SKUPAJ ZA VARNOST Uvod v Nato. · uničevanje in terorizem, ne poznajo meja, kar pomeni, da mora biti Nato sposoben tudi za napotitev in samostojno delovanje sil na velikih razdaljah,

SKUPAJ ZA VARNOST Uvod v Nato.


Str. 04 | UvodStr. 06 | Odgovor na sprememboStr. 14 | Pomemben akter v kriznih situacijahStr. 22 | Sklepanje novih partnerstevStr. 28 | Zavzemanje za politiko odprtih vratStr. 30 | Nove zmogljivosti za nove grožnjeStr. 32 | Dinamika organizacijeStr. 35 | Pogled v prihodnost

Str. 04 | Uvod

Od svojega nastanka pred več kot pol stoletja sta se tako zavezništvo kot svet nasploh razvijala na način, ki ga ustanovitelji Nata niso mogli predvideti.

Stalne spremembe strateškega okolja narekujejo vedno hitrejše preoblikovanje Nata, ki se zdaj ukvarja s širšim spektrom varnostnih izzivov kot v preteklosti in mora zaščititi svoje prebivalce doma in v tujini. Grožnje, kot so širjenje orožja za množično uničevanje in terorizem, ne poznajo meja, kar pomeni, da mora biti Nato sposoben tudi za napotitev in samostojno delovanje sil na velikih razdaljah, na primer v Afganistanu. Obenem pa razvija potrebna sredstva in zmogljivosti, da se bo lahko odzval na te nove zahteve ter prispeval k mednarodnim prizadevanjem, namenjenim tem številnim izzivom.

Čeprav se narava groženj, s katerimi se ubadajo države članice, in način, kako jih Nato obvladuje, spreminjata, ostajajo temeljna načela sodelovanja znotraj zavezništva zvesta Washingtonski pogodbi. Načelo kolektivne obrambe je temelj ustanovne pogodbe in ostaja edinstveno in trajno načelo, ki članice povezuje in jih obvezuje k medsebojni zaščiti. Nato zagotavlja politično-vojaški okvir za obvladovanje varnostnih izzivov, ki povezuje evropske in severnoameriške interese ter si prizadeva vzpostaviti varnost na podlagi razumevanja in sodelovanja v dobro prihodnjih generacij.


Severnoatlantsko zavezništvo

Uvod | Str. 05

V tej publikaciji so omembe Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije označene z zvezdico (*), ki se na-naša na naslednjo opombo pod črto: „Turčija priznava Republiko Makedonijo z njenim ustavnim imenom.“

Odgovor na spremembo

Str. 06 | Odgovor na spremembo

Leta 1949, ko so se ideološka razhajanja med Vzho-dom in Zahodom vedno bolj poglabljala, je dvanajst držav na obeh straneh Atlantika ustanovilo Organi-zacijo Severnoatlantske pogodbe. Prvotni namen zavezništva je bil skleniti pakt o medsebojni pomoči za primer, da bi Sovjetska zveza hotela razširiti svoj nadzor nad Vzhodno Evropo še na preostale predele Evrope.

Začetki zavezništva

1961

po

stavi

tev

Berli

nske

ga zi

du

1949

podp

is W

ashi

ngto

nske

pog

odbe

4. a

prila

Odgovor na spremembo | Str. 07

Takrat si Evropa še ni opomogla od opustošenja, ki ga je povzročila druga svetovna vojna. Vendar pa je med letoma 1947 in 1952 Marshallov načrt, ki so ga financirale ZDA, zagotovil sredstva za stabilizacijo gospodarstva v zahodnoevropskih državah. Nato je dopolnjeval to vlogo tako, da se je zavezal h kolektivni obrambi in pomagal pri ohranjanju varnega okolja za razvoj demokracije in gospodarske rasti. Po besedah tedanjega predsednika ZDA Harryja S. Trumana sta bila Marshallov načrt in Nato „dve polovici istega oreha“.

“Zahodna Evropa in Severna Amerika sta z zavezništvom dosegli večjo stopnjo stabilnosti kot kdaj koli prej”

Zdelo se je, da so mednarodni dogodki, ki so se zvrstili do zgodnjih petdesetih let in dosegli vrhunec z izbruhom korejske vojne, potrdili strahove Zahoda glede ekspanzionističnih apetitov Sovjetske zveze. Države članice Nata so temu primerno okrepile svoja prizadevanja za razvoj vojaških in civilnih struktur, potrebnih za udejanjanje zaveze o skupni obrambi. Prisotnost severnoameriških sil na evropskih tleh na prošnjo evropskih vlad je pomagala odvračati sovjetsko agresijo. Poleg tega se je sčasoma povečalo tudi število članic zavezništva.

Zahodna Evropa in Severna Amerika sta z zavezništvom dosegli večjo stopnjo stabilnosti kot kdaj koli prej in ustvarili temelje evropskega gospodarskega sodelovanja in povezovanja. Na začetku devetdesetih let, po koncu hladne vojne, je zavezništvo aktivno prispevalo k premagovanju delitve med Vzhodom in Zahodom, saj je ponudilo roko nekdanjim sovražnikom in si prizadevalo za skupni pristop k varnosti.


Med hladno vojno sta bila Natova vlogo in namen jasno določena zaradi grožnje, ki jo je predstavljala Sovjetska zveza. V začetku devetdesetih let je Var-šavski pakt propadel, Sovjetska zveza pa je razpadla. Ker tradicionalnih nasprotnikov ni bilo več, so nekate-ri menili, da zaradi tega ni več potrebe po Natu in da se obrambni izdatki in investicije v oborožene sile v prihodnje lahko drastično zmanjšajo.

Konec hladne vojne1989

pade

c Be

rlins

kega

zidu


Številne Natove zaveznice so začele zmanjševati svoje obrambne izdatke, nekatere med njimi celo za 25 odstotkov. Vendar pa se je kmalu pokazalo, da je konec hladne vojne morda res odpravil grožnjo vojaške invazije, zato pa se je v nekaterih delih Evrope povečala nestabilnost. V nekdanji Jugoslaviji in v nekaterih predelih nekdanje Sovjetske zveze je izbruhnila vrsta regionalnih konfliktov. Slednje so pogosto podžigale etnične napetosti, in obstajala je nevarnost, da se bodo razširili.

