Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v ured-ništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užit-kom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel po dobo, kot si sam jo zamišlja.

Desa Muck (1955) živi v Mokronogu, na po-deželju, s tremi hčerkami, psom, štirimi mačkami in konjem. Zgodbe si je izmišlje-vala že kot otrok, za preživetje pa je ka-sneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, pože-la nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdu-šeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih pose-gajo tudi generacije današnjih otrok.

Od nekdaj sem imel občutek, da me nekdo opazuje, se plazi za menoj in popisuje bedarije, ki jih počnem. Še posebej v OŠ. In zdaj vem: Desa, ta podlasica, se je skrivala v moji šoli! Ne vem kje – morda v omari matematičnega razreda, pod klopjo pri sloven-ščini, v košari z žogami v telovadnici ... Joj, morda se je celo pre-tvarjala, da je tista tiha sošolka iz Bosne, ki je prišla samo za teden dni! Kako lahko to z gotovostjo trdim? Ker v Blazno resno o šoli piše o meni! Ja, vse dogodivščine, o katerih piše, so MOJE! Samo pripisala jih je temu ali onemu junaku. Kaj je že pisala v Blazno resno o seksu? Šit ...

Lado Bizovičar

19,9

5 €

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami

BLAZNO RESNO O SOLI oprema.indd 1 2/22/11 9:03:20 AM

7

1.

ŠE NIKOL' SE NISMOTOL'K' SMEJAL',KO JE ŠOLA POGORELA …

O šoli se kajpada ne da pisati drugače kot blazno resno, ker v njej preži nate nepregledna množica pedagoških delavcev (beri učiteljev in drugih, ki se poklicno ukvarjajo s tem, kaj se v šoli sme in česa ne). Tem se pridružijo vsi ostali, ki si domišljajo, da vedo, kaj je za otroke najbolje. Vsi pa so v hudih skrbeh, da bi vas kdo med šolskim letom slučajno hujskal proti učenju in neprimerne mu vedenju v šoli. Vendar so lahko popolnoma mirni! Mene ni med njimi, za kaj takega sem premalo pogumna. Poleg tega sem tudi sama komaj preživela osnovno šolanje. Hud strah, ki se je te daj naselil v moje kosti,

8

mi še danes preprečuje, da bi se zameri la komu, ki je s šolo kakor koli povezan. Konec koncev bodo tu di moji otroci še dolgo hodi-li vanjo. Šola pač je, kakršna je, in že lim vam le pomagati, da ne bi kot jaz zabili ves svoj prosti čas in energijo za to, da bi končno ugotovili, kako bi se šoli lahko izognili. To vam namreč ne bo uspelo, kajti zalezovala vas bo do smrti.

Prav tako ni potrebe, da bi zaradi šole trpeli tako kot jaz. Včasih se mi je celo smrt zazdela milejša, da o boleznih, takih, ki te zanesljivo priklenejo na po-steljo, ne govorim. Po njih sem naravnost hrepene-la. Najbolj od vsega pa sem si želela, da bi vzgojili virus, ki bi povzročal hudo alergijo na šolske pro-store! Človek bi bil sicer popolnoma zdrav, le v bli-

9

žini šole, učiteljev ali česar koli, kar je v zvezi s tem, se ne bi smel znajti. In za to bi imel zdravniško po-trdilo.

Ponoči sem se kriče prebujala od groze, in nekoč sem vso zimsko noč preležala v snegu na balkonu v upanju, da me bo zjutraj vrgla pljuč nica, pa nasle-dnji dan še kihnila nisem. In kot krivica vseh krivic – zaradi tega imam danes, ko mi SPLOH ni treba več hoditi v šo lo, revmo in te-žave z ledvicami. In kakšen je nauk vsega tega? Šole eno-stavno ne moreš premagati. Še nikomur v zgodovini človeštva se to ni posrečilo. Vem za ljudi, katerih noga od prvega razreda dalje ni več prestopila šolskega praga, po-tepali so se, kradli, vlamljali,

10

morda celo koga pospravili, in to vse samo zato, da jim ne bi bilo treba v šolo. In kaj pravite, kako so končali? Tako, da so v svojih dosmrt nih ječah ma-turirali ali celo diplomirali, in ni jih bilo malo, ki so jih na električni stol ali pod vislice odpeljali kot večkratne doktor je znanosti, v mladosti pa se še podpisati niso znali. Če bi, ko sem bila vaših let, vedela to, kar vem zdaj, se ne bi več nesmi selno upirala šoli in učenju, temveč bi svojo energijo rajši usmerila v to, da bi se na tej poti prebijala s čim manj bolečine in s čim manj na pora, in se v šoli, če bi šlo po sreči, tudi zabavala.

