogled na območje s ceste (levo).

http://www.jordibadia.com

http://www.jordibadia.com

http://www.jordibadia.com http://www.jordibadia.com

http://www.jordibadia.comhttp://www.jordibadia.com


Muzej umetnosti Chichu, Naoshima – Tadao Ando (2004)

Beseda ‘chichu’ v japonskem jeziku pomeni ‘pod zemljo’, kar ustvarja predstavo o temačnem prostoru brez naravne svetlobe. Kljub temnemu lobiju in dostopu je osvetlitev razstavnih prostorov premišljena in kreativno zasnovana, svetloba pa vstopa v prostor skozi geometrično oblikovane odprtine. Ideja o podzemnem muzeju sledi težnji po ohranitvi obstoječega ambienta, v katerega je objekt umeščen.

Spust v kompleks se začne po rampi z dvema robnima zidovoma, ki sta rahlo nagnjena. Nesimetričnost prostora stopnjuje vzdušje in napetost. V muzeju so razstavljena dela treh umetnikov - Walterja de Marie, Claudea Moneta in Jamesa Turrella - v vsega petih galerijah. Vsak izmed prostorov je skrbno in specifično načrtovan za eksponate, ki se v njem nahajajo.

V razstavnem prostoru Moneta se nahaja pet slik v celoti osvetljenih z naravno svetlobo, ki priteka skozi štiri robove stropa. Mozaično tlakovanje še dodatno okrepi občutenje impresionističnih del. V sobi Walterja de Marie se nahajajo pozlačene skulpture, orientirana pa je v smeri vzhod-zahod. Doživljanje razstavljenih objektov se zaradi različnega vpada sončne svetlobe spreminja tekom dneva. Delo Jamesa Turrella predstavlja svetlobo kot umetnost samo po sebi. Obodni prostor okoli sobe prinaša unikatno doživetje. Težko je reči, kje se konča arhitektura in kje se začne umetnost - meja med njima se zabriše.

Razstavljeno delo Jamesa Turrella (levo spodaj).

Pogled na enega izmed ambientov (desno spodaj).

Razstavni prostor s petimi Manetovimi slikami je tlakovan s kamenčki velikosti 2 x 2 cm. Osvetljen je skozi streho prostora, tako da se svetloba razprši po razstavnih stenah (zgoraj).

Pogled na muzej z zunanje strani. Pokrajina ostaja prosta, vidne so le odprtine v tleh (zgoraj).

http://biginjapan.com.au/wp-content/uploads/2010/04/5.jpghttp://userdisk.webry.biglobe.ne.jp/008/023/97/N000/000/002/132574851277413215059_page_photo1.jpg

http://archlifecla.files.wordpress.com/2011/12/chichu5.jpghttp://a3.ec-images.myspacecdn.com/images01/124/589eee196416d5c0ac3f5fc81f5c00d2/l.jpg


PROJEKTNA NALOGA4.0


Koncept

Na začetku projektiranja je bilo potrebno programsko in prostorsko urediti kare. Centralni prazen prostor obdajajo objekti različnih programov: stanovanjski niz s strani Vrtače, likovna akademija ob Erjavčevi in nekdanji stanovanjski objekti, v katerih so sedaj večinoma odvetniške pisarne in pisarne političnih strank. Zaparkirana dvorišča blokov in improvizirana garažna grad-nja ... odsotnost javnega prostora. Neprimerno umeščen dovoz z Erjavčeve ceste pod objektom akademije, ki pripelje do stare kulisarne. Ta je z visokim zidom in garažami vizualno ločena od lepo oskrbovanega zelenega vrta, ki je v privatni lasti.

Prvi del naloge se torej osredotoča na očiščenje območja, odstranitev garažnih in ostalih začasnih objektov ter na namensko razmejitev praznih površin, ki ostanejo. Prav tako je potrebno urediti vstope v kare z novim javnim programom. Za vhod sta primerni strani Prešernove ceste, ki je najbolj prometna, ter Erjavčeve ceste, na kateri je likovna akademija z zelenim parkom.

