OBNAVLJAMO KALE popravki julij03 - zrsvn.si · Kali kot del sistema vodnih zadrževalnikov 21 11. Kali kot mokrišča 23 12. Kali kot kulturna dediščina 26 13. Ekološka mreža

junij 2003

OBNAVLJAMO KALE

OBNAVLJAMO KALE, junij 2003 1

KAZALO stran

1. Kaj je kal? 2 2. Naravne danosti 3 3. Različni tipi kalov 4 4. Življenjske razmere v kalu 6 5. Rastline in živali v kalu 7 6. Pomen kalov za živali 12 7. Kali nekdaj in raba danes 13 8. Pomen kalov za učitelje 15 9. Samočistilna sposobnost kalov 18 10. Kali kot del sistema vodnih zadrževalnikov 21 11. Kali kot mokrišča 23 12. Kali kot kulturna dediščina 26 13. Ekološka mreža kalov 28 14. Zakonske osnove za varovanje kalov 32 15. Izkušnje pri obnavljanju in vzdrževanju 35 16. Priporočila za obnovo in vzdrževanje 38 17. Kontaktni naslovi strokovnih ustanov, 47

društev in podjetij 18. Partnerstvo za obnovo kalov 49 19. Kam po informacije o razpisih? 54 20. Sodelavci 55

Na naslovnici: Kal na Sinjem vrhu, Foto: Barbara Vidmar

Zn

ači

lno

sti

ka

lov

P

om

en

ka

lov

O

bn

ov

a

So

de

lujm

o


Kal imenujemo tudi:

puč ali peč, lokva ali lokev, kaluža, mlaka, vaška,…

Na Krasu jim domačini najpogosteje pravijo kal ali lokva, v Istri pa puč. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je kal ''plitvejša kotanja s stoječo vodo; mlaka'', pa tudi ''razmočen, zamočvirjen kraj''. Izraz večinoma označuje vodne objekte, ki so jih v preteklosti gradili na propustnem apnenčastem kraškem svetu ter na flišnem istrskem in brkinskem svetu. Nastanek kala je povezan z uveljavljanjem živinoreje. Etimološko je kal izpeljanka iz kalen, skaliti, lokva, loka, tudi blato in umazanija. Po njih so poimenovali nekatere vasi, kot na primer Črni Kal, Loka, morda Puče. Kali so edine stoječe vode na območju Istre in Krasa. Uvrščamo jih med antropogena sladkovodna mokrišča, ki so pomembni življenjski prostori za rastline in živali. So zadrževalniki vode, vodo tudi prečiščujejo. Vsi kali na določenem območju so povezani v mrežo.

Kal Barišče v Krištijah pri Pregari Foto: Tina Trampuš


Pripravila: Tina Trampuš, Zavod RS za varstvo narave, OE Piran Kale so večinoma naredili ljudje na propustnem kraškem svetu ali v flišni Istri, značilnosti območja kjer se nahajajo pa pomembno vplivajo na njihove lastnosti. Na tem mestu navajamo osnovne značilnosti Slovenske Istre in Kraškega roba, opis pa je namenjen predvsem kot primerjava med dvema različnima območjema, kjer se kali nahajajo. Območje Slovenske Istre (porečje Dragonje in Bracane) sega od 20 metrov nadmorske višine na severu in zahodu, do najvišjega dela na jugovzhodu, kjer se pri Gradinu dvigne na 480 metrov nad morjem. Kalov v dolinah ni, tako da se večinoma nahajajo na nadmorski višini od 100 do 480 metrov. Prevladuje blago submediteransko podnebje, ki se z nadmorsko višino in oddaljenostjo od morja zaostruje. Značilne so klimatske razlike med dolinskim dnom, kjer se pozimi pojavi inverzija in toplejšimi pobočji. Predvsem prisojne lege so toplejše. Za območje je značilna flišna kamenina/fliš. Zaradi nepropustnosti flišne kamenine se je na tem območju razvilo rečno omrežje. Kali, na tem območju pogosteje imenovani puči, imajo velikokrat vir vode, ki ne presahne niti poleti, nepropustne lapornate plasti pa zagotavljajo, da voda ne odteče. Flišna podlaga je tudi hladnejša in bolj vlažna od karbonatne, kar lahko ugotovimo tudi po vegetaciji. Tako se večina kalov tudi v času pomanjkanja padavin ne izsuši popolnoma.

Kraški rob se razprostira na nadmorski višini od 200 do 600 metrov. To je klimatsko prehodna pokrajina med submediteranskim in celinskim podnebjem. Bolj ko gremo proti notranjosti Slovenije, bolj je podnebje celinsko. Posebna mikroklima je v zavetrnih in osončenih legah pod strmimi stenami, kjer so povprečne letne temperature celo višje kot v krajih tik ob morju. Zaradi značilne propustne apnenčaste podlage na tem območju ni stalnih vodotokov in vodnih virov. Tla so suha. Ob poletni suši se pogosto posušijo tudi kali. Kraji v višjih predelih flišnega gričevja prejmejo letno 1000-1300 mm padavin, medtem ko pade na Podgorsko-socerbskem krasu in v Čičariji 1300-1600 mm padavin letno. Zaradi vodo prepustnih kraških kamenin in tanke plasti prsti nad njo, je poletna suša na Krasu večinoma večja kot v Istri (Ogrin, 1992). Vir: Ogrin, D. 1992. Kraški rob – klimatsko prehodna pokrajina v: Proteus 6-7, februar 1992


Pripravili: Eda Benčič-Mohar, Zavod za varstvo

kulturne dediščine Slovenije, OE Piran Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore, Ljubljana Kali so nastajali večinoma v naravnih kotanjah, kjer se je ob nalivih zbirala deževnica. V najstarejše, ki so se nahajali v bližini izvirov, se je ob večjih deževjih zlivala tudi izvirna voda. Na Krasu (Osp, Bezovica, Gorjansko) vedo domačini povedati, da je najstarejše kale oblikovala živina sama: ko je hodila pit v kotanje, je postopoma s teptanjem utrdila teren do te mere, da je postal popolnoma neprepusten in se je v njem lahko stalno zadrževala voda. Po trditvah lovcev si na enak način pomaga divjad, predvsem divji prašič. Z valjanjem po blatnih kotanjah se ščiti pred nekaterimi kožnimi zajedalci, obenem pa tepta dno. Kal v Popetrah Foto: Tina Trampuš Večina kalov, ki jih danes poznamo, je delo človeških rok. Tudi človek je iskal naravne kotanje na območju, kjer jih je potreboval in jih po potrebi še preoblikoval. Če dno izbrane kotanje ni bilo neprepustno, so ga večplastno

obložili z ilovico. Na Krasu ga je nato vzdrževala živina sama. Ta je obenem z ilovico teptala močvirno rastlino, ki ji domačini rečejo pelud (Gorjansko) oz. bičevje (Kraški rob). Rastlina je na dnu ustvarila trdno ogrodje neprepustni ilovici in jo, kot pravijo domačini, »zabetonirala«. Kale so naredili na takih mestih, npr. ob kolovozih, da se je vanje stekala deževnica, v nekaterih naseljih tudi po kamnitih žlebovih s streh. Velikokrat so brežine kala utrdili s kamnitim suhozidom, predvsem na strmejših delih, da so preprečili erozijo prsti. Oblikovanje brežin je bilo v veliki meri odvisno od rabe. Pogosto so bile brežine oblikovane tako za zajemanje vode (stopničke) kot za živino (položni breg). Velikost kalov je bila različna. Na krasu, kjer so nastajali pretežno v naravnih kotanjah krožnih oblik, so merili v premeru tudi po 30 in več metrov. V flišnem delu Istre so bili večinoma manjši, površina nekaterih je obsegala le nekaj kvadratnih metrov. Tlorisna podoba je bila zelo pestra, od skoraj pravilnih pravokotnikov, do nespoznavnih oblik. Globina vode je bila okrog enega metra, ko so bili kali polni, v večjih kalih pa tudi do 3 metre. Prostorninsko se je obseg gibal med nekaj (5-6) in 300 – 400 kubičnimi metri. Po do sedaj zbranih podatkih o velikosti kalov, lokaciji, rabi, prisotnosti rib, dvoživk in kačjih pastirjev smo prišli do zanimivih ugotovitev (vir: Center za kartografijo flore in favne).


Graf: Velikost kalov

Kot je razvidno iz grafa na levi, je več kot 60% kalov manjših od 200 m2, kar pomeni, da so že zaradi majhnih površin bolj podvrženi izsuševanju in zaraščanju.

Graf: Lega kalov in raba Majhen procent kalov v vaseh je rezultat uničevanja in zasipavanja v zadnjih desetletjih zaradi gradnje novih hiš in cest po vaseh, še posebej pa po izgradnji javnih vodovodov.

Lega in izgled kalov je v močni povezavi z njihovo rabo. Izven vasi so bili večinoma namenjeni napajanju živine, zato so bili zemeljskega tipa z blagimi nakloni bregov, da je živina imela lažji dostop. Kali v vaseh in na robu vasi pa so velikokrat kamniti ter obzidani s kamnitim zidom ter s stopnicami, ki omogočajo lažje zajemanje vode za zalivanje in pranje.

Velikost kalov (m2)

21%

22%14%

14%

5%

4%

4%

3%

4%

6%

1%

1%1%

0-50

51-100

101-150

151-200

201-250

251-300

301-350

351-400

401-450

451-500

501-600

601-1000

> 1000

Položaj kalov

47%

42%

11%

izven vasi

ob vasi

v vasi

Raba kalov

38%

31%

25%

3% 3%

zapuščeni

napajanje

zalivanje

z ribami

rezervoar


Pripravile: Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore, Ljubljana, Janja France, Institut za biologijo, MBP,

Piran, Tamara Čelhar, OŠ Marezige, prof.

biologije Kali predstavljajo vodne ekosisteme*, ki so ponavadi dobro ločeni od okolice. Ker niso ostanki izsuševanja mokrišč, kar so ponavadi mlake v aluvialnih predelih, v njih ni zaznati dolgega razvoja rastlinskih in živalskih združb ter so večinoma v stadiju pionirskih združb. Ena od najbolj očitnih lastnosti kalov je veliko nihanje vodne gladine. Ta dosega dva letna maksimuma: glavni jesenski maksimum in drugi ob koncu pomladi, ter dva letna minimuma: februarja in avgusta. Prav tako so pogosta in precejšnja nihanja temperature, količine raztopljenega kisika in hranilnih snovi. Ta nihanja so tako sezonska kot dnevna. Nekateri kali se v sušnem obdobju popolnoma presušijo, zato jih naseljujejo vrste, ki so to obdobje sposobne preživeti bodisi v mirujočih stanjih (npr. alge, protozoji in raki) ali pa zapustijo vodo in preidejo v kopensko fazo življenja (npr. žuželke in dvoživke). Poleg dnevnih in sezonskih nihanj, ki spreminjajo kale, so ti podvrženi tudi spremembam v daljšem obdobju: naravnemu razvojnemu procesu, ki vodi v popolno izsušitev. Z nalaganjem mulja

* Ekosistem je skup odnosov med živimi organizmi in neorgansko snovjo. Tvorita ga življenjski prostor (biotop) in združba rastlin in živali (biocenoza). iz : Leksikon CZ - Okolje, Ljubljana, 1982

in odmrlih rastlinskih ter živalskih delcev, z naseljevanjem novih rastlinskih vrst (npr. rogoza) se gladina vode postopoma znižuje, voda postaja bogatejša s hranilnimi snovmi, naselijo jo nitrofilne rastline, kot je vodna leča, ki še pospešijo zaraščanje. Kali so v pokrajini vedno bolj izolirani, pogosto v bližini naselij in cest ali intenzivnih kmetijskih površin. Zato je pufersko območje okoliške vegetacije (gozd, grmovje, ekstenzivni travniki) zelo pomembno za dobro kvaliteto kala. Le-to ne predstavlja samo filtra, ki prestreza potencialno onesnaženo vodo, temveč predstavlja tudi pomemben del življenjskega prostora mnogim vodnim živalim, ki svoje odraslo življenje preživijo na kopnem. Vključitev puferskega območja je tako nujen korak pri ohranjanju in večanju naravovarstvene vrednosti kalov.

Puč v Malem Čenturju Foto: Tina Trampuš


Pripravile: Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore, Ljubljana Janja France, Institut za biologijo, MBP,

Piran, Tamara Čelhar, OŠ Marezige, prof.

biologije V kalih je manj vrst kot v drugih (nekraških) mlakah. Razlogi za to so: 1. ostri življenjski pogoji, predvsem

pomanjkanje vode, 2. majhno število kalov in njihova

prostorska izolacija ter 3. vpliv medvrstnih odnosov, predvsem

predacija in kompeticija. Pestrost živalskih in rastlinskih vrst v kalih je odvisna od tipa kala (zidan, zemeljski), velikosti, globine vode, tipa dna in še posebej od njegove lege in okoliških habitatov. Kal v središču vasi ima manjši pomen za živalstvo in rastlinstvo kot pa kal sredi travnikov ali gozda, kjer ni velikih negativnih vplivov človeka ter na ta način omogoča naselitev mnogih vrst. Rastlinske vrste V kalih in ob njih so se naselile vlagoljubne in vodoljubne rastline, ki se v idealiziranem primeru razporejajo v koncentričnih conah. Od okoliškega dela proti notranjosti kala si tako sledijo: suho obrobje kala, občasno potopljeni del ter osrednji del kala, ki ima vodo skozi vso vegetacijsko sezono. Različni dejavniki, kot so premajhna vodna površina, motnost vode in pomanjkanje ustreznih plinov, nekaterim rastlinam omejujejo rast, določene vrste rastlin pa so pod takimi pogoji favorizirane. Zaradi tega so značilne cone rastlin ponavadi slabo

vidne in lahko v posameznih predelih kala manjkajo. Velikokrat je število vrst rastlin v njih omejeno, neredko prevlada ena sama vrsta. Suho obrobje kala je največkrat zaraščeno z različnimi vrstami ločkov (Juncus spp.), poleg njih pa najdemo še druge, predvsem nitrofilne vrste, kot so dresni (Polygonum spp.), kislice (Rumex spp.) in druge. Te vrste s svojo hitro rastjo pospešujejo zaraščanje kalov. Poleg tega ob vodi pogosto najdemo tudi drevesa, kot so vrbe (Salix spp.) in črna jelša (Alnus glutinosa). Del kala, ki je občasno suh, poraščajo močvirske vrste rastlin: največkrat so to širokolistni in druge vrste rogoza (Typha spp.), različne vrste sit (Eleocharis spp.), trpotčasti (Alisma plantago-aquatica) in redkeje suličastolisti porečnik (A. lanceolatum). Vodne rastline so omejene na predel kala, ki je stalno potopljen. Med njimi so pogoste plavajoče ali delno potopljene rastline iz družine vodolečevk (Lemnaceae) ter vkoreninjene vodne rastline: različni dristavci (Potamogeton spp.), navadni rogolist (Ceratophyllum demersum), klasasti rmanec (Myriophyllum spicatum), račja zel (Elodea canadensis). V vodi so prisotne še različne vrste modrozelenih cepljivk (Cyanophyceae), pogost je rod Ulotrix, ter zelene alge (Chlorophyceae) z rodovi Spyrogyra, Zygnema, Ulotrix, Microspora, planktonski Volvox ter zelo pogoste alge parožnice (Chara spp.).


Plavajoči dristavec Foto: Brane Vreš Za tržaški Kras je znan podatek o številu rastlinskih vrst v kalih: 112 vrst alg, 6 vrst mahov in 35 vrst semenk (Bressi & Stoch, 1999). Mezzena & E. Polli (1982) sta pri popisu 52 kalov na tržaškem Krasu naštela 510 rastlinskih vrst.. V raziskavah favne, ki v zadnjih 20 letih potekajo na preko 60 kalih na tržaškem Krasu, so število živalskih vrst ocenili na 140 (Bressi & Stoch, 1999): 29 vrst nižjih rakov, 38 vrst vodnih hroščev, 12 vrst vodnih stenic, 40 vrst kačjih pastirjev, eno vrsto enodnevnic, 8 vrst mehkužcev, 10 vrst dvoživk in 2 vrsti plazilcev. Živalske vrste Nekatere najpogostejše živalske vrste v kalih (Dolce in sod. 1991): Nevretenčarji: praživali (Protozoa): v kalih

sestavljajo mikrozooplankton in imajo velik pomen, zlasti kot prvi členi prehranjevalnih verig. Skupaj z ostalimi protisti lahko dosegajo gostoto nekaj milijonov celic v litru vode.

vrtinčarji (Turbellaria): v kalih so redki, saj so značilni za tekoče vode.

kotačniki (Rotatoria): predstavljajo pomembno komponento tako zooplanktona kot bentosa.

maloščetinci (Oligochaeta): najdemo jih v mulju na dnu kalov, predvsem rod Tubifex, ki se namnoži v onesnaženih vodah z majhno vsebnostjo kisika.

pijavke (Hirudinea): so v kalih precej pogoste. Najdemo tako predatorske kot parazitske vrste (npr. Hellobdella stagnalis in Hirudo medicinalis).

mehkužci (Mollusca): školjke in polži so kale kolonizirali s pasivnim transportom. Školjke iz rodu Pisidium, lahko na primer prenašajo hrbtoplovke ali urhi.

vodne pršice (Hydracarina): čeprav se o njihovem pojavljanju v kalih ve zelo malo, se zdi, da dajejo prednost kalom z bogato submerzno vegetacijo.

raki (Crustacea): v kalih najdemo predstavnike treh skupin rakov, vodnih bolh (Cladocera), ceponožcev (Copepoda) in dvoklopnikov (Ostracoda). Večina vrst ima trajne stadije (jajca), tako da lahko preživijo izsušitev kala, omogočajo pa jim tudi pasivno disperzijo, bodisi z vetrom bodisi z živalmi (žuželke, dvoživke, ptiči).

