Brosura sturmovci 2015

Zgodbe iz Viharne LokeKako so in še živijo Šturmovčani.

Šturmovci, junij 2015

Bodi pozdravljen, kraj moj domači,rojstna vasica, ljubi moj dom,

tu sem rodil se, k tebi se vračam,tukaj za vedno srečen jaz bom.

Jože Hrga

Zgodbe iz Viharne Loke

Šturmovčanom,moji družini in za navdih

moji hčerki Hani.Laura Rožman

Spoštovani Šturmovčanke in Šturmovčani!

Iskrene čestitke ob 10. obletnici tradicionalnega Srečanja Šturmovčanov!Te zgodbe so namenjene vam, vaščanom Šturmovcev, ki v vasi puščate svoje sledi in ustvarjate življenje, ter našim zanamcem, ki bodo v Šturmovcih živeli in ustvarjali v pri-hodnosti. Naj vam bodo drag spomin.

Sonja Predikaka,predsednica Turističnega društva Šturmača

Andrej Rožman,predsednik Nadzornega odbora Turističnega društva Šturmača in

svetnik Občinskega sveta Občine Videm


Laura Rožman, Ivan Ciglar in Andrej Rožman

Šturmovci ‒ Zgodbe iz Viharne Loke

Laura Rožman

Ivan Ciglar

Petra Krajnc

Vejica, Rado Škrjanec, s. p.

Vejica, Rado Škrjanec, s. p.

100 izvodov

Publikacijo sta sofinancirali Občina Videm inKrajevna skupnost Videm pri Ptuju.

Ptuj, 2015

Uredniški odbor:

Avtorica besedila:

Izbor fotografij:

Jezikovni pregled:

Oblikovanje in tisk:

Založnik in izdajatelj:

Naklada:

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

908(497.4Šturmovci)

ROŽMAN, Laura Šturmovci : zgodbe iz Viharne Loke / [avtorica besedila Laura Rožman ; izbor fotografij Ivan Ciglar]. - Ptuj : Vejica, Rado Škerjanec, 2015

ISBN 978-961-281-873-9 1. Gl. stv. nasl. 279882496

Vsebina

5Zgodba o Viharni Loki

10Zgodba o velikih dogodkihv Viharni Loki

13Zgodba o prebivalcihViharne Loke

21Zgodba o preprostem življenjuv Viharni Loki

29Zgodba o Viharni Loki,kot jo vidimo danes

31Utrinki iz Viharne Loke


6

Zahvaljujem se:

• vsem Šturmovčanom, ki so pomagali in pustili sledi v svoji vasi;• družini, ki mi ves čas stoji ob strani - očetu Andreju, mami Marijani, bratu Davidu, dra-

gemu Janu in hčerki Hani;• vsem, ki so z zgodbami sodelovali pri nastajanju knjige;• vsem Šturmovčanom, ki so za knjigo prispevali zgodbe in fotografije;• pokojnemu novinarju Jožetu Vrablu za stare fotografije zgodovinskega pomena;• Ivanu Ciglarju za brskanje po arhivih in skrb za dragocene fotografije;• Krajevni skupnosti Videm pri Ptuju za finančno pomoč pri izdaji knjige;• Andreju Rožmanu, brez katerega knjiga ne bi ugledala luči sveta.

Laura Rožman

Šturmovski gozd pred komasacijo (Foto: Jože Vrabl)


7

Viharna Loka je majhna vas, ni izmišljena, ni vasica iz pravljice, čeprav je pravljična va-sica. Zgodbe iz Viharne Loke niso pravljice, čeprav so lahko tudi pravljične. To je zgod-ba o resnični vasi, o resničnih ljudeh, ki živijo vsakdanje, na trenutke pravljično, na tre-nutke težko življenje. Prva zgodba je zgodba o sami vasi, o njenih naravnih in družbenih značilnostih.

Ime Viharna Loka je v tej zgodbi ime vasi Šturmovci oziroma Šturmovec, kot mu reče-mo domačini. Uradno staro ime vasi izvira iz nemškega imena vasi ''Sturmau''. ''Sturm'' pomeni vihar, ''die Aue'' pa loka – Viharna Loka. Vasici ime resnično pristaja, saj je ži-vljenje v njej resnično (bilo) precej viharno, kar boste lahko prebrali v petih zgodbah. Večina lok je zaradi svoje nestabilne narave neposeljena, na višje ležečih delih pa je tukaj zrasla vas Šturmovci. Ime vasi je zaradi nenehnega spreminjanja loke povsem ustrezalo do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so reko zajezili in umirili. Šturmovci so se delili na Spodnje in Zgornje Šturmovce zaradi rečnega rokava, leta 1945 pa je s pridru-žitvijo Spodnjih Šturmovcev v KO Videm nastalo enotno naselje Šturmovci. V času Av-stro-Ogrske so imeli Šturmovci dve imeni: ''Ober Sturmau'' in ''Unter Sturmau''. Brence (2011) navaja zanimiv dogodek iz leta 1954, ko so občini Videm predlagali, da bi se vas imenovala Studence pri Vidmu. To idejo so opustili (čeprav so že naročili nove table in hišne oznake), saj so v republiški komisiji menili, da ni razloga za preimenovanje, ime nemškega izvora je namreč del naše zgodovine. Vas Šturmovci se v virih prvič omenja leta 1461 kot Sturnawin, sedemnajst let kasneje pa kot Sturniaw (Jospeph von Zahn, Orts- namenbuch der Steiermark im Mittelalter, Wien, 1893 v Brence, 2011). Šturmovci spadajo k župniji sv. Vida od leta 1819 (Kronika župnije sv. Marka, Markovci v Brence, 2011).

Šturmovci ležijo na obrobju Občine Videm; ta s svojo slikovito pokrajino, naravnimi in kulturnimi znamenitostmi vabi obiskovalce – znani smo predvsem po dobrem vinu iz Haloz, domačih dobrotah s kmetij, čudovitih sprehajalnih poteh in nekaj manjših muze-jih ter rojstnih hišah pomembnih Slovencev.

