1

CAMINO PRIMITIVO 2009

22. 7. 2009 – 5. 8. 2009

ali

Enkrat romar, za vedno romar

2

Romarji se zberemo

Leta 2006 sem prvič sama prehodila 807 km Camino Frances, ki mi je dodobra spremenil ţivljenjski

stil in poglede na ţivljenje nasploh. Idejo Camina sem širila okrog s predavanji, napisala in objavila

nekaj reportaţ na to temo, letos izdala knjigo Camino, moja samotna pot. Moj intenzivni epp je zvabil

v Španijo in na romanje številne znane in neznane ljudi. Leta 2007 sem popeljala s seboj skupino

sedmih prijateljev, s katerimi smo prehodili del Camina Portugues od Viga do Santiaga.

Letos so me neki znanci vabili s seboj na romanje od Seville do Santiaga (Via de la Plata – 990 km),

drugi so mi predlagali Camino del Norte (725 km). Obe poti sta se mi zdeli predolgi, saj obnavljamo

staro hiško in ne morem biti tako dolgo odsotna od doma.

Ţe kmalu po novoletnih praznikih nekdo izreče besedi Camino Primitivo. Najbrţ je bil Jure tisti, ki ga

je prvega pričelo vleči v to smer. Začela sem zbirati informacije in sestavljati moţno ekipo romarjev.

Minili so prvomajski prazniki, ničesar se še nismo uspeli dogovoriti. Poletje se je bliţalo, odločitve pa

nikjer. Moja standardna druščina, s katero smo načrtovali romanje, razpade. Ostanem sama. Naj sploh

grem ali bo bolje, da ostanem doma in nadzorujem dela pri obnovi hiše?

Na nekem pohodu naletim na Staneta, prijateljičinega moţa iz Hrastnika. Dve leti nazaj smo bili

skupaj na portugalskem Caminu. »Kdaj gremo?« vpraša. »Ma, ne gremo, nihče ni zainteresiran, da bi

šel na romanje, mogoče bom šla sama.« »Jaz bi šel s teboj,« je Stane vztrajen.

Čez nekaj dni mi piše Stanka iz Trbovelj. Poznava se iz bralnega kroţka v knjiţnici. Na predstavitvi

moje knjige je izrazila veliko zanimanje, da bi šla enkrat zraven na romanje, vendar na kakšno krajšo

pot. Še nikoli ni bila, zanima jo, rada bi poskusila. Mhmmmm, zdaj smo torej trije. Mogoče pa bi šlo.

Pošljem e-mail Društvu prijateljev poti sv. Jakoba in povprašam, če bi se nam kdo ţelel pridruţiti.

Naključje je hotelo, da smo pri hiši ravno v tistem času urejali vrt. Vrtnarica Ruth pove, da je brala

mojo knjigo in da bi rada tudi ona enkrat šla na Camino, vendar bi ga pretekla, ne le prehodila.

Omenim ji, da grem letos verjetno spet na romanje. »Ali vzamete koga še s seboj? Moja mama bi šla

strašno rada…« Ruth zavrti telefon in v nekaj minutah se nam pridruţita dve novi romarki: Slavka,

Ruthina mama in Polonca, Ruthina teta, obe upokojeni učiteljici, doma iz Radovljice. Ruth me

opozori, da je Polonca stara 80 let, vendar izredno čila in vitalna, da je morda mlajši ne bomo dohajali.

Torej nas je skupaj pet romarjev, od tega poznam malo bolje le Staneta, Stanko beţno, onadva oba

poznata mene, Gorenjki pa ne poznata ne mene in ne mi njiju. Zmenimo se, da gremo.

Cela dva večera presedim ob računalniku in kombiniram letalske prevoze. Potrpeţljivost se splača, saj

dobim letalske karte za 231,20 EUR na osebo. Direktnih letalskih povezav z Asturio, kjer bomo pričeli

romanje, ni. Rezerviram polete od Benetk do Barcelone in od Barcelone do Asturie (Oviedo) ter nazaj

iz Santiaga do Barcelone in od Barcelone do Benetk. Če bi naročala letalske karte preko agencije, bi

nas stalo cca 700 EUR na osebo za iste relacije in z istim letalskim prevoznikom. Dne 5. 6. 2009

naročim in vplačam pet letalskih kart.

Ekipa je zbrana.

Nekaj dni zatem me pokliče neka Manja iz Ljubljane. Preko jakobčkov je izvedela za naše romanje in

bi šla zraven. Ţe vnaprej pove, da je precej slabovidna, a povsem samostojna, saj je pred leti v celoti

prehodila Camino Frances in tudi slovenski E6 in E7 poti.

3

Povem ji, da imamo letalske karte ţe kupljene, a morda bi skušali skupaj dobiti še karto zanjo. S

pomočjo telefona in spleta tudi Manji rezervirava iste polete kot so naši. Nekaj dni kasneje se nam

podobno pridruţi še študentka prava Jasmina iz Vučje Gomile.

Naslednje dni si malce dopisujemo in se spoznavamo preko elektronske pošte. Za srečanje pred

odhodom zmanjka časa, meni zmanjka časa tudi za vsaj minimalno nabiranje kondicije. Kot vedno me

bo spet gnala naprej le trma.

Na spletu preberem vse dostopne podatke o Caminu Primitivo. Najbolj konkretne in uporabne podatke

mi da Andrej s spletne strani www.nagaju.com, ki je to isto pot prehodil ţe sam v zimskih mesecih,

pred kratkim pa tudi skupaj s svojo ţeno. Z Andrejem komunicirava preko e-pošte, čeprav se osebno

ne poznava in vedno, ampak res vedno, je pripravljen posredovati kakršnekoli podatke in informacije

o poteh, ki jih je ţe sam prehodil in o svojih izkušnjah. Po e-pošti mi pošlje seznam vseh albergov, v

katerih bom prespali. Natiskam si tudi njegov spletni dnevnik, ki nam bo v naslednjih dneh še kako

koristil in v katerem so najbolj natančni in uporabni podatki, kot jih lahko romar pričakuje na takšni

poti. Hvala ti, Andrej, ţe na začetku in tudi sproti se ti bomo vsak dan znova zahvaljevali za vso tvojo

velikodušno in nesebično pomoč.

Tik pred odhodom pošljem bodočim romarjem naslednja

NAVODILA:

Seznam priporočljive osnovne opreme, ki jo vzemite s seboj:

1 srednje velika brisača

1 manjša brisača

anorak ali pelerina za deţ (skoraj obvezno), morda laţja bunda

vsaj ene dolge hlače

kratke hlače

toplejši pulover

majica z dolgimi rokavi

majica s kratkimi rokavi

kakšna majica brez rokavov

trije pari nogavic

3 - 4 spodnje hlačke

kopalke (ni nujno)

pohodniški čevlji ali gojzarji

pohodne palice

športni copati ali sandali (npr. teva), lahko tudi japonke

zaščita pred deţjem za nahrbtnik

trak za lase, rutka

pokrivalo za glavo (klobuk, kapa, ipd.)

zaščita pred deţjem za nahrbtnik, morda tudi deţnik

sanitetni pripomočki: širok elastičen povoj, obliţi za ţulje, povoji, sredstvo za razkuţevanje

ran, hladilni balzam za noge, vlaţilni in navadni robčki, čepki za ušesa (če vas moti smrčanje)

kozmetika: milo, deodorant, ščipalec za nohte, zobna pasta in ščetka, glavnik, krema za

sončenje (po ţelji), zaščita proti insektom in klopom (po ţelji)

vitaminske tablete: C vitamin, magnezij, kalcij in aspirin C (proti mišičnim krčem)

zdravila,ki jih redno jemljete

spalna vreča - obvezno!

armafleks (po ţelji)

fotoaparat + baterija

4

mobilni telefon + baterija

potni list ali osebna izkaznica, bančna kartica, zdravstvena izkaznica in obvezno zdravstveno

zavarovanje za tujino!!!

priporočljivo bi bilo, da imamo vsaj eno baterijo, če nas ujame tema

denar

kakšna beleţica za pisanje in z naslovi vaših prijateljev (moţen bo najbrţ dostop do interneta,

zato si izpišite e-maile, če se boste ţeleli javiti komu preko spleta).

Upoštevajte, da bomo imeli večji del prtljage, razen dveh rukzakov, ki sem ju vpisala kot prtljago, pri

sebi na letalu, zato ne smete imeti nobenih noţev, škarjic in tekočin (tudi deodorant naj bo raje v

sticku, ker ga v sprayu lahko vzamejo).

Prtljaga ne sme imeti več kot 10 kg, zato pri pakiranju odstranite odvečno embalaţo.

Meni je zelo prišla par velika ruta, kakršne imamo za plaţo. Po tuširanju se da lepo zaviti vanjo in ne

zavzame preveč prostora (Stane, tebi je ni treba jemati, bomo gledale proč, ko se boš preoblačil).

Kaj obuti? Vsekakor obutev, ki je ţe uhojena in ste jo vajeni. Ne smete iti na romanje v novih čevljih!

Upoštevajte, da bomo imeli vsak dan precejšnje višinske razlike (gor in dol), zato bi kar priporočala

gojzarje ali boljše pohodniške čevlje. V primeru, da se pojavijo ţulji, pa seveda tudi za zvečer, po

končani hoji, pa je pametno imeti tudi kakšne sandale (teva so odlični), v katerih se da po potrebi tudi

hoditi kak dan ali dva.

Credenciale, romarske potne liste, sem ţe dobila za vse pri Društvu prijateljev poti sv. Jakoba.

Kaj je Camino Primitivo?

Camino Primitivo, imenovan tudi »notranja pot« in »prvotna (prvobitna) pot«, se začne v Oviedu in

poteka po hriboviti Asturiji, dokler se v kraju Melide ne priključi na bolj obljudeno Camino Frances.

Po tej poti so v 9. stol. prvi poboţni romarji iz novoustanovljene kraljevine Asturije pričeli obiskovati

takrat odkriti grob sv. Jakoba v Santiagu. Pot je prehodil celo asturijski kralj Alfonz II., ki je prispeval

denar za postavitev prve bazilike v Komposteli in vzpodbujal čaščenje apostola sv. Jakoba. Camino

Primitivo je tako dobil svoje ime po tem, da je prva, prvobitna, prvotna pot, ki je vodila v Santiago.

V vodniku je pisalo, da je pot naporna, da se mora romar psihično in fizično pripraviti nanjo, saj

poteka preko gorovja, čez Kordiljere, z vsakodnevnimi vzponi in spusti in da je lahko tudi sredi poletja

v teh predelih zelo neprijetno vreme, mraz in megla. V ugodnih vremenskih razmerah pa bo romar

poplačan s prelepimi razgledi, nauţil se bo samote in tišine in hodil skozi starodavne vasice, ki se jih

sodobni čas in tempo ţivljenja še ni dotaknil.

Tukajšnje lokalne vlade so menda prav letos investirale veliko finančnih sredstev za promocijo,

izboljšanje in posodobitev ostalih Jakobovih poti, vse z namenom, da se razbremeni ţe preveč

populistična Camino Frances, ki je postala v zadnjem času pravi modni krik.

5

22. 7. 2009, sreda – odhod

Ura je 14.00. Napoči čas odhoda. Prileti nekaj sms-jev od prijateljev, ki nam ţelijo srečno romanje.

Jure, ki bo odšel na isto pot dva dni za nami, nam sporoča, da se vse začne s prvim korakom in torej

srečno - buen camino. Z Juretom bomo ves čas na zvezi, nekako pričakujemo, da nas bo celo dohitel

in bomo romali skupaj. Prijateljica, ki je letos romala po poti sv. Frančiška Asiškega (tudi ta pot še

čaka na nas, da jo preromamo!), nam zaţeli blagoslovljeno pot.

Stane organizira kombi, ki nas za 27,00 EUR na osebo pripelje do Benetk. Letalo imamo sicer šele ob

22.00 uri, a zaradi vrhunca turistične sezone računamo na morebitne zastoje in se rajši odpravimo prej.

Kombi pobere v Hrastniku Staneta in v Bevškem Stanko. Na naš hrib pride z malce zamude, saj

rumene puščice, ki nam bodo odslej kazale pot, do naše hiše niso nameščene, zato kombi zgreši smer.

Poslovim se od hčerke Nine, babi in Fidota. Na Trojanah poberemo Jasmino, ki jo do tja pripeljeta brat

in njegovo dekle. Še prej me po telefonu pokliče Jasminina mama in prosi, naj pazimo na njeno

deklico, da jo skrbi zanjo. Bomo, obljubim. Jasminin rukzak je teţak komaj 5,5 kg. Ni nam jasno,

kako ji je uspelo spakirati tako malo stvari. Ostali imamo vsi blizu 10 kg.

Na ţelezniški postaji se nam pridruţijo še zadnje romarke: Manja, Polonca in Slavka. Seznanimo se in

na tihem upamo, da se bomo med potjo razumeli. Na počivališču pred Novo Gorico gremo na zadnjo

slovensko kavo. Romarjem slovesno razdelim credenciale in jim ţelim srečno romanje. Od ganjenosti

me stisne pri srcu. Kdo ve, kaj naj vse čaka v naslednjih dneh.

Voţnjo večinoma prespimo, le Stane in Stanka neumorno klepetata, kot bi se poznala ţe celo večnost,

pa se šele od danes. Luka nas varno in zanesljivo odloţi ţe ob 19.00 uri na letališču Marco Polo v

Benetkah. V letališki stavbi je peklensko vroče. Opravimo carinske formalnosti. V letalski trup gredo

trije nahrbtniki, ostale prijavimo kot ročno prtljago. Cariniki komplicirajo zaradi pohodnih palic in

zaradi dimenzij nahrbtnikov. Pred vkrcanjem v letalo vsakega potnika natančno pregledajo. Manja in

Stanka si morata sezuti gojzarje in bosi prečkati senzorje, jaz lahko ostanem obuta. Jasmini zaseţejo

gel za tuširanje. Najbolj se zaplete pri Slavki. Carinik se divje zakadi v njen rukzak in razstavi vso

njegovo vsebino. Vztrajno in neumorno išče in išče, jo še enkrat napoti na rentgenski pregled in

končno ves zadovoljen najde ţepni noţek, ki ga je imela Slavka v rukzaku. Z nasmeškom ji ga

odvzame. »Tako ni bilo niti v Iranu,« rahlo besno komentira Slavka in doda, da ima nekje v

nahrbtniku še škarjice, ki pa so ušle budnemu carinikovemu nadzoru.

Letalo vzleti točno ob napovedani 22.00 uri v smeri Barcelone. Polet je divji, saj nas zajame močna

turbulenca. Borim se s slabostjo in malce s strahom. Opolnoči pristanemo na letališču v Barceloni.

Naslednji polet imamo šele v zgodnjih jutranjih urah. Manja, Stane, Jasmina in jaz se odpravimo iz

letališke zgradbe. Baje je letališče neposredno ob morju in odločimo se, da se sprehodimo do obale.

Jasmina se kmalu vrne, mi trije pa kroţimo med betonskimi zgradbami po industrijski coni in si

domišljamo, da nekje od daleč res diši po morju, a ga ne najdemo.

Vrnemo se nazaj in se smejimo potnikom, ki so našli vsak svoj način, kako prebiti čas do naslednjega

poleta. Nekateri leţijo na tleh v letališki zgradbi, nekateri na armafleksih, eni so zaviti v spalne vreče,

drugi so si postali z jopicami in pod glavo poloţili nahrbtnike in torbe. Eni spijo tako, da imajo noge

poloţene na vozičke, s katerimi se vozi prtljaga. Fotografiram nekaj najimenitnejših poz čakajočih

potnikov. Glasujemo, kdo od njih ima najbolj originalno pozo.

Sedeţi v letališki zgradbi so kovinski, pregrajeni med seboj z naslonjali za roke in skrajno neudobni.

Ne preostane nam drugega, kot da si tudi mi posteljemo s spalnimi vrečami po marmornih tleh in

skušamo nekako prespati nekaj ur. S Stanetom najdeva en odmaknjen kotiček, ki je sicer obrnjen

ravno na glavni vhod, tako da sva kot v izloţbi. Enako, kot sem pred kakšno uro sama fotografirala

speče potnike, sedaj spimo mi – na tleh in v izloţbi, izpostavljeni pogledom mimoidočih.

6

S Stanetom si zaţeliva lahko noč in zaspiva. Ne

morem si kaj, da svojega sotrpina ne bi v spanju

skrivaj škljocnila. Odslej lahko s Stanetom trdiva,

da sva spala skupaj – na tleh barcelonskega

letališča, haha.

Ob 5.00 uri vstajamo. V letališkem WC-ju si

umijem zobe in se za silo naličim. S čekiranjem

tokrat ni teţav. Nihče ne komplicira zaradi

pohodnih palic, rukzakov ali druge opreme. Ob

7.00 uri vzletimo proti Oviedu v Asturiji in ob 8.15

pristanemo na tamkajšnjem letališču. Ves čas me po

malem skrbi, ali je Asturia res pravi kraj, kjer bomo

začeli letošnji Camino in da ne obstaja v Španiji morda še kakšna druga istoimenska pokrajina. Seveda

sem ob naročanju letalskih kart večkrat preverila zemljevid. Izkaţe se, da smo na pravem kraju, v

hriboviti pokrajini Asturiji (Asturias), ki leţi ob Biskajskem zalivu. Na zahodu meji na Galicijo, na

jugu na Kastiljo in Leon, na vzhodu pa na Kantabrijo. Pokrajina obsega 10.000 km2 in šteje cca

milijon prebivalcev. Glavno mesto je Oviedo, najbolj naseljeno mesto pa Gijon. Pri Oviedu so

največja leţišča premoga v Španiji.