žuželke (Insecta): tako ličinke kot odrasle žuželke predstavljajo zelo pomembno komponento favne v kalih. Enodnevnice (Ephemeroptera), kačji pastirji (Odonata), mladoletnice (Trichoptera) in dvokrilci (Diptera) v vodi živijo le kot ličinke. Predatorske ličinke kačjih pastirjev se prehranjujejo z drugimi žuželkami, majhnimi ribami in s paglavci. Najbolj pogoste so vrste Coenagrion puella, Anax imperator in Aeschna cyanea. Med mladoletnicami se najpogosteje pojavlja rod Limnephilus. Zelo številčni in slabo raziskani so predstavniki dvokrilcev. Pripadniki raznokrilcev (Heteroptera) in hroščev (Coleoptera) v vodi preživijo cel življenjski ciklus. Najpogostejši raznokrilci v kalih so vodni drsalci (rod Gerris, Hydrometra stagnorum), hrbtoplovka (Notonecta sp.), vodni ščipalec (Nepa sp.) idr.


Modri ploščec Foto: Matjaž Bedjanič Vretenčarji: plazilci (Reptilia): edina avtohtona

vrsta, ki je v kalih precej razširjena, je belouška (Natrix natrix). V kalih najdemo ponavadi mlade osebke, ki največkrat niso daljši od 60 cm, hranijo pa se z manjšimi dvoživkami in njihovimi ličinkami, včasih tudi z majhnimi ribami.

dvoživke (Amphibia) so kolonizirale kale v velikem številu. V kraških in istrskih kalih najdemo naslednje vrste: robati pupek (Triturus vulgaris meridionalis), veliki pupek (Triturus carnifex), navadna krastača (Bufo bufo), hribski urh (Bombina variegata), zelena rega (Hyla arborea), rosnica (Rana dalmatina), zelena žaba (R. kl. esculenta), debeloglavka (Rana ridibunda), pisana žaba (Rana lessonae) in včasih tudi navadni ali pisani močerad (Salamandra salamandra).

V nekaterih kalih, najdemo tudi tujerodne vrste, katerih prisotnost je največkrat odvisna od človekovega vnosa. Najbolj pogosta je akvarijska zlata ribica (Carrasius auratus auratus), ostale vrste rib so še zelenika (Alburnus alburnus), linj (Tinca tinca) in druge. Možno je tudi pojavljanje želv rdečevratk (Crysemys scripta elegans).

Zelena rega Foto: Matjaž Bedjanič Vse omenjene vrste dvoživk, z izjemo navadnega močerada, so z Uredbo o zavarovanju ogroženih živalskih vrst (Ur.l. RS 57/93) zavarovane kot ogrožene vrste. Vključene so tudi v Rdeči seznam ogroženih dvoživk (Amphibia) v Sloveniji (Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam (Ur.l.RS 82/2002)). Karta: Število vrst dvoživk v kalih Karta: Število vrst kačjih pastirjev


Tujerodne in invazivne vrste V kalih najdemo tudi vrste, katerim kali niso njihovo naravno okolje in jih je vanje zanesel človek. Te vrste imenujemo tujerodne (alohtone) in negativno vplivajo na že prisotne rastlinske in živalske vrste in na celotno dinamiko ekosistema. Kali so posebno občutljiv življenjski prostor, zato je lahko vnos tujerodnih vrst zanje usoden. Najbolj nazoren primer vnosa tujerodnih vrst je vnos akvarijskih zlatih ribic v kal, o katerem pričajo mnogi kali v Slovenski Istri. Tako je v kalu ob cesti v bližini Krkavč pred leti še mrgolelo zelenih reg in velikih pupkov, v zadnjih nekaj letih pa v njem ni najti nobene dvoživke več. Domačini vedo povedati, da je današnje stanje posledica vnosa akvarijskih in rečnih rib v kal. Podoba kalov, v katere so ljudje zanesli ribe, je pri večini enaka: voda je kalna, v njej največkrat ni vodnih rastlin ali

pa je rastlinska združba osiromašena, v kalu je tudi malo drugih vodnih

živali. Prehranjevalni splet je v takih kalih torej zelo okrnjen, samočistilna sposobnost kala pa je onemogočena. Prepričanje, da bodo lahko le ribe iz kala uspešno pregnale zalego nadležnih komarjev, je zmotno. V kalu, kjer se je razvila uravnotežena živalska združba, je namreč na pretek plenilcev, ki se hranijo tudi z ličinkami mrčesa. Prav tako kali niso primerno življenjsko okolje za akvarijske želve rdečevratke, ki bodo v kalih sicer preživele, a bodo imele na življenje v kalu tako kot ribe negativne posledice.

Zlate ribice v kalu v Krištijah Foto: Tina Trampuš Negativne posledice na življenje kala imajo tudi nekatere vnešene rastlinske vrste. Ena takih rastlin je zagotovo lokvanj (Nymphaea sp.), ki ga ljudje zaradi njegove privlačnosti radi vnašajo v kale. Problem pri lokvanjih je v tem, da zelo hitro prerastejo celotno površino kala. Listi lokvanja tako zaustavijo prehod svetlobe v vodo, ki je zaradi tega hladnejša in vsebuje znatno manj podvodnih rastlin fitoplanktonskih alg. Ker predstavlja fitoplankton osnovo celotnemu prehranjevalnemu spletu, so zaradi tega oškodovani vsi organizmi v kalu. Druga negativna posledica prekrite vodne površine je blokirana izmenjava plinov med vodo in zrakom, poleg tega pa ni rastlin, ki bi kisik proizvajale, kar pripelje do pomanjkanja kisika, anaerobnih razgradnih procesov in izločanja raznih plinov, kar se kaže kot »smrdeča« in umazana voda.


Velikokrat se v kal zanesejo tudi različne vrste vodne leče (Lemnaceae), ki ravno tako kot lokvanj hitro prerastejo celotno vodno površino. Tudi posledice so podobne. Rastlina, ki sicer sama naseli kal, vendar se tudi hitro razraste po celotnem kalu in ga s časom izsuši (napolni kotanjo kala s svojimi odmrlimi deli), je rogoz (Typha sp.).

Kal v Velikem Čenturju, ki ga prerašča rogoz Foto: Tina Trampuš Ukrepi za odstranjevanje škodljivih ali nezaželjenih vrst iz kala so navedeni v poglavju s priporočili. Viri: Bressi, N. & F. Stoch, 1999. Karstic ponds

and pools: history, biodiversity and conservation. V: Ponds & pond landscapes of Europe. Proceedings of the International Conference of the Pond Life Project. Maastricht, 30.-2. september 1998. J. Boothby (ur.). Pond Life Project: 39 - 50.

Dolce, S., F. Stoch & M. Palma, 1991. Stagni carsici. Storia – flora – favna. Trieste, Lint: 68 str.

Francé, J. 2001. Izbira kala in fenologija dvoživk (amphibia) na Krasu in v Slovenskem Primorju. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za biologijo, diplomska naloga.

Lešnik, A., B. Hutinec Janev, V. Petrović & K. Poboljšaj, 2000a. Karstic ponds as a net of water biotopes (Final report). Report for the Regional Environmental Centre for Central and Eastern Europe. Miklavž na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore: 58 str.

Lešnik, A., Z. Ciglič, V. Babij, A. Šalamun, G. Planinc & K. Poboljšaj, 2000b. Kali - mreža vodnih biotopov [zgibanka]. Miklavž na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore: 8 str.

Mezzena, R. & E. Polli, 1982. Gli stagni della Provincia di Trieste. Contributo alla conoscenza della flora e vegetazione. Atti del museo civico di storia naturale di Trieste, 33: 1 - 216.


Pripravila: Tina Trampuš, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran, Mladen Prebevšek, Zavod za gozdove, OE

Sežana, Izpostava Koper Kadar je velika suša, in tudi drugače, najdejo v kalih vodo za pitje najrazličnejše živali. Od divjadi, do netopirjev, ptic, čebel in drugih žuželk. Topla primorska območja so ugodna za življenje netopirjev, saj ti večinoma ne marajo hladnih predelov. Kraški rob je še posebej zanimiv, saj je tu veliko število podzemnih jam, ki netopirjem nudijo ugodne pogoje za dnevni ali zimski počitek. Med različnimi vrstami so tudi tiste, ki so ogrožene. V mraku netopirji zapustijo zavetišče in gredo najprej pit vodo. Kali so izrednega pomena kot napajališče za netopirje, še posebej na območjih kjer ni vodotokov ali drugih vodnih virov (Kryštufek, 1992). Mnoge ogrožene živalske vrste so vezane na vlažne habitate. Na Kraškem robu so raziskovalci ob popisu ugotovili več kot 550 različnih vrst metuljev in tudi med metulji so najbolj ogroženi tisti, ki so vezani na vlažni svet. Gosenice nekaterih vrst se celo hranijo z vodoljubnimi rastlinami, čeprav se potem odrasli metulji ne zadržujejo izključno v obvodnem življenjskem prostoru (Cernelutti, 1992). V gozdu lovci oblikujejo kale za divjad, pri čemur najpogosteje izkoristijo opuščena stara napajališča, v skrajnem primeru pa osnujejo nova. Pri snovanju kalov v gozdnem prostoru se le posnema naravne biotope. Tovrstna majhna vodna zajetja so poimenovana kaluže (Krže, 1997). Lovci delijo manjša vodna zajetja

na: kaluže in umetna ali naravna napajališča. Po funkciji sta prva dva namenjena visoki divjadi in se najpogosteje nahajata v večjih gozdnih kompleksih, medtem ko so napajališča namenjeni mali divjadi in se nahajajo v kmetijski krajini. Seveda se v naravi uporabniki med seboj ne izključujejo.

Risba: Peter Korosic Domačini iz Zazida znajo povedati, da se je srna ob suši sprehajala po vasi in v vsakem koritu in vedru preverila ali je v njem kaj vode. Viri: Cernelutti, J. 1992. Metulji Kraškega roba

v: Proteus št. 6-7, februar 1992 Krže.B. 1997. Lovec kot kmet in gozdar.

Lovska zveza Slovenije, Ljubljana, Zlatorogova knjižica.

Kryštufek, B. 1992. Netopirji Kraškega roba v: Proteus št. 6-7, februar 1992


Pripravili: Eda Benčič-Mohar, Zavod za varstvo

kulturne dediščine Slovenije, OE Piran Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore, Ljubljana Zgodovinsko je nastanek kalov povezan z uveljavljanjem živinoreje, torej s človekovim delovanjem, prav tako pa s klimatskimi, hidrološkimi in geološkimi razmerami. V Istri in Brkinih so najstarejše kale gradili v bližini vodnih izvirov, urejenih za zajetje pitne vode. Na Krasu, kjer površinske vode skorajda ni, je bila oskrba z vodo do napeljave vodovoda eno ključnih življenjskih vprašanj. Vsaka vas je premogla vsaj po en ali dva kala; lahko jih je bilo več, kar je bilo odvisno predvsem od velikosti kmetij. Na nek način se je gospodarska moč vasi odražala tudi v številu pripadajočih ji kalov. Največji porabnik vode je bila živina, za katero je bilo treba zagotoviti vodo čez vse leto. Poleg napajanja živine je voda iz kalov služila še za druge namene: namakanje njiv, gašenje požarov, pranje perila, kot vir pitne vode, pozimi, ko so kali zmrzovali, so led

nalomili v bloke in ga shranjevali v posebnih kamnitih ledenicah, da so lahko poleti trgovali z njim,

bili so pomembne družabne točke vaščanov, ki so se ob njih srečevali po vsakdanjih opravilih,

v posebno veselje so bili otrokom, ki so v njih plavali, se igrali z vodo in blatom, pozimi pa drsali po zmrznjeni površini.

Kal v Trebešah leta 1947 Foto arhiv Pokrajinski muzej Koper Kali so prvotno namembnost izgubili pred desetletji. Praznjenje podeželja, opuščanje kmetijstva in s tem živinoreje so botrovali njihovi opustitvi. Danes je veliko kalov prekomerno zaraščenih ali povsem suhih. Nekatere so načrtno zasuli, ker se je v njih zaredil mrčes, druge so poskušali bolj ali manj uspešno sanirati s strojnim poglabljanjem.

Kal v Trebešah, leta 2002 Foto: Tina Trampuš Čeprav kali izgubljajo pomen kot vir vode za človeka in njegove dejavnosti, ostajajo nepogrešljiv del kulturne dediščine. Pomembni so zlasti zaradi pričevanja o


nekdaj v teh krajih razširjeni živinoreji, kot tudi o delu, trudu in iznajdljivosti lokalnega človeka. Obenem so značilen del lokalne kulturne krajine, ena od njenih zanimivih posebnosti, zato jih je potrebno ohraniti in varovati za bodoče rodove. Vedno znova si postavljamo vprašanje o morebitnih novi namembnosti kalov. O tem, da bi se živinoreja vrnila v taki obliki kot nekoč (pašna), je malo upanja. Kljub temu pa se zadnje čase le odpirajo nove možnosti za njihovo oživitev. Na območju Kraškega roba, na primer, je čedalje bolj opazen trend naraščanja konjeništva in za napajanje konjev služijo tudi kali. Zanimiva so razmišljanja o vključevanju kalov v kulturno – turistično ponudbo podeželja, še zlasti tistih, ki se nahajajo v bližini turističnih in planinskih poti, kot tudi o vključevanju v pedagoške in znanstveno raziskovalne dejavnosti.

Kal pri Tonini hiši v Svetem Petru Foto: Tina Trampuš V okolju, kjer naravnih vodnih teles ni oziroma jih je malo, so kali zelo pomembni s stališča ohranjanja biotske pestrosti kot življenjski prostor vodnih rastlin in živali, ter kot edini vir vode za ostale živalske vrste. Kot taki so postali zelo pomembni tudi v procesu splošnega okoljskega izobraževanja in osveščanja ljudi.

Otvoritev obnovljenega puča v Truškah Foto: Tina Trampuš Viri: Lešnik, A., Ciglič, Z., Babij, V., Šalamun,

A., Planinc, G., Poboljšaj, K., 2000b. Kali - mreža vodnih biotopov (zgibanka). Miklavž na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore.

Informatorji: Mario Benčič (Šalara), Irena Cunja (Bezovica), Ivanka Marčela Cunja (Bezovica), Jože Rijavec (Gorjansko)


Pripravila: Tamara Čelhar, OŠ Marezige, prof. biologije Marsikje po svetu je trend, da šola, če že nima svoje šolske mlake, le-to bodisi naredi bodisi nek lokalen kal v bližini nekako »posvoji« – ga vzame pod svoje okrilje, skrbi zanj, ga vzdržuje, pri tem pa seveda na oz. ob njem vrši ogromno učnih aktivnosti. Tudi v Sloveniji šolstvo z novim devetletnim programom teži k temu, da naj bi čim več znanja učenci pridobili na prostem, neposredno v naravi sami. Tako naj bi že v prvem triletju pri predmetu »spoznavanje okolja« učenci iskali, opazovali in raziskovali živa bitja v njihovih okoljih v okolici šole in doma. Proučevali naj bi lastnosti živih bitij v povezavi z življenjskim okoljem, na konkretnih primerih v naravi naj bi odkrivali osnovne dele prehranjevalne verige. Sledili naj bi tudi spreminjanju žive in nežive narave zaradi sezonskih in vremenskih sprememb ter spoznavali, kako ljudje vplivajo na naravo in kako lahko dejavno prispevajo k varovanju in ohranjanju naravnega okolja. Seveda je za uresničevanje vseh teh ciljev prisotnost kala zelo dobrodošla. V kasnejših razredih se prej omenjeni cilji le še poglabljajo. V 4. in 5. razredu je pri predmetu »naravoslovje in tehnika« poudarek na izkustvenem doživljanju narave in tehnike, tako da naj bi učenci del svojega časa preživeli v različnih naravnih okoljih in opazovali naravo z vsemi čutili in s preprostimi opazovalnimi pripomočki. Višek pomena za pouk doseže kal v 7. razredu pri predmetu »naravoslovje«, ko naj bi učenci v posebnem poglavju »celinske vode« podrobneje spoznali

vrste vodnih in obvodnih rastlin in živali. Tudi v 8. razredu je za izpeljavo učnih ciljev pri predmetu »biologija« prisotnost kala zelo praktična, saj naj bi učenci s pomočjo konkretnih živalskih in rastlinskih predstavnikov podrobneje spoznali kraljestvo rastlin in kraljestvo živali. Pri tem je zelo zaželeno, da naj bi imeli učenci možnost, da znanje aktivno pridobivajo, vzpostavljajo neposreden stik z živimi bitji oz. z naravo in prihajajo do določenih spoznanj z lastnim raziskovanjem in odkrivanjem. Ob tem naj bi si izoblikovali odgovoren odnos do narave in dosegli razumevanje različnih popravljivih in nepopravljivih sprememb ob človekovem posegu v naravo in okolje, problemov, ki pri tem nastajajo, ter naravnih načinov njihovega reševanja. Za doseg oz. izpeljavo teh zadnjih učnih ciljev je ravno preučevanje problematike izginjanja kalov in posledic le-tega izredno učinkovita metoda. Kali so izrednega pomena tudi za izpeljavo nekaterih izbirnih predmetov v zadnjem triletju devetletne šole (Okoljska vzgoja I, II, III; Organizmi v naravi in umetnem okolju; Raziskovanje organizmov v domači okolici), pri katerih je prav terensko delo glavna učna metoda.

