RDEČA KAPICAPredelana pravljica po izvirniku

bratov J. in W. GRIM

NEKOČ JE ŽIVELA DEKLICA, KI NI ŠLA NIKAMOR BREZ ŽIVO RDEČE KAPICE, ZATO SO JO VSI KLICALI RDEČA KAPICA. NEKEGA DNE JI JE MAMA DEJALA: »BABICA JE ZBOLELA. ODNESLA JI BOŠ NEKAJ HRANE, KI TI JO BOM NALOŽILA V KOŠARICO.«

IN TAKO SE JE RDEČA KAPICA ODPRAVILA NA OBISK K BABICI, KI JE ŽIVELA V KOČI SREDI GOZDA. KO JE VESELO SKAKLJALA PO GOZDNI POTI, JE NENADOMA PRED NJO SKOČIL VOLK IN JO POVPRAŠAL:»KAM PA KAM RDEČA KAPICA?«»NA OBISK GREM K BOLNI BABICI. KOŠARICO Z DOBROTAMI JI NESEM, « JE ODGOVORILA RDEČA KAPICA.ZVITI VOLK PA JI JE NATO SVETOVAL: »ZAKAJ PA JI NE NABEREŠ ŠE ŠOPEK LEPIH ROŽIC?«»GOSPOD VOLK, TA MISEL PA NI SLABA,« JE REKLA IN ZAČELA NABIRATI CVETJE.MED TEM, KO JE RDEČA KAPICA NABIRALA ROŽICE, JE VOLK HITRO STEKEL K BABICI. POTRKAL JE NA VRATA BABIČINE KOČE. ZASLIŠAL JE SLABOTEN BABIČIN GLAS:»VSTOPITE NAPREJ.« LAČEN VOLK PA JE KAR SKOČIL V SOBO. BOLNO BABICO JE SPODIL IZ POSTELJE IN JO ZAKLENIL V DRUGO SOBO. POISKAL JE SHRAMBO IN POJEDEL VSO HRANO, KI JO JE NAŠEL. KMALU ZA VOLKOM JE PRIŠLA DO BABIČINE KOČE ŠE RDEČA KAPICA. TRIKRAT JE POTRKALA NA VRATA. »KAR NAPREJ,« JE S CVILEČIM GLASOM ZAKLICAL VOLK, KI SE JE PRETVARJAL, DA JE BABICA.RDEČA KAPICA JE VSTOPILA IN V POSTELJI ZAGLEDALA BABICO, KI PA JE ZGLEDALA ZELO ČUDNO. PRESENEČENO JO JE VPRAŠALA:»BABICA, ZAKAJ IMAŠ TAKO VELIKE OČI?«VOLK JE S CVILEČIM GLASOM ZACVILIL:»DA TE BOLJEEE VIDIM.»»BABICA, ZAKAJ PA IMAŠ TAKO VELIKA USTA?« JE ZOPET PRESENEČENO VPRAŠALA RDEČA KAPICA.VOLK JE TOKRAT ZARJOVEL:»DA STRAŠNO ZATULIM HHHOOOOUUUUUUUUUUUUU!!!«IN VOLK JE STRAHOTNO ZATULIL, SKOČIL IZ BABIČINE POSTELJE IN ŠE VEDNO LAČEN ZAGRABIL KOŠARICO Z DOBROTAMI, RDEČO KAPICO PA ZAKLENIL K BABICI V DRUGO SOBO. POHRUSTAL JE ŠE VSO HRANE IZ KOŠARICE TER SIT KOT BOBEN ZASPAL V BABIČINI TOPLI POSTELJI.MIMO KOČE PA JE SLUČAJNO ŠEL LOVEC, KI JE ZASLIŠAL BABIČINE IN DEKLIČINE KLICE NA POMOČ. PLANIL JE V SOBO, REŠIL IZ ZAKLENJENE SOBE BABICO IN RDEČO KAPICO, SPEČEGA VOLKA PA NAGLO STRESEL IZ POSTELJE TER GA KRIČE NAGNAL IZ BABIČINE KOČE. VOLK SE JE TAKO USTRAŠIL, DA JE OD STRAHU HITRO STEKEL V GOZD, KJER SE ŠE VEDNO SKRIVA PRED LJUDMI.

