Diploma KAKO SE UČITELJI RAZREDNEGA POUKA …hiperaktivnost kaže predvsem s tem, da so gibalno zelo aktivni, pri starejših otrocih pa se kaže s tihim nemirom. Otroci, ki imajo

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

TINA LOMOVŠEK

KOPER 2016

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Univerzitetni študijski program prve stopnje Razredni pouk

Diplomsko delo

KAKO SE UČITELJI RAZREDNEGA POUKA

SPOPADAJO Z MOTNJO POZORNOSTI ADHD

(HIPERAKTIVNOST) PRI UČENCIH

Tina Lomovšek

Koper 2016

Mentorica:

prof. dr. Jurka Lepičnik Vodopivec

ZAHVALE

Zahvaljujem se mentorici prof. dr. Jurki Lepičnik Vodopivec za njene nasvete in

strokovno vodenje pri nastajanju diplomskega dela.

Iskreno se zahvaljujem svojima mami in bratu za vso podporo, ki sta mi jo

izkazovala tekom študijskih let in sta mi vedno stala ob strani.

Hvala Patriciji in Dejanu za lektoriranje.

Hvala Maji Kraigher za pomoč pri angleškem prevodu izvlečka.

Posebna zahvala gre Petri, Tjaši in Heleni za podporo ter številne spodbudne

besede, ki so mi vedno znova dale zagon za pisanje diplomskega dela.

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tina Lomovšek, študentka univerzitetnega študijskega programa prve

stopnje Razredni pouk,

izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Kako se učitelji razrednega pouka spopadajo z motnjo pozornosti ADHD (hiperaktivnost) pri učencih:

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

IZVLEČEK

Motnja pozornosti ADHD je v današnjem času vedno bolj razširjena, učitelji pa

pogosto ne vedo, kako naj ukrepajo pri težavah, ki nastanejo pri otroku.

Na motnjo pozornosti ADHD pomislimo, kadar ima otrok težave v šoli, ker ne more

sedeti pri miru in dokončati vseh nalog, ki mu jih da učitelj. Simptomi se v skrajnosti

lahko pokažejo šele v šoli, prisotni pa so v blažji obliki tudi na drugih področjih življenja,

zato je motnjo ADHD težko prepoznati in jo diagnosticirati. Pri mlajših otrocih se

hiperaktivnost kaže predvsem s tem, da so gibalno zelo aktivni, pri starejših otrocih pa

se kaže s tihim nemirom. Otroci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, kažejo tri značilna

vedenja: hiperaktivnost, impulzivnost in nepozornost. Otrok svojega stanja ne more

nadzorovati brez pomoči staršev, učiteljev, zdravil ali strokovnih delavcev. Hiperaktiven

otrok je v konstantnem gibanju in se ne more ustaviti za dlje časa. Impulziven otrok na

vse odreagira brez premisleka, ne da bi pri tem upošteval posledice svojih dejanj.

Nemiren otrok se ne more osredotočiti na eno stvar, hkrati pa lahko njegovo pozornost

pritegne mnogo drugih zunanjih in tudi notranjih dejavnikov. Ker veliko otrok obiskuje

redne šolske programe, morajo učitelji za njih pripraviti bolj individualiziran program.

Veliko učiteljev sodeluje tudi s specialnimi pedagogi in drugimi strokovnimi delavci.

Pomembno je, da sodelujejo tudi starši, ki se s takim otrokom ukvarjajo tudi doma. Za

diagnosticiranje motnje pozornosti ADHD je treba izvesti posebno testiranje. Glede na

izid testiranja se starši skupaj s strokovnjaki odločijo, ali bo otrok jemal zdravila ali ne.

Učitelji so v teh časih bolj usposobljeni za poučevanje otrok z motnjo ADHD,

čeprav še vedno ne dovolj, saj je vsak primer otroka individualen in specifičen.

Pomembno je, da učitelji dovolj zgodaj vzpostavijo avtoriteto in ob tem vseeno

poskušajo razumeti otroka, ki ima motnjo pozornosti ADHD, saj pouka ne moti nalašč.

Ključne besede: ADHD, učenci z motnjo pozornosti, učitelji, umiritev učencev,

prilagajanje učenca

ABSTRACT

How Elementary School Teachers Deal with ADHD (Hyperactivity) in Children

The ADHD attention deficit is getting more and more widespread and teachers are

often not sure how to react when the problem arises with a child.

ADHD is what we think of when a child has problems at school, being unable to sit

still in class and to finish all the tasks the teacher wants him to. The symptoms can

manifest themselves in the extreme only at school, but in a milder form they are

present also in other fields of life, and therefore the ADHD disorder is difficult to

recognize and diagnose. With younger children hyperactivity manifests itself mostly by

strong motor activity, while older children show it by silent restlessness. Three types of

behaviour are characteristic of children with ADHD: hyperactivity, impulsiveness and

inattention. The child is unable to control his/her behaviour without some help from

his/her parents, teachers, medication or professionals. A hyperactive child is constantly

in motion and is unable to keep calm for a longer period of time. An impulsive child

reacts to anything without thinking, without considering the consequences of his/her

actions. A restless child is unable to concentrate on one thing, his/her attention can be

simultaneously attracted by a number of other outside and also inside factors. Many of

these children are included in regular curricula, so their teachers have to prepare more

individualized programmes for them. A lot of teachers cooperate with special education

teachers and other professionals. Cooperation with parents who work with the child at

home is important as well. To diagnose ADHD special testing is necessary. On the

basis of its results the parents and professionals decide together whether the child

should go on medication or not.

Nowadays teachers are better qualified for teaching children with ADHD, but still

not well enough, since every child is individual and specific. It is important that teachers

establish their authority at an early enough stage, trying at the same time to understand

the child with ADHD who does not disturb work in class deliberately.

Key words: schoolchildren with attention deficit, ADHD, teachers, calming

schoolchildren, schoolchild's adaptation

KAZALO VSEBINE

1 UVOD.………………………………………………………………………………………… 1

2 TEORETIČNI DEL. …………………………………………………………………………. 2

2.1 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo.………………………………………………… 2

2.1.1 Značilnosti otrok z ADHD……………………………………………………………. 3

2.1.1.1 Impulzivnost………………………………………………………………………… 3

2.1.1.2 Hiperaktivnost.……………………………………………………………………… 4

2.1.1.3 Nepozornost………………………………………………………………………… 4

2.1.1.4 Sekundarni simptomi………………………………………………………………. 5

2.1.1.5 Motnje v socialnem funkcioniranju……………………………………………….. 5

2.1.1.6 Vedenjske težave………………………………………………………………….. 5

2.1.1.7 Čustvene motnje…………………………………………………………………… 6

2.1.2 Različne populacije z ADHD………………………………………………………… 6

2.1.2.1 Otroci………………………………………………………………………………… 6

2.1.2.2 Mladostniki………………………………………………………………………….. 6

2.1.2.3 Odrasli………………………………………………………………………………..7

2.1.2.4 Razlike med spoloma……………………………………………………………… 7

2.1.3 Kriteriji za postavitev diagnoze……………………………………………………… 8

2.2 Zdravljenje motnje ADHD……………………………………………………………… 9

2.3 Zdravilo Ritalin………………………………………………………………………….. 9

2.4 Hiperaktivni otroci in šola…………………………………………………………….. 10

2.4.1 Težave v šoli………………………………………………………………………… 10

2.4.1.1 Razumevanje navodil…………………………………………………………….. 10

2.4.1.2 Branje……………………………………………………………………………….10

2.4.1.3 Pisanje……………………………………………………………………………... 11

2.4.1.4 Vzdrževanje pozornosti in mirno sedenje……………………………………… 11

2.4.1.6 Upoštevanje pravil in razumevanje osebnih meja…………………………….. 11

2.4.1.7 Začenjanje opravil in menjavanje aktivnosti…………………………………… 11

2.4.1.8 Organiziranje……………………………………………………………………… 12

2.5 Učiteljevo poučevanje učenca z ADHD…………………………………………….. 12

2.5.1 Učitelj in pridobivanje pozornosti pri učencih z ADHD………………………….. 13

2.5.2 Vodenje pouka z učenci, ki imajo ADHD…………………………………………. 14

2.5.3 Prilagoditve za učence z ADHD…………………………………………………… 15

2.5.3.1 Učilnica…………………………………………………………………………….. 15

2.5.3.2 Učenec…………………………………………………………………………….. 15

2.5.3.3 Pripomočki in material……………………………………………………………. 15

3 EMPIRIČNI DEL …………………………………………………………………………17

3.1 Problem, namen in cilji……………………………………………………………….. 17

3.1.1 Opredelitev problema………………………………………………………………. 17

3.1.2 Namen……………………………………………………………………………….. 17

3.1.3 Cilji……………………………………………………………………………………. 17

3.2 Raziskovalne hipoteze………………………………………………………………...18

3.3 Metodologija…………………………………………………………………………… 18

3.3.1 Raziskovalna metoda………………………………………………………………. 18

3.3.2 Raziskovalni vzorec………………………………………………………………… 18

3.3.3 Zbiranje podatkov…………………………………………………………………… 19

3.3.4 Obdelava podatkov…………………………………………………………………. 19

3.4 Rezultati in razprava………………………………………………………………….. 19

4 SKLEPNE UGOTOVITVE………………………………………………………………… 24

5 VIRI IN LITERATURA……………………………………………………………………... 26

6 PRILOGE…………………………………………………………………………………… 27

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število udeležencev glede na spol .......................................................18