Koncept ureditve temelji na potezi v obliki nadstrešne povezave, ki območje deli na programsko različne površine, hkrati pa predre skozi zazidavo na Prešernovi in objekt ALUO na Erjavčevi ter tako označi vhod v območje. Najpomembnejša je delitev površin na javne in tiste, namenjene samo stanovalcem na Vrtači. Galerijski program je zaradi kapacitete in značilnosti prostorov umeščen v obstoječi objekt, na drugi strani zelenega vrta pa zraste nov volumen, v katerem se nahaja knjižnica z razširjenim programom v prostorih, orientiranih na kletni atrij.

Nadstrešna poteza objame obstoječi zeleni vrt z drevesi ter poveže knjižnico in galerijo. S tem vzpostavi človeško merilo in ustvari vhode v notranje prostore. Deluje kot vmesnik med velikimi notranjimi prostori obeh objektov in zunanjimi površinami.Sorodnost motivu najdemo v poslopju s strani Prešernove, ki ima na obodu proti dvorišču gank. Vrt se poveže z novonastalim predprostorom pred obstoječim objektom in se nameni obiskovalcem kulturnega središča. Nanj se usmeri spremljevalni javni program galerije, samo ureditev pa obogatijo skulpture študentov likovne akademije. Obstoječa drevesa se ohranijo.

4.1

shema obstoječega stanja shema izčiščenega stanja

umestitev novega volumna in povezava z nadstreškom

Nadstrešna poteza objame obstoječi objekt, obstoječi park in novi objekt. S tem jih poveže, hkrati pa ustvarja nove ambiente.


Površine južno in zahodno od poteze se nameni stanovalcem Vrtače. V območje se vstopa ob bočnih fasadah stanovanjskih objektov, sama pot pa se odmika od čelnih fasad, kjer so bivalni deli. Pot vodi med obstoječimi drevesi in zelenjem. Odprejo se prehodi skozi objekt na Prešernovi in se pripnejo na novo tlakovanje. Na stičiščih poti nastanejo razširitve, ob njih pa se prostor opremi s klopmi, igrali in ostalo urbano opremo ter z dodatno zazelenitvijo, ki da območju značaj parka.

V nasprotju z masivnima volumnoma galerije in knjižnice nadstrešek deluje lahkotno in transparentno. Podprt je s tan-kimi vertikalami, ki ustvarijo občutek lebdenja. Z zunanje strani delujejo kot razgiban ovoj, medtem ko izpod nadstreška z zgoščevanjem in redčenjem filtrirajo poglede na vrt in okolico. Prekinitve ovoja poteze nakazujejo izstope na posamezne površine in objekte.

Glavni volumen kulisarne se v celoti ohrani in nameni razstavnim prostorom, medtem ko se manjši, povezovalni del očisti prizidkov in prilagodi za potrebe spremljevalnega programa. Vanj se umesti administracija. Prav tako se očisti tudi zgornja etaža kulisarne, kjer nastane prazen prostor z ostrešjem in strešno svetlobo.

shema zunanje ureditve in poti

prehodi in odpiranje

shema ambientov

zgodnja skica atrija in nove knjižnice

pogledi


V veliki prostor s stebriščem se vstavi nova poteza, ki služi kot pot skozi galerijo, pod njo pa se ustvarijo manjši prostori. Z razdelitvijo visokega prostora na dva dela se poveča razstavna površina. Novoumeščeni volumen z rahlim odmikom od sten in stebrov jasno pokaže odnos starega in novega.

Shema ureditve notranjega prostora galerije nadaljuje princip, ki ga ustvari nova poteza skozi kare. Obiskovalca pripelje pod objektom likovne akademije, nato pa s svetlobo skozi strešno odprtino v galerijo. Pot skozi galerijo se naslanja na notranji obod objekta. Na sredini pusti velik prazen prostor in s tem poudari učinek visokih stebrov, ko vstopimo iz nizkega foyerja v veliki prostor. Vzpon se začne z dvigom po stopnicah do nivoja obstoječih svetlobnih odprtin in vodi preko prekatne stene v bolj izčiščen in svetlejši del objekta. Tam se sama poteza razširi in ustvari prostor za razstavo. Pot nato zavije nazaj v prvi pros-tor, od koder se dvigne v zgornje nadstropje. Spiralni vzpon se torej zaključi v najsvetlejšem prostoru brez podpor, z ohranjeno leseno strešno konstrukcijo. Spust v pritličje je možen preko komunikacijskega jedra.

intervencija in stebrna konstrukcija

zasnova nove poti skozi objekt

intervencija

Raster stare konstrukcije objetka Palais de Tokyo (desno zgoraj).

