Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKA NALOGA
MATEJA OBADIČ
KOPER 2016
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Visokošolski strokovni študijski program
prve stopnje Predšolska vzgoja
Diplomska naloga
ELEMENTARNE IGRE ZA SPODBUJANJE
GIBALNEGA RAZVOJA V ZGODNJEM
OTROŠTVU
Mateja Obadič
Koper 2016
Mentor: dr. Iztok Retar, pred.
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju dr. Iztoku Retarju, predavatelju, za strokovno usmerjanje
in podporo ter pomoč pri načrtovanju in pisanju diplomske naloge.
Posebno zahvalo namenjam svojemu možu Jocotu in hčerkama Tjaši in Petri,
svojim staršem ter bratu za vso podporo in pomoč. Brez vas mi ne bi uspelo!
Zahvaljujem se sošolkama Daši in Karmen za vse zabavne in tudi stresne trenutke
v času študija.
Zahvala je namenjena tudi sodelavki Maji, strokovnim delavkam, ravnateljici in
pomočnici ravnateljice vrtca Medvode, ki so mi omogočile opravljanje študija in
dokončanje diplomske naloge.
Hvala vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri nastanku moje diplomske naloge.
IZJAVA O AVTORSTVU
Podpisana Mateja Obadič, študentka visokošolskega strokovnega študijskega
programa prve stopnje Predšolska vzgoja,
izjavljam,
da je diplomska naloga z naslovom Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja
v zgodnjem otroštvu:
· rezultat lastnega raziskovalnega dela,
· so rezultati korektno navedeni in
· nisem kršila pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis:
_______________________
V Kopru, dne ____________________
IZVLEČEK
V diplomski nalogi smo predstavili elementarne igre, njihove vrste in cilje, vpliv na
otrokov gibalni razvoj ter katere od njih najpogosteje uporabljamo v vrtcih. Elementarne
igre so tiste, pri katerih uporabljamo naravne oblike gibanja in kjer pravila prilagajamo
situacijam in potrebam. Značilnosti iger so preprosta pravila in gibanja s prilagajanjem
igralnega prostora, velikosti igrišča, števila otrok, časa igre, športnih pripomočkov ter
ciljev. Elementarne igre vplivajo na vsa področja otrokovega razvoja, posebej na
socializacijo, medsebojno pomoč, sprejemanje zmage ali poraza, mnenja drugih.
Raziskovali smo elementarne igre, kot jih predstavlja teorija, ter njihovo uporabo v
slovenskih vrtcih. Ugotoviti smo želeli, ali elementarne igre spodbujajo gibalni razvoj
otroka ali vplivajo na njegov celostni razvoj ter razvijajo njegove gibalne sposobnosti in
kompetence. Zanimalo nas je tudi, katere igre vzgojiteljice pri svojem delu najpogosteje
uporabljajo za spodbujanje gibalnega razvoja otrok. Na podlagi analiz smo hipoteze
potrdili, saj smo ugotovili, da z elementarnimi igrami zelo pripomoremo k otrokovemu
gibalnemu razvoju. 96 % anketirancev meni, da elementarne igre najbolj vplivajo na
gibalni razvoj, 80 % jih pripisuje vpliv tovrstnih iger na socialni razvoj, 78 % na telesni,
61 % na čustveni in 46 % na spoznavni razvoj. Vzgojitelji igre uporabljajo predvsem za
dosego ciljev, zaradi priljubljenosti pri otrocih, ker so otrokom všeč, ker so preproste in
ker so varne.
V diplomski nalogi smo uporabili relevantno domačo literaturo in kvantitativno
raziskovalno metodo. Za zbiranje podatkov in ugotavljanje stališč smo uporabili anketni
vprašalnik. Pridobljene podatke smo predstavili v preglednicah in slikah s pomočjo
programa Microsoft Word, obdelali pa smo jih z uporabo programa Excel. Največ
anketirancev je bilo ženskega spola v starosti od 41 do 45 let, s srednješolsko formalno
izobrazbo ter z delovno dobo od šest do deset let. Na anketo se jih je največ odzvalo iz
osrednjeslovenske regije. V raziskavo je bilo vključenih več vzgojiteljev kot pomočnikov
vzgojiteljev.
Ugotovili smo, da elementarne igre zelo vplivajo na otrokov gibalni razvoj,
najmanjši vpliv pa imajo na spoznavni razvoj. V igrah, ki jih vzgojitelji največkrat
uporabljajo pri svojem delu, je moč zaznati tekmovalne elemente. Uporabljajo jih
predvsem zaradi doseganja ciljev v skladu s kurikulom, upoštevajo pa tudi priljubljenost
iger pri otrocih. Vzgojitelji se zavedajo odgovornosti večjega tveganja in nevarnosti, ki
lahko nastopijo v obliki poškodb in morebitnih čustvenih težav zaradi poraza.
Ključne besede: gibalni razvoj otrok, elementarne igre, predšolski otroci,
slovenski vrtci, gibalne sposobnosti.
ABSTRACT
Elementary games for encouraging movement developement in early childhood
In the diploma thesis we have presented elementary games, goals and types of
such games, its influence on child's motor development and which games are most
frequently used in kindergartens. Elementary games are games in which we use
natural forms of movement and where rules are adjusted to situations and needs.
Characteristics of these games are simple rules and movements with adjustable space
in a playroom, the size of the playground, the number of children, time, sports
equipment and goals. Elementary games influence all fields of child's development,
especially socialization, mutual help, accepting victory or defeat, opinions of others.
In the diploma thesis we have researched elementary games as they are
presented in theory and how they are used in Slovene kindergartens. We wanted to
figure out whether elementary games encourage child's motor development, if they
influence child's full development and develop his/her motor skills and competences.
We wanted to know which games are most frequently chosen by kindergarten teachers
for encouraging motor development of children they work with. We confirmed the
hypothesis on the basis of analysis for we found out that elementary games contribute
enormously to child's motor development. When asked about the influence of
elementary games on child's full development 96 % of participants answered that
elementary games influence motor development the most, 80 % on social
development, physical 78 %, emotional 61 % and cognitive 46 %. Teachers mainly use
these games to achieve goals, because of their popularity among children, simplicity
and lastly because they are safe to use.
In this diploma thesis we studied relevant home literature and used a quantitative
research method. For collecting the data and ascertaining viewpoints we used a
questionnaire. The acquired data was presented in charts and images in Microsoft
Word and processed in Excel. The majority of participants were female aged from 41 to
45, with formal secondary education and 6 to 10 years of working experience. The
majority of participants who responded to this survey come from the Central Slovenia
region, there were more teachers than assistant teachers.
We have learned that elementary games influence greatly child's motor
development and have the least effect on cognitive development. In the games that
kindergarten teachers most frequently use at work one can notice competitive
elements. Teachers use them to achieve goals set by the curriculum and because they
are very popular among the children. Teachers are also aware of the responsibility for
greater risk and danger that might appear in the form of injuries and possible emotional
difficulties due to defeat.
Key words: motor development of children, elementary games, preschool
children, Slovene kindergartens, motor skills
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ........................................................................................................................ 1
2 TEORETIČNI DEL ..................................................................................................... 2
2.1 Celostni razvoj ................................................................................................... 2
2.1.1 Telesni razvoj ............................................................................................. 2
2.1.2 Kognitivni razvoj ......................................................................................... 3
2.1.3 Čustveno–socialni razvoj ............................................................................ 4
2.1.4 Gibalni razvoj ............................................................................................. 4
2.1.4.1 Gibalne sposobnosti ......................................................................... 7
2.1.4.2 Naravne oblike gibanja ..................................................................... 9
2.2 Igra ...................................................................................................................11
2.3 Elementarne igre ..............................................................................................12
2.3.1 Cilj elementarnih iger ................................................................................12
2.3.2 Delitev elementarnih iger ...........................................................................13
2.3.3 Elementarne igre v literaturi ......................................................................14
3 EMPIRIČNI DEL .......................................................................................................17
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema ...............................................................17
3.2 Cilji ...................................................................................................................17
3.3 Raziskovalne hipoteze......................................................................................17
3.4 Metode dela .....................................................................................................18
3.4.1 Izbrane raziskovalne metode ....................................................................18
3.4.2 Vzorec merjencev .....................................................................................18
3.4.3 Vzorec spremenljivk ..................................................................................18
3.4.4 Postopek zbiranja podatkov ......................................................................19
3.4.5 Omejitve raziskovanja ...............................................................................19
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...........................................................................20
4.1 Osnovne značilnosti merjenih spremenljivk ......................................................20
4.2 Preverjanje hipotez ...........................................................................................26
5 SKLEPNE UGOTOVITVE .........................................................................................32
6 LITERATURA............................................................................................................34
7 PRILOGE ..................................................................................................................36
KAZALO SLIK
Slika 1: Prikaz anketirancev glede na spol ..................................................................20
Slika 2: Prikaz anketirancev glede na starost ..............................................................21
Slika 3: Prikaz najvišje dosežene izobrazbe anketirancev ...........................................22
Slika 4: Prikaz delovne dobe anketirancev ..................................................................23
Slika 5: Prikaz statističnih regij vrtca, v katerih so anketiranci zaposleni ......................24
Slika 6: Prikaz delovnega mesta anketirancev .............................................................25
Slika 7: Prikaz oddelkov v vrtcu, kjer delajo anketiranci ...............................................26
Slika 8: Prikaz mnenja vzgojiteljev glede vpliva elementarnih iger na gibalni razvoj ....27
Slika 9: Prikaz mnenja anketirancev o vplivu elementarnih iger na otrokov razvoj .......28
Slika 10: Prikaz namena elementarnih iger .................................................................31
KAZALO PREGLEDNIC
Preglednica 1: Faze in stopnje gibalnega razvoja ........................................................ 6
Preglednica 2: Odzivi na anketo ..................................................................................19
Preglednica 3: Prikaz elementarnih iger po navedbi anketirancev ...............................29
KAZALO PRILOG
Priloga 1: Anketni vprašalnik za vzgojitelje .......................................................................... 36
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
1
1 UVOD
Gibanje je v Kurikulumu za vrtce (1999) definirano kot samostojno področje, ki ga
je potrebno razvijati že od otrokovega rojstva dalje tako, da se glede na njegove
zmožnosti, razvoj in potrebe prilagajamo z izbiro primernih dejavnosti in s spodbudami.
