UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKA NALOGA
BOŠTJAN BIZJAK
Ljubljana, 2016
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
Nogomet
MOTIVACIJA MLADIH V NOGOMETU
DIPLOMSKA NALOGA
MENTOR: prof. dr. Matej Tušak, univ. dipl. psih.
SOMENTOR : izr. prof. dr. Marko Šibila, prof. šp. vzg.
RECENZENT : prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.
KONZULTANT: asist. dr. Marko Pocrnjič, prof. šp. vzg.
AVTOR: Boštjan Bizjak
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
V prvi vrsti bi se rad zahvalil mentorju, prof. Mateju Tušaku za predajanje
teoretičnega znanja iz psihologije ter za vodenje na poti pisanja diplomske naloge.
Zahvala gre tudi prof. Damirju Karpljuku za hiter odziv in koristne tehnične
napotke pri izdelavi diplomske naloge.
Posebna zahvala gre moji ženi Poloni, ki mi je stala ob strani in me spodbujala ves
čas tekom študija ter mi pomagala sestaviti diplomsko nalogo v celoto. Hvala ti še
enkrat za vsako minuto, ki si se jo posvetila meni tekom pisanja diplomske naloge.
Velika zahvala gre tudi staršem, očetu Ljubotu in mami Jožici, ki sta me tekom
mojega športnega razvoja in študija spodbujala in mi na tej poti v lepih in težkih
obdobjih vedno stala ob strani. Hvala vama za vajin trud.
Zahvala gre tudi dr. Andreju Perku, ki mi je pokazal pot in ne cilj, da lahko z
pisanjem in branjem izboljšam mojo disleksično naravo ter mi tako vlil
samozaupanja na področju pisanja. Hvala vam.
Naj se še zahvalim vsem, ki so pripomogli pri nastajanju diplomske naloge. Hvala
vam.
Ključne besede: Nogomet, psihologija, motivacija, vzgoja
MOTIVACIJA MLADIH NOGOMETAŠEV
Boštjan Bizjak
POVZETEK
Nogomet je šport, ki je zelo priljubljen med mladimi. Veliko se jih že v rosnih letih
odloči, da se vključijo v društva ali klube, kjer imajo možnost nadgrajevati znanje
in se približati svojim idolom iz članskih selekcij. Motivi za doseganje zastavljenih
ciljev so tako pri mladih kot pri starejših nogometaših različni od posameznika do
posameznika. Nogometaš v procesu treninga in tekem stremi za izboljšanjem
fizične in psihične pripravljenosti, išče zadovoljstvo tako v dobri igri kot tudi
zmagah in ne nazadnje v ekipnem duhu. V športu postaja vse bolj pomemben del
tima tudi športni psiholog, ki pomaga športniku vzdrževati motivacijo na željeni
ravni. Če tega ni, je dobro, da polje motivacije športnikov pozna glavni trener, ki z
vključevanjem tehnik motiviranja lahko pomembno vpliva na boljše delo
posameznikov kot tudi ekipe. Motivacija je eden izmed ključnih faktorjev za
doseganje dobrih rezultatov, zastavljenih ciljev ter športnika vodi po poti
napredka. Nanjo gledamo kot na gonilno silo, ki nas prisili, da ravnamo v skladu z
nekim ciljem. Tudi v športu motivacijo v najširšem smislu delimo na zunanjo in
notranjo.
V diplomi je v teoretičnem delu opisan razvoj nogometa v Sloveniji, nadalje so
zbrani pomembni poudarki na temo psihologije v športu, motivacije, predvsem
motivacije v nogometu, o njenem pomenu za razvoj vrhunskega športnika,
nogometaša. V praktičnem delu pa smo s pomočjo analize rezultatov vprašalnika
ugotavljali, kakšna motivacija prevladuje pri mladih nogometaših in ali držijo
hipoteze, da se motivacija pri mladinski selekciji in članskem moštvu razlikuje ter
če je način motiviranja posameznika in moštva različen. Rezultati so pokazali, da
pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija, medtem ko za člansko
selekcijo lahko rečemo, da se notranja in zunanja motivacija izmenjujeta. Za
ugotovitve glede tehnik motiviranja moštva in posameznika vprašalnik ni bil dovolj
podroben, nam je pa pokazal, da sta igranje v ekipi in ekipni duh pomembna
dejavnika motivacije pri obeh selekcijah.
Keywords: football, psychology, motivation, education
PLAYERS' MOTIVATION – JUNIOR SECTION FOOTBALL
Boštjan Bizjak
SUMMARY
Football is a very popular sport among young people; many decide at an early age
to join teams or clubs, where they have the opportunity to expand their
knowledge, bringing their skills closer to those of their idols in team sections. The
motives for achieving set goals depend on the individual football player, regardless
of whether they are juniors or seniors. In the training process and the matches
themselves, a player strives to improve his or her physical and mental fitness and
derives satisfaction both from playing a good game, as well as from winning and
team spirit. A sport psychologist, who helps the player maintain the desired
motivation level, is becoming an increasingly important member of sport teams. If
no such expert is available, it is advisable that the main coach is acquainted with
the field of player motivation — he or she can then improve the performance of
individuals and the entire team by incorporating motivation techniques. Motivation
is one of key factors for achieving good results and set goals, helping the player to
continuously improve. It is understood as a force driving the individual in
accordance with a given goal; in general terms, motivation can be either external
or internal, which also holds true for sport.
The theoretical section of the thesis describes the way football in Slovenia
developed over the years and focuses on sports psychology and motivation,
particularly motivation in connection with football, as well as the importance of
motivation for the development of a professional athlete — football player. The
practical section is based on an analysis of questionnaire results and focuses on
determining the prevailing type of motivation in junior football players, as well as
testing the research hypothesis that the motivation of players in the junior section
and players chosen for the team differs, as do techniques for motivating individuals
and motivating teams. The results showed that in the junior section, internal
motivation prevails, whereas both internal and external motivation was observed in
team players. As far as findings regarding motivation techniques for teams and
individuals are concerned, the questionnaire was not detailed enough, but it did
show that playing in a team and team spirit are important motivation factors in
both sections.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ......................................................................................... 8
1.1. Zgodovina nogometa na Slovenskem............................................... 8
1.2. Psihologija ............................................................................. 9
1.3. Psihologija v nogometu .............................................................. 9
1.4. Motivacija ............................................................................. 10
1.4.1. Zgodovina preučevanja motivacije .......................................... 11
1.4.2. Motivacijska situacija .......................................................... 12
1.4.3. Motivacija v športu ............................................................. 13
1.5. Teorije motivacije ................................................................... 13
1.5.1. Kognitivne teorije motivacije ................................................. 14
1.5.2. Hedonistične teorije motivacije .............................................. 14
1.5.3. Instinktivistične teorije motivacije .......................................... 14
1.5.4. Teorije gona ..................................................................... 14
1.6. Socializacija motivacije ............................................................ 16
1.7. Zunanja in notranja motivacija ................................................... 17
1.8. Skupinska motivacija in skupinski pristopi ....................................... 19
1.9. Motivacija v ekipnih športih ........................................................ 19
1.10. Tehnike motiviranja .............................................................. 20
1.10.1. Teorija storilnostne motivacije ............................................ 20
1.10.2. Teorija ojačanja .............................................................. 21
1.10.3. Teorija incentivne motivacija .............................................. 22
1.10.4. Teorija postavljanja ciljev .................................................. 22
1.11. Postavljanje ekipnih ciljev ...................................................... 23
1.12. Socialno zapravljanje ............................................................. 23
1.13. Osebnost ............................................................................ 24
1.13.1. Osebnostne poteze, ki determinirajo športno uspešnost .............. 26
1.14. Športniki kot osebnost ............................................................ 26
2. CILJI DIPLOMSKE NALOGE ................................................................ 28
3. METODIKA DELA ........................................................................... 29
3.1. Preizkušenci .......................................................................... 29
3.2. Pripomočki ............................................................................ 29
3.3. Anketni vprašalnik ................................................................... 29
4. REZULTATI IN RAZPRAVA ................................................................ 30
4.1. Motiviranost glede na starost ...................................................... 30
4.2. Motiviranost posameznika in moštva glede na selekcijo U13 in člansko
moštvo ........................................................................................ 31
4.3. Razlika med tipi motivacije pri članih in selekciji U13 ........................ 35
5. SKLEP ....................................................................................... 37
7. PRILOGA .................................................................................... 41
7.1. Anketni vprašalnik ................................................................... 41
7.2. Anketni vprašalnik po sklopih ...................................................... 44
Kazalo tabel
Tabela 1Tabela korelacije ................................................................... 31
Tabela 2 Opisna statistika ................................................................... 32
Tabela 3 Rezultati t testa .................................................................... 32
Tabela 4 Levene's test ........................................................................ 33
Tabela 5 Člani .................................................................................. 36
Tabela 6 Selekcija U13 ........................................................................ 36
Kazalo slik
Slika 1. Potek motivacijskega procesa (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001) ...... 11
Slika 2. Shema doseganja ciljev in podciljev (Tušak in Tušak, 2001) ................. 12
Slika 3. Razlika med selekcijo U13 in člani ................................................ 34
8
1 UVOD
Nogomet je fenomen, ki nima racionalne razlage; lahko bi govorili o kupu norcev, ki
se podijo za eno žogo. A je nogomet veliko več kot to. Nogometa se ne da
preučevati zgolj z znanstvenega vidika. Nogomet je veliko več kot racionalna igra,
je strast, ki živi in se bliskovito širi na podlagi emocij. Zato tisti, ki nikoli ni doživel
evforije, nepopisne sreče, ko žoga v ključnem trenutku zatrese nasprotnikovo
mrežo, ali razočaranja, ko se mu roga iz lastne, ne more vedeti, kaj je v svojem
bistvu nogomet. Kot fenomen zavzema veliko različnih polj v življenjih ljudi. Ima
takšno moč, da lahko omrtvi mesta, politikom predstavlja skušnjave, je hkrati oaza
zaslužkarjev, boj za oblast, denar in prestiž. Je polje turizma, užitkov in zaslužkov.
