BRALNI PROGRAM posavskih knjižnic v letu 2020Knjižnica Brežice ≈ Valvasorjeva knjižnica Krško ≈ Knjižnica Sevnica2 1 . m a r e c – 2 0 . n o v e m b e r 2 0 2 0

fotografije: pixabay

KAJ?Knjižnice Posavja sodelujemo na področju bralne kulture že deseto leto zapored. Namen projekta Posavci beremo skupaj je opozoriti na pomembne predstavnike literarnega ubesedovanja pri nas in širše po svetu ter bralcem ponuditi tematsko pester razpon leposlovnih del, ki bivanjsko izkušnjo človeka prikazujejo z raznolikimi kulturnimi, socialnimi in estetskimi izhodišči.

KJE in KDAJ?Bralni projekt izvajamo v Knjižnici Brežice, Valvasorjevi knjižnici Krško in Knjižnici Sevnica med 21. marcem in 20. novembrom 2020.

KAKO?Knjige so opremljene s knjižnimi kazalkami, na katere bralci vpišejo svoje ime in naslov prebrane knjige ter po želji tudi mnenje o prebranem. Ob naslednjem obisku knjižnice jih pri izposojevalnem pultu oddajo knjižničarju. Bralci, ki bodo v času trajanja projekta prebrali najmanj 5 knjig z bralnega seznama in se v projekt aktivno vključili z izpolnjenimi knjižnimi kazalkami o prebranem gradivu, bodo na zaključni literarni prireditvi prejeli simbolično nagrado.

ZAKAJ?Ker je branje naš zaveznik, učitelj, varuh in zdravitelj.

Izbor leposlovnih del

POEZIJA

PROZA

ESEJI

STVARI, KI PADEJO Z NEBA, Selja Ahava VSAKDANJA NOROST, Lisa Appignanesi NEKAJ LJUDI IŠČE SREČO IN CRKNE OD SMEHA, Sibylle BergNON-OUI, Lidija DimkovskaDEZORIENTALKA, Négar Djavadi NAPOJ NESMRTNOSTI, Gabi Gleichmann TUJKA, Stefan Hertmans NEVIDNI, Roy JacobsenVRNITEV, Ghada KarmiSELMA JE SANJALA O OKAPIJU, Mariana LekyVINJETE STRAHOLJUBCA, Eva MahkovicBERTA ISLA, Javier Marías NEVIDNE VEZI, Silva MatosNAČINI SMRTI, Zakes MdaHANA, Alena MornštajnováV GOZDU, Edna O’BrienSTALINOVE KRAVE, Sofi Oksanen BAKHITA, Véronique OlmiBALADA ZA GEORGA HENYCHA, Viktor PaskovSKRIVNOST SE IMENUJE ERICH ŠLOMOVIČ, Slavko Pregl POGOVORI S PRIJATELJI, Sally Rooney TRIJE SPOMINI, Andraž RožmanAVGUST NE RAZUME VEČ TEGA SVETA, Pierre SolettiČAS KOZ, Luan Starova DOBRA DRUŽBA, Ana SvetelVSE, Janne Teller353. ČLEN KAZENSKEGA ZAKONIKA, Tanguy Viel PREŽETA S SOLJO, Raynor WinnODPOSLANEC, Markus Zusak

RORSCHACH, Miha Avanzo TISOČ OSEMDESET STOPINJ, Alenka Jovanovski TU JE MOJ ONKRAJ, Tjaša Koprivec VugaPESMI, Maruša KresePOGOVORI Z NIKOMER, Brane Senegačnik

SOVRAŠTVO DO SVETA, Chantal DelsolKNJIGA ZELI ZA DUŠO IN TELO, Sándor Márai PODAJA V PRAZNO, Boštjan Narat VIDENI, Dan PodjedNAPISANI SVET, Martin Puchner

RISOROMAN

IZGUBLJENI RAJ JOHNA MILTONA, Pablo Auladell

So stvari, ki jih doživimo, le naključje? Nam jih na pot zvito nastavlja usoda? Teta Annu dobi na

lotu. Kakšna sreča! Pa je res? Ko zadene glavni dobitek drugič, od šoka zaspi, da je ni mogoče

zbuditi. V ribiča Hamisha MacKaya udari strela. Večkrat. Kakšna smola! Z neba prileti kos ledu

naravnost na Saarino mamo. Zakaj ravno na mojo mamo? se sprašuje deklica Saara. Ahavin roman je nenavadna tragikomična zgodba, v kateri se srečni

dogodki izmenjujejo z nesrečnimi, običajnost vsakdanjega življenja z radikalnim absurdom,

pravljica s tragedijo. Je tudi duhovita pripoved o tem, kako se spopasti z dogodki, ki se nam

zgodijo, a nanje nimamo nobenega vpliva. Ahava o bolečini in izgubi pripoveduje z glasom, ki je

hkrati močan in nenavadno lahkoten.( VIR: ZALOŽNIK)

S E L J A A H AVA (1974) je finska pisateljica, scenaristka in dramaturginja. Za svoj drugi roman Stvari, ki padejo z neba, v katerem opisuje usode posameznikov, ki so jim srečna ali nesrečna naključja spremenila življenje, je prejela nagrado Evropske unije za književnost, uvrščen je bil tudi v ožji izbor prestižne nagrade finlandia.

Mama je ostala nedokončana, nisva je znala povedati do konca. Mama je bila pravljično bitje, ki se je dvignilo iz reke in hodilo skozi

temačne, turobne gozdove do Sovjetske zveze, Laponske in nazaj. In če takšna bitja umrejo, se to zgodi zaman in po neumnosti.

Ne zapustijo Čudovite dojenčice, ki so ji grela oblačila pri kaminu, oziroma vsaj ne odidejo,

ne da bi pustila sporočilo. Dolgo sem čakala na sporočilo. Brala sem knjige in bila prepričana,

da bo nekega dne iz ene od njih padlo pismo, ki bo vse pojasnilo. Ali pa da je mama morda podčrtala stavke, moja naloga pa je bila najti

pravo knjigo. Razmišljala sem o času in o tem, da bi bila s podčrtanimi besedami mama tukaj

in zdaj, vsaj samo še enkrat.

F I N S K A K N J I Ž E V N O S T

STVARI, KI PADEJO Z NEBA

Selja AhavaPrevedla Julija Potrč Šavli

1 8 8 s t r. ≈ K U D S o d o b n o s t I n t . 20 1 9

≈

≈ PROZA ≈

PBS plus

HARMONIKARJEV SIN, Bernardo AtxagaZLATO, Chris Cleave

ZMAGOSLAVJE SMRTI, Gabriele D’AnnunzioNEČLOVEŠKA KOMEDIJA, Jerzy Franczak

PRIDE KO NJ V BAR, David GrossmanČEZ KITAJSKO MORJE, Gaute Heivoll

AKTOVKA, Hiromi KawakamiSOJENICE, Jonathan Littell

POT MED PALAČAMA, Najib MahfouzLUČ VOJNE, Michael Ondaatje

DENDRITI, Kallia PapadakiFARMA, Joanne Ramos

ČLOVEŠKI MADEŽ, Philip RothTRI EVINE HČERE, Elif Shafak

OGNJENA NO Č, Éric-Emmanuel SchmittDOKTOR GLAS, Hjalmar Söderberg

VAL, Todd StrasserRDEČI ZVEZEK, Arantxa Urretabizkaia

ANNA, SO ROR, Marguerite YourcenarKRADLJIVKA KNJIG, Markus Zusak

PRIPOROČILA BRALCEV

PBS PLUS je poseben tematski dodatek k seznamu knjig, ki ga posavski knjižničarji

vsakoletno oblikujemo v okviru obstoječega projekta Posavci beremo skupaj. V letu 2020

je ta sestavljen iz priporočil bralcev.

Zakaj je iskanje sreče v poznem kapitalizmu za crknit smešno in kaj pomeni v tem

romanu sintagma crkniti od smeha? Nihče od protagonistk in protagonistov romana se namreč

v resnici ne smeje in avtoričin ostri humor ni vzvišeno cinično posmehovanje nad življenjsko

bedo svojih likov. Nasprotno, smejemo se bralci, a s kepo v trebuhu, saj do bizarnosti prignane

življenjske situacije niso smešne, njihov iztek je edino smrt. Spremljamo življenja desetih glavnih

likov, ki si želijo svojo vsakdanjost tako ali drugače izboljšati, a jim to vedno spodleti – v poznem

kapitalizmu, ki proizvaja zmes narcisizma, destruktivnosti, apatičnosti, življenja v pozabi, kjer

se klin s klinom izbija, drugače niti ne more biti.( VIR: ZALOŽNIK)

S I B Y L L E B E R G (1962) je nemško-švicarska pisateljica in dramatičarka, ki jo opisujejo kot neusmiljeno in provokativno, saj v njenih delih prevladuje rezek, groteskno hrepenenjski humor, s katerim brez vsakršnega patosa in moraliziranja slika življenje in smrt, strah in sovraštvo, atavistične družbene vloge, ter potrebe svojih junakov in junakinj, da bi iz puhlega vsakdana rešili ljubezen.

Čez dan Helge hodi po mestu. Da bi se utrudil. Da bi bil zvečer utrujen. Tako utrujen, da bi

se mu končno uspelo ubiti. Hodi po mestu. Čez mostove. Ob vodi in misli, Evropa je na neki

način prepočasna, res prestara. Povsod po svetu bo postopoma postalo vse isto. Tu so stolpnice in

avti. Ljudje z mobilnimi telefoni in vsi imajo nekaj skupnega: radi bi kapitalizem. Ampak

boljšega. In hitrejšega in pravzaprav še več kot kapitalizem. Hiše naj bodo še višje in denarja še več in vseeno, ali greš v Hongkong, Indijo,

Ameriko, Korejo, vsepovsod je isto. Samo v Evropi še ne prav zares. Oni so zaspali.

Potonili bodo v svoji somornici. Človek, ki bi rad kapitalizem in še več kot to, si ne more

privoščiti sieste in kar naprej jesti špagetov. Si ne more dovoliti ure in ure viseti po kaf ičih in

klepetati. Helge hodi po mestu in ne čuti nič.

N E M Š KO -Š V I C A R S K A K N J I Ž E V N O S T

NEKAJ LJUDI IŠČE SREČO IN CRKNE OD

SMEHASibylle Berg

Prevedla Urška Brodar17 1 s t r. ≈ S o p h i a 20 1 9

Po smrti partnerja je Lisa Appignanesi zdrsnila v stanje, ki je občasno mejilo na norost, značilno tudi za kulturno in politično vzdušje. Evokativno in z analitično spretnostjo preiskuje lastno in družbeno doživljanje žalovanja, učinkovanje izgube in mogočen mitski prostor, ki ga ta zavzema v človeškem življenju. V ganljivih spominih in pretanjenem nizanju zapisov o svobodi, ljubezni, jezi in prepletanju mitskih in sodobnih družin vešče vijuga med osebnim in javnim, med neposrednostjo občutkov in objektivnim razmislekom. Zasebni, politični in filozofski pogledi se spajajo v zgodbo ženske, ki krmari med žalostjo in strahom, besom in zmedo, dokler nazadnje ne pripluje v spravo in ljubezen. ( VIR: ZALOŽNIK)

L I S A A P P I G N A N E S I (1946), rojena v povojni Poljski, je odraščala v Parizu in Montrealu, nato pa

se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preselila v Veliko Britanijo. Bila je predsednica angleškega

PEN-a, londonskega Freudovega muzeja in mednarodne nagrade Booker. Vodi The Royal Society

of Literature, piše za New York Review of Books.

Zadnja leta sploh nisem bila med redkimi, ki so spoznali, da je strupena politična klima vdrla v njihovo domišljijo, sanje in občutek za resničnost. Londonski terapevti so s pojavom brexita odkrili, da se je politika vselila v njihove ordinacije in poraja ali stopnjuje individualno tesnobnost. Stanje, poimenovano brexitska tesnobnost, sproža pri ljudeh občutek, da nimajo nadzora, nikakršnega vpliva na smer svojega življenja ali odnosov in ne prepoznajo več mesta, ki jim je bilo domače. Rezultat je eden od temeljev depresije. Šolsko nasilje, rasizem, antisemitizem in islamofobija so deli slike. Starše, zlasti iz mešanih narodnostnih družin, peha v nevaren položaj; ljudje ne vedo, kako naj bodo vsemu kos.