Če zares ne bi šlo drugače, bi se kaj malega tudi naučila.

Kajti če bi hodila v šolo, ko je bil čas za to, bi je bila zdaj za vedno rešena. Tako pa se plazi za menoj na mojih pisateljskih obi skih prireditev za zaklju-ček bralne značke, kjer se bom morala do smrti sre-

11

čevati z učitelji in v klepetih z njimi ugotavljati, da so ve činoma prav imenitni ljudje. Po takih srečanjih domov odhajam slabe vesti, ker sem jim kot šolarka delala krivico. Da. In če bi bi la v šoli bolj pridna, bi danes živela mirno, zadovoljno in brez občutka, da se moram še veliko bolj kot drugi vse življenje tru-diti in dokazovati, da nisem nič slabša od tistih, ki so šolske klopi gulili bolj prizadevno od mene.

12

2.

PRAZNIKBREZMADEŽNE VESTI

Prvi september. Prijetno vznemirjeni stopite v razred. Bodo opazili, da ste zrasli in shujšali med

počitnicami? Da imate novo super frizuro in sploh nov imidž? Yes!!! Opazili so! Začutite, da ste jih prav-zaprav pogrešali, celo tiste

zoprne, za katere ste upali, da so se med počitnicami prepisali na drugo šolo. Sedete v svojo staro klop. Vsi stari čigumiji, ki ste jih prilepili pod rob, so še na svojem mestu. Kaj se ve, kdaj bodo spet prišli prav. Prvi šolski dan.

13

Sproščeno zadihate. S čisto in svežo vestjo, kot so novi zvez ki in knjige v vaši torbi. Danes pač ne bo-ste vprašani.

Recimo, da sedite v sedmem b v osnovni šoli Francke Kozamurnik. Vstopi razredničarka. Otroci na tihem ugotovijo, da so je veseli, in ona si mora hočeš nočeš priznati, da ji je bilo nekako dolgčas po njih. Kako so zrasli! Tudi ona je videti zdrava, če-prav so vsi nad dvajsetim z eno nogo v grobu. Nav-dušeno začne govoriti o tem, kak šen bo pouk v še-stem razredu. Vljudno poslušate, čeprav vam je že vse jasno. Od starejše mularije ste izvedeli, da je sedmi razred malce napornejši od šestega, a mnogo manj od osmega in menda spet bolj naporen od de-vetega. Kaj drugega o tem pa itak ni treba vedeti.

V prvi vrsti v sredini, natanko pred tablo, sedi Marica. Oblečena je v čisto, svetlo bluzo in temno krilo, lase ima pristrižene v prak tično pričesko. V

14

rokah drži svinčnik, ki pripravljeno poskakuje od nestrpnosti, in tudi vse v njej se trese od prijetnega razburjenja. Ne more pričakati, da bo napisala prvo šolsko nalogo s svojimi skrbni mi ličnimi črkami v kričeče prazen zvezek, zavit v ovijalni papir. In ko bo prvič vprašana, je ne bo mogel nihče več usta-viti.

»Hvala bogu, konec zoprnih počitnic! Spet bom najboljša v razre du!« vriska v njenem srcu. »Kar naj ima Manca mini do podpazduh in Špela tiste kodre do tal! Vse petice tega leta bom dobila JAZ!«

Oči se ji svetijo, nozdrvi pa plapolajo kot dirkal-nemu konju na štartu.

