DIPLOMSKO DELO Elena Curk · Avtizem je genetska motnja, saj imajo družine z enim otrokom z avtizmom toliko višje tveganje, da bodo imeli še enega otroka z avtizmom ali podobno

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

ELENA CURK

KOPER 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Razredni pouk

Diplomsko delo

ZNAČILNOSTI RAZVOJA GOVORA PRI OTROKU Z

AVTIZMOM

Elena Curk

Koper 2012 Mentor: dr. Božidar Opara

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Božidarju Opari, za strokovno pomoč in

podporo, s katero me je vodil pri nastajanju diplomskega dela.

Prav tako se iskreno zahvaljujem naslednjim posameznikom, ki so mi svetovali in

pomagali pri pripravi diplomskega dela:

- mag. Mateji Gačnik za seznanitev z zbirko Majhni koraki,

- staršem otroka za privolitev,

- otroku, ki je sodeloval pri izvedbi empiričnega dela.

Rada bi se zahvalila še vsem ostalim, ki so mi pomagali z nasveti, mi dajali kakršnokoli

podporo pri delu in pripomogli k nastanku diplomskega dela. Še posebej se zahvaljujem

svojemu fantu Tomažu in prijateljici Teji.

Iskrena hvala družini, ki me je podpirala in budno spremljala vsak moj korak z iskreno

željo, da dokončam študij.

POVZETEK

Avtizem je vseživljenjska razvojno-nevrološka motnja, ki se kaže predvsem kot

kakovostno spremenjeno vedenje na področju socialne interakcije, besedne in

nebesedne komunikacije in imaginacije. Motnja je nevrološke in biološke narave,

pogojena s številnimi zapletenimi dejavniki, tako da njen natančen izvor še vedno ni

znan. Na razvoj motnje verjetno medsebojno vplivajo genski dejavniki, imunske in

presnovne nepravilnosti, okvare centralnega živčnega sistema in celo virusne okužbe.

Vsekakor pa avtizma ne povzroči čustvena prikrajšanost, socialne okoliščine ali morda

način, kako je bil otrok z avtizmom vzgojen. Nekoč je veljalo prepričanje, da je avtizem

zelo redek pojav. Novejše študije pa kažejo, da je vse več otrok, ki imajo diagnozo

avtizem. V zadnjih petnajstih letih se je pogostnost otrok in mladostnikov z avtizmom

izrazito zvišala. Prvi, ki je uporabil besedo avtizem, je bil švicarski psihiater Eugen Bleur.

To je bilo leta 1911. Leta 1943 je ameriški psihiater dr. Leo Kanner prvič opisal avtizem.

Objavil je članek o enajstih otrocih, ki jih je podrobno opazoval pet let. Tudi sama bom v

empiričnem delu diplomskega dela opazovala otroka z diagnozo avtizem. Opazovala

bom njegov govorni razvoj in ugotavljala, ali je le-ta zaostal in ali odstopa od razvoja

govora otrok, ki nimajo avtizma. V teoretičnem delu pa se bom osredotočila na razlike

med normalnim razvojem govora in razvojem govora pri otrocih z avtizmom. Najprej bom

opisala, kdo sploh je otrok z avtizmom in kaj je govor, nato bom predstavila zgodovino

avtizma ter razvoj govora. Temu bo sledil opis značilnosti pri razvoju govora otrok z

avtizmom (kateri so prvi znaki, ki nakazujejo odstopanja od normalnega razvoja govora

in kakšne so posebnosti govora otrok z avtizmom). Zadnje poglavje teoretičnega dela pa

bo namenjeno vzgoji in izobraževanju otrok z avtizmom.

KLJUČNE BESEDE:

avtizem, otrok z avtizmom, razvoj govora, govorna motnja, socialna interakcija,

komunikacija, imaginacija

ABSTRACT

Autism is a life-long neurodevelopmental disorder, characterised by qualitatively

changed behaviour regarding social interaction, verbal and non-verbal communication

and imagination. The disorder is neurological and biological, dependent on different

complicated factors, so that its exact origin is still unknown. The development of autism

is probably mutually affected by genetic factors, immune and metabolic disorders,

infections of central nervous system and even viral infections. Autism is by no means

caused by emotional deprivation, social environment or upbringing. In the past it was

believed that autism is very rare, nevertheless, modern studies show that the number of

autistic children and teenagers has increased. The word autism was first used by a

Swiss psychiatrist Eugen Bleur in 1911. American psychiatrist Leo Kanner was the first

one to describe autism. In 1943 he published an article about 11 children that he had

been observing for 5 years. In the empiric part of my diploma thesis I will observe a child

who was diagnosed with autism. I will pay a special attention to his language

development, determining whether it is backward and if it deviates from the language

development of non-autistic children. In the theoretic part I will focus on the differences

between the normal language development and the language development of autistic

children. First I will describe an autistic child and language in general, and then I will

write about language development and the history of autism. The next part will speak

about characteristics of the language development of autistic children (first signs that

indicate deviation from normal language development, particularities of autistic language

development). The last chapter of the theoretical part will be dedicated to education of

autistic children.

KEY WORDS:

Autism, autistic child, language development, speech disorder, social interaction,

communication, imagination.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ........................................................................................................................... 1

2 DEFINIRANJE/OPREDELITEV POJMOV ................................................................. 3

2.1 Otrok z avtizmom ................................................................................................. 3

2.2 Razvoj govora ...................................................................................................... 4

3 OBRAVNAVA PROBLEMA ........................................................................................ 5

3.1 Teoretični del ........................................................................................................ 5

3.1.1 Avtizem kot pojav .......................................................................................... 5

3.1.2 Kako poteka razvoj govora v predšolskem obdobju .................................. 17

3.1.3 Značilnosti govornega razvoja pri otroku z avtizmom ................................ 23

3.1.4 Vzgoja in izobraževanje otrok z avtizmom ................................................. 31

3.2 Empirični del ....................................................................................................... 36

3.2.1 Hipoteze ...................................................................................................... 36

3.2.2 Predstavitev primera ................................................................................... 36

3.2.3 Izbira instrumenta ....................................................................................... 38

3.2.4 Proučevanje primera ................................................................................... 39

3.2.5 Predstavitev in interpretacija rezultatov...................................................... 40

4 INTERPRETACIJA IN ZAKLJUČKI ......................................................................... 49

5 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................... 54

6 PRILOGA .................................................................................................................. 58

KAZALO GRAFOV

Graf 1: Oglašanje...........................................................................................................41

Graf 2: Glasovna izmenjava/komunikacija.....................................................................42

Graf 3: Posnemanje.......................................................................................................44

Graf 4: Besedišče/pomen besed....................................................................................45

Graf 5: Uporaba slovnice................................................................................................46

Graf 6: Artikulacija...........................................................................................................47

Graf 7: Poslušanje in spremljanje (besed)......................................................................48

Curk, Elena (2012): Značilnosti razvoja govora pri otroku z avtizmom. Diplomsko delo. Koper: UP PEF.

1

1 UVOD Avtizem je ena izmed skrivnostnih razvojnih motenj, o kateri veliko ljudi ve zelo malo ali

celo nič, čeprav se v zadnjem času kar precej govori o tej motnji. Sama sem v preteklosti

besedo avtizem večkrat slišala, a nikoli dejansko nisem vedela, kaj to pravzaprav

pomeni, dokler niso dečku, katerega v diplomskem delu opisujem, postavili diagnozo

avtizem. Takrat se mi je v glavi začelo porajati tisoč in eno vprašanje. Poglobila sem se

v literaturo in izvedela marsikaj novega in koristnega v zvezi s to motnjo. Odločila sem

se, da bom svoje diplomsko delo posvetila prav njemu.

Otroci z avtizmom se s to motnjo rodijo in z njo živijo celo življenje. Pri tem jih spremljajo

težave na treh glavnih področjih, in sicer na področju socialne interakcije, komunikacije

in imaginacije. Te motnje se pri posameznem otroku lahko pojavijo v različnih

kombinacijah in različno intenzivno. Pri nekaterih se pojavijo prej, pri drugih kasneje.

V diplomskem delu bom raziskovala eno izmed teh področij, ki je skupno vsem otrokom

z avtizmom. Osredotočila se bom na področje besedne in nebesedne komunikacije,

natančneje se bom ukvarjala z razvojem govora. Za otroke z avtizmom je namreč

značilen zaostal razvoj govora. Pri nekaterih otrocih je ta zaostanek večji, pri drugih

manjši. Nekateri otroci z avtizmom razvijejo govor do petega leta, spet drugi ne

spregovorijo nikoli. Njihov način govora pa je nenavaden in težko sodelujejo v pogovorih.

Govor je proces, ki se razvija postopno v prvih letih otrokovega življenja, sama gradnja

jezika pa traja veliko dlje. Govor nam torej ni dan, moramo se ga naučiti.

Ljudje večkrat mislimo, da je samoumevno, da se otrok nauči pravilno govoriti. Da ni

tako, se lahko prepričamo ob otrocih, ki imajo težave s sluhom, pri govorno motenih

otrocih in navsezadnje tudi pri otrocih z avtizmom. Le-ti imajo namreč veliko težav prav

pri razvoju govora.

Kako je torej z razvojem govora pri otrocih z avtizmom? Kdor se je že srečal z otrokom z

avtizmom, ve, da lahko imajo ti otroci veliko težav pri govoru, nekateri med njimi ga celo

nikoli ne razvijejo. Posamezniki, ki ga že razvijejo, pa lahko imajo skromen besedni

zaklad, izgovorijo lahko samo par besed.


2

Le redki so, ki znajo besede povezovati v stavke. Pri sporazumevanju uporabljajo

neverbalno komunikacijo, in sicer obrazno mimiko, intonacijo in telesno govorico.

V diplomski nalogi me bo zanimalo več stvari. Zakaj pri otrocih z avtizmom pride do

zaostalega razvoja govora. Kje tiči vzrok? Kaj je značilno za njihov razvoj govora? Kaj je

pri njihovem razvoju govora drugačnega v primerjavi z govorom ostalih otrok? Ali otroci z

avtizmom res tako opazno odstopajo od vrstnikov v govornem razvoju? Ali je pri vzgoji in

izobraževanju otrok z avtizmom res potrebno sistematično razvijati in spodbujati govor?

Prvi pogoj za razumevanje razvoja govora otrok z avtizmom je poznavanje razlik med

njihovim razvojem govora in razvojem govora ostalih otrok. Šele potem bom lahko

razmišljala, zakaj otroci z avtizmom ne razvijejo govora oziroma zakaj pride do

zaostanka pri razvoju govora.

Pri zastavljeni nalogi si bom pomagala s študijo primera, s katero si bom skušala

čimbolje odgovoriti na zastavljena vprašanja. Proučevala bom sam razvoj komunikacije

oziroma govora pri otroku z avtizmom. Skušala bom ugotoviti, na katerih segmentih

govornega razvoja zaostaja otrok z avtizmom in kolikšni so ti zaostanki.


3

2 DEFINIRANJE/OPREDELITEV POJMOV

2.1 Otrok z avtizmom

»Avtizem je vseživljenjska razvojno-nevrološka motnja, ki se kaže predvsem kot

kakovostno spremenjeno vedenje na področju socialne interakcije, besedne in

nebesedne komunikacije in imaginacije .«

(http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=28&Itemid=3

7)

Avtizem je »nevidna« motnja. Starši otrok z avtizmom pogostokrat povedo, da drugi

ljudje preprosto mislijo, da je njihov otrok poreden in nevzgojen, medtem ko se odrasli

ljudje z avtizmom zdijo okolici največkrat čudni.

Otrok se s to motnjo rodi in živi. Motnja pa se pri vsakem posamezniku odraža z

nekoliko drugačnim sklopom simptomov, ki so lahko bolj ali manj izraziti. Nekateri otroci

z avtizmom razvijejo govor prej, drugi kasneje ali celo nikoli. Zelo težko navežejo stike s

socialnim okoljem. Zapirajo se vase, ker jih preprosto moti okolje okoli njih, motijo jih

različni glasovi, prometni hrup, vsi zvoki okoli njih z nizkimi frekvencami.

Motnja je nevrološke in biološke narave, pogojena s številnimi zapletenimi dejavniki

tako, da njen natančen izvor še vedno ni znan. Dedovala naj bi se iz generacije v

generacijo in je še posebej izrazita pri dečkih, saj je pri njih kar štirikrat pogostejša kot pri

deklicah. Deklice sicer redkeje zbolijo, vendar so težje prizadete.

Avtizem je genetska motnja, saj imajo družine z enim otrokom z avtizmom toliko višje

tveganje, da bodo imeli še enega otroka z avtizmom ali podobno motnjo.

Na razvoj motnje verjetno medsebojno vplivajo genski dejavniki, imunske in presnovne

nepravilnosti, okvare centralnega živčnega sistema in celo virusne okužbe (Milačić,

Ivona 2006: 37).


4

2.2 Razvoj govora

»Govor je najbolj sestavljena funkcija centralnega živčnega sistema. Je osnovno

sredstvo ljudske komunikacije, pogoj za zadovoljevanje socialnih potreb posameznika in

orožje za prenos znanja.« (Žnidarič, Darinka 1993: 13).

Je velik sestavni del jezika, ki ga človek uporablja vsakodnevno. Izmed vseh živih bitij

samo on govori. Zaveda se, da je njegova moč v sposobnosti govora. Govor nas namreč

označuje, oblikuje, izpopolnjuje in dela človeške. Povezan je s celostnim razvojem

otroka, zlasti z razvojem mišljenja.

Človek lahko komunicira na različne načine: z branjem, pisanjem, slikanjem,... Govor je

le ena izmed možnosti. Lahko ga le opazujemo, poslušamo besede in stavke, poleg tega

lahko vidimo mimiko obraza in pantomimo vsega telesa ter navsezadnje razumemo

sporočilo. Na eni strani smo lahko poslušalci, na drugi pa govorniki. Z govorom lahko

izražamo marsikaj, na primer svoje misli, čustva, izkušnje, želje,…

»Govor je torej zamotan psihofiziološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in

psiholoških faktorjev ter socialnega okolja. Je pomemben dejavnik v razvoju osebnosti in

njeni socializaciji. Z govorom namreč otrok razvija umske sposobnosti.«

(http://www.ringaraja.net/clanek/govorni-razvoj_122.html)

Govor pridobimo tekom razvoja in se razvija daljše obdobje človekovega življenja.

Razvija se postopno v prvih petih letih otrokovega življenja, sama gradnja jezika pa traja

veliko dlje. Izpopolnjuje se celo življenje.


5

3 OBRAVNAVA PROBLEMA

3.1 Teoretični del

3.1.1 Avtizem kot pojav

Proučevanje avtizma se je začelo z letom 1911, ko je švicarski psihiater Eugen Bleur

prvi uporabil besedo avtizem. Ta termin je uporabljal v povezavi s shizofrenijo odraslih.

Opisal je bolnikovo izgubo stika s stvarnostjo, posebno z ljudmi. Nekoliko kasneje, v

1940-ih letih, sta tudi Leo Kanner in Hans Asperger, takrat pionirja na področju avtizma,

uporabila izraz »avtizem« in »avtističen«. Izraz avtizem prihaja iz grške besede »autos«,

kar pomeni sam, samo-svoj, lasten, vsebinsko usmerjen vase. Ne da bi vedela drug za

drugega, sta skoraj istočasno objavila študije primerov otrok s presenetljivo podobnimi

lastnostmi. Čisto slučajno sta si oba za opis pojavov izbrala isti pojem – avtizem .

Leta 1943 je ameriški psihiater dr. Leo Kanner prvič opisal avtizem. Objavil je članek o

enajstih otrocih, ki jih je podrobno opazoval pet let. Otroci, ki jih je proučeval, niso bili v

kontaktu z ostalimi ljudmi od starosti manj kot eno leto. O avtističnih otrocih je prvič pisal

v knjigi Avtistična okvara afektivnega stika. Opisal je vedenje otrok, ki živijo v svojem

svetu in se do ljudi vedejo kot do predmetov. V otroštvu ne kažejo želje, da bi jih kdo

vzel v naročje, pogosto tudi ne govorijo ali pa se pojavi zakasnel govor. Družba otrok jih

ne zanima. Namesto, da bi se igrali v skupini, jih zanimajo le določeni predmeti, na

katere se navežejo. Nekateri so nemirni, avtoagresivni, z izbruhi jeze, drugi pa obtičijo v

bizarnih pozah in se zatekajo k ritmičnim stereotipnim gibom. Omenjal je tudi motorične

spretnosti in izjemne nadarjenosti teh otrok ter dober mehanski spomin. Kanner je torej

uporabil izraz avtizem, da bi opisal otroke s klasičnim avtizmom, medtem ko je Hans

Asperger opisoval bolj inteligentne in funkcionalne otroke (Milačić, Ivona 2006: 30).

