DIPLOMSKO DELO - CORE · tem velja, da so igre enostavne, preproste in otrokom hitro razumljive. Kasneje, v obdobju šole, se elementarne igre prevesijo v športne igre, kjer je vedno

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za predšolsko vzgojo

DIPLOMSKO DELO

Petra Dervarič

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU


Oddelek za predšolsko vzgojo

Diplomsko delo

ELEMENTARNA GIBALNA IGRA – HOKEJ NA

TRAVI

Mentor: Kandidatka:

višji pred. Miran Muhič Petra Dervarič

Maribor, 2016

Lektor:

Leon Banko, prof. slov.

Prevajalec:

Marko Jureš, univ. dipl. prev. in tolm. ang. in nem. jez.

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali, me spodbujali in mi stali ob strani pri

pisanju diplomske naloge.

Posebna zahvala gre predvsem spoštovanemu mentorju, viš. pred. Miranu

Muhiču, ki me je strokovno vodil in mi dajal napotke ob pisanju diplomske

naloge.

Zahvala gre tudi javnemu zavodu Vrtci občine Moravske Toplice, kjer so mi

omogočili, da sem opravila pedagoški eksperiment in s tem dobila podatke za

mojo raziskavo. Za prijazno sodelovanje in pomoč se zahvaljujem tudi

vzgojiteljicama in pomočnicama obeh oddelkov, ki sta v raziskavi sodelovala.

Zahvaljujem se svoji družini, ki mi je omogočila študij in me pri tem spodbujala in

pomagala. Za spodbudo in napotke se zahvaljujem tudi svojemu fantu.

UNIVERZA V MARIBORU


IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Petra Dervarič, rojena 31. 7. 1993, študentka Pedagoške fakultete

Univerze v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z

naslovom Elementarna gibalna igra – hokej na travi pri mentorju, višjem

predavatelju Miranu Muhiču, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni

viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

_____________________

(podpis študentke)

Maribor, _______________

Povzetek

Diplomsko delo z naslovom Elementarna gibalna igra – hokej na travi je

sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. V teoretičnem delu smo

predstavili ekipni šport hokej na travi, značilnosti hokejske igre mlajših selekcij,

elementarne igre, motorični razvoj ter motorične sposobnosti, ki jih posameznik

potrebuje in razvija pri igri hokeja na travi. V empiričnem delu diplomske naloge

smo prikazali rezultate naše raziskave, ki prikazuje vpliv elementarnih gibalnih

iger na razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti, ki so potrebne za igro hokeja na

travi. Raziskava je potekala v obliki pedagoškega eksperimenta na

neslučajnostnem vzorcu 31 otrok drugega starostnega obdobja. Z otroki

eksperimentalne skupine smo izvedli 10 vadbenih ur vodene gibalne dejavnosti s

poudarkom na elementarnih igrah hokeja na travi. Na osnovi rezultatov

inicialnega in finalnega testiranja smo ugotovili, da je eksperimentalna skupina od

začetnega do končnega testiranja napredovala bolj od kontrolne skupine. Prav

tako smo ugotovili, da so na obeh testiranjih dečki dosegali boljše rezultate od

deklic in da so deklice pri večini motoričnih testov od začetnega do končnega

testiranja napredovale bolj od dečkov. V skladu s ciljem, ki smo si ga zastavili,

smo prišli do zaključka, da lahko z načrtovanimi in vodenimi elementarnimi

gibalnimi igrami hokeja na travi vplivamo na razvoj motoričnih sposobnosti.

Ključne besede: elementarne igre, hokej na travi, motorični razvoj, motorične

sposobnosti, predšolski otrok

Abstract

The thesis entitled The Elementary Motion Sports Game - Field Hockey consists

of a theoretical and an empirical part. In the theoretical part we presented the team

sport field hockey, the characteristics of the game played by younger teams,

elementary games, motor skill development and motor skills, which the individual

requires and develops with the help of field hockey. In the empirical part of the

thesis, we presented the results of our research that displays the influence of

elementary motion sports games on the development of some motor skills that are

necessary for playing field hockey. The research was carried out in the form of an

unrandom sample of 31 children of the second age period. With the children of

the experimental group we performed 10 exercise hours of guided activities with

emphasis on elementary games of field hockey. Based on the results of the initial

and final testing, we found that the experimental group progressed more from the

initial to the final testing than the control group. We also found that in both tests

boys achieved better results than girls did and that in most motor skill tests girls

progressed more from the initial to the final testing than boys. In accordance with

the objective that we have set, we concluded that we can influence the

development of motor skills with planned guided elementary motion games of

field hockey.

Key words: elementary games, field hockey, motor skill development, motor

skills, preschool child

Kazalo vsebine

1 Uvod ................................................................................................................ 1

2 Teoretični del .................................................................................................. 3

2.1 Hokej na travi .................................................................................................. 3

2.2 Pravila hokeja na travi .................................................................................... 4

2.2.1 Specifikacija polja in opreme .................................................................................... 6

2.2.2 Značilnosti hokejske igre mlajših selekcij ................................................................. 8

2.2.3 Pomen športnega treninga ....................................................................................... 11

2.3 Elementarne igre ........................................................................................... 13

2.3.1 Naloge elementarnih iger na vadbeni enoti ............................................................. 14

2.3.2 Izbira in izvedba elementarnih iger ......................................................................... 20

2.3.3 Načela postopne obremenitve pri elementarnih igrah ............................................. 21

2.3.4 Pomen elementarnih iger v športni praksi ............................................................... 22

2.4 Motorični razvoj ............................................................................................ 23

2.5 Dosedanje raziskave in ugotovitve ............................................................... 28

3 Empirični del ................................................................................................ 30

3.1 Namen ............................................................................................................. 30

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev ............................................................... 30

3.2.1 Raziskovalna vprašanja ........................................................................................... 30

3.2.2 Raziskovalne hipoteze ............................................................................................. 31

3.2.3 Spremenljivke .......................................................................................................... 31

3.3 Metodologija .................................................................................................. 31

3.3.1 Raziskovalne metode ............................................................................................... 31

3.3.2 Raziskovalni vzorec ................................................................................................ 32

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ..................................................................................... 32

3.3.4 Postopki obdelave podatkov .................................................................................... 34

3.4 Rezultati in interpretacija ............................................................................. 34

3.4.1 Analiza vzorca ......................................................................................................... 34

3.4.2 Analiza spremenljivk ............................................................................................... 35

3.4.3 Vrednotenje zastavljenih hipotez ............................................................................ 40

3.5 Sklep................................................................................................................ 43

Literatura .............................................................................................................. 46

Priloge ................................................................................................................... 46

Kazalo tabel

Tabela 1: Raziskovalni vzorec glede na spol in skupino ...................................... 34

Tabela 2: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na skupino . 35

Tabela 3: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na spol ....... 38

1

1 Uvod

Za temo diplomske naloge na področju motorike otroka sem se odločila na

podlagi svojih interesov do športa, ki so že od nekdaj v meni – voljo in zanimanje

za šport in gibanje sem razvila že v zgodnji mladosti. Tako pri izbiri področja za

diplomsko nalogo nisem imela težav. Izbrala sem temo, ki me še posebej zanima,

to je povezava hokeja na travi s predšolskimi otroki in njihovim razvojem

motoričnih sposobnosti, potrebnih za ta šport.

Skozi celotno nalogo želim ugotoviti vpliv elementarnih gibalnih iger (ki

vključujejo osnove za hokej na travi) na razvoj motoričnih sposobnosti otrok.

Elementarna igra je zasnovana na preprostosti, ki jo spremljajo prilagodljiva

pravila. Le-ta se prilagajajo predvsem ciljem, ki jim pri vadbi sledimo. Takšne

igre so nadgradnja naravnih oblik gibanja, ki se tukaj prepletajo. Pravila

prilagajamo glede na vadbene zmožnosti, zastavljene cilje ter glede na

sposobnosti in znanje vadečih (Pori idr., 2013, str. 33).

Otrok je pri igri ustvarjalen in aktiven. Z njo ga lažje motiviramo, saj tako

upoštevamo njegov interes. Ob njej otrok pridobiva in utrjuje znanja in veščine na

sebi prijeten način (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010, str. 80).

Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok ob gibanju razvija in krepi svoje

telo, usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih in

športnih dejavnostih se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v

družini in kasneje v vrtcu in šoli pri otroku vplivamo na njegov kasnejši

življenjski slog ter ga opremimo za vsa samostojna in dejavna obvladovanja

preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo prinašalo življenje. Zato si

celostnega razvoja otroka brez telesne in športne dejavnosti ne moremo niti

predstavljati. Lahko bi celo dejali, da je šport v otroštvu in mladostništvu

najboljša naložba za njegovo ustvarjalno in polno življenje (Škof, 2007, str. 27).

2

S pomočjo gibalnih dejavnosti, s katerimi gradimo del otrokovega vedenjskega

repertoarja, vplivamo na to, da se otrok neposredno vključuje v okolje, ki ga

obdaja, ga spoznava, hkrati pa mu omogoča pridobivanje bogatih izkušenj in

doživetij. Gibanje omogoča otroku celovito spoznavanje sveta (Videmšek in

Pišot, 2007, str. 38).

V teoretičnem delu bomo predstavili hokej na travi, njegove značilnosti in pravila,

posvetili se bomo tudi značilnostim hokejske igre mlajših selekcij, ob tem bomo

pogledali pomen športnega treniranja za posameznika. Podrobneje bomo preučili

elementarne igre, kakšne so naloge le-teh, kako igro izbrati in izvesti, pogledali

bomo načela postopne obremenitve ter pomen teh iger v športni praksi. V tem

delu bomo okvirno predstavili tudi motorični razvoj otrok.

V empiričnem delu bomo na podlagi zbranih rezultatov iz dveh (začetnega in

zaključnega) testiranj opravili primerjavo obeh skupin otrok, kako so napredovali

v motoričnih sposobnostih v času trajanja raziskave, in sicer eni ob načrtovanih

elementarnih igrah, ki spodbujajo razvoj teh motoričnih sposobnosti, drugi

(kontrolni), ki teh načrtovanih elementarnih iger niso imeli. Ob zbranih podatkih

bomo opravili primerjavo rezultatov med eksperimentalno in kontrolno skupino,

posamezno med dečki ter posamezno med deklicami, med spoloma v posamezni

skupini (eksperimentalni, kontrolni) ter med obema spoloma pri eksperimentalni

skupini – skušali bomo ugotoviti, kateri od spolov je dosegel večji napredek.

3

2 Teoretični del

V teoretičnem delu bomo predstavili ekipni šport – hokej na travi, pravila in

značilnosti te igre ter razvoj igre pri mlajših selekcijah. Pri tem moramo nameniti

pozornost značilnostim motoričnega razvoja otrok ter elementarnim igram, ki smo

jih izbrali kot sredstvo za razvoj motoričnih sposobnosti, ki jih bomo testirali,

rezultate pa predstavili v empiričnem delu diplomske naloge.

O elementarnih igrah govorimo pri skupinskih igrah, v katerih se otrok giblje z

naravnimi oblikami gibanja (hoja, tek, lazenje, plazenje, skoki …). Le-te potekajo

po nekem ustaljenem redu, s spremembami, ki jih lahko sproti vpeljujemo. Pri

tem velja, da so igre enostavne, preproste in otrokom hitro razumljive. Kasneje, v

obdobju šole, se elementarne igre prevesijo v športne igre, kjer je vedno prisoten

element tekmovanja (Videmšek in Visinski, 2001, str. 24).

2.1 Hokej na travi

»Hokej na travi je moštveni šport, ki ga v različnih oblikah igrajo že tisočletja.

Danes se igra v dvoranah in na prostem v več kot 120 državah.« (Peček, 2012, str.

25).

Začetki hokeja na travi segajo v čas prvih civilizacij na svetu, vendar je sodobna

igra hokeja na travi bila razvita v Angliji v 19. stoletju. Igra se je širila po

celotnem britanskem imperiju. Nato se je hokej širil iz Indije, Pakistana in

Avstralije v več kot 100 držav. Tako se je igra hokeja na travi razširila po vsem

svetu. Danes se igra praktično povsod po svetu in je drugi največji ekipni šport,

takoj za nogometom. Igra se tako v zaprtih prostorih kot na prostem (Field

Hockey, 2011, str. 2).

Hokej na travi se je tradicionalno igral na travi, danes pa se igra na igriščih z

»umetno travo«, na katerih je posip drobnega kamenja ali pa je površina na osnovi

vodnega namakanja, kar pripomore k temu, da žogica potuje z veliko hitrostjo

(Peček, 2012, str. 25).

4

Razumevanje dolgoročnega razvoja – »The Long-Term Athlete Development

(LTAD)« – je okvirni model, ki ga je razvil športni center kanadskega športa, ki

zagotavlja optimalno usposabljanje, primerno konkurenco in urnik treniranja, ki

spoštuje in uporablja naravne faze telesne, duševne in čustvene rasti pri športniku.

»Long-Term Hockey Development (LTHD)« je FHC za hokej na travi naredil

specifično prilagoditev modela LTAD.

Oba modela (LTDA in LTHD) sta zasnovana na naslednjih točkah:

1. spodbujanje vseživljenjskega uživanja telesne aktivnosti,

2. zagotovitev strukturiranega razvoja igralca,

3. opisi najboljših praks za razvoj elitnega igralca,

4. ustvarjanje dolgoročne odličnosti (Field Hockey, 2011, str. 3).

Po neuradnih podatkih je za športnika, ki se ukvarja s hokejem na travi, potrebnih

15.000 dotikov žogice, da doseže elitni nivo. Poleg tega so znanstvene raziskave

pokazale, da traja usposabljanje igralca za elitni nivo osem let. To kaže na pomen

dolgoročnega usposabljanja za pridobitev atletske odličnosti in konkurenčnih

rezultatov. Veliko hokejskih trenerjev še naprej trenira mlade športnike na način,

ki poudarja »zabavo« pred »zmago«. Model razvoja športnika mora spoštovati

telesno, duševno in čustveno dozorevanje igralcev (prav tam).

Hitra rast konkurence pogosto povzroči tehnično, fizično, taktično, psihološko in

čustveno pomanjkljivost, ki ovira delovanje. Medtem ko prezgodnja konkurenca

dejansko zmanjšuje uspešnost in dosežek, postopni razvoj igralca po uravnoteženi

formuli usposabljanja, konkurenčnosti, napredovanja pogosto privede do daljše

vključenosti v šport in višjih dosežkov (prav tam, str. 4).

2.2 Pravila hokeja na travi

Bili so časi, ko je bil hokej na travi kontaktni šport. Skozi leta in zgodovino so se

pravila spreminjala, hokej se je začel razvijati v podobo sodobne igre in dandanes

5

postal igra, kjer je palica postala osrednja točka. Fizični kontakt je prepovedan,

šport pa je postal veliko bolj tehnično podkovan.

Za dodatno navdušenje nad to igro je Mednarodna zveza za hokej na travi

pripravila pravila, da bi igra postala hitrejša, seveda pod pogojem pravilne tehnike

igre. V nadaljevanju bomo pravila okvirno predstavili.

Pri hokeju na prostem sestavlja ekipo 11 igralcev, ki si s palicami med seboj

podajajo žogico, jo vodijo, potiskajo in udarjajo, da bi dosegli gol proti nasprotni

ekipi z enako številčno sestavo (10 igralcev in vratar). Da bi ekipa dosegla

veljavni gol, mora priti do nasprotnikovega polkrožnega prostora, v katerem lahko

doseže gol. Zadetek je dosežen, ko žogica prečka črto med vratnicama gola

(Peček, 2012, str. 25).

Igralec je eden izmed udeležencev ekipe, ki je sestavljena iz največ šestnajstih

oseb, pri čemer je maksimalno število aktivnih igralcev na igrišču enajst. Torej je

ekipa sestavljena iz igralcev, eden izmed igralcev na igrišču je vratar, ki nosi

popolno zaščitno opremo, ki sestoji iz zaščitne čelade, ščitnika za noge in copate,

dovoljeno je nositi še ščitnike za roke in dodatno opremo (ščitniki za komolce,

ščitnik za mednožje …) (The International Hockey Federation, 2014, str. 9).

Ekipa ima možnost zamenjave vratarja z nadomestnim igralcem s pooblastili

pravil vratarja. To je lahko eden izmed igralcev na terenu, ki ne nosi popolne

zaščitne opreme vratarja, nosi le majico drugačne barve kot soigralci, da je dovolj

prepoznaven (Rules of Hockey, 2014, str. 9).

Ekipa pri menjavah in postavitvi igralcev ni omejena (možna je tudi menjava

večjega števila igralcev hkrati), razen v obdobju, ko sodnik dosodi kratki kazenski

kot. V tem času je dovoljena zamenjava zgolj v primeru poškodovanega

udeleženca, kar velja do končane izvedbe kratkega kota. Menjava igralcev se

izvede na sredini igrišča in takrat, ko eden od igralcev zapusti igrišče. Menjava ni

možna za igralca s kazenskim mirovanjem – po končanem suspenzu je dovoljena

menjava brez predhodnega vračanja v polje (prav tam, str. 14–15).

6

Igralec, ki je poškodovan ali krvavi, mora takoj zapustiti igrišče, vrne pa se lahko,

ko so poškodbe in rane oskrbovane. Pri tem igralci ne smejo nositi krvavih oblačil

(Rules of Indoor Hockey, 2015, str. 16).

Igralci se ne smejo dotikati žogice z nobenim delom telesa, izjema je vratar, ki

lahko žogico brani s katerim koli delom telesa. Če nasprotni igralec napravi

prekršek v označenem strelnem prostoru, sodnik dosodi kratki kot, ki se izvede z

označene točke (Peček, 2012, str. 25).

Moštvo sestoji iz napada in obrambe. Napadalci se delijo na krilne, notranje in

srednje, obrambo pa sestavljajo branilci, krilni branilci in vratar (Peček, 2012, str.

25).

Napadalec (Attacker) poskuša doseči gol, obrambni igralec (Defender) pa poskuša

preprečiti zadetek na svoji strani (Rules of Hockey, 2014, str. 9).

Vsaka ekipa mora imeti določenega igralca, ki je kapetan ekipe. Ekipa mora v

primeru suspenzije kapetana imenovati nadomestnega kapetana. Kapetan je

označen s trakom za kapetane (trak na nadlakti ali na zgornjem delu nogavic).

Kapetan je odgovoren za obnašanje celotne ekipe in za zagotavljanje pravilne

menjave vseh igralcev – na sredini igrišča ob mizi za delegate. Če se ekipa tega ne

drži, dobi kazen kapetan (Rules of Hockey, 2014, str. 16–17).

2.2.1 Specifikacija polja in opreme

Polje oziroma igrišče je dolgo 91,40 m, razdeljeno je na četrtine, na vsaki strani je

narisan polkrožni strelni prostor, v katerem se lahko giblje vratar in brani gol, ki je

postavljen na mejni črti igrišča (kot pri nogometu). Zadetek pri hokeju na travi

velja, ko igralec strelja, poda ali samo preusmeri žogico v gol znotraj strelnega

prostora (če igralec ni v strelnem prostoru in strelja na gol, ta ni veljaven). Gol je

širok 3,7 m in visok 2,1 m. Vratar nosi zaščitno obleko, vključno s čelado in

obrazno masko ter oblazinjenim ščitnikom za prsi (Peček, 2012, str. 25).

7

Torej teren oziroma igrišče delimo na zadnjo linijo, ki meri 55 metrov, ciljno

oziroma strelno linijo ter daljšo linijo – 91,40 m, igrišče je pravokotne oblike (The

International Hockey Federation, 2014, str. 9).

Liniji, znani kot 23-metrovki, sta na polju označeni s črto na 22,90 metra od

zadnje črtne linije. Označba za kazenski strel je označena na razdalji 6,40 metra

od notranjega roba zadnje črte (Rules of Hockey, 2014, str. 12).

Vse označene črte so široke 75 mm in so del igralnega polja. Vratarjev gol je

postavljen zunaj igrišča, je na sredini polja in se dotika zadnje črte (prav tam).