Akvarelni prikazi Terragnijevega Danteuma. Sekvenca prikazuje prehajanje skozi prostore z različno svetlobo in različnimi rastri stebrov (levo).

http://www.flickr.com/photos/dalbera/5477708000/

http://www.lombardiabeniculturali.it/img_db/archivi/MIBA00885C/l/danteum_8.jpg

http://www.lombardiabeniculturali.it/img_db/archivi/MIBA00885C/l/danteum_9.jpg

http://www.lombardiabeniculturali.it/img_db/archivi/MIBA00885C/l/danteum_10jpg


Svetloba je pomemben gradnik poti skozi objekt. Obiskovalca pelje skozi prostore tekstur in materialov ter jih osvetljuje na različne načine. Tanka stebrna konstrukcija sega proti svetlobi. Ta prihaja iz svetlejših zgornjih prostorov, kamor vodi pot.

Strešna odprtina na severni strani osvetljuje zgornji prostor. Preko svetlobnih volumnov se ta širi v nižjo etažo in ustvarja ambientalno svetlobo v temnejšem prostoru. Hkrati osvetljuje razstavljene eksponate nameščene ob odprtini.

Raznolikost ambientov galerije omogoča razstavljanje v manjših (temnejših) in tudi v večjih (svetlejših) prostorih. Prostori so primerni za raszatavljanje fotografij vseh formatov. Prostori pod intervencijo so najmanjši in najtemnejši ter so primerni za razstavljanje tehnične opreme in dia-filmov.

Strešna nadsvetloba in konstrukcija starega objekta v industrijski coni v Arlesu (levo zgoraj).

Svetlobni ‘volumen’ v sakralnem prostoru unitarianske cerkve Louisa Kahna (desno zgoraj).

shema različnih principov razstavljajna

študija svetlobe

Zenitalna osvetlitev prostorov vrstnih hiš v Podgori Ilije Arnautoviča (desno).

Prelivanje svetlobe na razstavno mizo v studiu Alvarja Aalta (spodj).

http://farm5.staticflickr.com/4107/4839942675_eca2a0cfc1_m.jpg http://farm5.staticflickr.com/4153/5055670933_6a591c78be_b.jpg

http://www.arhitekturni-vodnik.org/scripts/open_large.php?objectID=16

http://4.bp.blogspot.com/6cU/s640/2.jpg http://4.bp.blogspot.com/6cU/s640/6.jpg

http://www.arhitekturni-vodnik.org/scripts/open_large.php?objectID=12


Knjižnica se nahaja v novem objektu. Proti stanovanjskemu delu kareja se zapira, odpira se edino na novi atrij. Nanj se odziva z dvovišinskim prostorom in zasteklitvijo v pritličju in kleti. Prostori, orientirani na atrij, so namenjeni druženju, in sicer knjižnični del z multimedijskim gradivom in revijami v pritličju ter delavnice s skupnimi prostori v kleti. Zunanji prostor se opremi s klopjo in tlakovajnem ter zazeleni z zasaditvijo novih dreves. V zgornji etaži je študijski del, ki je popolnoma zaprt pred okolico. Svetlobo dobiva skozi streho, njegova notranjost pa je popolnoma prekrita s knjižnimi policami.

Nadsvetloba v knjižnici Alvara Size (levo).

Skica stika nadstreška s knjižnico in novi atrij (desno).

Osvetlitev knjižnice Alvarja Aalta v Wofs-burgu. Prostor je introvertiran in v celoti obdan s knjižnimi policami (levo).

http://static.dezeen.com/uploads/2009/05/castelo-1.jpg http://static.dezeen.com/uploads/2009/05/castelo-2.jpg

http://www.thoemmes-wittig.de/contents/cd_wolfsburg/aalto/images/kw02a.jpg


Delovni proces4.3

Zgodnji skici: študija odpiranja ovoja nadstrešne povezave in prehodnost območja (levo zgoraj) ter osnutek notranjega prostora (desno zgoraj).

