Bruseljska uredba I

Uredba obravnava pravna vprašanja, povezana s sodno pristojnostjo, ter doloca merila za dodelitev pristojnosti posameznim sodiščem držav članic v civilnih in gospodarskih zadevah, kjer je prisoten mednarodni element, ter predpisuje pogoje za priznavanje tujih sodnih odločb, izdanih v državah članicah Evropske unije.

Bruseljska uredba I, ki je naslednica Bruseljske konvencije iz leta 1968 je bila v pravnired Evropske unije sprejeta 22. decembra 2000, veljati pa je začela 1. marca 2002.Uredba ni prinesla bistvenih sprememb ter tako nadaljuje določbe iz Bruseljskekonvencije o pristojnosti odločanja in izvrševanju tujih sodnih odločb med samimidržavami podpisnicami.Ker Slovenija ni bila podpisnica Bruseljske konvencije, so se za razmerjamed Dansko in Slovenijo uporabljala pravila domačega prava (v Sloveniji ZMZPP).1 Vuporabi sta ostali tudi bogata praksa Sodišča Evropske unije in teorija, ki se je razvila včasu uporabe Bruseljske konvencije.

7.1 Uporaba Bruseljske uredbe I

Uredba je vir poenotenja. Skladno z njenim ciljem jo je potrebno razlagati in uporabljati tako, da so njeni učinki enaki v vseh državah članicah.2

Da v nekem danem primeru lahko uporabimo Bruseljsko uredbo I, mora bitikumulativno izpolnjenih šest naslednjih pogojev:

- materialni kriterij, - personalni kriterij, - časovni kriterij, - geografski kriterij, - dodatno pa je potrebno ugotoviti še morebitno prednost drugih aktov pred

uporabo Bruseljske uredbe I ter seveda - kriterij vsebnosti mednarodnega elementa.

Področje delovanja Uredbe je natančno določeno v členu 1 Bruseljske uredbe I, kiopredeljuje materialni kriterij (ratione materiae), kot prvega izmed pogojev zauporabo bruseljskih pravil. Uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, nezajema pa davčnih, carinskih ali upravnih zadev.

Personalni kriterij (ratione personae) je določen v členu 4 Bruseljske uredbe I. Vnjem je namreč določeno, da se v primerih, ko toženec nima stalnega prebivališča v

1 Aleš Galic, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetjein delo, št. 6-7, leto 2005, str. 1119.2 Rajko Knez, Burnost pravnih in dejanskih vprašanj mednarodnih zasebnopravnih razmerij, Podjetje indelo, letnik 2008, št. 7, str.7.

državi članici, pristojnost sodišč vsake države članice določi po nacionalnem pravu tedržave. Za uporabo bruseljskih pravil je torej pomembno stalno prebivališče toženca,pravilo pa se ne uporablja v primeru izključne pristojnosti po členu 22 in dogovorjenepristojnosti po členu 23 Bruseljske uredbe I.

Glede izpolnitve ratione temporis je potrebno opozoriti na časovni kriterij, ki pravtako vpliva na možnost uporabe Bruseljske uredbe I. V zvezi s tem obstajajo štirjerelevantni datumi pričetka uporabe Bruseljske uredbe I, ki se vežejo na vložitev tožbe.3

Eno izmed načel na katerem temelji Bruseljska uredba I, je načelo pravne varnosti inpredvidljivosti.4 Sodišče, ki bo po Bruseljski uredbi I pristojno, bo moralo biti sodiščev eni izmed držav članic Evropske unije, s tem pa bo zagotovljen geografski kriterij.

7.2 Mednarodna pristojnost po Bruseljski uredbi I

Splošno pravilo o mednarodni pristojnosti v Bruseljski uredbi I je določeno v členu 2Bruseljske uredbe I, ki predvideva, da so pravne in fizične osebe tožene pred sodiščidržave, kjer imajo sedež oz. stalno prebivališče. Merilo za ugotavljanje ali ima fizičnaoseba stalno prebivališče v državi članici je v členu 59 Bruseljske uredbe I, ki določa,da sodišče za ugotavljanje stalnega prebivališča v državi članici uporabi svoje notranjepravo. Če ima torej toženec prebivališče v državi pogodbenici, so (kolikor so izpolnjeni tudi drugi kriteriji za uporabo Bruseljske uredbe I) nacionalna pravila o pristojnosti vedno omejena s pravili Bruseljske uredbe I. Po členu 2 Bruseljske uredbe I se splošna pristojnost ravna po toženčevem prebivališču (actor sequitur forum rei).Bruseljska uredba I ureja le mednarodno pristojnost, ne pa tudi krajevne. Krajevnapristojnost se določi po določbah domače zakonodaje.5 V nekaterih primerih padoločbe Bruseljske uredbe I vendarle neposredno določajo tudi krajevno pristojnost,npr. pri potrošniških sporih, pri delovnih sporih in sporih iz zavarovalnih pogodb ter vprimerih izbirnih pristojnosti (člen 5 Bruseljske uredbe I).6 Vendar pa moramopoudariti, da se Bruseljska uredba I ne uporabi za spore brez kakršnegakolimednarodnega elementa, saj urejanje pravil o krajevni pristojnosti niti ni bil namenBruseljske uredbe I.

3 Člen 66 Bruseljske uredbe I.4 Aleš Galic, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje indelo, št. 6-7, leto 2005, str. 1122.5 Aleš Galic, Mednarodna pristojnost za reševanje potrošniških sporov v pravu EU, Mednarodnakonferenca Slovensko pravo in gospodarstvo ob vstopu Slovenije v Evropsko Unijo, Pravna fakulteta vLjubljani, leto 2004, str. 133.6 Aleš Galic, Pristojnost ter priznanje in izvršitev sodb v civilnih in gospodarskih zadevah, Podjetje indelo, št. 6-7, leto 2005, str. 1122.