Čebelarska pravda

ČEBELARSKAPRAVDA

Franc Grošelj

Dogodki, ki so spremenili

življenje Litijanom in vplivali nanj še

stoletje naprejFran

c Gro

šelj

ČEB

ELAR

SKA

PRAV

DA

ISBN 978-961-269-507-1

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

061.2:638.1(497.4Litija)(091)

GROŠELJ, Franc, 1948- Čebelarska pravda : dogodki, ki so spremenili življenje Litijanom in vplivali nanj še stoletje naprej / Franc Grošelj ; [spremna beseda Andreja Štuhec, Helena Hauptman ; fotografije iz zasebnih zbirk in Knjižnica Litija]. - Litija : Čebelarsko društvo, 2011

ISBN 978-961-269-507-1

257460480

Kaj predstavlja naslovnica?Satovje simbolizira čebelarstvo. V vsaki izmed zunanjih celic je slika iz leta 1921, ko

se je začela čebelarska pravda. Gozd kadečih se dimnikov in veliki industrijski obrati z golim hribom Sitarjevcem kažejo, kakšno je bilo naše mesto takrat in kaj bi Litijane čakalo v prihodnosti, če ne bi posegli vmes čebelarji. V srednji celici pa se nam ponuja primerjava z današnjim časom. Mesto Litija in Sitarjevec sta čista in zelena, brez dima in smradu. Sosednja celica prikazuje čebele na čistem satu. V takem okolju lahko dobro in kvalitetno preživijo, čebela pa je najboljši indikator zdravega in čistega okolja.

Zamislimo se nad našo preteklostjo in poglejmo v svetlo prihodnost pod pogojem, da se ravnamo po čebelah. Njihove značilnosti so delavnost, red in čistoča, kvalitetno hierarhič-no vodenje in sporazumevanje. To je naša prihodnost.

Franc Grošelj

�

Vsebina

š

Vsebina Knjiginapot:AndrejaŠtuhec..................................................... 5

Litijaskozicas:HelenaHauptman.............................................. 7

Uvod........................................................................................... 9 I. poglavje....................................................................................... 14 Čebelarstvo po slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

II. poglavje....................................................................................... 17 Kako je delovala topilnica, prva svetovna vojna in rojstvo Čebelarskega društva Litija

III. poglavje....................................................................................... 49 Društvo in čebelarjenje do druge svetovne vojne

IV. poglavje....................................................................................... 58 Nemška zasedba in čebelarstvo med okupacijo 1941–1945

V. poglavje....................................................................................... 67 Osvoboditev in čas od 1945 do 1954, izgradnja plemenilne postaje Pustov mlin

VI. poglavje....................................................................................... 99 Začne se nova doba 1954–1970, izgradnja društvenega čebelnjaka

VII. poglavje....................................................................................... 121 Sedemdeseta leta, praznovanje 50. obletnice društva na Bogenšperku 1971, razvitje prapora

4

VIII. poglavje....................................................................................... 159 Prevažanje čebel na čebelje paše

IX. poglavje....................................................................................... 171 Osemdeseta leta, zaton Jugoslavije in čebelarji do 1991

X. poglavje....................................................................................... 218 Čas od 1991 do 2011, v združeni Evropi

XI. poglavje....................................................................................... 268 Vzrejevalci matic od začetka do danes

XII. poglavje....................................................................................... 271 Priznanja in odlikovanja

XIII. poglavje....................................................................................... 279 Utrinki skozi čas in kulturno delo

XIV. poglavje....................................................................................... 291 Mladim rodovom – kako naprej?

Zahvale....................................................................................... 29�

Oavtorju..................................................................................... 294

Slovartujkinviri........................................................................ 297

Sponzorji..................................................................................... 298

Vsebina

5

Knjiginapot:AndrejaŠtuhec

Figuralni panj, imenovan »janičar«

(sredina 19. stoletja)

Panj hrani Čebelarski muzej Radovljica.

(foto: Tomaž Tekavec)

Ko je Franc Grošelj naznanil, da pripravlja kroniko Čebelarskega društva Litija v knjižni obliki, smo v Knjižnici Litija njegove namene toplo pozdravi-li. Kmalu pa smo začutili, da so ambicije resnejše: ne zgolj popisati obstoječe dokumentarno gradivo, mu dati rep in glavo, pač pa bralcu ponuditi več kot le »kronologijo« sicer častitljivih 90 let.

