Diploma 22058770 Grose l Jj Anja

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA PORT

Diplomsko delo

VPLIV PSIHINE STABILNOSTI NA

PORTNE POKODBE ODBOJKARIC

Mentor: prof. dr. Edvin Dervievi

Somentor: izr. prof. dr. Matej Tuak

Konzultant: mag. Tine Sattler

Avtor dela : Janja Groelj

Ljubljana, September 2009

Diplomsko delo Vpliv psihine stabilnosti na portne pokodbe odbojkaric

2

So vetrovi, ki igrajo se z barico,

in so barice, ki igrajo se v vetru.

Ocean neznanja pa jih deli.

(Rok Petrovi)


3

KAZALO

KAZALO .................................................................................................................................................... 3

1. Uvod .................................................................................................................................................... 5

2. Pojem osebnosti .................................................................................................................................. 6

2.1. Opredelitev osebnosti .................................................................................................................. 7

2.2. Osebnostne znailnosti portnika ................................................................................................ 8

2.2.1. Specialne strukturne lastnosti ............................................................................................. 10

2.2.2. Anksioznost ......................................................................................................................... 13

2.2.2.1. Anksioznost kot osebnostna lastnost ........................................................................... 13

2.2.2.2. Predtekmovalna anksioznost ....................................................................................... 14

2.2.3. Obvladovanje stresa ............................................................................................................ 14

2.2.3.1 Kaj je stres? .................................................................................................................... 14

2.2.3.2. Prepoznavanje stresne reakcije pri sebi ....................................................................... 15

2.2.3.3. Hudi telesni napori so stres .......................................................................................... 16

2.2.4. Emocionalna labilnost ......................................................................................................... 17

2.2.5. Nevrotinost ........................................................................................................................ 18

2.2.6. Mirnost ................................................................................................................................ 18

2.3. Osebnostni profil odbojkaric ...................................................................................................... 18

2.4. Raziskovanje osebnosti v portu ................................................................................................ 20

2.5. Eysenckova teorija temeljnih dimenzij osebnosti ...................................................................... 20

2.5.1. Hierarhina struktura osebnostnih lastnosti ...................................................................... 21

2.5.2. Pet velikih faktorjev ............................................................................................................. 22

2.6. Mentalna priprava ...................................................................................................................... 30

2.7. Primeri relaksacijskih tehnik ....................................................................................................... 33

2.7.1. Avtogeni trening .................................................................................................................. 34

2.7.2. Hipnoza in port .................................................................................................................. 34

2.7.3. Vizualizacija ......................................................................................................................... 35

2.8. Nevroznanstvena pojmovanja osebnosti ................................................................................... 36

3. portne pokodbe ............................................................................................................................. 37

3.1. Definicija in znailnosti ............................................................................................................... 37

3.2. Pokodbe in starost .................................................................................................................... 38

3.3. Epidemioloke znailnosti .......................................................................................................... 39

3.4. Vzroki pokodb ........................................................................................................................... 40

3.5. Psiholoki dejavniki nastanka pokodb ...................................................................................... 42


4

3.6. Pokodbe v odbojki .................................................................................................................... 48

3.7. Opis najpogostejih pokodb pri odbojki ................................................................................... 50

3.8. Preventiva in rehabilitacija pokodb .......................................................................................... 54

4. Alternativna medicina v portu ......................................................................................................... 55

4.1. Energijski sistem kot del anatomije loveka ............................................................................... 55

4.2. kodljivi programi v podzavesti .................................................................................................. 56

5. Zakljuek ............................................................................................................................................ 58

6. Literatura ........................................................................................................................................... 60


5

1. Uvod

V zadnjih desetletjih se je odbojka iz rekreativne dejavnosti razvila v visoko tekmovalni,

vrhunski in olimpijski port, ki ima v doloenih dravah tudi profesionalni status.

Mednarodno odbojkarsko zvezo (FIVB) predstavlja ve kot 150 milijonov igralcev iz

priblino 210 drav; iz tega sledi, da odbojka po udelebi postaja eden izmed najbolj

popularnih portov na svetu. Po strukturi gibanja spada odbojka med polistrukturne acikline

porte, po tevilu igralcev, ki v igri sodelujejo, pa med motvene portne igre (Zadranik,

1998). Odbojka je kolektiven port, v katerem je nujno sodelovanje, soglasje, soitje, enotnost

in kolektivizem, kajti pravila ne dovoljujejo soliranja. Prav tako je dinamien port, ki

vsebuje veliko hitrih in mo zahtevajoih gibov celotnega telesa, tako v horizontalni kot tudi

vertikalni ravni (napadalni udarec). Ravno zaradi teh velikih sil, ki so vkljuene v akcijah in

razlinih situacijah, je neizogibno, da vasih pride do pokodbe. Sicer pa mednarodna

odbojkarska federacija skua s stalnim posodabljanjem pravil slediti modernim smerem v tem

portu. Posledica tega je uvajanje novih, privlanih tehnino- taktinih reitev. Te novosti pa

pred igralce postavljajo nove zahteve glede kondicijske, tehnine, taktine in psihine

pripravljenosti. Z uvajanjem novih metod treniranja in regeneracije portniki laje dosegajo

potrebno raven portne forme, ki jo za celoletna tekmovanja potrebujejo (Zadranik, 1998).

portniki predstavljajo, glede na pogostost ogroeno skupino, zato je prepreevanje pokodb

enako pomembno kot kakovostna rehabilitacija. Poznavanje vzrokov pokodb in

odstranjevanje teh vzrokov, predstavljata najuspenejo monost za prepreevanje portnih

pokodb.

Velikost telesne in emocionalne obremenitve vekrat zavisi od mnogih dejavnikov (psihine

in telesne pripravljenosti, ekipne tehnike in taktike, pomembnosti tekmovanj, reakcij

nasprotnikov in gledalcev, nezadosten poitek od prejnjih tekem).

Dandanes vemo, da trening in telesna priprava nista vse. Psihini dejavniki postajajo celo

pomembneji, zato nanje nikakor ne smemo pozabiti pri celostni pripravi portnika na nastop

oz. tekmo. Kaj namre koristi portniku dobra telesna pripravljenost, e pa pride pred ali na

tekmi do psihinega zloma in s tem ustvari monosti za nastanek portne pokodbe?


6

V diplomski nalogi nas bo zanimalo predvsem, katere so tiste osebnostne poteze, ki vplivajo

na portnikovo (ne)uspenost in tveganje za pokodbo ter kaken vpliv ima stres na monosti

pokodovanja.

Poskuali bomo prikazati pomembnost in vplivanje psihine in osebnostne slike portnika (v

mojem primeru odbojkaric) na monostjo pokodovanja na treningu ali tekmi.

2. Pojem osebnosti

Prvi korak pri spoznavanju osebnosti je njena opredelitev. Kaj je osebnost? Pripadniki

razlinih psiholokih smeri odgovarjajo na to vpraanje zelo razlino, zato nobena izmed

opredelitev ne more biti posploena in uporabljena ne glede na teoretsko izhodie avtorja.

Zelo pogosto je v literaturi navedena Eysenckova opredelitev osebnosti kot bolj ali manj

trajna organiziranost znaaja, temperamenta, sposobnosti in telesnih znailnosti posameznika,

ki doloa njegovo znailno prilagajanje okolju. Duevne, vedenjske in telesne znailnosti so

pri posamezniku organizirane v celoto, ki jo imenujemo osebnost. Osebnost je razmeroma

trajna in edinstvena celota duevnih, vedenjskih in telesnih znailnosti, po katerih se

posameznik razlikuje od drugih ljudi (Kompare, Straiar in sod., 2005). Osebnost je sklop

tistih relativno stabilnih in trajnih vidikov posameznikov, po katerih se ta razlikuje od drugih

ljudi, hkrati pa predstavljajo temelj za predvidevanje njegovega bodoega obnaanja (Wright

in sod., 1970; povzeto po: Musek, 2005).

Ljudje smo zelo razlini; osebnostne znailnosti se pri vsakem izmed nas med seboj

povezujejo in sestavljajo nekaken enkraten vzorec oz. celoto znailnosti. Ta je neponovljiva

in enkratna. Pravimo, da daje osebnost vsakemu posamezniku istovetnost oz. osebnostno

identiteto, po kateri ga prepoznamo in po kateri se razlikuje od drugih. Kljub spremembam,

telesnim in duevnim (ki so lahko tako velike, da jih doivljamo kot preobrazbo), druge in

sebe vedno dojemamo kot iste osebnosti (Kompare, Straiar in sod., 2005).

Pomembna je npr. Cattellova definicija, po kateri je osebnost to, na osnovi esar lahko

napovedujemo, kaj bo neka oseba storila v doloeni situaciji (Cattell, 1965; povzeto po:

Musek, 2005). Zakaj je to tako pomembno? Preprosto zato, ker nas usmerja k tistim vidikom

osebnosti, ki nam omogoajo napovedovanje obnaanja. To pa je za znanost izjemno

pomembno. e izhajamo iz tega, da je nae obnaanje funkcija delovanja osebnosti in okolja


7

(situacij), potem je osebnost vse tisto, kar vpliva na nae obnaanje, e odmislimo vpliv

situacij. Obnaanje razlinih oseb se bo namre razlikovalo, tudi e se znajdejo v enakih ali

podobnih situacijah. In ta razlika gre na raun razlinih osebnostih (Musek, 2005).

2.1. Opredelitev osebnosti

Osebnost zajema notranje oz. psihine in zunanje oz. telesne, organske in vedenjske vidike.

Vkljuuje portnikov znailen telesni videz in njegovo obnaanje, hkrati tudi njegove

doivljajske vidike, njegovo individualnost, ustva in motivacijo, vrednote in misli. Vsekakor

pa ne smemo zanemariti portnikove samopodobe, ki predstavlja filter v njegovem

zaznavanju in komuniciranju z okoljem. V psihologiji osebnosti pogosto osebnostno strukturo

delimo na (Tuak, 2003):

konstitucijske lastnosti (telesne znailnosti)

znailnost temperamenta (naini in kakovost vedenja, odzivanje na draljaje)

znaaj ali karakterne lastnosti (voljne in etino moralne znailnosti vedenja in doivljanja)

sposobnosti (razline zmonosti, spretnosti, kapacitete, storilnost in dispozicije za neke

doseke).

Musek (1993; povzeto po: Tuak, 2003) navaja, da moramo za uinkovito razumevanje

osebnosti upotevati pet temeljnih doloil.

Osebnost je trajna in spremenljiva: v procesu spreminjanja in razvoja posameznikova

osebnost ohranja relativno trajnost in identiteto. eprav torej lahko govorimo o razvoju

osebnosti, pa se neke osnovne znailnosti posameznika ohranjajo v ivljenju, hkrati pa

omogoajo tudi neko predvidevanje.

Osebnost je individualna in splona: portnikova osebnost je predvsem individualna; eprav

so si mnogi portniki podobni v osebnostnih znailnostih, pa so hkrati edinstveni in

neponovljivi, nezamenljivi. Prav ta znailnost je odloilna pri njihovem prepoznavanju od

ostalih, hkrati pa to zahteva izrazito individualen pristop do vsakega izmed njih.

Sestavljenost in celovitost: osebnost navznoter sicer lahko razlenimo v kompleksen sistem

lastnosti in znailnosti, navzven pa vsak portnik deluje kot celota.


8

Doloenost in avtonomnost: portnikova osebnost se vedno razvija pod vplivom nekih

vzronih dejavnikov sistema, v katerem tak portnik ivi, hkrati pa je tudi izvor lastnega oz.

avtonomnega delovanja.

