UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

BOŠTJAN BIZJAK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Nogomet

MOTIVACIJA MLADIH V NOGOMETU

DIPLOMSKA NALOGA

MENTOR: prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.

SOMENTOR : izr. prof. dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg.

RECENZENT : prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.

KONZULTANT: asist. dr. Marko Pocrnjič, prof. šp. vzg.

AVTOR: Boštjan Bizjak

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

V prvi vrsti bi se rad zahvalil mentorju, prof. Mateju Tušaku za predajanje

teoretičnega znanja iz psihologije ter za vodenje na poti pisanja diplomske naloge.

Zahvala gre tudi prof. Damirju Karpljuku za hiter odziv in koristne tehnične

napotke pri izdelavi diplomske naloge.

Posebna zahvala gre moji ženi Poloni, ki mi je stala ob strani in me spodbujala ves

čas tekom študija ter mi pomagala sestaviti diplomsko nalogo v celoto. Hvala ti še

enkrat za vsako minuto, ki si se jo posvetila meni tekom pisanja diplomske naloge.

Velika zahvala gre tudi staršem, očetu Ljubotu in mami Jožici, ki sta me tekom

mojega športnega razvoja in študija spodbujala in mi na tej poti v lepih in težkih

obdobjih vedno stala ob strani. Hvala vama za vajin trud.

Zahvala gre tudi dr. Andreju Perku, ki mi je pokazal pot in ne cilj, da lahko z

pisanjem in branjem izboljšam mojo disleksično naravo ter mi tako vlil

samozaupanja na področju pisanja. Hvala vam.

Naj se še zahvalim vsem, ki so pripomogli pri nastajanju diplomske naloge. Hvala

vam.

Ključne besede: Nogomet, psihologija, motivacija, vzgoja

MOTIVACIJA MLADIH NOGOMETAŠEV

Boštjan Bizjak

POVZETEK

Nogomet je šport, ki je zelo priljubljen med mladimi. Veliko se jih že v rosnih letih

odloči, da se vključijo v društva ali klube, kjer imajo možnost nadgrajevati znanje

in se približati svojim idolom iz članskih selekcij. Motivi za doseganje zastavljenih

ciljev so tako pri mladih kot pri starejših nogometaših različni od posameznika do

posameznika. Nogometaš v procesu treninga in tekem stremi za izboljšanjem

fizične in psihične pripravljenosti, išče zadovoljstvo tako v dobri igri kot tudi

zmagah in ne nazadnje v ekipnem duhu. V športu postaja vse bolj pomemben del

tima tudi športni psiholog, ki pomaga športniku vzdrževati motivacijo na željeni

ravni. Če tega ni, je dobro, da polje motivacije športnikov pozna glavni trener, ki z

vključevanjem tehnik motiviranja lahko pomembno vpliva na boljše delo

posameznikov kot tudi ekipe. Motivacija je eden izmed ključnih faktorjev za

doseganje dobrih rezultatov, zastavljenih ciljev ter športnika vodi po poti

napredka. Nanjo gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z

nekim ciljem. Tudi v športu motivacijo v najširšem smislu delimo na zunanjo in

notranjo.

V diplomi je v teoretičnem delu opisan razvoj nogometa v Sloveniji, nadalje so

zbrani pomembni poudarki na temo psihologije v športu, motivacije, predvsem

motivacije v nogometu, o njenem pomenu za razvoj vrhunskega športnika,

nogometaša. V praktičnem delu pa smo s pomočjo analize rezultatov vprašalnika

ugotavljali, kakšna motivacija prevladuje pri mladih nogometaših in ali držijo

hipoteze, da se motivacija pri mladinski selekciji in članskem moštvu razlikuje ter

če je način motiviranja posameznika in moštva različen. Rezultati so pokazali, da

pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija, medtem ko za člansko

selekcijo lahko rečemo, da se notranja in zunanja motivacija izmenjujeta. Za

ugotovitve glede tehnik motiviranja moštva in posameznika vprašalnik ni bil dovolj

podroben, nam je pa pokazal, da sta igranje v ekipi in ekipni duh pomembna

dejavnika motivacije pri obeh selekcijah.

Keywords: football, psychology, motivation, education

PLAYERS' MOTIVATION – JUNIOR SECTION FOOTBALL

Boštjan Bizjak

SUMMARY

Football is a very popular sport among young people; many decide at an early age

to join teams or clubs, where they have the opportunity to expand their

knowledge, bringing their skills closer to those of their idols in team sections. The

motives for achieving set goals depend on the individual football player, regardless

of whether they are juniors or seniors. In the training process and the matches

themselves, a player strives to improve his or her physical and mental fitness and

derives satisfaction both from playing a good game, as well as from winning and

team spirit. A sport psychologist, who helps the player maintain the desired

motivation level, is becoming an increasingly important member of sport teams. If

no such expert is available, it is advisable that the main coach is acquainted with

the field of player motivation — he or she can then improve the performance of

individuals and the entire team by incorporating motivation techniques. Motivation

is one of key factors for achieving good results and set goals, helping the player to

continuously improve. It is understood as a force driving the individual in

accordance with a given goal; in general terms, motivation can be either external

or internal, which also holds true for sport.

The theoretical section of the thesis describes the way football in Slovenia

developed over the years and focuses on sports psychology and motivation,

particularly motivation in connection with football, as well as the importance of

motivation for the development of a professional athlete — football player. The

practical section is based on an analysis of questionnaire results and focuses on

determining the prevailing type of motivation in junior football players, as well as

testing the research hypothesis that the motivation of players in the junior section

and players chosen for the team differs, as do techniques for motivating individuals

and motivating teams. The results showed that in the junior section, internal

motivation prevails, whereas both internal and external motivation was observed in

team players. As far as findings regarding motivation techniques for teams and

individuals are concerned, the questionnaire was not detailed enough, but it did

show that playing in a team and team spirit are important motivation factors in

both sections.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ......................................................................................... 8

1.1. Zgodovina nogometa na Slovenskem............................................... 8

1.2. Psihologija ............................................................................. 9

1.3. Psihologija v nogometu .............................................................. 9

1.4. Motivacija ............................................................................. 10

1.4.1. Zgodovina preučevanja motivacije .......................................... 11

1.4.2. Motivacijska situacija .......................................................... 12

1.4.3. Motivacija v športu ............................................................. 13

1.5. Teorije motivacije ................................................................... 13

1.5.1. Kognitivne teorije motivacije ................................................. 14

1.5.2. Hedonistične teorije motivacije .............................................. 14

1.5.3. Instinktivistične teorije motivacije .......................................... 14

1.5.4. Teorije gona ..................................................................... 14

1.6. Socializacija motivacije ............................................................ 16

1.7. Zunanja in notranja motivacija ................................................... 17

1.8. Skupinska motivacija in skupinski pristopi ....................................... 19

1.9. Motivacija v ekipnih športih ........................................................ 19

1.10. Tehnike motiviranja .............................................................. 20

1.10.1. Teorija storilnostne motivacije ............................................ 20

1.10.2. Teorija ojačanja .............................................................. 21

1.10.3. Teorija incentivne motivacija .............................................. 22

1.10.4. Teorija postavljanja ciljev .................................................. 22

1.11. Postavljanje ekipnih ciljev ...................................................... 23

1.12. Socialno zapravljanje ............................................................. 23

1.13. Osebnost ............................................................................ 24

1.13.1. Osebnostne poteze, ki determinirajo športno uspešnost .............. 26

1.14. Športniki kot osebnost ............................................................ 26

2. CILJI DIPLOMSKE NALOGE ................................................................ 28

3. METODIKA DELA ........................................................................... 29

3.1. Preizkušenci .......................................................................... 29

3.2. Pripomočki ............................................................................ 29

3.3. Anketni vprašalnik ................................................................... 29

4. REZULTATI IN RAZPRAVA ................................................................ 30

4.1. Motiviranost glede na starost ...................................................... 30

4.2. Motiviranost posameznika in moštva glede na selekcijo U13 in člansko

moštvo ........................................................................................ 31

4.3. Razlika med tipi motivacije pri članih in selekciji U13 ........................ 35

5. SKLEP ....................................................................................... 37

7. PRILOGA .................................................................................... 41

7.1. Anketni vprašalnik ................................................................... 41

7.2. Anketni vprašalnik po sklopih ...................................................... 44

Kazalo tabel

Tabela 1Tabela korelacije ................................................................... 31

Tabela 2 Opisna statistika ................................................................... 32

Tabela 3 Rezultati t testa .................................................................... 32

Tabela 4 Levene's test ........................................................................ 33

Tabela 5 Člani .................................................................................. 36

Tabela 6 Selekcija U13 ........................................................................ 36

Kazalo slik

Slika 1. Potek motivacijskega procesa (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001) ...... 11

Slika 2. Shema doseganja ciljev in podciljev (Tušak in Tušak, 2001) ................. 12

Slika 3. Razlika med selekcijo U13 in člani ................................................ 34

8

1 UVOD

Nogomet je fenomen, ki nima racionalne razlage; lahko bi govorili o kupu norcev, ki

se podijo za eno žogo. A je nogomet veliko več kot to. Nogometa se ne da

preučevati zgolj z znanstvenega vidika. Nogomet je veliko več kot racionalna igra,

je strast, ki živi in se bliskovito širi na podlagi emocij. Zato tisti, ki nikoli ni doživel

evforije, nepopisne sreče, ko žoga v ključnem trenutku zatrese nasprotnikovo

mrežo, ali razočaranja, ko se mu roga iz lastne, ne more vedeti, kaj je v svojem

bistvu nogomet. Kot fenomen zavzema veliko različnih polj v življenjih ljudi. Ima

takšno moč, da lahko omrtvi mesta, politikom predstavlja skušnjave, je hkrati oaza

zaslužkarjev, boj za oblast, denar in prestiž. Je polje turizma, užitkov in zaslužkov.

O njem razpravljajo vse možne stroke, dotika se vseh polj življenja. Je zares

večplasten, nekaterim pomeni kruh, drugim veselje, hobi, sanje. (Vasle, 2002).