V kalu na Vogrskem Foto: Tamara Čelhar


Poleg vsega že omenjenega so kali čudovit učni objekt za razne fizikalne meritve in kemijske analize, za delo biološkega krožka ali za izdelavo raziskovalnih nalog. Dajo nam lahko navdih za pisanje spisov in pesmi pri slovenskem ali kateremkoli drugem jeziku, preučevanje pomena oz. uporabe kalov v preteklosti pa je lahko učna tema pri predmetih zgodovine ali geografije, ipd. Navsezadnje nam kali ponujajo tudi pestre motive za razne likovne in fotografske upodobitve. Šolski oz.nek bližnji kal torej učencem omogoči živo naravo tudi direktno občutiti in v živo spoznati, s čimer učenci dobijo realnejšo sliko o pojavih v naravi kot z znanjem, dobljenim v knjigah in z učiteljevim predavanjem. Po drugi strani tudi nam učiteljem, nek kal, kot živ objekt, pred šolskimi vrati, precej olajša delo pri pojasnjevanju učencem, kakšna so čudesa »matere« narave. Člani biološkega krožka OŠ Marezige med lovom pupkov v kalu v Krištijah pri Pregari. Foto: Tamara Čelhar NEKAJ SPLOŠNIH IDEJ OZ. NAPOTKOV UČITELJEM ZA DELO S KALI: 1. Prva naša naloga je, da učence

ozavestimo s splošnimi pravili obnašanja kot so npr.:

v puč ali njegovo bližino ne mečemo smeti in ne onesnažujemo vode,

v bližini puča ne divjamo in ne kričimo,

rastline v puču le opazujemo in ne trgamo, razen v omejenem obsegu, kadar čistimo puč,

na območju puča, če se le da, živali le opazujemo in pri tem pazimo, da jih ne vznemirjamo preveč,

če živali lovimo, jih po opazovanju in preučevanju nepoškodovane vrnemo nazaj v puč,

v puč ne vnašamo tujerodnih vrst, kot so na primer zlate ribice, zato, da se ne spremenijo življenjske razmere v puču,

puč čistimo takrat, ko ne ogrožamo življenja in obstoja živali in rastlin v njem (to je najpogosteje v sušnem obdobju oziroma pozimi),

pri čiščenju puča pazimo, da ne poškodujemo dna kotanje.

2. Ena izmed pomembnih nalog učitelja

in učencev je, da s svojim delom in vzgledom skušajo dvigniti zavest lokalnega prebivalstva o pomembnosti, pravilnem upravljanju in zavarovanju vodnih biotopov kot so kali.

3. Najpogostejša oprema, ki jo

potrebujemo učitelji oz. učenci za terensko delo v oz. ob kalih: vodne mreže, kadičke, akvarijske posode za lažje opazovanje živali, visoki »ribiški« ali vsaj navadni škornji, »metuljarske« mreže za lov obvodnih žuželk (npr. kačjih pastirjev), tehtnica, kljunasto merilo, fotoaparat, daljnogled, mikroskop, lupa, itd.

4. Smernice za raziskovanje življenja v kalih: mikroskopiranje in klasifikacija

praživali živečih v kalu (začetno kulturo predvsem paramecijev


dobimo, tako da ali v steklen kozarec za vlaganje zajamemo vodo iz kala, dodamo ščepec sena in lahko tudi 1 cm2 bananinega olupka ali pa tako, da kozarec do ¾ napolnimo z vodnimi rastlinami in njihovimi gnijočimi deli ter dolijemo toliko vode, da jih pokrije; kozarec shranimo na svetlobi; kultura bo pripravljena za opazovanje po 2 do 3 tednih)

mikroskopiranje in določanje alg, opazovanje in določanje vodnih in

močvirskih rastlin ter preučevanje njihovih prilagoditev na življenje v vodi,

opazovanje vzorcev obnašanja in določanje vrst ličink oz. odraslih vodnih žuželk,

določanje vrst dvoživk, preučevanje njihovih vedenjskih in paritvenih vzorcev, preučevanje razvojnega kroga, merjenje velikosti in teže osebkov, itd.,

opazovanje lova belouške, opazovanje in določanje vrst

obvodnih ptic, preučevanje prehranjevalnih verig

v kalu, merjava lastnosti kalov, ki so pod

različnimi abiotskimi dejavniki, primerjava pestrosti življenja v

kalu, kjer so prisotne zlate ribice, s tistim, v katerem ribic ni

ipd.


Pripravila: mag. Alenka Šajn Slak, Limnos d.o.o. Pravimo, da so kali stari načini ekoremediacij1, saj so imeli, in še imajo, velike pufrske, samočistilne in habitatne lastnosti. Kali so imeli sposobnost kompenziranja vodnih udarov, trenutnih in specifičnih onesnaževanj tako fizikalno-kemičnih kot tudi toksičnih. Iz okolja so uspešno odstranjevali različne patogene organizme in nevtralizirali strupe (Vrhovšek, 2002; Šajn-Slak, 2002). Ljudje so te lastnosti prepoznavali in kale večnamensko uporabljali. Samočistilna sposobnost, ki jo imajo tudi kali, v biološkem smislu pomeni nemoteno kroženje snovi in pretok energije preko različnih trofičnih nivojev. Biološko samočiščenje je popolno, ko se v procese vključujejo populacije razgrajevalcev (bakterije), primarnih producentov (alge in druge vodne rastline) in sekundarnih producentov (živali) (Toman in Rejic, 1993). Samočistilna sposobnost odpove, če so vnosi onesnaževal preveliki. Biološki odgovor na povečane koncentracije rastlinskih hranilnih snovi (navadno dušika in fosforja, včasih pa tudi silicija, kalija, kalcija, železa ali mangana) v vodni ekosistem je evtrofikacija. Hranila vzpodbudijo rast primarnih producentov, spremenijo se kompeticijski odnosi, vrstna sestava in diverziteta organizmov ter fizikalno-kemijske lastnosti okolja (npr. koncentracija kisika, svetlobne razmere...). Govorimo o t.i. antropogeni

1 Ekoremediacije so metode, ko z naravnimi procesi v ekosistemih zaščitimo ali obnovimo okolje.

evtrofikaciji, seveda pa so stoječi vodni ekosistemi podvrženi tudi naravni evtrofikaciji (Harper, 1992). Poglejmo, kateri mehanizmi ali procesi prispevajo k samočistilni sposobnosti kalov. V kalih so lahko prisotne plavajoče rastline, zakoreninjene rastline, ki segajo nad površino vode in potopljene višje rastline. Njihove vloge so številne: izboljšajo pogoje za sedimentacijo

suspendiranih delcev, predstavljajo površino, na katero se

naselijo mikrobi (ki so poglavitni nosilci čiščenja predvsem dušikovih spojin),

privzemajo hranilne in toksične snovi, uvajajo kisik v koreninsko cono, kar

omogoča aerobno razgradnjo organskih snovi in nitrifikacijo,

ustvarjajo življenjski prostor za druge organizme.

Plavajoče rastline s tem, ko zmanjšujejo prezračevanje iz atmosfere, posredno vplivajo na koncentracijo raztopljenega kisika v vodi in na temperaturo vode in s tem na biokemijske reakcije. V kalih ali v delih kalov, kjer plavajočih in emergentnih rastlin ni (ni senčenja), se razvijejo alge, ki v poletnem času zaradi intenzivne fotosinteze podnevi lahko povzročijo dvig pH vrednosti vode, kar povzroči izhlapevanje amoniaka in obarjanje ortofosfatov. Visoka pH vrednost (nad 9) skupaj z visoko koncentracijo raztopljenega kisika in visoko intenziteto svetlobe (huminske snovi preidejo v vzbujeno stanje in poškodujejo bakterijske celice) povzroči tudi zmanjševanje števila fekalnih bakterij


partikularni BPK

plavajoče rastline

atmosfersko prezračevanje

solarna radiacija

poglavitni čistilni mehanizmi: sedimentacija, adsorpcija, anaerobne/aerobne transformacije, dezinfekcija

sedimentirane suspendirane snovi & detritus

oksidacija BPK NH4 -N NO3 -N

submerzne rastline

O2

O2

organski P & N kovinetoksične snovi

SS

emergentne rastline

Slika: Vloga rastlin pri samočistilni funkciji kalov. Tudi koncentraciji dušika in fosforja, ki sta najpogostejši sestavini surovih odpadnih voda iz naselij in ki se izpirata tudi z intenzivno obdelovanih kmetijskih površin, se v kalih lahko znižata. Mehanizmi zadrževanja dušika so predvsem nitrifikacija / denitrifikacija, ki sta v močvirjih prostorsko in časovno sklopljena procesa, izhlapevanje amoniaka, biološki privzem in sedimenacija. Mehanizmi zadrževanja fosforja pa so posedanje suspendiranih delcev, vezava v sediment in biološki privzem (Jasson s sod., 1994). Hranilne snovi se v posameznih delih močvirskega ekosistema (kala) zadržijo različno dolgo. Tako ločimo dele, v katerih se hranila zadržijo kratek čas (do dveh let) (angl. short-term storage compartments) in dele, v katerih se hranilne snovi zadržijo daljši čas (leta, desetletja) (angl. long-term storage compartments) (Johnston, 1993). Dele, v katerih se hranilne snovi zadržijo kratek čas, lahko po velikosti (kapaciteti) razvrstimo od najmanjšega do največjega: perifiton in fitoplankton (mikroorganizmi, alge), rastline,

sediment (adsorbcija). Deli, v katerih se hranilne snovi zadržijo daljši čas, so mineralni sediment ali šota in les (Richardson in Craft, 1993). Kapaciteta zadrževanja hranilnih snovi delov ekosistema je končna in ko jo dosežejo, hranilnih snovi ne zadržujejo več učinkovito. Če je pretok hranilnih snovi v dele z dolgotrajnim zadrževanjem majhen, je majha tudi samočistilna sposobnost ekosistema (Johnston, 1993). Vpliv močvirja na kvaliteto vode je torej rezultat kumulativnih pretokov v posamezne dele močvirja in v atmosfero (denitrifikacija). S primerjavo letnih pretokov v posamezne dele lahko ugotovimo, kateri procesi v močvirju najbolj vplivajo na kvaliteto vode. Rezultate številnih raziskav (preko 300 virov) je Johnston (1993) strnil v tabelo, iz katere je razvidno, da je pri zadrževanju dušika v močvirju ali kalu ključna denitrifikacija, največ fosforja pa se zadrži zaradi sedimentacije mineralnih delcev, oziroma odstrani s košnjo rastlin.


Tabela: Hitrost pretoka hranil v dele močvirskega ekosistema in v atmosfero (Johnston, 1993) N P Zadrževanje g/m2/leto g/m2/leto leta privzem rastlin 0-5,3 0,1-2,0 košnja rastlin 0,4-90,0 0,1-18,0 - prirastek lesa ? 0-0,1 200 opad 0,8-8,1 0,05-2,5 2 nalaganje šote 0,9-2,7 0,04-1,1 200 sedimentacija mineralnih delcev 1,4-52,4 0,1-8,2 200 denitrifikacija (prehod v atmosfero) 0-134 - -

Iz povedanega sledi, da imajo kali ob zmernem obremenjevanju samočistilno funkcijo. V Slovenskem Primorju in na krasu, kjer se soočamo s pomanjkanjem vode, bi jih zato lahko uporabili tudi v te namene.. Viri: Vrhovšek, D. 2002. Ekoremediacije v

celostnem upravljanju z vodami. Zbornik referatov Ekoremediacije v celostnem gospodarjenju z vodami v Sredozemlju. Regionalni razvojni center Koper, Slovenija.

Šajn Slak, A. 2002. Stari načini celostnega gospodarjenja z vodami (kali). Zbornik referatov Ekoremediacije v celostnem gospodarjenju z vodami v Sredozemlju. Regionalni razvojni center Koper, Slovenija.

Toman, M. J. in Rejic, M. 1993. Samočistilni procesi in biološki minimum. Zbornik referatov Biološki minimum. Ljubljana, Slovenija. 37-42.

Harper, D. 1992. Eutrophication of Freshwaters. Principles, problems and restoration. Chapman & Hall, London.

Jasson, M., Andersson, R., Berggren, H. in Leonardson, L. 1994. Wetlands and Lakes as Nitrogen Traps. Ambio, 23, 6, s. 320-325.

Johnston, C. A. 1993. Mechanisms of

Wetland – Water Quality Interaction. Constructed wetlands for water quality improvement, CRC Press, Inc., s. 293-299.

Richardson, C. J., Craft, C. B. 1993. Effective Phosphorus Retention in Wetlands: Fact or Fiction? Constructed wetlands for water quality improvement, CRC Press, Inc., s. 271-282.


Pripravila: dr. Lidija Globevnik, Vodnogospodarski inštitut, Ljubljana Celovito upravljanje z vodami sloni na poznavanju procesov odtekanja padavin iz celotne površine rečnih bazenov do vodotokov in jezer ter poznavanju procesov toka vode po koritih rek in vodonosnikov vse do morij. Enako je treba poznati pretekle in obstoječe človekove posege in dejavnosti v prostor, ki vplivajo na odtočni režim. Človek je namreč že od nekdaj nadzoroval ne le rečne tokove, temveč tudi način zbiranja in odtekanja padavinske vode. Padavinske vode in izvire je zadrževal v vodnjakih, kalih in ribnikih, utrjeval in pregrajeval korita rek. Z industrializacijo, intenzivno kmetijsko proizvodnjo in urbanizacijo so se začeli na rekah graditi veliki hidrotehnični objekti, na velikih kmetijskih površinah drenažni sistemi, zbirni kanali ter regulacije. Hitrejše zbiranje padavin, manjše zadrževanje vode v tleh in na površini tal ter regulacija rek je povzročila velike spremembe v odtočnih režimih voda. Manj površin, v katerih se zadržujejo večje količine vod, pomeni namreč hitrejši dotok vode do strug in večje konice v strugah, kot bi nastale v naravnem stanju. Regulirana rečna korita sicer prevajajo več vode in zato pomenijo odpravo poplav na nekaterih mestih, vendar dolvodno povzročijo dodatno hitro koncentracijo odtoka in večje poplave. V zadnjem času je vse bolj prepoznano dejstvo, da se zaradi spremenjene rabe površin in regulacije rek povečujejo tudi suše, celotne pokrajine pa postajajo

izsušene. Zaradi regulacij in utrditev rečnih bregov se zmanjša stik vode v koritu s tlemi okoli korita (hiporeično cono). Voda iz korit lahko odteka tudi v podzemlje, če je nivo podzemne vode nižji. To se dogodi navadno takrat, ko se tudi podzemne zaloge vode zmanjšujejo zaradi manjšega zadrževanja vode na površini (infiltracije), umetnega osuševanja, hitrega odtekanja vode po površinskih kanalih in prekomernega črpanja vode. Spremembe odtočnih režimov voda zaradi človekovih posegov v prostor vplivajo tudi na spremembe v oblikovanosti rečnih koridorjev, strug, njihovih povezav z zaledji in podzemeljskimi tokovi. Ekološko stanje voda se zaradi takih človekovih posegov slabša, obnovitvene sposobnosti in s tem sposobnosti obstajanja (trajnost) vodnih in obvodnih ekosistemov pa opazno pešajo. Vsi, ki smo vključeni v upravljanje z vodami moramo zato prepoznati našteta dejstva, če želimo iskati rešitve problemov zagotavljanja vode za rabo in hkrati preprečevati nadaljnjo propadanje (ob)vodnih ekosistemov. Da vzdržujemo dosežen nivo razvoja

(raba vode, dejavnosti v prostoru), si izberemo ustrezne hidrološke cilje usmerjanja dejavnosti in varovanja voda. To so:

ohranjanje naravne zadrževalne sposobnosti prostora – varovanje in ohranjanje mokrišč (tudi kalov), mrtvih rokavov rek, poplavnih gozdov, mezišč, barij, mokrih travnikov, grbinastih travnikov

usmerjanje rabe, ki močno posega v odtočni režim – usmerjanje poselitve in prometa izven zadrževalnih


površin, zmanjševanje intenzivne kmetijske rabe teh površin,

izvajanje obogatitvenih in obnovitvenih ukrepov – renaturacije, revitalizacije, bogatitve nizkih pretokov, zadrževanje padavinske vode v pokrajini, zadrževanje vode v koritih (in hiporeičnih conah),

izvajanje izravnalnih ukrepov - nadomestne zadrževalne površine, nadomestni biotopi..

Kal pri Movražu Foto: Tjaša Babič V preteklosti je bila oskrba s pitno vodo v Slovenskem Primorju velik problem, zato so si ljudje uredili kale in druge podobne vodne objekte, v katerih so zadrževali deževnico.. Vsaka stalna vodna površina namreč povzroča intenzivnejše lokalno kroženje vode, izhlapevanje, kondenzacijo, roso... V kombinaciji zadrževanja voda v potokih in rekah s pomočjo jezov, so tako kali imeli vlogo majhnih vodnih zadrževalnikov v rečnih bazenih. S tem je bila zagotovljena tudi neka količina vode za rabo, pretoki rek pa so bili v sušnih obdobjih verjetno večji. Ker se je večina jezov podrla, kali pa osušili, so se odprte vodne površine močno zmanjšale. To sicer ni edini vzrok daljših suš in majhnih pretokov rek, vsekakor pa pomemben element lokalnega kroženja vode v poletnem času in manjših količin vode za namakanje. Obnova starih kalov in gradnja novih majhnih vodnih zadrževalnikov bi pripomogla k večjemu zadrževanju voda v pokrajini, hkrati pa bi se z njimi

ponudila možnost namakanja manjših površin. V kalih se lahko zadrži v bližini padla voda ali pa se vanje spelje voda, ki se jo ob večjih pretokih odvzame iz potokov. S takim pristopom bi upoštevali tradicionalne in moderne pristope pri upravljanju z vodami. Viri: Globevnik, L. (1998). Načelo trajnosti in

vodnogospodarsko načrtovanje. Urbani izziv, 32-33. 1997. P.78-83.

Globevnik, L., Vahtar, M.,(1998). Odtočni režim znotraj sistema okolje in sistema raba. Mišičev vodarski dan. Zbornik referatov. December 1998. Maribor.