Gibalni razvoj otroka je najpomembnejši v prvih letih življenja, saj se takrat postavijo
temelji za nadaljnji razvoj. Otroci se razvijajo od osnovnih, elementarnih, naravnih oblik
gibanja k bolj zahtevnim, kompleksnim športnim dejavnostim, ki jih kot mladostniki in
odrasli izvajamo skozi celo življenje.
V kurikulumu za vrtce je zapisano, da je otrokova potreba po gibanju primerljiva z
njegovo potrebo po spontani igri. To sta otrokovi primarni potrebi. Igra je odvisna od
stopnje otrokovega razvoja. Prehaja od povsem preprostih oblik (kot funkcijska igra) k
vse bolj zapletenim, ki vsebujejo tudi pravila. Mednje spadajo tudi elementarne igre, ki
smo jih preučevali v diplomski nalogi.
V teoretičnem delu diplomske naloge smo se najprej osredotočili na otrokov
celostni razvoj – telesni razvoj, kognitivni, čustveno-socialni in gibalni razvoj, nato pa
smo področja otrokovega razvoja povezali z igro. V ospredje teoretičnega dela smo
postavili elementarne igre, kot jih predstavlja literatura. V empiričnem delu smo želeli
ugotoviti uporabnost elementarnih iger v praksi v slovenskih vrtcih. Želeli smo pridobiti
mnenja vzgojiteljev o vplivu tovrstnih iger na področja otrokovega razvoja in nekaj
primerov elementarnih iger, ki jih največkrat uporabljajo pri svojem delu.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
2
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Celostni razvoj
Predšolska doba predstavlja za otroka najpomembnejše obdobje, saj v tem času
poteka njegov najintenzivnejši razvoj na vseh področjih. Otrok se v tem obdobju razvija
celostno. Temeljna področja, na katerih zaznamo najintenzivnejši in najhitrejši razvoj,
predstavljajo telesni, gibalni, spoznavni, čustveni in socialni razvoj (Zajec, Videmšek,
Štihec, Pišot in Šimunič, 2010).
Na otrokov razvoj omenjenih področjih vplivajo štirje dejavniki – rast, zorenje,
izkušnje in adaptacija. Rast predstavlja dedno pogojeno komponento razvoja, na
katero nimamo vpliva; kaže se v telesnem razvoju otroka. V stopnjo zorenja so
vključene kvalitativne spremembe pri otrokovem razvoju, ki predstavljajo filogenetske
funkcije (naravne oblike gibanja). Izkušnje se kažejo ravno obratno, in sicer v razvoju
ontogenetskih funkcij oziroma razvijanju otrokovih potencialov na podlagi izkušenj, ki
mu jih ponudi okolje (Cemič, 1997). Videmšek in Pišot (2007) menita, da imajo poleg
naštetih dejavnikov pomemben vpliv še tri komponente – dednost, okolje in lastne
aktivnosti. S prepletanjem teh dejavnikov otrok sodeluje najprej pri preobrazbi samega
sebe, dolgoročno pa tudi okolja, v katerem živi.
Otrok v predšolskem obdobju svet doživlja in zaznava preko dražljajev, ki izhajajo
iz njega samega in iz njegove okolice. Pridobi jih preko izkušenj. Najbolj opazen je
gibalni razvoj (v povezavi s telesnim), saj poteka od naravnih oblik gibanja k
zahtevnejšim gibalnim in športnim aktivnostim (Zajec idr., 2010).
2.1.1 Telesni razvoj
Razvoj vsakega človeka poteka po določenih zakonitostih. Najbolj pomembna
zakonitost na področju telesnega in gibalnega področja je razvoj, ki poteka v dveh
smereh, in sicer v cefalokavdalni smeri (nadzorovanje gibanja od glave do nog) in
proksimodistalni smeri (nadzorovanje gibanja od hrbtenice navzven – od grobih do finih
gibov) (Nemec in Krajnc, 2011).
Najhitrejša rast otroka je v prvih treh letih življenja. »V prvih petih mesecih se
povprečna teža otrok glede na porodno podvoji, do prvega leta pa skoraj potroji«
(Nemec in Kranjc, 2011, str. 44). Okoli tretjega leta starosti se otroško telo spreminja
tako, da postane vitkejše, otrok začenja pridobivati mišice in kilograme. Dečki so višji in
težji od deklic. Z dvigovanjem glave pri treh mesecih se začne dojenčku ukrivljati
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
3
hrbtenica (iz oblike črke C v zdravo obliko črke S pri odrasli osebi), ki postane izrazito
ukrivljena okoli šestega leta starosti. Zaradi gibanja in razvoja telesa pa končno obliko
dobi z biološko zrelostjo (Nemec in Krajnc, 2011).
V prvih dveh letih srce svojo težo podvoji. Srčni utrip pri dojenčkih predstavlja 130
udarcev na minuto, pri otroku od drugega do šestega leta od 110 do 90, pri odrasli
osebi pa od 70 do 80 udarcev na minuto. Na srčni utrip otroka lahko vplivajo tudi drugi
dejavniki, predvsem čustvena doživljanja. Krvni pritisk predšolskega otroka je nizek.
Pljuča otroka so slabše raztegljiva, dihalne poti pa ozke. Diha s spodnjim delom
pljuč, kar pomeni, da diha trebušno (s trebušno prepono). To dihanje je značilno za
mlajše otroke in moške. Otroci med 3. in 7. letom dihajo kombinirano – trebušno in
prsno. Ženske pa kasneje dihajo prsno (Videmšek in Pišot, 2007).
Ob rojstvu otroka so možgani eden od najbolj razvitih organov. Glede na druge
dele telesa je glava večja. Od petega do šestega leta starosti doseže živčni sistem
okrog 90 % končne vrednosti, možgani tehtajo okrog 1200 gramov. Rast glave se pri
dvanajstih letih zaključi (Nemec in Krajnc, 2011).
2.1.2 Kognitivni razvoj
»Kognitivni razvoj vključuje intelektualne procese, kot so zaznavanje,
predstavljanje, presojanje, sklepanje, spomin, govor in reševanje problemov, ki
omogočajo mišljenje, odločanje in učenje« (Marjanovič Umek, 2004 v Pišot in
Planinšec, 2005, str. 26). Najbolj poznana teorija kognitivnega razvoja je Piagetova.
Kognitivni razvoj razdeli v štiri stopnje in jih opredeljuje z univerzalnostjo.
1. Senzomotorična stopnja (v prvih dveh letih otrokovega življenja) vključuje razvoj
refleksov, primarnih, sekundarnih in terciarnih krožnih reakcij (s stalnostjo predmeta)
ter njihovo usklajevanje.
2. Predoperativna stopnja (od drugega leta do šestega/sedmega leta) vključuje
začetke simbolnih funkcij z značilnostmi egocentrizma, animizma, artificializma,
finalizma, centrizma, realizma, ireverzibilnostjo mišljenja, miselno konzervacijo količin,
razumevanjem razvrščanja in urejanja ter odsotnostjo logičnega mišljenja.
3. Obdobje konkretno-logičnih operacij (od šestega/sedmega do enajstega leta
starosti) vključuje razumevanje stvari, ki jih na predoperativni stopnji otrok še ni mogel
dojeti s pomočjo konkretnega materiala in situacij.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
4
4. Stopnja formalno-logičnih operacij (od enajstega/dvanajstega leta dalje)
predstavlja eno ključnih razlik s prejšnjimi stopnjami – uporaba abstraktnega mišljenja
(Nemec in Krajnc, 2011).
2.1.3 Čustveno–socialni razvoj
Čustveni razvoj predstavlja področje otrokovega razvoja, ki se razvija že od rojstva
naprej. Nanj vpliva veliko dejavnikov, kot so zorenje, učenje, izkušnje, spoznavni
procesi in samodejavnost. Čustva se razvijajo od povsem osnovnih do kasneje
kompleksnejših čustvenih izrazov. V zgodnjem otroštvu lahko čustva otroka razdelimo
tudi na pozitivna (veselje) in negativna (strah, jeza). Če je negativnih čustev preveč, se
njihov vpliv začne kazati tudi na gibalnem, kognitivnem in socialnem razvoju (Videmšek
in Pišot, 2007).
Socialni razvoj se začne razvijati po tretjem oziroma četrtem letu starosti. Gre za
razvijanje sposobnosti komuniciranja, recipročnosti, empatije in reševanja problemov,
ki se kaže v vse večji medosebni interakciji na različnih ravneh (Pišot in Planinšec,
2005).
2.1.4 Gibalni razvoj
»Gibalni razvoj je odraz zorenja (na katerega vplivajo predvsem genetski, pa tudi
okoljski dejavniki), ki določa univerzalno sosledje pojavljanja posameznih gibalnih
sposobnosti v razvoju, ter posameznikovih izkušenj, ki vplivajo zlasti na hitrost
doseganja mejnikov v gibalnem razvoju« (Zajec idr. 2010, str. 74).
Avtorici Nemec in Krajnc (2011) sta gibalni razvoj z drugo besedo poimenovali
motorični razvoj, za katerega je značilno vedno boljše nadzorovanje gibanja mišic.
Gibanje je ena najpomembnejših otrokovih potreb, saj preko tega spoznava sebe in
okolje. Gibalni in duševni razvoj sta med seboj povezana, saj se primanjkljaj na enem
področju odraža na drugem. Gibalni razvoj v prvih mesecih življenja predstavljajo
refleksi. Vmesna stopnja med refleksi in namernimi gibi so spontani ritmični gibi
novorojenčka.
»Razvoj gibanja se odraža v večji telesni moči, hitrosti, ravnotežju ter usklajenosti,
gibljivosti in natančnosti gibov, pa tudi v vzdržljivosti« (Nemec in Kranjc, 2011, str. 48).
Avtorici (prav tam) sta gibalni razvoj razdelili v dve najpomembnejši skupini: razvoj
grobih ali velikih gibov in razvoj drobnih ali malih gibov.
Najpomembnejše skupine pri razvoju grobih ali velikih gibov predstavljajo mejniki v
nadzoru glave, trupa, hoje in teka. Otrok lahko ob rojstvu glavo premika levo in desno.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
5
Če ga položimo na trebuh, začne glavo počasi dvigovati in pri dveh do štirih mesecih jo
večina otrok že drži pod kotom 45 stopinj (t. i. »pasenje kravic«). Do tretjega meseca
otrok lahko že samostojno drži glavo brez naše opore (prej tega ni bil zmožen). V prvih
sedmih mesecih se otrok obrača okoli svoje osi – od prvega do tretjega meseca se
prevrača z boka na hrbet, pri petih do sedmih mesecih pa se večina otrok že
samostojno obrne s hrbta na trebuh. Otroci se okoli šestega meseca začnejo plaziti in
laziti. Ti dve naravni obliki gibanja ugodno vplivata na razvoj hrbtenice (krepitev
ramenskih, hrbtnih mišic in mišic nadlahti). Med osmim in desetim mesecem večina
otrok že samostojno stoji, med devetim in trinajstim mesecem pa jih večina tudi shodi.