1

SNEGULJČICAJacob in Wilhelm Grimm

Priredila Jennifer Greenway

Nekega zimskega dne je kraljica sedela pri oknu in vezla vezenino na ebenovinastem okvirju. S šivanko se je zbodla v prst in tri kapljice krvi so kanile na sneg na okenski polici.

Rdeča kri je bila na belem snegu tako lepa, da je vzkliknila: »Rada bi imela hčerko, belo kakor sneg, rdečo kakor kri in črno kakor ebenovina!«

Kmalu potem je kraljica rodila hčer; njena polt je bila bela kakor sneg, lička so bila rdeča kakor kri in lasje črni kakor ebenovina. Deklici je dala ime Sneguljčica in ne dolgo po tistem umrla.

Sneguljčica je zrasla in postala najlepše dekle na svetu. Bila je tako dobra in prijazna, da so jo imeli radi vsi, ki so jo poznali. Oboževali so jo celo ptički na drevju in živali v gozdu.

Ko je bila Sneguljčica še majhna, si je oče vzel drugo ženo. Ta je bila zelo lepa, vendar ošabna in hudobna, niti pomisliti ni mogla, da bi bila še katera tako lepa kakor ona.

Kraljica je imela čudežno ogledalo in kadar koli se je pogledala vanj, je rekla: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«

In zrcalo je odgovorilo: »Ti najlepša v deželi si tej.«

Vendar pa je postajala Sneguljčica iz leto v leto lepša. Ko se je nekega dne kraljica spet pogledala v ogledalo in vprašala, katera je najlepša, je zrcalo odgovorilo: »Zelo lepa si, tega nihče ne taji. A Sneguljčica je še lepša kakor ti.«

Ko je kraljica to slišala, je pozelenela od zavisti.

Kraljica je poklicala k sebi lovca. »Odpelji Sneguljčico v gozd in v tej škatli mi prinesi njeno srce,« mu je rekla.

Lovec je odpeljal Sneguljčico globoko v gozd. Ko pa ji je hotel izruvati srce, je Sneguljčica milo zajokala: »Prosim, prizanesi mi! Dovoli, da zbežim v gozd in nikoli se ne bom vrnila domov!«

Sneguljčica se je lovcu zasmilila in spustil jo je. Nato je hudobni kraljici nesel srnino srce v dokaz, da Sneguljčice več ni.

Ko je lovec odšel, je ostala Sneguljčica sama v gozdu. Tako zelo se je zbala strašljivih oblik dreves in šuštenja listja, da je začela teči. Divje zveri so se zaganjale vanjo, vendar ji niso storile nič žalega.

2

Sneguljčica je tekla in tekla vse do noči. Tako je bila utrujena, da ni zmogla niti koraka več. Tedaj pa je pred sabo zagledala kočo. Stopila je v kočo, ki je bila zelo čista in lepo pospravljena. Vse v koči pa je bilo zelo majhno. Mizica je bila pogrnjena z belim prtom na njej je bilo sedem krožnikov, ob vsakem pa žlica, nož in skodelica. Ob steni je v vrsti stalo sedem posteljic.

Sneguljčica je bila zelo lačna in žejna. Z vsakega krožnička je pojedla grižljaj kruha in iz vsake skodelice izpila kapljico vode, ker ni hotela samo z enega vzeti vsega. Nato je legla na posteljice, saj je bila zelo utrujena. Kmalu je trdno zaspala.