Igralci na terenu si žogico podajajo, ustavljajo, premikajo s palico za hokej na

travi. Strel na gol je namera igralca, da poskuša dati zadetek na nasprotni strani v

strelnem prostoru za povečanje rezultata med ekipama. Gol je veljaven takrat, ko

je dosežen znotraj strelnega prostora – kroga (»circle«) (prav tam, str. 10).

Palica, ki v dolžino meri približno 95 cm, ima zakrivljen konec, ki je na eni strani

ploščat, na drugi pa zaobljen. Igralci lahko uporabljajo le ploščato stran palice.

Žogica, ki jo uporabljamo pri hokeju na travi, ima premer okoli 7 cm. Narejena je

iz umetne mase, v notranjosti je votla (Peček, 2012, str. 25).

Igralci iste ekipe morajo v polju nositi enotna oblačila, na sebi ne smejo imeti

ničesar, kar je nevarno za druge igralce (npr. ure, nakit ipd.). Igralci v polju lahko

nosijo zaščitne rokavice (v velikosti dlani), priporoča se nošenje ščitnikov za noge

in usta. Iz zdravstvenih razlogov je dovoljeno nošenje maske za obraz, ki se tesno

prilega obrazu, mehkega zaščitnega pokrivala ter plastično oblikovanih očal

(očala z mehkim okvirjem ter s plastičnimi lečami). Ob izvajanju kazenskega kota

lahko igralci nosijo obrazne maske. Igralec s pooblastili vratarja sme nositi

zaščitno čelado (ali masko za obraz ter zaščitne obloge glave) v drugih

okoliščinah (Rules of Hockey, 2014, str. 17–18).

8

Vratarji in igralci s pooblastili vratarja morajo nositi enobarvno majico ali

oblačilo, katerega barva se razlikuje od barve oblačil obeh ekip (vratarji, ki nosijo

popolno zaščitno opremo, morajo imeti to majico nad zaščitno opremo). Vratarji

morajo nositi obvezno zaščitno opremo, ki je sestavljena iz vsaj zaščitne čelade,

ščitnikov za noge in copate. Popolnoma opremljenemu vratarju je dovoljena

naslednja zaščitna oprema: ščitnik za telo, ščitniki za nadlahtnico, za komolec,

rokavice, ščitnik za ude, ščitnik za noge in copate. Igralci s pooblastili vratarja

smejo nositi čelado samo znotraj svojega 23-metrskega prostora, obvezna uporaba

le-te pa je ob branjenju kazenskega kota/strela (prav tam, str. 18–19).

2.2.2 Značilnosti hokejske igre mlajših selekcij

Hokej na travi je znan kot igra spretnosti. Stopnja kakovosti igre je odvisna od

vključenosti posameznika k tej igri. Hokejisti v razponu od manj kot 6 let pa do

več kot 60 let imajo različne spretnosti. Hitrejša vključenost (mlajših) k igri

pomeni tudi večjo verjetnost, da bo igralec razumel koncept igre in usvojil

spretnosti, ki jih zahteva hokej na travi (IV. Junior Development, 2015, str. 7).

Obstaja veliko vidikov razvoja igralcev, pri oblikovanju vseh pa je pomembno

varno in zabavno okolje. Pri učenju individualnih spretnosti, taktike, timske igre

ali pri razumevanju pravil igre in razvoju športnega duha morajo igralci svoj

razvoj oblikovati tako na kot tudi izven igrišča (prav tam).

Ključni element za razvoj dobrih hokejistov je razvijanje spretnosti. Učenje

osnovnih spretnosti v mladosti gradi temelj za prihodnje uspehe in užitke pri

igranju hokeja. Spretnosti, ki so pomembni vidik igre, lahko razdelimo na tri

komponente:

- tehnične spretnosti (osnove hokeja, ki se nanašajo na obvladovanje žogice:

vodenje, sprejem, podaja …),

- taktične spretnosti (uporaba hokejskega znanja v igri),

- socialne spretnosti (sodelovanje s soigralci) (prav tam, str. 7–8).

9

Proces, ki vodi do vrhunskih športnih rezultatov, je dolgotrajen, pri tem pa je zelo

pomemben element tudi nadarjenost otroka. Zahteva najmanj 10.000 ur vadbe v

10 letih, kar v povprečju pomeni več kot tri ure vsakodnevne vadbe (Balyi, 2002;

Ericsson, Krampe in Tesch-Romer 1993, Bloom, 1985; povz. po Škof, 2007, str.

49). Proces razvoja vrhunske športne ustvarjalnosti ni enovit proces, ampak je

razdeljen v več razvojnih faz. Dolgoročni športni razvoj Bloom, 1985 (prav tam),

opredeljuje s tremi fazami:

- začetna faza:

o etapa raznovrstne športne dejavnosti (6–10 let),

o etapa bazične športne vadbe (11–14 let),

- faza razvoja (15–18/19 let),

- faza športnega mojstrstva.

Škof (2007, str. 50) piše o tem, da v večini športov velja model razvoja s petimi

fazami:

1. faza igre in raznovrstnih športnih vsebin,

2. faza učenja (»učiti se treniranja«),

3. faza bazične športne vadbe v izbrani športni panogi,

4. faza športne vadbe za tekmovanja,

5. faza vadbe za zmago.

Center za razvoj hokeja na travi v Kanadi je opredelil temeljne spretnosti, ki so

potrebne za razvoj hokejista in služijo trenerjem kot osnovno vodilo pri vzgoji

športnika. Te veščine so:

podajanje in sprejemanje žoge med gibanjem,

kontrola nad žogico,

doseganje zadetkov (golov),

gibanje brez žogice,

individualna obramba,

obramba celotne ekipe (Field Hockey, 2014, str. 3).

10

Pogosto vprašanje staršev je, kdaj je pravi čas za vključitev otroka v šport. Vendar

je od tega veliko pomembnejše vprašanje, katerih vsebin in oblik dela bodo

deležni otroci pri vadbi (Škof, 2007, str. 47).

Izrednega pomena pri treniranju mlajših selekcij je, da od igralcev ne pričakujemo

preveč. Kako hitro bo napredoval, je odvisno od vsakega posameznika.

Pomembno je, da otroku dovolimo napredek v njegovem ritmu (IV. Junior

Development, 2015, str. 8).

Pri predšolskem otroku je treba dejavnosti popestriti na različne načine, pri čemer

razvijamo motorične sposobnosti in uvajamo varno uporabo hokejske palice. Pri

tej starosti je pomembno, da začnemo razvijati osnovne spretnosti igranja hokeja,

vendar pa moramo pri tem biti pozorni na kratkoročno pozornost otrok. Zato

moramo dejavnosti spreminjati (da ne delamo preveč časa na isti vaji) in jih delati

zanimive (»suhe« vaje spremenimo v pravljično obarvane, da ohranjamo

pozornost in zanimanje otrok (prav tam, str. 13).

Pri učenju najprej izvajamo naslednje igre: 2 na 0, 2 na 1, 3 na 0 in 3 na 1, za tem

lahko uporabimo igro 3 na 3 (enako število igralcev). Nato večamo število otrok,

vključenih v igro, npr. 4 na 4, za lažjo izvedbo v igro vključimo starejše otroke

(npr. dva starejša začetnika), ki se že bolj zavedajo okolja, ki ga sestavljajo

njihovi soigralci in nasprotniki. Pri tem bodo starejši otroci vodili mlajše

začetnike in jim tako pomagali pri razumevanju igre (prav tam, str. 14).

»Raznovrstnejša in 'informacijsko' zahtevnejša vadba, ki razvija občutenja in

zavedanja gibanja, je naložba za kasneje. Brez ustrezne tovrstne gibalne podlage

ni mogoče pričakovati vrhunske tekmovalne ustvarjalnosti. Športnik brez

globokih občutkov za izvajanje tehnike svoje discipline, ki jih razvija od mladosti

naprej, ne more doseči vrhunske športne ustvarjalnosti.« (Škof, 2007, str. 208–

209).

11

Informacijsko zahtevnejša vadba predstavlja vadbo koordinacije. Vendar z vadbo

tehnike in raznovrstno vadbo ne razvijamo le koordinacije in tehnike, temveč

takšna vadba omogoča tudi razvoj vseh drugih gibalnih sposobnosti. Tukaj pa je

potrebna le pravilna organizacija vadbe (prav tam, str. 209).

2.2.3 Pomen športnega treninga

»Če je bila telesna sposobnost pračloveku orodje preživetja, telesna dejavnost in

pripravljenost tudi človeku v globalnem potrošniškem načinu življenja pomenita

prav to.« (Škof, 2007, str. 29).

Namen športnega treninga je ustvariti optimalno kombinacijo vseh tistih

dejavnikov, ki zagotavljajo napredovanje v določeni športni zvrsti ali npr. pri

vsakodnevnih življenjskih dejavnostih in pri tem čim bolj poudariti

posameznikove prednosti – kvalitete – in čim bolj zmanjšati njegove slabosti –

pomanjkljivosti (Lasan, 2004, str. 85).

Vsak trening pomeni neko ciklično ponavljanje določenih elementov gibanja na

vedno višji ravni, torej se vračamo k isti nalogi, da izboljšamo določene gibalne

sklope. To storimo tako, da spreminjamo posamezne lastnosti, ki se po določenem

številu ponovitev izboljšujejo. Za to je potreben določen čas, nato pa sledi nov

cikel vadbe na višji ravni, z uporabo spomina na izkušnje prejšnjih ciklov in na

podlagi kombinacije osnovnih motoričnih in psihičnih lastnosti posameznika.

Sicer razvijamo vedno enako kompleksno gibanje, a vsakič na višji, popolnejši

ravni, ki jo oblikujejo različni vzorci spremljajočih posameznih lastnosti in

sposobnosti. Pri tej preobrazbi določenih gibalnih sklopov ne gre za spreminjanje

njihovega bistva, ampak za prestop na novo raven (tam so iste stvari drugačne)

(prav tam, str. 85).

Vsaka pot spreminjanja poteka tako, da sicer samostojno razvijamo posamezne

motorične sposobnosti, vendar pa je ta sposobnost povezana s celoto in s tem

povzroči, da se sočasno tudi v preostalem delu motoričnega sistema sprememba

12

prilagaja novi situaciji (morfološke spremembe, spremembe statično dinamičnega

ravnovesja, spremembe težišča), ki tako oblikuje novo, enkratno skupnost

posameznih motoričnih sposobnosti, ki predstavlja pravilno uravnoteženo celoto

(prav tam, str. 86–87).

Iz tega lahko povemo, da je pomembno, da pri treningu vedno obravnavamo

vsakega kot posameznika s svojim edinstvenim razvojem in spreminjanjem. V

človeškem razvoju ima velik pomen gibalno vedenje. Temeljne gibalne spretnosti

pa so dober pokazatelj stopnje socialnega in emocionalnega razvoja, na katerem

se posameznik nahaja (Gesell, 1940).

Če je otrok v predšolskem obdobju deležen obsežnih in kvalitetnih gibalnih

spodbud in s tem usvoji osnovna gibalna znanja, je to dobra popotnica za njegovo

nadaljnjo gibalno rast in razvoj. Vendar pri tem opozarjamo, da nista dovolj le

ponudba in dejavnost v raznovrstnih gibalnih nalogah. Torej ni dovolj le naučiti se

določenega gibanja, temveč morajo vadeči znati to gibanje uporabiti v različnih

situacijah, torej ko si pridobijo sposobnost uporabe naučenega (Škof, 2007, str.

207).

Pri treniranju mladih športnikov se kot dober kaže način treniranja, ki poudarja

»zabavo«; nasproti temu pa je način, ki podpira samo »zmago«. Pri razvoju

športnika ima velik pomen telesno, duševno in čustveno dozorevanje (Field

Hockey, 2011, str. 5).

Svetovna zdravstvena organizacija priporoča najmanj 30 minut (najbolj

priporočljivo 1 uro) dnevne zmerno intenzivne telesne vadbe za normalen razvoj

in zdravje otrok. Po podatkih raziskav priporočene vrednosti telesne dejavnosti ne

dosega niti polovica mladih. Zato ni nič čudnega, da je pri slovenski mladini

opaženo upadanje vzdržljivosti (Škof, 2007, str. 29–30).

»Zato mladi potrebujejo več športa! Zaradi krepitve in ohranjanja lastnega zdravja

zdaj in zaradi vzorcev obnašanja, ki ga bodo pridobili in ohranjali celo življenje.

13

Zato je potrebnih še več ustreznih športnih programov za mlade v šoli in izven

nje.« (Prav tam, str 36).

2.3 Elementarne igre

Elementarne igre predstavljajo nadgradnjo naravnih oblik gibanja, imajo preprosta

in prilagodljiva pravila, ki jih lahko spreminjamo glede na gibalne sposobnosti in

znanje vadečih ter zastavljene cilje. Pri teh zmaga predstavlja motivacijsko

sredstvo za doseganje zastavljenih ciljev. Kot osnovni element gibanja pri

elementarnih igrah so naravne oblike gibanja (lokomocije, manipulacije ter

osnovna sestavljena gibanja). Glede na te značilnosti je elementarne igre možno

uporabiti v vseh delih vadbene enote, za doseganje različnih ciljev, ki so povezani

z gibalnimi zahtevami človeka (Pistotnik, 2015, str. 129–130).

Pišot in Jelovčan (2012, str. 52) opisujeta, da so elementarne igre po vsebini in

zahtevnosti najenostavnejše igre ter otrokom hitro razumljive.

Ker imajo te igre prilagodljiva pravila, se lahko spreminjajo glede na vadbene

možnosti in zastavljene cilje ter glede na sposobnosti in znanja vadečih (Pori idr.,

2013, str. 33).

Predšolski otrok se vključuje v skupinske igre, ki morajo biti preproste, da jih

razume in lahko tako sodeluje. Prav tako ne smejo biti aktivnosti monotone, saj

lahko otrok hitro izgubi koncentracijo in s tem zanimanje za sodelovanje. Pri

načrtovanju in izvajanju si lahko odrasli pomaga z veliko domišljije in tako

gibalne vsebine naredi zanimivejše (Videmšek in Pišot, 2007, str. 60).

Hkrati so elementarne igre pomembno sredstvo vzgoje in socializacije, omogočajo

lažje vključevanje posameznikov v skupino, hkrati z njimi uravnavamo obnašanje

in čustvovanje ob stiku z drugimi ljudmi ob različnih okoliščinah (Pišot in

Jelovčan, 2012, str. 52).

Elementarne igre so pomembno sredstvo vpliva na telo vadečih, saj predstavljajo

takšno motivacijo za posameznika, da je pri izvedbi igre maksimalno prisoten.

14

Pomembno pri izvedbi iger je prisotnost elementa zabave ter tekmovalnosti, kar

žene proti zmagi oz. cilju vsakogar (Pistotnik, 2015, str. 130).

Kasneje se iz elementarnih iger razvijejo športne igre (košarka, odbojka, rokomet

…). Od teh se razlikujejo po tem, da imajo natančno določena pravila, ki so

veljavna vsaj regionalno. Pri športnih igrah pravil ne prilagajamo. Za izvedbo le-

teh morajo imeti udeleženci določene motorične sposobnosti že razvite na

določenem nivoju ter morajo obvladovati osnovne elemente določene igre. K

temu pa predhodno pripomorejo elementarne igre, pri katerih se kvaliteta

elementov razvija in dopolnjuje, motivacijsko sredstvo je seveda zmaga, s katerim

lažje pridemo do cilja (Pori idr., 2013, str. 33).

Elementarne igre predstavljajo pomembno sredstvo, s katerim vadeči sproščeno,

nezavedno dosegajo cilje, ki so si jih zastavili. Že sama beseda igra predstavlja

sredstvo, ki nosi neko motivacijo za popolno vključenost vadečih k vadbi. Zato

morajo biti igre načrtovane na osnovi zabave in tekmovalnosti, saj s tem vadeče

pritegnemo k zavzeti vadbi (prav tam, str. 33).

2.3.1 Naloge elementarnih iger na vadbeni enoti

Za kakršno koli vadbeno enoto gre (športna vzgoja, športni trening ipd.), nikoli ne

izvajamo elementarnih iger samo zaradi igranja in zabave, temveč predvsem zato,

ker s pripravljeno igro sledimo izbranemu cilju in ga z izvajanjem le-te

poskušamo doseči. Vadbeno enoto sestavljajo različni deli, tako se tudi cilji med

seboj razlikujejo in s tem seveda še elementarne igre. Ker imamo na voljo

raznolike elementarne igre, lahko z njimi tako v posameznih delih vadbene enote

uresničujemo naslednje cilje:

- ogrevanje (pripravljalni del vadbene enote),

- razvoj gibalnih sposobnosti (glavni del vadbene enote),

- pridobivanje in utrjevanje gibalnih znanj (glavni del vadbene enote),

- umirjanje (zaključni del vadbene enote) (Pistotnik, 2015, str. 131).

15

V pripravljalnem delu vadbene enote izvajamo elementarne igre za ogrevanje, pri

tem je glavna naloga, da vadeče pripravimo za glavni del vadbe. Pri tem sta

pomembna dvig telesne temperature ter vzpostavitev ugodnega delovnega vzdušja

in aktivnega odnosa do dela (dvig funkcionalnih sistemov ter aktiviranje gibalnih

centrov v CŽS). Pri tem se mora za realizacijo dejavnosti v glavnem delu

pripraviti telo fizično ter psihično. Elementarne igre, primerne za ogrevanje,

morajo izpolnjevati naslednje kriterije:

- aktivno in hkratno sodelovanje vseh vadečih,

- prisotna mora biti dinamika igre,

- pri aktivnem sodelovanju vadečih mora priti do usklajenega delovanja

funkcionalnih sistemov (dihalnega, krvožilnega) in do uskladitve

delovanja mišic,

- preprosta in razumljiva pravila iger,

- ideo-gibalna povezava z glavnim delom vadbene enote (vsebinsko in

gibalno) (prav tam).

V tem delu so ustrezne naslednje skupine elementarnih iger:

Tekalne igre

So primerne predvsem za nižje starostne skupine, saj niso gibalno zahtevne in ne

zahtevajo predčasnega uvodnega dinamičnega ogrevanja. Za njih je značilno, da

se vadeči v zmernem tempu med prostim gibanjem po prostoru hitro in pravilno

odzivajo na dana povelja. Igre lahko izvedemo tako, da predpisane naloge na dano

povelje vadeči čim prej opravijo – posamič ali v skupinah (prav tam, str. 132).

Skupinski teki

Pomembno je, da so skupine enako številčne in imajo med tem, ko tekmujejo

hkrati, enake pogoje dela. Naloga skupin vadečih je hitra in pravilna izvedba

zadanih gibalnih nalog. Zmaga skupina, ki prva v celoti in pravilno opravi nalogo,

skupine za osvojena mesta zbirajo točke. Pri teh igrah je zaradi hitrih odzivov in

zahtevnejših gibanj pred izvedbo zaželeno ogrevanje (prav tam).

16

Lovljenja

So igre s poudarjenim značajem tekmovanja (lovljenje in beg pred lovcem), pri

tem je potrebno prepoznavanje lovca, da se mu drugi lahko izognejo. Ker pa te

igre izvajamo za ogrevanje, pri njih ulovljenih ne izločamo iz igre, saj je potrebna

aktivnost vseh vadečih. Vsekakor pa je pred igro zaradi dinamike gibanja

potrebno predhodno dinamično ogrevanje, da ne pride do poškodb (prav tam).

Osnovne oblike gibanj, ki se običajno uporabljajo v teh igrah, so: tek, skoki in

nekatere oblike lazenja, ki so dovolj dinamične za aktiviranje velikih

funkcionalnih sistemov. Vadbo popestrimo in otežimo z dodatnimi ovirami, z

dodatnimi nalogami ipd. Gibanja pri tem so zelo dinamična (hitre spremembe,

menjava hitrosti …), zato je priporočljiva predhodna priprava (npr. lahkoten tek)

(Pori idr., 2013, str. 34).