23. 7. 2009, četrtek

1. dan romanja: Oviedo – San Juan de Villalpando (40 km)

Pred letališčem je avtobusna postaja. Po Andrejevih (www.nagaju.com) podatkih naj bi avtobus

odpeljal proti Oviedu ob 9. 00 uri, vozi pa vsako uro. Podatek je pravilen in ob 9.00 uri res sedimo na

avtobusu. Heca je konec. Naše romanje se pričenja.

Voţnja traja slabo uro. Izstopimo na glavni avtobusni postaji v Oviedu in tam poiščemo turistične

informacije. Gospodična za šalterjem ravno pred menoj razlaga mlademu fantu nekaj o Caminu

Primitivo. Nasmehnemo se drug drugemu. Še en romar torej. Dobimo zemljevid mesta in seznam

albergov v pokrajini Asturiji. Seznam je enak, kot mi ga je prijazno posredoval ţe Andrej. Poiskati

moramo glavno katedralo v tem mestu.

Oviedo je prestolnica pokrajine Asturije. L. 1934 je bilo mesto prizorišče rudarske revolucije, ki jo je

krvavo zatrl general Franco. Danes je moderno mesto, vendar ima ohranjen starinski del, sredi

katerega kraljuje mogoča gotska stolnica, simbol španske gotske arhitekture z baročnimi in

renesančnimi elementi. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 9. stol., na novo pa so jo pričeli graditi v 13.

stol. in jo dokončali dve stoletji kasneje. Zraven katedrale je kapela Camara Santa, zgrajena v 9. stol.,

ki hrani v svoji bogati zakladnici čudovit kriţ z dragulji, ki naj bi ga nosil narodni junak Pelayo,

kasneje kralj, l. 724 v bitki pri Covadongi, ko so pobili 20.000 Mavrov.

V Oviedu je bil l. 1981 rojen Fernando Alonso Diaz, dvakratni svetovni šampion v F1.

V mestu torej poiščemo najprej katedralo. Prehoditi je bilo potrebno precejšnji del Ovieda, da jo

končno najdemo. Za oglede mesta seveda ni časa, le beţno ošinimo veliko število nenavadnih

človeških skulptur in kipov, ki jih je mesto polno. Credenciale imamo ţe od doma. Prvi ţig vanje nam

pritisne menih v majhni trgovinici v katedrali in nam zaţelel srečno pot. Pred katedralo se ekipa

ovekoveči, potem pa naj bi se romanje počasi začelo. V eni od trgovinic smo se oskrbeli s pijačo in

nekaj hrane, se preoblekli, zavezali čevlje in nastavili pravilno dolţino pohodnih palic. Slavka veselo

vzklikne. Na pločniku opazi prvo jakobovo školjko, ki bo odslej naša spremljevalka na celi poti. Tudi

to školjko fotografiramo, nato se počasi odpravimo iz mesta. Ura je 11.00 dopoldne. Ţe po nekaj

korakih začne rahlo deţevati. Iz rukzakov privlečemo pelerine in kapuce in se ogrnemo. Lepo smo

začeli prvi dan romanja, kar z deţjem. Upamo, da ne bo naš stalni spremljevalec.

7

Pokrajina je lepa, zelena, podobna Irski. Po pašnikih in

travnikih se pasejo krave in konji. Pot gre rahlo gor in

dol, občasno zavije na asfaltno cesto. Ob poti vidimo

zanimive štirioglate horreose, kamnite in lesene kašče za

ţito, ki so drugačne kot tiste v Galiciji. Redke vasi z nekaj

hišami so videti precej zanemarjene in prazne, ljudi

skorajda ni.

Romarjem povem zgodbo o pesmi, ki jo pri nas poznamo

z besedilom: »Na oknu glej, obrazek bled, na licih

grenkih solzic sled. Zakaj pa dekle komaj dvajsetih let,

tak ţalostno gledaš v svet?....« Do nedavnega sem bila

prepričana, da je to slovenska narodna pesem, potem pa sem bila na enem od koncertov ţenskega

pevskega zbora Kombinatke poučena, da je narodna pesem iz španske pokrajine Asturije in da se

pesem v izvirniku imenu Asturiana oz. Adonde va la mi morena. Prvotno besedilo so kasneje

predelali, naslov pesmi pa spremenili v Dime donde vas, morena. Pripoveduje o dekletu, ki odhaja na

obisk k svojemu fantu v kasarno v Oviedo, kamor so frankisti zapirali komuniste. Slovenski borci, ki

so se borili v španski drţavljanski vojni, so pesem slišali in jo prenesli domov v Slovenijo. Prvi jo je

prevedel Bojan Ilich in ji dal naslov Povej mi, kam greš, črnolaska, kasneje pa je Mitja Ribičič napisal

novo besedilo pesmi, ki se je preimenovala v Na oknu glej, obrazek bled. Ampak vsi niso tako neuki,

kar se tiče te pesmi. Ko sem doma vprašala, če kdo ve, od kod izvira ta pesem, je moja mami izstrelila

kot iz topa, da je to španska pesem Asturiana in da jo zna odigrati na citre.

Staneta, Manjo in mene, ki smo ţe hodili po Caminu, begajo označbe poti. Ţarki na jakobovih

školjkah so namreč obrnjeni desno, usmerjajo pa levo, kar je povsem nasprotno od oznak, ki smo jih

vajeni s francoske in portugalske smeri Camina, kjer so oznake ravno obratne.

Vsakih nekaj minut deţuje in potem spet neha. Po štirih urah hoje se ustavimo v vaški gostilni in si

privoščimo kavo. Ustanovimo skupno blagajno, iz katere bomo plačevali skupne stroške. Današnje

romanje naj bi končali v mestu Grado, ki je 23,1 km oddaljeno od Ovieda. Ţe po Oviedu smo naredili

precej dodatnih kilometrov. Hodimo in hodimo, rukzaki so vedno teţji, noge še bolj, a mesta ni in ni.

Sprašujemo domačine in vsak nam pove drugačno razdaljo do tja. Po Stanetovem števcu kaţe, da smo

danes prehodili ţe 40 km, tudi noge nas bolijo za toliko km, čeprav naj bi jih bilo po uradnih podatkih

le 23 km. Ustavimo se v neki vasi in počivamo. Prijazna vaščana nas oskrbita z mrzlo vodo in povesta,

da v Gradu ni alberga, pač pa je ta 2 km ven iz mesta. Obupujemo in nimamo več moči za naprej. Na

koncu vasi je pomarančevo drevo, pod njim pa polno zrelih pomaranč. Naberemo si jih in ko

zagrizemo v sočno sredico, se nam zdi, da so se nam čudeţno vrnile vse moči.

Tik pred mesto vidim oznake za nek muzej. Obrnem se proti druščini in predlagam, da si ga gremo

pogledat. Prestrelijo me sovraţni pogledi. Haha, seveda nisem mislila resno, a vsi so ţe tako utrujeni,

da jim ni več do smeha. Za prvi dan je vsekakor preveč hoje. Po slabo prespani noči na tleh

barcelonskega letališča, dvakratnem prestopu letal, voţnji z avtobusom in 40 km hoje smo seveda

pregoreli. V Gradu pol ekipi odpovejo moči. Ne morejo več. Sprašujemo, kako daleč je še do alberga

v San Juan de Villalpando in podatki so spet različni – od 2 do 4 km. Z Manjo pristopiva do dveh

policistov in ju prosiva, če nam lahko pokličeta taksi. Policist preko Manjinega telefona prijazno

pokliče taksi in ta pride v nekaj minutah. Taksi stane 8 EUR oz. 2 EUR na osebo. Manja, Stane in jaz

se odločimo, da gremo do alberga peš, da pa nam rukzake pelje taksi. Manja nosi rukzak za poseben

namen, vsak dan za nekoga od svojih bliţnjih in pove, da ga bo nesla do konca. Ostali se odpeljejo s

taksijem, mi pa zagrizemo v hrib. Še dobro, da ne vemo, kaj nas čaka. Stanka mi vmes pošlje sms: »3

postle na tleh, 4,9 km, ves čas v hrib.« Do alberga je dejansko še vsaj 5 km hoje in to ves čas strmo

navzgor. Ob 21.30 in v temi prispemo na cilj. Ostalih slovenskih soromarjev sploh ni na spregled,

popadali so po posteljah in ţe spijo. Za Staneta se še najde prosta postelja, midva z Manjo pa dobiva

improvizirano leţišče na jogijih na tleh. Še slutimo ne, da je takšno leţišče pravi konfort, ki ga kasneje

ne bomo vedno deleţni.

8

Pred spanjem si zapišem v svoj notes – lovilec misli prve vtise letošnjega romanja. Danes, prvi dan

romanja, smo prehodili 40 km. Hudo.

24. 7. 2009, petek

2. dan romanja: San Juan del Villalpando – Bodenaya (31 km)

Današnja etapa naj bi bila dolga 21,7 km. Sliši se lahkotno. Jutro se začne čarobno. Zajtrkujemo zunaj

na prostem. Smo na hribu, obsijani z bleščečim jutranjim soncem, dolina spodaj je zavita v meglo. Ob

8.20 uri se sproščeno in veselo odpravimo na pot. Smo med zadnjimi romarji, večina je ţe odšla. Pred

nami hodi s hitrim tempom zelo lep mlad par. Smejita se in klepetata. Na kriţišču zavijeta navzdol.

Sinoči smo mi trije s Stanetom in Manjo prišli ravno iz te smeri, opazili skromne označbe in vemo, da

gre pot Camina navzgor in da je mlad par po vsej verjetnosti zgrešil smer. Kričimo za njima in jima

mahamo. Na naše klice se obrneta, vendar nadaljujeta pot navzdol. OK, očitno gresta v neko drugo

smer. Čez čas nas par dohiti in se zahvali, da smo ju opozorili

Danes so noge nenavadno teţke. Pot je

lepa, poteka skozi gozd. Tla so od

včerajšnjega deţja malce razmočena,

temperature pa so ravno pravšnje za hojo.

Nismo še vajeni bremen svojih

nahrbtnikov in celodnevne hoje. Vasi so

redko posejane in štejejo le po nekaj hiš.

Ob poti rabutamo ringloje in jabolka in si

napolnimo nahrbtnike. Tukaj ob hišah in

po vaseh ne sadijo sadnega drevja kot pri

nas, zato je sadje ob poti redkost.

Vsak korak nam je danes teţak.

Kogarkoli srečamo, nam reče, da je do

Salasa še 2 km, a hodimo ţe večkrat po

toliko km, pa še nikakor ni mesta.

Prečkati moramo gradbišče avtoceste. S Stanko nekoliko zaostaneva in izgubiva druge izpred oči. Na

gradbišču se izgubiva in kroţiva med kupi peska, kamenja in med gradbenimi stroji. Avtocestne

delavce vprašava za pot in usmerijo naju nazaj, do mostu, kjer sva spregledali rumene puščice.

V manjši vasici Monastrio de San Salvador de Cornellana stoji veličasten srednjeveški samostan.

Dohitimo skupino romarjev in se skupaj fotografiramo. Na poti se nam pridruţi majhen bel kuţa, ki

nas spremlja precejšen del poti.

Ob 13.30 uri končno pridemo v Salas, mestece,

poznano po gradu, ki se prvikrat omenja v

dokumentih iz l. 1124. Uradno je Salas oddaljen

od Ovieda 48 km in leţi ob reki Nonaya. Ob

vstopu v mestece je zelo lepo urejen park s

palmami, cipresami in natančno obrezanimi in

negovanimi grmički, s peščenimi potkami in

klopmi. Popadamo na tla. Vsak od nas si najde

izvirno in zanj najbolj udobno pozo za počitek.

Stane, Jasmina in Stanka zavzamejo vsak svojo

klopco in se zloţijo po njej, Polonca in Slavka

leţita kar na potki sredi parka, jaz pa v travi in z

kvišku, na drevo dvignjenimi nogami.

9

Manja hodi od enega do drugega in nas fotografira. Ko

si malo odpočijemo, začnemo kovati načrte za naprej.

Ura je tri popoldne, do naslednjega kraja, kjer je alberg,

je po zemljevidu še 10 km. Ugotovili smo ţe, da podatki

na zemljevidu ravno ne drţijo. Tam, kjer je narisano, da

je ravnina, se navadno dviga strm hrib in obratno,

razdalje so v naravi bistveno daljše. Če bi bilo do cilja

res samo še 10 km, bi še zmogli, saj je pred nami še

precejšen del dneva. Nad Salasom se dviga strm hrib in

neizbeţno je do cilja treba iti preko tega hriba. Večji del

ekipe trdi, da za danes ne zmore več hoje, predvsem

Jasmina je čisto uboga, saj jo zaradi premajhnih

gojzarjev, ki jih je kupila tik pred odhodom na romanje,

neznosno bolijo noge. Po bojnem posvetu se z Manjo

napotiva v gostilno zraven parka, da povprašava za

taksi. Gostilničar je zelo prijazen in kljub temu, da ne

razume angleško, se uspemo sporazumeti in nam po

telefonu priskrbi taksi do Bodenaye. Manja, Stane in jaz

se odločimo, da ostanek poti vseeno prehodimo. S

Stanetom pustiva svoja rukzaka pri skupini, ki se bo

peljala, Manja pa se spet odloči, da bo nosila svoje

breme za nek poseben namen, znan le njej. Sprehodimo se skozi staro mestno jedro, ki je prijetno in

ţivahno, ţal pa ne premore alberga. Mesto je naslonjeno ob hrib, v katerega moramo zagristi. V hrib se

zajeda globoka rana – trasa novo začrtane in še ne povsem zgrajene avtoceste. Pot zavije v gozd in se

najprej blago vzpenja. Vsi trije ţivahno klepetamo, da kar pozabimo na vzpon. Le zadnji del poti se

res zelo hudo dvigne, tako da nehamo čvekati in le dihamo in sopihamo. Na vrhu hriba so posejane

vetrnice, nad njimi pa temno nebo. Pripravlja se k nevihti, midva s Stanetom pa imava vso opremo v

nahrbtnikih, ki so v taksiju! Upamo, da nas ne ujame deţ. Kljub grozeči nevihti si vzamemo čas, da

občudujemo lepo naravo.

Brez teţav in ne, da bi vedeli kdaj, prispemo v Bodenayo,

tam pa neprijetno presenečenje – alberg je zaseden. A nam

prideta nasproti Slavka in Polonca in povesta, da

prenočujemo v 2 km oddaljenem kraju La Espina, v

gostišču Vista la Espina. Gostilničarja, starejši zakonski

par, govorita seveda le špansko in nista preveč prijazna.

Sobe so lepe, v kopalnici vroč tuš. Spanje stane 11 EUR

na osebo. Najamemo po dve dvoposteljni sobi in eno

troposteljno – za trojico, ki je prepešačila celo današnjo

pot. Pred spanjem gresta Slavka in Polonca na sprehod do

vrha hriba, ostali pa na pivo v gostilno. Gostilna je

povsem prazna, razen nas ni drugih gostov. V vitrini so

sendviči, bokadilosi, krofi, pite, več vrst peciva,

smetanova, skutna, sadna torta... Čudimo se, kdo in kdaj

poje vso to hrano, če ni gostov. Torte se vsekakor ne da

zamrzniti. Morda pridejo gostje kasneje, saj imajo Španci

drugačen bioritem od nas. Ne vemo, ali so prišli ali ne, mi

smo šli kar kmalu spat, saj je danes za nami 31 km hoje.

Manja, Stane in jaz se še dolgo v noč pogovarjamo,

šalimo in hihitamo, kako je Stane blaţen med ţenama.

10

25. 7. 2009, sobota

3. dan romanja: Bodenaya – Borres (29 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in zbudimo gospodarja, da poravnamo račun. Namrgodeno odkloni, da bi nam

skuhal kavo. Usmeri nas v bife na koncu vasi. Res je 500 m naprej v vasi bife, ki je ob tej zgodnji uri

na srečo ţe odprt in kjer nam postreţejo z odlično kavo. Ob 7.30 začenjamo današnje romanje. Nekaj

časa hodimo ob cesti, nato pa malce nesigurno sledimo skromni, skoraj povsem obledeli markaciji in

skrenemo s ceste strmo v hrib. Pot se potem

poravna in poteka po gozdu, med pašniki in

travniki in je kratko malo – čudovita.

Povzpnemo se na hrib Alto de Piedratecha –

796 m. Ob poti je vodnjak, označen z »aqua

potable« (pitna voda), z dvema jakobovima

školjkama in kipcem sv. Jakoba. Razveselimo

se ga, saj je danes god sv. Jakoba, praznik, mi

pa hodimo po poti sv. Jakoba. Ob poti je visoka

zelena skulptura iz ţive meje, v katero je

izrezan pozdrav romarjem – Hola. Počivamo

ob nekem kokošnjaku. Nastane fotografija s

Stanetom in tremi pravimi petelinčki. Kje so

kure, se smejimo. Stane ima 6 kokošk ob sebi,

haha.