P O L J S K A K N J I Ž E V N O S T

VSAKDANJA NOROSTLisa AppignanesiPrevedel Andrej Tomše22 4 s t r. ≈ E n o 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Roman se kaže kot epska freska Irana in njegove zgodovine ter iz pozabe priklicuje epizode, ki

z več vidikov rahljajo omejujočo podobo Irana, kakršno v zadnjih desetletjih utrjujejo mediji. Beremo ga lahko kot natančen in večplasten

psihogram iranskega 20. stoletja, ki zajema tako fevdalno življenje v odmaknjenih pokrajinah kot

urbano intelektualno, politično in revolucionarno vrenje v sedemdesetih letih, izteče pa se v neizogibnost izgnanstva, v katero je bilo v

preteklosti in sedanjosti prisiljenih toliko Irancev. S spretno montažo fikcije in dejstev, mešanjem

vzhodnjaških in zahodnjaških pasusov v zelo orientalskem načinu pripovedovanja zgodb

s številnimi digresijami nas sooči z množico odločilnih vprašanj o politični, osebni, spolni

svobodi, vprašanj o izgnanstvu in integraciji, ki so temeljna vprašanja naših sedanjih družb.

( VIR: ZALOŽNIK)

N é G A R DJ AVA D I (1969) se je rodila v Iranu v premožni meščanski družini. Po islamski revoluciji je pri enajstih letih z materjo in sestrama zapustila Iran in se v Parizu pridružila očetu, ki se je tja zatekel pred političnim preganjanjem. Poklicno je asistentka snemalca, montažerka, scenaristka, režiserka kratkih filmov in dokumentarcev. Dezorientalka (2016) je njen prvi roman.

V najstniških letih se mi je zdelo, da se je v meni, ne da bi opazila, izsušil kraj, namenjen

čustvom. Svet se mi je zato takrat tako kot zdaj zdel kakor za šipo, nedotakljiv in oddaljen,

nema predstava, v kateri nisem bila zmožna sodelovati. V tistem času sem to stanje že

povezala s podobami G. I., povratnikov iz vietnamske vojne, ki sem jih videla v f ilmih in televizijskih serijah. Do zadnjega vlakna

sem občutila, kaj so doživljali, ko so sredi obdajajočega vrveža sedeli na družinskih

kavčih in strmeli v prazno. Njihovo odsotnost, nezmožnost, da bi se vključili v gibanje,

ustvarjali prihodnost. Videti je bilo, da jih kakor mene preplavlja tišina utopljencev, ki

lebdijo na gladini.

I R A N S K A K N J I Ž E V N O S T

DEZORIENTALKANégar Djavadi

Prevedla Suzana Koncut3 3 7 s t r. ≈ Z a l o ž b a / * c f. 20 1 9

Dokumentarno-fikcijska pripoved razkriva življenje dalmatinskega dekleta, ki se konec druge svetovne vojne zaljubi v vojaka fašistične okupatorske vojske, se iz rodnega Splita preseli k njemu na Sicilijo in se z njim poroči. Dialog se v obliki dnevniških zapiskov odvija med babico Nedjeljko z vzdevkom Non-Oui in vnukinjo z istim imenom. Priča smo slikovitemu pogovoru s čarom spokojne enostavnosti in razmišljanji o medkulturni ljubezni, zasebnem življenju in družini, pa tudi o širšem družbenem življenju, o vojni, fašizmu, politiki, nestrpnosti do tujcev, migracijah, o tem, da se zgodovina ponavlja. Smo priče zgodbi o Evropi, kakršna je bila in kakršna je, tako v osebnem kot v kolektivnem življenju. ( VIR: ZALOŽNIK)

L I D I J A D I M KO V S K A (1971) je makedonska pesnica, pisateljica, prevajalka in urednica, ki že 15

let deluje v Sloveniji, ustvarja pa v makedonščini. V Skopju je diplomirala iz primerjalne književnosti,

v Bukarešti doktorirala iz romunske književnosti. Prejela je vrsto domačih in tujih nagrad, med njimi

nagrado Evropske unije za književnost.

Nona Nedjeljka, srečna bodi, da nisi več med živimi, da v Splitu niti kot duh ne obstajaš več. Še posebej, ker tam zdaj postavljajo fašistične spomenike in rušijo partizanske. Marina mi je v zadnjem sporočilu napisala, da se v današnji Hrvaški nihče noče spominjati druge svetovne vojne, ko so se Hrvati, Srbi in Bošnjaki borili proti skupnemu sovražniku, italijanski fašistični in nemški nacistični vojski, kot tudi proti domačim izdajalcem, ustašem in četnikom. Da je danes antifašizem dober samo še za ustavo, toda ustava je že zdavnaj postala samo list papirja, ki ga nihče ne spoštuje. Minister za kulturo je celo izjavil: “Antifašizem je floskula.” Floskula? Med rojstvom in smrtjo je življenje vse drugo, samo floskula ne. Za nekoga je antifašizem življenje, za drugega pa smrt.

M A K E D O N S KO -S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

NON-OUILidija DimkovskaPrevedel Aleš Mustar3 2 9 s t r. ≈ M o d r i j a n 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Mesec tewet judovskega leta 4851, za kristjane leto 1090. Od vsepovsod se vali grožnja.

Domišljijo nadvladuje strah. Ona iz nagona ljubezni zapusti gosposko življenje, bogastvo, ugled in dobro ime, in se tako sama prisili v

izgnanstvo. Z judovskim izbrancem pobegneta na varno, a njen beg postane vseživljenjska

pokora. Samota na poti je njena edina stalnica. Svet, pred katerim bežita sprva skupaj, nato ona

sama, je krut, brezkompromisen in krvoločen svet sovraštva in križarskih vojn. Njeno pot v

enaindvajsetem stoletju avtor romana ponovno prehodi in jo zapiše z izjemno lepim in bogatim

pripovednim načinom ter osupljivimi prizori srednjeveškega časa ter se neposredno in čuteče

dotakne bralčevega srca. (R. V.)

S T E FA N H E R T M A N S (1951) je eden izmed najvidnejših flamskih avtorjev, pisatelj in esejist ter predavatelj na najuglednejših evropskih univerzah. Kljub že več kot tri desetletja trajajoči uspešni pisateljski karieri pa je svoj največji preboj dosegel z romanom Vojna in terpentin.

Ko si nekajmesečnega sina, malega Yaakova, pritisne k prsim, jo včasih preplavita tesnoba

in nejasen strah. Ne bo od njene tako varne mladosti v ljubki hišici na severu res ostalo

čisto nič? Kakšen je smisel surovega življenja tukaj? Ujame se v zlovešč ples s smrtjo.

[…] Naj jo David še tako uči o Tori in stari zgodovini judovskega ljudstva, temelji njene

gotovosti so se skrhali in ob sebi nima nikogar, s komer bi lahko govorila o tem: kristjani bi jo takoj ožigosali za čarovnico in jo vrgli na grmado, judje bi jo opomnili, da je v svojem

dvomu slaba prozelitinja in da kot taka nikoli ne bo del judovske skupnosti. Stori torej to,

kar omikanim ženskam njenega časa pritiče: molči, skloni glavo, moli v tišini. Večkrat

ne ve, h komu, najbrž h glasu v nji sami, k izgubljenemu angelu, ki ji včasih pristane na

rami, ob čemer jo zmeraj zajame tresavica, in da bi se zbrala, žebra tiha zaklinjanja.

B E LG I J S K A K N J I Ž E V N O S T

TUJKAStefan HertmansPrevedla Staša Pavlović3 2 9 s t r. ≈ B e l e t r i n a 20 1 9

Enajst stoletij je judovska družina Spinoza predajala od očeta na sina recept nesmrtnosti, Ari Spinoza pa na koncu ostane brez potomca. Na svoji smrtni postelji izpiše zgodbo družine, kolikor jo lahko razbere iz podedovanih porumenelih dokumentov in iz zgodb strica Fernanda. Bralcu poroča o stoletjih, ko so bili njegovi predniki navzoči pri skoraj vseh odločilnih trenutkih evropske zgodovine, prestavi nas v srednjeveško Portugalsko, v Španijo med inkvizicijo, v Rembrandtov Amsterdam, v čas francoske revolucije, na ključna prizorišča obeh svetovnih vojn ... Nekateri kritiki so roman primerjali s Tisoč in eno nočjo, drugi z Boccacciem, tretji so ugotavljali, da se bere kot roman Dana Browna, izpisan natančno, z odličnim humorjem in fantazijo.( VIR: ZALOŽNIK)

G A B I G L E I C H M A N N (1954) se je rodil v Budimpešti, pri desetih letih pa se je z družino

preselil na Švedsko. Po študiju literature je postal novinar in pisatelj, bil je predsednik švedskega PEN-a. Danes dela na Norveškem kot založnik,

pisatelj in literarni kritik.

Življenje v naši družini je počivalo na temeljih, ki nam v preteklosti nikoli niso zagotovili varnosti in so nas v prihodnosti nenehno lahko spravljali v dvom. Bili smo sekularizirani Judje, ki smo izgubili stik s tradicionalnimi verskimi pojmovanji in običaji, obenem pa se nismo v svetovih, kjer smo živeli, nikoli ustalili. Posledično smo bili zaradi tega izločeni iz vseh koristnih skupnosti.Če ne bi bilo mojega prastrica – moškega, ki v resnici ni bil v krvnem sorodstvu z nami –, bi Saša in jaz odrasla v svetu tišine. On je bil tisti, ki je naše skrite legende in vse izkušnje, skrite globoko v najinih genih, zvabil na plan in vdahnil življenje najini dediščini s pomočjo čudovitega daru za pripovedovanje. Prepričan sem, da je razumel, kako na naju vplivajo potlačitve v naši družini, zato je želel v naju vliti življenjsko silo in pogum s tem, da je nama z bratom dvojčkom podaril nekaj, na kar sva lahko bila ponosna: močne korenine. Naučil naju je, da je vedno nekaj narobe z dogodki. Ne z nama.

M A D Ž A R S KO -Š V E D S K A K N J I Ž E V N O S T

NAPOJ NESMRTNOSTIGabi GleichmannPrevedel Danni Stražar5 5 6 s t r. ≈ G o g a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Izraelsko-palestinski odnosi so žal veliko več kot politični spor. Opravka imamo z vojno, z izgnanstvi, s prilaščanjem novih in novih

ozemelj, z begunskimi taborišči. Dva naroda iščeta prostor pod soncem na istem mestu,

zato gre za širši zgodovinski in verski konflikt, v katerega je po malem vključen ves svet. Na

eni strani velikanska vojaška premoč, na drugi uporniška sila, s katero nasilno razlaščeni

hlastajo po preživetju. Bližnji vpogled v to stanje nam ponudi tenkočutno izpisan

avtobiografski esej o nizkotnosti politike na najvišji ravni in obenem dokumentaristična

zgodba o trpljenju nekega ljudstva.( VIR: ZALOŽNIK)

G H A D A K A R M I (1939), politična aktivistka, profesorica in zdravnica, se je rodila v zahodnem Jeruzalemu, a že večji del življenja živi v Veliki Britaniji. Ko se je začelo svitati upanje za ustanovitev samostojne palestinske države, so jo zaradi izkušenj povabili v Ramalo, kjer naj bi pomagala pri izgradnji države. Toda izkazalo se je, da je nova palestinska oblast popolnoma podrejena izraelskemu diktatu in nasilnemu interveniranju.

Po prvem potovanju leta 1991, ko sem prekinila dolgotrajni družinski tabu o

izogibanju deželi, ki je bila Palestina in je nato postala Izrael, sem prisegla, da se ne bom nikoli vrnila v to razklano, nesrečno

deželo. O tem je bilo vedno preveč boleče premišljevati; priznanje naše izgube in

zmagoslavja tistih, ki so nam odvzeli deželo, je bilo preveč travmatično. V dveh tednih, ki sem ju preživela tam ob svojem prvem obisku, sem potovala po rojstni pokrajini ter si ogledovala

ostanke nekdanje Palestine in kar so novi naseljenci razdejali v času od našega pobega leta 1948. Komaj sem doumela spremenjeno pokrajino nekdaj arabske dežele, njene nove

prebivalce, ki so govorili tuj jezik, njihov videz pa je bil raznovrsten izbor ali mešanica

evropskega, azijskega in afriškega.