Zasluga za opredelitev zgodnjega otroškega avtizma kot posebne motnje je torej v

celoti pripadla Kannerju, medtem ko je delo Hansa Aspergerja ostalo neopaženo kar

štirideset let. Mnogo pozneje je Dr. Lorna Wing iz Velike Britanije uporabila izraz

Aspergerjev sindrom, da bi definirala bolj funkcionalne posameznike z avtizmom.

Kljub Kannerjevim in Aspergerjevim objavam v 40-tih letih, je ostal avtizem dolgo časa

uganka v svetu medicine. In še danes je tako.


6

V poznih 1940-ih letih je Bruno Bettelheim (znan kot Madžar, ki je emigriral v Ameriko)

trdil, da so izvor avtizma »hladne matere«, ki so brez občutkov. Le-te naj bi vodile svoje

otroke v mentalno izolacijo. Njegove teorije so bile internacionalno priznane več kot dve

desetletji. Šele kasneje je bilo odkrito veliko do tedaj neznanega o Bettelheimovi teoriji, v

kateri je bilo veliko pretirano, saj ni imel potrebnih kvalifikacij za postavljanje teorij o

vzrokih za nastanek avtizma.

V petdesetih in šestdesetih letih se je o tej skrivnostni motnji pojavila poplava člankov in

avtizem je postal ena od najpogostejših diagnoz, »vreča«, v katero so stlačili veliko

število otrok, za katere niso našli primernejše diagnoze. V tem času so verjeli, da so

otroci, ki imajo avtizem, shizofreniki. Mnogi starši so tako mislili, da so sami krivi za

stanje svojih otrok. Med strokovnjaki je prevladovalo mnenje, da je avtizem posledica

patogene družinske klime ali hladilniške atmosfere. Kot sem že omenila, je Bruno

Bettelheim trdil, da so izvor avtizma hladne matere brez občutkov. Ta naj bi vodila

svojega otroka v duševno izolacijo.

V poznih 60-tih in 70-tih letih so odmrznili svoje predstave o hladilniški družinski klimi in

začeli iskati organske vzroke za nastanek avtizma.

V letu 1964 je dr. Bernard Rimland, psiholog in oče otroka z avtizmom, napisal knjigo

Infantile autism: The syndrome and its Implications for a Neural Theory of Behavior. V

tej knjigi zatrjuje, da je avtizem biološka motnja in ne čustvena oziroma duševna

prizadetost. Kasneje je bil avtizem potrjen kot biološko stanje. Ta knjiga je spremenila

način, na katerega so do takrat dojemali avtizem in je imela ogromen vpliv na prihodnje

metode zdravljenja za ljudi z avtizmom in povezanimi motnjami.

Leta 1977 sta dr. Susan Folstein in dr. Michael Rutter objavila prvo študijo dvojčkov z

avtizmom in s tem potrdila, da ima avtizem tudi gensko osnovo.

V 70-tih letih je bilo objavljenih na stotine člankov o avtizmu. Starši otrok z avtizmom so

v Angliji in v Združenih državah Amerike ustanovili svoja društva. Raziskovalci in

pedagogi pa so začeli proučevati otroke z avtizmom in njihove potrebe.


7

Proučevanja v 80-tih letih niso prinesla nobenega novega odkritja, ki bi spremenilo

pojmovanje otroškega avtizma, so pa izrazito poglobila razumevanje motnje same

(Jurišić, Branka 1992: 5).

Avtizem je najbolj skrivnostna in zelo redka motnja, ki je doslej pritegnila največ

pozornosti javnosti, hkrati pa ostaja o njej toliko nepoznavanja in neenotnih mnenj s

strani strokovnjakov.

Nekoč je vladalo prepričanje, da je avtizem zelo redek pojav oziroma motnja (3 do 4

primeri na 10.000 otrok). Novejše študije pa kažejo, da je vse več otrok, ki imajo

diagnozo avtizem. V zadnjih dvajsetih letih se je pogostost otrok in mladostnikov z

avtizmom izrazito povečala.

Ocene pogostosti avtizma se gibljejo od 2 do 20 na 10.000 otrok, torej je v precej

širokem razponu. Obsežna japonska študija, s katero so zajeli vse otroke v izbrani

starosti, je pokazala, da ima izmed 10.000 otrok nedvomne znake avtizma 13 otrok, 7,5

otrok pa le posamezne značilnosti avtizma.

Različni viri podatkov beležijo, da se rodi od 4 do 5 otrok z diagnozo avtizem na 10.000

zdravih. Glede na primerjavo s temi številkami naj bi bilo v Sloveniji vsaj 130 otrok z

diagnozo avtizem.

Razlogov za tak porast avtizma je več. Danes namesto o avtizmu govorimo o spektru

avtistične motnje namesto o kategoriji, kar avtomatsko pomeni tudi vključitev blažjih

oblik. Od 90-ih let naprej imamo jasnejše diagnostične kriterije in, kar je

najpomembnejše, večje je splošno znanje o tej motnji. Vpliv na porast avtizma bi lahko

imeli tudi določeni družbeni dejavniki, npr. večja možnost terapije s postavitvijo diagnoze

in pa možnost posebne učne pomoči v času šolanja

(http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=28&Itemid=37).

Tako kot pri večini razvojnih motenj so tudi pri avtizmu pogosteje prizadeti dečki. V

Rutterjevi študiji avtizma je bilo od 3 do 4-krat več dečkov kot deklic. Nekoliko manjša

razlika med spoloma (2,8 : 1) se je pokazala v skandinavski študiji. Deklice sicer redkeje

zbolijo, vendar so težje prizadete. Med otroki z avtizmom je največ prvorojencev, kar je


8

verjetno posledica tega, da se starši, ki že imajo prizadetega otroka, težje odločijo še za

enega otroka, kot pa večja ogroženost prvorojencev.

Avtizem tako postaja nočna mora moderne družbe. Dandanes se pri otrocih

diagnosticira več avtizma kot aidsa, raka in diabetesa skupaj. Kljub temu, da je od prvih

zapisov o bolezni minilo že sedemdeset let, še vedno ne poznamo odgovorov na

najpomembnejša vprašanja kot so: kaj je vzrok avtizma, kako ga zdraviti, kako

preprečevati…

Pogosto lahko slišimo vprašanje, ali je avtizem bolezen, duševna motnja, razvojna

motnja ali zgolj drugačen način zavedanja. Pojavlja pa se tudi vprašanje, kateri izraz je

ustreznejši: ali spektroavtistične motnje (SAM) ali motnje avtističnega spektra (MAS).

Svetovna zdravstvena organizacija ima še najboljše poimenovanje za motnje otrok z

avtizmom, in sicer so to pervazivne razvojne motnje.

Človek dobi res vtis, da gre za nekakšno modno muho enodnevnico, čeprav je avtizem v

slovenski zakonodaji na seznamu hudih bolezni. »Modnost« diagnoze avtizem naj bi bil

tudi vzrok, da se danes otrokom »lepi« te diagnoze – včasih naj bi take otroke imeli za

duševno manj razvite.

V mesecu juliju 2011 so na seji državnega zbora sprejeli Zakon o usmerjanju otrok s

posebnimi potrebami. Le-ta prvič definira tudi otroke z avtističnimi motnjami in tako so

danes ti otroci smatrani kot samostojna skupina otrok z motnjami

(http://www.mizks.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi_s_podrocja_izob

razevanja/seznam_predpisov/#c17573).

Avtizem je dolgo časa veljal za neozdravljivo bolezen, ki napreduje. Niso poznali ne

vzroka nastanka avtizma (danes poznajo več možnih vzrokov, zaradi katerih lahko pride

do te poškodbe) ter tudi ne možnih načinov zdravljenja avtizma oziroma terapij.

Znanstveniki so se ponovno zmotili, avtizem je moč zdraviti. Lahko ga omilimo z

določenimi zdravili, ustrezno prehrano,...


9

Ob primerni obravnavi, podpori, terapijah in učenju lahko otrok z avtizmom napreduje in

se uči, lahko pa se zgodi, da se določeni znaki celo omilijo.

Zavedati se moramo, da avtizem ni le motnja, ki prizadene toliko področij otrokovega

funkcioniranja, ampak je lahko tudi neke vrste danost, po kateri otrok izstopa s svojimi

nadpovprečnimi talenti. Ti otroci imajo nekatera področja nadpovprečno razvita. Le-ta

so: glasba, slikarstvo, kiparstvo, sposobnost pomnjenja raznih podatkov in besednih

zvez, matematika in drugo.

Nekateri otroci z avtizmom imajo lahko zelo dobro prostorsko zaznavo in izredno

dolgoročen spomin, kar jim omogoča uspešnost tudi na področju fizike, znanosti in

arhitekture.

Kljub dolgoletnemu prizadevanju raziskovalcev in vedno večjemu razumevanju motnje

otrok z avtizmom, ostaja vzrok le-tega še vedno nepoznan. Obstojajo dokazi, da avtizem

lahko nastane zaradi organskih dejavnikov, ki vplivajo na razvoj možganov , in ne zaradi

čustvene prikrajšanosti ali morda načina, kako je bil otrok z avtizmom vzgojen. Avtizma

prav tako ne morejo povzročiti socialne okoliščine in vsekakor ni avtizem krivda osebe,

ki avtizem ima.

Najverjetneje pa nastane motnja v razvoju možganov že pred rojstvom ali kmalu po njem

kot kombinacija še ne povsem raziskanih genetskih in okoljskih dejavnikov.

Mnogi strokovnjaki namreč menijo, da je avtizem posledica več različnih dejavnikov.

Kombinacije genetskih in okoljskih dejavnikov lahko povzročijo spremembe v razvoju

možganov.

Obstojajo tudi dokazi, da so za nastanek avtizma odgovorni genetski dejavniki, in sicer

več genov, ne le en sam (http://www.avtizem.org/vzroki_za_nastanek_avtizma.html).

Patterson (2000: 11) pravi, da naši geni, ki jih podedujemo od matere in očeta, določajo

vse v zvezi z nami, kakšni bomo videti, kako se bomo učili in kako bodo delovali organi v

našem telesu.


10

Prav tako pravi, da so raziskave pokazale, da so mnogi otroci z avtizmom podedovali

poškodovane gene svojih staršev. Ti geni otrokovim celicam ne naročajo, kako naj

nevtralizirajo in izločijo iz telesa strupene kemične snovi, kot so na primer aluminij, živo

srebro, svinec in druge.

Mnogo otrok z avtizmom v puberteti dobi epileptične napade, kar je eden od dokazov, da

je vzrok tudi v delovanju možganov. Znano je tudi, da so mnoge matere otrok z

avtizmom imele komplicirano in kritično nosečnost ter težek porod, kjer je lahko prišlo do

okvare možganov in psihičnih sprememb, katerih posledica je avtizem.

Torej natančnega odgovora na vprašanje, kaj je vzrok avtizma, zaenkrat še ni.

Strokovnjaki domnevajo, da je vzrok avtizma nepravilno delovanje možganov, ki ga

lahko sproži mnogo vzrokov. Na splošno velja, da avtizem povzročijo nepravilnosti v

strukturi ali funkciji možganov.

Avtizem je razvojno–nevrološka motnja, katere simptome lahko omilimo z zgodnjo in

pravilno obravnavo. Od te je odvisno, v kolikšni meri se bodo razvili otrokovi potenciali in

koliko bo napredoval na področjih, kjer ima primanjkljaje.

Zato moramo biti še toliko bolj pozorni na znake, ki so značilni za avtizem. Ti pa so:

· otrok se ne odziva na svoje ime,

· ne zna postaviti vprašanj in povedati kaj želi,

· razvoj govora zaostaja ali pa je bil govor že razvit, potem pa se »izgubi«,

ponavljanje besed, stavkov,

· ne sledi navodilom,

· včasih se zdi, kot da je otrok gluh,

· ne kaže s prstom in ne pomaha z roko,

· raje se igra sam, ne kaže zanimanja za vrstnike,

· določene veščine osvaja zelo zgodaj,

· očesnega kontakta ni ali pa je minimalen – izmika direkten pogled v oči

sogovornika,

· zdi se, kot da je v svojem svetu, kot da okolica zanj ne obstaja,

· je hiperaktiven, ne sodeluje in rad »provocira«,


11

· ne zna pravilno oz. smiselno uporabljati igrač,

· »obsedenost«, navezanost na določen predmet, temo pogovora, risanko ali

podobno,

· ne mara sprememb, vse mora biti po njegovih »pravilih«,

· je hipersenzibilen na določene zvoke, strukture npr. blaga,

· drugačna motorika (http://www.avtizem.org/prvi_znaki.html).

Milačić (2006: 37) pravi, da je eden od prvih znakov, ki so značilni za avtizem ,

nenavzočnost kazanja s prstom v smeri predmeta. Vendar pa je odsotnost tega znaka

lahko prisotna tudi pri otrocih, ki zaostajajo v razvoju, pa nimajo avtizma. Do odsotnosti

omenjenega znaka pride zaradi zaostanka v razvoju.

Motnja avtizma se pri vsakem otroku odraža na različne načine z različnim sklopom

simptomov, ki so lahko bolj ali manj izraziti. Tudi stopnja in intenziteta motnje je pri

otrocih z avtizmom lahko zelo različna. Tako se v razvoju določene težave pri nekaterih

otrocih z avtizmom pojavijo prej, pri drugih kasneje.

Ena od značilnosti avtizma je neodzivnost otroka, kar pomeni, da je otrok miren, ne joče,

ne izraža svojih potreb, ne išče pozornosti, ne čeblja, ne vzpostavlja stika s svojimi

starši,... Nekateri starši začnejo otrokovo neodzivnost opažati že takoj po rojstvu, drugi

starši pa v začetku otrokovega življenja ne opazijo nobenih posebnosti in postanejo

zaskrbljeni šele takrat, ko opazijo, da njihov otrok zaostaja pri razvoju govora (Oražem

Grm, 2011: 58–59).

Avtizem se pojavlja v več oblikah glede na stopnjo težavnosti. Otroci, ki imajo blažjo

motnjo avtizma, lahko živijo vsakdanje življenje, medtem ko drugi otroci s težjo motnjo

avtizma potrebujejo celo življenje strokovno pomoč. Ključnega pomena pri nudenju

dobre pomoči in omogočanju napredka, ko je to mogoče, je razumevanje posameznega

otroka z avtizmom. Niti dva otroka z avtizmom namreč nista enaka. Vsak otrok je

drugačen in ima različne potrebe.

Otroci z avtizmom se razvijajo drugače in z drugačno hitrostjo kot njihovi vrstniki tako na

področju motorike, jezika kot tudi na področju socialnih veščin. Lahko so zelo uspešni pri

reševanju težjih matematičnih problemov, medtem ko jim govorjenje ali vzpostavljanje


12

komunikacije povzroča velike težave. Za večino ljudi je govor enostaven in

samoumeven, otroku z avtizmom pa lahko predstavlja velik problem. Nekateri izmed njih

lahko imajo bogat besedni zaklad in lahko berejo zelo dolge besede, medtem ko imajo

težave pri izgovarjanju določenega glasu

(http://www.avtizem.org/glavne_znacilnosti_avtizma.html).

Diagnosticirati avtizem ni lahko, saj diagnoza temelji na vedenju in ne na bioloških,

organskih pokazateljih (npr. s pregledom krvi ali urina ne moremo diagnosticirati

avtizma).

Otrok z avtizmom se s to motnjo rodi oziroma se rodi s potencialom za njo. Pokaže pa

se v otroštvu, nekje do 3. leta oziroma pred 30. mesecem otrokove starosti.

Pred tretjim letom starosti je otroku zelo težko postaviti diagnozo avtizem, saj se lahko

določeno vedenje, ki je značilno za otroke z avtizmom, pojavlja tudi pri otrocih, ki

zaostajajo v razvoju, pa nimajo avtizma. Otrok z avtizmom se ponavadi po izgledu prav

nič ne razlikuje od ostalih otrok, ki nimajo avtizma. Do prvega leta starosti se lahko

razvija čisto normalno. Potem pa se sčasoma pojavijo nazadovanja pri razvoju govora,

socialnih stikih, neverbalni komunikaciji, igri,... Brez intenzivne zgodnje in pravilne

obravnave več kot 40 % otrok z avtizmom nikoli ne govori.

Diagnoza avtizem temelji na osnovi opazovanj karakteristik vsakega posameznika. Ker

večina otrok z avtizmom začne kazati znake avtizma v starosti od 18 do 24 mesecev, so

britanski raziskovalci razvili poseben test, ki temelji na izločanju. Imenuje se CHAT

(Checklist for Autism in Toddlers). Test se je pokazal kot zelo učinkovit v

predpostavljanju, pri katerem otroku se bo razvil avtizem

(http://www.bambino.si/avtizem).

Avtizem definiramo in diagnosticiramo glede na prisotnost določenega načina vedenja.