V glavnem delu vadbene enote želimo z organizirano vadbo doseči razvoj

določenih gibalnih sposobnosti. Hkrati lahko z elementarnimi igrami, ki so

gibalno pestre, nudimo možnosti za utrjevanje in izboljšanje gibalnih znanj

(spretnosti) (Pistotnik, 2015, str. 132).

Torej je glavni del namenjen pridobivanju novih gibalnih znanj, utrjevanju znanj,

razvoju gibalnih in funkcionalnih sposobnosti, razvijanju medsebojnega

sodelovanja, vztrajnosti, upoštevanja pravil itd. in tukaj želimo predvsem vplivati

na razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 55).

»Gibalne sposobnosti predstavljajo kvaliteto, ki je v osnovi odgovorna za izvedbo

človekovega gibanja. Njihov nizek nivo namreč lahko oteži ali celo onemogoči

izvajanje najpreprostejših gibalnih nalog, zato je potrebno gibalne sposobnosti

vsaj ohranjati na ustreznem nivoju, če se jih že ne izboljšuje.« (Pistotnik, 2015,

str. 132).

Gibalne sposobnosti, na izgradnjo katerih lahko vplivamo z elementarnimi igrami

v glavnem delu vadbe, so: moč, hitrost, nekatere pojavne oblike koordinacije,

preciznost in ravnotežje. Gibljivost pa lahko z različnimi gibanji (npr. plazenje,

17

plezanje) ohranjamo, v večji meri pa nanje ne moremo vplivati (Pori idr., 2013,

str. 34).

Za izvedbo gibanj je po navadi potrebna povezava različnih gibalnih sposobnosti,

zato moramo biti pazljivi pri organizaciji in načrtovanju iger, če želimo razvijati

točno določeno sposobnost, da igro izvedemo tako, da bo vpliv na to sposobnost

večji. Uporabimo takšna gibanja, v katerih je izbrana sposobnost dominantna.

Tudi pravila iger prilagodimo doseganju zaželenega cilja. Vendar je za korektno

izvedbo iger vsekakor treba vključiti tudi druge gibalne sposobnosti (Pistotnik,

2015, str. 133).

V tem delu vadbene enote s pomočjo elementarnih iger tudi oblikujemo in

utrjujemo pridobljena znanja. To so gibalne informacije, ki običajno predstavljajo

elemente tehnike ali taktike gibanja pri posameznem športu. Pri tem se utrjujejo

ter v spremenjenih pogojih oblikujejo v višjo gibalno kvaliteto. Pri načrtovanju

elementarnih iger moramo upoštevati faze in metodične postopke, značilne za

gibalno učenje. Pri izvedbi elementarnih iger moramo prav tako upoštevati

zakonitosti gibalnega učenja – osredotočenost na manjše število gibalnih

informacij (eno do dve), vsako odstopanje od pravil iger je treba nekako kaznovati

(npr. odvzem točk ipd.) (prav tam).

Z elementarnimi igrami v glavnem delu vadbene enote torej sledimo cilju, razvoju

gibalnih sposobnosti in utrjevanju gibalnih znanj, zato te igre glede skupnih

značilnosti delimo v tri skupine: v štafetne igre, moštvene igre in borilne igre

(prav tam).

Štafetne igre

To so igre, kjer sodeluje naenkrat več skupin, ki med seboj tekmujejo, s ciljem, da

čim hitreje in pravilno opravijo zadano nalogo na progi. Pri tem otroci ob zmagah

doživljajo veselje, spet drugi pa razvijajo sposobnost sprejemanja poraza, ki je

sestavni del tekmovalne igre. Skupine se morajo držati osnovnih pravil (Pišot in


18

Z njimi vplivamo predvsem na razvoj moči, hitrosti in koordinacije ter

omogočamo utrjevanje gibalnih znanj. Za doseganje zastavljenega cilja je treba

določeno štafetno nalogo ponoviti večkrat (1. seznanjanje, 2. tekma med

skupinami, 3. omogočanje drugim skupinam, da pridejo do boljšega rezultata …),

ker to zahteva metodični postopek pri gibalnem učenju ter pri razvoju gibalnih

znanj. Vse skupine morajo imeti enake pogoje dela ter biti enako številčne (če to

ni možno, mora pri manj številčni skupini eden od sodelujočih na progo dvakrat

… (Pistotnik, 2015, str. 134).

Moštvene igre

Značilnost borbe dveh skupin z različnimi interesi. Skupini ena drugi poskušata

preprečiti dosego določenega cilja. Igre vsebujejo preprosta pravila (Pišot in


Pri izvedbi teh iger je potrebna vključenost celotnega spleta gibalnih sposobnosti,

posebno pa se osredotočimo na dominantno sposobnost, na katero želimo v večji

meri vplivati. S pravili želimo vadeče usmeriti k želenemu cilju, želenemu razvoju

gibalnih sposobnosti ter utrjevanju izbranega gibalnega znanja Omenjene igre

poskušamo uporabljati kot socializacijsko sredstvo in kot sredstvo za preseganje

individualizma in egoizma pri posamezniku (Pistotnik, 2015, str. 134).

Borilne igre

Poudarek je predvsem na razvoju moči, čeprav je lahko tudi na razvoju ravnotežja

in »spretnosti« (ki niso gibalne spretnosti, temveč povezava hitrosti, gibljivosti,

moči in tako rekoč iznajdljivosti, povezane z inteligenco) ali pa na usvajanju

znanj s področja borilnih športov. Te igre je treba dobro nadzorovati, saj se

srečujemo z neposredno uporabo sile med vadečimi, ter vadbo usmerjati v

družbeno sprejemljiv okvir športne borbe (prav tam).

V zaključnem delu vadbene enote želimo pri vadečih doseči psiho-fizično

umiritev – duševna ter telesna umiritev po naporni vadbi v osrednjem delu

19

vadbene enote. Ta umiritev je potrebna le, če je bil glavni del vadbene enote

intenziven in naporen. Elementarne igre v tem delu morajo imeti nasproten učinek

kot igre v uvodnem delu, upoštevamo naslednje zahteve:

- majhna gibalna dinamika,

- velike mišične skupine se naj v večji meri ne vključujejo v gibanje,

- sprostilne igre, ki ne vključujejo razburjenja vadečih,

- ne obremenjujemo preveč dihalnega in krvožilnega sistema (prav tam, str.

134–135).

Pri tem je pomembno, da vadeči naloge dosledno izvajajo, hitrost izvedbe ni

pomembna. V nalogah naj bi se poudarjala aktivacija čutil in natančno

usklajevanje gibov pri reševanju gibalnih nalog (prav tam, str. 135).

Pistotnik (prav tam) sem uvršča elementarne igre za duševno in telesno umiritev,

ki rešujejo gibalne probleme z naslednjih področij:

Igre natančnosti

Sem uvrščamo ciljanje različnih tarč na predpisan način. S to igro razvijamo tudi

preciznost, zato je pomembno, da je način zadevanja točno določen, naloga pa se

mora ponoviti večkrat zapored.

Igre ravnotežja

To so igre ohranjanja položaja pri zmanjšani podporni ploskvi ali ob izključitvi

vida pri različnih umirjenih gibanjih. Cilj igre je obdržati svoj položaj telesa v

izvedbi gibanja (napaka je izguba ravnotežja), ni pa pomembna hitrost izvedbe.

Igre orientacije v prostoru

Te igre temeljijo na vadbi kinestetičnega občutka – dobivanje občutka položaja v

prostoru brez pomoči čutil vida. Naloge najprej izvajajo z odprtimi očmi, nato z

zaprtimi očmi ob pomoči glasovnega vodenja in nazadnje še z zaprtimi očmi brez

glasovnega vodenja.

Igre hitre odzivnosti

Temeljijo na izvajanju povratnih pravilnih reakcij na določene zunanje dražljaje,

in sicer samo izvedba posameznih gibanj, brez gibanja v prostoru (prav tam, str.

131–132).

20

Naloga teh iger v zaključnem delu je duševna in telesna umiritev vadečih po

naporni vadbi. Nesmiselno pa je umirjanje organizma, ko je intenzivnost skozi vse

vadbene enote nizka in pri vadečih niso opaženi nobeni znaki utrujenosti

(zadihanost, znojenje …) (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 56).

2.3.2 Izbira in izvedba elementarnih iger

Kot temeljno vodilo pri izbiri elementarnih iger je upoštevanje ciljev, ki jih nato s

posamezno igro želimo doseči (ogrevanje, razvoj gibalnih sposobnosti …). Nato

se pri izbiri iger osredotočimo še na: starost, spol, sposobnosti in število vadečih

ter ostale materialne in prostorske pogoje, v katerih bi igra naj potekala. Ker so

vplivi iger na vadeče odvisni od organizacije in od izbire primernih gibalnih

nalog, je treba igro temeljito pripraviti in si jo domisliti v pogojih, v kakršnih naj

bi se izvedla (Pistotnik, 2015, str. 136).

Za vsako naslednje načrtovanje in izvedbo lahko uporabimo izkušnje iz prakse.

Tukaj je nekaj vodil:

- igro je treba na kratko in jasno razložiti, zelo dobrodošla je demonstracija,

- pravila igre naj so pripravljena na razumljiv način,

- pomembna je vključenost vseh udeležencev,

- upoštevati je treba načela postopnosti težavnosti, vsi vadeči morajo imeti

pripravljene enakovredne igralne pogoje,

- pomembno je upoštevanje pravil – nasprotno sledi neka sankcija, pravila

vodijo vadeče k cilju,

- pri igri ne delamo prekinitev, če niso nujne,

- igro zaključimo, ko je dosežen cilj ali ko v veliki meri pade koncentracija

in zanimanje vadečih; neodločen rezultat ni priporočljiv,

- med pavzami in po zaključku igre je treba vadečim podati komentarje o

igri in napotke za še boljše rezultate oziroma izvedbo v prihodnje ter

najaviti rezultate,

21

- določena igra mora trajati dalj časa, lahko se na isti vadbeni enoti tudi

večkrat ponovi, s tem lažje dosežemo zastavljene cilje; igra naj ima svojo

poanto (poanta igre) (Pistotnik, 2004, str. 13–15).

Vsaka igra je igra zaradi otrokovega cilja, ki želi prijatelja npr. premagati, zadeti,

uloviti itd., in tukaj je končni produkt vidno doseganje zastavljenih ciljev, ki

imajo vpliv na pomembne funkcionalne sisteme, krvožilni, dihalni in gibalni

sistem ter s tem na razvoj gibalnih sposobnosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 53).

Pistotnik (2004, str. 15) nas opozarja na to: »Samo dobro izbrana, nadzorovana ter

vodena elementarna igra lahko postane uporabno vzgojno in utilitarno sredstvo v

športu«.

2.3.3 Načela postopne obremenitve pri elementarnih igrah

V literaturi opozarjajo na pomembno načelo postopne obremenitve, ki jo lahko

zadovoljimo že z ustrezno izbiro igre, pri kateri upoštevamo prehajanje od manj

zahtevnih k zahtevnejšim igram, saj tako vadečim omogočamo nadgradnjo znanja

in sposobnosti (Pistotnik, 2004, str. 15).

Čeprav pri uporabi elementarnih iger zahtevnosti ni mogoče natančno določiti, kot

je to pri športnem treningu, pa tudi pri teh poskušamo ohraniti logiko metodičnega

postopka, ki se uporablja pri razvoju gibalnih sposobnosti/gibalnem učenju. Da bi

povečali zahtevnosti iger in s tem izboljšali gibalno učinkovitost, moramo

upoštevati načela postopne obremenitve:

- ustrezna izbira igre – glede na cilje in pogoje (možnost uporabe različne

zahtevnosti gibanja, intelektualne zahteve),

- spreminjanje igralne podlage – igro lahko naredimo zahtevnejšo/lažjo s

tem, da spremenimo gibalno podlago (asfalt, parket, trava, voda, sneg

ipd.),

- spreminjanje velikosti igrišča – spreminjamo dinamiko gibanja po

prostoru in posledično s tem obremenitev vadečih,

22

- spreminjanje števila igralcev – kar vpliva na dinamiko gibanja (več/manj

nasprotnikov v borbi ipd.),

- spreminjanje načina gibanja – povečanje obremenitev izbranih mišičnih

skupin ali vpliv na različne telesne dele,

- spreminjanje trajanja igre – daljše trajanje/večje število ponovitev pomeni

večjo obremenitev vadečih (Pistotnik, 2015, str. 137).

Pri elementarnih igrah je treba upoštevati zastavljene cilje, vsebino in količino

gibalnih dejavnosti. Odrasli se v igro po potrebi vključuje in jo usmerja proti

zastavljenim ciljem. Ob načrtovanju in izvajanju je treba upoštevati gibalne

sposobnosti otrok, število vadečih, velikost vadbene podlage in možne uporabe

pripomočkov. Pri izbiri in organizaciji elementarnih iger upoštevamo načelo

postopnosti: od lažjega k težjemu, od manj zahtevnih k zahtevnejšim oblikam

(Pišot in Jelovčan, 2012, str. 52–53).

2.3.4 Pomen elementarnih iger v športni praksi

Preko elementarne igre, pri kateri se otrok razvija in hkrati vzgaja, je izjemnega

pomena učenje in usvajanje različnih načinov gibanj, ki so pogojena (naravne

oblike gibanj) ter specifičnih gibanj (plavanje, smučanje, drsanje …). Prva so

prirojena in se prej ali slej pojavijo, druga so pogojena, zato se jih mora človek

naučiti. Poleg užitkov, ki jih otrok pridobiva npr. pri učenju smučanja, pri tem

usvoji tudi specifičen način gibanja, ki doprinaša k njegovi motorični

učinkovitosti (Pišot in Jelovčan, 2012, str. 20).

Človeku so najbližja osnovna gibanja, zato jih je smiselno vključevati v

načrtovane aktivnosti. Ta gibanja naj predstavljajo podlago na poti do usvajanja

zahtevnejših gibanj (prav tam, str. 20).

Pri elementarnih igrah moramo igro dobro izbrati (načrtovati), nadzorovati ter

pravilno voditi, tako lahko postane elementarna igra primerno vzgojno in

praktično uporabno sredstvo. Zavedati se moramo, da ima igra poleg zahtev s

področja gibalnega razvoja tudi velik vzgojni pomen (upoštevanje soigralcev,

23

nasprotnikov, upoštevanje pravil in dogovorov, obvladovanje jeze, obzirnosti itd.,

kar pomaga pri razvoju v odgovorno in socializirano osebo) (Pistotnik, 2015, str.

138).

Med igro se namreč vadeči znajdejo v različnih okoliščinah, ki lahko na njih

delujejo vzgojno (spoštovanje pravil in drug drugega, obvladovanje jeze,

obzirnost do nasprotnika ipd.) (Pori idr., 2013, str. 36).

Pistotnik (2015, str. 138) pravi, da se je treba zavedati, »da igra sama ne vzgaja,

vzgaja pedagog, ki je igro izbral in jo ustrezno vodil«, zato je pedagog pri

elementarni igri pomemben aktiven dejavnik, ki v igro posega in udeležence

pravilno usmerja k želenemu cilju.

2.4 Motorični razvoj

»Gibati se pomeni živeti in življenje je gibanje.« (Škof, 2007, str. 182).

Otrok spoznava okolje, se seznanja z novim, pridobiva izkušnje in doživetja skozi

gibalne dejavnosti. Gibanje kot tako otroku nudi celovito spoznavanje sveta

(Thelen, 2000; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 17).

Motorični razvoj otroka predstavlja dinamične spremembe v motoričnem vedenju,

kar se odraža v razvoju motoričnih sposobnosti (koordinacija, moč, hitrost,

ravnotežje, gibljivost, natančnost, vzdržljivost) in gibalnih spretnosti

(lokomotorne, manipulativne in stabilnostne) (Gallahue, Ozmun, 1998; povz. po

Pišot in Planinšec, 2005, str. 17).

Gibanje omogoča živčno-mišični sistem, ki sestoji iz motoričnega živčnega

sistema in mišičevja (ki je odgovorno za izvedbo osnovnih gibanj v motoričnem

sistemu) (Škof, 2007, str. 183).

Motorični živčni sistem predstavljajo številne živčne strukture osrednjega in

perifernega živčevja, ki so med seboj usklajene glede posameznih funkcij in so

24

hierarhično urejene. Te strukture si sledijo od najnižje enote, hrbtenjače (refleksni

gibi na zaznan dražljaj), do možganskega debla, ki združuje motorične ukaze iz

višjih centrov in obdela zaznane informacije iz hrbtenjače in čutil, pomembno

vlogo ima tudi pri uravnavanju mišičnega tonusa in drže ter omogoča refleksne

odgovore. Naslednja raven je primarna motorična možganska skorja, ki je

vozlišče, kamor se stekajo gibalni ukazi iz najvišjih centrov motoričnega sistema

in od tu nadaljujejo pot po različnih poteh v možgansko deblo, v subkortikalne

strukture ter v hrbtenjačo do motoričnih nevronov. Najvišja raven pa je dejavnost

premotoričnega dela možganske skorje in suplementarnega motoričnega

področja, kjer se oblikujejo strategije in programiranje gibanja. Poleg teh struktur

so za motorično delovanje pomembni še: mali možgani, bazalni gangliji in

limbični sistem (vsi se nahajajo v možganih) (prav tam, str. 183).

Za refleksna, ritmično ponavljajoča gibanja in natančna zavestna gibanja skrbi

motorični živčni sistem, ki mora dati povelja mišičju za koordinirano izvedbo teh

gibov. Ko so prisotna kompleksna gibanja, je potrebna vključenost celotnih

možganov (senzorični del, motorični del in nižje možganske strukture).

Povezanost vseh možganskih delov dokazuje uspešna izvedba določene gibalne

naloge – npr. priprava na tekmovanje iz različnih športnih panog, kjer športnik s

ponavljanjem svoje vaje izboljšuje ter ponavlja le-te (prav tam, str. 183–184).

Motorični razvoj je proces, s pomočjo katerega posameznik pridobiva gibalne

spretnosti in vzorce. Na pridobivanje le-tega vpliva interakcija med dednostjo in

okoljem. Med genske dejavnike štejemo: živčno-mišično zorenje, morfološke

značilnosti (velikost, razmerja, kompozicije telesa), fiziološke značilnosti, rast in

zorenje (Malina, Bouchard, Bar-Or, 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str.

17), kot okoljski dejavniki pa so pomembne predhodne motorične izkušnje (vpliv

že iz prenatalnega obdobja) ter pridobivanje novih motoričnih izkušenj (Pišot in

Planinšec, 2005, str. 17).

Motorični razvoj je povezan s telesnim, kognitivnim, čustvenim in socialnim

razvojem, kar pomeni, da je otrokov razvoj večsmeren. V začetnem razvoju

25

poteka razvoj v cefalo-kavdalni smeri (najprej nadzor gibanja glave, potem trupa

in rok, nazadnje še nog) ter v proksimo-distalni smeri (najprej nadzor tistih delov,

ki so bliže hrbtenici, in nato postopno navzven). Na podlagi tega je znano, da si

gibalne spretnosti sledijo od lažjih do zahtevnejših (Prav tam, str. 18).

Motorični razvoj poteka skozi razvojne stopnje, za katera velja značilno vedenje

(ki velja za večino otrok) (Gallahue, Ozmun, 1998; povz. po Pišot in Planinšec,

2005, str. 18). Razvojnih stopenj ni možno preskakovati, saj so za napredovanje

potrebni določeni »rezultati« s predhodnih stopenj. Stopnje si torej sledijo,

odvisne so od dozorevanja funkcij, lahko pa se zaradi individualnih razlik pojavijo

v različnih starostnih stopnjah (Haywood in Getchel, 2001; povz. po Pišot in


Za motorični razvoj so značilne individualne razlike (posameznik je »pod

poveljem svoje biološke ure«). Ugotovljene so bile povprečno majhne razlike med

spoloma v razvoju (v zgodnjem otroštvu) (Pišot in Planinšec, 2005, str. 20).