Kraj Tineo bi moral biti ţe po 10. km hoje, pa ga kar ni in ni. Hodimo pod obronkom hriba, spodaj

pod nami so vasi, večje mesto, industrijski del. Prepričani smo, da je za nami ţe pol poti in da smo

Tineo prečkali preko hribov. Jasmino vedno huje bolijo noge, zaostaja za nami in na obrazu se ji vidi,

da trpi bolečine. Končno se spet pojavijo oznake – pred nami je Tineo. Hodili smo več ur, a smo

prehodili komaj tretjino za danes načrtovane poti, saj moramo zaradi Jasmine hoditi počasneje.

Posvetujemo se, kaj nam je storiti. Jasmina prizna, da rabi vsaj en dan premora, da ne more več hoditi,

ker jo noge preveč bolijo. Naredimo še skupinsko fotografijo pri ţelezni skulpuri sv. Jakoba, nato pa z

Manjo in Stanetom pospremimo Jasmino do najbliţjega alberga.

Zelo prijaznemu in odštekanemu hospitalieru

alberga pojasnimo, da ima Jasmina

zdravstvene teţave in ga prosimo, če lahko pri

njem ostane dan ali dva, da si opomore.

Oskrbnik seveda ne zna angleško in z njim se

na vse kriplje muči Manja, ki premore nekaj

španskih besed. Oskrbnik se reţi in Manjo, ki

je ne razume povsem, dvakrat lopne po čelu ter

ji reče nekaj takega, kot »Trapa, se boš ţe

naučila špansko ali kaj.« Smejimo se in

prosimo za pomoč pri sporazumevanju skupino

mladih Špank, ki znajo tudi angleško. Z

oskrbnikom se zmenimo, da se Jasmina čez

dva dni odpelje z avtobusom do naslednjega

kraja, do katerega bomo takrat predvidoma

pripešačili tudi mi in nas tam počaka, Jasmina pa bo ta čas šla tudi k zdravniku in si dala pregledat

nogo. Poslovimo se od nje in jo prepustimo v oskrbi prijaznega hospitaliera, mi pa spet zagrizemo v

strm hrib nad Tineom in naslednjih nekaj ur hodimo po pokrajini, ki spominja na naše Pohorje.

11

Malo gor in malo dol, lepe gozdne poti,

veliko resja, ţuke, ob hišah pa neverjetno

velike cvetoče hortenzije vseh barv in oblik.

Najvišja točka je 930 m visok hrib, od

katerega naj bi se, kot opisuje Andrej v

svojem dnevniku, videlo celo morje. Na vrhu

hriba so spet vetrnice, prekrasni razgledi,

čudovita narava, ki jemlje dih. Po pašnikih se

pasejo krave in konji, ob poti so neskončna

polja koruze, ki jih ograjujejo kamni, podobni

tistim na Irski. Hodimo sproščeno in veselo.

Tako lepo je, da kar pozabimo na utrujenost

in dolgo pot. Romar pred menoj ima

zanimivo dekoriran nahrbtnik, z njega mu

visijo nogavice, pritrjene s klinčki, iz enega

od ţepov pa kuka šop marjetic.

A bliţje smo cilju, bolj smo utrujeni. V vasi, ki je

po zemljevidu zadnja pred albergom, se ustavimo

in se osveţimo s pijačo v vaški trgovini. V

trgovini imajo vse – od šivanke do kruha.

Trgovina nima hladilnikov in vsa pijača je topla,

zato pa premore šank, kjer dobimo mrzel tonik in

pivo. Nabavimo nekaj hrane za večerjo. A ne

zadrţujemo se predolgo, saj vidimo, da se je v

isti vasi, vendar v sosednji gostilni, ustavila še

ena skupina romarjev, ki imajo pred seboj

verjetno isti cilj kot mi – alberg. Če nas fantje

prehitijo, bomo verjetno ostali brez postelj. K

sreči fante premami pivo in obsedijo v gostilni,

mi pa hitro naprej. Pridemo še pravi čas in

zasedemo zadnje postelje. Alberg je brez oskrbnika in tudi brez kuhinje. Čez čas pridejo za nami

fantje, ki so nespametno počivali v gostilni, kar jih je stalo

postelj in si začnejo postiljati leţišča na tleh. Ker imamo

vsi spalne vreče, jim odstopimo svoje odeje s postelj.

Fantje hvaleţno sprejmejo ponujene odeje in si posteljejo

na tleh. Pozneje se izkaţe, da bo naša današnja prijaznost

poplačana, saj nam fantje vračajo usluge…

Jure se javi po sms-ju. Nekako sem upala, da nas dohiti in

da bomo hodili skupaj, a je naš tempo hoje dokaj hiter,

vmes ni prenočišč, tako da skoraj ni verjetno, da bi nas

Jure, kljub svoji hitri hoji, uspel dohiteti. Piše mi: »Hola,

prelepo, da bi hitel in vas ujel. Sem v Villapandi, pozdravi

vse, Jure.«

Za večerjo imamo tisto, kar vsak nosi in hrani v svojem

nahrbtniku. Stane najde v nahrbtniku, ki mu ga je za to pot

posodila njegova ţena Vesna, dudo svojega ljubljenega

vnuka Tiborja. Se je v nahrbtniku res znašla duda povsem

naključno ali namenoma?

12

Ker je še dan, se odpravimo ven, pred alberg in tam posedemo v travo. Na travniku se pase bel konj.

Vprašam: »Ja, kje pa je princ, če imamo ţe belega konja?« In mi pokaţejo na kodrolasega in

dolgolasega fanta, za katerega kasneje izvemo, da mu je ime Remi, da je Francoz in da roma s konjem.

Fant je res pravi princ, očarljivega boemskega videza, romantično lep in z zasanjanim pogledom. Zdaj

vem, da princi na belih konjih še obstajajo, haha. Remi dobi ime Princ in nas spremlja celo naše

romanje. Vendar pa Remi ne jaše konja, temveč hodi ves čas ob njem. Konj mu pomaga samo nositi

prtljago, drugače pa ga ljubeče čuva.

Opazujemo Princa, kako pripravi ogenj, pristavi nanj lonec z riţem in kuha. Okrog njega se zberejo

fantje, ki so prišli v alberg za nami in smo jim posodili odeje. Pogovarjajo se in se smejijo. Princ ima

ob vhodu v alberg zloţeno svojo opremo – sedeţ za konja, prevleko iz ovčje koţe, odeje… Spal bo

zunaj, ob konju. V skupini je najbolj glasen še en fant, Avguštin, suh in zelo simpatičen dolgolasec, ki

trem mladim Čehinjam, ki pridejo prepozno in ne dobijo več prenočišča v albergu, vneto ponuja svojo

telefonsko številko in jim razlaga, da naj ga pokličejo, da pride v treh minutah, kamor bodo ţelele.

Avguština poimenujemo Romeo in tudi z njim se srečujemo nekaj naslednjih dni.

Avguštin je ţe prej navdušil Manjo s svojo simpatičnostjo. V tem albergu so kopalnice skupne za oba

spola. Ko se je nameravala Manja tuširat, je naletela na Avguština, ki se je po kopalnici sukal z metlo

in vedrom. Galantno se ji je priklonil in rekel: »Just for you!« Samo zate sem očistil kopalnico! Eni

pač znajo pihati na dušo.

Fotografiram alberg in fante pred njim. Eden od fantov pristopi do mene in me prosi, če mu lahko

pošljem fotografije na njegov e-mail. Napiše mi svoj naslov in obljubim, da jih dobi. David iz Seville

je, eden od fantov je, ki smo jim posodili odeje. Ne vemo še, da je David nocoj z nami navezal

prijateljski stik, ki nam bo vsem prišel prav celo naše romanje.

Do 21.00 ure sedimo v travi pred albergom in se pogovarjamo. Prijetno nam je, čutimo povezanost in

solidarnost z ostalimi romarji in čutimo moč Camina. Danes smo prehodili 29 km in če verjamemo

Andrejevim podatkom, je bilo 720 m vzponov in 725 spustov.

26. 7. 2009, nedelja

4. dan romanja: Borres – Lamesa (30 km)

Današnji dan začnemo takoj s hudim

vzponom. Od 554 m se dvignemo na 1130 m.

V vodniku piše, naj se dodatno oskrbimo z

vodo, ker na celi današnji poti ne bo vasi,

kmetij in sploh ničesar. Ţe po dveh urah hoje

se pot razcepi. Na kamnu, ki najbrţ izvira še iz

srednjega veka, sta označeni dve poti: ena

vodi proti Pola de Allende, druga kaţe čez

hrib na El Pado. Ţe včeraj smo v albergu, kjer

smo oddali Jasmino, slišali o kriţišču teh poti,

vendar nismo dobro razumeli, katera pot je

boljša. Prva naj bi bila menda precej daljša,

druga pa hribovita. Odločimo se za hribe.

Pokrajina je slikovita, odprta, prostrana.

Kamor seţe pogled, vidimo nizko grmičevje

in borovce, cvetočo vijolično reso in neke rumene roţe ter kantabrijsko hribovje. V zgodnjem jutru so

grmički še prepleteni s pajčevino. S Slavko se kar naprej ustavljava in fotografirava roţe in razglede.

Kako nam je fletno, se večkrat spomnimo na moto moje prijateljice Nike, ki mi je malo prej poslala

sms: »Staša, je lepo biti spet romarka? Kako ti gre? Ţivljenje je čudovito! Ţelim ti krasen dan. Buen

Camino!«

13

Dolina spodaj pod nami je še ovita v meglice.

Prisopihamo na enega od vrhov in pred nami se

odpre planota, na kateri se pasejo krave in konji.

V bliţini poti leţi okostje krave. Opazujem

kravo in telička, ki se stiska k njej. Kravi visi

izpod repa krvav trak, tudi teliček je krvav in se

ves trese. Prešine me, da se je teliček ravnokar

rodil in da imata mama in dete še popkovino.

Novorojenček je bilo še utrujen in šibak od

poroda in se je ravnokar postavil na noge!

Očarano strmimo in vzklikamo od navdušenja

nad čudeţem narave, ki smo mu priča.

Pot se še kar vzpenja, daleč v daljavi vidimo, kam vodi in do

kam še moramo priti. Sence ni, sonce pa neusmiljeno pripeka.

Zaloge vode gredo h koncu. Bliţa se poldne, morali bi nekaj

pojesti. Za enim ovinkom je naslednji in potem pot spet zavije

okrog drugega hriba. Prečkamo cestni prelaz Marta na 1105

m in spet v hrib. Malce zaostajam za drugimi, vročina tokrat

tudi mene zdeluje, slabo mi je, peče me koţa po rokah in

obrazu, vsa sem oţgana od sonca. Ko skupino končno

dohitim, jih zato, ker so posedli po tleh, razloţili nahrbtnike in

si sezuli gojzarje. Pripravljajo se h kosilu. Zgrozim se, saj smo

povsem na odprtem, izpostavljeni ţgočemu soncu, dehidrirani

in skoraj brez vode. Vztrajam, da v takšnih okoliščinah kljub utrujenosti ne smemo počivati, ker si

ogroţamo ţivljenja. Stečem nekaj metrov naprej in ne tako daleč v dolini zagledam cesto, nekakšen

prelaz in kočo, pred njim se vidi drobna pikica – avto. Morda so tam ljudje in imajo vodo. Skupina me

malce nejevoljno uboga in se spravi pokonci. Vsi vemo, da ni pametno počivati na tem peklenskem

soncu, a telesa komaj še zmorejo napore. Do tiste hiše je še kar daleč, hodimo vsaj še pol ure navzdol.

Tik, preden pridemo

do ceste, od koče

odpelje avto. Stečem

do ceste in divje

maham vozniku, naj

ustavi. Avto res

zabremza, voznik

spusti šipo in

vprašam ga, če

morda ve, ali je kje v

bliţini kakšna voda.

V avtu sedijo trije

mladi moški, menda

so oskrbniki vetrnic.

Gledajo me, vso

oţgano, utrujeno in

dehidrirano, nakar

voznik seţe z roko

nekam zadaj v avto

in mi izroči

plastenko mrzle

vode! Vsa srečna se mu zahvalim, moški se smehljajo in z roko pokaţejo proti cesti, kjer naj bi bil za

ovinkom izvir vode. Kako hvaleţni smo za to vodo!

14

Pomalicamo v senci hiše, ki smo jo videli ţe z

vrha hriba. Čez cestni prelaz vsake toliko časa

pripelje avto ali kolesar. S Stanetom se

odločiva, da kljub vsemu, da smo dobili nekaj

dodatne vode, poiščeva izvir. S praznimi

plastenkami se odpraviva proti cesti. Jaz grem

bosa, kar ţe kmalu bridko obţalujem, saj je

med travo nekakšno bodičasto vresje in osat,

ki ne dene dobro mojim bosopetim

podplatom. Izvir je kakih 300 m od kraja, kjer

smo počivali. Ko prideva do izvira, se pripelje

številčna skupina italijanskih kolesarjev, a

nama dajo prednost, da lahko prva natočiva

vodo. Sreča mila, da sva našla to vodo! Ne

veva še, kako hud sestop je pred nami in da nam bo ta izvir dobesedno rešil ţivljenja! Če se ne bi

oskrbeli z novimi zalogami vode, se današnja ekspedicija za nas ne bi dobro končala. Začenjamo

sestopati. Hrib je hudo strm, še vedno ni sence, sonce ţge, sigurno je blizu 40oC. Čez ramena in roke si

ogrnem ruto, da se zaščitim pred pripeko. Čutim, da imam koţo vso scvrto in pekočo in da sem

verjetno staknila sončarico. Tik pred ciljem je še en vzpon. Ne morem več, komaj se še vlečem.

Zaostanem daleč za ostalimi in vsakih nekaj korakov lovim sapo. Dehidrirana sem, izmučena do konca

in imam popolno krizo. Zjočem se in se smilim sama sebi. Mi je treba tega, ne bi rajši leţala na plaţi,

brala knjige in lenarila, kot da se mučim po tehle hribih?

Končno sestopimo in pridemo v manjši kraj Berducedo. Alberg v njem je zaseden! V tem kraju so se

pridruţili romarji z neke druge poti, saj nas v hribih ni nihče prehitel in dohitel in smo ves čas hodili

sami. Naslednje prenočišče je v 5 km oddaljenem kraju. V gostilni imamo bojni posvet. Skupina ne

zmore več hoje. S pomočjo španskih romarskih prijateljev, ki smo jih spoznali dva dni nazaj,

pokličemo taksi in vanj se naloţijo Polonca, Slavka in Stanka. Mi trije – Stane, Manja in jaz se

odločimo, da nam je počitek v gostilni dobro del in da bi lahko še prehodili teh 5 km. Midva s

Stanetom naloţiva v taksi najina nahrbtnika, Manja pa svojega spet obdrţi. Počasi se odpravimo dalje.

Ugotavljamo, da so ti zadnji kilometri, ko se dan ţe izteka in smo tik pred ciljem, hodimo pa brez

nahrbtnikov, najlepši del dneva. Kar pozabimo, kako smo utrujeni in uţivamo v hoji in klepetu.

Juretu pošljem sms in ga opozorim, naj se jutri nujno oskrbi z dodatno vodo in mu povem za izvir na

prelazu. Povem mu, da ga čaka naporna, a čudovita pot. On hodi sam in takšna informacija je zanj zelo

dragocena. Pokliče me in pove, da hodi dva dni zamika za nami, da si je našel druţbo in da je sedaj

jasno, da nas ne more dohiteti. Škoda.

Tudi domov pošljem sms: »Tale turistična agencija Staša je čisto zanič! Po 30 km na dan, danes ţe

130 km, hude višinske razlike, 40 stopinj, spanje na tleh, hrane nič… Pa naj bi bilo celo fajn. Sv.

Jakob nas dobro preizkuša.«

Hčerka Nina mi odpiše: »A dej, dej, raj misl na to, kuk si celo leto ţeliš, d bi bila točn tam, kjer si

zdele, pa uţivi na polno! Sm pa tut stoprocenta, d so vsi lepu zadovoln s Staša agencijo, pa s mate

fajn! Luštn botte pa ne tuk divjat.:-).«

Ko pridemo na cilj, v zanikrno majhno vas z nekaj hišami, nas spet čaka neprijetno presenečenje. Tudi

ta alberg je polno zaseden. Na račun naših dveh starejših senjor nam mladi romarji vendarle odstopijo

dve postelji, problem pa je, ker ostali, razen Manje, nimamo armafleksov, na tleh pa so keramične

ploščice. Alberg ne premore niti odej, stene so plesnive in umazane, namesto šip so med oknice

zatlačeni kartoni. Sprašujemo, če bi se dalo prespati na kakšnih od bliţnjih kmetij, a dobimo odgovor,

da so romarji ţe povpraševali po vasi in da jih kmetje nočejo sprejeti na senike, niti ne posodijo odej.

Obupani smo, meni je slabo, tresem se in imam občutek, da me je današnji dan obdaril s sončarico.

