BushidoKodeks samuraja

Inazo NitobeBUSHIDO: KODEKS SAMURAJA

Prevedel Aleksander Mermal

Urednica Tjaša KoprivecLektura Darinka Lamut

Oblikovanje naslovnice Luka UmekPrelom Nina Ušaj, Maja Čuk

Zbirka SANJE

Izdala in založilaZaložba Sanje, d. o. o.

Alešovčeva 37, 1000 Ljubljana, SlovenijaZanjo Rok Zavrtanik

Izvirni naslov Bushido, the Soul of JapanAvtorjeva verzija, pregledana in razširjena

13. izdaja© Inazo Nitobe, 1908

V slovenskem prevodu © Sanje, 2011Vse pravice pridržane.

Natisnjenih 2000 izvodov.Tiskano v Sloveniji.

Prvi natis, maj 2011

www.sanje.si

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

179.6(520)316.343-058.12(520):174

NITOBE, Inazo Bushido : kodeks samuraja / Inazo Nitobe ; iz angleščine

prevedel Aleksander Mermal. - 1. natis. - Ljubljana : Sanje, 2011

Prevod dela: Bushido, the soul of Japan

ISBN 978-961-274-024-5 (trda vezava)ISBN 978-961-274-025-2 (broš.)

255671296

Inazo Nitobe

BushidoKodeks samuraja

Iz angleščine prevedel Aleksander Mermal

7

Sanje

December 1904

Moj ljubi stric,Tokitoshi Ota,naučil si me spoštovati preteklost in občudovati dejanja samurajev,zato ti posvečam to knjižico.

9

Sanje

Tam čez goro je cesta, a kdor stoji na njej, ji morda ne bi rekel tako,če pa jo vidi od daleč,vidi črto, jasno od vznožja do vrha,prav nič nejasno! Kaj je prelom ali dva,če vidiš cesto od daleč iz pustinje?In kaj če (nova filozofija)so prelomi sami dokaznajpopolnejšega izuma,ki uri oko moža, ga uči vere?

Robert Browning,Bishop Blougram's Apology

11

Sanje

Obstajajo, če lahko tako rečem, tri mogočne sile, ki so se od časa do časa gibale po svetu in dajale odločilen vzgon moralnim občutkom in energijam človeštva. To so sile svobode, religije in časti.

Hallam, Evropa v srednjem veku

13

Sanje

Viteštvo je samo po sebi poezija življenja.Schlegel, Filozofija zgodovine

Kazalo

Predgovor 19

Predgovor k deseti, dopolnjeni izdaji 21

Bushido kot etični sistem 23

Viri bushida 28

Pokončnost ali pravičnost 35

Pogum, zmožnost upati si in potrpeti 38

Dobrosrčnost, občutek zaskrbljenosti za druge 43

Vljudnost 51

Iskrenost ali resnicoljubnost 58

Čast 64

Dolžnost zvestobe 70

Izobrazba in treniranje samuraja 77

Samoobvladovanje 82

Dejanje samomora in dejanje popravljanja krivic 87

Meč, duša samuraja 100

Trening in položaj žensk 104

Vpliv bushida 116

Je bushido še živ? 121

Prihodnost bushida 130

19

Predgovor

Pred kakšnimi desetimi leti sem nekaj dni preživel pod gostoljubno streho priznanega belgijskega jurista, žal že pokojnega M. de Laveleyja, in najin pogovor se je med drugim ustavil pri religiji. »Hočete reči,« me je vprašal častitljivi profesor, »da v vaših šolah nimate verskega pouka?« Ko sem mu odgovoril zanikalno, se je nenadoma začudeno zdrznil in rekel, z glasom, ki ga ne bom zlahka pozabil: »Brez religije? Kako pa potem poučujete moralo?« To vprašanje me je takrat presunilo. Nisem zmogel jasnega odgovora, saj se moralnih načel, ki sem se jih naučil kot otrok, nisem učil v šoli, in šele ko sem začel preučevati razne elemente, ki so oblikovali moj pogled na to, kaj je prav in kaj narobe, sem se zavedel, da jih je vame vdahnil bushido.Neposreden vzrok za tole knjigo so pogosta vprašanja, ki mi jih zastavlja žena o razlogih, zakaj takšne in drugačne ideje in navade prevladujejo na Japonskem.Ob iskanju zadovoljivih odgovorov za M. de Laveleyja in svojo ženo sem ugotovil, da so moralne ideje sodobne Japonske brez razumevanja fevdalizma in bushida1 kot zapečatena knjiga.Po zaslugi prisilnega počitka zaradi daljše bolezni sem lahko za javnost zapisal v zaporedju, kot sledi, nekaj odgovorov, ki sem jih uporabil že doma. To so stvari, ki 1 Bushido; izgovarjava ‘bušido’. Zapis sledi Hepburnovemu pravilu,