Gallahue in Ozmun (1998; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 18–19) navajata

razvojne stopnje in obdobja, ki si sledijo v naslednjem zaporedju:

1. REFLEKSNA GIBALNA STOPNJA

- obdobje zbiranja informacij (od prenatalnega obdobja do 4. meseca),

- obdobje dekodiranja informacij (od 4. meseca do 1. leta).

2. ZAČETNA GIBALNA STOPNJA

- obdobje inhibicije refleksov (od rojstva do 1. leta),

- prekontrolno obdobje (od 1. do 2. leta).

3. TEMELJNA GIBALNA STOPNJA

- začetno obdobje (od 2. do 3. leta),

- osnovno obdobje (od 4. leta do 5. leta),

- obdobje zrelosti (od 6. do 7. leta).

4. SPECIALIZIRANA GIBALNA STOPNJA

- predhodno obdobje (od 7. do 10. leta),

- obdobje prilagoditve (od 11. do 13. leta),

26

- obdobje trajne uporabnosti (od 14. leta naprej).

Približno od 2. do 7. leta starosti traja temeljna gibalna stopnja. Tukaj postaja

gibanje učinkovitejše in bolj usklajeno, otroci skozi igro in gibanje raziskujejo

svoje motorične sposobnosti in zmogljivosti. Hkrati spoznavajo gibalne spretnosti

in jih postopoma začnejo med sabo povezovati. Do konca obdobja zrelosti naj bi

obvladovali večino temeljnih gibalnih spretnosti, za kar pa potrebujemo

spodbudno okolje, priložnost za dejavnost in učenje. Pri tem je pomembno

doseganje višjih nivojev temeljne gibalne stopnje, kar vpliva na nadaljnji

motorični razvoj brez večjih težav (Gallahue in Ozmun, 1998; povz. po Pišot in


Pomemben segment motoričnega razvoja je razvoj motoričnih sposobnosti, ki dalj

časa potekajo kontinuirano, značilna pa so tudi obdobja stagnacije ter upadanje

sposobnosti. Od sposobnosti do sposobnosti je različno, kdaj dosežemo najvišjo

raven. V zgodnjem otroštvu je značilen razvoj nekaterih motoričnih sposobnosti –

hiter razvoj hitrosti in koordinacije, nekoliko počasnejši pa razvoj ravnotežja,

moči, gibljivosti in vzdržljivosti (Malina in drugi, 2004; Thomas in French, 1985;

povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 19–20).

Gibanje človeka je tako pri športu kot tudi pri vsakdanjih opravilih ali pri

profesionalnem delu odvisno od treh faktorjev:

- sposobnosti – naravne danosti, ki delujejo na podlagi različnih sistemov v

telesu in predstavljajo zmožnosti izkoristkov določenih potencialov pri

doseganju gibalnih ciljev,

- značilnosti – elementi, ki opredeljujejo videz človeka, njegovi odzivi na

določene dražljaje na okolje – od katerih je odvisna samopodoba ter

učinkovitost v izbrani gibalni dejavnosti,

- spretnosti – z učenjem pridobljeni gibalni obrazci (Pistotnik, 2015, str.

15).

27

»Višja ko je raven motoričnih sposobnosti, uspešnejše bo učenje in izvajanje

različnih gibalnih spretnosti. Motorične sposobnosti so temelj za izvajanje

različnih gibalnih spretnosti, čeprav ne smemo pozabiti, da so pri tem pomembne

tudi druge človekove sposobnosti in značilnosti (Pangrazi, 2000; povz. po Pišot in

Planinšec, 2005, str. 20).«

Poznamo različne ravni razvitosti gibalnih sposobnosti, ki se med posamezniki

razlikujejo zaradi individualnih razlik v gibalni učinkovitosti (zato niso vsi

posamezniki zmožni gibalne naloge izvesti na enak način – razlikujejo se v

uspešnosti izvedbe). Lahko torej povemo, da so gibalne sposobnosti (skupek

notranjih dejavnikov) odgovorne za uspešnost gibalnih akcij in reakcij, ki pa so

kot druge sposobnosti v neki meri prirojene, v določeni meri pa lahko tudi

pridobljene. Človek se torej narodi z osnovnimi zasnovami, ki opredeljujejo

stopnjo, do katere se lahko ob normalnem razvoju in rasti gibalne sposobnosti

dosežejo. Lahko pa se prirojene danosti v določeni meri tudi presežejo, in sicer z

ustreznim treniranjem oz. ustrezno vadbo – gibalno aktivnostjo, ki ji pravimo

trening (Pistotnik, 2015, str. 15–16).

»Gibalni oz. motorični potenciali so v veliki meri dedni. Da se razvijejo, je dovolj

že majhen impulz socialnega okolja. Vendar je več raziskovalcev ugotovilo, da so

zlasti občutljivejše motorične sposobnosti, ki so zelo odvisne od regulativnih

mehanizmov centralnega živčnega sistema, v pomembni soodvisnosti s socialnim

statusom otrok (Zurc, 2006, str. 66).«

Razvojne smernice opozarjajo na značilnost zgodnjega tempa razvoja, smer

razvoja, potek razvoja (od osnovnih oblik k posebnim oblikam; npr. od grobe do

fine motorike) ter na individualni tempo razvoja pri posameznih področjih razvoja

posameznika (prav tam, str. 16).

Za ustrezen življenjski ritem otrok in mladostnikov so pomembni: organizacija

vodenega – načrtovanega dela, prostočasne dejavnosti in čas za počitek ter spanje

(Kovač, Jurak, Starc in Strel, 2007, str. 155).

28

Kot je že znano, gibalna dejavnost pozitivno vpliva na človeški organizem, še

posebej v zgodnjem otroštvu. Motorični razvoj je rezultat zorenja in učenja otrok

(Pišot in Jelovčan, 2012, str. 50).

2.5 Dosedanje raziskave in ugotovitve

V tem poglavju bomo navedli dve primerljivi raziskavi in ugotovitvi, ki sta vezani

na temo naše diplomske naloge:

1. VIR: Toš, L. (2009). Razvijanje motoričnih sposobnosti otrok s pomočjo

elementarnih iger (diplomska naloga). Maribor: Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta.

NAMEN IN IZVEDBA RAZISKAVE: V diplomski nalogi so raziskovali vpliv

izvajanja elementarnih iger pri rednih gibalno-športnih dejavnosti na razvoj

motoričnih sposobnosti otrok. Želeli so ugotoviti razliko v rezultatih motoričnih

sposobnosti med otroki, ki so v času dveh mesecev v okviru vodene gibalno-

športne dejavnosti imeli načrtovane in strokovno vodene elementarne igre, in

otroki, ki v tem času niso imeli poudarka na izvajanju elementarnih iger. Otroke

obeh skupin so testirali z motoričnimi testi ob začetku ter ob koncu raziskave.

RAZISKOVALNI VZOREC: Vključenih je bilo 36 otrok iz vrtca Lenart v starosti

od 4 do 5 let, od tega 19 deklic in 17 dečkov. Eksperimentalno skupino je

sestavljalo 10 dečkov in 10 deklic iz Rdečega vrtca. Otroci so imeli v času dveh

mesecev dvakrat tedensko (16 vadbenih ur) načrtovane dodatne strokovno vodene

elementarne igre. Eksperimentalno skupino so sestavljali otroci iz Rumenega

vrtca, in sicer 7 deklic in 8 dečkov, ki pa v tem času niso imeli posebno

načrtovanih elementarnih iger.

REZULTATI: Na začetnem (inicialnem) testiranju med dečki eksperimentalne in

kontrolne skupine ni bilo bistvenih razlik v rezultatih motoričnih sposobnosti. Pri

deklicah je bila zaznana razlika, in sicer so bile na začetnem testiranju deklice

29

kontrolne skupine boljše od deklic eksperimentalne skupine. Na obeh testiranjih

so dečki obeh skupin dosegli boljše rezultate od deklic. Glede na prvotno

testiranje so otroci eksperimentalne skupine dosegli napredek na zaključnem

testiranju. Razen pri nekaterih motoričnih sposobnostih napredek kontrolne

skupine ni bil viden, zato bi bilo treba čas vodene aktivnosti podaljšati.

Ugotovljeno je bilo, da je obdobje dveh mesecev nekoliko prekratka doba za večji

napredek v motoričnih sposobnostih. Vendar je vseeno viden pozitiven vpliv

vodene gibalne dejavnosti – elementarnih iger.

2. VIR: Sajedi, F. (2014). The effect of Perceptual Motor Training on

Motor Skills of preschool children. Iranian Rehabilitation Journal, 12

(19), 14–17.

NAMEN IN IZVEDBA: Namen raziskave je bil določiti učinke zaznavnih

motoričnih aktivnosti na motorične sposobnosti pri običajnih predšolskih otrocih

v starosti od 4 do 6 let v mestu Esfahan.

MEDOTE: Gre za na videz eksperimentalno raziskavo z eksperimentalno in

kontrolno skupino. Vsaka skupina vključuje 30 običajnih predšolskih otrok v

starosti od 4 do 6 let, pri čemer so otroci naključno izbrani. Eksperimentalno

skupino so sestavljali otroci iz otroškega centra, kontrolno skupino pa otroci iz

vrtcev v mestu Esfahan. Raziskava je potekala leta 2013.

Eksperimentalna skupina je bila deležna zaznavno-motoričnih aktivnosti v obliki

petnajstih srečanj v obdobju dveh mesecev, vsako srečanje je trajalo 1 uro. Merilo

učinkovitosti je bil Bruninks-Oseretsky test, ki je bil izveden na začetku in na

koncu raziskave. Podatki so bili obdelani s programom SPSS.

REZULTATI RAZISKAVE: Eksperimentalna skupina je ob zaključku testiranja

dosegla občutno boljše rezultate motoričnih sposobnosti v primerjavi s kontrolno

skupino.

30

RAZPRAVA: Zdi se, da zaznavno-motorična aktivnost izboljša sposobnost

motoričnih sposobnosti predšolskih otrok. Takšna oblika aktivnosti je

priporočljiva kot uporabna metoda za motivacijo in razvoj motoričnih sposobnosti

v vrtcih.

3 Empirični del

V empiričnem delu diplomske naloge bomo predstavili rezultate raziskovalne

teme o vplivu elementarnih iger (ki vsebujejo elemente za igro hokeja na travi) na

razvoj motoričnih sposobnosti pri predšolskih otrocih. Predstavili bomo

opredeljen namen in cilj raziskave, zastavili si bomo raziskovalna vprašanja ter na

podlagi teh tudi raziskovalne hipoteze in spremenljivke.

3.1 Namen

Namen diplomske naloge je raziskati vpliv vadbe elementarnih gibalnih iger

hokeja na travi v vrtcu na razvoj motoričnih sposobnosti.

Cilj diplomske naloge je ugotoviti, ali lahko z načrtovanimi in vodenimi

elementarnimi gibalnimi igrami hokeja na travi vplivamo na razvoj motoričnih

sposobnosti.

3.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev

V tem poglavju bomo predstavili raziskovalne vprašanja, raziskovalne hipoteze in

spremenljivke.

3.2.1 Raziskovalna vprašanja

Na osnovi namena in cilja diplomske naloge smo postavili naslednja

raziskovalna vprašanja:

1. Ali elementarne igre hokeja na travi vplivajo na razvoj motoričnih

sposobnosti otrok?

31

2. Ali se z elementarnimi igrami hokeja na travi motorične sposobnosti

razvijajo pri dečkih drugače kot pri deklicah?

3.2.2 Raziskovalne hipoteze

Na osnovi raziskovalnih vprašanj smo postavili naslednje hipoteze:

H1: Elementarne gibalne igre hokeja na travi pozitivno vplivajo na razvoj

motoričnih sposobnosti.

H2: Elementarne gibalne igre hokeja na travi imajo enak vpliv na razvoj

motoričnih sposobnosti pri obeh spolih.

3.2.3 Spremenljivke

Na podlagi zastavljenih raziskovalnih hipotez smo določili naslednje

spremenljivke:

1. skupina (eksperimentalna, kontrolna),

2. rezultati motoričnih testov,

3. spol.

Zaporedna številka

hipoteze

Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke

1 1 2

2 3 2

3.3 Metodologija

V metodološki plati empiričnega zaključnega dela bomo predstavili raziskovalne

metode, raziskovalni vzorec, postopke zbiranja podatkov in postopke obdelave

podatkov.

3.3.1 Raziskovalne metode

Uporabili smo eksperimentalno metodo, proučevanje na nivoju vzorčnega

razlaganja učinkov namernega vnašanja enega ali več eksperimentalnih

32

dejavnikov v raziskovalno okoliščino. Pri raziskovanju smo zbirali in obdelali

podatke ter interpretirali rezultate. Raziskava je potekala v obliki pedagoškega

eksperimenta.

3.3.2 Raziskovalni vzorec

Izbrali smo vzorec iz konkretne populacije, in sicer neslučajnostnega (namenski in

sistematični). V raziskavo je bilo vključenih 31 otrok v starosti od 3 do 6 let iz

dveh enot Vrtcev občine Moravske Toplice.

Eksperimentalno skupino, s katero smo izvajali načrtovano vadbo (več o tem v

poglavju 3.3.3), je predstavljalo 19 otrok (11 dečkov, 8 deklic) iz starostne

skupine 3–6 let, in sicer iz enote Moravske Toplice. Kontrolno skupino, ki ni

imela načrtovane vadbe, pa je predstavljalo 12 otrok (8 dečkov, 4 deklic) iz enote

Bogojina, prav tako iz starostne skupine 3–6 let.

3.3.3 Postopki zbiranja podatkov

Podatke smo zbirali s kvantitativno tehniko, standardizirano tehniko, s katero smo

dobili kvantitativne podatke, primerne za statistično obdelavo (in sicer z

motoričnimi testi). Organizirali smo dvakratno testiranje testov motoričnih

sposobnosti (inicialno testiranje ter finalno testiranje motoričnih testov) v dveh

skupinah (eksperimentalni in kontrolni).

Otroke smo testirali z enajstimi testi motoričnih sposobnosti (Omejec, 2007;

Pistotnik, 2011; Praprotnik, 2012; Rajtmajer, 1997; Fjørtoft, Vorland Pedersen,

Sigmundsson in Vereijken, 2011; Haga, 2009), ki so predstavljeni v Prilogah. To

so:

- Test 1: Tek cik-cak (koordinacija, hitrost),

- Test 2: Sonožni poskoki (koordinacija, eksplozivna moč),

- Test 3: Tek 20 metrov (hitrost),

- Test 4: Hoja skozi obroče nazaj (koordinacija),

- Test 5: Met žoge v cilj (koordinacija, preciznost),

33

- Test 6: Skok v daljino z mesta (eksplozivna moč),

- Test 7: Tek 10 x 5 metrov (koordinacija, vzdržljivost),

- Test 8: Met žogice (koordinacija, moč),

- Test 9: Enonožni poskoki (koordinacija, ravnotežje, eksplozivna moč),

- Test 10: Cooper (vzdržljivost),

- Test 11: Rombergov test (ravnotežje).

Pri testiranju motoričnih testov smo vsem testirancem pripravili in omogočili

enake pogoje, ki so zadovoljevali naslednje zahteve:

- uporaba športnih oblačil in obutve,

- ob testiranju so bili otroci zdravi,

- ustreznost gibalnega prostora pri izvajanju motoričnih testov,

- prikaz in razlaga testa (vaje) je bila razumljiva,

- ustrezna priprava na testiranje – predhodno ogrevanje.

Testiranje je potekalo v večnamenskem prostoru (ki je prav tako telovadnica

vrtca) ter na igriščih vrtca. Pri testiranjih sta sodelovali tudi vzgojiteljica ter

pomočnica vzgojiteljice. Pri obeh testiranjih smo vsakemu otroku izmerili telesno

višino ter ga stehtali. Osnovne podatke o posameznem otroku in rezultate testov

smo vpisovali v pripravljen zbirni list v programu Excel.

Z eksperimentalno skupino smo izvedli 10 vadbenih ur (dodane in predstavljene

so v poglavju Priloge), ki so vsebovale različne elementarne igre s prvinami

potrebnih elementov gibanja za igro hokeja na travi. S temi smo skušali vplivati

na razvoj motoričnih sposobnosti, ki so potrebne za igranje hokeja na travi, torej

motoričnih sposobnosti, ki smo jih predhodno testirali. Eksperiment je trajal od

decembra 2014 do maja 2015. Vadbene ure smo v času eksperimenta izvajali 10-

krat, in sicer v dopoldanskem času (ca. 50 min). V tem obdobju je tudi

vzgojiteljica pripravljala dejavnosti, ki so dodatno spodbujale razvoj teh

motoričnih sposobnosti. Vadbene ure smo izvajali v prisotnosti vzgojiteljice in

pomočnice, ki sta prav tako sodelovali pri izvedbi testiranj.

34

Kontrolna skupina ni imela načrtovane vadbe, ki bi načrtno razvijala prav te

motorične sposobnosti. Otroci so bili deležni dejavnosti s področja gibanja, ki jih

pripravlja vzgojiteljica v okviru Letnega delovnega načrta skupine.

Vsebinsko-metodološke značilnosti uporabljenih instrumentov imajo merske

karakteristike.

3.3.4 Postopki obdelave podatkov

Za obdelavo podatkov, ki smo jih pridobili na testiranjih, smo uporabili

kvantitativno obdelavo podatkov. Podatke smo s pomočjo statističnih programov

Excel in SPSS obdelali z deskriptivno statistiko frekvenčne distribucije, srednje

vrednosti, mere variacije, mere korelacije), analizirali smo odnos med

spremenljivkami s pomočjo bivariatne analize. Podatki so prikazani tabelarično.

Izračunane so absolutne (f) in odstotne (f %) frekvence. Za preizkušanje odvisnih

zvez med spremenljivkami smo uporabili 2-preizkus.

3.4 Rezultati in interpretacija

V tem poglavju bomo predstavili testirance glede na spol ter njihove rezultate

motoričnih testov, ki smo jih pridobili na iniciativnem in finalnem testiranju.

Predstavili jih bomo tabelarično ter jih opisno interpretirali.

3.4.1 Analiza vzorca

Raziskava temelji na priložnostnem vzorcu otrok iz javnega zavoda Vrtcev občine

Moravske Toplice, in sicer eksperimentalna skupina iz enote Moravske Toplice

ter kontrolna skupina iz enote Bogojina, obe skupini spadata v starostno skupino

3–6 let.

Tabela 1: Raziskovalni vzorec glede na spol in skupino

Spol

Dečki Deklice Skupaj

Eksperimentalna skupina (ES) 11 8 19 Kontrolna skupina (KS) 8 4 12

Skupaj 19 12 31

35

Iz Tabele 1 je razvidno, da je v raziskavi sodelovalo skupno 31 otrok, od tega 19

dečkov ter 12 deklic. V ES je bilo skupno 19 otrok, od tega 11 dečkov in 8 deklic,

v KS je bilo skupno 12 otrok, od tega 8 dečkov in 4 deklice. Tako v

eksperimentalni kot v kontrolni skupini je bilo prisotno večje število dečkov kot

deklic.

3.4.2 Analiza spremenljivk

Poglavje zajema predstavitev analize neodvisnih spremenljivk (rezultati

motoričnih testov) glede na odvisne spremenljivke (skupina, spol).