Nedolgo zatem so se vrnili gospodarji. V hišici je namreč živelo sedem palčkov, ki so vse dni rudarili. Brž, ko so prižgali sveče, so opazili, da je bil nekdo pri njih, ko so bili zdoma.»Kdo je jedel z mojega krožnika?« je vprašal prvi.»Kdo je pil iz moje skodelice?« je kriknil drugi.

In tako se je nadaljevalo, dokler ni sedmi palček zagledal Sneguljčice, ki je trdno spala na njihovih posteljicah. Poklical je še druge in vsi so se začudeno zazrli v spečo Sneguljčico.»Kako je lepa!« so zašepetali in sklenili, da je ne bodo budili.

Naslednje jutro se je Sneguljčica prestrašila, ko se je zbudila in zagledala sedem palčkov. Ampak ti so se ji prijazno nasmehnili in jo vprašali, kako ji je ime. »Sneguljčica,« jim je odgovorila. Nato jim je povedala vse o hudobni mačehi. Palčki so jo vprašali: »Ali ne bi ostala pri nas? Kuhala nam boš in pospravljala, mi pa bomo pazili nate.« Sneguljčica je privolila. Gospodinjila jim je in zmeraj jih je čakala večerja, ko so se vrnili z dela v rudniku.

Sneguljčica je bila vse dni sama doma, zato so jo palčki posvarili, naj bo pazljiva.»Nikomur ne odpiraj,« so ji rekli, »kajti hudobna mačeha bo prav gotovo izvedela, kje si in prišla te bo iskat.«

Prav v tistem trenutku je hudobna kraljica pogledala v čudežno ogledalo in vprašala: »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej!«

In ogledalo je odgovorilo: »Zelo lepa si, tega nihče ne taji. Daleč za gorami pa majhna hiška stoji in v njej sedem palčkov drobnih živi. Tam je Sneguljčica, še lepša kot ti.«

Sneguljčica je bila še živa. Čudežno ogledalo ni nikoli lagalo. Hudobna kraljica se je stresla od besa. Ves dan je naklepala in nazadnje je skovala načrt, kako se bo odkrižala Sneguljčice.

2

Hudobna kraljica je najprej zastrupila jabolko. Polovica je bila bela kakor sneg, polovica rožnato rdeča. Jabolko je bilo videti zelo slastno.

Ko je bilo jabolko pripravljeno, se je kraljica oblekla v ubožno kmetico. Nato je odšla h kočici sedmih palčkov. Ko je kraljica potrkala na vrata, je prišla Sneguljčica k oknu. »Nikogar ne spustim noter,« je zaklicala Sneguljčica. »Samo jabolko bi ti rada prodala,« je odgovorila kmetica. »Na. Poskusi eno!« in ponudila ji je zastrupljeno jabolko. Toda Sneguljčica je rekla: »Ne upam si!« »Se bojiš, da bi te zastrupila?« se je zasmejala kmetica. »Glej, jabolko bom prerezala. Ti vzemi rožnato rdečo polovico, jaz bom belo.« Toda Sneguljčica ni vedela, da je rdeča polovica zastrupljena.

»Prav,« je rekla Sneguljčica, kajti jabolko jo je tako mikalo, da se ni mogla premagati. Željno je zagrizla vanj. Pri priči se je zgrudila mrtva.

Ko so tisti večer prišli palčki domov, je Sneguljčica negibna in bleda ležala na tleh. Klicali so jo in jo tresli, da bi jo zbudili, vendar ni nič pomagalo. Negibno je ležala z zaprtimi očmi.Hudobna kraljica se je v palači zazrla v čudežno ogledalo in vprašala, katera je najlepša. Ogledalo je odgovorilo: »Ti najlepša v deželi si tej.« Končno je bila hudobna kraljica zadovoljna.

Palčki so tri dni jokali ob Sneguljčici. Ker pa je bila videti kakor živa, so naredili stekleno krsto, nanjo pa z zlatimi črkami zapisali njeno ime. Krsto so postavili v gozd.Sneguljčica je dolgo ležala v stekleni krsti, vendar njena lepota ni zbledela. Nekega dne je v gozd prijezdil kraljevič in jo zagledal. Sneguljčica je bila tako ljubka, da se je takoj zaljubil vanjo.