da se samoglasnike zapisuje kot v evropskih jezikih in soglasnike, kot je to značilno za angleščino.

20

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

so me jih učili in mi jih povedali v moji mladosti, ko je bil fevdalizem še živ.Ob Lafcadiu Hearnu in gospodu Hughu Fraserju na eni strani in siru Ernestu Satowu in profesorju Chamberlainu na drugi je res težko pisati o Japonski v angleščini. Moja edina prednost je, da lahko zavzamem odnos osebnega zagovornika, medtem ko so lahko našteti ugledni pisci največ zastopniki in odvetniki. Velikokrat sem si mislil: »Ko bi le imel njihov dar jezika, koliko lepše bi lahko predstavil Japonsko!« Pa vendarle, nekdo, ki govori v izposojenem jeziku, bi moral biti hvaležen že samo za to, da je lahko razumljiv. V sestavku sem se trudil predstaviti svoje ideje z vzpore-dnicami iz evropske zgodovine in literature, ker verjamem, da bo to pomagalo tujim bralcem laže razumeti bistvo.Če bi kdo ob mojem omenjanju verskih zadev in verskih delavcev pomislil, da sem žaljiv, upam, da ne bo dvomil o mojem odnosu do krščanstva. Nimam potrpljenja za ekleziastične metode in pristope, ki zamegljujejo Kristusov nauk, kar pa ne velja za nauk sam. Verjamem v vero, ki nam jo je dal On v Novi zavezi, in tudi v zakone, zapisane v srce. Verjamem tudi, da je Bog naredil zavezo, ki bi ji lahko rekli »stara«, z vsemi ljudmi in narodi – Judi in Nejudi, kristjani in pogani. S preostankom svoje teologije pa ne bom utrujal bralstva.Za konec tega predgovora bi se rad zahvalil prijateljici Anni C. Hartsthorne za mnoge koristne predloge in za značilno japonsko oblikovanje naslovnice te knjige.

Inazo NitobeMalvern, Pennsylvania, dvanajsti mesec 1899

21

Predgovor k deseti, dopolnjeni izdaji

Od prve izdaje v Philadelphii pred več kot šestimi leti je imela ta knjižica nepričakovano zgodovino. Japonski ponatis je imel osem izdaj s popravki, in tole je, čeprav v angleščini, torej že deseta popravljena izdaja. Hkrati z njo bosta pri newyorški založniški hiši sinov gospoda Georga H. Putnama izšli še ameriška in angleška izdaja.V tem času je Bushido gospod Dev iz Kandeša prevedel v maratski jezik, gospodična Kaufmann iz Hamburga v nemščino, gospod Hora iz Chicaga v bohemski jezik, Združenje za znanost in življenje v Lembergu v poljski jezik (čeprav so to poljsko izdajo cenzurirale ruske oblasti). Pravkar se prevaja v norveščino in francoščino. Razmišlja se o kitajskem prevodu. Ruski oficir, ki je trenutno v zaporu na Japonskem, ima za tisk pripravljen rokopis v ruščini. Delno je bil predstavljen ogrski javnosti in podroben pregled, skoraj kritika, je bil objavljen v japonščini. V pomoč mlajšim bralcem je šolske zapiske sestavil moj prijatelj, gospod H. Sakurai, ki sem mu dolžen tudi za pomoč na mnogih drugih področjih.V izredno zadovoljstvo mi je, da je moje skromno delo našlo bralce v zelo raznolikih krogih, kar kaže na to, da je ta snov zanimiva mnogim. Še najbolj v čast mi je novica, ki me je dosegla iz uradnih krogov, namreč