PA L E S T I N S KO -S I R S K A K N J I Ž E V N O S T

VRNITEV: SPOMINI PALESTINKE

Ghada KarmiPrevedle Vesna Česen, Mojca Dobnikar,

Maja Lovrenov3 3 3 s t r. ≈ S o p h i a 20 1 8

Sodobni norveški roman je naturalistično spisana večgeneracijska družinska zgodba, ki se odvija na samotnem norveškem otoku Barroy (kakor se piše tudi družina), kjer gospodujejo narava, zakoreninjen in preprost način življenja v surovem okolju ter nenehna izpostavljenost takim in drugačnim obiskom in vdorom, ki jih obeta prisotnost morja. Izpisan v surovem ter arhaičnem, obenem pa tudi poetskem jeziku, je Nevidni nekakšen norveški boj na požiralniku, roman reka, ki se pretaka iz enega letnega časa v drugega, iz ene življenjske preizkušnje v drugo ter iz ene generacije v naslednjo, z njim pa je avtor, eden od najvidnejših norveških literatov zadnjega obdobja in prejemnik mnogih nagrad, spisal morda svoje najprepričljivejše delo doslej.( VIR: ZALOŽNIK)

R OY J A C O B S E N (1954) se je rodil v Oslu. Objavil je več kot ducat romanov in zbirk kratkih zgodb,

spisal pa je tudi biografijo norveškega laburističnega politika Trygveja Bratellija. Uveljavil se je kot ena

ključnih figur sodobne norveške književnosti.

Tišina je odvisna od letnega časa, lahko je daljša med zimsko zmrzaljo, kot recimo takrat, ko je otok vklenjen v led, poleti pa kot presledek med enim in drugim vetrom, med plimo in oseko, ali od čudenja, ko vdihneš in izdihneš. Pa se spet na lepem zadere galeb, spet od nikoder zapiha, nahranjen otroček se zbudi in vrešči na ovčji koži. In spet lahko poprimejo za orodje in delajo naprej, kot bi se ne zgodilo nič. Kajti ravno to se je zgodilo, nič. O tišini se govori pred viharjem, o tem, da je tišina lahko svarilo, pozivi k dejanju, ali pa da je potrebno za njeno razumetje prelistati kar nekaj Biblije. Tišina na otoku pa ni nič. Nihče o njej ne govori, nihče se je ne spominja in je ne poimenuje, pa če jih še tako prizadene. Zanje je tišina majcen vpogled v smrt, ko so še živi.

N O R V E Š K A K N J I Ž E V N O S T

NEVIDNIRoy JacobsenPrevedel Andrej Tomše22 4 s t r. ≈ V. B . Z . 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Vinjete straholjubca so v vseh pogledih posebna knjiga. Groteskne podobe in absurdni dogodki spremljajo še bolj neverjetne protagoniste, kot

so skoraj mrtvi čuk, kužni hermelin, neumni jazbečar, sova, ki je pekova hči, izmišljeni ježevec

in še kdo. Vinjete so sicer povezane preko njih in preko krajev, ki jih obiskujejo, med pogostimi potovanji pa si liki med sabo pošiljajo pisma in

tako vzdržujejo občutek enotnega sveta, ki pa je v svojem bistvu vseeno razpadel na čudovite

mračne koščke. Zaradi bogato okrašenih inicialk vsake vinjete, rahlo vzvišenega jezika in pogostega

nanašanja (tudi) na zgodovinska dela pa imajo Vinjete straholjubca pravi nadih večnosti.

( VIR: VERONIKA ŠOSTER, BuKLA)

E VA M A H KO V I C (1986) je dramaturginja, zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer se ukvarja z reševanjem problemov v dramskih tekstih in v ljudeh, z logiko, razmerji in psihologijami. E VA M L I N A R (1985) je zaključila študij umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti ter študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Ukvarja se predvsem z ilustracijo in najraje ustvarja za gledališče.

pred dvema dnevoma sem sanjal o pasjansi – ne vem, zakaj, saj mi v življenju nič ne manjka, vseeno pa mislim, da sem še premlad, da bi znal na stisko, ki

sem jo občutil v teh sanjah, pogledati bolj sproščeno, s svojo žalostjo se ne morem ukvarjati, saj me preveč

obremenjujejo tuje in sem utrujen. zaenkrat sem jo shranil v nevidno kloako, vendar bom enkrat z njo

ostal sam, čeprav nisem star, se mi zdijo ljudje naporni in tudi bojim se jih. rad bi ti še marsikaj povedal,

ampak ne morem. tudi zaradi skoraj mrtvega čuka, ki je odletel k plesnivemu liscu in se še ni vrnil. zadnje dni razmišlja samo še o bitjih, ki niso jaz. misli, da sta

z jazbečarjem povezana. žal mi ga je, saj je zaradi tega najina sramota bolj izpostavljena. izvedel je, da si je nekdo z vlakom odrezal noge, nekdo drug

se je ustrelil z zračno puško in nekdo drug z beretto, nekomu so se obrnili možgani, nekdo pa ga je v

trenutku, preden je umrl, pogledal, in skoraj mrtvi čuk mu je v očeh videl strah. tega ne more pozabiti.

meni se zdijo vsi obrazi enaki.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

VINJETE STRAHOLJUBCA

Eva Mahkovic1 1 5 s t r. ≈ V i g e V a g e K n j i g e 20 1 9

Selma lahko predvideva smrt. Kadarkoli se v njenih sanjah pojavi okapi, nekdo iz njene vasi v štiriindvajsetih urah umre. Nikoli ni jasno, koga bo srečala smrt. Avtorica v tem romanu pripoveduje prav o dnevu pred smrtjo – česa se prebivalci bojijo, česa si slepo upajo, kaj vse priznajo ali enostavno izginejo. Pripoved je na ta način tudi portret vasi, v kateri je vse čudežno povezano. Predvsem pa je to knjiga o ljubezni v težkih okoliščinah. Ljubezni, za katero se zdi, da vedno izbira najbolj neugodne razmere. Luise, Selmina vnukinja, mora na primer za svoj košček sreče premostiti več tisoč kilometrov. Moški, ki ga ljubi, je postal budist in odšel v samostan na Japonskem ... ( VIR: ZALOŽNIK)

M A R I A N A L E K Y (1973) je znana nemška pisateljica, ki se je izučila za založnico, potem pa

študirala še germanistiko, kulturologijo, ustvarjalno pisanje in kulturno novinarstvo. Že med študijem je s svojimi kratkimi zgodbami osvojila številne nagrade

na tekmovanjih kreativnega pisanja.

Medtem ko sem opazovala vrata, kako se zapirajo, sem pomislila, da je Frederik rekel, da se je odločil za to pot, in pomislila sem, da se sama še nikdar nisem za nič odločila, da se mi je vedno vse kar zgodilo, pomislila sem, da še nikdar nisem zares rekla Ja, pa tudi nikdar nisem rekla Ne. Pomislila sem, da nas pretresljivo slovo ne sme ustrahovati in da se mu vsekakor lahko izmaknemo, kajti dokler nekdo ne umre, se o vsakem slovesu lahko pogajamo. Regionalni vlaki, ki nenadoma odprejo svoja vrata, se ne pogajajo, vrata, na katerih še pred jesenjo visi venček iz jesenskega listja, pa so pripravljena na pogajanja. In tako sem v zadnjem hipu, preden bi se vrata dokončno zaprla, preden bi se iztekel f ilm življenja, planila naprej in podstavila nogo, ki je zadržala vrata.

N E M Š K A K N J I Ž E V N O S T

SELMA JE SANJALA O OKAPIJUMariana LekyPrevedla Amalija Maček3 1 2 s t r. ≈ V i d a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Knjiga Nevidne vezi govori o osebnih zgodbah ljudi, ki so se znašli skupaj na poti skozi življenje.

Najprej je tu zgodba Lenke, odraščajočega dekleta, ki se prebija skozi labirinte svojega odraščanja. Lenkina pot je pot slehernega mladostnika, ukvarja se z vprašanji “ki se

tiho plazijo po dušah mladih”, kot je zapisala avtorica. Lenka v tej občutljivo nežni in spoštljivi

pripovedi avtorice počasi, korak za korakom, na pravo mesto postavlja vse, kar je izkusila in doživela v svojem mladem življenju: vso

kompleksnost pojma družine (odvzem od rodnih staršev, rejništvo, posvojitev), razvoj identitete in

samopodobe, odkrivanje svojih vrednot in hotenj, zastavljanje ciljev. Ob tem je rdeča nit Lenkino neprestano hrepenenje po materi, po očetu, po

varnem družinskem zavetju. ( VIR: ZALOŽNIK)

S I LVA M ATO S (1944) je diplomirana psihologinja in terapevtka. Kot voditeljica številnih seminarjev, predavanj, delavnic in tudi kot individualna terapevtka spodbuja ljudi k odkrivanju kreativnih potencialov, jim pomaga pri obvladovanju stisk ter svetuje o možnostih za vzpostavljanje lepšega in bolj zdravega načina življenja.

Vsakdanja stvarnost zamegli resničnost bolečine, skrivnost globine duha. Vsaka dobra

beseda, spodbuda, sočutje zdrsi mimo. Včasih preseneti in pride do zavesti odločna, bolj trda

beseda. Kot da potrebuješ okvir, ograjo, omejen prostor, da se bolečina razbohoti. Da nekdo

stopi naproti. Čeprav ga odrivaš, ne maraš, da pride preblizu. Hočeš pa, da se vendarle

povežeš vsaj z nekom. In ko si ogrožen do smrti, se oziraš za drugim. Za oporo. Življenje z drugim je več. Da se imamo. Odpiramo si oči,

da se ne oddaljimo preveč od sebe, da zaradi težke stiske ne zledenimo, da ne otrdi srce, ker

čutimo krivico, da se ne zapremo ljubezni in ne postanemo narejeno prijazni, kar je laž,

kar vodi v turobnost, zaprtost, obup. Ni lahko razločevati bistva, kdo je v tem trenutku tisti

drugi, tista opora, po kateri se stegujejo roke. Kako majhne in nebogljene so roke otroka, ki segajo proti drugemu, in kako močna beseda,

kako veliko srce je potrebno, da se ta žejna nebogljenost z zaupanjem napije čistega srca.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

NEVIDNE VEZISilva Matos

1 8 4 s t r. ≈ M o h o r j e v a d r u ž b a 20 1 8

Pretanjen psihološki roman, v katerem se srečamo s preizkušnjo odsotnosti ali smrti kot enega najtežjih preizkusov ljubezni, se ukvarja z najintimnejšimi človeškimi občutji in stiskami, tudi z vprašanjem domoljubja v obeh pomenih besede. Moški lik ima skrivnosten poklic, očitno je britanski vohun, ki ga tajne naloge zadržijo zdoma tudi po več mesecev. Medtem žena Berta Isla živi svoje življenje v Španiji, venomer v pričakovanju, kdaj se bo vrnil. Nikoli ne ve, v kakšnem stanju bo prišel domov in koliko časa bosta lahko spet skupaj. Njuna medsebojna, globoka notranja povezanost je tako izpostavljena nenavadnim življenjskim preizkušnjam. Nekoč se zgodi, da moža ni nazaj tako dolgo, da ga morajo razglasiti za mrtvega in pokopati, čeprav sama nikoli ne sprejme njegove smrti. ( VIR: ZALOŽNIK)

J AV I E R M A R í A S (1951), španski pisatelj, je eden najprepoznavnejših in največkrat prevajanih avtorjev

današnjega časa. Mednarodno se je uveljavil z romanom Tako belo srce (1992). Pozneje je napisal več

uspešnih romanov, ki so prejeli številne nagrade.

Uzrl je delec prahu, ki se je motal po zraku, uzrl ga je z izčiščeno razločnostjo na trgu, ki sta ga spačili njegova vdaja, njegova izčrpanost, in pomislil: Človek se vrne šele, ko nima več kam iti, ko nima več krajev in se zgodba konča. Ta zgodba se je končala tu, na Dorset Squaru, na tem kraju in zdaj. Vzel si je nekaj sekund, da je zaobjel misel, jo usvojil in jo štel za dokončno, nato se je zazrl v prihodnost, se pravi v preteklost: Vrnem se lahko le k Berti in v najin dom na ulici Pavia, če me bodo tam sploh sprejeli. Samo ta steber ostaja pokonci, se ohranja in me morda čaka brez vednosti, da me čaka. Berta si ni ustvarila novega življenja, to je uveljavljeno reklo, ni se znova poročila, čeprav je že dolgo vdova.