15

Od drugih romarjev nafehtamo dva armafleksa. Slavka in Polonca spita skupaj na istem pogradu, meni

pa soromarji, ker vidijo, da sem res čisto zdelana, solidarno odstopijo zgornji pograd. Ostali trije spijo

na mrzlih tleh. Slabšega prenočišča še ni bilo. Za nasprotje od nas so ostali romarji, s katerimi si

delimo sobo, kakih 20 jih je, dobro razpoloţeni. Vsi so zelo mladi, mi smo pravi veterani v primerjavi

z njimi. Eden od mladih romarjev nekaj reče, čemur sledi vesel hehet. Kmalu cela soba odmeva od

nebrzdanega hihitanja, ne morejo se ustaviti. Blagor jim, nam nocoj pač ni do smeha.

Danes smo prehodili najlepši del Camina Primitiva. Narava je res prečudovita, čeprav je bila njena

lepota okrutna zaradi pripekajočega sonca in pomanjkanja vode. Po Andrejevih podatkih je bilo danes

30 km hoje, 1125 m vzponov in 870 m spustov.

27. 7. 2009, ponedeljek

5. dan romanja: Lamesa - Castro (23 km)

Prebudim se sveţa in spočita, nasprotno od

naših treh romarjev, ki so noč prespali na

tleh in so vsi polomljeni. Staneta je bilo

celo noč strah, da bo kdo sestopal z

zgornjega pograda in mu stopil na glavo. Iz

istega razloga nisem upala na WC, saj se v

trdi temi ni videlo nič, na tleh med

posteljami pa so vsepovsod leţala »trupla

romarjev«. Ţe kar ob 6.00 odrinemo na

pot, saj nimamo nobenega razloga, da bi se

še zadrţevali v tem neprijaznem kraju.

Pred nami je kar takoj hrib. Današnje jutro

je sveţe, ni sledu od včerajšnje peklenske

vročine. Ţe kmalu začne rahlo škropiti. Ker

deţ vztraja, si oblečemo pelerine. Ko

vlečemo iz nahrbtnikov opremo proti deţju, Stanka veselo vzklikne. V enem od ţepov je našla

hormonske tablete, za katere je bila prepričana, da jih je na poti izgubila. »Zdaj bom pa manj tečna,«

prizna. Prav, ţe ve, mi ji nismo nič očitali, da je sitna.

Pot je samotna, le ena manjša vas

Buspol z nekaj kamnitimi hišami je

vmes in dobro ohranjena kapela sv.

Marije iz srednjega veka. Ne

srečujemo ljudi, nihče nas ne

prehiti, samo mi smo v tej

spokojno mirni naravi. Na vrhu

hriba Aerogenedores, na višini

1100 m, se nam odpre čudovit

razgled na jezero v dolini. A do

jezera in do kraja Embalse de

Grandas de Salime (Embalse pri

kraju Grandas de Salime) je še 6

km strmega sestopa, v katerem se

spustimo za 900 m. Jezero je

umetno zajezeno. Jez, cesto čez

reko Navio in hidroelektrarno so

gradili v letih 1948 do 1953.

16

Ko je bil jez l. 1954 dokončan, je bil največja tovrstna

zgradba v Španiji in drugi največji jez ter elektrarna v

Evropi, gradila jo je druţba Saltos del Navia CB.

Danes je večji del objektov opuščen, le elektrarna

menda še deluje. V bregovih, ki obdajajo jezero, so še

vidni industrijski objekti, skladišča, ţičnice, peči za

ţganje klinkerja in pridobivanje cementa in opustele

hiše za delavce in njihove druţine, ki so prihajali sem

na delo iz cele Španije. Zgradili so predore, skozi

katere so preusmerili tok reke Navie, ki je bila plovna

z ladjami vse do istoimenskega pristanišča Navia.

Projekt je ustavil embargo ZDA, ki je preprečil

trgovanje s Španijo v času Francovega reţima,

prebivalci pa so se nato odselili drugam. Med gradnjo jezu je umrlo preko sto gradbenih delavcev.

Nad jezom je razgledna galerija, na kateri naredimo nekaj posnetkov. Na gladini jezera odsevajo

okoliški vrhovi. Pred mostom piše, da je

do kave še 1 km hoje. Juhu, prav prilegla

se nam bo, saj je danes še nismo pili.

Malce se čudimo, da bi v tem mestu

duhov in opustelih zgradb obratovala

kakšna gostilna in za koga neki naj bi, saj

razen nas ni nobenih ljudi, kljub asfaltni

cesti tudi ni prometa. Ţal se naše slutnje

izkaţejo za pravilne, saj je hotel, v

katerem naj bi bila kava, opuščen, vrata pa

tesno zapahnjena. Posedemo po stopnicah

opuščenega hotela in na glas toţimo, kako

bi se nam prilegla kava. Zadovoljiti se

moramo s hrano, ki jo nosimo v rukzakih

in danes so naše zaloge zelo pičle. Le kakšna vitaminska ploščica se najde.

Do naslednjega mesta Grandas de Salime je še 6 km hoje in to navzgor, saj se moramo dvigniti iz te

soteske. Sprva gre pot po asfaltu, čez čas pa vendarle zaide v gozd, čeprav se nam kar ne da zapustiti

ceste, ki se blago vzpenja, gozdna pot pa je bolj strma. Ob 10.30 smo ţe na cilju, v Grandas de Salime,

ki je zadnje asturijsko mesto, sedaj pa bo

Camino počasi zavil v Galicijo. Danes smo

prehodili ţe 18 km. Takoj ob vstopu v mesto

izvemo, da je alberg popolnoma zaseden in da je

nekaj prostora le še v hotelu. V gostilni, kjer

končno pridemo do kave, tuhtamo, kaj nam je

storiti. Nek romar nas opozori, da se prav dolgo

ne smemo obirati, če ţelimo ostali v tem mestu,

ker bo sicer zmanjkalo prostora tudi v hotelu.

Naslednji kraj Castro je oddaljen 5 km. Časa in

moči imamo še dovolj, odločimo se, da gremo

dalje. Kakšno posteljo bomo ţe našli kje ob poti.

Še prej se oskrbimo s hrano v supermarketu,

kruh pa nameravamo kupiti v pekarni, ki naj bi po oznakah bila na koncu ulice. Iščemo pekarno in

17

iščemo, pa je ni. Domačinko vprašamo, kje bi lahko kupili pan – kruh in nam pokaţe zanikrno garaţo

pod cesto, na kateri ni nobenega napisa, da je to pekarna. Res je in kruh, ki ga kupimo, je zelo dober.

Ţe po poti ga ščipamo. Zaradi sinočnje slabe izkušnje s spanjem na tleh ţelim kupiti še armafleks. V

večih trgovinah skušava z Manjo trgovcem dopovedati, kaj bi radi, a nama ne uspe. Celo nariševa

armafleks, kaţeva, da je to za spanje, pa nama ponujajo rjuhe, odeje, preproge, blazine za spanje….

Obupava in upava, da nocoj armafleksa ne bomo potrebovali.

Sredi mesta, ko ravno čakamo, da prečkamo cesto, zaslišim, da

me nekdo kliče. Nejeverno se obrnem in zagledam – Jasmino!

Pripeljala se je s taksijem. Morala bi priti šele proti večeru, a je

dobila prevoz in se pripeljala v to mesto in tukaj povsem po

naključju naletela ravno na nas. Prisrčno se objamemo, jo

povprašamo po zdravju – ja, boljše je. Ta dva dneva je počivala

v albergu v Tineu, obiskala je zdravnika, ki ji je oskrbel gleţenj

in ji dal zdravila ter tablete proti bolečinam. Počitek ji je dobro

del, lahko bo spet hodila. Skupaj se odpravimo dalje. Zdaj je

naša romarska skupinica spet v polni sestavi.

Ta del poti je bolj obljuden, poteka ob glavni cesti, ob kateri je nekaj gostišč. Ustavimo se in

sprašujemo, če kdo oddaja sobe. Vsi nejeverno zmajujejo z glavami. Tukaj ni prenočišč!

Predstavljamo si, da je Castro malo večji kraj od Grandas de Salime, a se motimo. Castro je manjša

vas, ki premore le nekaj hiš. Takoj na začetku vasi je gostišče. Polonca in Slavka sta malce pred nami

in ko pridemo do gostišča, se Polonca ţivahno pogovarja v nemščini z gostilničarko, ki govori samo

špansko. A toliko se ţe razumeta, da izvemo, da so tukaj sicer prenočišča, vendar je vse polno. Čez čas

ugotovimo, da je to gostišče zasebni alberg, ki ga vodi Maria Soledad Alvarez Arias in da je moţno

za razliko od javnih albergov tukaj sobe rezervirati vnaprej po telefonu. Nekateri romarji so rezervirali

sobe, vendar še niso prispeli, najbrţ pa bodo. Milo prosimo, če nam vseeno najde kakšen prostor, da

smo pripravljeni spati tudi na tleh, da smo le pod streho in na suhem. Gostilničarka nas popelje zadaj

za hišo in nam pokaţe leseno barako, v kateri

da lahko prespimo za 3 EUR na noč na osebo,

stuširamo pa se v kopalnici nad gostilno. Kar

poskakujemo od veselja, saj je baraka udobna,

tla so lesena, okna zasteklena, v notranjosti so

mize in stoli. Lahko si bomo postlali na

lesenih tleh, kar je v primerjavi s keramičnimi

ploščicami včerajšnjega dne pravi komfort.

Gospa se ne more nehati čuditi našemu

navdušenju, da ne rečem, da je videti celo

šokirana. Ura je tri popoldne, sonce toplo sije,

zunaj pred barako se martinčkamo in

uţivamo. Le kdaj pa kdaj zaveje hladen veter.

Nenadoma zagledamo našega princa Remija, ki prijezdi na svojem belem konju. Jasmina je

navdušena, saj ga vidi prvič. Zdi se ji pravi princ, zelo lep in romantičen. Saj je res, vse ţenske smo

enotnega mnenja, da je pravi cukrček. Princ se nekaj dogovarja z oskrbnico, oskrbi konja, nato pa

odjezdi. Čez čas pride v alberg skupina fantov, s katerimi hodimo bolj ali manj skupaj ţe od prvega

dne in ki smo jim ţe posodili odeje. Oni so nam »odţrli« postelje, saj so si jih rezervirali vnaprej.

Juretu pošljem sms in telefonsko številko tega alberga, če si bo morda on lahko rezerviral posteljo.

18

Ko sonce zaide, se močno ohladi. Naša baraka

postaja mrzla in negostoljubna. Svetimo si s

čelnimi svetilkami, saj luč ne gori. Voda v

kopalnici je vroča, vendar je v prostoru tako

hladno, da se zelo na hitro stuširamo. Slavka in

Polonca se kar kmalu odpravita spat, kar pomeni,

da si posteljeta na tleh spalne vreče, ostali pa se

preselimo v gostilno in tolčemo pivo (1,70 EUR)

in tonic (1,30 EUR). Toliko muh še nisem videla

v nekem prostoru. Kar črno je od njih, komaj jih

sproti odganjamo. Naši mladi soromarji si pri

sosednji mizi privoščijo obilno večerjo, smejijo

se in zabavajo. Čudimo se, da pijejo le vodo, nič alkohola, pa so vseeno tako dobre volje. Čez čas

pride k nam v gostilno Polonca in nekaj menca, nato pa izdavi, da jo je Slavka poslala v akcijo, naj

»nekaj zorganizira, da je prehudo mrzlo in se ne da spati na golih tleh.« V nadaljnjo akcijo pošljemo

Manjo, ki zna nekaj malega špansko in zaprosi fante pri sosednji mizi, če imajo morda v svojih sobah

kakšno odejo viška, da nas zebe. Pogled na našo 80-letno Polonco vzbudi pri fantih pravo mero

usmiljenja in njej ter Slavki odstopijo eno posteljo v svojih sobah, nam pa skrivaj, da gospodinja ne

vidi, posodijo šest odej. Neskončno hvaleţno smo jim zanje. Kljub dodatnim odejam je ta noč dolga

in teţka. Tla so mrzla, izpod desk piha. Nase navlečemo vsa oblačila, kar jih imamo v rukzakih, a ne

pomaga kaj dosti. Zdaj razumemo, zakaj se je gostilničarka tako čudila našemu veselju, da spimo v

baraki!

Danes smo prehodili 23 km, se za 755 m dvignili in za 950 m spustili navzdol. Jasmina je dobro

hodila, čeprav še jemlje antibiotike. Polonca ji je posodila svoje čevlje, saj jo njeni tiščijo. Jasminini

gojzarji se nato do konca romanja selijo iz enega v drug rukzak. Polonco trga po rokah, kot pravi in se

maţe s tigrovo mastjo, jaz pa imam od včerajšnjega višinskega sonca opekline in mehurje po obeh

rokah. Drugih večjih teţav nimamo, kar dobro nam gre.

28. 7. 2009, torek

6. dan romanja: Castro - Padron (23 km)

Vstajamo pred šesto, saj pač ni kakšnega

posebnega uţitka poleţavati na mrzlih

tleh. Luč v baraki zagori, a čez nekaj

hipov ugasne. Za 3 EUR smo porabili

dovolj elektrike, se šalimo. Romanje spet

začenjamo brez kave, saj jo začnejo streči

šele od osmih dalje. V sobe vrnemo

izposojene odeje. Fantje še trdno spijo, nas

bodo ţe čez dan dohiteli, da se jim še

enkrat zahvalimo.

Na koncu vasi se spet začenja klanec.

Oznake so šibke, saj poteka pot preko

gradbišča nove ceste in so v času gradnje

oznake očitno odstranili.

19

Čez čas nas puščice usmerijo s ceste in seveda navzgor. Visoko zgoraj na hribu vidimo vetrnice, do

katerih moramo priti. Jutro je sveţe, skoraj hladno in tiste, ki smo v kratkih hlačah, kar malo zebe po

stegenčkih. Dobro smo razpoloţeni, klepetamo in se smejimo. Kak dan je hoja čisto lahka, kljub

klancem in teţkim pogojem, kak drug dan pa se kar vlečemo in ne pridemo nikamor, morala je na psu,

energije nobene. Danes je tisti prvi dan, ko nam gre pot dobro od nog. Čisto samotni smo, ne srečamo

nikogar in prehitita nas le dva romarja.

Večkrat pomislim, da sem

nameravala na to romanje

oditi sama in da tale pot

morda ni čisto primerna za

samotno romanje. Preveč

osamljena in neobljudena

je, na nekaterih mestih ni

dobro označena, razdalje

med posameznimi albergi

so velike, zemljevid ni

ravno natančen, da ne

rečem celo, da je včasih

popolnoma napačen, kar

se tiče razdalj in višinskih

razlik. Ja, dobro je, da

nisem odšla sama, dobro

je, da smo v skupini.

Po 8,2 km vzpona med nizkim cvetočim grmičevjem, reso in borovci in s pogledom na zamegljeno

dolino, pridemo do vrha hriba, do vetrnic. Pot se obrne navzdol. Ţe po nekaj korakih zagledamo

obcestni romarski kamen – Galicija. Pravkar smo zapustili pokrajino Asturijo in vstopili na tla zelene

keltske in otoţne Galicije, značilne po sivo – zeleni barvi. Sivi so granitni rti z morskimi zalivi – riasi

ob Atlantiku, zeleni so prostrani pašniki in travniki ter evkaliptusovi gozdovi. Sv. Jakob nam je vedno

bliţje.

Ob vznoţju hriba nas v kraju El Acebo

preseneti alberg z barom, ki ga v vodniku ni.

Če bi vedeli zanj, bi se morda sinoči

potrudili do sem. Oskrbnik je sprva malo

siten, potem pa se odobrovolji in nam

postreţe z vrhunsko kavo. Sedimo zunaj

pred albergom, od nekod in iz nekih

rukzakov se skrivnostno pojavijo piškoti,

pijemo kavo, uţivamo v sončnih ţarkih in se

imamo fletno. Do Santiaga je še 170,937

km, če je verjeti obcestnemu kamnu. Tu, v

Galiciji, so se smerni ţarki na jakobovih

školjkah, ki označujejo smer Camina,

nenadoma obrnili v drugo smer, ravno

nasprotno od oznak v Asturiji.

20

Nekaj časa hodimo ob glavni cesti in se izogibamo prometu. Cesto rekonstruirajo, zato imamo teţave

z iskanjem oznak. Gradbeni delavci nam od daleč kaţejo smer, kamor moramo iti. Pri eni od na videz

osamljenih hiš se nam delček poti pridruţi čisto mlad kuţa – zlati prinašalec. Prigovarjamo mu, naj se

vrne domov, kuţa pa veselo maha z repkom in caplja za nami. Čez čas se vendarle vrne in nas odreši

skrbi, da bi se izgubil. Pri srednjeveški cerkvici si privoščimo krajši počitek. Sezujemo se, leţimo na

tleh v travi, pojemo, kar še imamo v nahrbtnikih in se sončimo. Kar teţko se je spet obuti v gojzarje in

nadaljevati pot. Spet hodimo po asfaltu in v daljavi vidimo na hribu večje mesto – Fonsagrada. Zdi se

nam, da stoji kar na istem mestu, da se mu nič ne pribliţujemo. Opoldansko sonce spet neusmiljeno

pripeka. Do mesta se je treba vzpeti po dokaj strmi in prašni poti. Če bi bili v vodniku pravilni podatki,

bi nas ta lahko ţe prej usmeril tako, da sploh ne bi bilo treba iti v mesto, saj v njem ni alberga.