Globevnik,L. (1999). Varovanje in varstvo voda v okvirih integralnega gospodarjenja z vodami. Ogrožanje vodnih virov in nevarne snovi v pitni vodi: zbornik predavanja, Ljubljana, 29.-30. september 99. Uredila Milica Komac. Ljubljana: ZTI - Zavod za tehnično izobraževanje, 1999. S. 19-26.

Globevnik, L. (1999). Strategija urejanja odtočnega režima s poudarkom na poplavnosti in zmanjševanju tveganj. Urbani izziv, 10, št. 2. 1999. P.108-110.

Ripl, W., Pokorny, J., Eiseltova, M., Ridgill, S. 1994. A holisitic approach to the structure and function of wetlands, and their degradation. In: Eiseltova, M. (ed.). Restoration of Lake Ecosystem, a holistic approach. IWRB Publ. 32. p. 16 – 35.

Strokovne podlage s področja voda za potrebe prostorskega plana RS – elementi vodnega gospodarstva, 1999. FGG, Ljubljana.

Sinteza vodnogospodarskih vsebin kot podlaga za zasnovo prostorskega razvoja na nivoju države. Kočno poročilo,1999. FGG, Ljubljana.


Pripravila: Andrej Sovinc, Znanstveno-raziskovalno

središče Republike Slovenije v Kopru, Barbara Vidmar, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran Kaj je mokrišče in kaj je Ramsarska konvencija MOKRIŠČE Mokrišče je skupno ime za zemljišča, ki tvorijo prehod med vodnimi in kopnimi okolji. Najdemo jih ob rekah in jezerih, na sotočjih in v povirjih, na obalah ali visokih planotah in v dnu dolin. Definicija mokrišča, ki jo opredeljuje Ramsarska konvencija (1971) je naslednja: “Mokrišča so območja močvirij, nizkih barij, šotišč ali vode, naravnega ali umetnega nastanka, stalna ali občasna, s stoječo ali tekočo vodo. Voda je sladka, brakična ali slana. K mokriščem spadajo tudi območja plitvega obalnega morja. Mokrišča so naravnega ali antropogenega nastanka”. Ramsarska konvencija Mednarodna javnost je bila že v 60-tih letih seznanjena s problemom izginjanja mokrišč in vrst, ki so na ta območja življenjsko vezana. Leta 1971 je 18 predstavnikov držav v iranskem mestu Ramsar podpisalo konvencijo o varstvu mokrišč; veljati je začela leta 1976. Države pogodbenice so se obvezale uresničevati takšno politiko razvoja, ki ne bo ogrozila obstoja mokrišč, ampak bo zagotovila njihovo smotrno rabo in varstvo in tako trajnostno ohranila raznovrstnost vseh mokrišč. Slovenija je postala pogodbenica Ramsarske konvencije leta 1992.

Pomen mokrišč Najpomembnejše naloge mokrišč so: zadržujejo hranilne snovi in so pomemben člen pri njihovem kroženju, ustvarjajo rodovitno prst, predstavljajo življenjski prostor za številne rastlinske in živalske vrste, uravnavajo nivo podtalne vode, zadržujejo vodo in preprečujejo poplave, ob obali pa utrjujejo obalno črto in preprečujejo erozijo, človeku nudijo možnosti za rekreacijo, znanstveno raziskovanje in bogatijo videz krajine. Pri tem imajo pomembno vlogo tako velika in obsežna, kakor tudi manjša mokrišča, zato je pri slednjih prav tako pomembno, da se jim posvetimo in jih skušamo ohraniti (Grošelj,1994). Razširjenost in stanje mokrišč Čeprav so tipi mokrišč zelo različni in se pojavljajo v vseh geografskih širinah in nadmorskih višinah, pa po obsegu mokrišča pokrivajo samo 2 % zemeljske površine (Braakhekke & Marchand, 1987) in 6 % kopnega (8,6 oz. 9 milijonov km2) (Maltby, 1986). Od tega največji delež sestavljajo sladkovodna mokrišča (5,3 oz. 5,7 milijonov km2) oz. šotna barja (5 milijonov km2) (Finlayson & Moser, 1991). Evropa je znana kot celina, kjer prevladujejo antropogeni ekosistemi. V zadnjih sto letih strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo v Evropi uničenih vsaj 50% mokrišč (CEC, 1996). Mokrišča so med svetovno najbolj ogroženimi deli okolja. Človek jih je kot nerodovitna zemljišča brez ekonomskega pomena vztrajno izsuševal, z zasipavanjem pa je pridobival nove površine za gradnjo. Visoka biotska


pestrost, ki jo sestavljajo številni habitatni tipi z značilnimi in posebej prilagojenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami se sooča s pritiski razvoja, ki jih predstavljajo melioracije, regulacije, namakanje, zajezitve, turizem, lov, ribogojstvo. Rezultat tega je, da je večina mokrišč danes tako ali drugače spremenjena. Povedano velja tudi za slovensko obalno območje, kjer se veliki gospodarski, poselitveni, turistični in kmetijski interesi usmerjajo na omejen in občutljiv prostor, na katerem so zgoščene številne naravne vrednote. Puč Stari Hram v Loparju Foto Tjaša Babič Dokumentirani podatki v Sloveniji kažejo, da smo največ mokrišč zgubili v obalnem pasu in poplavnih ravnicah ob srednjih tokovih rek. Slovenska mokrišča so raznovrstna, vendar po naravi majhna in zato toliko bolj občutljiva za spremembe. Samo dokumentirani podatki kažejo, da je bilo v Sloveniji zgubljenih več kot 100.000 hektarov mokrišč med letoma 1772 in 1990 (Beltram, 1996). V Sloveniji je bilo med 1973. in 1991. letom osušenih več kot 70.000 hektarov zemljišč (Matičič, 1993).

INVENTAR SLOVENSKIH MOKRIŠČ 2001 Leta 2001 je bil na Vodnogospodarskem inštitutu v Ljubljani v sodelovanju s Centrom za kartografijo favne in flore pripravljen inventar slovenskih mokrišč (Sovinc, 2001). Podatkovna baza vsebuje podatke o 3525 lokacijah (mokriščih), ki so porazdeljene po 31 porečjih. Skupna površina evidentiranih mokrišč, ki vključujejo tudi poplavne linije, obsega 98.758,93 ha ali 4,87 % ozemlja Slovenije. Če površin poplavnih območij ne upoštevamo, obsega skupna površina mokrišč, (dobljena s seštevanjem površin samo lokacij večjih od 0,15 ha) 35.408,8 ha, ali zaokroženo 1,74 % površja Slovenije. Kljub temu, da mokrišča pokrivajo majhen delež slovenskega ozemlja, pa je njihova pestrost glede na tip mokrišča precejšnja. Od skupno 40 tipov, ki jih opredeljuje Ramsarska konvencija, jih imamo v Sloveniji 19. V Sloveniji je največ mokrišč tipa 2 (bazeni; vključujejo manjše rezervoarje, v glavnem manj kot 8 ha). V to skupino uvrščamo tudi kraške kale in mlake. Skupaj jih je 1517, raztezajo se na 134,38 ha. Prvi štirje najpogostejši tipi vsi spadajo pod “mokrišča, ki jih je ustvaril človek", šele na petem mestu po številu lokacij je tip “naravnih” mokrišč. VARSTVO MALIH MOKRIŠČ - KALOV Države pogodbenice Ramsarske konvencije, torej tudi Slovenija, naj bi mokrišča vzdrževale, jih vključevale v svoje razvojne programe, z njimi trajnostno ravnale in jih razglašale za zavarovana območja. Mokrišča se lahko tudi na novo vzpostavi ali se jih obnovi na način, ki omogoča ohranitev njihovih ekoloških funkcij.


Na 8.srečanju pogodbenic Ramsarske konvencije novembra 2002 v Valenciji, je bila sprejeta posebna resolucija, ki poudarja pomen trajnostne rabe in varovanja “začasnih malih voda” (=”temporary ponds”), kamor uvrščamo tudi nekatere kale na slovenskem Krasu. Resolucija poudarja pomen in specifiko majhnih mokrišč kot habitata posebnih vrst in opozarja na hitro izginjanje tega tipa mokrišč, ki je zaradi svoje površinske majhnosti pogosto prezrt s strani lokalne skupnosti, pa tudi naravovarstvenikov. Viri: Beltram, G. 1996. The Conservation and

Managemnt of Wetlands in Slovenia, In the context of European Policy Related to Wetlands. Ph.D. Thesis in Human Ecology, Vrije Universiteit Brussel, 328 str.

Beltram, G. 1999. Mokrišča – njihova vrednost, vloga in ogroženost, v: Sovinc, A.: Ramsarska konvencija in slovenska mokrišča. Nacionalni odbor za Ramsarsko konvencijo.

Braakhekke W. G. & M. Marchand. 1987. Wetlands, The Community's Wealth. The European Environmental Bureau, Brussels, 24 str.

CEC. 1995. Wise Use and Conservation of Wetlands. Communication from the Commission to the Council and the European Parliament. COM(95) 189 final, Luxembourg, 54 str.

Finlayson, C. M. & M. Moser. Eds. 1991. Wetlands. Facts on File. UK.

Grošelj, A. 1993. Mokrišča kot sestavni del zelenega sistema na Obali. Diplomska naloga. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta – Oddelek za krajinsko arhitekturo.

Maltby, E. 1986. Waterlogged Wealth, Why Waste the World's Wet Places? International Institute for Environment and Development, Earthscan, 200 str.

Matičič, B. 1993. Melioracija. Enciklopedija Slovenije 7. Mladinska knjiga, Ljubljana: 61-64.

Ramsarska konvencija - Konvencija o varstvu mednarodno pomembnih močvirij – (notifikacija v Ur. l. RS - MP 15/92)

Sovinc, A. 2001: Inventar slovenskih mokrišč. VGI, Ljubljana.


Pripravila: Eda Benčič-Mohar, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, OE Piran Kale so gradili v bližini izvirov, ob poteh, kjer je hodila živina na pašo, ob glavnih poteh in cestah, najraje pa v bližini naselij. Navadno je vas premogla enega do dva kala, na Krasu pa tudi po več, kar je bilo odvisno od števila glav živine v vaseh. Bili so skupna last vaščanov, uporabljali pa so jih tudi mimoidoči popotniki.Kali so bili namenjeni predvsem napajanju živine. Ta se je napila iz njih dvakrat dnevno, ob odhodu na pašo in ob povratku. Ljudje so pili vodo iz kalov le v sili, ko je drugje presahnila. Med kali obstajajo določene razlike, predvsem med tistimi z območja Krasa od tistih v flišni Istri. Prvi so bili v glavnem neobzidani in netlakovani, izgledali so kot luže ali mlake. Ljudem je bil ponekod olajšan dostop po kamnitih stopnicah. Če je bil teren strm, so kal na eni strani podprli s suhozidanim kamnitim zidom. Redkejši so bili kali v senčnih, ozkih, do nekaj metrov globljih kotanjah, kamor živina ni mogla. Pomenili so nekakšno »zlato rezervo« v najhujši suši, ko so ostali kali presahnili. Iz njih je bilo treba vodo odnašati ali jo zlivati v bližnja kamnita korita. Domačini so jim pravili štirne, štirnine ali vaške. Studenec pa so poimenovali tiste kale, iz katerih je v deževnih dneh pronicala voda iz bližnjih pobočij. Slednji se niso nikoli izsušili, ljudje pa so vodo iz njih uporabljali tudi za kuho, ob njih so prali perilo. Nekoliko drugačna je podoba kalov na območju flišne Istre, kjer je že na prvi pogled opazen večji vložek človeškega dela. Morda je temu vzrok dejstvo, da ni

bilo na razpolago toliko naravnih kotanj, kot jih lahko nudi razgiban kraški teren. Kali so pretežno umetno izkopani, predvsem v neposredni bližini cest. S treh strani jih obdaja suhozidan kamnit zid. Četrta stran se položno spušča k vodi in je tlakovana. Kamnit tlak sega v samo kotanjo z vodo. Dostop za ljudi je bil po kamnitih stopnicah.

Fontana pri Podgorju Foto Tina Trampuš Medtem ko je na krasu živina stopala po kalih, se je v Istri zadrževala na robu slednjih. Ponekod v Istri so okoli kala posadili drevesa (hrast, murvo, »lantus«), da je ostala voda v senci hladnejša.

Kal v Krištijah pri Pregari Foto: Eda Benčič Mohar


Kali so bili pomembne družabne točke vaščanov, ki so se ob njih zbirali po vsakdanjih opravilih. V posebno veselje pa so bili otrokom, ki so se radi igrali z vodo in blatom. V večjih kalih so se naučili tudi plavati, medtem ko so se pozimi spremenili v priročna drsališča, kar je vaščanom popestrilo puste zimske dni. Kal v Socerbu Foto: Tina Trampuš


Pripravili: Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore, Ljubljana, Tina Trampuš, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran Kaj je ekološka mreža? Po svetu je vedno več pobud za vzpostavljanje povezav med območji, ki so pomembna za varstvo živalskih in rastlinskih vrst, torej za ustvarjanje ali ohranjanje tako imenovanih ekoloških mrež. Pri pripravi študije, ki jo je leta 2001 pripravil AIDEinvironment* v sodelovanju s Svetovno zvezo za ohranitev narave IUCN, The development and application of ecological networks (Graham Bennett & Piet Wit, 2001), je bilo evidentiranih več kot 150 pobud za vzpostavitev različnih ekoloških mrež na nivoju pokrajin, držav ali celo kontinentov, publikacija pa podaja podrobnejši pregled 38 primerov ekoloških mrež. Avtorji publikacije so za potrebe raziskave oblikovali naslednjo definicijo:

Ekološka mreža je ''nepretrgan sistem naravnih ali delno naravnih krajinskih elementov, ki je vzpostavljen in s katerim se upravlja z namenom ohranjanja ali ponovne vzpostavitve ekoloških funkcij za varstvo biotske raznovrstnosti, s tem da hkrati omogoča trajnostno rabo naravnih virov.''

* AIDEnvironment = Advice and Research for Development and Environment, Amsterdam

POMEN EKOLOŠKE MREŽE IN USMERITVE Ekološka mreža je bistvenega pomena za ohranitev rastlinskih in živalskih vrst in s tem biotske raznovrstnosti. Vzpostavitev ekološke mreže zagotavlja predvsem ohranitev ekoloških funkcij z namenom varstva biotske raznovrstnosti in trajnostno rabo naravnih virov. Če upoštevamo še ostale vidike, lahko ugotovimo, da so cilji ohranitve mreže: ohranitev vrst in habitatov, ohranitev ekoloških procesov, vzpostavitev trajnostne rabe naravnih

virov, vzpostavitev trajnostnih oblik razvoja

in ohranitev kulturne dediščine. Ko načrtujemo ohranjanje oziroma vzpostavitev ekološke mreže, objektov ali območij ne obdajamo z ograjo, človekove aktivnosti na teh območjih pa običajno ne izključujemo. Ravno nasprotno. Ukrepe varstva se poskuša osredotočiti na območja, katerih prostorske značilnosti so bistvene za ohranitev ekoloških funkcij in dolgoročno za človekovo blaginjo, človekove dejavnosti pa se poskušajo začrtati v taki smeri, da bodo hkrati ekonomsko uspešne in ekološko trajnostne. V skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami in cilji, se zato usmerjamo predvsem v: ohranitev biotske raznovrstnosti v

ekosistemih, obnavljanje uničenih ekosistemov,

kjer je to mogoče in smiselno, utrditev stabilnosti ekoloških funkcij z

zagotavljanjem povezav med ekosistemi ter


vzpodbujanje komplementarnost med rabo prostora in cilji ohranjanja biotske raznovrstnosti.

EKOLOŠKA MREŽA KALOV Tudi projekt 100kal, katerega nosilec je Zavod RS za varstvo narave, OE Piran, je pobuda za ohranitev ekološke mreže, konkretno pobuda za zagotovitev stabilnosti mreže kalov. Obstoječa mreža kalov se trenutno še analizira, pobuda za ohranitev je podana kot strateški predlog. Opredeljene so sestavine mreže, prepoznani so različni vidiki rabe in glavni deležniki. Prostorska struktura ugodnega stanja mreže še ni natančno začrtana, podane so le nekatere usmeritve. Osnovni sestavni deli mreže so kali, imenovani tudi puči, peči, lokve ali vaške. Vsi kali na določenem območju so neločljivo povezani v celoto (mrežo). Z zmanjševanjem števila kalov v tej mreži se povečajo razdalje med obstoječimi kali. Rastlinske in živalske vrste, ki so nanje vezane, se ne morejo uspešno razmnoževati, če je razdalja med posameznimi kali prevelika. Posledica tega je zmanjševanje števila vrst, za katere so kali edino primerno življenjsko okolje v regiji. Izginotje vsake rastlinske ali živalske vrste pa pomeni nenadomestljivo izgubo tako za naravo kot tudi za človeka. Spodnja karta je bila pripravljena na podlagi analiz podatkov Centra za kartografijo flore in favne.

