T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 1

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

BIODIVERZITETAbiotska raznolikost

Ključne besede

genetska raznolikost vrstna raznolikost raznolikost ekosistemov vrsta populacija habitatni tip ekosistem avtohtone, alohtone vrste

ekoremediacije

Pojem biodiverziteta pomeni življenjsko raznolikost živih bitij, uporabljamo tudi pojem biotska raznovrstnost.

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J2

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 3

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Biodiverziteta se izraža na treh nivojih:

1. genetska raznolikost – vključuje raznolikost posameznikov znotraj posamezne vrste;

2. vrstna raznolikost – zajema vse na Zemlji živeče vrste, po ocenah znanstvenikov 15-40 mili-jonov vrst bakterij, protistov, gliv, rastlin in živali;

3. raznolikost ekosistemov – predstavlja različna življenjska okolja, od mokrišč, puščav, polj, rek, morij, oceanov do številnih drugih bioloških združb, ki so v povezavi druga z drugo in z neživim okoljem.

morja puščave človeške glave

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J2

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 3

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Stanje in izzivi

Vsak živ organizem je vir genetske informacije, ki mu omogoča prilagajanje spremembam v okolju. Skupina osebkov, ki so si med seboj genetsko najbolj sorodni, sestavlja vrsto. Nove vrste so se postopno skozi dolga časovna obdobja evolucije pojavljale, razvi-jale in izginjale; tiste, ki se niso bile sposobne prilagoditi spremembam okolja, so izumrle. Danes na svetu živi le približno 1 % vseh živih vrst, ki so kadar koli živele na Zemlji.

Človek se je v evoluciji pojavil sorazmerno pozno, močno pa se je razširil po Zemlji konec pleistocena. Povečanje človeške populacije je posledica razvoja poljedelstva in živinoreje.

Najbolj dramatični vplivi na okolje v zadnjih 10 000 letih pa so posledica sprememb, ki jih je povzročil človek s svojo dejavnostjo.

Človek se je pojavil in razvil v naravnih ekosistemih, zato jim je njegovo telo natančno prilago-jeno. Ljudje smo od narave odvisni in povezani z ostalimi vrstami, ki naseljujejo ekosisteme. Z degradacijo ekosistemov in izumiranjem vrst je tako povezano tudi tveganje za preživetje človeka.

Sloveniji pripada manj kot 0,004 % celotne zemeljske površine ali 0,014 % kopne zemeljske površine, Slovenci predstavljamo 0,033 % celotne človeške populacije.

V Sloveniji pa živi več kot 1 % vseh poznanih živečih vrst na Zemlji in več kot 2 % kopenskih vrst. To uvršča Slovenijo med naravno najbogatejša ozemlja v Evropi in na svetu.

Velika raznovrstnost je posledica geografske lege slovenskega ozemlja na stičišču geotekton-skih enot in biogeografskih regij (sredozemske, alpske in dinarske). Razgiban relief, raznolike geološke, pedološke, podnebne in hidrološke razmere so omogočile, da so se lahko na ozem-lju Slovenije razvili številni habitatni tipi.

Habitatni tip je biotopsko ali biotsko značilna in prostorsko zaključena enota ekosistema. Na majhnem področju Slovenije najdemo vse osnovne kategorije habitatnih tipov:

- obalni in priobalni habitat,- celinske vode,- grmišča in travišča,- gozdovi,- barja in močvirja,- goličave (skalovja, melišča, peščine),- kmetijska in urbanizirana krajina.

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J4

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 5

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

V Sloveniji je raziskanih in določenih okrog 24.000 vrst živih bitij. Natančnega števila ni mogoče ugotoviti, znanstveniki pa predvidevajo prisotnost od 50.000 do 120.000 vrst.

850 vrst organizmov v Sloveniji je endemičnih – živijo samo na določenih območjih v Sloveniji in nikjer drugje na Zemlji.

V zadnjih stoletjih je na ozemlju Slovenije izumrlo 58 rastlinskih in živalskih vrst, na rdečem seznamu ogroženih vrst jih je še 2700.

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J4

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 5

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Pasti

S človekovimi posegi v naravo so mnogi habitati krajevno izginili (mokrišča, barja, nižinski gozdovi), nastale pa so umetni ekosistemi (pašniki, travniki, njive, umetni vodni ekosistemi). Velikost naravnih habitatov se zmanjšuje, na njih pa so izolirane majhne populacije z majhnim genskim skladom, kar zmanjšuje gensko raznolikost in prilagoditvene sposobnosti. Obstoj vrst je tako ogrožen.

Obstoj ekosistemov je ogrožen zaradi fizičnega uničevanja in degradacije, ki sta pos-ledica razvoja infrastrukture, regulacije vodotokov, povečevanja kmetijskih zemljišč, izsuševanja in urbanizacije.

Na obstoj ekosistemov negativno vplivajo spremembe v kmetijstvu – tehnologija obdelave, uvajanje monokultur, uporaba hibridov, gensko spremenjenih organizmov. Kmetijstvo se uvaja v naravne ekosisteme in jih s tem uničuje, po drugi strani pa se zaradi opuščanja obdelovanja zemljišča zaraščajo.

K ogroženosti ekosistemov pomembno pripomore čezmerno izkoriščanje naravnih virov (les, rude, kamenine) in sestavin biotske raznolikosti (lov, ribolov, kmetijstvo).

