Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
DIPLOMSKO DELO
KATARINA KETE
KOPER 2012
UNIVERZA NA PRIMORSKEM
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Razredni pouk
Diplomsko delo
DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA
ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI
INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG GIBALNE
AKTIVNOSTI USPEŠNI
Katarina Kete
Koper 2012 Mentor: doc. dr. Boštjan Šimunič
IZJAVA O AVTORSTVU Podpisani/a KATARINA KETE študent/ka študijskega programa RAZREDNI POUK
izjavljam, da je DIPLOMSKO DELO1 z naslovom DOJEMANJE DEJAVNIKOV FIZIČNEGA
ZDRAVJA OTROK: ZAKAJ NISO VSI INTERVENCIJSKI PROGRAMI ZA DVIG
GIBALNE AKTIVNOSTI USPEŠNI
- rezultat lastnega raziskovalnega dela,
- so rezultati korektno navedeni in
- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.
Podpis: ______________________
V Kopru, dne
1 Navedite vrsto zaključnega dela: diplomska naloga, diplomsko delo, magistrsko delo,
doktorska disertacija
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Boštjanu Šimuniču za vso strokovno pomoč in
čas, ki mi ga je namenil tekom nastajanja diplomskega dela.
Zahvala gre tudi OŠ Srečka Kosovela v Sežani in OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini,
ki sta mi omogočili opravljanje raziskave ter Aniti Brčaninovič, ki je izvedla pilotsko
študijo. Prav tako se zahvaljujem tudi vsem ostalim, ki so mi na kakršen koli način
pomagali pri diplomskem delu.
Hvala vsem!
POVZETEK
Spremembe načina življenja v času, ki je zaznamovan z vse hitrejšim tempom in
vse daljšimi delovniki, postajajo vedno bolj nujne. S pretežno sedentarnim načinom
življenja in vse manjšo količino gibalne/športne aktivnosti smo ogrozili naše zdravje in
zdravje naših otrok, zato so postali intervencijski programi za dvig gibalne/športne
aktivnosti izredno pomembni. Kljub široki paleti ukrepov, ki jih ponujamo otrokom, pa
resnih izboljšanj še vedno ni. V diplomskem delu predstavljamo rezultate kvalitativne
raziskave, v kateri smo želeli primerjati izbrane intervencijske programe z željami in
mnenji otrok z namenom, da bi lažje razumeli, zakaj niso vsi intervencijski programi
uspešni. V vzorec je bilo vključenih 126 otrok iz 1. razreda Osnovne šole Srečka
Kosovela iz Sežane ter 3. in 5. razreda Osnovne šole Danila Lokarja iz Ajdovščine.
Podatke smo zbirali med razredno uro – na zastavljena vprašanja so odgovarjali v
skupinskem intervjuju in v individualnem vprašalniku. Rezultati kažejo na večjo
uspešnost tistih intervencij, ki so usmerjene le v dvig gibalne/športne aktivnosti. Učenci
višjih razredov so izrazili željo po dodatnih urah športne vzgoje, kar pomeni, da je
uspešnost teh intervencij že skoraj zagotovljena. Pozorni pa moramo biti na določene
lastnosti športa, ki lahko otroke odbijajo. Prav tako je učinkovitost intervencij večja, če
med izvajanjem gibalne/športne aktivnosti ne spodbujamo in/ali poudarjamo
tekmovalnosti. Pridobljeni podatki predstavljajo pomoč pri oblikovanju intervencijskih
programov, vendar bo raziskavo potrebno razširiti z reprezentativnim vzorcem.
Raziskati je treba tudi razlike med ruralnimi in mestnimi okolji ter razlike med spoloma.
KLJUČNE BESEDE
Otroci in mladostniki, zdravje, gibanje, šport, gibalna/športna aktivnosti, intervencijski
programi, zdrava prehrana.
ABSTRACT
In time of increasing tempo and long working hours changes of lifestyle are
becoming urgent. Sedentary lifestyle and reduced physical/sport activity has
endangered our health and the health of our children.Therefore the intervention
programmes to increase sport activity are becoming more and more important. Despite
wide range of interventions, offered to the children, there is no prospect of serious
improvements on this field. In following thesis are presented the results of the research,
wich purpose was to compare some chosen intervention programm with wishes and
oppinion of the children themselves in oder to clearify the reason of failure of
programmes. The sample included 126 children of 1st class of elementary school
Srečko Kosovel from Sežana and 3rd and 5th class of elementary school Danilo Lokar
from Ajdovščina.The information was gained during classhour, having the pupils
answered questions in a group interview and individual questionary. The results are
showing greater succes of interventions oriented in increasing sport activity. Succes of
these interventions is practicly guarranteed by the fact, that the elder pupils expressed
a wish for extra hours of sport education. Special attention should be intended to the
fact that children could find some catacteristics of sport repelling. Furthermore higher
efficiency of the interventions is acchieved by not encouraging and stressing
competitiveness among the pupils. To sum up, the obtained information is helpfull in
forming the intervention programmes. Nevertheless, the research should be expanded
in finding the differences between rural and urban setting and diferences between
genders in order to form most successfull intervention programmes.
KEY WORDS
Children and adolescents, health, movement, sport, physical/sport activity,
interventional programmes, heatlhy diet
KAZALO VSEBINE
POVZETEK...................................................................................................................4
KLJUČNE BESEDE......................................................................................................4
1 UVOD.........................................................................................................................1
2 TEORETIČNI DEL .....................................................................................................4
2.1 Gibalna/športna aktivnost ....................................................................................4
2.2. Gibalna/športna aktivnost: pomembnost in njeni vplivi na zdravje otrok..............5
2.3. Intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti otrok in mladostnikov ........6
3 EMPIRIČNI DEL.........................................................................................................9
3.1 Cilji in hipoteze: ...................................................................................................9
3.2 Metode dela.......................................................................................................10
3.2.1 Vzorec preiskovancev.................................................................................10
3.2.2. Organizacija in potek izvedbe zbiranja podatkov........................................10
3.2.3. Metode obdelave podatkov ........................................................................11
4 REZULTATI IN RAZPRAVA ....................................................................................12
4.1 Skupinski del vprašalnika ..................................................................................12
4.1.1 Dojemanje pomembnosti zdrave prehrane, debelosti in preprečevanje le-te
............................................................................................................................12
4.1.2 Dojemanje gibanja in športa........................................................................17
4.1.3 Šola in športna vzgoja.................................................................................29
4.2 Individualni del vprašalnika................................................................................36
4.3 Analiza uspešnosti intervencij............................................................................49
4.3.1. Učinkovite intervencije ...............................................................................49
4.3.2 Manj učinkovite oziroma neučinkovite intervencije ......................................53
4.4 Razprava po hipotezah......................................................................................56
5 SKLEP.....................................................................................................................63
6 VIRI IN LITERATURA..............................................................................................65
KAZALO PONAZORIL
Tabela 1: Osnovne značilnosti preiskovanih otrok.......................................................10
Tabela 2: Kaj pomeni da zdravo živimo? .....................................................................12
Tabela 3: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?...............................................................13
Tabela 4: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli? ....................................................14
Tabela 5: Kdaj dobimo maščobe? ...............................................................................16
Tabela 6: Kaj je gibanje? .............................................................................................17
Tabela 7: Zakaj se gibamo? ........................................................................................19
Tabela 8: zakaj se nekateri ne gibajo? ........................................................................21
Tabela 9: Kdaj dobimo mišice?....................................................................................23
Tabela 10: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?.............................................25
Tabela 11: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med tednom? 27
Tabela 12: Kaj počnete pri športni vzgoji? ...................................................................29
Tabela 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?........................................................31
Tabela 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?................................................32
Tabela 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?.............................33
Tabela 16: Kam bi šli na športni dan?..........................................................................34
Graf 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost?................36
Tabela 17: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu? ..................................................37
Graf 2: Ali rad tekmuješ?.............................................................................................39
Tabela 18: Zakaj rad tekmuješ? ..................................................................................39
Graf 3: Kako se počutiš po končani dejavnosti? ..........................................................41
Tabela 19: Zakaj se počutiš utrujen po kočani dejavnosti? ..........................................41
Tabela 20: Zakaj se počutiš sproščen po končani dejavnosti?.....................................42
Graf 5: Ali se ti zdi da se dovolj gibaš za svoje zdravje?..............................................43
Graf 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?.............................................45
Graf 7: pogostost uporabe rekvizitov (3. razred)..........................................................46
Graf 8: Pogostost uporabe rekvizitov (5. razred)..........................................................46
Graf 9: Kako prihajaš v šolo?.......................................................................................47
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
1
1 UVOD
Vse hitrejši tempo življenja in vse daljši delavniki nas silijo k pretežno
sedentarnemu načinu življenja. Vendar to ne vpliva samo na nas – odrasle, temveč tudi
na naše otroke.
Prehod iz predšolskega obdobja v osnovno šolo pomeni za otroka veliko
spremembo. Hkrati znanstveniki opažajo, da je takrat začetek upadanja količine in
intenzivnosti gibalne aktivnosti, ki strmo upada vse do konca otroštva (Volmut, Pišot in
Šimunič, 2012). Šolske obveznosti otroke prisilijo, da doma veliko časa posvetijo
učenju in reševanju domačih nalog. Otroci, stari okoli 11 let, med šolskim tednom
presedijo v šoli in za šolsko delo doma skupaj v povprečju že 9 ur (Završnik in Pišot,
2005). Tako otroku vse bolj primanjkuje prepotrebnega prostega časa, ki bi ga lahko
namenil igri in gibanju.
Potreba po gibanju je za človeka naravna. Otrok se ob gibanju razvija in krepi svoje
telo, usklajuje se njegova motorika, s povezovanjem posameznih telesnih in športnih
dejavnosti se urijo njegove spretnosti. Z ustreznimi spodbudami v družini in kasneje v
šoli pri otroku vplivamo na njegov kasnejši življenjski slog ter ga opremimo za vsa
samostojna, dejavna obvladovanja preizkušenj, obremenitev in stresov, ki mu jih bo
prinašalo življenje (Škof, 2008). Zadostna gibalna/športna aktivnost torej ne vpliva le na
ustrezen telesni razvoj in razvoj gibalnih sposobnosti (Biddle idr., 2004; Fras, 2002),
temveč tudi na posameznikov kognitivni, emocionalni in socialni razvoj (Ekeland idr.,
2004; Steptoe in Butler, 1996; Tomori, 2005).