Objektivnost in subjektivnost je zadnje doloilo osebnosti. Kot osebnost se portnik pojavlja v

subjektivni obliki (kako doivljam sebe) in objektivni obliki (kot objekt doivljanja drugih)

(Tuak, 2003).

2.2. Osebnostne znailnosti portnika

Raziskav, ki bi se ukvarjale z identifikacijo osebnosti portnikov oz. z iskanjem njihovih

posebnosti v primerjavi z neportniki, je kar precej. Nekatere izmed ugotovitev si sicer

nasprotujejo, kar je v veliki meri posledica v raziskavah uporabljenih razlinih vzorcev, kljub

vsemu pa lahko govorimo o nekaj konsistentnih ugotovitvah. Predvsem lahko potrdimo

hipotezo o specifinem psiholokem profilu portnikov v primerjavi z neportniki. portniki

so praviloma (Tuak, 2003):

bolj ekstravertirani oz. odprti navzven v komunikaciji z okoljem (Eysenck s sod., 1982),

imajo vijo potrebo po storilnosti (Davis in Mogk, 1994; Tuak, 1995),

imajo monejo potrebo po draljajih in stimulaciji (Cratty, 1989),

bolj agresivni (Tuak in Petrovi, 1994),

bolj psihino stabilni (Haek in sod., 1976; Kane, 1978),

imajo boljo emocionalno samokontrolo (Ogilvie in Tutko, 1966) in so bolj ustveno stabilni

(Butt, 1987),

manj anksiozni (Martens in Gill, 1976; Highlem in Bennet, 1979),

bolj samozavestni in izraajo ve zaupanja vase (Ogilvie, 1968 idr.),

bolj dominantni (Thakur in Thakur, 1980),

in izraajo vejo stopnjo odgovornosti (Bruner, 1969).

Druga skupina raziskav se nanaa na iskanje razlik v osebnosti med bolj in manj uspenimi

portniki. Predvsem so tu pomembna spoznanja o (Tuak, 2003):


9

vejem iskanju draljajev in senzorne stimulacije pri uspenih portnikih (Cratty, 1989),

veji ekstravertiranosti bolj uspenih portnikov (zaradi konstantno inherentnega nijega

nivoja vzburjenja portniki bolj ustrezajo veji senzorni stimulaciji, ki je znailna za port;

Eysenck, 1982),

veji frustracijski toleranci oz. toleranci za neprijetne draljaje in boleino pri ustreznih

portnikih (Lazarevi in Havelka, 1981),

vejem psihoticizmu (ki v osnovi predstavlja agresivnost) uspenih portnikov,

vejem samozaupanju oz. bolji samopodobi uspenih portnikov (Ikegam, 1970; Ogilvie,

1968),

manji predtekmovalni anksioznosti in stresu ter bolj uinkovitimi tehnikami sooanja s temi

napetostmi pri bolj uspenih portnikih (Martens in Gill, 1979).

Tretji faktor razlik v osebnosti med portniki je vpliv portne panoge. Tu glavne razlike

izhajajo med portniki ekipnih in individualnih portnih panog. Za portnike ekipnih portnih

panog, kar lahko prenesemo tudi na odbojkarice, so izrazito pomembne (Tuak, 2003):

dobre socialne lastnosti,

socialna inteligentnost,

sposobnost uinkovitega komuniciranja,

vodenje,

reevanje konfliktov,

frustracijska toleranca ter

obutljivost na lastne in probleme drugih.

Precejnje razlike v osebnosti lahko iemo tudi med portnimi panogami, kjer prihaja do

neposrednega telesnega kontakta in tistimi, kjer do tega ne prihaja, kar velja za odbojko.

Razlika je predvsem v veji agresivnosti in sovranosti pri portnih s telesnim kontaktom

(Tuak, 2003). Ne smemo pa pozabiti, da so odbojkarice na nek nain strelke na taro (servis,

napad) in da gre tu za neposredno borbo, kar tudi spodbuja agresijo.

Ugotovitve raziskovalcev na ojem podroju ugotavljanja psiholokega profila odbojkarja

potrjujejo, da je psiholoki profil boljih odbojkarjev veinoma podoben profilu, ki ga

navajata Tuak in Tuak (Zadranik, 1998; povzeto po: Tuak, 2003).


10

Korelacije med osebnostnimi lastnostmi in trajanjem sodelovanja v dravni reprezentanci so

pokazale, da dlje ko so portniki v reprezentanci, bolj so prepriani sami vase, bolj

dominantni in pogosto postajajo tudi bolj agresivni. Neredko so tudi bolj egocentrini,

samozadostneji in odloneji, tako da sasoma postanejo individualisti (Tuak, 2003).

Eden izmed faktorjev razlik osebnosti je tudi spol. Razlike med mokimi in enskami v

osebnosti prav gotovo obstajajo. In ker se v diplomski naloge sklicujem na predstavnice

enskega spola, odbojkarice, poglejmo, kaj praviloma velja za enske. So (Tuak, 2003):

bolj nevrotine,

manj mirne in sposobne obvladovanja,

manj dominantne (bolj obzirne in zmerne, tolerantne in popustljive ter razumevajoe),

bolj zavrte (plahe, imajo ve strahov, negotovost pri odloanju, zavrtost v navezovanju

stikov),

manj ustveno stabilne (bolj labilno razpoloenje, depresivna in slaba poutja),

izraajo manj mokosti (aktivnost, uveljavljanje, samozavest, podjetnost ipd.),

manj tekmovalne.

2.2.1. Specialne strukturne lastnosti

Prvi sklop se nanaa na strukture lastnosti, ki so pomembne za portnikov odnos do dela,

treninga in tudi do drugih ljudi (nasprotnika, trenerja, starev ipd.). Pravzaprav so izbrane

lastnosti relevantne za veino dejavnosti, kjer prihaja do izraza izrazita storilnostna

naravnanost. Poglejmo, katere so (Tuak in Tuak, 2003):

1. Maskulinost

So lastnosti, ki jih razumemo kot tipino moke in ki so praviloma v portu uinkoviteje:

aktivno, lahko tudi telesno uveljavljenje, samozavest, podjetnost, zanesljivost in

pripravljenost, uravnoveenost razpoloenja, malo telesnih teav in psihosomatskih motenj ter

malo strahu pred javnim nastopanjem oz. nasprotno zadranost, plahost, potrto razpoloenje,

pomanjkanje samozaupanja, telesni nemir, utrujenost, izrpanost, strahovi in obutljivost na

vreme (Tuak, 2003). Visoka raven izraenosti maskulinosti verjetno ni dobrodola le v


11

odbojki. Od zadranega, plahega, pogosto utrujenega ne moremo priakovati visoke ravni

uspenosti delovanja in razreevanja portnih ali ivljenjskih situacij (Zadranik, 1998).

2. Depresivnost

Lestvica depresivnosti vkljuuje nerazpoloenje, labilno, preteno depresivno oz. potrto,

potlaenost, pesimizem, slabo poutje in slabo voljo, razdraljivost, strah, anksioznost,

osamljenost, obutek praznine, nerazumljenost, pomanjkanje koncentracije, prepogosta

neproduktivna sanjarjenja, obutke manjvrednosti, navznoter obrnjene agresije ter stalne

zaskrbljenosti. Depresivnost onemogoa portnika pri aktivnem sooanju s problemi, konflikti

in teavami, pa tudi v vsakodnevnem, nekonfliktnem stanju bo delno prizadeta pripravljenost

in aktivacija za telesno aktivnost.

3. Zavrtost

Zavrtost opisuje plahkost, zmedenost in zavrtost pri kontaktiranju z drugimi, lahko tudi

motenost pri navezovanju stikov, strah pred javnim nastopanjem in telesne teave (nemir,

trepetanje, mehka kolena, zardevanje itd.), neuinkovita dejavnost, negotovost pri odloanju,

nesposobnost uveljavljenja sebe. Vsi ti simptomi so e moneje prisotni, kadar je portnik pod

pritiskom javnosti, trenerja ali lastnih priakovanj. portnik naj bi bil izraal nizko raven

zavrtosti. e ima portnik probleme pri navezovanju stikov in teave pri javnem nastopanju,

si teko predstavljamo, da bi bil tak igralec na tekmi uspeen (Zadranik, 1998).

4. Agresivnost

Danes agresivnosti ne pojmujemo ve samo negativno. Posebej v portu je agresivnost

pogosto zaelena in nujna za doseganje ciljev. V psihologiji porta se agresivnost pogosto deli

na reaktivno in instrumentalno.

Reaktivna agresivnost predstavlja namerno aktivnost s ciljem kodovati posamezniku ali

skupini. Gre za emocionalni odgovor, ki je usmerjen proti nasprotniku, ki ga percipira kot

sovranika.


12

Instrumentalna agresivnost slui doseganju razlinih zunanjih ciljev in na ta nain predstavlja

le sredstvo. Gre za obliko agresivnosti, ki se razvije in vztraja zaradi ugodnih posledic. Zanjo

niso znailna moneja ustva, hkrati pa tudi ne slui sproanju napetosti. Pri portnikih je,

kadar gre za tekmovanje, instrumentalna agresivnost najpogosteja. portnik poskua

premagati nasprotnika zaradi zadovoljstva, pohval in nagrad ter odliij, ki mu jih zmaga

prinese, ob tem pa ne uti besa. Pri odbojki gre za posredno agresivnost do nasprotnika, saj sta

ekipi med seboj loeni z mreo (Tuak, 2003; povzeto po: Lenard, 2008).

Ne smemo pozabiti na dejstva, ki kaejo, da so moki agresivneji od ensk, zaradi mokih

hormonov, ki dvigajo splono vzburjenost ter da so enske agresivneje in bolj razdraljive v

obdobju vejih hormonskih sprememb.

portniki reagirajo agresivno ne samo kot posamezniki temve tudi kot lani motev.

Raziskave kaejo (Volkamer, 1971; povzeto po: Lenard, 2008), da je motvo, ki izgublja bolj

agresivno in frustrirano, zato naredijo tudi ve prekrkov, ki pa seveda lahko vodijo tudi do

monosti nastanka pokodbe. Tesnost izida prav tako poveuje agresijo.

Previsoko izraena agresivnost negativno vpliva na izvedbo tehnino- taktinih elementov in

na samo vzduje v ekipi. Posameznik lahko z agresivnim vedenjem svoji ekipi zelo koduje.

Svojo agresivnost mora usmeriti proti nasprotniku, navzven. Pravilno usmerjena in

kontrolirana agresivnost naj bi bila pozitivno povezana z uspenostjo v igri. Odbojkarica, ki

zna svojo agresivnost kontrolirati, lahko vloi ve energije in tudi prenese vejo obremenitev

(Horga, 1979; povzeto po: Lenard, 2008).

5. Razdraljivost

Razdraljivost se kae v hitrem vzburjenju ob provokaciji. eprav gre za nekoliko

nevrotino reagiranje, pa vendar raziskave kaejo (Tuak, 1995; povzeto po: Tuak in Tuak,

2003), da imajo prav vsi portniki razdraljivost poveano. Videti je, da lestvica izraa

aktivacijsko komponento, ki pa je nujno potrebna tudi za instrumentalno agresivno reagiranje,

e posebej v portu, kjer je potrebno veliko telesne akcije. Nekoliko nadpovprena

razdraljivost naj bi veljala kot dejavnik uspenosti, saj sili portnika v akcijo. Premona

razdraljivost pa podobno kot indirektna agresivnost lahko povzroa preve napetosti.


