^arovni{ka knjiga II ali kako je izginila {olaos-zetale.splet.arnes.si/files/2020/05/Carovniska-knjiga-2.pdf · dal. Sit je bil njenega zalezovanja, ki je postajalo vse huj{e, odkar

$Page 1: ârovni{ka knjiga II ali kako je izginila {olaos-zetale.splet.arnes.si/files/2020/05/Carovniska-knjiga-2.pdf · dal. Sit je bil njenega zalezovanja, ki je postajalo vse huj{e, odkar$
Alenka Klop~i~ilustrirala Marta Bartolj

ârovni{ka knjiga II

ali

kakoje izginila

{ola

Carovniska knjiga 2 slikanica.qxd 19.10.2011 22:25 Page 1


3

Tara, Lara! A danes ne mislita vstati?" je tako

kot vsako jutro robantila Sara, ki je za razliko

od sester la`je vstajala. To je izkoristila za

pripravo omamno dobrega napitka ~arapina, s kate-

rim je tako vsak dan razvajala svoji najstni{ki sestri.

"Dajmo no, punci! Na mizi vaju è ~aka ~arapino za

bolj{i dan!" je {e enkrat glasno zavpila in pred bu~o

Dondalabumbo poloìla Tarino najljub{o modro, La-

rino zeleno in svojo roza skodelico, iz vseh pa se je vil

topel in di{e~ vonj, da so se Dondalabumbi male rde-

~e o~i kar malce zarosile.

"Mislim, da je Tara è {la," je v kuhinjo zaspano

pridrsala Lara.

"Aja? Brez ~arapina?" je kar malce uàljeno vpra{ala

Sara, ki se ji je è dozdevalo, kako je z njuno zalju-

bljeno sestro. Pono~i, ko sta onidve ~arali v kleti, ki

è dolgo ni bila dele`na pleskanja, da so bile stene

najprej vijoli~ne, potem rde~e pa rumene in na koncu

~isto {ekaste, je Tara odletela k svojemu Janu. Na-

vadno se je usedla na debelo vejo drevesa ob njego-

vem oknu in ga opazovala, kako spi.

Z drevesa je tako pred nekaj dnevi opazila tudi

nepridiprave, ki so hoteli vlomiti v hi{o poleg Janove.

Hitro je frcnila s palcem in kazalcem, izgovorila

~arobno besedo in è so se vhodna vrata, v katerih

klju~avnico sta nepridiprava ravno vtikala ì~ko, s

silo odprla in bu~no tresknila nazaj. V hi{i so se hipo-

ma pri`gale vse lu~i, nepridiprava pa sta povsem pre-

stra{ena in zbegana stekla najprej na eno stran vrta in

nato na drugo. Ko je stopil iz hi{e Lorenin o~e – Tara

je {ele takrat ugotovila, da je Lorena Janova soseda –,

sta se nepridiprava v ~rnem zaletela drug v drugega

in obleàla na tleh, dokler ju ni odpeljal policist

Branko.

Spet neko drugo no~ se je zgodilo, da je v hi{i preko

ceste neumorno jokal dojen~ek.

Star{a sta bila è tako utrujena od njegovega joka, da

sta se za~ela prepirati. A ko je Tara tlesknila s prstoma

in izgovorila ~arobno besedo, je dojen~ek prenehal jo-

kati in star{a sta se pomirjeno odpravila spat.

To jutro pa se je odlo~ila, da Jana po~aka pred vrati

in da gresta skupaj v {olo. Sestri bosta è vedeli, kje

je, si je mislila.

In tudi sta.

"Prav, bova {li pa sami v {olo," je vstala od mize

Sara. Tarin ~arapino je zlila v kaktus na okenski poli-

ci v kuhinji, da so iz njega v trenutku pognali ~udo-

viti pisani cvetovi.

"Pa saj ve{, da bo vedno ve~ z Janom. Kar sploh ni

slabo. Ko sta skupaj, se bolj u~ita, si pomagata, se

“

ârapino za bolj{i dan!




6

veliko smejeta … Tara pa je sre~nej{a zaradi vsega

tega," je dejala Lara.

"Ja, saj vem. Samo ..."

"Ja, pogre{a{ jo, vem. Saj jo tudi jaz," je Lara vede-

la, kaj mu~i Saro. Stopila je k njej in jo objela.

"Tudi jaz jo," je dodala {e Dondalabumba, da sta se

obe zasmejali.