Hoja je na začetku zelo okorna. Do konca drugega leta starosti pa se pri nekaterih
otrocih lahko pojavi tudi tek. Hoja in tek se oblikujeta nekje do šestega leta (takrat
gibanje postane podobno odraslemu človeku).
Najpomembnejše elemente drobnih ali malih gibov predstavlja pincetni prijem,
koordinacija oko–roka, začetki opismenjevanja ter ročnost ali stranskost. Z drugo
besedo jih imenujemo tudi fina motorika. Kaže se pri prijemanju predmetov. Sprva
otroci predmete primejo s celotno dlanjo, pri približno devetih mesecih pa opazimo, da
otrok z dvema prstoma pobere majhen predmet – to imenujemo pincetni prijem (prijem
z blazinicama palca in kazalca). Napredek v koordinaciji oko–roka se kaže v vse
večjem nadzoru drobnih gibov (primeri: zlaganje kock druga na drugo v prvem letu,
hranjenje z žlico v drugem, pitje iz skodelice z ročajem do tretjega leta …). Ročnost ali
stranskost pa pomeni prevladovanje roke oziroma strani telesa, s katero pišemo, jemo
in počnemo vsakodnevne stvari. Običajno jo razvijemo do tretjega oziroma četrtega
leta starosti.
Gibalni razvoj poteka preko gibalnih vzorcev, ki jih zgoraj omenjeni avtorici
imenujeta refleksi (razvoj gibanja od refleksov do spontanih ritmičnih in hotenih gibov).
Cemičeva (1997) gibalne vzorce razdeli v tri skupine:
· Položajni gibalni vzorci (tonični refleksi): »To so prvi gibalni vzorci pri
novorojenčku, ki praviloma izginjajo od drugega meseca pa do prvega leta
(zorenje možganov in hrbtenjače)« (prav tam, str. 15). Pojavijo se, ko otrok
spremeni položaj glave. Poznamo dve obliki tega gibalnega vzorca, in sicer
simetrični tonični vratni refleks (nagib glave nazaj – iztegovanje rok in krčenje
nog) in asimetrični vratni refleks (zasuk glave v eno stran, izteg roke na isti
strani, nasprotna roka se skrči).
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
6
· Postavitveni vzorci (statični refleksi): Predstavljajo refleks, ki otroku omogoča
normalno držo glave glede na položaj njegovega trupa (predstavljajo razvoj
grobih gibov).
· Stojno-gibalni vzorci (statokinetični refleksi): Predstavljajo refleks, pri katerem
se telo prilagaja novim situacijam zaradi zunanjih sil – ohranjanje ravnotežja
telesa.
Opisane gibalne vzorce so raziskovalci umestili (Preglednica 1) v več stopenj in
podstopenj, saj njihov razvoj poteka po točno določenem zaporedju. Rezultat
predhodne stopnje je izhodišče za vzpostavitev naslednje. Razvojne faze in stopnje si
sledijo v naslednjem zaporedju:
Preglednica 1: Faze in stopnje gibalnega razvoja (Gallahue in Ozmun, 1998 v Zajec
idr. 2010, str. 76).
Faze gibalnega razvoja Okvirno starostno obdobje Stopnje gibalnega razvoja
REFLEKSNA GIBALNA
FAZA
· prenatalno obdobje
do 4. meseca
· od 4. meseca do 1.
leta
· stopnja vkodiranja
(zbiranja) informacij
· stopnja dekodiranja
(procesiranja)
informacij
RUDIMENTALNA
GIBALNA FAZA
· od rojstva do 1. leta
· od 1. do 2. leta
· stopnja inhibicije
refleksov
· predkontrolna
stopnja
TEMELJNA GIBALNA
FAZA
· od 2 do 3. leta
· od 4. do 5. leta
· od 6. do 7. leta
· začetna stopnja
· osnovna stopnja
· zrela stopnja
SPECIALIZIRANA
GIBALNA FAZA
· od 7. do 10. leta
· od 11. do 13. leta
· od 14. leta naprej
· splošna stopnja
· specifična stopnja
· specializirana
stopnja
Značilnosti refleksne in rudimentalne faze so opisane s pomočjo gibalnih vzorcev,
saj v prvih dveh letih otrokovega življenja predstavljajo način njegovega gibanja.
Temeljna gibalna faza predstavlja stopnjo, v kateri gibanje postaja vse bolj usklajeno.
Otroci raziskujejo zmogljivost svojega telesa in gibanja, ki jih pridobijo na tej stopnji
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
7
(spoznajo se z uporabo naravnih oblik gibanja, raznimi igrami, v zreli stopnji pa začnejo
spoznavati kombinacije gibanj v raznih športih). Otroci na tej stopnji pridobijo temeljne
gibalne spretnosti. Po vstopu v osnovno šolo pa nastopi zadnja, specializirana gibalna
faza, v kateri otrok že začne z izvajanjem kompleksnejših športnih aktivnosti. Zadnja
faza je najbolj odvisna od okolja, v katerem otrok živi. Tem več spodbud in možnosti za
razvijanje in spoznavanje športnih spretnosti ima, tem boljši bo njegov razvoj na
športnem področju (Pišot in Planinšec, 2005).
2.1.4.1 Gibalne sposobnosti
Sposobnost je nekaj, kar človek zmore; predstavlja njegov osnovni potencial.
Gibalno sposobnost z drugimi besedami imenujemo tudi psihomotorična, psihofizična
ali telesna sposobnost. Predstavlja dimenzije človeka, o katerih lahko sklepamo samo
na podlagi konkretnega gibalnega dejanja (Pistotnik, 1999).
»Zelo pomemben segment motoričnega razvoja je razvoj motoričnih sposobnosti,
ki sicer v daljšem obdobju poteka kontinuirano, čeprav so značilna obdobja stagnacij in
tudi upadanja sposobnosti« (Pišot in Planinšec, 2005, str. 19).
Različni avtorji (Pistotnik, 1999; Cemič, 1997; Retar, Pišot in Jelovčan, 2016)
predstavljajo sedem glavnih gibalnih sposobnosti (šest gibalnih in eno funkcionalno).
Posamezna spodobnost je ključnega pomena za otrokovo gibalno delovanje, saj
vsebuje določene značilnosti.
· Koordinacijo opredeljujemo kot sposobnost, ki nam omogoča učinkovito
oblikovanje in izvajanje sestavljenih, zapletenih gibalnih nalog. Je najbolj
značilna gibalna sposobnost za človeško vrsto (Pistotnik, 1999). Pomeni
usklajevanje gibov v prostoru in času (prostorska orientacija). Pomembno se je
zavedati telesa, smeri in telesa v prostoru. Koordinacija se nekje do 6. leta
starosti močno razvija (takrat pridobimo največ izkušenj). Do 11. leta je razvoj
koordinacije še vedno strm, nato pa do 15. leta malce upade. Po 15. letu začne
ponovno malo naraščati do 20. leta, nato pa postopoma upada (Pistotnik,
1999). Koordinacija je kot gibalna sposobnost povezana še z močjo,
ravnotežjem in hitrostjo (Cemič, 1997). Retar, Pišot in Jelovčan (2016) navajajo,
da je najpomembnejše obdobje za razvoj koordinacije predšolska doba, zato
gibalna izobrazba strokovnih delavcev predstavlja ključ za njen uspešen razvoj.
· »Ravnotežje je sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih gibov, ki so
potrebni za vračanje telesa v ravnotežni položaj, kadar je ta porušen«
(Pistotnik, 1999, str. 112). Ravnotežje pomeni ohranjanje stabilnega položaja;
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
8
delimo ga na dinamično in statično (Cemič, 1997). Na ravnotežje vplivajo tudi
telesni dejavniki. Poleg centra ravnotežnostnega organa v srednjem ušesu
(vestibularni aparat) in ravnotežnostnega centra v malih možganih jim
pomagajo tudi čutila vida in sluha, taktilni receptorji, golgijev tetivni aparat in
mišično vreteno (Pistotnik, 1999). Ravnotežje je pri predšolskem otroku zelo
težko obvladljiva gibalna sposobnost. Sicer se začne razvijati že ob rojstvu,
ampak se nekje do 6. leta še ne razvije popolnoma. S starostjo ravnotežna
sposobnost ponovno upada (Cemič, 1997).
· Moč je sposobnost, pri kateri telo kar se da učinkovito izkorišča sile mišic, s
katerimi premaguje zunanje sile (sile gravitacije, vztrajnosti lastnega telesa ali
predmetov, trenja, sila partnerja ali nasprotnika). Moč se pojavlja v treh oblikah,
in sicer v eksplozivni (hitrostno premagovanje zunanjih sil), repetativni
(ponavljajoče premagovanje zunanjih sil) in statični (dolgotrajno napenjanje
mišic) (Pistotnik, 1999). »Količino vadbe ali trajanje obremenitve pa opredelimo
s številom ponovitev naloge, številom serij in številom vadbenih enot« (Retar,
Pišot in Jelovčan, 2016, str. 12).
· Hitrost predstavlja sposobnost s katero izvedemo gib z največjo frekvenco ali
premagovanju ovir v najkrajšem času. Od vseh gibalnih sposobnosti je najbolj
odvisna od dednih lastnosti (Pistotnik, 1999). Cemič (1997) in Pistotnik (1999)
pojavne oblike hitrosti opredeljujeta različno. Pistotnik navaja hitrost reakcije,
hitrost enostavnega giba in hitrost ponavljajočih gibov, Cemičeva pa dodaja še
hitrost izvedbe enega samega giba, sprint in agilnost. Gibalna hitrost se razvije
nekje do 12. leta pri deklicah, pri dečkih pa še malo kasneje (Cemič, 1997).
Razvijanje hitrosti otrokom najhitreje približamo z dejavnostmi, ki vključujejo
naravne oblike gibanja, predvsem elementarne igre in gimnastične vaje (Retar,
Pišot in Jelovčan, 2016).