Preglednica 2: Delovna doba učiteljev .........................................................................19

Preglednica 3: Poučevanje po razredih .......................................................................20

Preglednica 4: Število učencev z ADHD v razredu ......................................................21

Preglednica 5: Pomoč specialnega pedagoga .............................................................22

Preglednica 6: Ali učenci z ADHD povzročajo nemir v razredu? ..................................22

Lomovšek, Tina (2016): Kako se učitelji razrednega pouka spopadajo z motnjo pozornosti ADHD

(hiperaktivnost) pri učencih. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD

Simptomi motnje pozornosti ADHD se pričnejo med tretjim in sedmim letom

starosti, ko otroci začnejo zavračati dejavnosti, kjer je potreben miselni napor, hitro

odnehajo začeto aktivnost ali pa jih vse zmoti, pogosto mahajo z rokami ali nogami in

preveč govorijo. Otroci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, imajo največkrat tri

vedenjske značilnosti, ki se med seboj lahko prepletajo: hiperaktivnost, impulzivnost in

nepozornost. Učenci imajo nato v šoli težave z branjem, pisanjem, računanjem ter

imajo velikokrat težave pri vključevanju v skupino. Učenci, ki imajo ADHD, imajo težave

z organizacijo časa in prostora, velikokrat pozabijo narediti domačo nalogo. Zaradi

pogostih burnih odzivov se zapletejo v konflikte s sošolci in tudi z učiteljem. Vsak

učenec, ki ima ADHD, ima svoje učne težave in se razlikujejo od ostalih učencev z

motnjo pozornosti (Murn, 2011; Rotvejn Pajič, 2011).

Kot bodoči učitelji bomo najverjetneje tudi sami kdaj poučevali učence, ki bodo

imeli motnjo pozornosti ADHD. Pomembno je, da se sami, lahko tudi s pomočjo

specialnih pedagogov in drugih strokovnih delavcev, poučimo o motnji pozornosti

ADHD ter na kakšen način lahko pomagamo učencem pri prilagajanju v razredu in

kako naj si pomagajo pri organizaciji naprej v življenju.

V diplomskem delu z naslovom Kako se učitelji razrednega pouka spopadajo z

motnjo pozornosti ADHD (hiperaktivnost) pri učencih bomo obravnavali, kako se učitelji

ukvarjajo z otroki, ki imajo ADHD, kako jih umirijo, kadar povzročajo nemir, ter ali jih

obravnavajo enako kot ostale učence. V teoretičnem delu bomo predstavili različne

populacije, ki imajo ADHD, kakšne so njihove značilnosti, kakšni so kriteriji za

postavitev diagnoze ter kako zdravimo otroke. Predstavili bomo, kakšne težave imajo

učenci z ADHD v šoli, kako jim učitelji lahko pomagajo in jim prilagodijo pouk. V

empiričnem delu bomo predstavili rezultate, ki smo jih dobili s pomočjo spletne ankete.

Namen raziskave je bil ugotoviti, kako se učitelji spopadajo z učenci, ki imajo ADHD.



2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Motnja pozornosti s hiperaktivnostjo

Motnja pozornosti se je v našem besednjaku pojavila leta 1980 in je označevala

stanje, ki so ga prepoznali že ob koncu 19. stoletja. Kasneje se je naziv preimenoval v

motnjo pomanjkljive pozornosti s hiperaktivnostjo ali brez nje. Kratica ADHD izhaja iz

angleškega naziva za motnjo (Attention Deficit Hyperactivity Disorder) in je

mednarodno prepoznavna v strokovni, raziskovalni, klinični in tudi laični javnosti. V

splošni rabi jo uporabljamo tudi pri nas, čeprav je v Sloveniji prisoten izraz

hiperkinetična motnja. Ko ima nekdo težave v šoli ali pri delu, pomislimo na to motnjo,

ker ne more sedeti pri miru oziroma ne more nadzorovati svojega vedenja. Simptomi

motnje pozornosti (v nadaljevanju ADHD) lahko prizadenejo kogarkoli. Ker se simptomi

predstavljajo kot skrajne oblike tudi v vsakdanjem življenju, se to stanje velikokrat

razume narobe in se napačno diagnosticira (Strong in Flanagan, 2011).

Otroci, ki imajo ADHD, imajo največkrat izrazite težave na enem ali več področjih:

pozornost, impulzivnost, hiperaktivnost. Ob teh težavah imajo lahko težave še na

področju čustvovanja in doživljanja sebe, vedenja, medosebnih odnosov in učenja.

Otroci se zelo težko prilagajajo pričakovanjem in zahtevam glede učenja, vedenja in

medosebnih odnosov. To je tudi dejavnik, da so manj uspešni, neorganizirani,

nepriljubljeni, »vedno krivi« … Te neugodne izkušnje lahko privedejo do občutkov

nesposobnosti in manjvrednosti, kar pa še dodatno okrepi težave s pozornostjo in

nemirnostjo ter zmanjšujejo otrokovo sodelovanje in trud (Rotvejn Pajič, 2011).

Velikokrat je težko prepoznati, kdaj je otrok nemiren, živahen ali hiperaktiven, saj

je meja med njimi zelo tanka. Možnost, da gre pri otroku za ADHD, opazimo, kadar so

pri otroku zelo izrazite težave: težko vztraja in vzdržuje pozornost pri nalogah ali igri,

težko načrtuje, ne zna si organizirati dejavnosti in obveznosti, je zelo površen, ne

prebere navodil do konca in zato dela napake, velikokrat presliši podana navodila, ne

dokonča šolskih nalog ali zadolžitev, nalogam, ki zahtevajo določen mentalni napor, se

izogiba, izgublja in pozablja svoje šolske potrebščine, zelo pogosto ga zmotijo

nepomembni zunanji dražljaji, velikokrat deluje odsotno in je pozabljiv (Rotvejn Pajič,

2011).

Pri učencu, ki ima ADHD, se zelo redko vprašamo, kaj on čuti, kaj si želi, česa ne

mara, v čem uživa, kako se počuti glede samega sebe, kaj čuti glede šole, prijateljev in

staršev. Vsi ga obravnavajo kot nemirnega in neubogljivega, saj se ne poglobijo v

občutke otroka, ki nam lahko povedo marsikaj. Nekateri otroci trpijo zaradi



3

nerazumevanja doma ali v šoli in so zato razburjeni, kar lahko pokažejo, lahko pa

potlačijo vase. Učencu lahko v šoli pomagamo preko likovnega ustvarjanja, preko

glasbe, pisanja zgodb, pesmi, preko plesa. S tem pa tudi razvijamo njihove potencialne

talente (Armstrong, 1999).

Vzroki, ki lahko pripeljejo do motnje ADHD, so trenutno še neopredeljivi. Vključenih

je več faktorjev, za katere pa ni nujno, da so med seboj prepleteni. Najbolj pogosti

faktorji so dednost, neustrezen razvoj ploda med nosečnostjo in zapleti med porodom,

stresni dejavniki, bolezni in poškodbe glave ter ekološki dejavniki, kot so vplivi iz okolja,

onesnaženost, zastrupitev z različnimi kemikalijami (Murn, 2011).

2.1.1 Značilnosti otrok z ADHD

Otroci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, kažejo tri vedenjske značilnosti:

impulzivnost, nepozornost in hiperaktivnost. Otroci lahko kažejo eno samo značilnost,

najbolj pogosto pa imajo dve ali vse tri (Kesič Dimic, 2009).

2.1.1.1 Impulzivnost

»Impulzivnost je hitro, nepremišljeno odzivanje, ne da bi vnaprej predvideli in

upoštevali možne posledice svojih dejanj.« (Strong in Flanagan, 2011, str. 34)

Nekateri so zaletavi v svojih besedah, nekateri pa v svojem ravnanju.