Pri iskanju značilnosti, ki opredeljujejo motnjo, se sprašujemo po simptomih, ki so nujni

in zadostni pogoj za postavitev diagnoze. Vsaka motnja ima nekatere bistvene lastnosti,

ki jih mora izražati neka oseba, da ji lahko potem postavimo diagnozo. Vedno pa se

pojavljajo tudi lastnosti, ki za postavitev diagnoze niso nujne. Lahko so prisotne pri

pacientu, niso pa ključnega pomena pri postavitvi diagnoze.


13

Bistvene lastnosti, ki so nujne in zadostne za postavitev diagnoze, so tiste, ki neko

motnjo razlikujejo od drugih stanj. Pri otrocih z avtizmom se pojavlja veliko število

simptomov, med katerimi pa je mnogo znakov, ki za avtizem niso specifični.

Tri okvare oziroma težave (okvara socializacije, komunikacije in imaginacije) so nujen in

zadosten pogoj, da razložimo, kaj je specifično in univerzalno za avtizem. Otrok z

avtizmom lahko govori tekoče in neobičajno ali pa sploh ne govori, toda oboje lahko

razumemo kot izraz okvare komunikacije. Te tri okvare so danes osnova za postavitev

diagnoze avtizma (Milačić, Ivona 2006: 51).

Otroci z avtizmom imajo težave na treh glavnih področjih, kar imenujemo »triada

primanjkljajev«. Gre za naslednja področja (Hannah, Liz 2009: 11):

· socialna komunikacija,

· socialna interakcija,

· domišljija in prilagodljivost mišljenja (imaginacija).

Otrok z avtizmom pogosto ni sposoben razumeti socialne komunikacije, s katero se

ljudje srečujemo vsak dan, na vsakem koraku. Za večino ljudi je komunikacija nekaj čisto

običajnega, vsakdanjega. Vsakodnevno se pogovarjamo z drugimi ljudmi, jim zaupamo

svoje misli, želje, potrebe, z njimi delimo ideje, jih poslušamo. Kako pa je s socialno

komunikacijo pri otrocih z avtizmom?

Pri otroku z avtizmom se pojavijo težave tako na področju verbalne kot tudi na področju

neverbalne komunikacije, obe pa sta zelo pomembni. Veliko teh otrok ne bo

avtomatično začelo komunicirati z drugo osebo. Vzroki so lahko različni: mogoče ne

želijo slišati, kaj jim hoče ta oseba povedati, ne vejo, kaj naj rečejo, kdaj naj zaključijo z

govorjenjem ipd.

Pomembno za vstopanje v komunikacijo z drugimi je to, da nas le-ti poslušajo. Otroci z

avtizmom lahko mislijo, da jih vedno, kadar govorijo, nekdo posluša, sami pa vemo, da

ni vedno tako (Faherty, 2000).


14

Nekateri otroci z avtizmom se med pogovorom izogibajo očesnemu stiku, morda so zelo

aktivni, mirni ali zatopljeni vase. Ne kažejo s prstom na stvari, da bi opozorili nanje, in ne

delijo svojih zanimanj z drugimi. Mnogi med njimi zelo dobesedno razumejo govor in

mislijo, da ljudje rečejo natančno to, kar mislijo.

Ne razumejo prenesenega pomena. Največkrat tudi težko razumejo in uporabljajo

obrazno mimiko, intonacijo glasu, šale, sarkazem, pogoste fraze in izreke

(http://www.avtizem.org/glavne_znacilnosti_avtizma.html).

Težave imajo pri razumevanju govorice telesa in izrazov na obrazu ter imajo slabo razvit

očesni stik, zato ne morejo gledati osebe, s katero govorijo. Torej imajo problem z

vzpostavljanjem očesnega kontakta, se pravi, da vzpostavljajo manj očesnega kontakta

kot otroci normalnega razvoja in ne uporabljajo svojih oči za pritegnitev pozornosti ter za

usmerjanje pozornosti drugega. Nekateri očesni kontakt uporabljajo neustrezno in

strmijo v osebo, ki ji pripovedujejo. Ne vedo namreč, kdaj naj odvrnejo svoj pogled.

Nekateri posamezniki ne znajo vzpostaviti očesnega stika ali se nanj ne odzivajo. Zaradi

tega jih okolica pogosto dojema kot brezčutne in njihovo vedenje označi kot neprimerno

in hladno. Nekateri imajo periferni pogled raje kot pogled direktno v nekoga.

Dodaten problem otrokom z avtizmom predstavlja drža in položaj telesa. Težave imajo z

ohranjanjem primerne razdalje med pogovorom. Lahko stojijo preblizu sogovornika.

Pogosti so tudi stereotipni gibi, kot so poskakovanje na mestu, nenehno dvigovanje rok.

Lahko se zgodi, da taki otroci nimajo nobene želje po kakršnikoli komunikaciji z drugimi.

Lahko imajo slabo razvito neverbalno komunikacijo. Tisti, ki imajo dobre govorne

sposobnosti, pa lahko imajo težave pri vzpostavitvi komunikacije. Težko jim je namreč

začeti komunikacijo in le-to vzdrževati, pa tudi zaključiti. Pogosto ne vedo, kdaj naj bi se

nek pogovor zaključil. Včasih govorijo in govorijo o svoji najljubši temi, pri tem pa ne

opazijo, da jih nihče ne posluša. Nekateri izmed njih lahko imajo bogat besedni zaklad in

dobro razvite govorne veščine, težko pa jim je poslušati in slediti pogovoru. Govorijo

lahko izključno o stvareh, ki jih zanimajo in to zelo dolgo. Kratek pogovor z drugimi pa

jim lahko povzroča velike težave (Hannah, Liz 2009: 11).


15

Nekateri otroci z avtizmom sploh ne govorijo ali pa govorijo in je njihov govor dokaj

omejen. Večinoma razumejo, kar jim drugi govorijo, vendar za komunikacijo raje

uporabljajo druga sredstva, na primer znakovni jezik ali vizualne simbole, razne geste,

kot so kazanje ali seganje po predmetu ipd.

Nekaterim izmed njih je težko ali celo nemogoče posnemati kakršnekoli glasove ali

besede. Njihova intonacija glasu je lahko monotona in zdi se nam, kot da ne morejo

kontrolirati glasnosti svojega govora. Poleg tega je za njih značilna neobičajna hitrost in

ritem govora.

Spet drugi ponavljajo tisto, kar je nekdo že rekel ali določene fraze. To imenujemo

eholalija. Primer eholalije je, če otroka nekaj vprašaš, bo ponovil tvoje vprašanje,

namesto da bi ti nanj odgovoril. To ponavljanje je lahko takojšnje ali pa poznejše in se

lahko večkrat ponovi.

Shields (2003) pravi, da je interakcija socialna dejavnost, ki podpira komunikacijo in

učenje. Vključuje delitev pozornosti, izmenjavo vlog in uporabo rutin.

Pri socialni interakciji imajo otroci z avtizmom pogosto težave s prepoznavanjem in

razumevanjem čustev drugih ljudi ter izražanjem njihovih lastnin. To jim otežuje, da se

vklopijo v družbo. Nekateri so raje sami in ne kažejo pretiranega zanimanja za druge

ljudi, npr. sploh ne opazijo, da se ljudje z njimi pogovarjajo.

Značilno je, da neobičajno vstopajo v socialne odnose. Lahko so za njih zainteresirani,

pa ne vejo o čem govoriti, kako se igrati in kako se odzivati na druge ljudi. Lahko, da se

ne odzovejo ali ne razumejo nasmeha ali mimike. Lahko se zgodi, da dotik otroku z

avtizmom povzroča bolečino ali ga celo razburi. Nekateri otroci ne marajo crkljanja in

objemov. Pogosto imajo težave pri govorjenju o lastnih čustvih in občutjih. Težave pri

kontroliranju čustev in vzburjenja pa lahko negativno vplivajo na socialno interakcijo z

drugimi ljudmi (http://www.avtizem.org/kaj_je_avtizem.html).

Druženje predstavlja otrokom z avtizmom vir stresa. Za njih je to veščina, ki se je morajo

naučiti. Nekateri se izogibajo družbi svojih vrstnikov in so raje v družbi odraslih. Večina

težko navezuje prijateljske stike, čeprav si jih nekateri močno želijo. Težko se soočajo z

novimi ali neznanimi življenjskimi položaji. Bolje se počutijo, kadar so jim stvari in

dejavnosti poznane in potekajo na način, kot so ga vajeni.


16

Težko se prilagodijo spremembam in tudi družbena pravila vedenja so jim dostikrat

povsem tuja. Nenapisanih družbenih pravil ne razumejo (Oražem Grm, Barbara 2011:

58-59).

Nekateri otroci z avtizmom nimajo nobene želje po interakciji z drugim i. Lahko se

izolirajo ali se vedejo neobičajno, tečejo z drugimi otroki po igrišču, vendar z njimi niso v

interakciji. Bega jih medosebno zbliževanje in imajo težave z izražanjem. Otroci s

senzornimi težavami tudi težko prenašajo hrup, gibanje in bližino drugih na igrišču ali v

razredu. Lahko jim primanjkuje motivacije, da ustrežejo drugim. Nekateri se zanimajo za

druge, zato da bi zadovoljili svoje potrebe. Njihova interakcija je zelo omejena v

neznanih okoliščinah in z nepoznanimi ljudmi (Hannah, Liz 2009: 11).

Imajo slabše razvito domišljijo in manj prilagodljivo mišljenje. To se izraža na različne

načine, pri majhnih otrocih pa zelo vpliva na način igranja. Majhni otroci se namreč učijo

preko igre. Zanje sta učenje in druženje z vrstniki težavnejša, če se ne igrajo ter niso

sposobni misliti prilagodljivo in uporabljati domišljijo.

Poleg tega imajo težave s posploševanjem naučenih stvari. Zmedejo se, če se njim

dobro poznana naloga ali rutina spremeni ali je drugače postavljena. Pogosto se upirajo

spremembam in lahko postanejo zelo vznemirjeni, če se vsakodnevna rutina spremeni

(Hannah, Liz 2009: 85).

Prilagodljivost mišljenja nam omogoča, da razumemo in predvidimo vedenje drugih ljudi,

osmislimo stvari, vedenja, dogodke ter da si lahko predstavljamo ter predvidimo situacije

izven naše vsakodnevne rutine. Težave s prilagodljivostjo mišljenja pomenijo, da imajo

otroci z avtizmom težave pri razumevanju in tolmačenju misli, občutkov ter dejanj drugih

ljudi. Imajo omejeno sposobnost predvidevanja, kaj se bo ali kaj bi se lahko zgodilo.

Upirajo se spremembam, na primer s histeričnim jokom. Sposobni so igrati isto igro

vedno znova in znova. Lahko uživajo v domišljijski igri, vendar najraje neprestano

ponavljajo isto dejanje ali sceno. Brez težav se naučijo stvari na pamet, a brez

razumevanja (http://www.avtizem.org/kaj_je_avtizem.html).


17

3.1.2 Kako poteka razvoj govora v predšolskem obdobju

Otrok mora preiti mnogo razvojnih faz preden lahko izrazi svoje misli z govorom. V teh

fazah se nauči usklajevati gibanje mišičnih skupin in govornih organov, kar v končni fazi

da artikuliran govor.

Razvoj otroškega govora je preučevalo mnogo znanstvenikov. Običajno so ga razdelili

na več dob.

W. Stern deli razvoj govora v zgodnji otroški dobi v štiri faze. Te faze so:

· kričanje,

· bebljanje,

· posnemanje govora,

· spontani govor.

Tudi Ruski psiholog Kornilov deli govor otroka v štiri faze (Žnidarič, Darinka 1993: 40):

· pripravljalna predfonemična doba,

· obdobje oblikovanja glasovnega govora,

· obdobje bogatenja govora in besednega zaklada,

· šolska doba.

Razvoj govora med drugim delimo na predgovorno (predjezikovno) in govorno

(jezikovno) obdobje. Predgovorno obdobje se začne deset tednov pred rojstvom in se

zaključi do drugega leta starosti. Govorno obdobje pa se nadaljuje od drugega leta

otrokove starosti naprej (http://baby-handling.com/normalni-razvoj-govora.html).

Predgovorno obdobje vključuje poleg zgodnjega zaznavanja in razumevanja govora še

jok, vokalizacijo, bebljanje in naključno posnemanje glasov brez razumevanja njihovega

pomena. Za to obdobje je značilna raba glasov, ki niso besede. S pomočjo joka, prvih

glasov in bebljanja otrok preizkuša in razvija svoj govorni aparat, prevzema vse večji

nadzor nad proizvajanjem glasov ter sporoča svoje potrebe in čustva. Dojenčki v prvem

letu starosti vedno natančneje posnemajo izgovorjavo glasov, ki jo slišijo med ljudmi


18

okoli sebe. Za otrokov govorni razvoj je že v predgovornem obdobju pomembna zgodnja

komunikacija med odraslo osebo in otrokom (Marjanovič Umek, Ljubica 2006: 15).

Otrok takoj po rojstvu zakriči oziroma zajoka, razen v primeru, če je z njim kaj narobe.

To je prvi jok otroka, ki nastane kot posledica spremembe okolja in toplote. V maternici

namreč otrok sprejema kisik iz materine krvi, ko se rodi pa se ta vez prekine in otrok

nagonsko vdihne, ker potrebuje kisik (Žnidarič, Darinka 1993: 40).

Ob rojstvu in v prvem mesecu življenja so otrokove sposobnosti vokalizacije omejene na

jok in nekaj kratkih glasov, kot so gruljenje, cviljenje, cmokanje in vzdihi. Jok

novorojenčku predstavlja edino sredstvo komunikacije (Marjanovič Umek, Ljubica in

Fekonja, Urška 2001).

V prvem mesecu otrok začenja z glasovi A, E, G in H. V začetku drugega meseca se

začne otrok odzivati na intonacijo materinega glasu. Odziva se z vsem telesom. Izražati

se začne najprej s kretnjo tako, da gleda in sega po predmetih ali se obrača za njimi s

celim telesom.

Čustvi, ki se najprej razvijeta, sta čustvo ugodja in neugodja. Neugodje otrok izraža z

jokom ali kričanjem. Ločimo tri načine joka, s katerimi otrok izraža lakoto, jezo ali

bolečino. Jok, ki je podaljšan in vse močnejši, označuje lakoto; neobičajno dolgotrajen

jok, ki se stopnjuje, navadno označuje trebušne krče; kratkotrajen, toda oster in močan

jok pa označuje bolečino in jezo. Po barvi glasu torej vemo ali je otrok zadovoljen ali ne.

Pojavljati se začnejo grlni glasovi. Vsi glasovi so neopredeljeni, podobni so

samoglasnikom. To obdobje imenujemo doba kričanja ali doba vokalizacije.

Ob koncu drugega in v začetku tretjega meseca se pojavi gruljenje in brbljanje (gaga,

gege, baba,…). To je sestavljeno iz ponavljanja dvoustičnih glasov. Je nemamerno in

refleksno in je le izraz ugodja ali neugodja. Najpogosteje se jim posrečijo glasovi, ki jih

tvorimo z usti in s prednjim delom jezika (npr. baba, mama,...). Kasneje se iz teh glasov

razvijejo »govorni glasovi« (Žnidarič, Darinka 1993: 41).

Pri štirih mesecih otrok začenja s tvorbo glasov P, B, M, G, K in vokalov. Mesec kasneje

izgovarja vse samoglasnike. Od četrtega do šestega meseca otrok grgra, čeblja.


19

Pri šestih mesecih začne s tvorbo glasov T in D. Pri sedmih mesecih še vedno beblja,

veže glasove v verigo in jih ritmično ponavlja (ba ba ba, ma ma ma, ga ga ga…). Temu

pravimo čebljanje. Začenja se pogovarjati z igračami in začenja s posnemanjem govora

odraslih, kar imenujemo eholalija. Otrok posluša govor okolice, razne šume in naravne

zvoke, vse to pa skuša posnemati skupaj z mimiko in sogibi. Začne uporabljati geste in

kretnje, kot so npr. kazanje nečesa, vzpostavljanje očesnega stika.

V osmem mesecu se pojavi dialog med mamo in otrokom. Začenja razumevati, še

posebej, če besede podpremo z gestami (pa pa). Lomi verige glasov (ba-ba, ba). Mesec

kasneje posnema glasove, ton, višino, glasnost. Glasovi postanejo čistejši. Pri desetih

mesecih se odzove na svoje ime.

Otrok pri dvanajstih mesecih uporablja dve besedi. Pri trinajstih je govor nerazumljiv,

uporablja 3 – 4 enozložne besede in posnema govor odraslih. Zapomni si imena stvari,

ki jih pogosto vidi (http://www.ringaraja.net/clanek/normalni-razvoj-govora_2697.html).

Proti koncu prvega leta se razvije slušno dojemanje in s tem se izboljša razumevanje

govora. Vemo namreč, da dojenček razume govor približno tri mesece prej kot začne

govoriti (Žnidarič, Darinka 1999: 41).