· Natančnost predstavlja gibalno sposobnost, pri kateri je zelo pomembna
natančna določitev smeri in intenzivnosti gibanja do želenega cilja. Pri
preciznosti so zelo pomembna čutila vida, kinestetična čutila (mišično
napenjanje) in sam osrednji živčni sistem (povezava s centri v možganskem
deblu) (Pistotnik, 1999). Cemičeva (1997) preciznost deli na dve pojavni obliki,
in sicer, da se vodeni predmet privede do cilja in da vrženi predmet zadane cilj.
· Z drugo besedo gibljivost poimenujemo tudi fleksibilnost. To je gibalna
sposobnost, s katero dosegamo maksimalne obsege (amplitud) gibov v sklepih
posameznika (Pistotnik, 1999). Cemičeva (1997) navaja topološko delitev
gibljivosti s petimi členi: gibljivost ramenskega obroča, hrbtenice (trupa),
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
9
kolčnega sklepa, zapestja in skočnega sklepa. Prav tako kot ravnotežje tudi
gibljivost delimo na statično in dinamično. Za razliko od drugih gibalnih
sposobnosti ta z leti upada, iz česar izhaja, da so najbolj gibljivi otroci.
· Vzdržljivost je funkcionalna sposobnost, ki se kaže v sposobnosti daljšega
izvajanja gibanja z nezmanjšano učinkovitostjo. Z drugo besedo vzdržljivost
poimenujemo kondicija. Delimo jo na splošno in specifično (ki se pojavlja ob
določeni dejavnosti) in na statično ter dinamično vzdržljivost (Cemič, 1997).
2.1.4.2 Naravne oblike gibanja
Naravne oblike gibanja delimo v tri temeljne skupine:
· pedipulacija oziroma lokomocije (vsa premikanja telesa v prostoru), npr.
plazenje, lazenje, hoja, tek, plezanje, skoki (v višino, daljino in globino), padci;
· manipulacije (osnovne gibalne operacije s posameznimi deli telesa), npr. meti,
lovljenja, udarci, blokade in prijemi;
· osnovna sestavljena gibanja, ki jih največkrat uporabljamo v vsakdanjem
življenju, in sicer potiskanje, vlečenje, dviganje in nošenje (Pistotnik, 1999).
Različni avtorji (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002; Videmšek in Visinski, 2001) v
opisih opredeljujejo devet naravnih oblik gibanja, ki predstavljajo najpomembnejše pri
gibalnem razvoju otroka.
· »Plazenja so gibanja, pri katerih se za premikanje v prostoru uporabljajo roke,
noge in trup, pri čemer je trup v stiku s podlago« (Pistotnik, Pinter in Dolenec,
2002, str. 30). Izvajajo se lahko na trebuhu, hrbtu ali na boku, naprej, nazaj ali
bočno. Predstavlja gibanje, pri katerem si krepimo mišice, in sredstvo za
povečanje zahtevnosti gibanja pri razvoju koordinacije, ravnotežja in moči
(Videmšek in Visinski, 2001).
· »Lazenja so gibanja, pri katerih se vadeči premikajo s pomočjo rok in nog, trup
pa je dvignjen od podlage« (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 38). Pri
lazenju se lahko gibljemo naprej, nazaj ali bočno. Pri tem krepimo hrbtne in
ramenske mišice ter mišice nadlahti, razvijamo sposobnost koordinacije,
ravnotežja in moči (Videmšek in Visinski, 2001).
· »Hoja je osnovna oblika gibanja, ki jo uporabljamo za premikanje v prostoru«
(Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 48). Človek je v pokončnem položaju in
se izmenično opira na spodnji okončini. Hodimo lahko naprej, nazaj ali bočno.
Gibalni sposobnosti, ki jih razvijamo s hojo, sta ravnotežje in koordinacija
(Videmšek in Visinski, 2001).
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
10
· »Tek je hitrejše gibanje, pri katerem se zaradi močnejših in hitrejših odrivov od
podlage pojavi brez podporna faza (faza leta)« (Pistotnik, Pinter in Dolenec,
2002, str. 55). S kombinacijo teka in hoje pri otroku razvijamo vzdržljivost,
vplivamo pa tudi na delovanje telesa, natančneje notranjih organov, dihal,
prebavil in krvnega obtoka (Videmšek in Visinski, 2001).
· »Padci so gibanja telesa iz praviloma višjega, pokončnega položaja v nižji
položaj (najpogosteje leže)« (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 60). Delimo
jih glede na smer gibanja, v katero telo pada (naprej, vznak in vstran) in
površino telesa, na katero pada. Pri padcih razvijamo gibalno sposobnost
koordinacije (prav tam).
· »Plezanja so gibanja, pri katerih se vadeči premika v različnih vesah s pomočjo
svojih okončin« (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 65). S plezanjem
razvijamo tri gibalne sposobnosti, in sicer moč, koordinacijo in ravnotežje
(Videmšek in Visinski, 2001).
· »Skoki so gibanja, za katera je značilno, da so sestavljeni iz treh faz: odriva,
leta in doskoka« (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 81). Poznamo tri vrste
skokov: v daljino, višino in globino (prav tam). Pri otroku s skoki razvijamo
sposobnost koordinacije gibanja in ravnotežja (Videmšek in Visinski, 2001).
· »Potiskanja so gibanja, pri katerih je objekt običajno pred vadečim, ki ga skuša
odriniti od sebe. Vlečenja pa so gibanja, pri katerih skuša vadeči objekt
pritegniti k sebi, kar pomeni, da se bo objekt gibal k izvoru sile oz. bo sila
usmerjena od objekta« (Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2002, str. 91). Z
dejavnostmi potiskanja otroka krepimo na moči (Videmšek in Visinski, 2001).
· »Dviganja so gibanja, pri katerih predmete ali lastno telo premikamo v nasprotni
smeri od sile gravitacija. Nošenja pa so gibanja, pri katerih se predmet med
premikanjem v prostoru zadržuje v dvignjenem položaju« (Pistotnik, Pinter in
Dolenec, 2002, str. 98–99). Pri vajah dviganja in nošenja je pomembno, da jih
prilagodimo otrokovi starosti in na začetku izvajamo preproste in lažje naloge.
Razvijamo gibalno sposobnost moči (Videmšek in Visinski, 2001).
Poleg vseh naštetih naravnih oblik gibanja avtorji Videmšek, Berdajs in Karpljuk
(2003) dodajo še upravljanje s prsti, rokami in nogami. Opisujejo ga kot osnovo za
izvajanje zahtevnejših gibalnih vzorcev v poznejših življenjskih obdobjih. Primer
dejavnosti, ki jo navajajo pri opredelitvi, je tipanje različnih predmetov, ki se razlikujejo
po obliki, velikosti, teksturi ... Avtorja Pišot in Jelovčan (2006) vsem zgoraj naštetim
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
11
naravnim oblikam gibanja dodata še valjenje in kotaljenje, ki pri izvajanju zahtevata
veliko mero varnosti in asistence vzgojitelja.
2.2 Igra
Igra otroku predstavlja aktivnost, ki je prilagojena njegovim sposobnostim in stopnji
dojemanja. Nanj vpliva celostno – pomaga mu pri razvoju na več področjih (gibalnem,
socialnem, čustvenem), pri socializaciji, predvsem pa je dejavnost, ki ga pripravlja na
vsakdanje življenje (Pistotnik, 2004). Avtorici Nemec in Krajnc (2011) igro predstavita
kot dejavnost, ki je sama po sebi bolj pomembna od njenega cilja. Otroku igra pomeni
svobodno, spontano dejavnost, za katero je največkrat notranje motiviran. Igra
predstavlja namerno dejavnost, ki je usmerjena na predmet, v njej ni posledic, zanjo je
notranje motiviran, pri njej pa mu pomaga njegova domišljija.
V Sloveniji je najbolj poznano delitev otroške igre izdelal Toličič. Razdelil jo je v
štiri glavne skupine.
· Funkcijska igra – ta vrsta igre poteka predvsem v prvih dveh letih življenja,
pojavlja pa se skozi celotno predšolsko obdobje, vendar s starostjo upada.
Otrok predmete raziskuje, prijema, okuša, razvija gibalne spretnosti, spoznava
vzrok–posledico.
· Domišljijska igra – t. i. simbolna igra se pojavi od drugega do petega leta
starosti in je povezana z intelektualnim razvojem. Otrok posnema stvari iz
okolja s simbolnimi ali namišljenimi predmeti.
· Dojemalna igra – ta se odvija v celem predšolskem obdobju. Gre za dejavnosti
z opazovanjem, posnemanjem, poslušanjem. To vrsto iger poznamo v obliki
igre vlog, dramsko ali sociodramsko igro.
· Ustvarjalna igra – ta poteka že med drugim in tretjim letom starosti, igralna
aktivnost pa prevladuje šele po šestem letu. Tu otroci ustvarjajo svoje izdelke,
risbe, zgodbe, oblikujejo, gradijo (Toličič, 1961 v Videmšek, Šiler in Fišer,
2002).
Nemec in Kranjc (2011) tej delitvi dodata še dve vrsti iger.
· Konstrukcijska igro – pojavi se ob koncu prvega leta starosti, starejši otroci jo
uporabljajo pogosto, saj je povezana z intelektualnim razvojem in koordinacijo
oko–roka, z natančnostjo, vztrajnostjo, ustvarjalnostjo, poznavanjem in
razumevanjem prostorskih odnosov.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
12
· Igre s pravili – pojavijo se med drugim in tretjim letom. Tu se otrok nauči
upoštevati pravila, jih razume in se jim podredi. Sem spadajo poleg športnih
iger tudi gibalne, namizne in pevske igre.
2.3 Elementarne igre
Nemec in Krajnc (2011) med otroške igre uvrščata igre s pravili, kamor spadajo
tudi športne igre, med katere uvrščamo elementarne igre.
»Elementarne igre so igre, ki vključujejo naravne oblike gibanj in v katerih imamo
možnost prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam« (Videmšek, Kovač, 2010 v
Marjanovič Umek, 2010, str. 69).
Elementarne igre avtorici Videmšek in Visinski (2001) opisujeta kot skupinske,
preproste, enostavne in razumljive ter pri katerih se uporabljajo naravne oblike gibanja.