22

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

da je predsednik Roosevelt počastil knjigo s tem, da jo je prebral in nekaj ducatov izvodov razdelil med svoje prijatelje.Pri popravkih in dodatkih za to izdajo sem se večinoma omejil na konkretne primere. Še vedno in nenehno obžalujem, da ne morem dodati poglavja o filialnem spoštovanju, ki je eno od dveh koles kočije japonske etike – drugo je zvestoba. Moja nesposobnost ne izhaja iz nepoznavanja, temveč iz mojega lastnega nepoznavanja zahodnjaškega odnosa do te vrline, zaradi česar ne morem najti vzporednic, ki bi se mi zdele zadovoljive. Upam, da bom lahko nekoč povedal več o tej in drugih temah. Vse, o čemer sem pisal na teh straneh, bi lahko razširil in dodal več diskusije, vendar se v tem trenutku ne čutim kompetentnega podaljšati to knjigo.Ta predgovor bi bil nepopoln in nepošten brez omembe dolga, ki ga imam do žene, ker je brala knjigo pred prvo izdajo, ker mi je pomagala s predlogi in ker me je ves čas spodbujala.

N.Kyoto,dvaindvajseti v petem mesecu 1905

23

Bushido kot etični sistem

Viteštvo je cvet, ki domuje na japonski zemlji prav tako kot njen simbol, češnjev cvet; pa tudi posušen primerek v herbariju naše zgodovine ni. Še vedno je med nami v svoji moči in lepoti, in četudi ne zavzema vidne oblike, vseeno daje okus našemu moralnemu ozračju in nam daje vedeti, da smo še vedno pod njegovim močnim vplivom. Družbene razmere, ki so ga porodile in vzdrževale, so že zdavnaj minile, a prav tako kot zvezde, ki jih ni več, še vedno sijejo s svojimi žarki na nas; tudi luč viteštva, otroka fevdalizma, ki je preživel obdobje, ki ga je porodilo, še vedno osvetljuje našo moralno pot. V veselje mi je razmišljati o tej temi v jeziku Burka, ki je izrekel dobro znano ganljivo žalnico ob spregledanih parah evropskega prototipa viteštva.Žalostno pomanjkanje informacij o Daljnem vzhodu dokazuje, da se celo tako načitan učenjak, kot je dr. George Miller, ni obotavljal trditi, da viteštvo ali karkoli podobnega ni obstajalo med starodavnimi narodi ali med modernimi orientalci.2 To neznanje pa je tudi oprostljivo, saj je tretja izdaja doktorjevega dela izšla isto leto, ko je komodor Perry trkal na vrata

2 History Philosophically Illustrated, (3. izdaja, 1853), 2. knjiga, str. 2.

24

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

našega izolacionizma. Več kot desetletje kasneje, v času, ko je bil naš fevdalizem v zadnjih vzdihljajih, je Karl Marx v svojem Kapitalu opozoril bralce na neobičajno prednost preučevanja družbenih in političnih inštitucij fevdalizma, ki je preživel le še na Japonskem. Tudi sam vabim zahodnega študenta zgodovine in etike, da preuči viteštvo v sodobni Japonski.Čeprav zveni vabljivo primerjati evropski in japonski fevdalizem in viteštvo, ni namen te knjige, da bi se podrobneje spuščala v to. Moj namen je opisati naslednje: prvič, izvor in vire našega viteštva, drugič, njegov značaj in nauke, tretjič, njegov vpliv na splošno ljudstvo in četrtič, nadaljevanje in trajnost njegovega vpliva. Prve točke se bom dotaknil samo na kratko, saj bi moral sicer bralca popeljati po vijugastih poteh naše nacionalne zgodovine, drugo točko bom obravnaval na dolgo, saj je najverjetneje zanimiva za študente mednarodne etike in primerjalne etike naših načinov mišljenja in delovanja, preostalo bo obravnavno ob strani.Japonska beseda, za katero sem na grobo uporabil besedo viteštvo, je v izvirniku bolj ekspresivna kot »konjeništvo«. Bu-shi-do dobesedno pomeni vojaško-vitez-način, način, kako bi se bojevniški plemiči morali obnašati v vsakdanjem življenju in tudi pri svojem poklicu, povedano drugače »pravila viteštva«, noblesse oblige bojevniške kaste. Zdaj ko sem pojasnil dobesedni pomen besede, si jo lahko privoščim rabiti v izvirniku. Raba izvirnega izraza je priporočljiva tudi zato, ker mora tako ozko omejena in unikatna snov, ki obsega tako enkratno in lokalno stanje duha in značaja, nositi