1.1. Zgodovina nogometa na Slovenskem

Na Slovensko je nogomet prišel nekoliko kasneje kot pri naših sosedih. Prišel je z

dveh strani, z Dunaja in iz Prage. V poročilih je najprej nekje po letu 1900

omenjeno, da so dijaki radi igrali »mejni in nemški nogomet«, nekaj kasneje pa se

pojavi kot »angleški« nogomet. Začetki so bili v Mariboru leta 1906, kasneje se je

igra preselila tudi v Ljubljano, Gorico, Celje itd. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih

šol v Ljubljani ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo

dobili tudi klub v Trstu in Gorici.

Za razvoj nogometa je zelo zaslužen inž. Stanko Bloudek, ki je z nogometnimi

čevlji, žogo in dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so ustanovili prvi slovenski

footballski klub Ilirija, katerega predsednik je postal dr. Ivan Lah. Veliko zaslug za

razvoj slovenskega nogometa ima Eugen Bettet, ki je bil tudi predsednik Ilirije.

23. aprila 1920 dobimo prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji,

imenovala se je Ljubljanska nogometna podzveza. Po drugi svetovni vojni pa je

bila 29. maja 1948 ustanovljena oz. obnovljena Nogometna zveza Slovenije, ki je s

sedežem v Beogradu delovala v okviru Nogometne zveze Jugoslavije. Po

osamosvojitvi Slovenije se tudi Nogometna zveza Slovenije osamosvoji in je kot

enakopravna članica 3. julija 1993 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno

9

organizacijo, 17. julija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo. (Elsner,

Matej Tušak, Macura, Pokoren, 2006).

1.2. Psihologija

»Beseda psihologija izhaja iz grških besed »psyche« -duša in besede »logos«- govor.

Je veda, ki znanstveno proučuje duševnost, vedenje in osebnost, torej psihološke

procese pri človeku.« (»Psihologija«, 2015)

1.3. Psihologija v nogometu

Pri nogometu ima pomembno funkcijo športni psiholog, saj sestavlja kamenček v

mozaiku trenerskega tima. Njegov pristop do posameznika in ekipe je največkrat

klinično psihološki, daje nasvete igralcem in posamezniku, izvaja določene

terapevtske prijeme, najbolj pogosto poučevalne, saj nogometaše skozi vodenje

poskuša uresničiti, naučiti nekatere vaje in tehnike za preprečevanje težav in

zagotoviti oz. izpopolniti njihove čim boljše sposobnosti. V povezavi s psihološko

pripravo deli napotke, vodi oz. usmerja športnika, mu daje nasvete. Psihološka

priprava zahteva ogromno treninga in vaje, saj so te vaje drugačnega pomena oz.

oblike. Velikokrat oz. najpogosteje se uporabljajo tehnike in opravila, saj s temi

zagotovimo pravilno in najbolj optimalno izvedbo naloge in rezultata samega

nogometaša prav tako kot ekipe. Najpogosteje izvajajo tehnike in sisteme

postopka, ki nogometaše pripeljejo do najboljšega izkoristka oz. optimalne izvedbe

nalog. Tehnike zavzemajo pripravo načrta obnašanja pred tekmo in med njo,

pripravo najprimernejših ključnih dražljajev za čustveno evocijsko stanje (stabilno

stanje), ki je približevanje predtekmovalnih stanj, tehnika sproščanja, tehnika

nadzorovanja pozitivnega mišljenja, tehnika kognitivnega prepričevanja in

samoprepričevanja oz. tehnika samogovora.

Odlično poznavanje zapletene nogometaševe priprave, ki vpeljuje telesno zgradbo,

tehnično, načrtno in psihološko pripravo, vodi do najvišjih dosežkov, dostikrat pa

do višje ravni osebnostnega napredka in boljših dosežkov. Veliko nogometnih

klubov že uspešno vključuje športne psihologe v svoj tim. (Elsner idr., 2006)

10

Športni psiholog je nadgradnja oz. dodana vrednost timu; pokriva področje

čustveno-socialnega vedenja, imeti mora aktivno vlogo v timu in močno sodelovati

z glavnim trenerjem. Športni psiholog največkrat nogometaše obravnava

individualno, zelo redko pa izvaja skupinske terapije, in to le takrat, ko želi

spodbuditi motivacijo v ekipi. To se največkrat dogaja v primerih, ko poskuša

izboljšati oz. dvigniti raven skupinskega duha, ali pa izboljšati čustveno klimo in

pripadnost ekipi ali reprezentanci. Skupne terapije imajo poudarek na postavljanju

skupnih ciljev, delu na sebi ter izboljšanju medsebojnih odnosov in pogovora v

ekipi. V prvi vrsti pa športni psiholog nogometaše obravnava individualno;pri tem

so njegove glavne naloge psihološka priprava na nastop, analiza predtekmovalnega

stanja, vzpostavitev ravni motivacije in postavitev ciljev, proces

samouresničevanja, izboljšanje koncentracijoe odprava anksioznosti itd.

Prav tako pa je ena glavnih nalog psihologa pri nogometaših boljša realizacija s

treninga na tekmo. (Elsner idr., 2006)

1.4. Motivacija

»Je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji,

željami in potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo gledamo kot na gonilno silo, ki nas

prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še okrepi.«

(»Motivacija«, 2014)

»Motivacija v najširšem smislu predstavlja usmerjenost, dinamično komponento, ki

je značilna za vse živalske organizme od najpreprostejših enoceličnih ameb do

človeka. Zajema spodbujanje aktivnosti in usmerjanje. Pojem motiva predstavlja

vse tiste organizmične dejavnike in dispozicije, ki narekujejo smer našega ravnanja

in doživljanja.« (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001)

11

Slika 1. Potek motivacijskega procesa (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001)

1.4.1. Zgodovina preučevanja motivacije

Motivacija in zgodovina preučevanja motivacije oz. motivacijskih procesov je še

zelo mlada veja psihologije, vendar pa to ne pomeni, da se za to področje psihologi

niso zanimali prej. Že v antični Grčiji so vedeli, da za športne dosežke ni bistveno

samo telo, ampak tudi stanje športnikovega »duha«. Pomembne antične mislece v

tistem obdobju je zanimala tudi povezava med športnikovim telesom in zunanjim in

notranjim »duhom«. Že iz tistih časov velja nepisano pravilo »zdrav duh v zdravem

telesu«, ki velja še danes in to vedno bolj potrjujejo znanstvene raziskave na

področju športa. Prve korake je napravil psihoanalitik S. Freud, saj na področju

športa psihologija na začetku ni imela načrtnega oz. sistematičnega pristopa za

preučevanje tega dela oz. področja psihologije. Rojstvo uradne športne psihologije

sega v leto 1963; takrat so v Italiji prvič priznali oz. opredelili obstoj športne

psihologije.. Z leti je število športnih psihologov postopoma naraščalo, tako se je

tudi vedno več vrhunskih športnikov povezovalo s športnim psihologom. (»Vse je

usmerjeno k zmagi«, 2001)

Pb Motivacijska

dejavnost

Cilj Potreba

Energija

12

1.4.2. Motivacijska situacija

Glavni sestavni deli motivacijske situacije so energija, potreba, pobudniki,

motivacijska dejavnost in cilji.

Usmerjenost k stabilizaciji in homeostazi znotraj človeka, povzroči motivacijsko

dejavnost, vendar to vedno ne zadošča za motivacijski dejavnik. V prostoru mora

biti točen določen dražljaj, pobudnik, ki aktivira proces motiva in vključi

motivacijsko dejavnost. Usmeri se v motivacijski cilj ter poišče oz. izbere sredstva

za želeno dosego cilja, ki je v povezavi z zadovoljitvijo potrebe.

Pomemben končni strukturni element za motivacijske situacije je cilj. Cilj kot

takšen lahko predstavlja pojav, predmet, objekt, skupino ali dejavnost. Do cilja nas

vodi motivacijska dejavnost. Lestvica ciljev je različna glede na posameznikova

lastna merila in želje, cilje pa ločimo na pozitivne in negativne. V skupino

pozitivnih ciljev spadajo nagrade (materialne nagrade, denar, nagrade za prosti dan

itd.) in pohvale. V skupino negativnih ciljev uvrščamo kazni, ki jih ločimo na

grajanje oz. kaznovanje. Emocije, ki obsegajo širok sestavni del motivacijskega

procesa ločujemo na pozitivne in negativne, prav tako pa vplivajo na dosego

zastavljenega ali željenega cilja posameznika. Potrebno je zavedanje, da na

čustveno stanje osebe vpliva več faktorjev in ne samo motivacijski cilj. (Tušak in

Tušak, 2001)

Slika 2. Shema doseganja ciljev in podciljev (Tušak in Tušak, 2001)

Vedenje usmerjeno k cilju

Podcilji, vmesni cilji

Športnik Cilji

13

1.4.3. Motivacija v športu

Športnikove lastnosti, kot so gibalne sposobnosti, čustvena stabilnost, nadarjenost

za disciplino, znanje, osebnostne lastnosti, niso dovolj za zagotovitev vrhunskih

rezultatov. Za dosego vrhunskih rezultatov je izrednega pomena tudi trajnost

športnikove motivacije.

Poleg teh lastnosti potrebujejo športniki za najvišji nivo doseganja rezultatov dobro

povezavo fizične pripravljenosti s psihološko močjo in trajnost motivacije. Športnik

mora za dosego vrhunskih rezultatov vložiti ves svoj trud za uspeh, saj je

motivacija le tako na najvišji možni ravni; v samem športu brez močne motivacije

namreč ni (končnega) želenega rezultata in uspeha. Lastne izkušnje športnikov in

ekip govorijo v prid motivaciji, ko kljub slabšemu tehničnemu in taktičnemu znanju

pridejo do zmage; v takih primerih to lahko v veliki meri pripišemo močni želji in

volji, ki nadomestita marsikatero pomanjkljivost športnika in moštva.