O njem razpravljajo vse možne stroke, dotika se vseh polj življenja. Je zares
večplasten, nekaterim pomeni kruh, drugim veselje, hobi, sanje. (Vasle, 2002).
1.1. Zgodovina nogometa na Slovenskem
Na Slovensko je nogomet prišel nekoliko kasneje kot pri naših sosedih. Prišel je z
dveh strani, z Dunaja in iz Prage. V poročilih je najprej nekje po letu 1900
omenjeno, da so dijaki radi igrali »mejni in nemški nogomet«, nekaj kasneje pa se
pojavi kot »angleški« nogomet. Začetki so bili v Mariboru leta 1906, kasneje se je
igra preselila tudi v Ljubljano, Gorico, Celje itd. Leta 1910 so dijaki vseh srednjih
šol v Ljubljani ustanovili dijaški nogometni klub Hermes. Nekako ob istem času smo
dobili tudi klub v Trstu in Gorici.
Za razvoj nogometa je zelo zaslužen inž. Stanko Bloudek, ki je z nogometnimi
čevlji, žogo in dresi opremil ekipo Hermesa. Leta 1911 so ustanovili prvi slovenski
footballski klub Ilirija, katerega predsednik je postal dr. Ivan Lah. Veliko zaslug za
razvoj slovenskega nogometa ima Eugen Bettet, ki je bil tudi predsednik Ilirije.
23. aprila 1920 dobimo prvo organizacijo, ki je združevala klube v Sloveniji,
imenovala se je Ljubljanska nogometna podzveza. Po drugi svetovni vojni pa je
bila 29. maja 1948 ustanovljena oz. obnovljena Nogometna zveza Slovenije, ki je s
sedežem v Beogradu delovala v okviru Nogometne zveze Jugoslavije. Po
osamosvojitvi Slovenije se tudi Nogometna zveza Slovenije osamosvoji in je kot
enakopravna članica 3. julija 1993 sprejeta v FIFO, svetovno nogometno
9
organizacijo, 17. julija 1993 pa v UEFO, evropsko nogometno organizacijo. (Elsner,
Matej Tušak, Macura, Pokoren, 2006).
1.2. Psihologija
»Beseda psihologija izhaja iz grških besed »psyche« -duša in besede »logos«- govor.
Je veda, ki znanstveno proučuje duševnost, vedenje in osebnost, torej psihološke
procese pri človeku.« (»Psihologija«, 2015)
1.3. Psihologija v nogometu
Pri nogometu ima pomembno funkcijo športni psiholog, saj sestavlja kamenček v
mozaiku trenerskega tima. Njegov pristop do posameznika in ekipe je največkrat
klinično psihološki, daje nasvete igralcem in posamezniku, izvaja določene
terapevtske prijeme, najbolj pogosto poučevalne, saj nogometaše skozi vodenje
poskuša uresničiti, naučiti nekatere vaje in tehnike za preprečevanje težav in
zagotoviti oz. izpopolniti njihove čim boljše sposobnosti. V povezavi s psihološko
pripravo deli napotke, vodi oz. usmerja športnika, mu daje nasvete. Psihološka
priprava zahteva ogromno treninga in vaje, saj so te vaje drugačnega pomena oz.
oblike. Velikokrat oz. najpogosteje se uporabljajo tehnike in opravila, saj s temi
zagotovimo pravilno in najbolj optimalno izvedbo naloge in rezultata samega
nogometaša prav tako kot ekipe. Najpogosteje izvajajo tehnike in sisteme
postopka, ki nogometaše pripeljejo do najboljšega izkoristka oz. optimalne izvedbe
nalog. Tehnike zavzemajo pripravo načrta obnašanja pred tekmo in med njo,
pripravo najprimernejših ključnih dražljajev za čustveno evocijsko stanje (stabilno
stanje), ki je približevanje predtekmovalnih stanj, tehnika sproščanja, tehnika
nadzorovanja pozitivnega mišljenja, tehnika kognitivnega prepričevanja in
samoprepričevanja oz. tehnika samogovora.
Odlično poznavanje zapletene nogometaševe priprave, ki vpeljuje telesno zgradbo,
tehnično, načrtno in psihološko pripravo, vodi do najvišjih dosežkov, dostikrat pa
do višje ravni osebnostnega napredka in boljših dosežkov. Veliko nogometnih
klubov že uspešno vključuje športne psihologe v svoj tim. (Elsner idr., 2006)
10
Športni psiholog je nadgradnja oz. dodana vrednost timu; pokriva področje
čustveno-socialnega vedenja, imeti mora aktivno vlogo v timu in močno sodelovati
z glavnim trenerjem. Športni psiholog največkrat nogometaše obravnava
individualno, zelo redko pa izvaja skupinske terapije, in to le takrat, ko želi
spodbuditi motivacijo v ekipi. To se največkrat dogaja v primerih, ko poskuša
izboljšati oz. dvigniti raven skupinskega duha, ali pa izboljšati čustveno klimo in
pripadnost ekipi ali reprezentanci. Skupne terapije imajo poudarek na postavljanju
skupnih ciljev, delu na sebi ter izboljšanju medsebojnih odnosov in pogovora v
ekipi. V prvi vrsti pa športni psiholog nogometaše obravnava individualno;pri tem
so njegove glavne naloge psihološka priprava na nastop, analiza predtekmovalnega
stanja, vzpostavitev ravni motivacije in postavitev ciljev, proces
samouresničevanja, izboljšanje koncentracijoe odprava anksioznosti itd.
Prav tako pa je ena glavnih nalog psihologa pri nogometaših boljša realizacija s
treninga na tekmo. (Elsner idr., 2006)
1.4. Motivacija
»Je psihološki element, ki spodbuja organizem, da ravna v skladu s svojimi cilji,
željami in potrebami in notranjo kontrolo. Nanjo gledamo kot na gonilno silo, ki nas
prisili, da ravnamo v skladu z nekim ciljem, ali pa to vedenje še okrepi.«
(»Motivacija«, 2014)
»Motivacija v najširšem smislu predstavlja usmerjenost, dinamično komponento, ki
je značilna za vse živalske organizme od najpreprostejših enoceličnih ameb do
človeka. Zajema spodbujanje aktivnosti in usmerjanje. Pojem motiva predstavlja
vse tiste organizmične dejavnike in dispozicije, ki narekujejo smer našega ravnanja
in doživljanja.« (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001)
11
Slika 1. Potek motivacijskega procesa (Musek, 1993, v Tušak in Tušak, 2001)
1.4.1. Zgodovina preučevanja motivacije
Motivacija in zgodovina preučevanja motivacije oz. motivacijskih procesov je še
zelo mlada veja psihologije, vendar pa to ne pomeni, da se za to področje psihologi
niso zanimali prej. Že v antični Grčiji so vedeli, da za športne dosežke ni bistveno
samo telo, ampak tudi stanje športnikovega »duha«. Pomembne antične mislece v
tistem obdobju je zanimala tudi povezava med športnikovim telesom in zunanjim in
notranjim »duhom«. Že iz tistih časov velja nepisano pravilo »zdrav duh v zdravem
telesu«, ki velja še danes in to vedno bolj potrjujejo znanstvene raziskave na
področju športa. Prve korake je napravil psihoanalitik S. Freud, saj na področju
športa psihologija na začetku ni imela načrtnega oz. sistematičnega pristopa za
preučevanje tega dela oz. področja psihologije. Rojstvo uradne športne psihologije
sega v leto 1963; takrat so v Italiji prvič priznali oz. opredelili obstoj športne
psihologije.. Z leti je število športnih psihologov postopoma naraščalo, tako se je
tudi vedno več vrhunskih športnikov povezovalo s športnim psihologom. (»Vse je
usmerjeno k zmagi«, 2001)
Pb Motivacijska
dejavnost
Cilj Potreba
Energija
12
1.4.2. Motivacijska situacija
Glavni sestavni deli motivacijske situacije so energija, potreba, pobudniki,
motivacijska dejavnost in cilji.
Usmerjenost k stabilizaciji in homeostazi znotraj človeka, povzroči motivacijsko
dejavnost, vendar to vedno ne zadošča za motivacijski dejavnik. V prostoru mora
biti točen določen dražljaj, pobudnik, ki aktivira proces motiva in vključi
motivacijsko dejavnost. Usmeri se v motivacijski cilj ter poišče oz. izbere sredstva
za želeno dosego cilja, ki je v povezavi z zadovoljitvijo potrebe.
Pomemben končni strukturni element za motivacijske situacije je cilj. Cilj kot
takšen lahko predstavlja pojav, predmet, objekt, skupino ali dejavnost. Do cilja nas
vodi motivacijska dejavnost. Lestvica ciljev je različna glede na posameznikova
lastna merila in želje, cilje pa ločimo na pozitivne in negativne. V skupino
pozitivnih ciljev spadajo nagrade (materialne nagrade, denar, nagrade za prosti dan
itd.) in pohvale. V skupino negativnih ciljev uvrščamo kazni, ki jih ločimo na
grajanje oz. kaznovanje. Emocije, ki obsegajo širok sestavni del motivacijskega
procesa ločujemo na pozitivne in negativne, prav tako pa vplivajo na dosego
zastavljenega ali željenega cilja posameznika. Potrebno je zavedanje, da na
čustveno stanje osebe vpliva več faktorjev in ne samo motivacijski cilj. (Tušak in
Tušak, 2001)
Slika 2. Shema doseganja ciljev in podciljev (Tušak in Tušak, 2001)
Vedenje usmerjeno k cilju
Podcilji, vmesni cilji
Športnik Cilji
13
1.4.3. Motivacija v športu
Športnikove lastnosti, kot so gibalne sposobnosti, čustvena stabilnost, nadarjenost
za disciplino, znanje, osebnostne lastnosti, niso dovolj za zagotovitev vrhunskih
rezultatov. Za dosego vrhunskih rezultatov je izrednega pomena tudi trajnost
športnikove motivacije.