Zgodba oViharni Loki


8

Vasi že ves čas obstoja usodo in življenje krojita reki Drava in Dravinja, saj leži vas na sotočju obeh rek in dveh Studenčnic. Reki sta v preteklosti oblikovali tako naravno kot družbeno dogajanje na tem območju. Življenje ob reki daje ljudem mnoge prednosti, reka predstavlja dragoceno sredstvo, s katerim lahko živijo, opravljajo svoje delo, potu-jejo ... Vendar pa življenje v bližini tako velike in viharne reke, kot je bila Drava v času, ko še ni bila zajezena, ni pomenilo le priložnosti, pač pa tudi velika tveganja zaradi po-plav, ki so pomenile pravo naravno katastrofo. Šturmovčani in drugi prebivalci ob reki Dravi so se naseljevali v poplavnem pasu. To območje je bilo zelo primerno za kmetij-sko dejavnost, vendar pa je bila ta dejavnost podvržena precejšnjim tveganjem, saj je bilo nihanje vode nepredvidljivo in pestro. Reka je med markovsko in pobreško teraso oblikovala loko z rokavi, poplavnim gozdom in prodišči, kjer je pestro vodno dogajanje poskrbelo za pester biotop. Drava je s svojim pestrim dogajanjem pogosto poplavljala, v Šturmovcih so bile razmere zelo skrb vzbujajoče. S seboj je reka odnašala travnike, pašnike in njive, za seboj pa puščala nerodoviten prod, ki pa je omogočal rast jelše, bele in kisle trave, ki so jo kosili ob pomanjkanju druge krme za živino. Kot večino krajev ob Dravi so vas zaznamovale velike poplave v šestdesetih letih 20. stoletja. Po poplavah se je življenje zelo spremenilo. Po vseh travnikih je bilo treba odstraniti blato, na njivah je bil ves posevek uničen, treba je bilo kopati jarke, da je voda odtekala. Ljudje so se pretežno morali znajti sami, saj je bilo pomoči od drugod zelo malo.

Pred začetkom gradnje jezu (Foto: Ivan Ciglar)

Poplave v Šturmovcih (Vir: arhiv Nade Varnica)

Poplave ‒ pogled s ptujskega gradu

(Foto: Jože Vrabl)


9

Zabovski brod

(Foto: Jože Vrabl)

Markovski brod

(Foto: Jože Vrabl)

Na reki Dravi je bilo pred izgradnjo jezera na območjih, na katerih ni bilo mostu čez reko, glavno prevozno sredstvo brod oziroma po domače ''barno'', ki je povezovalo vi-demsko in markovsko stran. Največkrat so brod uporabljali za prevoz blaga za trgovanje, prevoz živine, prevoz žita v mlin, obisk prijateljev in sorodnikov ter seveda za to, da so lastniki zemljišč z levega brega Drave prišli v Šturmovce obdelovat zemljo. Uporaba broda je bila aktualna vse od 18. stoletja, največji razmah pa je doživela v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bila v Markovcih ustanovljena brodarska zadruga – določevala je uporabo broda in višino dajatev. Kot zanimivost: leta 1955 je brodarina za markovski brod za par krav znašala 25 dinarjev, za konjsko vprego ali voz s tremi kravami 30 dinar-jev, posamezniki pa so lahko plačevali tudi pavšalno brodnino (ZAP, fond: ObLO Mar-kovci, 1955, šk. 6 v Brence, 2011). Ker je bila brodnina draga, so v primerih, ko je to bilo mogoče (na primer, ko se je peljalo žito v mlin), vaščani sklenili dogovor in je nekdo opravil kakšno dolžnost na drugi strani Drave še v imenu kakšnega sovaščana. Brodovi so bili trije: zabovški (Zabovci), markovski (Markovci) in nagošajnski (Nova vas). La-stniki so bile krajevne skupnosti.


10

Ko še ni bilo mostov, so vozili preko ''prevolov''. To je bilo tam, kjer je bilo najlažje preč-kati strugo. Bili so štirje: ''Pukerlov'', ''Kolarjev'', ''Matečov'' in v Spodnjih Šturmovcih. Nekaj starih mostov in brvi se je ohranilo vse do danes.

Most v Spodnjih Šturmovcih (Foto: Jože Vrabl)

Most v Zgornjih Šturmovcih (Foto: Ivan Ciglar)


11

Most na rokavu Drave v

Spodnjih Šturmovcih

(Foto: Jože Vrabl)

Šturmovska drevesa pred komasacijo (Foto: Ivan Ciglar)

Posebno območje v Šturmovcih predstavlja Krajinski park Šturmovci, ki je najpomemb-nejša naravna dediščina v Šturmovcih. Od nekdanje šturmovske loke se je z izgradnjo jezera ohranil le jugovzhodni del pod jezom, kjer še danes najdemo prodišča, mrtve ro-kave, poplavne gozdove in travnike, ki ga sedaj predstavlja Krajinski park. Občina Ptuj je leta 1979 z odlokom območje zavarovala kot Krajinski park. Obsega 125 ha in pred-stavlja prebivališče mnogih živali in rastlin, nekatere so celo na rdečem seznamu ogro-ženih vrst. Krajinski park je pomembno območje za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Na severozahodni strani park meji na Ptujsko jezero, na južni strani na obronke Haloz, na vzhodni strani pa park objemata reki Drava in Dravinja, kjer je tudi njuno sotočje. To območje je izjemno poplavno, reki pa kljub poplavnim grožnjam predstavljata naj-pomembnejšo naravno vrednoto parka, rečna loka je široko poplavno območje ob reki Dravi. V globljih predelih loke rastejo bele vrbe, ki so zelo odporne proti poplavam. V parku najdemo še topole, jesene, hraste, breste – slednji lahko v vodi zdržijo približno tri mesece v letu. Spomladi je park vi-deti kot urejeno grajsko dvorišče, še posebej, ko cvetijo divje orhideje – če-belje mačje uho, botanična znameni-tost Šturmovcev. Park je del območja, ki spada pod Naturo 2000. Območje je pomembno tudi po ornitološki plati, saj je v parku 234 različnih vrst ptic, od katerih 87 vrst tukaj stalno gnezdi. V parku je oblikovana tudi Naravoslovna učna pot, pomembna učna postojanka za šolarje (Mencinger, 2004; Štumberger, Kaligarič in Geister, 1993).