Sestri sta pozdravili bu~o in se odpravili v {olo.

***

"Kaj pa je? Kaj se je zgodilo?" sta spra{evali Lara in

Sara, ko sta se drenjali skozi mnoìco, ki je stala na

mestu, kjer bi morala stati {ola. Ko sta se uspeli pre-

riniti skozi, je pred njima zazevala ogromna luknja.

"Kje pa je {ola?" je zajecljala Lara.

"To sem se tudi jaz vpra{ala, sestrica," se je k njej

obrnila Tara. Lara in Sara je, zaslepljeni od presene~e-

nja zaradi nenavadnega izginotja, sploh opazili nista.

"Kako je lahko izginila {ola?" je vpra{al tudi Jan, ki

je stal poleg Tare. Dekleta so se le spogledala.

Zdelo se je, da nikomur ni prav ni~ jasno, dokler

niso na drugi strani roba ob tej ogromni luknji zagle-

dali Loreno, Anabelo in Rozalijo. Medtem ko sta

Anabela in Rozalija z rokami na ustih strmeli v lukn-

jo, pa je Lorena s priprtim pogledom in prikritim na-

��


7

sme{kom strmela naravnost v tri ~arovnice. Njen po-

gled se je zdel zares nenavaden. êz obraz ji je padal

srebrn pramen, ki ga tam prej ni bilo. Tri ~arovnice

so se po~asi in previdno, da niti Jan ni opazil, zaden-

jsko umaknile nazaj v mnoìco.

***

"Morala bi priti domov!" se je sama nase hudovala

Tara, ko so stopile ven iz mnoìce.

"Kaj pa govori{? Kak{no povezavo ima to z izginot-

jem {ole?" je vpra{ala Lara.

"Prvi~ v ìvljenju nisem spila tvojega ~arapina pa

poglej, kaj se je zgodilo!" je è hlipala Tara.

"Ah, daj no! To pa res nima ni~ s tem!" se je nas-

mehnila Sara.

"Vedno ga spijem za bolj{i dan … Pa si poglej za-

~etek dana{njega dne," je spustila prvo solzo Tara,

njeni kodrasti ~rni lasje pa so od morja ~ustev, ki so

jo preplavljala, izgubili ves lesk.

"Daj no, sestrica, saj bomo re{ile zadevo," je k ses-

trama stopila Lara in obe prijela za roki. Ko so takole

stale v krogu in se dràle za roke, so bile zmedene kot

{e nikoli. Niso si mogle predstavljati, kdo ima tolik-

{no mo~, ki – kot se zdi – presega njihovo. In kdo bi

to mo~ izkoristil za to, da bi izginila {ola ...

��



Lorena in Van Hlod

Bravo, Van Hlod! Briljanten si!" je sam sebi

vzklikal stari Van Hlod, ki mu {e vedno ni

dalo spati, da je spodletel njegov zadnji po-

skus razkrinkanja treh ~arovnic v primeru izginotja

Gradi{kega jezera.

Po dnevih in no~eh globokega razmi{ljanja in sno-

vanja hudobnega na~rta, s katerim bi dokon~no raz-

kril Saro, Laro in Taro, kot je razkril njihovo mamo,

je kon~no na{el re{itev.

"Lorena!" je zaklical in skoraj poletel skozi ogrom-

na èlezna vrata svoje ~rne vile na tretjem hribu od

Lukovice. Od razburjenja pa je skoraj izgubil svoje

~rne {kornje z neverjetno visokimi petami, s pomo~jo

katerih je skril svojo majhnost.

Lorena, ki je s po~asnim in o{abnim korakom sto-

pala po ulici proti svojemu domu, ni niti slutila, da

jo nekdo opazuje izza drevesa, na katerem je zadnje

no~i preìvljala Tara in bdela nad spe~im Janom.

Tokrat Tare ni bilo, da bi ji pomagala – pomagala bi

ji, ~eprav Lorena ni bila njena prijateljica, ampak

prej tekmica. V bliìni ni bilo nikogar drugega, ki bi

ji lahko prisko~il na pomo~.

"[alabum!" se je iznenada sli{alo in ko je Van Hlod

stopil izza drevesa, je Lorena è nepremi~no stala s {e

vedno odprtimi o~mi. Z roko je ravno segala v {olsko

torbo po klju~, s katerim bi si odklenila vrata svojega

doma. Njene o~i, ki so zaznavale vse dogajanje, so

tedaj videle Van Hloda, kako je pripeljal velik avto, v

katerega jo je naloìl – zamrznjeno v veliki kocki ledu.