V šolskem obdobju postanejo te igre športne – otroci med seboj tekmujejo. Pistotnik
(2011) vidi elementarne igre kot igre s pravili, prav tako preproste in prilagodljive ciljem,
sposobnosti in znanju. Poleg tega morajo biti zabavne in imeti možnost za
tekmovalnost, ker s tem ohranjajo zanimanje otrok in odraslih. Tu so preprosta gibanja,
pravila, ki jih lahko spreminjamo glede na starost, znanje, prostor in število otrok. Čas
igre lahko prilagodimo otrokovemu zanimanju (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002).
Elementarne igre so igre z elementarnimi oblikami človekovega gibanja, kjer
prilagajamo pravila tako situaciji kot potrebam. Z njimi razvijamo gibalne sposobnosti in
spoznavamo različne gibalne informacije. Vplivajo na vzgojo, socializacijo, vključevanje
v družbo, na čustva in vedenje posameznika. Elementarne igre so pomembne tudi za
naše zdravje in telo, saj imamo vedno večje gibalne zmožnosti (Pistotnik 2004).
Videmšek in Pišot (2007) vidita elementarne igre kot skupinske igre, pri katerih je igra
pestra in ne dolgočasna, saj bi otrok tako lahko hitro izgubil zanimanje zanjo.
2.3.1 Cilj elementarnih iger
Elementarnih iger se ne poslužujemo samo zaradi same igre in zabave, temveč
tudi zaradi doseganja ciljev. V pripravljalnem delu vadbe se poslužujemo iger, ki so
živahne, saj moramo otroke pripraviti na glavni del vadbe, kjer dobijo nova znanja,
utrjujejo obstoječa, razvijajo gibalne in funkcionalne sposobnosti, sodelujejo v skupini,
upoštevajo pravila. V sklepnem delu vadbe uporabimo igre za telesno in duševno
umirjanje (Videmšek, Šiler in Fišer, 2002). Zmaga pomeni za otroke motivacijo, pri
čemer dosežejo cilj ter razvijajo gibalne sposobnosti v vseh vadbenih enotah (Pistotnik,
2011).
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
13
Avtorici Videmšek in Jovan (2002, str. 74) navajata osem ciljev elementarnih iger:
· »spoznavanje vsebin in pravil preprostih elementarnih iger,
· razvijanje občutka za sodelovanje v skupini,
· pridobivanje občutka za medsebojno pomoč,
· razvijanje vztrajnosti, odločnosti, borbenosti,
· usvajanje osnovnih načinov gibanj z žogo,
· razvijanje koordinacije gibanja celega telesa,
· natančnosti in moči,
· vplivanje na srčno-žilni in dihalni sistem ter gibalni aparat.«
Vsem avtorjem je pri opredelitvi elementarnih iger skupno to, da so to igre, kjer so
vključene naravne oblike gibanja kot hoja, tek, lazenje, plezanje, skoki, meti itd. in kjer
imajo igre preprosta pravila, zato hitro razumljiva in preprosta gibanja z možnostjo
prilagajanja tako potrebam kot okoliščinami.
2.3.2 Delitev elementarnih iger
Pistotnik (2004) je elementarne igre razdelil med elementarne igre v
pripravljalnem, glavnem in zaključnem delu vadbe, elementarne igre na snegu, ob vodi,
v vodi in pod vodo ter družabne igre in potegavščine. Namen pripravljalnega dela se je
ogreti in zbuditi zanimanje otrok za glavni del vadbe, pa tudi za doseganje ciljev. Za to
so primerna lovljenja, skupinski teki z izmenjavo mest in tekalne igre. V glavnem delu
vadbe elementarne igre uporabljamo za razvoj gibalnih sposobnosti in pridobivanje ter
utrjevanje gibalnih spretnosti in znanj. Izbira igre je pomembna, saj moramo vedeti, kaj
želimo z njo doseči in na kaj hočemo vplivati, da bi dosegli cilje, ki smo si jih zastavili.
Pri tem uporabljamo štafetne igre, kjer večje število skupin med seboj tekmuje (kdo
hitreje in boljše opravi nalogo). Štafetne igre omogočajo razvoj moči, hitrosti,
koordinacije. V glavnem delu vadbe lahko uporabljamo tudi moštvene in borilne igre. Z
moštvenimi igrami razvijamo sodelovanje ekipe, z borilnimi pa na razvoj moči in
gibalnih sposobnosti, kot so hitrost, koordinacija, gibljivost, inteligenca. Elementarne
igre v zaključnem delu vadbe vplivajo na telesno in duševno umiritev vadečih. Pri tem
uporabljamo predvsem manj obremenilne igre za ravnotežje, preciznost, orientacije v
prostoru in za hitro odzivnost. Pri elementarnih igrah na snegu otroke najprej ogrejemo
z živahnimi igrami ter jih s tem privajamo na tehniko gibanja in gibanje z opremo. Z
igrami ob vodi, v vodi in pod vodo otroka pripravimo, da se brez strahu privadi na vodo.
Avtorji Retar, Pišot in Jelovčan (2016) so elementarne igre opredelili kot športne
igre, ki jih lahko v gibalni dejavnosti uporabljamo kot glavno ali pomožno sredstvo za
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
14
dosego ciljev v uvodnem, glavnem in zaključnem delu vadbe. Ogrevanje z
elementarnimi igrami v uvodnem delu vadečim omogoča hkratno aktivno sodelovanje,
kjer se izbere dinamična igra, ki vpliva na krvožilni in dihalni aparat ter na usklajeno
gibanje mišičnih skupin. Pravila igre so enostavna, tako da jih otroci hitro razumejo.
Igra hitro postane živahna po možnosti povezana z glavnim delom vadbene enote, ki
vpliva na razvoj gibalnih sposobnosti. V zaključnem delu vadbe elementarne igre
omogočajo razvoj natančnosti s ciljanjem v tarčo, ravnotežja, prostorske orientacije in
hitre odzivnosti z manjšo dinamiko gibanja.
Videmšek, Šiler in Fišer (2002) elementarne igre delijo na živahne in umirjene.
Živahne igre uporabljamo v pripravljalnem delu vadbe, kjer otroke telesno in psihično
pripravimo oz. ogrejemo za glavni del. Umirjene igre izberemo v zaključnem oziroma v
sklepnem delu, kjer otrokom omogočimo umirjanje.
Avtorici Videmšek in Visinski (2001) sta elementarne igre razdelili glede na dve
starostni skupini. Izvajanje v prvi starostni skupini (od prvega do tretjega leta) poteka
tako, da se otroci lovijo, skrivajo, rajajo z uporabo pripomočkov ali brez, v drugi
starostni skupini (od 3. do 6. leta) pa se otroci lovijo, tečejo skupinsko z menjavo mest,
igrajo štafetne igre, igre ravnotežja, preciznosti, hitre odzivnosti, brez uporabe
pripomočkov ali z njimi.
2.3.3 Elementarne igre v literaturi
Pri pregledu literature najdemo najrazličnejše elementarne igre. Nekatere so v
sistem uvrščene pod istim naslovom, ampak z različnimi pravili, spet druge imajo
različna imena in ista ali podobna pravila.
Retar, Pišot in Jelovčan (2016) predstavljajo v praksi najpogosteje uporabljene
elementarne igre:
· ČRNI MOŽ je igra, kjer se izbrani otrok v vlogi črnega moža postavi na eno
stran, ostali pa na drugo stran igrišča. Ko črni mož zavpije: »Kdo se boji črnega
moža?« mu ostali odgovorijo: »Nihče!« Črni mož jih ponovno vpraša: »Kaj pa
če pride?« Odgovorijo mu: »Pa zbežimo.« Črni mož začne loviti otroke, ki
tečejo proti njemu in v nobeno drugo smer. Ko nekoga ulovi, mu ta pomaga pri
lovu ostalih otrok. Otrok, ki ni ujet do zadnjega, je črni mož.
· DAN IN NOČ je igra, kjer morajo otroci dobro poslušati, saj morajo na besedo
dan, ki jo izreče vzgojiteljica, vstati, na besedo noč pa ponovno sesti. Otrok, ki
se zmoti, izpade iz igre.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
15
· LOVLJENJE V PARU poteka tako, da se otroci v parih držijo za roke. Par, ki
ima rutko, lovi ostale pare. Ujeti par dobi rutko in lovi naprej.
· MAČKA IN MIŠ je igra, kjer se otroci držijo za roke in tvorijo krog. Otrok v vlogi
mačka je znotraj kroga, ostali, v vlogi miša pa zunaj. Mačka lovi miško, ta pa
mora pred njo bežati. Otroci z dviganjem in spuščanjem rok pomagajo miški uiti,
mačko pa pri lovu ovirajo. Ko je miška ujeta, vlogi prevzameta naslednja otroka,
ki ju določi vzgojitelj ali otroci sami.
· POTRES, POPLAVA, LETALO pa je igra, kjer otroci hitro tečejo po prostoru in
ob besedah vzgojiteljice potres tečejo k steni, poplava splezajo na orodje v
bližini, letalo se uležejo na tla.
· PTIČKI V GNEZDA je igra, kjer otroci dobijo vsak svoj obroč, ki ga uporabijo za
gnezdo, v katerem gnezdijo. Na ukaz vzgojiteljice, ki reče »ptički letajo«, otroci
»odletijo« iz svojih gnezd in letajo (tečejo) po prostoru. Medtem ko ptički letajo,
vzgojiteljica vzame en obroč oz. gnezdo, in ko reče »ptički v gnezda,« otroci
tečejo nazaj v gnezda. Tisti, ki ostane brez gnezda, izpade. Zmaga tisti, ki
vedno dobi gnezdo.
· OBEŠANJE PERILA poteka tako, da so otroci razdeljeni v skupine po največ
pet otrok. Vsaka skupina dobi toliko krpic blaga iste barve ter ščipalk, kolikor je
njenih članov. Otroci so postavljeni v kolono za črto. Zraven imajo en obroč za
ščipalke, drugega za krpice. Ko vzgojitelj da znak, otrok pobere dve ščipalki in
eno krpico ter hitro teče na drugo stran, kjer je napeta vrv v višini otroških glav
ter obesi krpico na vrv. Hitro teče nazaj k svoji skupini in ko je čez startno črto,
začne nalogo opravljati naslednji, prejšnji pa se postavi zadaj v kolono. Igra
poteka, dokler niso vse krpice obešene in pobrane. Zmaga tista skupina, ki je
prva pravilno izvedla nalogo.
Videmšek in Stančevič, 2004, Šiler in Fišer, 2002 pa navajajo še naslednje igre:
· JAKEC, KJE SI (Videmšek in Stančevič, 2004), pri kateri otroci tvorijo krog in se
držijo za roke. V sredini kroga stojita Micka in Jakec, ki imata zavezane oči.