25

Sanje

vidno oznako svoje neponovljivosti. Poleg tega imajo nekatere besede o značilnostih rase zgovorno nacionalno barvo zvoka, da jim lahko še najboljši prevajalci komaj naredijo pravico, če ne kar krivice. Kdo lahko v prevodu izboljša pomen nemške besede Gemüth? Kdo ne čuti razlike med tako zelo sorodnima izrazoma, kot sta angleški gentleman in francoski gentilhomme?Bushido je torej kodeks moralnih načel, ki so se jih vitezi morali držati ali so bili v njih izučeni. To ni pisan kodeks, sestoji v najboljšem primeru iz nekaj maksim, ki so se prenašale od ust do ust ali so prišle izpod peresa kakšnega znanega bojevnika ali modreca. Še pogosteje pa je to kodeks, ki ni izrečen ali zapisan, marveč ima toliko mogočnejšo potrditev v dejanjih, in zakon, vklesan v mesene plošče srca. Ni bil snovan v enem samem umu, najsibo še tako sposoben, niti po življenju ene same osebnosti, najsibo še tako znana. Bil je organska rast desetletij, stoletij bojevniškega poklica. Morda bi lahko rekli, da v zgodovini etike zavzema enak položaj kot angleška ustava v zgodovini politike, a se obenem ne more v ničemer primerjati z Magno carto ali njenim členom o habeas corpusu. Res je, da so bili v zgodnjem 17. stoletju razglašeni Vojaški statuti (Buke hatto), a je njihovih trinajst kratkih členov obravnavalo večinoma poroke, gradove, zavezništva itd., didaktičnih pravil pa so se komajda dotaknili. Tako ne moremo s prstom pokazati na katerikoli čas in kraj in reči: tu se je vse začelo. Ker se je bushido v fevdalizmu prvič zavedel samega sebe, ga lahko časovno identificiramo z njim. A fevdalizem sam po sebi je stkan iz mnogih niti in bushido ni nič drugačen. Kot lahko za politične inštitucije fevdalizma v

26

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

Angliji rečemo, da izhajajo iz časa normanskih osvajanj, tako lahko za Japonsko rečemo, da je vzpon fevdalizma sočasen s prihodom Yoritoma v poznem 12. stoletju. A kot lahko v Angliji najdemo socialne elemente fevdalizma že veliko pred Viljemom Osvajalcem, tako so bila tudi na Japonskem semena fevdalizma že veliko pred obdobjem, ki sem ga omenil.Tudi na Japonskem je podobno kot v Evropi po formalni vzpostavitvi fevdalizma sam od sebe v ospredje stopil razred bojevnikov. Ti so se imenovali samuraji, kar pomeni dobesedno stražarji ali sluge, prav tako kot staroangleška beseda cniht (knecht, knight). Po značaju so bili podobni soldurii, za katere je Cezar omenil, da obstajajo v Akvitaniji, ali comitati, za katere je Tacit zapisal, da so v njegovem času sledili germanskim poglavarjem, ali če potegnem še kasnejšo vzporednico, kot milites medii, o katerih lahko beremo v zgodovini srednjeveške Evrope. V vsakdanji rabi je bila tudi kitajsko-japonska beseda bu-ke ali bu-shi (vojskujoči se vitezi). Bili so privilegiran razred in izvorno so morali biti grob tip ljudi, ki jim je bilo vojskovanje osnovni poklic. Ta razred je bil v dolgih letih nenehnih bojev po naravni poti rekrutiran izmed najmoža-tejših in najbolj pustolovskih bojevnikov. Ves ta čas je potekal proces eliminacije, plašni in nemočni so bili izločeni in ostala je samo, če si sposodim Emersonove besede, »groba rasa, vsi možati, z grozno močjo«, ki je oblikovala družine in člane vrste samurajev. Deležni so bili velike časti, velikih privilegijev in seveda s tem tudi velike odgovornosti in kmalu so začutili potrebo po skupnem standardu obnašanja, še posebej ker so bili