“ohraniti mir in stabilnost v Evropi in preprečiti eskalacijo regionalnih napetosti”

Nova situacija je zahtevala nove oblike političnega in vojaškega sodelovanja, da bi ohranili mir in stabil-nost v Evropi in preprečili eskalacijo regionalnih napetosti. Zato je Nato navezal institucionalne odnose z nekdanjimi nasprotniki in ustvaril nove mehanizme sodelovanja. Poleg tega so v Natu izvedli velike notranje reforme, katerih cilj je bil preoblikovanje vojaških struktur in zmogljivosti na tak način, da bi bile članice ne samo kos novim nalogam, kot so krizno upravljanje, operacije ohranjanja miru in operacije v podporo miru, ampak da bi lahko tudi ohranjale nenehno sposobnost opravljanja temeljnih obrambnih nalog. Kot odgovor na te varnostne izzive je Nato ne le ostal trdno povezano zavezništvo, odgovorno za kolektivno obrambo, pač pa je postal tudi središče partnerstva kulturno različnih držav, ki tesno sodelu-jejo na širšem področju varnosti.

1995

Nat

o za

čne

s prv

o op

erac

ijo

krizn

ega

upra

vlja

nja

© M

OD

UK

9/11


Strateški koncept, ki so ga sprejeli na srečanju na vrhu v Washingtonu, je prihodnje grožnje opisal kot „večstranske in pogosto težko predvidljive“, ter namenil posebno pozornost grožnji zaradi širjenja orožja za množično uničevanje in njegovih nosilcev. Poleg tega je bilo iz njega jasno razvidno, da lahko na varnostne interese zavezništva vplivajo tudi druge nevarnosti širšega spektra, kot so teroristična dejanja, sabotaže in organiziran kriminal ter motnje oskrbe z življenjsko pomembnimi dobrinami.

Dogodki so kmalu potrdili daljnovidnost zaveznic. 11. septembra 2001 so teroristi uporabili potniška letala kot orožje za množično uničevanje ciljev v Združenih državah. Šokantna brutalnost napadov in sredstva, ki so jih zanje uporabili, so razgalili ranljivost odprtih in demokratičnih družb za nove oblike asimetričnega vojskovanja. Naslednji dan so zaveznice v znak solidarnosti aktivirale 5. člen Washingtonske pogodbe, določbo o Natovi kolektivni obrambi, in s tem potrdile, da napad na eno ali več držav članic pomeni napad na vse.

11. september

Nato prvič v svoji zgodovini aktivira

5. člen

2001

obse

žni

tero

ristič

ni n

apad

i v N

ew

York

u in

Was

hing

tonu


Zavezništvo je posledično sprejelo ukrepe v podporo Združenim državam. V hitri akciji je v začetku oktobra v vzhodno Sredozemlje napotilo plovila, ki so imela nalogo vkrcati se na ladje, osumljene terorističnih dejavnosti, in jih preiskati. Ta napotitev traja še danes v obliki operacije Active Endeavour, ki sedaj obsega celotno Sredozemlje. Poleg tega so posamezne zaveznice v okviru sprejetih ukrepov napotile svoje sile v Afganistan v podporo operaciji pod vodstvom ZDA proti Al Kaidi, teroristični skupini, odgovorni za napade 11. septembra, in Talibanom, režimu, ki jo podpira. Zavezništvo od avgusta 2003 vodi operacijo ohranjanja miru z Mednarodnimi silami za varnostno pomoč.

Napadom 11. septembra so sledili še drugi napadi na ozemlje zavezništva, sicer manjšega obsega, vendar nič manj zlonamerni. Ti in ostali incidenti drugod so Natovim voditeljem potrdili pomen številnih spoznanj, ki so se izoblikovala skozi daljše obdobje.

Pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic v Evropi ali Severni Ameriki šteje za napad na vse pogodbenice, in zaradi tega soglašajo, da bo v primeru takega oboroženega napada vsaka od njih ob uresničevanju pravice do individualne ali kolektivne samoobrambe, ki jo priznava 51. člen Ustanovne listine Združenih narodov, pomagala tako napadeni pogodbenici ali pogodbenicam s takojšnjim individualnim in z drugimi pogodbenicami dogovorjenim ukrepanjem, ki se ji zdi potrebno, vključno z uporabo oborožene

sile, da se ponovno vzpostavi in ohranja varnost severnoatlantskega območja.

Vsak tak oborožen napad in vsi posledično sprejeti ukrepi se takoj sporočijo Varnostnemu svetu. Taki ukrepi prenehajo, ko Varnostni svet ukrene, kar je potrebno za ponovno vzpostavitev in ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.

5. člen


Prvič, grožnje čezatlantski skupnosti v 21. stoletju bodo vedno bolj asimetrične, namesto neodvisnih vojska nacionalnih držav pa bodo za njimi stale poddržavne skupine. Da bi se jim vojske zaveznic lahko zoperstavile, morajo izboljšati svojo sposobnost napotitve, premičnost in učinkovitost.

Drugič, te grožnje lahko izvirajo iz območja, ki presega evroatlantski prostor. Zato mora Nato postati zavezništvo s svetovnimi partnerji, ki se zaveda, da se je z nevarnostmi treba soočiti tam, kjer so nastale.

In končno, Nato se tem nevarnostim ne more zoperstaviti sam. Čezatlantsko zavezništvo si mora prizadevati za razvoj celostnih političnih, gospodarskih in vojaških rešitev v sodelovanju z nevladnimi in mednarodnimi organizacijami, kot so Združeni narodi, Evropska unija ter

Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi. Le tak pristop omogoča obravnavo gospodarskih, političnih in ideoloških korenin konflikta.

Upoštevajoč te dejavnike so Natovi voditelji ponovno pregledali dejavnosti in delovne postopke zavezništva. Rezultat tega pregleda so bile številne pobude, med njimi tudi:

“prizadevati si za razvoj celostnih političnih, gospodarskih in vojaških rešitev”

oblikovanje Natovih odzivnih sil – tehnološko naprednih, prožnih, premičnih, interoperabilnih in vzdr-žljivih sil s kopenskimi, pomorskimi in zračnimi elementi,

sprejem Celostnih političnih smernic, ki naj bi zagotovile okvir za strateške prednostne naloge zavezništva v naslednjih desetih do petnajstih letih,

razširitev delovanja v Afganistanu na celotno državo, pa tudi pomoč pri urjenju varnostnih sil in pri obnovi,

pomoč iraški vladi z usposablja-njem iraških varnostnih sil, pa tudi podpora Afriški uniji in začetek proti-piratskih aktivnosti.

vzpostavitev institucionaliziranih od-nosov z državami Bližnjega vzhoda na podlagi Carigrajske pobude o sodelovanju,

Obenem si Nato prizadeva za evroatlantsko povezovanje s povabili za članstvo v zavezništvu in svojih partner-skih programih, tako da bi ko-risti, ki jih prinaša varnost, lahko uživalo še več držav.

poenostavljena vojaška poveljniška struktura,

izboljšanje zmogljivosti, ki so ključ-nega pomena za sodobne vojaške operacije, kot je strateški transport in nadzor zrak-zemlja,


Nat

ova

leta

la za

zgod

nje

opoz

arja

nje

in

nadz

or v

zrak

u (A

WAC

) nad

zoru

jejo

zr

ačni

pro

stor m

ed v

elik

imi d

ogod

ki in

v

krizn

ih si

tuac

ijah.