Poleg teh lastnosti potrebujejo športniki za najvišji nivo doseganja rezultatov dobro
povezavo fizične pripravljenosti s psihološko močjo in trajnost motivacije. Športnik
mora za dosego vrhunskih rezultatov vložiti ves svoj trud za uspeh, saj je
motivacija le tako na najvišji možni ravni; v samem športu brez močne motivacije
namreč ni (končnega) želenega rezultata in uspeha. Lastne izkušnje športnikov in
ekip govorijo v prid motivaciji, ko kljub slabšemu tehničnemu in taktičnemu znanju
pridejo do zmage; v takih primerih to lahko v veliki meri pripišemo močni želji in
volji, ki nadomestita marsikatero pomanjkljivost športnika in moštva.
Motivacija je ključnega pomena pri delu športnega psihologa, saj je v močni
povezavi s športnikovimi rezultati.
Tušak in Tušak (2001) zapišeta, da je zveza med potrebami, cilji in vedenjem v
odnosu do uspeha v športu zelo kompleksna. Na intenziteto sprememb potrebe,
izbor med cilji in izbor vedenja vpliva veliko število družbenih in kulturnih
faktorjev. (Tušak in Tušak, 2001)
1.5. Teorije motivacije
Motiviranje je ena pomembnejših nalog na vseh področjih življenja, še posebej pa
je to področje predmet raziskav v športu v vseh kategorijah, od mladincev do
starejših, od amaterjev do profesionalcev. Izmed množice teorij motivacije
izstopajo štirje tipi motivacijskih teorij. (Tušak in Tušak, 2001)
14
1.5.1. Kognitivne teorije motivacije
Temelj kognitivne teorije sta ideja in spoznanje, na katerih temelji vedenje
posameznika. Tovrstne teorije temeljijo na predpostavki, da v osnovi vsakega
vedenja obstaja kognicija oz. spoznanje neke ideje. Primer v športu je posamzenik,
ki meni, da je sposoben postati vrhunski športnik. V primeru, da posameznik misli,
da je sposoben postati športnik, se začne ukvarjati s športom; če misli, da ni dovolj
sposoben, se s športom ne ukvarja. Največja slabost teh teorij je, da ne upoštevajo
fenomena nezavednega in na ta način zanemarja precej velik del motivacije.
1.5.2. Hedonistične teorije motivacije
Hedonistična teorija temelji na ugodju, sreči, zadovoljstvu, zelo dobrem počutju
športnika. Gre za način pojava zadovoljstva ali ugodja sreče, ki ga sprejme za
najvišjo vrednoto. Športniku aktivnost v procesu treninga in tekmovanja prinaša
zadovoljstvo oz. ugodje in se tako izogne neugodju ter nezadovoljstvu.
1.5.3. Instinktivistične teorije motivacije
Instinktivne teorije temeljijo na športnikovem instinktu oz. nagonu, ki predstavlja
osebnostno (vzorce športnikovega) vedenje, ki je prirojeno in ni naučeno. Same
izjave športnikov kažejo na tako razmišljanje in vzorce nagonskega vedenja.
1.5.4. Teorije gona
Teorijo gona lahko opredelimo kot fiziološki pojav, ki pomaga posamezniku, da se
laže asimilira z okoljem. »Gon je fiziološki pogoj, ki žene osebo k zadovoljitvi
njenih potreb. Potreba je mehanizem, ki pomaga človeku, da se lahko optimalno
prilagodi okolju. Gon po žeji napr. žene človeka, da zadovolji svojo potrebo po
tekočini. Gon (drive) povzroči, da organizem postane aktiven. Iz teh primarno
fizioloških gonov izvajamo kasneje razvoj sekundarnih oz. naučenih gonov.« (Tušak
in Tušak, 2001)
15
Teorija gona temelji na fizioloških procesih, saj športnika žene k zadovoljevanju
njegovih potreb; lahko mu rečemo boj za preživetje, ki izvira iz človeka samega.
Potreba je vzvod, ki športniku omogoča najboljše in najugodnejše prilagoditve na
okolje. (Tušak in Tušak, 2001, str.30)
D. Fuoss in R. Troppmann (1981, v Tušak in Tušak, 2001) navajata v zvezi z
motivacijo nekatere ključne točke.
Motivacija se povezuje s človeškimi notranjimi pogoji in procesi, ki jih ne
moremo neposredno opazovati, pač pa samo posredno preko njihovih
vedenjskih odzivov.
Motivacija in vedenje nista eno in isto.
Rezultat motivacije je vedno aktivnost.
Človekovo vedenje je usmerjeno k doseganju ciljev, zato bodo potrebe
zadovoljene, ko cilj dosežemo.
Kakor hitro je ena potreba zadovoljena, se pojavi druga.
Na osnovi pregleda različnih definicij motivacije ugotavljamo naslednje značilnosti
motiviranega vedenja:
povečana mobilizacija
vztrajnost, intenzivnost in učinkovitost vedenja
usmerjenost k cilju
motivirano vedenje se spreminja pod vplivom njegovih posledic (vpliv
ojačitve).
Različne pristope, ki se ločijo v temeljnih dejavnikih, ali gre za:
biološke , kulturne naučene motive,
zavedne ali nezavedne motive,
reaktivne ali proaktivne, k cilju usmerjene motive,
homeostatične ali razvojne, k rasti usmerjene motive.
Psihologija motivacije si zastavlja nekatera osnovna vprašanja, na katera so
raziskovalci skušali odgovoriti. Znanstvena razlaga motivacije izvira iz treh glavnih
smeri raziskovanja:
kot eksperimentalna psihologija, ki išče skupne zakonitosti in
sistematično raziskuje pojave z eksperimentalno situacijo
16
kot psihologija osebnosti, ki obravnava motivacijske dejavnosti v okviru
celotne človekove osebnosti
kot smer psihologije (psihologija motivacije), ki povezuje motivacijske
procese z družbenimi procesi
Motivacija ima nedvomno vodilno vlogo pri preučevanju vedenja. Na način
obnašanja vplivajo tudi človekove osebnostne poteze in sposobnosti. Glavni
prispevek na področju klasifikacije motivov je dodal R. Cattell (1957, v Tušak,
2003), ki je ugotovil, da lahko govorimo o več komponentah motivacije:
alfa faktor, ki predstavlja hotenjsko, neposredno in necenzurirano
izražanje motiviranosti (»to hočem, to želim« ne glede na okoliščine),
beta faktor, ki predstavlja zrelo in prilagojeno izražanje motiviranosti in
interesa (komponenta ega),
gama faktor je komponenta superega, saj zajema interese in motive skozi
očala obveznosti (»to me mora zanimati«)
fiziološki znaki motivacije (spremembe v krvnem pritisku, v električni
prevodnosti kože idr.),
epsilon faktor je povezan s potlačenimi interesi in motivi.
Kasneje je določil še dva sekundarna faktorja motivacije: integrirano komponento
interesov (predvsem beta in gama faktorje) ter neintegrirano komponento
interesov (alfa, epsilon in delta faktor). V nadaljevanju je Cattell izoliral vrojene
motive, ki jih je imenoval erge, in pridobljene motive oz. sentimente. (Matej
Tušak, 2003)
1.6. Socializacija motivacije
V razvojnih fazah odraščanja športnika se cilji in doseganje zadovoljevanja motivov
in uresničevanja smotrov spreminjajo. Ob odraščanju športnik postaja sposobnejši -
popolnejši in razvitejši in tudi tako dvigne svoje sposobnosti na ustreznejšo raven.
V primarnem vodilu - načelu zamenja socializirano obliko zadovoljevanja motivov.
Odrasel športnik sprejme nekatera ugodja in neprijetnosti ter se odpove
zastavljenim ciljem, in se usmeri k tistim, ki so trenutno na dosegu, saj je
17
sposoben videti in sprejeti realno odločitev. Poleg tega se motivacijski razvoj
dviguje in s tem povezan čustveni nivo frustracije. Ena izmed značilnosti je, da je
motivacija bolj zapletena, saj je vedno povezana s športnikovim odraščanjem in
vedenjem. Športnik ima več zastavljenih ciljev, ki se med seboj prepletajo in
tekmujejo in ga vodijo ter poganjajo športnikov nivo naprej. Prevladujoč socialni
motiv pri odraslih športnikih je drugačen kot pri mlajših športnikih, kjer so v večji
meri prisotni biološki motivi. Motivacija športnika je v največji meri odvisna tudi od
vpliva okolja, družbenega sistema in njegove želje v družbi, v prvi vrsti pa ne
smemo pozabiti na dane vrednote sistema, ki pa so v največji/najmočnejši
povezavi z družbo samo. (Matej Tušak, 2003)
1.7. Zunanja in notranja motivacija
Zunanjo motivacijo športnikov opredeljujejo in jo zaznamujejo dejavniki, kot so
denar, pohvale, status. Medtem ko notranja motivacija prihaja iz posameznika, iz
njegove potrebe - želje po uspehu, biti najboljši, in ni povezana z željo po večanju
finančnega blagostanja. Predvsem je notranja motivacija pomembna za doseganje
odličnih rezultatov. (Barraclough, 2013)
Tudi Deci in Ryan (1985, v Tušak in sod., 2003) navajata, da je zadovoljstvo delati
in imeti željo po uspehu tisto, kar je značilno za notranjo – intrinzično motivacijo.
Predvsem je pomembna notranja motivacija pri mladih športnikih. Kot je znano, ob
prevladi zunanje motivacije, to je denarnih nagrad, pretiranih pohval,
»specialnem« statusu v družbi ter pomanjkanju notranje motivacije, prihaja do
slabših rezultatov v individualnih športih in slabega sodelovanja ali do razhajanj v
ekipnih športih.
Zastavlja se vprašanje kako lahko vplivamo na motivacijo, še posebej notranjo, pri
mladih športnikih. Otroci so po naravi motivirani za igro, za gibanje, za družabnost,
kar so vse razlogi za to, da se pridružijo ekipam. Velikokrat se v praksi dela
napačno in se ignorira navedene dejavnike, namesto da bi jih vzpodbujali in krepili
ter s tem večali motivacijo mladih športnikov. Cilj vsakega trenerja mladih
športnikov bi moral biti ustvarjanje okolja, ki spodbuja notrajo – intrinzično
18
motivacijo, in ne ustvarjanja kontroliranega okolja, ki povzroča izgubo lastne
motivacije (Barraclough, 2013).