Po prvem letu se začne obdobje oblikovanja govora. Tu gre za proces prisvajanja

izrazov, ki so povezani z najosnovnejšimi potrebami in čustvi otroka. Nekateri otroci

spregovorijo prvo besedo že v osmem ali devetem mesecu, večina otrok pa izgovori

prvo besedo v starosti med dvanajstim in dvajsetim mesecem.

O prvi besedi govorimo takrat, ko je zveza med besedo in osebo ali predmetom

smiselna. Prva beseda je skupina glasov, ki jih otrok izgovarja in ima pomen. V začetku

imajo prve otrokove besede veliko pomenov. Kljub več pomenom, ki bi jih lahko pripisali

novi besedi, enoletni dojenčki navadno razumejo pomen besede, ko jo slišijo približno

desetkrat, medtem ko dve in triletni malčki njen pomen razumejo, ko jo slišijo le enkrat. Z

eno besedo označuje različne osebe ali predmete. Najpogosteje so besede vezane na

predmete iz njegovega neposrednega okolja, npr. mama, ata, copata, muca. Ob koncu

prvega leta starosti otroci govorijo tri do štiri besede.


20

Govorni razvoj je sestavljen iz obdobja hitrega razvoja in obdobja zastojev. Ti dve

obdobji se tekom govornega razvoja izmenjujeta. Do zastoja v govoru pride takrat, ko je

otrok zaposlen s pridobivanjem kakšne nove spretnosti, npr. ko se uči hoditi (Žnidarič,

Darinka 1993: 44).

Pri petnajstih mesecih za izražanje svojih potreb uporablja besede, na punčki že zna

pokazati dele telesa in že začenja z domišljijskimi (posnemovalnimi) igrami (hrani

dojenčka, kuha,…).

Po osemnajstem mesecu obseg otrokovega besednjaka zelo hitro raste. V obdobju

hitrega porasta besednjaka se prav tako hitro razvija njihovo govorno razumevanje, zato

otroci iz izrečenih izjav drugih pridobivajo vedno več informacij. Velik premik v razvoju

otrokovega govora se zgodi v obdobju med osemnajstim in dvajsetim mesecem, ko

otrok združi dve besedi, da bi z njima izrazil določeno misel. Govor razume in izpolni

navodila, si zapomni. Sebe kliče z imenom, zanimajo ga knjige, kaže s prstom

imenovane predmete in slike. Pogovarja se z igračami.

Med enaindvajsetim in štiriindvajsetim mesecem uporablja približno 20 do 50 besed. Že

tvori stavke iz treh besed. Razume pogovore o ljudeh in stvareh, ki niso prisotni (Mama

bo prišla domov). Začenja razumevati predloge (v, na, zgoraj, spodaj), uporablja zaimek

ti in že uporablja prihodnji čas (http://www.ringaraja.net/clanek/normalni-razvoj-

govora_2697.html).

Pri dveh letih in pol razume, kaj pomeni velik, majhen. Postavlja vprašanja kaj, kje. Rad

posluša enostavne pravljice in že pove kratko izštevanko. Med štiriindvajsetim in

sedemindvajsetim mesecem malčki navadno že oblikujejo izjave, sestavljene iz treh ali

štirih besed ter hitro usvajajo slovnična pravila jezika.

Otroci torej oblikujejo vse bolj celovite stavke, na različne načine povezujejo besede in

se izpopolnjujejo v rabi različnih slovničnih oblik ter si tako ustvarjajo različne možnosti

za govorno izražanje.

Pri treh letih uporablja različne besedne vrste, začenja tudi z uporabo zaimkov. Pozna

imena za barve, števila. Imenuje dejanja na sliki, postavlja vprašanja. Pripoveduje o sebi

in predvidenih dejavnostih, že izraža svoje misli in čustva.


21

Med četrtim in petim letom se lahko pojavi zatikanje ali jecljanje pri govoru. Ima že

razumljiv govor, težave pa se lahko pojavijo pri izgovorjavi daljših besed, glasov (sičniki,

šumniki, L, R). Začne uporabljati vprašalnice (kdaj, zakaj, kako) ter čase (pretekli in

prihodnji čas). Vedno bolj obvladuje sklanjatev in spregatev. Tvori sestavljene povedi. Z

razvojem se pravilnost stavka izboljšuje, tako da vedno uspešneje obvladuje smiselno

zvezo besed in stavkov.

Med petim in šestim letom pravilno izgovarja vse glasove, tudi stavki so slovnično

pravilni. Uporablja vprašalnice, nikalnice. V govoru uporablja pravilne časovne odnose in

tudi glas dobro oblikuje. Širi besedni zaklad in se pripravlja na branje in pisanje

(http://www.ringaraja.net/clanek/normalni-razvoj-govora_2697.html).

Razvoj govora poteka skozi obdobja intenzivnega učenja in obdobja mirovanja. Otrok

osvaja govor svojega socialnega okolja. Govora se uči počasi, s poslušanjem in

posnemanjem govora oseb, s katerimi preživi večino svojega časa. Ti so lahko otroku

dober ali slab govorni model. V osvajanju govora otrok na osnovi glasovnega

razpoznavanja in posnemanja najintenzivneje napreduje med četrtim in osmim letom

starosti

(http://www.zgnl.si/index.php?option=com_content&view=article&id=210&Itemid=258).

Za pravilen govorni razvoj je torej potrebno veliko dejavnikov. V prvi vrsti je potreben

zdrav živčni sistem z nepoškodovanimi govornimi središči in živčnimi zvezami med njimi,

ki nadzorujejo in usklajujejo delovanje govoril. Potrebne so pravilno in dobro razvite

psihične funkcije (pozornost, zaznavanje, mišljenje, pomnenje s slušnim spominom).

Ključen dejavnik so tudi pravilno razvita čutila (sluh, vid, tip, okus, vonj) in zdrava ter

pravilno razvita govorila. Vsekakor pa ne sme manjkati dobre vzpodbude iz otrokove

okolice (http://baby-handling.com/normalni-razvoj-govora.html).

Napredovanje govora je odvisno od prej naštetih dejavnikov. Otrok začne ponavljati in

posnemati zvoke, ki jih sam proizvaja, in tiste, ki jih sliši od drugih. Vtisi se javljajo v

čutilih (sluh, vid, tip...) in preidejo v možgane po senzornih živčnih progah. Govorna

središča v možganski skorji niso samo tesno povezana med seboj in z drugimi središči v

možganski skorji, ampak tudi z organi v čutilih (vidom, sluhom). Od kakovosti vseh teh

središč in zvez med njimi je odvisna kakovost otrokovega govora (Žnidarič, Darinka

1993: 39).


22

Do optimalne situacije, kjer otrok lahko doseže visoko stopnjo v razvoju govora in

mišljenja, prihaja, če so vsi dejavniki, ki vplivajo na razvoj govora in mišljenja, med seboj

usklajeni. Če tega ni, je stopnja razvoja temu ustrezno nižja. Lahko se celo zgodi, da

pride do motenj tako v govoru kot v mišljenju (Kranjc, Simona 1999: 21).

Petletni otrok naj bi že znal izreči vse glasove materinega jezika. Večletni statistični

podatki pregledov govora pet do šestletnih otrok kažejo, da ima povprečno 25% teh

otrok govorne težave. Večina otrok osvaja pravilno izreko glasov v govoru. So pa tudi

otroci, ki imajo nepravilen govor.

Zaradi nepravilne izreke je otrokov govor lahko bolj ali manj razumljiv in za okolico

večkrat tudi neugoden in moteč. To neugodje okolica občuti, zazna jo tudi otrok.

Neugodne, negativne izkušnje v komunikaciji pa lahko vplivajo na otrokov čustveni

razvoj, na njegovo šolsko uspešnost in kasnejšo poklicno izbiro

(http://www.zgnl.si/index.php?option=com_content&view=article&id=210&Itemid=258).

Govor v obdobju šolanja ni le sredstvo za sporazumevanje, izražanje, ampak tudi za

teoretično poučevanje in pisno izražanje. V tem času se vsebinsko poglablja. V govoru

se zrcali celotna otrokova osebnost, v tempu govora njegov temperament, v intonaciji in

ritmu pa njegova čustvena plat (Žnidarič, Darinka 1993: 49).

Upoštevati moramo, da se razvoj govora od otroka do otroka razlikuje in da ne

napredujejo vsi enako hitro. Odstopanja od zgoraj opisanega so še vedno lahko čisto

normalna, pozorni pa moramo biti na kakšna res velika odstopanja od drugih vrstnikov

ali kakšne neobičajne težave, da lahko pravočasno ukrepamo

(http://www.ringaraja.net/clanek/normalni-razvoj-govora_2697.html).


23

3.1.3 Značilnosti govornega razvoja pri otroku z avtizmom

Za večino ljudi je samoumevno, da se otrok nauči pravilno govoriti. Vendar nimajo vsi

otroci ustreznih pogojev. Sem spadajo na primer otroci, ki imajo težave s sluhom,

govorno moteni otroci s težjo patologijo, kjer gre za okvarjen živčni sistem, oškodovana

središča ali živčne zveze med njimi (Žnidarič, Darinka 1993).

Nekateri otroci, pri katerih je postavljena diagnoza avtizem, ne bodo nikoli razvili

verbalnega govora. Nekateri dojenčki, ki kasneje kažejo znake avtizma, lahko v prvih

mesecih življenja grulijo in čebljajo, a kmalu prenehajo. Pri nekaterih pa se pojavijo

zaostanki v govornem razvoju.

Raziskave kažejo, da skoraj 50 % otrok z avtizmom začne govoriti pozno, vendar

ponavadi tekoče govorijo do petega leta starosti.

Govorne in jezikovne veščine se lahko že razvijejo, a jih posameznik kasneje izgubi ali

pa se razvijajo zelo počasi, lahko pa se celo nikoli ne razvijejo. Brez intenz ivne zgodnje

obravnave več kot 40 % otrok z avtizmom nikoli ne govori. Nekateri posamezniki

komunicirajo z gestami, kot so kazanje ali seganje po predmetu, namesto da bi govorili.

Zakasneli razvoj govora, pomanjkljiv govor ali izostanek le-tega je lahko eden od prvih

znakov avtizma. Pri otrocih z avtizmom se zaostanki v govornem razvoju opazijo pri

dveh ali treh letih. Prav zaostanek na področju govora pa je prva posebnost, ki jo

ponavadi opazijo starši. Takrat se nemudoma obrnejo na strokovno pomoč.

Nekateri otroci do tretjega leta že razvijejo govor, vendar se po pojavu kakšne bolezni

govor oslabi oziroma otrok postopoma preneha govoriti. Zavedati se moramo, da pri

komunikaciji ne gre le za govor, ampak tudi za geste, mimiko. Nekateri ne bodo nikoli

razvili govora, medtem ko bodo drugi imeli razvit bogat besedni zaklad in govorne

veščine ter bodo lahko v nedogled govorili o svoji najljubši temi. Obenem pa bodo imeli

težave s sledenjem govoru oziroma pogovoru. V večini primerov imajo otroci zelo malo

problemov z izgovorjavo ali pa jih sploh nimajo. Lahko se pojavljajo težave pri efektivni

rabi jezika in pri razumevanju jezika, povedano lahko razumejo dobesedno (Shields,

James 2003).


24

19 % otrok z avtizmom nima razvitega govora, pri 31 % pa govor ni v funkciji

komunikacije. Razumevanje govora ni bistveno boljše od ekspresije, več kot četrtina

otrok ima napačno izgovorjavo, pogoste so motnje pri naslednjih elementih govora:

ritem, melodija, intonacija, višina, naglas; spontano izražanje je zelo redko, odgovori na

vprašanja so skopi in kratki, težave pri osvajanju abstraktnih pojmov in težave z

generalizacijo, eholalija in inverzija stavka, nezmožnost za vodenje dialoga in

prilagajanja sogovorniku.

Hannah (2009) pravi, da nekateri otroci govorijo kar dobro, vendar se niso sposobni

pogovarjati ali posredovati informacij, ki niso povezane z njihovimi zanimanji ali

potrebami. Govora ne vidijo kot socialno interakcijo in ne morejo razumeti, da vas lahko

zanima nekaj, kar so naredili, če njih ne zanima več. Lahko imajo tudi težave s priklicem

informacij in potrebujejo vizualen ali verbalen opomnik na dogodek, ki se je zgodil v

preteklosti, da govorijo o njem.

Pri manjšini otrok z avtizmom se zdi, da gre za regresijo, tj. da izgubijo že pridobljene

sposobnosti, npr. začetek govora. Pri določenih otrocih z avtizmom se govor nikoli ne

razvije, pri drugih je prisoten, vendar tako spremenjen in v določenem kontekstu

neustrezen, da je njegova funkcija za komunikacijo pomembno zmanjšana. Pri

mladostnikih ali odraslih z blago obliko avtizma je govor lahko funkcionalen in odstopa

od “normale” samo v določenih elementih npr. ritmu, melodiji, pragmatiki itd. Motnje so

tudi na področju neverbalne komunikacije – pogledu, izrazu obraza in kretnjah

(http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=28&Itemid=3

7).

Jurišič (1992) pravi, da veliko otrok z avtizmom razvije govor v smislu ponavljanja

določenih fraz, ki so prilagojene situaciji, uporabljajo posamezne besede ali pa

ponavljajo besede za ostalimi. Večji del otrok z diagnozo avtizma pa ne razvije govora.

Ti otroci spontano ne razvijejo niti kretenj ali drugačnega sistema neverbalne

komunikacije. Zato imajo šole različne programe za učenje kretalnega govora, kjer lahko

otroci osvojijo veliko kretenj in razumejo njihov pomen. Vendar pa je njihova spontana

uporaba zelo omejena.


25

Način govora otrok z avtizmom je nenavaden in težko sodelujejo v pogovorih. Čeprav

fonologijo in sintakso (skladnjo) ponavadi obvladajo podobno kot drugi otroci, se razlike

pojavljajo na določenih področjih pragmatike (kako jezik uporabljati v socialnem

kontekstu), semantike (ne pomisli na več različnih pomenov) in prozodije (nenavaden

ton, naglas ali ritem). Pri določenih otrocih z avtizmom se govor nikoli ne razvije.

Na področju pragmatike ali umetnosti govorjenja se pojavljajo težave z uporabo jezika v

socialnem kontekstu. Te težave so pri pogovoru z osebo z avtizmom zelo opazne. Med

pogovorom opazimo kar nekaj napak. Oseba pogovor začne s pripombo, ki v trenutni

situaciji ni pomembna ali pa se ne drži socialnih pravil. Na primer: otrok v trgovini

ogovori neznanca z vprašanjem: »Ali imate hišnega ljubljenčka?«, nato pa nadaljuje z

monologom, v katerem predstavi svoje znanje o psih. Ko se pogovor enkrat začne, ga je

praktično nemogoče ustaviti in se konča šele, ko otrok do konca pove svoj vnaprej

pripravljen govor (Attwood, Tony 2007: 52).

Lahko se pojavi spremenjena prozodija: spremenjena višina glasu, moten ritem,

naglaševanje in melodija govora. Pogosto so ravnodušni do govora drugih ljudi, pogosto

je moteno odzivanje na svoje lastno ime. Pojavlja se tudi nepravilna raba zaimkov –

uporabljajo ti ali pa on/ona namesto jaz

(http://www.comeunity.com/disability/speech/autism.html).

Poleg težav pri govoru in jeziku imajo ti otroci tudi težave pri razumevanju govora drugih

ljudi, razumevanju gest in obrazne mimike ter niso sposobni prepoznati govorice telesa.

Dogaja se, da otrok z avtizmom ne najde razloga za komunikacijo z drugimi. Brez

razloga pa komunikacija zanj nima smisla ali pa ne čuti potrebe po njej. Pogosto se

umika iz situacij, kjer je potrebna komunikacija in si tako zmanjša priložnosti za

komuniciranje. Brez priložnosti pa se komunikacija ne more razviti.

Pri večini otrok z avtizmom se pojavlja nezmožnost ustrezne uporabe očesnega stika in

težave z ohranjanjem pozornosti. Nekateri se izogibajo očesnemu stiku, morda so zelo

aktivni, mirni ali zatopljeni vase. Ne kažejo s prstom na stvari, da bi opozorili nanje in

tudi ne delijo svojega zanimanja z drugimi. Pogosto jih okolica zaradi tega dojema kot

brezčutne in njihovo vedenje označi kot neprimerno in hladno. Pogosto ne razumejo in


26

ne uporabljajo gest (gest, ki se uporabljajo kot primarna komunikacija, gest, ki podpirajo

verbalni govor - kazanje na predmet, ki ga želijo in gest, ki se uporabljajo kot govorica s

kretnjami) (Hannah, Liz 2009: 15).

Govor, ki ga razvijejo otroci z avtizmom, nima vsebinske in informacijske komponente.