13

6. Negativizem

Negativizem se kae predvsem v odnosu do avtoritet (starev, trenerja, drugih izkuenejih

portnikov). Kae neko trmasto vedenje portnika v konfliktnih situacijah in zato negativno

vpliva na njegovo komunikacijo z drugimi, s imer si lahko zapre ali otekoi pot navzgor.

Zato je zaeleno bolj malo negativizma.

7. Sovranost

Sovranost se kae v razvoju neproduktivnih ustev agresivnosti in sovratva brez konkretne

akcije za razplet situacije. Zaelena je nizka sovranost.

8. Obutki krivde

Obutki krivde kaejo pravzaprav najbolj neuinkovito usmerjeno obliko reaktivne

agresivnosti, ko portnik za neuspehe, razoaranja in druge konfliktne situacije krivi sebe, se

zapira vase in postaja na ta nain vedno bolj depresiven, namesto da bi iskal preobrat v veji

aktivnosti in boljem treningu (Tuak, 2003).

2.2.2. Anksioznost

Z anksioznostjo se je praktina psihologija porta pravzaprav zaela. Anksioznost predstavlja

negativna obutja, ki se razprostirajo na kontinuumu od rahlih obutkov neprijetnosti in

negotovosti do neznosnih obutkov groze.

2.2.2.1. Anksioznost kot osebnostna lastnost

Anksioznost kot osebnostna lastnost predstavlja osebnostno dispozicijo na doloene stresne

draljaje reagirati s specifino stopnjo anksioznosti oz. generaliziranega strahu. Idealno je, e


14

je portnik im manj anksiozen, im manj obutljiv na stres, saj bo rezultat takih dispozicij

ugodno predtekmovalno stanje, kjer se ne bo pojavljala trema.

2.2.2.2. Predtekmovalna anksioznost

Predtekmovalno anksioznost opredelimo kot tendenco zaznavanja tekmovalnih situacij kot

ogroajoih in reagiranje nanje s ustvi zaskrbljenosti in napetosti. Tekmovalna anksioznost

je povezana s potezo anksioznosti, ki se kae v reakcijah na enako stresne dogodke. To

pomeni, da bo portnik z nizko potezo anksioznosti na enako stresne dogodke reagiral manj

anksiozno v primerjavi s portnikom z visoko potezo anksioznosti (Skarlovnik, 2007).

Blianje tekmovanja, ki za portnika predstavlja moan stresni dogodek, obiajno zviuje nivo

portnikove anksioznosti. Tipini indikator, da obstajajo problemi na podroju tekmovalne

anksioznosti, je slabi nastop na tekmi kot na treningih. Idealna je im manja

predtekmovalna anksioznost (Tuak, 2003).

2.2.3. Obvladovanje stresa

2.2.3.1 Kaj je stres?

Stres je za organizem nekakna stereotipna, v naprej pripravljena uvedba izrednega stanja, ki

jo poleg duevnih stisk sproijo tudi ogroajoa pokodba, bolezen, pretiran napor, stradanje,

mraz ali kakna druga nevarnost. Stres je izjemno mono ustveno stanje, ki nae telo skupaj

z duevnostjo preusmeri tako, kot se je v evoluciji izkazalo optimalno za preivetje. V osnovi

gre torej za koristno reakcijo in stresni odziv sam po sebi ni ni slabega, e se sproi takrat, ko

smo zares ogroeni. Stres brez razloga pa je seveda nepotrebna, kodljiva obremenitev

organizma. Zavre mnoge normalne dejavnosti organizma (npr. prebavljanje hrane, spolne

reakcije, socialno obutljivost), da bi vso razpololjivo energijo usmerili v nekaj osnovnih

preivitvenih mehanizmov bojevanje, beanje, celjenje obsenih ran in pokodb. Zato

delovanje organizma v stresu ni optimalno, ampak izrazito enostransko. Stresni mehanizem se

zaenja v moganih kot posledica tevilnih signalov, ki jih mogani prepoznajo kot gronjo za

organizem. Mogani organizirajo stresno stanje predvsem tako, da prek vegetativnega

(nehotnega) ivevja vplivajo na delovanje notranjih organov (srce in oilje, prebavila), po


15

drugi strani pa del moganov hipotalamus vpliva na delovanje osrednje leze naega

telesa, ki je v moganih hipofize. Hipofiza spremeni izloanje hormonov in ti vplivajo na

druge endokrine leze v telesu (npr. na nadledvine leze, itnico). Konna posledica so

spremenjene koncentracije tevilnih hormonov, kar vpliva na delovanje telesnih tkiv in

organov, zato da bi telo laje prestalo nevarnost. Stres je torej koristna reakcija, za katero pa

organizem plaa ceno v obliki enostranske, neoptimalne presnove. Zdrav organizem ima

toliko rezerve, da si lahko obasno privoi stres brez dolgoronih posledic. Ko kratkotrajni

stres mine, se organizem kmalu spet uravna v zdravo ravnovesje.

Psihina znamenja kodljivega stresa (Ihan, 2004):

- Obupanost, zaskrbljenost, vznemirjenost, jokavost, pobitost, obutek nemoi,

nerazsodnost, odsotnost, zadranost, obutek nesposobnosti, rnogledost, tesnoba,

depresija;

- Nepotrpeljivost, vzkipljivost, razdraenost, jeza, agresivnost, nataknjenost,

zlovoljnost, nezadovoljstvo, zdolgoasenost, obutek nezadostnosti, krivde,

odrinjenosti, pomanjkanja pozornosti in varnosti, pretirana obutljivost;

- Pomanjkanje zanimanja za urejeno zunanjost, zdravje, prehrano, spolnost,

pomanjkanje samospotovanja in nezanimanje za ljudi;

- Lotevanje ve stvari hkrati, naglica, puanje nedokonanih nalog in hkrati lotevanje

vedno novih;

- Pomanjkanje sposobnosti jasnega miljenja, raztresenost, teave s koncentracijo in

sprejemanjem odloitev, pozabljivost, pomanjkanje ustvarjalnosti, iracionalnosti,

omahljivost, teavno lotevanje novih stvari;

- Nagnjenost k spodrsljajem in nezgodam, obutek preobremenjenosti, pretirana

kritinost, tog nain miljenja, neuinkovitost, neuspenost.

2.2.3.2. Prepoznavanje stresne reakcije pri sebi

Kot pri vsakem ustvenem stanju tudi pri stresni reakciji zavestno zaznavamo le drobce

sprememb, ki se dogajajo z naim organizmom. Ob tem pa razlini ljudje zaznavajo zelo

razline drobce. Mnoge od sprememb, ki jih najprej zaznamo, so pravzaprav povsem

individualni obutki, s katerimi smo se na stres nauili odzivati veinoma e v otrotvu npr.

nemir ali odsotnost ali obutki slabosti ali vrtoglavica ali raztresenost Za vsakega loveka


16

je zelo koristno, da se naui iz izkuenj prepoznati stres. Pozneje, ko se stres razvija, stopnjuje

in zajema vedno ve dejavnosti, postajajo vedno bolj oitne telesne spremembe v obnaanju.

A celo dramatine spremembe lovek brez znanja o stresu teko razpozna. Pogosto za

posamezne neprijetne spremembe, ki jih opazimo pri sebi, zanemo kriviti najbolj prirone

zunanje krivce (svojega partnerja, otroke oz. v portu trenerja, soigralca, zdravnika) in si s

tem zamegljujemo pregled nad pravimi vzroki (Ihan, 2004).

2.2.3.3. Hudi telesni napori so stres

Vzrok za slabe delovanje imunskega sistema so predvsem hormoni, ki se sproajo med

intenzivnim naporom. Hud napor, zlasti, kadar ga spremlja izrazita tekmovalnost, je za

organizem stres. Delovanje imunskih celic med hudim naporom zlasti zavira poveana

koncentracija hormona kortizola. Pri posaminem hudem naporu traja tak negativen vpliv e

nekaj ur po koncu vadbe.

Vsakodnevni, intenzivni treningi povzroijo trajneji upad imunskih funkcij, ki traja e ve

tednov po prenehanju vadb. V tem asu portnik hitreje zboli za okubami, okube imajo

praviloma tudi teji potek. Raziskave kaejo (Ihan, 2004), da upad imunskih funkcij med

naporom nastane tudi zaradi pomanjkanje glutamina v krvi. Glutamin je pomembno hranilo za

imunske celice, zlasti ko se borijo proti mikrobom. Veino glutamina proizvedejo in sprostijo

v kri skeletne miice. Med intenzivnim naporom ali med pokodbo pa postane potreba miic

po glutaminu tako velika, da ga porabljajo zase, zato ga zane v krvi primanjkovati. Zaradi

pomanjkanja glutamina se imunske celice slabo razmnoujejo, zato je delovanje imunskega

sistema oslabljeno.

Izjemni ali vemeseni napori lahko imunski sistem tako oslabijo, da loveka zanejo ogroati

tudi druge okube (pljunica, meningitis, glivine in parazitske okube). Zato raziskovalci

preizkuajo kombinacije hranilnih snovi (aminokislin, antioksidantov, inhibitorjev

prostaglandinov), ki bi skrajale as zmanjane imunske sposobnosti, ki ga imenujemo tudi

odprto okno, vendar je zaenkrat e vedno najuinkoviteji recept zmernost zlasti glede

asa, ko traja telesni napor (Ihan, 2004).

Ustrezna psihina priprava na tekmovanja sestoji iz zmanjevanja predtekmovalne

anksioznosti (predvsem s pomojo tehnik relaksacije) in z odstranjevanjem monih izvorov


17

stresa (ureditev portnikovih socialnih razmer, prepreitev obremenjevanja z rezultati ipd.).

portnikovo reagiranje v stresni situaciji pa je odvisno tudi od njegovih tehnik sooanja s

stresom oz. njegovih reakcij v takih situacijah. Emocionalna stabilnost in mirnost prispevata h

konstruktivnem reagiranju, nevrotinost oz. labilnost pa ga ruita.

2.2.4. Emocionalna labilnost

Emocionalna labilnost se kae v labilnem razpoloenju, depresivnosti in potrtosti, slabem

poutju, hitri vzdraljivosti, obutljivosti, sanjarjenju, napetosti, lahko pa tudi v motnjah v

kontaktiranju. Stabilnost kae pozitiven ustven odnos do drugih ter sposobnost

koncentracije. (Tuak, 2003). V portnem tekmovanju doseganje ciljev vedno spremljajo

doloeni pritiski. Od portnika se zahteva, da se prilagaja doloenim zahtevam porta, da je

stabilen in ima visoko stopnjo emocionalne samokontrole v stresnih situacijah. Gre za

bipolarno dimenzijo, kjer emocionalno stabilni portniki izraajo zrelost, samokontrolo,

realnost, optimizem, mirnost in visoko stopnjo frustracijske tolerance. Na drugi strani se

nahajajo emocionalno nestabilne osebe, za katere je znailen nizek nivo odpornosti na

frustracije, nezrelost, nestabilnost, nagnjenost k impulzivnemu reagiranju, negotovost pred

nastopom in napetost. Emocionalno nestabilnost oz. stabilnost razlini avtorji razlino

imenujejo, kot npr. sploni nevroticizem (Eysenck, 1960; povzeto po: Tuak in Bednarik,

2002), nezrelost v kontroli emocij (Kane, 1978; povzeto po: Tuak in Bednarik, 2002).

Vsekakor pa gre za isto stvar; za visoko emocionalno aktivnost in nestabilnost, ki se kae v

nevrotinem obnaanju v stresnih pogojih, vzroki te pa leijo v delovanju ivnega sistema.