© B

oein

g

Pomemben akter v kriznih situacijah

Str. 14 | Glavni akter v kriznih situacijah

Takoj po napadih 11. septembra so Združene države začele s protiteroristično operacijo v Afga-nistanu, imenovano operacija Enduring Freedom, ki je odstranila represivni režim talibanov. Pri tem se je pojavila skrb, da afganistanske varnostne sile same ne bodo zmogle stabilizirati države. Zato so decembra 2001 sklicali konferenco v Bonnu in zaprosili Združene narode (ZN), naj odobrijo sile, ki bodo pomagale vzpostaviti in usposabljati varno-stne sile. Resolucija Varnostnega sveta ZN 1386 z dne 20. decembra 2001 je omogočila oblikova-nje Mednarodnih sil za varnostno pomoč (Isaf) in njihovo napotitev v Kabul in njegovo okolico. Isaf in Afganistanska prehodna oblast – predhodni-ca afganistanske nacionalne vlade – so januarja sklenile vojaško - tehnični dogovor, ki je podrobno določal naloge Isafa.

Afganistan2003

Nat

o pr

evza

me

odgo

vorn

ost z

a Is

af v

Afg

anist

anu.

© M

OD

Can

ada

Glavni akter v kriznih situacijah | Str. 15

Isaf na začetku niso bile niti Natove sile niti sile ZN, pač pa koalicija voljnih, napotena po pooblastilu Varnostnega sveta Združenih narodov. Na čelu Isafa so se vsakih šest mesecev prostovoljno menjava-le države (najprej Združeno kraljestvo, Turčija, Nemčija in Nizozemska). Te misije so sicer dosegle napredek, vendar pa jih je oviralo pomanjkanje kontinuitete, dokler ni av-gusta 2003 zavezništvo končno prevzelo strateškega poveljevanja, kontrole in koordinacije misije ter omogočilo ustanovitev stalnega poveljstva Isafa v Kabulu.

“Isaf svoje dejavnosti tesno usklajuje z afganistansko nacionalno vlado”

Na začetku je bil mandat Isafa omejen na glavno mesto Kabul in njegovo okolico, sčasoma pa se je razširil na celoten Afgani-stan. Najprej na sever in zahod, nato proti jugu, in na koncu na vzhod države – najbolj nevarno in nestabilno območje Afgani-stana.

Glavna vloga Isafa je poma-gati afganistanski vladi razširiti njeno vplivno območje po vsej državi in ustvariti varno okolje. V ta namen pomaga razvijati afganistanske varnostne sile z usposabljanjem kopenske vojske in policije, določa civilne objekte, ki so potrebni obnove, podpira vlado pri razoroževanju nezakonitih oboroženih skupin in sodeluje v boju proti drogam ter podpira dejavnosti humani-tarne pomoči.

Poleg tega si prizadeva okrepiti stike med civilnimi in vojaškimi entitetami in oblikovati bolj sis-tematičen pristop k sodelovanju na terenu. Tako na primer neka-tere skupine za obnovo provinc – majhne skupine civilnega in vojaškega osebja pod odgo-vornostjo Isafa – po vsej državi delajo na civilnih projektih, kot so gradnja šol in sirotišnic, popravilo cest, umik orožja iz uporabe in razminiranje. Isaf svoje dejavnosti tesno

usklajuje z afganistansko naci-onalno vlado. Decembra 2003 in januarja 2004 je na primer afganistanskim oblastem poma-gal zagotavljati varnost med za-sedanjem plemenske skupščine Loya Jirga, vrhovnega sveta, ki je sprejel afganistansko ustavo. Septembra 2006 sta Nato in Afganistan izdala »Okvir za trajno partnersko sodelovanje«, ki se osredotoča na pospeševa-nje obrambnih reform, izgradnjo obrambnih institucij in intero-perabilnost med Afganistansko nacionalno vojsko in članicami Nata. Poleg tega visoki civilni predstavnik Nata posreduje politične in vojaške cilje zave-zništva, pri čemer neposredno sodeluje z afganistansko vlado in drugimi mednarodnimi orga-nizacijami ter vzdržuje stike s sosednjimi državam


Po razpadu nekdanje Jugoslavije je Nato vojaško posre-doval, da bi zaustavil ali preprečil konflikte leta 1995 v Bosni in Hercegovini, leta 1999 na Kosovu, leta 2001 pa v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji* .

Avgusta in septembra 1995 so Natove zaveznice v Bosni in Hercegovini izvedle zračne operacije proti silam bosan-skih Srbov. Ta akcija je pomagala premakniti ravnotežje moči med stranmi na kopnem in prepričati vodstvo bo-sanskih Srbov, naj sprejme mirovni sporazum, dosežen s pogajanji v Daytonu v ameriški zvezni državi Ohio. Natovi mirovniki so prispeli v Bosno in Hercegovino decembra 1995 v okviru Sil za uresničitev (Ifor). Ifor so nasledile Sile za stabilizacijo (Sfor), kar je čez deset let, decembra 2005, pripeljalo do uspešnega zaključka. Mirovni mandat je nato prešel v roke Evropske unije.

Balkan

Nato je v Bosni in Hercegovini vodil deset let trajajočo

operacijo ohranjanja miru

© B

elgi

an M

OD


“izgradnja stabilnega okolja za prihodnji razvoj Kosova”

Natovo vojaško posredovanje na Kosovu je sledilo nasilju, ki se je stopnjevalo več kot eno leto, in večkratnim kršitvam resolucij Varnostnega sveta ZN, ki so Beograd pozivale, naj konča represijo nad kosovskimi Albanci. Marca 1999 se je zavezništvo odločilo, da bo izvedlo zračne napade na vojaške in paravojaške strukture jugoslovanske vlade, ki je bila odgovorna za represijo. Odločitev je bila sprejeta šele tedaj, ko so bile izčrpane vse preostale možnosti in ko so ponovno spodleteli mirovni pogovori, na katerih so poskusili omajati brezkompromisno držo Beograda.