Micka skuša ujeti Jakca, zato sprašuje: »Jakec, kje si?«, on pa odgovarja:
»Tukaj sem,« in se ji poskuša izmakniti. Ko je eden od njiju ujet, ju zamenja
nov par. Ista igra pod drugim imenom je JANEZ IN MICKA, ki je zapisana v
knjigi avtorjev Videmšek, Šiler in Fišer (2002).
· REPKI in LISIČKE KRADEJO REP, ki sta prav tako različici iz knjige avtorjev
Videmšek in Stančevič (2004). Igra poteka tako, da vsak igralec dobi svojo
rutko ali kolebnico ter jo obesi za hlače na hrbtu, da mu prosto visi navzdol.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
16
Otroci tečejo po prostoru in poskušajo loviti repke drugih otrok, pri tem pa
pazijo, da ga sami ne izgubijo. Igra je končana, ko večina ostane brez repkov.
· ŽABA IN MUHE (Videmšek in Stančevič, 2004), ki ima prav tako več različic.
Podobna je igri iz knjige avtorjev Videmšek, Šiler in Fišer (2002) pod imenom
ŽABA LOVI MUHE. V skupini otrok določimo, kdo bo žaba, ki bo lovila muhe s
teniško žogico, navezano na konec vrvi, jo držala v rokah in je nikoli ne spustila.
Ostali otroci so muhe, ki letajo po prostoru. Ko je muha ujeta, postane žaba.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
17
3 EMPIRIČNI DEL
V tem poglavju bomo predstavili raziskavo, ki smo jo izvedli s ciljem raziskovanja
elementarnih iger v praksi. Najprej bomo opredelili raziskovalni problem, predstavili
raziskovalne cilje in metode, na koncu pa predstavili potek in rezultate raziskave o
elementarnih igrah, ki jih vzgojitelji/-ce najpogosteje uporabljajo pri svojem delu.
3.1 Opredelitev raziskovalnega problema
Igra je otrokova primarna potreba. Razvoj poteka od povsem preproste funkcijske
igre k vse bolj zapleteni igri, kjer je potrebno upoštevati pravila in biti v interakciji z
drugimi. Elementarne igre spadajo v vrsto iger, pri katerih otroci uporabljajo naravne
oblike gibanja, hkrati pa morajo upoštevati določena preprosta pravila. V diplomski
nalogi smo preučevali elementarne igre kot jih predstavlja literatura, hkrati pa smo
želeli z raziskavo ugotoviti, kakšna je njihova uporaba v slovenskih vrtcih. V literaturi
raziskovalci navajajo (npr. Zajec, Pistotnik, Videmšek, Šiler, Pišot …), da elementarne
igre lahko pozitivno vplivajo na gibalni razvoj in prispevajo k boljši kompetentnosti
otrok, zato nas je zanimalo, ali slovenski vzgojitelji to spoznanje poznajo in pri svojem
delu tudi upoštevajo in katere elementarne igre najpogosteje uporabljajo v vrtcu.
3.2 Cilji
Glede na predstavljeni problem smo v raziskavi postavili sledeče cilje:
C1: Ugotoviti, ali elementarne igre spodbujajo gibalni razvoj otroka.
C2: Ugotoviti, ali lahko elementarne igre vplivajo na celostni otrokov razvoj.
C3: Ugotoviti, ali lahko z elementarnimi igrami razvijamo gibalne sposobnosti in
gibalne kompetence.
C4: Ugotoviti, katere elementarne igre vzgojiteljice pri svojem delu najpogosteje
uporabljajo za spodbujanje gibalnega razvoja otroka.
3.3 Raziskovalne hipoteze
Na podlagi zastavljenega problema in ciljev smo zasnovali naslednje hipoteze:
H1: Elementarne igre po mnenju vzgojiteljev prispevajo k razvijanju otrokovega
gibalnega razvoja.
H2: Z elementarnimi igrami po mnenju vzgojiteljev vplivamo predvsem na otrokov
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
18
gibalni razvoj za razvijanje gibalnih sposobnosti in gibalnih kompetenc.
H3: Vzgojiteljice za spodbujanje gibalnega razvoja otroka največkrat uporabljajo
elementarne igre s tekmovalnimi elementi.
3.4 Metode dela
3.4.1 Izbrane raziskovalne metode
Pri pisanju diplomske naloge smo uporabili študij relevantne domače literature ter
kvantitativno raziskovalno metodo.
Pridobljene podatke smo analizirali s programom Microsoft Office Excel z uporabo
deskriptivne statistike. Podatke bomo v nadaljevanju prikazali s pomočjo tabel in slik.
3.4.2 Vzorec merjencev
Raziskava temelji na nenaključnem in priložnostnem vzorcu vzgojiteljev,
zaposlenih v slovenskih vrtcih, ki ustrezajo kriterijem:
· so zaposleni v vrtcu,
· imajo skupino otrok, v kateri delujejo vsakodnevno,
· pri delu uporabljajo elementarne igre.
Od vseh (67 anketirancev) sta bili le dve osebi moškega spola, kar predstavlja 3
% vprašanih. Največ anketirancev spada v starostno skupino od 41 do 45 let (19 %
oziroma 13 oseb). Največ anketirancev sodi v osrednjeslovensko regijo (66 % oziroma
46 oseb). 64 % oziroma 45 anketirancev je zaposlenih na delovnem mestu vzgojiteljice
in 59 % (41 anketirancev) jih deluje v drugi starostni skupini.
3.4.3 Vzorec spremenljivk
Vzorec spremenljivk predstavljajo vprašanja avtorskega anketnega vprašalnika,
povezanega z elementarnimi igrami (Priloga 1). Anketni vprašalnik sestavlja 12
vprašanj, od tega jih je osem vezanih na sociodemografijo, preostala vprašanja pa na
preučevanje raziskovalnih vprašanj. Anketiranci so pri osmih vprašanjih izbirali po en
možen odgovor, pri dveh so lahko izbrali več odgovorov, pri dveh pa so sami zapisovali
odgovore.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
19
3.4.4 Postopek zbiranja podatkov
Anketni vprašalnik smo najprej naredili v programu Microsoft Word, kasneje pa
smo ga prestavili v spletno anketo. Vprašalnik smo na podlagi mnenja desetih pilotskih
anketirancev dopolnili in javno objavili na spletu 10. 4. 2016. Načrtovali smo, da bo
anketni vprašalnik odprt do 10. 5. 2015, vendar smo ga zaključili 19. 4. 2016, ko je na
nagovor kliknilo 324 anketirancev, na anketo 186 anketirancev, 70 jih je anketo začelo
izpolnjevati in jo delno izpolnilo, v celoti pa je anketo rešilo 67 anketirancev.
Preglednica 2: Odzivi na anketo.
Kumulativni status Frekvenca Stopnja
Klik na nagovor 324 100 %
Klik na anketo 186 57 %
Začel izpolnjevati 70 22 %
Delno izpolnjena 70 22 %
Končal anketo 67 21 %
3.4.5 Omejitve raziskovanja
Ključne omejitve, izhajajoče iz uporabljenega instrumentarija in raziskovanja, ki jih
je potrebno upoštevati pri interpretaciji rezultatov, so predvsem nabor vprašanj
anketnega vprašalnika, raba spletne ankete kot način merjenja in samoocenjevanje kot
oblika pridobivanja podatkov. Zaradi priložnostnega, nenaključnega vzorčenja, regijsko
neuravnoteženega in relativno majhnega vzorca moramo biti pri morebitnem
posploševanju rezultatov zadržani.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
20
4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA
V nadaljevanju bomo prikazali in interpretirali rezultate, ki smo jih dobili s pomočjo
spletnega anketnega vprašalnika. Rezultate bomo prikazali s preglednicami in slikami,
ki jih bomo interpretirali tudi besedno.
4.1 Osnovne značilnosti merjenih spremenljivk
Anketni vprašalnik smo razdelili na dva dela, in sicer na del, ki se navezuje na
socialno-demografske značilnosti in del, ki se navezuje na raziskavo.
Slika 1: Prikaz anketirancev glede na spol.
Iz slike 1 je razvidno, da je spletno anketo rešilo več žensk kot moških, in sicer je
bilo od 68 anketirancev 66 žensk (97 %) in dva moška (3 %). Razmerje med ženskimi
in moškimi je bilo pričakovano, saj v Sloveniji v poklicu vzgojitelja prevladujejo ženske.
Moški; 2
Ženske; 66
Spol
anketirancev
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
21
Slika 2: Prikaz anketirancev glede na starost.
Iz podatkov, prikazanih na sliki 2 je razvidno, da je v anketi sodelovalo največ
vzgojiteljev, starih od 41 do 45 let. Njihovo starostno skupino je zastopalo 13
anketirancev (19 %), nekoliko manj anketirancev pripada skupini, starih od 51 do 55 let
(16 %). V ostalih starostnih skupinah (od 26 do 30 let, od 31 do 35 let in od 36 do 40
let) je število anketirancev osem, kar predstavlja 11 % vprašanih, sedem anketirancev
(10 %) pripada starostni skupini od 56 let naprej, najmanj anketirancev pa je starih od
20 do 25 let, to so le štiri osebe (6 %). Rezultatov, pridobljenih z anketo, nismo
pričakovali, ker se je na anketo odzvalo največ anketirancev iz starostne skupine od 41
do 45 let. Pričakovali smo, da se bo odzvalo največ oseb, starih od 20 do 25 let, vendar
se je teh odzvalo najmanj.
4
8 8 8
13
9
11
7
20 do 25 let 26 do 30 let 31 do 35 let 36 do 40 let 41 do 45 let 46 do 50 let 51 do 55 let 56 let in več
Starost anketirancev
Starost anketirancev
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
22
Slika 3: Prikaz najvišje dosežene izobrazbe anketirancev.
Iz slike 3 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih največ anketirancev s
srednješolsko izobrazbo (34 %). 19 anketirancev (27 %) ima končano višjo/strokovno
izobrazbo, 17 (24 %) visoko/univerzitetno izobrazbo, osem anketirancev (11 %) pa ima
višješolsko izobrazbo. Anketiranci z dokončano nižjo ali srednjo poklicno šolo in
končanim magisterijem v tej raziskavi niso bili zastopani. Rezultati, ki smo jih dobili s
pomočjo ankete, so bili pričakovani, saj menimo, da ima v Sloveniji več vzgojiteljev
srednješolsko izobrazbo (tako pomočniki vzgojitelja kot tudi vzgojitelji, ki zaradi let
delovne dobe lahko delajo na mestu vzgojitelja).