Impulzivnost se večinoma kaže takole:

- odgovorijo, še preden slišijo vprašanje do konca,

- izustijo nekaj neprimernega,

- v pogovoru drugim skačejo v besedo,

- vdirajo v osebni prostor drugih,

- ravnajo brez razmišljanja o posledicah,

- vedenje je tvegano,

- oseba je nepotrpežljiva,

- stvari hočejo takoj (Strong in Flanagan, 2011).



4

2.1.1.2 Hiperaktivnost

Hiperaktivnost je nezmožnost nadzorovanja svojega lastnega gibanja. Otroku, ki

ima sindrom ADHD, je težko mirno sedeti, še posebno v šoli, kjer je potrebno sedeti

dlje časa. Ta simptom ima le približno polovica otrok (Strong in Flanagan, 2011).

Pri otroku se lahko kaže na zelo različne načine:

- niti za trenutek ne more sedeti pri miru,

- zmeraj je v gibanju,

- je napet,

- nenehno menca,

- govori brez prestanka (Strong in Flanagan, 2011).

2.1.1.3 Nepozornost

Pozornost delimo na dve vrsti: na pomanjkljivo in odvrnljivo pozornost.

Pomanjkljiva pozornost je takrat, ko se otrok na nekaj stežka osredotoči. Odvrnljiva

pozornost pa pomeni, da pozornost zlahka pritegnejo zunanji in tudi notranji dražljaji.

Težava je v regulaciji pozornosti, saj se mora otrok odločiti, na kaj se bo osredotočil.

Pri vsakem otroku se kažejo simptomi nepozornosti drugače (Strong in Flanagan,

2011).

Značilnosti nepozornosti pri otroku so:

- ne more se zbrati,

- na nekatere stvari se lahko dobro osredotoči, na druge pa ne,

- zlahka ga zmoti dogajanje okrog njega,

- zmotijo ga njegove lastne misli,

- izgubi nit razmišljanja,

- je pozabljiv,

- zamuja,

- ni zmožen dokončati reči, ki jih počne,

- odlaša,

- ni pozoren na detajle,

- dela napake iz površnosti (Strong in Flanagan, 2011).



5

2.1.1.4 Sekundarni simptomi

Osnovne simptome, ki so opisani zgoraj, pogosto spremljajo še dodatni,

sekundarni simptom, kot so zdolgočasenost, frustriranost in nizek občutek lastne

vrednosti. Simptomi, ki lahko otrokom delajo več preglavic, kot osnovni simptomi so

pričakovanje neuspeha, zaskrbljenost, izguba motivacije, občutki brezupa, moten

spanec (Strong in Flanagan, 2011).

2.1.1.5 Motnje v socialnem funkcioniranju

Težave so v veliki meri vezane tudi na motnje vedenja. Zelo pogoste so

neverbalne oblike, saj je veliko agresivnosti med tem, ko se otroci igrajo. Ti otroci imajo

tudi težave pri sklepanju prijateljstev in pri reševanju konfliktov. Sošolci jih sicer radi

izberejo za prijatelja, ne pa pri šolskem delu (Žunko Vogrinc, 2011).

Nimajo vsi otroci, ki imajo ADHD, problemov s socializacijo, nekateri so celo vodje,

popularni med svojimi prijatelji ali po naravi družabni. Nekateri otroci kažejo nekaj težav

s socializacijo, ampak težav nimajo v nešolskih okoliščinah, na primer v gledališču ali

kinu, pri prostovoljstvu. Nekateri otroci pa so izraziti individualisti in imajo velike težave

pri socializaciji. Nekateri otroci potrebujejo malo časa, nekateri pa veliko, da pridejo v

stik z drugimi (Armstrong, 1999).

2.1.1.6 Vedenjske težave

Pri nekaterih otrocih je slabo vedenje primaren simptom, pri nekaterih pa

sekundaren. Vedenjske težave se z leti lahko stopnjujejo in se tako v najstništvu

odražajo kot delikventno vedenje (na primer kraje, uničevanje, psihično nasilje …). Taki

najstniki imajo ponavadi neurejeno družinsko okolje, asocialne starše ter nižji socialni

status. Ker imajo otroci z ADHD več kognitivnih primanjkljajev, gre za posledice

anomalij v nevrološkem razvoju. Zaradi odzivov drugih ljudi lahko pride do dodatnih

zapletov in posledic, iz teh pa se lahko razvijejo težje duševne motnje, ki jih je potem

težje reševati kot pa razumeti vzroke zanje. Otrok zaradi kazni in prestrogih omejitev

lahko dobi negativno samopodobo, zato postane frustriran, kar sproži v njem

uporništvo in željo po dokazovanju. Ti otroci so zavrnjeni tudi izven družine, med

vrstniki, v šoli. Izbirajo tako družbo, kjer lahko ohranijo vsaj nekaj samospoštovanja

(Žunko Vogrinc, 2011).



6

2.1.1.7 Čustvene motnje

Možganske disfunkcije so povezane z neusklajenim razvojem nevrofizioloških

dejavnosti. To se kaže ob povečani impulzivnosti, dlje trajajočih afektih in v splošni

slabi prilagodljivosti otroka. Pogosto so opazne tudi motnje razpoloženja, vezane so na

anksioznost, učne težave, povečano agresivnost, občutek krivde, samoobtoževanje,

psihosomatske težave, motnje hranjenja in suicidalnost. Pri mladostnikih je potrebno

zdravljenje s tabletami, da se uravnajo njihovi občutki (Žunko Vogrinc, 2011).

2.1.2 Različne populacije z ADHD

Motnja ADHD se pri vsakomur kaže drugače, imajo pa vse populacije nekaj

skupnih značilnosti (Strong in Flanagan, 2011).

2.1.2.1 Otroci

Skoraj vsi mlajši otroci imajo vsaj eno značilnost ADHD, na primer to, da splezajo

na vse, kar jim pride na pot ali pa švigajo od ene reči k drugi. Za postavitev diagnoze

ADHD se mora otrok vesti manj zrelo, kot je primerno za njegovo starost. Hiperaktivni

otroci ne zmorejo sedeti dlje časa pri miru, na primer med branjem knjige. Otroci, ki so

hiperaktivni, znajo biti zares aktivni, zato je to težava, ko so še mlajši. Z odraščanjem

se to malo ublaži, vendar se prekomerna aktivnost obrne navznoter, zato postaja manj

izrazita. Težave s pozornostjo in organiziranjem imajo lahko pri otrocih dolgotrajnejše

posledice, saj jih ovira pri učenju osnovnih spretnosti, ki so potrebne za napredovanje v

izobraževanju in nasploh v življenju. Veliko otrok ima težave pri učenju branja,

črkovanja in računanja. Težave se pojavijo, ko otrok ni več zmožen ohranjati pozornosti

in zbranosti. Nekateri otroci, ki imajo ADHD, s težavo shajajo z drugimi otroki, saj imajo

velike težave z upoštevanjem navodil, disciplino in s spoštovanjem pravil (Strong in

Flanagan, 2011).

2.1.2.2 Mladostniki

Pri mladostnikih osnovne simptome ADHD velikokrat zasenčijo sekundarni

simptomi, kot so slaba samopodoba, frustracija ob neuspehih, zdolgočasenost,

brezvoljnost. Po večletnem trudu, da bi doma ali v šoli naredili stvari »prav«, mnoge

najstnike z ADHD prevzame malodušje. Sekundarni simptomi postanejo prioriteta za



7

reševanje, saj lahko sčasoma povzročijo še več težav. Mladostniki z ADHD lahko mirno

sedijo in ne kažejo enake stopnje aktivnosti kot mlajši otroci, saj se je njihova

hiperaktivnost že ponotranjila in so notranje nemirni, navzven pa se izraža z nenehnimi

drobnimi gibi. Ponotranjenje pomeni, da je najstnik našel način sproščanja kinetične

energije, ki je bolj družbeno sprejemljiv, ne pomeni pa, da se je hiperaktivnost

zmanjšala. V šoli zna biti mladostnikom težje kot mlajšim otrokom, saj je drugačna

organizacija dela. Najstniki doživljajo še dodatno težavo – hormonske spremembe, ki

pogosto zaostrijo simptome ADHD (Strong in Flanagan, 2011).

2.1.2.3 Odrasli

Včasih je veljalo, da imajo ADHD samo otroci in mladostniki, vendar ni tako.