Glede na pomen, ki ga ima gibanje v otrokovem razvoju, je torej nujno že v rani
mladosti ustvariti pozitiven odnos do gibalnih/športnih aktivnosti. V tem obdobju imajo
ključno vlogo starši oz. družina, zato je pomembno, da starši omogočijo svojemu
otroku, da skozi igro razvija gibalne sposobnosti in postopoma usvoji gibalno/športno
aktivnost kot trajno vrednoto (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003). Vrednote mladih in
njihova stališča do gibalne/športne aktivnosti so v močni povezanosti z aktivnim
gibanjem njihovih staršev (Mulvihill idr., 2000; Sallis idr., 2000; Kukovič, 2001; Petrnelj
idr., 2008). Zato je povsem logično, da bodo otroci deležni večje spodbude h gibalnim
aktivnostim in zdravemu življenjskemu načinu življenja v tistih družinah, kjer je zdrav
način življenja vrednota.
Pri zdravem načinu življenja pa ne gre samo za gibanje, ampak tudi za zdravo in
uravnoteženo prehrano. Že zgodaj je potrebno poskrbeti, da bo otrokova hrana pestra,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
2
saj to vpliva na oblikovanje njegovih prehranjevalnih navad, ki se v kasnejših letih še
utrdijo. Pomembno je, da odrasli otroke naučimo, kaj je zanje zdravo in kaj ne. Ni
dovolj le, da jim povemo, kaj smejo in česa ne smejo jesti, ampak je pomembno, da
smo jim sami dober zgled za zdrav način življenja (Videmšek, Berdajs, Karpljuk, 2003).
Koristni učinki gibalne aktivnosti za zdravje otrok in mladostnikov so sicer dobro
znani in dokazani (Crocker idr., 2000; Strong idr., 2005), kljub temu pa se zlasti v
razvitih deželah beleži upad gibalne aktivnosti in porast prekomerne telesne mase oz.
debelosti (Lobstein in Frelut, 2003; Jolliffe, 2004). Otroška debelost postaja resen
problem tehnološko razvitega sveta in posebej pomemben dejavnik tveganja, ki
zahteva ukrepanje. Incidenca prekomerne telesne teže se je v razvitem svetu med leti
1980 in 2000 pri otrocih med 6. in 11. letom starosti podvojila, pri mladostnikih med 11.
in 19. letom pa v tem obdobju potrojila (Škof, 2008), kar nakazuje na vse večjo
pojavnost sedentarnega življenjskega sloga med mladimi (Biddle idr., 2004).
Prav zato se številni intervencijski programi zavzemajo za dvig gibalne/športne
aktivnosti, vendar pa je njihova učinkovitost pogosto zanemarljiva oz. kratkoročna
(Slujis idr., 2007). Med najpomembnejši vzvodi promocije gibalnih aktivnosti pri mladih
je športna vzgoja, saj je v večjem ali manjšem obsegu sestavni del šolskega kurikula, s
tem pa vsebinski in časovni imenovalec vseh mladih (Sallis idr., 2000).
Šola ima torej precej pomembno vlogo pri usmerjanju mladih v zdrav način
življenja. To počne s ponudbo programov v okviru širših projektov (npr. Zdrava šola, Do
zdravja z gibanjem na prostem) ali v okviru športnih, planinskih in drugih športnih
društev, z izbirnimi programi, v podaljšanem bivanju, z minutami za zdravje in
aktivnimi, rekreativnimi/igralnimi odmori itd.
Veliko lahko preberemo o tem, kako smo si odrasli zamislili intervencije, kakšne so
zakonitosti zdrave prehrane, kako se moramo prehranjevati in koliko gibati, da bi
preprečili debelost. Škof (2008) pravi, da pri delu z mladimi ni prehitevanja in bližnjic.
Na to, da delo z mladimi zahteva specifičen pristop, pa je opozoril tudi mislec Jean-
Jaques Rousseau že v 18. stoletju, ko je o vzgoji otrok zapisal: »Otrok ni odrasel
človek v miniaturi. Otroci gledajo. Mislijo in čutijo na svoj način. Narava hoče, da so
otroci prej, preden postanejo odrasli. Otrok se upira, če ne upoštevamo njegovih
naravnih lastnosti in ker mu jemljemo veselje do otroštva.«
Torej se moramo pri vsem tem vprašati, kaj pa naši otroci porečejo na vse te
intervencije? Kako oni vse to dojemajo? Kaj njim pomeni gibanje? Kaj njim pomeni
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
3
šport? Kako bi se oni izognili debelosti? Mogoče bi nas tudi oni lahko česa naučili. In
morda se tu skrivajo »napake«, zaradi katerih so intervencije neuspešne.
Cilj naše raziskave je bil preveriti otrokova stališča glede gibanja, športa,
gibalne/športne aktivnosti, zdrave prehrane in zdravja nasploh.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
4
2 TEORETIČNI DEL
2.1 Gibalna/športna aktivnost
Fras (2002) pravi, naj bo redna telesna aktivnost normalen sestavni del odraščanja
mladih ljudi. V zgodnjih življenjskih letih predstavlja eno ključnih sestavin telesnega,
socialnega in mentalnega razvoja, pri čemer so pomembne različne oblike aktivnosti,
pa naj gre za neformalno obliko igre, druge vrste gibanja, telesno vzgojo, hojo in
kolesarjenje kot obliko transporta ali za formalne oblike gibalne/športne aktivnosti.
Pojem gibalna/športna aktivnost bomo skozi rezultate raziskave pogosto srečevali,
zato je prav, da ga najprej definiramo. Gibalno/športno aktivnost Pišot in Završnik
(2005) opredeljujeta kot individualno ali kolektivno gibalno in/ali športno aktivnost, v
okvir katere sodijo tako aktivnosti v prostem času, v šoli, pri delu kot tudi aktivnosti z
namenom približevanja ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti
posameznika (na poti v šolo oziroma službo in iz nje, po opravkih, nakupih, obiskih
in/ali drugih zadolžitvah). Gre za namensko gibalno/športno aktivnost, ki je običajno
strukturirana in služi krepitvi oziroma izboljševanju posameznikove gibalne
učinkovitosti, njegovega zdravja ter splošnega počutja in pripravljenosti.
Izraz gibalna/športna aktivnost je torej splošni izraz, ki vključuje kakršno koli
gibanje, ki se odraža v večji energetski porabi, kot je to značilno za mirovanje. Izraz
šport se mnogokrat (neustrezno) uporablja namesto gibalne/športne aktivnosti, saj
predstavlja le tisti njen del, ki vključuje sestavljeno in strukturirano gibalno/športno
aktivnost, je običajno nadzirana in katere vodilo je ohranjanje ali razvijanje motorične
učinkovitosti s ciljem doseganja športnega rezultata. V želji, da se izboljša raven
gibalno/športno aktivne populacije in s tem prispevati k izboljšanju njihovega
zdravstvenega statusa, splošnega počutja in pripravljenosti, pa je pomembno
vključevati in obravnavati vse načine in oblike gibalne/športne aktivnosti (vključno z
gibanjem med delom, doma oz. v prostem času) in tudi šport. Gibalna/športna aktivnost
je v tem kontekstu najbolj primeren termin (Pišot, 2004).
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
5
2.2. Gibalna/športna aktivnost: pomembnost in njeni vplivi na zdravje
otrok
Aristotel je že pred več kot 2000 leti zapisal: »Nič ne uničuje človeka bolj kot
njegova telesna nedejavnost«, in če pogledamo, v kolikšnem porastu so dandanes
koronarne bolezni, rak na debelem črevesu, diabetes in dejstvo, da je gibalna
neaktivnost (McGinnis in Foege, 1993), takoj za kajenjem, glavni vzrok smrtnosti,
vidimo, da je imel prav.
Napredek v moderni tehnologiji je olajšal delo, življenje in celo igro. Ti dosežki so
prispevali k večji kakovosti življenja, hkrati pa postali nadloga za javno zdravstvo (Pišot
in Završnik, 2005). Posledice razvijanja tehnologije pa ne ogrožajo le zdravja odraslih,
ampak negativno vplivajo tudi na zdravje naših otrok.
Srčno-žilne bolezni so danes prepoznavne že kot pediatrični problem, kljub temu da
se klinični znaki bolezni pokažejo šele kasneje v življenju (Škof, 2008). V raziskavi
Cresanta in Berensona (1986) so pri 34% mladostnikov med 12. in 15. letom starosti
izmerili povišane vrednosti skupnega holesterola (nad 180 mg/dl oziroma 4.6 mmol/L).
Raziskave (McGill, McMahan in Herderic, 2000) kažejo tudi, da ima danes v razvitem
svetu že tretjina mladostnikov povišane vrednosti holesterola v krvi oziroma da ima več
kot tretjina mladostnikov vsaj en povečan rizični faktor za srčno-žilne bolezni. Za
sladkorno bolezen tipa 2 je tradicionalno veljalo, da je bolezen odraslih. To danes ne
drži več. Pri telesno neaktivni mladini se pogosto pojavljajo tesnoba, depresija in
nevrotična stanja, slabšanje samopodobe, kar lahko vodi v težja psihotična stanja, tudi
samomor (Tomori, Zalar, 2000). Seveda ne moremo mimo debelosti otrok in
mladostnikov, ki postaja resen problem tehnološko razvitega sveta. Zavedati se
moramo dejstva, da prekomerna telesna teža in debelost v otroštvu v 80% vodi v
debelost v odraslosti. Tako ali še bolj kot prekomerna telesna teža so dejavniki
tveganja za zdravje otrok in mladine tudi škodljive diete in uporaba shujševalnih zdravil
ter posledično nihanja v telesni teži (Škof, 2008).
Gibalna/športna aktivnost v razvojnem obdobju pa ni pomembna le s stališča
telesnega zdravstvenega stanja, ampak odločilno vpliva tudi na razvoj duševnih in
socialnih sposobnosti posameznika. Primerna športna/gibalna aktivnost omogoča
sprostitev, obvladovanje stresa, tesnobe in potrtosti, spodbuja gradnjo
samospoštovanja in pozitivne samopodobe ter pomaga pri socializaciji in oblikovanju
dejavnega odnosa do sebe in sveta (Tomori, 2005a). Prav tako gibalna/športna
aktivnost vnaša določen red in disciplino v ritem življenja posameznika. Otrok, ki je že
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
6
od majhnega hodil na popoldansko vadbo, bo imel manj problemov z navezovanjem
stikov z drugimi vrstniki; ko bo začel hoditi v šolo, bo že navajen na gibanje in igro ob
določeni uri in bo zato točno prihajal na trening, navajen bo poslušati, timsko delati, biti
˝fair˝ v igri, opravljati šolske obveznosti sproti, da bo lahko šel na trening. Prav tako bo
spoznaval in opazoval svoje telesne sposobnosti in spremembe, užival ob uspehu in
napredku ter se naučil prenašati poraz (Pišot in Završnik, 2005).