0
24
8
1917
0
Izobrazba anketirancev
Izobrazba anketirancev
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
23
Slika 4: Prikaz delovne dobe anketirancev.
V raziskavi je sodelovalo največ anketirancev z delovno dobo od šest do deset let.
V to kategorijo sodi 16 anketirancev (23 %), 12 (17 %) jih ima delovno dobo od nič do
pet let. Devet anketirancev (13 %) spada v kategorijo od 31 do 35 let, osem (11 %) pa
v kategorijo od 36 do 40 let. Od 11 do 15 let delovne dobe ima sedem anketirancev (10
%), od 21 do 25 let šest (9 %), od 16 do 20 let in od 26 do 30 let pa posamično pet
anketirancev (7 %). Rezultati, ki smo jih dobili s pomočjo ankete, so pokazali, da je
delovna doba anketirancev uravnotežena, saj od osmih možnih odgovorov odstopa
samo eden, ki ima delovno dobo od 6 do 10 let. Anketiranci so tako prikazali, da je
razporeditev vzgojiteljev z več in manj delovne dobe enakomerna.
12
16
7
56
5
98
0 do 5 let 6 do 10 let 11 do 15 let 16 do 20 let 21 do 25 let 26 do 30 let 31 do 35 let 36 do 40 let
Delovna doba v vrtcu
Delovna doba v vrtcu
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
24
Slika 5: Prikaz statističnih regij vrtca, v katerih so anketiranci zaposleni.
Iz slike 5 je razvidno, da je 46 anketirancev (66 %) zaposlenih v vrtcih
osrednjeslovenske regije, 11 (16 %) v zahodni regiji, 7 (10 %) v vzhodni in štirje (6 %) v
južni regiji. Severna regija v tej raziskavi ni bila zastopana, saj se na spletno anketo od
tam ni odzval nihče. Z rezultati smo ugotovili, da je največ anketirancev (več kot
polovica) iz osrednjeslovenske regije, s čimer se je pokazala večja odzivnost
vzgojiteljev in pomočnikov iz tega območja.
117
46
04
Zahodna regija Vzhodna regija Osrednjeslovenska
regija
Severna regija Južna regija
Statistična regija vrtca
statistična regija vrtca
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
25
Slika 6: Prikaz delovnega mesta anketirancev.
Iz slike 6 je razvidno, da je bilo v raziskavo vključenih več vzgojiteljev kot
pomočnikov vzgojitelja, in sicer je bilo vzgojiteljev 45 (64 %), pomočnikov vzgojitelja pa
20 (29 %). Menimo, da je razlog za takšno razmerje med vzgojitelji in njihovimi
pomočniki položaj vzgojiteljev, saj formalne zadolžitve v glavnem izvajajo oni.
Vzgojitelj/-ica; 45
Pomočnik/-ica
vzgojitelja/-ice; 20
Delovno
mesto
anketirancev
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
26
Slika 7: Prikaz oddelkov v vrtcu, kjer delajo anketiranci.
Pri zadnjem vprašanju, povezanim z demografijo, smo anketirance spraševali o
oddelku, v katerem delujejo v vrtcu. Iz slike 7 je razvidno, da 41 anketirancev (59 %)
deluje v drugi starostni skupini, 19 anketirancev (27 %) v prvi starostni skupini, sedem
anketirancev (10 %) pa v kombiniranem oddelku. Razvojni oddelek v tem primeru ni bil
zastopan. Odgovori, ki smo jih dobili z zadnjim vprašanjem, so bili pričakovani, saj
menimo, da vzgojitelji, ki delujejo v drugi starostni skupini v vrtcu večkrat izvajajo
elementarne igre, saj te že vsebujejo pravila, določene gibalne vzorce, ki pa jih otroci v
prvi starostni skupini še niso dosegli.
4.2 Preverjanje hipotez
V raziskavi smo preverjali tri hipoteze. V nadaljevanju bomo predstavili ugotovitve.
Hipotezo H1, ki predvideva, da elementarne igre po mnenju vzgojiteljev prispevajo
k razvijanju otrokovega gibalnega razvoja, lahko potrdimo, ker je več kot polovica
anketirancev odgovorila (slika 8), da elementarne igre lahko zelo oziroma precej
prispevajo k otrokovem gibalnem razvoju.
19
41
7
0
1. starostna skupina 2. starostna skupina Kombiniran oddelek Razvojni oddelek
Oddelek v vrtcu
Oddelek v vrtcu
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
27
Slika 8: Prikaz mnenja vzgojiteljev glede vpliva elementarnih iger na gibalni razvoj.
Iz slike 8 je razvidno, da 38 anketirancev (54 %) meni, da se z elementarnimi
igrami zelo prispeva k otrokovemu gibalnemu razvoju. 18 anketirancev (26 %)
odgovarja, da elementarne igre razvijajo gibalni razvoj v precejšnji meri, 13 (19 %) jih
meni, da z njimi razvijamo otrokov gibalni razvoj, en anketiranec (1 %) pa meni, da
elementarne igre razvijajo otrokov gibalni razvoj le nekoliko. Ostalih ponujenih
odgovorov ni izbral nihče. Mnenje vzgojiteljev lahko enačimo z zapisanim v literaturi,
kar pomeni, da so dobro strokovno usposobljeni.
Drugo hipotezo lahko na podlagi pridobljenih podatkov potrdimo, saj se anketirani
strinjajo, da z elementarnimi igrami vplivamo predvsem na otrokov gibalni razvoj in
razvijanje gibalnih sposobnosti ter gibalnih kompetenc.
0 0 1
13
18
38
Sploh ne
razvijajo
Malo razvijajo Nekoliko
razvijajo
Razvijajo Precej razvijajo Zelo razvijajo
Vpliv na razvijanje gibalnega razvoj
Vpliv na razvijanje gibalnega razvoja
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
28
Slika 9: Prikaz mnenja anketirancev o vplivu elementarnih iger na otrokov razvoj.
Pri vprašanju o vplivu elementarnih iger na otrokov celostni razvoj je bilo možno
izbrati več odgovorov. Iz slike 9 je razvidno, da 66 anketirancev (96 %) meni, da
elementarne igre najbolj vplivajo na gibalni razvoj, 55 (80 %) jih meni, da imajo tovrstne
igre največji vpliv na socialni razvoj, 54 anketirancev (78 %) v ospredje postavlja telesni
razvoj. Na predzadnje mesto so postavili vpliv elementarnih iger na čustveni razvoj (42
anketirancev oziroma 61 %), 32 anketirancev (46 %) pa meni, da takšne igre najbolj
vplivajo na spoznavni razvoj. Ugotavljamo, da je v vzorcu enakomeren vpliv,
odstopanja se kažejo samo pri spoznavnem razvoju, kar pa nas ni presenetilo, ker
spoznanja iz literature kažejo na najmanjši vpliv elementarnih iger na spoznavni razvoj.
Tretjo hipotezo, ki predpostavlja, da vzgojiteljice za spodbujanje gibalnega razvoja
otroka največkrat uporabljajo elementarne igre s tekmovalnimi elementi, na podlagi
pridobljenih podatkov prav tako potrjujemo.
54 55
32
42
66
0
Telesni razvoj Socialni razvoj Spoznavni
razvoj
Čustveni razvoj Gibalni razvoj Sploh ne
vplivajo
Vpliv elementarnih iger
Vpliv elementarnih iger
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
29
Preglednica 3: Prikaz elementarnih iger po navedbi anketirancev.
IME IGRE 1. odgovor 2. odgovor 3. odgovor SKUPAJ
Ptički v gnezda 11 10 1 22
Kdo se boji črnega
moža
7 6 2 15
Igre z žogo 2 7 5 14
Potres, poplava, letalo 5 3 5 13
Lovljenje 3 6 3 12
Zajci in lovci 3 5 3 11
Lisička, kaj rada ješ 4 2 4 10
Štafetne igre 4 1 1 6
Tek 3 2 1 6
Neustrezni odgovor 2 1 3 6
Repki 3 1 1 5
Semafor 1 1 3 5
Mačka in miš 1 1 3 5
Igre orientacije v
prostoru
2 1 / 3
Gremo lovit medveda 1 / 2 3
Jakec, reši me 1 1 1 3
Poligon 1 1 1 3
Dan in noč 2 / 1 3
Obroči / 2 1 3
Plazenje / / 3 3
Hoja 2 / / 2
Mati, koliko je ura 1 1 / 2
Volk in ovce 1 / 1 2
S padalom in žogo 2 / / 2
Ribič gre na lov 1 / 1 2
Sprostitvene igre 1 1 / 2
Atomčki 1 1 / 2
Muhce / 1 1 2
Žabji jezik / 1 1 2
Skrivanja / 1 1 2
Gnilo jajce / / 2 2
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
30
Kipar dela kipe / 2 / 2
Rajanje 1 / / 1
Kraljevi dragulji 1 / / 1
Slalom 1 / / 1
Muh'ce 1 / / 1
Lepljivka 1 / / 1
Bolhica / 1 / 1
Lisica in zajčki / / / 1
Osnovna gibanja / 1 / 1
Moštvene igre / 1 / 1
Rajalne igre / 1 / 1
Skakanja / 1 / 1
Fit spomin / 1 / 1
Dobri in zlobni
čarovnik
/ 1 / 1
Vsi za menoj / 1 / 1
Limbi / / 1 1
Pobiranje stvari / / 1 1
Indijanci / / 1 1
Socialne igre / / 1 1
Ponazarjanje gibov / / 1 1
Borilne igre / / 1 1
Vitezi / / 1 1
Reševanje zaklada / / 1 1
Gimnastične vaje / / 1 1
Vsi domov / / 1 1
Ples / / 1 1
Hotel dog / / 1 1
Igre odzivnosti / / 1 1
V živalskem vrtu / / 1 1
Žabe skačejo / / 1 1
Bežite, dežuje / / 1 1
Pri tem vprašanju so morali anketiranci zapisati imena treh elementarnih iger, ki jih
v vrtcu najpogosteje uporabljajo. Na podlagi podatkov smo rezultate zbrali v
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
31
preglednico 3, iz katere je razvidno, da prvih 12 najpogosteje izbranih iger uvrščamo v
kategorijo iger s tekmovalnimi elementi (predvsem za izpadanje iz igre). Tekmovalnost
je zastopana tudi v nekaterih igrah, ki v odgovorih niso bile navedene večkrat; njihova
pogostost pojavljanja pa je lahko zanemarljiva.