Motivacijo zaznamujeta dve glavni področji, in sicer zunanja in notranja
motivacija; s tujko ju označujemo in opisujemo kot ekstrinzična in intrinzična
motivacija.
Prvo opredelitev, ki sta jo Deci in Ryan (1985, v Matej Tušak, 2003) opisala za
notranjo motivacijo, je »delati nekaj zaradi aktivnosti same in za zadovoljstvo, ki
izhaja iz samega izvajanja aktivnosti.« Razlika med mladimi in odraslimi športniki
je, da gre pri mladih športnikih predvsem za notranjo motivacijo, ki jo zaznavamo
kot osebno zadovoljstvo udeleževanja raznolikosti treninga. Taka aktivnost prinaša
zadovoljstvo ter pozitivno doživljanje, ob tem pa pridobivajo nove izkušnje in
izboljšujejo že obstoječa znanja in medvrstniško tekmovalnost. Lahko jo označimo
za primarno, saj gre za notranji vzvod oz. željo, za radovednost po učenju, po
novih izzivih, pri tem pa za doseganje optimalne spretnosti. Na drugi strani pa gre
pri večini odraslih športnikov za prevlado zunanje motivacije, ki izhaja iz množice
zunanjih motivov. Ti zunanji motivi so lahko nagrade, denar, socialni status,
materialne dobrine, prestiž, ki jih prinašajo uspešni rezultati. Taki športniki so
izrazito usmerjeni k zmagovanju, dominantnosti, k želji biti najboljši v svoji
disciplini, s tem pa je posledično povezana tudi priljubljenost. Za sekundarno tako
imenujemo zunanjo motivacijo, saj je izvor od zunaj in ne od športnika samega.
Zunanji izvor so odobritev in potrditev staršev, navijačev, denarne nagrade, velik
pomen imajo zmaga in dosežki ter materialne dobrine. (Matej Tušak, 2003)
Raziskava na področju notranje motivacije, ki so jo opravili Kimecik, Allison in Duda
(1986, v Matej Tušak, 2003) v povezanosti med otrokovim ocenjevanjem
zadovoljstva z nastopom, mnenjem o svojih zmožnostih in zmožnostih nastopa ter v
povezavi z izidom tekme je pokazala, da so bili vsi udeleženci zadovoljni, tako
zmagovalci kot poraženci. Kot pomembno informacijo so tako poudarili, da so bili
poraženci prav tako zadovoljni s svojim nastopom, kot zmagovalci, kar kaže na
večjo prisotnost notranje motivacije. Medtem, ko sta Roberts in Spink (1980, v
Tušak, 2003) z raziskavo, ki je zajela odrasle športnike med njimi tudi vrhunske
športnike dokazala nasprotno. Ugotovila sta povezanost zadovoljstva z uspehom in
neuspehom, medtem ko pri mlajših športnikih uspeh oz. neuspeh ni igral nobene
vloge pri doživljanju zadovoljstva. (Matej Tušak, 2003)
19
Glede na opravljene raziskave lahko rečemo, da športnike motivirajo tako notranja
kot zunanja motivacija, ki jih vodita v sam šport. Kjer obstaja ena, je prisotna tudi
druga, medsebojno se prepletata. Trenerji bi morali pri mladih športnikih čim dlje
spodbujati in vzdrževati notranjo motivacijo. Kadar pa pride do prehoda na
zunanjo motivacijo nekateri notranji motivi odpadejo. (Matej Tušak, 2003)
Raziskava, ki je bila opravljena na mladih igralcih iz Rusije, Srbije in Črne gore je
pokazala, da so mladi nogometaši iz Srbije in Črne gore bistveno bolj notranje
motivirani za doseganje ciljev, kot njihovi vrstniki iz Rusije. Prav tako je bila pri
mladih nogometaših iz Srbije in Črne gore bolj izražena zunanja motivacija. Vendar
pa rezultati raziskave ne podajajo razlage kaj in kje so vzroki za različno
motivirane mlade nogometaše. (Mladenović in Marjanović, 2011)
1.8. Skupinska motivacija in skupinski pristopi
Vemo da pogosto v ekipnih športih opažamo, da moštvo kljub izrazito zvenečim in
odličnim posameznikom ne dosega pričakovanih rezultatov. Steinerjev model (1972,
v Matej Tušak, 2003) predstavlja izhodišče za raziskovanje odnosa med
individualnim in skupinskim nastopom. Klasično delo na tem področju je
raziskovanje individualnega in skupinskega pristopa pri »vlečenju vrvi« francoskega
psihologa Ringelmanna. Ugotovil je, da se povprečni individualni nastop slabša v
odvisnosti od števila ljudi, ki sodelujejo v nalogi. Več kot je sodelujočih, manjši so
povprečni individualni dosežki posameznika. To je tako imenovan Ringelmannov
efekt. (Matej Tušak, 2003)
1.9. Motivacija v ekipnih športih
Športnikova osebnost in obnašanje so skupek vzvodov, ki jih lahko pripišemo
dinamiki osebnosti in motivaciji. Motivacija v ekipnih športih je prav zaradi tega
lahko zapletena oz. težko razumljena, saj govorimo o ekipi. Ekipa pa je v tem
primeru skupnost posameznikov, pri katerih je motivacija lahko od enega do
drugega različna.
20
Roberts (1992, v Matej Tušak, Misja in Vičič, 2003) v svojih ugotovitvah poudarja,
da področje motivacije v ekipnih športih športniki ne razumejo najbolje. Govorimo
o tem, da različno dojemanje prinaša napačno razumevanje motivacije. V
motivaciji pri ekipnih športih prevladujejo tri poglavitne napake:
Največkrat trenerji zamenjujejo pojma motivacije in anksiozne vzburjenosti.
Pogosti so motivacijski nagovori, ki se jih izvaja tik pred samo tekmo. Na ta
način poskušajo trenerji dvigniti nivo pripravljenosti posameznika oz. moštva.
Takšni nagovori so sicer lahko učinkoviti, a je potrebno poudariti, da to
motivacija oz. motiviranje, temveč se s tem le dvigne nivo vzburjenosti, ki je v
povezavi s povečanjem agresivnosti in večjo zbranostjo na začetku tekme.
Slaba stran takšnih nagovorov je, da učinkujejo le kratek čas.
V nizu napak je tudi dojemanje »pozitivnega mišljenja«, ki si ga trenerji
napačno razlagajo kot motivacijo. Veliko je primerov, ko trenerji s pozitivnimi
mišljenji oz.izreki, kot so »ti si prvak« poskušajo vplivati na športnikovo
samozavest, da zmore premagati nasprotnika. To sicer lahko pozitivno učinkuje
na športnikovo vedenje, a to le takrat, kadar je realnega pogleda. Na drugi
strani pa lahkodeluje demotivacijsko, kadar ni realnega pogleda. Tudi v takih
primerih ne gre za dolgotrajne učinke motivacije.
Tretja v nizu napak pa je, kadar trener misli, da je motivacija del
športnikovega notranjega stanja. Kot, da bi mu bila motivacija položena v
zibelko in jo je težko zamenjati ali spremeniti. Na podlagi tega se omenja
model selekcioniranja vrhunskih športnikov, kjer nam selekcija naredi
vrhunskega športnika za nivo članske konkurence. A to še v svetu ni možno, kaj
šele v Sloveniji, kjer to nikakor ni odobravano. (Matej Tušak idr., 2003)
1.10. Tehnike motiviranja
Različne tehnike motiviranja imajo svojo osnovo v različnih teoretičnih smereh.
1.10.1. Teorija storilnostne motivacije
Teorijo storilnostne motivacije razumemo, ko vedenjski vzorec, vzročna posledica
zadovolji potrebe na nekem nivoju. V običajnih primerih je to tekmovalnost, ki
21
pripomore kizboljšanju športnikovih rezultatov in posledičnem premagovanju
nasprotnikov. Lahko bi omenili izrek »strah pred neuspehom«, ki je kot tak močno
povezan s teorijo storilnostne motivacije. (Matej Tušak, 2003)
1.10.2. Teorija ojačanja
Teorija ojačanjatemelji na motivaciji preko ojačanja. Lahko si razlagamo, da se
vedenjski vzorci zgodijo z namenom, ki pa so nek skupek različnega ojačanja.
Pozitivno razmišljanje in vedenje je pot, ki športnika vodi do željenega cilja –
nagrade izogiba se vzorcem ki imajo negativen značaj in ne prinašajo željenih
nagrad. Veliko trenerjev velikokrat nezavedno uporabi tudi tehnike nagrajevanja in
kaznovanja za prilagoditev vedenjskih vzorcev. Do uspeha željene motivacije nas
vodijo naslednje stopničke, kar opredeli Matej Tušak (2003):
1. Pohvala oz. nagrada, kot prva stopnica na poti motivacije ojačanja. S tem
ojačamo pravilno opravljeno delo v tistem trenutku. Velik pomen s tem
namenimo tudi vlogi vztrajnosti, ki je ključen faktor pri motivaciji ojačanja.
2. Kot druga stopnica je stalno nagrajevanje oz.pohvale za izvedbo določenih
nalog. Tose izvaja tudi takrat ko menimo da ni več potrebe
3. Odzivi trenerja na vztrajnost in delo športnika, da doseže zastavljene cilje
je v veliki meri odvisna od trenerja in njegovega karakterja. Do željenih
pravilnih motivacijskih korakov športnik ne pride čez noč, temveč je za to
potrebno daljše obdobje. Pohvale in nagrade ojačamo postopoma.
4. Športniki na svoji poti prihajajo do kriznih obdobji. V takih obdobjih je v
procesih treningov vsak pravilen korak veliko težji. Pomembno je, da
trenerji prepoznajo krizo in ustrezno odreagirajo na dvig ali padec
motivacije. Uporabiti je potrebno umirjen pristop in ne paničnega, kar se
velikokrat dogaja.
5. Uporaba ojačanega motivacijskega vedenja je pomembna tudi takrat, ko že
osvojeno. Zmotno je prepričanje, da je proces ojačanja že zaključen, ko je
športnik sposoben ustrezne samomotivacije. V primerih nepričakovanih
dogodkov se namreč lahko pojavijo težave z motivacijo, če prenehamo z
ojačanjem.