Mnogo je bilo torej povedanega o pomembnosti gibalne/športne aktivnosti, vendar
je kljub ozaveščenosti o njeni pomembnosti delež neaktivnega prebivalstva še vedno
velik. Prav tako so velike in vedno pogostejše težave, ki ogrožajo zdravje naših otrok.
Zadnjih štirideset let narašča zanimanje za raziskovanje pozitivnih zdravstvenih
učinkov redne telesne aktivnosti (Welk, 2002). Kako pa se v tem raziskovanju odraža
skrb za zdravje naših otrok? Strokovnjaki so zastavili mnogo intervencij, s katerimi so
poskušali dvigniti gibalno/športno aktivnost za preprečevanje prekomerne telesne
mase in debelosti ter bolezni, ki so posledica le-te.
2.3. Intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti otrok in
mladostnikov
Nezadostna gibalna/športna aktivnost in njene posledice so sprožile val različnih
akcij/ukrepov/intervencij, ki imajo isti cilj, in sicer spodbujanje gibalno/športno aktivnega
življenjskega sloga. Pomen okolja v osveščanju in spodbujanju za gibalno/športno
aktivnost se izvaja na različnih ravneh: globalni, državni, lokalni in individualni
(Videmšek in Pišot, 2007).
Cilj vseh intervencij tega področja je enak, in sicer povečati gibalno/športno
aktivnost. Pot, po kateri poskušajo posamezne intervencije priti do tega cilja, pa je
različna. Tako lahko intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti razdelimo v
več skupin glede na to, kateri dejavnik je izbran kot glavni, s katerim bo intervencija
posredno ali neposredno poskušala vplivati na povečanje gibalne/športne aktivnosti
(Mahmutović, 2012).
Volmut, Pišot in Šimunič (2010) ugotavljajo, da imajo vrtci in osnovne šole osrednjo
vlogo pri spodbujanju in razvijanju zdravega načina življenja ter ukvarjanju z
vsakodnevno gibalno/športno aktivnostjo otrok. V slovenskih osnovnih šolah
vključujemo redno gibalno/športno aktivnost pri dejavnostih rednega (ure športne
vzgoje) ter dodatnega in razširjenega programa športne vzgoje (aktivni odmor in
obšolske interesne dejavnosti, kolonije …). Namen naštetih dejavnosti je obogatitev
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
7
redne šolske športne vzgoje, seznaniti otroke z različnimi oblikami gibalne/športne
aktivnosti ter jih navajati na aktivno preživljanje prostega časa. Poleg tega pa otroke in
starše ozaveščamo o pozitivnih učinkih vsakodnevne gibalne/športne aktivnosti, ki
lahko pripomore k razvoju aktivnega in zdravega načina življenja. V želji poiskati
najboljši in najbolj učinkovit način izboljšanja in ohranjanja zdravja naših otrok, so
izvedli pregled osmih intervencij za povečanje gibalne/športne aktivnosti, ki so jih
razvrstili v tri skupine.
Intervencije na osnovi gibalne/športne aktivnosti, ki so osredotočene izključno na
šolski odmor, so pokazale, da se lahko na račun aktivnega odmora poveča dnevna
celokupna količina in intenzivnost gibalne/športne aktivnosti (Sallis idr., 2003; Lopes,
Lopes in Pereira, 2006; Verstraete, Cardon, Clercq in De Bourdeaudhuij, 2006).
Podobne rezultate navaja Sallis s sodelavci (2003) – ugotovili so, da 2-letna
intervencija, ki so jo izvajali med urami športne vzgoje in med odmori, poveča količino
gibalne aktivnosti dečkom in le tistim deklicam, ki so bile vključene v intervencijo med
urami športne vzgoje. Brown in Summerbell (2008) pa navajata nekoliko drugačne
ugotovitve, saj menita, da so intervencijski programi, ki vključujejo gibalno/športno
aktivnost uspešnejši pri deklicah in pri mlajših otrocih. Kar pomeni, da so intervencije te
narave učinkovite.
Intervencije na osnovi prehrane kažejo pozitivne vplive na ohranjanje telesne mase,
vendar so njihovi rezultati kratkoročni.
Intervencije na osnovi gibalne/športne aktivnosti in prehrane pa kažejo, da taki
programi otrokom pomagajo preprečiti prekomerno telesno maso, pri čemer so rezultati
dolgoročnejši (Brown in Summerbell, 2009).
Idej, kako zavarovati zdravje otrok, torej ne manjka. Raziskave ponujajo takšne in
drugačne rezultate, drastičnih izboljšanj pa še vedno ni. V čem je torej problem? Kaj
smo ključnega pri sestavi intervencij spregledali, da niso tako uspešne, kot bi si želeli?
Ker si vsi želimo dobrih rezultatov, smo z raziskavo želeli odkriti še drugo plat medalje.
O ključnih točkah intervencij smo povprašali otroke v želji, da nam pokažejo kakšno
sivo področje, kjer se skriva rešitev naših težav.
Prav to so storili tudi strokovnjaki v Angliji, ki so s pregledno študijo o promoviranju
fizične aktivnosti povzeli mnenja otrok in mladostnikov o tem, kaj jih ovira in kaj jih
spodbuja za ukvarjanje s športnimi aktivnostmi. Zanimal jih je pogled otrok, mlajših od
8 let ter deklet, starih od 11 do 18 let; v primerih, kjer je bilo to mogoče, pa so za
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
8
mnenje povprašali tudi njihove starše in organizatorje športnih aktivnosti. Področja, o
katerih so jih spraševali, so bila: gibalna/športna aktivnost, aktivni transport ter družine
in skupnosti, v katerih živijo. Ta pregled je sicer pokazal na vrsto indicev, ki kažejo na
več pomembnih ovir pri ukvarjanju z gibalno/športno aktivnostjo, vendar pa ne more
natančno določiti, kako bi lahko bile te teme uporabljene kot del intervencij. Vse
ugotovitve pa lahko pomembno pripomorejo pri poznavanju teh področij.
Zato smo se odločili, da tak pristop uporabimo tudi mi in s tem odpremo novo
področje raziskovanja.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
9
3 EMPIRIČNI DEL
3.1 Cilji in hipoteze:
V skladu s predmetom in problemom raziskave smo opredelili naslednja cilja:
• Ugotoviti, kako otroci dojemajo osnovne pojme zdravja (zdravje, gibanje, šport,
uravnavanje telesne mase itd.) ter njihove odgovore primerjati s splošno
znanimi definicijami in mnenji znanstvenikov.
• Razložiti, zakaj ponujeni intervencijski ukrepi za preprečevanje prekomerne
telesne mase niso oziroma so manj uspešni.
Glede na postavljena cilja smo zastavili naslednje hipoteze:
Cilj 1:
• H01: Definicija zdravja in dejavnikov zdravja otrok se razlikuje od ostalih.
• H02: Otroci bi uravnavali svoje zdravje predvsem preko gibalnih/športnih
aktivnosti.
• H03: Otroci ne znajo ločiti gibanja od športa.
• H04: Željam otrok po gibanju in športu ni ustreženo.
• H05: Elementi športa pri gibalni/športni aktivnosti lahko otroke odbijajo.
Cilj 2:
• H01: Pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video igric bi lahko uporabili
v intervenciji, za dvig gibalne/športne aktivnosti
• H02: Izobraževanje otrok o zdravem prehranjevanju ne vpliva na preprečevanje
pridobivanja prekomerne telesne mase.
• H03: Spodbujanje tekmovalnosti med otroki ne učinkuje pri dvigu
gibalne/športne aktivnosti.
• H04: Dodatna ura športne vzgoje bi pripomogla k dvigu gibalne/športne
aktivnosti.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
10
3.2 Metode dela
3.2.1 Vzorec preiskovancev
V vzorec je bilo vključenih 45 otrok 1. razreda Osnovne šole Srečka Kosovela iz
Sežane, 42 otrok 3. razreda in 39 otrok 5. razreda Osnovne šole Danila Lokarja iz
Ajdovščine. Osnovne značilnosti preiskovanih otrok smo podali v tabeli 1. Pred
raziskavo se je pokazala potreba po pilotni študiji, ki jo je izvedla Anita Brčaninovič in jo
nato predstavila v seminarski nalogi. V vzorec je vključila 45 otrok 1. razreda iz
Osnovne šole Srečka Kosovela iz Sežane. Nekatere njene podatke smo nato uporabili
tudi v naši raziskavi.
Pred pričetkom meritev smo pridobili soglasje ravnateljev in učiteljev. Vsi starši
povabljenih otrok so prejeli soglasje za sodelovanje njihovih otrok pri intervjujih in
meritvah, v katerem smo natančno opredelili namen in potek vseh meritev in
postopkov. Vse etične dileme smo razrešili znotraj raziskovalcev Pedagoške fakultete
UP.
Tabela 1: Osnovne značilnosti preiskovanih otrok
1.razred 3.razred 5.razred skupaj
Število otrok 45 (23 dečkov) 42 (18 dečkov) 39 (21 dečkov) 126
Telesna višina * 136,0 ± 6,3 148,2 ± 8,1 142,1 ± 8,6
Telesna masa 25,6 ± 5,6 33,9 ± 7,2 44,5 ± 9,7 34,7 ± 9,5
Obseg pasu * 63,9 ± 6,7 72,7 ± 8,3 68,3 ± 6,2
* Podatki v pilotni študiji niso bili pridobljeni.
3.2.2. Organizacija in potek izvedbe zbiranja podatkov
Podatke o telesni višini in masi otrok smo pridobili iz športno vzgojnih kartonov (3.
in 5. razred). Pilotna študija je bila izvedena na nekoliko drugačen način. Podatki so bili
pridobljeni s pomočjo intervjuja, ki je vseboval vprašanja odprtega tipa. En sklop
vprašanj je bil namenjen skupinskemu intervjuju, drugi sklop pa individualnemu.
Skupinski in individualni intervju je bil sneman z diktafonom. Posnetki so bili uporabljeni
za lažjo in bolj natančno analizo odgovorov. Intervju je bil izveden v treh oddelkih.