Zračni napadi so trajali 78 dni, z njimi pa so dosegli prenehanje vseh vojaških dejavnosti med sprtimi stranmi, umik jugoslovanske vojske, srbske policije in paravojaških sil s Kosova, dogovor o namestitvi mednarodnih vojaških sil na Kosovu, dogovor o brezpogojni in varni vrnitvi beguncev in razseljenih oseb ter zagotovilo o pripravljenosti vseh strani za dosego političnega dogovora o Kosovu.

Mandat Sil za Kosovo (Kfor) pod vodstvom Nata temelji na Vojaško-tehničnem sporazumu, ki so ga podpisali Natovi in

jugoslovanski poveljniki, in na Resoluciji Varnostnega sveta ZN 1244. Oba dokumenta sta bila sprejeta junija 1999. Kfor je dobil nalogo, da prepreči obnovitev sovražnosti, vzpostavi varno okolje in demilitarizira Kosovsko osvobodilno vojsko. Poleg tega Kfor podpira mednarodna humanitarna prizadevanja in sodeluje z mednarodnimi civilnimi predstavniki Misije ZN na Kosovu (Unmik) pri izgradnji stabilnega okolja za prihodnji razvoj Kosova.

Po razglasitvi neodvisnosti Kosova 17. februarja 2008 je Nato ponovno potrdil, da Kfor ostaja na Kosovu na podlagi Resolucije VS ZN 1244, razen če bi Varnostni svet ZN odločil drugače. To stališče so na vrhu v Strasbourg/Kehl-u aprila 2009 ponovili tudi voditelji Nata. Izjavili so tudi, da Zveza ostaja v celoti zavezana podpori ustanovitve dogovorjenih večetničnih varnostnih struktur na Kosovu. Pozdravili so napotitev misije Evropske Unije za krepitev pravne države Kosovo (EULEX) in dosedanji napredek pri uvajanju standardov, zlasti tistih, ki so povezani s pravno državo, zaščito etničnih manjšin in zgodovinsko in versko pomembnih krajev, ter tistih, ki se borijo proti kriminalu in korupciji.


Avgusta 2001 je predsednik Nekdanje jugoslovanske republike Makedonije* zaprosil za podporo Nata pri razoroževanju etničnih albanskih skupin, ki bi lahko destabilizirale državo. Nato je soglašal pod pogojem, da vlada ponovno uveljavi določene manjšinske pravice. Predstavniki etnične albanske skupnosti v državi in vlada so našli politično rešitev, ki so jo dosegli posebni odposlanci iz različnih mednarodnih organizacij, vključno z Natom, in iz Združenih držav. S tem je dobil Nato zeleno luč za napotitev približno 3.500 pripadnikov na 30-dnevno misijo, namenjeno prostovoljni razorožitvi etničnih Albancev.

Na prošnjo Skopja so Natove sile ostale v državi in zagotavljale zaščito opazovalcem Evropske unije in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi vse do konca marca 2003, ko je misijo prevzela Evropska unija. Te pobude so pomagale preprečevati civilne konflikte in pripraviti ugodna tla za spravo in obnovo države.

Kfor je zdaj edina obsežnejša sila zavezništva, ki je še ostala na Balkanu, čeprav ima Nato še vedno svoji poveljstvi v Sarajevu in Skopju, ki vladama gostiteljicama pomagata pri obrambnih reformah.

Nato si prizadeva za integracijo držav v tej regiji v evroatlantske

strukture, da bi okrepil trajno stabilnost Zahodnega Balkana. Albanija in Hrvaška sta se Natu pridružili 1. aprila 2009. Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija* je kandidatka za članstvo v Natu, Bosna in Hercegovina, Črna gora in Srbija pa so 14. decembra 2006 postale Natove partnerice.

“Nato si prizadeva za integracijo držav v tej regiji v evroatlantske strukture, da bi okrepil trajno stabilnost Zahodnega Balkana”


Operacija Active Endeavour, ki se je začela kot posledica napadov 11. septembra, je pomorska operacija za opazovanje na morju pod vodstvom Natovih mornariških sil, namenjena odkrivanju in odvračanju terorističnih dejavnosti v Sredozemlju ter zaščiti pred njimi. Natova plovila se bila napotena v vzhodno Sredozemlje in so začela patruljirati že 6. oktobra 2001. Zaradi svoje uspešnosti se je na začetku 2003 razširila na Gibraltarsko ožino, leto kasneje, marca 2004, pa na celotno Sredozemlje.

Čeprav je operacija omejena na dejavnosti, povezane s terorizmom, pozitivno vpliva na splošno varnost trgovinskih in gospodarskih dejavnosti v Sredozemlju.

Sredozemlje

Adenski zalivNaraščajoča piratska dejavnost v Adenskem zalivu in ob Afriškem rogu utegne ogroziti mednarodne humanitarne napore v Afriki in, širše gledano, prekiniti pomorske povezave, ki so življenjsko pomembne za komunikacijo in gospodarske interese na tem območju.

NATO aktivno pomaga pri povečanju varnosti z vodenjem proti-piratskih operacij v tem območju: Operacija Allied Provider (2008), Operacija Allied Protector (2009) in Operacija Ocean Shield (trenutno poteka). Razmišlja o morebitni dolgoročni vlogi v boju proti piratstvu, popolnoma v skladu z ustreznimi resolucijami Varnostnega sveta Združenih narodov in z aktivnostmi, ki jih bodo proti piratstvu izvajali drugi akterji, vključno z Evropsko Unijo.


© E

U

begunci iz Darfurja

Prva izmed Natovih nalog na afriškem kontinentu je bila podpora Misiji Afriške unije v Sudanu (AMIS).

Prebivalci sudanske province Darfur so žrtve brutalne državljan-ske vojne, ki divja že od leta 2003. Vojna je povzročila humani-tarno krizo, ki je privedla do pobojev, v katerih je umrlo na deset tisoče ljudi, več milijonov pa je bilo razseljenih. Na prošnjo Afriške unije (AU) je Nato podpiral AMIS od julija 2005 do zaključka misije 31. decembra 2007. Ko je ta misija januarja 2008 postala skupna misija ZN-AU, je Nato izrazil pripravljenost, da bo preučil morebi-tne dodatne prošnje za podporo.