22
6. Tudi v primerih, ko je športnik oddaljen od zastavljenega cilja, a je le-temu
veliko bližje, kot na zadnji tekmi oz. treningu in kadar se vedenje popravlja
in izboljšuje, je to potrebno pohvaliti oz. nagraditi. Pohvala in nagrada sta
potrebni neglede na to, da športnik ni na željenem nivoju in je oddaljen od
zastavljenega cilja. (Matej Tušak, 2003)
1.10.3. Teorija incentivne motivacija
Bric in Veroffa (1966, v Matej Tušak, 2003) opisujeta teorijo incentivne
motivacije, ki vsebuje sedem incentivov. To so težnja po: rezultatih, družabnosti,
zadovoljstvu, radovednosti, agresivnosti, moči in neodvisnosti. Pomembna naloga
športnika je, da bi zadovoljil čim večjo število incentivov v različnih povezavah
med seboj. Incentive med seboj uravnava in vodi moč motiva. Ključno vlogo na tej
poti ima trener, ki športnika pripravlja in mu daje možnost za dosego teh
incentivov. Trener mora športniku na treningu zagotoviti okolje za simulacijo
tekme in popolno tekmovalno motivacijo. Incentivna motivacija je podlaga
tehnikam, ki nudijo in omogočajo športnikom široko paleto ciljev in motivov za
njihovo zadovoljevanje. (Matej Tušak, 2003)
1.10.4. Teorija postavljanja ciljev
Pri procesu razvoja mladih športnikov je postavljanje ciljev in pod-ciljev za njihov
napredek v razvoju ključnega pomena. V sodelovanju s trenerjem si mladi športniki
postavijo cilj, kar pomeni izbiro težavnosti cilja in časovnega obdobja za dosego le-
tega. Na poti k dosegi cilja so tudi pod-cilji, ki so razdeljeni na časovna obdobja in
so zato lažje dosegljivi, njihova vloga pa je ohranjanje in dvigovanje morale. Pod-
cilji kot takšni omogočajo lažjo pot do končnega cilja, saj zagotavljajo mladim
enakomerno pozitivno povratno informacijo. Kadar so pod-cilji v prevelikem
časovnem razmiku, to lahko povzroči padec motivacije, saj mladim športnikom to
zmanjša voljni element in možnost dosega končnega cilja. Pomembno je, da
trenerji razumejo in ločijo pozitivne in negativne povratne informacije, ki držijo
raven motivacije, saj s tem lahko mlade športnike pravilno vodijo do končnega
cilja. (Tušak in Tušak, 2001)
23
1.11. Postavljanje ekipnih ciljev
Locke in Latham (1984, v Matej Tušak, 2003) opisujeta postavljanje ciljev za
moštvo. Sprašujeta se, kako bi povečala motivacijo posameznikov za doprinos in
uspeh moštva. Slocum in Sims (1980, v Matej Tušak, 2003) omenjata, da je za
dobro sodelovanje članov moštva potrebna komunikacija, medsebojno spoštovanje
in medsebojno prilagajanje, kar pa z dobro koordinacijo vodi trener. Trener poskrbi
za najvišjo motivacijo moštva, vzporedno pa ne sme pozabiti na individualne cilje
športnika, kot posameznika. Vse skupaj nato povežev skupno postavljanje ciljev za
celotno moštvo. Glavne smernice vadbenega procesa so na eni strani motiviranje in
na drugi razvoj gibalnih spretnosti. S tem mladi športniki sledijo zastavljenim
ciljem, ki so si jih skupaj s trenerjem postavili. V trenažnem procesu morajo mladi
športniki imeti podporo trenerja, ki zna pohvaliti in primerno nagradi opravljene
naloge. Pomembno je, da od trenerja dobijo povratne informacije o uspešno ali
neuspešno izvedenih vajah in nalogah med procesom vadbe, ki so v povezavi s
postavljenimi cilji in planiranjem strategije vadbe. V trenažnem procesu pa mora
mlad športnik tudi sodelovati pri postavljanju pravil, saj je pomembno, da se
zaveda kaj je prav in kaj narobe. (Matej Tušak, 2003)
1.12. Socialno zapravljanje
V ekipnih športih je izredno pomemben skupinski duh, povezava ekipe, vendar pri
tem ne smemo pozabiti na individualni doprinos v ekipi. Do pojava »socialnega
zapravljanja« prihaja zaradi nerazumevanja pomena individualne odgovornosti
znotraj skupinskega nastopanja, menita Hardy in Latane (1988, v Tušak in Tušak,
2001). Posamezniki se kljub izrednim individualnim sposobnostim ob takem pristopu
» izgubijo«. Zelo demotivacijsko deluje na posameznika pristop, ko niso zaznane
njegove želje in zmožnosti za doprinos ekipi. Ujeti in prilagoditi skupinske cilje in
jih oplemenititi s sposobnostmi posameznikov, s ciljem doseganja čimboljših
rezultatov, je naloga vsakega trenerja. S pravočasnim zaznavanjem in
upoštevanjem odgovornosti ekipe do posameznika in obratno se izognemo pojavu
socialnega zapravljanja. (Tušak in Tušak, 2001)
24
1.13. Osebnost
Družinska vzgoja je pomemben dejavnik razvoja osebnostne zrelosti. V razvoju
posameznika ozavešča individualnost, vgrajuje elemente kolektivnega nezavednega
v njegovo osebnost. To imenujemo proces individuacije. Po Jungu pa je zrela
osebnost tista, ki prej odtujena in konfliktna nasprotja vključuje v svoje delovanje.
Kot navaja Heathu (1965, v Matej Tušak, Marinšek in Maks Tušak, 2009), predstavlja
osebnostna zrelost večdimenzionalni konstrukt s petimi neodvisnimi dimenzijami:
Simbolizacija: Posameznik pri reševanju težav pridobi sposobnost
ovrednotenja - analize izkušenj. Ta dimenzija se kaže v tem, da je
posameznik sposoben predvidevati posledice svojega ravnanja in zmožen
ustvarjati ideale.
Alocentrizem: Druga dimenzija je nasprotje egocentrizma, vključuje
natančno opazovanje ljudi in čustveno toplino. Zelo je pomembna za
razvoj samopodobe, povezana z vrednotami odgovornosti, spoštovanja,
altruizma in toleranco.
Integriranost: Pri tretji dimenziji gre za notranjo logiko, ki poveže
motivacijske vzgibe, značaj, osebnostne lastnosti in vrednote osebe.
Stabilnost: Sposobnost koncentracije, odpornost na stres, dobra delovna
kondicija, utirjene navade.
Avtonomija: Pri peti dimenziji gre za avtonomijo navad in sposobnosti, ki
omogočajo uporabo prejšnjih izkušenj v novih okoliščinah in delovanje
brez vplivov okolja na dejanja.
Osebnostno zrelost zaznamujejo samokritičnost, samokontrola, spoštovanje
mišljenja drugih, pripravljenost na sodelovanje. Na vse navedeno ima velik vpliv
družina. (Matej Tušak idr., 2009)
Kadar so starši športnikov zrele osebnosti in odgovorni, s svojim delovanjem
omogočajo otrokom olajšani proces osebnostnega zorenja, pri tem pa je šport
pomemben dejavnik oz. sredstvo, preko katerega to lažje dosežejo.
25
Vloge, ki jo pri športnikovem razvoju igra primarna in sekundarna družina, je zelo
velika. Naloge se od »nešportne« družine ne razlikujejo bistveno, a je pomembno
poudariti, da je funkcija družine zelo velika. Nekaj najpomembnejših nalog
športnikove primarne in sekundarne družine:
Odnosi in emocionalne vezi, ki jih otrok vzpostavi in osvoji v okviru
družine, predstavljajo osnovo za navezovanje in razvoj vseh tipov
odnosov v življenju.
Družina predstavlja varno bazo, iz katere izhaja otrok pri stikih in
preizkušanjem z okoljem.
Družina kot model vedenja. Otrok namreč posnema starše v načinu
vedenja, spoprijemanja s stresom in vzpostavljanja medsebojnih odnosov.
Starši kot vir otrokovega znanja za življenjski razvoj, kot ideal, model
skrbi za razvoj v osebnost.
Otrokovo vedenje se oblikuje preko spodbujanja pozitivnega vedenja in
discipline.
Družina predstavlja komunikacijsko mrežo, kjer otrok osvoji norme in
razvija svoje želje in pričakovanja.
Družina ima na otrokov razvoj največji in najpomembnejši vpliv, je zelo pomemben
dejavnik za razvoj otrokovega vedenja oz. otrokovo vedenjsko prilagojenost ali
neprilagojenost. (Matej Tušak idr., 2009)
Za razumevanje osebnosti bi morali obravnavati osebnost kot celoto, saj je to
kompleksna tvorba. Pri osebnosti gre za notranje (psihične), zunanje (telesne),
vedenjske in organske vidike. Osebnost predstavlja tako posameznikov telesni
videz, ki je za vsakega značilen, kot tudi njegovo obnašanje. Hkrati pa jo
zaznamujejo tudi doživljajski vidiki, čustva, motivacija, misli, vrednote in sama
posameznikova individualnost. Morda je najbolj bistveni del prav človekova
samopodoba, saj prav notranji vidik osebnosti daje pečat vsakemu človeku, bodisi
če gre za brate, sestre, dvojčke ali pa na drugi strani športnike. (Matej Tušak idr.,
2009)
26
Osebnost je kompleksna, zapletena in dinamična. S preučevanjem osebnosti se
človekova spoznavanja in prizadevanja vračajo k njemu samemu. Celostno
spoznavanje človeka je še posebno pomembno takrat, ko je do tega spoznanja
odvisno tudi nadaljnje delo, npr. ko želimo nekega športnika dobro spoznati zaradi
nadaljnjega sodelovanja. (Matej Tušak, 2003)
1.13.1. Osebnostne poteze, ki determinirajo športno uspešnost
Raziskave so pokazale, da obstajajo značilnosti, ki določajo obnašanje in uspešnost
v športu, kot navaja Lazarevič (1987, v Matej Tušak, 2003) so te:
Emocionalna stabilnost
Ekstravertnost
Sociabilnost
Dominantnost
Integrativne funkcije
Mentalna ostrina
Orientacija na dosežek. (Matej Tušak, 2003)
1.14. Športniki kot osebnost
Raziskave po svetu so dokazale, da so vrhunski športniki nekoliko drugačni od
ostalih ljudi. Predvsem lahko potrdimo hipotezo o specifičnem psihološkem profilu
športnikov v primerjavi z nešportniki. Športniki so praviloma:
bolj ekstravertirani oz. odprti navzven v komunikaciji z okoljem
bolj storilnostno usmerjeni
imajo močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji, ne zadovoljijo se z
mirnim življenjem, pač pa stalno hrepenijo po nečem novem razburljivem
so bolj agresivni a se hkrati znajo tudi bolj obvladovati, saj so čustveno bolj
stabilni
imajo večjo frustacijsko toleranco in lažje prenašajo neprijetne dražljaje in
bolečino
bolj zaupajo vase, imajo boljšo samopodobo in so zato bolj aktivni
27
se znajo bolj učinkovito soočati s stresnimi dogodki in napetostmi.