Gre za izjemno pomemben faktor portne uspenosti, saj bo portnik v stresogeni situaciji

uspeen le, e lahko svoje emocionalno vzburjenje zavestno kontrolira in ga vzdruje na

ustreznem nivoju za aktiviranje organizma (Tuak in Bednarik, 2002). Ohranjanje

emocionalne stabilnosti v igri je eden pomembnih dejavnikov uspenosti igranja. Pri

odbojkarju ruenje emocionalne stabilnosti povzroi, da dela igralec napake pri izvedbi

odbojkarskih prvin (npr. mo prevladuje nad natannostjo izvedbe), da neustrezno izvaja

taktine naloge (ki niso v skladu z dogovorom ali trenutnim potekom akcije), da poskua

samostojno vplivati na rezultat (jim bom e pokazal) ipd. (Zadranik, 1998).


18

Ena izmed raziskav (Tuak, 1997; povzeto po: Tuak in Bednarik, 2002) pokae, da so enske

oz. portnice bolj anksiozne, nevrotine, zavrte, izraajo nijo stopnjo maskulinosti,

samomotivacije in sposobnost obvladovanja kot pa moki predstavniki, portniki.

2.2.5. Nevrotinost

Kae se v pogostih razlinih telesnih motnjah, vegetativnih teavah, motnjah motorike,

obutku bolein, motnjah spanja, napetosti, vremenski obutljivosti in monem telesnem

odzivanju na ustva. Zaelena je nizka nevrotinost, saj le to omogoa konstruktiven spopad z

napetostmi tekmovanja.

2.2.6. Mirnost

Mirnost oz. obvladanost vkljuuje samozaupanje, dobro prenaanje obremenitev in frustracij,

dobro voljo, optimizem in pripravljenost na hitro ukrepanje. Nizka vrednost kae nasprotno

razdraljivost in zaskrbljenost. Zaelena je visoka mirnost.

2.3. Osebnostni profil odbojkaric

V interno raziskavo (2009) je bilo vkljuenih 36 odbojkaric prve in druge lige iz treh klubov,

in sicer: OK Sloving Vital, OK Calcit Kamnik in OK Jesenice-Bled. Vse igralke so aktivno

vkljuene v trenani proces in se udeleujejo uradnih odbojkarskih tekmovanj.

Za merjenje osebnostnih lastnosti sem uporabila Freiburki osebnostni vpraalnik (FPI 144),

to je multidimenzionalni vpraalnik osebnosti, ki vkljuuje naslednje lestvice: nevrotinost,

spontano in reaktivno agresivnost, depresivnost, razdraljivost, druabnost, obvladanost,

zavrtost, odkritost, ekstra- introvertnost, emocionalno labilnost in maskuliniteto. Merjenke so

z besedama DA in NE odgovarjale na 144 trditev, ki se nanaajo na njihovo vedenje, stalia,

stanja in znake telesnega poutja. Odgovore sem vrednotila s pomojo ablon.


19

Rezultati testa so bili najprej obdelani s programom GW-Basic 2.02, ki pokae izraenost

doloenih osebnostnih lastnosti in nato e s programom SPSS 15.0. Izraunane so bile zgolj

frekvence.

Pri moji interni raziskavi (2009) sem si pomagala tudi s tudijo, ki je bila izvedena nedolgo

nazaj (Dervievi, 2008), ki kae, da je bilo v sezoni 2007 2008 akutno pokodovanih

31/143 odbojkaric, kar znaa v deleu 22%. Skupno tevilo zabeleenih pokodb je 32, pri

emer je ena odbojkarica utrpela dva zvina glenja v eni tekmovalni sezoni. Prevladujoe

pokodbe so zvini glenja, sledijo pa pokodbe kolena in prstov rok. Poudarili so, da je

pokodba kolena pri odbojkaricah dvakrat pogosteja kot pa pri odbojkarjih (Dervievi,

2008). Pri enskah sta na treningu nastali le dve pokodbi, vse ostale so se zgodile na tekmi

(Dervievi, 2008). Vzrokov za pokodbe je lahko ve, poglejmo pa si njihov osebnosti profil.

Iz te tudije je bilo od 143 odbojkaric zajetih 36 odbojkaric (25%).

Z analizo podatkov, pridobljenih iz testa FPI-114, so bili pridobljeni naslednji rezultati, ki

kaejo izraenost nekaterih osebnostnih lastnosti odbojkaric.

Odbojkarice dosegajo naslednje vrednosti:

- 66,6 % ima poviano vrednost osebnostne lastnosti nevrotinost;

- 72% jih kae poviano stopnjo depresivnosti;

- 77,8 ima poviano stopnjo zavrtosti, kar pri odbojki, ki je ekipni port sploh ni

zaeleno;

- 53% ime nekoliko poviano stopnjo razdraljivosti, kar pa je za portnice celo

priporoljivo;

- Pravo normo spontane agresivnosti dosega le 36%, ostale jo kaejo preve ali

premalo. Oboje ni dobro.

- Kar 94% odbojkaric je emocionalno labilnih.

Torej, e povzamemo osebnostni profil vzorca odbojkaric, lahko reemo, da kaejo poveane

vrednosti od zaelenih pri veini osebnostnih lastnosti. Seveda sem tu primerjala dobljene

rezultate z normami, ki naj bi bile za portnike odline, kar pa menim, da ni napano, saj so

odbojkarice vrhunske portnice. Pri vrhunskem portu, pa je potrebno gledati na celovito

vrhunskost oz. odlinost, e elimo dosegati resnino dobre rezultate, primerljive z vrhom.


20

Glede na veino dosedanjih raziskav lahko zakljuimo, da nae odbojkarice s temi rezultati,

vsekakor lahko predstavljajo rizino skupino portnic.

2.4. Raziskovanje osebnosti v portu

Za ugotavljanje osebnostnih lastnosti so raziskovalci najvekrat uporabljali zelo poznana

osebnostna vpraalnika Eysencka in Cattela. V tujini je najve raziskovanja osebnosti (tudi v

portu) narejeno prav s pomojo teh dveh vpraalnikov.

Eysenck je v svoji hierarhini teoriji osebnosti (1953, 1981; povzeto po: Tuak, 2003)

identificiral najmanje mono tevilo osebnostnih dimenzij oz. tipov. Trije glavni tipi oz.

dimenzije so (Tuak in Tuak, 2003):

- ekstravertnost introvertnost,

- nevrotizem in

- psihotizem.

Strukturo osebnosti torej sestavljajo trije glavni tipi, pod njimi je nivo potez oz. skupinski

faktorji, sledijo habitualne reakcije in navade, na najbolj specializiranem nivoju pa so

specifine reakcije.

2.5. Eysenckova teorija temeljnih dimenzij osebnosti

Veliko pomembnih teorij osebnosti postavlja v ospredje pojem osebnostne poteze ali

osebnostne dimenzije. Zato so se raziskovalci osebnosti veliko ukvarjali z vpraanjem, katere

so najpomembneje dimenzije in poteze osebnosti. Raziskovali so, kakne so korelacije med

specifinimi lastnostmi, ki so jih merili z vpraalnikimi postavkami in nato so dobljene

korelacije analizirali z multivariatnimi metodami, zlasti s faktorsko analizo (Musek, 2005).


21

2.5.1. Hierarhina struktura osebnostnih lastnosti

Osebnostnih lastnosti je veliko, vendar so med njimi tudi velike razlike. Nekatere lastnosti so

zelo specifine, medtem ko so druge splone in kompleksne. Specifine lastnosti pogosto

korelirajo med seboj (npr. druabnost, aktivnost, impulzivnost). To pa pomeni, da imajo

skupne imenovalce, ki predstavljajo bolj kompleksne lastnosti, torej lastnosti na viji stopnji

generalnosti.

Hans-Jrgen Eysenck (1952; povzeto po: Musek, 2005) je domneval, da je temeljnih dimenzij

osebnosti malo. S faktorskimi analizami tevilnih vpraalnikih postavk je najprej odkril dva

obsena in enako mona faktorja. Ta dva faktorja sta pojasnjevala najveji del variance v

odgovorih respondentov. Hkrati se je pokazalo, da sta oba temeljna faktorja neodvisna drug

od drugega. Vendar je preostalo e precej postavk, ki niso bile nasiene s tema dimenzijama;

zato je Eysenck (1967; povzeto po: Musek, 2005) pozneje izloil e tretji faktor, neodvisen

od prvih dveh. Tako je nastal teoretska zgradba osebnosti, zasnovana na temeljnih

dimenzijah: ekstavertnosti (introvertnost- ekstravertnost), nevroticizmu (nenevroticizem-

nevroticizem) in psihoticizmu (nepsihoticizem- psihoticizem).

Podroje psihologije porta danes vkljuuje tudi eno izmed temeljnih tem, to je osebnost

portnika. Preuevanje osebnosti zahteva celosten pristop, to pa vkljuuje portnikove

bioloke, psiholoke in socialne vidike bivanja in vedenja. Osebnost v psiholokem smislu

lahko razumemo kot kompleksen sklop znailnosti telesnega in mentalnega funkcioniranja.

Slednje vkljuuje intelektualne sposobnosti, zaznavno-motorine sposobnosti in znailnosti

moralnega presojanja, znailnosti lovekovega ustvovanja, lovekovo socialno dogajanje

(komunikacija, odnosi, konflikti ipd.), lovekove znaajske lastnosti in njegov temperament.

V njegovo komuniciranje z okolico in drugimi ljudmi so vpletena njegova stalia, motivacija

in vrednote (Tuak, 2003).


22

2.5.2. Pet velikih faktorjev

1. Ekstravertnost (energija, surgentnost)

Posamezniki se med seboj precej razlikujemo glede na nao aktivno vkljuenost v svet okoli

nas. Ekstravertni posamezniki so druabni, ekspresivni, energini, dominantni, medtem ko so

introvertni posamezniki tihi, zavrti, submisivni

Ekstravertnost je zelo splona dimenzija, ki je sestavljena iz bolj specifinih, primarnih

lastnosti (Watson in Clark, 1997; povzeto po: Avsec, 2007). Raziskovalci so v svojih

raziskavah prili do razlinih ugotovitev, katere so te nije nivojske lastnosti. Goldberg (1990;

povzeto po: Avsec, 2007) je v svoji raziskavi z leksino metodo priel do naslednjih

sinonimnih klastrov, ki naj bi oznaevali pozitivni pol ekstravertnosti: ognjevitost,

druabnost, igrivost, ekspresivnost, spontanost, neprisiljenost, energinost, zgovornost,

asertivnost, ivahnost, pogum, samozavest, odkritost, humor, ambicioznost in optimizem.

Lastnosti: vzvienost, molenost, zadranost, plahost, inhibiranost, neagresivnost, pasivnost,

poasnost in pesimizem pa naj bi bili indikatorji introvertnosti. Costa in McCare (1992;

povzeto po: Avsec, 2007), ki izhajata iz vpraalnike tradicije, menita, da je ekstravertnost

sestavljena iz estih primarnih potez ali facet, tri od njih so zelo podobne tistim iz zgodnejih

modelov ekstravertnosti, in sicer asertivnost, aktivnost in iskanje vzburjenja. Sociabilnost sta

razdelila na dva, med seboj mono povezana faktorja, in sicer na toplino (obutje

naklonjenosti do drugih) in gregarnost (elja po drubi drugih ljudi), ter dodala faceto

pozitivne emocije.

Watson in Clark (1997; povzeto po: Avsec, 2007) sta predlagala shematien model

ekstravertnosti, ki temelji na razlinih predhodnih modelih in raziskavah ekstravertnosti.