Tabela 2: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na skupino

test1 test2

motorični test merska enota motorična sposobnost ES KS ES KS

Test 1* tek cik-cak sek. koordinacija, hitrost 9,2 9,9 8,5 9,7

Test 2 * sonožni

poskoki

sek. koordinacija,

eksplozivna moč

5,0 8,2 4,8 6,4

Test 3* tek 20 metrov sek. hitrost 6,0 6,4 5,5 6,2

Test 4* hoja skozi

obroče nazaj

sek. koordinacija 19,7 20,1 18,7 23,4

Test 5 met žoge v cilj št. zadetkov koordinacija,

preciznost

1,7 1,8 3,1 1,2

Test 6 skok v daljino

z mesta

cm eksplozivna moč 90,0 84,3 104,6 90,3

Test 7* tek 10 x 5

metrov

sek. koordinacija,

vzdržljivost

55,8 52,6 53,6 52,0

Test 8 met žogice meter koordinacija, moč 6,1 5,1 7,3 6,2

Test 9* enonožni

poskoki

sek. koordinacija,

ravnotežje,

eksplozivna moč

5,6 10,0 5,1 9,0

Test 10 Cooper meter vzdržljivost 2020,7 2051,3 2097,5 1998,0

Test 11* Rombergov

test

št. ponovitev ravnotežje 19,1 23,6 17,1 22,7

skupna Z-vrednost –0,021 –0,108 0,013 0,064

*višja vrednost pomeni slabši rezultat in posledično domnevno slabšo razvito sposobnost

36

V Tabeli 2 so predstavljene povprečne vrednosti rezultatov motoričnih testov

glede na skupino (eksperimentalno in kontrolno). Tabela prikazuje posamezne

motorične teste s pripadajočo mersko enoto in motoričnimi sposobnostmi ter

povprečne vrednosti posamezne skupine na začetnem (test1) ter na končnem

(test2) testiranju. Tukaj so prav tako prikazane skupne Z-vrednosti motoričnih

testov.

Standardiziranje rezultatov testiranja (Z-vrednosti) pokaže odstopanje

posameznega podatka od aritmetične sredine oziroma od srednje vrednosti

(odstopanje navzdol predstavlja negativno vrednost; odstopanje navzgor pa

pozitivno vrednost).

Iz tabele lahko vidimo, da Z-vrednosti obeh skupin (ES in KS) pri

začetnem testiranju padata nekoliko v negativno vrednost, ES: –0,021 in

KS: –0,108. Pri končnem testiranju pa se Z-vrednost pri obeh zviša in

predstavlja pozitivno vrednost, ES: 0,013 in KS: 0,064. Tako lahko na

podlagi Z-vrednosti ugotovimo, da sta obe skupini (ES in KS) napredovali,

nekoliko bolj je viden napredek pri ES.

Pri Testu 1 (Tek cik-cak) so boljše rezultate dosegli testiranci

eksperimentalne skupine, in to tako na začetnem – test1 (9,2) – kot tudi na

končnem testiranju – test2 (8,5). Prav tako pa so rezultati končnega

testiranja kontrolne skupine (9,7) boljši od začetnega testiranja (9,9). Pri

tem testu so bolj napredovali testiranci eksperimentalne skupine, in sicer

so izboljšali rezultate za 0,7, medtem ko je KS izboljšala rezultate za 0,2.

S pomočjo tega testa smo testirali koordinacijo in hitrost.

Tudi pri Testu 2 (Sonožni poskoki), kjer smo testirali koordinacijo in

eksplozivno moč, je ES dosegla boljše rezultate tako na začetnem

testiranju (5,0) kot tudi na končnem testiranju (4,8). Pri tem testu sta obe

skupini napredovali od začetnega do končnega testiranja, in sicer je bolj

napredovala KS – saj je rezultat začetnega testiranja (8,2), končnega pa

(6,4).

37

Pri Testu 3 (Tek 20 metrov) je boljše rezultate tako na začetnem (6,0) kot

tudi na končnem testiranju (5,5) dosegla ES. Obe skupini sta napredovali v

tej motorični sposobnosti (hitrost) od začetnega do končnega testiranja;

bolj je napredovala ES (za 0,5), medtem ko je KS napredovala za 0,2. S

tem testom smo testirali hitrost.

Tudi pri Testu 4 (Hoja skozi obroče nazaj), kjer smo testirali koordinacijo,

je pri testu1 boljši rezultat dosegla ES (19,7), prav tako tudi pri končnem

testiranju (ES 18,7; KS 23,4). Skupni večji napredek je dosegla ES (19,7 <

18,7), medtem ko je KS od testa1 do testa2 svoj rezultat poslabšala (20,1 >

23,4).

Pri Testu 5 (Met žoge v cilj) je boljši rezultat na začetnem testiranju

dosegla KS: 1,8 (ES: 1,7), medtem ko je ES dosegla večji napredek do

končnega testiranja, in sicer je rezultat izboljšala za 1,4; KS pa je na

končnem testiranju (1,2) dosegla slabši rezultat kot na začetnem testiranju

(1,8). S pomočjo tega testa smo testirali koordinacijo in preciznost.

Pri Testu 6 (Skok v daljino z mesta), s katerim smo testirali eksplozivno

moč, je boljše rezultate na obeh testiranjih dosegla ES, na začetnem je

dosegla 90 in bila boljša od KS, ki je dosegla 84,3, ter na končnem 104,6

in bila boljša od KS, ki je dosegla 90,3. Iz rezultatov tega testa je razviden

napredek obeh skupin, večji napredek je viden pri ES (za 14,6) kot pri KS

(za 6).

Pri pregledu rezultatov Testa 7 (Tek 10 x 5 metrov), s katerim smo testirali

koordinacijo in vzdržljivost, je razvidno, da je pri obeh testiranjih boljše

rezultate dosegla KS. Pri začetnem testiranju je bil rezultat KS 52,6,

rezultat ES pa 55,8, pri končnem testiranju pa je bil rezultat KS 52,0,

rezultat ES pa 53,6. Večji napredek od testa1 do testa2 je dosegla ES, in

sicer za 2,2 boljši rezultat na končnem testiranju, medtem ko je KS

izboljšala rezultat za 0,6.

Pri Testu 8 (Met žogice) je boljše rezultate na obeh testiranjih dosegla ES

– začetno testiranje: 6,1; KS: 5,1; ter končno testiranje: 7,3; KS: 6,2. Večji

napredek pri testu2 je dosegla ES, in sicer je rezultate izboljšala za 1,2;

38

kontrolna skupina pa za 1,1. S pomočjo tega testa smo testirali

koordinacijo in moč.

Tudi pri Testu 9 (Enonožni poskoki) je boljše rezultate na obeh testiranjih

dosegla ES – začetno testiranje: 5,6; KS: 10,0; ter končno testiranje: 5,1;

KS: 9,0. Večji napredek je dosegla KS, in sicer je pri testu2 rezultate

izboljšala za 1,0; ES pa za 0,5. S tem testom smo testirali koordinacijo,

ravnotežje, eksplozivno moč.

Pri Testu 10 (Cooper), s katerim smo testirali vzdržljivost, je boljše

rezultate na začetnem testiranju dosegla KS (2051,3; ES: 2020,7); na

končnem testiranju pa je boljši rezultat dosegla ES (2097,5; KS: 1998,0).

Pri tem testu je ES napredovala in torej posledično izboljšala motorično

sposobnost – vzdržljivost, medtem ko je KS nazadovala.

Test 11 (Rombergov test) je na obeh testiranjih boljše opravila ES.

Začetno testiranje – ES: 19,1; KS: 23,6 – ter končno testiranje – ES: 17,1;

KS: 22,7. Bolj je napredovala ES. S tem testom smo testirali ravnotežje.

Iz prikazanih rezultatov povprečnih vrednosti posameznih motoričnih testov je

razviden večji napredek ES (boljši rezultati na končnem testiranju kot na

začetnem).

Tabela 3: Deskriptivna statistika rezultatov motoričnih testov glede na spol

test1 test2

motorični test DEKLICE DEČKI DEKLICE DEČKI

Test 1* 9,7 9,3 9,1 8,9

Test 2* 6,4 6,1 5,4 5,5

Test 3* 6,3 6,1 5,8 5,7

Test 4* 22,4 18,2 21,9 19,6

Test 5 1,1 2,2 2,3 2,4

Test 6 79,6 93,0 93,8 102,4

Test 7* 57,1 53,0 56,0 51,1

Test 8 4,4 6,6 5,3 7,8

Test 9* 7,0 7,6 5,9 7,1

Test 10 1917,0 2105,6 1863,0 2182,7

Test 11* 19,6 21,6 19,3 19,2

skupna Z-vrednost 0,007 –0,005 0,107 –0,067

*višja vrednost pomeni slabši rezultat in posledično domnevno slabšo razvito sposobnost

39

V Tabeli 3 so prikazane povprečne vrednosti rezultatov motoričnih testov glede

na spol (deklice/dečki), in sicer test1 (začetno testiranje) ter test2 (končno

testiranje).

Boljši rezultat pri Testu 1 na začetnem testiranju so dosegli dečki: dečki

9,3; deklice 9,7. Enako je bilo na končnem testiranju: dečki 8,9; deklice

9,1. Večji napredek so dosegle deklice, rezultat na končnem testiranju so

izboljšale za 0,6; medtem ko so dečki rezultat izboljšali za 0,4.

Pri Testu 2 so na začetnem testiranju boljši rezultat dosegli dečki: dečki

6,1; deklice 6,4. Na končnem testiranju je bilo ravno obratno, deklice (5,4)

so dosegle boljši rezultat od dečkov (5,5). Bolj so napredovale deklice, ki

so rezultat izboljšale za 1, dečki pa za 0,6.

Tudi pri Testu 3 so na začetnem testiranju dečki (6,1) dosegli boljši

rezultat od deklic (6,3); prav tako na končnem: dečki 5,7; deklice 5,8.

Skupno so večji napredek dosegle deklice.

Pri Testu 4 so na obeh testiranjih boljši rezultat dosegli dečki – na

začetnem: dečki 18,2; deklice 22,4; na končnem: dečki 19,6; deklice 21,9.

Pri tem testu so deklice napredovale za 0,5, medtem ko so dečki

nazadovali.

Test 5 so bolje opravili dečki, in to na obeh testiranjih – začetno testiranje:

dečki 2,2; deklice 1,1; končno testiranje: dečki 2,4; deklice 2,3. Oba spola

sta napredovala, deklice nekoliko bolj, za 1,2, dečki pa za 0,2.


začetnem: dečki 93,0; deklice: 79,6; na končnem: dečki 102,4; deklice

93,8. Pri tem testu sta oba spola napredovala, spet so bolj napredovale

deklice, za 14,2; dečki pa za 9,4.

Tudi pri Testu 7 so na začetnem testiranju boljši rezultat od deklic (57,1)

dosegli dečki (53,0); prav tako na končnem: dečki 51,1; deklice: 56,0. Pri

tem testu so bolj napredovali dečki, za 1,9 (do zdaj so pri vseh bolj

napredovale deklice); deklice so napredovale za 1,1.


začetnem: dečki 6,6; deklice 4,4; na končnem: dečki 7,8; deklice 5,3. Oba

40

spola sta napredovala, tudi tu so bolj napredovali dečki, za 1,2; deklice pa

za 0,9.

Pri Testu 9 so boljši rezultat na obeh testiranjih dosegle deklice – na

začetnem: deklice 7,0; dečki: 7,6; na končnem: dečki 5,9; dečki 7,1. Oba

spola sta na končnem testiranju napredovala – deklice za 1,1; dečki za 0,5.

Test 10 so bolje opravili dečki, in to na obeh testiranjih – začetno: dečki

2105,6; deklice 1917,0; končno: dečki 2182,7; deklice 1863,0. Pri tem

testu so deklice na končnem testiranju dosegle slabši rezultat kot na

začetnem (za 54), medtem ko so dečki na končnem testiranju rezultat

izboljšali (za 77,1).

Pri Testu 11 so na začetnem testiranju boljši rezultat dosegle deklice:

deklice 19,6; dečki 21,6. Na končnem je bilo ravno obratno: dečki (19,2)

so dosegli boljši rezultat od deklic (19,3). Bolj so napredovali dečki, ki so

svoj rezultat izboljšali za 2,4, medtem ko so ga deklice izboljšale za 0,3.

Iz Tabele 3 je razvidna tudi skupna Z-vrednosti deklic in dečkov, tako pri

testu1 kot pri testu2. In sicer Z-vrednost deklic pri testu1 znaša 0,007, pri

testu2 pa 0,107. Z-vrednost dečkov pri testu1 znaša –0,005, pri testu2 pa –

0,067. Vidimo, da se je Z-vrednost pri obeh spolih od prvega do drugega

testiranja nekoliko zvišala, torej sta oba spola do drugega testiranja

napredovala.

Iz tabele je razvidno, da pri večini motoričnih testov tako na začetnem kot tudi na

končnem testiranju dečki dosegajo boljše rezultate kot deklice. Vendar pa so pri

večini motoričnih testov od začetnega do končnega testiranja bolj napredovale

deklice.

3.4.3 Vrednotenje zastavljenih hipotez

Hipoteza 1: Elementarne gibalne igre hokeja na travi pozitivno vplivajo na

razvoj motoričnih sposobnosti.

Na osnovi statistične analize dobljenih rezultatov motoričnih testov ugotavljamo:

41

S pomočjo SPSS programa smo opravili t-test neodvisnih spremenljivk, in sicer

na osnovi dobljenih vrednosti skupinske ocene začetnega/inicialnega (Ztest1) in

končnega/finalnega (Ztest2) testiranja glede na skupino (ES – eksperimentalno in

KS – kontrolno). Iz tabele skupinske statistike (ki je dodana v Prilogah) je

razvidno, da sta ES in KS od začetnega do končnega testiranja napredovali.

Kontrolna skupina je dosegla rezultate v povprečni vrednosti –0,02135 in –

0,10171, eksperimentalna skupina pa 0,01348 in 0,6424.

Na podlagi dobljenih podatkov (tabela dodana v Prilogo C) smo opravili t-test

neodvisnih vzorcev, s katerim smo preverili, ali je povprečna vrednost ene

spremenljivke enaka povprečni vrednosti druge spremenljivke:

Ker je p-vrednost (Sig.) Levenovega testa enakosti varianc (Equality of

Variances) večja od 0,05 (p = 0,995), ne moremo zavrniti ničelne domneve o

enakosti varianc pri 5-odstotni stopnji tveganja značilnosti. Zato smo v

nadaljevanju upoštevali rezultat t-testa enakosti aritmetičnih sredin za homogeni

varianci (Equal variances ass umed). Ob upoštevanju 5-odstotnega tveganja je

statistična značilnost t-testa višja od 0,05 (p-vrednost t-testa je enaka: 0,673 >

0,05), torej ničelne domneve o enakosti povprečij ne moremo zavrniti – da sta

aritmetični sredini obeh skupin statistično značilno enaki. Kar potrjuje, da na

začetnem testiranju med skupinama (ES in KS) ni razlik.

Tako smo Levenov test homogenosti varianc na enak način izvedli za končno

testiranje (Ztest2). Ker je statistična značilnost testa višja od 0,05 (p = 0,645),

potrjuje predpostavko, da sta varianci homogeni. Spet smo morali upoštevati

rezultat t-testa enakosti aritmetičnih sredin za homogeni varianci. Statistična

značilnost t-testa je višja od 0,05 (p-vrednost t-testa je enaka: 0,067 > 0,05), torej

spet ničelne domneve o enakosti povprečij ne moremo zavrniti pri 5-odstotni

stopnji značilnosti, kar pomeni, da ni statistično značilnih razlik med obema

skupinama na končnem testiranju, vendar so rezultati skoraj na meji, da bi se

domneva spremenila. Zato obstaja tukaj tendenca (če je p med 0,05 in 0,09), da

elementarne gibalne igre pozitivno vplivajo na razvoj motoričnih sposobnosti. Na

osnovi tega lahko Hipotezo 1 potrdimo.

42

Hipoteza 2: Elementarne gibalne igre hokeja na travi imajo enak vpliv na

razvoj motoričnih sposobnosti pri obeh spolih.

S pomočjo SPSS programa smo opravili tudi t-test neodvisnih spremenljivk, in

sicer na osnovi dobljenih vrednosti skupnih ocen začetnega (Ztest1) in končnega

(Ztest2) testiranja glede na spol znotraj eksperimentalne skupine (deklice, dečki).

Iz tabele skupinske statistike (tabela dodana v prilogo D) je razvidno, da so

deklice dosegle rezultate v povprečni vrednosti 0,01419 in 0,17340, dečki pa

0,01296 in –0,01515. Na osnovi teh podatkov je bil opravljen t-test neodvisnih

vzorcev.

Pri Ztest1 je statistična značilnost testa večja od 0,05 (p = 0,892) – pri 5-

odstotnem tveganju, kar spet potrjuje homogenost obeh varianc (enakost

spremenljivk). Zato smo morali gledati rezultat t-testa enakosti aritmetičnih sredin

za homogeni varianci. Statistična značilnost je višja od 0,05 (p-vrednost t-testa je

enaka: 0,990 > 0,05) – upoštevanje 5-odstotnega tveganja, torej ničelne domneve

o enakosti povprečij ne moremo zavrniti – da sta aritmetični sredini obeh skupin

statistično značilno enaki. Ta podatek potrjuje, da med skupinama (deklice, dečki

– eksperimentalna skupina) na začetnem testiranju ni razlik.

Pri Ztest2 je ta značilnost večja od 0,05 (p = 0,798), kar spet potrjuje, da sta

varianci homogeni. Zato smo pri t-testu morali upoštevali vrednost homogenih

varianc. Pri 5-odstotnem tveganju je statistična značilnost t-testa višja od 0,05 (p-

vrednost t-testa je enaka: 0,066 > 0,05), torej ničelne domneve o enakosti

povprečij ne moremo zavrniti, kar pomeni, da ni statistično značilnih razlik med

spoloma na končnem testiranju, vendar tudi tukaj obstaja tendenca (ker je p med

0,05 in 0,09), da elementarne gibalne igre hokeja na travi enako vplivajo na razvoj

motoričnih sposobnosti pri obeh spolih.

Na osnovi podatkov t-testa lahko Hipotezo 2 potrdimo.

43

3.5 Sklep

Hokej na travi je znan kot ekipni šport, ki se igra že mnogo let. Med drugim je to

eden od prvih ekipnih športov, ki so se začeli igrati na olimpijskih igrah. Seveda

se je do sedaj spreminjal – tako glede pravil in igranja kot tudi v materialnih

kvalitetah opreme, potrebne za ta šport. Med drugim je postala igra hokeja

hitrejša, bolj dinamična, kar je pa posledica tehničnega napredka igralcev. Vse to

pa predstavlja večjo materialno potrebo ter finančni dotok, s katerim se razvoj

hokeja na travi lahko nadaljuje.

Kvaliteta igralcev se začne razvijati pri začetnem vključevanju otrok v igro hokeja

na travi. V tem obdobju vključevanja je treba imeti dobro pripravljen program

dela, prilagojen posamezni starostni skupini igralcev, hkrati pa je treba upoštevati

individualni razvoj posameznika, kar pripelje do potrebnega individualnega

ukvarjanja s posamezniki. Predvsem pri najmlajših starostnih skupinah je treba

delati na zabaven in zanimiv način, saj bomo le tako otroke navdušili za ta šport.

Kot pravi ljudski pregovor: »Kjer je volja, tam je pot!« Tukaj moramo predvsem

način treniranja usmerjati skozi igro, saj je potreba po igri ena od otrokovih

potreb. Otrok pri igri uživa in jo potrebuje. Igro moramo načrtovati glede na cilj,

glede na to, kar želimo z njo doseči (na razpolagi imamo različne elementarne

igre, ki razvijajo osnovna gibanja in posledično razvijajo določene motorične

sposobnosti). Nikoli igre ne izbiramo samo zato, da je.

V naši raziskavi smo uporabili pedagoški eksperiment, s katerim smo želeli

ugotoviti razliko v rezultatih motoričnih testov med eksperimentalno skupino

otrok, s katero smo poleg rednih gibalno-športnih dejavnosti, ki jih je izvajala

vzgojiteljica po letnem delovnem načrtu, izvajali načrtovane elementarne gibalne

igre hokeja na travi, in kontrolno skupino otrok, pri kateri ni bil poudarek na teh

igrah. S pomočjo začetnega in končnega testiranja smo ugotovili pozitivni vpliv

elementarnih gibalnih iger (ki vključujejo začetek vključevanja otrok v hokej na

travi) na razvoj motoričnih sposobnosti pri obeh spolih, tako pri deklicah kot tudi

44

pri dečkih. Rezultat naše raziskave temelji na majhnem vzorcu populacije otrok,

zato ugotovitev ne moremo posploševati na celotno populacijo.