Karta CKFF– razporeditev kalov, razdalje med njimi Pri analizi podatkov, ki so bili na razpolago na območni enoti Zavoda za varstvo narave, smo prišli do naslednjih ugotovitev: V Slovenski Istri je povprečna oddaljenost med kali (puči) manjša od 1 kilometra; Kali so najpogosteje v vasi ali na samem robu. Na Kraškem robu je povprečna oddaljenost med kali 2-3 km; v vasi in njihovi neposredni okolici so kali v skupinah, med sabo so oddaljeni manj kot 500 metrov;

Karta ZRSVN OE Piran – razporeditev kalov in oddaljenost


Pomen kalov, njihove povezanosti in enakomerne razporejenosti v prostoru iz vidika varstvene biologije lahko izpeljemo iz primera dvoživk, ki ga navaja Kryštufek (1999): posamezne populacije predstavljajo fragmente, disperzijo med njimi pa omogočajo vodni tokovi, ki jih povezujejo. Zlahka se zgodi, da v sušnem letu lokalno izumrejo populacije v najmanjših vodnih telesih. V primeru, da obstajajo disperzijske poti med njimi in so dovolj blizu skupaj, bodo dvoživke znova naselile izpraznjene vode. Če pa takšne poti iz različnih razlogov prekinemo (onesnaževanje, raba za namakanje), kolonizacija ni več mogoča in v posameznih izoliranih »otokih« živali postopno izumrejo. Kadar med posameznimi območji ali objekti obstaja določen vezni element, npr. vodotok ali gozd, ki je v obalnem območju zaradi presihanja in suše zanesljivejši, imajo majhna mokrišča vlogo stabilne ekomreže. V tem primeru lahko govorimo o zelenem sistemu kot protiuteži vsemu kar je ustvaril ali preoblikoval človek Grošelj (1994). Majhna površina kalov in pogoste spremembe v okolju, ki so posledica različnih dejavnikov (zaraščanje, suša, zasutje, urbanizacija), pomenijo veliko nestalnost kalov in posledično precejšno variabilnost obstoječe zgradbe in s tem nestabilnost mreže. Pri načrtovanju urejanja novih oz. obnavljanja obstoječih kalov je velikega pomena, da se kot kriterij za samo izvedbo del upošteva pomen kala v širšem območju kot sestavni del mreže kalov.

Možnosti povezav oziroma vključitve mreže v druge sisteme Glede na geografske, geološke in druge značilnosti obravnavanega območja, bi bilo možno pobudo ohranjanja mreže kalov razširiti na območje Krasa in tudi na kraško pokrajino v Italiji ter na Hrvaškem. Ohranjanje mreže kalov je dobrodošlo tudi z vidika doseganja drugih naravovarstvenih ciljev in prinaša prednosti tudi nekaterim drugim projektom na področju ohranjanja narave: ohranjanje kalov na območju

predlaganega krajinskega parka Dragonja,

ohranjanje kalov na območju predlaganega krajinskega parka Kraški rob oziroma Kraškega regijskega parka,

ohranjanje habitatov na območjih Natura 2000 (Kraški rob).

Viri podatkov Temeljni vir podatkov je popis Centra za kartografijo favne in flore, ki je bil izveden v okviru projekta Kali - mreža vodnih biotopov (2000). Popis je zajemal območje Slovenske obale, Istre, Krasa in Bele Krajine. Dodatni vir podatkov je evidenca naravnih vrednot, ki je bila pripravljena v letih 2000-2002 na območni enoti Zavoda RS za varstvo narave v Piranu. V evidenco so vključeni kali na območju Slovenske Istre in Kraškega roba (območje v pristojnosti zavoda, obalne občine). Trenutno je v mreži evidentiranih 81 objektov.


Viri Graham Bennett & Piet Wit, 2001. The

development and application of ecological networks. AIDEinvironment v sodelovanju s Svetovno zvezo za ohranitev narave IUCN,

Lešnik, A., B. Hutinec Janev, V. Petrović & K. Poboljšaj, 2000a. Karstic ponds as a net of water biotopes (Final report). Report for the Regional Environmental Centre for Central and Eastern Europe. Miklavž na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore: 58 str.

Lešnik, A., Z. Ciglič, V. Babij, A. Šalamun, G. Planinc & K. Poboljšaj, 2000b. Kali - mreža vodnih biotopov [zgibanka]. Miklavž na Dravskem polju, Center za kartografijo favne in flore: 8 str.


Pripravila: Tjaša Babič, Zavod RS za varstvo narave,

OE Piran Mladen Prebevšek, Zavod za gozdove ZAKON O OHRANJANJU NARAVE (Ur.list RS št: 56/99, 31/00,119/02) Pravna podlaga za ohranjanje biotske raznovrstnosti in naravnih vrednot v Sloveniji je Zakon o ohranjanju narave (Ur.list RS št: 56/99, 31/00,119/02). Kali so naravne vrednote, varuje pa se jih tudi po določbah za varstvo biotske raznovrstnosti. Naravne vrednote so redki, dragoceni ali znameniti naravni pojavi ali tudi drugi vredni pojavi, sestavine oziroma deli žive ali nežive narave, naravna območja ali deli naravnega območja, ekosistemi, krajine ali oblikovana narava. Ko govorimo o biotski raznovrstnosti, mislimo na raznovrstnost živih organizmov, ki vključuje raznovrstnost znotraj vrst, med različnimi vrstami, gensko raznovrstnost ter raznovrstnost ekosistemov. V predlogu Pravilnika o določitvi in varstvu naravnih vrednot, so kali uvrščeni med naravne vrednote lokalnega pomena, zato so v pristojnosti lokalne skupnosti. Kali so opredeljeni kot ekosistemske naravne vrednote. Ekosistemska naravna vrednota je del narave, ki je znanstveno – raziskovalno ali pričevalno

pomembna z vidika ekosistemov in se v naravi pojavlja kot ohranjen, redek, vrstno izjemno raznolik del habitatnega tipa, habitani tip ali večji del ekosistemov. Vlada je v predlogu pravilnika določila vrste naravnih vrednot in varstvene ter razvojne usmeritve. Predlagane usmeritve za ekosistemsko naravno vrednoto, v našem primeru za kale so: Gradbene posege, kot tudi vsako

drugo poseganje, kot je odstranjevanje ali spreminjanje vegetacije, spreminjanje vodnega stanja (npr. osuševanje, dviganje ali spuščanje gladine podtalnice, poplavitev, odvzem vode, spreminjanje toka, zamenjava sladke vode s slano in obratno), spreminjanje kislosti oz. alkalnosti tal, odstranjevanje zemlje, ruše ali kamninske podlage, zasipavanje (npr. odlaganje odpadnih materialov) se izvaja časovno in prostorsko tako, da se rastline in živali pretežno ohranijo in da se bistveno ne spremenijo življenjske razmere za rastline in živali.

Dejavnosti na naravni vrednoti se opravlja tako, da se način in čas opravljanja dejavnosti kar najbolj prilagodita življenjskim ciklom živali, tako da ne sovpadajo z obdobji, ko živali potrebujejo mir, npr. sekanje grmišč se ne opravlja v gnezditvenem času ptičev, kmetijska in druga opravila, ki lahko uničijo gnezda ali mladiče se opravljajo po gnezdenju ali poleganju mladičev in/ali na način, da se živali lahko umaknejo.

Površinske in podzemne vode se ne onesnažuje, tako da se ne slabšajo življenjske razmere rastlin in živali.


Zrak se ne onesnažuje s prahom, aerosoli ali strupenimi plini, tako da se ne slabšajo življenjske razmere za rastline in živali.

Sestave biocenoze se ne spreminja z naseljevanjem živali tujerodnih vrst.

Na naravni vrednoti in vplivnem območju se ne uporablja kemičnih sredstev za uničevanje živali in plevelov.

Na naravni vrednoti se ne postavlja krmišč in solnic za živali in ne gradi obor.

Eksplozij ali drugih dejanj, ki povzročajo močan hrup ali vibracije se ne izvaja.

Ponoči se naravne vrednote ne osvetljuje; v vplivnem območju se ponoči osvetljuje časovno omejeno in z dodatnimi tehničnimi rešitvami, ki prostorsko omejujejo svetlobo; uporablja se svetlobo, ki je za živali najmanj moteča.

Naravno vrednoto se lahko uredi za obisk javnosti, z nadelavo poti, razgledišč, opazovališč, postavitvijo ograj, tabel z informacijami in opozorili, vendar tako, da se ne spremenijo lastnosti ekosistema in da je z dodatnimi ukrepi zagotovljeno, da prisotnost obiskovalcev ne bo vznemirjala živali (npr. skrite opazovalnice). Obiskovalce se usmerja na določene poti.

Rekreacijska ali športna dejavnost, ki negativno vplivata na rastline in živali se ne izvajata, oz. se preusmerjata na doživljanje in spoznavanje narave.

Uredba o zvrsteh naravnih vrednot (Ur.list RS št. 52/02) določa, da se posegi in dejavnosti izvajajo na naravni vrednoti, če ni drugih prostorskih ali tehničnih možnosti za izvedbo posega ali opravljanja dejavnosti tako, da ne spremenijo kvalitete ekosistema ter naravni procesi v njem do takšne mere, da se poruši naravno ravnovesje. Kali so pomembni tudi z vidika biotske raznovrstnosti saj:

predstavljajo habitat številnim vodnim rastlinam in tvorijo osnovno prehranjevalno verigo za številne živalske vrste vezane na življenje v vodnem in močvirnem svetu, in ker

razporeditev kalov na določenem območju vzpostavlja mrežo vodnih biotopov.

Zato je potrebno upoštevati tudi določbe zakona o ohranjanju narave, ki določajo ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti, s katerimi se ureja varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z habitati ter ekosistemi, in omogoča trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavlja ohranjanje naravnega ravnovesja. Vsakdo, ki posega v naravo oziroma v habitat populacij rastlinskih ali živalskih vrst, mora uporabljati načine, metode in tehnične pripomočke, ki prispevajo k ohranjanju ugodnega stanja vrste. Potrebno je upoštevati določbe o splošnem varstvenem režimu za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki določajo, da je: rastlinsko ali živalsko vrsto

prepovedano iztrebiti, prepovedano zniževati število rastlin

ali živali posameznih populacij, ožati njihove habitate ali slabšati njihove življenjske razmere do take mere, da je vrsta ogrožena,.

rastline ali živali prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga


ubijati, poškodovati, odvzemati iz narave ali vznemirjati.

habitate populacij rastlinskih ali živalskih vrst prepovedano namerno, brez opravičljivega razloga uničiti ali poškodovati.

ZAKON O GOZDOVIH (Ur.list RS št: 5/98) V Zakonu o gozdovih je predpisano: evidentiranje, urejanje in varstvo tovrstnih biotopov v gozdnem prostoru. Osnova za urejanje je podana v poglavjih o: določitvi funkcij gozdov, varstvu gozdov in preko sistema gozdarskega načrtovanja. Bolj podrobno varovanje in ukrepanje določata podzakonska akta: Pravilnik o gozdnogospodarskih in

gozdnogojitvenih načrtih (Ur. list. RS št. 5/98 in

Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. list RS št. 92/00)

Pravilnik o načrtovanju, v poglavju o določitvi in vrednotenju funkcij gozdov in v merilih za njihovo vrednotenje določa, da gozdne površine, v okolici kalov oziroma kaluž, opravljajo biotopsko funkcijo. Izredno pomembne kale se lahko evidentira pri lovno-gospodarski funkciji. Gozdovi z raznimi stopnjami poudarjenih funkcij so kartirani in podane so smernice za ukrepanje. V Pravilniku o varstvu gozdov so bolj detajlno določeni ukrepi varovanja. Ohranitev kalov je del ukrepov za ohranjanje biotskega ravnovesja (3. člen), sodijo med naravna zatočišča (5. člen) in so deležni ukrepov varovanja habitatov (15. člen) ter varstva vodnih območji (17. člen). Pravilnik o sofinanciranju vlaganj v gozdove dopolnjuje predhodno izdane odredbe. Za vzdrževanje življenjskega okolja prosto živečih živali omogoča sofinanciranje izgradnje in vzdrževanja vodnih virov. Preden odobrimo

sofinanciranje pa mora prejemnik zagotoviti neke osnovne pogoje: vodni vir se mora nahajati na lokaciji, ki je že po naravi omogoča zadrževanje vode, pri izgradnji ne sme poškodovati vodni vir, ohraniti mora talno podlago. Pomembna je tudi lokacija v širšem prostoru. V okolici vodnih virov se namreč v določenih obdobjih, povečana koncentracija divjadi. Neustrezna lokacija, bi zato lahko povzročala večjo škodo na bližnjih kmetijskih površinah. Viri: Zakon o ohranjanju narave (Ur.list RS št:

56/99, 31/00 –popr.,119/02) Uredba o zvrsteh naravnih vrednot

(Ur.list RS št. 52/02) Predlog pravilnika o določitvi in varstvu

naravnih vrednot (februar 2003) Pravilnik o gozdnogospodarskih in

gozdnogojitvenih načetih (Ur. list. RS št. 5/98)

Pravilnik o varstvu gozdov (Ur. list RS št. 92/00)

Pravilnik o financiranju in sofinanciranju vlaganj v gozdove iz proračuna RS. (Ur.list RS št. 92/02)

Zakon o gozdovih (Ur.list. RS št. 30/93).


Pripravila: Tjaša Babič, Zavod RS za varstvo narave, OE Piran Prispevek je nastal na podlagi sestankov in razgovorov: s predstavniki vasi Zazid, Podgorje, Rakitovec, Zabavlje in Truške. Mladen Miklavčič, Zazid Marinko Rodica, Turistično društvo

Truške, Truške Drago Maršič, Zabavlje, Viktor Miklavčič, Rakitovec Jože Rojc, Podgorje izvajalci del Klaudij Bembič, Društvo za šport,

kulturo in razvoj Loparja, Marino Božič predstavniki lovskih družin Rado Pečar, Obalno-kraška zveza

lovskih družin, Hrpelje Izkušnje pri vzdrževanju: Kale so večinoma vzdrževali ročno. Ko je nastopilo sušno obdobje so z lopato, motiko in grabljami odstranili zaraščeno rastlinje. Rastlinje v kalu so tudi pokosili. Na ta način so odstranili robido v okolici. Domačini v Zazidu so kal najprej očistili ročno, živina je steptala kotanjo, nato pa so iz vodnjaka pretočili vodo. Puče v Šavrinskem gričevju so čistili ročno poleti, ko je najmanj vode. Odvečno zemljo, ki jo je voda nanosila v kal so razvozili po njivah. Vedno so čistili do trdne podlage, »dokler je šla lopata« in niso nikoli dovažali ilovice. Čistili so predvsem zato, da je kal lahko zadržal še več vode.

Prej in…

…potem: Očiščen kal v Zabavljah Foto: Tjaša Babič Lovci imajo v okviru svoje organizacije predvideno določeno število delovnih ur, ki jih morajo opraviti, med ukrepi v življenjskem okolju divjadi pa načrtujejo tudi vzdrževanje mokrišč, kaluž in kalov (lovsko gojitveni načrti). V okviru teh nalog obnavljajo kale predvsem na kraškem območju, saj je vzdrževanje kalov nujno za zagotovitev vode za napajanje divjadi. V Slovenski Istri z napajanjem ni takšnih problemov, saj je več stalnih izvirov vode. Zato tudi vzdrževanje kalov pri lovcih nima tako velikega pomena. Naravne kale lovci na Kraškem robu očistijo z grabljami, dodajo jim ilovico, ki omogoča tesneje. Ilovico pripeljejo iz Jezerine v Brkinih, kjer je bila nekoč


opekarna. Ilovica je brezplačna, potrebno je le zagotoviti prevoz. V kal je potrebno navoziti vsaj 30 do 50 centimetrov ilovice in jo čim bolj steptati. Divjad in drobnica ne moreta zagotoviti zadostnega teptanja ilovice, saj ima drobnica premajhna kopita, divjad pa večinoma tudi ne zabrede globlje v kal, ampak vodo pije tako, da stoji na robu kala.

Počiščen puč v Truškah in pripravljena glina za zatesnitev Foto: Tina Trampuš Tudi v sušnih obdobjih mora biti v kalu zadostna količina vode, da se ilovica ne presuši in razpoka. Zato ob veliki suši lovci s cisternami stalno dovajajo vodo. Od nekdaj so ljudje po vaseh čiščenje kalov uspešno uskladili z delom na polju ali v vinogradu. Kale so očistili pozno jeseni po trgatvi, med zimo, če ni bilo snega in do pomladi, preden so začeli obrezovati trte. Betonski kali – betonska korita V preteklosti so lovci na območju Kraškega roba naredili 15 betonskih kalov oz. betonska korita z namenom zadrževanja vode v času suše. Betonski kali oz. korita so se izkazala kot neprimerna ker:

- nesnaga, ki se zbere v koritu povzroči onesnaženje vode, medtem ko v naravnem kalu blato in ilovica prečistita vodo.

- mraz, povzroči razpoke v betonu, kar onemogoči zadrževanje vode, poskusi ponovne zamašitve razpok pa pogosto niso bili uspešni,

- se betonskih kalov občasno poslužuje le srnjad, medtem ko divji prašiči in jelenjad potrebujejo kaluže in se betonskih korit poslužujejo le v primeru velike suše.

Lovci betonske kale vzdržujejo tako, da aprila ter maja korita popolnoma izpraznijo, jih očistijo, (v betonu nastale razpoke zapolnijo s silikonom) in kal napolnijo z vodo.

Betonski kal pri Podgorju Foto: Tina Trampuš Uporaba strojev (težke mehanizacije): Obnova kala v Zazidu s kopačem se je izkazala kot neprimerna. Uporaba kopača je povzročila onesnaženje vode z oljem, kar je uničilo živalstvo, dno pa je postalo propustno, ker so poškodovali ilovico., Zato kal ne drži vode. Podobno se je zgodilo pri obnovi kala Pri fontani v Podgorju, saj zaradi uničenja nepropustne plasti, kal po obnovi ne drži vode.