Npr. nek otrok z avtizmom lahko ponavljajoče šteje od 1 do 5. Spet drugi ponavljajo

besede kot papagaji, uporabljajo eholalijo (ponavljanje nečesa, kar je posameznik slišal).

Na primer: če vprašate otroka: "Ali te zebe?", je mogoč odziv: "Ali te zebe?" namesto da

bi na vaše vprašanje odgovoril. To ponavljanje je lahko takojšnje ali pa se zgodi veliko

pozneje in se lahko ponavlja spet in spet. Posameznik lahko ponavlja nekaj, kar je slišal

na TV ali pa v preteklosti. Eholalija je simptom avtizma, a vendar niso vsi otroci

eholalični. To motnjo naj bi imelo 68 % otrok z avtizmom, prisotna pa je tudi pri zdravih

otrocih (http://www.avtizem.org/glavne_znacilnosti_avtizma.html).

Ko otrok začne uporabljati eholalijo, verjetno tega ne počne z namenom vzpostavitve

komunikacije, ampak najbrž ponavlja besede, ki jih ne razume. Vseeno pa je eholalija

dober znak, saj kaže, da se otrokova komunikacija razvija – sčasoma bo začel

uporabljati ponavljane besede in besedne zveze za sporočanje česa pomembnega.

Otrok si lahko, na primer, zapomni besede, ki jih je slišal, ko ga je nekdo vprašal, ali bi

želel pijačo, in jih uporabi kasneje, v drugačni situaciji, ko sam postavi svoje vprašanje.

Sussman (2004) pravi, da poznamo dve vrsti eholalije: takojšno in odloženo. Pri takojšni

eholaliji ponavljajo besede ali fraze, ponavadi zadnji del tistega, kar je bilo povedano,

takoj za tem, ko jih sliši. O odloženi eholaliji pa govorimo, kadar si zapomni fraze ali

besede, ki jih je slišal, in jih uporabi čez en dan, teden, mesec ali celo čez eno leto.

Nekateri ponavljajo fraze, kot je npr. »Ime mi je Jaka«, za pričenjanje pogovora tudi

takrat, ko se pogovarjajo z družinskimi člani ali s prijatelji. Nekateri ponavljajo cele

scenarije, ki so jih slišali npr. med reklamami. Tisti z višjimi intelektualnimi sposobnostmi

lahko zelo na dolgo razpravljajo o svoji najljubši temi, niso pa se sposobni vključiti v

razpravo o drugih temah.

Nekateri otroci z avtizmom se obnašajo kot da so gluhi in ne slišijo ter ne reagirajo na

poziv. Raziskave so pokazale, da ti otroci dobro slišijo, da imajo zdrave periferne organe

za sluh, le da obstaja problem pri razumevanju slišanih sporočil.


27

Attwood (2007) pravi, da je otrok z avtizmom nagnjen k dobesedni interpretaciji

slišanega. Med diagnostičnim pregledom je zdravnik deklico vprašal: »Znaš šteti do

deset?« Odgovorila je: »Da,« in tiho nadaljevala s svojo igro. Deklica ni razumela bistva

vprašanja. Zdravnik je hotel slišati, kako deklica šteje do deset, a deklica ni pričela šteti,

pač pa mu je le odgovorila, da zna šteti.

Otrok ne more razumeti pomena sporočila in ponavlja tisto, kar je slišal. Razlaga

sporočila otroka z avtizmom je lahko napačna, kar poslabša njegovo stanje, poveča

strah, frustracijo in nezadovoljstvo. Vodi do anksioznosti, nemoči in otrok lahko reagira

na različne načine, kot so agresija in avtogresija.

Tudi Milačić (2006) navaja, da težijo k dobesedni interpretaciji povedanega in ne

razumejo sogovornikovega namena. Težave imajo tudi pri razumevanju jezikovnih figur,

metafor in ironije.

Otrok ni namerno nagajiv, pač pa se manj zaveda skritih, prenesenih pomenov. To

zadeva tudi razumevanje običajnih fraz, pregovorov ali metafor, kot so: kaj nimaš

jezika?, hiter kot strela, pogled ubija, šale stresa iz rokava, leta nad oblaki, spremenil

sem svoj pogled itd.

Take in podobne fraze lahko povzročijo zmedenost in starši morajo natančno razložiti

njihov pomen.

Do zmedenosti pride tudi takrat, ko nekdo uporablja sarkazem, se pretvarja ali laže. Ko

se, na primer, drugi otroci pretvarjajo, da so popularne osebe iz televizijske oddaje ali

filma, je otrok z avtizmom povsem zbegan in se sprašuje, zakaj so spremenili svoje ime

in karakter. Težave imajo tudi z ugotavljanjem, kdaj nekdo laže.

S spreminjanjem tona in glasnosti govora med pogovarjanjem poudarjamo pomembne

besede ali ponazarjamo svoje občutke. V govoru osebe z avtizmom je takih spreminjanj

tona, poudarka in ritma oziroma melodije govora zelo malo. Zaradi pomanjkanja

spreminjanja kvalitete glasu se lahko govor zdi monoton oziroma pust, lahko pa je

izražanje preveč natančno, s poudarkom na vsakem zlogu.


28

Otrokov naglas se ne ujema z naglasom ostalih otrok, morda govori s svojim maternim

naglasom. Običajno je, da se otrokov naglas prilagodi naglasu sovrstnikov iz šole. To je

najbolj opazno, ko se družina preseli na področje z drugačnim naglasom. Otrok z

avtizmom bo manj verjetno spremenil svoj naglas. Ko otrok sliši določeno besedo ali

frazo, si točno zapomni izgovorjavo. Besedo ali frazo vedno izgovarja na isti način, tako

da lahko poslušalec iz izgovorjave celo ugotovi, kje oziroma od koga se je otrok besede

naučil.

Otrok ima lahko težave pri poslušanju drugih tudi z razumevanjem pomena spremembe

tona ali poudarjanja določenih besed.

Attwood (2007) pravi, da ima otrok z avtizmom sposobnost izumljanja novih besed (ali

novih pomenov) ali pa je v rabi jezika izviren. Včasih zven ali pomen določenih besed

izzove krohot ali hihitanje. Humor je lahko očiten samo otroku in ga učitelj ali starš težko

razume. Ta sposobnost drugačnega pogleda na jezik je ena najbolj fascinantnih in

najbolj prikupnih ter kreativnih značilnosti avtizma.

Tudi Milačić (2006) pravi, da je pogost pojav neologizmov, kar pomeni, da otrok ustvarja

nove besede. Otrok, ki govori o ledu, lahko led poimenuje kot »vodo v kockah«.

Pomanjkljiv je lahko tudi receptivni govor, še posebej razumevanje abstraktnih pojmov:

čas, prostor in čustva.

Otrok lahko govori preveč ali pa premalo. Včasih njihovo navdušenje nad svojim

področjem zanimanja vodi do žlobudravega govora. Gostobesednost je lahko nadvse

ljubka, občasno pa naporna. Otrok je željan pokazati svoje znanje in sposobnost

tekočega govora ter izvedeti nove informacije o temi svojega zanimanja. Tema lahko v

pogovoru dominira, je pa izraz otrokovega čustvenega in intelektualnega navdušenja.

Morajo se naučiti, ob katerih priložnostih morajo biti tiho.

Nasprotno pa imajo nekateri otroci obdobja, ko izgovorijo zelo malo besed ali pa celo

obnemijo. Obstajajo otroci, ko govorijo z drugimi otroki in s svojimi starši, za druge

odrasle pa so popolnoma nemi. Znan je primer, ko je otrok je postal nem vedno, kadar je

stopil na šolska tla.


29

Attwood (2007) pravi, da je redkobesednost ali celo nemost lahko posledica velikega

strahu ali nervoze.

Otroci z avtističnimi znaki uporabljajo zelo različne načine za sporazumevanje. Nekateri

delujejo, kot bi bili gluhi, saj se na zvok skoraj ne odzivajo. Zaradi primanjkljajev na

področju verbalne in neverbalne komunikacije se pojavljajo dodatne frustracije, zato

včasih dobimo občutek, da govorijo v tujem, nam nerazumljivem jeziku. Otroci se lahko

oglašajo le s posameznimi besedami ali glasovi. Otroci, pri katerih se govor funkcionalno

razvije, imajo težave z nadzorovanjem jakosti glasu, njihov govor je pogosto monoton.

Redko se vključujejo v pogovor, saj ne znajo primerno interpretirati dogodkov okoli sebe

(Kesič Dimic, Katarina 2010).

Razlika v komunikaciji zdravih otrok in otrok z avtizmom je vidna že v zgodnjem otroštvu.

Zdravi otroci ob koncu prvega leta starosti izražajo vrsto komunikativnih vzorcev

vedenja, ki so navadno omejeni na pozornost, zahtevo ali odklanjanje predmeta ali

dejanja. Ti nameni so sprva izraženi s kretnjo (poseganje po predmetu, odrivanje

predmeta), kasneje glas spremlja kretnjo in jo nazadnje nadomesti. Da pri otrocih z

avtizmom tudi na tem področju ne gre zgolj za razvojni zaostanek, so dokazale tudi

novejše raziskave (Jurišič, Branka 1992: 22).

Uporaba besed je lahko nesmiselna in brez pravega konteksta. Posamezniki z avtizmom

lahko mešajo spol (rečejo "on" namesto"ona" ali obratno) ali osebne in svojilne zaimke

(jaz, ti, mene).

Tako otroci kot odrasli pri govoru uporabljajo geste. Geste, pogled in izraz obraza

spremljajo občutke. Pri otrocih z avtizmom je neverbalna komunikacija spremenjena:

izraz obraza ne spremlja intonacije, geste pa so izven konteksta govora. Ne razumejo

neverbalne komunikacije kot so geste (na primer mahanje v pozdrav) ali obrazni namigi

(na primer mežikanje).

Otroci pogosto uporabljajo tujo roko za dosego cilja, sami pa ne kažejo s prstom na

želeni predmet in tudi očesnega stika ne vzpostavljajo.


30

Intonacija glasu pri osebah z avtizmom je lahko monotona in lahko se zdi, kot da ne

morejo kontrolirati glasnosti svojega govora. Prav tako je pri njih pogostokrat prisotna

neobičajna hitrost in ritem govora.

Posameznikom z avtizmom je ponavadi težko začeti komunikacijo in le to vzdrževati.

Lahko da stojijo preblizu, ko se pogovarjajo z nekom. Nekateri lahko imajo bogat

besedni zaklad in dobro razvite govorne veščine, jim je pa težko poslušati ter slediti

govoru oziroma pogovoru.

O stvareh, ki jih zanimajo, lahko govorijo zelo dolgo, medtem, ko jim kratek pogovor

povzroča težave (http://www.avtizem.org/glavne_znacilnosti_avtizma.html).

Govor in jezikovno znanje nam torej nista dana, ampak si ju moramo prisvojiti po naravni

poti, če so težave, pa z dolgotrajnim procesom. Zavedati se moramo, da otrok, ki ima

velike govorno-jezikovne težave, je otrok z velikimi težavami v komunikaciji.

Nekatere zdravstvene ustanove ponujajo odlične govorno-jezikovne terapije.

Strokovnjaki ocenijo otrokove potrebe ter izberejo ustrezne dejavnosti in strategije, da

spodbudijo razvoj govora. Na splošno je namen govornih strategij razvijanje

funkcionalnega govora, kar pomeni, da otrokom pomagajo razviti govorne sposobnosti v

razredu ali doma med dejavnostmi. To vključuje igro, vsakodnevne rutine, kot so obedi,

pripovedovanje zgodb, kopanje in različne dejavnosti, kot so kuhanje, petje ali

ustvarjanje. V bistvu lahko večina stvari, s katerimi se otroci soočajo vsak dan, postane

priložnost, da z nekaj pomoči odrasle osebe razvijajo govor (Hannah, Liz 2009: 32).

Priporočljivo se je z otrokom sporazumevati s kratkimi, njemu poznanimi in razumljivimi

besedami, ter postopoma prehajati na nove in težje pomene besed, ki se jih bo otrok

naučil in razumel. Otrok se bo tako naučil in razumel nove pomene, vendar le z veliko

potrpežljivostjo staršev in drugih oseb, ki delajo z njim.

Razvoj govora pri otrocih z avtizmom je v korelaciji z njihovimi intelektualnimi

sposobnostmi in tudi najboljši pokazatelj njihovega bodočega razvoja. To pomeni, da so

receptivne in ekspresivne jezikovne sposobnosti v skladu z intelektualnimi

sposobnostmi.


31

3.1.4 Vzgoja in izobraževanje otrok z avtizmom

Vzgoja in izobraževanje, specifična obravnava, učni ter vzgojni programi oziroma

metode, ki so prilagojene posebnim potrebam vsakega posameznika z avtizmom,

močno izboljšajo njegovo sposobnost učenja, komunikacije in odnosov z okoljem. Zato

je zelo pomembno, da otroka z avtizmom čimprej odkrijemo in pričnemo z ustrezno

obravnavo. Le-ta mora temeljiti predvsem na učenju veščin, ki so potrebne za njegovo

samostojnost.

Ko otrok z avtizmom začne obiskovati vrtec ali osnovno šolo, je pomembno oceniti

otrokova močna področja in potrebe ter na osnovi tega pripraviti individualiziran

program. Pri tem lahko pomagajo logoped, specialni pedagog ali šolski psiholog.

Zavedati se moramo, da bo otrok z avtizmom kljub vsemu vloženemu naporu morda

potreboval pomoč in vodenje vse življenje, najprej v vrtcu, kasneje v šoli, na delu ali kje

drugje (Hannah, Liz 2009: 39).

Ob primerni obravnavi, podpori, terapijah in učenju lahko otrok z avtizmom napreduje in

se uči. Lahko se celo zgodi, da se nekateri znaki avtizma omilijo. Pomagamo mu lahko

tako, da ga naučimo nekaterih veščin in vzorcev, da si zna sam pomagati v določenih,

za njega stresnih, predvsem pa nepoznanih situacijah. Vemo namreč, da se otrok z

avtizmom boji nepoznanega okolja

(http://www.avtizem.org/obravnava_pristopi_in_metode_v_avtizmu.html).

Iz poznavanja literature in dobrih praks iz razvitih držav (Velika Britanija, Kanada, ZDA)

vemo, da je pri obravnavi otrok z avtizmom najpomembnejša edukacija, ki upošteva

posebnosti motnje in s posebnimi pristopi omogoča, da se otroci z avtizmom učijo.

Izjemno pomembno v predšolskem obdobju je učenje govora kot sredstva za

komunikacijo. Tisti otroci z avtizmom, ki imajo do vstopa v šolo razvit govor, imajo boljšo

prognozo za nadaljnje izobraževanje in rehabilitacijo (http://www.z-

csg.mb.edus.si/sola/avtizem.htm).

Ključno vlogo igra sodelovanje strokovnjakov s starši ali skrbniki otroka z avtizmom.

Pomembno je, da se informacije o dogajanju v vrtcu ali šoli in doma vsak dan

izmenjujejo. Tako se poveča možnost otrokovega napredka, prav tako pa se lahko


32

izognemo napakam, ki bi lahko povzročile škodo. Vzgojitelji, učitelji in drugi zaposleni

morajo trdo delati, da otroke z avtizmom spoznajo tako dobro kot druge otroke v skupini

ali razredu (Hannah, Liz 2009: 101).

Tako kot ne obstaja le en znak, ki določi, da ima otrok avtizem, ne obstaja le ena

uspešna metoda, pristop, terapija in obravnava. Otroci se naučijo živeti v mejah njihove

motnje, vendar pa za to potrebujejo posebej za njih izdelan individualiziran načrt

obravnave. Vsak otrok ima namreč svoje potrebe in svoje značilne motnje

(http://www.avtizem.org/obravnava_pristopi_in_metode_v_avtizmu.html).

Pri poučevanju otrok z avtizmom lahko uporabljamo več različnih metod učenja. Ena

izmed njih je metoda oziroma program TEACCH (Treatment and Education of Autistic

and related Communication-handicapped Children, kar v prevodu pomeni obravnavanje

in izobraževanje otrok z avtizmom in s sorodnimi komunikacijskimi motnjami). TEACCH

ni samo tehnika, niti več tehnik skupaj, niti ne metoda. Je kompleten program, namenjen

otrokom z avtizmom, ki uporablja več različnih tehnik z različnimi metodami in različnimi

kombinacijami, odvisno od tega, kaj vsak posameznik potrebuje, ter seveda od njegovih

sposobnosti.

Program je razvil psiholog Eric Schopler leta 1970. Temelji na poznavanju značilnosti

oseb z avtizmom in upoštevanju vsakega posameznika posebej. Pomemben del

TEACCH programa je tudi razvijanje otrokovih močnih področij in interesov, spodbujanje

komunikacije, socializacije ter vključevanja v prostočasne aktivnosti. To metodo pogosto

uporabljajo v britanskih šolah s prilagojenim programom ter v oddelkih za otroke z

avtizmom (http://www.mib.si/events/komunikacijske-strategije-za-delo-z-otrokom-z-

avtizmom-aba-in-teacch).

