DIPLOMA Ferfolja Lea · ZAHVALA Zahvalila bi se mentorju, doc. dr. Darju Zuljanu , za strokovno pomoč, spodbude in smernice pri nastajanju diplomske naloge. Rada bi se zahvalila

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

LEA FERFOLJA

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

UPORABA FOTOAPARATA V PREDŠOLSKI DOBI

Lea Ferfolja

Koper 2014

Mentor: doc. dr. Darjo Zuljan

ZAHVALA

Zahvalila bi se mentorju, doc. dr. Darju Zuljanu, za strokovno pomoč, spodbude in

smernice pri nastajanju diplomske naloge.

Rada bi se zahvalila tudi sodelavki Idi Rusjan, ki me je v letih študija spodbujala in

s strokovnimi nasveti pomagala ter otrokom iz vrtca, ki so, čeprav nezavedno,

sodelovali pri nastajanju diplome.

Na koncu pa bi se rada zahvalila svoji družini ter mami, ki so v času študija verjeli

vame, me podpirali in pomagali na moji poti do cilja.

Hvala.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Lea Ferfolja, študentka visokošolskega strokovnega študijskega

programa prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Uporaba fotoaparata v predšolski dobi

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

V Kopru, dne --------------- Podpis:

POVZETEK

Temo za diplomsko nalogo sem si izbrala iz predmeta Tehnika in tehnologija, in

sicer področje, kjer otrok prepoznava in uporablja tehnične predmete in procese.

Osredotočila sem se na uporabo fotoaparata v predšolski dobi. Naloga vsebuje

dva dela, teoretični in empirični del.

Teoretični del obsega otrokove razvojne značilnosti, opis predmeta tehnika in

tehnologija ter zgodovino fotoaparata.

V empiričnem delu pa sem opisala dejavnosti, v katerih so otroci spoznali

fotoaparat in ga uporabili. Ker menim, da otroci pridobivajo dobre izkušnje iz praktičnih

in konkretnih dejavnosti, sem otroke spodbujala, da čim bolj aktivno sodelujejo v vseh

dejavnostih.

Ključne besede: uporaba fotoaparata, didaktična igra, tehnika in tehnologija v

predšolski dobi, izkustveno učenje, kurikulum, vrtec.

ABSTRACT

The use of photographic camera in the preschool period

The title of my thesis was chosen from the fields of technics and technology, from

the area where the child recognises and uses technical subjects and processes.

I focused on the use of the photographic camera in the preschool period. The

thesis contains two parts, the theoretical and the practical part.

The theoretical part covers the child`s developmental charateristics, describes the

field of technics and technology and the history of the photographic camera.

In the practical part I describe the activities in which children get to know the

photographic camera and learn to use it. I believe that children acquire valuable

experience through practical and concrete activities. With this in mind, I encouraged

them to participate as actively as possible.

Keywords: use of photographic camera, didactic game, technics and technology

in the preschool period, experiential learning, curriculum, kindergarten.

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ........................................................................................................................... 1

2 Teoretični del .............................................................................................................. 2

2.1 Otrokov razvoj v predšolskem obdobju ................................................................ 2

2.1.1 Spoznavni razvoj ........................................................................................... 3

2.1.2 Govorni razvoj ............................................................................................... 4

2.1.3 Čustveni razvoj .............................................................................................. 4

2.1.4 Socialni in moralni razvoj ............................................................................... 5

2.1.5 Gibalni razvoj ................................................................................................ 6

2.2 Tehnika in tehnologija v predšolskem obdobju ..................................................... 6

2.2.1 Cilji tehnike in tehnologije .............................................................................. 7

2.2.2 Usmerjenost dejavnosti ................................................................................. 9

2.2.3 Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije .......................................... 10

2.2.4 Tehnična sredstva, obdelava gradiv in organizacija dela ............................. 11

2.2.5 Varno delo ................................................................................................... 13

2.2.5 Povezanost tehnike in tehnologije z drugimi področji ................................... 14

2.3 Fotoaparat ......................................................................................................... 15

2.3.1 Zgodovina fotoaparata ................................................................................. 16

3 Empirični del ............................................................................................................. 21

3.1 Namen naloge ................................................................................................... 21

3.1.1 Raziskovalne hipoteze ........................................................................... 21

3.1.2 Raziskovalne metode ............................................................................. 21

3.1.3 Raziskovalni vzorec ............................................................................... 21

3.1.4 Način zbiranja podatkov ......................................................................... 21

3.2 Spoznavanje fotoaparata in njegovih delov ................................................... 22

3.3 Risanje fotoaparata ....................................................................................... 26

3.4 Prepoznavanje stare in nove fotografije ............................................................. 28

3.5 Fotografiranje..................................................................................................... 31

4 Sklepne ugotovitve ............................................................................................... 36

Literatura in viri ............................................................................................................ 37

KAZALO SLIK

Slika 1: Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije ............................................. 10

Slika 2: Obdelovalno orodje ......................................................................................... 11

Slika 3: Zarisno in merilno orodje ................................................................................ 12

Slika 4: Povezanost dejavnikov ................................................................................... 13

Slika 5: Prikaz interakcije dejavnikov ........................................................................... 14

Slika 6: Kamera obskura ............................................................................................. 16

Slika 7: Prva fotografija ............................................................................................... 16

Slika 8: Kamera za dagerotipijo ................................................................................... 17

Slika 9: Kolodijska kamera .......................................................................................... 17

Slika 10: Kodak kamera ............................................................................................. 18

Slika 11: Ena izmed prvih digitalnih kamer iz leta 1995 ............................................... 20

Slika 12: Digitalni kompaktni fotoaparat ....................................................................... 20

Slika 13: Zrcalno refleksni digitalni fotoaparat .............................................................. 21

Slika 14: Otroci ugibajo, kaj se skriva v »čarobni vreči« .............................................. 24

Slika 15 in 16: Otroci opazujejo razlike med fotoaparati .............................................. 24

Slika 17 in 18: Otroci preizkušajo ................................................................................ 25

Slika 19 in 20: Otroci manipulirajo s fotoaparati ........................................................... 25

Slika 21 in 22: Otroci si ogledujejo knjige o nastanku fotoaparata .............................. 25

Slika 23 in 24: Otroci rišejo fotoaparat ......................................................................... 27

Slika 25 in 26: Otroci rišejo in opazujejo ...................................................................... 27

Slika 27 in 28: Otroci rišejo fotoaparat s sestavnimi deli .............................................. 28

Slika 29 in 30: Otroci ugibajo, kaj je skrito pod kosom blaga ...................................... 30

Slika 31 in 32: Otroci si ogledujejo stare in nove fotografije ......................................... 30

Slika 33 in 34: Otroci ugotavljajo razlike med novo in staro fotografijo ........................ 30

Slika 35: Motivacija s knjigo ......................................................................................... 33

Slika 36 in 37: Otroci fotografirajo ................................................................................ 33

Slika 38 in 39: Otroci fotografirajo 2 ............................................................................. 34

Slika 40 in 41: Otroci skupine Čebele fotografirajo ...................................................... 34

Slika 42 in 43: Otroci fotografirajo na prostem ............................................................. 34

Slika 44 in 45: Razstava fotografij ............................................................................... 35

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Samostojnost pri uporabi fotoaparata ob začetku dejavnosti ........................... 32

Graf 2: Samostojnost pri uporabi fotoaparata ob koncu dejavnosti .............................. 33

Ferfolja, Lea (2014): Uporaba fotoaparata v predšolski dobi. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

V procesu vzgojiteljskega dela v otroškem vrtcu je bilo mogoče ugotoviti, da je

dejavnost tehnike in tehnologije, razumljena kot del področja narave, pogosto premalo

vključena v proces vsestranskega razvoja otrok. Iz te ugotovitve izvira tudi odločitev, da

se otrokom omenjeno področje približa z uporabo znanja, pridobljenega med

fakultetnim študijem.

Neizpodbitno dejstvo je, da se otroci v današnjem času lahko seznanijo z vrsto

različnih tehničnih naprav in pripomočkov, ki vključujejo tudi možnost fotografiranja. Tu

lahko navedemo mobilne in pametne telefone ter tablične računalnike. Kljub široki izbiri

tovrstnih naprav pa je mogoče ugotoviti, da imajo za rokovanje s fotoaparatom

relativno malo možnosti. Znanje in veselje do fotografiranja, poglobljena z dolgoletnim

ljubiteljskim ukvarjanjem s fotografijo, nas je napeljalo k odločitvi, da fotografijo

približamo tudi otrokom v vrtcu.

Otrok v procesu vzgojnega dela v vrtcu znanje, ki mu ga vzgojitelji posredujemo,

dojema kot igro, zato med igro in delom ni ostre meje. Otrok svoje sposobnosti in

delovne navade razvija skozi igro, zato se postopoma lahko loteva tudi zahtevnejših

nalog. Na ta način postopno preide od igralnih situacij k raznim oblikam aktivnosti, ki pa

so dejansko njegove delovne naloge. Otrok, ki se je v zgodnji otroški dobi uspešno

uveljavil in razvil v igri, bo tudi kasneje uspešen in osebno uravnovešen (Papotnik,

1993, str. 11).

K vsestranskemu napredovanju otrok veliko prispeva tudi tehnična vzgoja, saj jim

omogoča pridobivanje praktičnih izkušenj. V postopku priprave pričujoče naloge je bilo

mogoče ugotoviti, da se tehnični pripomočki, še posebej fotoaparat, v vrtcih premalo

uporabljajo, zato smo se odločili, da jim ga preko igre podrobneje predstavimo.


