Bela kot mleko, rdeča kot kri

Alessandro D´Avenia

Bodi pristen, izražaj samega sebe, bodi to, kar si! Potem pa, ko skušaš pokazati, kakšen si,

nimaš osebnosti, obnašaš se kot vsi ostali.

Ali pa ti postrežejo s tistim magičnim nekega dne: nekega dne boš razumel, nekega dne, ko boš imel otroke, boš razumel, nekega dne , ko boš imel službo in takrat boš razumel.

Danes hočem razumeti, ne nekega dne!

Ponosen sem nate Leo, zaradi tega, kar si naredil. Verjamem, da si danes začel biti moški. Naredil si nekaj, kar ti ni nihče priporočil ali sklenil namesto tebe. Ti sam si izbral.

Prave sanje se gradi preko ovir. Drugače se ne spremenijo v načrt, temveč ostanejo sanje. Sanje niso že narejene, razodevajo pa se korak za korakom, mogoče celo drugače, kot smo jih sanjali.

Sanje so kot zvezde: šele ko se ugasnejo umetne luči, jih vidiš, kako se svetijo, čeprav so bile tam že prej.

Ko vse postane belo, se naše srce stisne kot zrno leče in ga, čeprav vpije , nihče ne more slišati.

Vedno si zaprt v svoji sobi, ne prepoznam te več, tako ljubek otrok

si bil.

Nekoč sem prebral v neki knjigi, da ljubezen ne obstaja zato, da nas osreči, temveč zato,

da nam pokaže, koliko smo sposobni premagati bolečino.

Nicolassijeva je prfoksa za športno vzgojo. Ženska, stara kakih petdeset let, ki je kot dekle morala biti lepa, a zdaj ni več. Na vse načine skuša igrati mladenko, a je smešna. Nihče pa si ji tega ne upa povedati. Ni kot Carnevalka. Carnevalka je prfoksa za biologijo. Ona je čeprav je stara že petdeset let, še vedno lepa ženska, toda lepa ženska pri petdesetih. Nicolasijeva pa se nasprotno oblači kot kakšna dvajsetletnica,zato je smešna. Kakorkoli že, Silvia mi je povedala, da je Nikolasijeva prišla v šolo v takem minikrilu, da so fantje ponoreli.

Bolečina me sili, da zapiram veke, da skrijem oči. Vedno sem mislila, da bi s svojimi očmi požrla svet. Šele korak za korakom sem spoznala, da je pod zaprtimi vekami vidna vsa lepota sveta.

Mati mi odpre vrata. Gleda me, kot človek pogleda majhnega otroka, ki se je ranil. Mati je

edina ženska , ki mi ostaja. Edina koža, ki mi ostaja. Obstajata dve kategoriji oseb, ki te ranijo. Leo tisti, ki nas sovražijo in tisti, ki

nas ljubijo.

Vedno so bile prve – punce. Kako jim uspe, da zmeraj zmagajo? Če si lepa, ti svet leži pred nogami, izbiraš, kar hočeš, delaš, kar hočeš, oblačiš, kar hočeš… sploh ni važno, itak te vsi občudujejo. Kakšna sreča!

„Ne vem, zakaj sem to naredil, ne vem, zakaj sem se ob tem zabaval, in ne vem, zakaj bom to še ponovil,“ v teh razsvetljenih besedah Barta Simpsona, mojega edinega učitelja in voditelja, je povzeta moja življenjska filozofija.

To je vse. Moj dedek mi je takrat razložil, da se razlikujemo od živali, ki delajo samo to, kar jim ukazuje narava. Nasprotno smo mi svobodni. To je največji dar, ki smo ga prejeli. Zaradi svobode lahko postanemo drugačni od tega, kar smo. Svoboda nam omogoča, da sanjamo, sanje pa so kri našega življenja, tudi če pogosto terjajo dolgo potovanje in kakšen udarec s palico. „Nikoli se ne odpovej svojim sanjam! Ne boj se sanjati, tudi če se ti bodo drugi a hrbtom smejali, odpovedal bi se samemu sebi,“ tako mi je rekel stari oče. Še vedno se spominjam njegovih žarečih oči, s katerimi je poudaril svoje besede.

„Določa te to, kar narediš, ne to kar si.“

Moram ji povedati o sanjah, in ko bo spoznala, da so sanje potrebne, da so nam sanje usojene, bo ozdravela, ker sanje ozdravijo katerokoli slabost,katerokoli bolečino. Sanje obarvajo katerokoli belino.

„Vsi imamo nekaj, česar se sramujemo. Vsi smo zbežali, Leo. A to nas dela ljudi. Šele takrat, ko imamo na obrazu vtetovirano nekaj, česar se sramujemo, začnemo imeti resničen obraz …“

„Podariti drugim lastno bolečino je najlepše dejanje zaupanja, ki ga lahko narediš. Hvala za današnjo uro, Leo. Danes si bil ti učitelj.“

Trenutek, preden v izčrpanosti spanca zapre oči, se hvaležna zazre vame, ja pa v enem samem pogledu, ki ugasne, spoznam, da imam jaz vse tisto, kar ona izgublja: lase, šolo, ples, prijateljstvo, družino, ljubezen, upanje, prihodnost, življenje …Vendar jaz vsemi temi stvarmi ne vem, kaj bi počel.

Se nisi dovolj potrudil. Kot pri luni: vidiš je samo en krajec, toda luna je vedno cela, s svojimi oceani in s svojimi vrhovi, samo počakati moraš, da zraste, da svetloba počasi razsvetli skrito površino. Zato pa je potreben čas.

OŠ Ivana Skvarče Zagorje ob Savi

Sodelujoči:učenci 9. b, starši, učitelji

Pripravili:razredničarka: Nada Brezovar

nadom. razredničarka: Jasna Omerzu

Datum: 25. 3. 2014