Vkljuuje est primarnih faktorjev, vsak pa se nadalje deli na dve poddimenziji:

- Druabnost predstavlja sociabilno komponento, ki je bila vedno pomembna v modelih

ekstravertnosti. Zelo druabni posamezniki gojijo topla in prijateljska ustva do drugih ter

zelo poudarjajo tesne medsebojne odnose. Poleg tega taki posamezniki uivajo v druenju in

so mono motivirani za pogoste socialne interakcije (gregarnost).

- Pozitivna emocionalnost se nanaa na medosebne razlike v pogostosti in intenziteti pozitivnih

emocionalnih stanj. Posamezniki z visoko izraeno pozitivno emocionalnostjo so sreni,


23

veseli in optimistini glede svoje prihodnosti (veselje). Za njih je tudi znailno, da se hitro

navduijo nad razlinimi dogodki ali aktivnostmi (entuziazem).

- Energija se nanaa na medosebne razlike v stopnji energinosti. Nekateri posamezniki imajo

veliko energije, hitro se gibljejo (ivahnost), zanima jih mnogo stvari in imajo obutek, da je

njihovo ivljenje polno in zanimivo (aktivnost).

- Vplivnost- mo odraa razlike v asertivnosti in socialni vidnosti. Posamezniki, ki imajo

poudarjeno dimenzijo vplivnosti in moi, so dramatini, zanimivi in radi v srediu pozornosti

(ekshibicionizem). So uinkoviti in odloni, so dobri in moni vodje, uivajo v nadzorovanju

in vplivanju na druge (dominantnost).

- Tveganje je dimenzija, ki odraa medosebne razlike v pogumu in pustolovstvu. Osebe z

mono izraeno dimenzijo si elijo sprememb in raznolikosti v svojem ivljenju. Hitro se

prinejo dolgoasiti in postanejo nezadovoljne, e jih ni. Uivajo tudi v razburljivih

aktivnostih in iejo intenzivne draljaje in spodbudno okolje (iskanje vzburjenje).

- Ambicioznost odraa razlike v vedenju, povezanem z uspehi, obvladovanjem in

kompetentnostjo. Zelo sposobni posamezniki uivajo v spoprijemanju z izzivi in

obvladovanju tekih nalog (storilnostna motivacija). Pripravljeni so tudi dolgo delati, da bi

dosegli zastavljene cilje in vztrajajo, tudi e so izrpani ali frustrirani (vztrajnost).

In kaj je osrednja komponenta ekstravertnosti? V pogovornem jeziku je pomen ekstravertnosti

najblije druabnosti, zadnje teoretine in empirine ugotovitve pa kaejo na tri mone

osrednje znailnosti (Caspi, Roberts in Shiner, 2005; povzeto po: Avsec, 2007): nagnjenost k

doivljanju pozitivnih emocionalnih stanj, obutljivost na potencialne nagrade in nagnjenost k

spodbujanju in uivanju socialne pozornosti.

Ekstravertnost je verjetno najbolj raziskana osebnostna dimenzija, saj je objavljenih na stotine

raziskav o povezanosti ekstravertnosti z najrazlinejimi kognitivnimi, emocionalnimi in

socialnimi spremenljivkami (McAdams, 2000; povzeto po: Avsec, 2007). Raziskave kaejo,

da ekstraverti v primerjavi z introverti govorijo ve in hitreje zanejo pogovor v

najrazlinejih socialnih interakcijah, za njih je znailen dalji oesni kontakt, imajo iro

socialno mreo, ve prijateljstev, boljo socialno podporo. Za preivljanje prostega asa

pogosteje izberejo socialne aktivnosti, bolj pogosto igrajo igre na sreo, pogosteje so

vkljueni v razline seksualne aktivnosti, pogosteje ivijo z drugimi, kot pa sami.

Laboratorijske raziskave so prouevale povezavo ekstravertnosti z razlinimi kognitivnimi

nalogami. Tako so ekstraverti bolji pri nalogah, ki zahtevajo deljeno pozornost ali odpornost


24

proti moteim draljajem, introverti pa so bolji pri nalogah, ki zahtevajo pazljivost in

pozornost na detajle. Introverti imajo tudi bolji spomin za besede in boljo izvedbo v pogojih

zelo majhnega draenja. Razlike se pojavljajo tudi v unih stilih: ekstraverti dajejo prednost

hitrosti pred pravilnostjo, medtem ko se introverti usmerjajo raje na pravilnost kot na hitrost

(McAdams, 2000; povzeto po: Avsec, 2007).

2. Sprejemljivost (prijaznost)

Sprejemljivost se nanaa na motivacijo vzdrevanja pozitivnih odnosov z drugimi (Graziano

in Eisenberg, 1997; povzeto po: Avsec, 2007). Je osebnostna lastnost, ki ima v primerjavi z

ekstravertnostjo in ustveno stabilnostjo zelo kratko zgodovino prouevanja, saj so se

lastnosti dimenzije sprejemljivosti, kot je kooperativnost, empatija, soutje in popustljivost,

kot del osebnostnega opisa pojavile ele s taksonomijo velikih pet (De Raad in Perguini,

2002; povzeto po: Avsec, 2007).

Sprejemljivost se je izkazala kot najbolj deskriptivna dimenzija med petimi velikimi za vse

vidika jaza, ne samo za realni jaz, e posebej pa je izstopala pri opisu imperativnega jaza

(Hafdahl, Panter, Gramzow, Sekides in Insko, 2000; povzeto po: Avsec, 2007). Digman

(1990; povzeto po: Avsec, 2007) zato meni, da je izraz sprejemljivosti preve brezbarven in

nevpadljiv za tako moan, povsod navzo faktor in predlaga poimenovanje prijateljska

prijaznost nasproti sovrani neprijaznostim.

Da gre za enega najmonejih faktorjev v leksinem pristopu lahko vidimo tudi na seznamu

100 sinonimnih klastrov (Goldberg, 1990; povzeto po: Avsec, 2007), saj se jih kar 32 nanaa

na dimenzijo sprejemljivosti, in sicer so to kooperativnost, prijaznost, empatinost,

popustljivost, vljudnost, velikodunost, ubogljivost, skromnost, moralnost, toplina,

posvetnost, naravnost na pozitivnem polu, in bojevitost, kritinost, oblastnost, grobost,

neusmiljenost, izumetnienost, razdraljivost, domiljavost, kljubovalnost, nezaupljivost,

egoizem, brezutnost, osornost, prekanjenost, pristranskost, neprijaznost, nestanovitnost,

skopost, goljufivost in nepremiljenost na negativnem polu.

Od vseh petih velikih faktorjev osebnosti je vpliv okolja najmoneji pri sprejemljivosti.

Ocenjuje se, da je vpliv skupnega in specifinega okolja od 21 do 67% (Bergeman idr., 1993;

Bouchard in Loehlin, 2001; povzeto po: Avsec, 2007). Nekatere raziskave kaejo, da genetski


25

vplivi prispevajo pomemben dele variance le k antisocialnim tendencam, medtem ko k

varianci altruizma pomembno prispeva druinsko okolje (Graziano in Eisenberg, 1997;

povzeto po: Avsec, 2007), kar bi kazalo na to, da antisocialne in prosocialne tendence niso

nujno dva pola istega kontinuuma. Zato tudi ni mogoe presenetljivo, da so skrajna pola

sprejemljivosti pogosto prouevali kot nepovezani lastnosti. Ker gre za oitno nekoliko manj

genetsko determinirano lastnost glede na ostale dimenzije velikih pet, Graziano (1994;

povzeto po: Avsec, 2007) meni, da sprejemljivost v odraslosti morda izhaja iz teavnosti in

problematinosti posameznika, ki se kae v lastnostih, kot so impulzivnost, prilagodljivost in

negativnost, ki so vse povezane s socialnimi interakcijami in medosebnimi odnosi.

Sprejemljivost tudi napoveduje kasnejo prilagodljivost. Spremenljivke, ki se nanaajo na

sprejemljivost v otrotvu in prijateljsko popustljivost, napovedujejo olsko uspenost, nadzor

vedenja in socialno kompetentnost 10 let kasneje (Shiner, 2000; povzeto po: Avsec, 2007).

Raziskave kaejo na povezanost sprejemljivosti s posameznikovo prilagojenostjo.

Sprejemljivost je bistvenega pomena tudi za psihino blagostanje, saj je pomemben prediktor

psihinega zdravja, pozitivnih emocij, dobrih medosebnih odnosov in tenje po minimiziranju

medosebnih konfliktov (DeNeve in Cooper, 1998; Schmutte in Ryff, 1997; povzeto po:

Avsec, 2007).

3. Vestnost

Vestnost vkljuuje lastnosti, ki se nanaajo na socialno predpisani vedenjski in kognitivni

nadzor nad seboj, npr. odgovornost, pozornost, previdnost, vztrajnost, redoljubnost

Visoko vestnost so nekateri avtorji oznaili tudi kot pripravljenost slediti avtoriteti in se

prilagajati drubenim normam (Hougan in Ones, 1997; povzeto po: Avsec, 2007), kar je blizu

Freudovem pojmovanju superega in vesti. Vestnost naj bi bila po Freudu produkt superega, ki

se razvije iz razreitve konflikta med otroko seksualnostjo in s strani starev vodene

socializacije. Costa in McCrae (1992; povzeto po: Avsec, 2007) opisujeta osebe z visoko

stopnjo vestnosti kot osebe z mono voljo, ki si zelo rigidno in utesnjujoe strukturirajo svoje

ivljenje. Mount in Barrick (1995; povzeto po: Avsec, 2007) menita, da lahko vestnost

razdelimo na dve podroji, in sicer na storilnost in zanesljivost. Storilnost predstavlja

kapaciteto za delavnost in doseganje izzivov, medtem ko je zanesljivost bolj interpersonalna


26

komponenta, ki se kae v lastnostih, kot sta odgovornost in ubogljivost. Hougan in Ones

(2001; povzeto po: Avsec, 2007) sta predlagala taksonomijo facet vestnosti, ki upoteva tako

faktorsko strukturo kot veljavnost razlinih osebnostnih lestvic. Njun model predvideva eno

globalno podroje vestnosti in naslednjih est facet: storilnost, zanesljivost, kontrola

impulzov, redoljubnost, moralnost, vztrajnost. Caspi in sodelavci (2005; povzeto po: Avsec,

2007) pa so na podlagi predhodnih raziskav in teoretinih modelov predlagali model vestnosti

z naslednjimi facetami: samonadzor nasproti vedenjski impulzivnosti, pozornost, storilnostna

motivacija, redoljubnost, odgovornost in konvencionalnost. Omenjene taksonomije so bile

vse teoretine in niso potegnile za seboj merskega instrumenta ali bile kakorkoli empirino

potrjene.

Po drugi strani je Goldberg (1990; povzeto po: Avsec, 2007) izhajal iz leksinega pristopa in

dobil precej moan tretji faktor, ki na pozitivnem polu vkljuuje lastnosti, kot so uinkovitost,

zanesljivost, natannost, vztrajnost, previdnost, tonost, odlonost, dostojanstvo,

predvidljivost, varnost, tradicionalnost, loginost, na negativnem polu pa lastnosti, kot so

neorganiziranost, malomarnost, nedoslednost, pozabljivost, brezbrinost, brezciljnost, lenost,

omahljivost, lahkomiselnost in neprilagodljivost.