Fonsagrada je mesto s 5000 prebivalci in leţi med rekama Rodil in Suarna. Za romarje, ki hodijo po

Caminu Primitivo, je pomembno ţe od vsega začetka, saj je bilo v njem zavetišče in bolnica za

srednjeveške romarje. Danes je pomembno središče trgovanja za vse vrste kmetijskih izdelkov. V

središču mesta se nahaja sveti vodnjak (Fons Sacra), po katerem je mesto Fonsegrada dobilo svoje

ime. Zgodovina govori o enem od čudeţev apostola sv. Jakoba, ki je obiskal to mesto in spremenil

vodo iz tega studenca v sveţe mleko, s katerim je neka osiromašena vdova nahranila svoje otroke.

Ob vstopu v mesto nas ţivahno oblajata dva psa. Eden je radoveden in ţeljan boţanja. Ko počivamo,

nam veselo skače v naročja in se pusti čohati. Drugi kuţa je starejši, bolj dostojanstven, resen in

preudaren in nas pozdravlja kar leţe, ne da bi se mu v opoldanski vročini ljubilo vstati. Na začetku

mesta je hotel za romarje, kjer nudijo romarske menije po 8 EUR. Ţal kuharice še ni, saj bo začela

kuhati šele proti večeru. V bliţnji gostilni streţejo tukajšnjo specialiteto – pulpo, hobotnico. Tudi ta

gostilna je še zaprta. Španski delovni čas je pač drugačen od našega. Najbolj pomembno nam je, da

danes dobimo prenočišče in da se spet enkrat dostojno umijemo in spočijemo. V Fonsagradi ni

alberga, pač pa je ta 2 km stran od mesta, v kraju Padron. Kar takoj se napotimo tja.

V alberg pridemo ob 13.00 uri in zasedemo proste postelje.Čez

čas nastane v albergu frka. Baje smo protipravno vstopili v

alberg, beri – vlomili, čeprav je bil ta odprt, sproţili so se

alarmi, pridrveli so varnostniki in se sila razburjali. Ukazali so,

naj vsak vzame svoj nahrbtnik in se postavi pred vhod v alberg,

da se ga vpiše v evidenčno knjigo… Gospe, ki sta nas vpisovali,

sta gledali mrko in se na glas pridušali. Še dobro, da ju nismo

razumeli, sekirali pa se tudi nismo, saj smo vedeli, da postelje

ţe imamo. Ob 15.00 uri smo opravili formalnosti in se legalno

namestili v sobah in posteljah. V tem albergu premorejo celo

pralni stroj, vendar je vrsta za pranje predolga. Perilo si

operemo kar zunaj. Stuširamo se, malo podremamo in se pozno

popoldne napotimo nazaj v Fonsagrado. Jasmina je lačna in bi

jedla. V hotelu, kjer streţejo romarske menije, se mukoma, s

kretnjami in mahanjem, zmenimo za večerjo zanjo, a ţal večerje

pred 20.00 uro ne bo. S pomočjo skupine španskih romarjev, na

čelu z Davidom, ki spijo v hotelu, uspemo naročiti Jasminino večerjo. Skupina šteje blizu 10 romarjev,

ki so se naključno spoznali šele na romarju. Poleg naše sedemčlanske skupine in te skupine hodi

vzporedno z nami še ena večja grupa romarjev, tako da zna biti v bodoče precej problemov z iskanjem

prenočišč, ki jih je na Caminu Primitivo (pre)malo.

21

Ker je mesto malce večje, upam, da bom lahko kupila armafleks. Še vedno ne znam v trgovini

pojasniti, kaj sploh kupujem, izraza armafleks ne poznajo. Končno v neki trgovini zagledam zaţeljeni

artikel in ga kupim za 5 EUR – ter ga speljem točno izpred nosa nekim drugim romarjem, ki so prav

tako iskali to podlogo. Ţal so imeli samo en kos. Opravičujoče se nasmehnem španskim romarjem in

si globoko oddahnem, da imam sedaj rešen problem spanja na tleh. Od tega dne dalje nisem

armafleksa seveda niti trenutek več potrebovala, a vseeno mi nudi občutek varnosti, ko ga nosim s

seboj!

Manji so se zlomila očala. Ker je zelo slabovidna, je zanjo to velik problem. Najdemo optiko z zelo

prijaznim optikom, ki je pripravljen popraviti njena očala in ji jih poslati po pošti v Santiago, kjer naj

bi jih Manja prevzela. Optik Manji za silo vendarle popravi očala. Neverjetno je ljubezniv in prijazen

in vse bi storil, da bi nam pomagal. Manji, ki pred njim prostodušno razpre denarnico in pokaţe vso

njeno vsebino, del denarja pa celo strese po tleh, optik resno svetuje, naj se odslej naprej pazi, naj bo

previdna pri razkazovanju denarnice, ker prihajamo v mesto Lugo, kjer preţi na romarje veliko tatov,

Manja pa je s svojo slabovidnostjo seveda lahka tarča.

Od ene od bralk moje knjige dobim sms: »Draga Staša, ponovno berem tvojo knjigo Camino, moja

samotna pot. Sem pri datumu 28. 7. Torej hčerin rojstni dan. Vse najboljše Nini!«

Ne morem verjeti, da se je neka čisto neznana gospa spomnila na rojstni dan moje hčerke! Zalijejo me

solze. Napotim se v bliţnjo cerkev, kjer ravno zvoni k maši in se udeleţim večerne maše. Prijetno mi

je, da sem nekaj časa povsem sama s seboj, da se mi ni treba z nikomer pogovarjati in da malce sama

pohajkujem naokrog.

Ob prihodu v alberg imamo teţave, saj so nas menda neki drugi romarji zatoţili, da smo turisti, ki se

vozimo okrog s taksiji in da v resnici sploh ne hodimo. Videli so del naše skupine, ki se je res zadnjih

nekaj km pripeljala s taksijem, zato so mislili, da se okoriščamo na račun albergov in poceni

prenočujemo, čeprav nismo romarji. Hospitaleru pojasnimo, da se zadnji del poti vozijo starejši gospe,

od katerih je ena stara 80 let in mladenka, ki ima poškodovan gleţenj, ostali pa še kako resno hodimo.

Naslednje dni soromarji budno spremljajo našo hojo in se prepričajo, da res hodimo, da smo romarji in

ne turisti, ki se prevaţajo s taksiji. Manja, Stane in jaz smo doslej prehodili še čisto vsak km Camina

Primitiva! Do cilja pa imamo od danes dalje še 157 km.

Še vedno hodimo točno po Andrejevih stopinjah in on pravi, da smo danes prehodili 23 km ter

napravili 730 m vzponov in 510 m spustov.

29. 7. 2009, sreda

7. dan romanja: Padron – O Cadavo (Baleira) (25 km)

Ţe ob 6. uri odrinemo na pot, saj je pred nami spet kar precejšnje število kilometrov, s prenočišči pa

bo najbrţ spet kriţ. Zemljevid nam sporoča, da bomo današnji dan hodili bolj ali manj po ravnem, v

resnici pa takoj zagrizemo v hrib. Hodimo skozi borove in kostanjeve gozdove, med cvetočo

podrastjo, predvsem resjem, v daljavi vidimo se v megli vidijo silhuete vetrnic. Pot je lepa, a naporna,

jutro pa zelo mrzlo. Oblečeni smo v debele puloverje. Kar kmalu prispemo do polovice poti, do

Paradavelle, ki je na 865 m n.v., od tod naprej pa bi morala biti pot skoraj povsem ravna do našega

današnjega končnega cilja. Jok! V resnici je pred nami hud, res hud klanec, nato pa strma grapa vse do

A Lastre. Jasmino spet bolijo vezi, komaj hodi in išče varianto za prevoz do Luga, kamor naj bi

prispeli jutri. Vseeno se odloči, da bo še malo potrpela in bo še hodila.

22

Ves čas se srečujemo z romarji, ki so izjemno prijazni z nami. V gostiščih se pogovarjamo z

univerzalno govorico rok in kretenj. Španski romarji, domačini pa sploh, ne govorijo nobenega

drugega jezika razen svojega, a kljub vsemu se trudijo, da bi nas razumeli. Na tem delu Camina so

medčloveški odnosi res pristni, prijazni, ljubeznivi in spoštljivi, ne še trţno naravnani in marketinški.

Takšna je tudi tukajšnja narava – prvobitna in kmečka, očarljiva v svoji skromnosti in preprostosti.

Naši dve veteranki sta danes hitrejši od ostalih, ki se kar

nekam obiramo in prilagajamo tempo hoje tudi Jasmini, ki

teţko hodi. Polonca in Slavka nas prehitita in gresta

naprej. Zdaj ţe vsi obvladamo markacije, znamo slediti

rumenim puščicam in školjkam. Vsi imamo tudi gsm-je in

ni bojazni, da bi se kdo od nas izgubil. To je teorija, praksa

pa prinese vse mogoče izkušnje. Ta del poti spet ni prav

dobro označen. Hodimo ob asfaltirani cesti, ki vodi do

Luga. Polonco in Slavko vidimo daleč pred seboj.

Nenadoma opazimo, da sta zgrešili markacijo in da jo

ubirata v drugo smer, kot kaţe puščica. Naša pot zavija v gozd, onidve pa gresta naprej po asfaltu.

Kričimo za njima, da bi ju preusmerili, a nas zaradi oddaljenosti in prometa ne slišita in šibata dalje.

Manja se javi, da bo stekla za njima. Odvrţe pohodne palice in rukzak in uţge hitri drnec po cesti.

Medtem pa se Polonca in Slavka vendarle usmerita na kolovoz proti gozdu. Očitno sta naleteli na novo

markacijo, česar pa Manja zaradi slabovidnosti ne vidi in teče za njima, misleč, da še hodita pred njo

po cesti in da ju bo dohitela. Prizor je res smešen. Manja teče ob robu ceste za dvema izgubljenima

romarkama, ki pa stojita na klančku nad cesto in začudeno opazujeta njeno tekanje, kriljenje z rokami

in klicanje in jima ni nič jasno, kaj se dogaja. Dialog med njima je bil naslednji:

23

Slavka: »Ti, Polonca, kam pa tako teče Manja v tistile rumeni majčki? Zakaj tako dirka po cesti?«

Polonca odvrne: »Najbrţ nam gre naprej rezervirat alberg ali uredit kaj drugega.«

Mrtvo hladno nadaljujeta pot, saj se ju Manjino tekanje pravzaprav nič ne tiče, haha. Manja se čez čas

ustavi, saj ugotovi, da pobeglih romark očitno ne bo dohitela. Zasopihana pride do nas in vsi prasnemo

v smeh, ko ji pojasnimo, da je tekala v prazno in da pred njo ni bilo na cesti nikogar. Kaj so si mislili o

njenem dirkanju avtomobilisti, ki so jo prehitevali in dohitevali, nam bo večna uganka. Slavka reče

Manji: »Sva se čudili, ko si tekla kot gazela v tisti oranţni majici mimo naju…« Še cel dan se smejimo

temu dogodku.

Na jasi sredi gozda si privoščimo daljši

enourni počitek. Leţimo v travi, se

pogovarjamo, smejimo. Opoldne

odrinemo dalje. Le nekaj malega hoje je

danes še pred nami. Vodnik spet kaţe

ravnino in reko, ob kateri naj bi hodili. Pa

ni ne reke in ne ravnine, temveč le gor,

gor, zadnji del pred ciljem pa še zoprno

gradbišče. Tik pred mestom O Cadavo

nas prehiti ţe znana skupina romarjev.

Daljši opoldanski počitek se nam tako

maščuje, saj je alberg ţe poln, ko

prispemo do njega. Hospitalera je osorna

in nas skoraj naţene ven. Niti slučajno

noče slišati, da bi spali na tleh. Napoti nas v bliţnji hotel. Kar podvizati se moramo do tja, saj romarji

še prihajajo in če se bomo obirali, bomo spet ostali brez postelj. Hotelirka je sicer zelo prijazna, a kaj,

ko ne razume niti besede angleško, tudi naših poskusov španščine ne razume. Ne morem verjeti, da

npr. naročim tonik, pa me gleda zabodeno in se ji niti ne sanja, kaj bi rada pila, čeprav se špansko reče

tonica in izgovori tonika! Ker se nikakor ne moremo zmeniti, nam priskočijo na pomoč naši romarski

prijatelji, predvsem David. Dobimo tri sobe s šestimi posteljami. Ena postelja je premalo, zato

sestavimo postelje v eni sobi skupaj in se zdrenjamo na njih. Bolje kot spanje na tleh, sigurno. Po

nekaj dneh spet pridemo do pravega vročega tuša in dostojne kopalnice. Danes me boli desni kolk,

nogo imam čudno omrtvičeno in mravljinčasto od boka do kolena. Vzeti moram tablete proti

bolečinam.

Zvečer se sprehodimo do središča mesta O Cadavo, ki je nikakršno, čeprav je bilo menda za romarje

drugo najpomembnejše mesto na njihovi poti po Caminu Primitivo do Santiaga. Zgodovinski viri

pravijo, da se je tukaj Alfonz II. boril z islamsko vojsko. Če

je mesto kdaj prej morda videlo boljše čase, je danes v

precej turobnem stanju. Ob glavni ulici so številne prazne

hiše, v njih pa zapuščeni lokali, še cerkev je zaprta. V

trgovini nabavimo nekaj hrane in se vrnemo v hotel, saj

začne rahlo pršeti deţ, postaja pa tudi vedno hladneje.

Napišemo nekaj razglednic.

Do danes smo prehodili ţe 200 km, kar proslavimo s

kozarcem vina.

24

Nocoj se odločimo, da večerjamo v hotelu, razen Slavke in Polonce, ki se zadovoljita z malico iz

nahrbtnika. Gostilničarka nam dodeli mizo in izroči jedilne liste, v španščini seveda. Ko

premišljujemo, na kak način nam bo uspelo naročiti večerjo, se prikaţe gostilničarka z okrepitvijo - s

seboj pripelje Davida! Z njegovo pomočjo in simultanim prevajanjem naročimo večerjo. Jemo mešano

solato, omleto s tunino in ponfri s pečeno slanino. David gre nato po svojih poteh, nam pa ostane še en

trd oreh – plačevanje računa in dogovor za jutri o uri odhoda in kavi. Ko pride gostilničarka poračunat,

nam na papirnati prt napiše 5 x 9 = 45. Aha, pet nas je jedlo večerjo, vsaka je stala po 9 EUR. Nato

nam nariše postelje: 3-x po dve postelji, vsaka soba stane 35 EUR. Jaz pa ji na prt narišem skodelico,

iz katere se kadi in 6.30. Razume, da bi radi zajtrkovali ob 6.30 uri in da ţelimo, da vključuje zajtrk

tudi vročo kavo.

Prijateljica mi pošlje za vzpodbudo lep sms: »Draga popotnica. Naj bo tvoj korak lahkoten,

premišljen, srečen in pravi. Srce pa polno zahvale Njemu, ki ta korak spremlja in vodi. Buen Camino.«

Danes smo prehodili 25 km, 745 m gor in 875 dol.

30. 7. 2009, četrtek

8. dan romanja: O Cadavo - Lugo (33 km)

Vstajamo ob 6.00 uri in res nas pričaka za šankom vroča kava! Ob 7.00 uri pričnemo hoditi. Danes je

pred nami dolga pot. Ţe čez uro in pol pridemo v kraj, ki premore bar in kavo. Odločimo se, da je za

kavo še prekmalu, saj je na zemljevidu še nekaj vasi, v katerih se bomo lahko ustavili. Kasneje bridko

obţalujemo to našo odločitev, saj so kraji spet samotni, hiše redko posajene, barov in kave pa nikjer.

Stane, Manja in jaz hodimo zadnji, klepetamo in

spregledamo markacijo na kamnu. Doslej so bile

puščice kar pogosto posejane, zato se nam zdi

čudno, da ţe nekaj časa ni oznak, predvsem pa, da

jih ni v kriţiščih. Nekaj časa se vrtimo v krogu,

nato se vrnemo nazaj vsaj 1 km, dokler ne pridemo ponovno do oznak. Pot nazaj je vedno teţka.

Izgubili smo kar nekaj časa, zato ujamemo ostale šele opoldne, ko nas vendarle počakajo. Najbrţ nas

niti ne bi, če ne bi Stane nosil za vse malice!

Manja modro pripomni: »Camino nas uči ţivljenja. Včasih zgrešiš pot in smer in se je treba kdaj

vračati nazaj, a potem spet najdeš pravo znamenje in greš spet naprej.«

25

Jasmino bolijo gleţnji, Polonca malo jamra zaradi trganja po rokah, Stanko bolijo ramena, ker ni

vajena teţkega rukzaka. Moja desna noga je od stegna navzdol vsa omrtvičena in je ne čutim, za povrh

sem pridelala ţulj na peti. Gojzarje zamenjam za sandale, zaradi česar dobim še nekaj dodatnih ţuljev.

Ostali romarji nimajo teţav, sploh Stane je čisto naspidiran in v odlični kondiciji.

Danes se ves dan srečujemo s španskim romarjem, ki ima za

klobukom zataknjeno marjetko. Vprašam ga, če ga smem

fotografirati, ker je tako prikupen. Dovoli mi. Nekaj časa

hodiva skupaj. Pove, da mu je ime Stefanio. Zapoje mi:

»If you're going to San Francisco, Be sure to wear some

flowers in your hair.« Reče, da ima pesem novo besedilo:

»In you're going to Santiago, Be sure to wear some

flowers….