V tretji vrsti desno, pri oknu, sedi Mare. Zavzeto gleda skozi ok no, kajti tamkaj se dogajajo stvari, o katerih se drugim učencem v razredu niti ne sanja: šolsko dvorišče začne nenadoma utripati v električ-

15

no modri svetlobi in nanj se počasi spušča srednje velik le teči krožnik. Pristane in obmiruje. Mare v svoji glavi zasliši nena vaden globok glas: »Oprosti moji slovenščini, zemeljski otrok, toda imel sem samo tri minute časa, da se je naučim. Prihajamo s pla neta Lenius. Vzeli te bomo s seboj, da bi prouči-li nekoga tvojih let. Ker na našem planetu nimamo pouka, temveč se samo zabavamo in uživamo, ti bomo, tako kot našim otrokom, v možgane vgradili znanje cele devetletke in potem vseh srednjih šol in fakultet, ki jih boš izbral, tako da boš, ko se vrneš, lahko prejel katerokoli diplo mo. Zdajle te bomo z vakuumskim žarkom vsrkali v plovilo, na tvojem stolu pa bo ostalo le opravičilo za tvoj večletni izo-stanek od pouka.«

V hipnotični glas v njegovi glavi se vmeša glas razredničarke Sli ve (v resnici je Silva): »Marko, saj veš, da ti ne dovolim sedeti pri ok nu, ker potem vse

16

leto buljiš skozenj in fantaziraš! Zamenjaj-ta z Ne žo, ki sedi pri vratih.«

Neža vzdihne sama pri sebi:

»Isto bo kot lani. Najbolje, da se čim manj sekiram. Izku-šnje kažejo, da se to najbolje obnese ... No, ja, saj bomo preživeli. Še vsako leto smo ...«

In so res.

17

3.

STARE LJUBEZNI, STARE NAVADE (ALI O VEČNI NAIVNOSTI UČITELJEV ...)

V zadnji vrsti sedi, pardon, skoraj leži Žane. Nagnjen je nazaj in noge ima stegnjene daleč pod mizo. Razmišlja:

»Pihanje papirčkov v glavo je letos avt! Rajši bom uvedel plju vanje in porivanje po stopnicah. Zijali bodo, kako sem izpopolnil tehniko spodmikanja stolov. Pa Špeli so lasje ful zrasli, da best bo do za cukanje ... No ja, najkasneje do 1. novembra se bo postrigla, he he he ...«

18

Zdolgočaseno zazeha ter tuhta dalje: »Podgana še ni dovolj razpadla, da bi jo podtaknil Milici pod klop ...« In njegov zablodeli pogled se ustavi na sključenih ramenih deklice, ki sedi v predzadnji vrsti levo od njega. Prečudovito! Milico ima letos či sto blizu in ravno pod pravim kotom! Pobrska po žepih in najde kamenček. Z vajeno kretnjo jo

zadene točno v sredo hrbta. Mili ca se zdr-

zne in ozre. Na ši-rokem, skoraj pra-znem obrazu, sredi ka terega na majh-nem kupčku tičijo nos, oči in usta, se

zariše njen znani opra-vičujoči nasmešek, ki Žaneta še

posebej spravlja ob živce.

19

»Pa sem mislila, da me bodo letos pustili pri miru! Morala bi se usesti bolj spredaj!« razmišlja Milica. Edina je, ki v srcu ne goji nobenega upanja več, da bo to šolsko leto potekalo, kot je treba. Še nobeno ni. Žane namreč ni edini, ki jo opazuje. V klopi poleg njene (že od drugega razreda sedi sama) sedita Špela in Manca.

»Še ti ne ždi, da še je Miliča med božidničami žredila ža sto kil?« zacmoklja Špela skozi za pest veliko kepo žvečilnega gumi ja med zobmi.

»Ja, in tako je oblečena, kot bi šla k birmi!« vneto prikimava Manca. »In Neža! Lahko bi kdaj oblekla kaj drugega kot kavbojke ...«

»Manca! Špela! Če bosta klepetali, vaju bom morala presesti tako kot lani!« zanerga Sliva in Špeli poči ogromni balon, ki se ji ga je pravkar posrečilo ustvariti

20

iz čigumija, in se ji prilepi čez obraz. Sliva vzpodbudno brenči naprej. Zu-naj sije son-

ce. Bodite po-zorni, vsako leto

prvega septembra sije sonce. To je seveda del zarote, imenovane obvezno šolanje. Narava v dogovoru z ministr-stvom za šolstvo vsako leto poskrbi za optimistično razpolože nje šolarjev, da jih ne bi že prvi dan zajelo malodušje in bi se za čeli spraševati o smislu več-urnega posedanja v klopeh, ki jih ča ka v prihod-nosti.