Kraljevič je prosil palčke, naj mu jo dajo in nazadnje so se ga palčki usmilili in privolili. Kraljevič je ukazal služabnikom, naj jo odnesejo v njegovo palačo. Toda na poti se je eden od njih spotaknil. Krsta je padla na tla in košček zastrupljenega jabolka je Sneguljčici zdrsnil iz grla.

Sneguljčica je odprla oči in rekla: »Kje sem?«»Pri meni in želim, da se poročiš z mano in za zmeraj ostaneš pri meni« ji je odgovoril kraljevič.

Kraljevič je bil tako prijazen in iskren, da je Sneguljčica rekla: »Da.«

In veselo so praznovali njuno poroko. Prišlo je vseh sedem palčkov in plesali so in se veselili.Hudobna kraljica je bila tako jezna, da je zbežala v gozd in je ni nihče nikoli več videl. In odtlej sta Sneguljčica in kraljevič srečno živela.

4

OSTRŽEKCarlo Collodi

Ali verjamete, da se vam bodo želje izpolnile, kadar zagledate zvezdni utrinek? O tem vam bo pripovedoval muren MODREC, ki je živel v delavnici mojstra Pepeta.

V majhni italijanski vasici je živel rezbar Pepe. Skupaj z njim sta živela mačkon Figaro in zlata ribica Kleo. Njegova delavnica je bila zvrhano polna lesenih lutk.

Nekega dne je mojster Pepe izrezal posebno prikupno lutko, ki ji je narisal navihan obraz; toda nos se mu je izrezal malce predolg. Ker je lutko ostrgal iz enega kosa lesa, ji je dal ime OSTRŽEK. Lutka je bila podobna prikupnemu fantičku, ki si ga je Pepe že odnekdaj želel.

Ko je lutko dokončal, se je odpravil spat. Pred spanjem se je zazrl na zvezdnato nebo, zagledal utrinek in vzkliknil: «Želim si, da bi Ostržek oživel!«

Ko je ves svet trdno spal, se je nad vas spustila nenavadna svetloba, ki je nenadoma napolnila delavnico in se spremenila v plavolaso vilo. Slišala je Pepetovo željo.

Vila PLAVOLASKA je rekla lutki:»Jaz sem dobra vila in imam moč, da lahko izpolnim želje. Ker si je Pepe zaželel, da bi ti oživel in postal pravi fantič, te bom spremenila v lesenega dečka. Vedno pa moraš

govoriti resnico!« Zamahnila je z roko in lutka je oživela.

Muren Modrec, oblečen v črn frak, z dežnikom v roki in s cilindrom na glavi, je vse to gledal in bil osupel.Vila se je obrnila k njemu in mu rekla: »Nekaj pa Ostržku vedarle manjka – vest. Bi mu pomagal spoznavati razliko med tem, kaj je prav in kaj ni? Ali obljubiš, da mu boš stal ob strani in svetoval, da ne bo zašel na kriva pota?«»Bom ... booom ... bom!« je jecljal Modrec. Vila se je nasmehnila in izginila.

5

Ostržek je veselo tekal po delavnici in hrup je zbudil Pepeta. Komaj je verjel lastnim očem – njegova lutka je plesala in pela. Od veselja je stisnil Ostržka k sebi in vzkliknil: »Hvala ti, zvezda želja, da si uresničila moje sanje!«

Naslednje jutro po zajtrku je moral Ostržek, ki je bil sedaj pravi leseni fant in ne več lutka, seveda tudi v šolo. Z jabolkom v eni in s knjigami v drugi roki se je Ostržek podal na pot v šolo.