V delovanju vsakega društva so vzponi in padci. Knjiga, ki je pred vami, vam bo približala delovanje litijskega čebelarskega društva od njegovih za-četkov do danes. Avtor sicer sledi arhivu in zapisom o delovanju društva, vendar pri tem čuječe opazuje tudi vse obrobno dogajanje v družbi. Tako mu ne uidejo različni vzroki, ki so društvu včasih oteževali delo oz. so čebelarje celo odvračali od povezovanja.

Ključni dogodek v zgodovini Čebelarskega društva Litija je tragičen: za-radi strupenih izpustov Topilnice Litija so pomrle številne čebelje družine in čebelarjenje v Litiji je bilo postavljeno na preizkušnjo. Franc Grošelj, tudi sam predan čebelar, je ta prelomni dogodek v zgodovini društva, ki pa je če-belarje tesno povezal, sklenil izpostaviti tudi v knjigi, saj je ključnega po-mena za naše okolje in življenje. Zmaga v čebelarski pravdi simbolizira tudi upor odrinjene, na videz nepomembne in obrobne dejavnosti, je simbol zmage majhnega nad velikim, odločitev sodišča (in posledično zaprtje topilnice) pa je zaznamovala mnoge generacije, pozitivno seveda, vse do danes, čeprav se tega niti ne zavedamo več.

Kdor je čebelarjenje doslej gledal bolj od daleč, ga bo lahko branje te knjige prepričalo, da gre vsekakor za težaško in predano delo, ki ga oblastniki niso pravilno razumeli oziroma so želeli dejavnost zgolj izkoriščati. Čebelarji se nam približajo kot etični ljudje s posluhom za naravo, živali in za ljudi. To je v današnjem času velika vrednota, ki je ob sladkostih ležernega življenja in nonšalantnega odnosa do narave lahko hitro ogrožena.

O čebelah in medu je spletenih veliko pregovorov in ljudskih rekov. Mo-drost stoletij nam potrjuje, da je bilo čebelarjenje vedno zelo cenjeno, drobno

6Knjigi na pot: Andreja Štuhec

in marljivo sivo bitje pa je postalo sinonim za pridnost in delavnost, hkrati pa je čebela še danes pojem skrivnostnosti in čudenja.

Živimo v čudovitem okolju, obdani z zelenjem in življem, ki nas opominja, da nismo sami, zato bi morali biti odgovorni do vseh, ki sobivajo z nami. Če-belarji so bili vedno ljudje, ki so nam takšno življenje svetovali in ga tudi sami živeli. Da ima Čebelarsko društvo Litija ob svoji 90-letnici tudi to slikovito, obsežno in analitično knjigo, je izjemnega pomena: ohranjeni so spomini in dogodki, na katere bi sicer slej ko prej legla koprena pozabe. A so predragoceni, da jih čebelarji ne bi delili s širšo javnostjo: iz preteklosti se lahko marsiče-sa naučimo za prihodnost. Če bomo tenkočutno pozorni na malenkosti okoli sebe, bomo gotovo deležni pomembnih spoznanj.

Andreja Štuhec, direktorica Knjižnice Litija

7

šLitijaskozicas:HelenaHauptman

Temeljni vzrok za zgodnjo poselitev litijskega območja je nedvomno reka Sava kot najvažnejša prometna pot od prazgodovine pa vse do izgradnje Juž-ne železnice sredi 19. stoletja. Drugi pomemben vzrok je bogato rudonosno litijsko hribovje, ki so ga znali izkoriščati že v železni dobi. Rudarjenje je najstarejša gospodarska panoga Litije in njene širše okolice, ki z rudnikom Sitarjevec sodi med najstarejše rudarske kraje na Slovenskem.

Prva pisna omemba Litije sega v leto 1145, v srednjem veku pa je imela poleg drugih trških svoboščin tudi pravico do štirih sejmov letno. Vse do pri-hoda Južne železnice je bila Litija bolj ali manj podeželski trg oz. brodarska naselbina, ki je kljub majhnosti imela čolnarski urad, mitnico in carinarnico in je štela za pomembnejše rečno pristanišče vzdolž reke Save. Tu so stesali največ rečnih ladij in pletli močne ladijske vrvi. Litija sama in bližnji kraji so večinoma živeli od čolnarjenja, kajti rudarjenje je skozi stoletja doživljalo vzpone in padce, v določenih obdobjih je celo popolnoma zamrlo. Valvasor po-roča o sledovih nekdanjega rudarjenja v Litiji in okolici ter šele sredi 18. stole-tja je rudarstvo ponovno vzcvetelo. V Sitarjevcu so večinoma kopali svinčevo in živosrebrno rudo, v 2. polovici 19. stoletja pa so za potrebe taljenja rude zgradili tovarno v neposredni bližini železniške postaje ter jo s transportno žičnico prek Save povezali z rudnikom.