Zbiranje podatkov v raziskavi pa smo izvedli s skupinskim intervjujem in
individualnim anketnim vprašalnikom. Najprej smo skupinski intervju izvedli v 3.
razredu (12.5.2011), in sicer smo za vsak oddelek porabili eno šolsko uro. Prvih 20
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
11
minut smo namenili skupinskemu intervjuju, nato pa so morali učenci v naslednjih 25
minutah rešiti še anketni vprašalnik. Enak postopek smo ponovili še naslednji dan
(13.5.2011), ko smo podatke zbirali v 5. razredu.
3.2.3. Metode obdelave podatkov
Pri obdelavi podatkov sem upoštevala le tiste odgovore, ki so ustrezali določenemu
vprašanju (če se odgovor ni nanašal na temo vprašanja, odgovora nismo upoštevali).
Zanimala nas je predvsem frekvenca odgovorov. Nato smo primerjali odgovore na
posamezna vprašanja in ugotavljali, če se med seboj povezujejo.
Ko smo v pilotni študiji ugotavljali, koliko se otroci gibajo, smo odgovore razvrstili v
tri skupine (veliko, srednje, malo). Če so rekli, da se gibajo vsak dan (da gredo ven na
sprehod, s kolesom ...), je to pomenilo veliko; če so rekli, da se ne gibajo vsak dan,
temveč recimo vsak drugi dan, je to pomenilo srednje; če pa so odgovorili, da so bolj
doma in gredo bolj malo ven, je to pomenilo, da se malo gibajo. Kako se gibajo čez
vikend, pa sem ocenila tako: pri tistih, ki so rekli, da so med vikendi cel dan oz. več kot
eno uro zunaj, smo ocenili, da se veliko gibajo; pri tistih, ki so rekli, da so manj kot eno
uro zunaj, smo ocenili, da se srednje gibajo; pri tistih, ki so rekli, da gredo malo ven ali
pa sploh ne gredo, smo ocenili, da se malo gibajo. Pri tem je treba opozoriti, da otroci
nimajo še pravega občutka za čas in težko opišejo svoje telesno vedenje za nazaj, kar
pomeni, da ne gre za natančne in objektivno izmerjene rezultate.
Pri izvedbi skupinskega intervjuja sem imela pomoč sošolke, ki je zapisovala
odgovore k zastavljenim vprašanjem. Te sem nato vnesla v program Microsoft Excel, ki
sem ga uporabila za nadaljnjo obdelavo podatkov. Podatki so bili obdelani s
kvalitativnimi in kvantitativnimi metodami. Kvantitativni podatki so prikazani s povprečji
in standardnim odklonom (M ± SD). Uporabili smo še prikaz podatkov s frekvenčno
porazdelitvijo.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
12
4 REZULTATI IN RAZPRAVA
4.1 Skupinski del vprašalnika
V nadaljevanju so rezultati predstavljeni po zastavljenih vprašanjih.
4.1.1 Dojemanje pomembnosti zdrave prehrane, debelosti in preprečevanje le-te
Vprašanje 1: Kaj pomeni, da zdravo živimo?
Tabela 2: Kaj pomeni, da zdravo živimo?
1. razred 3. razred 5. razred
Zdravo živimo, če jemo
zdravo hrano, tj. sadje,
zelenjavo (špinačo,
korenček, krompir), juho,
ribe, meso,pijemo veliko
tekočine (vodo, čaj), si
umivamo zobe, ne pijemo
alkoholnih pijač, ne kadimo
in ne jemo preveč soli.
Treba je tudi jemati
preventivne izdelke, da ne
zbolimo (tablete, sirupe).
Učenci so izbirali med tremi
danimi odgovori:
- da se veliko gibamo
- da se pravilno
prehranjujemo
- oboje
Vsi učenci so se odločili za
tretji odgovor.
Učenci so izbirali med tremi
danimi odgovori:
- da se veliko gibamo
- da se pravilno
prehranjujemo
- oboje
Vsi učenci so se odločili za
tretji odgovor.
Prvo vprašanje, na katerega so morali odgovoriti, je bilo vprašanje, kaj pomeni, da
zdravo živimo. Prvošolci so nanj prosto odgovarjali in so mnenja, da zdravo živimo, če
jemo zdravo hrano, tj. sadje, zelenjavo (špinačo, korenček, krompir), juho, ribe, meso,
pijemo veliko tekočine (vodo, čaj), si umivamo zobe, ne pijemo alkoholnih pijač, ne
kadimo in ne jemo preveč soli. Omenili so tudi, da je treba jemati preventivne izdelke,
da ne zbolimo (tablete, sirupe). Tretješolci in petošolci pa so na to vprašanje lahko
odgovorili z izborom enega izmed treh odgovorov (da se veliko gibamo, da se pravilno
prehranjujemo ali oboje). Tu razlik med odgovori ni bilo. Vsi učenci, ki so odgovarjali,
so enotnega mnenja, da je za zdravo življenje pomembna tako gibalna/športna
aktivnost kot zdrava prehrana.
Interpretacija: Številne raziskave kažejo, da prav redna gibalna/športna aktivnost
povzroča dobro počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
13
nekaj koristnega zase in za svoje zdravje (Mišigoj Duraković, 2003). Če
pa ji dodamo še primerno prehranjevanje, lahko veliko bolj učinkovito
pripomore k ohranjanju in krepitvi zdravja. Prav tako lahko trdimo tudi
nasprotno, in sicer da je zaradi nezdravega prehranjevanja in večjega
vnosa kot porabe vnesenih energijskih zalog povezava nezdravega
življenjskega sloga in prehranjevanja neizbežna (Mahmutović, 2012). Pri
tem vprašanju so se odgovori otrok nekoliko razlikovali. Prvošolci so
izpostavili predvsem prehrano in preventivne izdelke proti bolezni v obliki
tablet in sirupov, tretje in petošolci pa so vsi mnenja, da je potrebna
kombinacija zdrave prehrane in gibanja, da živimo zdravo življenje. Če
torej primerjamo mnenja strokovnjakov in mnenja otrok, vidimo, da se ta
ne razlikujejo prav veliko. Glede na to, da se to mišljenje krepi s starostjo,
lahko predpostavljamo, da je pomemben dejavnik prav šola. Predvsem pri
naravoslovju se poudarja pomen enega in drugega in z leti otroci tako
mišljenje prevzamejo in ga ohranijo tudi v dobi odraslosti.
Vprašanje 2: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?
Tabela 3: Zakaj so nekateri ljudje predebeli?
1. razred 3. razred 5. razred
Ker se ne gibajo, ne tečejo,
ker jedo mastno hrano, cvrt
krompir, kebab, hrenovke,
pico, sladkarije, meso,
pijejo vino, gazirano pijačo,
ker preveč pojedo in ker so
rodili.
Ker se premalo gibajo in
ker preveč pojedo. Jedo
samo sladkarije in
maščobe, pojedo preveč
krompirja, jedo hitro hrano
in pijejo preveč alkohola.
Prav tako so omenili, da je
lahko debelost posledica
sedenja pred televizijo in
računalnikom ali posledica
sladkorne ali kakšne druge
bolezni.
Ker preveč pojedo in se
premalo gibajo. Ker pojedo
preveč sladkarij in maščob
in ne porabijo dovolj
energije. Ker preveč leni,
nekateri pa menijo, da je
debelost bolezensko
stanje, ki je v nekaterih
primerih tudi prirojeno.
Pri naslednjem vprašanju so učenci odgovarjali na vprašanje, zakaj so nekateri
ljudje predebeli. Prvošolci so mnenja, da so ljudje predebeli, ker se ne gibajo, ne
tečejo, ker jedo mastno hrano, cvrt krompir, kebab, hrenovke, pico, sladkarije, meso,
pijejo vino, gazirano pijačo, ker preveč pojedo in ker so rodili. Tretješolci so najbolj
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
14
pogosto odgovorili, da so ljudje predebeli, ker se premalo gibajo in ker preveč pojedo.
Kot razloge so dodali še, da jedo samo sladkarije in maščobe, da pojedo preveč
krompirja, jedo hitro hrano in pijejo preveč alkohola. Prav tako so omenili, da je lahko
debelost posledica sedenja pred televizijo in računalnikom ali posledica sladkorne ali
kakšne druge bolezni. Petošolci so odgovarjali precej podobno. Najpogostejša
odgovora sta bila prav tako kot pri tretješolcih, ker preveč pojedo in se premalo gibajo.
Navedli pa so tudi, da so nekateri ljudje predebeli, ker pojedo preveč sladkarij in
maščob in ne porabijo dovolj energije. Nekateri so mnenja, da so nekateri preveč leni,
drugi pa menijo, da je debelost bolezensko stanje, ki je v nekaterih primerih tudi
prirojeno.
Interpretacija: Kot smo že zgoraj omenili, je debelost v večini posledica prevelikega
vnosa in premajhne porabe energijskih zalog. In prav to v največji meri
navajajo učenci vseh treh razredov. Se pa v tretjem in petem razredu
pojavljajo tudi odgovori, ki kažejo na to, da se učenci zavedajo, da je
debelost včasih posledica bolezenskega stanja in nanjo nimamo veliko
vpliva ter da se moramo v tem primeru posvetovati z zdravnikom in
pridobiti strokovno mnenje.
Vprašanje 3: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli?
Tabela 4: Kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli?
1. razred 3. razred 5. razred
Debelost bi lahko preprečili
s telovadbo, morali bi teči,
jesti zdravo hrano, sadje in
zelenjavo, dvigovati uteži,
hoditi v fitnes, manj jesti,
jesti meso in piti radensko.
Učenci so lahko izbirali
med štirimi danimi
odgovori:
- šprint (10%)
- pravilna prehrana in fitnes
(27%)
- pravilna prehrana in tek/
hitra hoja (53%)
- hoja (10%)
Učenci so lahko izbirali
med štirimi danimi
odgovori:
- šprint (5%)
- pravilna prehrana in fitnes
(38%)
- pravilna prehrana in tek/
hitra hoja (52%)
- hoja (5%)
Posledično se pojavi vprašanje, kaj bi morali narediti, da ne bi bili debeli. Prvošolci
so na to vprašanje odgovarjali prosto in so mnenja, da bi debelost lahko preprečili s
telovadbo, morali bi teči, jesti zdravo hrano, sadje in zelenjavo, dvigovati uteži, hoditi v
fitnes, manj jesti, jesti meso in piti radensko. Tretješolci in petošolci pa so imeli na voljo
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
15
štiri možne odgovore, med katerimi so lahko izbirali. Prva možnost je bila anaerobna
vadba (šprint), druga možnost je bila anaerobna vadba v kombinaciji s pravilno
prehrano (pravilna prehrana in fitnes), tretja možnost je kombinacija pravilne prehrane
z aerobno vadbo (pravilna prehrana in tek/hitra hoja), četrta možnost pa je bila sama
aerobna vadba (hoja). Največji odstotek odgovorov je v obeh razredih dobil tretji
odgovor. 53% tretješolcev in 52% petošolcev je mnenja, da je kombinacija pravilne
prehrane in aerobne vadbe najboljša v boju proti debelosti. Za drugi odgovor se je
odločilo 27% tretješolcev in 38% petošolcev, za tretji in četrti odgovor pa se je odločilo
10% tretješolcev in 5% petošolcev.