“


10

"Lorena, Lorena, tako ljubosumna in zavistna," je

sli{ala Van Hlodov glas, ko se je kocka, v katero jo je

zamrznil in jo ugrabil izpred doma~ega praga, stopi-

la. Globoko je zajela sapo.

"Prav to ljubosumje in ta zavist bosta naredila iz

tebe najmogo~nej{o ~arovnico na svetu!" je bil nav-

du{en stari spletkar.

"Kaj?" je prestra{eno vpra{ala sicer vedno naduta

najstnica.

"[alabum – ~ar – bar!" je zatulil stari Van Hlod, ko

je v Loreno uperil veliko palico, s konca katere je sija-

la fluorescen~no zelena svetloba.

Ni bilo potrebno ponoviti ~arovni{kega izreka, saj je

bila Lorena è uro~ena. Njene o~i so se obarvale pov-

sem ~rno in rjave lase ji je zdaj prekril srebrn pramen.

"[ola mora izginiti!" se je k Van Hlodu obrnila uro-

~ena Lorena.

"Tako je! Pridna punca!" se je zareàl stari Van

Hlod in jo pospremil ven iz svoje velike ~rne vile.

Vedel je, da bo urok zdràl tako dolgo, kot je po-

trebno – dokler Lorena ne za~ara {ole, da bo ta poni-

knila v doma~em kraju in se pojavila na ~isto drugem

koncu sveta. Naslednje jutro pa se ne bo spomnila

prav ni~esar ve~, le {e bolj se bo zavedala svoje zavi-

sti, ljubosumja in zlobe do Tare.


11

Kako je izginila {ola?

Lorena? Lorena?"

"Hm? Kaj?" Lorena je {ele zdaj sli{ala glas

Anabele in za~utila roko Rozalije, ki jo je stre-

sala, ko je spet odplavala z mislimi neznano kam.

"Kaj ti je zadnje ~ase, Lorena?" je vpra{ala Anabela.

"Ja, tako ~udna se zdi{!" je dodala Rozalija.

"Ah, ne pretiravajta," ju je odrinila Lorena. [e

vedno so gledale v veliko luknjo, kjer je {e prej{nji

dan stala {ola.

"Kam bi lahko izginila na{a {ola?" je bila zaskrblje-

na Rozalija.

"Daj, poslu{ajta se! Kam bi lahko izginila {ola? Kaj ti

je zadnje ~ase, Lorena?" ju je za~ela opona{ati vidno pre-

druga~ena Lorena. Njej sta se dekleti vedno prilagajali.

Vedla se je tako vzvi{eno, da sta ji hoteli le ugajati. To-

da sedaj je bila tako druga~na, da sta se je kar malce bali.

"Em, oprosti," je zajecljala Rozalija.

"Pomiri se," ji je prigovarjala Anabela.

"To, da ni {ole, je ~isto super!" je zaploskala Lorena.

"Bom lahko ve~ ~asa preìvela s svojim sosedom Ja-

nom!" Obrnila se je na peti, Rozalija in Anabela pa

sta se le spogledali.

***

"Jaaan! Jaaan!" je vpila Lorena in tekla za Janom. Ta

je sam stopal po ulici, ki je vodila do hi{e, kjer je

ìvel in je stala poleg tiste, kjer je ìvela Lorena.

"Joj, pa ne è spet," si je zamrmral, ko jo je zagle-

dal. Sit je bil njenega zalezovanja, ki je postajalo vse

huj{e, odkar se je videval s Taro. A je hitro skril neje-

voljo in jo le pozdravil: "@ivijo, Lorena."

“

��


12

"@ivijo, Jan!" je zasopihala Lorena in se mu nasme-

hnila tako prisiljeno, da je bila v trenutku {e sama

sebi nadle`na.

"Kaj pravi{ na tole danes? Kar ni ve~ {ole, kaj?" se

je {e kar smejala.

"No, meni se to ne zdi zabavno," ji je resno odgovoril.

"Ja, ima{ prav," se je v hipu navidezno zresnila. "ê

ho~e{, se lahko tudi skupaj u~iva ..."

"Oprosti, Lorena, a danes mi ni do u~enja," je dejal

Jan in zavil k svoji hi{i.