Motivacija je ključnega pomena pri delu športnega psihologa, saj je v močni

povezavi s športnikovimi rezultati.

Tušak in Tušak (2001) zapišeta, da je zveza med potrebami, cilji in vedenjem v

odnosu do uspeha v športu zelo kompleksna. Na intenziteto sprememb potrebe,

izbor med cilji in izbor vedenja vpliva veliko število družbenih in kulturnih

faktorjev. (Tušak in Tušak, 2001)

1.5. Teorije motivacije

Motiviranje je ena pomembnejših nalog na vseh področjih življenja, še posebej pa

je to področje predmet raziskav v športu v vseh kategorijah, od mladincev do

starejših, od amaterjev do profesionalcev. Izmed množice teorij motivacije

izstopajo štirje tipi motivacijskih teorij. (Tušak in Tušak, 2001)

14

1.5.1. Kognitivne teorije motivacije

Temelj kognitivne teorije sta ideja in spoznanje, na katerih temelji vedenje

posameznika. Tovrstne teorije temeljijo na predpostavki, da v osnovi vsakega

vedenja obstaja kognicija oz. spoznanje neke ideje. Primer v športu je posamzenik,

ki meni, da je sposoben postati vrhunski športnik. V primeru, da posameznik misli,

da je sposoben postati športnik, se začne ukvarjati s športom; če misli, da ni dovolj

sposoben, se s športom ne ukvarja. Največja slabost teh teorij je, da ne upoštevajo

fenomena nezavednega in na ta način zanemarja precej velik del motivacije.

1.5.2. Hedonistične teorije motivacije

Hedonistična teorija temelji na ugodju, sreči, zadovoljstvu, zelo dobrem počutju

športnika. Gre za način pojava zadovoljstva ali ugodja sreče, ki ga sprejme za

najvišjo vrednoto. Športniku aktivnost v procesu treninga in tekmovanja prinaša

zadovoljstvo oz. ugodje in se tako izogne neugodju ter nezadovoljstvu.

1.5.3. Instinktivistične teorije motivacije

Instinktivne teorije temeljijo na športnikovem instinktu oz. nagonu, ki predstavlja

osebnostno (vzorce športnikovega) vedenje, ki je prirojeno in ni naučeno. Same

izjave športnikov kažejo na tako razmišljanje in vzorce nagonskega vedenja.

1.5.4. Teorije gona

Teorijo gona lahko opredelimo kot fiziološki pojav, ki pomaga posamezniku, da se

laže asimilira z okoljem. »Gon je fiziološki pogoj, ki žene osebo k zadovoljitvi

njenih potreb. Potreba je mehanizem, ki pomaga človeku, da se lahko optimalno

prilagodi okolju. Gon po žeji napr. žene človeka, da zadovolji svojo potrebo po

tekočini. Gon (drive) povzroči, da organizem postane aktiven. Iz teh primarno

fizioloških gonov izvajamo kasneje razvoj sekundarnih oz. naučenih gonov.« (Tušak

in Tušak, 2001)

15

Teorija gona temelji na fizioloških procesih, saj športnika žene k zadovoljevanju

njegovih potreb; lahko mu rečemo boj za preživetje, ki izvira iz človeka samega.

Potreba je vzvod, ki športniku omogoča najboljše in najugodnejše prilagoditve na

okolje. (Tušak in Tušak, 2001, str.30)

D. Fuoss in R. Troppmann (1981, v Tušak in Tušak, 2001) navajata v zvezi z

motivacijo nekatere ključne točke.

Motivacija se povezuje s človeškimi notranjimi pogoji in procesi, ki jih ne

moremo neposredno opazovati, pač pa samo posredno preko njihovih

vedenjskih odzivov.

Motivacija in vedenje nista eno in isto.

Rezultat motivacije je vedno aktivnost.

Človekovo vedenje je usmerjeno k doseganju ciljev, zato bodo potrebe

zadovoljene, ko cilj dosežemo.

Kakor hitro je ena potreba zadovoljena, se pojavi druga.

Na osnovi pregleda različnih definicij motivacije ugotavljamo naslednje značilnosti

motiviranega vedenja:

povečana mobilizacija

vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja

usmerjenost k cilju

motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv

ojačitve).

Različne pristope, ki se ločijo v temeljnih dejavnikih, ali gre za:

biološke , kulturne naučene motive,

zavedne ali nezavedne motive,

reaktivne ali proaktivne, k cilju usmerjene motive,

homeostatične ali razvojne, k rasti usmerjene motive.

Psihologija motivacije si zastavlja nekatera osnovna vprašanja, na katera so

raziskovalci skušali odgovoriti. Znanstvena razlaga motivacije izvira iz treh glavnih

smeri raziskovanja:

kot eksperimentalna psihologija, ki išče skupne zakonitosti in

sistematično raziskuje pojave z eksperimentalno situacijo

16

kot psihologija osebnosti, ki obravnava motivacijske dejavnosti v okviru

celotne človekove osebnosti

kot smer psihologije (psihologija motivacije), ki povezuje motivacijske

procese z družbenimi procesi

Motivacija ima nedvomno vodilno vlogo pri preučevanju vedenja. Na način

obnašanja vplivajo tudi človekove osebnostne poteze in sposobnosti. Glavni

prispevek na področju klasifikacije motivov je dodal R. Cattell (1957, v Tušak,

2003), ki je ugotovil, da lahko govorimo o več komponentah motivacije:

alfa faktor, ki predstavlja hotenjsko, neposredno in necenzurirano

izražanje motiviranosti (»to hočem, to želim« ne glede na okoliščine),

beta faktor, ki predstavlja zrelo in prilagojeno izražanje motiviranosti in

interesa (komponenta ega),

gama faktor je komponenta superega, saj zajema interese in motive skozi

očala obveznosti (»to me mora zanimati«)

fiziološki znaki motivacije (spremembe v krvnem pritisku, v električni

prevodnosti kože idr.),

epsilon faktor je povezan s potlačenimi interesi in motivi.

Kasneje je določil še dva sekundarna faktorja motivacije: integrirano komponento

interesov (predvsem beta in gama faktorje) ter neintegrirano komponento

interesov (alfa, epsilon in delta faktor). V nadaljevanju je Cattell izoliral vrojene

motive, ki jih je imenoval erge, in pridobljene motive oz. sentimente. (Matej

Tušak, 2003)

1.6. Socializacija motivacije

V razvojnih fazah odraščanja športnika se cilji in doseganje zadovoljevanja motivov

in uresničevanja smotrov spreminjajo. Ob odraščanju športnik postaja sposobnejši -

popolnejši in razvitejši in tudi tako dvigne svoje sposobnosti na ustreznejšo raven.

V primarnem vodilu - načelu zamenja socializirano obliko zadovoljevanja motivov.

Odrasel športnik sprejme nekatera ugodja in neprijetnosti ter se odpove

zastavljenim ciljem, in se usmeri k tistim, ki so trenutno na dosegu, saj je

17

sposoben videti in sprejeti realno odločitev. Poleg tega se motivacijski razvoj

dviguje in s tem povezan čustveni nivo frustracije. Ena izmed značilnosti je, da je

motivacija bolj zapletena, saj je vedno povezana s športnikovim odraščanjem in

vedenjem. Športnik ima več zastavljenih ciljev, ki se med seboj prepletajo in

tekmujejo in ga vodijo ter poganjajo športnikov nivo naprej. Prevladujoč socialni

motiv pri odraslih športnikih je drugačen kot pri mlajših športnikih, kjer so v večji

meri prisotni biološki motivi. Motivacija športnika je v največji meri odvisna tudi od

vpliva okolja, družbenega sistema in njegove želje v družbi, v prvi vrsti pa ne

smemo pozabiti na dane vrednote sistema, ki pa so v največji/najmočnejši

povezavi z družbo samo. (Matej Tušak, 2003)

1.7. Zunanja in notranja motivacija

Zunanjo motivacijo športnikov opredeljujejo in jo zaznamujejo dejavniki, kot so

denar, pohvale, status. Medtem ko notranja motivacija prihaja iz posameznika, iz

njegove potrebe - želje po uspehu, biti najboljši, in ni povezana z željo po večanju

finančnega blagostanja. Predvsem je notranja motivacija pomembna za doseganje

odličnih rezultatov. (Barraclough, 2013)

Tudi Deci in Ryan (1985, v Tušak in sod., 2003) navajata, da je zadovoljstvo delati

in imeti željo po uspehu tisto, kar je značilno za notranjo – intrinzično motivacijo.

Predvsem je pomembna notranja motivacija pri mladih športnikih. Kot je znano, ob

prevladi zunanje motivacije, to je denarnih nagrad, pretiranih pohval,

»specialnem« statusu v družbi ter pomanjkanju notranje motivacije, prihaja do

slabših rezultatov v individualnih športih in slabega sodelovanja ali do razhajanj v

ekipnih športih.

Zastavlja se vprašanje kako lahko vplivamo na motivacijo, še posebej notranjo, pri

mladih športnikih. Otroci so po naravi motivirani za igro, za gibanje, za družabnost,

kar so vse razlogi za to, da se pridružijo ekipam. Velikokrat se v praksi dela

napačno in se ignorira navedene dejavnike, namesto da bi jih vzpodbujali in krepili

ter s tem večali motivacijo mladih športnikov. Cilj vsakega trenerja mladih

športnikov bi moral biti ustvarjanje okolja, ki spodbuja notrajo – intrinzično

18

motivacijo, in ne ustvarjanja kontroliranega okolja, ki povzroča izgubo lastne

motivacije (Barraclough, 2013).

Motivacijo zaznamujeta dve glavni področji, in sicer zunanja in notranja

motivacija; s tujko ju označujemo in opisujemo kot ekstrinzična in intrinzična

motivacija.