Vestnost tudi pomembno napoveduje celo vrsto zdravstvenih indikatorjev (Brickman, Yount,

Blaney, Rothberg in Kaplan De-Nour, 1996 idr.; povzeto po: Avsec, 2007) so na vzorcu 3032

odraslih oseb ugotovili pomembno negativno povezanost vestnosti z razlinimi psihinimi in

fizinimi problemi. Veliko raziskav ugotavlja pomembno povezanost vestnosti z

dolgoivostjo (Friedman, 2006 idr.; povzeto po: Avsec, 2007). Roberts, Walton in Bogg

(2005; povzeto po: Avsec, 2007) menijo, da vestnost vpliva na razline socialne okoljske

faktorje in na zdrav nain ivljenja, le-ti pa na zdravje in dolgoivost. Da bi bolje razumeli

odnos med vestnostjo in dolgoivostjo sta Bogg in Roberts (2004) izvedla metaanalizo 194

raziskav, ki prouujejo povezanost vestnosti in njenih facet z najpomembnejimi vedenjskimi

indikatorji smrtnosti v Ameriki (kajenje, prehrana, gibanje, pretirano uivanje alkohola,

tvegano seksualno vedenje, nevarna vonja, samomorilnost). Rezultati so pokazali, da so

vestnost in vse njene facete negativno povezane z vedenjem, ki ga predstavlja tveganje za

zdravje, in pozitivno povezane z vsemi indikatorji zdravega ivljenje. Lastnosti, kot so

zanesljivost, vztrajnost in samodisciplina, pripomorejo k zdravemu nainu ivljenja in s tem

posredno k zdravju in dolgoivosti (Wiebe in Christensen, 1997; povzeto po: Avsec, 2007).


27

4. ustvena stabilnost (nevroticizem, negativna emocionalnost)

Nevroticizem odraa medosebne razlike v doivljanju sveta kot ogroajoega,

problematinega in stresnega (Caspi idr., 2005; povzeto po: Avsec, 2007). Posamezniki z

mono izraenim nevroticizmom so anksiozni, ranljivi, nagnjeni k doivljanju krivde,

primanjkuje jim samozaupanja, so slabe volje, jezni, hitro frustrirani Znanstvena

prouevanja te dimenzije so se priela v 19. stoletju, ko so raziskovalci sistematino zaeli

raziskovati medosebne razlike v osebnosti in emocijah. Lastnosti so poimenovali psihastenija,

anksioznost, represija-senzitacija ali nevroticizem, torej glede na njen negativni pol, nekateri

pa so poudarjali tudi drugi pol dimenzije, zato tudi poimenovanja kot so pronost jaza,

emocionalni nadzor in emocionalna stabilnost (Watson, 2001; povzeto po: Avsec, 2007).

Nevroticizem vkljuuje tako anksiozno kot razdraljivo negativno emocionalnost, ki je

prepoznavna e v zgodnjem otrotvu (Caspi idr., 2005; povzeto po: Avsec, 2007). Anksiozna

komponenta je usmerjena navznoter in vkljuuje nagnjenost posameznika k anksioznosti,

alosti, pomanjkanju obutja varnosti in obutju krivde. Vpraalniki petih velikih po navadi

poudarjajo prav to komponento. V nasprotju z njo pa se razdraljiva negativna emocionalnost

nanaa na navzven usmerjeno sovranost, jezo, ljubosumje, frustriranost, razdraljivost.

Watson in sodelavci (1994; povzeto po: Avsec, 2007) so predstavili hierarhini strukturni

model nevroticizma, ki so ga oblikovali na podlagi obstojeih raziskav in razlinih teoretinih

modelov. Predvidevajo naslednjih enajst znailnosti oseb z visoko izraenim nevroticizmom:

nagnjenost k pogostim in intenzivnim obdobjem negativnih emocij (anksioznost,

depresivnost, jeza, krivda), nesproenost (sram in obutja inferiornosti), preobutljivost na

stres, emocionalna labilnost, nezadovoljstvo s seboj, negativno ocenjevanje dogodkov,

pritobe zaradi zdravstvenih problemov.

Genetsko osnovo nevroticizma so veliko prouevali, in sedaj je jasno, da je lastnost precej

genetsko determinirana (Clark in Watson, 1999; povzeto po: Avsec, 2007). Dele dednosti se

giblje med 0,40 in 0,60 (Bouchard in Loehlin, 2001; povzeto po: Avsec, 2007); preostalo

varianco lahko v celoti pripiemo specifinemu okolja, saj raziskave kaejo, da skupno okolje

(efekt ivljenja v istem gospodinjstvu) nima skoraj nikakrnega vpliva na razvoj nevroticizma

(Watson in Casillas, 2003; povzeto po: Avsec, 2007).

Doloeni vidiki nevroticizma naj bi izhajali iz biolokega sistema, ki je namenjen varovanju

pred potencialno ogroajoimi ali kodljivimi situacijami. Raziskave kaejo, da nevroticizem


28

izhaja iz medosebnih razlik v vedenjskem inhibicijskem sistemu (BIS). BIS je sistem

opozarjanja, ki se aktivira v negotovih situacijah, proizvaja difuzno stanje negativne

emocionalnosti, kar organizem spodbudi k pozorni analizi okolja zaradi potencialne

nevarnosti. Da bi poudaril osrednji pomen maksimalne pozornosti pri analiziranju neznanih

zunanjih draljajev, ki lahko kaejo na nevarnosti, je Gray (1987; povzeto po: Avsec, 2007)

opisal BIS kot ustavi se, poglej in posluaj sistem. BIS ima tudi anticipatorno kvaliteto, saj

spodbuja budno preiskovanje okolja zaradi potencialnih groenj in motivira organizem, da je

previden. e ugotovi, da je situacija varna, potem negativna emocionalnost upade in

vedenjska inhibicija je odstranjena. Posamezniki z izraenim nevroticizmom imajo verjetno

preve reaktiven BIS, zato so preve pozorni, stalno pregledujejo okolje in iejo pokazatelje

nevarnosti. Preobutljivi so za negativne draljaje in nagnjeni k monim negativnim

reakcijam na ogroajoe draljaje.

Visoka stopnja nevroticizma je povezana s pasivnimi in neuinkovitimi naini spoprijemanja

(Watson in Hubbard, 1996; povzeto po: Avsec, 2007), z razmiljanjem o eljah, s

samoobtoevanjem, z begom, izogibanjem, usmerjenostjo na emocije, v manji meri tudi z

manjim usmerjanjem na problem, pozitivno ponovno oceno in iskanjem podpore (Bolger,

1990; Smith, Pope, Rhodewalt in Poulton, 1989; Watson in Hubbard, 1996; povzeto po:

Avsec, 2007).

Nevroticizem je mono povezan s psihopatologijo, bolj kot katerakoli druga osebnostna

lastnost (Clark in Watson, 1999; povzeto po: Avsec, 2007). Povezan je s celo vrsto klininih

sindromov, vkljuno z anksioznimi motnjami, motnjami v ustvovanju, motnjami odvisnosti,

psihosomatskimi motnjami, motnjami hranjenja, motnjami osebnosti in shizofrenijo (Krueger,

Caspi, Moffitt, Silva in McGee, 1996; Mineka idr., 1998; povzeto po: Avsec, 2007). Widiger

in Costa (1994) sta po pregledu raziskovalnih lankov zakljuila, da je povian nevroticizem

navzo tako reko v celotni klinini populaciji. Ta razirjenost ni presenetljiva, saj je bistvena

lastnost tako nevroticizma kot psihinih motenj emocionalni stres. Povezanost npr. med

nevroticizmom in anksioznimi motnjami je tako visoka, da nekateri avtorji menijo, da gre pri

anksioznih motnjah zgolj za ekstremno obliko nevroticizma (Watson, 1999; povzeto po:

Avsec, 2007).

Zaradi vseh omenjenih povezav z negativnimi izidi, se nevroticizem teje za izjemno

nezaeleno lastnost, vendar Watson in Casillas (2003) opozarjata, da kljub tem dejstvom ne

smemo posploevati, da gre za izkljuno negativno lastnost. Nevroticizem je mono pod


29

vplivom dednosti, kar pomeni, da se je postopoma oblikoval preko naravne selekcije in da je

pomagal pri preivetju posameznika. Negativne emocije, ki so povezane z nevroticizmom so

se razvile z namenom, da bi zaitile organizem pred najrazlinejimi gronjami: obutja

strahu in panike motivirajo organizem, da zbei iz ogroajoe situacije, budno priakovanje in

skrb pomagata posamezniku, da se izogne situacijam, ki so pri njem predhodno e povzroile

negativne posledice, obutja jeze in sovranosti pomagajo organizmu, da se zaiti, obutja

gnusa in zavraanja itijo organizem pred neprijetnimi in toksinimi substancami (Nesse,

1991; povzeto po: Avsec, 2007). Kljub temu da gre za neprijetna obutja, so bistvenega

pomena za nae preivetje, kar pomeni, da so ljudje s premalo aktivnim BISom lahko

izpostavljeni doloenim nevarnostnim in da ima lahko tudi ekstremno nizka izraenost

nevroticizma negativne posledice, kar potrjujejo tudi naslednje raziskave.

Dolgo je prevladalo preprianje, da visoka izraenost negativnih emocij skoti dalje asovno

obdobje vodi v bolezen (Watson, 2001; povzeto po: Avsec, 2007). Skladno s to predpostavko

so tudi raziskave pokazale pomembne, srednje velike korelacije z merami fizinih simptomov

in pritobami glede zdravja, kot npr. stalni glavoboli, bolee eljusti, vrtoglavica, nespenost,

kaljanje, prebavne motnje. Hkrati pa so raziskave tudi ugotavljale, da je nevroticizem zelo

ibko in nekonsistentno povezan z objektivnimi indikatorji zdravja, npr. z obiski pri

zdravniku, funkcioniranjem imunskega sistema, smrtnostjo Nevroticizem tudi ni povezan z

dolgoivostjo (Friedman idr., 1993; povzeto po: Avsec, 2007). Avtorji so celo ugotovili, da

sta veselost in optimizem negativno povezana z ivljenjsko dobo posameznika, kar razlagajo s

podcenjevanjem nevarnosti nekaterih dejavnikov tveganja za njihovo zdravje.

Psihofizioloke raziskave (bitje srca, prevodnost koe) ugotavljajo, da antisocialni

posamezniki pokaejo nijo stopnjo avtonomnega in kortikalnega vzburjenja in reaktivnosti

kot kontrolna skupina (npr. Hare, 1978; povzeto po: Avsec, 2007).

5. Odprtost za izkunje (intelekt)

Najve nestrinjanja med raziskovalci se pojavlja pri petem faktorju velikih pet. odprtost je

najibkeji izmed velikih petih in zato tudi najbolj kritiziran. Pripadniki leksine tradicije ga

imenujejo intelekt, kultura ali domiljija (De Raad in Perugini, 2002; povzeto po: Avsec,

2007) povzeto po: Avsec, 2007).


30

Costa in McCrae (1992) pa ga imenujeta odprtost za izkunje, pri emer opozarjata, da lahko

uporaba krajega izraza, odprtost, napano spominja na samorazkrivanje ali pasivno

sprejemanje draljajev.

McCrae in Costa (1997; povzeto po: Avsec, 2007) menita, da je bila odprtost za izkunje kot

osebnostna lastnost v zgodovini psihologije spregledana, in da zato mogoe tudi niso bile

identificirane motnje, ki kaejo na njihovo patoloko obliko. Nekateri posamezniki so npr.

tako rigidni, kar se tie njihove privrenosti tradiciji, da se niso sposobni prilagoditi

neizogibnim spremembam. Kadar je nizka odprtost kombinirana z zelo nizko stopnjo

sprejemljivosti, lahko ta zaprtost kae tudi na antisocialni karakter. Ravno tako lahko zelo

izraena odprtost kae na osebnostno motnjo, e posebej v odsotnosti primerno visoke stopnje

inteligentnosti in vestnosti. Take posameznike lahko hitro navduijo vedno nove in nove ideje

ali preprianja, tako da niso sposobni oblikovati koherentnih in integriranih kognitivnih shem.