Vsekakor je železnica Litiji prinesla največji vzpon in razcvet, saj se je kmalu po njenem prihodu in izgradnji mostu (leta 1855) bliskovito razmah-nila industrija. Poleg tekstilne tovarne in lesarstva je kraj zaslovel predvsem zaradi svinčevega rudnika in topilnice. Litijski svinec je zaradi svoje kako-vosti slovel po vsem svetu pod imenom »Littaier Blei«. Litija je že konec 19. stoletja dobila sedež glavarstva, po 1. sv. vojni pa se je kot središče sreza Litija razširila v precej obširno območje, ki je zavzemalo osrednji del Slovenije.

Industrijski razvoj je poleg zaslužka in razcveta kraja neizogibno povzročil tudi škodljive posledice za okolje. Največji davek sta pobrala rudnik Sitarjevec in topilnica. Poleg rudniških nanosov jalovine, ki so zaradi vsebnosti svinca in drugih težkih kovin onesnažili zemljišča do te mere, da je to zaznavno še dandanes, je sam trg dvakrat (1896 in 1932) utrpel tudi vdor vode iz opušče-

8Litija skozi čas: Helena Hauptman

nih in zazidanih rudniških rovov, ki je dobesedno opustošil litijski Glavni trg, uničil urejene vrtove in zalil kleti stanovanjskih hiš.

Posebno poglavje v zgodovini Litije predstavlja obratovanje nekdanje to-pilnice, ki je skoraj od vsega začetka povzročala težave okolju, čeprav se prvo-tno prebivalci niti niso zavedali pravih vzrokov številnih bolezenskih pojavov pri živalih in na rastlinju. Ker številne pritožbe kmetov niso obrodile sadov, je v letih 1910 in 1911 posredovala Kmečka zveza in izsilila oblikovanje prei-skovalne komisije, ki je na Dunaj poslala vzorce zemlje in rastlinja ter nedvo-umno dokazala škodljiv vpliv svinca. Kljub temu se je vodstvo topilnice leta 1913 odločilo obrat povečati in zgraditi dodatne dimnike, da bi se zmanjšalo onesnaževanje okolja. Seveda je bil to le pesek v oči vsem, ki so opozarjali na zastrupljanje okolice, in v letu 1920 je prišlo do množičnega pogina čebel na širšem območju Litije. T. i. »čebelarska pravda« velja za prvo ekološko pravdo v slovenski zgodovini, ki je bila za povrh še uspešna. Čebelarji so bojevali izjemno težko bitko proti kapitalu in vlogi topilnice za sam kraj, saj je obrat zagotavljal zaslužek nekaj sto delavcem, hkrati pa kraju dobavljal elektriko. Med samo pravdo je vodstvo topilnice uporabljalo različne metode, tudi ne-dovoljene, kot je bil npr. napad na čast in dobro ime litijskih sodnikov, ki so vodili postopek. Zastopnik topilnice je moral zato plačati celo globo. Pravda se je vlekla nekaj let in že med tem časom je tovarna zašla v težave zaradi padca cen svinca na svetovnem trgu. Dejstvo je, da je litijska čebelarska pravda za-dala zadnji žebelj v krsto Topilnice svinca in živega srebra v Litiji, ki je obrat že leta 1922 ustavila, leta 1930 pa je sledila popolna demontaža peči in ostalih naprav. Leta 1938 so podrli še zadnji dimnik, visok 68 m, in s tem pokopali vse upe za ponovno oživitev tovarne.

Danes o nekdanji litijski topilnici ni več sledu, k sreči si je opomoglo tudi okolje, a preteklosti ne smemo pozabiti, temveč se moramo iz nje učiti. Domo-vina ni nekaj samoumevnega kot tudi okolje, v katerem živimo, ni samo po sebi dano. Dobili smo ga v upravljanje in naša odgovornost in zaveza je, da ga neokrnjenega predamo prihodnjim rodovom.