Mladi v iskanju identitete iščejo in se poistovečajo s svojimi idoli, ki so v
marsikaterem primeru prav vrhunski športniki, košarkarji, nogometaši, smučarji
in drugi. Posnemanje svojih idolov se kaže v oblačenju, pričeskah ter v samem
vedenju. (Matej Tušak idr., 2009)
28
2. CILJI DIPLOMSKE NALOGE
Zastavljeni cilji:
Primerjava načinov motiviranja pri mladih nogometaših in članskemu
moštvu
Primerjava načinov motiviranja glede na posameznika in moštvo.
Hipoteze, ki ji potrdimo ali zavrnemo:
H1: Pri mladih nogometaših in članskem moštvu so prevladujoči tipi motivacije
različni.
H2: Tehnike motivacije so različne glede na posameznika in moštvo.
H3: Pri članskem moštvu prevladuje zunanja motivacija.
H4: Pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija.
29
3. METODIKA DELA
3.1. Preizkušenci
Vzorce anketirancev smo dobili iz nogometnega kluba Olimpija. Prvi vzorec smo
naredili na mladostnikih starosti 13 let. Pri tej starostni kategoriji smo dobili 16
rešenih anket. Drugi vzorec je bil vzet od članskega moštva, kjer smo dobili 12
rešenih anket. Ta vzorec zajema starost od 18 do 34 let. Vsi sodelujoči aktivno
delujejo v nogometu. Mlajšim je to aktivno preživetje prostega časa, medtem ko je
za člane to vir dohodka za preživetje.
3.2. Pripomočki
Raziskavo smo naredili s pomočjo vprašalnika, ki smo ga pridobili iz doktorske
dizertacije prof. dr.Tušak in ga preoblikovali za sam namen raziskave. Vprašalnik
sestavljajo demografski podatki anketirancev in vprašanja s področja motivacije,
skupno trideset vprašanj. Pridobljene parametre smo uredili v programu Excel in
jih obdelali s pomočjo statističnega programa za obdelavo podatkov SPSS.
3.3. Anketni vprašalnik
Anketni vprašalnik smo v osnovi razdelili na dve glavni področji in sicer na notranjo
motivacijo in zunanjo motivacijo. Ti dve področji motivacije zavzemata tudi
podsklope in sicer notranja motivacija za spoznavanje in vedenje, notranja
motivacija za doseganje in notranja motivacija za doživljanje. Pod zunanjo
motivacijo pa spadajo sledeči in sicer eksternalna regulacija, introjecirana
regulacija in identifikacijska regulacija. Vseh trideset vprašanj smo razdelili v ta
podpodročja notranje in zunanje motivacije, saj nas zanima, katera motivacija
prevladuje pri mladostnikih in katera pri vrhunskih športnikih oziroma članih. Drugi
del raziskave pa je bil orientiran na motivacijo posameznika in moštva.
30
4. REZULTATI IN RAZPRAVA
Podatke smo obdelali v programu SPSS, s pomočjo katerega smo lahko analizirali
vprašalnike in nato preverili ali lahko postavljene hipoteze ovržemo ali potrdimo.
4.1. Motiviranost glede na starost
Vpliv starosti na motiviranost smo raziskali s korelacijsko analizo. Test korelacije
poteka v dveh delih:
1. V prvem delu ugotavljamo ali povezanost obstaja ali ne. Postavimo
hipotezi.
0
1
: 0 ( )
: 0 ( )
H povezanosti ni
H povezanost je
V primeru, da je značilnost testa pod 0,05 ugotovimo, da povezanost
obstaja.
2. V drugem delu, če povezanost obstaja, glede na velikost in predznak
Pearson-ovega koeficienta korelacije, podamo interpretacijo. Pri tem
upoštevamo pomen koeficienta korelacije ( ):
do 0,3 zelo šibka in neznatna
od 0,3 do 0,5 šibka
od 0,5 do 0,7 srednje močna
od 0,7 do 0,9 močna
od 0,9 do 1,0 zelo močna
povezanost.
31
Tabela 1Tabela korelacije
Tip motivacije N Sig. (2-tailed) Pearson Correlation
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 28 0,007 -0,501
Notranja motivacija za doseganje 28 0,546 -0,119
Notranja motivacija za doživljanje 28 0,036 -0,405
Eksternalna regulacija 28 0,041 -0,372
Introjecirana regulacija 28 0,231 -0,234
Identifikacijska regulacija 28 0,669 0,084
Legenda: N-vzorec, Sig.-značilnost testa, Pearson Correlation-Pearsonov koeficient
Značilnost testa pod 0,05 ter potrditev nasprotne hipoteze ugotavljamo pri treh
tipih motivacije:
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje
Notranja motivacija za doživljanje
Eksternalna regulacija
Za te tri naštete tipe motivacije ugotavljamo, da povezanost sicer obstaja, a je
zelo šibka in negativna. Iz tega razberemo oz. sklepamo, da to velja za manjši del
populacije. Torej se za manjši del populacije notranja motivacija za spoznavanje in
vedenje, notranja motivacija za doživljanje in eksternalna regulacija z leti
zmanjšuje.
4.2. Motiviranost posameznika in moštva glede na selekcijo U13 in člansko
moštvo
Motiviranost posameznika in moštva smo ugotavljali glede na motive in glede na to,
koliko so bili ti močni in poudarjeni pri obeh selekcijah.
Povprečne vrednosti motivacijskih tipov za celoten vzorec so naslednje:
32
Tabela 2 Opisna statistika
Tip motivacije M SD
Notranja motivacija za doseganje 4,4107 0,56562
Notranja motivacija za spoznavanje in
vedenje 4,1378 0,72685
Notranja motivacija za doživljanje 4,0247 0,61582
Identifikacijska regulacija 3,8571 0,86984
Eksternalna regulacija 3,75 0,67247
Introjecirana regulacija 2,7857 1,34322
Legenda: M-aritmetična sredina, SD-standardni odklon
Razliko med motiviranosti posameznika in moštva bomo analizirali s testom dveh
neodvisnih skupin.
Tabela 3 Rezultati t testa
Tip motivacije skupina N Mean Std. Deviation
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje člani 12 3,6429 0,74231
selekcija U13 16 4,5089 0,45166
Notranja motivacija za doseganje člani 12 4,2361 0,71583
selekcija U13 16 4,5417 0,39675
Notranja motivacija za doživljanje člani 12 3,7172 0,57813
selekcija U13 16 4,2361 0,56346
Eksternalna regulacija člani 12 3,35 0,60977
selekcija U13 16 4,05 0,56332
Introjecirana regulacija člani 12 2,3333 1,1547
selekcija U13 16 3,125 1,40831
Identifikacijska regulacija člani 12 3,9583 0,72169
selekcija U13 16 3,7813 0,98266
Legenda: N-vzorec, Mean-aritmetična sredina, Std. Deviation
Razlike med skupinami so ponekod večje, ponekod manjše. Katera razlika je
statistično značilna nam pokaže naslednja tabela, v kateri smo, glede na rezultate
33
Leven testa, podčrtali značilnost t-testa v ustrezni vrstici. Podčrtane vrednosti so
tiste, ki nam pokažejo statistično pomembno razliko med obema skupinama.
Tabela 4 Levene's test
Levene's
Test
t-test for
Equality
of Means
F Sig. t df
Sig.
(2tailed)
Notranja motivacija za
spoznavanje in vedenje
EVA 6,073 0,021 -3,829 26 0,001
EVNA -3,576 16,99 0,002
Notranja motivacija za
doseganje
EVA 5,714 0,024 -1,443 26 0,161
EVNA -1,333 16,02 0,201
Notranja motivacija za
doživljanje
EVA 0,257 0,617 -2,327 26 0,028
EVNA -2,315 21,27 0,031
Eksternalna regulacija EVA 0,005 0,942 -3,142 26 0,004
EVNA -3,105 22,75 0,005
Introjecirana regulacija EVA 1,103 0,303 -2,586 26 0,025
EVNA -2,633 25,74 0,047
Identifikacijska regulacija EVA 1,962 0,173 0,526 26 0,603
EVNA 0,55 25,99 0,587
Legenda: EVA = equl variances assumed, EVNA = equl variances not assumed
Značilnosti testa so pri večini spremenljivk pod 0,05. Rezultate interpretiramo na
dva načina:
1. Značilnosti manjše od 0,05, ki potrjujejo razliko med skupinami, so pri
naslednjih tipih motivacije:
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje
Notranja motivacija za doživljanje
Eksternalna regulacija
Introjecirana regulacija
Za vse te naštete tipe motivacij velja, da so le-ti bolj poudarjeni v selekciji mladih
nogometašev, v našem primeru selekciji U13.
34
2. Za spremenljivke, pri katerih je značilnost nad 0,05 ugotavljamo da razlik
med obema skupinami ni. To velja za tipa motivacije:
Notranja motivacija za doseganje
Identifikacijska regulacija
Tako nam rezultati pokažejo, da v selekciji U13 izrazito prevladuje notranja
motivacija (notranja motivacija za spoznavanje in vedenje, notranja motivacija za
doživljanje), prav tako pa višje vrednosti kot pri članski ekipi doseže eksternalna in
introjecirana regulacija, ki sta obe na polju zunanje motivacije.