Junija 2007 je Nato privolil v izpolnitev prošnje AU in s strateškim zračnim transportom pomagal pri napotitvi njenih pripadnikov na misijo v Somaliji AMISOM. Ta država je že od leta 1991 brez delujoče vlade, poleg tega pa po državi že leta divjajo spopadi med sprtimi gospodarji vojne, lakota in bolezni.

Prav tako na prošnjo AU Nato pomaga pri izgradnji dolgoročnih mirovnih zmogljivosti AU, zlasti Afriških sil v pripravljenosti.

Za zagotavljanje največje možne sinergije in učinkovitosti se Natova pomoč ureja in usklajuje v tesnem sodelovanju z drugimi mednarodnimi organizacijami, predvsem z Združenimi narodi in Evropsko unijo, pa tudi z dvostranskimi partnericami.

Podpora Afriški uniji

Eden od glavnih strateških interesov Nata je stabilnost Iraka, zato Nato od 2004 podpira iraško vlado z misijo usposabljanja v Iraku (NTM-I). Poleg tega sta se Nato in Irak dogovorila, da si bosta prizadevala za dolgoročno sodelovanje in ta dogovor formalizirala s sprejemom predlogov Strukturiranega okvirja za sodelovanje.

Nato pomaga državi pri zagotavljanju lastne varnosti tako, da usposablja iraško vojaško osebje v Iraku in izven njega, podpira razvoj državnih varnostnih ustanov, usklajuje dobavo opreme, ki so jo podarile posamezne države članice Nata, in tudi na splošno podpira obrambne reforme v Iraku.

Sodelovanje z Irakom poteka skladno z Resolucijo Varnostnega sveta ZN 1546, ki naproša za podporo mednarodnih in regionalnih organizacij pri uresničevanju potreb iraškega prebivalstva po varnosti in stabilnosti in na podlagi kasnejših prošenj iraške vlade.

Pomoč Iraku


Natove širše dejavnosti “Zavezništvo večino svojega dela opravi, ko ni na očeh javnosti”

Medijsko poročanje o Natu se ne more izogniti poudarjanju visoke diplomacije, zavezniških srečanj na vrhu in vojaških operacij. Vendar pa zavezništvo večino svojega dela opravi, ko ni na očeh javnosti. Nato vsak dan sodeluje v številnih projektih, na-menjenih izboljšanju evropskega varnostnega okolja. Tako po-maga pri reformi vzhodnoevrop-skih vojska, oblikuje programe prešolanja nekdanjih častnikov za civilne poklice ter pomaga pri razminiranju in odstranjevanju zastarelih zalog streliva.

Poleg tega ima aktivno vlogo pri usklajevanju humanitarne pomo-či. Leta 1999 je ustanovil Evro-atlantski center za usklajevanje pomoči ob nesrečah (EADRCC), prek katerega ob naravnih in drugih nesrečah usklajuje nujno in humanitarno pomoč Natovih in partnerskih držav. Nato je tako na primer pomagal žrtvam poplav, nastalih zaradi orkana Katrina, ki je septembra 2005 prizadel Združene države. Mesec kasneje je rušilni potres v Pakistanu zahteval približno 73.000 smrtnih žrtev, štirje milijoni ljudi pa so ostali brez

svojih domov. Severnoatlantski svet je takrat odobril pomoč prek EADRCC. Prav tako je EADRCC že velikokrat mobiliziral sredstva za pomoč državam v evroatlant-skem prostoru, ki so jih priza-dele poplave, gozdni požari ali potresi.

Nato ima znanstveni program, ki sponzorira praktične oblike sodelovanja pri zadevah, po-vezanih z varnostjo, in sicer na področju civilne znanosti, okolja in tehnologije. Namen Natovega Programa za znanost in varnost (SPS) je pripraviti priporočila in najti oprijemljive rešitve za raznovrstne probleme, obenem pa se odzivati na specifične potrebe udeležencev. V teh dejavnostih, ki pomembno pri-spevajo k splošni varnosti, s tem da omogočajo sodelovanje, mre-ženje in oblikovanje zmogljivosti, sodelujejo znanstveniki iz držav članic Nata, držav partneric in držav Sredozemskega dialoga.

Sklepanje novih partnerstev

Str. 22 | Sklepanje novih partnerstev

Države partnerice Nata

Od konca hladne vojne si Nato s številnimi pobudami prizadeva okrepiti varnost in stabilnost z ustanavljanjem institucij za dialog, izgradnjo zaupanja in sodelovanje. Vzpostavil je stike z nekdanjimi nasprotniki, drugimi evropskimi državami, sosednjimi državami v širšem Sredozemlju in državami Bližnjega vzhoda.

Eden od prvih korakov v to smer je bila ustanovitev Se-vernoatlantskega sveta za sodelovanje leta 1991. Svet, ki se je kasneje preimenoval v Evroatlantski partnerski svet, je postal glavni forum za posvetovanje in sodelo-vanje med Natom in državami nečlanicami v evroatlant-skem prostoru.

Leta 1994 je Nato predstavil pobudo, znano kot Par-tnerstvo za mir (Pzm). Gre za program, katerega namen je pomagati sodelujočim državam pri preoblikovanju njihovih oboroženih sil na tak način, da bodo lahko igrale ustrezno vlogo v demokratični družbi in sodelovale v operacijah v podporo miru pod vodstvom Nata. Program ponuja možnosti praktičnega sodelovanja na najrazličnejših področjih ter posameznim državam partnericam omogoča, da svoje sodelovanje prilagodijo svojim specifičnim potrebam ali interesom. Zajema zelo širok spekter dejavnosti, ki pokrivajo področja od obrambnih reform, obvladovanja kriznih razmer, načrtovanja kriznega upravljanja, sodelovanja na področju znanosti, usposabljanja in izobraževanja, do varnega uničevanja streliva in lahkega pehotnega orožja.

“ustanavljanje institucij za dialog, izgradnjo zaupanja in sodelovanje”

Sklepanje novih partnerstev | Str. 23

“Rusija in Ukrajina sta bili med državami, ki že od prvega dne izvajajo partnerske aktivnosti z Natom”

Rusija in Ukrajina sta bili med državami, ki že od prvega dne izvajajo partnerske aktivnosti z Natom. Leta 1997 je s podpisom dvostranskega sporazuma med vsako od teh držav in Natom to sodelovanje dobilo formalnejši okvir. Stalni skupni svet Nata in Rusije ter Komisija Nata in Ukrajine sta bila ustanovljena zato, da bi omogočila redna posvetovanja in razprave o varnostnih vprašanjih ter razvoj praktičnega sodelovanja na mnogih različnih področjih.