Motnja ADHD pri odraslih obstaja, vendar se kaže drugače kot pri otrocih in

mladostnikih. Večini odraslih sčasoma uspe najti način, kako lahko razmeroma pri miru

sedijo, čeprav si zelo želijo vstati in se gibati. Tudi ostali simptomi ne izzvenijo, le

odrasli se jih naučijo kontrolirati. Ena najpomembnejših in najtežjih stvari za odrasle je

najti pravi poklic in zaposlitev. Velikokrat postanejo lastniki majhnih podjetij (Strong in

Flanagan, 2011).

2.1.2.4 Razlike med spoloma

Večina strokovne literature navaja, da je pojav motnje ADHD pri moških kar 4 do

6-krat pogostejša kot pri ženskah. Vendar pa zaradi tega, ker vidimo ADHD pri

poskočnem, nagajivem dečku, ki ima stalno »napolnjene baterije«, spregledamo

deklice, ki ne skačejo po razredu, in tako ostanejo nediagnosticirane ter zato

prepuščene same sebi, z večjimi težavami, kot jih imajo dečki z ADHD. Med

odraščanjem dobivajo deklice drugačne informacije o primernem vedenju kot dečki. Od

deklic se pričakuje, da bodo mile, strpne, ustrežljive, uspešne v šoli, lepe, skrbne. Ker

je kulturni vidik in kulturno vrednotenje ženske in moške vloge takšno, kot je, se

dečkom tolerira tisto vedenje, ki je za deklice prepovedano. Dečki se na stres odzovejo

tako, da delujejo navzven, deklice pa stres obrnejo k sebi in ga ponotranjijo, kar pa

lahko sproži depresijo, anksioznost, občutke krivde, umike, glavobole in bolečine v

trebuhu. Če so težave deklic neodkrite in neodobravane, motnja ADHD lahko vodi v

psihične težave, lahko tudi v eksperimentiranje s prepovedanimi substancami in

prezgodnje spolne izkušnje. Velikokrat pa se simptomi motnje ADHD prekrivajo s



8

simptomi depresije, saj se v obeh primerih kaže nizka raven energije, neorganiziranost,

samotarstvo ter težave z osredotočanjem (Kesič Dimic, 2009).

2.1.3 Kriteriji za postavitev diagnoze

Ena najbolj pogosto uporabljenih meril za določitev diagnoze je klasifikacija

Ameriške psihiatrične zveze. Merila za določitev diagnoze so zapisana v priročniku

DSM-IV, ki ga je leta 1994 izdala Zveza ameriških psihiatrov. Otrok mora imeti vsaj

šest od devetih meril iz skupine meril za motnje pozornosti. V skupini meril za

hiperaktivnost in impulzivnost pa mora otrok doseči vsaj pet od devetih meril

diagnostične sheme (Bahor, 2006).

Diagnostična merila za določitev hiperaktivnosti so:

A) 1 ali 2:

1. Šest ali več simptomov traja vsaj 6 mesecev, otroci niso prilagojeni in

niso na pravi stopnji razvoja.

Motnje pozornosti:

- pogosto ni pozoren na podrobnosti, v šoli ne sledi,

- težave ima s trajno pozornostjo,

- daje vtis, da tistega, ki govori, sploh ne posluša,

- ne sledi navodilom in dela ne dokonča,

- ima težave pri organizaciji,

- upira se miselno zahtevnejšim nalogam,

- izgublja stvari,

- zamotijo ga nepomembne stvari,

- pozabi na svoje dnevne zadolžitve.

2. Šest ali več simptomov, ki trajajo vsaj šest mesecev, otroci niso

prilagojeni in niso na pravi stopnji razvoja.

Hiperaktivnost:

- pogosto kriljenje z rokami ali nogami, guganje na stolu,

- zapuščanje svojega prostora,

- pretirano tekanje, skakanje, plezanje,

- težko se vključi v igro, med igro je zelo glasen,

- vedno je v gibanju,



9

- preveč govori.

Impulzivnost:

- odgovarjanje, še preden sliši do konca zastavljeno vprašanje,

- težave s čakanjem v vrsti,

- prekinjanje in motenje drugih.

B) Nekateri simptomi so bili pri otroku vidni že pred sedmim letom.

C) Simptomi so bili prisotni v več okoljih.

D) Prisotna mora biti jasna evidenca klinično pomembne prizadetosti v delovanju

na različnih področjih.

E) Simptomi se ne kažejo v duševnih motnjah in težjih razvojnih motnjah. (Bahor,

2006).

2.2 Zdravljenje motnje ADHD

Ker se pogled na motnjo razlikuje med različnimi strokami, se močno razlikuje tudi

pogled na reševanje težav oziroma omilitev negativnih oblik vedenja (Kesič Dimic,

2010).

Že Bradley (Kesič Dimic, 2010) je leta 1937 poročal o dobrem učinku amfetamina.

V raziskavo je zajel 30 otrok, starih od 5 do 14 let, ki so imeli tako močno izražene

vedenjske motnje, da bi jih lahko sprejeli v bolnišnično zdravljenje. Otroke je zdravil en

teden, vsak dan pa jim je dal dozo benzedrina (dl – amfetamin). Zaznati je bilo vidne

spremembe v vedenju, saj so bili otroci manj agresivni, glasni in dominantni. Največji

učinek pa se je poznal pri pouku.

Dve vodilni zdravili s te skupine – ritalin (metilfenidat) in adderal (mešanica soli

amfetaminov) sta dosegli 20-odstotno rast v Ameriki. Razlike med uporabo v Ameriki in

Evropi se počasi zmanjšujejo (Kesič Dimic, 2010).

2.3 Zdravilo Ritalin

»Ritalin (generično ime učinkovine je metilfenidad) je zdravilo, ki spada med

psihostimulante in učinkovine za obnavljanje celic centralno-živčnega sistema.« (Kesič

Dimic, 2010, str. 66)



10

V Sloveniji je to eno od treh zdravil, ki so registrirana za zdravljenje nemirnosti s

kratkotrajno pozornostjo in za narkoleptike (bolezen z napadi spanja). Zdravilo zviša

oziroma podaljša obdobje pozornosti in zmanjšuje utrujenost (Kesič Dimic, 2010).

Največji problem pri Ritalinu je, da deluje preveč močno, ker zatre otrokovo

hiperaktivnost in impulzivnost, zato imajo starši, učitelji in strokovnjaki lahko zavajajoč

občutek, da je bila težava rešena, vendar pa so se učinki hiperaktivnosti in

impulzivnosti le malo omilili (Armstrong, 1999).

Ritalin se ne sme predpisati otroku, ki je mlajši od šestih let. Vsaka terapija mora

biti strogo nadzorovana in kontrolirana. Stranski učinki Ritalina so nespečnost, znižan

apetit, glavoboli, bolečine v trebuhu, izguba telesne teže, spremembe v srčnem utripu

in tlaku, nevrotičnost in razdražljivost (Kesič Dimic, 2010).

2.4 Hiperaktivni otroci in šola

Osnovnošolski otroci se srečujejo z mnogimi težavami, ki jim otežujejo učenje.

Veliko težav imajo z razumevanjem navodil, branjem, pisanjem, vzdrževanjem

pozornosti, mirnim sedenjem, upoštevanjem pravil, razumevanjem osebnih meja,

začenjanjem opravil, menjavanjem aktivnosti ter organiziranjem (Strong in Flanagan,

2011).

2.4.1 Težave v šoli

2.4.1.1 Razumevanje navodil

Napačno razumevanje navodil je zelo pogosto, nekateri se bolj mučijo s pisnimi

navodili, nekateri pa z ustnimi. Da bi otrokom zmanjšali napačno razumevanje, jim je

treba dati navodila v obeh oblikah – v pisni in ustni. Navodilo je treba razstaviti na

manjše dele, zato da si otrok lažje zapomni. Če je otrok mlajši, si pomagamo s

piktogrami (Strong in Flanagan, 2011).

2.4.1.2 Branje

Težave z branjem in ADHD so tesno povezani, saj ima marsikateri otrok tudi

specifične učne težave, kot je na primer disleksija. Preden zaključimo, da je to težava

motnje ADHD, je treba otroka peljati k strokovnjaku, ki bo ocenil, kakšen je vzrok. V



11

prvih dveh letih šolanja je zelo težko določiti, ali so težave specifične, kot je na primer

disleksija, saj se otroci šele učijo branja (Strong in Flanagan, 2011).

2.4.1.3 Pisanje

Ne glede na to, kako zelo se otroci trudijo, imajo težave s pisanjem, saj nimajo

usklajenih finomotoričnih gibov. Ker jim fina motorika dela težave zlasti pri pisanih

črkah, jim to predstavlja silen napor in zato raje pišejo z velikimi tiskanimi črkami

(Strong in Flanagan, 2011).