2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Otrokov razvoj v predšolskem obdobju

»Otrokov razvoj je dinamičen proces, ki ga interaktivno sodoločata dednost in

okolje, in sicer na ravni fizičnega in socialnega okolja.« (Marjanovič Umek, 2001, str.

27).

Katz pojasnjuje, »da pojem 'otrokov razvoj' razumemo kot proces spreminjanja od

nezrelega k zrelemu stanju oz. delovanju.« (Batistič Zorec, 2003, str. 91) Ko se

ukvarjamo z otrokovim razvojem oz. ga raziskujemo, nehote predpostavljamo neko

končno stanje. Avtorica nadaljuje (prav tam, str. 91), da so polemike o končnem stanju

razvoja in predpostavke o procesih, s katerimi pripomoremo k njegovemu doseganju, v

zadnjih letih deležne številnih kritik in ponovnih spraševanj. Razvojni psihologi se

namreč zavedajo, da ne obstaja ena končna točka razvoja, h kateri bi težili oz.

napredovali vsi posamezniki (S. Goffin v Batistič Zorec, 2003, str. 91).

»Začetek obiskovanja vrtca je pomemben korak, saj si otrok širi fizično, spoznavno

in socialno okolje.« (Papalia, Odls, Felman, 2003, str. 248).

Nekatere skupne zakonitosti o otrokovem razvoju, ki so zapisane v Kurikulumu za

vrtce:

- otrokov razvoj poteka skozi določene zaporedne stopnje, ki so opredeljene tako s

kvantitativnimi spremembami (npr. intuitivna stopnja mišljenja sledi zaznavno-gibalni

fazi v razvoju mišljenja; stopnja razumevanja medosebnih odnosov sledi stopnji

razumevanja samega sebe ipd.);

- vsi psihični procesi (čustva, govor, mišljenje, socialna kognicija itn.) se razvijajo v

vseh razvojnih obdobjih;

- posamezna področja razvoja so med seboj prepletena, saj gre za vzporednost in

povezanost med različnimi psihičnimi funkcijami (npr. otrok zaznava, doživlja in

spoznava sebe, svet okoli sebe, različne odnose s čustvenega, intuitivnega,

socialnega, spoznavnega vidika);

- v otrokovem razvoju so obdobja, ki so najbolj primerna (t. i. kritična obdobja), da se

otrok nekaj nauči, pridobi določeno spretnost na najbolj učinkovit način;

- individualne razlike v razvoju so med otroki velike, in sicer zlasti v prvih letih

njihovega življenja, vendar ta različnost otrok ostaja znotraj razvojnih norm.

Gre za stalno povezavo med otrokovim razvojem (v ožjem pomenu besede),

učenjem in poučevanjem, ki se kaže zlasti v razmerju med otrokovim aktualnim in

potencialnim razvojem (Kurikulum, 1999, str. 18).


3

2.1.1 Spoznavni razvoj

Otrok, star od tri do šest let, je po Piagetu na predoperativni stopnji mišljenja. Kar

pomeni, da je skladno s Piagetovo teorijo to druga stopnja razvoja, za katero je

značilno simbolno mišljenje. Otrok npr. v svojem naročju ziblje »dojenčka«, ki je

sestavljen iz štirih kock, jaha metlo, ki mu pomeni konjička itd. Za to obdobje je tudi

značilen egocentrizem, animizem, empatija idr.. Otrok še ni zmožen razlikovati svojega

pogleda (perspektive) na stvari od pogleda drugih za isto stvar. Tako živim kot neživim

stvarem pripisuje značilnosti živega. Otrok se je v tem obdobju sposoben vživeti v

čustva drugih. Ljubica Marjanovič Umek navaja: »Že triletni otroci so se empatično

vživeli v počutje drugih otrok v različnih situacijah, razumeli so, da so čustva otrok

različna glede na situacijo, v kateri se znajdejo.« (Marjanovič Umek, 2004, str. 294).

Za to obdobje otrokovega razvoja je značilen egocentrizem, saj otrok v tem

obdobju še ni zmožen razlikovati svoje perspektive (svoje dejavnosti, svojega

zaznavanja, mišljenja, doživljanja) od perspektive drugih.

V tem obdobju otrok neživim stvarem pripisuje značilnosti živih. Za otroka je npr.

veter živ, ker se premika. Listi v vetru so živi, ker šelestijo, se pogovarjajo.

Ena od značilnosti otrokovega mišljenja na predoperativni stopnji, kot jih razlaga

Piaget, sta tudi animizem in artificializem.

»Za animistično in atrificialistično razumevanje sveta so značilni (Piaget, 1929):

- finalizem, ko otrok v svojo razlago vgradi namen, torej v opredelitev vključi narejeno

za;

- predkavzalnost, ki se kaže v nezmožnosti razlikovanja med fizičnim in psihičnim

svetom, ko otroka najprej zanima odgovor na vprašanje zakaj, potem ga zanima

namen in šele nato odgovor na vprašanje kako;

- moralna nujnost, ko otrok v razlago vgradi načelo narediti dobro za vse ljudi.«

(Marjanovič Umek, 2009, str. 293)

V tem obdobju je Piaget poudaril tudi empatijo. Otrok naj bi se bil sposoben vživeti

v čustva, misli drugih ljudi, torej naj bi razumel čustva drugih.

Otroci se osredotočijo le na en vidik, vidijo le en problem. To značilnost je Piaget

poimenoval centriranje. Šele kasneje na operativni fazi so sposobni vzporednih

razmišljanj o več vidikih hkrati – decentriranje.

V tem obdobju se pri otrocih pojavijo še problemi v miselni konverzaciji. Otroci v

predšolskem obdobju so osredotočeni le na en vidik problema, njihovo mišljenje je

ireverzibilno. To pomeni, da ne zmorejo na predstavni ravni narediti miselne operacije

nazaj, se postaviti na izhodiščno stanje. Otrok je usmerjen le na trenutno stanje, ne pa

na dogodke, ki so se zgodili prej (Marjanovič Umek, 2009, str. 294−296).


4

2.1.2 Govorni razvoj

V obdobju od tretjega do šestega leta se pri otroku stavek izpopolnjuje. Otrok

začne pravilno uporabljati stavke, vedno bolj obvladuje sklanjatev in spregatev.

Postopoma razumeva, da ime ne pripada samo enemu predmetu, ampak skupini ali

vrsti predmetov. Pogosto govori sam s seboj, z igračami, živalim, to je pravzaprav

glasno mišljenje, ki postopno doseže stopnjo notranjega govora. Tempo govora

predšolskega otroka je bolj počasen kot govor odraslega. Ob koncu tretjega leta

pogosto uporablja vprašalnice kot so zakaj, kako, kdaj. Ta vprašanja so znak, da se

razvija njegovo logično mišljenje. Obvladuje smiselno zvezo besed in stavkov. Ves ta

proces se razvija v četrtem in petem letu. V tej dobi si otrok rad izmišlja zgodbe, v

katerih se resničnost prepleta z domišljijo, hkrati pa močno pretirava. Zelo rad posluša

pravljice, ki vplivajo na razvoj jezika in domišljije. V tem obdobju otrok bogati svoj

govor. Bogatenje ne pomeni samo večanje besednjaka, ampak tudi kakovost

jezikovnih oblik vseh besednih vrst. V tem obdobju že obnovi krajšo pravljico, pri čemer

uporablja lepe sestavljene stavke (Žnidarič, 1993).

Otrokov besednjak stalno narašča. Do petega leta otrok razume in uporablja

večino slovničnih pravil, ki pa jih še vedno pogosto nepravilno posplošuje. V tem

obdobju poteka tudi razvoj nekaterih metajezikovnih sposobnosti (npr. določanje

besednih vrst in popravljanje lastnih slovničnih napak) (Marjanovič U., Fekonja, 2009).

2.1.3 Čustveni razvoj

Nove razlage razvoja čustev poudarjajo, da so čustva osrednji prilagoditveni

mehanizmi razvoja vseh vidikov človekove dejavnosti: spoznavnih procesov,

temperamenta, socialnega vedenja in telesnega delovanja (Campos, 2000; Izard,

1991; Lamb, 1988), pomembno vlogo pa imajo tudi v razvoju samozavedanja in pri

pridobivanju zavedanja nadzora nad izražanjem čustvenih stanj (Marjanovič Umek,

2004, str. 232).

V zgodnjem otroštvu se nadaljuje razvoj prepoznavanja in razumevanja tako

temeljnih kot tudi sestavljenih čustev, otroci pa tudi vse bolje razumejo, da lahko

posameznik doživlja več različnih čustev hkrati. Glavni razvojni napredek v tem

obdobju se kaže na področju nadzora nad čustvenim doživljanjem in izražanjem, ki

postaja vse bolj uravnoteženo in sprejemljivo (Marjanovič Umek, 2004, str. 334).

V zgodnjem otroštvu poraste število dražljajev, ki pri otrocih vzbudijo čustva

veselja. Predšolski otroci se veselijo zlasti sodelovanja v različnih dejavnostih z drugimi

ljudmi, predvsem vrstniki, doživljanje veselja pa je še posebej intenzivno, kadar so

uspešnejši od drugih otrok. Izražanje veselja spremlja smeh in splošna sprostitev


5

celega telesa, za predšolske otroke pa je značilno izražanje veselja tudi preko gibalnih

dejavnosti, kot so skakanje, valjanje po tleh, ploskanje, objemanje ipd. (prav tam, str.

334).

2.1.4 Socialni in moralni razvoj

Socialni razvoj se nanaša na razvoj komunikacije, medosebnih odnosov, socialnih

spretnosti, razumevanja in moralnih vidikov vedenja.