S knjigo Franca Grošlja o litijski čebelarski pravdi in čebelarski tradiciji je droben del te odgovornosti izpolnjen, največji del pa ostaja obveza za vse nas.

Helena Hauptman

9

Uvod

Pred menoj je težka naloga. Spisati zgodovino Čebelarskega dru-štva Litija, ki ob izdaji te knjige praznuje 90 let, je skoraj nemogoča naloga, zlasti še, če želi avtor ves čas ostati verodostojen. Čebelarska pravda je preveč spremenila življenje naslednjim rodovom Litijanov, da bi si dovolil nedoslednosti.

Bil sem v dilemi, kakšno obliko in slog naj izberem. Odločil sem se, da bom dogodkom v največji meri sledil kronološko. Kroniko razvo-ja čebelarstva dopolnjujem s predstavitvijo ključnih oseb, čebelarjev, ki so vstopali v zgodovino čebelarstva tisti čas (odebeljeni tisk). Za zgodovinskost oz. podkrepitev dejstev pa sem po datumih dogod-kov vključeval tudi posnetke dokumentov tistega časa. Dokumenti so berljivi, zato jih nisem prepisoval, pač pa ohranil v izvirni podobi. Nekatere dokumente, ki jih zaradi zahtev oblikovanja nismo mogli predstaviti tako, pa smo prepisali in jih vključili v vsebino. Tudi jezik se je v 90 letih spreminjal. Da bi si laže predstavljali duh tistega časa, ga ponekod namenoma ohranjam.

10

Železna cesta je prinesla industrializacijo leta 1848.

Ko sem zbiral gradivo in informacije, sem bil globoko presenečen, saj dokumentacije o društvu in njegovem delu od leta 1952 nazaj praktično ni bilo. Kasneje sem iz zbrane dokumentacije ugotovil, da je bila dokumentacija z arhi-vom društva uničena pri Hermanu Bizjaku, ki je bil tajnik društva pred letom 1960. Zakaj in kako se je to zgodilo, ni bilo moč ugotoviti. Kasneje je bila narejena vsaj rekon-strukcija dogodkov okoli gradnje društvenega čebelnjaka, ki jo je leta 1964 omogočil sam Herman Bizjak, zapisal pa Ivan Žunko. Seveda je to zapisano po spominu, vendar pa iz vsebine lahko sklepamo, da gre za resnično pričevanje. Sama gradnja društvenega čebelnjaka je opisana v šestem poglavju.

Žal pa arhiva izpred druge svetovne vojne ni bilo mogoče obnoviti. Gradivo za dogodke izpred vojne sem črpal iz arhiva Čebelarske zve-ze Slovenije, delno pa na podlagi fotografij vodilnih članov društva, pod katerimi je bil skromen opis. S križanjem podatkov in njihovo primerjavo sem našel veliko odgovorov, ki do sedaj niso bili zapisani ali pa so se močno razlikovali, ter tako napravil rekonstrukcijo neke-ga obdobja. Nekaj podatkov sem našel v skromnem arhivu društva, nekaj pa po zapiskih Ivana Žunka, ki je bil vnet član društva po drugi svetovni vojni in natančen zapisovalec čebelarjenja.

Rekonstrukcija čebelarske pravde je osnovana na podlagi pripo-vedovanja Mihaela Bernika kot njenega glavnega akterja. Razgovor z njim je opravil Ivan Žunko, zabeležke razgovora pa je velikodušno odstopil njegov vnuk Dušan Žunko. Arhiv Čebelarske zveze Slovenije hrani več člankov o Čebelarski pravdi v revijah Slovenski čebelar. Kri-žanje podatkov je dalo zapisani rezultat, ki nam dogodek predstavlja izredno verjetno in realno.

Znano je, da je Čebelarsko društvo Litija nastalo kot odgovor na po-mor čebel konec junija 1920. Takih pomorov je bilo skozi tri desetletja

Uvod

11

pred prvo svetovno vojno več, opisani v letu 1920 pa je sodu izbil dno. Iz fotografij in zapisov takratnih čebelarjev in idealistov sem lahko verodostojno zapisal dogodke ter jih kot metalurg in poznavalec teh tehnologij rekonstruiral v resnično zgodbo. Vse pa temelji na podlagi poznavanja proizvodnje svinca takrat in danes. Lahko sem prikazal takratno Litijo kot eno izmed pomembnih industrijskih in upravnih središč na območju takratne Dravske banovine in pred tem Dežele Kranjske. Kaj so takšni objekti, kot je bila topilnica, povzročali naravi, pa se dobro zavedam, saj sem pred 45 leti delal v Topilnici svinca Me-žica, ker je to moj prvi in osnovni poklic.