2.4.1.4 Vzdrževanje pozornosti in mirno sedenje

Za otroke, ki imajo ADHD, je to ena izmed težjih nalog. Najlažje pritegnemo otroka

tako, da ustvarimo spodbudno okolje. Če učenje naredimo dovolj spodbudno, se lahko

večina otrok z ADHD zelo dobro zbere, vendar je to v razredu z 28 učenci zelo težko

narediti (Strong in Flanagan, 2011).

Mirno sedenje v razredu je za otroka z ADHD skoraj nemogoče. Takemu otroku je

treba omogočiti gibanje oziroma vsaj kratko razgibavanje. Pri tem je treba paziti, da

otrok ne dela prevelikega nemira v razredu, saj s tem moti druge učence (Strong in

Flanagan, 2011).

2.4.1.6 Upoštevanje pravil in razumevanje osebnih meja

Veliko otrok si le s težavo zapomni pravila, zato je dobro, da imamo v razredu

obešen plakat s pravili (Strong in Flanagan, 2011).

Mlajši učenci z ADHD velikokrat kršijo osebni prostor drugih otrok, jim jemljejo

stvari in jih nadlegujejo. Takim otrokom je treba razložiti in jih nenehno opominjati,

kakšen vpliv imajo na druge otroke okrog sebe (Strong in Flanagan, 2011).

2.4.1.7 Začenjanje opravil in menjavanje aktivnosti

Otroka je treba motivirati za aktivnost in mu pokazati, kako naj se prebije skozi

ovire, ki mu preprečujejo začetek (Strong in Flanagan, 2011).



12

Ko otrok začne neko opravilo, ga težko prepričamo, naj začne z drugo aktivnostjo.

Treba ga je pripraviti na to, da sledi druga aktivnost, in ga na to tudi opozarjati, nato pa

ga ob pravem času preusmeriti v novo aktivnost (Strong in Flanagan, 2011).

2.4.1.8 Organiziranje

Najbolj zgodaj se pri otrocih z ADHD pokaže problem organiziranja. Pri tem tudi

najdlje vztrajajo. Otroka je treba naučiti postopoma in zelo vztrajno vaditi z njim, kako

naj organizira svoje dejavnosti in stvari ter kako naj organiziranost ohranja (Strong in

Flanagan, 2011).

2.5 Učiteljevo poučevanje učenca z ADHD

Poučevati učenca, ki ima ADHD, je za učitelje prava muka, za nekatere učitelje pa

je to izziv. Zelo je odvisno od tega, kakšen slog poučevanja ima učitelj in kakšen je kot

osebnost. Učitelj, ki je sam bolj aktiven in glasno ter veliko govori, verjetno ne bo opazil

učenca z ADHD ali pa bo izvajal take dejavnosti, ki bodo učenca ustrezno zaposlile.

Veliko težje je tistim učiteljem, ki izvajajo večinoma frontalni pouk, od učencev pa

pričakujejo tišino in strogo disciplino, ne vključujejo pa jih v diskusije. Odnos učitelja do

učenca, ki ima ADHD, je odvisen od predhodnih izkušenj in tega, čemu pripisuje krivdo

oziroma vzrok za moteče vedenje. Učitelj, ki se zaradi učenca, ki ima ADHD, počuti

nesposobnega ali ima občutek, da mu učenec nalašč nagaja, se bo zelo težko prebil

čez vsako uro, ki jo mora izpeljati. Zato se morajo učitelji o motnji ADHD zelo dobro

poučiti in pridobiti teoretično znanje, ki ga bodo lahko kasneje uporabili v praksi.

Učiteljem lahko pomagajo tudi specialni pedagogi, ki so bolj usposobljeni za ravnanje z

otroki, ki imajo ADHD (Kesič Dimic, 2009).

Učitelji in starši naj se poskusijo upreti uporabi oznake »Otrok z ADHD«, ampak

naj raje uporabijo besede kot so »otrok, ki je diagnosticiran z ADHD«, »otrok, ki je bil

označen, da ima ADHD«. Kasneje, ko je otrok že diagnosticiran z ADHD, lahko

povemo, da »on ima to« in ne »on je tak« (Armstrong, 1999).

Učitelj naj učencu pomaga razumeti njegove večkratne inteligence, saj nima

izražene samo ene inteligentnosti, ampak je najverjetneje zelo inteligenten na več

področjih, pomaga naj mu razumeti učne stile in kakšen je njegov temperament. Otrok

si zasluži, da se mu take stvari razložijo, da dobi dovolj informacij, s katerimi si lahko

pomaga na poti k izboljšanju svojega stanja (Armstrong, 1999).



13

Učitelji in starši naj ne vidijo samo negativnih stvari pri otroku, ampak naj opazijo

tudi pozitivne in jih postavijo v ospredje, tako se bo otrok počutil sposobnega in

zaželenega ter bo tudi njegova samopodoba postala boljša (Armstrong, 1999).

Pogosto tudi učitelju, ki zelo dobro razume težave otrok z ADHD, zmanjka

potrpljenja, vendar pravega recepta, ki bi deloval pri vseh učencih z ADHD, ni, saj je

vsak individuum. Učitelj se mora dosledno držati vseh dogovorjenih pravil, saj se otrok

težko spoprime s spremembo in mu učitelj tako pomaga pri spoznavanju struktur

vsakodnevnih dogodkov. Ker so učenci, ki imajo ADHD, slabši v organizacijskih

veščinah, jim učitelj lahko pomaga pri oblikovanju nalog na manjše podenote. Učitelj

mora biti pozoren nato, da otroka z ADHD ne vključuje preveč v dejavnosti, kjer se

mora uskladiti veliko učencev na majhnem prostoru, saj ga to dodatno zmede. Ker je

pri večini otrok z ADHD v ospredju najbolj vizualni učni slog, jim učitelji lahko pomagajo

z barvami, podčrtovanjem, okvirčki, slikami in filmi. Učitelj naj bi take otroke ocenjeval v

njihovih »dobrih« dnevih. Učitelj se ob spodrsljajih in konfliktih pri otroku, ki ima ADHD,

ne sme počutiti nesposobnega, saj se tako počutijo tudi otrokovi starši in otrok sam.

Vedenja otrok učitelj ne sme jemati osebno, saj ni namenjeno neposredno njemu.

Učitelj lahko poskuša otroka sprejeti takšnega, kot je, ga razumeti in se mu prilagoditi.

Učitelj naj ne poskuša spreminjati otroka, ker mu zagotovo ne bo uspelo. Učitelj ne

sme biti toleranten do nikakršnega nasilja in preklinjanja (Kesič Dimic, 2009).

2.5.1 Učitelj in pridobivanje pozornosti pri učencih z ADHD

Ko učitelj prilagodi pouk za učenca z ADHD, postane zanimivejši za vse učence v

razredu. Učitelj lahko pridobiva pozornost na različne načine. Sprašuje zanimiva

vprašanja, kaže slike, pripoveduje kratke zgodbe in anekdote, ki so povezane z učno

snovjo. V razred lahko prinese škatlo s predmeti, ki so povezani z učno uro, nato pa

učence povpraša po vsebini škatle. Učitelj lahko slušno opozarja učence, na primer z

zvončkom, budilko, pesmijo. Učitelj na tabli obkroži pomembne informacije z različnimi

barvami. Vedno poskuša vzdrževati očesni kontakt z učenci, še posebno takrat, ko

podaja navodila. V vodenje pouka lahko učitelj vključi multisenzorne pristope. Vedno,

kadar le lahko, naj vključi različne demonstracije, prezentacije in eksperimentalno delo.

Med razlago naj se učitelj premika po razredu. Uporablja višje tehnike postavljanja

vprašanj tako, da zahteva argumentacijo in spodbuja kritično mišljenje. Delo lahko

poteka v parih ali manjših skupinicah, saj so tako vključeni vsi učenci. Učitelj mora ves

čas preverjati jasnost svojih navodil, ki naj bodo jasna in konkretna. Obseg zadolžitev

mora biti primeren stopnji razvoja otrok. Z učenci se je treba dogovoriti za jasen znak, s



14

katerim pokličejo učitelja. Na vidnem mestu morajo biti tudi pravila, dogovori in

pogodbe z učenci (Kesič Dimic, 2009).