Kombinacija vestnosti in odprtosti opredeljuje posameznikov slog na podroju uenja. Tako

naj bi bile zelo vestne in odprte osebe najuspeneje v oli. Klub temu, da niso nujno najbolj

inteligentne kot ostali, zdruujejo resnino ljubezen do uenja z marljivostjo in

organiziranostjo. Imajo visok nivo aspiracij in so pogosti ustvarjalne v svojem pristopu k

reevanju problemov.

2.6. Mentalna priprava

Vrhunski doseki v portu se zgodijo takrat, ko se vsi dejavniki tako fizini kot psihini

sestavijo v popolno celoto. Na doseganje vrhunskega doseka vplivata tako telesni kot

mentalni vidik lovekovega funkcioniranja ter njuna medsebojna skladnost. Amerike tudije

(npr. Williams in Krane, 2001; povzeto po: 7. simpozij portne psihologije) navajajo, da

veina portnikov in trenerjev pripisuje od 40% do 90% uspeha mentalnim dejavnikom. Bolj

ko so portniki vrhunski, veji vpliv imajo mentalni dejavniki. Orlick in Partington (1988;

povzeto po: 7. simpozij P) sta na vzorcu amerikih Olimpijcev ugotavljala, kateri izmed

telesnih, tehninih in mentalnih dejavnikov pomembno napovedujejo uspeh na Olimpijskih

igrah. Analiza je pokazala, da je mentalna pripravljenost edini dejavniki, ki pomembno

napoveduje uspenost portnega nastopa.


31

Na alost vseh, ki so tako ali drugae povezani s portom, o vrhunski doseki razmeroma

redki in, vsaj po prievanju portnikov, izven njihovega nadzora. Vpraanje portno-

psiholoke stroke in znanosti je, ali lahko portnike pripravijo do tega, da bodo dosegali

vrhunske doseke bolj pogosto in da jih bodo dosegali na najpomembnejih tekmovanjih. Del

odgovora na to vpraanje so dale tudije, ki so pokazale, da tevilni portniki ob doseganju

vrhunskih dosekov doivljajo podobno mentalno stanje.

Glede na to, da so rezultate potrdile tudi kasneje tudije, lahko sklepamo, da so portniki ob

doseganju vrhunskega doseka veinoma osredotoeni na specifino znailnost (ozko

usmerjena koncentracija), imajo obutek, da svojo portno aktivnost izvajajo brez truda,

avtomatino ter da imajo popoln nadzor nad svojimi mislimi, ustvi in vzburjenjem. portniki

so takrat visoko samozavestni ob tem pa telesno in mentalno sproeni. S taknim stanjem je

pogosto povezan pojem flow stanja, kot ga je definiral Csikszentmihaly (1985, v Williams

in Krane, 2001; povzeto po : 7. simpozij P). Tako imenovano flow stanje je stanje

popolne koncentracije, ki ga spremlja stapljanje s portno aktivnostjo. portniki poroajo, da

so v taknem stanju osredotoeni samo na svojo portno izvedbo. Zdi se, da portne naloge

opravljajo brez napora in brez razmiljanja ter da imajo popoln nadzor nad situacijo.

Samozavestni portniki razmiljajo o sebi drugae kot nesamozavestni. Negativne misli o

samem sebi (npr. misli o lastni nesposobnosti), obiajno vodijo v negativna obutja (npr.

strah, krivdo, jezo, alost), to pa v slab portni nastop. portniki, ki verjamejo v lastne

sposobnosti in imajo pozitivne misli o samem sebi, so zadovoljni s sabo in svojimi doseki, ti

dejavniki pa vodijo v uinkovit portni nastop. To poleg vsakdanjih izkuenj portnikov

potrjujejo tudi tevilne raziskave. Samozavestni portniki mislijo, da lahko nekaj doseejo in

potem to tudi doseejo. Sebe zaznavajo kot zmagovalce, kot uspene in sposobne portnike, ki

so sposobni dobrega portnega nastopa. Predispozicija, da je posameznik osredotoen na

pozitivne vidike portnega nastopa tudi takrat, ko mu ne gre, je eden od najpomembnejih

znakov portnikove kakovosti. Seligman (1991; povzeto po: 7. simpozij P) to imenuje

naueni optimizem. tudije kaejo, da lahko portniki, ki so se nauili biti optimistini,

najbolje izrabijo svoje sposobnosti in potenciale.

Zaradi povezanosti med lovekovim telesnim in mentalnim funkcioniranjem, ustva,

pozitivna ali negativna, neposredno vplivajo na miino napetost, pretok krvi, izloanje

hormonov, koncentracijo, s tem pa tudi na portni nastop. Iz portne, pa tudi olske prakse je

znano, da misli, ki napovedujejo neuspeh spodbudijo anksioznost in strah, med telesnimi


32

odzivi na strah pa je tudi miina napetost, ki v portu ni zaelena, saj lahko vodi tudi do

nekaterih pokodb. Ko so aktivirane neprave miice ali ko so prave aktivirane v napanem

asu, to negativno vpliva na portnikovo ravnoteje, asovno usklajenost in natannost

izvajanja motorinega programa (Zinsser, Bunker in Williams, 2001; povzeto po: 7. simpozij

P). Samozavestni portnik zavestno usmerja svoje misli k pozitivnim vidikom svojega

portnega nastopa in tistim dejavnikom iz okolja, ki spodbujajo ustva zaupanja, kar

posledino vodi v bolji portni nastop.

Vsakemu resnemu nartu psihine priprave mora predhoditi analiza portnikovega vedenja,

pozorni moramo biti predvsem na ustreznost aktivacije (ne sme biti ne premona niti ne

preibka) in nivo samozaupanja pred tekmo. Optimalnost portnikovega vedenja je odvisna od

koliine stresa, ki deluje nanj, in njegove sposobnosti sooanja s stresom oz. desenzibilizacije

t.i. tekmovalne anksioznosti in drugih napetosti, ki se v poviani meri pojavljajo pred

zaetkom tekmovanja. Opazujemo jih lahko na treh nivojih: fiziolokem, doivljajskem in

vedenjskem. Vplivajo pa na nastop v smislu poveanja variabilnosti (vzponi in padci),

splonega poslabanja nastopa, lahko pa tudi popolnoma blokirajo nastop. Po konani analizi

vedenja sledi nart psihine priprave, vsaka psihina priprava pa poteka skladno z

zastavljenimi cilji. Najvekrat veino vaj opravi portnik sam, stalno pa v skupnem

sodelovanju s psihologom kontrolirata trenutno stanje, skuata evidentirati potrebe po

spremembah programa e so potrebne.

Stameji (2009) je ugotovila, da je poznavanje in uporaba znanj iz portne psihologije zelo

slaba oz. le ta ni razirjena. Raziskava (Stameji, 2009) kae, da se odbojkarice vseeno bolj

posluujejo psiholokih tehnik kot pa moki predstavniki. Odbojkarice imajo bolj izraeno

prisotnost psiholokih teav, zato bolje poznajo tehnike psiholoke priprave, imajo ve znanja

o prednostih psiholoke priprave ter jo bolj pogosto uporabljajo v konkretnih situacijah.

Dobro psihino pripravljen portnik je tisti, ki ga lahko imenujemo tudi mentalno stabilen

portnik. To pomeni, da bo znal vse tisto, kar je natreniral (portni trening, psihina

priprava...), prenesti tudi na tekmovanje, da bo znal nadzorovati svoje vedenje, misli in ustva

in jih po potrebi spreminjati, da bo znal v primeru teav poiskati pomo pri trenerju,

kondicijskem trenerju, psihologu, zdravniku, maserju ali starih. (Kajtna in Jeromen, 2007).

portnik, ki ve, kam sodi, kaj zmore in da so njegovi cilji dosegljivi, se bo v primerjavi s

portnikom, ki ne zaupa vase, obnaal tako, kot je prikazano v spodnji tabeli 1:


33

PORTIK, KI ZAUPA VASE PORTNIK, KI NE ZAUPA VASE

Hiter, natanen, zbran, se dobro odziva na stres,

si postavlja visoke in izzivajoe cilje, ve, da je

uspeen in pozna svoje prednosti in

pomanjkljivosti

V dvomih, anksiozen, pogosteja pretirana

trema, manj vztrajen, vekrat okleva, naredi ve

napak med nastopom in se zato lahko tudi

vekrat pokoduje

Tabela 1: Primerjava med portnikom, ki zaupa vase in portnikom, ki ne.

Visoko samozaupanje povzroa dobro samopodobo, medtem ko nizko samozaupanje

povzroa slabo oz. nizko samopodobo (Kajtna in Jeromen, 2007). Negativna podoba

(podcenjevanje, precenjevanje, dvom v lastne sposobnosti) vpliva tudi na aktivnost igralca na

treningu, e bolj pa na uspenost igranja na tekmi. Samozaupanje naj bo pri odbojkarici im

bolj izraeno (Zadranik, 1998).

Vsekakor se torej lahko strinjamo, da se psiholokim karakteristikam danes pripisuje vse veji

pomen, saj predstavljajo pomembne determinante portne uspenosti. Za portne doseke so

potrebne nekatere specifine osebnostne lastnosti, kot npr. emocionalna stabilnost,

ekstravertnost, odprtost, kontrolirana agresivnost, samozaupanje, prizadevnost, vztrajnost,

sociabilnost in druge (Tuak in Bednarik, 2002).

2.7. Primeri relaksacijskih tehnik

Psihina priprava vsebuje nekatere posebne tehnike, med katerimi je zelo pogosto uporabljena

tehnika vizualizacije, senzorizacije, hipnoza in avtogeni trening.

Sama sem naletela na dve raziskavi, kjer so prouevali vpliv psiholokih, relaksacijskih tehnik

na portnikih. Ena tudija na plavalcih in druga na nogometaih. Izvedli so eksperiment, kjer

je ena skupina bila delena obravnave portnega psihologa in njegove pomoi, kontrolna

skupina pa ne. Pokazalo se je, da so bili portniki, ki niso sodelovali s psihologom vekrat

pokodovani in nasprotno, tisti, ki so sodelovali s psihologom in so bili deleni njegovih


34

seans, niso utrpeli pokodb ali pa so jih zelo malo (Greenspan in Feltz, 1989; Lichstein, 1988;

Murphy, 1988).

Raziskava (Martens, 1976; povzeto po: Tuak, 2003) je pokazala, da imajo portniki, ki

uporabljajo uinkovite tehnike sooanja s stresom in napetostmi manji nivo predtekmovalne

anksioznosti in treme.

2.7.1. Avtogeni trening

Avtogeni trening je danes ena izmed najpogosteje uporabljenih tehnik relaksacije v portu.

eprav sprostilne uinke lahko doseemo tudi e npr. z raztegovanjem, tekom, sprehodi ali

raznimi dihalnimi tehnikami, pa se posebno v portu pojavlja potreba po intenzivni telesni in

psihini sprostitvi. To pa najlaje doseemo z obliko avtohipnoze, to je avtogenim treningom.

Gre za znanstveno metodo, ki temelji na samosugestiji, samohipnozi, s katero poskuamo

prenesti mo nekaterih predstav na lovekov organizem. Tako posameznik prenese predstavo

o nekem obutku v telesu v dejanski, subjektivni obutek, ki pa ga nato lahko objektivno

zazna tudi opazovalec.