Š PA N S K A K N J I Ž E V N O S T

BERTA ISLAJavier MaríasPrevedla Marjeta Drobnič5 4 3 s t r. ≈ C a n k a r j e v a z a l o ž b a 20 1 9

≈

≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Načini smrti pripovedujejo o Tolokiju, prvem poklicnem žalovalcu v neimenovanem (južno)afriškem mestu, kako na enem od pogrebov po dolgih letih znova naleti na znanko iz otroštva, Norio, ki je pravkar že drugič pokopala sina. Njuni družinski zgodbi, v katerih se duhovite anekdote prepletajo z bujno domišljijo in govoricami, sta tesno vpeti v družbenopolitični kontekst države, ki se je po koncu apartheida znašla v viharju skoraj absurdno nasilnega boja za oblast. A množični pripovedovalec, glas vaškega kolektiva, daje zgodbam neko nadčasovno, skoraj pravljično noto – ne glede na odkrite reference na južnoafriški tukaj in zdaj gre tako v prvi vrsti za nekonvencionalen ljubezenski oziroma družinski roman.( VIR: ZALOŽNIK)

Z A N E M V U L A K I Z I TO G AT Y E N I M D A (1948) je južnoafriški romanopisec, pesnik, dramatik in

slikar. V času študija je postal član oboroženega krila Panafriškega kongresa, vendar je izstopil, ker ni želel

sodelovati v nasilju.

Kadar ga lastniki trupla povabijo, da žaluje, običajno zelo vpadljivo sedi na gomili, s katero bodo napolnili grob, ko bodo molitve enkrat mimo in bo glasnik končal svoj govor, in tiho joče za pokojnim. No, včasih glasnik in drugi pogrebni govorniki govorijo na truplovem domu ali v cerkvi, če je bilo truplo za časa življenja kristjan, še preden ga prinesejo na pokopališče. A on tudi takrat sedi na gomili in deli svojo žalost s svetom. Pokojnikova hvaležna družina mu plača, kolikor zmore. Nekega dne bo uvedel fiksne tarife za posamezne stopnje žalovanja, tako kot je uveljavljeno v drugih poklicih. Zdravniki poznajo različne tarife za različne bolezni. Odvetniki zaračunavajo glede na zahtevnost primera. Prav gotovo nobeden od teh profesionalcev ne sprejema kar vsake vsote, za katero se stranki zdi, da jo zmore plačati. Toda za zdaj bo še kar sprejemal, kolikor mu dajo, saj ljudje še niso tako vajeni koncepta poklicnega žalovalca.

J U Ž N O A F R I Š K A K N J I Ž E V N O S T

NAČINI SMRTIZakes MdaPrevedel Andrej E. Skubic1 87 s t r. ≈ C a n k a r j e v a z a l o ž b a 20 1 9

Zima leta 1954 je in devetletna Mira se kljub prepovedi staršev odpravi k reki, da bi se vozila

na ledenih ploščah. Tam pade v vodo, da se komaj reši, zato pride njena neubogljivost na dan,

zaradi česar jo na družinskem slavju prikrajšajo za sladico. Nedolžen pripetljaj iz otroštva pa

zanjo pomeni temeljni življenjski preobrat. Sledi tragedija, ki jo za dolga leta priklene na

nezgovorno in vase zaprto teto Hano. Ob tem se razkriva družinska zgodovina, ki še naprej

pluje s tokom njenega življenja kot ledena plošča. Ostaja samo vprašanje, ali se bo ledena plošča

usode na koncu le raztopila. Globoko sugestivna pripoved o življenju ljudi, katerih usode so bolj

prepletene, kot lahko slutijo.( VIR: ZALOŽNIK)

A L E N A M O R N Š TA J N O Vá (1963), uspešna češka pisateljica, dela kot lektorica angleškega jezika in prevajalka. Leta 2013 je debitirala z romanom Slepi zemljevid, ki je bil v ožjem krogu nominirancev za nagrado češka knjiga 2014. Za roman Hana je leta 2018 prejela nagrado češka knjiga za najboljše prozno delo preteklega leta.

Včasih sem pred spanjem izvlekla petnajst let star posnetek iz predala, kjer sem ga skrivala

pred teto Hano, in tako kot je nekoč mama pripovedovala novice kamnitim nagrobnikom,

sem jaz svoje tajne misli zaupala fotograf iji, ki je porumenevala. Pri pogledu na mlad par z vozičkom me je vedno bolj žalostilo, da se mi je odraslejša podoba staršev izgubila iz spomina.

Pred teto se nikoli nisem spominjala staršev, in čeprav je bilo v preteklosti v naši družini

veliko stvari, o katerih bi rada povprašala, sem vedela, da bi bilo to jalovo. Ne bi mi odgovorila

in zaprla bi se v svojo spalnico, kot je to počela, kadar ji je bilo moje govorjenje preveč v nadlego. Vajena sem ji bila povedati vse ali

skoraj vse, kar se mi je čez dan pripetilo, in ravno tako sem bila vajena, da teta z ničimer

ni pokazala, da je dovzetna za to.

Č E Š K A K N J I Ž E V N O S T

HANAAlena Mornštajnová

Prevedla Nives Vidrih2 9 5 s t r. ≈ C e l j s k a M o h o r j e v a d r u ž b a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Michen O’Kane je izhajal iz neurejene družine z nasilnim očetom in je bil že od malega vedenjsko problematičen, zato se je kmalu znašel v različnih vzgojnih ustanovah. Te so mu vse prej kot pomagale in njegova pot je šla samo še navzdol: zaradi manjših tatvin in nasilnih dejanj je večkrat pristal v zaporu, zmeda v njegovi glavi pa je postajala vedno hujša. Mešanica infantilnosti in arogance, različnih kompleksov in zamer do vseh in vsakogar posebej, želje po vključenosti in hkrati po izkazovanju moči ga je med začasnim odpustom iz zapora pripeljala do tega, da je ugrabil in ustrelil mlado žensko in njenega triletnega sina ter malo zatem še duhovnika, ki naj bi mu pomagal. Pisateljičino mojstrstvo je v izjemno pronicljivi analizi O’Kanovih psiholoških stanj in dejanj vse od otroških let pa do nedoumljivega zločina, obsodbe ter časa po njej do smrti. Nikakor ga ne skuša opravičevati, hkrati pa tudi ne pristaja na udobno prepričanje, da je vsega kriv samo on.( VIR: ZALOŽNIK)

E D N A O’B R I E N (1930) je irska pisateljica, pesnica, dramatičarka in scenaristka. Odraščala je na irskem

podeželju in stroga religiozna vzgoja ji je zapustila neizbrisen pečat. Doštudirala je farmacijo, po selitvi

v London pa se je povsem posvetila pisanju.

Gozdnata pokrajina, ki se razprostira čez dve grof iji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je sam samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. Ob najbolj odročnem vstopu v prostrano območje zlovešče gore se pod resjem in robidovjem duši lesena koča, kjer je v tistih poblaznelih dneh turobne odrevenelosti razpadala in smrdela mrtva koza. Takrat je v srcih ljudi gozd izgubil svoje staro ime in nekdanjo nedolžnost.

I R S K A K N J I Ž E V N O S T

V GOZDUEdna O’BrienPrevedla Maja Kraigher2 9 3 s t r. ≈ M o d r i j a n 20 1 9

Roman prepleta življenja treh žensk, treh generacij in treh družb, ki jih ločujejo politika,

vojna, ljubezni in bolezen: skozi babico, mamo in hčer se s celotnim 20. stoletjem vred razgaljajo komunistična Estonija, kapitalistična Finska in kolonialna Rusija. Junakinja Anna je po mami

Estonka in po očetu Finka. Občutke sramu in krivde zaradi drugorazrednosti svojega izvora, ki

ji jih že od malih nog vceplja mama Katariina, se Anna nauči obvladovati z bolezenskim nadziranjem telesne teže, kar postopoma

popolnoma zavlada njenemu življenju. Pretresljiva pripoved o življenju v strahu pod sovjetskim režimom, o razblinjenih utvarah o

bogati državi na drugi strani Finskega zaliva in sprevrženem klicu mlade ženske po ljubezni.

Knjiga, s katero je avtorica ustvarila kult.( VIR: ZALOŽNIK)

S O F I O K S A N E N (1977) je danes ena najbolj priznanih finskih pisateljic. Poleg romanov piše dramska besedila in eseje, redno tudi kolumne, v katerih se odziva na aktualne politične in družbene dogodke. Priznana je kot družbeno kritična in angažirana avtorica.

Potovanja so bila vedno razburljiva. Najbolj se spomnim let, ko sva se zbudili, mama je šla

stat v vrsto na postajališču za taksije, kjer je lahko čakala zelo dolgo; vedno se je zdelo, da

vrste za taksi ne bo konec. Nazadnje se je pred hišo le zaslišal zvok taksija in takrat sva začeli nositi torbe v vozilo. Če je šofer dojel, da bo s to vožnjo nekaj zaslužil, nama je pomagal nositi

torbe v želji po napitnini in po novih kontaktih iz tujine. A to je bila bolj izjema. Večinoma

taksisti svojim strankam niso odpirali vrat, pa jih je bilo včasih zelo težko odpreti tako od zunaj

kot od znotraj, poleg tega nikoli niso pomagali nositi prtljage, kaj šele da bi odpirali vrata

prtljažnika. Zato je mama taksiste preklinjala in jih ozmerjala, čeprav to nikoli ni zaleglo,

škodilo pa tudi ne. Taksist se ni premaknil. Ko so se pojavili zasebni taksiji, si se moral, še preden

si se usedel vanj, vedno spomniti, da vprašaš, ali je voznik pripravljen peljati tja, kamor želiš.

To namreč nikakor ni bilo samoumevno.

F I N S K A K N J I Ž E V N O S T

STALINOVE KRAVESofi Oksanen

Prevedla Julija Potrč Šavli5 23 s t r. ≈ B e l e t r i n a 20 1 9

≈

≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Bakhita je bila resnična deklica, ki se je rodila leta 1869 v sudanskem Darfurju, tam preživela zgodnja otroška leta, dokler je niso pri sedmih letih ugrabili trgovci s sužnji in jo prodali najboljšemu ponudniku. Po večletnem trpljenju pod surovimi gospodarji je postala pestunja pri bogatem italijanskem paru, se kasneje spreobrnila v krščanstvo in potem postala še redovnica v samostanu, kjer so jo spričo njene zdržljivosti in zmožnosti empatije do bolečine drugega postavili za zgled drugim vernikom. umrla je 1947, leta 2000 pa jo je katoliška cerkev razglasila za svetnico. Presunljivo in inspirativno! ( VIR: SAMO RuGELJ, BuKLA)

V é R O N I q U E O L M I (1962) je priznana francoska igralka, pisateljica, scenaristka in dramaturginja,

avtorica več izvrstnih gledaliških iger, kratkih zgodb in romanov. Bakhita je njen trinajsti roman. V Franciji

je požel navdušene kritike številnih blogerjev in prepričal več literarnih žirij.

Bakhita stopa po dolgi, vijugavi, nevarni poti, ki spominja na obrise kač, kakršne je v pesek risal njen brat, da bi jo prestrašil, in zdaj sklene, da se jih nikoli več ne bo bala. Tista, zaradi katere je kričala ono noč, ko jo je zajel pastir, je bila zadnja. Če se kače nehaš bati, je to tako, kot bi jo premagal. In ta odločitev jo nepričakovano spet opogumi. Sama nad sabo je presenečena, svoje odkritje bi rada delila z Bino, a prepovedano se je pogovarjati med seboj, sicer pa za kakršenkoli pogovor tudi nimata moči. Vse v njiju je osredotočeno na hojo in pogum, ki ga za to potrebujeta. Toda sla po življenju, ki se Bakhite polašča v ujetništvu, kjer še oslu pritiče več pozornosti kot njej, je kot nekakšna prisega, ki jo da sama sebi: živeti hoče. Ta misel je le njena. Nihče ji je ne more vzeti.

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

BAKHITAVéronique OlmiPrevedla Janina Kos4 3 9 s t r. ≈ M l a d i n s k a k n j i g a 20 1 9

Naslovni junak romana je resnična oseba – Čeh Georg Jozef Henych, utemeljitelj goslarstva v

Bolgariji, ki je pred svojo smrtjo hotel narediti violino, na katero bo igral bog. Mojster postane metafora za umetnika, za genija, obkroženega s povprečneži. Ko se stara in njegove oči ter prsti niso več tako zanesljivi, hočejo drugi izdelovalci

glasbil na silo odkupiti njegovo orodje, misleč, da jim bo to pomagalo do nedosegljivega Henychovega mojstrstva. In ko naključni

naročnik violine odkrije, v kakšni bedi, ponižanju, bolezni in osamljenosti živi mojster, se zavzame

zanj in ga preseli v svoj družinski dom. Ne za dolgo. Rahločutna, jezikovno izredno bogata in

sporočilno vseprisotna zgodba.( VIR: ZALOŽNIK IN SONJA JuVAN, BuKLA)

V I K TO R M A R I N O V PA S KO V (1949–2009) je bil bolgarski pisatelj, glasbenik, muzikolog in filmski scenarist. Svoje umetniške izraze je oblikoval tudi v tujini, kamor se je kasneje vračal kot diplomat na kulturnem področju. Balada za Georga Henycha je njegov drugi roman, ki je izšel leta 1987.