Otroci od obdobja malčka dalje vedno več časa preživijo z drugimi otroki in manj z

odraslimi, spreminja pa se tudi kakovost odnosov med vrstniki. Otroci v zgodnjem

otroštvu razvijejo nove oblike socialnih interakcij in socialnih kompetentnosti in sicer

gre predvsem za razvoj sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije, skupnega

reševanja problemov. Pozitivno socialno vedenje je bolj celovito, 4-letni otroci npr.

pogosteje soglašajo z drugimi otroki in kažejo naklonjenost do vrstnikov kot 3-letniki.

Preseganje egocentrizma, ki se kaže v razvoju čustvene in socialne empatije,

razumevanju sebe in drugih v razvoju teorije uma je pogoj za razvoj socialnih interakcij

med vrstniki. Za otroke v zgodnjem otroštvu je značilno, da so praviloma že prešli

stopnjo egocentrične in so na stopnji prave empatije, kar pomeni, da vse bolj

prepoznavno razumejo, da imajo drugi ljudje svoja čustva, potrebe, misli (Marjanovič

Umek, 2004, str. 363–364).

Predšolski otroci, ki se vključujejo v vrstniške socialne skupine, izoblikujejo

določene vzorce prilagojenega vedenja, ki se kažejo v manj agresivnem vedenju med

člani skupine, razmeroma konsistentnem vzorcu vedenja »zmagovalcev« in tistih, ki

izgubljajo.

Socialno bolj kompetentni otroci so v vrtcu bolj priljubljeni med vrstniki kot manj

socialno kompetentni (Marjanovič Umek, 2004, str. 368–369).

Moralni razvoj opredeljujemo kot oblikovanje zavesti o tem, kaj je pravilno in kaj je

napačno, ter kot vzpostavljanje nadzora nad lastnimi potrebami in željami z ozirom na

standarde, ki jih posameznik zaznava v svojem okolju.

Piaget je moralni razvoj razlagal kot razvoj moralnega presojanja v smeri od

absolutne k relativni moralni perspektivi in se je zato usmeril predvsem na razvojne

spremembe med tema dvema vidikoma moralnosti. V zgodnjem otroštvu otrok razume

pravila vedenja, ki jih predenj postavlja socialno okolje, kot toga in nespremenljiva, kot

»dana od zunaj«. Po svojih moralnih sodbah se naslanja na zahteve odraslih, za katere

meni, da so absolutno pravilne in na njihove sankcije, ki sledijo kršenju teh zahtev

(Marjanovič Umek, 2004, str. 369−370).

Piaget je odkril, da se otrokova gledanja na pravila, na to, kaj je prav in kaj ne,

razvijajo zelo podobno, kot se razvija njegov intelekt. Otrokov moralni čut postopno


6

napreduje. Majhen otrok je še v fazi, ko mu red in disciplino postavljajo ljudje –

pomembni odrasli. Starejši otrok, mladostnik in odrasel človek je sposoben avtonomne

morale, v kateri je sposoben misliti sam zase in je njegova morala plod njegovega

lastnega mišljenja (Retuznik Bozovičar A. in Kranjc, M., 2010, str. 136).

2.1.5 Gibalni razvoj

Otroško telo neprestano raste in se razvija v nasprotju z ustaljenim organizmom

odraslega človeka. Na rast in razvoj v veliki meri vpliva ravno gibanje. Z rastjo in

razvojem se otrokove sposobnosti večajo in tako sta rast in razvoj v nenehni odvisnosti

od gibanja in obratno (Videmšek in Visinski, 2001, str. 19).

Za področje gibalnega razvoja veljajo podobne temeljne zakonitosti, ki so značilne

za razvoj nasploh, ob tem pa je seveda še nekaj posebnosti. V začetnem obdobju

poteka gibalni razvoj v cefalo-kavdalni smeri, pri tem pa je otrok najprej sposoben

nadzirati gibanje glave, nato trupa in rok, šele potem nog, ter v proksimo-distalni smeri,

kar pomeni, da lahko otrok najprej nadzira gibanje tistih delov telesa, ki so bližje

hrbtenici, kasneje pa tudi vse bolj oddaljenih. Tako otrok postopno postaja sposoben

nadzirati in učinkovito izvajati zahtevnejše gibalne sposobnosti (Videmšek in Pišot,

2007, str. 39−40).

Do tretjega leta starosti uspe otrok osvojiti vse naravne oblike gibanja, kot so: hoja,

tek, skoki, poskoki, plazenje, lazenje, dviganje, nošenje, valjanje, potiskanje, vlečenje,

metanje, lovljenje, vese, kmalu pa se temu pridružijo še kompleksnejše gibalne naloge

(osnovni elementi športnih zvrsti). Otroci omenjene starosti ta gibanja usvajajo počasi,

negotovo in površno (Videmšek in Visinski, 2001, str. 20).

V predšolski dobi od tretjega do šestega leta starosti naredi gibalni razvoj otroka

silovit napredek. Otrokova motorika se spreminja tako hitro, da postaja otrokovo

gibanje ne le spretnejše, ampak tudi bolj smotrno in gospodarno. Z ustreznimi gibalnimi

dejavnostmi otrok ne razvija gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, ampak tudi

spoznavne, čustvene in socialne sposobnosti (prav tam, str. 20).

2.2 Tehnika in tehnologija v predšolskem obdobju

Tehnične dejavnosti dajejo otrokom veliko možnosti za osebnostni razvoj. Otroci

spoznavajo ob delu raznovrstna gradiva in njihove lastnosti, delovne postopke in

tehnologijo. Ob tem pridobivajo osnovna znanja o orodjih ter o sestavi in delovanju

preprostih tehničnih sredstev in spoznavajo naravne zakonitosti. Razvijajo si osnovne

ročne spretnosti in krepijo motivacijo za delo. Preizkušajo svoje sposobnosti, odkrivajo

svoja nagnjenja in interese ter pridobivajo še nove. Razvijajo si smisel za tehniko in

tehnično mišljenje ter uveljavljajo svojo ustvarjalnost.


7

Otroci doživljajo delo neprisiljeno, kot igro z raznovrstnim gradivom, ob uspelih

rešitvah pa veselje, zadovoljstvo in zaupanje vase. Uspehi jih vodijo do raziskovanja in

odkrivanja novih postopkov in konstruiranja.

Tehnične dejavnosti moramo uvajati že v zgodnjem obdobju otroštva, ker z njimi

razvijamo specifične telesne in umske sposobnosti. Na kasnejši čas jih ne moremo

prenašati, ker dane dispozicije zakrnijo in se ne morejo pozneje razviti v sposobnosti

(Florjančič idr., 1987, str. 5).

2.2.1 Cilji tehnike in tehnologije

2.2.1.1 Temeljni cilji

- razvijati in spodbujati otrokovo nagnjenje do tehniškega in ustvarjalnega dela in

zbujati veselje za delo na delovno-tehničnem področju,

- razvijati delovne spretnosti in delovne navade ter sposobnosti za organizacijo dela,

- razvijati ljubezen do tehnike in oblikovati pravilen odnos do tehničnih stvaritev,

- seznanjati otroke z različnimi delovnimi tehnikami, postopki, orodji, napravami in

materiali ter jih v ustvarjalnem delovnem procesu usposabljati za njihovo uporabo,

- razvijati osnove za vrednotenje tehničnih stvaritev,

- razvijati in spodbujati razvoj konstruktorstva in inovatorstva,

- s pravilno urejenim delovnim mestom (»kotiček tehnične kulture«) vplivati na

skladen razvoj otrokove osebnosti (Papotnik, 1993, str. 10−11).

2.2.1.2 Etapni cilji

a) Spoznavanje materialov in obdelovalnih tehnik:

- odkrivanje in ugotavljanje namena in pomena tipičnih predmetov, pojavov in

procesov,

- poustvarjanje in ustvarjanje iz različnih materialov (npr. papir, karton, lepenke,

različne vrste embalaže, les, usnje, furnir, žico, plastične materiale, itd.),

- oblikovanje in preoblikovanje predmetov, maket, modelov in projektov iz različnih

materialov in razvijanje tehničnih ustvarjalnih zmožnosti in sposobnosti.

b) Spoznavanje in uporaba orodja in naprav:

- preskušanje, urjenje in utrjevanje različnih tehnoloških operacij (npr. rezanje,

žaganje, pribijanje, prebijanje, sestavljanje, šivanje, lepljenje, barvanje, preizkušanje

funkcionalnosti itd.) ter oblikovanje pravilnih spretnosti in delovnih navad, ob

ergonomsko pravilno urejenem in varnem delovnem mestu.

c) Konstruiranje, razvijanje, spretnosti in ustvarjalnih sposobnosti:


8

- pri konstruiranju s sestavljankami pridobivanje tehnično-fizikalnih znanj in izkušenj

ter razvijanje sposobnosti za ustvarjalnost in konstruktorstvo,

- pri konstruiranju s sestavljankami razumevanje pomena in funkcije nekaterih strojnih

delov in razumevanje pojmov (npr. os, gred, zobnik, prenos, jermen itd.) (Papotnik,

1999, str. 11).