Prvo opredelitev, ki sta jo Deci in Ryan (1985, v Matej Tušak, 2003) opisala za

notranjo motivacijo, je »delati nekaj zaradi aktivnosti same in za zadovoljstvo, ki

izhaja iz samega izvajanja aktivnosti.« Razlika med mladimi in odraslimi športniki

je, da gre pri mladih športnikih predvsem za notranjo motivacijo, ki jo zaznavamo

kot osebno zadovoljstvo udeleževanja raznolikosti treninga. Taka aktivnost prinaša

zadovoljstvo ter pozitivno doživljanje, ob tem pa pridobivajo nove izkušnje in

izboljšujejo že obstoječa znanja in medvrstniško tekmovalnost. Lahko jo označimo

za primarno, saj gre za notranji vzvod oz. željo, za radovednost po učenju, po

novih izzivih, pri tem pa za doseganje optimalne spretnosti. Na drugi strani pa gre

pri večini odraslih športnikov za prevlado zunanje motivacije, ki izhaja iz množice

zunanjih motivov. Ti zunanji motivi so lahko nagrade, denar, socialni status,

materialne dobrine, prestiž, ki jih prinašajo uspešni rezultati. Taki športniki so

izrazito usmerjeni k zmagovanju, dominantnosti, k želji biti najboljši v svoji

disciplini, s tem pa je posledično povezana tudi priljubljenost. Za sekundarno tako

imenujemo zunanjo motivacijo, saj je izvor od zunaj in ne od športnika samega.

Zunanji izvor so odobritev in potrditev staršev, navijačev, denarne nagrade, velik

pomen imajo zmaga in dosežki ter materialne dobrine. (Matej Tušak, 2003)

Raziskava na področju notranje motivacije, ki so jo opravili Kimecik, Allison in Duda

(1986, v Matej Tušak, 2003) v povezanosti med otrokovim ocenjevanjem

zadovoljstva z nastopom, mnenjem o svojih zmožnostih in zmožnostih nastopa ter v

povezavi z izidom tekme je pokazala, da so bili vsi udeleženci zadovoljni, tako

zmagovalci kot poraženci. Kot pomembno informacijo so tako poudarili, da so bili

poraženci prav tako zadovoljni s svojim nastopom, kot zmagovalci, kar kaže na

večjo prisotnost notranje motivacije. Medtem, ko sta Roberts in Spink (1980, v

Tušak, 2003) z raziskavo, ki je zajela odrasle športnike med njimi tudi vrhunske

športnike dokazala nasprotno. Ugotovila sta povezanost zadovoljstva z uspehom in

neuspehom, medtem ko pri mlajših športnikih uspeh oz. neuspeh ni igral nobene

vloge pri doživljanju zadovoljstva. (Matej Tušak, 2003)

19

Glede na opravljene raziskave lahko rečemo, da športnike motivirajo tako notranja

kot zunanja motivacija, ki jih vodita v sam šport. Kjer obstaja ena, je prisotna tudi

druga, medsebojno se prepletata. Trenerji bi morali pri mladih športnikih čim dlje

spodbujati in vzdrževati notranjo motivacijo. Kadar pa pride do prehoda na

zunanjo motivacijo nekateri notranji motivi odpadejo. (Matej Tušak, 2003)

Raziskava, ki je bila opravljena na mladih igralcih iz Rusije, Srbije in Črne gore je

pokazala, da so mladi nogometaši iz Srbije in Črne gore bistveno bolj notranje

motivirani za doseganje ciljev, kot njihovi vrstniki iz Rusije. Prav tako je bila pri

mladih nogometaših iz Srbije in Črne gore bolj izražena zunanja motivacija. Vendar

pa rezultati raziskave ne podajajo razlage kaj in kje so vzroki za različno

motivirane mlade nogometaše. (Mladenović in Marjanović, 2011)

1.8. Skupinska motivacija in skupinski pristopi

Vemo da pogosto v ekipnih športih opažamo, da moštvo kljub izrazito zvenečim in

odličnim posameznikom ne dosega pričakovanih rezultatov. Steinerjev model (1972,

v Matej Tušak, 2003) predstavlja izhodišče za raziskovanje odnosa med

individualnim in skupinskim nastopom. Klasično delo na tem področju je

raziskovanje individualnega in skupinskega pristopa pri »vlečenju vrvi« francoskega

psihologa Ringelmanna. Ugotovil je, da se povprečni individualni nastop slabša v

odvisnosti od števila ljudi, ki sodelujejo v nalogi. Več kot je sodelujočih, manjši so

povprečni individualni dosežki posameznika. To je tako imenovan Ringelmannov

efekt. (Matej Tušak, 2003)

1.9. Motivacija v ekipnih športih

Športnikova osebnost in obnašanje so skupek vzvodov, ki jih lahko pripišemo

dinamiki osebnosti in motivaciji. Motivacija v ekipnih športih je prav zaradi tega

lahko zapletena oz. težko razumljena, saj govorimo o ekipi. Ekipa pa je v tem

primeru skupnost posameznikov, pri katerih je motivacija lahko od enega do

drugega različna.

20

Roberts (1992, v Matej Tušak, Misja in Vičič, 2003) v svojih ugotovitvah poudarja,

da področje motivacije v ekipnih športih športniki ne razumejo najbolje. Govorimo

o tem, da različno dojemanje prinaša napačno razumevanje motivacije. V

motivaciji pri ekipnih športih prevladujejo tri poglavitne napake:

Največkrat trenerji zamenjujejo pojma motivacije in anksiozne vzburjenosti.

Pogosti so motivacijski nagovori, ki se jih izvaja tik pred samo tekmo. Na ta

način poskušajo trenerji dvigniti nivo pripravljenosti posameznika oz. moštva.

Takšni nagovori so sicer lahko učinkoviti, a je potrebno poudariti, da to

motivacija oz. motiviranje, temveč se s tem le dvigne nivo vzburjenosti, ki je v

povezavi s povečanjem agresivnosti in večjo zbranostjo na začetku tekme.

Slaba stran takšnih nagovorov je, da učinkujejo le kratek čas.

V nizu napak je tudi dojemanje »pozitivnega mišljenja«, ki si ga trenerji

napačno razlagajo kot motivacijo. Veliko je primerov, ko trenerji s pozitivnimi

mišljenji oz.izreki, kot so »ti si prvak« poskušajo vplivati na športnikovo

samozavest, da zmore premagati nasprotnika. To sicer lahko pozitivno učinkuje

na športnikovo vedenje, a to le takrat, kadar je realnega pogleda. Na drugi

strani pa lahkodeluje demotivacijsko, kadar ni realnega pogleda. Tudi v takih

primerih ne gre za dolgotrajne učinke motivacije.

Tretja v nizu napak pa je, kadar trener misli, da je motivacija del

športnikovega notranjega stanja. Kot, da bi mu bila motivacija položena v

zibelko in jo je težko zamenjati ali spremeniti. Na podlagi tega se omenja

model selekcioniranja vrhunskih športnikov, kjer nam selekcija naredi

vrhunskega športnika za nivo članske konkurence. A to še v svetu ni možno, kaj

šele v Sloveniji, kjer to nikakor ni odobravano. (Matej Tušak idr., 2003)

1.10. Tehnike motiviranja

Različne tehnike motiviranja imajo svojo osnovo v različnih teoretičnih smereh.

1.10.1. Teorija storilnostne motivacije

Teorijo storilnostne motivacije razumemo, ko vedenjski vzorec, vzročna posledica

zadovolji potrebe na nekem nivoju. V običajnih primerih je to tekmovalnost, ki

21

pripomore kizboljšanju športnikovih rezultatov in posledičnem premagovanju

nasprotnikov. Lahko bi omenili izrek »strah pred neuspehom«, ki je kot tak močno

povezan s teorijo storilnostne motivacije. (Matej Tušak, 2003)

1.10.2. Teorija ojačanja

Teorija ojačanjatemelji na motivaciji preko ojačanja. Lahko si razlagamo, da se

vedenjski vzorci zgodijo z namenom, ki pa so nek skupek različnega ojačanja.

Pozitivno razmišljanje in vedenje je pot, ki športnika vodi do željenega cilja –

nagrade izogiba se vzorcem ki imajo negativen značaj in ne prinašajo željenih

nagrad. Veliko trenerjev velikokrat nezavedno uporabi tudi tehnike nagrajevanja in

kaznovanja za prilagoditev vedenjskih vzorcev. Do uspeha željene motivacije nas

vodijo naslednje stopničke, kar opredeli Matej Tušak (2003):

1. Pohvala oz. nagrada, kot prva stopnica na poti motivacije ojačanja. S tem

ojačamo pravilno opravljeno delo v tistem trenutku. Velik pomen s tem

namenimo tudi vlogi vztrajnosti, ki je ključen faktor pri motivaciji ojačanja.

2. Kot druga stopnica je stalno nagrajevanje oz.pohvale za izvedbo določenih

nalog. Tose izvaja tudi takrat ko menimo da ni več potrebe

3. Odzivi trenerja na vztrajnost in delo športnika, da doseže zastavljene cilje

je v veliki meri odvisna od trenerja in njegovega karakterja. Do željenih

pravilnih motivacijskih korakov športnik ne pride čez noč, temveč je za to

potrebno daljše obdobje. Pohvale in nagrade ojačamo postopoma.

4. Športniki na svoji poti prihajajo do kriznih obdobji. V takih obdobjih je v

procesih treningov vsak pravilen korak veliko težji. Pomembno je, da

trenerji prepoznajo krizo in ustrezno odreagirajo na dvig ali padec

motivacije. Uporabiti je potrebno umirjen pristop in ne paničnega, kar se

velikokrat dogaja.

5. Uporaba ojačanega motivacijskega vedenja je pomembna tudi takrat, ko že

osvojeno. Zmotno je prepričanje, da je proces ojačanja že zaključen, ko je

športnik sposoben ustrezne samomotivacije. V primerih nepričakovanih

dogodkov se namreč lahko pojavijo težave z motivacijo, če prenehamo z

ojačanjem.