Posluša mene! Obžaluje, da učil vaju dobri stari poklic! Nič vaju ne naučil Georg Henych,

zelo žal mi je. Dela, ko nima nič, ko sam in star in bolan. Ko ve – življenje uhaja –, kako dela mojster. Žal mi za vaju! Učila sta se, ale

ne naučila – poklic večji od največjega mojstra! Poklic največji na svetu in mojster srečni,

kar dela … Pa kaj, če ni denarja, pa kaj, če sam, star, bolan in lačen. Dela za poklic! Ne ve, kakšna violina je to? – Pove vam: viola d ’amore! Po bolgarsko: violina za ljubezen!

Zakaj violina velika? – Zato ker ljubezen mojstra velika! Nihče viole d ’amore ne igra? –

Ne igra, ker pozabili ljubiti, Mojster pozabil ljubiti poklic. Klient pozabil ljubiti violino. Violina pozabila ljubiti muzikanta. Človek

pozabil ljubiti sebe.

B O LG A R S K A K N J I Ž E V N O S T

BALADA ZA GEORGA HENYCHA

Viktor PaskovPrevedla Namita Subiotto

1 27 s t r. ≈ D r u ž i n a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Leon je študent umetnosti in zgodovine, ki se bolj kot izpitom posveča manjšim, včasih tudi mejnim poslom. Na bolšjih sejmih v Beogradu in Zagrebu kupuje najrazličnejšo robo, ki jo v Ljubljani preprodaja po izdatno višji ceni. V želji, da bi si izboljšal življenjski standard, začne sodelovati z Beograjčanom Bato, ki počne podobne stvari kot on, le da na mnogo bolj pretkan način. Prvi skupni uspeli posel v Nemčiji zamegli Leonu ves občutek za razsodnost in zato je pripravljen iti z Bato v še večje (nečedne) posle s preprodajo umetnin. In ko se za nameček na trgu nenadoma pojavijo dragocene slike iz zbirke legendarnega zbiratelja umetnin Ericha Šlomoviča, se zdi, da se bo Leonova začetna poslovna sreča samo še potrojila. Pa se bo res?( VIR: ZALOŽNIK)

S L AV KO P R E G L (1945) je mladinski pisatelj, pripovednik, basnopisec, založnik in urednik. Piše

kratko in povestno prozo za mladino in tudi odrasle. Objavlja prozna dela, basni, satirične in humoristične

tekste, poljudnoznanstvena dela.

Ugotovila bova, če gre za oliografijo, čez katero so nanešene barve. Na svetu je veliko kopij iste slike, ki so narejene na več načinov. Oliografija je eden od njih. Ponarejevalci naredijo posnetek originala s kamero velike ločljivosti in potem dobljeno sliko natisnejo na platno ali karton iz časa nastanka slike. Potem vrhunski ponarejevalec sliko preslika z oljnimi ali akvarelnimi barvami in jo pripravi za staranje. Če se da, to stori s starimi barvami, ki pa so zelo redke in zelo drage. Zato pogosto raje uporabljajo novejše barve in jim dodajajo elemente, kakršne so dodajali včasih, denimo jajca ali firnež, morda celo naredijo pigmente iz naravnih materialov. Potem sliko posušijo, največkrat kar v gospodinjski pečici. Ko slika dobi primerno patino, jo ohladijo z zmrznjenim časopisnim papirjem, ki ga gladijo s kamnom, lahko tudi zidakom. Sliko je potem treba postaviti na osončen prostor, kjer stoji nekaj mesecev. Sonce sliko obeli, doda strukturo nabranega prahu, ki sede v mehko barvo in ji tako da avtentičen videz.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

SKRIVNOST SE IMENUJE ERICH ŠLOMOVIČSlavko Pregl4 5 1 s t r. ≈ M l a d i n s k a k n j i g a 20 1 9

Frances je razsodno, inteligentno, na videz prisebno, v resnici pa izjemno občutljivo dekle, ki

med študijem v Dublinu negotovo začenja kariero pisateljice. Njena prijateljica je lepa in neskončno

samozavestna Bobbi. Nekega večera na literarnem performansu spoznata slavno fotografinjo

Melisso. Dekleti počasi povleče v njen svet in na Frances nehote naredita navdušujoč vtis prefinjeni

dom in privlačni mož starejše ženske. Lahkotno spogledovanje Frances in Nicka sčasoma zdrsne

v neobičajno silovito – in vse bolj bolečo – intimnost. Roman, ki ga odlikuje subtilen, oster

smisel za humor, je čudovito pozoren in živo odziven na mladostne vrhunce sreče in treske

ob tla, na ostre čeri, na katere lahko nasede prijateljstvo med ženskami.

( VIR: ZALOŽNIK)

S A L LY R O O N E Y (1991), ki je svoj prvenec napisala pri 27 letih, je mlada irska pisateljica izjemnega potenciala, v katere delih se spenjata svežina novega glasu generacije ter izvrstnost klasičnega literarnega izročila. Bralci so jo hipoma vzljubili, kritika jo je razglasila za prvo veliko milenijsko avtorico.

Dihala sem skozi nos in čutila, kako se mi ustnice razpirajo v naporu, da bi napolnila lastna

pljuča. Dlani sem sklenila v naročju. Bolečina me je dregnila v hrbtenico in izžarevala naprej

v lobanjo, da so se mi zasolzile oči. Molim, sem pomislila. Dejansko sedim in molim k Bogu, da

mi pomaga. Pa še res je bilo. Prosim te, pomagaj, sem pomislila. Prosim te. Vedela sem, da glede

tega obstajajo pravila, da moraš najprej verjeti v načelo božjih uredb, če se hočeš sklicevati nanj, da ti pomaga, jaz pa v to nisem verjela. Ampak

vsaj trudim se, sem pomislila. Ljubim svojega bližnjega. Res? Ali ljubim Bobbi, potem ko je

strgala mojo zgodbo in me pustila samo? Ali ljubim Nicka, čeprav noče več fukati z mano? Ali ljubim

Melisso? Sem jo sploh kdaj imela rada? Ali ljubim mater in očeta? Bi lahko ljubila vse, tudi slabe

ljudi? Povesila sem glavo in oprla čelo na sklenjene dlani. Vrtelo se mi je, počutila sem se šibko.

I R S K A K N J I Ž E V N O S T

POGOVORI S PRIJATELJI

Sally RooneyPrevedla Vesna Velkovrh Bukilica

3 0 5 s t r. ≈ S a n j e 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

V času, ko se je postavljala žica na slovenskih mejah, je v Slovenijo po nevarni sredozemski poti prišel in v njej nepričakovano tudi ostal sirski založnik in pesnik Mohamad Al Munem. Pesnik iz Alepa je bil kot begunec že rojen, njegova zgodba, zapisana v Treh spominih, ni le zgodba živahnega intelektualnega dogajanja v Alepu, temveč sega v čas pred rojstvom, ko sta iz Palestine morala pobegniti njegova oče in mati, je zgodba begunske družine, njene sreče, nesreče in skoraj neverjetnih dramatičnih obratov usode. To je tudi knjiga o prijateljstvu z novinarjem Andražem Rožmanom, ki ga je skozi številne pogovore spoznaval, se od njega učil in končno postal avtor te knjige, ki je pripoved spominov na tri mesta, biografija nekega učitelja in roman o poslušalcu, ki postaja pisatelj. ( VIR: ZALOŽNIK)

A N D R A Ž R O Ž M A N (1983) je novinar in že od nekdaj ga najbolj privlačita reportaža in intervju, predvsem pa zgodbe ljudi, katerih glas ni slišan,

zato se v zadnjih letih ukvarja tudi z literarnim novinarstvom. Nanj je imel velik vpliv prihod

beguncev, ki so mu odprli nova prostranstva, in delovanje migrantske skupnosti v tovarni Rog.

Mohamed se je pritoževal, da Arabci premalo berejo. Govoril je, da je arabski svet uničen, ker je neizobražen. Na tej točki nisem odpiral boleče teme, da Evropejci nismo tako izobraženi, kot se mu morda zdi. […] Ko je prispel v Evropo, ni imel občutka ogroženosti. Nisem mu še na široko razlagal, da je grožnja oblasti in kapitala, ki sta marsikdaj eno in isto, latentna in vseprisotna. Živeti v idealih je včasih lepo, celo nujno. Kakor je bilo meni lepo in nujno, ko sem poslušal zgodbe iz drugih delov sveta in se srečeval z ljudmi na potovanjih. Nekaj begavega je v tem, da občudujemo tisto, kar nam je nepoznano, in kritiziramo, kar poznamo. Morda zato, ker nobena cesta na svetu ni dovolj široka za človeški duh. A to spoznaš šele, ko po njej prevoziš na desetine, stotine kilometrov.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

TRIJE SPOMINIAndraž Rožman3 0 1 s t r. ≈ G o g a 20 1 9

Nežna pripoved o moškem, živečem v domu za starejše občane, je hkrati otožna in mestoma

komična. V iskanju sozvočja med seboj in svetom, izgubljen zaradi vsega, kar pogreša, vse bolj

upognjen vase, vse manj obremenjen z neumnimi običajnostmi vsakdana, vse bolj pristen sebi in nerazumljen drugim, Avgust biva med svetom

tukaj in svetom, v katerega počasi prehaja. Njegov vmesni svet je poln polne tišine, besede se zadržujejo pred tem, kar doni zunaj. Zrenje preprostosti, njegov zadnji stadij modrosti, pa

sporoča, kar vsi tako ali tako že vemo, a tega ne živimo: toliko nepotrebnih gibov je na našem

planetu in tako malo stvari, ki so res vredne truda. Poetično izčiščen poklon nerazumljenim, v sebi

izgubljenim in v svojo neskončno tišino zaprtim starostnikom, ki prav takšni znova prepoznavajo drobne, a najbistvenejše pojave radosti življenja,

to je tiste trenutke, ki nam ostalim zaradi hitenja množično neopaženi izginjajo.

(R. V.)

P I E R R E S O L E T T I je bil rojen leta 1971 na jugu Francije, zdaj živi v bližini mesta Toulouse. Je avtor dvajsetih knjig in vodja zbirke VA! pri Tinqueuxjevemu Centru za otroško ustvarjanje. Štrika besede, pogrunta nove zvoke, šlata številna črnila. Redno nastopa s svojim bratom, glasbenikom Patricom Solettijem, v duetu Facteur cheval.

Vsak trenutek tišine si zasluži olajšanje, ki privzdigne krila resničnosti, da bi morda

lahko razumel njeno delovanje. Toda Avgust zelo dobro ve, tudi resničnost je izmišljena.

Predvsem se ji nima smisla upirati. Bolje se je prepustiti, da te nosi skupaj s prahom. Posrkati svetlobo, ki pada na omaro, na stol. Se pozlatiti

v soncu. Ne zahtevati preveč. Avgust svoje delce nastavi soncu. Njegove sanje so tako

veliko toplejše. Še bolj zlate.

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

AVGUST NE RAZUME VEČ TEGA SVETA

Pierre SolettiPrevedel Tone Škrjanec

17 1 s t r. ≈ K D H i š a p o e z i j e 20 1 8

≈

≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Osrednje vprašanje romana je vprašanje identitete in zgodovinskega spomina ter vloge malega človeka v njej, dogajanje je postavljeno v čas razhoda Tita s Stalinom. Avtor na tragikomičen način opisuje življenje v takratni Makedoniji in v tem pogledu gre za dokument o času, obenem pa tudi za njegov neomitološki prikaz. Roman je istočasno tudi filozofska pravljica, je basen, je pastorala in antipastorala, je spominska proza, je politični roman, je etnološki in je satira. Je eksotičen, nadrealističen in preprosto lep roman, ki odpira mnogo vprašanj, zaradi enostavne pripovedi pa bralno dosegljiv vsem bralcem. In kakšno vlogo ob vsem tem zavzemajo koze? Pomembno! (R. V.)

L U A N S TA R O VA (1941) je makedonski pisatelj albanskega rodu, ki je na svoji koži izkusil vse odtenke

bivanja v balkanskem kotlu. Vse to se odraža tudi v njegovih romanih, povezanih v fascinantno Balkansko

sago, ki se je v mednarodno literarno zavest usedel ravno z romanom Čas koz.