Tedaj pa se zgodi nekaj, kar še bolj prispeva k domačnosti in družinskemu vzdušju v razredu. Za-sliši se trkanje, vrata se odpre jo. Skoznje pokuka

21

razkuštrana glava in se smeji z izrazom zado-voljnega hrčka.

»Pepi! Vsaj prvi šolski dan ti res ne bi bilo treba tega! Ura je že dvajset minut čez osem!« vzdihe Sli-va. Resnično je nejevoljna. In razočarana. Nekako je upala, da bo letos drugače. S Pepijem je imela za-dnji šolski dan dolg pogovor o zamujanju in bilo je

22

vide ti, da je razumel. Zdaj pa ... Tudi Pepi se čudi. Zdaj bi pa Sliva že lahko vedela, da on VEDNO zamuja. Celo prejšnje šolsko leto je imela čas, da bi se navadila! Sicer pa to res ni nič takega! Minuta gor ali dol! Kdo ve, zakaj gre zamujanje učite-ljem tako na živce?

23

NEZNOSNA MORA TOČNOSTI

Res, zakaj vendar gre zamujanje učiteljem tako na živce?! Gre le za nesmiselno kompliciranje, kakršne so pravzaprav šolske obvez nosti vse po vrsti? Vse-kakor. Zamujanje bi lahko zelo enostavno prepreči-li, če bi uvedli gibljiv začetek pouka. To pomeni, da bi v šolo vsak lahko prišel po lastnem občutku in potrebi.

Videti bi bilo takole: Predstavljajte si, da počnete nekaj, na kar ste še

posebej ponosni. Recimo, da radi pripovedujete vice, na šoli ste zaradi tega prav slavni. Naslanjate se na kateder, okrog vas je že zbranih nekaj sošolcev

4.

24

(vsi vedo, da pred začetkom pouka pripovedujete vice). Začnete novo šalo:

»Pride tip na obisk v norišnico in sreča norca, ki vleče za sabo na vrvici zobno krtačko ...«

Tedaj v razred pridrvi Stane: »Hej, ne začet vica brez mene. Na stranišče sem

moral!«

25

»Okej. Pride tip na obisk v norišnico ...« »Morali sva se počesati! Sori!« prihitita Štefka

in Lojzka. Zo pet nadenete svoj šaljivi izraz in zač-nete: »Torej pride tip v norišni co in sreča ...«

»Sori, kolega. Saj veš, da sem moral na ham-burger,« prisopiha Cene. »Začni še enkrat od za-četka ...«

Tako bi bilo tudi z začetkom pouka, če bi bilo dovoljeno zamu janje. Vsakič, ko bi učitelj začel raz-lagati snov, bi jo v razred veselo primahal nov uče-nec, se trepljal z vsemi, jim razložil, kaj je počel vče-raj, in nato sedel v klop z radovednim izrazom: le kaj ima danes povedati učitelj?

Vam je nemara zdaj kaj bolj jasno, zakaj je pre-poved zamujanja dogovor, ki ga spoštujejo vsi, ki v šoli kar koli počnejo? Vseeno pa obstajajo pri merki, ki tega ne dojamejo in jim je točnost v najhujšo na-dlego. Ti naj vedo, da so lahko še tako simpatični in

26

čedni, prej ali slej jih bo do družno črtili vsi. Učitelji in sošolci. Zakaj?

1. Učitelji. Predstavljajte si, da ste morali celo noč vstajati, ker je najmlajši otrok dobival zobe, ali pa ste do jutra popravljali šolske naloge. Zjutraj vam ni hotel vžgati avto, otroci so se drli, ko ste jih

peljali v vrtec, niste našli ključev ... pač

običajno jutro zaposlene odra-sle osebe. Kljub

27

vsemu se privlečete v šolo. Točni. Potem pa skozi vrata, pol ure prepozno, pokuka Pepi in se vam pre-drzno reži v obraz, rekoč: »Ni se mi dalo vstati.« Bi ga vi razumevajoče obje li in poljubili?