12

Zgodba o velikih dogodkih v Viharni Loki

Šturmovci so kot naselje vedno sledili razvoju in napredku, vendar pa se vaščani nikoli niso pustili prepričati o hitrih in velikih posegih v okolje.

Viri navajajo (Krajevni leksikon Slovenije), da so bile ceste v vasi okoli 18. stoletja zelo slabe. V petdesetih letih 20. stoletja sta bili gradnja in obnova cest domena prostovoljne-ga dela vaščanov, kar se je imenovalo ''kulok''. Vaščani so dela opravljali s svojim orod-jem, kdor je imel voz in vprego, je prevažal gramoz iz gramoznic na same ceste. Sedaj so ceste urejene – dobili smo obnovljene ceste: med Pobrežjem in Šturmovci, med Vid-mom in Šturmovci ter od Vidma proti jezu (ta cesta ima še pas za kolesarje in pešce). Kljub posodobitvi cestne infrastrukture pa imamo v Šturmovcih še zmeraj približno 20 kilometrov makadamskih cest.

Šturmovci so dobili elektriko leta 1950, čeprav je takrat večina naselij v občini še ni ime-la (ZAP, fond: ObLO Markovci, 1953, šk. 1 v Brence, 2011), javni vodovod pa pred pri-bližno dvajsetimi leti. Ta pridobitev je predstavljala pomemben mejnik v razvoju vasi in tudi same občine. Leta 2013 in leta 2014 sta oba dela vasi, spodnji in zgornji, dobila javno razsvetljavo. Vaščanom pomeni ta naložba precejšen prispevek k varnosti, saj se je sedaj lepše in lažje odpraviti na večerni sprehod po vasi. Še posebej se v mrzli zimi radi sprehajamo po snegu ''celecu''.

Šturmovčani so bili že od nekdaj podjetni. V vasi sta bili pred drugo svetovno vojno dve kovačiji: v Spodnjih Šturmovcih je imel kovačijo Peter Feltner, izdeloval je žeblje za kopitarje (konje), v Zgornjih Šturmovcih pa je imel splošno kovaštvo Janez Hrga. Janez je imel tudi peč na pihanje na nožni pogon (''feltsmitna''). V tistem času so v Šturmovcih delovali trije tesarji: Jože Vajsbaher, Jože Žnidarič in Alojz Štrafela. V vasi smo imeli tudi kolarja, izdelovalca vozov – Gabrovec iz Zg. Šturmovcev – ter izdelovalca ''hamotov'' za vprego konjev – Junger iz Sp. Šturmovcev.

Pri Lovrekovih (Skazovih, še prej Kasimirjevih) so imeli ''pušelšank'' (vinotoč), ker so imeli tudi svoje gorice v Halozah. Pri njih so nekoč pristajale ladje, ker je del Drave tekel mimo njih. Pri njih je bil tudi ''tunf '' (jama z vodo), kamor so se vaščani hodili kopat in umivat po napornem in umazanem delu. Ženske so hodile tja prat ali izpirat perilo.


13

Otvoritev ceste v Zg. Šturmovcih (Foto: arhiv Rožman)

Sakelškova domačija (Foto: Jože Vrabl) Skokova hiša (Foto: arhiv Elizabete Krajnc)

Otvoritev ceste v Sp. Šturmovcih (Foto: arhiv Rožman)

Bivalna kultura v Šturmovcih se je spreminjala. Najpogostejše hiše so bile najprej lesene, krite s slamo, kasneje pa butane. Oprema je bila skromna, nujni del hiše pa je bila kru-šna peč. ''Hiška'' je bila osrednji del hiše, ki je takrat predstavljal dnevno sobo, jedilnico in spalnico (za vse, razen za starše). ''Šupa'' oziroma lopa je bila poleg skednja in svinj-skega hleva sestavni del gospodarskega poslopja. V šestdesetih letih je bila v Šturmovcih najbolj znana po domače ''Lovrekova hiša'', kjer je bila najprej kovačija (Brence, 2011). Gospa Marija, najstarejša vaščanka, se v svojih pripovedovanjih spominja, kako se je gradnja hiš modernizirala, in pove, da je pomenilo veliko veselje, ko so med gradnjo lastne hiše izvedeli, da lahko za ploščo oz. ''plato'' uporabijo ''rapid'' in ne več le lesenih tramov.


14

Lovrekova domačija z otroki (Foto: arhiv družine Osenjak)

Petrova domačija pred obnovo (Foto: Ivan Ciglar)

Petrova domačija po obnovi (Foto: Laura Rožman)


15

Prababica Elice Muzek iz Šturmovcev, 1916

(Foto: arhiv Elice Muzek)

Franc Skaza z ženo Antonijo, roj. Bezjak iz Zabovcev,

okrog leta 1925 (Foto: arhiv Elice Muzek)

Zgodba o prebivalcih Viharne Loke

Šturmovčani smo borbeni, smo dobri ljudje, družabni, pripravljeni pomagati, smo de-lavni in skrbni. Radi živimo svoje mirno, prijetno življenje v majhni idilični vasi, ure-jamo svoje vrtičke, skrbimo za svoje otroke in vnuke, se kdaj pa kdaj srečamo ob kavici in se družimo na Petrovi domačiji. Lahko se pohvalimo, da smo precej zdravi, saj v vasi ni resnih množičnih bolezni. Za to se lahko zahvalimo zdravemu okolju in mirnemu ži-vljenju. V prvi polovici 19. stoletja je bilo v vasi 21 hiš, v katerih je živelo 52 žensk in 53 moških (Schmutz, 1823 v Brence, 2011). Leta 1971 se je število prebivalcev v Šturmovcih precej povečalo, saj je bilo v tistem času v vasi 35 hiš s 150 prebivalci (Brence, 2011). Vas je imela leta 2014 131 prebivalcev, od tega 70 moških in 61 žensk. Povprečna starost prebivalcev je bila 44,9 leta, pri čemer so bile ženske v povprečju skoraj 8 let starejše od moških (Statistični urad Republike Slovenije, 2015).