Kot drug rezultat pa se nam pokaže, da pri notranji motivaciji za doseganje in
identifikacijski regulaciji razlik med obema selekcijama ni.
Razlike med skupinami prikazujemo tudi grafično. Uporabili smo standardizirane
vrednosti. Zato sredinska vrednost (0) predstavlja povprečje, ordinatna os pa
število odklonov posameznega tipa motivacije:
Slika 3. Razlika med selekcijo U13 in člani
Pomen posameznih številk smo razbrali že iz zgornje tabele.
Največja razlika je razvidna med skupinama pri notranji motivaciji za spoznavanje
in vedenje:
-,68
-,59
-,50
-,34-,31
,12
,51
,45
,34
,25,23
-,09
-,80
-,70
-,60
-,50
-,40
-,30
-,20
-,10
,00
,10
,20
,30
,40
,50
,60
Notranjamotivacija za
spoznavanjein vedenje
Ekstralnaregulacija
Notranjamotivacija za
doživljanje
Introjeciranaregulacija
Notranjamotivacija za
doseganje
Indefikacijskaregulacija
člani selekcija - u13
35
Sredinska os :povprečje 4,1378 (tabela 2)
Ordinatna os: povprečja skupin, člani 3,64; selekcija 4,51 (tabela 3)
Pri selekciji U13 je izrazito odstopanje proti pozitivni vrednosti, kar kaže, da je pri
tej selekciji notranja motivacija za spoznavanje in vedenje prisotna v velikem
odstotku.
Pri identifikacijski regulaciji (tip zunanje motivacije) se razlika pokaže v obrnjeni
smeri:
Sredinska os: povprečje: 3,8571 (tabela 2)
Ordinatna os: povprečja skupin; člani: 3,95; selekcija U13: 3,78 (tabela 3).
V tem primeru je razlika tako majhna, da ne moremo reči da je statistično
pomembna, a vendar je nekoliko bolj poudarjena pri članih.
Glede na zastavljeno hipotezo, da je motivacija posameznika in moštva različna, bi
iz zgornjih rezultatov lahko potegnili sklep, da je le-to razvidno iz rezultatov, ki
kažejo na to, da je mladinska selekcija U13 na splošno bolj motivirana kot članska
selekcija. Pri selekciji U13 namreč vidimo, da so z izjemo identifikacijske
regulacije, vsi ostali tipi motivacije toliko bolj prisotni. Iz tega lahko posplošimo,
da je mladinska selekcija kot moštvo bolj povezana in predvsem bolj motivirana.
4.3. Razlika med tipi motivacije pri članih in selekciji U13
Za dokazovanje hipotez:
H3: Pri tehnikah motiviranja članskega moštva prevladuje zunanja motivacija.
H4: Pri tehnikah motiviranja mladih nogometašev prevladuje notranja motivacija.
bomo za vsako skupino posebej uporabili Friedman Test, ki testira razlike med
povprečji.
Iz prvih dveh tabel za vsako skupino ugotavljamo rastoči vrstni red povprečnih
vrednosti tipov motivacije:
36
Tabela 5 Člani
N Mean
Introjecirana regulacija 12 2,3333
Eksternalna regulacija 12 3,35
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 12 3,6429
Notranja motivacija za doživljanje 12 3,7172
Identifikacijska regulacija 12 3,9583
Notranja motivacija za doseganje 12 4,2361
Legenda: N-vzorec, M-aritmetična sredina
Tabela 6 Selekcija U13
N Mean
Introjecirana regulacija 16 3,125
Identifikacijska regulacija 16 3,7813
Eksternalna regulacija 16 4,05
Notranja motivacija za doživljanje 16 4,2361
Notranja motivacija za spoznavanje in vedenje 16 4,5089
Notranja motivacija za doseganje 16 4,5417
Legenda: N-vzorec, M-aritmetična sredina
Friedman test pokaže značilnosti testov pri posamezni selekciji, ki so manjše od
0,05 ničelne hipoteze. Ničelna hipoteza v tem primeru predvideva enakost
povprečij, zato jo zavrnemo in sprejmemo nasprotno hipotezo. Sklepamo, da
znotraj vsake skupine obstajajo razlike med povprečji, a so rezultati jasno
pokazali, da pri selekciji U13, prevladuje notranja motivacija (tabela 4), pri članih
pa se notranja in zunanja motivacija izmenjujeta. Ker pri članih nobena od tipov
motivacije ne prevladuje, hipoteze, da pri članski selekciji prevladuje zunanja
motivacija, ne moremo potrditi.
37
5. SKLEP
Čas v katerem živimo in družba, katere del smo, danes narekuje visoke zahteve v
doseganju čim boljših rezultatov na vseh področjih. Večina ljudi si želi napredovati
na vseh področjih, osebnostnem, delovnem in seveda tudi športnem. Vse to
poganja motivacija. Odvisno je, predvsem kateri dejavniki in vidiki motivacije
ženejo in spodbujajo posameznika, da doseže želene in zastavljene cilje. Psihologi
so že dolgo nazaj preučevali in tudi odkrili dve področji motivacije, ki sta glavni
vzrok za doseganje ciljev. To sta notranja motivacija in zunanja motivacija.
Pri nogometu, ki je ekipni šport, samega športnika motivirajo različni dejavniki.
Vpliv motivacije v razvoju nogometaša je različen glede na starost. Pri
mladostnikih prevladuje notranja motivacija, ki pa jo postopoma z odraščanjem
zamenja pretežno zunanja motivacija. Skozi raziskave so psihologi že potrdili, da
imajo mladostniki močnejše izraženo notranjo motivacijo kot odrasli, katerim pa je
ugotovljeno, da prevladuje zunanja motivacija.
Namen raziskave je bil ugotoviti, kaj motivira mlajše člane nogometnih selekcij in
kaj starejše člane nogometnega društva Olimpija. Iskali smo odgovore na to ali je
notranja motivacija tista, ki prevladuje pri mladih in ali so nagrade, ki so značilne
za zunanjo motivacijo, tisto kar motivira in vodi starejše k zastavljenim ciljem.
Rezultati raziskave in zastavljene hipoteze kažejo na to, da obstajajo razlike med
motivacijo mladih nogometašev in članskega moštva, kot tudi med posamezniki in
moštvom. Pri mladih nogometaših prevladuje notranja motivacija medtem ko pri
članih zunanja. Prevladujoča zunanja motivacija pri članih je posledica dejstva, da
je igranje nogometa pomembno za njihovo eksistenco – preživetje, mladim pa je
igranje predvsem igra in zabava.
Z rezultati raziskave, ki sem jo opravil v okviru diplomske naloge sem lahko potrdil
hipotezo, da se notranja motivacija z leti zmanjšuje. Pri mladih nogometaših,
selekciji U13, smo ugotovili, da pri njih prevladuje notranja motivacija. Tudi
Barraclough (2013) ugotavlja, da so otroci po naravi motivirani za igro, za gibanje,
za družabnost, kar so vse razlogi za to, da se kasneje pridružijo ekipam. Deci in
38
Ryan (1985, v Matej Tušak, 2003) pa zapišeta, da gre pri mladih športnikih
predvsem za notranjo motivacijo, ki jo zaznavamo kot osebno zadovoljstvo
udeleževanja raznolikosti treninga, saj prinaša taka aktivnost zadovoljstvo ter
pozitivno doživljanje, ob tem pa se učijo novih izkušenj in izboljšujejo že obstoječa
znanja ter med-vrstniško tekmovalnost.
Medtem, ko smo na drugi strani z analizo vprašalnika ugotovili, da se pri članski
selekciji, za razliko od postavljene hipoteze, da prevladuje zunanja motivacija,
motivaciji (notranja in zunanja) izmenjujeta. V literaturi sta Spinka in Robertsa
(1980, v Matej Tušak, 2003) ugotovila in zapisala, da je motivacija tesno povezana
z uspehom oz. neuspehom, kar se bolj nagiba k večjemu vplivu zunanje motivacije.
Z analizo podatkov raziskave smo ugotavljali tudi kateri tipi motivacije
prevladujejo v mladinski selekciji U13 in kateri pri članski vrsti. Ugotovili smo, da
so prevladujoči tipi motivacije pri selekciji U13 sledeči: notranja motivacija za
spoznavanje in vedenje, notranja motivacija za doživljanje, eksternalna regulacija
in introjecirana regulacija. Medtem ko pri notranji motivaciji za doseganje in
identifikacijski regulaciji v obeh selekcijah ni statistično pomembnih razlik. Pri
primerjavi dosežene stopnje motivacije pri mladih nogometaših in članskemu
moštvu smo ugotovili, da je v mladinski selekciji U13 motivacija bolje razvita z eno
samo izjemo, pri identifikacijski regulaciji, kje je v obeh skupinah enaka.
Iz tega lahko zaključimo tako hipotezo, da so tipi motivacije na nek način različni
za mlade (selekcijo U13), kot za člansko selekcijo, saj pri mladih izrazito
prevladuje notranja motivacija.
Že sama osebnost športnika nakazuje, da je tudi brez tehnik motiviranja sicer
usmerjen k dobrim rezultatom oz. stalnemu napredovanju, kot zapišejo avtorji
Matej Tušak idr. (2009): »Športniki imajo močnejšo potrebo po dražljajih in
stimulaciji, ne zadovoljijo se z mirnim življenjem, pač pa stalno hrepenijo po
nečem novem razburljivem«. Hkrati pa lahko rečemo tudi, da k osebnosti spada
predvsem v dobi odraščanja posnemanje idolov. Matej Tušak idr. (2009) zapišejo:
»Mladi v iskanju identitete iščejo in se poistovetijo s svojimi idoli, ki so v
marsikaterem primeru prav vrhunski športniki, košarkarji, nogometaši, smučarji in
drugi. Posnemanje svojih idolov se kaže v oblačenju, pričeskah ter v samem
39
vedenju.« Tudi to lahko uvrstimo v polje motivacije, saj je posnemanje idola, kot
zunanja motivacija tudi del športnikove osebnosti. V rezultatih vprašalnika se je
pokazalo, da so vrednosti pri trditvah, želim biti popularen in želim si pridobiti
družbeni položaj in priznanje, zelo visoke. Torej, lahko povežemo, da velja, da je
to pomemben del zunanje motivacije tudi pri športnikih, ki so bili vključeni v našo
raziskavo.