Vendar je potrebno zapisati, da so sogovorniki poudarili tudi pozitivne izkušnje s kopači predvsem zaradi hitro opravljenega dela na večjih površinah. Predlogi: - ZADRŽEVANJE VODE Lovci so predlagali, da se poleg naravnih kalov naredijo betonska korita, za zadrževanje vode, zlasti v območjih, kjer je prepustnost tal zelo velika (kras). Tako bi se voda iz betonskega korita počasi iztekala v naravni kal. Prednost pri obnovi naj bi imeli kali, ki imajo stalen vir vode. Kal pri Kastelcu Foto: Tina Trampuš - FOLIJA Veliko sogovornikov je predlagalo uporabo folije (5mm) s katero lahko zatesnimo dno kala, preko folije pa se naloži ilovico. Ponekod, kjer so uporabili folijo se je kasneje izkazalo, da tudi folija ni omogočila dovolj dobrega tesnjenja in ni zadrževala vode. Poleg tega pa obstaja nevarnost, da uporaba folije onemogoči samočistilno sposobnost kala. - OKOLICA KALA V današnjem času postajajo kali pomembni tudi zaradi zunanjega videza okolice vasi, zato vaščani predlagajo

zasaditev okolice z vrbo, črnim trnom, topoli…. in postavitev klopi, kjer bi to bilo možno in smiselno.


Kaj moramo vedeti preden se lotimo obnove kala? Pripravili: Tina Trampuš, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran, Tamara Čelhar, profesorica biologije na

OŠ Marezige Spodnja priporočila so nastala na podlagi najrazličnejših izkušenj domačinov, lovcev, naravovarstvenikov in drugih ljubiteljev kalov.

1. IZBIRA KALA ZA OBNOVO Priporočljivo je, da za obnovo izberemo kal, ki ima stalen vir vode. To je možno predvsem na območju flišne Istre, kjer je več stalnih izvirov. Tako je bolj verjetno, da voda ne bo presahnila, puč pa se ne bo posušil in tako tudi dno ne bo razpokalo. Kriteriji za izbiro kala so lahko najrazličnejši, enkrat nam je pomembnejši prvi, drugič drugi. Vsak kal je posebnost in to upoštevamo tudi, ko načrtujemo njegovo obnovo. Pomembno je da na določenem območju obnavljamo različne tipe kalov in s tem ohranimo bogato pestrost naše tradicije in tudi pestrost različnih življenjskih okolij.

KRITERIJ ZA IZBIRO KALA

Lokalna pobuda Pomembno je, da ljudje v vasi želijo obnoviti kal. Če bo pobuda prišla s strani domačinov, bo tudi več možnosti, da bodo v vasi za kal skrbeli tudi v prihodnosti.

Bližina naselij Za živalske in rastlinske vrste so pomembnejši kali, ki so od vasi bolj oddaljeni, ki imajo položne brežine in ki niso v večji meri obzidani.

Lega Osončenost – priporočljivo je, da je kal osončen popoldne. Če je preveč v senci je voda prehladna za živali.

Stanje tal in vode Če ima kal stalni vir vode, je manj možnosti da se bo posušil. Če je dno nepropustno (lapornata tla), bomo imeli manj težav pri zatesnitvi.

Položaj v mreži Za obstoj rastlinskih in živalskih vrst je izrednega pomena, da razdalje med kali niso prevelike. Tako lahko v primeru, da se en kal posuši, vrste preselijo v drugega.

Raba – funkcija kala Marsikje kal ni več pomemben za napajanje živine, zato je priporočljivo da mu poiščemo drugo ali dodatno namembnost.

Vsak kal ima lahko raznoliko namembnost in širši pomen (več o tem v posameznih poglavjih). Tudi namembnost vpliva na izbiro kala ali obratno: odvisno od značilnosti kala ali lege, se oblikuje njegova namembnost.

Zato je pred obnovo dobro da vemo, čemu bo kal namenjen oziroma katera funkcija v njem prevladuje ali se nam zdi pomembnejša. Spodaj navajamo nekaj primerov:


Namembnost, pomen Pri izbiri kala naj imajo prednost tisti

napajanje živine, drobnice v bližini kmetije z živino napajanje konjev ob jahalnih poteh bivališče redkih vrst rastlin in živali od vasi bolj oddaljeni napajanje divjadi v gozdu ali na robu gozda vodni zadrževalnik ob kmetijskih zemljiščih prečiščevanje vode ob vaseh gašenje požarov na območju velike požarne ogroženosti učni pripomoček ob šoli popestritev turistične ponudbe ob turistični poti, v vasi ohranitev objekta kulturne dediščine s posebnostmi – stopničke v kalu, suhozidi ipd. ureditev okolice v vasi v vasi

2. PRIPRAVA NAČRTA ZA OBNOVO Za uspešno varstvo, obnovo in spremljanje stanja v kalu, je najbolje, da si pripravimo kratek načrt in zberemo podatke, ki so na razpolago. Pri tem sledimo naslednjim korakom: 1. Naredimo pregled živalstva in

rastlinstva v kalu in njegovi okolici. To je pomemben začetni del. Več kot je informacij o kalu, bolj uspešni bomo pri upravljanju. Kal lahko fotografiramo.

2. O stanju in predvidenih delih se posvetujemo z domačini, naravoslovci in naravovarstveniki. Zberemo podatke o zgodovini in predhodnih delih.

3. Pripravimo načrt dela (seznam potrebnih del, časovni plan, usmeritve za delo idr.).

4. Delo izvedemo v čim manjšem obsegu.

5. Spremljamo stanje po opravljenem delu.

Ni potrebno, da je načrt obsežen. Tudi če bomo le v splošnem sledili predvidenim korakom, bo več možnosti, da bomo zadovoljni z opravljenim delom.

3. OBNOVA Kal je potrebno obravnavati kot celoto, v luči vseh funkcij, ki jih opravlja, zato pri obnovi upoštevamo vse razpoložljivo znanje. Tako bomo lahko z obnovo kala prispevali k uresničevanju različnih ciljev, od tega da se bo v kalu zadrževala voda, do kala kot bivalnega okolja za živali, do tega, da bo kal lepo pogledati. Glede na značilnosti posameznega kala, se lahko odločimo, da damo nekaterim funkcijam prednost. Če imamo malo izkušenj ali če nismo prepričani, da znamo kal obnoviti na ustrezen način, se posvetujmo z izkušenim domačinom in z enim od strokovnjakov, odvisno od tega kakšen pomen ima kal (če je pomemben za ogrožene živalske in rastlinske vrste, kot kulturna dediščina idr.). V predstavi mnogih ljudi je najlepši in najbolj vreden tisti kal, ki ima veliko površino odprte vode in ozek pas obvodnega rastlinja, kar predstavlja začetni (pionirski) stadij v razvoju rastlinskih in živalskih združb kalov. V večini primerov pa so za ohranjanje vsega bogastva živalstva in rastlinstva pomembne vse razvojne stopnje kalov – od popolnoma nezaraščenih do takšnih, ki so skoraj že brez vode. Zato moramo dolgoročno na določenem območju zagotavljati obstoj vseh tipov kalov.


Različne razvojne stopnje kala Skica: Daniel Vrhovšek, na delavnici o kalih, marec 2003 Da to dosežemo, je potrebno spremljanje stanja in primerno vzdrževanje. Ne obstajajo formule ali standardne rešitve za vzdrževanje "idealnega" kala, temveč moramo vsakič najti primerno rešitev za točno določeno situacijo. 3.1 Čas čiščenja Pomembno je, da čas čiščenja prilagodimo tudi življenjskemu in razvojnemu ciklu živali in rastlin, ki v njem bivajo. Kal čistimo tik pred zimo ali pozimi do februarja, če voda ne zmrzne, ko ne ogrožamo življenja in obstoja živali in rastlin v njem. Če je kal že tako zaraščen, da ni več vode, ga lahko obnovimo tudi poleti. Ko pa je v njem enkrat voda (spomladi) in se vanj naselijo živali, raje počakamo do zime in ga očistimo takrat. Če se kal, ki je bil spomladi poln vode, poleti posuši, ga lahko počistimo, saj so se živali, ki so

vezane na vodo do takrat za svoje bivališče že poiskale kal z vodo. Kadar je kal na robu gozda ali v gozdu, ga čistimo zgodaj spomladi, takrat ko drevje večinoma že odvrže liste in predenj začnejo rastline poganjati. 3.2 Način čiščenja Dno Pri čiščenju kala pazimo da ne poškodujemo dna kotanje, še posebej takrat, ko je na dnu za vodo nepropustna plast! To je pogosto v pučih na območju flišne Istre. Domačini pravijo, da so vedno čistili samo do trde podlage – ''dokler je šla lopata''. Da bi zagotovili boljše tesnjenje kala, je potrebno navoziti vsaj 30 do 50 cm gline oziroma ilovice in jo čim bolje steptati. V kolikor obstaja bojazen, da bo kal spuščal, si lahko pomagamo s folijo. To je uporabno predvsem na apnenčasti kraški podlagi, ki je zelo propustna. Folija mora biti dobre kvalitete (in debeline), da ob stiku z zrakom in soncem ne razpade. Na folijo je potrebno nasuti od 40 do 60 cm gline. V večjih kalih si lahko ob obnovi pomagamo tako, da v kal zapelje traktor in z velikimi kolesi stepta ilovico, ki smo jo navozili. Brežine Kljub temu, da želimo kal obnoviti predvsem zato, da se bo v njem zbirala voda (npr. za zalivanje), je priporočljivo, da ohranimo položne brežine vsaj na enem delu kala. Na tak način bomo zagotovili, da se bodo lahko v kal naselile rastline in živali in bo kal tako postal tudi njihovo bivališče.


Kal v Popetrah Foto: Tina Trampuš Brežine lahko utrdimo s podpornimi zidovi, tam kjer je to potrebno. Načrtovanje zidov naj upošteva stanje na terenu. Če je teren strm, se lahko brežino na določenem delu utrdi s kamnitim suhozidom. Zid naj bo suha zložba kamnov. Pri zidavi naj se uporabi čim manj betona. Marsikje je obstoječe razmerje med pozidanimi in naravnimi brežinami ugodno tako za človeka kot tudi za rastlinske in živalske vrste, zato ga lahko ohranimo. Če je prepoznano kvalitetno nekdanje stanje kala (zidek, stopnice ipd.), ga ohranimo v prvotni obliki. Kadar podporni zid ob kalu ni potreben, to pogosto pomeni, da ga nikoli ni bilo in ga ne postavljamo. Uporaba strojne mehanizacije Priporočljivo je, da kale čistimo ročno, še posebej če gre za manj obsežna dela. Prednosti ročnega čiščenja je več, nenazadnje tudi priložnost za skupinsko akcijo v vasi, kadar je kal potrebno temeljiteje očistiti. Uporaba strojev je primerna kadar so dela obsežnejša, vendar moramo pri delu s stroji paziti da: pri izkopu oziroma poglobitvi kotanje

ne poškodujemo nepropustne plasti (če je npr. na dnu lapor),

ohranimo položen naklon brežin vsaj na eni strani (ugodno za naselitev živali),

ohranimo in ne poškodujemo obstoječih podpornih zidov, če so v kolikor toliko dobrem stanju,

ohranimo določen delež zaraščenosti okolice kala,

preprečimo izlitje olj v kal. 3.3 RASTLINE IN ŽIVALI V KALU Po obnovi kala ali po njegovem čiščenju pustimo, da avtohtone rastlinske in živalske vrste same naselijo kal in njegovo okolico. Po naravni poti se bo to zgodilo zelo hitro, obenem pa bodo imeli obiskovalci možnost opazovati zanimiv proces naseljevanja. V kal ne vnašamo tujerodnih živalskih ali rastlinskih vrst: zlatih ribic, akvarijske želve, lokvanja. Te vrste močno ogrožajo obstoj domačih vrst, zalega komarjev se lahko zaradi sprememb v kalu celo poveča, zmanjša se tudi samočistilna sposobnost kala. Nekatere rastline, kot je rogoz, se v kalu naselijo same in ga prerasejo, če kala ne čistimo dovolj pogosto. Redno izsuševanje in čiščenje kala je pri vzdrževanju zelo pomembno, hkrati pa se na ta način znebimo morebitnih nepovabljenih in celo škodljivih gostov.

Kal pod Belvedurjem, ki ga preraščata rogoz in vodna leča Foto: Tina Trampuš


Odstranjevanje rogoza: Rogoz se hitro razrase, zato je potrebno kal čistiti:

1. izsuševanje in ročno izkoreninjenje rogoza,

2. košnja rogoza tik pod vodno površino dvakrat letno (med majem in avgustom).

Odstranjevanje vodne leče: Da preprečimo ali zmanjšamo invazijo vodne leča je najbolje uporabiti naslednje ukrepe:

1. periodično čiščenje ali izsuševanje kala enkrat letno (pozno jeseni ali pozimi) z odstranitvijo leče,

2. zmanjšanje vnosa z dreves odpadlih listov oz. čiščenje odpadlega listja iz kala,

3. vodno lečo odstranimo z vodne površine s pomočjo mrež ali grabelj (julij do februar).

Odstranjevanje lokvanja: Če je v kalu zasajen lokvanj, je najbolje izbrati enega od dveh ukrepov:

1. lokvanj se ročno izkorenini med septembrom in januarjem ali

2. kal se izsuši enkrat letno (pozno poleti ali pozimi).

Če bi kljub vsemu radi imeli v kalu lokvanj, ga je najbolje posaditi v vaze oz. košare, da se rastlina ne more razširjati. Odstranjevanje zlatih ribic: Rib se najlažje znebimo tako, da kal izsušimo, kar je najbolje združiti z jesensko zimskim čiščenjem. Iz vode jih lahko polovimo tudi z mrežami. V kalu je pestrost rastlinskega in živalskega sveta zelo dobrodošla, saj večino pomeni uravnotežen sistem žive in nežive narave. Tudi z vidika samočistilne sposobnosti je pestrost zelo ugodna, saj je biološko samočiščenje popolno takrat, ko se v procese vključujejo bakterije, alge in druge vodne rastline in živali. V primeru, da se odločimo za čiščenje kala poleti, ko je poln vode, lahko v njem živeče živali rešimo tako, da jih polovimo

z mrežami in začasno preselimo v drug kal ali zadrževalnik vode. Po končani obnovi, živali vrnemo v njihovo bivalno okolje. 4. OZNAČITEV KALA V nekaterih primerih se lahko odločimo, da kal ustrezno opremimo s pojasnjevalnimi ali opozorilnimi tablami. Tabla naj ne bo prevelika, vsebina naj bo prilagojena namenu označitve. Označitev je še posebej primerna za: kal ob šolah (kal kot učni

pripomoček), kal ob planinskih ali turističnih poteh

(osveščanje javnosti), kal, ki je izjemna lokalna posebnost

(npr. kot naravna vrednota ali objekt kulturne dediščine).

V vseh primerih moramo postavitev tabel skrbno načrtovati in dobro premisliti: kaj želimo povedati obiskovalcu ali

mimoidočemu, kam postaviti tablo, da ne bomo

uničili vizualne podobe kraja, kam postaviti tablo, da ne bo napoti

pri čiščenju. Najbolje je, da tablo pripravimo skupaj s strokovnjakom (biologom, etnologom...).


5. VZDRŽEVANJE IN SPREMLJANJE STANJA Očiščen kal nam je lahko v veliko zadovoljstvo. Prav tako pa tudi mnogim živalim in rastlinam, ki se bodo v njem naselile. Če želimo, da se naš trud ohrani, moramo poskrbeti, da bomo kal redno in stalno vzdrževali. Morda uspemo v vasi najti celo nekoga, ki bo za kal zadolžen. Skrbnik kala je lahko lastnik zemljišča, kjer je kal, ali pa seveda tudi kdo drug, ki ga to zanima. Povprečno enkrat na leto ali na dve leti kal očistimo, z njega odtranimo lečo, pokosimo rogoz ali z lopato odkopljemo zemljino, ki se je vsula v kotanjo. Če bomo kal redno vzdrževali, velika dela s stroji verjetno ne bodo potrebna. Po obnovi kala in potem tudi stalno vsako leto spremljamo stanje vode, opazujemo katere živali se v kalu pojavljajo ali katere rastline so zrasle. O vsem poročamo naravovarstvenikom, predstavnikom društva za proučevanje dvoživk, učiteljici biologije v vaški šoli, ali tudi sosedu. 6. KAKO NAREDITI NOV KAL? Pripravila: Tamara Čelhar, prof. biologije na OŠ Marezige Na terenu se večinoma odločamo za obnovo ali čiščenje že obstoječih kalov, saj so ti pogosto na lokacijah, ki so tako ali drugače ustrezne. V določenih primerih pa se lahko odločimo, da kal naredimo na novo. Pri tem uporabimo bolj ali manj naravne tehnike, odvisno od terena, od razpoložljivih sredstev in delovne sile ter nenazadnje od ciljev, ki jih želimo doseči z novim kalom.

Spodnja priporočila so še posebej uporabna, kadar kal ustvarjamo na novo, nekatere nasvete, predvsem v poglavju o naselitvi rastlin in živali, pa je dobro upoštevati tudi pri obnovi obstoječega kala. 6.1 Lega Prva odločitev, ki jo moramo sprejeti, se tiče lege kala. Pri tem je važna pozicija kala

glede na lego sonca. Plitek kal, ki je izpostavljen direktnemu soncu čez cel dan, je lahko preveč topel, po drugi strani pa je lahko v senčnatem in globokem kalu voda skozi celo leto preveč mrzla. Sprejeti moramo nek kompromis. Vsekakor kala ne postavimo v popolni senci, sicer pa je boljše, da je kal izpostavljen sončnim žarkom popoldne, kot dopoldne, saj tako voda ostane topla dalj časa – zvečer!

Pomembno je tudi, da v bližini kala ni nobenega drevesa (vsaj 5 m daleč), saj je kal tako v senci, predvsem pa ker ni dobro, da listje odpada v vodo, in tudi ker lahko drevesne korenine kal oz. dno poškodujejo.

Kal naj ne bo na mestu, ki je zelo izpostavljen vetru, ker sicer bo voda hladnejša, evaporacija večja, aktivnost živali pa zaradi tega manjša.

V bližini kala je zaželeno, da ni cest, hiš in obdelovalnih površin.