Interpretacija: Zdrava prehrana in redna gibalna/športna aktivnost imata ločen vpliv na
zdravje, hkrati pa nanj delujeta tudi sinergijsko in je zato njuno pravilno
razmerje temelj pri uravnavanju telesne mase (Maučec Zakotnik, 2005).
Aktin in Davies (2000) v svoji raziskavi potrjujeta očiten vpliv
gibalne/športne aktivnosti v primerjavi z vnosom hrane na zgradbo telesa
pri skupini predšolskih otrok starih od 1,5. do 4,5. leta. Analiza ni pokazala
povezave med količino zaužite maščobe in telesno maščobo v vzorcu 77
predšolskih otrok, kar je v nasprotju z raziskavami, ki se nanašajo na
starejše otroke in odrasle. To kaže, da se morda povezava med zaužito
maščobo in debelostjo razvije šele v poznejšem starostnem obdobju.
Torej lahko predpostavljamo, da je za ohranjanje telesne mase oz. za
zniževanje le-te pri otrocih ključnega pomena dovolj velika količina
gibanja. Ko se srečamo z osebo, ki ima preveliko telesno maso, pa naj bo
to otrok ali odrasel človek, mu navadno najprej svetujemo spremembo
prehrane. Ko pa pogledamo odgovore otrok, lahko vidimo, da so kot
intervencijo proti debelosti izpostavili predvsem povečanje količine
gibanja. Seveda so mnenja, da prehrana vpliva na stanje prekomerne
telesne mase, vendar je ključnega pomena gibanje. Torej bi bile njihove
rešitve mnogo bolj učinkovite kot rešitve odraslih. Pri preprečevanju
debelosti se moramo zavedati, da se osnovnošolci pomembno razlikujejo
od odraslih in bodo zato potrebni drugačni ukrepi, ki bodo temeljili
predvsem na povečanju količine gibanja.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
16
Vprašanje 4: Kdaj dobimo maščobe?
Tabela 5: Kdaj dobimo maščobe?
1. razred 3. razred 5. razred
Takrat, ko rodimo, pojemo
preveč mesa, ko pijemo
gazirano, jemo mastno
hrano, cvrt krompir, hot
dog, hamburger, klobase in
ko jemo sladkarije.
Če jemo krompir, mastno
hrano, preveč mesa,
ocvrto, nezdravo hrano, se
ne gibamo, spimo cele
dneve, jemo sladkarije, če
sedimo pred računalnikom
in pojemo premalo sadja in
zelenjave.
Če jemo čips, meso,
nezdravo, mastno hrano,
se ne gibamo, vnesemo
preveč maščob, ne
upoštevamo
prehranjevalne piramide,
ležimo na kavču, ko smo
bolni, ko jemo sladkarije, se
ne ukvarjamo s športom in
pojemo premalo sadja in
zelenjave.
Z naslednjim vprašanjem sem želela preveriti, če vedo, kdaj ljudje dobimo
maščobe. Šestletniki so mnenja, da maščobe dobimo takrat, ko rodimo, pojemo preveč
mesa, ko pijemo gazirano, ko jemo mastno hrano, cvrt krompir, hot dog, hamburger,
klobase in ko jemo sladkarije. Osemletniki menijo, da dobimo maščobe, če jemo
krompir, mastno hrano, preveč mesa, ocvrto, nezdravo hrano, se ne gibamo, spimo
cele dneve, jemo sladkarije, če sedimo pred računalnikom in pojemo premalo sadja in
zelenjave. Desetletniki pa menijo, da dobimo maščobe, če jemo čips, meso, nezdravo,
mastno hrano, se ne gibamo, vnesemo preveč maščob, ne upoštevamo prehranjevalne
piramide, ležimo na kavču, ko smo bolni, ko jemo sladkarije, se ne ukvarjamo s
športom in pojemo premalo sadja in zelenjave.
Interpretacija: Pri odgovorih na to vprašanje se ponovno pojavljajo razlike med učenci
prvega ter med učenci tretjega in petega razreda. Ponovno v prvem
razredu pripisujejo nastanek maščob predvsem nepravilnemu
prehranjevanju, medtem ko tretješolci in petošolci izpostavljajo tudi
pomanjkanje gibalne aktivnosti. Tako kot učenci tudi strokovnjaki povedo,
da je pridobivanje telesne mase posledica prevelikega energijskega
vnosa. Kot smo že v zgornjih interpretacijah ugotovili, se odgovori
učencev bistveno ne razlikujejo od mnenj strokovnjakov in kažejo na
dobro razumevanje pojmov.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
17
4.1.2 Dojemanje gibanja in športa
Vprašanje 5: Kaj je gibanje?
Tabela 6: Kaj je gibanje?
1. razred 3. razred 5. razred
Tek, igranje nogometa,
košarke, rokometa,
odbojke, ples, skakanje iz
obroča v obroč, delanje
sveče, delanje »škaric«,
skakanje na skrinjo,
skakanje z blazine na
blazino, delanje sklec,
kotaljenje po blazinah in
elementarne igre.
Gibanje pomeni, da se z
nečim ukvarjaš, se
premikaš; če kaj delaš, da
nisi pri miru; da igraš
instrument; da si zdrav, da
si veliko časa na svežem
zraku; da gibanje pomeni
življenje, ukvarjanje s
športom, tek, skakanje,
plavanje, vožnjo s
kolesom, telovadbo,
pridobivanje kondicije in
hojo v šolo.
Gibanje pomeni, da
hodimo, tečemo, se
premikamo, smo aktivni,
razvijamo mišice; nekaj
delamo, nekaj počnemo
vsak dan, se ukvarjamo s
športom; govorimo; se
razgibamo, pretegujemo,
sproščamo, telovadimo,
kolesarimo, rolamo, se na
nek način premikamo in
premikamo sklepe.
Gibanje za učence prvega razreda predstavlja tek, igranje nogometa, košarke,
rokometa, odbojke, ples, skakanje iz obroča v obroč, delanje sveče, delanje »škaric«,
skakanje na skrinjo, skakanje z blazine na blazino, delanje sklec, kotaljenje po blazinah
in igranje različnih elementarnih iger. Torej gibanje povezujejo predvsem s tem, kar
počnejo pri športni vzgoji. Pri učencih tretjega razreda opazimo že nekoliko drugačno
dojemanje gibanja. Ti odgovarjajo, da gibanje pomeni, da se z nečim ukvarjaš, se
premikaš; da kaj delaš in nisi pri miru; da igraš instrument; da si zdrav; da si veliko
časa na svežem zraku; da gibanje pomeni življenje. Poleg tega jim gibanje predstavlja
ukvarjanje s športom, tek, skakanje, plavanje, vožnjo s kolesom, telovadbo,
pridobivanje kondicije in hojo v šolo. Petošolci pa odgovarjajo, da gibanje pomeni, da
hodimo, tečemo, se premikamo, smo aktivni, razvijamo mišice; nekaj delamo, nekaj
počnemo vsak dan; se ukvarjamo s športom; govorimo; se razgibamo, pretegujemo,
sproščamo, telovadimo, kolesarimo, rolamo, se na nek način premikamo in premikamo
sklepe.
Interpretacija: Gibanje je ena od potreb človeka, ki je zapisana že v genih. Človek se
začne gibati že ob spočetju in se skoraj do smrti ne ustavi več. Življenje
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
18
postaja gibanje in obratno (Starosta, 2001). »Človekovo telo v osnovi
namreč ni ustvarjeno za počitek, temveč za stalno menjavanje gibanja
(aktivnosti) in počitka – v vseh obdobjih življenja« (Israel, 1995; v Ažman,
2002).
Starc in Sila (2007) opredeljujeta gibalno aktivnost kot nenačrtovano in
spontano mišično gibanje, ki porablja energijo. Caspersen, Powell in
Christenson (1985) opredeljujejo gibanje kot katerokoli telesno gibanje, ki
ga proizvedejo skeletne mišice, katerega rezultat je poraba energije. Na
drugi strani pa je neaktivnost stanje, ki ni označeno s povečano energijsko
porabo nad ravnjo porabe energije v mirovanju (Hagströmer, 2007).
Sedentarni način življenja vključuje tudi nekatere aktivnosti, vendar
običajno ne zadostujejo za doseganje pozitivnih učinkov na zdravje
(Sjöström idr., 2006).
Široka opredelitev gibalne aktivnosti vključuje različne vrste aktivnosti, kot
so: hoja, kolesarjenje, ples, tradicionalne igre, vrtnarstvo, gospodinjska
opravila in športne ter namerne simulacije (Cavill, Kahlmeier in Racioppi,
2006).
Večino dobljenih odgovorov bi lahko uvrstili med »pravilne«, saj lahko
najdemo povezave med njihovimi odgovori in med mnenji strokovnjakov.
Med »nepravilne« pa smo uvrstili odgovore: si zdrav, si veliko časa na
svežem zraku, da govorimo, da nam je všeč šport, se sproščamo. Teh
odgovorov nismo mogli povezati z definicijami.
Med »pravilnimi« odgovori prvošolcev in odgovori tretje in petošolcev pa
so se pojavile tudi pomembne razlike, ki jasno kažejo na to, da prvošolci
pojmov kot so gibanje in šport ne ločujejo, temveč jih obravnavajo kot en
sam pojem, ki ga povezujejo predvsem z gibanjem, ki ga izvajajo pri
športni vzgoji. Med učenci tretjih in petih razredov pa se pojavljajo
odgovori, ki kažejo, da učenci vedo, da pojem gibanje pomeni katerokoli
gibanje, ki ga izvedejo skeletne mišice in pri katerem se porablja energija
in ga ne povezujejo zgolj z aktivnostmi, s katerimi se srečujejo pri športni
vzgoji. Taki odgovori so: da se z nečim ukvarjaš, da nisi pri miru, da
pridobivaš kondicijo, da igraš inštrument, da telovadiš, da plavaš in da
živiš, gibanje je tudi, če premikamo sklepe, se premikamo, se razgibamo,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
19
če kolesarimo, rolamo, če migamo, se premikamo, smo aktivni,
telovadimo in če se ukvarjamo s športom, saj gibamo pri vseh športih.