Študije fasade prizidka obstoječemu objektu (spodaj).

Fotografija delovnega prostora.

Maketna študija notrnjega prostora in umeščanja nove intevencije v obstoječo stebrno konstrukcije (desno).

Fotografija delovne površine (spodaj).


Fotografije makete4.3


TEHNI=NI OPIS5.0


Programska shema5.1

knjižnica in čitalnica

skladišča in servisni program

razstavni prostor

komunikacije

jedra in ostali povezovalni deli

delavnice, studii in pisarne

Program se razdeli v dva glavna volumna in prostore, orientirane na novi atrij.

Obstoječi objekt se nameni razstavnim prostorom, ki se nahajajo v glavnem volumnu na treh nivojih, tako da so ambienti razstavljanja čim bolj različni. Prekatna stena ločuje prostore za začasne razstave od prostorov s stalno muzejsko zbirko. Pod intervencijo se nahajata knjigarna in kavarna. Prostor se da v času zaprtja muzeja zapirati tako, da lahko javni program deluje neodvisno in ima lastne sanitarije.

V prizidku se v pritličju nahaja vstopni prostor z informacijskim pultom in garderobo. V medetaži je sejna soba, skupni prostor za uslužbence, pisarna za kustosa in dve manjši pisarni. V nadstropju je prostor za ravnatelja s sprejemno pisarno in manjši večnamenski prostor z možnostjo projekcije. V prizidku se prav tako nahaja jašek z dvigalom. Umeščen je tako, da je na vseh treh nivojih povezan z intervencijo in tako omogoča pomikanje po prostoru invalidom. V kleti so skladišča, prostor za hišnika in čistilko ter strojnica.

V novem volumnu se nahaja knjižnica. Ob vhodu v objekt je informacijski pult. V pritličju so revije in multimedijsko gradivo. Ob dvovišinskem prostoru je pult, ki je obrnjen na atrij. Prostor v nadstropju je popolnoma introvertiran in ima študijski karak-ter. V njem se nahajajo knjižno gradivo in študijske klopi.

Prostori v kleti so v celoti orientirani na atrij in omogočajo razne aktivnosti, predavanja in delavnice. V dvovišinskem prostoru ob atriju je avla za druženje, ki omogoča interakcijo fotografov, pedagogov in študentov. Drugi del prostorov je namenjen delavnicam in studiem. Prostori so dovolj visoki, da omogočajo osvetljevanje objektov z vrha. Njihova raba se lahko sproti prilagaja potrebam in željam, saj je vsakemu od njih namenjena lastna shramba z opremo. Poleg večnamenskih prostorov so v kleti še temnica, digitalna soba in maska z garderobami. Del kleti je namenjen arhivu in negoteki.

aksonometrični prikaz razporeditve programa po etažah

shema razporeditve programa v dva sklopa

KVADRATURE GALERIJSKEGA OBJEKTA

ETAŽA PROSTOR KVADRATURAK skladišče 31,11 m²K skladišče 21,64 m²K stopnišče z dvigalom 22,50 m²K skladišče 50,07 m²K čistilka 7,77 m²K hišnik 7,77 m²K strojnica 15,96 m²P hodnik 79,35 m²P stopnišče z dvigalom 22,50 m²P vetrolov 13,62 m²P info pult, garderoba 25,52 m²P sanitarije 32,34 m²P prostor za stalno razstavo 102,21 m²P galerija 337,09 m²P knjigarna 79,46 m²P kavarna 41,35 m²M sejna soba 31,51 m²M pisarna za zaposlene 31,98 m²M stopnišče z dvigalom 22,50 m²M hodnik 24,02 m²M galerija 198,02 m²M pisarna za ravnatelja 25,32 m²M kustos 25,32 m²M skupni prostor 26,20 m²N hodnik 24,02 m²N stopnišče z dvigalom 22,50 m²N sprejemnica 26,20 m²N večnamenska dvorana 66,57 m²N galerija 565,32 m²