"No, prav, pa jutri. Se vidiva!" je {e zaklicala za

njim, ko je è zaprl vrata.

***

"Dondalabumba, zakaj bi kdo hotel, da izgine

{ola?" je vpra{ala Lara, vse tri ~arovnice pa so se po-

sedle za mizo, na kateri je stala njihova vsevedna

bu~a.

"Zato, da razkrinka vas," je odvrnila bu~a.

"Ampak … Ne razumemo," je zamomljala Sara.

"Tudi jaz nimam ~isto jasne slike v tem primeru.

Kaj takega se mi {e ni zgodilo," je nadaljevala

Dondalabumba. "Vidim Van Hloda, za katerega vem,

da je cele dneve in no~i poglobljen v ~arovni{ke

knjige snoval na~rt, kako vas bo razkril in se

ma{~eval za poniànje ob Zimskem festivalu, ampak

vidim {e eno senco. Mislim, da je dekle ..."

"Kaj? Ima Van Hlod pomo~nico?" je napeto vpra{a-

la Tara.

"Zdi se tako, ampak ne vem, zakaj je povsem v

senci," je bila zmedena tudi bu~a Dondalabumba, ki

sicer nikdar ni bila zmedena.

"In kako naj pridemo zadevi do dna?" je vpra{ala

Sara.

"Eno je gotovo: najprej morate ugotoviti, kako je

izginila {ola," je zavzdihnila Dondalabumba.

��


13

Anabela in Rozalija

Jan?" je zaklicala Tara, ko je ta ravno stopal v

Lorenino hi{o.

"O, ìvijo!" je presene~eno pozdravil. "Nisem

vedel, ali bo{ danes pri{la naokoli. Lorena pa me je

prosila, ~e ji pomagam pri matematiki ..."

"Ja, saj nima{ ni~ proti, kajne?" se je hudobno nas-

mehnila Lorena.

"Ne, sploh ne. Uspe{no u~enje!" se je Tara sunkovi-

to obrnila in odhitela po poti, po kateri je pri{la.

"Tara?" se je Jan ozrl prek Loreninega ramena, ko je

è stal v njeni hi{i, ona pa je sunkovito zaprla vrata.

***

Ko je Tara pritekla do mesta, kjer je {e dan prej

stala {ola, sta tam {e vedno sedeli Anabela in Roza-

lija, poleg njiju pa sta è bili Sara in Lara.

"Lorena in Jan se u~ita, tako da je zagotovo ne bo

sem," je dejala Tara.

"Dobro," je odvrnila Sara in se obrnila k Anabeli in

Rozaliji. "No, kaj je bilo zadnje ~ase z Loreno?"

"Saj vam praviva, da je bila res ~udna," je dejala Anabela.

"Zgodilo se je kar ~ez no~," je dodala Rozalija.

"Kot bi jo nekdo za~aral," sta zamomljali vidno

pretreseni.

"Dobro, punci, potem potrebujemo va{o pomo~," je

dejala Tara.

"Najino pomo~?" sta se odzvali Anabela in Rozalija.

"Ja, vse skupaj gremo do Van Hloda," je dejala

Lara. Nadaljevala je: "ê je tako, kot pravita, ima go-

tovo on nekaj pri tem!"

"Prav. Pa pojdimo," sta odvrnili Anabela in Ro-

zalija ter vstali.

Pet deklet se je hitro odpravilo proti hribu, na

katerem je stala ~rna vila gospoda Van Hloda, nadnje

pa se je è spu{~ala hladna tema.

“

��





17

Van Hlod v svetlobi resnice

Van Hloda ni doma!" je zatulil Van Hlod z no-

tranje strani vhodnih vrat, ko so dekleta po-

zvonila in s pestmi udarjala po njegovih vratih.

"Kako vas ni doma, ~e pa vas sli{imo?" je zavpila

Lara.

"Sli{ite mojega papagaja!" je zatulil nazaj in se v

istem hipu prijel za usta, ker je doumel, kaj je rekel.

Dekleta so se spogledala in tri ~arovnice so vedele,

da bodo morale uporabiti svojo mo~, da bodo odpah-

nila velika vrata.

Sara se je obrnila k Anabeli in Rozaliji, ki sta stali

za sestrami in jima s prstom pokazala nekam v dalja-

vo: "Poglejta!"