Vprašanje 6: Zakaj se gibamo?
Tabela 7: Zakaj se gibamo?
1. razred 3. razred 5. razred
Da shujšamo, da
izboljšamo sprint, za
kondicijo, za zdravje, da se
razdivjamo in da se
ogrejemo.
Da smo zdravi, da imamo
veliko energije, da imamo
mišice, da ne sedimo samo
pred televizijo, da imamo
kondicijo za v hribe, da
lahko tečemo na šeststo
metrov, da gremo na zrak,
da bi bili veliki, ker je dobro
za kosti, da imamo manj
maščobe, se nadihamo,
krepimo telo, lažje zaspimo
in ker nam je to všeč.
Da zdravo živimo, da
porabimo odvečno vodo,
nismo predebeli,
razgibamo mišice, da smo
močni, da smo na svežem
zraku, da nam ne
uplahnejo mišice, da nam
ni dolgčas, da se družimo,
da imamo kaj od športa, da
se zabavamo, da se dobro
počutimo, da smo veseli,
da dobimo kondicijo, da
preživimo prosti čas in se
igramo s prijatelji.
Zanimalo me je tudi, zakaj se gibamo. Po mnenju prvošolcev se gibamo, zato da
shujšamo, da izboljšamo sprint, za kondicijo, za zdravje, da se razdivjamo in da se
ogrejemo. Tretješolci menijo, da se gibamo, zato da smo zdravi, da imamo veliko
energije, da imamo mišice, da ne sedimo samo pred televizijo, da imamo kondicijo za v
hribe, da lahko tečemo na šeststo metrov, da gremo na zrak, da bi bili veliki, ker je
dobro za kosti, da imamo manj maščobe, se nadihamo, krepimo telo, lažje zaspimo in
ker nam je to všeč. Po mnenju petošolcev pa se gibamo, zato da zdravo živimo, da
porabimo odvečno vodo, nismo predebeli, razgibamo mišice, da smo močni, da smo na
svežem zraku, da nam ne uplahnejo mišice, da nam ni dolgčas, da se družimo, da
imamo kaj od športa, da se zabavamo, da se dobro počutimo, da smo veseli, da
dobimo kondicijo, da preživimo prosti čas in se igramo s prijatelji.
Interpretacija: Kot smo že prej omenili, so bile izvedene številne raziskave, ki so
ugotovile, da ravno redna gibalna/športna aktivnost povzroča dobro
počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili nekaj
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
20
koristnega zase in za svoje zdravje (Mišigoj, Duraković, 2003). Zato me je
zanimalo, če se učenci s temi ugotovitvami strinjajo. Izkazalo je, da so vsi
vprašani podali odgovore, ki bi jih lahko kategorizirali v zgoraj navedena
področja: dobro počutje, osebno zadovoljstvo in prepričanje, da smo storili
nekaj koristnega zase in za svoje zdravje. Torej lahko rečemo, da se
učenci strinjajo s strokovnjaki. Pomembni pa so se mi zdeli odgovori, ki
smo jih zasledili pri starejših učencih in izražajo pomembno socialno
komponento – prijatelje, s katerimi preživljajo prosti čas. Teh odgovorov
pri mlajših učencih nismo zasledili, zato menim, da to kaže na velike
razlike, saj se v tej starosti vpliv staršev, ki so imeli do tedaj ključno vlogo,
že zmanjša in se poveča vpliv vrstnikov.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
21
Vprašanje 7: Zakaj se nekateri ne gibajo?
Tabela 8: Zakaj se nekateri ne gibajo?
1. razred 3. razred 5. razred
Ker so stari, so
poškodovani (jih boli hrbet
ali so si kaj zlomili), so leni,
invalidi, imajo kakšno
bolezen in ne smejo preveč
telovaditi, nimajo časa in
ker jim ni všeč.
Ker so stari, ker so
poškodovani (jih boli hrbet
ali so si kaj zlomili), so leni,
so invalidi, imajo kakšno
bolezen in ne smejo preveč
telovaditi, ker nimajo časa
in ker jim ni všeč; lenoba,
težave z mišicami,
pomanjkanje časa, življenje
v mestu, kjer je veliko
prometnih površin, srčne
težave, dvojni sklep,
debelost, slepota,
pomanjkanje kondicije,
bojazen, da ne bodo zmogli
in dejstvo da jim niso všeč
športna oblačila.
Ker so stari, so
poškodovani (jih boli hrbet
ali so si kaj zlomili), so leni,
so invalidi, imajo kakšno
bolezen in ne smejo preveč
telovaditi, ker nimajo časa
in ker jim ni všeč; lenoba,
težave z mišicami,
pomanjkanje časa, življenje
v mestu, kjer je veliko
prometnih površin, srčne
težave, dvojni sklep,
debelost, slepota,
pomanjkanje kondicije,
bojazen, da ne bodo zmogli
in dejstvo da jim niso všeč
športna oblačila.
Na vprašanje, zakaj se nekateri ne gibajo, so prvošolci odgovorili, da zato ker so
stari, so poškodovani (jih boli hrbet ali so si kaj zlomili), so leni, so invalidi, imajo
kakšno bolezen in ne smejo preveč telovaditi, ker nimajo časa in ker jim ni všeč.
Odgovori učencev tretjega in petega razreda so bili precej podobni, le da so dodali še
nekatere druge razloge, kot so lenoba, težave z mišicami, pomanjkanje časa, življenje
v mestu, kjer je veliko prometnih površin, srčne težave, dvojni sklep, debelost, slepota,
pomanjkanje kondicije, bojazen, da ne bodo zmogli in dejstvo, da jim niso všeč športna
oblačila.
Interpretacija: Prav tako kot je debelost lahko posledica bolezenskega stanja, je lahko
posledica istega stanja tudi nezmožnost gibanja. Zanimalo pa me je,
kakšne dejavnike bodo učenci poleg bolezni še navedli kot oviro pri
gibanju. Pogosto se je pojavil odgovor, da se ljudje ne gibajo, zato ker so
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
22
leni, se jim ne da in ker so stari. Med odgovori pa so se pojavili tudi taki, ki
predstavljajo dva kar velika problema sodobne družbe. Prvi je ta, da se
ljudje ne gibajo zaradi pomanjkanja prostega časa in v današnjem času,
za katerega je značilen vse hitrejši tempo življenja in vse daljši delovniki,
je pomanjkanje časa, ki bi ga lahko namenili skrbi za zdravje, dejansko
postal velik problem, ki sicer v večji meri vpliva na odrasle, vendar
posledično vpliva tudi na otroke. Kot smo omenili, gibanje vpliva na
osebno zadovoljstvo, ki pozitivno vpliva na storilnost osebe in posledično
na storilnost podjetij. Nekatera uspešnejša slovenska podjetja (Krka d.d.,
Luka Koper …) nudijo svojim zaposlenim in njihovim družinam možnosti
udeleževanja v različnih gibalnih/športnih aktivnostih, kar pozitivno vpliva
tudi na otroke, ki lahko s svojimi starši aktivno preživljajo prosti čas in
pozitivno izkušnjo prenesejo v odraslo dobo.
Drugi pomemben problem pa je infrastruktura mesta, ki v večji meri vpliva
na otroke. Ob povečanju prometnih površin se je povečala tudi nevarnost
za otroke, ki bi se igrali v bližini takih površin. Zato nekateri starši svojih
otrok ne pustijo, da bi se igrali na prostem brez nadzora. Tako morajo
otroci čakati, da bodo imeli starši čas; kako pa je s prostim časom odraslih
smo že prej povedali. In začarani krog je sklenjen.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
23
Vprašanje 8: Kdaj dobimo mišice?
Tabela 9: Kdaj dobimo mišice?
1. razred 3. razred 5. razred
Ko jemo špinačo, delamo
sklece, dvigujemo uteži,
boksamo v vrečo, pri
delanju izpadnih korakov in
pri baletu.
Ko kolesarimo, hodimo v
hribe, dvigujemo uteži,
igramo nogomet, plešemo
break dance, igramo
rokomet, odbojko, košarko,
ko hodimo v fitnes, pri
atletiki, pri boksu, karateju,
smučanju, kopanju s
krampom, dvigovanju
trupa, plesu, smučarskih
skokih, plezanju, veslanju
in gimnastičnih vajah.
Ko kolesarimo, hodimo v
hribe, dvigujemo uteži,
igramo nogomet, plešemo
break dance, igramo
rokomet, odbojko, košarko,
ko hodimo v fitnes, pri
atletiki, pri boksu, karateju,
smučanju, kopanju s
krampom, dvigovanju
trupa, plesu, smučarskih
skokih, plezanju, veslanju
in gimnastičnih vajah, ko
opravljamo domača
opravila, delamo na kmetiji,
pobiramo krompir, se
dvigujemo po vrvi, ko
večkrat ponavljamo
določeno gibanje, pri
delanju počepov,
preskakovanju kolebnice in
pri alpinizmu
Pri naslednjem vprašanju v zvezi z dojemanjem gibanja me je zanimalo, kdaj
dobimo mišice. Prvošolci so povedali, da jih dobimo, ko jemo špinačo, delamo sklece,
dvigujemo uteži, boksamo v vrečo, pri delanju izpadnih korakov in pri baletu. Tretješolci
so mnenja, da dobimo mišice, ko kolesarimo, hodimo v hribe, dvigujemo uteži, igramo
nogomet, plešemo break dance, igramo rokomet, odbojko, košarko, ko hodimo v fitnes,
pri atletiki, boksu, karateju, smučanju, kopanju s krampom, dvigovanju trupa, plesu,
smučarskih skokih, plezanju, veslanju in gimnastičnih vajah. Petošolci so odgovarjali
podobno kot osemletniki, le da so dodali, da dobimo mišice tudi, ko opravljamo domača
opravila, delamo na kmetiji, pobiramo krompir, se dvigujemo po vrvi, ko večkrat
ponavljamo določeno gibanje, pri delanju počepov, preskakovanju kolebnice in pri
alpinizmu.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
24
Interpretacija: Iz izkušenj vemo, da mišice krepimo in posledično povečujemo, če
izvajamo neko gibanje, pri katerem mišica premaguje določeno breme
(lahko je to lastna teža ali uteži) in to gibanje večkrat ponavljamo. Torej
med odgovori, ki so nam jih ponudili učenci, niso vsi pravilni. Med pravilne
lahko štejemo odgovore, da mišice pridobimo, ko delamo sklece,
dvigujemo uteži, delamo izpadne korake, hodimo v fitnes, pri nekaterih
disciplinah v atletiki, pri boksu, karateju, dvigovanju trupa, smučarskih
skokih, plezanju, veslanju, krepilnih gimnastičnih vajah in ko se dvigujemo
po vrvi, delamo počepe, preskakujemo kolebnico, pri alpinizmu in ko
kopljemo s krampom oziroma ko večkrat ponavljamo neko gibanje. Delno
pravilni pa bi bil lahko tudi odgovor, da dobimo mišice pri kolesarjenju, saj
ko vozimo navkreber, to drži.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
25
Vprašanje 9: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?