Nato doda: »Draga romarka, od mene imaš zdaj spominček –

fotografijo. Jaz pa te bom zvečer v albergu presenetil z

nečem, kar te bo spominjalo name,« mi obljubi. Nisva se več

srečala in za vedno mi bo ostala uganka, kakšen spominček mi je ta romar ţelel pokloniti.

Zadnji del poti poteka po ravnem in neposredno po soncu, ki neusmiljeno pripeka. Seveda, bliţamo se

mestu Lugo, ki je dobil ime po keltskem bogu sonca Lugu. Z Jasmino zaostajava. Mene boţjastno boli

noga, skrbi me, kaj pomeni ta omrtvičenost. Nekajkrat ţe vzamem v roke gsm, da bi poklicala svojega

osebnega zdravnika, pa se vsakokrat premislim. Malo bom še potrpela.

Ostali romarji zdirjajo naprej, da bi morebiti rezervirali prenočišče. Mesto je veliko, premore nekaj

hotelov, a tudi romarjev je dosti. Lugo obdaja visoko 10-metrsko obzidje, dolgo več kot 2 km in 85

stolpov. Mesto stoji na vrhu griča, do katerega se je treba vzpeti. Zaradi strašne utrujenosti le beţno

ošinem prelep srednjeveški most in stare stavbe, naslonjene na obzidje. Stanka me kliče, naj z Jasmino

pohitiva, da nama ne more rezervirati postelj in da se alberg hitro polni. Malo pospešiva, a ne dosti, saj

nama zmanjkuje moči. Počasi se priplaziva do alberga in izkaţe se, da je postelj še dovolj in da ni

panike. Alberg premore 44 leţišč, je prenovljen in moderno opremljen. Posebna preizkušnja zame so

tuši, ki so odprti, brez pregrad in se moraš tuširati vsem na očeh. K sreči so vsaj ločeni na moške in

ţenske tuše. Ker imam hud odpor proti tovrstnemu pomanjkanju zasebnosti, kar nekaj časa čakam, da

bi se kopalnica izpraznila in bi ostala sama, a mi seveda ne uspe. Če ne bi bila tako zelo utrujena in

prepotena, bi morda tuširanje kar izpustila, a se nato vendarle stuširam skupaj s še nekaj romarkami.

No ja, preţivela sem. Popoldne prespim, proti večeru pa se odpravim raziskovat mesto. Ostali so odšli

ţe prej. Mesto je res ţivahno, predvsem osrednji trg Praza Maior, kjer so okrog zelo lepega parka s

platanami nanizani številni lokalčki. Privoščim si sladoled, ogledujem si izloţbe, poţeljivo gledam res

čudovite čevlje in obleke in si zaţelim, da bi gojzarje ţe zamenjala za kaj bolj elegantnega.

Malo niţje od glavnega trga stoji kamnita stolnica v romansko – gotsko – baročnem slogu iz 1129.

leta. Zvečer se udeleţim maše in procesije. Tudi Manja je nekje v cerkvi, vendar je ne vidim. Po maši

se še malo sprehajam po starem delu mesta, ob 21.00 uri pa se vrnem nazaj v alberg. Z Manjo

poiščeva oskrbnika alberga in se pozanimava glede jutrišnje poti, ko lahko pričakujemo teţave s

prenočiščem, saj bo alberg zelo majhen, skupine romarjev pa vedno večje in seveda mlajše in hitrejše

od nas. Pot se razcepi na dva dela, ena gre čez hribe in je dolga čez 40 km, kar je za nas preveč, druga

gre naokrog in je dolga le 15 km, potem pa se nam naslednji dan zelo podaljša. Po Andrejevih

podatkih je do San Romana 31 km, po nekih drugih podatkih pa 21 km.

26

Hospitalero nama nariše varianto 1, 2, 3…., ne razumeva nič. Preveč podatkov je in preveč zapletena

razlaga. Jutri se bomo prepustili poti in videli, kako bo.

Danes smo prehodili 33 km, če naj verjamem Andreju, je bilo 585 m vzponov in 840 km spustov.

Povsem opravičeno smo utrujeni.

31. 7. 2009, petek

9. dan romanja: Lugo – San Roman de Retorta (20 km)

Ţe ob 6.30 se odpravimo iz alberga, zunaj je tema. Ostali romarji še sladko spijo. Sinoči si je marsikdo

privoščil daljši izhod in pohajkovanje, saj je Lugo pravzaprav prvo pravo mesto na vsej poti, ki nudi

med drugim tudi zabavo. Markacije so v mraku slabo vidne. Moje noge so teţke kot svinec, usta pa

kot po hudem mačku. Ne morem govoriti,

komaj lovim tempo z ostalimi. Iz megle prši,

vsi smo turobni, zamorjeni in utrujeni. Poţivi

nas šele kava v San Vincentu de Burgu, zaradi

katere skrenemo s poti za 1,5 km. A se splača,

saj nam dvigne moralo in spravi v dobro voljo.

Za nami pride skupina mlajših romarjev, ki so

vidno presenečeni, ko nas zagledajo. Niso

pričakovali, da bomo starci ţe pred njimi in da

smo jih prehiteli. Na hitro popijejo kavo in

gredo dalje. Očitno se jim mudi zasesti alberg.

S to skupino romarjev se danes ves čas

dohitevamo in prehitevamo. Mi smo itak ţe

sprijaznjeni s teţavami pri iskanju prenočišč, a smo rekli, da bomo problem začeli reševati takrat, ko

bo nastal, zdajle se pa ne bomo obremenjevali z njim.

Današnja pot poteka ves čas po asfaltu, vendar po gozdu in v senci. Ravno pravšnje temperature so za

hojo, ni prevroče. Stane ima s seboj pesmarico s slovenskimi narodnimi pesmi. Z Manjo si krajšata čas

s prepevanjem. Stanka jamra in stoka, da teţko posluša fušanje, Stane pa jo hladnokrvno zavrne: »Kaj,

a bi rada, da ti pojejo Il Divo?« Ne pustita se motiti in po dolgi cesti, ki je ni konca in kraja, med

galicijskimi polji, prešerno odmeva »Gor čez Izaro, gor čez gmajnico…« in druge slovenske pesmi.

Takole prepevajoč prispemo opoldne do vasi z nekaj

hišami, ki premore gostilno in trgovino. Izvemo, da je

1 km naprej alberg. Po zemljevidu in po Andrejevih

podatkih ga še ne bi smelo biti, a morda so kakšnega

še dodatno odprli. Za vsak slučaj se odpravimo dalje

in res prispemo do nizke hišice z oznako alberga.

Očitno smo prispeli v San Roman de Retorto! Prvič

se je zgodilo, da so Andrejevi podatki v njegovem

dnevniku napačni. Namesto 21 km je napisal, da je od

Luga do sem 31 km. Kasneje, doma, sem Andreja

povprašala, če je šel morda po kakšni drugi poti, na

kateri si je nabral dodatnih 10 km, pa je pogledal svoje zapiske in ugotovil, da se je zatipkal in da je

dejansko le 21 km razdalje. Tudi na svoji spletni strani je podatek popravil in je sedaj točen.

27

Polni presenečenja stojimo pred še zaprtimi vrati alberga. Pred nami so še štirje romarji, s katerimi

smo se danes srečevali in prehitevali, nas je sedem, leţišč pa menda 12. Naknadno prideta še dva

nemška romarja in se zrineta pred nas. Eden od njiju pristopi do naše Polonce in jo vpraša, koliko je

stara, nato pa se ţeli ves navdušen fotografirati z njo. Spogledamo se in grozeče sumničavo

pogledujemo vsiljivca. Če je to njegova taktika, da nam spelje posteljo, se hudo moti! No, izkaţe se,

da Nemec ni imel takšnih namenov ali pa si ni upal biti tako predrzen.

Romarji še kar hodijo in hodijo. Kje bodo spali, nas zanima. Izvemo, da lahko iz tega alberga

pokličejo taksi, ki jih odpelje v 20 km oddaljen motel in jih naslednji dan vrne na isto mesto. Prevoz s

taksijem in spanje v motelu stane 20 EUR na osebo.

Čez čas pride oskrbnik, odklene alberg in nas spusti noter. Ta alberg je najlepši, najčistejši in najbolj

nenavaden na vsej naši poti. Stropi so iz debelih, grobo obtesanih debel, stene obloţene s kamnom,

premore celo manjšo kuhinjo in električne radiatorje, ki jih priţgemo in prijetno zagrejemo prostor.

Dobimo sterilne rjuhe in prevleke za enkratno uporabo. Kopalnica je lepa in čista, v tuš kabini lahko

za seboj zapreš vrata (za razliko od včerajšnjega javnega tuširanja). Umijem se, leţem v posteljo in

vsa izčrpana zaspim kot ubita za 5 ur. Noga mi še vedno dreveni. Ostali se medtem odpravijo nazaj v

900 m oddaljen bife na bokadilose (3 EUR) in kavo (grande - velika 1 EUR).

Ko se prebudim, se še sama odpravim v bife, Stanka se mi pridruţi, kljub temu, da je ravno prišla od

tam. Nek domačin nama začne neumorno nekaj razlagati v španščini. Skušava mu dopovedati, da ga

nič ne razumeva, a se ne pusti odgnati. Govori in govori in ne neha. Naporno ga je poslušati.

Izza ovinka se nenadoma prikaţe naš princ Remi s konjem. Oba sta videti utrujena, konj šepa. Remi se

dogovarja z gostilničarjem, nato pa se počasi odpravi dalje. Kdo ve, kje bo prespal, v tej vasi ţe ne.

1. 8. 2009, sobota

10. dan romanja: San Roman de Retorta – Melide (28 km)

Ponoči močno deţuje. Prijetno je leţati v ogreti sobi in poslušati škrebljanje deţnih kapljic po strehi,

pa tudi smrčanje spečih romarjev v tem našem majhnem zatočišču.

Ko se zjutraj odpravljamo dalje, ugotovim, da imam eno spalno vrečo preveč. Poleg svoje sem včeraj

očitno ves dan prenašala s seboj še eno spalno vreče

podobne barve kot je moja. Kako sem prišla do nje,

se mi niti ne sanja. Najbrţ jo je v albergu v Lugu

kak bliţnji romar odloţil na mojo posteljo in sem jo

stlačila poleg svoje v rukzak. Saj ni teţka, dobre pol

kile, a pri hoji se pozna vsako odvečno breme. Med

današnjimi romarji povprašam, če kdo pogreša

spalko, pa vsi odkimajo, zato jo pustim na leţišču.

Morda še pride za nami tisti, ki sem mu jo

pomotoma odnesla.

Oblečemo pelerine in se odpravimo v deţ. Ponoči

in s postelje se doţivlja deţ mnogo bolj romantično, kot potem, ko je treba capljati po mokrem.

Današnja pokrajina je valovita, malo gor, malo dol. Odpira se nam pogled na travnike in skrbno

obdelana polja. Zemlja je čisto črne barve. Vasi so zanemarjene in blatne, ljudi ni zunaj.

28

Če ne bi tu in tam stal pred hišami avto ali traktor, bi mislili, da so zapuščene. Edini okras vasi so

čudovite hortenzije vseh mogočih barv, ki rastejo skoraj ob vsakem zidu. Fantaziramo o kavi in

gostilni. V vodniku piše, da je prvi bar šele po 15 km hoje. Po treh urah hoje prispemo v neko

raztegnjeno vas, predvidevamo, da bi moral biti bar tukaj. Neko kmetico vprašamo zanj in za kavo in

usmeri nas nazaj, od koder smo prišli. Pove še, da bo do naslednje kave še dolga pot, zato je bolje, da

se vrnemo nekaj metrov nazaj. Bara ni, pač pa majhna vaška špecerija s kupi škatel, gajbic in

plastičnimi stoli pred vhodom, brez oznak, ki bi kazale, kakšna dejavnost se opravlja v tej majhni

zanemarjeni podrtiji. Stara trgovka nas sumničavo ogleduje in budno spremlja naše brskanje po

policah. Niti slišati noče, da bi skuhala kavo, lahko pa kupimo coca-colo in pivo, ki ob deveti uri

zjutraj res prijata na prazen ţelodec. Sadje in pecivo ima pri njej isto ceno, kar vse skupaj stehta na

starinski tehtnici in potem traja neskončno dolgo, da izračuna, koliko stane. Posedemo po mokrih

stolih zunaj pred trgovino in se za silo okrepčamo. Deţevati je nehalo.

Pred nami je vzpetina – hribovje Careon, ki je znano po vetrnicah. Ko se vzpenjamo v hrib, slišimo

njihovo šumenje, vidimo pa jih zaradi oblačnosti, deţja in megle ne. Pokrajina je spet neskončno

samotna, pot pa vodi med cvetočim resjem, nizkimi borovci in trnovim brinjem.

Ko se spustimo z hribov, nas od neke

kolibe pokliče ţenski glas in vpraša,

če smo za kavo. Če smo? Skoraj ji

planemo v objem od veselja! Ţenska

srednjih let nas povabi v hišo, katere

notranjost je skrajno nenavadna. Ţe

pred hišo je trop psov, v hiši pa imajo

psi sploh častno mesto. Posedemo se

po inproviziranih stolih in se oziramo

okrog. V osrednjem prostoru je peč,

stena za njo pa obloţena z alu folijo.

Kavč je prekrit z umazano odejo, še

bolj umazano in na pogled bolhasto je

pasje leţišče.

Nad našimi glavami je pograd, do katerega se pride po lesenih stopnicah, na njem pa kupi knjig, CD-

ji, rutke, indijski šali, slike in fotografije z budističnimi motivi, svečniki, dišeče palčke, usnjene

veriţice, kitara, radio… Ni, da ni. Slavka ostane rajši kar zunaj, saj je očitno, da v tem prostoru higiena

ni ravno doma. Je pa zato več ljubeznivosti in prijaznosti, saj

nam gostiteljica Mapy postreţe z dišečo kavo z dodatkom

cimeta. Pove, da je doma iz Burgosa in da je bila včasih

zaposlena na eni od multinacionalk, kjer pa se je počutila

vedno bolj utesnjeno in omejeno. Pustila je sluţbo in kupila

tole bajto, v kateri ţivita s fantom. Preţivljata se od socialne

podpore, vrtičkanja in od prostovoljnih prispevkov

mimoidočih romarjev. Mapy izdeluje usnjene veriţice in

zapestnice, ki jih podari ali pa proda za nekaj drobiţa.

Bajtico je poimenovala Klinika za mentalno zdravljenje –

Menthal clinic. Pokaţe nam debele zvezke, v katere romarji

zapisujejo svoje vtise. Mapy v zvezke lepi tudi razglednice,

ki ji jih pošiljajo romarji.

29

Pokukamo v kuhinjo, ki je presenetljivo čista. Zadaj za hišo je visok rastlinjak, ki je skrbno zaklenjen s

teţkimi ključavnicami. Glede na vonj, ki ga prepoznam v hiši, sem prepričana, da raste v rastlinjaku še

dodaten vir zasluţka ali pa vsaj uţitka, saj orientalske dišave ne prekrijejo povsem vonja po oni drugi

(opojni) travi.

Pri Mapy srečamo nemško

romarko Francisco, staro 23 let,

študentko logopedije, ki roma

sama. Srečali smo jo ţe prve

dni našega romanja. Kak dan

bo ostala pri Mapy, ker se tukaj

dobro počuti. Namesto ţiga

nam Mapy v credencial nariše

mavrico. Ob slovesu Mapy

vsakega od nas močno in iskreno objame.

To srečanje je bilo res nekaj posebnega in pusti na vseh močne vtise.

Nihče ne ostane ravnodušen in še dolgo se pogovarjamo o tem, kako

pogumna ali nora ali vsakega po malem je Mapy, da si je upala zapustiti civilizirano ţivljenje in redno

sluţbo in zaţiveti na tako svoboden, a skromen način.

30

Še zadnji koraki po prvotnem Caminu Primitivo, po tisočih stopinjah, ki so jih pred nami prehodili

romarji stoletja nazaj. Kraj Pena Gulpilleira je zadnja točka pred kriţiščem, ko se bo Camino

Primitivo zdruţil s Camino Frances.

Pozno popoldne prispemo v Melide, večje mesto v pokrajini La Coruna. V glavi imam popolno

praznino, kako naj bi bilo to mesto videti, čeprav sem bila l. 2006 tukaj, ko sem hodila po Caminu

Frances. Šele, ko prispemo v alberg, se mi povrne spomin. Alberg je velik, ima 130 leţišč, brez teţav

dobimo postelje in to v sobi, v kateri sem jaz prespala pred tremi leti. Po tuširanju se odpravimo v

mesto na večerjo. Mesto je dokaj veliko, s trgovinami, lokali, lekarnami, uradi, več cerkvami. Čudno

je priti spet v hrup in civilizacijo, saj smo vajeni miru in samote.