2.2.1.3 Globalni cilji

Otrok:

- spozna namen in pomen tipičnih predmetov, pojavov in procesov,

- primerja in razlikuje objekte, vozila, stroje, orodja in pripomočke, ki jih srečuje v

svojem okolju,

- spozna nekatere strojne dele in pojme (npr. os, gred, zobnik, prenos, jermen itd.),

- odkriva osnove tehnične funkcije (npr. prevažanje, dviganje, poganjanje, vrtenje,

kroženje itd.),

- spoznava različne materiale (npr. papir, karton, lepenke, različne vrste embalaže,

les, usnje, furnir, žico, plastične materiale itd.),

- oblikuje iz različnih materialov in tako si razvija svoje tehnične ustvarjalne zmožnosti

in sposobnosti,

- pri konstruiranju s sestavljankami si pridobiva tehnično-fizikalna znanja in izkušnje

ter si razvija sposobnost za ustvarjalnost in konstruktorstvo,

- pri ustvarjalnem oblikovanju in preoblikovanju materialov uporablja različna

ergonomsko pravilno oblikovana in varna merilna, zarisna in obdelovalna orodja,

naprave, pripomočke in vpenjala,

- uri se v različnih tehnoloških opravilih (npr. rezanje, žaganje, pribijanje, prebijanje,

sestavljanje, šivanje, lepljenje, barvanje, preizkušanje funkcionalnosti itd.) ter si oblikuje

pravilne spretnosti in navade ob ergonomsko pravilno urejenem in varnem delovnem

mestu,

- pridobiva si zanimanje in interes za tehnične izdelke, pojave in procese,

- razpoznava pogoje, ki so jim tehnični predmeti izpostavljeni (npr. trpežnost,

občutljivost na dotik, obremenitve, preobremenitev, nosilnost itd.),

- dojema tehnične odnose (npr. ravnotežje, spajanje materialov z ustreznim vezivom,

vrstni red operacij kot pogoj za funkcionalni izdelek, skrb za varno delo, pozornost in

skrb za racionalno izrabo materialov, sredstev za delo, čas in energijo),

- ob risanju in branju tehnične in tehnološke dokumentacije spoznava načine in

sredstva grafičnega komuniciranja v tehniki in tehnologiji ter se navaja na izražanje

zamisli,


9

- oblikuje si odnos do tehnike, tehnologije, organizacije dela in ekonomike,

odgovornosti, natančnosti, reda in si razvija sposobnosti za sodelovanje pri odkrivanju

in reševanju problemskih situacij,

- razvija in bogati si svoje govorne sposobnosti in občutek za pravilno uporabo

slovenskih imen za tehnična sredstva, orodja, predmete, pojme, pojave in procese

(Papotnik, 1999, str. 13).

2.2.2 Usmerjenost dejavnosti

a) Ugotavljanje: ugotavljajo, primerjajo in razlikujejo objekte, vozila, stroje, orodje in

pripomočke, ki jih srečujejo in videvajo v svojem okolju.

b) Preskušanje: urijo se v različnih tehnoloških opravilih (npr. rezanje, žaganje,

prebijanje, pribijanje, sestavljanje, šivanje, barvanje, lepljenje, preskušanje

funkcionalnosti itd.) ter si oblikujejo pravilne spretnosti in delovne navade ob

ergonomsko pravilno urejenem in varnem delovnem mestu.

c) Sestavljanje: z gradniki različnih sestavljank sestavljajo objekte, makete in modele in

pri tem odkrivajo osnovne tehnične funkcije (npr. prevažanje, dviganje, poganjanje,

vrtenje, kroženje itd.), pridobivajo si tehnično-fizikalna znanja in izkušnje ter si razvijajo

sposobnosti za konstruktorstvo in inovatorstvo.

d) Razstavljanje: sestavljene objekte, makete in modele razstavljajo ter si oblikujejo

pravilen odnos do ustvarjalnega dela, oblikujejo si čut odgovornosti, natančnosti, reda

in si razvijajo sposobnosti za sodelovanje pri odkrivanju in reševanju problemskih

situacij.

e) Gradnja: z oblikovanjem in preoblikovanjem gradijo iz različnih materialov in si tako

razvijajo svoje tehnične ustvarjalne zmožnosti in sposobnosti.

f) Primerjanje: primerjajo in razlikujejo objekte, vozila, stroje, orodja in pripomočke, ki

jih srečujejo v svojem okolju.

g) Vrednotenje: dojemajo in vrednotijo tehnične odnose (npr. ravnotežje, spajanje

materialov z ustreznim vezivom, vrstni red operacij kot pogoj za funkcionalni izdelek,

skrb za varno delo, pozornost in skrb za racionalno izrabo materialov, sredstev za delo,

čas in energijo), določajo objektivna merila za ovrednotenje svojih skic, risb, izdelkov,

modelov, maket in projektov (Papotnik, 1999, str. 11−12).


10

2.2.3 Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije

VIDIKI

1 SPECIALNO DIDAKTIČNI, 2 PEDAGOŠKO–PSIHOLOŠKI, 3 TEHNIČNI, TEHNOLOŠKI, FIZIKALNI, ERGONOMSKI, OBLIKOVNI,

ORGANIZACIJSKI IN EKONOMSKI

ETAPNI CILJI

Spoznavanje materialov in

obdelovalnih tehnik

Spoznavanje in uporaba orodja in naprav

Konstruiranje, razvijanje spretnosti in ustvarjalnih sposobnosti

USMERJENOST DEJAVNOSTI

UGOTAVLJAJO PREIZKUŠAJO SESTAVLJAJO

RAZSTAVLJAJO GRADIJO PRIMERJAJO

VREDNOTIJO

IZDELEK NI NAMEN, AMPAK LE SREDSTVO ZA OBLIKOVANJE USTVARJALNE IN

CELOVITE OSEBNOSTI (Papotnik, 1993: 13)

Slika 1: Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije (vir: Papotnik, 1999)

USMERJEVALNI IN GLOBALNI CILJI

TEHNIKE IN TEHNOLOGIJE

V PREDŠOLSKEM OBDOBJU

USTVARJALNI DELOVNI PROCES


11

2.2.4 Tehnična sredstva, obdelava gradiv in organizacija dela

Otroci v procesu dela spoznavajo orodja in gradiva, ustvarjajo preproste delovne

operacije in na neposreden način spoznavajo svet dela in poklicev (Zuljan, 2013).

2.2.4.1 Tehnična sredstva

Med tehnična sredstva sodijo:

- obdelovalno orodje (slika),

- energetski pretvorniki in sistemi za prenos energije,

- sistemi za prenos in spremembo gibanja,

- sistemi za sprejem, obdelavo in prenos informacij.

Slika 2: Obdelovalno orodje (vir: Papotnik, 1993)


12

2.2.4.2 Obdelava gradiv

Sem sodijo naslednji postopki:

- oblikovanje,

- preoblikovanje,

- odrezovanje,

- sprememba strukture,

- spajanje,

- obdelava površine,

- merjenje in zarisovanje (ne uvrščamo med obdelovalne postopke, vendar sta pogoj

za izvedbo izdelovalnih postopkov).

Slika 3: Zarisno in merilno orodje (vir: Papotnik, 1993)

2.2.4.3 Organizacija dela

Med organizacijo dela uvrščamo:

- proučevanje problema in načrtovanje predmeta,

- razvoj izdelka,

- priprava dela,

- potek dela,

- nadzor nad delom.


13

2.2.5 Varno delo

Varnost pri delu je kompleksna dejavnost, ki spremlja človekovo delo (ravnanje).

Varno delo je odvisno od:

- objektivnih dejavnikov (zunanji, eksogeni, okoliščine) in

- subjektivnih dejavnikov (notranji, endogeni, osebni ali človeški faktor).

Ti dejavniki so v interakciji oz. med seboj povezani.

Slika 4: Povezanost dejavnikov (vir: Papotnik, 1993)

Aktivnosti pri zagotavljanju varnega dela

a) Demonstracija: otroku je potrebno pokazati varen postopek dela.

b) Razgovor: z otroki se je potrebno pogovoriti o prikazanem postopku, z namenom,

da ocenimo stopnjo njihovega razumevanja.

c) Izvedba (imitacija): otroci izvajajo postopek tako, kot je bilo prikazano.

VARNO DELO

POVEZANOST OBJEKTIVNIH IN SUBJEKTIVNIH DEJAVNIKOV

Tehnično okolje (orodje, naprave, stroji, oprema, materiali itd.)

Naravno okolje (letni časi, dnevi v tednu, meteorološki vplivi itd.)

Družbeno okolje (režim dela v vrtcu, medsebojni odnosi v vrtcu,

organizacija dela itd.)

Psihofizične sposobnosti in dispozicije (kar »zmore«)

Znanja, spretnosti, navade (kar »zna«)

Interesi, motivacija (kar »hoče«)


14

d) Ponavljanje in utrjevanje (trening): otroci pravilno ponavljajo postopek, pri tem

nekatere primere in izvedbe oblikujejo na svojevrsten in izviren način (Zuljan,

2013).

Slika 5: Prikaz interakcije dejavnikov (vir: Papotnik, 1993)

2.2.5 Povezanost tehnike in tehnologije z drugimi področji

Papotnik pravi, da je treba povezovati dejavnosti različnih vzgojnih področij v nek

kompleksen program, kjer gre tudi za uvajanje otrok v svet tehnike in dela. Torej mora

obstajati prepletenost oziroma povezanost med vsemi področji.

»V Kurikulumu za predšolske otroke je na izvedbeni ravni nujen preplet različnih

področij dejavnosti in preplet z dnevno rutino« (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 19).

Največ prepoznavnih ciljev s področja tehnike najdemo v okviru področja narave.

Povezanost tehnike in tehnologije s področjem narave

Tehnika in tehnologija se v Kurikulumu omenjata na področju narave. Zapisano je,

da je narava področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno

vključevanje v družbeno in fizično okolje. Razvijamo tudi ustvarjanje zdravega in

varnega življenjskega okolja kot tudi navad. Poudarek je predvsem na pridobivanju

izkušenj z živimi bitji, naravnimi pojavi ter v veselju, odkrivanju in raziskovanju. V tem

področju otrok postopoma razvija naravoslovne pojme, mišljenje, sklepanje, zmožnosti


15

za uvidevanje in reševanje problemov, postavljanje hipotez, klasificiranja, iskanja ter

tudi povzemanja bistva in pomena kot tudi oblikovanja konceptov. Otroci v vrtcu in tudi

izven njega lahko aktivno raziskujejo pojave, ki ga zanimajo. Med igro lahko otroci

odkrivajo namen in uporabnost določenih stvari ter spoznavajo, kako te delujejo

(Kurikulum za vrtce, 1999, str. 56).