Ko sta pogledali za njenim prstom, sta Lara in Tara

frcnili s palcem in kazalcem, za{epetali ~arobno bese-

do in è odpahnili vhodna vrata.

"Kaj pa je?" sta vpra{ali Anabela in Rozalija.

"Em, luna!" si je izmislila Sara in hitro stopila za

sestrama, ki sta è stali v mra~ni vili.

Anabela in Rozalija sta se spogledali; polna luna ju

ni ganila. Malce boje~e sta stopili v ogromno vilo

~uda{kega Van Hloda. Nista si mislili, da bo to kdaj

potrebno, toda ~e bo kaj pomagalo Loreni, nista

imeli izbire. Ne da bi se zavedali, sta se od strahu

prijeli za roke.

"No, povejte nam, gospod Van Hlod, kaj ste nare-

dili z Loreno!" je bila neu~akana Tara. Ni si priznala,

toda v sebi se je bala, da ima Lorena sedaj tak{no

mo~, da bo uro~ila tudi Jana.

"Kaj se pa to pravi?! Vdrete v moj dom in me

takole napadate!" je bil jezen Van Hlod, ki je kot

kak{na ranjena ìval kroìl po veliki dnevni sobi, v

kateri so stali, o~i pa so mu divje begale sem in tja in

iskale moèn izhod.

"Saj vas ne napadamo, le vpra{amo," je odvrnila Lara.

"No, ~e se ~utite napadenega, morda res nekaj skri-

vate," ga je lovila za besedo Sara.

“




20

"Ni~ se ne ~utim napadenega, ker nimam kaj skri-

vati. Lorena je ..." je è za~el govoriti Van Hlod, a

utihnil, ko je v ogromni dnevni sobi z izjemno viso-

kimi stropi zagledal manj{o luknjo ob svojem kami-

nu, za katero sploh vedel ni. Morda bi pobegnil kar

skoznjo! Toda zagotovo ga bodo ~arovnice pri~arale

nazaj. "Joj, res sem v godlji," si je zamomljal.

"Kaj si rekel, starec? Lorena je kaj?!" je stopila v

ospredje Anabela. Tri ~arovnice so se le spogledale,

saj je {e niso videle tak{ne. Vedno je le stala ob Loreni

in se smejala njenim neslanim {alam.

Nad njenim izbruhom je bila presene~ena tudi è

povsem prestra{ena Rozalija, ki je stopila korak nazaj.

"No, saj nisem tako star," je na presene~enje vseh

odvrnil Van Hlod. "Pijem tudi nek napitek za mla-

dost," je è za~el govori~iti, da bi preusmeril tok doga-

janja, ko ga je sunkovito potegnila v zrak nevidna sila.

Tri ~arovnice so vanj uperile svoje prste in zdelo se

je, kot da iz njih prihaja mo~na rumena svetloba. Ta

je objemala Van Hloda, ki je lebdel nad dekleti sko-

raj pri vrhu stropa svoje temne dnevne sobe. Ogenj v

kaminu je ugasnil in okna so se sunkovito odprla, da

je skozi sobo zavel leden no~ni zrak.

Rozalija, ki je stala za vsemi, je omedlela, Anabela

pa je otrpnila in izustila: "Kaj za ...?"

Sara ji je, ne da bi pri tem odmaknila pogled z Van

Hloda, odgovorila: "Brez skrbi, Anabela.

Zdaj ti bo odgovoril na vpra{anje."

"Ker ga obdaja svetloba resnice, ne more lagati," je

dodala Lara, ki je prav tako nepremi~no gledala v

Van Hloda.

"Daj, ponovi mu vpra{anje," jo je spodbudila Tara,

prav tako s pogledom uperjenim v lebde~ega starca.

"Lorena je … Kaj?" je ponovila zadnje vpra{anje

Anabela in pogledala Van Hloda, ki se je zdel kot

vo{~ena lutka v zraku. Premikale so se le njegove o~i.

êprav je èlel sprva re~i, da je Lorena sama pri{la

k njemu po nasvet, kako naj doseè, da se bosta Jan

in Tara skregala, pa zdaj res ni mogel lagati. êprav


21

je èlel povedati zlagano misel, se mu je jezik odvezal

in govoril je le resnico, ki je ni èlel povedati.