Na bližnjem vogalu pa sta ga prestregla dve zanikrno oblečeni

postavi – kruljava lisica ZVITOREPKA in brljavi mačkon MRNJAVI. S prevaro sta ga zvlekla v lutkovno gledališče, katerega lastnik je bil grozni ČRNOBRADEC. Ostržek je brez najmanjšega strahu skočil na lutkovni oder, zaplesal, zapel in se sploh ni zmenil za Modrecova svarila. Prevaranta pa sta medtem že prodala Ostržka za lep kupček denarja Črnobradcu.

Črnobradec je Ostržka, ki se je tresel od strahu, zaprl v ptičjo kletko. Deček je bridko zajokal, murn pa je žalostno povesil glavico, ker ni mogel rešiti prijatelja.

Nenadoma pa se je pojavila pred njima dobra vila Plavolaska in vprašala: »Kaj se je zgodilo Ostržek?« Deček ni hotel priznati, da je šprical šolo in da ga oče zamanj čaka, zato se je zlagal: »Dva velika in močna moška sta me ugrabila in zaprla sem.« Toda joj, ob vsaki besedi, ki jo je izrekel, se mu je nos nekoliko zdaljšal. »Lažeš, lažeš, Ostržek! Tvoj nos te izdaja,« je rekla žalostno Plavolaska. Ker pa vila ni bila trdega srca, se ji je Ostržek zasmilil. S svojo čarobno paličico mu je spet skrajšala nos in mu odprla vrata kletke. Ostržek in muren Modrec sta se odpravila domov k Pepetu.

Toda nenadoma je mimo njiju pripeljala kočija, ki so jo vlekli osli, kočijaš pa je glasno pokal z bičem. Na vozu so sedeli razposajeni otroci, ki so se smejali, kričali in tulili.

6

Ostržek zopet ni poslušal murnovega svarila - razposajenim otrokom se je hitro pridružil, ko je slišal, da se peljejo v čudovito in nenavadano mesto na otoku - Mesto igrač. V tem mestu je vsak otrok jedel kar je hotel. Vsak je spal, kadar je hotel. Vsak je rekel, kar je hotel. Skratka vsak je lahko počel natanko tisto, kar ga je najbolj veselilo. Nikogar ni bilo, ki bi jim ukazoval in nihče jim ni ničesar prepovedoval. Otrokom se je zdelo to nadvse imenitno.

Lastnik tega nenavadnega mesta je bil zavaljen zlikovec - po

imenu STROMBOLI. Poredne dečke je zvabil na zabaviščni otok, kjer so se spremenili v neumne osličke. Potem pa nikoli več niso smeli domov.

Ko je hudobni Stromboli izrekel besedo »osli«, se je v mestu zgodilo nekaj strašnega: vsi razposajeni otroci so nenadoma dobili sivo dlako, dolga ušesa in rep – postali so osli! Tudi Ostržku so zrasla oslovska ušesa in oslovski rep. Nenadoma je Ostržka prevzela groza in skupaj z murnom sta hitro pobegnila iz strašnega mesta in odplavala domov.

Popolnoma izčrpana sta ob sončnem vzhodu dosegla rešilno obalo. Muren je ravnokar zlival vodo iz svojega klobuka, ko je odkril, da valovi ob bregu premetavajo steklenico.»Ostržek, ujemi steklenico! V njej je sporočilo!« je zaklical muren Modrec.Ostžek ga je ubogal. Zagrabil je steklenico in potegnil iz nje list papirja. Muren je naglas prebral sporočilo:»Pepe sporoča, da je bil na poti na zabaviščni otok, ko je morski pes Velikan pogoltnil njegovo barko!«

7

»Rešil bom očka!« je zaklical Ostržek, se obtežil s kamnom, stekel nazaj v vodo in potonil na morsko dno, kjer je zagledal morskega psa Velikana. Velikan je odprl svoje velikansko žrelo in pogoltnil jato rib skupaj z Ostržkom vred. Plaval je z ribjo jato po Velikanovem požiralniku navzdol, do ogromne votline – podobne želodcu. Tam je zagledal Pepeta, ki je skupaj s Figarom, s svoje barke lovil ribe. Ko je Pepe povlekel mrežo, ga je čakalo presenečenje. Med ribami je našel svojega Ostržka. Objel je svojega sinčka in zajokal od veselja.