22

6. Tudi v primerih, ko je športnik oddaljen od zastavljenega cilja, a je le-temu

veliko bližje, kot na zadnji tekmi oz. treningu in kadar se vedenje popravlja

in izboljšuje, je to potrebno pohvaliti oz. nagraditi. Pohvala in nagrada sta

potrebni neglede na to, da športnik ni na željenem nivoju in je oddaljen od

zastavljenega cilja. (Matej Tušak, 2003)

1.10.3. Teorija incentivne motivacija

Bric in Veroffa (1966, v Matej Tušak, 2003) opisujeta teorijo incentivne

motivacije, ki vsebuje sedem incentivov. To so težnja po: rezultatih, družabnosti,

zadovoljstvu, radovednosti, agresivnosti, moči in neodvisnosti. Pomembna naloga

športnika je, da bi zadovoljil čim večjo število incentivov v različnih povezavah

med seboj. Incentive med seboj uravnava in vodi moč motiva. Ključno vlogo na tej

poti ima trener, ki športnika pripravlja in mu daje možnost za dosego teh

incentivov. Trener mora športniku na treningu zagotoviti okolje za simulacijo

tekme in popolno tekmovalno motivacijo. Incentivna motivacija je podlaga

tehnikam, ki nudijo in omogočajo športnikom široko paleto ciljev in motivov za

njihovo zadovoljevanje. (Matej Tušak, 2003)

1.10.4. Teorija postavljanja ciljev

Pri procesu razvoja mladih športnikov je postavljanje ciljev in pod-ciljev za njihov

napredek v razvoju ključnega pomena. V sodelovanju s trenerjem si mladi športniki

postavijo cilj, kar pomeni izbiro težavnosti cilja in časovnega obdobja za dosego le-

tega. Na poti k dosegi cilja so tudi pod-cilji, ki so razdeljeni na časovna obdobja in

so zato lažje dosegljivi, njihova vloga pa je ohranjanje in dvigovanje morale. Pod-

cilji kot takšni omogočajo lažjo pot do končnega cilja, saj zagotavljajo mladim

enakomerno pozitivno povratno informacijo. Kadar so pod-cilji v prevelikem

časovnem razmiku, to lahko povzroči padec motivacije, saj mladim športnikom to

zmanjša voljni element in možnost dosega končnega cilja. Pomembno je, da

trenerji razumejo in ločijo pozitivne in negativne povratne informacije, ki držijo

raven motivacije, saj s tem lahko mlade športnike pravilno vodijo do končnega

cilja. (Tušak in Tušak, 2001)

23

1.11. Postavljanje ekipnih ciljev

Locke in Latham (1984, v Matej Tušak, 2003) opisujeta postavljanje ciljev za

moštvo. Sprašujeta se, kako bi povečala motivacijo posameznikov za doprinos in

uspeh moštva. Slocum in Sims (1980, v Matej Tušak, 2003) omenjata, da je za

dobro sodelovanje članov moštva potrebna komunikacija, medsebojno spoštovanje

in medsebojno prilagajanje, kar pa z dobro koordinacijo vodi trener. Trener poskrbi

za najvišjo motivacijo moštva, vzporedno pa ne sme pozabiti na individualne cilje

športnika, kot posameznika. Vse skupaj nato povežev skupno postavljanje ciljev za

celotno moštvo. Glavne smernice vadbenega procesa so na eni strani motiviranje in

na drugi razvoj gibalnih spretnosti. S tem mladi športniki sledijo zastavljenim

ciljem, ki so si jih skupaj s trenerjem postavili. V trenažnem procesu morajo mladi

športniki imeti podporo trenerja, ki zna pohvaliti in primerno nagradi opravljene

naloge. Pomembno je, da od trenerja dobijo povratne informacije o uspešno ali

neuspešno izvedenih vajah in nalogah med procesom vadbe, ki so v povezavi s

postavljenimi cilji in planiranjem strategije vadbe. V trenažnem procesu pa mora

mlad športnik tudi sodelovati pri postavljanju pravil, saj je pomembno, da se

zaveda kaj je prav in kaj narobe. (Matej Tušak, 2003)

1.12. Socialno zapravljanje

V ekipnih športih je izredno pomemben skupinski duh, povezava ekipe, vendar pri

tem ne smemo pozabiti na individualni doprinos v ekipi. Do pojava »socialnega

zapravljanja« prihaja zaradi nerazumevanja pomena individualne odgovornosti

znotraj skupinskega nastopanja, menita Hardy in Latane (1988, v Tušak in Tušak,

2001). Posamezniki se kljub izrednim individualnim sposobnostim ob takem pristopu

» izgubijo«. Zelo demotivacijsko deluje na posameznika pristop, ko niso zaznane

njegove želje in zmožnosti za doprinos ekipi. Ujeti in prilagoditi skupinske cilje in

jih oplemenititi s sposobnostmi posameznikov, s ciljem doseganja čimboljših

rezultatov, je naloga vsakega trenerja. S pravočasnim zaznavanjem in

upoštevanjem odgovornosti ekipe do posameznika in obratno se izognemo pojavu

socialnega zapravljanja. (Tušak in Tušak, 2001)

24

1.13. Osebnost

Družinska vzgoja je pomemben dejavnik razvoja osebnostne zrelosti. V razvoju

posameznika ozavešča individualnost, vgrajuje elemente kolektivnega nezavednega

v njegovo osebnost. To imenujemo proces individuacije. Po Jungu pa je zrela

osebnost tista, ki prej odtujena in konfliktna nasprotja vključuje v svoje delovanje.

Kot navaja Heathu (1965, v Matej Tušak, Marinšek in Maks Tušak, 2009), predstavlja

osebnostna zrelost večdimenzionalni konstrukt s petimi neodvisnimi dimenzijami:

Simbolizacija: Posameznik pri reševanju težav pridobi sposobnost

ovrednotenja - analize izkušenj. Ta dimenzija se kaže v tem, da je

posameznik sposoben predvidevati posledice svojega ravnanja in zmožen

ustvarjati ideale.

Alocentrizem: Druga dimenzija je nasprotje egocentrizma, vključuje

natančno opazovanje ljudi in čustveno toplino. Zelo je pomembna za

razvoj samopodobe, povezana z vrednotami odgovornosti, spoštovanja,

altruizma in toleranco.

Integriranost: Pri tretji dimenziji gre za notranjo logiko, ki poveže

motivacijske vzgibe, značaj, osebnostne lastnosti in vrednote osebe.

Stabilnost: Sposobnost koncentracije, odpornost na stres, dobra delovna

kondicija, utirjene navade.

Avtonomija: Pri peti dimenziji gre za avtonomijo navad in sposobnosti, ki

omogočajo uporabo prejšnjih izkušenj v novih okoliščinah in delovanje

brez vplivov okolja na dejanja.

Osebnostno zrelost zaznamujejo samokritičnost, samokontrola, spoštovanje

mišljenja drugih, pripravljenost na sodelovanje. Na vse navedeno ima velik vpliv

družina. (Matej Tušak idr., 2009)

Kadar so starši športnikov zrele osebnosti in odgovorni, s svojim delovanjem

omogočajo otrokom olajšani proces osebnostnega zorenja, pri tem pa je šport

pomemben dejavnik oz. sredstvo, preko katerega to lažje dosežejo.

25

Vloge, ki jo pri športnikovem razvoju igra primarna in sekundarna družina, je zelo

velika. Naloge se od »nešportne« družine ne razlikujejo bistveno, a je pomembno

poudariti, da je funkcija družine zelo velika. Nekaj najpomembnejših nalog

športnikove primarne in sekundarne družine:

Odnosi in emocionalne vezi, ki jih otrok vzpostavi in osvoji v okviru

družine, predstavljajo osnovo za navezovanje in razvoj vseh tipov

odnosov v življenju.

Družina predstavlja varno bazo, iz katere izhaja otrok pri stikih in

preizkušanjem z okoljem.

Družina kot model vedenja. Otrok namreč posnema starše v načinu

vedenja, spoprijemanja s stresom in vzpostavljanja medsebojnih odnosov.

Starši kot vir otrokovega znanja za življenjski razvoj, kot ideal, model

skrbi za razvoj v osebnost.

Otrokovo vedenje se oblikuje preko spodbujanja pozitivnega vedenja in

discipline.

Družina predstavlja komunikacijsko mrežo, kjer otrok osvoji norme in

razvija svoje želje in pričakovanja.

Družina ima na otrokov razvoj največji in najpomembnejši vpliv, je zelo pomemben

dejavnik za razvoj otrokovega vedenja oz. otrokovo vedenjsko prilagojenost ali

neprilagojenost. (Matej Tušak idr., 2009)

Za razumevanje osebnosti bi morali obravnavati osebnost kot celoto, saj je to

kompleksna tvorba. Pri osebnosti gre za notranje (psihične), zunanje (telesne),

vedenjske in organske vidike. Osebnost predstavlja tako posameznikov telesni

videz, ki je za vsakega značilen, kot tudi njegovo obnašanje. Hkrati pa jo

zaznamujejo tudi doživljajski vidiki, čustva, motivacija, misli, vrednote in sama

posameznikova individualnost. Morda je najbolj bistveni del prav človekova

samopodoba, saj prav notranji vidik osebnosti daje pečat vsakemu človeku, bodisi

če gre za brate, sestre, dvojčke ali pa na drugi strani športnike. (Matej Tušak idr.,

2009)

26

Osebnost je kompleksna, zapletena in dinamična. S preučevanjem osebnosti se

človekova spoznavanja in prizadevanja vračajo k njemu samemu. Celostno

spoznavanje človeka je še posebno pomembno takrat, ko je do tega spoznanja

odvisno tudi nadaljnje delo, npr. ko želimo nekega športnika dobro spoznati zaradi

nadaljnjega sodelovanja. (Matej Tušak, 2003)

1.13.1. Osebnostne poteze, ki determinirajo športno uspešnost

Raziskave so pokazale, da obstajajo značilnosti, ki določajo obnašanje in uspešnost

v športu, kot navaja Lazarevič (1987, v Matej Tušak, 2003) so te:

Emocionalna stabilnost

Ekstravertnost

Sociabilnost

Dominantnost

Integrativne funkcije

Mentalna ostrina

Orientacija na dosežek. (Matej Tušak, 2003)

1.14. Športniki kot osebnost

Raziskave po svetu so dokazale, da so vrhunski športniki nekoliko drugačni od

ostalih ljudi. Predvsem lahko potrdimo hipotezo o specifičnem psihološkem profilu

športnikov v primerjavi z nešportniki. Športniki so praviloma:

bolj ekstravertirani oz. odprti navzven v komunikaciji z okoljem

bolj storilnostno usmerjeni

imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji, ne zadovoljijo se z

mirnim življenjem, pač pa stalno hrepenijo po nečem novem razburljivem

so bolj agresivni a se hkrati znajo tudi bolj obvladovati, saj so čustveno bolj

stabilni

imajo večjo frustacijsko toleranco in lažje prenašajo neprijetne dražljaje in

bolečino

bolj zaupajo vase, imajo boljšo samopodobo in so zato bolj aktivni

27

se znajo bolj učinkovito soočati s stresnimi dogodki in napetostmi.