Tabela 10: Kakšna je razlika med gibanjem in športom?
1. razred 3. razred 5. razred
Pri športu se tekmuje in je
treba dati točke, pri gibanju
pa to ni potrebno. Kot
primere so navedli: pri
košarki je treba dati koš, pri
nogometu gol in pri odbojki
je treba odbiti žogo čez
mrežo.
Šport je nogomet, gibanje
pa je, če telovadiš; pri
gibanju delaš, kar hočeš,
pri športu pa kar treniraš.
Pri športu greš na
tekmovanje in dobiš
medalje, pri gibanju pa ne.
Pri športu so pomembne
mišice, pri gibanju pa smo
na svežem zraku. Pri
športu hodiš, pri gibanju
plezaš. Šport je
kolesarjenje, gibanje je
miganje z roko ali
premikanje prsta. Šport je
treniranje, pri gibanju pa
nekaj delamo. Pri gibanju
se samo premikaš, gibanje
je gimnastika. Šport je
smučanje. Šport je
dejavnost in pri tem lahko
zmagaš. Šport je neke
vrste gibanje, nekateri pa
menijo, da razlik sploh ni.
Šport je skupinska
aktivnost. Da je pri športu
le ena aktivnost, pri gibanju
pa jih je več. Da pri športu
tekmuješ. Šport je bolj
nevaren in živahen. Pri
športu si bolj aktiven.
Športov je več vrst. Šport
izvajamo z žogami, loparji
..., gibanja pa ne. Pri
športu so pravila, pri
gibanju ne. S športom se
ukvarjaš. Šport je lahko
poklic. Športa se moraš
naučiti, gibanje že znaš. Pri
športu se več gibaš in
moraš biti vztrajnejši, ker je
bolj zahteven.
Na vprašanje, kakšna je razlika med gibanjem in športom, je odgovorilo le 5 od 45
vprašanih prvošolcev, ki so razložili, da se pri športu tekmuje in je treba dati točke, pri
gibanju pa to ni potrebno. Kot primere so navedli: pri košarki je treba dati koš, pri
nogometu gol in pri odbojki je treba odbiti žogo čez mrežo.
Tretješolci so vsi odgovarjali na zastavljeno vprašanje, odgovori pa so bili zelo
različni. Med pravilnimi odgovori so, da je šport nogomet, da greš pri športu na
tekmovanje in dobiš medalje, pri gibanju pa ne. Šport je kolesarjenje, gibanje je
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
26
miganje z roko ali premikanje prsta. Šport je treniranje, pri gibanju pa nekaj delamo,
nekaj pospravljamo. Pri gibanju se samo premikaš, šport pa je dejavnost, pri kateri
lahko zmagaš. Šport je neke vrste gibanje.
Petošolci pa so ponudili drugačne odgovore, ki so nekoliko bližje definiciji športa.
Petošolci so torej mnenja, da je šport skupinska aktivnost; da je pri športu le ena
aktivnost, pri gibanju pa jih je več, da pri športu tekmuješ. Šport je bolj nevaren in
živahen. Pri športu si bolj aktiven. Športov je več vrst. Šport izvajamo z žogami, loparji
ipd., gibanja pa ne. Pri športu so pravila, pri gibanju ne. S športom se ukvarjaš. Šport je
lahko poklic. Športa se moraš naučiti, gibanje že znaš. Pri športu se več gibaš in moraš
biti vztrajnejši, ker je bolj zahteven.
Interpretacija: Listina o športu opredeljuje ključna načela glede splošnega razvoja
športa, v njej pa je tudi definicija športa, ki pravi: »Šport pomeni vse oblike
telesne dejavnosti, katere namen je s pomočjo občasne ali redne
udeležbe, izražati ali izboljšati telesno pripravljenost in duševno počutje,
ustvarjati družbene odnose ali pridobivati rezultate na tekmovanjih vseh
stopenj«.
Pierre de Coubertin je šport opredelil kot »prostovoljni in ustaljeni kult
intenzivne mišične vadbe, zaznamovan na želji in napredku, ki pa je lahko
tudi tveganje« (Coubertin, v Šugman, 1997). Hosta (2004) navaja, da je
šport »prostovoljna oblika umetnega, k cilju naravnanega telesnega
gibanja, ki sledi določenim pravilom, v standardiziranih okoliščinah, katere
uravnava institucija in tako omogoča tekmovanje«. Šport postavlja na
sekundarno mesto, kar pa pomeni, da šport ni nekaj nujnega in
samoumevnega, kot velja za gibanje. Kljub temu pa šport svoje vrednosti
ne izgublja, saj je v sodobni družbi zelo visoka. Iz tega lahko sklepamo, da
je športna aktivnost podkategorija gibalne aktivnosti, ki so jo strokovnjaki
interpretirali kot gibalno aktivnost, ki je načrtovana, strukturirana,
ponavljajoča in namenjena izboljšanju enega ali več delov telesne
pripravljenosti (Casperson, Powell in Christenson, 1985; Bouchard in
Shepard, 1994).
Učenci so nam ponudili raznovrstne odgovore in tudi te lahko razdelimo
med pravilne in nepravilne. Izmed prejetih odgovorov smo med pravilne
uvrstili tiste, ki zagovarjajo, da je razlika v tem, da greš pri športu na
tekmovanja, da zmagaš in dobiš medalje, da je šport ene vrste gibanje, da
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
27
je šport treniranje, gibanje pa je miganje z roko ali premikanje prsta,
pospravljanje, pri gibanju nekaj delamo, se premikamo. Nekateri so
mnenja, da je šport bolj nevaren in bolj živahen, da je skupinska aktivnost,
pri kateri si bolj aktiven. Poudarjajo tudi, da so pri športu pravila, pri
gibanju pa ne, da se moraš športna naučiti, gibanje pa že znaš, da gre pri
športu za veliko količino gibanja, da moraš biti vztrajen, ker je zahtevnejši.
Povedali so, da poznamo več vrst športov in da je lahko šport tudi poklic.
Pod pravilne odgovore pa smo šteli tudi tiste, ki so navedli primere: šport
je nogomet, kolesarjenje in smučanje. V nasprotju s prvošolci, kjer je na
vprašanje odgovorilo le 5 učencev, je bilo v petem razredu veliko več
pravilnih odgovorov. Iz odgovorov na zgoraj zastavljeno vprašanje, kaj je
gibanje, lahko razberemo, da učenci višjih razredov ločijo pojma gibanje in
šport ter znajo navesti ključne razlike in v njihovih odgovorih lahko
najdemo povezave z definicijami znanstvenikov.
Vprašanje 10: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med
tednom?
Tabela 11: Kdaj se več gibate oziroma koliko se gibate med vikendom/med tednom?
1. razred 3. razred 5. razred
Koliko se gibate med
tednom?
- malo (42%)
- srednje (36%)
- veliko (22%)
Koliko se gibate med
vikendom?
- malo (38%)
- srednje (31%)
- veliko (31%)
Kdaj se več gibate?
- v šoli (19%) / doma (81%)
- med tednom (39%) / med
vikendom (61%)
- med počitnicami (98%) /
med šolskim časom (2%)
Kdaj se več gibate?
- v šoli (51%) / doma (49%)
- med tednom (58%) / med
vikendom (42%)
- med počitnicami (88%) /
med šolskim časom (12%)
Zanimalo me je tudi, koliko se otroci gibajo med tednom in koliko med vikendom
(1. razred) oziroma kaj mislijo, kdaj se več gibajo (v šoli/doma, med tednom/med
vikendom, med šolskim časom/med počitnicami; 3., 5. razred). 42% šestletnikov se
med tednom malo giba, 36% se srednje giba in 22% se jih med tednom veliko giba.
Med vikendi pa se 38% šestletnikov malo giba, 31% se jih srednje giba in enak
odstotek se jih veliko giba. Med tretješolci jih je 81% povedalo, da se več gibajo doma,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
28
19% pa, da se več gibajo v šoli. 39% jih meni, da se več gibajo med tednom, 61% pa
meni, da se več gibajo med vikendom. Kar 98% pa jih je odgovorilo, da se več gibajo
med počitnicami in le 2%, da se več gibajo med šolskim časom. Pri petošolcih jih 49%
več giba doma kot v šoli, 51% pa obratno. 58% jih več giba med tednom, 42% pa med
vikendom. Je pa kar 88% vprašanih petošolcev odgovorilo, da se več gibajo med
počitnicami kot med šolskim letom. Takih, ki se več gibajo med šolskim letom, je 22%.
Interpretacija: Učenci so mnenja, da se bistveno več gibajo med počitnicami oz. med
vikendi kot v šoli, kar pa je v nasprotju z raziskavami, ki so jih izvedli
strokovnjaki. Nekateri avtorji (Baranowski et al., 1993; Kristensen et al.,
2007) tako ugotavljajo, da je aktivnost otrok med poletnimi počitnicami in v
jesenskem obdobju bistveno nižja v primerjavi s šolskim letom. Spet drugi
(Volmut idr., 2008) ugotavljajo, da je gibalna/športna aktivnost v
starostnem obdobju otrok med poletnimi počitnicami predvsem
prepuščena interesom in motivaciji otrok ter gibalnim spodbudam s strani
staršev. Ker v poletnih počitnicah ni toliko organizirane gibalne/športne
aktivnosti kot med šolskim letom in ni redne športne vzgoje, so otroci bolj
sedentarni, tako gibalno/športno aktivnost delno nadomestijo drugačni
načini preživljanja prostega časa (gledanje televizije, igranje računalniških
igric). Zakaj so torej otroci mnenja, da se več gibajo v času počitnic in
vikendov kot v šolskem času? Mislim, da jih k takim odgovorom spodbuja
dejstvo, da jim med počitnicami ni treba sedeti pri pouku ter ob delanju
domačih nalog in učenju. Pri tem pa je treba opozoriti, da otroci, predvsem
mlajši, nimajo še pravega občutka za čas in težko opišejo svoje telesno
vedenje za nazaj, tako da ne gre za natančne in objektivno izmerjene
rezultate.