Cilji iz Kurikuluma, ki se navezujejo na tehniko in tehnologijo (Kurikulum za

vrtce,1999, str. 57):

- otrok prepoznava in uporablja tehnične predmete in procese, spoznava njihov

namen in pomen ter v igri ponazarja njihovo delovanje,

- otrok se uri v različnih tehničnih opravilih in razvija tehnično ustvarjalnost,

- otrok razvija predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnostih predelave,

- otrok spoznava delovni proces in razvija primeren odnos do dela in organizacijske

sposobnosti,

- otrok odkriva in spoznava lastnosti teles,

- otrok odkriva različna gibanja glede na trajanje in glede na hitrost,

- otrok spoznava različne načine zbiranja, shranjevanja in prenosa informacij.

Povezanost tehnike in tehnologije s področjem umetnosti (AV-MEDIJSKE umetnosti)

Tehniko in tehnologijo bi v predšolskem obdobju lahko povezali tudi s področjem

umetnosti. V Kurikulumu je zapisano, da otrok preko umetnosti razvija ustvarjalne

potenciale, ki se kažejo v igrivem raziskovanju in spoznavanju sveta. Na vseh področjih

umetniške dejavnosti je otrok izumiteljski in ustvarjalen. Otrok v umetnosti izumlja in

ustvarja, ko oblikuje sliko, fotografijo, umetniški red, dela nastajajo, ko ima svobodo in

možnost izvirnosti, drugačnosti.

Cilji pri umetnosti, ki se posredno navezujejo na tehniko in tehnologijo:

- uporaba in razvijanje spretnosti; spoznavanje, raziskovanje, eksperimentiranje z

umetniškimi sredstvi (predmeti, instrumenti, tehnikami in tehnologijami) in njihovimi

izraznimi lastnostmi,

- spodbujanje splošne ustvarjalnosti pri pripravi, organizaciji in uporabi sredstev in

prostora (Kurikulum za vrtce, 1999, str. 39).

2.3 Fotoaparat

»Že od prazgodovine je človek opazoval in si vtisnil v spomin, kar ga je

navdihovalo: obrisi, ki jih je metalo sonce na stene votline, so mu nazorno kazali, kako

jasno in natančno je mogoče prenesti podobo predmeta na ploskev. Prvi velik korak v


16

zgodovini fotografije je bil storjen v Italiji v 16. stoletju, ko so veliki renesančni umetniki

začeli uporabljati cameroobscuro« (Hedgecoe, 1981, str. 18).

2.3.1 Zgodovina fotoaparata

Že dolgo pred izumom fotografije so ljudje razumeli vlogo svetlobe pri zapisovanju

slik. Ko svetloba vstopi v zatemnjeno sobo skozi drobno luknjo na eni od sten, projicira

obrnjeno sliko zunanjega sveta na nasprotno steno. Kitajski, grški in arabski astronomi

so to vedeli že stoletja – Aristotel (384−332 pr. n. št.) je uporabljal ta princip pri

opazovanju sončnih mrkov. V času renesanse so italijanski umetniki vstavljali objektive

ter ogledala v stensko luknjico in tako se je rodila kamera obskura (iz latinščine

»camera« - soba in »obscura« - temna). Fotografska optika je bila s tem na svojem

mestu, vendar pa so bila potrebna stoletja, preden so kemiki lahko rešili problem trajne

obstojnosti slike (Buckingham, 2005, str. 6).

Slika 6: Kamera obskura (vir: Buckingham, 2005)

Slika 7: Prva fotografija (vir: http://www.kellycountry2000.com)

V začetku 19. stoletja se je v Franciji začela tekma za odkritje postopka, kako

napraviti slike, posnete s kamero obskuro, trajno obstojne. V njej sta bila vodilna

Joseph Niepce in Louis Daguerre. Niepce je bil prvi, ki je ustvaril obstojno fotografsko

sliko, Daguere pa je izumil postopek, ki je fotografijo približal množicam. Leta 1839 je v


17

Parizu, na Francoski akademiji za znanosti, slavnostno najavil svoj postopek

dagerotipije in s tem sprožil izjemno zanimanje javnosti. Nenadoma se je vsakdo želel

»dagerotipirati« in novi studii so se odpirali po vsem Parizu. Želja imeti svoj portret,

imenovana kar »dagerotipimanija«, se je hitro razširila po vsej Franciji, Evropi in

Združenih državah Amerike (prav tam, str. 8).

Gisele Freund v svojem delu navaja, da je bila fotografija izhodišče za oblikovanje

današnjih množičnih medijev, ki imajo zelo močno vlogo kot sredstvo komunikacije.

Brez fotografije ne bi bilo niti filma, niti televizije. Tako je fotografija postala najbolj

poznan jezik naše civilizacije (Freund, 1981, str. 205).

Slika 8: Kamera za dagerotipijo (vir: Buckingham, 2005)

Istočasno ko sta Niepce in Daguerre delala v Franciji, je eksperimentiral tudi

angleški izumitelj Henry FoxTalbot. Rezultat njegovega raziskovanja je bil izum

fotografskega negativa. Medtem ko je bila vsaka dagerotipija neponovljiv unikat, ki ga

ni bilo mogoče reproducirati, so Talbotovi negativi omogočali izdelavo poljubnega

števila pozitivov. Čeprav je bil ta proces revolucionaren, je imel tudi nekaj slabih strani.

Osvetlitveni časi so bili dolgi, sam postopek zapleten, odtisi pa pogosto neenakomerni

ali obledeli. Leto po Talbotovem odkritju je kalotipijo zamenjal kolodijski postopek na

mokre plošče Fredericka Scotta Archerja. Med 50. in 70. leti 19. stoletja je bila to

prevladujoča oblika fotografije (prav tam, str. 10).

Slika 9: Kolodijska kamera (vir: http://www.photography1851.com)


18

Leta 1871 je Richard Maddox predstavil novo vrsto fotografskega nosilca,

želatinsko suho ploščo, ki je revolucionirala fotografijo. Njena uporaba je bila mnogo

enostavnejša od kolodijeve mokre plošče, a morda je še važnejše to, da je bila precej

bolj občutljiva za svetlobo. To je pomenilo mnogo krajše čase ekspozicije, možno je

postalo fotografiranje iz roke, brez uporabe stativa, hkrati pa so lahko nastale tudi prve

uspešne fotografije premikajočih se objektov. Manj uspešno in počasneje so potekala

raziskovanja postopka izdelave barvnih slik. Izvedeni so bili sicer uspešni poizkusi s

tribarvnimi svetlobnimi projektorji, vendar pa izdelava barvnih diapozitivov ni uspela

prej kot leta 1907, ko sta brata Lumiere izdelala prve »avtokrome«. Žal pa so bile

barvne fotografije mogoče šele več desetletij kasneje (prav tam, str. 14).

Zgodba popularne fotografije je predvsem zgodba enega človeka, Georgea

Eastmana, in družbe Kodak, ki jo je ustanovil. Ni izdelal le prve zanesljive »point-and-

shoot« (nameri-sproži) kamere, temveč je tudi izumil postopek, ob katerem običajnim

ljudem ni bilo treba več skrbeti, kako razviti film in izdelati fotografije (prav tam, str. 18).

Slika 10: Kodak kamera (vir: http://dc.about.com/ )

Gonilna sila pri oblikovanju kamer na začetku 20. stoletja je bil izum filmskega

zvitka, ki ga je leta 1889 prvi predstavil fotografski pionir George Eastman. Ta je

omogočil izdelovanje mnogo manjših kamer, kot so bile tiste na okorne fotografske

plošče. V naslednjih letih je sledila nepregledna množica različnih filmskih formatov.

Kar nekaj časa je minilo, preden je industrija standardizirala glavna dva: srednji in mali

format. Tudi kamere so bile zelo različnih oblik in velikosti in so imele vedno bolj

prefinjene funkcije. Z oblikovnega vidika je bil bistveni problem način viziranja slike –

skozi posebno iskalo, skozi dodaten objektiv (dvooka refleksna kamera) ali skozi isti

objektiv, ki fotografira (enooka refleksna kamera) (prav tam, str. 20).

Refleksne kamere uporabljajo sistem ogledal, ta pa projicirajo sliko, ki jo vidi

kamera na steklen zaslon. Tako lahko komponiramo in ostrimo sliko natanko po svojih

željah. Enooke refleksne kamere (SLR) omogočajo gledanje skozi sam objektiv tako,


19

da vidimo natančno to, kar bo posneto na filmu ali slikovnem senzorju. Pravzaprav je ta

princip podoben tistemu iz refleksne kamere obskure. Za razliko od enookih kažejo

dvooke refleksne kamere (TLR) pogled skozi drugi objektiv, ki se nahaja tik nad prvim,

slikovnim objektivom kamere (prav tam, str. 22).

Objektiv fotografske kamere sestavljajo skupine leč, skozi katere svetloba vstopa v

kamero. Predstavlja torej nekakšno oko kamere. Prvič, zagotavlja, da je čim več tega,

kar vidimo, natančno izostreno na filmu ali digitalnem senzorju ter da je zato slika jasna

in ostra. Drugič, s pomočjo zaslonke, odprtine sredi objektiva, ki se stopnjema odpira in

zapira, nadzira, koliko svetlobe naj vstopa v kamero, da bo fotografija pravilno

osvetljena. Tretjič, vrsta objektiva določa, kolikšen del vidnega prizora bo posnet.