Melide je slavno po specialiteti, jedi iz hobotnic (pulpe), ki jih pripravljajo v pulperijah. Hobotnice

kuhajo v velikih bakrenih kotlih, v katerih dajo v vodo samo lovorove liste. Hobotnica se kuha več ur,

kuhano pa nareţejo na cm debele kolute, potresejo z mleto papriko in soljo ter pokapajo z oljčnim

oljem. Odločimo se, da si privoščimo rajši paello, tradicionalno špansko jed, podobno riţoti. Krepko

se najemo za 10 EUR na osebo. V Melidi pridemo na vsej naši poti prvič do računalnikov. Ne morem

se upreti in ţrtvujem 1 EUR za pol ure surfanja. Na hitro preletim elektronsko pošto in novice iz

Slovenije. Pogrešala sem ţe internet.

Po večerji nakupimo hrano za jutrišnji dan, nato pa se z Manjo udeleţiva maše. Ko se vrneva v alberg,

nama Stane pove, da je srečal neke Slovence, med katerimi je tudi duhovnik. Do 22.00 ure jih čakava

pred vhodom v alberg in klepetava, a jih ni. Odpraviva se spat. Alberg ogrevajo, saj so noči izjemno

hladne.

Danes smo prehodili 28 km.

2. 8. 2009, nedelja

11. dan romanja: Melide – Santa Irene (30 km)

Spet vstajamo ţe ob šesti uri, pozajtrkujemo in pred sedmo odrinemo na pot. Jutro je zelo hladno in

megleno, iz megle spet prši. Šele čez čas se otopli, slačimo se po principu čebule – olupek za

olupkom.

Srečamo zanimivega romarja iz Bilbaa, ki ga spremlja kuţa,

mešanec med ovčarjem in labradorcem. Kuţa je oprtan s

posebnim nahrbtnikom za štirinoţce. Romar pove, da si pes

sam nosi hrano, vodo in še nekaj svojih potrebščin. Pasjega

rukzaka pa doslej res še nismo videli.

Dohiti nas Matej iz Maribora. Ţe drugič po Caminu Frances,

prvič ga je pretekel. Nekaj časa

je preţivel v Zambiji kot laični

misijonar, tam je zbolel in

prebolel malarijo… Pripoveduje

nam o svojih neverjetnih

dogodivščinah. Kar nekaj časa

hodimo skupaj, potem pa se mi ustavimo v manjšem kraju na pijači,

Matej pa šiba dalje. Izmenjamo si naslove, da si bomo poslali fotografije.

31

Ta del poti poteka po dišečih evkaliptusovih

gozdovih, vmes je nekaj manjših vasic. Ob hišah so

spet ogromne hortenzije, nekje jih imajo nasajene

celo kot ţive meje. Romarjev je veliko, saj se je v

Melide naš samotni Camino Primitivo zdruţil s

Camino Frances. Albergov in tudi drugih oblik

prenočevanja bo sicer več, vendar so tudi romarji

številni, tako da bo spet kar kriza za postelje.

Zanimivo, da se skoraj nič ne spomnim tega dela

poti, ki sem jo hodila sama pred tremi leti. Le

evkaliptusovih gozdov in vonja po njih se resnično

spominjam, vse drugo na tej poti pa gledam, kot da hodim prvič. Tudi Manji so ti kraji ušli iz spomina.

Na obeh nogah so se mi pojavili ţulji, malo

sem sitna in hodim zadnja, da sem sama s

seboj. Naš današnji cilj je kraj Santa Irene, ki

ga kar ni in ni. Pot je precej slabo označena,

tako da večkrat kolebamo, kam zaviti. Po

celodnevni hoji in potem, ko smo res ţe na

koncu moči, nam neki romarji povedo, da je

do alberga še 10 km. Skoraj se sesedemo od

groze, saj imamo za sabo ţe blizu 30 km!

Izkaţe se, da so nas malo nahecali. V vaški

gostilni povprašamo za pot in izvemo, da je do

Santa Irene le še 1 km, do precej večje Arce

pa 4 km. Nekaj popijemo in se kar hitro

odpravimo dalje, saj vemo, da je alberg manjši

in da je pred nami ţe dosti romarjev. Komaj se

še privlečem ta zadnji kilometer. K sreči

dobimo postelje (3 EUR na osebo) in se

namestimo po sobah. V tem prenočišču

nimajo hrane, torej je treba, če hočemo jesti, 1

km nazaj v gostilno, kjer smo se prej ustavili

ali pa pešačiti v naslednji kraj. Ne zmorem več

hoje in sem rajši lačna. Manja, Stane in

Jasmina se odpravijo v gostilno, midve s

Stanko pa sedeva na klopci pred albergom in spremljava promet in mimoidoče romarje. Alberg je

kmalu zapolnjen in veliko romarjev je razočaranih, ker morajo dalje.

Naših mladih španskih romarjev z Davidom in Avguštinom na čelu ne srečujemo več, očitno so

mnogo hitrejši od nas. Pogrešamo jih. Tudi princa na belem konju ni več.

Proti večeru se spet grozno shladi. Na široko odpremo radiator. Nekdo ga ponoči zapre in čeprav sem

oblečena v vse, kar imam v rukzaku in zavita v spalno vrečo, me zebe. Ne morem verjeti, da je lahko v

začetku avgusta v Španiji ponoči tako zelo mrzlo.

Danes smo prehodili celih 30 km in še nekaj metrov.

32

3. 8. 2009, ponedeljek

12. dan romanja: Santa Irene – Santiago de Compostela (23 km)

Zadnji dan našega romanja. Najkasneje sredi dneva bomo na cilju. Čudni občutki nas spreletavajo.

Malo smo ţe utrujeni od hoje, nekateri morda tudi naveličani, drugi veseli, da smo tik pred finalom.

Tako kot prejšnji dan se tudi tega dela poti z Manjo sploh ne spomniva. Ne veva, kod sva hodili prvič,

da nama ni nič ostalo v spominu. Pred vsakim ovinkom sem prepričana, da se bo prikazal Monte de

Gozo, a se je prikazala samo še nova vzpetina, spet gor, samo gor, večji del kar po asfaltu. Morala nam

je malo padla, saj so nas spet vsi prehitevali, lahkotno drveli mimo nas, mi pa smo se vlekli kot

kljuseta. Ob 11.00 uri in ko še vedno nismo prišli do Monte de Goza, nama je z Manjo postalo jasno,

da do opoldanske maše – maše narodov, nikakor ne bomo prišli v Santiago, pa če še tako ţelimo.

Vsak dan pred opoldansko mašo namreč preberejo v katedrali sv. Jakoba imena vseh romarjev, ki so

tisti dan končali svoje romanje in lepo bi bilo slišati naša imena. Ţeleli smo si videti tudi veliko

kadilnico – botafumeiro, ki jo menda sedaj kar vsako soboto in nedeljo osem menihov, imenovanih

tiraboleiros, zaniha po katedrali (včasih so jo le ob velikih praznikih).

Nič, Santiago nas torej opoldne ne bo videl, zato smo se ustavili v obpotnem baru in si privoščili kavo

in daljši počitek. Še malo, še malo in nenadoma zagledamo pred sabo siv granitni kamen z vklesano

jakobovo školjko, popotno palico in napisom Santiago. Zdaj smo pa res skoraj na cilju. Dva

mimoidoča nemška romarja poprosimo, da fotografirata našo skupino.

A do pravega cilja je še treba priti. Pot gre spet navzgor, tokrat pa res do zadnje vzpetine. Malo čez

poldne prispemo do Monte de Goza, Hriba veselja, Gore radosti, ki razveseli vsakega romarja, saj se

od tu odpre pogled na mesto Santiago, na cilj romanja. Na vrhu hriba stoji veličasten spomenik,

posvečen papeţu Pavlu II., ki je leta 1982 kot prvi papeţ romal v Santiago.

33

Na tem mestu romarja res preplavi veselje, obenem pa tudi ţalost, saj ve, da je romanje končano. Sledi

samo še spust v dolino in dobrih 5 km hoje do katedrale.

Naše stopinje stopajo v tisoče stopinj, ki so ţe pred nami prehodile to pot,

naši koraki so koraki tisočih romarjev, ki so po dolgih dnevih hoje prišli

do cilja svojega telesnega in duševnega popotovanja.

Zdaj smo v Santiagu de Composteli, v mestu, posvečenem apostolu sv.

Jakobu. Njegovo ime se izgovarja v večih različicah: Jakob, Jacob,

Xacobeo, James, Jakov, Jaime, Jacobeo, Iago, Sveti Jakob, Iacobos, Jakob

Veliki, Jakob Zebedejev, sin Zebedeja in Salome.

Baročna stolnica se dviga nad velikim trgom Obradoiro (Plaza do

Obradoiro) in je bila zgrajena v 18. stol. na mestu, kjer je ţe v 10. in 12.

stol. stala prejšnja cerkev. Santiago de Compostela je cilj vseh romarskih poti. Nad mogočnim

stopniščem, na sredini cerkvenega pročelja, čisto na vrhu pod konico in kriţem osrednjega stolpa, stoji

kip sv. Jakoba, ki bdi nad trgom in gleda na romarje in turiste, ki prihajajo k njemu iz vseh strani.

Ko stojiš tam pred vrati katedrale in se zazreš

v mogočno pročelje, ko opazuješ utrujene,

prašne, umazane, prepotene, skuštrane in

izmučene romarje, ki ţarečih in radostnih

obrazov vkorakajo na trg, te resnično preplavi

veselje in ponos. Ponos nad tem, da si peš

prehodil dolge kilometre poti, da si premagal

pomehkuţenost, zamenjal udobje za vztrajno

pešačenje, da si dneve in dneve nosil svoja

bremena v nahrbtniku, čeprav bi si ga lahko

dal tudi prepeljati. Ponosen si na svoje ţulje,

na obtolčene in opraskane noge, na od sonca

oţgan obraz, razsušene ustnice, razbarvane

lase… Na svojo duhovno moč, da si to zmogel

in potrdil misel, da je romanje molitev, ki se

meri s koraki. Da je hoja radirka osebnih

bremen.

Od doma pride sms: »Čestitam! Tako se dotika

duše blagoslov. Vse dobro!«

Jure, ki je še kak dan za nami, pa vošči:

»Iskrene čestitke iz srca, hasta luego, Jorge.«

Romarji Stane, Stanka, Manja, Jasmina, Slavka, Polonca in Staša se ganjeno objamemo, v nekaterih

očeh se zasvetijo solze. Skupaj vstopimo v katedralo.

V njej je grob sv. Jakoba, njegovi ostanki so shranjeni v srebrni škatli v grobnici. Nad glavnim

oltarjem je kip sv. Jakoba. Zadnje dejanje vsakega romarja, ki konča svoje romarje, je, da pride do

kipa sv. Jakoba, ga objame, poljubi školjko na njegovem plašču, se mu zahvali za srečno romanje in

mu zašepeta na uho svoje skrite ţelje.

34

Cerkev je nabito polna romarjev, predvsem pa turistov, ki so se pripeljali z avti, avtobusi. Do kipa sv.

Jakoba je neznansko dolga vrsta, nekoliko manjša pa do njegovega groba. Postavimo se v vrsto, pa

nas nek turist nadere, da je konec vrste nekje na drugem koncu cerkve. Spogledamo se in opravičimo.

Dobrodošli spet v normalno ţivljenje, v svet nestrpnih, nepotrpeţljivih, netolerantnih, osornih,

brezobraznih in neprijaznih ljudi. Dobrodošli v hrup, gnečo, prerivanje, med nespoštljivo zvonjenje

mobitelov in bliskanje fotoaparatov v cerkvi, hihitanje, klepetanje po telefonu…

Povzpnem se po stopnicah do kipa sv. Jakoba. Ko sem bila l. 2006 prvič v Santiagu, so bile moje

edine ţelje na koncu 800 km prehojene poti namenjene sinu, ki ga je takrat še hudo dajala puberteta.

Molila sem zanj, da bi bil pošten, da bi prišel do poklica in se našel… Naslednje leto, ko sem

priromala do Santiaga s portugalske strani, so bile ţelje iste. Naj bo sin dober… Za hčerko Nino me ni

skrbelo, le hvaleţno sem se zahvalila, da je takšna kot je. Letos pa sem objela sv. Jakoba, mu zmočila

rame s solzami in rekla: »Punca, zdaj si ti na vrsti. zaţeli še sama sebi nekaj ali nekoga, ki ti bo stal ob

strani…«

Do kipa učenosti se tudi letos, tako kot dve leti nazaj, ni dalo priti, ker ga še vedno obnavljajo. Okrog

njega je napeta vrvica, varnostnik pa budno pazi, da ne bi kdo prekršil pravila in šel vseeno potrkat z

glavo po stebru.

Po opravljenem protokolu sem se umaknila v bolj samoten kot cerkve in se zatopila v misli. Nehote so

se mi ulile solze. Čustva se sprostijo, planejo na dan, ne da se jih zadrţevati. V bliţini sem videla

Manjo, ki je prav tako hlipala v dlani. Čez čas si prikimava in se skupaj odpraviva ven.

Zunaj pa – popolno presenečenje. Na trgu naletimo na Davidovo skupino. Prisrčno se objemamo,

poljubljamo in vzklikamo od veselja. Tokrat tečejo solze veselja! Prepričani smo bili, da se ne bomo

videli nikoli več. Če bi se dogovorili, nam ne bi uspelo priti takole skupaj! Naredimo nekaj skupinskih

fotografij, z našo mladostno Polonco na častnem mestu. Slovo z Davidom in ostalimi je potem res

dokončno. Obljubimo si, da si bomo pisali po elektronski pošti.

35

V bliţnjih uličicah poiščemo

urad za romarje. Dobiti moramo

potrdilo, da smo res romarji sv.

Jakoba. Romar mora predloţiti

na uradu romarski potni list –

credencial in če roma peš, dobi

potrdilo, da je pravi romar, če je

prehodil vsaj 100 km, kolesar pa

mora prekolesariti vsaj 200 km.

Stane in Manja sta ţe drugič

romarja Sv. Jakoba, jaz pa

tretjič in najbrţ ne zadnjič. Ko

čakamo v uradu v vrsti in si

krajšamo čas s klepetanjem, se

proti nam obrneta moški in

ţenska in se predstavita kot

Frančeska in Lado Ţumer iz

Ljubljane. Ţe drugič sta

preromala Camino Frances! Frančeska je ves čas romanja pisala in objavljala blog:

http://franceska.blog.siol.net/. Razveselimo se drug drugega in si izmenjamo elektronske naslove.

Polonca je v uradu za romarje spet prava atrakcija. Vsak začudeno strmi v letnico njenega rojstva, njej

pa se ne zdi vse skupaj nič posebnega. Še vedno vozi avto, čeprav pravi, da je vnuki sedaj ne pustijo

prav daleč. Do Ljubljane še, na morje pa ne več. Ob sredah se sestaja s prijatelji, s katerimi tarokira

pozno v noč. »A za denar?« naivno vprašam. »Seveda za denar, drugače ni zanimivo,« prostodušno

prizna. Nato doda, da za kovance, za drobiţ, kar da igri potrebni adrenalin. Še vedno smuča, kolesari,

plava, hodi k telovadbi, potuje… Skratka, je neverjetno vitalna in čila, prav neuničljiva.

Prenočišče poiščemo v nekdanjem semenišču Seminariu Menor, ki je imel svoje čase status alberga,

sedaj pa je spremenjen v hostel. Del spalnic s skupinskimi leţišči je še isti kot prej, uredili pa so nekaj

manjših sob ter posodobili sanitarije in jedilnico. Cena prenočevanja je sedaj na nivoju hostlov – 24

EUR na osebo za dve noči.

Zvečer se odpravimo po mestu, kupujemo razglednice, spominke, nekateri gremo še zadnjič v cerkev.

Santiago vrvi od verskega turizma in marketinga.

4. 8. 2009, torek

Z avtobusom do konca sveta – Rta Finisterre

Zjutraj sledimo rumenim puščicam, ki so nas včeraj pripeljale v Santiago. Avtobusna postaja je

namreč ob poti, po kateri pride v mesto Camino Frances. Z avtobusom se bomo peljali do rta

Finisterre, do konca sveta. Povratna karta za avtobus stane 21,70 EUR, odhod avtobusa je ob 9.00 uri.

Jasmina ne gre z nami, slabo se počuti, utrujena je bo rajši ostala v mestu in počivala. V nahrbtnik

vrţem vodnik A Pilgrim'S Guide to the Camino Fisterra avtorja Johna Brierleya, ki podrobno

opisuje pešpot od Santiaga do konca sveta.

Pred dvema letoma sem v svoj potopis Camino Portugues napisala takole (da ne bi ravno

odkrivala tople vode, bom kar prepisala tedanji zapis).

36

Rt Fisterra - Cabo Fisterra (v galicijščini) oziroma Cabo Finisterre (v španščini) leţi v pokrajini

Galiciji na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga

največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope.

S tem rtom so povezane številne legende, ki imajo svoj izvor ţe iz

časov poganstva in Keltov, ki so ţiveli na tem ozemlju. Še več

zgodb je povezanih z mitom apostola Jakoba, saj je pravi uradni

konec romarskih poti dejansko na rtu Finisterre. Pravi romarji

gredo peš tudi do tja, večina pa večdnevno ali celo večtedensko

romanje konča v Santiagu, nato pa se do konca sveta pelje z

avtobusom in na rtu Finisterre simbolično dokonča svoje romarsko

poslanstvo.