Koza je odkrila kavo, pokazala, da se z obrezovanjem trte pridela več grozdja, in če koze primerjaš s kravami, dajejo osem- do desetkrat več mleka na kilogram žive teže. Za očeta je bilo največje odkritje v njegovih knjigah to, da je znanstveno dokazano, da je kazein v kozjem mleku zelo lahko prebavljiv, kar se vidi v krhki in lahki naravi njegovega koagulata, ki je zelo podoben materinemu mleku. Te ugotovitve je oče našel v zelo redki knjigi, kak drug primerek te knjige na Balkanu sploh ne obstaja. Podobnost med kozjim in materinim mlekom ga je razveselila. To bi lahko bil pravi argument s protikozarji. Toda komu lahko to pove? Kozo so kljub vsemu dobremu, kar je dajala ljudem, še posebej revnim, ki jih je reševala pred lakoto, boleznijo, smrtjo, mnogi kot domačo žival še vedno podcenjevali. V veliko državah so bogati na »balkansko kravo« revežev gledali s prezirom.

A L B A N S KO - M A K E D O N S K A K N J I Ž E V N O S T

ČAS KOZLuan StarovaPrevedel Aleš Mustar1 6 0 s t r. ≈ C a n k a r j e v a z a l o ž b a 20 1 9

Srečanja v teh kratkih zgodbah se mogoče zdijo naključna, vendar so lahko toliko bolj usodna.

Neznanci, ki prihajajo iz bolj ali manj različnih življenj, imajo za kratek čas vsaj skupni cilj. A na

vožnji do tja jih čakajo še priložnosti in izzivi, hipna zbliževanja in razhajanja, predvsem pa

tišine, ki jih je treba nekako zapolniti, in premolki, ki o njih razkrijejo še največ. Ana Svetel je

mojstrska opazovalka, ki v zgodbah z duhovitimi zapleti in zasuki izriše presenetljivo natančen

portret sodobne družbe. ( VIR: ZALOŽNIK)

A N A S V E T E L (1990) je zaposlena kot mlada raziskovalka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2015 je pri LUD Literatura izšla njena pesniška knjiga Lepo in prav, ki je bila nominirana za najboljši prvenec. Občasno piše tudi za druge medije. Rada ima klasično glasbo, morje in delo.

Saj ko bo začela delat kot zdravnica, bo pa vse drugače, takrat bo imela in bo vedela, da si je vse

zaslužila, pa da ji niso nobene veze pomagale, da je to plod pridnosti pa discipline. Kar naj Hano Grmovo

pogleda, je imela veze, kamorkoli je šla, pa ji to nič ne pomaga, ker nima delovnih navad. Pa so ji najeli

stanovanje v Ljubljani, se spomnim, da mi je Kaja povedala, veliko stanovanje je imela, ker ni hotela

živet v študentskem domu, no, pa ji ni nič koristilo, je vseeno ponavljala letnik, pa še absolventa je vzela,

moja Kaja pa je bila vsa leta v domu, pa vedno si je doma skuhala, saj mi je povedala, sošolke so hodile

na kosilo pa na pico pa ne vem kam, moja Kaja pa si je malico zmeraj s sabo prinesla, sva obe vedeli, da bo pa po tem, ko bo enkrat začela delat, šlo vse samo

navzgor, samo malo se je treba potrudit pa stisnit, to je Kaja zmeraj razumela. “ A ti posodim kaj denarja,”

je enkrat vprašala. Me je zabolelo takrat. “Nič mi ne manjka, saj pošteno delam.” “Vem, mama, ampak ...” me je hotela kar objeti, “saj veš. To ni fer.” Pa sem kar

stran stopila. Od takrat se nisva več o tem pogovarjali.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

DOBRA DRUŽBAAna Svetel

1 62 s t r. ≈ L U D L i t e r a t u r a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Kaj mladega človeka pripravi do tega, da brez razloga uporabi silo? Ali razumemo nestrpnost in skrajnosti? Je maščevanje dobro? So dobri nameni res nekaj, kar lahko nadomesti resnično razumevanje? Ta zbirka kratkih zgodb zastavlja neprijetna vprašanja in dreza v boleče teme.Večkrat nagrajena danska pisateljica Janne Teller s svojim literarnim delom vztrajno in neizprosno preizprašuje človeka v sodobni družbi in s prstom kaže na tisto, česar ne želimo vedeti, videti. V zbirki osmih družbeno angažiranih pripovedi se soočamo s predsodki in nestrpnostjo, z umorom in smrtno kaznijo, z vprašanji identitete in duševno motnjo, integracijo in kulturnimi razlikami, s sanjami in zmoto. Prisilijo nas, da zavzamemo stališče, in zahtevajo, da ob njih razmišljamo in razpravljamo. (R. V.)

J A N N E T E L L E R (1964) je danska pisateljica, znana po svoji neposrednosti, brezkompromisnosti

in kontroverznosti. Živela je na različnih koncih sveta in delala za OZN na področju reševanja sporov in

humanitarne pomoči zlasti v Afriki, potem pa se je popolnoma posvetila pisateljevanju.

VSE je nasprotje od NIČ. Nič je grozljiv kraj. Kraj, kjer ni smisla, kraj brez dejanskih medčloveških vezi, kjer ni pristnega življenja, kjer ni prave ljubezni – kraj, od katerega lahko samo bežimo. Vse je kraj, kjer se vse sklada, kjer ima vse smisel. Kraj miru in ubranosti. Kraj brez strahu, ker je vse del vsega, enega in istega. Vse je v našem skupnem obstoju, naš notranji glas, kar je napisano med vrsticami. Vse slišimo, ko pozabimo nase in resno prisluhnemo. Vse je kot neskončno morje univerzalne človeškosti. Morje, v katerem so zbrane resnice, ki imajo opraviti z nami, ne glede na čas. S tega vidika leži Vse onkraj površinskega, pobliskavajočega se zrcala, ki predstavlja našo trenutno, čedalje bolj zrežirano resničnost. […] Vsi ljudje kdaj doživijo odločilen trenutek v življenju, trenutek, ko se jim odpre uvid, vase ali v sočloveka – dogodek, ki razodene ali opredeli, kdo v resnici smo. Pod površino. Ta trenutek, ali vsi taki trenutki, izhajajo iz tega, kar jaz imenujem Vse.

D A N S K A K N J I Ž E V N O S T

VSEJanne TellerPrevedla Silvana Orel Kos13 7 s t r. ≈ M l a d i n s k a k n j i g a 20 1 9

Osrednja tema romana je kriminalno dejanje, pripoved pa je podana skozi monološko analizo dogodka, ki jo podaja storilec, pripadnik nižjega

sloja, zaznamovan z nepravičnostjo neenakih razmerij med ljudmi ter žrtev manipuliranja

novodobnih kapitalističnih prevarantov. Vemo, kdo je storilec, ni pa povsem jasno, kdo je

resnični krivec v zgodbi. Odgovor je vse prej kot enostaven, še posebej, če poskušamo temeljno gonilo umora razumeti z vpogledom v celoto

družbenega dogajanja, z vpogledom v njegovo sistemsko dopustljivo amoralnost psihološkega

nasilja kot uporabne poslovne taktike, ki ljudi brezsramno izkorišča kot vir kapitala. V tej luči

se namreč tudi umor lahko izkaže kot legitimno dejanje, ne glede na argument svetosti življenja ali

pač ravno s tem argumentom.(R. V.)

TA N G U Y V I E L (1973) je francoski pisatelj, s katerim se je slovensko bralstvo seznanilo že leta 2016 s prevodom njegovega domnevno najboljšega romana Pariz-Brest.

Danes se sprašujem: je tišina nekaj takšnega kot tema? Kar predobra klima za šampinjone in črne misli? Danes

sem prepričan, da bi z veseljem vse povedal, da pravo rastje in cvetje uspevata pri belem dnevu, ja, govoriti je treba in povsod pripustiti jarko luč, ja, v vsako otroštvo,

in ne dovoliti, da prevladata noč in negotovost. Danes vem, gospod sodnik, vem, kako se prenese toliko slabih

stvari na svojega otroka, in je pod neizrečenimi stavki zmeraj toliko preobteženega zraka, ki gre od enega k

drugemu, in luknjičavost stvari, ki krožijo po kuhinji zvečer, ko jeva drug nasproti drugega, in da so nemara

na motku dni, ki se spletajo, vsi tisti obroki, ko mi je pripovedoval, kako je bilo v šoli in kaj bi rad bral, ko bo odrasel, vsi tisti večeri, ko ga nisem zares poslušal,

deloval bi rekel, kot nekakšen freatični pas, ki ne ve dobro, kje naj izbruhne. In vam, očetu v obliki odsotne

skaline, ni niti treba poskušati lagati, ni potreba, da bi rekli “ja, seveda te poslušam,” kajti on ve, katerikoli

otrok natanko ve, kdaj ga ne poslušate, kdaj si napravite v glavi nekakšen omot, ali šipo pred očmi, ki vas ločuje od sveta, in ko se zdi, da ste zazidani za svojo mislijo, takrat ste, in tega še ne veste, zapustili svojega otroka.

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

353. ČLEN KAZENSKEGA

ZAKONIKATanguy Viel

Prevedel Aleš Berger1 22 s t r. ≈ C a n k a r j e v a z a l o ž b a 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Zakonca Winn sta takorekoč čez noč postala brezdomca. Finančni neuspeh in dolgo pravdanje na sodišču sta jima vzela dom in vse njune prihranke. Nekaj časa sta Raynor in Moth kot brezdomna brodolomca vedrila pri prijateljih, potem pa sta se odločila, da bosta prehodila angleško obalo. Podala sta se na Jugozahodno obalno pot, ki s svojimi nekaj več kot 1000 kilometri velja za najdaljšo označeno pot v Veliki Britaniji. V nahrbtnika sta spakirala najnujnejše, šotor pa je postal njun novi dom. Divje kampiranje na robu pečin in pičla hrana sta na njiju delovala zdravilno. Narava je bila njun varen kotiček. Življenje se jima je počasi ponovno pričelo postavljati na noge.( VIR: VIKTORIJA KANTE, DOBRE KNJIGE)

R AY N O R W I N N je angleška pisateljica. Odkar je prehodila Jugozahodno obalno pot, je postala

redna pohodnica in piše o naravi, brezdomstvu in divjem kampiranju. Prežeta s soljo je njena prva knjiga, zanjo je prejela nekaj literarnih nagrad in

veliko dobrih kritik.

Vse slabo naju je zadelo kot plimni val, ki bi naju odplaknil, če se ne bi znašla na poti. Popotovanje nama je posesalo vsa čustva, izpilo vso moč in voljo. Potem pa naju je narava kot od vetra skrotovičena drevesa ob poti preoblikovala v novo obliko, ki je lahko prenesla vsakršno neurje s svetlega novega morja. Pomislila sem na najstnika, prežetega z esenco drug drugega, na strast, ki je trajala skoraj vse moje življenje, na močan dež in žgoče sonce, na sokola selca, ki je svobodno jadral na vzgornjiku ob robu pečine, na molekuli, ki ju povezuje krhek električni naboj, naboj, ki je dovolj močan, da je oblikoval močno vez, ki pa se nekega dne utegne pretrgati. Končno sem razumela, kako me je brezdomstvo obdarilo. Vzelo mi je vse materialne dobrine, ki sem jih imela, in me pustilo golo, prazno stran na koncu deloma popisane knjige. Dalo mi je tudi izbiro, da to stran pustim prazno ali z upanjem napišem zgodbo. Izbrala sem upanje.

A N G L E Š K A K N J I Ž E V N O S T

PREŽETA S SOLJORaynor WinnPrevedla Jolanda Blokar3 4 4 s t r. ≈ A k t i v n i m e d i j i 20 1 9

Ed Kennedy je taksist, lokalni parazit in temeljni kamen povprečnosti. Brezupno je zaljubljen v

najboljšo prijateljico Audrey in ne najde svojega mesta v družbi, družini in med prijatelji. Bere

veliko preveč, naredi pa odločno premalo. Prašne predmestne ulice vanj vpisujejo sporočilo: življenje je enolično, ves svet je uperjen proti tebi ... dokler

nekega dne po naključju ne prepreči bančnega ropa. Takrat v Edov nabiralnik prispe prva

igralna karta. As. Nanjo je vpisano skrivnostno šifrirano sporočilo. Ed se poda na nevarno

pot. Z odrgnjenimi členki in posušeno krvjo na razvlečeni majici se odločno bori z mlini

na veter. Bori se za osamljene in prezrte, ki jih skrivajo zanemarjene barake njegovega mesta. Ko

usoda na mizo položi vse karte, ostane še zadnje vprašanje: kdo se skriva za Edovo misijo?

( VIR: ZALOŽNIK)

M A R K U S Z U S A K (1975) s svojim poetičnim, mojstrsko izbrušenim slogom velja za enega bolj inovativnih pisateljev, ki ga avstralski in ameriški kritiki opisujejo kot literarni fenomen. Za svoja literarna dela je prejel vrsto avstralskih, pa tudi mednarodnih literarnih nagrad.