Od takrat in kot posledica terorističnih napadov 11. septembra, ki so še bolj poudarili potrebo po usklajenem mednarodnem ukrepanju proti novim varnostnim grožnjam, so se odnosi med zaveznicami in Rusijo še utrdili in poglobili. 2002 so ustanovile Svet Nata in Rusije (NRC), ki mu predseduje generalni sekretar, in v katerem vse države NRC sodelujejo kot enakopravne članice, odločitve pa se sprejemajo s soglasjem. Ta svet je nadomestil dvostranski Stalni skupni svet Nata in Rusije. NRC je kot glavna področja sodelovanja opredelil boj proti terorizmu, krizno upravljanje in neširjenje orožja za množično uničevanje.

Odnosi med Natom in Ukrajino so se razvijali postopno. Pomemben vidik je podpora Nata in posameznih zaveznic reformnim prizadevanjem, ki potekajo v Ukrajini, zlasti v obrambnem in varnostnem sektorju. Te reforme so bistvenega pomena za demokratični razvoj države.

Odnosi z Rusijo in Ukrajino


Pobudo Pzm je leta 1995 dopolnil začetek Sredozemskega dialoga s šestimi državami v širšem Sredozemlju: Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Marokom, Mavretanijo in Tunizijo. Program, ki se mu je leta 2000 pridružila tudi Alžirija, je namenjen vzpostavitvi dobrih od-nosov in boljšega medsebojnega razumeva-nja z državami na sredozemskem območju ter pospeševanju varnosti in stabilnosti v tej regiji. Leta 2004 je dialog prešel na višjo raven, v pristno partnerstvo za spodbujanje tesnejšega praktičnega sodelovanja prek

dejavnosti, kot so pomoč pri obrambnih reformah, sodelovanje na področju varnosti mej in ukrepi za večjo interoperabilnost. Poglobljeno partnerstvo se je osredotočilo tudi na boj proti terorizmu. Nekatere države Sredozemskega dialoga so prispevale sile v Natove operacije za podporo miru na Balkanu in sodelujejo v operaciji Active Endeavour.

Sredozemski dialog“vzpostavitev dobrih odnosov in boljšega medsebojnega razumevanja z državami na sredozemskem območju”

sodelovanje z državami Sredozem-skega dialoga med Natovimi vajami

Sklepanje novih partnerstev | Str. 25

“Namen te pobude je spodbujati praktične oblike dvostranskega sodelovanja z zainteresiranimi državami regije”

Carigrajska pobuda o sodelovanju

Zavezništvo je s Carigrajsko pobudo o sodelovanju (ICI) leta 2004 pokazalo svojo pripravljenost povezati se z državami Bližnjega vzhoda, ki ne sodelujejo v Sredozemskem dialogu. Namen te pobude je spodbujati praktične oblike dvostranskega sodelovanja z zainteresiranimi državami regije na področjih, kot so boj proti terorizmu, krizno upravljane, civilno krizno načrtovanje in mejni nadzor. Do sedaj so se pobudi pridružili Bahrajn, Katar, Kuvajt in Združeni arabski emirati.


Ker je danes težje predvideti naravo, obseg in izvor varnostnih gro-ženj, je Nato povečal obseg svojih partnerstev. Partnerice po vsem svetu je pozval, naj mu pomagajo pri obravnavi globalnih groženj, ki so se pojavile na prelomu stoletja. Med tako imenovane »kontaktne države«, ki niso niti članice niti partnerice zavezništva, med drugim sodijo Japonska, Nova Zelandija, Avstralija in Južna Koreja.

Poleg tega ima Nato stike tudi z drugimi mednarodnimi organiza-cijami, ki igrajo dopolnilno vlogo pri spodbujanju miru in varnosti. V povezavi z operacijami kriznega upravljanja Nato sodeluje z organizacijami, ki imajo instrumente za zagotavljanje trajnega miru na temelju političnega, gospodarskega in družbenega razvoja. Med njimi so Združeni narodi, Evropska unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ter druge institucije kot so EUROCONTROL in Mednarodni odbor Rdečega križa.

Sodelovanje s svetovnimi partnericami in drugimi mednarodnimi organizacijami

Številne tako ime-novane kontaktne

države, kot na primer Nova Ze-landija, sodelujejo

v Isafu.

Sklepanje novih partnerstevs | Str. 27

“dopolnilna vloga pri spodbujanju miru in varnosti”

Poleg omenjenih institucionalnih vezi so odnosi med zavezni-štvom in Evropsko unijo zaradi čezatlantskih odnosov med evropskimi članicami Nata in Združenimi državami nekaj posebnega. Kot vsa plodna raz-merja so se razvili kot odgovor na spreminjajoče se zunanje okoliščine. Ne da bi se spuščali v zgodovino čezatlantskih od-nosov po koncu druge svetovne vojne je treba poudariti, da so bile evropske članice Nata v letih takoj po vojni zelo odvisne od Združenih držav kar se tiče varnosti in gospodarske rasti. Od takrat se je Evropa okrepila in postala enotnejša. Na začetku devetdesetih let je Evropska uni-ja začela oblikovati skupno zu-nanjo in varnostno politiko, tako da Evropa postopno pridobiva vedno večjo vlogo v mednaro-dnih zadevah. Decembra 1999 je Evropska unija sklenila, da bo razvila svoje zmogljivosti za opravljanje nalog kriznega upra-vljanja in je začela z izgradnjo potrebnih političnih in vojaških

struktur. Ti koraki so čez nekaj let Evropski uniji omogočili, da je prevzela dve Natovi misiji na Balkanu.

Ta proces je lahko stekel zaradi sporazuma „Berlin Plus“, na podlagi katerega ima Evropska unija dostop do Natovih sredstev in zmogljivosti v operacijah pod vodstvom EU, kadar Nato ni angažiran kot celota. Sporazum danes tvori temelje sodelovanja med Evropsko unijo in Natom in je pripeljal do tega, da je Evropska unija konec marca 2003 prevzela Natovo misijo v Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji*, decembra 2004 pa v Bosni in Hercegovini.

Str. 28 | Zavzemanje za politiko odprtih vrat

Relativno zgodaj so države usta-noviteljice zavezništva – Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Združeno kraljestvo in Združene države – odprle vrata za nove članice in medse sprejele Grčijo in Turčijo (1952) ter Nemčijo (1955). Čez nekaj desetletij, leta 1982, se je pridružila še Španija.