Širokokotni objektiv vidi in posname veliko, medtem ko teleobjektiv vidi manj, vendar

pa to poveča. Slikovni kot objektiva se imenuje goriščna razdalja (prav tam, str. 26).

Ob pojavu digitalnih kamer, ki ne uporabljajo filma, in brizgalnih tiskalnikov, ki

lahko natisnejo fotografijo v nekaj sekundah, ni prav nič presenetljivo, da fotografska

temnica ni več tako aktualna kot nekoč. Vendar mnogo fotografov še vedno uživa v

ustvarjalnih možnostih konvencionalnega postopka razvijanja filma, vlaganja negativov

v povečevalnik, osvetljevanja na svetlobo občutljivega fotografskega papirja, nato

razvijanja, fiksiranja, izpiranja in končno sušenja slik. To je še vedno najboljši način

razumevanja procesa fotografiranja na film. Čeprav je v domači temnici možno tudi

razvijanje barvnih filmov in celo izdelava barvnih fotografij, je z njima precej težje

doseči dobre rezultate (prav tam, str. 28).

Nestrpno čakanje med trenutkom fotografiranja in končnim vidnim rezultatom,

sliko, je spremljalo fotografijo od njenih prvih dni. Razviti film in narediti slike pač

zahteva svoj čas in zato je bila zahteva po nekakšnem instantnem fotografskem

postopku vedno prisotna. V 19. stoletju so iznašli vrsto genialnih, a kratkotrajnih

sistemov, ki so vključevali kamero in razvijalno enoto. Edwin Land, ki je ustanovil

Polaroid, je bil tisti, ki je leta 1948 končno lansiral prvo kamero, sposobno izdelave slik

skoraj takoj po fotografiranju. Prva polaroidna kamera je uporabljala proces sendviča

(»peel-apart«). Leta 1972 nastali novi SK-70 Polaroid je produciral za uporabo

enostavnejše »enolistne« (»one-sheet«) fotografije. To je bil začetek razcveta instantne

fotografije in v naslednjih 20 letih je bilo mogoče takšne kamere srečati vse povsod –

na zabavah, družinskih slovesnostih in na počitnicah. Tudi sodobni umetniki so tehniko

polaroida vključevali v svoje delo (prav tam, str. 30).

Kar težko je verjeti, da so digitalne kamere na voljo kupcem šele od leta 1996.

Danes so po prodaji že prehitele kamere na film in kaže, da jih bodo počasi

nadomestile. Njihov velik plus je v tem, da ne uporabljajo filma in zato razvijanje ni

potrebno. Posnetke lahko pregledujemo takoj na LCD zaslonu kamere ali pa jih


20

prenesemo v računalnik in ocenjujemo na njegovem monitorju. Zelo hitro jih lahko

natisnemo na računalniških tiskalnikih ali v profesionalnem fotolaboratoriju. Namesto

filma imajo digitalne kamere na svetlobo občutljiv čip ali tipalo, sestavljeno iz milijonov

miniaturnih slikovnih elementov, imenovanih točke (»piksli«). To tipalo ima pred filmom

precej prednosti. Njegova občutljivost za svetlobo (ISO) se na primer lahko spreminja

za vsako sliko posebej – to se je do tedaj lahko napravilo le z menjavo filmov različnih

občutljivosti (prav tam, str. 58).

Slika 11: Ena izmed prvih digitalnih kamer iz leta 1995 (vir: http://www.digicamhistory.com)

Danes stoji fotografija z eno nogo v digitalnem svetu, druga pa se pripravlja, da bo

sledila prvi. Po več kot stoletni odvisnosti od svetlobno občutljivega filma se vedno

večje število fotografov odloča za digitalno prihodnost, saj je tam mnogo prednosti.

Digitalne kamere so enostavne za uporabo, njihove posnetke pa lahko vidimo takoj.

Digitalne fotografije se shranjujejo in uporabljajo na vrsto različnih načinov – lahko jih

presnamemo v računalnik in preoblikujemo z različnimi programi, lahko jih npr.

pošljemo prijateljem ali družini preko elektronske pošte, interneta ali telefona. Poleg

tega slike lahko kopiramo, popravljamo, spreminjamo njihovo velikost, barve in z njimi

manipuliramo na veliko različnih načinov brez škode za njihovo kvaliteto (prav tam, str.

60).

Slika 12: Digitalni kompaktni fotoaparat (vir: http://sl.wikipedia.org)


21

Slika 13: Zrcalno refleksni digitalni fotoaparat (vir: http://sl.wikipedia.org)

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Namen naloge

Namen naloge je otrokom približati fotoaparat, jih seznaniti z rokovanjem

fotoaparata in njegovo uporabo ter poimenovanjem njegovih sestavnih delov. Otroci

bodo svoj najljubši fotoaparat tudi narisali. Otrokom sem nudila možnost spoznavanja

in odkrivanja fotografije in jim tako omogočila pridobivati nove izkušnje.

3.1.1 Raziskovalne hipoteze

H1: Otroci prepoznajo fotoaparat in njegove sestavne dele.

H 2: Otroci narišejo fotoaparat z vsemi glavnimi deli.

H 3: Otroci prepoznajo staro in novo fotografijo.

H 4: Otroci znajo rokovati s fotoaparatom.

3.1.2 Raziskovalne metode

Opravila sem kvantitativno in kvalitativno empirično raziskavo.

3.1.3 Raziskovalni vzorec

V raziskavi so sodelovali otroci iz oddelka Čebele. Starost otrok je od 4 do 5 let.

V nalogi je sodelovalo 12 otrok. Od tega 7 deklic in 5 dečkov. V skupini so otroci

heterogene skupine drugega starostnega obdobja.

3.1.4 Način zbiranja podatkov

Podatke v svoji raziskavi sem pridobila na različne načine, in sicer:


22

- najpogostejša metoda je opazovanje. Ugotovitve sem si zapisovala sproti med

opravljanjem dejavnosti,

- beležila sem si otrokove odgovore, dejanja in njihovo razumevanje,

- pri dejavnosti sem otroke tudi fotografirala, saj so mi fotografije prišle prav pri analizi

dogodkov.

3.2 Spoznavanje fotoaparata in njegovih delov

Preglednica 1: Priprava na tehnično dejavnost 1

TEMA: fotoaparat DEJAVNOST: otrok spoznava

fotoaparat in njegove sestavne dele

SKUPINA: Čebele

STAROST: 4–5 let

ŠTEVILO OTROK: 12

VZGOJITELJICA: Marija Pavlin

POM. VZGOJITELJICE: Lea Ferfolja

PODROČJE DEJAVNOSTI: narava POVEZAVA Z DRUGIMI PODROČJI:

jezik, matematika

GLOBALNI CILJ: spoznavanje tehničnih predmetov in razvijanje spretnosti na

področju tehnike in tehnologije

OPERATIVNI CILJ: otrok spoznava in uporablja tehnične predmete in procese,

spoznava njihov namen in pomen ter v igri ponazarja njihovo delovanje

METODE DELA: predstavitev,

pogovor, poslušanje

OBLIKE DELA: skupinska in

individualna

DELOVNE TEHNIKE: opazovanje,

preizkušanje, raziskovanje

PRIPOMOČKI: fotoaparat

ORODJA IN NAPRAVE: /

VARSTVO PRI DELU: /

NOVI POJMI: fotoaparat, ohišje, sprožilec, objektiv, bliskavica

STRATEGIJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA DELA: seznanjanje s

fotoaparatom in njegovimi deli

3.2.1 Didaktična izvedba

a) Uvodni del (motivacija)

Z otroki se posedemo v krog okoli mize. Motiviram jih s »čarobno vrečo«. Povem

jim, da so v čarobni vreči skriti aparati, ki jih uporabljamo že zelo dolgo. Z njimi

ujamemo oz. zabeležimo trenutke v življenju. Včasih so bili ti aparati zelo veliki in težki.


23

Uporabljali so jih samo določeni ljudje, ki so imeli veliko znanja o teh aparatih. Danes

pa so ti aparati manjši in lažji ter enostavnejši za uporabo, zato jih uporablja lahko že

vsak, tudi otroci.

b) Glavni del

Otroke povabim, da previdno otipajo predmete skozi tkanino, kdor želi lahko seže

z roko v vrečo. Spodbudim jih, da povedo, kaj so otipali. Vsak otrok pove svoje mnenje.

Nato predmete razstavim na mizo. Spodbudim jih, da vzamejo fotoaparat v roke in

raziskujejo ter preizkušajo. Otrokom odgovarjam na zastavljena vprašanja ter jim

razložim, kateri so sestavni deli fotoaparata. Fotoaparate med seboj tudi primerjamo.

Potek dejavnosti fotografiram. Pri tem mi pomaga sodelavka. Vprašanja in odgovore, ki

se pri tem pojavijo, zabeležim.

c) Zaključni del

Z dejavnostjo zaključimo, ko upade interes. Fotoaparate razstavimo na polici, kjer

jih bomo imeli več časa. Otroci jih lahko vsakodnevno uporabljajo, manipulirajo in se

igrajo z njimi. Pogovorimo se o njihovih vtisih in doživetjih.