Mladi v iskanju identitete iščejo in se poistovečajo s svojimi idoli, ki so v

marsikaterem primeru prav vrhunski športniki, košarkarji, nogometaši, smučarji

in drugi. Posnemanje svojih idolov se kaže v oblačenju, pričeskah ter v samem

vedenju. (Matej Tušak idr., 2009)

28

2. CILJI DIPLOMSKE NALOGE

Zastavljeni cilji:

Primerjava načinov motiviranja pri mladih nogometaših in članskemu

moštvu

Primerjava načinov motiviranja glede na posameznika in moštvo.

Hipoteze, ki ji potrdimo ali zavrnemo:

H1: Pri mladih nogometaših in članskem moštvu so prevladujoči tipi motivacije

različni.

H2: Tehnike motivacije so različne glede na posameznika in moštvo.

H3: Pri članskem moštvu prevladuje zunanja motivacija.

H4: Pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija.

29

3. METODIKA DELA

3.1. Preizkušenci

Vzorce anketirancev smo dobili iz nogometnega kluba Olimpija. Prvi vzorec smo

naredili na mladostnikih starosti 13 let. Pri tej starostni kategoriji smo dobili 16

rešenih anket. Drugi vzorec je bil vzet od članskega moštva, kjer smo dobili 12

rešenih anket. Ta vzorec zajema starost od 18 do 34 let. Vsi sodelujoči aktivno

delujejo v nogometu. Mlajšim je to aktivno preživetje prostega časa, medtem ko je

za člane to vir dohodka za preživetje.

3.2. Pripomočki

Raziskavo smo naredili s pomočjo vprašalnika, ki smo ga pridobili iz doktorske

dizertacije prof. dr.Tušak in ga preoblikovali za sam namen raziskave. Vprašalnik

sestavljajo demografski podatki anketirancev in vprašanja s področja motivacije,

skupno trideset vprašanj. Pridobljene parametre smo uredili v programu Excel in

jih obdelali s pomočjo statističnega programa za obdelavo podatkov SPSS.

3.3. Anketni vprašalnik

Anketni vprašalnik smo v osnovi razdelili na dve glavni področji in sicer na notranjo

motivacijo in zunanjo motivacijo. Ti dve področji motivacije zavzemata tudi

podsklope in sicer notranja motivacija za spoznavanje in vedenje, notranja

motivacija za doseganje in notranja motivacija za doživljanje. Pod zunanjo

motivacijo pa spadajo sledeči in sicer eksternalna regulacija, introjecirana

regulacija in identifikacijska regulacija. Vseh trideset vprašanj smo razdelili v ta

podpodročja notranje in zunanje motivacije, saj nas zanima, katera motivacija

prevladuje pri mladostnikih in katera pri vrhunskih športnikih oziroma članih. Drugi

del raziskave pa je bil orientiran na motivacijo posameznika in moštva.

30

4. REZULTATI IN RAZPRAVA

Podatke smo obdelali v programu SPSS, s pomočjo katerega smo lahko analizirali

vprašalnike in nato preverili ali lahko postavljene hipoteze ovržemo ali potrdimo.

4.1. Motiviranost glede na starost

Vpliv starosti na motiviranost smo raziskali s korelacijsko analizo. Test korelacije

poteka v dveh delih:

1. V prvem delu ugotavljamo ali povezanost obstaja ali ne. Postavimo

hipotezi.

0

1

: 0 ( )

: 0 ( )

H povezanosti ni

H povezanost je

V primeru, da je značilnost testa pod 0,05 ugotovimo, da povezanost

obstaja.

2. V drugem delu, če povezanost obstaja, glede na velikost in predznak

Pearson-ovega koeficienta korelacije, podamo interpretacijo. Pri tem

upoštevamo pomen koeficienta korelacije ( ):

do 0,3 zelo šibka in neznatna

od 0,3 do 0,5 šibka

od 0,5 do 0,7 srednje močna

od 0,7 do 0,9 močna

od 0,9 do 1,0 zelo močna

povezanost.

31

Tabela 1Tabela korelacije

Tip motivacije N Sig. (2-tailed) Pearson Correlation

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 28 0,007 -0,501

Notranja motivacija za doseganje 28 0,546 -0,119

Notranja motivacija za doživljanje 28 0,036 -0,405

Eksternalna regulacija 28 0,041 -0,372

Introjecirana regulacija 28 0,231 -0,234

Identifikacijska regulacija 28 0,669 0,084

Legenda: N-vzorec, Sig.-značilnost testa, Pearson Correlation-Pearsonov koeficient

Značilnost testa pod 0,05 ter potrditev nasprotne hipoteze ugotavljamo pri treh

tipih motivacije:

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje

Notranja motivacija za doživljanje

Eksternalna regulacija

Za te tri naštete tipe motivacije ugotavljamo, da povezanost sicer obstaja, a je

zelo šibka in negativna. Iz tega razberemo oz. sklepamo, da to velja za manjši del

populacije. Torej se za manjši del populacije notranja motivacija za spoznavanje in

vedenje, notranja motivacija za doživljanje in eksternalna regulacija z leti

zmanjšuje.

4.2. Motiviranost posameznika in moštva glede na selekcijo U13 in člansko

moštvo

Motiviranost posameznika in moštva smo ugotavljali glede na motive in glede na to,

koliko so bili ti močni in poudarjeni pri obeh selekcijah.

Povprečne vrednosti motivacijskih tipov za celoten vzorec so naslednje:

32

Tabela 2 Opisna statistika

Tip motivacije M SD

Notranja motivacija za doseganje 4,4107 0,56562

Notranja motivacija za spoznavanje in

vedenje 4,1378 0,72685

Notranja motivacija za doživljanje 4,0247 0,61582

Identifikacijska regulacija 3,8571 0,86984

Eksternalna regulacija 3,75 0,67247

Introjecirana regulacija 2,7857 1,34322

Legenda: M-aritmetična sredina, SD-standardni odklon

Razliko med motiviranosti posameznika in moštva bomo analizirali s testom dveh

neodvisnih skupin.

Tabela 3 Rezultati t testa

Tip motivacije skupina N Mean Std. Deviation

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje člani 12 3,6429 0,74231

selekcija U13 16 4,5089 0,45166

Notranja motivacija za doseganje člani 12 4,2361 0,71583

selekcija U13 16 4,5417 0,39675

Notranja motivacija za doživljanje člani 12 3,7172 0,57813

selekcija U13 16 4,2361 0,56346

Eksternalna regulacija člani 12 3,35 0,60977

selekcija U13 16 4,05 0,56332

Introjecirana regulacija člani 12 2,3333 1,1547

selekcija U13 16 3,125 1,40831

Identifikacijska regulacija člani 12 3,9583 0,72169

selekcija U13 16 3,7813 0,98266

Legenda: N-vzorec, Mean-aritmetična sredina, Std. Deviation

Razlike med skupinami so ponekod večje, ponekod manjše. Katera razlika je

statistično značilna nam pokaže naslednja tabela, v kateri smo, glede na rezultate

33

Leven testa, podčrtali značilnost t-testa v ustrezni vrstici. Podčrtane vrednosti so

tiste, ki nam pokažejo statistično pomembno razliko med obema skupinama.

Tabela 4 Levene's test

Levene's

Test

t-test for

Equality

of Means

F Sig. t df

Sig.

(2tailed)

Notranja motivacija za

spoznavanje in vedenje

EVA 6,073 0,021 -3,829 26 0,001

EVNA -3,576 16,99 0,002

Notranja motivacija za

doseganje

EVA 5,714 0,024 -1,443 26 0,161

EVNA -1,333 16,02 0,201

Notranja motivacija za

doživljanje

EVA 0,257 0,617 -2,327 26 0,028

EVNA -2,315 21,27 0,031

Eksternalna regulacija EVA 0,005 0,942 -3,142 26 0,004

EVNA -3,105 22,75 0,005

Introjecirana regulacija EVA 1,103 0,303 -2,586 26 0,025

EVNA -2,633 25,74 0,047

Identifikacijska regulacija EVA 1,962 0,173 0,526 26 0,603

EVNA 0,55 25,99 0,587

Legenda: EVA = equl variances assumed, EVNA = equl variances not assumed

Značilnosti testa so pri večini spremenljivk pod 0,05. Rezultate interpretiramo na

dva načina:

1. Značilnosti manjše od 0,05, ki potrjujejo razliko med skupinami, so pri

naslednjih tipih motivacije:

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje

Notranja motivacija za doživljanje

Eksternalna regulacija

Introjecirana regulacija

Za vse te naštete tipe motivacij velja, da so le-ti bolj poudarjeni v selekciji mladih

nogometašev, v našem primeru selekciji U13.

34

2. Za spremenljivke, pri katerih je značilnost nad 0,05 ugotavljamo da razlik

med obema skupinami ni. To velja za tipa motivacije:

Notranja motivacija za doseganje

Identifikacijska regulacija

Tako nam rezultati pokažejo, da v selekciji U13 izrazito prevladuje notranja

motivacija (notranja motivacija za spoznavanje in vedenje, notranja motivacija za

doživljanje), prav tako pa višje vrednosti kot pri članski ekipi doseže eksternalna in

introjecirana regulacija, ki sta obe na polju zunanje motivacije.