Skozi celotno delo – od zbiranja podatkov, preučevanja literature, zbiranja

motoričnih testov, testiranja otrok, načrtovanja in izvajanja vadbenih ur

(elementarnih iger) z otroki eksperimentalne skupine, pisanja teoretičnega dela in

poročil o raziskavi – smo prišli do zaključka raziskave, skozi katero smo se

naučili veliko novega. Od tega, kakšen pomen ima načrtovanje vadbe, ki jo

izvajamo s predšolskimi otroki, ki mora biti dobro, predvsem pa ciljno usmerjeno,

do pomena gibalne dejavnosti za predšolskega otroka. Skozi izvajanje vadbene

ure se tudi sam kot vaditelj veliko naučiš: vidiš, kje si naredil napake, kaj moraš

drugič spremeniti, kaj in kako bi bilo morda bolje, in to lahko drugič upoštevaš.

Pri izvajanju pedagoškega eksperimenta smo preizkušali različne pristope dela z

otroki, vsakič je postalo vodenje skupine lažje in bolj spontano. Ker smo

elementarne igre izvajali s celotno eksperimentalno skupino, smo se morali kdaj

pa kdaj pri kateri od elementarnih iger in gibalnih nalog tudi večkrat ustaviti,

posamezniku kaj dodatno razložiti in pokazati. Menimo, da bi bilo bolje, če bi

elementarne igre izvajali v manjših skupinah, saj bi se lahko tako bolj posvetili

posamezniku.

Ob zaključku naše raziskave predlagamo, da za boljši pogled, kako elementarne

gibalne igre hokeja na travi vplivajo na razvoj motoričnih sposobnosti, v bodoče

postavimo večje število hipotez, s katerimi bi to področje podrobneje raziskali.

S pomočjo rezultatov raziskave zaključujemo z mnenjem, da je otrokom na

predšolski stopnji treba omogočiti gibalno dejavnost v čim večji meri in na

preprost način. Vključevati moramo igre, pri katerih otrok preizkuša sebe in svoje

telo, ki jih zmore, in ga pri tem navajati na vztrajnost, na sodelovanje z drugimi

otroki, pri čemer krepi svojo socialno vez, pomaga drugim in se socializira.

45

Za nadaljnjo raziskavo te teme predlagamo večji vzorec testirancev ter daljše

obdobje pedagoškega eksperimenta, torej večkratno izvajanje vadbenih ur (v

katere vključujemo elementarne igre, ki imajo vpliv predvsem na motorične

sposobnosti, ki jih testiramo).

Kljub našim predlogom sprememb menimo, da smo uspešno zaključili raziskavo,

saj smo uresničili namen in dosegli zastavljeni cilj diplomske naloge.

46

Literatura

Field Hockey. (2011). LONG TERM HOCKEY DEVELOPMENT

(IMPLEMENTATION RESOURCE PAPER). Ottawa, Ottawa: Canadian

Heritage, Patrimoine canadien, Sport Canada.

Field Hockey, C. (2014). Core skills. Otawa, Canada.

Gesell, A. (1940). The first five years of life, a guide to the study of preschool

child. New York, Evanston, London: Harper & Row.

Ingunn Fjørtoft, Arve Vorland Pedersen, Hermundur Sigmundsson and Beatrix

Vereijken (2011). Measuring Physical Fitness in Children Who Are 5 to

12 Years Old With a Test Battery That Is Functional and Easy to

Administer. Physical Therapy July 2011 vol. 91 no. 7, 1087–1095,

pridobljeno 2. 11. 2014 s

http://ptjournal.apta.org/content/91/7/1087.full#ref-14

IV. Junior Development. (2015). Lausanne: The International Hockey Federation.

Kovač, M., Jurak, G., Starc, G., & Strel, J. (2007). Šport in življenjski slogi

slovenskih otrok in mladine. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

kineziologijo: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije.

Lasan, M. (2004). Fiziologija športa – harmonija med delovanjem in mirovanjem.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Monika Haga (2009). Physical Fitness in Children With High Motor Competence

Is Different From That in Children With Low Motor Competence.

Physical Therapy October 2009 vol. 89 no. 10 1089–1097, pridobljeno 2.

11. 2014 s http://www.ptjournal.net/content/89/10/1089.full

Omejec, G. (2007). Ponovljivost in občutljivost treh testov ravnotežja: diplomsko

delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Peček, A. (2012). Enciklopedija športa. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba, d.

d.

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro – elementarne in družabne igre za delo in prosti

čas. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu – osnove gibalne izobrazbe.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

http://ptjournal.apta.org/search?author1=Ingunn+Fj%C3%B8rtoft&sortspec=date&submit=Submit

http://ptjournal.apta.org/search?author1=Arve+Vorland+Pedersen&sortspec=date&submit=Submit

http://ptjournal.apta.org/search?author1=Hermundur+Sigmundsson&sortspec=date&submit=Submit

http://ptjournal.apta.org/search?author1=Beatrix+Vereijken&sortspec=date&submit=Submit

http://ptjournal.apta.org/search?author1=Beatrix+Vereijken&sortspec=date&submit=Submit

http://ptjournal.apta.org/content/91/7/1087.full#ref-14

http://www.ptjournal.net/search?author1=Monika+Haga&sortspec=date&submit=Submit

http://www.ptjournal.net/content/89/10/1089.full

47

Pistotnik, B. (2015). Osnove gibanja v športu: Osnove gibalne izobrazbe

(popravljena in dopolnjena izdaja). Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Pišot, R., in Jelovčan, G. (2012). Vsebine gibalne/športne vzgoje v predšolskem

obdobju. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno

središče, Univerzitetna založba Annales: Pedagoška fakulteta.

Pišot, R., in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu.

Motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu v interakciji z ostalimi

dimenzijami psihosomatičnega statusa otroka. Koper: Inštitut za

kineziološke raziskave, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerza na

Primorskem, Založba Annales.

Pori, M., Pori, P., Pistotnik, B., Dolenec, A., Tomažin, K., Štirn, I., in Majerič, M.

(2013). Športna rekreacija. Ljubljana: Športna unija Slovenije, Fundacija

za šport.

Praprotnik, S. (2012). Vpliv gibalnih sposobnosti na osvajanje gibalnih znanj 5–6

let starih otrok: diplomsko delo. Maribor: Univerza v Mariboru,

Pedagoška fakulteta.

Rajtmajer, D. (1997). Diagnostično-prognostična vloga norm nekaterih

motoričnih sposobnosti pri mlajših otrocih. Maribor: Pedagoška fakulteta.

Retuznik Bozovičar, A., & Krajnc, M. (2010). V krogu življenja: pedagogika in

pedagoški pristopi v predšolskem obdobju. Velenje: Modart.

Rules of Hockey. (2014). Lausanne: The International Hockey Federation.

Rules of Indoor Hockey. (2015). Lausanne: The International Hockey Federation.

Sajedi, F. (2014). The effect of Perceptual Motor Training on Motor Skills of

preschool children. Iranian Rehabilitation Journal, 12 (19), 14–17.

Škof, B. (2007). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in

biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Toš, L. (2009). Razvijanje motoričnih sposobnosti otrok s pomočjo elementarnih

iger (diplomska naloga). Maribor: Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta.

48

Videmšek, M., & Pišot, R. (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za

šport.

Videmšek, M., & Visinski, M. (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok.

Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Zurc, J. (2006). Drži se pokonci: pomen gibalne aktivnosti za otrokovo hrbtenico.

Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,

Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales.

Priloge

Priloga A: Testi motoričnih sposobnosti

Test 1: Tek cik-cak (koordinacija, hitrost)

Rekviziti - 6 stožcev

- štoparica

Naloga Merjenec na znak teče slalom med stožci, okoli zadnjega in slalom nazaj. Start

in cilj sta na levi ali desni strani prvega stožca. Stožci so postavljeni v ravni

črti, med stožci je razdalja 1 m.

Merilec nalogo demonstrira.

Merska enota Sekunda; natančnost merjenja je1/10 sekunde.

Test 2: Sonožni poskoki (koordinacija, eksplozivna moč)

Rekviziti - 4 stožci (dva označujeta startno črto, dva ciljno črto)

- štoparica

Naloga Merjenec na znak začne sonožno poskakovati od startne črte do cilja,

oddaljenega 7 metrov.

Merjenec ima dva poskusa, upošteva se boljši rezultat.


Merska enota Sekunda; natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Test 3: Tek 20 metrov (hitrost)


- štoparica

Naloga Merjenec na znak steče izza startne črte čim hitreje preko ciljne črte,

oddaljene 20 m.

Čas se ustavi ob zadnjem prehodu ciljne črte.



Merska enota Sekunda, natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Test 4: Hoja skozi obroče nazaj (koordinacija)

Rekviziti - trije obroči premera 60 cm

- trije podstavki za obroče

- štoparica

Naloga Merjenec se postavi na vse štiri za označeno črto (med črto in prvim

obročem), tako da ima roke tik za črto in je obrnjen s hrbtom proti prvemu

obroču. Na znak začne hoditi po vseh štirih nazaj skozi obroče. Razdalja

med štartno črto in prvim obročem – kot tudi med obroči – je 1 meter.

Naloga je opravljena, ko pride merjenec z glavo skozi zadnji obroč.

Čas se meri od merilčevega znaka do prehoda skozi zadnji obroč.



Merska enota Sekunda, natančnost merjenja je 1/10 sekunde.

Test 5: Met žoge v cilj (koordinacija, preciznost)

Rekviziti - 5 odbojkarskih žog

- štoparica

Naloga Merjenec stoji za črto in z obema rokama žogo vrže v cilj. Cilj je očrtan

okrogli prostor premera 1 m. Sredina cilja je oddaljena 3 m od črte. Merjenec

ima na razpolago 5 žog, ki mu jih pobira drugi merilec.


Naloga se izvaja 20 sekund.

Merska enota Število zadetkov.

Test 6: Skok v daljino z mesta (eksplozivna moč)

Rekviziti - blazina

- merska preproga

Naloga Merjenec stopi na mersko preprogo na označeno mesto in se sonožno s

pomočjo zamaha rok odrine naprej. Odriv in doskok morata biti sonožna.


Merjenec vajo ponovi trikrat, vpiše se najboljši rezultat.

Merska enota Centimeter.

Test 7: Tek 10 x 5 metrov (koordinacija, vzdržljivost)


- štoparica

Naloga Merjenec na znak steče do črte, oddaljene 5 m, prestopi črto in teče nazaj do

startne črte, prestopi črto in še 9-krat ponovi vajo.

Skupaj preteče 50 m (10 x 5 m).

Čas se ustavi ob zadnjem prehodu startne črte.

Merilec na glas šteje ponovitve.



Test 8: Met žogice (koordinacija, moč)

Rekviziti - teniška žogica

- meter

Naloga Merjenec stoji za črto in s poljubno roko vrže žogico čim dlje.

Nasprotna noga od roke, s katero vrže žogico, je spredaj.

Merjenec vajo ponovi trikrat, vpiše se najboljši rezultat.


Merska enota Meter; natančnost merjenja je 1/10 metra.

Test 9: Enonožni poskoki (koordinacija, ravnotežje, eksplozivna moč)


- štoparica

Naloga Merjenec na znak začne poskakovati po eni nogi (poljubno izbere skočno

nogo) od startne črte do cilja, oddaljenega 7 metrov.




Test 10: Cooper (vzdržljivost)

Rekviziti - 4 stožci za označitev kotov pravokotnika 9 x 18 m (odbojkarsko

igrišče)

- štoparica

Naloga Merjenec na znak teče 6 minut okoli označenega pravokotnika.

(Lahko tudi hodi, če ne zmore ves čas teči.)


Merska enota Meter; vpiše se razdalja, ki jo merjenec preteče oz. prehodi v 6 minutah.

Test 11: Rombergov test (ravnotežje)

Rekviziti - štoparica

- rutica za pokritje oči

Naloga Merjenec se postavi v desnonožno pokončno stojo z

rokami ob telesu in kolenom neobremenjene noge ob

kolenu obremenjene noge. Ko merjenec zasede

predpisani položaj, začne merilec meriti čas. Med

izvajanjem meritve merjenec ohranja ravnotežni

položaj s stegni tesno drugo ob drugem, pravi kot v

kolenu neobremenjene noge ter zaprtimi očmi. V

primeru izgube ravnotežnega položaja lahko merjenec

naredi kakršen koli popravek, ki mu omogoča kar

najhitrejšo vrnitev v predpisani položaj.

Naloga se izvaja 60 sekund.


Merska enota Število ponovitev.

Vpiše se število dotikov tal z neobremenjeno nogo v času trajanja testa.

Priloga B: Priprave za izvajanje vadbenih ur

1 Vadbena ura hokeja

Ime in priimek študenta: Petra Dervarič

Datum: 16. 1. 2015 Prostor: telovadnica Število otrok: 21 Starost otrok: 4–6 let

Oblika (vrsta) gibalno športne vzgoje:

vadbena ura

Tema: elementarne gibalne igre (hokej na

travi)

Enota: prvi prijemi hokejske palice

Stopnja učnega procesa: podajanje novih vsebin

Cilji:

Otrok sproščeno izvaja naravne oblike gibanja.

Otrok se seznani s pravilno držo palice.

Otrok razvija koordinacijo gibanja pri vodenju žogice – brez ovir, z ovirami.

Otrok razvija koordinacijo in eksplozivno moč.

Otrok razvija vzdržljivost in moč nog.

Oblike dela: skupinska, frontalna, individualna Metode dela: demonstracija, razlaga, razgovor

Pripomočki in pomagala (število) :

hokejske palice (21)

žogice (21)

obroči (21)

stožci (10)

UVODNI DEL Trajanje: 15 min

Ogrevanje:

IGRA POBIRANJE STOŽCEV

Stožce postavimo po prostoru, tako da so eni (okrog 15) postavljeni pokončno, druge (okrog 15)

postavimo ležeče. Otroke razdelimo v dve skupini, in sicer tako, da prva skupina polaga stoječe

stožce v ležeči položaj, druga skupina pa ima nalogo, da ležeče stožce postavi pokončno.

TOČKOVANJE: Po določenem času igro prekinemo. Nato preštejemo število pokončnih in

število ležečih stožcev. Zmaga tista ekipa, ki ima več točk oziroma večje število

postavljenih/položenih stožcev.

Za tem lahko sledi menjava naloge v skupini. To nalogo izvajamo do motiviranosti otrok oz. do

dobrega sodelovanja pri nalogi.

TEŽAVNOSTI:

- stopnja: zmanjšana razdalja med stožci

- stopnja: povečana razdalja med stožci

Razgibavanje:

GIMNASTIČNE VAJE Z OBROČI:

RAZTEZNE:

kroženje rok – obroč vrtimo okrog roke, delamo vedno večje in hitrejše kroge,

odkloni trupa z obročem v vzročenju,

zasuki trupa z obročem v priročenju,

vrtenje obročev okoli pasu,

predklon v stoji razkoračno (obroč držimo z obema rokama v vzročenju, naredimo

predklon, spustimo obroč med noge in se vrnemo v vzročenje brez obroča; vajo

ponovimo, s tem da v predklonu primemo obroč in se z njim zravnamo,

vzpon z obročem nad glavo,

noga riše krog (obroč),

zakotalimo obroč in ga ujamemo, še preden pade na tla, ipd.

KREPILNE

različni poskoki v obroč in iz njega,

počepi v parih – obroče držimo v predročenju,

skozi obroč – z nogami stopimo skozi obroč, ki ga držimo v zraku,

žabji poskoki – pokleknemo, roke damo v oporo v obroč, nato z nogami skočimo

sonožno nazaj ven in spet naprej not, roke so ves čas spredaj v obroču ipd.

GLAVNI DEL

Trajanje: ca. 45 min

Snovna priprava:

HOKEJ NA TRAVI je ekipni šport, pri katerem moramo imeti razvite določene motorične

sposobnosti in moramo biti zmožni sodelovati z drugimi.

Elementarne igre so igre, ki vključujejo različne naravne oblike gibanj (hojo, tek, lazenje, skoki,

plezanje, meti itd.) in pri katerih imamo možnost prilagajanja pravil glede na situacije in potrebe

(Pistotnik, 2004, str. 12).

Metodični postopek

1. PRIJEM PALICE

Otroci bodo prvič prijeli hokejsko palico v roke. Pri tem je pomembno, da jim pokažemo in jih

naučimo pravilnega prijema palice.

Desna roka je na spodnjem delu palice oz. na koncu »gripa«, leva roka pa na vrhu palice. Da

pravilno razporedimo roke, moramo palico prijeti z levo roko in jo dvigniti v zrak. Nato z njo

zamahnemo navzdol in tam, kjer primemo z desno roko, je idealna drža palice.

2. VODENJE ŽOGICE BREZ OVIR

Otrok s pravilnim prijemom palice (leva roka zgoraj, desna spodaj) pelje žogico z ene strani

telovadnice na drugo stran.

3. POLIGON (BREZ PALIC)

Poligon je sestavljen iz: teka med stožci, skakanja čez palice – naravnost – sonožno; skakanja čez

palice – levo, desno – sonožno; teka med palicami – bočno.

4. VODENJE ŽOGICE OKROG OBROČEV

Obroči so razmetani prosto po prostoru.

Obroči so postavljeni v vrsto, da otroci peljejo žogico v smislu slaloma.

5. TEKMOVANJE DVEH SKUPIN

Otroke po naključju razdelimo v dve skupini. Pripravimo dva enaka poligona. Naloga izgleda

tako: vodenje žogice mimo ovir (stožcev/obročev) – slalom, vodenje žogice naravnost brez ovir

do končnega stožca, okoli katerega naredimo krog in peljemo po desni strani žogico nazaj,

naravnost do svoje skupine, žogico predamo naslednjemu v koloni. Naloga je zaključena takrat,

ko vsi pridejo skozi poligon nazaj v svojo kolono. Zmaga tista skupina, ki prva konča in vsak v

koloni dvigne palico nad glavo. Nalogo lahko izvedemo večkrat.

UMIRJANJE (Trajanje: 8 min):

Igra: KONJIČEK, KDO TE JAHA

Sedimo v krogu in izštejemo “konjička”, ki na sredini počepne in zamiži (oči mu zakrijemo s

trakom). Z gibom pokažem na otroka, ki sede na otroka na sredini in vpraša: “Konjiček, kdo te

jaha?” Ko “konjiček” ugane ime otroka, ta nadaljuje z igro.





vadbena ura


travi)

Enota: vodenje žogice, ciljanje gola

Stopnja učnega procesa: podajanje novih vsebin, utrjevanje

Cilji:


Otrok ponavlja in si pridobiva izkušnje pravilne drže hokejske palice.

Otrok razvija koordinacijo gibanja pri vodenju žogice in pri ciljanju gola.

Otrok razvija koordinacijo celega telesa in eksplozivno moč.

Otrok razvija vzdržljivost in moč nog.




žogice (21)

stožci (ca. 20)

improviziran gol (2)


Ogrevanje:

ŠALJIVI LOV

1 lovec, 20 vadečih, omejen prostor – telovadnica.

Za začetek potrebujemo enega lovca, ki ga vsem predstavimo. Lovec lovi druge vadeče znotraj

omejenega prostora in se skuša dotakniti čim bolj neobičajnega mesta na telesu bežečih. Ujeti

postane lovec in se skuša med lovljenjem držati za mesto na telesu, kjer se ga je dotaknil prejšnji

lovec. Dotedanji lovec se pridruži bežečim. Tako lovca tudi z lahkoto prepoznamo. Ko bi zaradi

oteženega gibanja lovec predolgo lovil, popestrimo igro tako, da se vsi vadeči primejo za isti del

telesa kot lovec. V tem primeru lovca še posebej označimo – npr. s kapo na glavi (Pistotnik,

1995).

Razgibavanje: GIBALNE NALOGE – POSNEMANJE RAZLIČNIH OPRAVIL:

KNJIŽNIČARKA ZLAGA KNJIGE NAD GLAVO: izvajanje odklonov v levo, z

desno roko nad glavo in nasprotno.

OBIRANJE SADJA: v vzponu nabiramo sadje (roke so ves čas visoko v vzročenju).