KVADRATURE KNJIŽNICE Z DELAVNICAMI

ETAŽA PROSTOR KVADRATURAK knjižnica 120,06 m²K sanitarije 30,16 m²K delavnice 63,00 m²K maska 61,94 m²K delavnice 152,72 m²K stopnišče z dvigalom 44,84 m²K arhiv 62,64 m²K atrij 321,84 m²K negoteka 37,12 m²K notranji hodnik 63,00 m²K zunanji hodnik 39,60 m²P vetrolov 4,70 m²P stopnišče z dvigalom 44,84 m²P knjižnica 201,70 m²N knjižnica 269,04 m²N stopnišče z dvigalom 44,84 m²


Konstrukcija5.2

Nov poseg znotraj obravnavanega kareja lahko delimo v tri konstrukcijske sklope. Prvi je statična sanacija obstoječega objekta, v katerega je umeščen program galerije. Obstoječe stene se po potrebi statično sanira, podtemelji in z injektiranjem hidrofob-nih sredstev prepreči nasičenost z vodo. Problem večjih odprtin v obodnih stenah je v pritličju rešen z novima armiranobeton-skima okvirjema, ki sta dimenzionirana po izračunu. Obstoječi prizidek na severu se poruši in namesto njega zgradi novega, ki služi servisnim prostorom in vertikalni komunikaciji. Objekta sta med seboj primerno statično diletirana. Novi prizidek je podkleten. Kletna etaža je izvedena kot keson zaradi preprečitve vdora talnih vod. Gradbena jama se pred vdorom zemlje in poškodbami obstoječega objekta zaščiti z ‘jeti’.

Objekt knjižnice je novogradnja, v celoti izvedena v armiranem betonu. Odprt in fleksibilen prostor z razponom 12 m omogoča betonska rebričasta plošča z rebri višine 40 cm. Velika okenska odprtina v pritličju ne potrebuje dodatne podpore, saj toga armiranobetonska stena deluje kot stenski nosilec nad njo. Streho tvorijo horizontalni betonski nosilci – rebra, ki omogočajo zenitalno osvetlitev zgornje etaže knjižnice. Celotna kletna etaža z atrijem se izvede kot keson zaradi preprečitve vdora talne vode.

Vse objekte v kareju povezuje novo zasnovana poteza z nadstreškom. Celotna konstrukcija je sestavljena iz jeklenih el-ementov in je vijačena na mestu. Primarni nosilci nadstreška so jekleni IPE-profili višine 16 cm, ki so naloženi na jeklene L-profile višine 18 cm. Ti so vijačeni v stene novih in obstoječih objektov, drugje pa podprti z jeklenimi stebri. Uklon stebrov je preprečen z medsebojnim zamikom. Pri tleh so montirani na jeklene čevlje, ki so vbetonirani v plitek temelj. Nad primarno jekleno konstrukcijo je sekundarna lesena podkonstrukcija s pločevinasto kritino.

zavetrovanje z jeklenimi križi

armiranobetonska konstrukcija novega objetka

sanacija starega objekta

kortenaste cevi premera 2,5 do 7 cm

jekleni IPE-profili16 cm

jekleni L-profili18 cm

shema konstrukcije pripenjanja nadstreška na obstoječi zid

shema uporabe konstrukcijskih elementov


Materiali in fasade5.3

Uporaba materialov pri projektu jasno ločuje obstoječo konstrukcijo od nove intervencije, hkrati pa vzpostavlja z njo odnos. Z materiali je poudarjeno tudi občutenje posameznih elementov. Najpomembnejši je dialog nove nadstrešne povezave objektom stare kulisarne. Povezava omogoča prehajanje skozi območje in v prostore obstoječega masivnega objekta.

Konstrukcija obstoječega objekta je izvedena v kombinaciji opeke in betona. Materiali so na površinah zidov vidni in ustvarjajo zanimiv kolaž tekstur.