"Lorena je bila za~arana le za tisto no~, ko je izginila

{ola. Potreboval sem njeno zavist in ljubosumje, da

sem lahko iz nje napravil prvovrstno ~arovnico, ki je

za~arala, da je {ola izginila. Da je za~arala {olo, je èlela

tudi sama, prav zaradi svojega ljubosumja in zavisti do

Tare. Tako bi imela ve~ ~asa za soseda Jana ..."

"Toda zakaj ste vi èleli, da {ola izgine?" mu je sko-

~ila v besedo Rozalija, ki se je è zavedla in vstala s

pra{nih tal.

"Da bi lahko za to obtoìl te tri ~arovnice!" je zavpil

Van Hlod, da se je rumena svetloba resnice, ki ga je

objemala, vidno zatresla. "To sem hotel storiti danes,

ko se zbere ob~inski svet, vas pa bi potem za vedno

izgnali iz na{ih krajev!" se je zlobno zareàl.

"Ampak, gospod Van Hlod, ali ne vidite, da vi upo-

rabljate mo~i le v zle namene?" je vidno uàlo{~ena

zavpila Lara.

"Mladi moramo hoditi v {olo, se u~iti in se druìti!"

se ji je pridruìla {e Sara.

"@e, toda ne ve! Ve ste ~arovnice!" je ostal nepriza-

det Van Hlod. "Tako kot je bila va{a mama in pred

njo njena ..."

"Kaj vas to briga! Saj so dobre ~arovnice!" je zavpi-

la Anabela.

Njena izjava je presenetila sestre, da so vse v

~arovni{ki sekundi obrnile poglede v njo, Van Hlod

pa je ob tem bole~e {trbunknil na tla. Sli{al se je le

njegov: "Auuu!"

Ko se je pobiral s tal, je Tara vpra{ala Anabelo: "Ali

ste vedele, da smo ~arovnice?"

"No," je stopila korak nazaj Anabela, prednjo pa se

je zdaj postavila Rozalija. "Dozdevalo se nam je, da

ste malo druga~ne, ja," je iskreno odgovorila.

"Malo druga~ne?" je vpra{ala Lara.

"No ja. Vedno se drìte bolj zase, ìvite same v tisti

pisani hi{i in pogosto ljudje pono~i opaàjo nena-

vadne stvari, ki vodijo k vam," je pojasnila Anabela.


"Na primer?" je vpra{ala Sara.

"Na primer muc u~iteljice Majde. Nekega dne je v

prometni nesre~i izgubil ta~ko, naslednji dan jo je

imel è nazaj. Zdaj ga u~iteljica ves ~as i{~e po vasi,

vedno pa ga najde ob vratih va{e hi{e," je v eni sapi

zdrdrala Rozalija.

"Hej, kje je Van Hlod?!" je prekinila pogovor Tara.

"O ne, ob~inski svet," je zastokala Lara. Sara pa je

è otipala luknjo pri kaminu, skozi katero se je naj-

br` izmuznil starec.

Tri ~arovnice so se spogledale in hipoma zagrabile

tri metle, ki so stale v kotu Van Hlodove dnevne sobe.

Na njih je bil le prah, ker jih o~itno nikdar ni res

uporabil. V stiku z njihovimi dlanmi pa so metle za-

àrele – Larina rumeno, Sarina rde~e in Tarina srebrno.

ârovnice so se posedle nanje, se obrnile k Anabeli

in Rozaliji in jima pomahale: "Se vidimo!"

"Ja, se vidimo," sta odvrnili Lorenini prijateljici. Ko

sta {e gledali za tremi ~arovnicami, za katerimi se je

zdaj vila le ̀ are~a svetloba, sta zamrmrali: "Kako kul ..."


23

Na ob~inskem svetu

Ko so tri ~arovnice priletele pred lukov{ki

ob~inski dom, je bilo vse tiho, nanje je

sijala le polna luna. V njej so zagledale svo-

jo bu~o Dondalabumbo, ki jim je prikimala: "Pohiti-

te, punce!"

Lara, Sara in Tara so stopile v dvorano, kjer je ta ve-

~er sestankoval ob~inski svet, v katerem je sedel tudi

Lorenin o~e. Sredi zbranih je è stal Van Hlod in kri-

lil z rokami, ko jim je razlagal: "[olo so za~arale tri

~arovnice. @e ves ~as vam govorim, da so med nami!

To so ..."

[e preden je zaklju~il stavek, so pred ob~inski svet

stopile tri sestre.

"Rekel bo, da smo to me," je dejala Tara.