16

Poleg reke so življenje v Šturmovcih zaznamovale tudi vojne. Mnogi mladi fantje so pa-dli na bojiščih, nekateri so bili pogrešani, saj se nikoli niso vrnili domov, nekateri so omagali na poti domov, spet drugi so se srečno vrnili iz vojne. Ena vaščanka se je med 2. svetovno vojno celo odpravila iskat svojega moža v nemško taborišče.

Šturmovčani smo zelo ustvarjalni ljudje in to izražamo skozi razne dejavnosti, ki jim sle-dite v knjigi. Vaščani so dobri v glasbi, gledališki igri (vaščanka Katarina Krajnc je igrala v gledališki skupini in v filmu Svet na Kajžarju), rokodelskih dejavnostih in raznih špor-tih. Moški so zelo dobri v športu, predvsem v nogometu. Ob tej priložnosti se nam zdi pomembno, da izpostavimo štiri Šturmovčane, ki so s svojim delom prispevali k razvoju vasi in življenje v vasi tako ali drugače zaznamovali.

Franc Forstnerič je eden najvidnejših Štur-movčanov, predvsem glede svojega dela na nacio-nalni in mednarodni ravni. Rodil se je leta 1928 v kmečki družini. Franček, kot so ga klicali domači in prijatelji, je imel veliko željo po znanju in izobrazbi. Vpisal se je na gimnazijo na Ptuju. Ker je bila karta za avtobus zelo draga, je za pot v šolo in domov vsak dan prepešačil 14 kilometrov. Za to pot je našel bli-žnjico čez ''leso'' oz. gozd in ob Studenčnici. Ker v šoli ni bilo malice, si je kakšno klobaso ali kos kruha nesel s seboj v šolo. Nekega dne ga je na poti v šolo napadlo sedem psov; ti so v njegovi torbi zavohali malico, vendar mu je na srečo ni bilo treba žrtvovati. Copatov v tistem času v šoli niso imeli, zato so mo-rali otroci, ko je deževalo in so imeli čevlje mokre, ves dan v šoli sedeti v mokrih čevljih. Po prihodu iz šole je pomagal na kmetiji, naloge je opravljal zvečer, ob petrolejki. Kot bister dijak je v peti in šesti šoli inštruiral, da si je zaslužil za kolo, s katerim se je vozil v šolo in se zaradi tega počutil kot gospod. Po končani gimnaziji se je vpisal na Agro-nomsko fakulteto v Ljubljani. Po končanem študiju je leta 1953 nastopil službo profe-sorja v Mlekarski šoli v Kranju, kasneje je bil tudi ravnatelj. Strokovno izpopolnjevanje je opravil v Angliji. Z raziskovalnim delom se je začel ukvarjati konec petdesetih let, ko je v Mlekarski šoli prevzel odgovornost za laboratorij za proizvodnjo mlekarskih mikro-bioloških cepiv. Pod njegovim vodstvom sta se tako izboljšala kakovost in obseg dela, da so cepiva uporabljali v mlekarnah v Sloveniji in po Jugoslaviji ter v tujini. Leta 1974 je na Biotehniški fakulteti v Ljubljani opravil zagovor doktorske disertacije. Na Biotehniški fakulteti v Ljubljani je začel poučevati leta 1965. Objavil je nekaj strokovnih in znanstve-nih razprav ter sodeloval pri posodabljanju in gradnji več kot 30 mlekarskih obratov v Sloveniji, Jugoslaviji, Italiji, Tanzaniji in v Gvajani. Za svoje delo je prejel številna doma-ča in tuja priznanja, med njimi tudi odlikovanje Republike Gvajane (zapisano po pripo-


17

vedovanju Frančeve žene Tince in zapisu Ivana Gabrovca, 2013). 11. junija 2011 smo na Petrovi domačiji v Šturmovcih, v Frančevi rojstni hiši, našemu izjemnemu sovaščanu postavili spominsko ploščo.

Jožef Hrga starejši, po domače ''Kukučov Pepek'', se je rodil leta 1930 mami Barbari in očetu Janezu kot najmlajši od štirih otrok. Pepek je imel kovačnico, po kateri so bili Šturmovci zelo znani. Bili so zelo cenjeni izdelovalci okovanih vozov konj-skih in volovskih vpreg, podkovski kovači konjev in volov, ki so se kovaških in podkovskih veščin izučili pri najuglednejših obrtnikih takratnega časa. Pepe-kov oče Janez je bil celo zmagovalec tekmovanja v podkovanju v stari Jugoslaviji. Pepek je bil tudi ino-vator – po lastni zamisli je izdelal plug za izkopava-nje krompirja, ''roglar'', lotil se je izboljšav za mlin za mletje jabolk – poganjala ga je kosilnica, zavzemal pa se je tudi za modernizacijo infrastrukture. Prvi v vasi je imel avto, ''fiča''. Pepek je s svojo frajtonari-

Franc Forstnerič (stoji tretji z leve).

Jože Hrga s harmoniko na gostiji pri

Skokovih (Foto: arhiv družine Hrga)


18

co popestril tudi marsikateri kmečki pra-znik, na primer ličkanje. Pepekova sestra Marija, ki šteje častitljivih 92 let, je z na-smeškom na obrazu povedala, da jim je bilo kot otrokom in mladim v Šturmov-cih zelo lepo; niso živeli v izobilju, a petja, plesa in veselja ni manjkalo.