Pri tej metodi je poudarek na opremljenem prostoru, da otrok lažje obvladuje in razume

vsakodnevna rutinska opravila in se njegov strah zaradi prehodov od ene aktivnosti k

drugi zmanjša. Uporablja strukturirano poučevanje, katerega najpomembnejši vidik je,

da otrok točno ve, kaj je naloga in kaj sledi, ko jo opravi. Ima urnik dejavnosti, naloge so

predstavljene vizualno, da otrok ve, kaj mora storiti. Sposobnejši otrok ima lahko pisna

navodila za nalogo ali dejavnost. Primer naloge razvrščanja za majhnega otroka je, da

mora ob vizualni pomoči, na primer z barvnimi posodami, razvrstiti čim več predmetov.


33

Naloge in dejavnosti so zasnovane na otrokovih sposobnostih, predznanju in potrebah,

otroci pa se učijo korak za korakom, da se naučijo vseh pomembnih temeljnih veščin.

Učitelji, starši ali skrbniki pristop prilagodijo tako, da ustreza zahtevam otroka in danim

razmeram.

Strukturirano poučevanje zmanjšuje strah ter izboljšuje pozornost in motivacijo. Po

raziskavah in izkušnjah so ugotovili, da struktura pripomore k razvijanju njihovih

sposobnosti in samostojnosti. Poleg tega se zmanjša tudi prevelika odvisnost od

odraslega. Delo je treba vedno organizirati ob vizualni pomoči, da otrok vidi, kaj mora

storiti, in ga tako ne zmotijo nepomembne podrobnosti. Vizualno pomoč je potrebno

uporabiti vsakič, ko predstavimo nalogo.

Strukturirano poučevanje je koristno tako doma, npr. pri učenju samostojnega oblačenja

in umivanja, kot tudi v vrtcu, saj pomaga umiriti vznemirjenega otroka, omogoča učenje

novih veščin in delo na posebnih razvojnih ciljih. Otroku med odraščanjem pomaga

razviti neodvisne delovne navade, da ve, kaj se pričakuje od njega, in ob seb i ne

potrebuje ves čas odrasle osebe.

Za izboljšanje komunikacije lahko uporabljamo metodo PECS (Picture exchange

communication system), ki je preprosta za uporabo. To je sistem učenja

sporazumevanja otrok z avtizmom. Le-te namreč učimo, da aktivno sodelujejo v

sporazumevalni izmenjavi. To metodo sta razvila psiholog Andrew Bondy in logopedinja

Lori Frost iz ZDA. Danes ga uporabljajo logopedi tako v Veliki Britaniji kot tudi drugod v

Evropi. Gre za sistem komunikacije z izmenjavo slik, ki je v pomoč predvsem

negovorečim otrokom, saj jim pomaga spregovoriti.

Metodo lahko uporabimo pri vsakem otroku, ki se ne sporazumeva z govorom, in tudi pri

otrocih, ki uporabljajo nekaj besed, vendar ne dosledno za sporazumevanje. Ta metoda

uporablja preproste slike in simbole, s katerimi si otroci pomagajo pri sestavi stavkov. To

se lahko uporablja tudi za izražanje idej in potreb. Na začetku sta potrebni dve odrasli

osebi, sporazumevanje pa se poučuje doma, v šoli ter povsod, kjer ima otrok priložnost

sporazumevati se. Otrok je pri sporazumevanju uspešen, kar tudi poveča njegov nadzor

nad okoljem, vse to pa pripomore, da je otrok mirnejši in zadovoljnejši. Po nekaj mesecih


34

učenja s to metodo dosežemo, da otroci z avtizmom spontano vzpostavijo očesni

kontakt in na sploh vzpostavijo kontakt z drugo osebo.

Potrebno je opozoriti, naj sistem uporabljajo le odrasli, ki so usposobljeni za pravilno

izvajanje. Če se sistem ne izvaja pravilno, lahko otroci postanejo odvisni od fizične in

verbalne pomoči, kar bo preprečilo razvoj spontanega sporazumevanja (Hannah, Liz

2009: 37).

Če želimo otroka z avtizmom naučiti obnašanja, bomo uporabili metodo ABA (Applied

behavior analysis). Le-ta ima lahko velike zasluge pri otrokovem dramatičnem

izboljšanju. Osnova programa je naučiti otroka obnašanja. Nalogo razbijemo na več

majhnih delov, ki niso tako zahtevni in se jih otrok lažje nauči, z vsakim delčkom pa

sestavlja omenjeno zahtevno nalogo, dokler je ne obvlada. Za pravilne odgovore

oziroma obnašanje se otroka nagradi, medtem ko so nepravilni odgovori popravljeni,

neprimerno vedenje pa ignorirano ali preusmerjeno.

Natančni podatki o vsakem poskusnem učenju so skrbno zabeleženi. Terapijo je

oblikoval dr. Lovaas in se uporablja od leta 1981. Je najobsežnejša, najbolj intenzivna in

učinkovita vedenjska terapija, ki je namenjena osebam z razvojnimi zaostanki. Izvajajo jo

lahko starši ali terapevti.

Terapija je veliko več kot samo vedenjska terapija. Cilji ABE so razvoj otroka na mnogih

področjih, vključno s pozornostjo, posnemanjem, govorom, družabnostjo in samo-

pomočjo. Eden izmed ciljev te terapije je, da otroci, ki še ne govorijo, začnejo oponašati

zvok. Ko reče na primer terapevtka: “Reci aaaaaa”, naj bi otrok rekel: “aaaaaa.” Za

dosego takšnega imitiranja je lahko potrebno tudi več tednov, da otrok to naredi, ko mu

rečemo. Vse to vodi k temu, da ga učimo imitirati cele besede in končno fraze. Če otrok

že govori, bo začel z bolj zapletenimi nalogami.

Poleg učenja pravilnih novih veščin pa se ABA ukvarja tudi z neprimernimi vedenji, kot

so: agresija, bingljanje z roko, zibanje, guganje, vrtenje predmetov ali okoli njih. Cilji ABE

so ustaviti takšna obnašanja. Včasih otrok dobi drugo alternativo, drugič ignoriramo

takšno obnašanje. Zveni čudno, ampak deluje (http://www.avtizem.com/terapije.php).


35

Otroci z avtizmom se ne učijo na isti način, kot se učijo ostali otroci. Zdi se, da ne

razumejo osnovne verbalne in neverbalne komunikacije, občutljivi in zmedeni so zaradi

senzornih inputov, na določeni stopnji se umaknejo v svoj svet. Lahko so preokupirani z

določeno aktivnostjo, predmetom, kar ovira razvoj igre. Ne kažejo veliko zanimanja za

druge otroke in v večini primerov se niso sposobni učiti z opazovanjem in posnemanjem.

Najosnovnejše veščine, vedenje, ki se ga mi učimo po naravni poti, samo od sebe,

razbijemo na dovolj majhne koščke, da otrok lahko razume. To ponavljamo vedno

znova, toliko časa, da le-to postane del otrokovega repertoarja. Ta repertoar se potem

nadgrajuje, dokler otrok ne razume, kako naj se uči sam od sebe. Otrok je za pozitivno

opravljeno nalogo vedno nagrajen.

Metodo ABA lahko uporabljamo povsod. Prav tako jo lahko izvaja vsakdo. Potrebno se

je le naučiti določene principe vedenja in prakticirati uporabo le-tega pri otrocih

(http://www.ckv.si/files_vsebine/20100330084716527/Terapije%20za%20zdravljenje%2

0avtizma.pdf ).


36

3.2 Empirični del

Skozi študij sem izdelala in poslušala kar nekaj seminarskih nalog, ki so obravnavale

različne probleme otrok z avtizmom. Vendar nobena od njih ni opisovala problemov, ki

nastanejo pri razvoju govora. Kot vemo, je govor zelo pomemben pri vzpostavitvi

komunikacije in to ne le pri otrocih z avtizmom, ampak pri vseh otrocih oziroma pri vseh

ljudeh. Tako sem se odločila, da bom v diplomskem delu raziskovala značilnosti razvoja

govora pri otroku z avtizmom in tako poskusila najti odgovore na razna vprašanja, ki se

mi porajajo v zvezi s tem.

Empirični del diplomskega dela bom izvedla s pomočjo metode študija primera.

Proučevala bom ekspresivni govor in razumevanje jezika pri otroku z avtizmom. Pri tem

bom uporabila dve knjižici iz zbirke Majhni koraki, in sicer knjižico 3 z naslovom

Sporazumevanje in knjižico 6 z naslovom Razumevanje jezika. Pri svojem delu si bom

pomagala z različnimi preglednicami, s katerimi bom poskušala ugotoviti, na katerih

segmentih govornega razvoja zaostaja otrok z avtizmom in kolikšni so ti zaostanki. S

pomočjo dobljenih rezultatov bom lahko potrdila ali ovrgla postavljeni hipotezi.

3.2.1 Hipoteze

Za proučevanje primera postavljam naslednji hipotezi:

a) Otroci z avtizmom opazno odstopajo od vrstnikov v govornem razvoju.

b) Pri vzgoji in izobraževanju otrok z avtizmom je potrebno sistematično razvijati

(spodbujati) govor.

3.2.2 Predstavitev primera

Starši dečka z avtizmom so povsem zdravi. Tudi nosečnost njegove mame je potekala

povsem normalno. Deček z avtizmom je prvorojenec, rodil se je na točno predviden

datum poroda. Njegova mama je imela že tri dni pred rokom močne popadke, a ji niso

sprožili poroda.


37

Njegova teža ob rojstvu je bila 3380 g, dolžina pa 51 cm. Po rojstvu je bil nekaj dni pod

lučko, saj je tako kot večina drugih novorojenčkov dobil zlatenico. Mama je imela z njim

probleme pri dojenju, saj ni imel razvitega sesalnega refleksa, tako da so ga morali

hraniti po steklenički. Pri treh mesecih je imel ultrazvok možganov, ki je pokazal, da ima

ciste in krvavitve. Rekli so, da bo imel vedno probleme z motoriko in fino morotiko ter da

bo verjetno imel težave tudi pri hoji. Pri devetih mesecih se je začel plaziti. Že pri desetih

mesecih je kljub slabim napovedim zdravnikov shodil. Do starosti enega leta so ga starši

morali voziti na terapije zaradi povečanega tonusa (skrčenosti mišic). Kot dojenček ni

nikoli jokal, le takoj ob rojstvu. Njegovi prvi glasovi so bili pe-pe, ga-ga, aga, ba-ba, prve

besede pa mama, papa, tata, teta, stric... Najprej so ga starši vpisali v običajen vrtec.

Zaradi težav z govorom je moral obiskovati logopedinjo v Centru za sluh in govor v

Mariboru. Le-ta je predlagala staršem, naj ga peljejo na pregled k psihologinji, ki je prva

posumila na to, da ima deček avtizem. Ko so le-to potrdili tudi zdravniki, so starši dečka

prepisali v vrtec Ob parku v Mariboru, ki spada pod Center za sluh in govor. Sprva je

obiskoval skupino, v kateri je bilo le šest otrok z avtizmom in dve vzgojitelj ici. Kasneje so

ga zaradi napredovanja in posledično dolgočasenja premestili v drugo skupino. Deček

še vedno obiskuje omenjeni vrtec in tu bo tudi nadaljeval šolanje. Lani decembra je

dopolnil 6 let in še vedno ne govori popolnoma, ampak le določene besede.

Poročilo psihologa ob zadnjem kontrolnem pregledu, 16. 1. 2012:

Deček je zelo nemiren in izredno težko vodljiv. Očesni kontakt vzpostavlja in večkrat

sam vzpodbudi socialno interakcijo. Njegov govor je na nivoju poimenovanja in nizanja

dveh besed. Vprašalnic ne uporablja. Zase govori v 3. osebi. Artikulacija glasov je

izredno pomanjkljiva. Stika po prostoru, jemlje ključe, odpira omare, večkrat skuša

pobegniti. Spontano se kratek čas zaposli tudi konstruktivno, tako da zlaga kocke. Ves

čas nosi s seboj plišastega kužka. Njegova pozornost je izredno razpršena in

kratkotrajna, razen ko se zaposli s svojimi priljubljenimi predmeti. Pri vodeni aktivnosti ga

je zelo težko usmerjati. S testnim materialom se igra po svoje. Zaradi slabe pozornosti je

težko preveriti razumevanje govora in poučenost. Na telesu je orientiran. Osnovne barve

razlikuje in nedosledno poimenuje. Razume pojem števila ena in dva, šteje pa še ne.


38

Usklajuje osnovne geometrijske like in zlaga kocke v stolp, ne zmore pa imitirati

enostavnih trodimenzionalnih modelov iz kock. Svinčnik drži z levico, krčevito posnema

kroženje, ki kmalu preide v čečkanje in trganje papirja. Gibalno je še neroden.

Samostojno se hrani, pri oblačenju pa potrebuje pomoč, prav tako pri osebni higieni.

Potrebuje stalen nadzor, vodenje in dodatno pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih.

Starši pravijo, da ima deček večkrat dneve, ko neprestano stika, uničuje stvari in se

loteva nevarnih situacij. Doslej poškodb še ni imel. Ko ga omejijo, nekaj uniči, v vrtcu pa

ščipa in grize otroke, udarja z glavo v zid. Do mlajšega bratca je agresiven. Je

nepredvidljiv, nikoli ne veš, kdaj bo stekel na cesto pred vozilo ali prijel neznanega psa,

saj se ničesar ne boji. So dnevi, ko je preprosto neobvladljiv.

Kljub temu, da ima deček avtizem, je na zunaj videti kot čisto običajen zdrav otrok. Če si

več časa v njegovi bližini, pa hitro ugotoviš, da je zelo živahen in nepredvidljiv otrok, ki

se včasih čudno odzove na določene situacije. Mimogrede naredi neumnost, ki se ji

kasneje smeje. Večina ljudi misli, da je ta otrok nevzgojen, dokler jim ne poveš, da ima

avtizem, potem pa hitro spremenijo svoje mnenje in začnejo gledati z drugačnimi očmi

tako nanj kot na njegove starše.

Sama ga zelo dobro poznam in ga praktično opazujem že odkar se je rodil. Še več

pozornosti pa mu posvečam, odkar so zdravniki potrdili domnevo in mu postavili

diagnozo avtizem.

3.2.3 Izbira instrumenta

Moj instrument ali pripomoček, ki sem ga izbrala za proučevanje govora in jezika pri

dečku z avtizmom, je že omenjena zbirka Majhni koraki. Avtorjev je več, in sicer so to

Moira Pieterse, Robin Treloar in Sue Cairns. Zbirka predstavlja sistematičen prikaz

enega izmed obstoječih programov zgodnje obravnave otrok z motnjam i v razvoju.

Namenjena je staršem in strokovnjakom, saj daje praktične smernice za učenje otroka v

domačem okolju. Sestavljena je iz osmih knjižic. Le-te obsegajo vsa področja

otrokovega razvoja, med drugim sporazumevanje, grobo motoriko, fino motoriko,

razumevanje jezika, osebnost in družabnost. Zbirka Majhni koraki je torej nadvse

koristen pripomoček pri delu z otroki z motnjami v razvoju v vrtcih.


39

Iz omenjene zbirke sem si kot pomoč pri empiričnem delu izbrala dve knjižici, in sicer

knjižico 3 (Sporazumevanje) in knjižico 6 (Razumevanje jezika). Tretja knjižica

(Sporazumevanje) se osredotoči na učenje jezika v otrokovi predverbalni in verbalni fazi.

Jezik obravnava v povezavi z družabnostjo. Poučevanje jezika poteka ob igri in

vsakodnevnih opravilih. Šesta knjižica (Razumevanje jezika) pa je namenjena

usposabljanju otroka, da bo razumel druge ljudi. Veščine tega področja mu omogočijo,

da sledi govoru drugih in navodilom ter, kar je najbolj pomembno, sam uporablja jezik.

Ta instrument (zbirka Majhni koraki) mi daje standarde ali kriterije za govorni razvoj.

Postavlja starostne meje, do katere se neka spretnost pri razvoju govora razvija. Vsaka

spretnost ima torej svoje standarde ali kriterije, s pomočjo katerih bom skušala ugotoviti

ali oceniti, na kateri starostni stopnji je trenutno deček pri vsaki od teh spretnosti oziroma

segmentu govornega razvoja.

3.2.4 Proučevanje primera

Dečka z avtizmom sem sistematično opazovala en mesec in pri tem skrbno beležila

podatke. Natančneje – opazovala sem njegov govor, komunikacijo, posnemanje,

besedišče, uporabo slovnice, artikulacijo in razumevanje jezika. Deček ima namreč

velike težave na področju govora. Ob vsakokratnem opazovanju sem sledila izbranima

knjigama iz zbirke Majhni koraki. Knjigi sta mi bili v veliko pomoč pri ocenjevanju

dečkovega sporazumevanja in razumevanja jezika.