Naslednji krog širitve se je zgodil po koncu hladne vojne, ko so se številne srednjeevropske države odločile, da bodo lahko svoje varnostne interese najbolje uresničile s pridružitvijo Natu, in izrazile svoj namen, da zaprosijo za članstvo. Marca 1999 so tri nekdanje države partnerice – Češka republika, Madžarska in Poljska – postale članice, s čimer se je število držav članic povečalo na 19. Konec marca

2004, v največjem krogu širitve Nata, se je zavezništvu pridružilo še sedem držav in sicer Bolgarija, Estonija, Latvija, Litva, Romunija, Slovaška in Slovenija. Pred kratkim, aprila 2009, sta postali članici Albanija in Hrvaška. Vabilo za članstvo v organizaciji bo dobila tudi Nek-danja jugoslovanska republika Makedonija*, takoj ko bo rešen problem glede poimenovanja države.

Natova vrata ostajajo odprta za vse evropske države, ki so pripravljene prevzeti obveznosti in zaveze, povezane s članstvom ter prispevati k varnosti v Evro-atlantskem območju.

Nenehen proces

Zavzemanje za politiko odprtih vrat

Zavzemanje za politiko odprtih vrat | Str. 29

Sedem držav, ki so se pridružile Natu leta 2004, in vse, ki so jim sledile, so s pridom izkoristile Akcijski načrt za članstvo, ki so ga uvedli leta 1999, da bi po-magali zainteresiranim državam partnericam pri pripravah na članstvo. Načrt ponuja državam kandidatkam praktične nasve-te in ciljno usmerjeno pomoč. Po drugi strani pa se od držav kandidatk pričakuje, da bodo iz-polnile nekatere ključne zahteve, vključno s funkcionalnim demo-kratičnim političnim sistemom, ki temelji na tržnem gospodarstvu, pošteno obravnavo manjšin-skega prebivalstva, zavezo k mirnemu reševanju sporov s so-sednjimi državami, sposobnostjo in pripravljenostjo dati vojaške prispevke v zavezništvo ter zavezanostjo k demokratičnem nadzoru svojih oboroženih sil. Sodelovanje v načrtu samo po sebi še ne daje jamstva za član-stvo, pač pa državam pomaga preoblikovati njihove oborožene sile in se pripraviti na dolžnosti in naloge, ki jih prinaša članstvo v zavezništvu.

Nato se ne ukvarja s pridobiva-njem novih članic, vendar pa so se članice zavezale preučiti pro-šnje za članstvo demokratičnih držav, ki imajo enake vrednote

kot zavezništvo, in ki bi lahko prispevale k temeljnim ciljem za-vezništva. Vlade Natovih držav članic so dale jasno vedeti, da širitev zavezništva ni sama sebi namen, marveč je sredstvo za širjenje Natove varnosti navzven in za to, da bi bila Evropa kot celota še bolj stabilna. Širitveni proces pomaga preprečevati konflikte, saj že samo upanje na članstvo motivira države kandidatke, da rešijo spore s svojimi sosedami in nadaljujejo z reformami in demokratizacijo. Poleg tega naj nove članice ne bi zgolj uživale koristi članstva, pač pa tudi prispevale k splo-šni varnosti vseh držav članic. Povedano drugače, biti morajo tako ponudniki kot tudi potrošniki varnosti.

Akcijski načrt za članstvo“ponudniki kot tudi potrošniki varnosti”

Str. 30 | Nove zmogljivosti za nove grožnje

Varnostni izzivi, ki danes pestijo naše družbe, narekujejo sile, ki so opremljene in oblikovane na tak način, da se lahko zoperstavijo predvsem grožnjam kot so terorizem, širjenje orožja za množično uničevanje in nestabilnost zaradi propadlih držav oziroma držav, ki propadajo.

Na začetku devetdesetih let je Nato že začel s ponovnim pregledom svojih vojaških zmogljivosti, da bi statične formacije iz časov hladne vojne zamenjal z bolj premičnimi silami, potrebnimi za operacije kriznega upravljanja. Ta proces so še pospešili dogodki 11. septem-bra. Na srečanju na vrhu v Pragi leta 2002 so Natovi voditelji uvedli velike reforme, ki naj bi dramatično preoblikovale Natova vojaška sredstva. Opredelili so konkretna področja, ki jih je bilo treba izbolj-šati, ustanovili Natove odzivne sile (NRF) ter poenostavili poveljniško strukturo, da bi se lažje odzvali na razne varnostne grožnje tako v evroatlantskem prostoru kot tudi izven njega.

“Natovi voditelji so uvedli velike reforme, ki naj bi dramatično preoblikovale Natova vojaška sredstva”

Nove zmogljivosti za nove grožnje

Nove zmogljivosti za nove grožnje | Str. 31

V Pragi so določili osem konkretnih področij, na katerih bi bilo treba najbolj nujno odpraviti pomanjkljivo-sti, med drugim strateški zračni in pomorski transport, kemijsko, biološko, radiološko in jedrsko obrambo in nadzor zrak-zemlja. Članice so se zavezale, da bodo pridobile te zmogljivosti, ki so za zavezništvo ključnega pomena pri odzivanju na nove grožnje. Od praškega vrha je Nato preučil še nadaljnja podro-čja, ki zahtevajo posodobitev, zlasti v povezavi z obrambo pred terorizmom.

Namen Natovih odzivnih sil (NRF) je zagotoviti predhodne sile za hiter odgovor v različnih vrstah kriznih situacij po vsem svetu, ki se jim lahko kasneje pridružijo dodatne enote. Sile temeljijo na jedru, ki ga je po potrebi možno dopolniti. So večnacionalne in obsegajo elemente kopenskih, zračnih, pomorskih in specialnih sil, ki lahko začnejo z razmeščanjem v petih dneh in neprekinjeno delujejo 30 dni, z dodatno oskrbo pa tudi dlje.

Elementi NRF so že bili napoteni v Združene države, ko je septembra 2005 New Orleans prizadel orkan Katrina, po rušilnem potresu v Pakistanu 8. oktobra 2005 pa so bili napoteni tudi v to državo.

NRF niso samo premične sile z visoko bojno pripravljenostjo, temveč so dejansko tudi gonilna sila Natovih prizadevanj za preoblikovanje. V okviru NRF se pripadniki usposabljajo za delovanje v zelo zahtevnem okolju z uporabo novih tehnologij v večnacionalnem kontekstu. Domala vsak udeleženec je deležen tega vidika usposabljanja, zato je lahko katalizator sprememb v svojih nacionalnih silah in v okviru večnacionalnih formacij.