27

Sanje

kar naprej v sporih med sabo in so pripadali različnim klanom. Tako kot zdravniki tekmovalnost med seboj omejujejo s stanovsko obzirnostjo in odvetniki sedijo v častnih sodiščih ob primerih prekrškov etikete, morajo tudi bojevniki imeti sredstvo za dokončno ocenjevanje svojih prekrškov. Pošten boj! Koliko zametkov morale se skriva v tem primitivnem občutku divjakov in otrok. Mar ni to izvor vseh vojaških in civilnih vrlin? Nasmihamo se fantovski želji (kot da bi jo sami že prerasli!) malega Britanca, Toma Browna, da »pusti za sabo ime moža, ki ni nikoli pretepel manjšega od sebe in nikoli zbežal od večjega«. Pa vendar, komu ni jasno, da je ta želja temelj, na katerem se lahko postavi moralna struktura ogromnih dimenzij? Mar ne bi mogel iti celo tako daleč, da bi lahko rekel, da še celo najbolj krotka in najbolj miroljubna religija stoji za tem načelom? Tomova želja je osnova, na kateri v veliki meri stoji veličina Anglije, in ne bomo potrebovali dolgo, da bomo odkrili, da bushido ne stoji na nič manjšem piedestalu. Če je bojevanje samo po sebi, pa naj bo ofenzivno ali defenzivno, kot pravilno ugotavljajo Quakerji, nasilno in zgrešeno, lahko še vedno rečemo z Lessingom: »Vemo, iz katerih zmot izvira naša krepost.«3 »Potuhnjenci« in »strahopetci« sta

3 Ruskin je bil eden najmilejših in najbolj miroljubnih ljudi, ki so kdaj živeli. Vseeno pa je verjel v vojno z vso vročico oboževalca telesnih napo-rov. »Ko vam rečem,« pravi v Crown of the Wild Olive, »da je vojna osno-va vseh umetnosti, mislim s tem tudi, da je osnova vseh visokih kreposti in sposobnosti človeštva. Nenavadno mi je bilo to odkriti in groza me je tega, pa vendar ugotavljam, da tega ni mogoče zanikati. Ugotavljam torej, da so vsi veliki narodi spoznali resnico v besedah in moč v misli med vojnami, da jih je vojna hranila in mir stradal, da jih je vojna učila in mir zavajal, da jih je vojna trenirala in mir prevaral, skratka: da so se v vojni rojevali in v miru umirali.«

28

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

dve izmed najhujših zmerljivk za ljudi zdrave, preproste narave. Otroštvo se začne s tem nazorom, in prav tako viteštvo, a ko življenje zraste in postanejo odnosi v njem mnogostranski, ta zgodnja vera išče utrditev višje avtoritete in bolj racionalne vire za lastno zadostitev, zadovoljitev in razvoj. Kako daleč od idealov viteštva bi bila resničnost, če bi vojaštvo delovalo sámo, brez višje moralne podpore! V Evropi je bilo krščanstvo za potrebe viteštva razlagano na temu primeren način, pa ga je kljub temu navdihnilo s spiritualnimi podatki. »Religija, vojna in slava so bile tri duše popolnega krščanskega viteza,« je rekel Lamartine. Na Japonskem so bili različni

viri bushida,

med katerimi bi lahko začel z budizmom. Ta je ponujal občutek mirnega zaupanja v Usodo, tiho podrejenost neizbežnemu, stoičen pristop k nevarnosti in nesreči, tisto značilno zaničevanje življenja in prijateljstvo s smrtjo. Ko je znan učitelj mečevanja videl svojega učenca obvladati vse, kar mu je lahko ponudil v svoji umetnosti, mu je povedal: »Od tod naprej te ne morem več učiti, moji nauki se morajo umakniti naukom zena.« Zen je japonski ekvivalent indijske dhyâne, ki »predstavlja