Zaradi želenega občutka lebdenja je nadstrešna poteza sestavljena iz lahke kovinske strehe in tankih polic iz kortena, ki jo podpirajo. Nadstrešek deluje lahkotno v primerjavi s trdim masivnim objektom. Z uporabo kovinskega materiala se navezuje na okolico, ki je polna motivov iz kovine (ograje balkonov obrnjenih na dvorišče, mrežaste obloge podhodov Tivoli in Kongresni trg, spomenik Ivanu Cankarju kiparja Slavka Tihca ...). Za korten je značilna površinska korazija, kar vzpostavlja dialog s teksturami zidov in patinastimi materiali obstoječe kulisarne. Ovoj iz tankih kovinskih palic prekrije tudi novi prizidek. S tem jasno pokaže, kaj je v prostoru novo, in ga poveže z nadstrešno potezo.

Nova fasada nadstrešne povezave in prizidka objektu kulisarne od daleč deluje kot ovoj, percepcija pa se spremeni, ko stopimo blizu in začutimo materialnost in površino koradiranega železa. Pogled izpod nadstreška je zaradi različnih gostot lamel filtriran.

Volumen, v katerem je knjižnica, je izveden v vidnem betonu, kar mu daje monoliten videz. Groba obdelava površine nadaljuje princip poteze skozi območje, tako da ohranja izrazito vertikalno strukturo.

Notranje stene obstoječega objekta se premažejo z belim ometom, da nudijo nevtralno podlago za razstave, struktura stene pa skozi premaz ostaja vidna. S tem se ohrani jasen izraz starega, ki ga beremo skozi različne teksture. Obstoječe odprtine velikega volumna se ohranijo, slabo ohranjene lesene okvirje pa zamenjajo novi - kovinski. Intervencija v velikem prostoru objekta je prav tako iz kortena, da deluje lahkotno v nasprotju z masivnimi stenami.

Kombinacija starih opečnih in betonskih zidov s kovinsko intervencijo v kulturnem centru Matadero v Madridu (zgoraj).

Grobo obdelan vidni beton z izrazito vertikalno strukturo Muzeja Clifford Still (levo v sredini) in kapele brata Klausa (desno).

Prisotnost motivov iz kovine v okolici območja obdelave. Spomenik Ivanu Cankarju kiparja Slavka Tihca (levo spodaj) in kovinske obloge Plečnikovega in Tivolskega podhoda skupine Prostorož (desno spodaj).

http://static.dezeen.com/uploads/2009/05/castelo-2.jpg

http://academiaparis.files.wordpress.com/brder-klaus-chapel-3.jpg

www.prostoroz.org

www.prostoroz.orgfoto: Andrej Žerovnik

http://static.dezeen.com/uploads/2009/05/castelo-2.jpg

www.archdaily.net/7681555-2.jpg www.archdaily.net/7681565-7.jpg


Instalacije

Primarno se objekta napajata iz obstoječih komunalnih priključkov – vodovoda, elektrovoda in kanalizacije. Dovodi so speljani po instalacijskih jaških v jedrih objektov, pod stropovi, talno in v stenah. Zrak je v prostor vpihan s konvektorji. Ogrevanje dela pod nadstreškom ni predvideno, saj je odprt in del zunanjega prostora.

Novi in obstoječi objekt sta v celoti klimatizirana. Centralni klimat se v galeriji nahaja v kletni etaži, v knjižnici pa na strehi objekta. Predviden je kanalski razvod z odprtinami v tleh in stropu, ki omogoča srk oziroma odvodnjavanje zraka iz prostora.

Toplotna oskrba objektov je predvidena s priključitvijo na plinovod. Posamezni prostori so ogrevani s talnimi konvektorji oziroma s talnim ogrevalnim sistemom za enakomernejše gretje površin.

Požarna varnost

Že prvotno je bila požarna varnost stare kulisarne skrbno načrtovana. Projektant je preučeval podobna poslopja v tujini, kjer so imeli izkušnje z sodobnejšimi kulisarnami, ter je spoznal tudi nekatere pomanjkljivosti, katerim se je sam lahko pri svoji zasnovi izognil. Program je vseboval mnogo prostorov, v katerih so bile shranjene vnetljive stvari. V primeru požara se ogenj ni smel razširiti na druge prostore in zlasti ne na sosednja poslopja. To je veljalo tudi za gledališko garderobo.