V pištoli je ena sama krogla. Ena krogla za enega človeka in ob tem se počutim kot človek

z najmanj sreče na svetu. Govorim si: Taksist si Ed! Kako hudiča si se znašel v vsej tej

zmešnjavi? Takrat v banki bi moral ostati na tleh. Sedim za svojo kuhinjsko mizo in v rokah se mi greje pištola. Vratar je buden in zahteva

kavo, jaz pa ne morem drugega, kot da strmim v pištolo. Pri tem mi ni v pomoč, da mi tisti, ki stoji za vsem tem, namenja le eno samo kroglo.

Mar se ne zaveda, da si bom najverjetneje odstrelil stopalo, preden se sploh lotim zadeve? Ne vem. Vse skupaj je šlo predaleč. Pištola, za

božjo voljo. Nikogar nisem sposoben ubiti. Kot prvo, sem reva. Drugič, sem šibak. Tretjič,

jasno je, da je bil tisti dan bančnega ropa naključje – nikoli me ni nihče naučil, kako

uporabljati pištolo …

AV S T R A L S K A K N J I Ž E V N O S T

ODPOSLANECMarkus Zusak

Prevedla Alenka Ropret3 3 2 s t r. ≈ S a n j e 20 1 9

≈≈

≈ PROZA ≈≈ PROZA ≈

Izgubljeni raj Pabla Auladella je risoromaneskna adaptacija istoimenske monumentalne klasike Johna Miltona (1608–1674). Filozofsko-religiozna epska pesnitev iz 17. stoletja, ki obsega enajst tisoč verzov in tematizira Luciferjev padec v pekel, svobodno voljo in izvirni greh, je eno temeljnih del iz zakladnice svetovne književnosti. Auladell po približno 350 letih ponuja nov pogled na eno najbolj zapletenih in tragičnih zgodb vseh časov. Z izjemnimi upodobitvami širnih planjav pekla, nebeških višav, Adama in Eve ter angelov in demonov, predvsem Satana, mu uspe ujeti duha originalnega besedila, obenem pa ustvariti dovršeno literarno celoto v žanru risoromana. Pripovedna moč podob prehaja od ekspresivnosti bojnih prizorov do zamolklih tišin intimnejšega dogajanja. Izgubljeni raj − prvo Auladellovo delo v slovenskem prevodu, ki je s svinčnikom, ogljem in pasteli nastajalo več let − je mojstrski poklon Miltonovi klasiki.( VIR: ZALOŽNIK)

PA B LO A U L A D E L L (1972) je večkrat nagrajeni španski ilustrator in stripar, ki rad briše meje med

obema področjema. Pogosto se loteva predelav klasičnih del, navdihujejo ga tudi sodobni avtorji.

Pričujoči risoroman Izgubljeni raj je bil leta 2016 nagrajen z državno stripovsko nagrado, eno

najprestižnejših stripovskih nagrad na svetu.

Š PA N S K A U M E T N O S T

IZGUBLJENI RAJ JOHNA MILTONAPablo AuladellPrevedel Andrej Tomše1 8 8 s t r. ≈ V i g e V a g e K n j i g e 20 1 9

Odkrit in brezkompromisen esej govori o zarezi, tako družbenopolitični kot individualni, ki odkriva

način delovanja dveh popolnoma izključujočih se sil, ki ju avtorica metaforično poimenuje z

imenoma demiurg in vrtnar. Demiurg je bil na delu že v totalitarizmih 20. stoletja (in deluje

še dandanes, le pod drugačno masko), odločno je strmel k učinkovitosti, preoblikovanjem in

preseganju narave. Sveta ni želel zgolj izboljšati, hotel ga je povsem preoblikovati, narediti na

novo. Obseden z idejo absolutne emancipacije, ki se ne zaveda svojih meja, je uničil prav to, kar je želel izboljšati. Vrtnarja pa, nasprotno, zanima

predvsem obstoječi svet, prizadeva si za pazljivost in spoštovanje, ne rušiteljsko preoblikovanje. Vodi

ga previdnost. Ne pozna prezira, obrekovanja ali posmeha. Trenutna oblast pripada demiurgom. Komu pripada prihodnost? Ali drugače, četudi zveni utopično: so demiurgi in vrtnarji, levi in desni torej, sposobni nekoč tvorno sodelovati?

(R. V.)

C H A N TA L D E L S O L (1947) je pronicljiva francoska filozofinja, liberalno-konservativnega nazora, ki opravlja pomembno delo na križišču med filozofijo in politiko. Prepričana je, da v imenu totalne emancipacije del postmodernega Zahoda pod krinko revolucionarnega duha vodi križarsko vojno proti realnosti sveta.

Potrebujemo čas za emancipacijo, kakor rastline potrebujejo čas, da zrastejo in zacvetijo. To so hkrati naravni in nerazumljivi procesi.

Demokracija potrebuje čas. Odprava suženjstva je potrebovala čas. Emancipacija žensk

potrebuje čas. Kajti nič od tega ni ne mehanično ne tehnično. V tem je vedno tudi narava; o tem govorijo izkušnje stoletij. Kaj pomeni zahteva časa, če ne, da nekje v globini delujejo počela in

zakonitosti? Človeški pojavi se morajo kakor vsi drugi pojavi vključiti v dolg čas njihove

rodovitnosti. Ko se imamo za demiurge, smo v resnici uzurpatorji. Vrtnar, ki dela pod mojim

oknom, ne išče učinkovitosti, ampak rodovitnost. Ni romanopisec in ni tukaj, da bi svet ustvarjal,

ampak da bi izboljšal svet, ki ga je našel, ko je prišel. Njegovo delo mu ne pripada popolnoma,

zaradi česar ni odgovoren le za tisto, kar je naredil, temveč tudi za vse, kar je pri tem uničil.

F R A N C O S K A K N J I Ž E V N O S T

SOVRAŠTVO DO SVETA

Chantal DelsolPrevedla Jasmina Rihar

22 9 s t r. ≈ D r u ž i n a 20 1 9

≈

≈ ESEJ ≈≈ RISOROMAN ≈

V zbirki esejev se je avtor poklonil svojim intelektualnim vzornikom od Marka Avrelija, prek Seneke in Epikteta, do Montaigna ter v 202 kratkih besedilih predstavil svojo lastno filozofijo življenja. V njej na različne načine zagovarja prepričanje, da je treba živeti (in pisati) tako, kot da je vsako dejanje ali pisanje naše zadnje, torej tako, kot da bo na koncu zadnje zapisane povedi piko postavila smrt, pri tem pa človeškemu življenju lahko da vrednost samo namen, ki služi drugim ljudem. Življenje avtor razume kot večno potovanje, v katerem moraš biti v nenehnem pogonu pri svojem početju ter delu, pri tem pa ti poleg spretnosti, sposobnosti, znanja in izkušenj pomaga tudi božja vrlina, imenovana potrpežljivost. Povedamo z Maraievimi besedami: “Človek si, torej moraš živeti na človeški način in med ljudmi.”( VIR: SAMO RuGELJ, BuKLA)

S á N D O R M á R A I (1900–1989) je bil madžarski pisatelj in novinar iz plemiške družine. Mladost je preživel v Frankfurtu, Berlinu in Parizu. Po vrnitvi

v Budmipešto je kot jezik svojega ustvarjanja neomajno izbral madžarščino, saj je materin jezik

dojemal kot neločljivo povezan z narodom.

V gozdovih je nekaj pretresljivega, še posebej v borovih. Ne pretresajo me le njihova temna in dosledna tišina, globoke sence, cerkveno veličanstvo in častitljiva drža. Pretresljiva je življenjska sila, s katero velik gozd izraža moč sveta. Predstavljajmo si, kakšne sile in nameni so zgradili več sto tisoč petdesetmetrskih borov! Kako je bila narava razsipna s semeni, opraševanjem, popki, poskusi, s sončnimi žarki, dežjem, vetrom, da je nastal takšen gozd! In kako neomajen in nem je ta obstoj, ki ne želi ničesar drugega, kot samo biti, samo rasti in obstati skozi stoletja, se polno izraziti, dihajoč, odgovarjajoč svetu – in obenem gozd nikogar ne napada, nudi dom in življenje milijardam živih bitij. Kako velika in modra skupnost je ta petdeset tisoč hektarski gozd borovcev. Borovci bdijo nad življenjem kot predniki. S svojimi velikanskimi debli odgovarjajo hkrati zemlji in nebu. Pojdi v gozd, kadarkoli lahko.

M A D Ž A R S KO - A M E R I Š K A K N J I Ž E V N O S T

KNJIGA ZELI ZA DUŠO IN TELOSándor MáraiPrevedla Timea Kočiš202 s t r. ≈ To t a l i t e t a 20 1 8

Podaja v prazno se začenja z istoimenskim esejem, v katerem razmišlja o smiselnosti objave duhovnih produktov v knjižni obliki, tudi svoje izdaje. V sledečih esejih, ki so se mu zapisali v zadnjih treh letih, se ukvarja z glasbo, poezijo,

filmom, gledališčem, športom in pa seveda filozofijo, ki je poleg glasbe Naratov poklic.

Zasledimo tudi več profanih tem, ki se nanašajo na navadne bivanjske zadevščine (spopad z

birokracijo, analiza urbanega okolja, kulturniške subvencije, medosebni odnosi z neznanci, slava

v Sloveniji ipd.). Slogovno se avtor ves čas giblje na tanki meji med f ilozof ijo in literaturo, med strokovnim, analitičnim pogledom s strani

in osebnim, včasih tudi čustvenim pristopom, hkrati pa se ves čas poigrava s slogom pisanja

in iskanjem ter vzpostavljanjem lastnega jezika, čim bolj primernega tematiki eseja in želenemu

miselnemu suspenzu.( VIR: ZALOŽNIK)

B O Š TJ A N N A R AT (1976), idejni vodja skupine Katalena, filozof, kolumnist Večera, TV moderator, kantavtor in esejist, se utrjuje kot eden pomembnejših sodobnih esejistov, kar je nakazoval že s prvencem Partija, za katerega je bil nominiran za Rožančevo nagrado leta 2014.

Mesta se včasih zdijo brezosebna in zato nečloveška; kot mravljišča, v katerih je usoda

posameznika povsem nepomembna. Redkokatera stvar se na tako lep in neposreden način

zoperstavlja temu občutku kot glasba na ulici. Ne glede na to, ali gre za prikaz virtuoznosti,

posledico socialne stiske ali sanje o življenju na cesti, je ulični nastop v prvi vrsti osebna zgodba;

ne glede na svojo kvaliteto ali vsebino predstavlja izstop iz sistema. Vsak glasbeni dogodek v

ustaljeno zvočno krajino vnaša nov, nepričakovan in samosvoj element, vsak pripoveduje zgodbo

nastopajočega, ki s tem, ko se postavi pred ljudi, zahteva pozornost. In vsak v na videz brezosebno

in uniformno gmoto prinaša nekaj intimnega.In v takšnih trenutkih postanejo mesta vse kaj

drugega, kot brezosebna mravljišča anonimnih in spregledanih usod. Zgodba tistega, ki se s svojo

muziko in pesmijo postavi pred mimoidoče, namreč ni edina, ki smo ji v danem trenutku priča, je zgolj

edina, ki je izpostavljena.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

PODAJA V PRAZNOBoštjan Narat

1 0 6 s t r. ≈ Z a l o ž b a P i v e c 20 1 8

≈≈

≈ ESEJ ≈ ≈ ESEJ ≈

Knjiga predstavlja vsevidna očesca, ki množice sodobnih posameznic in posameznikov gledajo z računalnikov, pametnih telefonov in drugih naprav. Razkriva, kaj vedo o njih spletni iskalniki in kako postanejo vidnejši s pomočjo novodobnih avtoportretov – selfijev. Z novega zornega kota osvetljuje mojstre razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, ki živijo od svoje prepoznavnosti. Poleg tega pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled. Ob branju bodo nekateri prelepili kamere na prenosnih računalnikih in izključili mobilnike, medtem ko bodo drugi razmišljali, kako bi svoje fotografije in posnetke učinkoviteje širili po omrežjih.( VIR: ZALOŽNIK)

D A N P O DJ E D (1975) je antropolog, raziskovalec pod okriljem Inštituta za slovensko narodopisje ZRC

SAZU in predavatelj na ljubljanski Filozofski fakulteti. V raziskovalnem delu preučuje družbene fenomene,

povezane z odnosom med ljudmi in sodobnimi tehnologijami, o čemer se je razpisal v knjigi Videni, za katero pravi, da je bila zastarela v trenutku, ko je izšla, saj se svet visoke tehnologije razvija tako hitro, da je z

novostmi nemogoče ostati ustrezno seznanjen.