Jože Hrga s sinom na ribolovu

(Foto: arhiv družine Hrga)

Jožef Hrga, eden izmed Pepekovih treh sinov, rojen leta 1954, je zelo nadarjen muzikant samouk. Že vrsto let igra harmoniko, napisal je tudi svojo skladbo z naslovom ''Jožefova'' in je mentor mladim muzikantom. Je tudi oče in idejni vodja skupine Veseli Jožeki (vseh prvih devet članov skupine se je imenovalo Jožef); skupina deluje pod okril- jem KD Franceta Prešerna iz Vidma. Jože je za zdaj edini Šturmovčan, ki se je vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov, saj so Veseli Jožeki igrali v skupini harmonikarjev, ki se je leta 2011 vpisala v knjigo rekordov kot najštevilnejši orkester harmonikarjev. Jože pa je tudi oče in idejni vodja prireditve Veselo na jožefovo. Prireditev tradicionalno poteka že več let zapored in ima dobrodelno noto.

Veseli Jožeki na Petrovi domačiji (Foto: Ivan Ciglar)


19

Andrej Rožman se je rodil leta 1956 oče-tu Rudolfu in mami Mariji ter se tako kot drugi otrok pridružil sestri Marjani. Je zaveden Štur-movčan, oče, predan družinski človek, z vso dušo čebelar, družbeni in okoljski aktivist. Njegov trdni in vztrajni značaj se kaže povsod v življenju, tudi v njegovi službi poklicnega voznika; delo je opravljal z velikim veseljem, saj uživa v vožnji in raziskova-nju pokrajine. Želja po raziskovanju in potovanju se kaže tudi v njemu ljubi aktivnosti, pohodništvu. Šport ima v krvi – dolga leta je aktivno igral no-gomet, treniral tek (se udeleževal državnih tekmo-vanj) in kolesarstvo. Ukvarjal se je tudi z glasbo, saj je igral v pihalni godbi v Bukovcih, in plesal v fol-klorni skupini v Markovcih. Njegovo delovanje na področju družbeno koristnega dela in ozaveščanja ljudi o pomenu skrbi za okolje in družbo kot tako sega že v zgodnjo mladost. Že kot otrok je bil član Prostovoljnega gasilskega društva Videm pri Ptuju, kjer je bil kasneje nekaj let tudi predsednik. Bil je tudi predsednik NK Videm in podpredsednik TD Koranti Šturmovci. Svojo politično pot je začel kot svetnik v Krajevni skupnosti Videm pri Ptuju, ka-sneje je bil tudi njen predsednik. Trenutno opravlja funkcije svetnika Občinskega sveta Občine Videm, podpredsednika Krajevne skupnosti Videm pri Ptuju in predsednika va-škega odbora. Je pobudnik ustanovitve vaškega doma, pobudnik mnogih delovnih akcij, čistilnih akcij ter pobudnik in vodja vseh pomembnej-ših investicij – izgradnje vo-dovoda, javne razsvetljave ... ter eden vodilnih borcev za ohranjanje naravne de-diščine v vasi in širše v ob-čini. Je oče in idejni vodja tradicionalnega Srečanja Šturmovčanov. Pri vseh projektih mu že več kot tri desetletja stoji ob strani nje-gova partnerka Marijana.

Družina Rožman (Foto: arhiv družine Rožman)

Andrej Rožman kot fant na konju (Foto: arhiv družine Rožman)


20

Jungrovi iz Sp. Šturmovcev (Foto: arhiv družine Junger)

Jungrovi iz Zg. Šturmovcev, okrog 1925

(Foto: arhiv Marjana Jungra)

Vajsbaherjevi (Foto: arhiv Jožeta Vajsbaherja)

Štrafelovi (Foto: arhiv družine Štrafela)


21

Šturmovčani, 1938 (Foto: arhiv družine Čeh)

Šturmovčani, 1942 (Foto: arhiv Marjana Jungra)


22

Vaščani iz Sp. Šturmovcev (Foto: arhiv Marije Štrafela)

Šturmovčanke (Foto: arhiv Darinke Čeh)


23

Zgodba o preprostem življenju v Viharni Loki

Vaščane Šturmovcev zaznamuje v vsakem letnem času tukajšnja primarna dejavnost – kmetijstvo. V preteklosti je bilo zaradi poplavne ogroženosti nekoliko bolj razširjena ži-vinoreja, čeprav poljedelstvo ni veliko zaostajalo. Danes pa so Šturmovci bolj območje poljedelstva kot živinoreje. Veliko vaščanov še vedno obdeluje svoje vrtičke in njive na način, prijazen okolju, čeprav se tržni naravnanosti kmetijstva žal ne moremo več izo-gniti. Za vse praznike je bilo v vasi veselo, tudi ob tako imenovanih kmečkih praznikih, saj se je pelo, plesalo, pilo in jedlo.

Pomlad je čas, ko se narava prebudi, vse vzbrsti, živali pridejo na plan, ptice se-livke se vrnejo iz toplih krajev, ljudje pa se odpravijo na vrtičke in njive. Vsakdanje življenje, skrb za travnike, kmetije, živino, hiše in druga opravila, vse to je tipično, pestro vaško življenje. Naši stari in pra-stari starši niso poznali traktorjev, zato so vsa opravila na njivi opravljali z motiko, grabljami, plugom in vprežno živino. Žita (koruzo, pšenico, ajdo) so sejali na roke. Žetev so opravljali ročno s srpi in kosa-mi, mlatili s posebno napravo, po doma-če so ji rekli ''trešmašin'', žita pa so čistili z veternjakom oz. ''vimplinom''. Zrnje so mleli na ročne mline – ''žrmlje'' in tako so si pripravljali moko za kruh. Ko so bili otroci dovolj stari, so, preden so šli na nji-vo ali v šolo, zmleli moko za kruh, da ga je mama spekla. Najbolj razširjeno žito je bila koruza, iz nje so pekli kruh. Kvas so izdelali oz. namnožili sami doma – kruh so pustili vzhajati in sušiti tri dni, nakar so kruh nalomili, košček namočili in že so

Izdelava kopic (Foto: arhiv družine Ciglar)

Oranje s kravami (Foto: arhiv družine Sakelšek)


24

imeli kvas oz. kislo testo za drugi kruh. Ko že govorim o hrani, naj omenim, da je giba-nica, po kateri pred pečenjem posujemo suho meto, prava specialiteta.