2.5.2 Vodenje pouka z učenci, ki imajo ADHD

Vodenje pouka v razredu, kjer je učenec z ADHD, je lahko zelo naporno. Za

učitelje je Kesič Dimičeva (2010) namenila nekaj strategij, ki jih lahko uporabijo pri

vodenju pouka:

- preden postavijo vprašanje, naj naredijo kratek premor, saj s tem ustvarijo

pričakovanje,

- učence naj kličejo naključno, zato da vsi usmerjajo svojo pozornost na

vprašanja,

- uporabljajo naj učenčevo ime v vprašanju, ki ga postavijo,

- ko opazijo, da učenec začne izgubljati pozornost, naj ga prikličejo nazaj z

vprašanjem, ki ni zelo povezano s snovjo,

- stojijo naj blizu nemirnega učenca in se ga občasno dotaknejo po rami,

- med sprehajanjem po razredu naj s prstom neopazno pokažejo učencu, na

kateri strani v knjigi so,

- izmenjujejo naj miselne in gibalne dejavnosti,

- motivacijo naj dvignejo z uporabo fotografij, filmov, risank,

- v pouk naj poskušaj vključiti otrokove interese,

- podajajo naj enostavna, konkretna in kratka navodila,

- učence naj učijo strategij samonadzora,

- skupaj z učenci naj jasno oblikujejo razredna pravila in jih obesijo na vidno

mesto ter določijo nagrade in kazni za upoštevanje oziroma neupoštevanje le-

teh,

- veliko naj se pogovarjajo o odnosih med učiteljem in učenci,

- pri razredni uri se lahko igrajo besedno verigo z znano zgodbo,

- pri novi snovi naj se najprej pogovorijo o tem, kaj že vedo, nato pa naj učitelj

sprašuje preprosta vprašanja, preden učence zasuje z novimi informacijami,

- učitelj naj omeji čas izvajanja nalog in aktivnosti,

- pravilne odgovore naj učitelj sprejme samo, če je učenec dvignil roko in dobil

besedo,

- učencu je treba dajati občutek, da je sam odgovoren za svoja dejanja, zato naj

si sam izbere kazen za prekršek (večinoma si dajejo strožje kazni, kot bi jih dali

učitelji). (Kesič Dimic, 2010).



15

2.5.3 Prilagoditve za učence z ADHD

Učencu, ki ima motnjo ADHD, lahko nekoliko prilagodimo prostor, naloge in

prilagajanje na organiziranje. Starše je treba dnevno obveščati o vedenju in uspehih.

Uvedemo lahko beležko za domače naloge in sproti preverjamo, ali ima zapisano vse

pomembno. (Kesič Dimic, 2010; Strong in Flanagan, 2011).

2.5.3.1 Učilnica

Prilagodimo mu lahko prostor tako, da povečamo razdaljo med klopmi, učenec naj

sedi spredaj in na sredini, stran od vrat in oken (Kesič Dimic, 2010; Strong in Flanagan,

2011).

2.5.3.2 Učenec

Omogočimo mu lahko več časa za dokončanje naloge, vendar mu moramo čas

omejiti in mu to vnaprej povedati. Naloge lahko razdelimo na več delov. Neprimerno

vedenje lahko prezremo, če nikogar ne moti. Kazni in nagrade naj bodo takojšnje.

Učencu lahko dovolimo, da gre na krajši sprehod po hodniku ali da med delom stoji.

Med nalogami mu lahko dovolimo krajše odmore. Učencu lahko zmanjšamo količino

domače naloge. Če je mogoče, prilagodimo urnik, saj so nekateri učenci bolj uspešni

zjutraj, nekateri pa šele po malici. V tem času izvedemo tudi preverjanje in ocenjevanje

znanja. Pri preverjanju znanja mu podajamo posamezne lističe z vprašanji, da

odgovarja samo na to vprašanje (Kesič Dimic, 2010; Strong in Flanagan, 2011).

2.5.3.3 Pripomočki in material

Primerni pripomočki in materiali lahko pripomorejo k učenčevi zbranosti in

motivaciji. Uporabimo lahko vrečke z zrnjem, masažne kroglice, mehke žogice, s

katerimi učenec zadovolji svoje potrebe po dodatni stimulaciji ali sproščanju napetosti.

Te predmete lahko učenec stiska, gnete, valja in boža (Ernecl, 2015).

Na podlagi ugotovitev lahko povzamemo, da otroci z motnjo ADHD ne vedo, kaj

točno se od njih pričakuje, zato je pomembno, da jim učitelj pove konkretna in kratka

navodila, da jim poskuša olajšati organizacijo dela, da se otroku prilagodi učno okolje.

Učitelj mora postaviti jasna pravila in biti avtoriteta. Otroku, ki ima motnjo pozornosti,

naj bi odvečno energijo usmerili v gibanje. Ker učitelji niso poučeni o motnji ADHD, ne



16

vedo, kakšne strategije bi uporabili za poučevanje, zato sodelujejo tudi s specialnimi

pedagogi.



17

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

3.1.1 Opredelitev problema

Sindrom ADHD (ang. attention-deficit/hyperactivity disorder) pomeni, da ima otrok

težave s pozornostjo in da je pretirano motorično dejaven. Takšni otroci se v šoli

srečujejo s številnimi težavami. Šola je za otroka z ADHD sindromom in njegove starše

izvor stresa in predstavlja pogosto izrazito socialno obremenitev. Z začetkom šolanja

gre nemiren otrok naproti veliko neuspehom, življenjskim stiskam in sporom. V šoli

otrok težko obvladuje svoje impulzivno vedenje, se težko prilagaja predpisanim

delovnim urnikom, ne zmore mirno sedeti, pozorno poslušati in opazovati, ne zmore

slediti navodilom, stežka dokonča domačo nalogo in pogosto pozablja šolske

potrebščine. Ker ima otrok motnjo ADHD, učitelji mislijo, da je nevzgojen. (Bailey,

2014).

Ker je v šolah vedno več takšnih otrok, učitelji največkrat ne znajo pristopiti k

takšnim otrokom, saj mislijo, da so nevzgojeni in da namenoma povzročajo nemir v

razredu.

3.1.2 Namen

Z empiričnim delom želimo ugotoviti, na kakšen način se učitelji spopadajo z

učenci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, koliko učencev z motnjo ADHD je v razredu,

ali učitelji sodelujejo s specialno pedagoginjo, kako prilagodijo pouk učencem z ADHD

ter ali obravnavajo otroke z ADHD drugače kot ostale otroke v razredu.

3.1.3 Cilji

Na podlagi problema v diplomskem delu smo si zastavili naslednje cilje:

1. Ugotoviti, kako se učiteljice spopadajo z otrokom, ki ima motnjo pozornosti

ADHD.

2. Ugotoviti, kako učiteljice prilagodijo pouk takemu otroku.

3. Ugotoviti, ali učiteljice sodelujejo s svetovalno delavko, pri usmerjanju otroka z

motnjo ADHD.



18

3.2 Raziskovalne hipoteze

Raziskovalni hipotezi v diplomskem delu sta naslednji:

H1: Učiteljice ne prepoznajo motnje pozornosti, saj mislijo, da je otrok

nevzgojen in zato namerno nagaja.

H2: Na izbrani šoli imajo svetovalno delavko, ki pomaga učiteljici pri delu z

učenci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD.

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalna metoda

Pri raziskovanju je bila uporabljena opisna in neeksperimentalna metoda. Podatke

bomo zbrali s pomočjo spletnega anketnega vprašalnika, ki ima 9 vprašanj. Najprej so

vprašanja demografskega sklopa (spol, delovna doba in razred, v katerem poučujejo),

nato pa sledijo vprašanja odprtega in zaprtega tipa.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Vzorec predstavlja 30 naključno izbranih učiteljev, ki so rešili spletni anketni

vprašalnik. V spodnji tabeli je razvidno, koliko odstotkov je žensk in moških.

Preglednica 1: Število udeležencev glede na spol

Spol f f %

moški 2 6,7

ženske 28 93,3

skupaj 30 100,0

Iz preglednice je razvidno, da prevladuje ženski spol, kar predstavlja kar 93,3 %.

Moški del zajema le 6,7 %.



19

3.3.3 Zbiranje podatkov

Zbiranje podatkov je potekalo v mesecu juniju in juliju 2016, anketni vprašalnik pa

je bil poslan učiteljem razrednega pouka. Anketni vprašalnik (Priloga 1) je bil anonimne

narave. Anketni vprašalnik vsebuje 3 demografska vprašanja, 4 vprašanja odprtega

tipa in 2 vprašanji zaprtega tipa. Z vprašalnikom smo želeli izvedeti, kako se učitelji

spopadajo z učenci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, kako jih umirijo, ter ali jih

obravnavajo drugače kot ostale učence.

3.3.4 Obdelava podatkov

Uporabili smo kvantitativno in kvalitativno metodo za obdelavo podatkov. Za

kvantitativno metodo obdelave podatkov smo uporabili program SPSS. Vsako

vprašanje smo obdelali posebej. Dobljene podatke bomo prikazali s pomočjo

preglednic in grafov, izraženih v odstotkih in številkah. Za kvalitativno metodo

obravnave podatkov bomo uporabili program Word.