Kot drug rezultat pa se nam pokaže, da pri notranji motivaciji za doseganje in

identifikacijski regulaciji razlik med obema selekcijama ni.

Razlike med skupinami prikazujemo tudi grafično. Uporabili smo standardizirane

vrednosti. Zato sredinska vrednost (0) predstavlja povprečje, ordinatna os pa

število odklonov posameznega tipa motivacije:

Slika 3. Razlika med selekcijo U13 in člani

Pomen posameznih številk smo razbrali že iz zgornje tabele.

Največja razlika je razvidna med skupinama pri notranji motivaciji za spoznavanje

in vedenje:

-,68

-,59

-,50

-,34-,31

,12

,51

,45

,34

,25,23

-,09

-,80

-,70

-,60

-,50

-,40

-,30

-,20

-,10

,00

,10

,20

,30

,40

,50

,60

Notranjamotivacija za

spoznavanjein vedenje

Ekstralnaregulacija

Notranjamotivacija za

doživljanje

Introjeciranaregulacija

Notranjamotivacija za

doseganje

Indefikacijskaregulacija

člani selekcija - u13

35

Sredinska os :povprečje 4,1378 (tabela 2)

Ordinatna os: povprečja skupin, člani 3,64; selekcija 4,51 (tabela 3)

Pri selekciji U13 je izrazito odstopanje proti pozitivni vrednosti, kar kaže, da je pri

tej selekciji notranja motivacija za spoznavanje in vedenje prisotna v velikem

odstotku.

Pri identifikacijski regulaciji (tip zunanje motivacije) se razlika pokaže v obrnjeni

smeri:

Sredinska os: povprečje: 3,8571 (tabela 2)

Ordinatna os: povprečja skupin; člani: 3,95; selekcija U13: 3,78 (tabela 3).

V tem primeru je razlika tako majhna, da ne moremo reči da je statistično

pomembna, a vendar je nekoliko bolj poudarjena pri članih.

Glede na zastavljeno hipotezo, da je motivacija posameznika in moštva različna, bi

iz zgornjih rezultatov lahko potegnili sklep, da je le-to razvidno iz rezultatov, ki

kažejo na to, da je mladinska selekcija U13 na splošno bolj motivirana kot članska

selekcija. Pri selekciji U13 namreč vidimo, da so z izjemo identifikacijske

regulacije, vsi ostali tipi motivacije toliko bolj prisotni. Iz tega lahko posplošimo,

da je mladinska selekcija kot moštvo bolj povezana in predvsem bolj motivirana.

4.3. Razlika med tipi motivacije pri članih in selekciji U13

Za dokazovanje hipotez:

H3: Pri tehnikah motiviranja članskega moštva prevladuje zunanja motivacija.

H4: Pri tehnikah motiviranja mladih nogometašev prevladuje notranja motivacija.

bomo za vsako skupino posebej uporabili Friedman Test, ki testira razlike med

povprečji.

Iz prvih dveh tabel za vsako skupino ugotavljamo rastoči vrstni red povprečnih

vrednosti tipov motivacije:

36

Tabela 5 Člani

N Mean

Introjecirana regulacija 12 2,3333

Eksternalna regulacija 12 3,35

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 12 3,6429

Notranja motivacija za doživljanje 12 3,7172

Identifikacijska regulacija 12 3,9583

Notranja motivacija za doseganje 12 4,2361

Legenda: N-vzorec, M-aritmetična sredina

Tabela 6 Selekcija U13

N Mean

Introjecirana regulacija 16 3,125

Identifikacijska regulacija 16 3,7813

Eksternalna regulacija 16 4,05

Notranja motivacija za doživljanje 16 4,2361

Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 16 4,5089

Notranja motivacija za doseganje 16 4,5417

Legenda: N-vzorec, M-aritmetična sredina

Friedman test pokaže značilnosti testov pri posamezni selekciji, ki so manjše od

0,05 ničelne hipoteze. Ničelna hipoteza v tem primeru predvideva enakost

povprečij, zato jo zavrnemo in sprejmemo nasprotno hipotezo. Sklepamo, da

znotraj vsake skupine obstajajo razlike med povprečji, a so rezultati jasno

pokazali, da pri selekciji U13, prevladuje notranja motivacija (tabela 4), pri članih

pa se notranja in zunanja motivacija izmenjujeta. Ker pri članih nobena od tipov

motivacije ne prevladuje, hipoteze, da pri članski selekciji prevladuje zunanja

motivacija, ne moremo potrditi.

37

5. SKLEP

Čas v katerem živimo in družba, katere del smo, danes narekuje visoke zahteve v

doseganju čim boljših rezultatov na vseh področjih. Večina ljudi si želi napredovati

na vseh področjih, osebnostnem, delovnem in seveda tudi športnem. Vse to

poganja motivacija. Odvisno je, predvsem kateri dejavniki in vidiki motivacije

ženejo in spodbujajo posameznika, da doseže želene in zastavljene cilje. Psihologi

so že dolgo nazaj preučevali in tudi odkrili dve področji motivacije, ki sta glavni

vzrok za doseganje ciljev. To sta notranja motivacija in zunanja motivacija.

Pri nogometu, ki je ekipni šport, samega športnika motivirajo različni dejavniki.

Vpliv motivacije v razvoju nogometaša je različen glede na starost. Pri

mladostnikih prevladuje notranja motivacija, ki pa jo postopoma z odraščanjem

zamenja pretežno zunanja motivacija. Skozi raziskave so psihologi že potrdili, da

imajo mladostniki močnejše izraženo notranjo motivacijo kot odrasli, katerim pa je

ugotovljeno, da prevladuje zunanja motivacija.

Namen raziskave je bil ugotoviti, kaj motivira mlajše člane nogometnih selekcij in

kaj starejše člane nogometnega društva Olimpija. Iskali smo odgovore na to ali je

notranja motivacija tista, ki prevladuje pri mladih in ali so nagrade, ki so značilne

za zunanjo motivacijo, tisto kar motivira in vodi starejše k zastavljenim ciljem.

Rezultati raziskave in zastavljene hipoteze kažejo na to, da obstajajo razlike med

motivacijo mladih nogometašev in članskega moštva, kot tudi med posamezniki in

moštvom. Pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija medtem ko pri

članih zunanja. Prevladujoča zunanja motivacija pri članih je posledica dejstva, da

je igranje nogometa pomembno za njihovo eksistenco – preživetje, mladim pa je

igranje predvsem igra in zabava.

Z rezultati raziskave, ki sem jo opravil v okviru diplomske naloge sem lahko potrdil

hipotezo, da se notranja motivacija z leti zmanjšuje. Pri mladih nogometaših,

selekciji U13, smo ugotovili, da pri njih prevladuje notranja motivacija. Tudi

Barraclough (2013) ugotavlja, da so otroci po naravi motivirani za igro, za gibanje,

za družabnost, kar so vse razlogi za to, da se kasneje pridružijo ekipam. Deci in

38

Ryan (1985, v Matej Tušak, 2003) pa zapišeta, da gre pri mladih športnikih

predvsem za notranjo motivacijo, ki jo zaznavamo kot osebno zadovoljstvo

udeleževanja raznolikosti treninga, saj prinaša taka aktivnost zadovoljstvo ter

pozitivno doživljanje, ob tem pa se učijo novih izkušenj in izboljšujejo že obstoječa

znanja ter med-vrstniško tekmovalnost.

Medtem, ko smo na drugi strani z analizo vprašalnika ugotovili, da se pri članski

selekciji, za razliko od postavljene hipoteze, da prevladuje zunanja motivacija,

motivaciji (notranja in zunanja) izmenjujeta. V literaturi sta Spinka in Robertsa

(1980, v Matej Tušak, 2003) ugotovila in zapisala, da je motivacija tesno povezana

z uspehom oz. neuspehom, kar se bolj nagiba k večjemu vplivu zunanje motivacije.

Z analizo podatkov raziskave smo ugotavljali tudi kateri tipi motivacije

prevladujejo v mladinski selekciji U13 in kateri pri članski vrsti. Ugotovili smo, da

so prevladujoči tipi motivacije pri selekciji U13 sledeči: notranja motivacija za

spoznavanje in vedenje, notranja motivacija za doživljanje, eksternalna regulacija

in introjecirana regulacija. Medtem ko pri notranji motivaciji za doseganje in

identifikacijski regulaciji v obeh selekcijah ni statistično pomembnih razlik. Pri

primerjavi dosežene stopnje motivacije pri mladih nogometaših in članskemu

moštvu smo ugotovili, da je v mladinski selekciji U13 motivacija bolje razvita z eno

samo izjemo, pri identifikacijski regulaciji, kje je v obeh skupinah enaka.

Iz tega lahko zaključimo tako hipotezo, da so tipi motivacije na nek način različni

za mlade (selekcijo U13), kot za člansko selekcijo, saj pri mladih izrazito

prevladuje notranja motivacija.

Že sama osebnost športnika nakazuje, da je tudi brez tehnik motiviranja sicer

usmerjen k dobrim rezultatom oz. stalnemu napredovanju, kot zapišejo avtorji

Matej Tušak idr. (2009): »Športniki imajo močnejšo potrebo po dražljajih in

stimulaciji, ne zadovoljijo se z mirnim življenjem, pač pa stalno hrepenijo po

nečem novem razburljivem«. Hkrati pa lahko rečemo tudi, da k osebnosti spada

predvsem v dobi odraščanja posnemanje idolov. Matej Tušak idr. (2009) zapišejo:

»Mladi v iskanju identitete iščejo in se poistovetijo s svojimi idoli, ki so v

marsikaterem primeru prav vrhunski športniki, košarkarji, nogometaši, smučarji in

drugi. Posnemanje svojih idolov se kaže v oblačenju, pričeskah ter v samem

39

vedenju.« Tudi to lahko uvrstimo v polje motivacije, saj je posnemanje idola, kot

zunanja motivacija tudi del športnikove osebnosti. V rezultatih vprašalnika se je

pokazalo, da so vrednosti pri trditvah, želim biti popularen in želim si pridobiti

družbeni položaj in priznanje, zelo visoke. Torej, lahko povežemo, da velja, da je

to pomemben del zunanje motivacije tudi pri športnikih, ki so bili vključeni v našo

raziskavo.