3.2.2 Analiza in evalvacija

Otroci so z zanimanjem pristopili k čarobni vreči. Bili so zelo pazljivi, ko so tipali

predmete skozi tkanino. Ko sem jih vprašala, kaj mislijo, da je skrito, so mi hiteli

odgovarjati:

- »Tu je nekaj trdega.«

- »Je nekaj z nitko.«

- »Zdi se mi, da je ena torbica. Taka, majhna.«

- »Je nekaj za priklopit.«

- »Ja, je en priključek.«

- »Je kvadratasto in trdo.«

- »Tu notri je en aparat, tak trd in ima vrečko.«

- »Je ena kocka zavita v blago.«

- »Je več kock. Ma niso enake.«

Spomnila sem jih, da so to aparati, ki nam zabeležijo pomembne trenutke v

življenju. Ko so otroci ugotovili, kaj se skriva v čarobni vreči, so fotoaparate razstavili na

mizo in jih pričeli raziskovati. Odgovarjala sem jim na vprašanja, ki so se jim pri tem

porajala. Ugotavljali so, da so si fotoaparati med seboj različni, tako po velikosti, barvi,

obliki. Primerjali so jih med seboj. Na fotoaparatih sem jim pokazala sestavne dele in

jih povprašala, ali jih znajo poimenovati. Otroci so večinoma vedeli za »lučko« oziroma


24

»fleš«, kot se je izrazil eden izmed otrok. Nekatere odgovore na vprašanja smo poiskali

tudi v literaturi. Ugotovili so tudi, da se z enimi aparati da fotografirati, z drugimi pa ne,

ker so stari. Med opazovanjem sem jih spodbujala in jim odgovarjala na njihova

vprašanja.

Slika 14: Otroci ugibajo, kaj se skriva v »čarobni vreči« (vir: Pavlin, 2014)

Slika 15 in 16: Otroci opazujejo razlike med fotoaparati (vir: Pavlin, 2014)


25

Slika 17 in 18: Otroci preizkušajo (vir: Pavlin, 2014)

Slika 19 in 20: Otroci manipulirajo s fotoaparati (vir: Pavlin, 2014)

Slika 21 in 22: Otroci si ogledujejo knjige o nastanku fotoaparata (vir: Pavlin, 2014)


26

3.3 Risanje fotoaparata


TEMA: fotoaparat DEJAVNOST: risanje fotoaparata

SKUPINA: Čebele

STAROST: 4−5 let

ŠTEVILO OTROK: 12



PODROČJE DEJAVNOSTI: umetnost POVEZAVA Z DRUGIMI PODROČJI:

jezik, narava



OPERATIVNI CILJ: otrok utrjuje pridobljeno znanje o tehničnem predmetu in ga

likovno izraža

METODE DELA: razgovor, razlaga,

demonstracija, praktični del

OBLIKE DELA: skupinska, individualna

DELOVNE TEHNIKE: risanje

PRIPOMOČKI: suhe barvice, papir


VARSTVO PRI DELU: /

NOVI POJMI: deli fotoaparata (ohišje, objektiv, zaslon, bliskavica, stikalo)

STRATEGIJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA DELA: natančno opazovanje

fotoaparata in njegovih delov in risanje



Otroke motiviram s tem, da jim na mizo razstavim različne fotoaparate.

Fotoaparate otrokom predstavim. Povabim jih, da si izberejo fotoaparat, ki ga bodo

narisali. Razdelim jih v manjše skupine. Skupaj si fotoaparat ogledamo in poimenujemo

glavne sestavne dele.

b) Glavni del

Otroci si izbrani fotoaparat postavijo na mizo in ga narišejo. Spodbujam jih, da

narišejo čim bolj natančno.

c) Zaključni del

Končne risbice z otroki razstavimo na hodniku. Z otroki, ki imajo interes, se

pogovorimo o njihovih izdelkih.


27


V skupino sem prinesla več fotoaparatov. Nekateri med njimi so bili stari, drugi

novejši. Z otroki smo skupaj ponovili, kateri so sestavni deli fotoaparata. Na vsakem

fotoaparatu sem jim te sestavne dele tudi pokazala. Otroke sem nato povabila, da si

izberejo fotoaparat, katerega bi radi narisali. Pri risanju sem jim svetovala, če so

potrebovali pomoč. Spodbujala sem jih, da so čim bolj natančni in pri fotoaparatu

narišejo vse sestavne dele.

Pri tem so otroci tudi primerjali slike med seboj in si pomagali z nasveti:

- »Tukaj si pozabila narisat fleš.«

- »Se ne reče fleš, se reče bliskavica.«

- »To nisi prav narisala, tvoj fotoaparat ni tako velik.«

- »Baterije ne bom narisala, ker je notri. Je ni videt.«

- »Jaz bom narisala siv sprožilec. Kakšen je pa tvoj?«

Po končani dejavnosti smo risbice razstavili na hodniku, kjer so jih otroci lahko

vsakodnevno opazovali in komentirali.

Slika 23 in 24: Otroci rišejo fotoaparat (vir: Pavlin, 2014)

Slika 25 in 26: Otroci rišejo in opazujejo (vir: Pavlin, 2014)


28

Slika 27 in 28: Otroci rišejo fotoaparat s sestavnimi deli (vir: Pavlin, 2014)

3.4 Prepoznavanje stare in nove fotografije


TEMA: fotoaparat DEJAVNOST: prepoznavanje razlik

med staro in novo fotografijo

SKUPINA: Čebele

STAROST: 4−5 let

ŠTEVILO OTROK: 12



PODROČJE DEJAVNOSTI: narava POVEZAVA Z DRUGIMI PODROČJI:

družba, jezik



OPERATIVNI CILJ: oblikovanje osnove za dojemanje zgodovinskih sprememb;

spoznavanje, da se ljudje in okolje, družba in kultura v času spreminjajo


poslušanje, pogovor


DELOVNE TEHNIKE: /

PRIPOMOČKI: stare in nove fotografije


VARSTVO PRI DELU: /

NOVI POJMI: črno bela fotografija, barvna fotografija

STRATEGIJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA DELA: seznanjanje in

primerjanje stare in nove fotografije


29



Preden otroke povabim k mizi, jim na mizo položim stare in nove fotografije ter jih

pokrijem, da jih otroci ne vidijo. Povem jim, da se pod blagom skriva nekaj zelo

dragocenega. Bolj kot smo veliki, bolj znamo ceniti te stvari.

d) Glavni del

Otroci najprej ugibajo, kaj bi to bilo. Kasneje jih povabim, da sežejo pod blago in

otipajo, kaj se skriva na mizi. Ko pridejo do prave rešitve, odkrijemo fotografije in jih

skupaj pregledamo. Ob gledanju fotografij se pogovarjamo, kakšne so, zakaj so take,

katere so jim lepše, zakaj, katere so nove, katere stare, po čem to ugotovijo (barva,

velikost, kakovost).

e) Zaključni del

Skupaj z otroki naredimo plakat starih in novih fotografij, ki ga razstavimo v

igralnici.


Otoke sem povabila v igralnico, kjer sem imela na mizi z blagom pokrite fotografije.

Razložila sem jim, da je pod blagom skrito nekaj dragocenega. Spodbudila sem jih, da

z otipom ugotovijo, kaj je to.

Otroci so ugibali:

- »Lahko je kuščar.«

- »To je karta.«

- »Papir je, k čutim.«

- »Tu je nekaj gladkega.«

- »Mogoče je elektrika.«

- »To so slike.«

Ko so uganili, da so pod blagom skrite fotografije, sem jih odkrila. Povabila sem jih,

da si fotografije dobro ogledajo. Nato sem jih vprašala, ali se fotografije med seboj

razlikujejo. Skupaj smo ugotovili, da so nekatere fotografije stare, druge pa novejše.

Za nove fotografije so otroci dejali:

- da so pisane, večje, bolj gladke, da imajo več barv.

Za stare fotografije pa so dejali:

- da nimajo barv,

- da so bele, sive, črne,

- da imajo malo barv,

- da so majhne,


30

- da se slabo vidi,

- so meglene,

- imajo čuden rob,

- da so hrapave.

Skupaj smo ugotovili, da so bili ljudje včasih oblečeni drugače, da so imeli

drugačne frizure, veliko moških je imelo brke, klobuke, ženske niso nosile hlač …

Nato smo skupaj izbrali fotografije, ki so jim bile najbolj všeč, in naredili plakat.

Slika 29 in 30: Otroci ugibajo, kaj je skrito pod kosom blaga (vir: Pavlin, 2014)

Slika 31 in 32: Otroci si ogledujejo stare in nove fotografije (vir: Pavlin, 2014)

Slika 33 in 34: Otroci ugotavljajo razlike med novo in staro fotografijo (vir: Pavlin, 2014)


31

3.5 Fotografiranje


TEMA: fotoaparat DEJAVNOST: fotografiranje

SKUPINA: Čebele

STAROST: 4–5 let

ŠTEVILO OTROK: 12



PODROČJE DEJAVNOSTI: narava,

umetnost

POVEZAVA Z DRUGIMI PODROČJI:

matematika, družba

GLOBALNI CILJ: oblikovanje odnosa do tehničnih predmetov; razvijanje

spretnosti, eksperimentiranje, raziskovanje z umetniškimi sredstvi (predmeti,

instrumenti, tehnikami in tehnologijami)

OPERATIVNI CILJ: otrok samostojno uporablja digitalni aparat


poslušanje, demonstracija, pogovor,

praktični del


DELOVNE TEHNIKE: fotografiranje

PRIPOMOČKI: digitalni fotoaparat


VARSTVO PRI DELU: /

NOVI POJMI: /

STRATEGIJE VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNEGA DELA: samostojno fotografiranje



Otroke motiviram s knjigo o fotografiji. Ob slikah primerjamo fotoaparate in način

fotografiranja nekoč in danes. Demonstriram jim pravilno rokovanje s fotoaparatom in

na kaj morajo biti pri tem pozorni. Z vsakim posameznikom se pogovorim, preverim

njegovo znanje v rokovanju s fotoaparatom in mu svetujem.

b) Glavni del

Z otroki se potem odpravimo fotografirat, kar so se odločili. Pri fotografiranju jim

svetujem in priskočim na pomoč, če to želijo. Fotografije si sproti ogledujemo in

komentiramo. Svetujem jim, kaj naj naredijo za boljšo fotografijo.

c) Zaključni del

Fotografije nato prenesemo na računalnik. Skupaj se posvetujemo, katere bomo

razvili. Pogovorimo se o vtisih tekom dneva.