»Očka,« je rekel Ostržek, »prišel sem te rešit.« Deček je začel lomiti in razbijati kose lesa, ki so plavali naokrog. Zanetili so ogenj. Ko je morski pes začutil vročino, je moral na vso moč kihniti. Ujetniki v njegovem trebuhu so brž skočili na splav, ki ga je odnselo na odprto morje. Tam so našli murna Modreca, ki že ni več verjel, da jih bo še kdaj videl.Valovi so jih odplavili na suho.

Pepe se je počasi zavedel in zagledal Ostržka, kako leži z obrazom navzdol. Bridko je zajokal, ker Ostržek ni kazal znakov življenja.

Žalostni brodolomci so odnesli Ostržka domov in ga položili v posteljo.»Mali Ostržek, tvegal si življenje, da bi rešil starega očeta!« je jokal Pepe.

Neneadoma pa je prostor napolnila bleščeča, modra svetloba in prikazala se je vila Plavolaska. Zamahnila je s čarobno paličico in spregovorila: »Zbudi se, Ostržek! Dokazal si, da si dober fantič! Za nagrado boš odslej živel kot pravi otrok.« Leseno telesce brez življenja je v trenutku postalo živ fantič s kožo in kostmi.

Muren modrec je vse to gledal s solznimi očmi in veselo zamrmral: »Zdaj vem, da se sanje včasih tudi uresničijo.«

8

MALA MORSKA DEKLICA

H. C. Andersen

Daleč na odprtem morju, v najglobljem kraju stoji grad. Tam

spodaj živijo morjani. Kralj morjanov je imel šest otrok, šest

malih morskih princesk, ki so imele oči modre kakor

najgloblje morje, namesto nog pa se jim je telo končalo z

ribjim repom. Ves ljubi dan so se igrale v grajskih sobanah,

na vrtu pred gradom, v potopljenih ladjah in poslušale

zgodbice o človeškem svetu, ki jih je pripovedovala ostarela

babica.

Najmlajša morska princeska je zelo rada poslušala zgodbe o zgornjem svetu. Babica ji je

morala pripovedovati o vsem kar je vedela o ladjah, ljudeh in živalih, prečudno lepo pa se ji je

zdelo, da zgoraj na zemlji, cvetlice dišijo, na dnu morja pač ne, in da so gozdovi zeleni in

ribice, ki jih je videla med vejami, znajo tako glasno in lepo žvrgoleti, da je veselje. To so

ptički, babica pa jim je pravila ribice, sicer je princeske ne bi razumele, saj še niso videle ptic.

»Ko boste dopolnile petnajst let,« je dejala babica, »boste smele splavati iz morja, sedeti v

mesečini na skalah in opazovati velike ladje, ki plujejo mimo, pa tudi gozdove in mesta boste

videle!«

Vsako leto je ena morska princeska dopolnila petnajst let in

vsaka, ki je prvič splavala na površje, je bila očarana nad novimi

lepotami, ki jih je videla; ko pa so kot odrasla dekleta smele

izplavati po mili volji, se niso več zmenile za to. Hrepenele so po

domu in po kakem mesecu so dejale, da je spodaj pri njih vendarle

najlepše.

Vseh pet sester je že dopolnilo petnajst let, le najmlajša, ki je najbolj

hrepenela, pa je morala še malo počakati. Končno je dopolnila tudi mala morska princeska

petnajst let. Babica ji je na glavo posadila venček belih lilij, katerih listi so bili narejeni iz

bisernic, na rep pa ji je pričvrstila osem velikih ostrig.