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J6

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 7

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Vnos tujih (alohtonih) vrst je v zadnjih 250 letih pripomogel k izumrtju 40 % domačih (av-tohtonih) vrst. Tuje vrste človek prenese iz naravnih nahajališč na nove geografske lokacije. V novih pogojih te vrste nimajo naravnih sovražnikov, zato se lahko prekomerno razmnožijo in izpo-drinejo domače vrste. V Sloveniji je tak primer želva rdečevratka, ki izpodriva domačo močvirsko sklednico.

V Sloveniji so najbolj ogroženi naslednji habitatni tipi (ekosistemi):

- obalni, priobalni in morski,- tekoče vode in mokrišča,- suha travišča,- podzemeljski habitatni tip.

Rešitve

Leta 1992 je bila v Rio de Janeiru sprejeta Konvencija o biotski raznovrstnosti. Slovenija jo je ratificirala leta 1996. S podpisom konvencije se države podpisnice zavezujejo, da bodo med drugim ohranjale biotsko raznovrstnost ter njene sestavne dele – raznolikost ekosistemov in dovolj veliko populacijo posameznih vrst. V konvenciji je še posebej poudarjen pomen območij z veliko raznovrstnostjo - imenujemo jih vroče točke Zemlje in mednje sodi tudi Slovenija.

Biološko kmetijstvo je način obdelovanja zemlje, pri katerem pazljivo ravnamo z naravnimi viri. Z uporabo organskih gnojil ohranjamo rodovitnost tal, rastline varujemo s kolobarjenjem. Živalim je treba zagotoviti gibanje na pašnikih vsaj 180 dni na leto, njihovo število določa količina doma pridelane krme. Hranjenje s krmo živalskega izvora je prepovedano, prav tako uporaba hormonov, antibiotiki so dovoljeni samo v primeru izbruha bolezni. Prav tako je prepovedana gojenje in uporaba gensko spremenjenih organizmov. Ekološko kmetijstvo spodbuja gojitev in s tem ohranjanje tradicionalnih vrst, prepoveduje uporabo kemikalij, ki uničujejo žive organizme. Pri takem načinu kmetovanja, ki posnema naravne procese, je omogočeno ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Ustvarjanje in ohranjanje biotske raznolikosti je ena od treh temeljnih funkcij (poleg tega še samočistilna funkcija in funkcija zadrževanja voda) ekoremediacij. Ekoremediacija je uporaba naravnih sistemov za varovanje in obnovo okolja. Gre za zaščito ali obnovo že degradiranih okolij s pomočjo naravnih sistemov in procesov. Ekoremediacije so priložnost za ohranjanje in povečevanje biotskih in ekosistemskih vrednosti ter za prilagajanje na podnebne spremembe. Z ekoremediacijami lahko ponovno oživimo že degradirane dele okolja, z njimi vzdržujemo ravnotežje v okolju in povečujemo samočistilne sposobnosti.

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J6

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

T R A J N O S T N I R A Z V O J - B I O D I V E R Z I T E T A 7

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Nadaljnje branje

Campbell, N. A., Reece, B. J. (2002): BIOLOGY, San Francisco, Pearson Education, Inc.

Tarman, T. Biologija 6 – Ekologija, učbenik za splošne gimnazije, Ljubljana, DZS.

Mršić, N. (1997): Biotska raznovrstnost v Sloveniji: Slovenija - »vroča točka« Evrope, Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Uprava RS za varstvo narave.

Vrhovšek, D., Vovk Korže, A. (2007): Ekoremediacije, Ljubljana-Maribor, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta Maribor, Mednarodni center za ekoremediacije, Limnos d. o. o.

Povezave

United Nations Environment Programme: http://www.unep.org

Natura 2000 v Sloveniji: http://www.natura2000.gov.si

Inštitut za promocijo varstva okolja: http://www.ipvo.si

Rdeči seznam svetovne zveze za varstvo narave: http://www.iucnredlist.org

Arsova poročila o biotski ranovrstnosti: http://www.arso.gov.si/narava/poro%c4%8dila%20in%20publikacije/

Evropska agencija za okolje: http:// www.eea.europa.eu/sl/themes/biodiversitiy

Alpska zavarovana območja: http://si.alparc.org/keywords/biotska-raznovrstnost

Projekt Popek: http://www.mojpopek.org/

E-gradiva za okolje in trajnostni razvoj: http://distance.pfmb.uni-mb.si/course/view.php?id=126

B I O D I V E R Z I T E T A - T R A J N O S T N I R A Z V O J8

CPI, Center RS za poklicno izobraževanje

Razmišljamo in delujemo trajnostno - druge teme

UVOD GOSPODARSKI RAZVOJ PROMET RAZVOJ MEST IN PODEŽELJA KAKOVOST BIVANJA

POTROŠNIŠTVO PROSTI ČAS ZDRAV ŽIVLJENJSKI SLOG SOCIALNA VKLJUČENOST IN PARTICIPACIJA KULTURNE VREDNOTE

BIODIVERZITETA NARAVNI VIRI NARAVNE VREDNOTE ENERGIJA ONESNAŽEVANJE OKOLJA RAVNANJE Z ODPADKI

PODNEBNE SPREMEMBE