40

3.2.5 Predstavitev in interpretacija rezultatov

S pomočjo preglednice, ki se navezuje na zbirko Majhni koraki, sem opazovala dečka po

posameznih segmentih, ki skupaj sestavljajo govorni razvoj. Vsak od teh segmentov je

zelo pomemben pri govornem razvoju otroka. Opazovala sem ekspresivni govor ter

razumevanje jezika. Ekspresivni govor delimo na več segmentov, razumevanje jezika pa

le na enega.

Segmenti ekspresivnega govora:

a) oglašanje,

b) glasovna izmenjava/komunikacija,

c) posnemanje,

d) besedišče/pomen besed,

e) uporaba slovnice,

f) artikulacija.

Segment razumevanja jezika:

g) poslušanje in spremljanje (besed).


41

Ekspresivni govor

a) Oglašanje

Graf 1: Graf prikazuje, da je oglašanje pri dečku na stopnji, ki je značilna za starost pri

12. mesecih oziroma enemu letu.

0

0.2

0.4

0.6

0.8

1

staroststanje pri dečku

standardni kriterij

Oglašanje je eden od segmentov ekspresivnega govora. Je izhodiščna ali začetna faza

pri razvoju govora. Začne se namreč takoj po rojstvu. Dojenček se sprva oglaša le z

jokom, nato postopoma začne vokalizirati brez joka. Gruli in spušča tihe glasove. Ko se

uči proizvajati nove ne-jokajoče glasove, se začenja dojenček obenem odzivati na

govorjenje drugih. Ko odrasli govorijo z njim, se najprej odziva z obraznimi in telesnimi

gibi. Kasneje, ko ga ogovorimo, se začne oglašati s tihimi glasovi. To se dogaja od

rojstva do 3. meseca.

V starosti od 3. do 6. meseca dojenček uporablja dva različna samoglasniška glasova.

Ko je sam, beblja. Začne uporabljati skupaj soglasnik in samoglasnik tako, da pove npr.

»da« ali »ma«. Za izražanje različnih občutkov uporablja različne glasove.

V starosti od 6. do 9. meseca se dojenček oglaša s štirimi različnimi glasovi. Proizvaja

ponavljajoče se, dvozložne vzorce kot npr. »dada« in »mama«. Ko pozdravlja znano

osebo, se smeji in oglaša.

Oglašanje pri dečku je na stopnji od 9-ih do 12-ih mesecev. Značilno je, da otrok

uporablja vzorce intonacij, ki so podobni intonaciji govora odraslega človeka. Otrok bo

nekaj pogledal, nato bo pogledal odraslega in pokazal gib ali vokaliziral, da bi delil


42

informacijo o tem, kar je videl. Oglaša se, da bi začel interakcijo z odraslim. Na tej

stopnji se oglašanje konča.

b) Glasovna izmenjava/komunikacija

Graf 2: Graf prikazuje, da je glasovna izmenjava/komunikacija pri dečku na stopnji, ki je

značilna za starost okrog drugega leta.

0

1

2

3

4

5


standardni kriterij

Glasovna izmenjava/komunikacija se začne takoj po rojstvu. Prva stopnja traja do 3.

meseca. Dojenček odgovarja na govor staršev z obrazno ali telesno mimiko. Na govor

odraslih se oglaša z vokali, tihimi glasovi.

Druga stopnja je značilna za starost od 3. do 6. meseca. Dojenček odraslim odgovarja z

oglašanjem. Prav tako izraža svoje občutke z različnim oglašanjem.

Tretja stopnja je značilna za starost od 6-ih do 9-ih mesecev. Otrok se oglaša in

neverbalno odgovarja takrat, ko je na vrsti. Ko mu kaj ni prav, protestira z jokom ali

kričanjem. Če hoče vzbuditi pozornost, glasno vokalizira ali kriči. Znane osebe

pozdravlja s smehom in oglašanjem.

Naslednja – četrta stopnja je značilna za starost od 9-ih do 12-ih mesecev. Za to stopnjo

je značilno, da otrok odklanja predmete z zamahovanjem roke ali gibanjem glave. Z

odraslim deli informacije tako, da pogleda predmet, sliko, dogodek, nato pa odraslo


43

osebo, pri tem pa se oglaša ali uporablja kretnje. Pozdravlja z mahanjem. Prične

pogovor z odraslim tako, da se oglaša.

V starosti od 12. do 15. meseca poteka peta stopnja. Pri glasovni izmenjavi otrok

spreminja intonacijo tako, da dvigne ali spusti glasnost. Po predmetih ali dejanjih

sprašuje s kretnjami ali oglašanjem. Daje predmete odraslim. Pozdravlja in poslavlja se

z glasom (npr. »papa«) in gibom (mahanje).

Naslednja stopnja poteka od starosti 15-ih do 18-ih mesecev. Otrok se oglaša, medtem

ko nekaj kaže, daje, pozdravlja in se smeje. Sprašuje in odklanja z besedo (npr. »daj« ali

»ne«).

Najvišja stopnja, ki jo deček dosega pri glasovni izmenjavi, je značilna za starost od 18-

ih mesecev do 2 let. Značilno je, da otrok pozdravlja in se poslavlja z besedo ter

uporablja besede za predmete in dejanja (od 4 do 6 besed).

Nad to stopnjo so še tri stopnje. Najvišja stopnja, ki bi jo deček lahko dosegal, je

značilna za starost od 4-ih do 5-ih let. Do te starosti se namreč po tem instrumentu

razvija glasovna izmenjava/komunikacija.


44

c) Posnemanje

Graf 3: Graf prikazuje, da je posnemanje pri dečku na stopnji, ki je značilna za starost

okrog 18. mesecev (leto in pol).

0

0.5

1

1.5

2


standardni kriterij

Prva stopnja se na področju posnemanja začne pri treh mesecih in traja do 6. meseca.

Značilno je, da dojenček posnema gibe, ki jih obvlada (npr. pihanje). Poskuša posnemati

govor z glasovi, ki jih ima.

Druga stopnja je značilna za starost od 6-ih do 9-ih mesecev. Otrok posnema znane in

nove gibe (npr. ploskanje, dvig roke). Posnema glasove, ki jih obvlada.

Med starostjo od 9. do 12. meseca poteka tretja stopnja. Otrok posnema obrazne gibe

(npr. kašljanje, gibe z jezikom, mežikanje...). Posnema gibanje in oglašanje (npr. potiska

avto in se oglaša z brrrrm, brm...).

Pri naslednji stopnji, ki traja od 12. do 15. meseca, otrok besede posnema približno.

Najvišja stopnja, ki jo deček dosega na področju posnemanja, je značilna za starost od

15. do 18. meseca. Značilno je, da otrok poskuša peti znano pesem. Skoraj prav ilno

posnema dve novi besedi. Ponovi izstopajočo ali zadnjo besedo (npr. na vprašanje: »Kje

je avto?« odgovori: »Avto.«). Še višja stopnja, ki bi jo deček lahko dosegal, je značilna

za starost od 18-ih mesecev do dveh let.


45

d) Besedišče/pomen besed Graf 4: Graf prikazuje, da je besedišče/pomen besed pri dečku na stopnji, ki je značilna

za starost okrog drugega leta.

0

0.5

1

1.5

2

2.5

3


standardni kriterij

Prva stopnja se začne pri 12. mesecih in traja do 15. meseca. Otrok pri glasovni

izmenjavi uporablja vprašalne in vzklične vzorce intonacije. Pogosto uporablja dve

besedi (npr. »gor«, »sok«). Na vprašanje, npr. »Kaj je to?«, poimenuje predmet.

Pri drugi stopnji, ki traja od 15. do 18. meseca, otrok uporablja 4 – 6 besed

(samostalniške besede, pozdrav).

Tretja stopnja, ki jo deček še dosega, je značilna za starost od 18-ih mesecev do dveh

let. Pri tem je značilno, da otrok uporablja 10 besed (npr. žoga, ne, dan...), uporablja

besede ponavljanja (še, več...), uporablja dva ali več glagolov (»skoči«, »hodi«),

uporablja 25 besed, katere so lahko skoraj pravilno artikulirane.

Višja stopnja, ki je deček ne dosega, je značilna za starost od 2. do 3. leta.


46

e) Uporaba slovnice Graf 5: Graf prikazuje, da je uporaba slovnice pri dečku na najnižji možni stopnji.

0

0.5

1

1.5

2

2.5

3


standardni kriterij

Otrok naj bi začel uporabljati slovnico med 2. in 3. letom, deček pa jih ima 6 in slovnice

še ni začel uporabljati. V tem obdobju je značilno, da otrok začne uporabljati množino,

nedoločnike, svojilna imena, pomožni glagol biti, zaimke, da zna recitirati otroško pesem

z nekaj napakami ter da govori razumljivo medtem, ko se igra. Deček torej te stopnje ne

dosega.


47

f) Artikulacija

Graf 6: Graf prikazuje, da je artikulacija pri dečku na najnižji možni stopnji.

0

0.5

1

1.5

2

2.5

3

3.5

4


standardni kriterij

Otrok naj bi začel uporabljati artikulacijo med 2. in 3. letom starosti. Za to stopnjo je

značilno, da otrok pravilno artikulira glasove v inicialnem in finalnem položaju (m, p, b,

n).

Tej stopnji sledi še ena stopnja, značilna za starost od 3. do 4. leta. Otrok lahko kriči in

šepeta. Uporablja odrasle vzorce intonacije. Zapoje enostavno pesem. Pravilno artikulira

glasove v več besedah v inicialnem in finalnem položaju (d, t, g, k, f).


48

Razumevanje jezika: g) Poslušanje in spremljanje (besed)

Graf 7: Graf prikazuje, da je deček pri poslušanju in spremljanju besed na stopnji, ki je

značilna za starost okrog 9. meseca.

0

0.5

1

1.5

2

2.5

3

3.5

4


standardni kriterij

Prva stopnja se začne po rojstvu in traja do 3. meseca. Značilno je, da se otrok odzove

na zvok ali glas z vznemirjenjem ali spremembo obnašanja. Za trenutek pogleda v obraz

in zadrži očesni stik.

Druga stopnja traja od 3. do 6. meseca. Otrok gleda in se obrača za zvokom ali glasom.

Z očmi in glavo določi lokacijo zvoka ali glasu.

Deček dosega tretjo stopnjo, ki je značilna za starost od 6. do 9. meseca. Otrok mirno

sedi na stolu in spremlja osebo ali predmet, z odraslim si dve minuti ogleduje slike ali

predmete, spremeni izraz na obrazu kot odgovor na prijazen ali jezen glas.

Temu sledijo še štiri stopnje. Najvišja stopnja pa je značilna za starost od 3. do 4. leta,

ko naj bi otrok odgovoril na enostavna vprašanja med branjem zgodbe.


49

4 INTERPRETACIJA IN ZAKLJUČKI

Prva hipoteza: Otroci z avtizmom opazno odstopajo od vrstnikov v govornem razvoju.

Hipotezo podpirajo navedbe v strokovni literaturi:

Lotter (1966) navaja, da 19 % otrok z avtizmom nima razvitega govora, pri 31 % pa

govor ni v funkciji komunikacije. Attwood (2007) navaja, da skoraj 50 % otrok z

Aspergerjevim sindromom začne govoriti pozno, vendar ponavadi tekoče govorijo do

petega leta starosti. Vseeno pa je zelo opazno, da je njihov način govora nenavaden in

težko sodelujejo v pogovorih. Čeprav fonologijo in sintakso ponavadi obvladajo podobno

kot drugi otroci, pa se razlike pojavljajo na določenih področjih pragmatike, semantike in

prozodije.

Dobnik Renko (http://www.os-

radenci.si/index.php?Itemid=356&id=112&option=com_content&view=article) pravi, da

nekateri otroci z avtizmom govora sploh ne razvijejo. Večina pa jih osvoji vsaj nekaj

besed. Pri mnogih je govorni zaostanek večleten, neredko se govor začne razvijati šele

okrog 5. leta.

Rezultati empiričnega dela se ujemajo s teoretičnimi izhodišči, zato hipotezo lahko

potrdimo. Preverjala sem jo s pomočjo preglednice, narejene po vzoru zbirke Majhni

koraki.

Ugotovila sem, da je deček šibek na vseh šestih segmentih, ki sestavljajo govor, in sicer

na nekaterih bolj, na drugih manj. Ti segmenti so naslednji: oglašanje, glasovna

izmenjava/komunikacija, posnemanje, besedišče/pomen besed, uporaba slovnice in

artikulacija.

Najbolj šibek je na področju slovnice, saj ne uporablja še množine, nedoločnika,

pomožnega glagola biti, svojilnih imen, zaimkov, kar je značilno za otroke v starosti od

dveh do treh let. Slovnica je zanj povsem tuja. Šibek je tudi na področju artikulacije

oziroma izgovorjave. Deček ima na splošno velike težave pri izgovarjavi in potrebuje

veliko časa, preden izgovori določeno črko, kaj šele besedo.


50

Najvišja stopnja, ki jo deček dosega, je značilna za starost od 18-ih mesecev do dveh

let, in sicer je to na področju glasovne izmenjave/komunikacije. Tu je značilno, da otrok

pozdravlja in se poslavlja z besedo ter uporablja besede za predmete in dejanja (od 4 do

6 besed). Prav tako dosega najvišjo stopnjo, ki je značilna za starost od 18-ih mesecev

do dveh let na področju besedišča/pomena besed. Tu je značilno, da otrok uporablja 10

besed, besede ponavljanja, dva ali več glagolov, 25 besed, ki so lahko skoraj pravilno

artikulirane.

Na področju oglašanja deček dosega stopnjo, ki je značilna za starost od 9-ih do 12-ih

mesecev. Na področju posnemanja pa dosega stopnjo, značilno za starost od 15-ih do

18-ih mesecev. Pri razumevanju jezika je na področju poslušanja in spremljanja besed

na stopnji, značilni za starost od 6-ih do 9-ih mesecev.

Prav tako je šibek tudi na področju razumevanja jezika, natančneje pri poslušanju in

spremljanju besed.

Na podlagi dobljenih rezultatov lahko rečem, da skoraj na vseh segmentih zaostaja za

standardi ter da je njegov govor zaenkrat na stopnji dveletnega otroka, za katerega pa

upam in verjamem, da se bo še izboljšal.

Pri dečku gre torej za velik zaostanek na področju govora oziroma za zakasnel govorni

razvoj. Dečkov govor namreč ne ustreza njegovi starosti in močno odstopa od govora

njegovih vrstnikov, ki nimajo avtizma.


51

Druga hipoteza: Pri vzgoji in izobraževanju otrok z avtizmom je potrebno sistematično

razvijati (spodbujati) govor.

Hipotezo podpirajo naslednje navedbe iz virov ali strokovne literature:

Hannah (2009) pravi, da obstojajo nekatere zdravstvene ustanove, ki ponujajo odlične

govorno-jezikovne terapije. Strokovnjaki ocenijo otrokove potrebe ter izberejo ustrezne

dejavnosti in strategije, da spodbudijo razvoj govora. Na splošno je namen govornih

strategij razvijanje funkcionalnega govora, kar pomeni, da otrokom pomagajo razviti

govorne sposobnosti v razredu ali doma med dejavnostmi, ki so del njihove

vsakodnevne rutine.

Govorno-jezikovna terapija se uporablja za pomoč osebam z avtizmom. Otrokove

jezikovne in govorne sposobnosti se namreč spreminjajo glede na pogostost njihovega

stanja. Govorno-jezikovni terapevt lahko uporabi več različnih metod ali tehnik, da bi

izboljšal otrokove govorne sposobnosti, vključujoče s tem, da uporablja slike, predmete

in ponavljajoče vaje, da stimulira razvoj govora pri otroku

(http://www.avtizem.com/terapije.php).

Tudi drugo hipotezo lahko potrdimo.

Pravilen govorni razvoj je izredno pomemben na področju vzgoje in izobraževanja.

Petleten otrok naj bi znal izreči vse glasove maternega jezika. Zaradi nepravilne izreke

je otrokov govor lahko bolj ali manj razumljiv in za okolico večkrat tudi neugoden in

moteč. To neugodje občuti tako okolica kot otrok. Neugodne, negativne izkušnje v

komunikaciji pa lahko vplivajo na otrokov čustveni razvoj, na njegovo šolsko uspešnost

in kasnejšo poklicno izbiro.

Prav vsi otroci z avtizmom imajo govorne težave, eni večje, drugi manjše. Tisti, ki imajo

blažjo obliko avtizma in manjše govorne težave, bojo verjetno obiskovali običajen vrtec

in kasneje tudi običajno osnovno šolo. Ostali otroci, ki imajo težjo motnjo avtizma in

večje govorne težave, pa po vsej verjetnosti ne bojo obiskovali običajnega vrtca in

osnovne šole, saj bi bil učni program zanje prezahteven. Prav tako bi bilo za učitelje

prezahtevno poučevanje takih otrok. Njihov govorni razvoj bi nazadoval oziroma ne bi


52

tako hitro napredoval kot v posebni šoli, prilagojeni otrokom z avtizmom, kjer je manj

otrok, učiteljica pa se lahko več časa posveti posameznemu učencu.