Ribolov je bil v Šturmovcih pomemben skoraj vse leto. Ribe so Šturmovčanom pred-stavljale vir življenja in preživetja. Večina vaščanov se je ukvarjala z ribolovom. Ribe so pekli v kmečkih pečeh na jelševih deskah. Ženske so zlato rumene pečene ribe brez začimb nosile prodajat v mesto. Kljub temu da je bilo hrane premalo, so jih večinoma znosile v mesto, da so si lahko zaslužili vsaj nekaj denarja. Za dom pa je ostalo, kar se ni prodalo. Ribe so tudi sušili na dobro zračenih podstrešjih. Ribarili so v Studenčnici, Dravi in Dravinji. Ribogojstvo in ribištvo sta v Šturmovcih zelo živi še danes. Nekaj va-ščanov se aktivno in zelo uspešno ukvarja s športnim ribolovom, v Šturmovcih pa ima Dušan Hrga ribogojnico postrvi.

Pustovanje ima v Šturmovcih dolgo tradicijo, saj leži vas na Dravskem polju, kjer je doma kurentovanje. Nekaj mladih fantov si v času pusta še nadene kožuh in kapo kurenta ter se odpravi preganjat zimo. V zadnjih letih pa smo ponovno oživili izdelova-nje dühov; ti v pustnem času krasijo vas, odganjajo zle duhove in v vas kličejo pomlad. Šturmovčani smo bili že od zmeraj kreativni in nekako nagajivi v času pusta. V vasi kro-ži zgodba, da je v preteklosti eden izmed vaščanov po vasi pobral vse pse, jih vpregel v vprego in se s kočijo psov podal od hiše do hiše ''za debelo repo''. Vaščani Šturmovcev so pred pustom zelo ustvarjalni: sami izdelujejo kurentije, pletejo nogavice za kurente, tako imenovane ''štucne'', izdelujejo rože iz krep papirja in drugo okrasje za kurente. V vasi pa smo pred nekaj leti obudili tradicijo izdelovanja rož in girland iz krep papirja ter dühov. V času pusta jih obesimo v vasi za okras in odganjanje zlih duhov ter priklic pomladi in rodovitnosti v vas. Kurenti iz Šturmovcev so bili leta 2000 v Ljubljani gostje takratne županje Vike Potočnik in še marsikje.

Šturmovski koranti pri ljubljanski županji Viki Potočnik,

leta 2000 (Foto: Ivan Ciglar)

Šturmovski koranti na Čopovi ulici v Ljubljani, leta 2000 (Foto: Ivan Ciglar)


25

Šturmovski koranti (Foto: arhiv Rožman)

Blagoslov velikonočnih jedi pri križu (Foto: arhiv Ciglar)

Velika noč v preteklosti ni bila praznik, znan po čokoladnih jajčkih in zajčkih, am-pak je bila praznik, ki je sledil postnemu času in je v deželo prinašal obilje. Predvsem


26

obilje v smislu brstenja, rasti, upanja in sonca. Ko sem sama bila še otrok, smo imeli blagoslov velikonočnih dobrot oziroma ''žegna'' pri križu, ki stoji pri mostu čez Studenč-nico na robu vasi. To je bila izjemno lepa tradicija, trajala je kar nekaj let. Ženske so pri-pravile jedi, predvsem otroci pa so se peš s košaricami odpravili k blagoslovu jedi. Moški so pokali s karbidom, kar naj bi prinašalo srečo in izganjalo zle duhove. Karbida pa niso uporabljali samo za to, pač pa tudi za osvetlitev poti s kolesom ali peš v službo ponoči – v posodico s karbidom so nalili vodo, prižgali in s tem ustvarili plamen. Križ je bil pred nekaj leti obnovljen, uredili smo tudi okolico, otvoritev križa pa je bila za vas in vaščane velik dogodek. Zato si želimo, da bi blagoslov velikonočnih jedi spet potekal pri križu.

Poroka je bila v vasi velik družinski in vaški dogodek. Obredi so bili sicer skromnejši kot danes, obleke so bile izposojene ali sešite doma. Pred poro-ko je bil ''oklic'' pri videmski lipi (bili so trije), potem sta sledili dekliščina in fantovščina. En dogodek pa je poroko še posebej zaznamoval. Fantje iz vasi so bili najbolj veseli, ko je bila poroka, da so lahko postavili šrango – ''mato''. Vaški fantje so trdili, da so za nevesto vso mladost lepo skrbeli, sedaj pa si zaslužijo odkupnino, ki so jo zahtevali

Poroka pri Ciglarjevih, okrog 1934 (Foto: arhiv družine Ciglar)

Talar po gostiji (Foto: arhiv Vlada Kokola)


27

Poletje ob Dravi (Foto: arhiv družine Majer)

od prič. Oviro (verigo s ključavnico, mlatilo in drugo orodje, lesene prepreke ...) so naj-pogosteje postavili pri mostičku čez Studenčnico. Na krušni lopar so napisali znesek, ki so ga zahtevali za odkupnino neveste, pri čemer se je s ''šrangarji'' dalo tudi pogajati o ceni in so izbrisali kakšno ničlo na koncu. Če priči nista bili pripravljeni plačati cene, so jima obrnili lopar, saj je na drugi strani pisalo ''Nič ne vela, nič ne košta, samo da se fort odpelja''. Z denarjem, ki so ga iztržili, so si fantje privoščili hrano in pijačo ter se ob tem poveselili.