Nekaj informacij mi je uspelo pridobiti tudi o čebelarjenju pred prvo svetovno vojno. K temu me je pritegnil zlasti zapis v Slovenskem čebelarju iz leta 1920, kjer se je avtorju zapisalo, da so nazadnje takšno katastrofo litijski čebelarji doživeli 10 let nazaj, torej leta 1910. Ob zbi-ranju gradiva pa se mi je odkrilo še več podobnih dogodkov, tudi iz leta 1885. Iz vsebine knjige bomo zasledili dokumentirano gradivo, ki dokazuje prvotno zasnovo topilnice na osnovi temeljnih tehnoloških spoznanj in kvalitete litijske rude. Zaradi potreb po predelavi tudi drugih rud in problemov z okoljem so topilnico dograjevali in spre-minjali.

Več dogodkov je opisanih po avtorjevem spominu, na osnovi kra-mljanja s starimi čebelarji in tudi z mentorji, kot so bili Janez Vertač-nik, Martin Smrkolj, Alojz Petek, Jože Eržen in drugi. Tako je mnogo stvari napisanih in rekonstruiranih tudi s pomočjo slikovnega gradiva in spomina.

Pogosto sem v gradivu naletel na podatke, ki so kazali na veliko odgovornost oziroma neodgovornost politike do čebelarstva. Vse, kar sem v zvezi s tem napisal, je mišljeno na splošno, ne da bi nameraval kogar koli česa obdolžiti. Če tega ne bi napisal, bi bil nedosleden.

Dejansko pa drži, da politika (in še kdo) pomena čebelarstva še da-nes ne razume ali pa noče razumeti.

Figuralni panj, imenovan Turek (izdelan 1904)



12

Prvi pogled na litijski srebrnikTopilnica je leta 1886 proizvedla tudi prve kilograme srebra. V spomin na ta dogodek so na Dunaju iz tega srebra izdelali ta spominski srebrnik. Za nas je zanimiv, ker je na eni strani motiv topilnice iz leta 1886. Prikazuje dva dimnika, iz katerih se močno kadi. Naznanjata težke trenutke za Litijo in litijske čebelarje. Gozd v ozadju je še bujen, toda preti mu uničenje. Proizvodnja je bila sprva preprosta, velik dimnik in ostale so dogradili kasneje. Lepo se vidi tudi žičnica čez Savo, s katero so vozili svinčevo rudo iz rudnika v topilnico.

Morda zveni neskromno, toda želel bi, da ta pričevanja osta-nejo v spominu čebelarjev domačinov, meščanov Litije in tudi dru-gih čebelarjev po državi. Pomembno je, da se tudi meščani, prebivalci Litije zavedo, da je njihovo mesto prav po zaslugi litijskih čebelarjev lepo, zeleno in čisto. Boj je bil trd in neizprosen, vmes sta posegala politika in kapital. To pa nam je znano tudi iz dogodkov v naši seda-njosti: spletke, šikaniranja in maltretiranja. Vse to je bilo posredi, kot da se zgodovina resnično ponavlja, nazadnje pa so čebelarji zmagali. Pri tem ne želim zanemariti tudi Šmartnega, ki je dalo svoj prispevek k delovanju in razvoju čebelarstva na našem skupnem prostoru.

Osnovna zasnova topilnice pred letom

1886. Velikega dimnika še ni, kasneje je bila

podaljšana tudi proizvodna hala na

levi strani. Prav tako še ni drugega dimnika na desni.

(arhiv: Knjižnica Litija)