Osrednje doivetje v hipnozi je centralno preklopljenje, ki ga lahko izzovemo z nekaterimi

psihinimi in fizinimi vplivi. Prav z obutenjem tee in toplote se pri hipnozi in pri

avtogenem treningu zaenja preklopljenje. Avtogeni trening temelji prav na

samopreklopljenju (Tuak, 2001).

2.7.2. Hipnoza in port

Uinki hipnoze so e od nekdaj skrivnostni in magini, eprav so zelo naravna stanja. O

hipnozi govorimo, ko hipnotizer pripelje ali poglobi posameznika v sproeno in

hipnotino stanje. Pri lajih hipnotinih stanjih se portnik zaveda pravzaprav vsega, pri

globokih stanjih pa je portnikova zavest popolnoma izkljuena. portnik je takrat zelo

dojemljiv za hipnotizerjeva (psihologova) navodila. Psiholog lahko tako krepi portnikovo

samozavest, mu daje posthipnotina navodila npr. v smislu: Ko se bo zaela tekma, bo

popolnoma miren in zbran. Vedel bo, da si dobro pripravljen in da ti bo uspel odlien


35

nastop. Z vekratnim ponavljanjem posthipnotinih sugestij le te zanejo potem v predvideni

situaciji (nezavedno) delovati in pri portniku ustvarjajo zaelena stanja.

V hipnozi je zaradi izloenosti zunanjih draljajev in velike zbranosti mono zveana

portnikova predstavljivost, zato je pogosto uporabljamo za mentalni trening. Najpogosteje v

teh sproenih stanjih portnik vizualizira nastop in tekmovanja, se miselno ui nove tehnike

ipd. Z vizualizacijo v hipnozi skuamo s predstavljanem zadnjih trenutkov pred nastopom

ugotoviti, ali se bodo morda pojavile v poutju portnika kakne teave, in jih potem tudi

odstraniti. Hkrati pa skuamo s pomojo sugestij odstranjevati strahove in fobije ter

anksioznost (Tuak, 2001).

2.7.3. Vizualizacija

Vizualizacija je oblika mentalnega predstavljanja. Gre lahko za predstavljanje (Tuak, 2001):

- nekega objekta,

- samega sebe ali nasprotnika,

- aktivnosti,

- treninga ali delov treninga in

- nastopa.

Tako si npr. predstavljamo novo dvorano, v kateri bo potekalo tekmovanje, poskuamo videti

vse podrobnosti, opazovati vedenje gledalcev, podlago v dvorani ipd. lahko si predstavljamo

samega sebe, kako pridemo v dvorano, kako se ogrevamo in pripravljamo na tekmo, kako s

umirjamo in koncentriramo. Hkrati si lahko predstavljamo nasprotnika. Vizualizacijo

uporabljamo tudi zato, da si predstavljamo trening, da si pomagamo pri uenju zapletenih

tehninih elementov in vein, da si z njo pomagamo pri obnavljanju tehnike, pri

avtomatizaciji gibov, pri odpravljanju napak. e pogosteje pa uporabljamo vizualizacijo, da si

predstavljamo zadnje trenutke pred nastopom, zaetek nastopa ali pa kar cel nastop.

portnik lahko iz vizualizacije preide tudi v tako imenovano senzorizacijo, ki predstavlja

najbolj kompleksno obliko mentalnega predstavljanja, kjer portnik ne uporablja zgolj

vizualnih predstav, pa pa si pomaga z vsemi utnimi zaznavami. Izvajanje take senzorizacije

zahteva kar precej vadbe in relativno dobro koncentracijo, so pa zato njeni uinki e bistveno

veji, hkrati pa tudi omogoajo boljo predikcijo portnikovega nastopa v realnosti.


36

2.8. Nevroznanstvena pojmovanja osebnosti

Osebnostne dispozicije temeljijo na genetsko naravnanem delovanju naega ivega sistema,

pri tem pa imajo posebno pomembno vlogo biokemini agensi, ki jim prisojamo funkcijo

sinaptinih prevodnikov (nevrotransmiterjev). ivahno in mono se je razvilo tudi

raziskovanje, ki kae na povezanost temeljnih ivnih struktur (kortikalnih in subkortikalnih)

z osebnostnimi lastnostmi in funkcijami. Bioloka perspektiva prouevanja osebnosti je e

posebej fascinantna e pomislimo na dejstvo, da so genetika, genomika in nevroznanost v

bistvu ele na dobrem zaetku svojega razvoja in napredovanja (Musek, 2005).

Angleki psihofiziolog Gray (1987; povzeto po: Musek, 2005) predpostavlja, da se temeljne

osebnostne razlike pojavljajo kot posledica delovanja dveh nevrofiziolokih sistemov:

nadgradnega ali vedenjsko aktivacijskega sistema (BAS) in kaznovalnega ali

vedenjsko inhibitornega sistema (BIS). Osebe, ki imajo moneji BAS so bolj obutljive na

nagrajevanje, zato se pri njih pojavi ve splone aktivnosti ekstraverzije in impulzivnosti.

Osebe z monejim BIS pa so bolj obutljive na negativne izkunje, zato hitreje omejijo svoj

reakcijski repertoar, nagibajo se k introvertnosti in zadranosti.

Glede na dosedanje raziskovalne ugotovitve lahko zakljuimo, da imajo nevrotransmiterski

sistemi dopamina, serotonina in noradrenalina nedvomno pomembno vlogo pri oblikovanju

osebnosti, pri emer je ta vloga kompleksna in interaktivna. Dopamin deluje kot moderator

pozitivnega afekta in motivacije (prenizka aktivnost dopamina terja dodatno stimulacijo).

Tako je dopamin pomembno vpleten v oblikovanje ekstravertnosti, sistema BAS, iskanje

novosti in iskanja stimulacije, po vsej verjetnosti pa ima pomembno vlogo tudi pri psihinih

motnjah, npr. depresiji. Serotonin je pomemben moderator negativnega afekta in motivacije in

je vpleten v oblikovanje nevroticizma, sistema BIS, izogibanja kodi in kontroliranosti.

Njegova vloga pri psihinih motnjah je e obseneja (zlasti pri motnjah anksioznosti, a tudi

motnjah razpoloenja). Noradrenalin moderira splono vzburjenost, aktivacijo in pozornost in

je povezan z dimenzijo odvisnosti od nagrade. Povezuje se lahko z impulzivnostjo in

delikventnostjo (Musek, 2005).

Kam bo la znanost na tem podroju si ne upam niti pomisliti. Dodatnega dopinga si seveda

ne elimo, zato pa zaenkrat raje reujmo portnikove probleme s sodelovanjem in pogovorom

s portnim psihologom.


37

3. portne pokodbe

3.1. Definicija in znailnosti

Poveana telesna aktivnost kot glavna znailnost vseh oblik porta pomembno vpliva na

zdravje, razvoj in involucijo lovekega organizma. V doloeni meri lahko hkrati pomeni

tveganje za okvaro zdravja in nastanek pokodb. Seveda je poveana telesna aktivnost le eden

od monih vzrokov za omenjeno patologijo in skoraj nikoli edini vzrok zanjo.

portne pokodbe predstavljajo zlasti pri nekaterih portnih panogah nenehno tveganje in

hkrati izzivajo strah portnika. Pogosto so odloujo dejavnik uspenosti ali neuspenosti

portnikove kariere. Pogosto je prav portna pokodba eden od vzrokov ali celo glavni vzrok

za predasno prekinitev portne poti.

Prepreevanje portnih pokodb ter strokovnost njihovega zdravljenja in rehabilitacije sta za

tekmovalni uspeh vsaj tako pomembna kot trening, saj sta trening in tekmovanje najtesneje

povezana s tveganjem za nastanek portne pokodbe.

Pod pojmom portne pokodbe razumemo pokodbe, nastale pri katerikoli kinezioloki

aktivnosti, pri portu oz. na portnem terenu (Dervievi in Hadi, 2005).

port zaznamuje izjemna motivacija, intenzivnost treningov in nastopanj, visok nivo stresa ter

predvsem maksimalni napor ter tenja popolnosti, ki stalno zahteva delo v obmoju

fiziolokih meja oz. omejitev. Vse to poveuje verjetnost pokodbe, tako da le-ta v vrhunskem

portu postaja sploen dogodek. Pri nekaterih portnih panogah predstavljajo pokodbe

vsakodnevno tveganje in strah portnika pri opravljanju njegove aktivnosti. Izkunje kaejo,

da so prav pokodbe pogosto eden izmed odloujoih dejavnikov portnikove uspenosti oz.

neuspenosti (Tuak in Tuak, 2003).

Vidmar (1992) navaja, da je portne pokodbe mo razvrstiti glede na:

pogostost pokodbe

resnost (teo) pokodbe

lokalizacijo pokodbe

trajanje zdravljenja in

tipinost pokodbe za doloeno zvrst.


38

Izrazito pomembna je klasifikacija portnih pokodb glede na resnost oz. teo pokodbe, ki

temelji na podlagi diagnoze, asu trajanja zdravljenja, vrste zdravljenja, prisotnosti in trajanju

nesposobnosti za portno aktivnost ter stopnje permanentne kode. Obiajno obstaja pozitivna

povezava med resnostjo pokodbe, funkcionalno izgubo in potrebo po podaljani

rehabilitaciji. Kadar je resnost pokodbe velika, je potrebno dalje obdobje imobilizacije ali

poitka. Kot posledica se pojavijo veje fizioloke izgube, podroje zmanjane zmogljivosti

okoli pokodovanega predela je ire. V taknih okoliinah je treba priakovati, da bo

rehabilitacija trajala dlje asa (Dervievi in Hadi, 2005). Vidmar (1992) navaja naslednje

oblike pokodb:

- najteje - smrtne portne pokodbe, ki se konajo s smrtjo takoj ob pokodbi ali

kasneje;

- teke portne pokodbe, ki se konajo s trajno invalidnostjo in nesposobnostjo za

port, s katerimi se je portnik prej ukvarjal;

- srednje teke pokodbe, kjer invalidnosti ni, obstaja pa dalja nesposobnost za portno

aktivnost;

- lahke portne pokodbe, za katere je znailna kratkotrajna nesposobnost za port in

- neznatne pokodbe, ki samo zmanjajo sposobnost za port.

Razline raziskave potrjujejo (Lindth, 1953, Vidmar, 1992; povzeto po: Tuak in Tuak,

2003), da je najve lahkih pokodb. V vrhunskem portu pogosto resno oz. teko portno

pokodbo definirajo z odsotnostjo od tekmovanj in treningov vsaj pet tednov (Lysens, W. de

Weerdt, Niuwboer, 1991; povzeto po: Tuak in Tuak, 2003).

portne pokodbe najvekrat prizadenejo gibalni lokomotorni sistem. Pogosteje so prizadete

spodnje okonine (2/3), ki poleg portne aktivnosti opravljajo tudi e funkcijo nosilnosti

telesa, seveda pa je prisotnost posameznih vrst pokodb odvisna od specifinosti portne

panoge.

3.2. Pokodbe in starost


39

Najve portnih pokodb se zgodi v obdobju najintenzivneje portne aktivnosti. S pomikom

intenzivnega treninga in tekmovanj v mlaja starostna obdobja se tudi obdobje najpogostejih

portnih pokodb pomika v mlaja leta (15 20).

tevilo portnih pokodb po omenjenem obdobju vrha glede pogostosti zane pri aktivnih

portnikih upadati, kar je mogoe pojasniti z ve razlogi: dalji tekmovalni sta, spoznavanje

sebe in nevarnosti porta, obvladan

Documents

Diploma 22058770 Grose l Jj Anja