29

Sanje

človekov napor z meditacijo doseči področja mišljenja, ki so nad obsegom ustnega izražanja.«4 Zen se izvaja s kontemplacijo, njegov namen, kolikor ga razumem jaz, je biti seznanjen z načelom, ki je za vsem, in če je mogoče, spoznati sam Absolut ter tako samega sebe postaviti v sozvočje s tem Absolutom. Iz te definicije je razvidno, da je to več kot le dogma ali sekta, in komurkoli uspe spoznati Absolut, ta se dvigne nad vsakodnevne stvari in se zbudi v poznavanju »novih nebes in nove zemlje«.Tistega, česar ni poznal budizem, je imel v izobilju šintoizem. Takšne zvestobe vladarju, takšnega spoštovanja do spominov na prednike, takšne filialne pietete, kot so vpleteni v doktrine šinta, ni nikjer drugje in ti so omogočali pasivnost sicer arogantnemu značaju samuraja. V ideologiji šinta ni prostora za »izvirni greh«. Nasprotno, šinto verjame v prirojeno dobrino in božjeliko čistost človeške duše, ki jo obožujejo kot aditon, iz katerega so razglašena božanska razodetja. Vsi opazijo, da imajo šintoistična svetišča sumljivo malo predmetov in orodij čaščenja in da je nepogrešljiv del opreme neokrašeno ogledalo, obešeno v notranjem zavetju svetišča. Tega predmeta ni težko pojasniti: predstavlja človeško srce, ki kadar je umirjeno in čisto odseva podobo Božjega. Ko torej stojiš tu v čaščenju, vidiš v gladki površini ogledala svojo lastno podobo, in čaščenje samo je enakovredno staremu delfičnemu izreku: Poznaj samega sebe. A poznavanje samega sebe niti v grški niti v japonski tradiciji ne pomeni

4 Lafcadio Hearn, Exotics and Retrospectives, str. 84.

30

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

poznavanja fizičnega dela človeka, se pravi njegove anatomije ali psihofizike – znanje mora biti moralne vrste, vpogled v našo moralno naravo. Mommsen je, ko je primerjal Grke in Rimljane, rekel, da so prvi med čaščenjem dvignili oči k nebu, saj je bila zanje molitev kontemplacija, drugi pa so si pokrili glavo z blagom, saj je bila njihova molitev refleksija. V osnovi je, kot v rimski zasnovi religije, naša refleksija prinesla v ospredje ne toliko moralno kot nacionalno zavest posameznika. Čaščenje narave je našo deželo prineslo v srčiko naše duše in čaščenje prednikov je s sledenjem družinskim vezem naredilo cesarsko družino za ultimativen izvor celotnega naroda. Za nas je naša dežela več kot zemlja in prst, iz katere se lahko koplje zlato ali na kateri se lahko goji žito – za nas je sveto bivališče bogov, duhov naših prednikov; za nas je cesar več kot le vrhovni skrbnik Rechtsstaata ali celo zaščitnik Culturstaata – cesar je utelešeni predstavnik Nebes na zemlji, v svoji osebi predstavlja nebeško moč in milost. Če angleška kraljeva družina, kot pravi M. Boutmy,5 »ni samo odsev avtoritete, ampak izvor in simbol nacionalne enosti« – v to tudi sam verjamem – lahko to trdimo za japonsko cesarsko družino dvakrat, trikrat bolj.Načela šintoizma krijejo dve prevladujoči lastnosti čustvenega življenja naše rase – patriotizem in lojalnost. Arthur May Knapp zelo dobro pove: »V hebrejski literaturi je velikokrat težko razločiti, ali pisec govori o Bogu ali občestvu, nebesih ali Jeruzalemu, Mesiji ali narodu samem.«6 Podobno zmedo je mogoče zaslediti