Uvod

1�

Pogled na Litijo s Sitar-jevca leta 1915 s štirimi di-mniki, peti, mali dimnik se ne vidi. »Halda« sega že do območja, kjer je sta-la restavracija Pošta, kjer Ljubljanska cesta zavije levo nad pošto. Bodimo pozorni na velik topilni-ški dimnik. Načrtovali so ga po prvem pomoru čebel leta 1885. Stal je na mestu, kjer se danes nahaja kroži-šče na Ljubljanski cesti. Ta je po obsegu skoraj enkrat večji od predilniškega in tudi precej višji, s tem da je danes predilniški dimnik že znižan za okoli 40 %. Ta fotografija dokazuje, da so dimnike dograjevali po letu 1886, ko sta bila samo dva dimnika. Tudi proizvodna hala pri velikem dimniku je podaljšana. Dimnik pri postaji, iz katerega se kadi črn dim, je dimnik termoelektrarne, če jo smemo tako ime-novati. Tam je bil enosmerni dinamo, ki je dajal približno 125 kW moči. Služil je za pogon ventilatorjev za podpih in »ekshavstorjev« za odsesavanje dimnih plinov, za mline v sortirnici, za žičnico ter za prvo razsvetljavo. V Litiji je leta 1888 zasvetila tudi prva javna razsvetljava, najprej za potrebe topilnice in nato na železniški postaji ter drugod po mestu. Za takratne razmere je elektrika po-ganjala kar velike naprave.

Dovod elektrike iz topilniške elektrarne

v obrat koritastih peči za podpih zraka

in odsesovanje dimnih plinov v

dimnik. Na desni vidimo

prve javne svetilke (leta 1888).

(arhiv: Knjižnica Litija)

14

I.poglavje

Anton Janša 1734–1773

Poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden

izmed najboljših poznavalcev čebel.

Čebelarstvo v slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

Kot prva čebelarska organizacija v Sloveniji je bilo 8. novembra 1897 v Ljubljani po prizadevanju predsednika Kmetijske družbe za Slovenijo Gustava Pirca iz Ljubljane ustanovljeno Čebelarsko društvo za Slovenijo. To je takoj po ustanovitvi začelo izdajati svoje strokovno glasilo SLOVENSKI ČEBELAR. Njegov prvi urednik je bil Franc Ro-jina, po domače Cimpermanov Francelj iz Spodnje Šiške. List je urejal skoraj 21 let. Učiteljevati in čebelariti je začel okrog leta 1888 na Ko-lovratu, ki je tedaj sodil pod Okrajno glavarstvo Litija. Znameniti so njegovi čebelarski spomini, ki so izhajali v Slovenskem čebelarju pred drugo svetovno vojno.

»Zapisi so šegavi in duhoviti. Vsakemu, ki jih je čital, ostane za ve-dno v spominu modrovanje čebelarja Pergala iz Kolovrata,« se je zapi-salo kronistu tistega časa.

Ob predaji uredniške palice nasledniku je Franc Rojina dejal:»Slovenski čebelar bo še marsikateremu uredniku obležal v želod-

cu. Sotrudnikov je bilo malo in urednik je moral dejansko napisati ve-čino gradiva za objavo.«

Za njim je bil približno šest let urednik Vladimir Humek, višji sad-jarski nadzornik iz Ljubljane, leta 1925 pa je urednikovanje prevzel Avgust Bukovec, višji računski svetnik. Bukovec je urejal revijo do osvoboditve leta 1945, torej celih 20 let.

Društvo takrat še ni imelo svojih prostorov, imelo pa je svoj blagov-ni oddelek za čebelarske potrebščine, ki je nastal kmalu po ustanovitvi društva. Prostore so imeli v bivši Jugoslovanski tiskarni pred zgradba-

15

mi Ljubljanske škofije. Okrog leta 1930 se je blagovni oddelek preselil v Vošnjakovo ulico 4a, 1. avgusta 1932 pa na Pražakovo ulico 13.

V času nastanka društva se je čebelarilo večinoma v kranjičih, na Štajerskem pa so bili doma slamnati koši. Nekaj najnaprednejših če-belarjev je že imelo panje s premakljivim satjem. Na Kranjskem ger-stungovce, na Štajerskem pa dunajčane, ki jih je propagiral čebelarski potovalni učitelj Jurančič. Nekaj je bilo v uporabi tudi amerikancev, Droyerjevih panjev, Dzierzonovih panjev in drugih. Vse te sisteme je podrobno opisal Lakmayer v svojem Umnem čebelarju. Tiste čase je izdelal poseben panj velike mere s premakljivim satjem Alberti. Ta panj je nato Anton Žnideršič iz Ilirske Bistrice preuredil iz tople v mr-zlo stavbo, zato ga danes imenujemo AŽ-panj ali Alberti-Žnideršičev panj. Ta je osvojil Slovenijo in je v večinski rabi še danes.