Posodobitev vojaških zmogljivosti

Natove odzivne sile

Racionalizacija poveljniške strukture V procesu prilagajanja na varnostno okolje po hladni vojni je Nato ponovno preučil svojo vojaško strukturo, ki bi morala ustrezati manjšim, prožnejšim in bolj premičnim silam. Tako je drastično zmanj-šal število poveljstev, predvsem pa je vodilno vlogo v procesu preoblikovanja Nata dodelil Poveljstvu zavezništva za preoblikovanje (nekdanjemu Poveljstvu zavezništva za Atlantik), strateškemu poveljstvu s sedežem v ZDA. Strateško poveljstvo v Evropi pa je kot Poveljstvo zavezništva za operacije prevzelo odgovornost za vse Natove operacije.

Racionalizacija vojaške poveljniške strukture je stalen proces, ki ga Nato redno ocenjuje.

Dinamika organizacije

Str. 32 | Dinamika organizacije

Eden od ključnih dejavnikov zdržljivosti zavezništva je proces sprejemanja odločitev s soglasjem. To pomeni, da morajo biti vse odločitve enoglasne. Po-sledica tega je, da so pomembne odločitve velikokrat sprejete po dolgotrajnih posvetovanjih in razpravah. Čeprav se ta sistem zunanjemu opazovalcu morda zdi počasen in okoren, ima dve veliki prednosti. Pr-vič, spoštuje suverenost in neodvisnost vsake države članice. Drugič, ko je odločitev sprejeta, ima popolno podporo vseh držav članic in njihovo zavezo, da jo bodo uresničile.

Včasih pride do nesoglasij, kot na primer spomladi 2003, ko so države različno ocenjevale grožnjo, ki jo je predstavljal režim Sadama Huseina v Iraku. Če-prav različna stališča držav kažejo na to, da se zave-znice včasih ne strinjajo glede tega, kako ukrepati, pa je namen Nata omogočiti posvetovanja in razprave med njimi in tako čim večkrat doseči soglasje.

Odločanje s soglasjem

Dinamika organizacije | Str. 33

Glavni akterji

Najpomembnejši akterji v Natu so države članice same, ki kot take tvorijo organizacijo. Zastopane so v odborih na vseh ravneh. V ta namen ima vsaka država na sedežu Nata v Bruslju stalnega predstavnika na ravni veleposlanika, ki ga podpira nacionalna delegacija, sestavljena iz diplomatskega osebja in obrambnih svetovalcev, ki se sami udeležujejo sestankov odborov oziroma poskrbijo za to, da na njih sodelujejo nacionalni strokovnjaki.

Glavni organ odločanja v Natu je Severnoatlantski svet, ki najmanj enkrat tedensko zaseda na ravni veleposlanikov. Svet redno zaseda tudi na ravni zunanjih ministrov, obrambnih ministrov, včasih pa tudi predsednikov držav in vlad. Severnoatlantski svet, skupaj z dvema organoma, povezanima z obrambo – Odborom za obrambno načrtovanje in Skupino za jedrsko načrtovanje – je na čelu zapletenega sistema odborov. Naloga Vojaškega odbora v tem sistemu je, da tem trem glavnim organom svetuje o vojaških vprašanjih in daje strateškim poveljnikom smernice glede vojaških zadev. Kot tak ima posebni status glavnega vojaškega organa v Natu.

Nato ima generalnega sekretarja, ki se imenuje za približno štiri leta. Generalni sekretar ali sekretarka je višji mednarodni državnik iz ene od držav članic. Generalni sekretar predseduje zasedanjem Severnoatlantskega sveta in drugih pomembnih Natovih organov in pomaga dosegati soglasje med članicami. Pri vodenju vsakodnevnih aktivnostih zavezništva mu pomaga mednarodni kolektiv strokovnjakov in uslužbencev iz vseh Natovih držav.

Nato nima lastnih oboroženih sil. Večina sil na voljo Natu je v celoti podvržena poveljevanju in kontroli svoje države, dokler jim države članice ne dodelijo nalog, ki lahko zajemajo kolektivno obrambo ali pa nove naloge, kot je ohranjanje miru. Nato je skratka forum, v katerem se združujejo države, ki so v določenem obdobju pripravljene povezati svoje sile in sodelovati v večnacionalnih aktivnostih. Njegova politična in vojaška struktura zagotavlja predhodno načrtovanje, ki ga nacionalne sile potrebujejo za izvajanje teh nalog, in organizacijske dogovore, potrebne za skupno poveljevanje, kontrolo, usposabljanje in vaje.

“Glavni organ odločanja v Natu je Severnoatlantski svet”

Pogled v prihodnostZavezništvo, ki je sprva nastalo zaradi hladne vojne, je po končani delitvi Evrope prevzelo nove temeljne naloge. Odprlo se je Vzhodni Evropi, medse pozdravilo nove članice in spletlo mrežo partnerstev, ki sega vse do srednje Azije. Poleg tega sodeluje v operacijah kriznega upravljanja, da bi zadušilo nasilje, ki so ga sprožili regionalni in etnični konflikti v Evropi, v zadnjem času pa tudi izven evroatlantskega prostora.

Izkazalo se je, da je varnostno okolje v svetu po hladni vojni še bolj kompleksno, in da se bo ta trend v 21. stoletju nadaljeval. Strateški koncept zavezništva, sprejet leta 1999, je predvidel mnoge od teh groženj in izzivov novega varnostnega okolja.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 zavezništvo preusmerja svoja prizadevanja, da bi se prilagodilo realnosti asimetričnih groženj. Zavzema širši in ambicioznejši pristop k varnosti, tako da še naprej poglablja in širi partnerstva, posodablja svoje sile in pomaga na kriznih območjih, ki so organizaciji nova. Na kratko, zavezništvo se za dobro obrambe držav članic, miru in varnosti pospešeno preoblikuje, da bi ustvarilo nova politična razmerja in večje operativne zmogljivosti ter se tako lahko odzvalo na razmere v svetu, ki je vedno bolj globaliziran in poln izzivov.

Pogled v prihodnost | Str. 35

NATO Public Diplomacy Division1110 Brussels - BelgiumWebsite: www.nato.intEmail: [email protected]

SKUPAJ ZA VARNOST

07/2

010

- S

LO

Documents

SKUPAJ ZA VARNOST Uvod v Nato. · uničevanje in terorizem, ne poznajo meja, kar pomeni, da mora biti Nato sposoben tudi za napotitev in samostojno delovanje sil na velikih razdaljah,