5 The English People, str. 188.6 Feudal and Modern Japan, prva knjiga, str. 183.

31

Sanje

v nomenklaturi naše nacionalne vere. Uporabil sem izraz zmeda, ker bo zaradi svoje verbalne nejasnosti tako videti logičnemu intelektu, a vendar se šintoizem, ogrodje naših nacionalnih instinktov in rasnih čustev, nikoli ne pretvarja, da je sistematična filozofija ali racionalna teologija. Ta religija – ali pa je vendarle pravilneje reči rasna čustva, ki jih ta religija izraža? – je dodobra prežela bushido z lojalnostjo do vladarja in ljubeznijo do dežele. To dvoje je bolj vzgib kot doktrina, saj je šintoizem, drugače kot srednjeveška krščanska cerkev, svojim vernikom predpisoval komaj kaj credenda, obenem pa jim je preskrbel preprosto razumljive in enostavne agenda.Ko pa govorimo strogo o etičnih naukih, so bili najbogatejši vir v bushidu zapisi Konfucija. Njegov zagovor petih moralnih načel med gospodarjem in služabnikom (se pravi med vladajočim in tistim, ki se mu vlada), očetom in sinom, možem in ženo, starejšim in mlajšim bratom ter med prijateljema je bil samo potrditev tega, kar je naš rasni instinkt prepoznaval, še preden so Konfucijevi zapisi prišli k nam iz Kitajske. Miren, dobrodušen in svetovljanski značaj njegovih politično-etičnih osnov je bil še posebej pogodu samurajem, ki so tvorili vladajoči sloj. Njegov aristo-kratski in konzervativen ton je bil še posebej primeren za te vojaške državnike. Poleg Konfucija je tudi Mencij imel velik vpliv na bushido. Njegove močne in velikokrat precej demokratične teorije so bile še posebej privlačne istomislečim nravem, veljale pa so celo za nevarne in subverzivne obstoječemu socialnemu redu, zato jih je dolgo časa spremljalo neodobravanje. Kljub

32

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

temu so besede tega mojstra našle stalno domovanje v srcu samurajev.Zapisi Konfucija in Mencija so bili osnovni šolski teksti za mlade in najvišja avtoriteta v debatah starejših. A ni bilo dovolj, če si bil samo seznanjen s klasikami teh dveh modrecev. Dobro znan pregovor se norčuje iz moža, ki Konfucija pozna samo intelektualno – je sicer načitan, a neuk Konfucijevih Analektov. Tipičen samuraj si o načitancu misli, da je bedak, ki smrdi po knjigah. Drugi bo učenjaštvo primerjal z neprijetno smrdečo zelenjavo, ki jo je treba pošteno prevreti, preden se jo lahko poje. Mož, ki je bral nekaj malega, bo po malem pedanten, in mož, ki je prebral veliko, bo zelo pedanten, oba pa sta enako neprijetna. S tem je mišljeno, da lahko znanju zares rečemo znanje, šele ko ga je vsrkal um bralca in ko se kaže v njegovem značaju. Intelektualne specialiste so imeli samuraji za stroje. Intelekt je bil podrejen etičnim čustvom. Človek in vesolje sta bila duševno in etično enakovredna. Bushido se ne bi strinjal s Huxleyjem, češ da je kozmični proces nemoralen.Za bushido je bilo znanje samo po sebi malo vredno. Ni bilo učenja zavoljo učenja samega, ampak kot pot k modrosti. Tako je bil nekdo, ki tega cilja ni dosegel, komaj kaj več kot priročen stroj, ki lahko na ukaz bljuva pesmi in maksime. Znanje je bilo torej razumljeno kot enakovredno praktični rabi tega v življenju, in ta sokratski nauk je našel največjega zagovornika v kitajskem filozofu Wan Yangmingu, ki se ni nikoli naveličal ponavljati: »Vedeti in ukrepati ni isto.«Naj si tukaj, ko sem ravno pri tem modrecu, ki je močno vplival na nekatere najplemenitejše tipe bushijev, dovolim

33

Sanje

malo odmika od prvotne teme. Zahodni bralci bodo v njegovih zapisih zlahka prepoznali veliko vzporednic z Novo zavezo. Če prezremo izraze, ki so seveda pri obeh različni, izraža odsek »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo« misel, ki jo lahko najdemo na skoraj vsaki strani Wan Yangmingovih zapisov. Njegov japonski učenec7 pravi: »Gospod nebes in zemlje, vseh živih bitij, ki živi v srcu človeka, postane njegov um (kokoro), tako je um živo bitje, vedno razsvetljen.« In drugje: »Dušna luč našega osnovnega bitja je čista in nanjo ne vpliva volja človeka. Samodejno se ustvarja v našem umu in nam kaže, kaj je prav in kaj narobe: reče se ji zavest; to je luč, ki prihaja od boga v nebesih.« Kako zelo zvenijo te besede kot zapisi Isaaca Penningtona in drugih filozofskih mistikov! Sam mislim, da je bil japonski um, kot je izražen v preprostih načelih šintoizma, še posebej odprt za Yangmingova pravila. Svoj nauk o nezmotljivi zavesti je prenesel do ekstremnega transcendentalizma in ji pripisal sposobnost zaznavanja ne le razlike med dobrim in zlom, ampak celo narave fizičnih dejstev in fizičnih pojavov. V idealizmu je šel tako daleč, če ne celo dlje, kot Berkeley in Fichte, in zanikal obstoj človeku nerazumnega. Četudi je imel njegov sistem vse zmote, ki se jih pripisuje solipsizmu, je bil učinkovit zaradi močnega prepričanja in njegove moralne podlage pri razvijanju individualnosti in ravnodušnosti značaja ne moremo zanemariti.Glavnih načel bushida, pa naj so prihajala od koderkoli, je bilo torej malo in bila so preprosta. Četudi jih je bilo malo in so bila preprosta, pa so bila dovolj, da so