Otrok z avtizmom ima poleg govornega zaostanka tudi druge motnje in potrebe. Z njim

je potrebno delati na poseben način, v učenje takega otroka je potrebno vložiti veliko

več truda in energije kot pri ostalih otrocih. To pa zahteva ustrezno izobraženo osebo,

vzgojiteljico ali učiteljico, ki ve, kako je potrebno delati z otrokom z avtizmom. Učni in

vzgojni programi oziroma metode, ki so prilagojene posebnim potrebam vsakega

posameznika z avtizmom, močno izboljšajo njegov govorni razvoj, sposobnost učenja,

komunikacije in navsezadnje odnosov z okoljem. Zato je zelo pomembno, da otroka z

avtizmom čimprej odkrijemo in pričnemo z ustrezno obravnavo. Potrebno je oceniti

otrokova močna področja in potrebe ter na osnovi tega pripraviti individualiziran

program.

Učenje govora in govornih spretnosti morata biti otroku podana na čimbolj zabaven,

prijeten in zanimiv način. V možganih se namreč vtisnejo le močna doživetja, zato je

dobro, da otrok na poti osvajanja pravilnega govora doživlja čim več pozitivnih doživetij

in uspeha. Da bo otrok nove glasove, besede lažje spoznaval, jih utrjeval in uporabljal v

svojem govoru, je prav, da mu to omogočamo na različne načine. Posredujemo mu jih

na njemu zanimiv način ter govorno in jezikovno pravilno.

Prve besede lahko otrok izgovori povsem spontano ali pa se morda sami odločimo, kdaj

je pravi čas, da ga učimo ponavljati celotne besede. Najprej je treba izbrati besede, ki so

povezane s predmeti, ki se jih otrok lahko dejansko dotakne in raziskuje. Upoštevati

moramo, da ima veliko otrok korist od nadaljnjega oponašanja zvokov, tudi še potem, ko

so se že pojavile prve besede. Če ima otrok bistvene vrzeli v svojih sposobnostih

posnemanja, ima morda tudi omejene možnosti naučiti se veliko različnih besed.

Verjetno mu bo zelo pomagalo, če ga naučimo nove zvoke in glasove vzporedno s tem,

da ga naučimo uporabljati več novih besed.

Poleg težav pri govoru imajo otroci z avtizmom tudi težave pri neverbalni komunikaciji, ki

je zelo pomembno področje. Nekateri se izogibajo očesnemu stiku. Očesni stik je

neverbalna veščina, ki je številni otroci z avtizmom ne razvijejo spontano. To je del

naravne komunikacije in težko se je pogovarjati z nekom, ki te ne gleda v oči. Otrokom


53

je lahko nelagodno gledati naravnost v oči ali ne vedo, kako močno naj nekoga gledajo.

Biti moramo previdni ter to veščino razvijati mirno in postopoma. Za razvoj zgodnje

komunikacije je potrebno izvajati dejavnosti, pri katerih se izmenjujemo z otrokom. Biti

morajo preproste in spodbudne. Te pomagajo oblikovati socialni dialog med otrokom in

odraslim ter pozneje med otrokom in njegovimi vrstniki.


54

5 VIRI IN LITERATURA

Attwood, Tony (2007): Aspergerjev sindrom. Radomlje: Megaton.

Dickinson, Paul in Hannah, Liz (2008): Lahko se obrne na bolje... ali Kako se

spopademo z vedenjskimi težavami pri majhnih otrocih z avtizmom. Vodič za starše

in vodnike. Maribor: Center društvo za avtizem.

Faherty, Catherine (2000): Asperger’s... What Does It Mean To Me?. Arlington: Future

Horizons Inc.

Globačnik Auer, Bojana (1991): Detekcija govornih motenj predšolskih otrok. Zbornik

referatov III. strokovnega srečanja logopedov Slovenije. Gozd Martuljek.

Hannah, Liz (2009): Učenje mlajših otrok z motnjami avtističnega spektra. Maribor:

Center Društvo za avtizem.

Jurišić, Branka (1992): Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in

šport.

Kesič Dimic, Katarina (2010): Vsi učenci so lahko uspešni. Ljubljana: Založba Rokus.

Kranjc, Simona (1999): Razvoj govora predšolskih otrok. Ljubljana: Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete.

Lipovšek, Marjana (1985): Centralne govorne motnje, klinični aspekti. Referat na drugem

srečanju logopedov Slovenije. Maribor.

Marjanovič-Umek, Ljubica (1990): Mišljenje in govor predšolskega otroka. Ljubljana:

Državna založba Slovenije, str. 107.

Marjanovič-Umek, Ljubica, Kranjc, Simona in Fekonja, Urška (2006): Otroški govor:

razvoj in učenje. Domžale: Izolit, str. 7.


55

Milačić, Ivona (2006): Aspergerjev sindrom ali visokofunkcionalni avtizem. Ljubljana:

Center Društvo za avtizem.

Omerza, Zdravko (1971): Govorne napake. Ljubljana: DZS.

Oražem Grm, Barbara (2011): Osamljeni v nerazumevajočem svetu. Zdravje. Letnik 33,

št. 372. 58-59).

Patterson, David (2009): Avtizem: kako najti pot iz tega blodnjaka: vodnik za starše pri

biomedicinski obravnavi spektra avtističnih motenj. Ljubljana: Modrijan.

Restoux, Pauline (2010): Življenje z drugačnim otrokom. Radovljica: Didakta.

Shields, James (2003): NAS EarlyBird Plus Programme. London: The National Autistic

Society.

Sussman, Fern (2004): More Than Words. Canada: A Hanen Centre Publication.

Žnidarič, Darinka (1993): Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo

in šport.


56

Internetni naslovi:

Dobnik Renko, Bernarda. Avtizem kot razvojna motnja.

http://www.osradenci.si/index.php?Itemid=356&id=112&option=com_content&view=articl

e (15. 4. 2012).

Communication in Autism.

http://www.comeunity.com/disability/speech/autism.html (10. 2. 2012).

Glavne značilnosti avtizma.

http://www.avtizem.org/glavne_znacilnosti_avtizma.html (31. 1. 2012).

Gorenc Jazbec, Špela. Normalni razvoj govora.

http://babyhandling.com/normalni-razvoj-govora.html (3. 2. 2012).

Gorenc Jazbec, Špela. Normalni razvoj govora.

http://www.ringaraja.net/clanek/normalni-razvoj-govora_2697.html (3. 2. 2012).

Govorni razvoj.

http://www.ringaraja.net/clanek/govornirazvoj_122.html (10. 1. 2012).

Kaj je avtizem?

http://www.avtizem.org/kaj_je_avtizem.html ( 31. 1. 2012).

Komunikacijske strategije za delo z otrokom z avtizmom ABA in TEACCH.

http://www.mib.si/events/komunikacijske-strategije-za-delo-z-otrokom-z-avtizmom-aba-

in-teacch (15. 2. 2012).

Macedoni-Lukšič, Marta. Avtizem. Kaj to je?

http://www.instavtizem.org/index.php?option=com_content&task=view&id=28&Itemid=37

(10. 1. 2012).

Obravnava: pristopi in metode v avtizmu.

http://www.avtizem.org/obravnava_pristopi_in_metode_v_avtizmu.html (11. 2. 2012).


57

Otroci z avtizmom, vključeni v osnovno šolo CSGM.

http://www.z-csg.mb.edus.si/sola/avtizem.htm (12. 2. 2012).

Prvi znaki.

http://www.avtizem.org/prvi_znaki.html (14. 1. 2012).

Razvoj govora.

http://www.zgnl.si/index.php?option=com_content&view=article&id=210&Itemid=258 (5.

2. 1012).

Simptomi avtizma.

http://www.bambino.si/avtizem (18. 2. 2012).

Terapije za zdravljenje avtizma.

http://www.ckv.si/files_vsebine/20100330084716527/Terapije%20za%20zdravljenje%20

avtizma.pdf (20. 2. 2012).

Vzroki za nastanek avtizma.

http://www.avtizem.org/vzroki_za_nastanek_avtizma.html (13. 1. 2012).

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

http://www.mizks.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/veljavni_predpisi_s_podrocja_izobr

azevanja/seznam_predpisov/#c17573 (12. 1. 2012).


58

6 PRILOGA

PRILOGA 1

MAJHNI KORAKI

Program zgodnje obravnave otrok z motnjami v razvoju

Datum:

Doseganje cilja (+ cilj je dosežen, - cilj ni dosežen) +/- +/- +/- +/-

EKSPRESIVNI GOVOR

§ OGLAŠANJE

Starost 0 do 3 mesecev

Vokalizira brez joka

Vokalizira – se oglaša z grlnimi glasovi

Se oglaša s posameznimi vokali

Se smehlja


Se oglaša z dvema vokaloma

Beblja, ko je sam

Se oglaša z zlogi (ma, da)


Se oglaša s štirimi različnimi glasovi

Se oglaša s ponavljajočimi zlogi (npr. da da, ma ma...)


Uporablja vzorce intonacije govora odraslih (npr. vprašanje)

§ GLASOVNA IZMENJAVA/KOMUNIKACIJA


Na govor staršev odgovarja z obrazno ali telesno mimiko

Na govor odraslih se oglaša z vokali, tihimi glasovi


59


Odraslim odgovarja z oglašanjem

Občutke izraža z različnim oglašanjem


Se oglasi, ko je na vrsti

Neverbalno odgovarja, ko je na vrsti

Protestira z jokom ali kričanjem

Glasno vokalizira, kriči, da zbudi pozornost

Znane odrasle osebe pozdravlja s smehom in oglašanjem


Predmete odklanja z zamahovanjem roke ali gibanjem glave

Deli informacije z odraslim tako, da pogleda predmet, sliko, dogodek, nato odraslo osebo in pri tem uporablja kretnje ali se oglaša

Pozdravlja z mahanjem

Prične pogovor z odraslim tako, da se oglaša


V glasovni izmenjavi spreminja intonacijo

Po predmetih, dejanjih sprašuje s kretnjami ali/in oglašanjem

Daje predmete odraslim

Pozdravlja/se poslavlja z glasom in gibom (npr. papa + mahanje z roko)


Se oglaša, medtem ko nekaj kaže, daje, pozdravlja, se smeje

Sprašuje in odklanja z besedo (npr. daj; ne)

Starost 18 mesecev do 2 leti

Pozdravlja in se poslavlja z besedo

Uporablja besede za predmete in dejanja (4 – 6); npr. »banana«; »gor«


60

Starost 2 do 3 leta

Nadaljuje pogovor z eno besedo

Uporablja posamezne besede za 10 različnih funkcij (vprašalnice, nikalnice, dajanje, spraševanje – želje)

Nadaljuje pogovor z dvobesednim stavkom

Prične pogovor z znano osebo

Uporablja 2 – 3 besedni stavek za 10 različnih funkcij – namenov

Sprašuje po informacijah tako, da uporablja besede »to«; »kaj je to«

Starost 3 do 4 leta

Sledi temi in jo 3x nadaljuje

Poimenuje funkcijo za 2 dela telesa (uho/oko)

Smiselno poimenuje uporabo predmetov (kozarec, nož, kad...)

Pripoveduje o dogodkih iz nedavne preteklosti

Pove ime in priimek

Uporablja vse vrste komunikacije

Verbalizira 6 – 10 nasprotij

Ponovi 2 – 3 vrstično pesmico

Starost 4 do 5 let

Primerno odgovori na vprašanje »Kaj delaš z nosom, usti, rokami?«

Primerno odgovori na vprašanje »Kaj narediš, ko si bolan, žejen, ti je vroče?«

Primerno odgovori na vprašanje »Kaj si delal včeraj, danes?«

Definira 6 predmetov glede na funkcijo ali pridevnik (npr. Kaj je žoga?)

Imenuje 3 – 4 materiale, iz česar so narejeni predmeti (kozarec – steklo...)

Samostojno zapoje 2 – 3 pesmice

Odgovori na 2 – 3 »če« vprašanja (npr. Če hočeš mleko, kaj narediš?)

Poimenuje 3 kategorije predmetov, ko mu jih pokažemo – hrana, živali, oblačila (samo prepozna)

V skupini 2 – 3 otrok počaka, da pride na vrsto in se verbalno vključi

V večji skupini se otrok verbalno vključi v pogovor

Pove, kdaj je utrujen, zaspan, žejen


61

§ POSNEMANJE


Posnema gibe, katere obvlada (npr. pihanje)

Poskuša posnemati govor z glasovi, ki jih ima


Posnema gibe – ploskanje, pa-pa

Posnema znane in nove gibe (ploskanje, dvigne roke gor)

Posnema glasove, katere obvlada


Posnema obrazne gibe (npr. kašljanje, gibi z jezikom, mežikanje,...)

Posnema gibanje in oglašanje (npr. potiska avto in se oglaša z brrrm, brm,...)


Besede posnema približno


Poskuša »peti« znano pesmico

Skoraj pravilno posnema dve novi besedi

Ponovi izstopajočo ali zadnjo besedo (npr. »Kje je avto?«, »avto«)


Posnema dvobesedni stavek

Z znanimi odraslimi osebami se razločno pogovarja 2/3 časa

§ BESEDIŠČE/POMEN BESED


V glasovni izmenjavi uporablja vprašalne/vzklične vzorce intonacije

Pogosto uporablja 2 besedi (npr. gor, sok)

Na vprašanje, npr. »Kaj je to?«, poimenuje predmet


62


Uporablja 4 – 6 besed (samostalniške besede, pozdrav, ne)


Uporablja 10 besed (npr. žoga, ne, dan...)

Uporablja besede ponavljanja – še, več...

Uporablja dva ali več glagolov – »skoči«, »hodi«

Uporablja 25 besed, katere so lahko skoraj pravilno artikulirane

Starost 2 do 3 leta

Nase se obrača z imenom

Uporablja 50 in več besed

Sestavlja dve besedi (tri različne kombinacije)

Lastništvo izraža z dvobesednim stavkom (mama avto)

Izbiro izraža z DA/NE

Uporablja povedi dogajanja (4 različne – pupa spi, plava...)

Uporablja nikalne stavke (2 – 3 besede – Ni žoge, Avto stop...)

Uporablja dvobesedni stavek – 6 semantičnih kategorij (npr. glagol + ..., nikalnica + ...)

Uporablja več tribesednih stavkov

Uporablja dvesto in več besed

§ UPORABA SLOVNICE

Starost 2 do 3 leta

Uporablja množino

Uporablja nedoločnike

Uporablja svojilna imena – mamin avto, tatijev motor...

Uporablja pomožni glagol biti

Uporablja zaimke (3 – 5: jaz, ti, on, ona, oni...)

Recitira otroško pesmico (z nekaj napakami)

Govori razumljivo, ko se igra

§ ARTIKULACIJA

Starost 2 do 3 leta

Pravilno artikulira glasove v inicialnem in/ali finalnem položaju (m, p, b, n)


63

Starost 3 do 4 leta

Lahko kriči in šepeta

Uporablja odrasle vzorce intonacije

Zapoje enostavno pesem

Pravilno artikulira glasove v več besedah v inicialnem in/ali finalnem položaju (d, t, g, k, f)

RAZUMEVANJE JEZIKA

§ POSLUŠANJE IN SPREMLJANJE (BESED)

Od rojstva do 3 mesecev

Odzove se na zvok z vznemirjenjem ali spremembo obnašanja

Odzove se na glas z vznemirjenjem ali spremembo obnašanja

Za trenutek pogleda v obraz

Zadrži očesni stik (gleda v pripovedovalčeve oči in usta)

Spremlja okolico s pogledovanjem od enega do drugega predmeta


Z očmi gleda za zvokom (išče zvok)

Obrača se za zvokom (določi lokacijo zvoka z očmi in glavo)

Obrača se za glasom (določi lokacijo glasu z očmi in glavo)


Mirno sedi na stolu in spremlja osebo ali predmet

Z odraslim si 2 minuti ogleduje slike ali predmete

Spremeni izraz na obrazu kot odgovor na prijazen ali jezen glas


V hrupnem okolju posluša govorjenje ene osebe


V celoti posluša kratko zgodbo


64

Starost 2 do 3 leta

Zgodbo spremlja 10 minut (prisotna sta samo otrok in pripovedovalec)

Starost 3 do 4 leta

Odgovori na enostavna vprašanja (besedno ali s kazanjem s prstom) med branjem zgodbe

Documents

DIPLOMSKO DELO Elena Curk · Avtizem je genetska motnja, saj imajo družine z enim otrokom z avtizmom toliko višje tveganje, da bodo imeli še enega otroka z avtizmom ali podobno