9

Deklica je splavala lahkotno in lesketavo kakor mehurček proti gladini. Pomolila je glavico iz

morja in uzrla je veliko ladjo in ljudi. Mala morska deklica je zagledala

mladega princa z velikimi črnimi očmi. Ni in ni mogla

odvrniti oči od ladje in prečudovitega princa.

Nenadoma pa je prihrumel strašen vihar, ki je ladjo

na razburkanem morju premetaval kot lupinico. Valovi

so se dvigali kakor ogromne črne gore in ladja je ječala

ter stokala. Ob močnih udarcih valov se je ladja razklala in potonila v

globoko morje. Morska deklica je zaplavala med tramove in deske, ki jih je nosilo morje ter

priplavala do mladega princa ter ga rešila.

Sestram je zaupala kaj se ji je zgodilo. Ena od njih je pokazala deklici kje princ živi. Mala

morska princeska je marsikateri večer odplavala tja in na skrivaj opazovala princa. Ljudje so

ji bili vse bolj pri srcu. Vse bolj in bolj si je želela, da bi se povzpela mednje na zemljo, zato

se je podala k vrtincem, kjer je živela čarovnica. Morska deklica jo je prosila, da ji spremeni

ribji rep v nogi, da bo lahko hodila kot ljudje, zato, da se bo mladi princ zaljubil vanjo in bo

dobila človeško nesmrtno dušo.

10

Čarovnica je deklici, v zameno za njen prečudoviti glas, ki si ga je vedno želela, zvarila napoj,

s katerim je ob sončnem vzhodu splavala na kopno, sedla na breg in ga popila. Strašno jo je

zabolelo in zdelo se ji je, kot bi vanjo zarezal oster meč. Rep se ji je razcepil in spremenil v

tisto, kar ljudje imenujejo noge.

Sonce še ni vzšlo, ko je zagledala prinčev grad, se povzpela po razkošnih marmornih

stopnicah in srečala princa, ki jo je presenečeno gledal, saj je stala pred njim zavita samo v

svoje bujne lase. Princ jo je vprašal kdo je in kako je prišla tja, ona pa ga je le milo in

žalostno pogledala z modrimi očmi, odgovoriti pa ni mogla, ker je svoj glas dala čarovnici.

Iz usmiljenja jo je prijel za roko in odpeljal v grad. Morski deklici je bil

vsak korak zelo boleč, kot bi stopala po ostrih nožih, ampak zaradi

princa je vse rade volje prenašala. V gradu so ji nadeli oblačila in

priredili zabavo v njeno čast. Prelepe dvorske deklice so pele in princ

jim je navdušeno ploskal.

To pa je razžalostilo malo morsko deklico, saj je vedela, da bi

sama lepše zapela. Deklica si je mislila: »Oh, ko bi princ le vedel,

da sem se za vselej odpovedala svojemu glasu, da bi bila ob njem!«

Ko so dvorske deklice še zaplesale, je tudi mala morska deklica dvignila lepe

bele roke, stopila na konice prstov in lahkotno zdrsela prek dvorane.

Plesala je kot še nihče in vsi so bili očarani, še posebej princ, ki jo je

klical moja mala najdenka, čeprav se je vsakič, ko so se njene noge

dotaknile tal, počutila, kot bi stopala po nožih.

Dan za dnem je bila princu ljubša, rad jo je imel, kot imamo radi

prisrčnega otroka, vendar mu še na kraj pameti ni prišlo, da bi jo vzel za kraljico. Poročil se je

s princeso iz sosednjega kraljestva. Princeska ga je spominjala na deklico, ki ga je rešila.

Morska deklica je vedela, da je to zadnji večer, ko vidi princa, zaradi katerega je zapustila družino in dom, dala čudoviti glas in vsak dan prenašala

neznosne bolečine, on pa ni niti slutil čemu vse se je odpovedala v zameno za njegovo ljubezen. Morska deklica je zato še zadnjič

žalostno pogledala princa, skočila v morje in začutila kako se njeno telo spreminja v morsko peno.

11

12