3.4 Rezultati in razprava

Preglednice, ki sledijo, so rezultati anketnega vprašalnika.

Preglednica 2: Delovna doba učiteljev

Koliko let delovne dobe imate? f f %

1 1 3,3

2 1 3,3

5 2 6,7

6 1 3,3

7 3 10,0

8 2 6,7

10 3 10,0

12 1 3,3

13 2 6,7

15 1 3,3



20

17 2 6,7

20 3 10,0

22 1 3,3

23 1 3,3

24 1 3,3

25 2 6,7

31 1 3,3

33 1 3,3

38 1 3,3

skupaj 30 100,0

Kot je razvidno iz preglednice, je najdaljša delovna doba anketirancev 38 let,

najkrajša pa 1 leto. Povprečna delovna doba anketirancev je 15,1 leta. Iz preglednice

je razvidno, da je največ anketirancev napisalo, da ima delovno dobo 7 let, 10 let in 20

let, to je skupaj 9 ljudi in je skupaj 30 %. Nato sledijo anketiranci, ki imajo po 5 let, 8 let,

13 let, 17 let in 25 let delovne dobe, kar je skupaj 67 %, to je 10 ljudi. Ostali anketiranci

imajo 1 leto, 2 leti, 6 let, 12 let, 15 let, 22 let, 23 let, 24 let, 31 let, 33 let in 38 let

delovne dobe, kar je skupaj 11 oseb, to je 33 %.

Preglednica 3: Poučevanje po razredih

V katerem razredu poučujete? f f %

1. razred 8 26,7

2. razred 7 23,3

3. razred 5 16,7

4. razred 6 20,0

5. razred 4 13,3

Skupaj 30 100,0

Iz preglednice je razvidno, da je največ anketiranih učiteljev zaposlenih v prvem

razredu, to je 26,7 %, najmanj pa v petem razredu, 13,3 %. V drugem razredu je



21

zaposlenih sedem anketiranih, to je 23,3 %, v tretjem razredu je zaposlenih 5

anketiranih, to je 16,7 %, ter v četrtem razredu je zaposlenih 6 anketiranih, to je 20 %.

Preglednica 4: Število učencev z ADHD v razredu

Koliko otrok je v razredu, ki imajo motnjo pozornosti ADHD? f f %

1 23 76,7

2 2 6,7

3 1 3,3

1 – 2 (nimajo še vsi postavljene diagnoze) 1 3,3

5 2 6,7

10 1 3,3

Skupaj 30 100,0

Iz preglednice je razvidno, da ima največ anketiranih učiteljev v razredu enega

učenca, ki ima motnjo ADHD, teh učiteljev je 23, kar predstavlja 76,7 %. Sledijo učitelji,

ki imajo dva učenca z motnjo ADHD, ter učitelji, ki imajo pet takih učencev v razredu.

Skupaj so to štirje učitelji, kar predstavlja 13,4 % anketiranih. Iz preglednice je

razvidno, da ima ena učiteljica v razredu tri učence z motnjo ADHD, kar predstavlja 3,3

%, ena učiteljica ima 10 takih otrok, kar predstavlja 3,3 % anketiranih, ter ena učiteljica,

je napisala, da ima enega do dva otroka z ADHD, saj nimajo vsi postavljene diagnoze

ADHD.

Na vprašanje »Kako prilagodite delo za učence z motnjo pozornosti ADHD?« so

učitelji odgovarjali, da dajo učencem več krajših nalog, uporabljajo minuto za zdravje,

prilagajajo navodila, preverjanje in ocenjevanje naredijo individualno, po potrebi, dajejo

jim več spodbud in pohval. Učitelji uporabljajo tudi več individualnega dela. Ure

prilagodijo tako, da so razgibane in dejavne in da so razdeljene na več enot. Nekateri

učitelji za pisno preverjanje uporabljajo poseben kabinet. Učitelji pravijo, da poskrbijo

za to, da učenec z ADHD sedi spredaj in da je nenehno zaposlen. Ure včasih ne trajajo

45 minut, ampak se prilagodijo glede na učenca z ADHD, glede na njegovo

koncentracijo. Nekateri učenci imajo tudi poseben zvezek, da vanj rišejo ali čečkajo, ko

jim je dolgčas in tako ne motijo ostalih učencev. Učitelji pogosto menjajo metode dela,

da bi bil pouk čim bolj zanimiv in čim bolj aktiven. Uporabljajo tudi krajše odmore.

Nekateri učitelji skrajšajo obseg nalog in dodajo zanimivejše naloge. Ena od



22

anketiranih učiteljic je napisala, da se z učencem, ki ima ADHD, ogromno pogovarja,

mu pomaga pri socializaciji. Imajo tudi aktivno blazino za sproščanje. Med poukom

lahko na kratko zapusti razred in se sprehodi. Nekaj učiteljev dela po posebnem

individualiziranem programu. V anketnem vprašalniku je bil odgovor učiteljice, ki je

imela primer učenca, ki je bil tako intenziven, da je imel ves čas ob sebi spremljevalko,

ki je občasno odhajala z njim na krajše sprehode, saj preprosto ni več zdržal pri pouku.

Iz danih odgovorov lahko razberemo, da je večina dela individualiziranega in da učenci,

ki imajo ADHD, sedijo spredaj in imajo več krajših nalog in so stalno zaposleni.

Preglednica 5: Pomoč specialnega pedagoga

Ali Vam pomaga tudi specialni pedagog? f f %

da 24 80,0

ne 6 20,0

Skupaj 30 100,0

Iz preglednice lahko razberemo, da večina anketiranih učiteljev sodeluje s

specialnim pedagogom, saj jih je kar 24 odgovorilo z »da«, kar predstavlja 80 %.

Odgovor »ne« je izbralo 6 anketiranih učiteljev, kar predstavlja 20 %.

Preglednica 6: Ali učenci z ADHD povzročajo nemir v razredu?

Ali učenci z ADHD povzročajo nemir v razredu? f f %

da 24 80,0

ne 6 20,0

Skupaj 30 100,0

Na vprašanje, ali učenci z ADHD povzročajo nemir v razredu, je 24 anketiranih

učiteljev odgovorilo z »da«, kar predstavlja 80 %, kot je razvidno iz preglednice. Šest

anketiranih učiteljev je odgovorilo z »ne«, kar predstavlja 20 %.

Na zastavljeno vprašanje »Kako jih umirite, kadar povzročajo nemir?« so učitelji

odgovarjali, da jih umirijo z dotikom, tako da imajo mizo blizu učiteljice, spreminjanje

aktivnosti, umik iz razreda, če je mogoče, dodatna zaposlitev, v nižjih razredih vzamejo



23

otroka v naročje. Učenca z ADHD pošljejo na sprehod do kuhinje vprašat, kaj bo za

malico, veliko jih opozarjajo, učitelji izvedejo minuto za zdravje. Nekateri učitelji dajo

učencu vedeti, da je pomemben in je nepogrešljiv, dajo jim posebno zadolžitev, ki je

samo njihova, da čuti odgovornost in je na to ponosen. Učitelji skrbijo za gibanje

učencev z ADHD, dovolijo jim, da se umaknejo v svoj svet – grejo na blazino, rišejo ali

se tiho igrajo, da ne motijo ostalih učencev. Različna zaposlitev, kot je na primer

brisanje table in razdeljevanje zvezkov učenca umiri, saj mu ni treba biti pri miru. Pri

nekaterih učencih z ADHD zadostuje že pogovor. Pri enem učencu z ADHD so se

stvari umirile, ko je začel jemati zdravila. Učitelji skušajo učencem z ADHD dati aktivno

vlogo v razredu in menjavajo aktivnosti, da do nemira sploh ne pride. Predlogi, ki so jih

podali, se delno skladajo z literaturo in priporočili.

Na zadnje postavljeno vprašanje »Ali jih obravnavate enako kot ostale učence?«

so učitelji odgovorili različno. Večina odgovorov je bila, da jih obravnavajo enako kot

ostale učence, vendar so nekateri še napisali na kakšen način prilagodijo

obravnavanje. Napisali so, da jih obravnavajo enako, vendar z večjo mero tolerance,

strpnosti in razumevanja. Učno jih obravnavajo enako, vedenjsko pa ne. Nekateri

učitelji so potrpežljivi, vendar tudi dosledni in strogi, nekateri so do učencev z ADHD

nekoliko bolj popustljivi, nekateri učitelji dajo učencu več pozornosti, zato da ne moti

ostalih. Nekateri učitelji pa so napisali, da z učenci, ki imajo ADHD, ne ravnajo enako

kot z ostalimi učenci v razredu. Ko odgovore na to vprašanje strnemo, ugotovimo, da

vsi učitelji vsaj malo prilagodijo pouk za učence z ADHD, kar pomeni, da jih ne

obravnavajo kot ostale učence, čeprav se trudijo, da bi vse obravnavali enako.