2. Učenci. Predstavljajte si, da zvečer dolgo ne morete zaspati. Morda ste gledali preveč napet film ali pa vas skrbi, kaj bo jutri v šoli. Zbujanje nasle-dnjega jutra je muka, enaka naporom vrhunskih

športnikov tik pred ciljem. Toda zberete vse moči in se odvlečete v šolo, jasno zavedajoč se svoje žrtve.

Nato se tam nekje ob pol de vetih odprejo vrata, skoznje pokuka Pepi in zmigne z ra-

meni, re koč: »Zaspal sem.«

28

Da. Največja jeza začne mlinčiti vaše srce in neko-liko jo ublaži šele učiteljevo tuljenje in neopraviče-na ura za Pepija.

Pa tudi vam, ki zamujate, ni lahko. Vem, da se mnogi trudite, da ne bi. Vem, srce vam tako razbija, da odmeva po praznih hodnikih, ko se plazite proti razredu, misleč, da ga je slišati po vsej šoli, še pose-bej v ravnateljstvo. Strah in sram vam davita grlo. Kaj bo, ko bom vstopil? Nikoli več ne bom zamudil, nikoli več, si govorite ... In mnogi to res počnete že karseda redko. Če pa se vam že zgodi (in zgodi se), pokažite, da vam je žal. Opravičite se. To je že prvo od pravil, kako čim lažje skozi obvezno šolanje. To-rej: če je še tako hudo – zvečer bo treba pravočasno spat (brez zmrdovanja!) in zju traj železno vstati ob pravem času. Temu se ne izognejo niti kra ljevski otroci, še predsednikov pes ne.

Matej de Cecco (1979) živi in dela v Ljubljani. Najraje bere stripe, igra košarko, kitaro, računalniške igrice in skejta. Kot študent je okusil slasti japonologije in prevajanja, svoje risarske spretnosti pa izpopolnjuje na akademiji za vizualno umetnost A. V. A. Ljubezen do stripa ga je pripeljala v ured-ništvo revije Stripburger, svoje stripe pa zdaj objavlja v revijah Pil in Plus. Riše (včasih) blazno (pre)hitro in z velikim užit-kom. Junakom, o katerih je navdušeno bral kot najstnik, je lahko zdaj nadel po dobo, kot si sam jo zamišlja.

Desa Muck (1955) živi v Mokronogu, na po-deželju, s tremi hčerkami, psom, štirimi mačkami in konjem. Zgodbe si je izmišlje-vala že kot otrok, za preživetje pa je ka-sneje počela marsikaj: bila je vzgojiteljica, varuška, obiralka pomaranč, zabavala je ljudi pred televizijskimi sprejemniki, pože-la nešteto aplavzov v gledališču … Odlično pa ji gre od rok tudi pisanje, ki ga navdu-šeno sprejemajo otroci, najstniki in tudi odrasli. Piše blazno hitro, najstnike jemlje blazno resno, zato se ne gre čuditi, da so knjige iz zbirke Blazno resno o … ob prvem izidu postale uspešnice, po katerih pose-gajo tudi generacije današnjih otrok.

Od nekdaj sem imel občutek, da me nekdo opazuje, se plazi za menoj in popisuje bedarije, ki jih počnem. Še posebej v OŠ. In zdaj vem: Desa, ta podlasica, se je skrivala v moji šoli! Ne vem kje – morda v omari matematičnega razreda, pod klopjo pri sloven-ščini, v košari z žogami v telovadnici ... Joj, morda se je celo pre-tvarjala, da je tista tiha sošolka iz Bosne, ki je prišla samo za teden dni! Kako lahko to z gotovostjo trdim? Ker v Blazno resno o šoli piše o meni! Ja, vse dogodivščine, o katerih piše, so MOJE! Samo pripisala jih je temu ali onemu junaku. Kaj je že pisala v Blazno resno o seksu? Šit ...

Lado Bizovičar

19,9

5 €

Prenovljeno besedilo z novimi ilustracijami

BLAZNO RESNO O SOLI oprema.indd 1 2/22/11 9:03:20 AM

BLAZNO RESNO O SOLI oprema.indd 2 2/22/11 9:03:21 AM