Že v literaturi Roberts (1992, v Matej Tušak idr., 2003) pravi, da področje
motivacije pri ekipnih športih ni dovolj raziskano oz. je večkrat napačno
razumljeno. Težava je tudi v tem, ker pogosto iz strani trenerjev pride do napak,
kot so: trenerji zamenjujejo motiviranje in spodbudne nagovore pred tekmo, ki
delujejo bolj na anksioznost oz. vznemirjenje športnika, kot na samo motiviranje.
Težava je v tem, ker taki nagovori delujejo le krajši čas. Tudi pozitivna mišljenja,
kot druga napaka oz. nagovori v smislu »ti si prvak«, niso tehnika motiviranja, ki bi
uspešno vplivala na moštvo, saj ne deluje v primeru, da ni realnega pogleda. Matej
Tušak idr. (2003) pa ugotavljajo, da sama motivacija, ki naj bi bila položena v telo
vrhunskega športnika velikokrat ne zdrži, predvsem pa je delež tistih, ki bi imeli
tako močno notranjo motivacijo skozi celo obdobje, ko so aktivni vrhunski
športniki, tako majhen, da tega ne moremo aplicirati na moštvene športe.
Sicer smo se v vprašalniku dotaknili tudi opredeljenosti mladih nogometašev in
članske selekcije do tega, koliko jih privlači sam trening nogometa in napredovanje
v tem športu zaradi same ekipe. Ko smo trditve; rad imam skupinsko delo, rad
imam tovariški duh in rad sem v skupini združili pod polje notranje motivacije za
spoznavanje in vedenje, in je le-ta prednjačili pri mladinski selekciji U13, smo iz
tega sklepali, da se mladi počutijo bolj pripadne ekipi in so zaradi tega tudi bolj
motivirani. Pri članski selekciji je to polje notranje motivacije zelo šibko oz.
zanemarljivo. Lahko bi posplošili, da se počutijo manj pripadne moštvu in jih tudi
samo igranje kot moštvo manj motivira, kot to, da bodo napredovali, kot
posamezniki. Vendar moramo poudariti, da je potrebno za konkretnejšo analizo o
razliki motiviranosti mladih nogometašev in članov v primeru posameznikov in
moštva, ter kako bi bolj uspešno motivirali športnike kot ekipo, narediti bolj
podrobne raziskave na področju samih tehnik motiviranja, ki bi bile usmerjene
predvsem na ekipo in ne toliko v posameznika.
40
6. LITERATURA
Barraclough, J. (2013). Extrinics vs intintisc motivation. BelievePerform.
Pridobljeno iz http://believeperform.com/education/extrinsic-vs-intrinsic-
motivation/#disqus_thread
Elsner, B., Tušak, M. [Matej], Macura, S., Pokoren, D. (2006). Nogomet za mlade.
Ljubljana: Marbona.
Mladenović, M. in Marjanović, A. (2011). Some differences in sport motivation of
young football players from Russia, Serbia and Montenegro [elektronska
izdaja]. Sportologia, 7(2) 145-153.
Motivacija (2014). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Motivacija
Psihologija (2015). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz
https://sl.wikipedia.org/wiki/Psihologija
Tušak, M. [Matej] (2003). Strategija motiviranja v športu. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Tušak, M. [Maks] in Tušak, M. [Matej] (2001). Psihologija športa. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Tušak, M. [Matej], Marinšek, M., Tušak, M. [Maks] (2009). Družina in športnik.
Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport.
Tušak, M. [Matej], Misja, R., Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Vasle, J. (2002). Fuzbal, tango in polka : resnične nogometne zgodbe iz Južne
Amerike in Slovenije. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Volk, B. (2015). Motivacija mladih teniških igralcev. Diplomsko delo, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Vse je usmerjeno k zmagi (2001). Educa. Pridobljeno iz http://www.educa.fmf.uni-
lj.si/izodel/sola/2001/ura/tomas/psiho.htm
41
7. PRILOGA
7.1. Anketni vprašalnik
ANKETA
Spoštovani!
Moje ime je Boštjan Bizjak in sem absolvent Fakultete za šport, smer nogomet. V
diplomski nalogi bi želel raziskati oz. primerjati načine motiviranja pri mladih
nogometaših in članskem moštvu in kaj motivira posameznika in moštvo. Z vašimi
odgovori mi boste pomagali dobiti vpogled v to področje. Lepo prosim, da rešite
celotni vprašalnik. V nasprotnem primeru je neuporaben. Anketni vprašalnik je
anonimen in dobljeni rezultati bodo služili le za potrebe te diplomske naloge.
Spodaj je navedenih 30 različnih razlogov za ukvarjanje ş tvojim športom. Za vsak
posamezen razlog oz. motiv ugotovi, v kolikšni meri je prav on razlog, da se ti
ukvarjaš z nogometom. Obkroži ustrezno črko po pravilu:
1 = SPLOH NI POMEMBEN
2 = NI POMEMBEN
3 = SREDNJE POMEMBEN
4 = POMEMBEN
5 = ZELO POMEMBEN
Vprašalnik je anonimen, zanima nas le nekaj osnovnih biografskih podatkov.
Obkroži:
SPOL: M Ž
STAROST: __________
KOLIKO DNI V TEDNU TRENIRAŠ: ______ KOLIKO UR TEDENSKO _____
42
1. Želim izpopolniti svoje spretnosti. 1 2 3 4 5
2. Želim biti s svojimi prijatelji. 1 2 3 4 5
3. Rad zmagujem. 1 2 3 4 5
4. Želim sprostiti svojo energijo. 1 2 3 4 5
5. Rad potujem. 1 2 3 4 5
6. Želim ostati v dobri formi. 1 2 3 4 5
7. Rad imam razburljive dogodke. 1 2 3 4 5
8. Rad imam skupinsko delo. 1 2 3 4 5
9. Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da
nastopam.
1 2 3 4 5
10. Želim se naučiti novih spretnosti. 1 2 3 4 5
11. Rad srečam nove prijatelje. 1 2 3 4 5
12. Rad delam tisto v čemer sem spreten. 1 2 3 4 5
13. Želim sprostiti napetost. 1 2 3 4 5
14. Rad imam nagrade. 1 2 3 4 5
15. Rad bi se naučil trenirati. 1 2 3 4 5
16. Rad nekaj počnem. 1 2 3 4 5
17. Rad imam akcije.. 1 2 3 4 5
18. Rad imam tovariški duh. 1 2 3 4 5
19. Rad grem ven iz hiše. 1 2 3 4 5
20. Rad tekmujem. 1 2 3 4 5
21. Rad se počutim pomembnega. 1 2 3 4 5
22. Rad sem v skupini (ekipi). 1 2 3 4 5
23. Želim napredovati na višjo raven. 1 2 3 4 5
24. Želim biti telesno sposoben in zdrav. 1 2 3 4 5
25. Želim biti popularen. 1 2 3 4 5
26. Rad imam izziv (kljubovanje).. 1 2 3 4 5
43
27. Všeč so mi trenerji in voditelji. 1 2 3 4 5
28. Želim si pridobiti družbeni položaj oz.
priznanje.
1 2 3 4 5
29. Rad se zabavam. 1 2 3 4 5
30. Rad uporabljam opremo in pripomočke. 1 2 3 4 5
44
7.2. Anketni vprašalnik po sklopih
Zaradi lažje obdelave anketnega vprašalnika v programu SPSS, smo trditve iz
vprašalnika razdelili tipih motivacije.
NOTRANJA MOTIVACIJA NOTRANJA MOTIVACIJA ZA SPOZNAVANJE IN
VEDENJE Rad imam skupinsko delo
1 2 3 4 5
Želim se naučiti novih spretnosti
1 2 3 4 5
Rad srečam nove prijatelje
1 2 3 4 5
Rad bi se naučil trenirati
1 2 3 4 5
Rad imam tovariški duh
1 2 3 4 5
Rad sem v skupini (ekipi)
1 2 3 4 5 Želim biti telesno sposoben in zdrav
1 2 3 4 5
NOTRANJA MOTIVACIJA ZA DOSEGANJE
Želim izpopolniti svoje spretnosti
1 2 3 4 5
Želim ostati v dobri formi
1 2 3 4 5 Rad delam tisto v čemer sem spreten
1 2 3 4 5
Rad tekmujem
1 2 3 4 5
Želim napredovati na višjo raven
1 2 3 4 5
Rad imam izziv (kljubovanje) ...
1 2 3 4 5 NOTRANJA MOTIVACIJA ZA DOŽIVLJANJE
Rad zmagujem
1 2 3 4 5
Želim sprostiti svojo energijo
1 2 3 4 5
Rad potujem
1 2 3 4 5
Rad imam razburljive dogodke
1 2 3 4 5
Želim sprostiti napetost
1 2 3 4 5
Rad nekaj počnem
1 2 3 4 5
Rad imam akcije
1 2 3 4 5
Rad grem ven iz hiše
1 2 3 4 5
Rad se zabavam
1 2 3 4 5
ZUNANJA MOTIVACIJA EKSTERNALNA REGULACIJA
Rad imam nagrade
1 2 3 4 5
Všeč so mi trenerji in voditelji
1 2 3 4 5 Želim si pridobiti družbeni položaj oz. priznanje
1 2 3 4 5
Rad uporabljam opremo in pripomočke
1 2 3 4 5
Želim biti popularen
1 2 3 4 5
INTROJECIRANA REGULACIJA
45
Moji starši ali bližnji prijatelji želijo, da nastopam
1 2 3 4 5
IDENTIFIKACIJSKA REGULACIJA
3 4 5
Želim biti s svojimi prijatelji
1 2 3 4 5
Rad se počutum pomembnega
1 2 3 4 5