Slika 10: Prikaz namena uporabe elementarnih iger.
Pri zadnjem anketnem vprašanju smo ugotavljali, zakaj anketiranci uporabljajo
zgoraj zapisane igre, in prišli do ugotovitve, da jih največkrat uporabljajo zaradi
doseganja kurikularnih ciljev z različnih področij. Tako je odgovorilo 46 anketirancev,
kar predstavlja 67 % vseh. 45 anketirancev (65 %) meni, da igre izbirajo zaradi
priljubljenosti pri otrocih, 41 anketirancev (59 %) pa navaja, da igre uporabljajo zato,
ker so otrokom všeč. 33 anketirancev (48 %) uporablja elementarne igre zaradi njihove
preprostosti, 10 anketirancev (14 %) pa zaradi varnosti, kar kaže, da se vzgojitelji
zavedajo odgovornosti, ki lahko nastopijo v obliki poškodb, čustvenih težav, ki jih
povzroči poraz. Omenjeni razlogi pripomorejo k dejstvu, da vzgojitelji elementarne igre
ne uvrščajo med varne, čeprav so zelo učinkovite pri doseganju ciljev v zvezi z
gibalnim razvojem. Pri izbiri upoštevajo otrokovo mnenje o priljubljenosti določenih iger
in uporabljajo tiste, ki so jim všeč.
33
46 45
10
41
Preproste Učinkovite(dosegajo cilje)
Priljubljene Varne Všečne otrokom
Namen uporabe elementarnih iger
Uporaba iger
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
32
5 SKLEPNE UGOTOVITVE
Na podlagi odgovorov, pridobljenih s pomočjo anketnega vprašalnika, in njihove
analize smo ugotovili, da elementarne igre razvijajo gibalne sposobnosti in gibalne
kompetence, prispevajo k celostnemu razvoju otroka in da igre, ki jih vzgojitelji
največkrat uporabljajo v vrtcu, vsebujejo tekmovalne elemente. Ugotovili smo, da
elementarne igre vplivajo predvsem na otrokov gibalni razvoj, velik poudarek pa so
anketiranci dali tudi na socialni razvoj. Med proučevanjem strokovne literature smo
prav tako ugotovili, da elementarne igre zelo vplivajo na otrokov gibalni razvoj,
predvsem na razvoj gibalnih sposobnosti, na uporabo in napredek pri uporabi naravnih
oblik gibanja. Poleg pomembnosti gibalnega razvoja pa literatura navaja tudi velik vpliv
na socialni razvoj, saj naj bi bile igre usmerjene v otrokovo interakcijo z drugimi otroki,
pomoč, socializacijo, druženje in sodelovanje za dosego skupnega cilja v skupini.
Ugotovili smo, da se igre, ki so največkrat omenjene v literaturi, prav tako največkrat
pojavljajo tudi v vrtcu. Omenjene igre imajo v sebi tekmovalni element, vendar smo
med raziskovanjem iz strokovne literature ugotovili, da je namen igre odvisen od
vzgojiteljevih pravil in načina, kako igro v danem trenutku predstavi otrokom. Vzgojitelj
lahko izbere igro »na izpadanje«, kjer bo v ospredju tekmovanje, lahko pa izbere igro,
kjer otroci zbirajo kazenske točke in se tako med samim potekom igre izogne
tekmovanju; to stopi v ospredje šele na koncu z vprašanjem, kdo je zbral najmanj točk.
Razlago vsebnosti tekmovanja v igrah so avtorji Retar, Pišot in Jelovčan (2016, str. 34)
opredelili tako: »V primerjavi s športnimi igrami imajo elementarne igre preprosta in
prilagodljiva navodila (glede na cilje in sposobnost otrok), medtem ko imajo športne
igre natančno določena pravila, ki jih ne smemo spreminjati. Cilj igre pa je zmaga. Pri
elementarnih igrah pa je zmaga le motivacijsko sredstvo za dosego izbranega cilja.« Z
raziskovanjem smo ugotovili, da elementarne igre vsebujejo tekmovalne elemente,
vendar je vse odvisno od cilja, ki ga z določeno igro želi doseči vzgojitelj.
Raziskovanje elementarnih iger z vidika teorije kot tudi prakse nam je prineslo
nova spoznanja o pomembnosti njihove uporabe. Ugotovili smo, da elementarne igre
vplivajo na otrokov celostni razvoj, predvsem na gibalnega in socialnega, na kar so v
anketnem vprašalniku nakazali tudi vzgojitelji. Ugotovili smo tudi, da se igre, ki so
največkrat omenjene v literaturi, največkrat pojavljajo tudi v praksi, kar so potrdili
anketiranci.
Kljub zadržanosti pri posploševanju rezultatov zaradi nereprezentativnega vzorca
in samoocenjevanja anketirancev ter načina pridobivanja podatkov smo osvetlili
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
33
problematiko rabe elementarnih iger, s katero se vzgojitelji soočajo pri spoprijemanju z
učinkovitim gibalnim učenjem.
Rezultatov ne moremo posplošiti na celotno populacijo slovenskih vzgojiteljev, saj
so bili v vzorec vključeni vzgojitelji iz osrednjeslovenske, zahodne, vzhodne in južne
regije, vzgojitelji iz severne regije pa so bili izvzeti, saj se od njih na anketo ni odzval
nihče.
Z ugotovitvami lahko prispevamo k preglednejšemu pojasnjevanju učinkovitega
uresničevanja poslanstva vzgojiteljev na področju gibalnega poučevanja. Kljub temu bo
v nadaljevanju potrebno izvesti še nadaljnje raziskave, predvsem na večjem vzorcu in
tudi z uporabo kvalitativne raziskovalne metode.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
34
6 LITERATURA
Cemič, A. (1997). Motorika predšolskega otroka. Ljubljana: Dr. Mapet.
Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Nemec, B. in Krajnc, M. (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Ljubljana:
Grafenauer založba, d. o. o.
Marjanovič Umek, L. (2001). Otrok v vrtcu. Priročnik h kurikulu za vrtce. Maribor:
Založba Obzorja.
Pistotnik, B. (1999). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za
Šport.
Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro: elementarne in družabne igre za delo in prosti čas.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Pistotnik, B., Pinter, S., Dolenec, M. (2002). Gibalna abeceda. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Pišot, R. in Jelovčan, G. (2006). Vsebine gibalne / športne vzgoje v predšolskem
obdobju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,
Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba Annales.
Pišot, R. In Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu: gibalne
sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi dimenzijami
psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-
raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna založba
Annales.
Retar, I., Pišot, R. in Jelovčan G. (2016). Gibalne športne aktivnosti otrok v zgodnjem
otroštvu. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta. Priročnik za
študente – predšolska vzgoja.
Videmšek, M., Berdajs, P., Karpljuk, D. (2003). Mali športnik: gibalne dejavnosti otrok
do tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za
šport.
Videmšek, M., Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
35
Videmšek, M. in Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M., Jovan, N. (2002). Čarobni svet igral in športnih pripomočkov: predšolska
športna vzgoja. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Videmšek, M., Šiler, B., Fišer, P. (2002). Slepa miš, ti loviš!: ustvarjalne gibalne igre za
otroke. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Videmšek, M. in Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok. Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport in Zavod za šport
Republike Slovenije.
Zajec, J. Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. Šimunič, B. (2010). Otrok v gibanju doma
in v vrtcu: povezanost gibalne/športne dejavnosti predšolskih otrok in njihovih
staršev z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja. Koper: Univerza na
Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave,
Univerzitetna založba Annales.
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
36
7 PRILOGE
Priloga 1: Anketni vprašalnik za vzgojitelje
Q1 – Ali menite, da elementarne igre prispevajo k razvijanju gibalnega razvoja otrok?
Sploh ne razvijajo Malo razvijajo Nekoliko razvijajo Razvijajo Precej razvijajo Zelo razvijajo
Q2 – Naštejte po vrstnem redu (1 najpogosteje) 3 (tri) elementarne igre, ki jih najraje izvajate v skupini za spodbujanje otrokovega gibalnega razvoja:
Vpišite besedilo
Vpišite besedilo
Vpišite besedilo
3 elementarne igre:
Q3 – Zakaj uporabljate prav te igre za spodbujanje otrokovega gibalnega razvoja? Ker so: Možnih je več odgovorov
preproste učinkovite (dosegajo cilje) priljubljene varne otrokom všeč
Q4 – Na katero področje otrokovega razvoja po vašem mnenju vplivajo elementarne igre: Možnih je več odgovorov
Telesni razvoj Socialni razvoj Spoznavni razvoj Čustveni razvoj Gibalni razvoj Sploh ne vplivajo
IF (1) (Demografija) XSPOL – Spol:
Moški Ženski
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
37
IF (1) (Demografija) XSTAR4ac5b1 – Starost:
20 do 25 let 26 do 30 let 31 do 35 let 36 do 40 let 41 do 45 let 46 do 50 let 51 do 55 let 56 let in več
IF (1) (Demografija) XIZ8surs9 – Katera je vaša najvišja dosežena izobrazba?
Nižja ali srednja poklicna Srednješolska izobrazba Višješolska izobrazba Višja/strokovna izobrazba Visoka/univerzitetna izobrazba Magisterij
IF (1) (Demografija) XDS4ess10 – Delovna doba v vrtcu:
0 do 5 let 6 do 10 let 11 do 15 let 16 do 20 let 21 do 25 let 26 do 30 let 31 do 35 let 36 do 40 let
IF (1) (Demografija) Q5 – Označite, v katero statistično regijo sodi vrtec, v katerem ste zaposleni:
Zahodna regija Vzhodna regija Osrednjeslovenska regija Severna regija Južna regija
IF (1) (Demografija) Q6 – Na katerem delovnem mestu ste zaposleni?
Vzgojitelj/-ica Pomočnik/-ica vzgojitelja/-ice
Obadič, Mateja (2016): Elementarne igre za spodbujanje gibalnega razvoja v zgodnjem
otroštvu. Diplomska naloga. Koper: UP PEF.
38
IF (1) (Demografija) Q7 – Označite, v kateri starostni skupini otrok delate trenutno:
1. starostna skupina (1 do 3 let) 2. starostna skupina (3 do 6 let) Kombiniran oddelek Razvojni oddelek