Poletje je bilo čas pomembnih opravil. V poletnih mesecih sta bila največje opravilo košnja in spravilo sena za živino. Travnike in njive so obdelovali ročno, s pomočjo ži-vine. Živino so pasli na travnikih, da je več krme ostalo za zimo in je bilo s tem manj dela ter še bolj zdravo je bilo. Seveda je takrat živina rada zahajala na sosedovo njivo po priboljške, kar je kmetom povzročalo sive lase. Košnje in žetve so opravljali z orodji, na-rejenimi doma. Vedno pa so pred začetkom košnje zapeli pesem, da so drugi slišali, kdaj so začeli, in da je gospodinja vedela, kdaj naj prinese hrano in pijačo.

Šturmovčani so se znali tudi sprostiti. Vir sprostitve sta predstavljali reki Drava in Dra-vinja, kjer so se ljudje, predvsem mladi, zbirali, se v vodi ohladili, s seboj pa so vzeli tudi kitaro, ob kateri so peli in plesali. Mnogi ljudje so se peš odpravili tudi na romanje, predvsem na Svete Gore in Ptujsko Goro.


28

Jesen je čas za pobiranje večine pridelkov, za katere smo pridno skrbeli vse leto. Čas je bil za spravilo poljščin, listja za steljo ... Šturmovčani so v času trgatve potrgali grozdje na svojih brajdah, vendar pa martinovanja niso praznovali tako na veliko, kot se je ta praznik praznoval na primer v Halozah, ki so vinorodno območje. Šturmovčani so nekaj dodatnega denarja zaslužili tudi z obiranjem hmelja, nabiranjem in prodajo gob (mavra-hov) in polžev ter s podobnimi priložnostnimi opravili. Otroci in mladostniki so tako predvsem zaslužili denar za šolanje, oblačila in tudi za kakšno kolo.

Žetev (Foto: arhiv Vlada Kokola)

Obiranje hmelja v Savinjski dolini (Foto: arhiv družine Ciglar)

Spravilo krme pri Ciglarjevih (Foto: Jože Vrabl)

Obiranje hmelja v Vidmu (Foto: arhiv Jožeta Hrga)

Najprej žetev, potem spravilo in ličkanje koruze – to so še eni izmed vaških prazni-kov, ki so predvsem bolj garaški, praznovanje pa je sledilo napornemu in dolgotrajnemu delu. Ob ličkanju je bilo ljudi ''večji kup kot kupa koruze''. Vsak večer se je ličkalo pri drugi hiši, bilo je dogovorjeno, pri kateri hiši se bo ličkalo kateri večer. Starejši vaščani se spominjajo, da je bilo ob kmečkih opravilih, še posebej ličkanju, zelo veselo, saj har-monike, petja in plesa ni manjkalo. Povedo tudi, da sedaj pogrešajo to veselje in petje. Prav tako med okopavanjem na njivi in drugih skupnih opravilih niso manjkali zani-


29

Obiranje hmelja v Vidmu

mivi pogovori, kjer se je izvedelo, kdo je večer prej pri kom spal in se kje skril. Vaščani so se vsak dan zbirali na ''gmajni'', ki je takrat predstavljala center vasi; otroci so se tam igrali, starejši pa srečevali, pogovarjali, skupaj delali.

Koline so bile veliki praznik, najpo-gosteje so potekale pred miklavževim. V času, ko so doma vzrejene živali predsta-vljale edini vir mesa, in v času, ko se je meso jedlo le ob nedeljah in praznikih, je bila to nepopisna sreča, da si je druži-na lahko privoščila koline. Oseba, ki je bila zadolžena za zakol prašiča, je morala biti pogumna in hkrati mirna, saj je žival začutila strah, se tudi sama prestrašila, in ljudje pravijo, da meso potem ni bilo tako kakovostno. Otroci so čakali na ''hertišov-no juho'', juho iz hrbteničnih kosti, in tudi na ''meh''. V starih časih ni bilo žog, zato so otroci izkoristili vsako priložnost za izdelavo najbolj priljubljene igrače, s katero so se potem podili po ''gmajni'', skupnem osrednjem prostoru v vasi. Po kolinah so dobili ''meh'', prašičji mehur, ki so ga napihnili, osušili in uporabili za žogo. Vendar v Šturmov-cih niso klali le prašičev, vaščanom je predstavljala vir mesa tudi perutnina.

Koline pri Hrgovih (Foto: arhiv Jožeta Hrga)


30

Praznovanje Miklavža in božiča je bilo v preteklosti precej drugačno od tega, kar po-znamo danes, predvsem ni bilo tako obilno. Miklavži so hodili ponoči strašit otroke in jih opozarjali, da morajo biti pridni in ubogati starše. Za Miklavža so otroci dobili jabol-ko in pest orehov, občasno tudi kovanec za dva dinarja. Starejši vaščani pripovedujejo, da če nisi molil, nisi dobil darila, kar je tudi najbolj trmaste otroke, ki niso želeli moli-ti, spodbudilo k molitvi, ko so na vrata potrkale verige. Za božič so okrasili drevesce z okraski, izdelanimi doma, in domačimi keksi – medenjaki, zvečer pa so se odpravili k polnočnici, namenjeni prav Šturmovčanom zaradi poplavne ogroženosti.

Čiščenje kokoši pri Ciglarjevih (Foto: Ivan Ciglar)


31

Martinovanje v Šturmovcih, 2010 (Foto: Ivan Ciglar)

Zgodba o Viharni Loki, kot jo vidimo danes

Danes Šturmovci pišejo nove liste v zgodovini vasi. V vasi še zmeraj živimo dobri, de-lavni in pošteni ljudje. Življenje v vasi je sicer precej dolgočasno ali pa varno, kakor pač pogledaš. V vasi na srečo ni gostega prometa, ni velikih trgovskih centrov, gostilne, trgo-vine in še marsičesa. Vendar ničesar od tega ne pogrešamo. Veseli smo prijetnega, pre-prostega vsakdanjega življenja. Večina ljudi v vasi je zaposlenih. Poleg tega pa jih večina opravlja še razna kmečka opravila. Mnoge ženske doma še zmeraj pečejo kruh, za pra-znike potico in druge dobrote.