Že v literaturi Roberts (1992, v Matej Tušak idr., 2003) pravi, da področje

motivacije pri ekipnih športih ni dovolj raziskano oz. je večkrat napačno

razumljeno. Težava je tudi v tem, ker pogosto iz strani trenerjev pride do napak,

kot so: trenerji zamenjujejo motiviranje in spodbudne nagovore pred tekmo, ki

delujejo bolj na anksioznost oz. vznemirjenje športnika, kot na samo motiviranje.

Težava je v tem, ker taki nagovori delujejo le krajši čas. Tudi pozitivna mišljenja,

kot druga napaka oz. nagovori v smislu »ti si prvak«, niso tehnika motiviranja, ki bi

uspešno vplivala na moštvo, saj ne deluje v primeru, da ni realnega pogleda. Matej

Tušak idr. (2003) pa ugotavljajo, da sama motivacija, ki naj bi bila položena v telo

vrhunskega športnika velikokrat ne zdrži, predvsem pa je delež tistih, ki bi imeli

tako močno notranjo motivacijo skozi celo obdobje, ko so aktivni vrhunski

športniki, tako majhen, da tega ne moremo aplicirati na moštvene športe.

Sicer smo se v vprašalniku dotaknili tudi opredeljenosti mladih nogometašev in

članske selekcije do tega, koliko jih privlači sam trening nogometa in napredovanje

v tem športu zaradi same ekipe. Ko smo trditve; rad imam skupinsko delo, rad

imam tovariški duh in rad sem v skupini združili pod polje notranje motivacije za

spoznavanje in vedenje, in je le-ta prednjačili pri mladinski selekciji U13, smo iz

tega sklepali, da se mladi počutijo bolj pripadne ekipi in so zaradi tega tudi bolj

motivirani. Pri članski selekciji je to polje notranje motivacije zelo šibko oz.

zanemarljivo. Lahko bi posplošili, da se počutijo manj pripadne moštvu in jih tudi

samo igranje kot moštvo manj motivira, kot to, da bodo napredovali, kot

posamezniki. Vendar moramo poudariti, da je potrebno za konkretnejšo analizo o

razliki motiviranosti mladih nogometašev in članov v primeru posameznikov in

moštva, ter kako bi bolj uspešno motivirali športnike kot ekipo, narediti bolj

podrobne raziskave na področju samih tehnik motiviranja, ki bi bile usmerjene

predvsem na ekipo in ne toliko v posameznika.

40

6. LITERATURA

Barraclough, J. (2013). Extrinics vs intintisc motivation. BelievePerform.

Pridobljeno iz http://believeperform.com/education/extrinsic-vs-intrinsic-

motivation/#disqus_thread

Elsner, B., Tušak, M. [Matej], Macura, S., Pokoren, D. (2006). Nogomet za mlade.

Ljubljana: Marbona.

Mladenović, M. in Marjanović, A. (2011). Some differences in sport motivation of

young football players from Russia, Serbia and Montenegro [elektronska

izdaja]. Sportologia, 7(2) 145-153.

Motivacija (2014). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Motivacija

Psihologija (2015). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Psihologija

Tušak, M. [Matej] (2003). Strategija motiviranja v športu. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej] (2001). Psihologija športa. Ljubljana:

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

Tušak, M. [Matej], Marinšek, M., Tušak, M. [Maks] (2009). Družina in športnik.

Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport.

Tušak, M. [Matej], Misja, R., Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Vasle, J. (2002). Fuzbal, tango in polka : resnične nogometne zgodbe iz Južne

Amerike in Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Volk, B. (2015). Motivacija mladih teniških igralcev. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Vse je usmerjeno k zmagi (2001). Educa. Pridobljeno iz http://www.educa.fmf.uni-

lj.si/izodel/sola/2001/ura/tomas/psiho.htm

41

7. PRILOGA

7.1. Anketni vprašalnik

ANKETA

Spoštovani!

Moje ime je Boštjan Bizjak in sem absolvent Fakultete za šport, smer nogomet. V

diplomski nalogi bi želel raziskati oz. primerjati načine motiviranja pri mladih

nogometaših in članskem moštvu in kaj motivira posameznika in moštvo. Z vašimi

odgovori mi boste pomagali dobiti vpogled v to področje. Lepo prosim, da rešite

celotni vprašalnik. V nasprotnem primeru je neuporaben. Anketni vprašalnik je

anonimen in dobljeni rezultati bodo služili le za potrebe te diplomske naloge.

Spodaj je navedenih 30 različnih razlogov za ukvarjanje ş tvojim športom. Za vsak

posamezen razlog oz. motiv ugotovi, v kolikšni meri je prav on razlog, da se ti

ukvarjaš z nogometom. Obkroži ustrezno črko po pravilu:

1 = SPLOH NI POMEMBEN

2 = NI POMEMBEN

3 = SREDNJE POMEMBEN

4 = POMEMBEN

5 = ZELO POMEMBEN

Vprašalnik je anonimen, zanima nas le nekaj osnovnih biografskih podatkov.

Obkroži:

SPOL: M Ž

STAROST: __________

KOLIKO DNI V TEDNU TRENIRAŠ: ______ KOLIKO UR TEDENSKO _____

42

1. Želim izpopolniti svoje spretnosti. 1 2 3 4 5

2. Želim biti s svojimi prijatelji. 1 2 3 4 5

3. Rad zmagujem. 1 2 3 4 5

4. Želim sprostiti svojo energijo. 1 2 3 4 5

5. Rad potujem. 1 2 3 4 5

6. Želim ostati v dobri formi. 1 2 3 4 5

7. Rad imam razburljive dogodke. 1 2 3 4 5

8. Rad imam skupinsko delo. 1 2 3 4 5

9. Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da

nastopam.

1 2 3 4 5

10. Želim se naučiti novih spretnosti. 1 2 3 4 5

11. Rad srečam nove prijatelje. 1 2 3 4 5

12. Rad delam tisto v čemer sem spreten. 1 2 3 4 5

13. Želim sprostiti napetost. 1 2 3 4 5

14. Rad imam nagrade. 1 2 3 4 5

15. Rad bi se naučil trenirati. 1 2 3 4 5

16. Rad nekaj počnem. 1 2 3 4 5

17. Rad imam akcije.. 1 2 3 4 5

18. Rad imam tovariški duh. 1 2 3 4 5

19. Rad grem ven iz hiše. 1 2 3 4 5

20. Rad tekmujem. 1 2 3 4 5

21. Rad se počutim pomembnega. 1 2 3 4 5

22. Rad sem v skupini (ekipi). 1 2 3 4 5

23. Želim napredovati na višjo raven. 1 2 3 4 5

24. Želim biti telesno sposoben in zdrav. 1 2 3 4 5

25. Želim biti popularen. 1 2 3 4 5

26. Rad imam izziv (kljubovanje).. 1 2 3 4 5

43

27. Všeč so mi trenerji in voditelji. 1 2 3 4 5

28. Želim si pridobiti družbeni položaj oz.

priznanje.

1 2 3 4 5

29. Rad se zabavam. 1 2 3 4 5

30. Rad uporabljam opremo in pripomočke. 1 2 3 4 5

44

7.2. Anketni vprašalnik po sklopih

Zaradi lažje obdelave anketnega vprašalnika v programu SPSS, smo trditve iz

vprašalnika razdelili tipih motivacije.

NOTRANJA MOTIVACIJA NOTRANJA MOTIVACIJA ZA SPOZNAVANJE IN

VEDENJE Rad imam skupinsko delo

1 2 3 4 5

Želim se naučiti novih spretnosti

1 2 3 4 5

Rad srečam nove prijatelje

1 2 3 4 5

Rad bi se naučil trenirati

1 2 3 4 5

Rad imam tovariški duh

1 2 3 4 5

Rad sem v skupini (ekipi)

1 2 3 4 5 Želim biti telesno sposoben in zdrav

1 2 3 4 5

NOTRANJA MOTIVACIJA ZA DOSEGANJE

Želim izpopolniti svoje spretnosti

1 2 3 4 5

Želim ostati v dobri formi

1 2 3 4 5 Rad delam tisto v čemer sem spreten

1 2 3 4 5

Rad tekmujem

1 2 3 4 5

Želim napredovati na višjo raven

1 2 3 4 5

Rad imam izziv (kljubovanje) ...

1 2 3 4 5 NOTRANJA MOTIVACIJA ZA DOŽIVLJANJE

Rad zmagujem

1 2 3 4 5

Želim sprostiti svojo energijo

1 2 3 4 5

Rad potujem

1 2 3 4 5

Rad imam razburljive dogodke

1 2 3 4 5

Želim sprostiti napetost

1 2 3 4 5

Rad nekaj počnem

1 2 3 4 5

Rad imam akcije

1 2 3 4 5

Rad grem ven iz hiše

1 2 3 4 5

Rad se zabavam

1 2 3 4 5

ZUNANJA MOTIVACIJA EKSTERNALNA REGULACIJA

Rad imam nagrade

1 2 3 4 5

Všeč so mi trenerji in voditelji

1 2 3 4 5 Želim si pridobiti družbeni položaj oz. priznanje

1 2 3 4 5

Rad uporabljam opremo in pripomočke

1 2 3 4 5

Želim biti popularen

1 2 3 4 5

INTROJECIRANA REGULACIJA

45

Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam

1 2 3 4 5

IDENTIFIKACIJSKA REGULACIJA

3 4 5

Želim biti s svojimi prijatelji

1 2 3 4 5

Rad se počutum pomembnega

1 2 3 4 5