AŽ-panj je med uporabo doživel veliko izboljšav, nekatere od teh smo skozi čas celo opustili. Ena izmed takšnih rešitev je bilo na pri-mer »žlebičenje«. Ta izboljšava je imela namesto palic pod satnicami za vsak sat svoj žleb, tako da se je sat varno zapeljal naravnost do »kvačice« na nasprotni strani panja.

Ena izmed rešitev je bil tudi tako imenovani osvetljeni panj. Pred prednjo steno je bilo namesto notranje stene steklo, prednja stena se je odprla in sonce je sijalo naravnost v panj med sate. Nekateri so imeli celo vratca na prednji steni in so panj upravljali od spredaj. Kasneje je bila uvedena tudi »begalnica«, ki je utonila v pozabo, sedaj pa se zopet uveljavlja.

Na litijskem območju je AŽ-panje prvi uvedel v uporabo sodni sve-tnik Alojzij Žigon, takoj ko jih je Žnideršič pričel proizvajati, to je okrog leta 1908 ali 1910. Sledila sta še Miha Bernik in Pavle Bric iz Gradiških Laz. Drugi čebelarji so pričeli nabavljati te panje šele po prvi svetovni vojni. AŽ-panj je le počasi pridobival veljavo, pogosto so potekale med čebelarji hude polemike in celo prepiri o vprašanju, kateri panj je boljši: kranjič, AŽ, nakladni. Pravzaprav so razprave o tem prisotne skozi celo zgodovino in potekajo še danes.

Najpomembnejše osebnosti iz čebelarskega življenja pred prvo sve-tovno vojno so bili Verbič, Humek, prošt Kalan, Žnideršič, Jurančič, Lak-



Panj »francoski vojak« – poslikano

duplo

Čebelarstvo v slovenski deželi pred rojstvom Čebelarskega društva Litija

16

mayer, Okorn in Šmajdek. Nekateri med njimi so sodelovali tudi v zna-meniti čebelarski pravdi.

Leta 1935 je Slovensko čebelarsko društvo v Ljubljani kupilo parce-lo s hišo na Dunajski cesti oziroma Tyrševi cesti ali kasneje Titovi cesti

21. To hišo so imenovali Janšev dom. Denar za nakup so zbirali od leta 1920 dalje v obliki kamnov. Potrebnih je bilo 5.000 kamnov, vsak v vrednosti 100 kron. 100 kron je leta 1921 pomenilo vrednost 2 kg medu ali pa 3 litrov vina. Srbski dinar je pred prvo svetovno vojno veljal 96 vinarjev, torej nekaj manj kot avstrijska krona. Po vojni so se seveda razmerja spremenila in za srbski dinar je bilo treba odšteti 4 krone, toda ljudje so še dolgo po prvi svetovni vojni raje računali v kronah. Imena darovalcev kamnov je objavljal Slovenski čebelar, omenjena hiša je na koncu veljala 500.000 din.

Po pridobitvi prostorov je društveno življenje za območje Kranjske in Štajerske bolje zaživelo, rojevale so se čebelarske podružnice. Prve so bile na področju Guštanja in v Celju. Te so združevale podeželske podru-žnice, v okolici Ljubljane pa so podružnice spadale kar pod osrednjo podružnico v Ljubljani.

V letu 1921 je bilo na področju današnje Slovenije 98 podružnic z 2.641 člani.

Kot zanimivost naj navedem, da so imeli železničarji svojo čebe-larsko zadrugo in niso bili člani Čebelarske podružnice za Slovenijo. Svoje skladišče čebelarskih potrebščin so imeli v poslopju Železničar-ske nabavne zadruge na Masarykovi cesti. Ker so imeli lažji dostop do prevozov z vlaki, so kmalu pričeli s prevažanjem na paše na druga področja tedanje Kraljevine Jugoslavije. Zanimivi so bili zlasti Banat, Moslavina, Slavonija, Lika in še nekatera druga področja.

Takole pa je bil videti čebelnjak blagajnika

podružnice Čebelarskega

društva za Slovenijo gospoda Mavsarja na Zgornjem Logu pri Litiji (1922). Z njim je imel v kompaniji čebele tudi urednik

Slovenskega čebelarja gospod Bukovec.

I. poglavje

37

Obžalujemo pa, da je osebno sovraštvo pognalo ob prav-di bujno cvetje. Naš tovariš sodni svetnik Žigon v Litĳ i, ki se je že iz početka zavzemal za pravice čebelarjev, je bil pred-met neprestanih napadov in žalitev. Kot fant od fare se pa za vse to ni mnogo zmenil in je šel svojo pot. Zavedal se je, da pravica mora zmagati.