Vas se razvija v smeri zagotavljanja kakovostnega življenja vaščanov. Že vsa leta pridno skrbimo za čisto okolje, se udeležujemo čistilnih akcij, urejamo vsak svoj košček zemlje in Petrovo domačijo. S tem, ko smo v Šturmovcih dobili Petrovo domačijo v najem od Občine Videm, je vas zaživela. Domačija leži v osrčju zgornjega dela vasi in je za druže-


32

nje, prireditve in ogled muzeja namenjena vsem Šturmovčanom, občanom in drugim gostom, ki si želijo ogledati muzej na domačiji. Vendar pot do tega, kar vidimo danes, ni bila lahka. Hiša je bila v precej slabem stanju, saj jo je najedal zob časa. Ob mnogih pro-stovoljnih urah dela vaščanov in nekaj posameznikov iz drugih krajev ter ob finančni pomoči Občine Videm domačija dobiva podobo, ki si jo zasluži. Šturmovčani smo med letoma 2007 in 2014 na Petrovi domačiji skupaj opravili več tisoč ur prostovoljnega dela. Tako vestno delo bomo nadaljevali tudi v prihodnosti.

Na Petrovi domačiji se skozi vse leto dogaja marsikaj, za organizacijo dogodkov, name-njenih vsem vaščanom, pa skrbi Turistično društvo Šturmača. Pred pustom izdelujemo rože, girlande in dühe iz krep papirja, ti v času pusta krasijo vas. Konec aprila postavlja-mo mlaj. Vsako prvo soboto v juniju pa obeležujemo praznik Šturmovčanov in naših prijateljev – zberemo se na tradicionalnem Srečanju Šturmovčanov, v letu 2015 poteka že desetič. Jeseni imamo trgatev in martinovanje. Pozimi smo nekaj let zapored orga-nizirali miklavževanje za otroke, na sveti večer pa se z baklami odpravimo na pohod k polnočnici v cerkev sv. Vida. Skozi vse leto pa pridno skrbimo za okolico domačije. Prav tako nudimo obiskovalcem voden ogled domačije, ki predstavlja muzej dela in življenja, kot so ga živeli naši stari starši, in ob tem nudi čudovito učno izkušnjo za šolarje ter pri-jetno vrnitev v preteklost za vse obiskovalce.

Srečanje Šturmovčanov, 2014 (Foto: Laura Rožman)


33

Utrinki iz Viharne Loke

Nalaganje gramoza (kulok) (Foto: Jože Vrabl)

Vaščani, ki so sodelovali pri obnovi videmske cerkve.


34

Šturmovčani na izletu (Foto: arhiv družine Osenjak)


35

Marija Pal in Lizika Bratušek z otrokoma

(Foto: arhiv družine Majer)

Poroka pri Ciglarjevih, 1946 (Foto: arhiv družine Ciglar)

Milica Hrga z ulovljenima ribama

(Foto: arhiv Jožeta Hrga)


36

Prinašanje poročnega darila Štefanu Vidoviču (Foto: arhiv Vlada Kokola)

Zabava ob jesenskem delu (Foto: arhiv družine Hrga)


37

Štrafelovi Zakonca Majcen iz Zg. Šturmovcev

Že v preteklosti so vaščani znali stopiti skupaj. Skupno

vaško lastništvo, 1931. (Arhiv družine Rožman)


38

Nogometna ekipa Šturmovčanov (Foto: arhiv družine Rožman)

Šturmovske kuharice


39

Posebnost Šturmovcev je peka rib na jelševi deski v krušni peči. (Foto: Rado Škrjanec)

Notranjost obnovljene Petrove domačije (Foto: Rado Škrjanec)


40

Predporočne pogodbe niso le značilnost današnjega časa. O tem priča notarski zapis oz. predporočna pogodba iz

leta 1919, ki smo ga našli v eni izmed starih hiš v Šturmovcih in govori o dolžnostih zaročencev, prič in staršev.

(Arhiv družine Rožman)


41

V krajinskem parku Šturmovci rastejo nekatere zaščitene rastline (na fotografiji kukavica), park pa daje zavetje tudi

ptičem in drugim živalim. (Foto: Ivan Ciglar)

»Tunf« v Šturmovcih (kotanja z lastnim izvirom in občasno poplavljena), ki je služil za gojenje rib in napajanje

živine. (Foto: Rado Škrjanec)

VIRI IN LITERATURA

• Brence, A. (2011). Šturmovci pred gradnjo ptujskega akumulacijskega jezera. V Mo-horko, T. (Ur.). Zbornik Občine Videm. Videm pri Ptuju: Vejica.

• Mencinger, B. (2004). Naravni parki Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.• Krajevni leksikon Slovenije. (1980). DC-izdaja, Ljubljana.• Statistični urad Republike Slovenije. (2015). Prebivalstvo – izbrani kazalniki, naselja,

Slovenija, letno. Pridobljeno z naslova http://www.stat.si/statweb.• Štumberger, B., Kaligarič, M. in Geister, I. (1993). Krajinski park Šturmovci: naravo-

slovni vodnik. Ptuj: Občina Ptuj.• Fotografije Jožeta Vrabla so iz Zgodovinskega arhiva Ptuj.

“Kjer valovi Drave režejo polje,kjer je cvetja polno,

kjer zelenja je,kjer so žitna polja v soncu žarjena,

tja me srce vleče, tam sem jaz doma.”

Prirejeno po pesmi Kjer valovi Save režejo gore(priredila Tamara Rogina).


43

Zgodbe iz Viharne LokeKako so in še živijo Šturmovčani.


Bodi pozdravljen, kraj moj domači,rojstna vasica, ljubi moj dom,

tu sem rodil se, k tebi se vračam,tukaj za vedno srečen jaz bom.

Jože Hrga

Zgodbe iz Viharne Loke

Documents

Brosura sturmovci 2015