Z avtobusa in z višine smo lahko tokrat opazovali globoke morske

zalive – riase, katerih nazobčane sive granitne gmote se stapljajo z

Atlantikom. Riasi so največkrat teţko dostopni, s prelepimi

osamelimi peščenimi plaţami, ki pa ob bliţnjem stiku izgubijo nekaj

čara. V morju se namreč ne da kopati, saj so valovi visoki in

nevarni, voda pa ledeno mrzla.

Obala okrog rta Finisterre pa ima še neko drugo ime – Obala smrti (Costa da morte). To srhljivo ime

je dobila po svoji tragični zgodovini - številnih potopitvah ladij in utopitvah ribičev, ki jim je skalna

obala, polna čeri, utrnila ţivljenja. Obala je nevarna za plovdo, ladje se morajo drţati daleč od obale.

Novembra 2002 je ob severozahodni španski obali potonil tanker Prestige in s tem povzročil eno

najhujših ekoloških katastrof tega stoletja. Iz tankerja je iztekla ogromna količina nafte, ki je

onesnaţila 500 km2 morske površine. Močni vetrovi ter morski tokovi so naftni madeţ prignali vse do

rta Finisterre. Obala smrti in riasi okrog rta so počrneli od nafte. Ribe, morske ţivali in ptice so

mnoţično umirale, ujete v naftnem objemu. Naravo so prišli takrat reševat prostovoljci z vsega sveta,

med drugim tudi iz Slovenije.

Voţnja z avtobusom iz Santiaga do vasi Finisterre traja skoraj tri ure, saj avtobus zavije v vsak zaliv

in okrog vsake vasice. Voţnja mine, kot bi trenil, saj se pred nami odpirajo čudoviti pogledi na

peščene samotne in divje plaţe, ob katere butajo visoki valovi oceana, na ribiške vasice z nizkimi

hišami, obdane s palmami, lovorjem in cvetočimi oleandri in bugenvilijami, z obveznimi pomoli in

vrsto čolnov, privezanih ob njih. Vsake toliko časa zagledamo rumeno puščico, vidimo pa tudi romarje

s teţko otovorjenimi nahrbtniki, ki pešačijo po zadnjem delu romarske poti Camino. "Ultreya!!! Zdrţi!

Vztrajaj!" jih v mislih pozdravljamo.

Vas Finisterre šteje 3000 prebivalcev, ki se ukvarjajo predvsem z

ribištvom ter turizmom. Na osrednjem trgu vasi stoji spomenik emigrantu,

ki se odpravlja v svet. V preteklosti so se ljudje mnoţično izseljevali, saj

niso imeli moţnosti preţivetja. Skozi stoletja se je vasica borila za svoj

obstanek s hudimi zimami, z vetrovi, deţjem, visokimi valovi in tudi z

morskimi pirati.

Od vasi do samega rta Finisterre je 3,5 km razdalje, do kamor se je

mogoče pripeljati z avtom ali priti peš. Na koncu rta je svetilnik (faro), ki

so ga pred kratkim obnovili.

37

Na vrhu 126 m visokega svetilnika je GPS

satelitski navigacijski sistem, v samem

svetilniku pa je galerija slik. Nasproti

svetilnika stoji obnovljen pomorski

observatorij, ki je deloma hotel z

ekskluzivnim barom in restavracijo z

imenom O semaforo. Pri samem svetilniku

je kamen, na katerem je označena nulta

točka romanja: 0,00 km.

Rt Finisterre s treh strani obdaja morje. V

skalah pod svetilnikom romarji, ki so

prehodili Camino, zaţgejo svoja

preznojena oblačila in na ta način

simbolično končajo svoje romanje. Skale

pod svetilnikom so oţgane od teh kurišč. Za

prave romarje, ki so dejansko prehodili

stotine kilometrov Camina, pomeni obred

seţiganja oblačil globoko doţivetje,

obenem pa spoznanje in dejstvo, da se je

treba vrniti v realno ţivljenje. Sprašujejo

se: "Sem prišel do konca sveta? Sem prišel

do kakšnih zaključkov, do osebnih

odločitev, sem dobil odgovore na

vprašanja, zaradi katerih se se podal na romanje?"

Silne energije, ki jih izţareva ozvezdje rimske ceste, zemeljska magija, ocean, ki ţe tisočletja udarja ob

granitne skale Obale smrti in spokojnost te divje pokrajine za hip ustvarijo iluzijo, da si res na koncu

sveta. V objemu miru in tišine, ki jo zmoti le bučanje Atlantika, se pustiš odnesti nekam daleč, v sanjski

svet neskončnosti in preko mej znanega sveta. Nato se je treba vrniti nazaj v stvarnost. Ultreya!!!

Tako dve leti nazaj, letos pa... Današnji dan je

meglen in turoben. V lokalčku sredi vasi spijemo

kavo in upamo, da se bo vreme zjasnilo. Nič ne kaţe

na to, kvečjemu zna biti še slabše, zato se počasi

odpravimo peš proti svetilniku. Na nabreţju v

vaškem pristanišču so postavljene stojnice, na

katerih prodajajo domače kmečke dobrote. Manja

kupi domač kruh z rozinami in sadjem, zraven dobi

košček sira. Stane si privošči pečene klobase. Na

stojnicah ponujajo še med, vrsto sirov, skuto,

pogače, salame, ribe, oljčno olje, vino, ne manjka

tudi štantov z oblačili in drugo kramo.

38

Avgusta poteka v teh krajih znamenita fiesta gastronomica.

Takrat pečejo na ţaru podolgovate školjke v obliki britve, ki

so tukajšnja specialiteta. Domačini jim rečejo navaja, v

angleščini pa razor clam (britev). Školjke se po slovensko

imenujejo morske noţnice in baje učinkujejo kot afrodiziak.

Veljajo za prvovrstne školjke, ţive pa zakopane v peščeno

dno v plitvi vodi, največkrat ob ustjih rek ali tam, kjer se

zlivata morska in sladka voda.

Rt Finisterre je ves ovit v meglo in oblačnost. Nikamor se ne

vidi. Romarji, ki so tu prvič, morajo verjeti, da je spodaj morje, čeprav se sliši njegovo bučanje in

pljuskanje valov. Pri kamnitem gojzarju zaţgemo nekaj svojih oblačil, ki smo jih nosili med

romanjem. Skupina italijanskih turistov, ki se je pripeljala do sem z avtobusom, divje ploska in nas

fotografira. Ko zreš v plamene, ki poţirajo tvojo preznojeno majico, te spet oblijejo posebni občutki.

Minljivosti, končanosti, da je romanja res konec,

da se poslavljamo in da nam je bilo kljub

naporom in včasih celo trpljenju vseeno lepo in

da je za nami res eno čudovito in nepozabno

doţivetje, ki nas je vse močno povezalo med

seboj.

Res mi je ţal, da moji romarji zaradi oblačnosti

niso doţiveli konca sveta na rtu Finisterre v vsej

njegovi lepoti in razseţnosti. “Se bo treba še

kdaj vrniti,” jim rečem. Zase ţe vem, da se še

bom!

Nazaj grede se ustavimo v starodavni ribiški vaški gostilni, kjer smo pred dvema letoma res dobro

jedli. Vprašamo, če imajo sardele, pa odkimajo ter nas usmerijo v sosednjo gostilno. Sprehodimo se po

vasi in se ne moremo odločiti, kam naj gremo na kosilo. Nobena gostilna ni tako polna od te, ki jo ţe

poznamo in vemo, da je odlična. Odpovemo se sardelam in se vrnemo v ţe znano gostilno ter

naročimo kalamare ter solato. Tako dobrih nismo jedli še nikoli! Za 10 EUR se najemo do

onemoglosti.

Stanka, Slavka in Polonca se odločijo, da se vrnejo v Santiago z avtobusom, ki odpelje ob 16.45,

Stane, Manja in jaz pa si ţelimo še ostati ob morju in najti obalo školjk, o kateri mi je zelo slikovito

pisala romarka Vanja. Spomnim se fotografije, ki mi jo je poslala, njenih bosih nog v morju, ki jih

obkroţa stotine školjk, v spominu imam, da so to jakobove školjke. To obalo hočem vsekakor videti!

Vanja mi je napisala takole: “Če prideš iz Santiaga peš v Finisterre, te pot zadnih 5 km vodi preko

peščene plaţe, v katero prehaja čudovit ocean. Plaţa je čudovita (vzemi kopalke!). Na tej plaţi morje

naplavlja milijone in milijone školjk.”

V vodniku piše, da se plaţa imenuje pred vasjo Finisterre imenuje San Roque. Odpravimo se torej

iskat školjčno obalo. Pridemo do kamnitega kriţa, za njim pa se odstira pogled na dolgo peščeno

plaţo. Ne more biti drugega kot TA obala s školjkami. Ja, školjke so, a ne jakobove, kot sem si jih jaz

zamislila in pričakovala, temveč “navadne” školjke in školjkice ter polţki, tisoče školjk vseh oblik,

velikosti in barv. Vanji pošljem reklamacijo – kje so jakobove školjke? In izvem, da sem na pravem

mestu, plaţa in fotografija z motivom jakobovih školjk pa obstajajata le v moji domišljiji in glavi.

39

Malo sem razočarana, saj sem bila do tega trenutka prepričana, da bom z letošnjega romanja prinesla

jakobovo školjko, ki jo bom sama lastoročno pobrala direktno iz morja na koncu sveta. OK, pa nič.

Plaţa San Roque je vseeno čudovita. Sezujemo sandale in zabrodimo do kolen v ledeno mrzlo morje.

Skoraj sami smo na obali, mimo pride le nekaj samotnih sprehajalcev. Smejimo se in pogovarjamo,

zdi se mi, da je ta sprehod ob morju nekak vrhunec našega romanja.

Še zadnji odmik od hrupa civilizacije, še zadnji

stik s pravim Caminom, duhovni naboj in

blagoslov duše na koncu romanja, spokojnost v

srcu, občutek globokega prijateljstva in

povezanosti med nami, ki nas je zdruţila pot

Camina, nas umaknila od vsakodnevnih

obveznosti, nam odprla srca in smo bili

preprosto to, kar smo. Vsi iščemo srečo in

notranji mir, le poti so različne. Camino je ena

od teţjih poti, a je rezultat pravi.

Z zadnjim avtobusom ob 19.00 uri se vrnemo v

Santiago.

Preden se zleknem na leţišče v Seminariu Menorju, se ozrem skozi okno, od koder se vidi zvonik

katedrale. Sv. Jakobu se zahvalim za srečno pot in nepozabno romanje. Kdaj se spet vrnem?

40

5. 8. 2009, sreda

Vrnitev domov

Ob 6.30 nas pred vhodom v alberg čakata dva taksija. Po telefonu smo ju naročili ţe sinoči in upali, da

se drţijo dogovorjene ure. Taksija sta prišla pravočasno. Iz središča mesta do letališča v Santiagu je

slabe pol ure voţnje. Ob 9.00 uri se vkrcamo na letalo in smo uro in pol kasneje v Barceloni. Časa

imamo na pretek, saj imamo letalo za Benetke šele ob 19.40.

Stanka, Manja, Stane in jaz se s taksijem odpravimo v mesto, ostalim trem romarkam je dovolj

španciranja in se odločijo, da ostanejo cel dan na letališču. Iz rukzakov jim zberemo vso moţno

literaturo in kriţanke, da se bodo imele s čim zamotiti. Taksist ne zna čisto nič angleško, vendar

razume, da ţelimo priti do Sagrade Familie. Odloţi nas pred Gaudijevo stvaritvijo, ki jo gradijo ţe od

l. 1882. Antoni Gaudi (1852 – 1926) velja za očeta magične Barcelone, za norca in genija arhitekture.

Sagrada Familia, cerkev Svete druţine, je bila še bolj kot kdajkoli prej obdana z ţerjavi in gradbenimi

stroji. Bogve, koliko let jo bodo še gradili in če jo bodo sploh kdaj zgradili do konca.

Od Sagrade Familie smo se napotili proti Rambli, največji in najbolj znani aveniji Barcelone. Dobro

uro smo hodili do nje, temperature so bile 35 oC, če ne celo več. Mimoidoče smo spraševali, kje je

Rambla in vsak nas je napotil za ovinek, potem bo pa takoj... Komaj smo ţe vlekli noge za seboj, ko

smo končno našli to avenijo, polno lokalov, trgovin, gledališč, butikov, uličnih gledališčnikov,

slikarjev in drugih umetnikov. Kljub temu, da je sonce neusmiljeno ţgalo, je Rambla zgrajena tako, da

stavbe na vsaki strani osrednje avenije delajo sence na samo ulico, po sredini pa so vzdolţ celotne

avenije posajene platane in druga drevesa, ki ščitijo pred pripekajočim soncem. Vseeno smo bili

posem dehidrirani in v nekem trenutku je morala povsem popustila. Moji soromarji niso hoteli narediti

niti koraka več, dokler ne pridejo do pijače. Zavili smo v prvi bar na ulici, ki je bil nabito poln.

Ogledovala sem cene jedil in se čudila. Navadna paella stane 80 EUR, takšna z morskimi sadeţi preko

100 EUR... Ups, koliko nas bo pa stala tale pijača? Račun je bil res hud: pivo 7 EUR, 2 dcl vode 2,5

EUR, kava 3,5 EUR... Rambla je pač najdraţja ulica v mestu. Še večji šok je bil na drugi strani ulice.

Ravno nasproti našega dragega bara je namreč trţnica, ki spada med velike znamenitosti Barcelone.

Tam so prodajali sokove iz sveţe stisnjenega sadja, jagod, manga, kivija...,lepo ohlajene, po 1 EUR.

Sprehodili smo se še do Kolumba v pristanišču, od tam pa po celi ulici nazaj, saj je postajališče za

avtobuse do letališča ravno na drugi strani Ramble. Čisto sesuti in utrujeni, a vseeno veseli, da smo

uspeli ujeti vsaj delček utripa enega najlepših mest Španije.

Ob 19.40 smo iz Barcelone poleteli proti Benetkam in pristali na letališču Marco Polo bo 21.20 uri. Na

letališču nas je ţe čakal kombi in nas popeljal proti domu.

Na enem od blogov sem našla tole zgodbo dveh romarjev, ki strne bistvo romanja na Caminu:

41

»Ko sva začela, nisva točno vedela, zakaj to počneva. Ţivela sva ţivljenje, ki je bilo, recimo, zadovoljivo. Imela

sva prijatelje, ki so naju poznali celo ţivljenje, imela sva otroke, ki so se iz bub prelevili v metulje.

Imela sva stvari, kot so: stroji, stvari, kot je glasba, stvari, kot so fotografije, stvari, kot so police, polne knjig,

stvari, kot so denar, dom in varnost. Nisva pa imela neke druge stvari in mogoče sva zato začela.

Ko sva začela, sva stopala korak za korakom. Še vedno nisva natančno vedela, zakaj to počneva. Prehodila sva

kilometre, večino od njih brez večjih teţav. Najine noge so bile ţuljave in rane so se celile počasi. Najina kolena

so bila tresoča. Deţ naju je močil do koţe. Premraţena sva bila do kosti. Kakšno noč je bilo teţko najti

prenočišče. Kakšen dan sva poţirala kilometre prahu in našla le izsušene vodnjake brez vode.

Ko je minilo prvih nekaj od veliko dolgih dni, sva brez besed ugotovila – da ne hodiva več skupaj. Da skupaj

govoriva vsak v svojem jeziku, največkrat o stvareh, ki sva jih pustila tam, kjer sva začela. Da s tem, ko sva

skupaj, postavljava zidove in zapirava pot novim doţivetjem. Da, ko sva sama, govoriva v drugih jezikih izven

nama znanih doţivetij. Da sva, ko sva sama, odprta – radovedna in polna zanimanja. Včasih sva se spet

srečevala šele na koncu dneva. In takrat sva bila srečna, vedoč, da najine poti kljub vsemu hodijo skupaj.

Ko sva prišla v katedralo, sva sedla. Videla sva – skozi oči tistih, ki so bili tu ţe zdavnaj pred nama, z

brezmejnim zaupanjem, hrepeneča po odrešitvi. Cerkveni stolp je izginjal v mraku, midva pa sva preštevala

blagoslove, stotine jih je bilo, ki sva jih bila deleţna na najini poti: prijaznost preprostih ljudi na poti, toplina

ostalih romarjev na cesti. Popotnikov, drugačnih od naju, razlikovali smo se po starosti, po poreklu, interesih, a

polnih topline, brezpogojnega sprejemanja, ne nazadnje – prijateljstva in celo ljubezni.

Šla sva do morja na koncu sveta, sedela sva na plaţi in opazovala sončni zahod. Vedela sva, zakaj sva to storila.

Da bi vedela, da so naša ţivljenja manj pomembna kot zrna peska na plaţi. Da bi vedela, da ne potrebujeva

stvari, ki sva jih pustila za seboj. Da bi vedela, da se bova vseeno vrnila k njim. Da vi vedela, da morava ostati

tam, kamor spadava. Da vi vedela, da je prijaznost, prijateljstvo in ljubezen vse, kar nekdo potrebuje. Da bi

vedela, da nama navsezadnje ne bi bilo treba prehoditi vse te dolge poti, da bi to spoznala.«

Fotografije: Staša, Stane in Manja

Zapisala: Staša Lepej Bašelj