7 Miwa Shissai.

34

Inazo Nitobe Bushido: Kodeks samuraja

poskrbela za varen potek življenja celo skozi najmanj varne dni najbolj nemirnega obdobja zgodovine našega naroda. Prizemljen, nezapleten značaj naših bojevniških prednikov je dobival dovolj hrane za dušo iz množice običajnih in razdrobljenih naukov, lahko bi rekli, da so jih pobirali z glavnih in stranskih cest starih naukov in zaradi zahtev časa iz teh pobranih delcev sestavili nov in unikaten tip možatosti. Francoski modrec ostrega uma M. de la Mazelière je takole povzel svoje videnje 16. stoletja: »Proti sredini 16. stoletja je vladala na Japonskem popolna zmeda – pri vladanju, v družbi, v cerkvi. A državljanske vojne, povratek k barbarstvu, nuja po lastnem izvajanju pravice – ti dejavniki so oblikovali može, ki so bili podobni tistim Italijanom iz 16. stoletja, pri katerih Taine hvali 'krepko pobudo, navado hitrih odločitev in obupanih podvigov, véliko sposobnost ukrepanja in trpljenja'. Na Japonskem so kot v Italiji 'grobe navade srednjega veka iz moža naredile vrhunsko žival, popolnoma vojaško in popolnoma odporno'. Zato lahko prav v 16. stoletju najbolje vidimo osnovno kakovost japonske rase, veliko raznolikost med umi (esprit) in tudi temperamenti. Medtem ko se v Indiji in celo na Kitajskem ljudje očitno v glavnem razlikujejo po stopnji energije in inteligence, se na Japonskem razlikujejo tudi po izvirnosti značaja. Individualnost pa je značilnost superiornih ras in že razvitih civilizacij. Če uporabimo primerjavo, ki jo je imel rad Nietzsche, bi lahko rekli, da pomeni v Aziji govoriti o človeštvu govoriti o azijskih prostranstvih; na Japonskem in v Evropi pa človeštvo bolj kot karkoli drugega predstavljajo gorovja.«

35

Sanje

Obrnimo se zdaj h glavnim značilnostim ljudi, o katerih piše M. de la Mazelière. Začel bom s

pokončnostjo ali pravičnostjo,

najočitnejšim načelom v kodeksu samuraja. Nič mu ni bolj gnusno, kot so potuhnjena dejanja in nepoštenost. Zavedanje o tem, kaj je pokončnost, je lahko zgrešeno, lahko je preveč ozkogledno. Znan bushi jo je razložil kot moč odločenosti: »Pokončnost je moč, da se odločiš za dejanje glede na razum in brez obotavljanja – umreti, ko je prav umreti, in napasti, ko je prav napasti.« Nekdo drug govori o njej drugače: »Pokončnost je kot okostje, ki daje trdnost in postavnost. Prav tako kot brez kosti glava ne more obstati na vrhu hrbtenice, kot se brez njih ne morejo gibati roke ali stati noge, sta brez pokončnosti tudi talent in učenje premalo, da bi iz človeka naredila samuraja. Z njo pa je vsakršno pomanjkanje dosežkov brezpredmetno.« Mencij pravi, da je Dobrosrčnost človekov razum in Pokončnost ali Pravičnost njegova pot. »Kako obžalovanja vredno je,« je vzkliknil, »če kdo zanemarja to pot in ji ne sledi ali izgubi razum in ne ve, kako ga spet najti! Ko ljudje izgubijo perutnino ali psa, jih grejo poiskat, ko pa izgubijo razum, ne vedo, da