ŠIVILJA RAZPIHUJE LIKALNIK: v stoji razkoračno primemo likalnik v desnico

in z njim nihamo sem in tja, na koncu pa še malo krožimo; enako delamo tudi z

drugo roko.

KURJAČ NALAGA PEČ: v stoji razkoračno »primemo« lopato, zajamemo z njo

premog, na »hop« ga vržemo v peč.

MAMA ČISTI ŠKORNJE: v stoji razkoračno izvajamo zasuke z roko k nasprotni

nogi.

DIMNIKAR SEDI IN ČISTI DIMNIK: v sedu razkoračno vzročimo roke visoko

nad glavo in segamo čim višje – zdaj z desno, zdaj z levo roko.

MORNAR KRMARI LADJO: ležemo na trebuh, se z rokami primemo za stopala,

se usločimo in zazibamo.

POŠTAR TEČE PO STOPNICAH: tek na mestu z visokim dvigovanjem kolen.

KOLESAR: uležemo se na hrbet in vozimo kolo (naprej in nazaj).

BOKSAR: z eno nogo stopimo široko naprej, skrčimo roke, stisnemo pesti; z

rokami močno suvamo, z nogami pa prestopamo sem ter tja ipd.

GLAVNI DEL Trajanje: ca. 45 min

Snovna priprava:






Metodični postopek

1. VAJE ZA EKSPLOZIVNO MOČ IN VZDRŽLJIVOST

Otroci ležijo na tleh (na trebuhu), na moj znak skočijo in čim hitreje zbežijo na drugo stran.

»Vojaški poskoki« z ene strani telovadnice na drugo.

Prosti tek – na moj znak se čim hitreje obrnejo in tečejo v nasprotno smer.

2. PONOVITEV PRIJEMA PALICE

Desna roka je na spodnjem delu palice oz. na koncu »gripa«, leva roka pa na vrhu palice. Da

pravilno razporedimo roke, moramo palico prijeti v levo roko in jo dvigniti v zrak. Nato s palico

zamahnemo navzdol in tam, kjer primemo z desno roko, je idealna drža palice.

3. UČENJE KONTROLE ŽOGICE, ki jo potrebujemo pri vodenju žogice

Kontrola žogice (»vodenje žogice na mestu – forhend, bekend«).

Vodenje žogice z ene strani na drugo – s forhend in bekend stranjo palice.

4. POLIGON (BREZ PALIC)

Poligon je sestavljen iz: teka med stožci, skakanja čez palice – naravnost – sonožno; skakanja čez

palice – levo, desno – sonožno; kotaljenja (od stožca do stožca; plazenje in tek na začetek)

5. STREL NA GOL

Otrokom postavim improviziran gol. Dobijo nalogo, da z določene točke poskušajo zadeti cilj. Pri

tem pokažem pravilen način strela na gol (s tehniko »šlenca«).

Z različno razdaljo stopnjujemo zahtevnost naloge.


Igra: JAKEC, KJE SI?

Otroci se postavijo v krog. Izberemo dva otroka, najprej enega, ki mu zavežemo oči, nato

določimo še tistega, ki bo predstavljal Jakca. Otrok z zavezanimi očmi poskuša priti do Jakca

tako, da sprašuje: »Jakec, kje si?« Jakec mu mora odgovarjati: »Tu sem.«, vendar se lahko iskalcu

tudi izmika.

Literatura:

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro – elementarne in družabne igre za delo in prosti čas. Ljubljana:

Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Videmšek, M. & Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Videmšek, M., Stančevič, B. in Sušnik, N. (2005). En, dva, tri, igraj se tudi ti! Gibalne igrice za otroke in

odrasle. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.





vadbena ura


travi)

Enota: razvijanje motoričnih sposobnosti, potrebnih za hokej na travi (hitrost, preciznost) in

tehnike podaje in sprejema žogice


Cilji:


Spoznavanje in izvajanje različnih elementarnih iger.

Usvajanje osnovnih načinov podaj in sprejema žogice pri igri hokeja na travi.

Razvijanje motoričnih sposobnosti (hitrost, preciznost, koordinacija).




žogice (21)

stožci (ca. 20)

keglji (8)

klop (2)

blazine (3)


Ogrevanje:

ELEMENTARNA IGRA: LETALO – POPLAVA – POTRES

Vadeči prosto tekajo po prostoru, na posameznih znamenjih pa opravijo dogovorjeno nalogo.

Uporabljamo tri različne ukaze, ki jih dajemo v poljubnem vrstnem redu. Vsakdo skuša ustrezno

nalogo opraviti čim hitreje.

letala: vsi ležejo na tla,

poplava: vsi stopijo/splezajo na bližnjo klop,

potres: vsi stečejo k steni in se naslonijo nanjo.

Razgibavanje:

Izvajamo vaje za razgibavanje. Vsak otrok pokaže eno nalogo, mi pokažemo še druge, ki smo jih

slučajno izpustili.

GLAVNI DEL


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. PODAJANJE ŽOGICE V PARU (tehnika)

Otroke razdelim v pare, razporedijo se čez telovadnico, tako da sta si otroka v paru nasproti.

Pokažem jim pravilen način »šlenc« podaje in ustavljanja žogice.

2. Elementarna igra: PRENAŠANJE KIJEV (razvoj hitrosti)

Vadeče/otroke razdelim v dve skupini. Skupini se postavita v koloni za startno črto (ki jo

predčasno označim). Približno 3 metre od startne črte je postavljen kij (pred obe skupini). Na

startni znak prvi iz vsake skupine steče do kija in ga pobere ter steče okrog zadnjega stožca na

drugi strani in nazaj do svoje kolone, kjer preda kij naslednjemu. Igra je končana, ko zadnji v

koloni s kijem preteče celotno linijo in preda kij prvemu tekmovalcu na začetek.

3. CILJANJE GOLA

Določimo tri pozicije, s katerih bomo ciljali gol, in sicer na razdalji 1,5 m, 3 m in 5 m. Med sabo

vadeči tekmujejo, kateri bo zbral več točk. Vsaka razdalja prinaša različno število točk, odvisno

od oddaljenosti od gola. Na koncu se otroci razdelijo v dve skupini ter tekmujejo s skupinskim

zbiranjem točk.

4. Elementarna igra: KEGLJANJE S HOKEJSKO PALICO IN ŽOGICO (preciznost)

V oddaljenosti 5 metrov od označene črte, kjer so zbrani vadeči, postavimo štiri kije v obliki

kvadrata s stranicami 0,5 m. Vadeči ima na razpolago 5 žogic in poskuša z njimi podreti kije.

Najprej izvajamo igro brez tekmovanja, nato pa otroci spet v dveh skupinah tekmujejo med sabo,

kdo bo skupno podrl več kijev. UMIRJANJE


Igra: NOŠENJE STOŽCEV NA GLAVI PREKO GREDI

Vadeči imajo nalogo, da prenesejo stožec na glavi preko gredi, pri tem jim stožec ne sme pasti na

tla (ni dovoljeno, da bi stožec držali z rokami).

Literatura:


Fakulteta za šport, Inštitut za šport.





vadbena ura


travi)

Enota: razvijanje motoričnih sposobnosti, ki so pomembne pri igri hokeja na travi


Cilji:


Otrok razvija koordinacijo celega telesa.

Otrok razvija preciznost ciljanja gola.

Otrok razvija spretnost vodenja žogice s hokejsko palico.

Otrok razvija natančnost zadevanja v cilj.

Otrok razvija hitrost.

Pri igrah ga spodbujamo k medsebojnemu sodelovanju.



Obroči (21)


žogice (21)

gol (2)

mehka žoga (21)


Ogrevanje:

ELEMENTARNA IGRA: DOMOV

Po prostoru poljubno označimo domove (obroče), med njimi je vsaj 2 metra razmaka. Postavimo

vedno en dom manj, kot je vadečih.

Vadeči se primejo za roke in vodnik vodi kolono v teku, v vijugah, po prostoru med domovi. Ko

vodnik vzklikne: »Domov!«, se morajo vadeči razkropiti po prostoru in vsakdo skuša zasesti

enega od domov. Tisti, ki ostane brez doma, postane novi vodja v naslednji ponovitvi.

Razgibavanje:

Gimnastične vaje z mehko žogo:

hoja po prstih, držanje žoge z obema rokama vzročno,

kroženje z žogo okrog glave,

kroženje žoge okrog trupa v obe smeri,

stoja razkoračno, kotaljenje žoge okrog leve in desne noge,

sedimo, noge skrčene, žogo kotalimo z desno in levo roko okrog ene in druge noge,

hoja »po štirih« (žoga na hrbtu),

hoja z žogo med nogami,

sedimo, dvigovanje žoge z obema rokama – gor in dol

ipd.

GLAVNI DEL


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. ELEMENTARNA IGRA: SKOKI PO ENI NOGI

Vadeče razdelim v 3 skupine. Člani v skupini stojijo v kolonah za startno črto. Pred vsako kolono

je v razdalji 10 metrov postavljen stožec. Prvi v vsaki koloni skrči nogo v kolenskem sklepu in se

z roko prime za stopalo. Na startni znak začne skakati po eni nogi do stožca, kjer pa zamenja

nogi. Ko pride nazaj na start, preda štafeto, in sicer s tem, da se dotakne naslednjega tekmovalca.

Naloga se zaključi, ko pridejo vsi tekmovalci čez startno/ciljno nalogo.

2. SLALOM S HOKEJSKO PALICO IN ŽOGICO (mimo postavljenih stožcev)

Ostanemo razdeljeni v 3 skupine, najprej ponovimo vodenje žogice mimo stožcev. Nato nalogo

izvedemo v tekmovalnem stilu.

3. Elementarna igra: PRENAŠANJE KIJEV (razvoj hitrosti)

Ostanejo tri skupine. Te se postavijo v kolone za startno črto (ki jo predčasno označim). Približno

3 metre od startne črte je postavljen kij (pred vsako skupino). Na startni znak prvi iz vsake

skupine steče do kija in ga pobere ter steče okrog zadnjega stožca na drugi strani in nazaj do svoje

kolone, kjer preda kij naslednjemu. Igra je končana, ko zadnji v koloni s kijem preteče celotno

linijo in preda kij prvemu tekmovalcu na začetek.

4. PODAJANJE IN USTAVLJANJE ŽOGICE

Otroci se razdelijo v pare, ponovimo podajanje in ustavljanje žogice.

Nato formiramo dve skupini, otroci v skupini naredijo krog. V vsaki skupini izberemo enega

otroka, ki bo na sredini kroga in bo imel nalogo ujeti žogico, medtem ko si drugi vadeči žogico

podajajo. Če otrok, ki je na sredini kroga, žogico prevzame, se zamenja s tistim, ki je žogico

zadnji podal ali mu je kot zadnjemu ušla.

5. Elementarna igra: KEGLANJE

Otroci so razdeljeni v dve skupini. Vsaka skupina ima postavljene keglje. Najprej imajo nalogo,

da kegljajo z žogami, ki so namenjene kegljanju. Nato poskusijo še s hokejsko palico in žogico.


Igra: JAKEC, KJE SI?

Otroci se postavijo v krog. Izberemo dva otroka, najprej enega, ki mu zavežemo oči, nato

določimo še tistega, ki bo predstavljal Jakca. Otrok z zavezanimi očmi poskuša priti do Jakca

tako, da sprašuje: »Jakec, kje si?« Jakec mu mora odgovarjati: »Tu sem.«, vendar se lahko iskalcu

tudi izmika.

Literatura:



Videmšek, M. & Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Videmšek, M., Strah, N., & Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj: program športnih dejavnosti

za otroke in starše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.





vadbena ura


travi)

Enota: razvijanje motoričnih sposobnosti, potrebnih pri igri hokeja na travi

Stopnja učnega procesa: utrjevanje

Cilji:


Otrok razvija eksplozivno moč, hitrost.

Otrok razvija moč rok in ramenskega obroča, koordinacijo gibanja.

Otrok razvija preciznost ciljanja gola.

Otrok razvija spretnost vodenja žogice s hokejsko palico.

Otrok razvija natančnost pri zadevanju cilja.




žogice (21)

gol (2)

blazina (21)

klop (2)

keglji (10)

mehke žoge (21)

stožci (40)


Ogrevanje:

IGRA POBIRANJE STOŽCEV

Stožce postavimo po prostoru, tako da so eni (okrog 15) postavljeni pokončno, druge (okrog 15)

postavimo ležeče. Otroke razdelimo v dve skupini, tako da prva skupina polaga stoječe stožce v

ležeči položaj, druga skupina pa ima nalogo, da ležeče stožce postavi pokončno.

TOČKOVANJE: Po določenem času prekinemo igro. Nato preštejemo število pokončnih in

število ležečih stožcev. Zmaga tista ekipa, ki ima več točk oziroma večje število

postavljenih/položenih stožcev.

Za tem lahko sledi menjava naloge v skupini. To nalogo izvajamo do motiviranosti otrok oz. do

dobrega sodelovanja pri nalogi.

TEŽAVNOSTI:

stopnja: zmanjšana razdalja med stožci

stopnja: povečana razdalja med stožci

Razgibavanje:

Gimnastične vaje z mehko žogo:

hoja po prstih, držanje žoge z obema rokama vzročno,

kroženje z žogo okrog glave,

kroženje žoge okrog trupa v obe smeri,

stoja razkoračno, kotaljenje žoge okrog leve in desne noge,

sedimo, noge skrčene, žogo kotalimo z desno in levo roko okrog ene in druge noge,

hoja »po štirih« (žoga na hrbtu),

hoja z žogo med nogami,

sedimo, dvigovanje žoge z obema rokama – gor in dol,

leže iztegnemo roke za sabo, držimo žogo ter roke dvigamo (enako naredimo z nogami)

ipd.

GLAVNI DEL


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. Elementarna igra: SKOKI PO ENI NOGI:

Vadeče razdelim v 3 skupine. Člani v skupini stojijo v kolonah za startno črto. Pred vsako kolono

je na razdalji 10 metrov postavljen stožec. Prvi v vsaki koloni skrči nogo v kolenskem sklepu in

se z roko prime za stopalo. Po startnem znaku začne skakati po eni nogi do stožca, kjer pa

zamenja nogi. Ko pride nazaj na start, preda štafeto tako, da se dotakne naslednjega tekmovalca.

Naloga se zaključi, ko pridejo vsi tekmovalci čez startno/ciljno nalogo.

2. POLIGON:

SKOKI IN POSKOKI

Sedem palic položimo vodoravno na tla v oddaljenosti enega metra. Naloga otrok je sonožno

preskočiti vse palice.

KROKODIL NA MOSTIČKU

Pripomočki: dve klopi

Otroci se plazijo po trebuhu po dveh, skupaj postavljenih klopeh. Pri tem si lahko pomagajo z

rokami, in sicer tako, da se ob strani primejo in potegnejo naprej.

POHANA PALAČINKA

Pripomočki: blazina

Otrok se iztegnjen valja do konca blazine, roke ima v vzročenju.

3. Vmesna GIBALNA NALOGA ZA RAZVOJ MOČI:

Stopanje na gred,

»vojaški poskoki« (iz položaja za sklece skočimo visoko v zrak, pri tem iztegnemo roke visoko v

zrak).

4. SLALOM S HOKEJSKO PALICO MIMO OVIR

Otroke razdelim v dve skupini. Vsaka skupina ima pred sabo pripravljen poligon – slalom z

ovirami, skozi katerega morajo voditi žogico (hokej).

Najprej ponovimo vodenje žogice, otroci gredo skozi slalom večkrat, izvedemo tekmovanje

skupin, na koncu slaloma lahko dodamo še gol (ciljanje na gol).

5. Elementarna igra: KEGLANJE

Otroci so razdeljeni v dve skupini. Vsaka skupina ima postavljene keglje. Najprej imajo nalogo,

da kegljajo z žogami, ki so namenjene kegljanju, nato poskusijo še s hokejsko palico in žogico.


IGRA: HITRI PRSTI

Na palico zalepimo dva metra dolg trak.

Naloga otrok je, da na znak začnejo trak navijati na palico. Tisti, ki prvi konča, je zmagovalec

igre.

Literatura:

Videmšek, M. in Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.



Datum: 13. 3. 2015 Prostor: igrišče Število otrok: 21 Starost otrok: 4–6 let


vadbena ura


travi)



Cilji:


Otrok razvija natančnost ciljanja.

Otrok razvija koordinacijo gibanja celega telesa.

Otrok razvija vzdržljivost.

Otrok sodeluje in upošteva druge.

Oblike dela: frontalna, individualna Metode dela: demonstracija, razlaga, razgovor


Obroči (21)


žogice (21)

gol (2)

mehke žoge (21)

stožci (21)

ruta (1)


Ogrevanje:

ELEMENTARNA IGRA: MAČKA IN MIŠKE

Opis igre: Vsak otrok (miška) ima svoj dom oziroma mišjo luknjo (obroč). V kotu ima svoj dom

muca. Miške tekajo prosto po prostoru. Medtem ko se mačka prebudi in »zamijavka«, se brž

odpravi na lov, pri tem miške poskušajo zbežati v svoje luknje. Ko so vse miške v svojih luknjah,

gre mačka nazaj v kot in ponovno zaspi.

Na začetku ima vsaka miška svojo luknjo – obroč, nato nekaj obročev odmaknemo, večamo

število mačk, ujeta miška postane mačka in obratno …

Razgibavanje:


RAZTEZNE:







ponovimo, s tem da v predklonu primemo obroč in se z njim zravnamo,




KREPILNE







Snovna priprava:






Metodični postopek

1. ELEMENTARNA IGRA: TEK V OBROČU

Vadeči stojijo za startno črto v kolonah po 7 članov (3 skupine). Prva dva v skupini stopita v

obroč, ga primeta z rokami in dvigneta v višino bokov. Na znak stečeta na progo, na kateri je

postavljen poligon – stožci v razmiku 2 m. Tekmovalca morata teči med stožci, okoli zadnjega

stožca in spet med njimi nazaj do svoje skupine. Za startno črto prvi zleze iz obroča, drugi pa

ostane v njem. Drugemu se v obroču pridruži tretji iz kolone in skupaj se odpravita na progo. Igra

je končana, ko zadnji in prvi v koloni pretečeta progo.

Če vadeča podreta stožec, ga morata postaviti nazaj na mesto in šele nato nadaljevati nalogo.

Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo – ko njeni člani dvignejo obroč nad glavo.

2. DELO PO POSTAJAH:

POSTAJA: SPLAZI SE

Obroče postavimo/držimo pravokotno nad tlemi. Naloga otroka je, da se splazi skozi njih.

POSTAJA: VRZI V OBROČ

Otroci z določene razdalje mečejo mehke žoge v obroč. Spreminjamo razdaljo obroča.

POSTAJA: PODAJANJE ŽOGE SEDE

Otroci si v parih sede podajajo mehko žogo. Najprej z majhne razdalje, nato razdaljo večamo.

3. PODAJANJE ŽOGICE V SKUPINI

Skupina otrok naredi krog, nato si poljubno podajajo žogico. Naloga otrok je, da ko sprejmejo

žogico, naredijo »forhend, bekend« (s tem ponovimo tehniko vodenja žogice – obračanje palice in

dotik žogice samo z eno stranjo palice).

4. STREL NA GOL IZ RAZLIČNE RAZDALJE (vodenje, podaja, sprejem, strel)

Naloga otrok je, da vodijo žogico skozi kratek poligon, nato podajo žogico – odraslemu, ta vrne

žogico s podajo nazaj otroku, ki jo mora sprejeti in nato streljati na gol.


IGRA: SLEPI SLALOM

Postavimo stožce v razdalji 1,5 m, tako da dobimo slalomski poligon. Otroci dvakrat prehodijo

slalom med stožci, da dobijo občutek za oddaljenost. Nato poskusijo nalogo opraviti še z

zavezanimi očmi.

Literatura:



Videmšek, M. & Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Videmšek, M., Strah, N., & Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj: program športnih dejavnosti

za otroke in starše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.





vadbena ura


travi)



Cilji:


Otrok razvija vzdržljivost, moč, preciznost, eksplozivnost.

Otrok razvija natančnost ciljanja.