"Ampak me nismo krive, da je {ola izginila," je do-

dala Sara.

"Tega si ne bi nikdar niti v sanjah èlele!" je bila

iskrena Lara.


Zbrani so se le za~udeno spogledali in za~eli nekaj

mrmrati.

"Ne nakladajte! Ve ...!" je spet za~el vpiti in kriliti

Van Hlod, ko ga je prekinila – Lorena.

"Ne, niso bile one."

"Lorena?" je bil za~uden njen o~e.

"Ne, niti nisem bila jaz. Ali pa? Ne vem," je bila

zmedena Lorena. "Vem le, da me od ve~era, ko je

izginila {ola, obhaja nek neznan ob~utek in neka sila

me vle~e proti Van Hlodovi vili."

"Ti! Kaj si ji storil?" je v hipu vstal Lorenin o~e in

se namenil proti Van Hlodu.

"Ni~, jaz …" Previdno je stopil korak nazaj.

"O~e!" je zavpila Lorena in prepre~ila, da bi stresel

hudobnega starca.

"Jaz sem ji samo postregel z napitkom iz jagodi~ja

in cimeta, v njem pa je bilo nekaj pra{ka tiste pija~e,

ki jo pijejo te tri ~arovnice vsako jutro. Pravijo ji ~a-

rapino. Lorena pa se je potem sama odlo~ila, kaj bo

storila," je zdrdral prestra{eni starec, ki je v ~asu, ko

so bile Lara, Sara in Tara v {oli in ko je tudi Dondala-

bumba spala, sunil skozi okno posodo s ~arapinom.

"O, ne," so se spogledale sestre. "Po~akajte!" so

zavpile. "Vemo, kako bomo dobili {olo nazaj!"




27

[ola je nazaj

Na mestu, kjer je stala {ola, so se zbrali ~lani

ob~inskega sveta, ki so hipoma zbobnali na

kup tudi vse ostale krajane. Ti pa so pripel-

jali tudi svoje otroke. Med njimi so stale tudi Sara,

Tara, Lara pa Lorena in Anabela ter Rozalija, ki sta

ravno v pravem trenutku pritekli s hriba, na katerem

je stala Van Hlodova vila. Na poti sta sre~ali tudi

zlobnega starca, ki se je prestra{eno opotekal domov.

Luna, ki je sijala, se je zdela {e ve~ja in polnej{a. Le

~arovnice pa so vedele, da jih preko nje opazuje

Dondalabumba.

"Primite se za roke in zamiìte," je zavpila Tara. V

tistem trenutku je zagledala tudi Jana, ki se je

pridruìl skupini. Ko je videla njegov presene~eni

pogled, mu je le pomeìknila in ga pomirila.

Ljudje so se prijeli za roke in zamiàli. V ospredje

sklenjenega ~love{kega kroga, ki je objemal luknjo,

kjer je stala {ola, pa so stopile tri ~arovnice in Lorena.

"Lorena, ~eprav se ne spomni{, kaj je bilo tiste no~i,

ko si spila Van Hlodov napitek, mora{ dati zdaj vse

od sebe," ji je dejala Sara.

"Van Hlod je potreboval tvoje ob~utke – zavist in

ljubosumje. Sku{aj vse to nakopi~iti in si zraven zaè-

leti, da bi bila {ola na starem mestu," je dodala Lara.

"ê ne pomaga, pomisli na Jana," je dodala Tara in

se ugriznila v ustnico. Tako te`ko ji je {lo to z jezika.


28

"Prav," je odvrnila Lorena, ki ni bila povsem prepri-

~ana, da jim bo uspelo.

Vse {tiri so se razporedile ob zevajo~i luknji in ko

so tri ~arovnice dvignile roke v zrak, je to storila

tudi Lorena.

"Lorena, misli!" ji je zavpila Tara.

Lorena je zaprla o~i, po glavi pa so ji divjale misli

o Janu, Van Hlodu, jagodnem napitku s cimetom ...

in o {oli!

"âr–~ar–~ar!"

"âr–~ar–~ar!"

"âr–~ar–~ar!" so zdaj vpile ~arovnice.

Nad mnoìco se je razlezla bela svetloba. Za hip je

zavladala ~ista ti{ina, nato pa je bilo sli{ati, kot bi

nekaj neverjetno te`kega udarilo ob tla. Ko so ljudje

odprli o~i, so pred seboj zagledali {olo, z neba pa – kot

se je zdelo – so padale drobne, svetlikajo~e se zvezdice.