24

4 SKLEPNE UGOTOVITVE

V diplomskem delu smo se osredotočili na to, kako se učitelji spopadajo z učenci,

ki imajo ADHD, kako jih umirijo, ali jih obravnavajo enako kot ostale učence ter kako

prilagodijo delo učencem, ki imajo motnjo pozornosti ADHD. Veliko učencev se

vključuje v redno osnovnošolsko izobraževanje, vendar brez pomoči učiteljev,

specialnih pedagogov in drugih strokovnih delavcev ter staršev ne bi napredovali v višji

razred.

Cilje, ki smo si jih zadali v diplomskem delu, smo uresničili z anketnim

vprašalnikom in s pomočjo izbrane literature.

Prišli smo do ugotovitev, da učitelji dostikrat mislijo, da so učenci, ki imajo motnjo

pozornosti, namenoma nagajivi in nemirni, saj niso dovolj poučeni o problematiki in

simptomih motnje pozornosti ADHD. Vsi učitelji ne sodelujejo s specialnimi pedagogi

ali drugimi strokovnimi delavci, da bi jim lahko to pomagali razumeti. Literature na temo

ADHD je v slovenskih knjižnicah zelo malo. S to ugotovitvijo lahko potrdimo hipotezo 1,

ki se glasi: »Učiteljice ne prepoznajo motnje pozornosti, saj mislijo, da je otrok

nevzgojen in zato namerno nagaja«.

Ker je večina anketiranih učiteljev in učiteljic (80 %) povedala, da jim pomaga

specialni pedagog, lahko potrdimo tudi hipotezo 2, ki se glasi: »Na izbrani šoli imajo

svetovalno delavko, ki pomaga učiteljici pri delu z učenci, ki imajo motnjo pozornosti

ADHD«. Specialni pedagog pomaga sestaviti učiteljem individualne programe za

vsakega učenca, ki ima motnjo pozornosti ADHD, posebej. Dosegli smo tudi cilj:

»Ugotoviti, ali učiteljice sodelujejo s svetovalno delavko pri usmerjanju otroka z motnjo

ADHD«.

Iz rezultatov ankete je razvidno, da večina učiteljev dela z učenci, ki imajo ADHD,

individualno, ter jim tako olajša socializacijo in organizacijo v prostoru in času. Tako

naredijo pouk zanimiv za njih in posledično tudi za ostale učence. S to ugotovitvijo

lahko povemo, da smo dosegli cilj: »Ugotoviti, kako učiteljice prilagodijo pouk takemu

otroku«.

Učitelji se, kot je razvidno tudi iz ankete, ukvarjajo z učenci, ki imajo motnjo

pozornosti ADHD, zelo različno. Učencem dajo v večini individualno delo, s krajšimi

nalogami, veliko učiteljev uporablja minuto za zdravje, ki je koristna tudi za ostale

učence. Ure prilagodijo glede na pozornost in koncentracijo učenca, ki ima ADHD, s

tem pa tudi poskrbijo, da je učenec zaposlen ves čas in se ne dolgočasi. Pogosto tudi

menjujejo metode dela, da je pouk čim bolj pester. Učence, ki imajo motnjo pozornosti



25

ADHD, obravnavajo drugače kot ostale učence, predvsem vedenjsko, učno pa jih

obravnavajo enako kot ostale učence. Z ugotovljenim lahko povemo, da smo dosegli

cilj: »Ugotoviti, kako se učiteljice spopadajo z otrokom, ki ima motnjo pozornosti

ADHD«.

Ker je vedno več otrok, ki imajo motnjo pozornosti ADHD, je pomembno, da so

učitelji usposobljeni za njihovo poučevanje in da se zavedajo, da potrebujejo čim več

informacij, ki jih lahko dobijo. S pridobljenimi informacijami bodo mogoče lažje

prepoznali otroka, ki ima ADHD, in mu lahko nudili pomoč ali mu jo poiskali pri

specialnem pedagogu. Učiteljem svetujemo, naj naredijo učne ure čim bolj razgibane, z

različnimi aktivnostmi in tudi s krajšimi odmori, saj bo učenec s tem dlje časa ohranjal

pozornost. Uporabljajo naj jasna in kratka navodila, saj bo učenec lažje razumel, kaj se

od njega zahteva.

Čeprav imajo nekateri učitelji za pomoč specialnega pedagoga, se pojavlja

vprašanje, ali ne bi bilo lažje za učitelje, da bi vsi sodelovali s specialnim pedagogom

ali drugim strokovnim delavcem? Učitelji razrednega pouka imajo v razredu približno 28

otrok, med njimi se lahko najde kakšen otrok, ki ima motnjo pozornosti ADHD. Poraja

se vprašanje, ali je učitelj pripravljen poučevati tak razred, ter ali bo zmogel učiti vse

učence enakovredno?



26

5 VIRI IN LITERATURA

Armstrong, T. (1999). ADD/ADHD alternatives in the classroom. Alexandria: ASCD.

Bahor, M. (2006). Hiperaktivni otroci v osnovni šoli. Diplomsko delo. Koper: Pedagoška

fakulteta.

Bailey, S. (2014). Exploring ADHD: an ethnography of disorder in early childhood.

London, New York: Routledge.

Ernecl, T. (2015). Usposobljenost učiteljev razrednega pouka za poučevanje otrok z

motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADHD). Diplomsko delo. Koper: Pedagoška

fakulteta.

Kesič Dimic, K. (2009). Adrenalinske deklice, hitri dečki: svet otroka z ADHD. Nova

Gorica: Educa, Melior.

Kesič Dimic, K. (2010). Vsi učenci so lahko uspešni: napotki za delo z učenci s

posebnimi potrebami. Ljubljana: Rokus Klett.

Murn, R. (2011). Otroci in ADHD. Pridobljeno 18. 7. 2016, s http://www.adhd.si/vzroki-

adhd-sindroma/.

Rotvejn Pajič, L. (2011). Hiperaktiven, nemiren ali samo živahen otrok? Ljubljana:

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Strong, J., Flanagan, M. O. (2011). Motnja pozornosti in hiperaktivnost za telebane.

Ljubljana: Pasadena.

Žunko Vogrinc, S. (2011). Otroci s težavami na področju pozornosti s hiperaktivnostjo:

kako z njimi vzpostavimo dober odnos in jim učinkovito pomagamo. Maribor:

Svetovalni center za otoke, mladostnike in starše.



27

6 PRILOGE

Priloga 1: Anketni vprašalnik

SPOPADANJE UČITELJEV Z OTROKI Z MOTNJO POZORNOSTI ADHD

Pozdravljeni! Sem Tina Lomovšek, študentka Pedagoške fakultete Univerze na

Primorskem, smer Razredni pouk. Za diplomsko delo raziskujem, kako se učitelji/ce

spopadajo z otroki, ki imajo motnjo pozornosti ADHD. Prosila bi, da rešite kratek

anketni intervju s šestimi vprašanji, ki mi bo v pomoč pri pridobivanju podatkov in

razumevanju dela z učenci, ki imajo motnjo pozornosti ADHD. Prosim, da na

raziskovalna vprašanja odgovorite čim bolj izčrpno. Za sodelovanje se Vam že vnaprej

zahvaljujem. Anketni intervju je anonimne narave.

XSPOL - Spol:

Moški

Ženski

Q1 - Koliko let delovne dobe imate?

Q2 - V katerem razredu poučujete?

1. razred

2. razred

3. razred

4. razred

5. razred

Q3 - Koliko otrok (število) je v razredu, ki imajo motnjo pozornosti ADHD?



28

Q4 - Kako prilagodite delo za učence z motnjo pozornosti ADHD?

Q5 – Ali Vam pomaga tudi specialni pedagog?

DA

NE

Q6 - Ali učenci z ADHD povzročajo nemir v razredu?

DA

NE

Q7 – Kako jih umirite, kadar povzročajo nemir?

Q8 – Ali jih obravnavate enako kot ostale učence?

Documents

Diploma KAKO SE UČITELJI RAZREDNEGA POUKA …hiperaktivnost kaže predvsem s tem, da so gibalno zelo aktivni, pri starejših otrocih pa se kaže s tihim nemirom. Otroci, ki imajo