32


Otroci so z navdušenjem pristopili k dejavnosti, saj, kot sem izvedela, starši

nekaterim ne ravno zaupajo fotoaparata, zato je bilo fotografiranje zanje pravi izziv. Pri

prvih poskusih fotografiranja sta bila le en deček in ena deklica samostojna pri uporabi

fotoaparata, ostalih deset pa je bilo še nespretnih in so potrebovali mojo pomoč.

17%

83%

Samostojnost pri uporabi

fotoaparata

DA

NE

Graf 1: Samostojnost pri uporabi fotoaparata ob začetku dejavnosti

Fotografirali smo več dni. Otroci so se odločili fotografirati tako naravo, prijatelje

kot razne predmete, stroje. Pri fotografiranju sem jim nudila pomoč, če so to

potrebovali ali želeli. Kasneje smo se razdelili po skupinah (dva do trije otroci). Skupaj

smo nato fotografije prenesli na računalnik in jih pregledali. Otroke sem spraševala,

katere fotografije bi radi razvili in zakaj.

Odgovori otrok:

- »Ta je lepa, ker je gor glava žirafe.«

- »Tu se vidi, kako pometajo.«

- »Meni je všeč tista visoka luč.«

- »Jaz dam Mojco, ker je moja najboljša prijateljica.«

- »Meni je najbolj všeč tista s kolesi.«

- »Meni pa je všeč tista z rožico.«

- »Meni je všeč rumen stroj od delavcev.«

Upoštevala sem želje otrok in fotografije, ki so jih izbrali, tudi razvila. Skupaj smo

jih nato pregledali in se o njih pogovarjali. Ko je otrokom interes upadel, smo fotografije

nalepili na pano, kjer so si jih otroci lahko dnevno ogledovali in komentirali.


33

Graf 2: Samostojnost pri uporabi fotoaparata ob koncu dejavnosti

Po končani dejavnosti je osem otrok samostojno uporabljalo fotoaparat, štirje pa

so še vedno potrebovali mojo pomoč.

Slika 35: Motivacija s knjigo (vir: Pavlin, 2014)

Slika 36 in 37: Otroci fotografirajo (vir: Pavlin, 2014)


34

Slika 38 in 39: Otroci fotografirajo 2

Slika 40 in 41: Otroci skupine Čebele fotografirajo (vir: Pavlin, 2014)

Slika 42 in 43: Otroci fotografirajo na prostem (vir: Pavlin, 2014)


35

Slika 44 in 45: Razstava fotografij (vir: Pavlin, 2014)


36

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V okviru diplomskega dela sem želela otrokom čim bolj približati fotoaparat.

Moje hipoteze za diplomsko nalogo Fotoaparat v predšolski dobi so sledeče:

- Otroci prepoznajo fotoaparat in njegove sestavne dele.

- Otroci narišejo fotoaparat z vsemi glavnimi deli.

- Otroci prepoznajo staro in novo fotografijo.

- Otroci znajo rokovati s fotoaparatom.

Hipotezo, da otroci prepoznajo fotoaparat in njegove sestavne dele, lahko delno

potrdim. Fotoaparat so otroci prepoznali, niso pa vedeli, kako se imenujejo sestavni

deli fotoaparata.

Hipotezo, da otroci narišejo fotoaparat z vsemi glavnimi deli, lahko delno potrdim.

Fotoaparat so otroci narisali, vendar niso poudarili vseh delov in bili natančni pri

risanju, razen enega dečka, ki je zelo pazil in se trudil, da je fotoaparat, ki si ga je

izbral, tudi natančno narisal.

Hipotezo, da otroci prepoznajo staro in novo fotografijo, lahko potrdim. Pri tem so

bili zelo natančni in so fotografije pravilno ovrednotili. Zanimivo jih je bilo poslušati, ko

so fotografije med seboj primerjali in ugotavljali, da so ljudje včasih drugače živeli, se

drugače oblačili.

Hipotezo, da znajo otroci rokovati s fotoaparatom, lahko potrdim. Na začetku so bili

sicer malo nerodni, vendar so kasneje pridobivali vedno več izkušenj pri fotografiranju

in sem jim lahko fotoaparat prepustila, da so sami iskali motive in fotografirali.

Pri izvajanju dejavnosti sem izhajala iz otrokovega razvoja in učenja preko igre.

Sama sem z dejavnostmi pri uporabi fotoaparata v vrtcu zelo zadovoljna, saj sem

opazila, da so otroci postali bolj samozavestni pri fotografiranju. Otroci so bili aktivni pri

vseh dejavnostih. Tudi starši so mi v vsakdanjih pogovorih potrdili, da sedaj želijo otroci

tudi doma fotografirati. S tem pa pridobivajo izkušnje, ki jim bodo kasneje koristile. Ob

spremljanju dejavnosti sem ugotovila, da so bili otroci zelo pozitivno naravnani ter si

pridobili veliko novih znanj. Z lastno aktivnostjo so se pri delu samopotrjevali, si

pomagali, svetovali, sodelovali in tako pridobivali na strokovnem kot na vseh ostalih

področjih.

Svojo diplomsko nalogo lahko zaključim s trditvijo, da mi je zastavljene cilje preko

različnih dejavnosti uspelo uresničiti. Otroci so uspešno znali uporabljati fotoaparat, pri

tem pa ugotovili, kako je pomembna fotografija, pa čeprav je še tako majhna in stara.


37

LITERATURA IN VIRI

Batistič Zorec, M. (2003). Razvojna psihologija in vzgoja v vrtcih. Ljubljana: Inštitut za

psihologijo osebnosti.

Buckingham, A. (2005). Fotografija. Murska Sobota: Pomurska založba.

Digitalni kompaktni fotoaparat. Pridobljeno 9. 2. 2014, s

http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Canon_IXUS_430.jpg.

Ena izmed prvih digitalnih kamer iz leta 1995. Pridobljeno 9. 2. 2014, s

http://www.digicamhistory.com/1995%20A-C.html.

Florjančič, F., Gerlič, I., Kosič, Š., Levin, J., Metelko, T., Oblak, M., Papotnik, A.,

Tomšič, M., Zupančič, T. (1987). Od igre k tehniki. Ljubljana: Tehniška založba

Slovenije.

Freund, G. (1981). Fotografija i društvo. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske, OOUR

Tiskara.

Hedgecoe, J. (1981). Vse o fotografiji. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kamera obskura. Buckingham, A. (2005). Fotografija. Murska Sobota: Pomurska

založba.

Kamera za dagerotipijo. Buckingham, A. (2005). Fotografija. Murska Sobota: Pomurska

založba.

Kodak kamera. Pridobljeno 6. 2. 2014, s

http://dc.about.com/od/photosofmuseums/ig/NMAHPictures/kodak_camera.htm.

Kolodijska kamera. Pridobljeno 6. 2. 2014, s http://www.photography1851.com/the-

process.html.

Konceptualna razsežnost tehnike in tehnologije. Papotnik, A. (1999). Zgodnje uvajanje

v tehniko. Maribor: Založba Obzorja.

Kurikulum za vrtce (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad za šolstvo.

Marjanovič Umek, L. (1991). Otrok in predšolska vzgoja. V: Strokovna izhodišča in

obvestila o programu sodelovanja Zavoda RS za šolstvo in vrtcev v šolskem letu

1991/1992, str. 8−26. Ljubljana. Zavod RS za šolstvo.

Marjanovič Umek, L. (ur.) (2001). Otrok v vrtcu: priročnik h Kurikulumu za vrtce.

Maribor: Založba Obzorja.

Marjanovič Umek, L., Fekonja, U. (2009). Razvojna psihologija: izbrane teme.

Ljubljana. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Marjanovič Umek, L., Zupančič, M. (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana:

Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete.


38

Obdelovalno orodje. Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor: Založba

Obzorja.

Papalia, D. E., Olds, S. W. in Feldman, R. D. (2003). Otrokov svet. Ljubljana: Educy.

Pavlin, M. (2014). Fotografije. Nova Gorica. Osebni arhiv.

Povezanost dejavnikov. Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor:

Založba Obzorja.

Prikaz interakcije dejavnikov. Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor:

Založba Obzorja.

Prva fotografija. Pridobljeno 6. 2. 2014, s

http://www.kellycountry2000.com/ozcam/oz.htm.

Retuznik Bozovičar, A., Kranjc, M. (2010). V krogu življenja: Pedagogika in pedagoški

pristopi v predšolskem obdobju. Maribor. ModART d.o.o.

Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Inštitut za šport.

Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:

Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Zarisno in merilno orodje. Papotnik, A. (1993). Zgodnje uvajanje v tehniko. Maribor:

Založba Obzorja.

Zrcalno refleksni digitalni fotoaparat. Pridobljeno 9. 2. 2014, s vir:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Fotoaparat .

Zuljan, D. (2013). Študijsko gradivo. Koper: PEF Koper.

Žnidarič, D. (1993). Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Documents

DIPLOMA Ferfolja Lea · ZAHVALA Zahvalila bi se mentorju, doc. dr. Darju Zuljanu , za strokovno pomoč, spodbude in smernice pri nastajanju diplomske naloge. Rada bi se zahvalila