"To! Jupi! [olo imamo nazaj!" so se razlegali veseli

klici.

Ko je Lorena skakala od vesela v krogu z Anabelo

in Rozalijo, je do nje stopil Jan: "Kje pa so Tara, Lara

in Sara?"

Lorena je pogledala naokrog, a sester res ni bilo

videti. Ne da bi kaj rekli, so vsi {tirje stekli proti pi-

sani hi{i treh ~arovnic, po poti pa se jim je pridruìl

{e Janov prijatelj Peter.


29

@ivljenje s ~arovnicami

Pohitimo, pohitimo!" je vpila Tara, ko so vse

tri zlagale najnujnej{e stvari v svoje pisane

kov~ke.

"Lara, zgrabi {e Dondalabumbo!" je zaklicala Sara.

"Takoj," je odvrnila Lara.

Ko so bile è na vratih svoje pisane hi{e, so na vho-

du zagledale Loreno, Anabelo, Rozalijo, Jana in Petra.

Od presene~enja so jim kov~ki padli iz rok, Lara pa

je skoraj izpustila tudi Dondalabumbo, da je ta è

zajela zrak.

"Kaj pa vi?" je zajecljala Tara.

"Saj gremo," je dodala Lara.

"Ja, pustite nas mimo in ne boste ve~ sli{ali za nas,"

je rekla Sara.

"Ne, no~emo tega!" je zavpila Lorena.

"Ho~emo, da ostanete z nami," je dodala {e Anabela.

"Ja," je pritrdila tudi Rozalija.

Tri ~arovnice so se spogledale, Tara pa se je obrnila

k Janu: "Toda ..."

"Ja, ne predstavljam si, da te ne bi mogel ve~ pelja-

ti na kakav," jo je z nasme{kom prekinil.

"Ali na ~arapino," je v smehu dodala Lorena.

Vsi so se zasmejali. Prva je spregovorila Sara: Nik-

dar nismo èlele, da bi se komu kaj zgodilo."

“



"In res nikdar ne bi storile kaj takega, da bi izgu-

bili {olo," je hitela pojasnjevat Lara.

"Saj vemo," so dejali ostali. "Zdaj pa tudi è vemo,

kako je ìveti s ~arovnicami!" so se zasmejali.

In tako so tri ~arovnice ostale v hi{i svoje mame.

Sokrajani niso nikdar omenjali, kaj se je tiste dni do-

gajalo in verjetno sploh nih~e drug ni izvedel, da so

bili njihovi otroci nekaj dni brez {ole. Sestre so dobile

nove tri prijateljice, Lorena pa se je po novem zagleda-

la v Petra.

Le nekdo ni bil zadovoljen z zaklju~kom te pripeti-

je. Van Hlod je v svoji ~rni vili na hribu, ki ga je ve-

nomer objemala hladna meglica, è snoval nov na~rt,

kako bo odgnal tri ~arovnice ...


Alenka Klop~i~

ârovni{ka knjiga II alikako je izginila {ola

CIP - Katalo`ni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knji`nica, Ljubljana

821.163.6-93-32

KLOPÎ^, Alenkaârovni{ka knjiga II ali Kako je izginila {ola / Alenka Klop~i~; ilustrirala Marta Bartolj. - 1. izd., 1. natis. - Lukovica : Ekoknjiga, 2011

ISBN 978-961-93140-2-9

258103040

Vse pravice so pridràne. Noben del te knjige se brez pisnega dovoljenja avtorice ne sme v nobeni obliki reproducirati ali z uporabo elektronskih sistemov predelovati, kopirati, tiskati, razmnoìti ali raz{irjati. Brez pisnega dovoljenja avtorice je prepovedano javno objavljanje knjige ali njenih delov, distribuiranje in dajanje v najem.

ilustrirala

lektorirala

oblikovala

izdala

tisk

Marta Bartolj

Maja Su{in

Jamaja, Maja Rostohar

Eko knjiga d.o.o.

Tiskarna Janu{

Ljubljana, oktober, 2011

1. natis, 1. izdaja


Documents

^arovni{ka knjiga II ali kako je izginila {olaos-zetale.splet.arnes.si/files/2020/05/Carovniska-knjiga-2.pdf · dal. Sit je bil njenega zalezovanja, ki je postajalo vse huj{e, odkar