Litĳ ski čebelarji naj ne pozabĳ o tega svojega prĳ atelja v sili in naj mu ohranĳ o v srcu hvaležnost in spoštovanje. To je najmanj, kar moremo od njih zahtevati.

O pravdi sami bomo še pisali, ker je prezanimiva tudi s čebelarskega stališča.

Čebelarska podružnica za Litĳ o je imela svoj redni obči zbor dne 28. decembra meseca v Šmartnem. Bil je slabo obi-skan. Dosedanji predsednik gospod sodni svetnik Alojzĳ Žigon, se je iz nekih vzrokov odrekel predsedništvu. Od-bor se je najiskreneje zahvalil v imenu vseh čebelarjev temu vzornemu voditelju in ustanovitelju litĳ ske podružnice. Ve-like so njegove zasluge, ki si jih je pridobil v kratkem času za naše čebelarstvo in za podružnico.

Slovenski čebelar, spomladi 1925

Takole pa so o Alojzĳ u Žigonu zapisali litĳ ski čebelarji v Sloven-skem čebelarju spomladi leta 1925:

V primeru g. Alojzĳ a Žigona se srečamo v dveh različnih dobah z dvema skrajnima situacĳ ama. V prvi dobi nastopa v čebelarski pravdi kot zelo pozitivna osebnost z občutkom do živali, ljudi in narave, vključujoč tudi pravico, ne meneč se za posledice, in dvaj-set let pozneje kot predsednik Sodišča narodne časti kot negativna osebnost. Koliko ljudi je bilo v tem primeru po krivem obsojenih, bilo jim je odvzeto premoženje, in koliko jih je zaradi tega žalostno končalo, ne ve nihče! Lahko, da je bil v to potisnjen, kar v tistem ob-

Kako je delovala topilnica, prva svetovna vojna, rojstvo čebelarskega društva

Slovenski čebelar, jeseni 1925

136VII. poglavje

Ekipa zavzetih organizatorjev,

Bogenšperk 1973. Od leve proti desni zgoraj: praporščak Alojz Bučar, Jože

Eržen, Franc Izgoršek. Spodnja vrsta: Tine Kos,

Alojz Petek, Janez Vertačnik, Slavko

Jesenšek, Ivan Žunko.

(arhiv: Marjana Vertačnik) Marjana Vertačnik, hči predsednika društva, recitira. (Bogenšperk, 1973) (arhiv: Marjana Vertačnik)

>

Boter praporu je bila Kmetijska zadruga Litija. Direktorica Lenka Dientl je nagovorila udeležence slovesnosti razvitja prapora. (arhiv: Marjana Vertačnik)

Slavnostni govor predsednika društva g. Janeza Vertačnika (arhiv: Marjana Vertačnik)

>

<

137Sedemdeseta leta, praznovanje 50. obletnice društva na Bogenšperku 1971, razvitje prapora

Organizatorji, najbolj delovni člani društva in slavnostni gostje. Prva vrsta z desne proti levi:Dolžan, Ivan Žunko, predsednik ZČDS Benedičič, Slavko Jesenšek, direktorica KZ Litija Lenka Dientel, Janez Vertačnik, nepoznan, Alojz Petek. Druga vrsta z desne proti levi: Dražumerič,Vidic, Kos, Šušter-šič, Ivan Grošelj, Franc Koprivnikar, nepoznani in Jože Eržen. Zadaj stojijo z leve proti desni: Janez Skobe, Jože Majcen, Ludvik Novak,

praporščak Bučar, prapor sosednjega društva, trije nepoznani, Franc Izgor-šek, Tone Skobe, nepoznan. (arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

Predsednik Čebelarske zveze

Slovenije Benedičič in predsednik Čebelarskega

društva Litija Janez Vertačnik pripenjata trak Čebelarske zveze

na prapor. (arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

>

Slavnostni trenutek:predsednik društva tov. Janez Vertačnik izroča razviti prapor in čestita praporščaku Alojzu Bučarju. (arhiv: Čebelarsko društvo Litija)

>

<

276

Odlikovanja Antona Janše, last

Franca Grošlja:zlato (I. stopnje),

srebrno (II. stopnje),

bronasto (III. stopnje)

(foto: Franc Grošelj)

XII. poglavje

Documents

Čebelarska pravda