Drugi scenarij je bolj optimističen. Ljudje se bomo zaradi vse bolj grobih pogledov v zasebnost začeli zavedati številnih pogledov, ki z vseh strani prežijo na nas, in to tudi takrat, ko to najmanj pričakujemo. Lastne podatke bomo začeli bolje varovati, svoje podobe pa ne bomo več nepremišljeno postavljali na ogled. Pred nedovoljenim snemanjem bomo dosledno ščitili svoje otroke in jim omogočili, da se ob polnoletnosti sami odločijo, ali želijo objavljati svoje mladostniške fotograf ije in jih širiti po omrežjih. Demokratične države in meddržavne zveze, kakršna je Evropska unija, bodo v tej različici prihodnosti postavile pravne branike pred plenilskimi podjetji, ki kopičijo podatke o navadah ljudi. Splošna uredba o varstvu podatkov, poznana pod kratico GDPR, bo postala temelj za novo družbo. V njej bo skrivno kukanje izza vogalov strogo prepovedano.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

VIDENIDan Podjed1 8 5 s t r. ≈ Z a l o ž b a Z R C 20 1 9

Knjiga Napisani svet nazorno prikazuje, kako so imele literatura in knjige s svojim sporočilom

ključno in pogosto tudi osrednjo vlogo pri razvoju najpomembnejših svetovnih religij, kako

so bile pogonsko sredstvo političnih procesov na vseh koncih sveta ter so bile velikokrat tudi

temelj za nastanek in obstanek mnogih narodov. Z analizami besedil skozi zgodovino – od

epa o Gilgamešu prek zabeležk tega, kar so govorili Buda in Konfucij ter Jezus Kristus in Sokrat, potem tega, kar sta s svojimi izumi in

prizadevanji naredila Gutenberg in Luther, kar je v svojem času pomenil Cervantesov Don Kihot,

kakšne premike po svetu je sprožil Komunistični manifest Marxa in Engelsa in kako sta se s

svojim pisanjem Sovjetski zvezi uprla Solženicin in Ahmatova – avtor sporoča, da so knjižna dela še kako pomembno vplivala na razvoj človeštva.

( VIR: ZALOŽNIK)

M A R T I N P U C H N E R (1969) je nemški literarni kritik in filozof. Središče njegovih literarnih raziskav je modernizem, filozofsko pa se osredotoča na stičišča gledališča in filozofije. Napisani svet iz leta 2017 je njegova najnovejša knjiga in prvi prevod v slovenščino.

Včasih si poskušam zamišljati svet brez književnosti. Pogrešal bi knjige na letalih. Na

policah v knjigarnah in knjižnicah bi bilo veliko praznega prostora. Založniška industrija ne bi obstajala takšna, kot jo poznamo. Kadar ponoči

ne bi mogel spati, bi zaman tipal po prazni nočni omarici. Vse to bi bila velika škoda, vendar nič v primerjavi s tem, koliko bi bilo izgubljenega,

če književnost ne bi nikdar obstajala, če bi si zgodbe pripovedovali zgolj ustno in jih nikoli ne

bi zapisali. Takšnega sveta si skorajda ne moremo zamisliti. Naše pojmovanje zgodovine, vzponov

in padcev imperijev in narodov bi bilo popolnoma drugačno. Večina filozofskih in političnih idej

ne bi nikoli zaživela, saj književnost, ki jih je porodila, ne bi bila zapisana. Domala vsa verska

prepričanja bi izginila skupaj s svetimi spisi, v katerih so bila izražena. Književnost ni samo za knjigoljubce. Vse od svojega nastanka pred štirimi

tisočletji je književnost oblikovala življenje večine ljudi na našem planetu.

N E M Š K A K N J I Ž E V N O S T

NAPISANI SVETMartin Puchner

Prevedla Špela Vodopivec4 65 s t r. ≈ U M c o 20 1 9

≈≈

≈ ESEJ ≈≈ ESEJ ≈

poezijani nič drugegakot dajanje imenkot tek tvoje sence čez obraz kamnatako se izkažeza največji akt nasiljanad rečmi:ljudje zlorabljajo svojo močki je le v temda rečem vžgejo na čelo svoje znamenjeda reči zavijejo v svoje sanjesedmega dneko se je bogutrujen zvalil v travopo dolgem napornem deluje šele ustvaril ta svet:podelil mu je imetakose je bog sedmega dnerazglasil za pesnika

M I H A AVA N Z O (1947) je pesnik, urednik in prevajalec, ki je svojo prvo pesniško zbirko izdal v sedemdesetih letih in bralce navdušil s preprosto

liriko, ki se je napajala z motivi vsakdanjega življenja, združenimi s hudomušno erotiko, tuji ji niso bili niti

eksistencialni pridihi. Svojo poetiko je razvil še v naslednjih dveh zbirkah, nato pa za dolgo umolknil –

vse do svoje sedemdesetletnice z zbirko Rorschach.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

RORSCHACHMiha Avanzo1 20 s t r. ≈ M l a d i n s k a k n j i g a 20 1 9

A L E N K A J O VA N O V S K I (1974) je pesnica, literarna zgodovinarka, prevajalka in literarna kritičarka, ki je leta 2004 prejela Stritarjevo nagrado in tudi z drugo pesniško zbirko Tisoč osemdeset stopinj dokazala, da je zagotovo eden današnjih močnejših pesniških glasov. V zbirki odpira različne diskurze, najvidnejši so poetični, feministični, družbenokritični, socialno angažirani in ekokritični. Z njimi opozarja na različne probleme, kot so intimne in družinske tragedije svojih starih staršev zaradi druge svetovne vojne, bolezen, ki avtoričinemu očetu jemlje dneve, današnje migracije, neperspektivnost, vseprisotnost revščine in s tem nezmožnost dostojnega življenja.

ljubiti tiste,izgubo katerih

je že vnaprejvredno nositi,

ne kot oltar(bilo bi slavljenje nasilja),

in ne kakor brezno(tako bi se utopila),

ampak kot tiste,zaradi katerih se vsak dan

(če so ali niso)znova rodim

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

TISOČ OSEMDESET STOPINJ

Alenka Jovanovski13 9 s t r. ≈ Center za slovensko književnost 2018

≈ POEZIJA ≈ ≈ POEZIJA ≈

TJ A Š A KO P R I V E C V U G A (1981) je pesnica, urednica, pravljičarka, voditeljica literarnih večerov,

konferenc in predstavitev ter radijska voditeljica. Doslej je zaokrožila prek tristo javnih nastopov,

povezanih s knjigo, poezijo in pravljicami. Za založbo Sanje je redaktorsko posegla v množico

natisov; uredila in s spremnimi pripisi je dopolnila prek dvesto petdeset knjig.

Sidrati večnost,iz rane izcediti bol,svetlobo postrgati v pesem.Človek je brezkončno bitje -zato je povabljen v somernost prostočasja.Brez poslednjega dejanja -le naplavljenost v socvetje biti.

Koliko nog mora stopiti čez nemo srce – koliko skromne hvale mora biti zadušene – koliko zgrbljenih starčkov se mora ustaviti sredi poti – koliko zbeganih rok se ne oprime jantarnega neba – koliko ruševin, in črne krvi, in majhnih smrti je potrebno, da se rodi uporna misel?

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

TU JE MOJ ONKRAJTjaša Koprivec Vuga17 0 s t r. ≈ S a n j e 20 1 9

M A R U Š A K R E S E (1947–2013), pesnica, pisateljica, novinarka, humanitarka in psihoterapevtka je dolga leta živela in ustvarjala v tujini, nato pa se je vrnila v Ljubljano in po številnih objavah v revijah, pesniških zbirkah, radijskih igrah in treh zbirkah kratkih zgodb napisala svoj prvi roman. Za zbirko Vsi moji božiči (2006) je prejela nagrado fabula, za svoja humanitarna prizadevanja v bosanski vojni zlati križec nemške države, avtorice evropskega projekta Ženske z vizijo pa so jo uvrstile med sto najvplivnejših žensk v Evropi.

Tisto življenje mi je bilo vzeto iz rok,ker sem ga očitno preveč na dlaneh nosila,

ker sem ga preveč v laž zavila,da je lepo, da je sončno.

da mi je lahko, da sem srečna,

da imam vse rada,tisto življenje mi je bilo vzeto iz rok,

ker sem vse počela,kakor da bom večno živela.

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

PESMI: izborMaruša Krese13 3 s t r. ≈ G o g a 20 1 9

≈ POEZIJA ≈≈ POEZIJA ≈

B R A N E S E N E G A Č N I K (1966), slovenski pesnik, esejist in prevajalec, je doktoriral iz klasične filologije,

glavno področje njegovega znanstvenega raziskovanja pa je grška dramatika, še posebej tragedija, ukvarja

se tudi z recepcijo antične poezije v sodobnem času, ontologijo poezije, grško liriko in pozno stoiško filozofijo. Na svojo poezijo je opozoril že s prvo

pesniško zbirko leta 1991 in tudi v zadnji sedmi še vedno ostaja zvest liričnosti. Čeprav so pesmi skorajda kot tihe rapsodije, skupni vzgibi najrazličnejših poetik ali drobni lirični utrinki s sprehodov, v izbranem jeziku

in izraznosti podob še dolgo odmevajo.

V jesenskih jutrih se ne sliši časa.Razmočena resničnost. Brez poti.Zaplata zemlje, ki jo dež raznaša.Živeti misliti je, da te ni.

A to, da šipek sije skoz meglo …Da v mraku smrek ugrezaš se drugam …Da se besede z vetrom mešajo …Živeti je ponavljati si: “Kam?”

S LO V E N S K A K N J I Ž E V N O S T

POGOVORI Z NIKOMERBrane Senegačnik1 27 s t r. ≈ S l o v e n s k a m a t i c a 20 1 9

Chris Cleave ZLATO

Jerzy Franczak NEČLOVEŠKA KOMEDIJA

Gaute Heivoll ČEZ KITAJSKO MORJE

Jonathan Littell SOJENICE

Michael Ondaatje LUČ VOJNE

Bernardo Atxaga HARMONIKARJEV SIN

Gabriele D’Annunzio ZMAGOSLAVJE SMRTI

David Grossman PRIDE KONJ V BAR

Hiromi Kawakami AKTOVKA

Najib Mahfouz POT MED PALAČAMA

≈ POEZIJA ≈

Predstavljeni avtorji po narodnostih

A L B A N S KO - M A K E D O N S K I AV TO RLuan Starova, ČAS KOZ

A N G L E Š K A AV TO R I C ARaynor Winn, PREŽETA S SOLJO

AV S T R A L S K I AV TO RMarkus Zusak, ODPOSLANEC

B E LG I J S K I AV TO RStefan Hertmans, TUJKA

B O LG A R S K I AV TO RViktor Paskov, BALADA ZA GEORGA H ENYCHA

Č E Š K A AV TO R I C AAlena Mornštajnová, HANA

D A N S K A AV TO R I C AJanne Teller, VSE

F I N S K I AV TO R I C ISelja Ahava, STVARI, KI PADEJO Z NEBA

Sofi Oksanen, STALINOVE KRAVE

F R A N C O S K I AV TO R J IChantal Delsol, SOVRAŠTVO DO SVETA

Véronique Olmi, BAKHITAPierre Soletti, AVGUST NE RAZUME VEČ TEGA SVETA

Tanguy Viel, 353. ČLEN KAZENSKEGA ZAKONIKA

I R A N S K A AV TO R I C ANégar Djavadi, DEZORIENTALKA

I R S K I AV TO R I C IEdna O’Brien, V GOZDU

Sally Rooney, POGOVORI S PRIJATELJI

J U Ž N O A F R I Š K I AV TO RZakes Mda, NAČINI SMRTI

M A D Ž A R S K A AV TO R J AGabi Gleichmann, NAPOJ NESMRTNOSTI

Sándor Márai, KNJIGA ZELI ZA DUŠO IN TELO

M A K E D O N S K A AV TO R I C ALidija Dimkovska, NON-OUI

N E M Š K A AV TO R J AMariana Leky, SELMA JE SANJALA O OKAPIJU

Martin Puchner, NAPISANI SVET

Joanne Ramos FARMA

Elif Shafak TRI EVINE HČERE

Hjalmar Söderberg DOKTOR GLAS

Arantxa Urretabizkaia RDEČI ZVEZEK

Markus Zusak KRADLJIVKA KNJIG

Kallia Papadaki DENDRITI

Philip Roth ČLOVE