6.2 Velikost Velikost kala je odvisna od tega, kakšnemu namenu naj bi kal služil ter seveda koliko prostora, časa in denarja imamo na razpolago. Manjši kal je sicer lažje in ceneje narediti, vendar imamo kasneje več dela z vzdrževanjem. Že zelo majhen kal, premera 60 cm in globine 15 cm, lahko gosti manjšo živalsko oz. rastlinsko združbo (alge, nevretenčarji). Nekaterim vrstam, kot sta npr. zelena krastača (Bufo viridis) in hribski urh (Bombina variegata), ustrezajo manjše začasne vode, z majhno biodiverziteto


(idealno: 2 do 3 puči dokaj blizu, veliki 1 m x 2 m, maksimalna globina 30 cm). Če je površina kala večja od 10 m2 in globina večja od 40 cm, kal naseli kar veliko živalskih oz. rastlinskih vrst. Če pa je kal še večji, večji od 100 m2 in globok 1 m, lahko gosti skoraj vse potencialne živalske oz. rastlinske vrste in je biodiverziteta zelo velika. 6.3 Oblika Kal pravilne, enostavne oblike je resda lažje narediti, vendar pa je sicer boljše, da je kal nepravilne, podaljšane in razgibane oblike. Vsaj dva bregova naj bosta položnejša (vsaj manj kot 60°, še boljše manj kot 30° naklona). Na takih bregovih namreč rastline lažje in boljše uspevajo, živali pa imajo lažji dostop do vode oz. iz vode. Kjer so bregovi položni, je tudi voda bolj plitva in se zato segreva hitreje in s tem omogoči uspešen razvoj jajc in ličink mnogih živali. Kal naj ne bo povsod enako globok, ampak naj se globina giblje med 30 in 50 cm (maksimalna globina naj bo najmanj 50 cm). Globoka voda predstavlja mnogim živalim in rastlinam zavetišče pred zimsko zmrzaljo oz. poletno vročino. 6.4 Izkop kala in utrditev dna a) Metoda za srednje/velike kale: glina Z bagerjem ali ročno izkopljemo kotanjo namenjeno kalu. Na dno damo glino najmanj 30 cm na debelo in jo dobro pretlačimo, da bo čim bolj kompaktna in

ne bo prepustna za vodo. Na glino položimo kamne, ki zmanjšajo erozijo na bregovih, sicer pa zavarujejo glino pred prodornimi koreninami in morebitnimi škodljivimi vplivi živali. Nato na kamne damo še eno plast gline ali vsaj navadno prst (uporabimo prst, ki smo jo izkopali pri izkopu kotanje za puč – vendar tisto prst, ki je bila bližje površini in ne tisto iz globljih plasti – slednja je preveč sterilna). Prednosti: Kal je dokaj estetski na pogled in karseda naraven (ni izoliran od okolice in dno omogoča prehod snovi). Slabosti: Stroški za delo in glino!? Preprečiti moramo naselitev rastlin, kot so rogoz, trstičje in lokvanj, ker ti poškodujejo glineno dno. Če kal začne nekje puščati, je luknjo težko popraviti, ker je težko točno ugotoviti kje je. b) Metoda za srednje/majhne kale: folija Najprej potrebujemo bager, ki v grobem skoplje jamo želene velikosti in oblike. Jamo skopljemo 30 - 50 cm globlje od želene globine. Po dnu jame položimo plast »mehkega« materiala (vreče iz jute, časopis, ostanki tapet, ostanki tepihov ipd.; lahko tudi 10 – 20 cm debelo plast gline). Na to plast položimo neprepustno umetno folijo, ki naj sega precej čez rob mlake. Folija naj ne bo tanjša od 0.6 mm. Koliko folije potrebujemo, lahko izračunamo na sledeči način (Slika 1):

x = maksimalna dolžina kala y = maksimalna širina kala z = maksimalna globina m2 folije = (x + 2z)(y + 2z)


Na folijo damo spet plast »mehkega materiala«, nanjo pa nanesemo 10 - 20 cm prsti (uporabimo prst, ki smo jo izkopali pri izkopu kotanje za puč – vendar tisto prst, ki je bila bližje površini in ne tisto iz globljih plasti – slednja je preveč sterilna). Bregove obložimo še s kamni. Prednosti: Je kolikor toliko ekonomična in ne pretežka metoda. Kal daje nek naraven, dokaj estetski videz. Slabosti: Potrebna je previdnost pri vzdrževanju, kajti veliko predmetov lahko poškoduje folijo in le-ta postane prepustna in neuporabna. Poleg tega lahko rastline s koreninami predrejo folijo (preprečiti moramo naselitev rastlin, kot so rogoz, trstičje; in pa rastline posadimo v lonce ali mrežaste vreče). Negativna lastnost takega kala je tudi ta, da je onemogočen prehod snovi in da se material z leti nabira na dnu. 6.5 OKOLICA KALA Kot že rečeno naj kal raje ne bo sredi naselja, ob cesti ali med obdelovalnimi površinami. Takoj ob kalu uredimo cone pokošene trave, cono nepokošene trave in zgradimo ''hribček'' iz kamnov, med katerimi so strohneli ostanki debel oz. vej. Pol »kamnitega hribčka« pokrijemo s plastjo prsti in posejemo s travo. Tak hribček namreč nudi zavetišče na kopnem mnogim živalim (tudi kot prezimovališče).

Kal v Kristijah Foto: Tina Trampuš

Med vzdrževalnimi deli se nabere veliko rastlinskega odpadnega materiala, ki ga lahko razvozimo na njive oziroma si v bližini kala naredimo kompostnik 6.6 NASELITEV FAVNE IN FLORE a) Spontana – naravna: Spontana kolonizacija kala je koristna oz. pride v poštev, če se kal nahaja v kolikor toliko naravnem okolju in so v okolici kali že prisotni. V takem primeru torej pustimo, da se avtohtone rastlinske in živalske vrste same naselijo v kal in njegovo okolico, kar pa zna trajati nekaj let. Sicer pa se v urbanih območjih in v naravnih območjih, kjer kali niso prisotni, porajajo trije problemi: “Neletečim” vrstam uspe naseliti kal

šele čez mnogo let (morda že prepozno z določenih vidikov);

Kal lahko zelo hitro kolonizirajo določene nezaželene leteče vrste, npr. komarji, ki se bujno namnožijo, saj v kalu še ni njihovih predatorjev.

V kal se lahko prve naselijo kakšne “banalne” vrste, ki so zelo prilagodljive, kompetitivne in se hitro množijo ter tako preprečijo kolonizacijo nekaterih redkejših vrst.

b) »Umetna«: S to metodo kal najhitreje zaživi. Kot že zgoraj omenjeno, se te metode poslužujemo v urbanih okoljih in v okoljih, kjer v bližini ni drugih kalov. Predvsem pa je ta metoda priljubljena, ko gre za gradnje kalov ob hišah, kalov v lasti javnih ustanov, šol, ko želimo ljudje čimprej občutiti in občudovati plodove vloženega dela. Prednost takojšnje umetne naselitve kala je tudi v tem, da s tem, ko kal naselimo, zmanjšamo možnost, da bodo laiki po svoje skušali »oživeti« kal z vnosom kakšne alohtone vrste (npr. zlate ribice), saj jim kal ne bo izgledal tako pust in prazen.


Učenke OŠ Marezige imajo par krastač, ki jih bodo vnesle v puč Jesika Foto: Tjaša Babič Umetna naselitev kala ne predstavlja nekega večjega problema, se pa moramo držati določenih načel: Najprej se je potrebno pri

strokovnjakih pozanimati, katere vrste lahko naselimo, kje in kako se jih dobi.

V kal lahko damo le avtohtone vrste, ki so že v tistem območju.

Če nameravamo v kal naseliti osebke iz drugih kalov, moramo osebke iste vrste vzeti iz dveh ali treh različnih kalov in ne vse iz enega. Pri tem izberemo kale, v katerih je osebkov določene vrste veliko, ali pa kale, ki jim grozi propad zaradi takega ali drugačnega vzroka.

V kal vedno naselimo le mladostne stadije (jajčeca, ličinke, semena), izogibajmo se odraslih (odrasli kačji pastirji, belouške, pupki, krastače, rjave žabe in regice se bodo namreč skušale vrniti tja, od koder so prišle; pri tem se bo marsikatera žival izgubila oz. umrla).

Jačeca oz. ličinke lahko gojimo v ujetništvu (s tem zmanjšamo stopnjo smrtnosti v času embrionalnega oz. larvalnega razvoja) in nato v kal spustimo preobražene mladostne osebke.

Če želimo iz nekega kala v nov kal preseliti rastlino, jo prenesemo skupaj z nekaj zemlje in vode (zemlja oz. voda je namreč bogata s fitoplanktonom in nevretenčarji).

Pri vnosu rastlin v mlako moramo biti pazljivi, kajti nekatere tako zelo hitro rastejo, da nam lahko v kratkem času popolnoma prerastejo kal – zato se izogibamo npr. rogozu (Typha sp.), lokvanju (Nymphaea sp.), vodni leči (Lemna sp.).

Če prva naselitev kala z določeno vrsto ne da rezultatov, poskusimo drugič, vendar pri tem zamenjamo vsaj en faktor. Če se naselitev večkrat izkaže za neuspešno, prenehamo.

Pogosto je potrebno kar nekaj let, da se populacija določene vrste v določenem novem okolju ustali.

Zavedati se moramo, da tudi če umetno naselimo kal, ne moremo preprečiti spontane naselitve določenih drugih vrst.

Ko v kal naselimo osebke neke vrste iz drugega kala, moramo biti še posebej pozorni na to, da pri tem slučajno zraven nevede ne prenesemo tudi kakšne nezaželene vrste (npr. korenine, semena vodne leče ali kake druge invazivne rastlinske vrste ali pa ribje ikre oz. mladice). Priporočeno je, da osebke operemo z vodo.


Prispevki v poglavjih od 1 do 16 so nastali s sodelovanjem različnih avtorjev, domačinov, predstavnikov vladnih in nevladnih ustanov ter podjetij. O vsebinah smo pisali, se pogovarjali in razpravljali na delavnici. Ker ima lahko vsak kal raznoliko namembnost in pomen, je dobrodošlo da si koristne informacije o možni obnovi dobimo pri različnih strokovnjakih:

Ime ustanove: Center za kartografijo favne

in flore Kont. oseba: Katja Poboljšaj

Naslov: Antoličičeva 1, 2204 Miklavž na Dravskem polju, podružnica Ljubljana, Zemljemerska 10, Ljubljana

Telefon: Fax:

01-4382-440 01-4382-445

e-mail: [email protected] Spletna stran: http://www.ckff.si/

Ime ustanove: Societas Herpetologica

Slovenica - Društvo za preučevanje dvoživk in plazilcev

Kont. oseba: Tamara Čelhar Naslov: Prešernova 20, Ljubljana e-mail: [email protected]

Spletna stran: http://pina.soros.si/~shs/

Ime ustanove: Slovensko odonatološko

društvo Naslov: Vošnjakova 4, Ljubljana

Telefon, fax: e-mail: nabiralnik@odonatolosko-

drustvo.si Spletna stran: http://www.odonatolosko-

drustvo.si/

Ime ustanove: Botanično društvo Slovenije

Kont. oseba: Naslov: Ižanska 15, Ljubljana

Telefon, fax: 01-4271-280

e-mail: [email protected]

Spletna stran: http://rcul.uni-lj.si/~bfbotanika/bds/frames.htm

Ime ustanove: Vodnogospodarski inštitut

Kont. oseba: Lidija Globevnik Naslov: Hajdrihova 28c, Ljubljana

Telefon:Fax:

01-4775-307 01-4264-162

e-mail: [email protected] Spletna stran: www.vgi.si

Ime ustanove: Limnos d.o.o.

Kont. osebe: Daniel Vrhovšek, Alenka Šajn – Slak

Naslov: Podlimbarskega 31, Ljubljana Telefon, fax: 01-5057-472

e-mail:

Ime ustanove: Pokrajinski muzej Koper

Kont. oseba: Zvona Ciglič Naslov: Kidričeva ul. 19, 6000 Koper

Telefon, fax: 05-6633-586 e-mail: [email protected]

Spletna stran:

Ime ustanove: Zavod za varstvo kulturne

dediščine Slovenije, Območna enota Piran

Kont. oseba: Eda Benčič – Mohar Naslov: Trg bratstva 1, 6330 Piran

Telefon:Fax:

05-6710-954 05-6710-951

e-mail: [email protected] Spletna stran:

Ime ustanove: Zavod RS za varstvo narave,

Območna enota Piran Kont. oseba: Tina Trampuš

Naslov: Tartinijev trg 12, 6330 Piran Telefon:

Fax:05-6710-904; 05-6710-905


http://www.ckff.si

http://pina.soros.si/~shs/

http://www.odonatolosko-drustvo.si

http://rcul.uni-lj.si/~bfbotanika/bds/

http://www.vgi.si

mailto:[email protected]









Ime ustanove: Znanstveno-raziskovalno

središče RS, Koper Kont. oseba: Andrej Sovinc, Bojana Lipej

Naslov: Garibaldijeva 18, 6000 Koper Telefon:

Fax: 05-66-37-700 05-66-37-734

e-mail: [email protected] Spletna stran: www.zrs-kp.si

Ime ustanove: Nacionalni inštitut za

biologijo, Morska biološka postaja, Piran

Kont. oseba: Janja France Naslov:

Telefon: 031 819 115 e-mail: [email protected]

Spletna stran:

Ime ustanove: Osnovna šola Marezige

Kont. oseba: Tamara Čelhar, prof. biologije Naslov: Marezige 35a, 6273 Marezige

Telefon, fax: e-mail: [email protected]

Spletna stran:

Oseba: Igor Maher,

samostojni raziskovalec Naslov: Sveto 60, Komen

Telefon, fax: 05-7668-432 e-mail: [email protected]

Spletna stran:

Ime ustanove: Zavod za gozdove Slovenije,

Krajevna enota Koper Kont. oseba: Mladen Prebevšek

Naslov: Staničev trg 19, Koper Telefon: 05-627-66-43 e-mail:

Spletna stran:

Ime ustanove: Zavod za gozdove Slovenije,

Območna enota Sežana Kont. oseba: Andrej Sila

Naslov: Partizanska 49, Sežana Telefon: 05-707-44-00 e-mail: [email protected]

Spletna stran:

http://www.zrs-kp.si







Zbrala in uredila: Tina Trampuš

Spodnje besedilo je nastalo na osnovi razgovora na okrogli mizi ''Partnerstvo za obnovo kalov'' (Socerb, 14.5.2003) in nekaterih dodatnih gradiv. Pri zahtevnejši obnovi kala se lahko prijavimo na enega od razpisov, ki so objavljeni v časopisu ali na internetnih straneh. Nekaj osnovnih informacij o nekaterih možnostih sodelovanja, je zapisanih spodaj. Evropski skladi: Phare CBC in Interreg Tatjana Rener, Agencija RS za regionalni razvoj, Regionalna pisarna Štanjel Program Phare za čezmejno sodelovanje Slovenija/Italija pokriva različne regije, ki se razlikujejo glede na geografske, demografske in industrijske lastnosti. Za dotacijo iz tega sklada so upravičene naslednje občine v Sloveniji: Ajdovščina, Bovec, Brda, Cerkno, Divača, Hrpelje-Kozina, Idrija, Izola, Kanal, Kobarid, Komen, Koper, Kranjska Gora, Miren-

Kostanjevica, Nova Gorica, Piran, Sežana, Šempeter-Vrtojba, Tolmin, Vipava. V Italiji mora imeti partner prijavitelja sedež v eni od naslednjih upravičenih pokrajin programa INTERREG IIIA: v Tržaški, Goriški, Videmski in Pordenonski pokrajini v deželi Furlanije-Julijske krajine ter v pokrajinah Benetke ali Rovigo v deželi Veneto. Osnovni namen sklada za male projekte je nuditi finančno podporo povezovanju ljudi na krajevni ravni, razvojnim dejavnostim manjšega obsega in čezmejnega značaja. V obmejnih regijah se s pomočjo tega prilagodljivega finančnega instrumenta povezujejo krajevni dejavniki in trajnostno se bo povečala preko takšnega mrežnega sodelovanja sposobnost krajevnih in regionalnih oblasti za razvoj in izvajanje projektov v obmejni regiji. Razpis za prijavo na Sklad malih projektov je objavljen v časopisu in na internetnih straneh. Ob razpisih so v vseh večjih krajih organizirane informativne delavnice za prijavitelje. Na regionalnih razvojnih agencijah in centrih ali v pisarni Agencije RS za regionalni razvoj je na voljo strokovna pomoč pri pripravi in tudi izvedbi projektov. Sklad malih projektov podpira predvsem manjše lokalne iniciative. Prijavitelji morajo biti neprofitne pravne osebe in krajevne organizacije kot so: občine, lokalne skupnosti ali organizacije, ki so last ali pod upravo občin, gospodarske in obrtne zbornice, fundacije in društva, sindikati, zavodi in šole, nevladne organizacije. Eden od partnerjev v projektu mora biti obvezno iz Italije. Najbolje je, če je to skupna pobuda in da


je partnerstvo vzpostavljeno že pri samem zagonu projekta. Sklad zagotavlja 75% potrebnih sredstev, ostalih 25% je treba zagotoviti iz drugih nacionalnih virov. Aktivnosti, ki se lahko sofinancirajo iz teh skladov so predvsem: priprava promocijskega gradiva ali publikacij, skupne storitve in izmenjave, stroški, povezani z usposabljanjem in podobnimi dejavnostmi, priprava študij (izvedljivosti, ocenjevalne, izobraževalne, usposabljanja), raziskovalni programi, nabava opreme in naprav. Lahko na primer tudi oprema ali droben material, ki ga vaška skupnost potrebuje, da lahko lažje izvede projekt. Prijave morajo biti predložene na obrazcu, ki je priložen Navodilom prijaviteljem in je tudi dosegljiv na spletni strani www.sigov.si ter na spletni strani sekretariata www.rec-lj.si. Prejete predloge projektov naročnik pregleda in oceni s pomočjo ocenjevalne komisije in zunanjih neodvisnih strokovnjakov. Vse vloge so ocenjene na podlagi naslednjih meril: administrativna pravilnost vloge, primernost prijaviteljev, partnerjev in projektov ter kvalitete projektnih predlogov in finančne ocene. Projekti zahtevajo dobro organiziranost, partnerstvo ter udeležbo drugih. V Sloveniji smo še na začetni stopnji te organizacijske in finančne sposobnosti. Iz pripravljenega projekta je potrebno videti, da je projekt dorečen, kdo je nosilec, vsi partnerji, kaj kdo vlaga. Potrebno je točno vedeti, kaj želimo s tem denarjem narediti, katere cilje želimo uresničiti in kakšne rezultate doseči. Projekt mora imeti tudi trajnostni učinek. Ko se projekt konča mora v naravi nekaj ostati, zagotovljeno pa mora biti vzdrževanje tudi naprej.