Nova zasnova objektov je zelo odprta, armiranobetonska jedra pa omogočajo evakuacijo iz prostorov. Zagotovljene so tudi primerne poti in razdalje za umik v vseh etažah.

Prostori so razdeljeni na požarne sektorje glede na velikost in namembnost. Energetski prostor v kleti galerije je ločena požarna celica.

5.4

5.5


GRAFI=NI DEL6.0

Ureditvena situacija 1:500

Tloris kleti 1:200Tloris pritličja 1:200Tloris medeteaže 1:200Tloris nadstropja 1:200

Prerez A-A 1:200Prerez B-B 1:200Prerez C-C 1:200Prerez D-D 1:200

Fasadni pas 1:25

Prostorski prikazi


Ureditvena situacija 1:500


Tloris kleti 1:200


Tloris pritličja 1:200


Tloris medetaže 1:200


Tloris nadstropja 1:200


Prerez A-A 1:200


Prerez B-B 1:200


Prerez C-C 1:200


Prerez D-D 1:200


Fasadni pas 1:25


Prostorski prikaz


Prostorski prikaz


Prostorski prikaz


Prostorski prikaz


Zaklju;ek

Poleg tega, da omogoča razstavljanje fotografskih zbirk, je potrebno Center fotografije razumeti kot študijo relacije fotografija - gledalec - prostor. Verjamem, da z vzpostavitvijo odnosa med tremi, lahko vplivamo na vzgojo in izobraževanje ter s tem spodbujamo posameznike h kreativnosti in razvijanju lastnega jaza.

‘I believe that the way people live can be directed a little by architecture.’

Tadao Ando


Viri in literatura

SONTAG, Susan, 1978. On photography. New York: Dell.

ERJAVEC, Aleš, 2009. Estetika in politika modernizma. Ljubljana: Študentska založba.

PALLASMAA, Juhani, 2012. Misleča roka. Ljubljana: Studia humanitatis.

BAUDRILLARD, Jean, 1999. Simulaker in simulacija. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.

DUVE, Thierry de, PELENC, Arielle, GROYS, Boris, 1996. Jeff Wall. London: Phaidon.

DUVE, Thierry de, 2007. Time exposure and snapshot: the photograph as paradox. Documents of contemporary art, str. 52-61.

WALL, Jeff, 2007. Selected essays and interviews. New York: The museum of modern art.

ALEXANDER, Christopher, 1977. A pattern language: towns, buildings, construction. New York: Oxford University Press.

TARKOVSKIJ, Andrej, 1997. Ujeti čas: razmišljanja o filmu. Ljubljana: EWO.

VREČAR, Metka; PETERŠIN, Nataša; ZABEL, Igor, 1988. Teorije razstavljanja. Ljubljana : Zavod za odprto družbo - Slovenija, Sorosov center za sodobne umetnosti.

KAMBIČ, Mirko, KOVIČ, Brane, KREČIČ, Peter, BERNIK, Stane, LAMPIČ, Primož, 1989. 150 let fotografije na Slovenskem. Ljubljana: Mestna galerija.

ZUMTHOR, Peter, 1998. Thinking architecture. Berlin: Birkhäuser.

EL CROQUIS, RCR architects, Madrid, 2008.

LOS, Sergio, 2009. Carlo Scarpa. Köln: Taschen.

Spletni viri:

http://en.wikipedia.org/wiki/http://www.jr-art.net/http://www.archdaily.com/http://www.rencontres-arles.com/http://wd.ggili.com/en/highlights/video-lacaton-vassal-palais-de-tokyo-paris-150http://www.moma.org/interactives/exhibitions/2007/jeffwall/http://www.jordibadia.com/


Zahvalil bi se staršem za podporo v času študija.

Klari za prijetno družbo in nasvete.

Vojtehu in Maruši za pridobljeno znanje.

Prof. dr. Alešu Vodopivcu za mentorstvo pri diplomi.

Josipu za pomoč pri zasnovi konstrukcije.

Petru Ruachu za informacije in reference.

Prijateljem za pomoč in podporo v zadnjih dneh ... in za vse lepe trenutke v zadnjih letih.

Ljubljana, 20. 6. 2012.