Otrok razvija tehniko vodenja žogice (hokej).

Otrok sodeluje in upošteva druge.




žogice (21)

gol (1)

mehke žoge (21)

stožci (21)

kiji (6)


Ogrevanje:

ELEMENTARNA IGRA: PIKICA, STOJ

Določimo otroka, ki lovi druge otroke po določenem prostoru. Ko se otrok, ki lovi, dotakne enega

od otrok, mu pove: »Pikica, stoj!« Otrok mora ostati pri miru, pri tem mu lahko pomagajo drugi

otroci, in sicer s tem, da se splazijo skozi njegove noge (otrok, ki miruje, naj ima več čas noge v

razkoraku), pri tem pa nato pove: »Pikica, teci!« Tako lahko otrok nadaljuje s tekom.

Razgibavanje:

GIBALNE NALOGE – POSNEMANJE RAZLIČNIH OPRAVIL:

KNJIŽNIČARKA ZLAGA KNJIGE NAD GLAVO: izvajanje odklonov v levo, z desno

roko nad glavo in nasprotno.

OBIRANJE SADJA: v vzponu nabiramo sadje (roke so ves čas visoko v vzročenju).

ŠIVILJA RAZPIHUJE LIKALNIK: v stoji razkoračno primemo likalnik v desnico in z

njim nihamo sem in tja, na koncu pa še malo krožimo; enako delamo tudi z drugo roko.

KURJAČ NALAGA PEČ: v stoji razkoračno »primemo« lopato, zajamemo z njo

premog, na »hop« ga vržemo v peč.

MAMA ČISTI ŠKORNJE: v stoji razkoračno izvajamo zasuke z roko k nasprotni nogi.

DIMNIKAR SEDI IN ČISTI DIMNIK: v sedu razkoračno vzročimo roke visoko nad

glavo in segamo čim višje – zdaj z desno, zdaj z levo roko.

MORNAR KRMARI LADJO: ležemo na trebuh, se z rokami primemo za stopala, se

usločimo in zazibamo.

POŠTAR TEČE PO STOPNICAH: tek na mestu z visokim dvigovanjem kolen.

KOLESAR: uležemo se na hrbet in vozimo kolo (naprej in nazaj).

BOKSAR: z eno nogo stopimo široko naprej, skrčimo roke, stisnemo pesti; z rokami

močno suvamo, z nogami pa prestopamo sem ter tja ipd.


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. TEKMA SAMOKOLNIC

Naredimo tri kolone, postavimo se startno črto, pred katero razporedimo ovire po 2 m narazen,

eno za drugo (4 ovire). Naloga se izvaja v dvojicah. Prvi v koloni se za startno črto postavi v

oporo spredaj ležno in predstavlja samokolnico, drugi pa je voznik samokolnice. Ta prime prvega

za gležnje in mu dvigne noge od tal. Na startni znak prvi pari v kolonah odpeljejo slalom, obidejo

zadnje stojalo in se med njimi vrnejo do mesta, kjer so začeli. Ko samokolnica prestopi

startno/ciljno črto, je njena naloga končana in tekmovalec se postavi na konec kolone, dotedanji

voznik pa postane nova samokolnica. Tako gre vsak dvakrat na progo – enkrat kot samokolnica in

enkrat kot voznik. Zmaga skupina, pri kateri zadnja samokolnica prva prestopi ciljno črto.

2. POLIGON:

preskakovanje palic (sonožno),

tek mimo stožcev (slalom) – 10 stožcev v razdalji 1 m,

žabji poskoki (razdalja 7 m).

3. PRENAŠANJE KIJEV

3 skupine po 7 članov

Ekipe se postavijo v kolono za startno črto. Približno 3 metre pred začetkom je zarisana črta, na

kateri sta pred vsako ekipo postavljena dva kija. Na znak prvi iz vsake ekipe steče do kijev, ju

pobere in čim hitreje prenese do zadnje črte, kjer ju postavi. Nato steče nazaj do skupine in preda

štafeto (plosk po dlani naslednjega tekmovalca). Naslednji ima nalogo, da teče do kijev in jih

prenese na prvo črto. To ponavljamo do zadnjega tekmovalca. Zmaga ekipa, ki prava opravi

predpisano nalogo.

4. Vodenje žogice s hokejsko palico

VODENJE ŽOGICE (brez ovir)

Otroci vodijo žogico s hokejsko palico, tako da poskušajo imeti žogico ves čas v dotiku s palico,

in sicer od startne črte do ciljne.

Nato dodamo še nalogo: na moj plosk obrnejo smer vodenja žogice.

5. VODENJE ŽOGICE (mimo ovir – slalom)

Otroci vodijo žogico s hokejsko palico, tako da poskušajo imeti žogico ves čas v dotiku s palico,

in sicer mimo stožcev – slalom.

6. STREL NA GOL Z RAZLIČNIH RAZDALJ

Naloga otrok je, da od označene točke podajo žogico do mene, jaz podam žogico vzporedno

naprej – otrok poskuša žogico ustaviti v teku ter streljati na gol s tiste razdalje, kjer je žogico

prejel.


IGRA: SLEPI SLALOM

Postavimo stožce v razdalji 1,5 m, tako da dobimo slalomski poligon. Otroci dvakrat prehodijo

slalom med stožci, da dobijo občutek za oddaljenost. Nato poskusijo nalogo opraviti še z

zavezanimi očmi.

Literatura:

Pistotnik, B. (2004). Vedno z igro – elementarne in družabne igre za delo in prosti čas. Ljubljana: Fakulteta

za šport, Inštitut za šport.

Videmšek, M. & Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Videmšek, M., Strah, N., & Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj: program športnih dejavnosti za otroke

in starše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.





vadbena ura


travi)



Cilji:


Otrok razvija motorične sposobnosti (hitrost, moč, ravnotežje, koordinacija, preciznost).

Otrok razvija sposobnost za medsebojno sodelovanje in razumevanje.

Otrok razvija kontrolo pri zavoju v obe smeri – hitro gibanje nog okoli stožca pri

vodenju žogice (hokej).

Otrok se seznani z uporabo več tipov vodenja žogice – forehand, indian (hokej).




žogice (21)

kolebnice (21)

žoge (21)

stožci (15)

stojala (3)


Ogrevanje:

IME IGRE: VLAKEC

Otroci naredijo »vlakec«, ki vozi med žogami – število žog je enako številu otrok, žoge so

razporejene poljubno po prostoru. Ko zavpijemo »Vsi po žogo!«, se otroci spustijo in vsak poišče

eno žogo.

Nato dodamo lovca, ki lovita spuščene vagone (vagoni so rešeni, ko imajo v rokah žogo).

Določimo dva otroka, ki skušata ukrasti čim več žog (na znak) ipd.

Razgibavanje:

GIMNASTIČNE VAJE S KOLEBNICAMI:

zasuki v levo in desno (stojimo razkoračno, kolebnico zložimo na ustrezno dolžino

in jo držimo v predročenju),

predkloni,

v predklonu izmenično dotikanje leve in desne noge (razkoračno),

sede, izmenično dotikanje ene in druge noge (sed razkoračno),

sede se dotikamo iztegnjenih nog (sed spetno),

preskakovanje kolebnice (naprej-nazaj, cikcak, levo-desno …),

nošenje kolebnice (po štirih, nošenje na hrbtu, trebuhu …),

galopiranje (»konjički«),

vlečenje v paru, skupini,

počepi (kolebnica v predročenju) (Videmšek, Strah, Stančevič, 2001, str. 163).


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. TEK DO ČRT

Označeno odbojkarsko igrišče.

Otroke razdelim v tri skupine, ki so postavljene v kolone za začetno črto, ki jo predstavlja krajša

stranica igrišča. Nato na znak prvi v kolonah stečejo do zadnje črte z označbo (18 m) in nazaj do

starta, nato do predzadnje črte (12 m) in nazaj ter nazadnje do prednje trimetrske črte (6 m) in

nazaj, kjer predajo štafeto (plosk po roki) naslednjemu. In tako ponavljamo do zadnjega

vadečega. Zmaga tista skupina, ki prej zaključi nalogo (Pistotnik, 2004, str. 48).

Otrok se mora vsake črte dotakniti z roko.

2. SKOKI Z ŽOGO

Otroci so spet razdeljeni v 3 skupine, postavljeni so za začetno črto. V razdalji 9 m od začetne

črte so nasproti ekipam postavljena stojala. Prvi v vsaki ekipi ima žogo, ki jo stisne med noge.

Naloga otroka je, da z žogo sonožno skače do stojala in se na enak način vrne nazaj, preda žogo

naslednjemu in se postavi na konec kolone. Naloga je zaključena, ko prvi v koloni spet sprejme

žogo. Zmaga skupina, ki prva opravi nalogo (Pistotnik, 2004, str. 53).

3. ZAVOJI

Cilj: imeti kontrolo pri zavoju v obeh smereh, hitro gibanje nog okoli stožca. Naloga otroka je, da

vodi žogico okrog nasprotnega stožca, in sicer s forehand stranjo in backhand stranjo. Ko otroci

vajo večkrat ponovijo, izvedemo tekmovanje skupin.

4. TRIKOTNIK

Cilj: uporaba več tipov vodenja – forehand, indian.

Naloga otrok je, da vodijo žogico skozi postavljen poligon.


KEGLJANJE Z NOGO

Na odbojkarskem igrišču se ob vzdolžni črti postavi več skupin. Na nasprotni strani igrišča v

obliki kvadrata s stranicami 1 m postavimo štiri kije, v sredino tega kvadrata, ki je od začetka

oddaljen 9 m, pa še en peti kij. Vadeči ima na razpolago 3 nogometne žoge, z njimi poskuša

podreti čim več kijev (Pistotnik, 2004, str. 98).

Literatura:




šport.





vadbena ura


travi)



Cilji:





Otrok razvija kontrolo gibanja pri vodenju žogice (hokej).




žogice (21)

kolebnice (21)

žoge (21)

stožci (15)

kiji (10)

obroči (21)


Ogrevanje:

IME IGRE: LOVLJENJE V PARIH

Otroci se razporedijo v pare, vsak par teče tako, da oba držita skupen kij. Na začetku igre

določimo par, ki lovi. Nato ujeti par postane lovec in obratno (Videmšek, Stančevič, 2004, str.

241).

Razgibavanje:

GIMNASTIČNE VAJE S KOLEBNICAMI:

zasuki v levo in desno (stojimo razkoračno, kolebnico zložimo na ustrezno dolžino

in jo držimo v predročenju),

predkloni,

v predklonu izmenično dotikanje leve in desne noge (razkoračno),

sede, izmenično dotikanje ene in druge noge (sed razkoračno),

sede se dotikamo iztegnjenih nog (sed spetno),

preskakovanje kolebnice (naprej-nazaj, cikcak, levo-desno …),

nošenje kolebnice (po štirih, nošenje na hrbtu, trebuhu …),

galopiranje (»konjički«),

vlečenje v paru, skupini,

počepi (kolebnica v predročenju) (Videmšek, Strah, Stančevič, 2001, str. 163).


Snovna priprava:






Metodični postopek

1. ZABAVNE VAJE ZA KOORDINACIJO IN GIBLJIVOST:

preskakovanje palic,

bočni tek,

JUMPING JACK: začnemo z nogami tesno skupaj in rokami ob straneh. Rahlo

pokrčimo kolena in skočimo, pristanemo z nogami malo širše od širine ramen in hkrati

dvignemo roke nad glavo. Kolena imamo rahlo upognjena. Ko ponovno skočimo, damo

noge skupaj in roke ob stran.

2. TUNEL NAPREJ

Pripomočki: obroči

Otroci formirajo kolono in se postavijo z ramo ob rami. Vsi razen prvega v koloni držijo pred

sabo obroč. Na startni znak se prvi začne plaziti skozi tunel, ki so ga naredili otroci z obroči. Ko

pride na konec, zakriči: »Tunel naprej!« Vsak otrok poda svoj obroč za eno mesto nazaj. Tako se

igra nadaljuje s plazenjem otroka, ki je brez obroča. Naloga je opravljena, ko vsi preplazijo tunel.

Po tem lahko naredimo tekmovanje dveh skupin.

3. TEK DO ČRT

Označeno odbojkarsko igrišče.

Otroke razdelim v tri skupine, ki so postavljene v kolone za startno črto, ki jo predstavlja krajša

stranica igrišča. Nato na znak prvi v kolonah stečejo do zadnje črte z označbo (18 m) in nazaj do

starta, nato do predzadnje črte (12 m) in nazaj ter nazadnje do prednje trimetrske črte (6 m) in

nazaj, kjer predajo štafeto (plosk po roki) naslednjemu. In tako ponavljamo do zadnjega

vadečega. Zmaga tista skupina, ki prej zaključi nalogo (Pistotnik, 2004, str. 48).

Otrok se mora vsake črte dotakniti z roko.

4. ŠTIRIKOTNIK

Cilj: imeti kontrolo pri zavoju v obeh smereh, hitro gibanje nog okoli stožca.

Štiri stožce poimenujemo po želji (npr. maček, pes, sonce, dež).

Otroci vodijo žogo v gibanju v označenem prostoru. Nato izberem en stožec in vsi morajo čim

prej priti okoli njega nazaj v polje (z vodenjem žogice).

5. PODAJE V GIBANJU Z ZAKLJUČKOM NA GOL

Igra se izvaja v parih. Od starta si otroka v gibanju proti golu podajata žogico, ob prihodu v

označen del eden od njiju strelja na gol.


IME IGRE: ZRCALO

Postavimo se v polkrog, da najprej vsi otroci vidijo mene. Naloga je, da čim prej ponovijo gibe, ki

jih izvajam sama (dviganje nog, rok v različne poze; skakanje; počepi ipd.). Nato lahko še vsak

otrok pride pred skupino in pokaže svoje gibe, ki jih ponavljajo »zrcala«.

Literatura:




šport.

10 VADBENA URA HOKEJA




vadbena ura


travi)



Cilji:





Otrok razvija kontrolo gibanja pri vodenju žogice (hokej).



obroči (21)

teniške žogice (12)

ovire (12)


žogice (21)


Ogrevanje:

ELEMENTARNA IGRA: MAČKA IN MIŠKE

Opis igre: Vsak otrok (miška) ima svoj dom oziroma mišjo luknjo (obroč). V kotu ima svoj dom

muca. Miške tekajo prosto po prostoru. Medtem ko se mačka prebudi in »zamijavka«, se brž

odpravi na lov, pri tem miške poskušajo zbežati v svoje luknje. Ko so vse miške v svojih luknjah,

gre mačka nazaj v kot in ponovno zaspi.

Na začetku ima vsaka miška svojo luknjo – obroč, nato nekaj obročev odmaknemo, večamo

število mačk, ujeta miška postane mačka in obratno …

Razgibavanje:


RAZTEZNE:







ponovimo tako, da v predklonu primemo obroč in se z njim zravnamo,




KREPILNE







Snovna priprava:






Metodični postopek

1. VRZI V OBROČ

Vsak otrok ima na razpolago 5 žog in postavljene 3 obroče na različne razdalje (2 m, 3 m in 5 m).

Naloga otroka je, da zadene obroče (obroči so točkovani z enakim številom, kot znaša razdalja).

Tekmujemo, kdo bo pridobil več točk.

2. IGRA: POBIRANJE SADEŽEV

Otroci so razdeljeni v tri skupine. Pred vsako skupino je pripravljen prostor, in sicer: označeno

polje v obliki pravokotnika (5 m x 6 m), na sredini tega prostora je postavljen velik obroč, v vseh

štirih kotih so postavljene mehke pregrade, za katerimi so položeni »sadeži« – teniške žogice.

Naloga vsakega otroka v skupini je, da vse sadeže iz kotov prenese v obroč in nato še nazaj v kote

(to nalogo izvajamo tako, da se premikamo po »vseh štirih«). Če otrok med nalogo vstane, mora

nalogo ponoviti od nepravilne izvedbe naprej.

Zmaga skupina, ki premaga nalogo prva in je bila izvedba pravilna.

3. IGRA: HOKEJ MED OVIRAMI

V skupinah otroci najprej poskušajo voditi mehko žogo s pomočjo palic okrog ovir.

Nato ta poligon izpeljemo s hokejsko palico in hokejsko žogico.

Nalogo izvedemo v tekmovalnem duhu.

Ob koncu se pogovorimo, kaj je bilo lažje.

4. HOKEJ: KROŽNE PODAJE S STRELOM NA GOL

Otroci se v manjših skupinah postavijo v smeri polkroga, zadnji je postavljen na navidezni prostor

za kazenski strel in zaključi podajo s strelom na gol.

5. HOKEJ: ŠTIRIKOTNIK

Cilj: imeti kontrolo pri zavoju v obeh smereh, hitro gibanje nog okoli stožca.

Štiri stožce poimenujemo po želji (npr. maček, pes, sonce, dež).

Otroci vodijo žogo v gibanju v označenem prostoru. Nato izberem en stožec in vsi morajo čim

prej priti okoli njega nazaj v polje (z vodenjem žogice).


IGRA: PLOSK

Na sredini je nominirana oseba, otroci stojijo v krogu okoli nje. Oseba v sredini podaja komurkoli

v krogu. Preden vrže, pove ime tistega, ki mu je žoga namenjena.

Preden pa ta žogo ulovi, mora enkrat zaploskati. Če žoga pade ali naloga ni izpolnjena, mora na

eno koleno. Če naredi ponovno napako, gre na obe koleni, nato se usede. Če naredi še napako,

izpade iz igre.

Literatura: Videmšek, M. & Stančevič, B. (2004). Popestrimo športno vzgojo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za

šport.

Videmšek, M., Strah, N., & Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj: program športnih dejavnosti za otroke

in starše. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Priloga C: T-test (razlike med eksperimentalno in kontrolno skupino)

Priloga D: T-test (razlike med spoloma v eksperimentalni skupini)

N Mean

Std.

Deviation

Std. Error

Mean

KS 12 -,02135 ,239881 ,069248

ES 19 ,01348 ,209057 ,047961

KS 12 -,10171 ,257251 ,074262

ES 19 ,06424 ,222460 ,051036

Lower Upper

Equal

variances

assumed

,000 ,995 -,427 29 ,673 -,034828 ,081584 -,201687 ,132030

Equal

variances

not

assumed

-,413 21,115 ,683 -,034828 ,084235 -,209946 ,140289

Equal

variances

assumed

,217 ,645 -1,905 29 ,067 -,165953 ,087117 -,344128 ,012222

Equal

variances

not

assumed

-1,842 20,984 ,080 -,165953 ,090108 -,353353 ,021446

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95% Confidence

Interval of the

Group Statistics

skupina

Ztest1

Ztest2

Independent Samples TestLevene's Test for

Equality of Variances t-test for Equality of Means

F Sig.

Ztest1

Ztest2

t df

Sig. (2-

tailed)

N Mean

Std.

Deviation

Std. Error

Mean

deklice 8 ,01419 ,208972 ,073883

dečki 11 ,01296 ,219316 ,066126

deklice 8 ,17340 ,188865 ,066774

dečki 11 -,01515 ,218274 ,065812

Lower Upper

Equal

variances

assumed

,019 ,892 ,012 17 ,990 ,001229 ,099956 -,209661 ,212118

Equal

variances

not

assumed

,012 15,669 ,990 ,001229 ,099153 -,209329 ,211786

Equal

variances

assumed

,068 ,798 1,963 17 ,066 ,188557 ,096032 -,014053 ,391167

Equal

variances

not

assumed

2,011 16,383 ,061 ,188557 ,093755 -,009817 ,386931

Ztest1

Ztest2

Levene's Test for

Equality of Variances t-test for Equality of Means

F Sig. t df

Sig. (2-

tailed)

Mean

Difference

Std. Error

Difference

95% Confidence

Interval of the

Group Statistics

spol

Ztest1

Ztest2

Independent Samples Test

Documents

DIPLOMSKO DELO - CORE · tem velja, da so igre enostavne, preproste in otrokom hitro razumljive. Kasneje, v obdobju šole, se elementarne igre prevesijo v športne igre, kjer je vedno