Programi občin Karmen Forte, Občina Piran Občina Piran je na podeželju prisotna v okviru programa celostnega razvoja podeželja in obnove vasi (CRPOV), ki je vizija za več let in večinoma zbira predloge lokalnega prebivalstva. V vaseh je velika želja za ohranitev virov pitne vode, ki pa so verjetno ekološko oporečni, zato je močna pobuda za sanacijo lokalnih virov pitne vode. Do lokalne pobude za obnovo pučev verjetno ni prišlo, ker živine ni več in potrebe ni. Po vaseh so bili študijski tabori. Člani društva študentov biologije so proučevali kale (zabeležke, poročila) in so povratno seznanjali prebivalce o potrebah in o tem kako je to pomembno za ohranjanje vrst. Občina Piran si bo prizadevala, da bo v programih izpostavila tudi puče in ugotovila kako posodobiti njihovo namembnost, tako da bodo ljudje začutili, da jih želijo ohranjati in da jih bodo vzdrževali tudi potem ko bo sanacija zaključena. Namembnost pučev bomo zelo verjetno lahko ovrednotili tudi skozi program vzpostavitve rekreacijskih pešpoti v zaledju občine, ki je v teku. Ohranjanje pučev bi povezali z obnovo vodnih viri. Samo Južnič, Mestna občine Koper Mestna občina Koper podpira projekte obnove kalov. Trenutno se je možno za obnovo kala prijaviti tudi v okviru razpisov na področju kmetijstva. Kadar obnavljamo kale pa je treba razmišljati širše in jih vključiti v druge programe in navezati na druge dejavnosti. Povezati je potrebno razmišljanja strokovnjakov z različnih področij. Za porečje Dragonje je npr. pomembna turistična promocija, vzpostavitev poti in točk dogajanja, kamor se lahko vključi tudi kale.

http://www.sigov.si

http://www.rec-lj.si


Heliosov sklad za ohranjanje slovenskih voda Mateja Simčič, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo - služba za stike z javnostmi Podjetje Helios in Ministrstvo Republike Slovenije za okolje, prostor in energijo sta v letu 2003 zakorakala v novo petletno obdobje sodelovanja na področju ohranjanja dobrega stanja voda v Sloveniji. V Heliosovem skladu se zbirajo finančna sredstva in sicer 50 tolarjev od vsakega prodanega litra Heliosovih okolju prijaznih premazov, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo pa zagotavlja strokovno pomoč in usmerjanje pri porabi teh sredstev. Sodelovanje je primer uspešnega partnerstva, v okviru katerega je bilo v zadnjih petih letih v projektu Oživljanja krajevnih vodnjakov po Sloveniji, obnovljenih 17 vodnjakov, med njimi tudi 1 kal. Projekti obnove so bili večinoma zahtevni, zato so pri njih sodelovale lokalne skupnosti, podjetja, društva ter strokovnjaki različnih strok. Dosedanje izkušnje pri izvedbi akcij so pokazale predvsem naslednje: Lokalna pobuda je eden od pogojev,

da projekt uspe. Partnerski model obnove zagotavlja

poleg obnove tudi uspešno vzdrževanje in to, da vodnjak živi še naprej. Občina mora zagotoviti svoj delež sredstev in aktivno udeležbo prebivalcev pri obnovi. Pri vseh projektih je bilo vključenega ogromno prostovoljnega dela, ki se ga ne da ovrednotit. Otvoritve vodnjakov so pripravili vaščani skupaj z občino in raznimi društvi, združenji in predstavili stare običaje.

Marsikje, kjer je bil vodnjak obnovljen, se je vključil v razvojne načrte, turistične programe in podobno.

Na razpis se prijavi občina, ki mora kot nosilka projekta zagotoviti tudi potrebna

dovoljenja in soglasja, podpreti obnovo z delom lastnih finančnih sredstev in priskrbeti izvajalca del. K prijavi je potrebno priložiti podatke o vodnjaku ali kalu (pomen, značilnosti), opis (razpis je v letu 2003 bolj pisan na kožo vodnjakom, a bi lahko v naslednjem letu dokumentacijo prilagodili), opis prostorske vrednosti, dokumentacijo in soglasja za opravljanje dela, strokovne podlage o varovanju vodnega vira, ki napaja vodnjak, načrt s terminskim planom in seznam organizacij in društev, ki bodo sodelovale s svojim delov. Priložiti je potrebno načrt promocije akcije – kako bo izvajalec javnost seznanjal z akcijami ter predvideno vrednost – specifikacijo stroškov. Pri izboru imajo prednost objekti, ki so javnega oz. lokalnega pomena, objekti, ki imajo določeno prostorsko, arhitekturno vrednost, tisti z višjo udeležbo občine in obsegom prostovoljnega dela in projekti, ki se zaključijo v istem letu. Razpis je objavljen v marcu. Izbor projektov opravi posebna komisija in v maju objavi rezultate v Delu in na spletnem naslovu www.helios.si. V maju so sklenjene pogodbe in do konca leta poteka obnova. Prijave je potrebno poslati na naslov: Helios d.d., Sektor za tržne komunikacije, ''RAZPIS – Vodnjaki'', Količevo 2, 1230 Domžale.

http://www.helios.si


Nagrade družbe Ford za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Družba Ford Motor Company v sodelovanju s Summit motors Ljubljana vsako leto konec maja razpisuje natečaj „Nagrade družbe Ford za ohranjanje naravne in kulturne dediščine“. Podeljevanje nagrad se je začelo pred 20 leti v Fordu v Angliji, danes pa je to eden največjih in edinstvenih programov v svetu. Nagrade družbe Ford vključujejo več kot 120.000 ljudi in organizacij v več kot 60 državah sveta. V tem času je bilo prijavljenih več kot 22.000 projektov, ki so pripomogli k zaščiti okolja in ohranitvi naravne in kulturne dediščine. Fordove nagrade so namenjene pomoči nepridobitnim projektom, ki jih prijavijo posamezniki ali skupine. Prijaviti je mogoče projekte, ki že potekajo v naslednjih kategorijah: Naravno okolje (ohranitev rastlinstva

in živalstva oz. njihovega življenjskega okolja),

Kulturna dediščina (ohranitev zgodovinskih stavb, objektov in predmetov ter ohranjanje ljudskega izročila in obrti),

Varstveno inženirstvo (zmanjševanje porabe naravnih bogastev in/ali zmanjševanje stopnje onesnaženja) in

Mladinski projekti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine (večina sodelujočih mora biti mlajša od 18 let).

O razdelitvi sredstev odloča neodvisna strokovna žirija. Ob objavi natečaja (konec maja) je določen rok za oddajo razpisne dokumentacije (20.september). Žirija izbere nagrajence glede na pomembnost, uporabnost in cilj projekta, motiviranost izvajalcev projekta za njegovo izpeljavo, potrebo po finančni pomoči, izvirnost in mednarodno pomembnost. Najboljše projekte razglasi in nagradi na posebni slovesnosti.

Po objavi natečaja lahko zainteresirani naročijo razpisno dokumentacijo za »Nagrade družbe Ford za ohranjanje naravne in kulturne dediščine« na naslovu: Summit motors Ljubljana d.o.o., Flajšmanova 3, 1000 Ljubljana. Za morebitne dodatne informacije v zvezi z natečajem se lahko obrnete na ga. Katja Hvala, tel.: 01-2525-116, faks: 01- 2525-101 ali po elektronski pošti na naslov [email protected]. Projekt Life – Nature: Ohranitev ogroženih habitatov in vrst na Kraškem robu Andrej Sovinc, vodja projekta V okviru projekta, ki se bo zaključil leta 2005, je predvidena obnova štirih kalov na območju Kraškega roba. Z vidika Evropske unije so kraški travniki pomembnejši, zato je v okviru Life projekta več sredstev namenjenih trajnostni rabi suhih travišč. Pri vseh projektih obnove oziroma ohranitve je potrebno poiskati smisel tega početja. Denarja ni težko dobiti za projekte obnove. Mnogo težje je dobiti sredstva za vzdrževanje in ljudi, da bodo v tem kraju še vztrajali in na tem še delali. Obnovljeni objekt je potrebno vključiti v prostor in mu dati nek smisel tako, da postane del prihodnjega trajnostnega razvoja vasi oziroma podeželja. Zavedati se je potrebno naravovarstvenih in krajinskih vrednosti prostora in pri kalih je potrebno posebej poudariti njihovo vključevanje v širši prostor. V okviru prizadevanj za reševanje okoljskih, naravovarstvenih in drugih problemov, bi bilo potrebno oblikovati modele trajnostnega razvoja, ki bi lahko ponudili konkretne stvari npr. navezavo naravnih vrednot na kmetijstvo, na čiščenje in zadrževanje vode, na turizem ipd.



Zavod za gozdove Slovenije, OE Sežana: Vzdrževanje kalov v okviru lovskogojitvenih in lovskogospodarskih načrtov Andrej Sila, vodja odseka za gozdne živali in lovstvo Slovenska zakonodaja povezuje področji gozdarstva in lovstva. Določena proračunska sredstva so namenjena vlaganju v gozdove, kamor spadajo tudi dela za izdelavo in vzdrževanje vodnih teles v gozdnem prostoru (izdelava in vzdrževanje vodnih virov v gozdu ter vzdrževanje večjih vodnih virov v gozdu), trenutno se največ sredstev namenja vzdrževanju obstoječih vodnih virov. Na ta način je zagotovljeno tudi vzdrževanje kalov in drugih objektov v gozdnem prostoru, kar v skladu z lovsko gojitvenimi načrti izvajajo lovci. Vloga Zavoda za gozdove je v ohranitvi oziroma postavitvi mreže kalov v gozdnem prostoru. V celotni ekosistemski mreži kalov lahko to pomeni zgoščevanje mreže oziroma zmanjševanje razdalj med temi vodnimi biotopi. Zavod za gozdove Slovenije ima lokacije vodnih virov in kalov v gozdnem prostoru vrisane tudi na kartografskih podlagah. V prihodnje bi bilo potrebno te podatkovne baze posredovati tudi drugim, ki se z ohranjanjem kalov in vodnih virov ukvarjajo, tako da je jasno, kateri kali so v gozdnem prostoru in za katere torej skrbi Zavod za gozdove v sodelovanju z lovci. Programi na področju kmetijstva Andrej Bibič, Ministrstvo za okolje, prostor in energijo Vlada lahko ponudi ustrezne oblike kmetijske politike in zagotovi možnosti v okviru kmetijsko strukturnih politik. Za ustrezno črpanje namenskih sredstev oziroma vzpodbud, pa je potrebno

zagotoviti ustrezne lokalne razmere in sodelovanje lokalnih skupnosti. Kmetijstvo je tisto, ki je lahko v prostoru ustvarja dodano vrednost, s tem da bo s pomočjo neke zanimivosti kot je kal, neko območje pridobivalo več gostov kot jih ima danes oz. da bo lahko kmet kvalitetno hrano z neko dodano vrednostjo prodajal. Pri oblikovanju te zanimivosti oziroma turistične atrakcije je zelo pomembno, da se ta vodni življenjski prostor na primerni način interpretira. To naj bo zanimivost, ki jo razume vsak posameznik, da se mu bo zdelo vredno iti tja in jo pogledati. To interpretacijo bi bilo zato možno oblikovati kot nek turistični proizvod.


Razpis: Evropski skladi:

Phare CBC in Interreg Ime ustanove: Agencija RS za regionalni

razvoj, Regionalna pisarna Štanjel

Kont. oseba: Tatjana Rener, Naslov: Grad Štanjel 1a, Štanjel

Telefon: Fax:

05-7691-057


Razpis: Evropski skladi:

Phare CBC in Interreg Ime ustanove: Regionalni razvojni center Koper

Kont. oseba: Tina Jančar Naslov: Župančičeva 18, Koper

Telefon: Fax:

05-6637-582


Razpis: Heliosov sklad za ohranitev

čistih slovenskih voda Podjetje: Helios d.d.

Kont. oseba: Nataša Hajdinjak Naslov: Količevo 2, 1230 Domžale

Telefon, fax: 01-7216-746

e-mail: [email protected] Spletna stran: www.helios.si

Razpis: Nagrade družbe Ford za

ohranjanje naravne in kulturne dediščine

Podjetje: Summit motors Ljubljana d.o.o. Kont. oseba: Katja Hvala

Naslov: Flajšmanova 3, Ljubljana Telefon:

Faks: 01-2525-116 01 25 25 101

e-mail: [email protected] Spletna stran: www.summitmotors.si

Nekaj informacij o možnostih prijav na razpise ali vključitvi obnove kalov v različne programe, lahko dobimo tudi na uradih občinskih služb. Pri pripravi knjižice so sodelovali predstavniki dveh obalnih občin, zato na tem mestu navajamo njihove naslove.

Občina Piran

Kont. oseba: Karmen Forte Naslov: Tartinijev trg 2, 6330 Piran

Telefon: 05-6710-353 e-mail:

Spletna stran: www.piran.si

Mestna občina Koper

Kont. oseba: Samo Južnič Naslov: Verdijeva ul. 10, Koper

Telefon: 05-6646-100 e-mail: [email protected]

Spletna stran: www.koper.si

http://www.helios.si

http://www.summitmotors.si

http://www.piran.si

http://www.koper.si







Zahvala vsem, ki so sodelovali pri projektu 101kal – stabilna eko mreža ter prispevali svoje znanje, izkušnje, pisno gradivo, fotografije in komentarje ali so tako ali drugače ''krivi'', da je knjižica Obnavljamo kale takšna kot je. Po abecedi: Alenka Šajn – Slak, podjetje Limnos

d.o.o. iz Ljubljane, Andrej Bibič, Ministrstvo za okolje,

prostor in energijo, Andrej Sila, Zavod za gozdove Slovenije,

OE Sežana, Andrej Sovinc, projekt Life – nature:

Ohranitev ogroženih habitatov in vrst na Kraškem robu,

Andreja Čerček Hočevar, Agencija RS za okolje, MOP,

Andreja Poklar, Mestna občina Koper, Barbara Vidmar, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran, Bojana Lipej, projekt Life – nature:

Ohranitev ogroženih habitatov in vrst na Kraškem robu,

Branka Hlad, Agencija RS za okolje, MOP, Daniel Vrhovšek, podjetje Limnos d.o.o.

iz Ljubljane, Dario Berginc, Kline & Partner, Drago Maršič iz Zabavelj, Eda Benčič-Mohar, Zavod za varstvo

kulturne dediščine Slovenije, OE Piran, Igor Maher, Sveto pri Komnu, Janja France, Institut za biologijo, MBP

Piran, Jože Koren iz Podgorja, Jože Rojc iz Podgorja, Karmen Forte, Občina Piran, Katja Hvala, Summit motors Ljubljana

d.o.o., Katja Poboljšaj, Center za kartografijo

favne in flore iz Ljubljane, Klaudij Bembič iz Kopra, Lidija Globevnik, Vodnogospodarski

inštitut iz Ljubljane, Marinko Rodica iz Trušk, Mateja Simčič, Ministrstvo za okolje,

prostor in energijo, Mateja Štok Čeh, DTP Studio Sežana,

Matjaž Bedjanič, Zavod RS za varstvo

narave, OE Maribor, Mihael Kline, Kline & Partner, Mitja Bricelj, Ministrstvo za okolje,

prostor in energijo, Mladen Miklavčič iz Zazida, Mladen Prebevšek, Zavod za gozdove,

Krajevna enota Koper, Rado Pečar iz Hrpelj, Obalno-kraška

zveza lovskih družin, Robert Turk, Zavod RS za varstvo

narave, OE Piran, Samo Južnič, Mestna občina Koper, Sašo Andrejašič iz Kastelca, Tamara Čelhar, profesorica biologije na

OŠ v Marezigah, Tatjana Rener, Agencija RS za regionalni

razvoj, Regionalna pisarna Štanjel, Tina Jančar, Regionalni razvojni center

Koper, Viktor Miklavčič iz Rakitovca, Zvezdan Primožič, Mestna občina Koper

in verjetno še kdo. Prispevke sva zbrali in uredili Tina Trampuš in Tjaša Babič, Zavod RS za varstvo narave, OE Piran. Knjižica in zgoščenka sta bili izdani v okviru projekta Upravljanje z naravo in partnerstvo, pod pokroviteljstvom nizozemskega Ministrstva za kmetijstvo, ribištvo in upravljanje z naravo (sklad PIN Matra), Agencije Republike Slovenije za okolje ter Svetovne zveze za ohranjanje narave (IUCN). Projekt 101kal – stabilna eko mreža, vodi Zavod RS za varstvo narave, območna enota Piran.

Documents

OBNAVLJAMO KALE popravki julij03 - zrsvn.si · Kali kot del sistema vodnih zadrževalnikov 21 11. Kali kot mokrišča 23 12. Kali kot kulturna dediščina 26 13. Ekološka mreža