Vprašanje 11: Kje najraje preživljate prosti čas?
Na to vprašanje so odgovarjali le učenci tretjega in petega razreda. Na vprašanje
so imeli dva dana odgovora, in sicer »zunaj« in »noter«. Vsi razen enega učenca so
odgovorili, da najraje preživljajo prosti čas zunaj, ker imajo več prostora, so na svežem
zraku, se lahko igrajo z žogo, lahko igrajo nogomet, se lahko vozijo s kolesom, ker
porabijo več energije, dobijo kondicijo, jim noter mame težijo, so s prijatelji, imajo radi
naravo, ker imajo več športov na izbiro, ni nevarnosti, da bi kaj razbili, ker lahko gredo
v hribe in lahko določene športe igrajo samo zunaj.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
29
Interpretacija: Dobljeni rezultati kažejo na razveseljivo dejstvo, da učenci radi
preživljajo prosti čas zunaj. Sicer smo pričakovali nekoliko drugačne
rezultate, predvsem zaradi spremembe načina življenja ter zaradi porasta
uporabe video igric, vendar se zaenkrat želje otrok niso spremenile. Še
vedno jim je igranje na prostem najljubša oblika preživljanja prostega
časa.
4.1.3 Šola in športna vzgoja
Vprašanje 12: Kaj počnete pri športni vzgoji?
Tabela 12: Kaj počnete pri športni vzgoji?
1. razred 3. razred 5. razred
Delamo prevale, počepe,
skačejo na skrinjo, v
daljino, iz obroča v obroč, s
kolebnico, se kotalijo po
blazini, se igrajo različne
elementarne igrice (bratec
reši me, mačke in miši, črni
mož, letalo, potres,
poplave), tečejo, se zbijajo,
se raztezajo in se ogrevajo.
Igramo med dvema
ognjema, skačemo
kolebnico, delamo
gimnastične vaje, vodimo
žogo, delamo stoje,
prevale, premete vstran,
počepe, skoke čez gred, se
lovimo, igramo štafetne
igre, elementarne igre,
plezamo, se drsamo,
mečemo žoge, skačemo v
višino, šprintamo, skačemo
v daljino, dvigujejo trup,
tečemo, plezamo po drogu,
izvajamo vese v zgibi, se
lovimo, tekmujemo.
Igramo nogomet,
badminton, košarko,
rokomet, namizni tenis,
hokej, ragbi, odbojko, med
dvema ognjema, med
štirimi ognji, štafetne igre,
skačemo v višino, daljino,
čez kolebnico, tečemo,
delamo prevale, stoje,
premete, lovimo ravnotežje
na gredi, delamo
gimnastične vaje, plešemo
in dvigujemo trup.
Prvošolci pri športni vzgoji izvajajo različne aktivnosti: delajo prevale, počepe,
skačejo na skrinjo, v daljino, iz obroča v obroč, s kolebnico, se kotalijo po blazini, se
igrajo različne elementarne igrice (bratec reši me, mačke in miši, črni mož, letalo,
potres, poplave), tečejo, se zbijajo, se raztezajo in se ogrevajo. Tretješolci igrajo med
dvema ognjema, skačejo kolebnico, delajo gimnastične vaje, vodijo žogo, delajo stoje,
prevale, premete vstran, počepe, skoke čez gred, se lovijo, igrajo štafetne igre,
elementarne igre, plezajo, se drsajo, mečejo žoge, skačejo v višino, šprintajo, skačejo
v daljino, dvigujejo trup, tečejo, plezajo po drogu, izvajajo vese v zgibi, se lovijo,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
30
tekmujejo. Petošolci pa igrajo nogomet, badminton, košarko, rokomet, namizni tenis,
hokej, ragbi, odbojko, med dvema ognjema, med štirimi ognji, štafetne igre, skačejo v
višino, daljino, čez kolebnico, tečejo, delajo prevale, stoje, premete, lovijo ravnotežje na
gredi, gimnastične vaje, plešejo in dvigujejo trup.
Interpretacija: Če postavimo tako vprašanje, otroci navadno naštejejo tiste stvari, ki jih
najraje počnejo ali tiste, ki jih počnejo najpogosteje pri športni vzgoji. Pri
starejših otrocih vidimo, da je v porastu zanimanje za moštvene igre,
medtem ko so mlajši otroci bolj navdušeni nad elementarnimi igrami.
»Elementarne igre so igre, ki vključujejo elementarne oblike človekove
motorike (hoja, tek, lazenje, skoki, plezanje, meti,…) z možnostjo
prilagajanja pravil trenutni situaciji in potrebam. Didaktična gibalna igra
je celostna spoznavna tehnika, ki deluje na otroka in mu z množico
kompleksnih in problemsko zastavljenih gibalnih nalog, omogoča dvig
ravni latentnih sposobnosti psihosomatskega statusa.
Moštvene igre so igre, kjer nastopata dve moštvi (lahko jih je več),
uspeh moštva pa je odvisen bolj od interakcij (povezanosti) njegovih
članov. So elementarne igralne oblike, s katerimi skušamo razvijati
kolektivnim duh vadečih s tem, da preusmerjamo njihov individualizem
in egoizem v razumevanje ter izpolnjevanje nalog, ki imajo za cilj
uspeh moštva kot celota. (…) Igra naj ima čim manj omejevalnih
pravil, vendar moramo paziti, da se ne izrodijo, predvsem moramo
omejevati prostor. Pravila teh iger so bolj zapletena kot pri
elementarnih igrah, hkrati pa precej manj kot pri velikih igrah«
(Jelovčan, 2003/2004).
Po teh definicijah in odgovorih, ki so jih odgovorili otroci, lahko sklepamo,
da se s starostjo krepi skupinski duh in skupina oz. sodelovanje pridobi
nov pomen. Seveda pa se lahko pri teh igrah pojavljajo tudi negativni
elementi. Otroci, ki so motorično nekoliko manj sposobni, bodo pri
izbiranju ostali vedno zadnji in to ne pripomore k njihovemu
samozaupanju. Taki se bodo moštvenim igram izogibali in se bodo pri
izbiranju dejavnost odločili za take, kjer so lahko sami ali v paru.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
31
Vprašanje 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?
Tabela 13: Kaj najraje počnete pri športni vzgoji?
1. razred 3. razred 5. razred
Elementarne igre (31%),
tečemo (22%),
skačemo na skrinjo (18%),
skačemo iz obroča v obroč
(9%), skačemo v daljino
(9%),
igramo nogomet (7%),
se kotalimo po blazini (4%)
moštvene igre (58%),
plešemo (26%),
delamo gimnastiko (9%),
atletiko (7%),
moštvene igre (60%),
delamo atletiko (16%),
tečemo kros (13%),
delamo gimnastiko (8%),
plešemo (3%)
Prvošolci se najraje igrajo elementarne igre (31%), tečejo (22%), skačejo na
skrinjo (18%), skačejo iz obroča v obroč (9%), skačejo v daljino (9%), igrajo nogomet
(7%) in se kotalijo po blazini (4%). Tretješolci najraje igrajo moštvene igre (58%),
plešejo (26%), delajo gimnastiko (9%) in atletiko (7%). Petošolci prav tako najraje
igrajo moštvene igre (60%), delajo atletiko (16%), tečejo kros (13%), delajo gimnastiko
(8%) in plešejo (3%).
Interpretacija: Pri tem vprašanju so prvošolci prosto odgovarjali, tretješolci in petošolci
pa so lahko izbirali med danimi odgovori (moštvene igre, atletika,
gimnastika, ples, orientacijski tek/kros). Prvošolcem je očitno tek zelo
všeč, kar niti ni presenetljivo. Če opazujemo otroke pri igri, bodo skoraj
vedno tekli, saj jim lovljenje predstavlja glavni del igre. Pa ne samo igre.
Zanje je tek način premikanja po prostoru, pa naj bo ta zunaj na prostem
ali med štirimi stenami.
Tretješolci še vedno radi tekajo, vendar je ta njihov tek del neke igre in ne
več tudi najpogostejši način premikanja. Pri njihovih odgovorih me je
presenetil predvsem odstotek otrok, ki imajo radi ples. Da je po
priljubljenosti ples na drugem mestu, je zares presenetljivo, pa čeprav je
ples odlično sredstvo za učenje koordinacije in fine motorike. Navadno ga
ne marajo predvsem fantje. Seveda pa je potrebno poudariti, da jim je
ples najmanj všeč, ko gre za ples v parih, zato so ga petošolci po
pričakovanjih postavili na zadnje mesto. Pri petošolcih je bolj priljubljena
atletika in kros, ki pa ga tretješolci niso niti uvrstili na seznam.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
32
Zdi se, da so petošolcem področja, ki zahtevajo nekoliko več mehkobe in
elegance pri izvajanju (ples in gimnastika), manj všeč. Mogoče je to
posledica hitre rasti in nesorazmernosti telesa, ki jim otežuje gibanje.
Vprašanje 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?
Tabela 14: Kaj vam je najmanj všeč pri športni vzgoji?
1. razred 3. razred 5. razred
Raztezanje na mestu
(44%), skakanje iz obroča
v obroč (16%),
skakanje na skrinjo (13%),
počepi (7%),
skok v daljino (7%),
Bratec reši me (7%),
zbijanje (4%).
Moštvene igre (56%),
ples (25%),
gimnastika (12%),
atletika (7%).
Ples (54%),
moštvene igre (39%),
gimnastika (5%),
orientacijski tek (2%).
Prvošolcem je najmanj všeč raztezanje na mestu (44%), skakanje iz obroča v
obroč (16%), skakanje na skrinjo (13%), počepi (7%), skok v daljino (7%), Bratec reši
me (7%) in zbijanje (4%). Tretješolcem so najmanj všeč moštvene igre (56%), ples
(25%), gimnastika (12%) in atletika (7%). Petošolcem pa je najmanj všeč ples (54%),
moštvene igre (39%), gimnastika (5%) ter orientacijski tek (2%).
Interpretacija: Pri prvošolcih opazimo, da jim niso všeč dejavnosti, ki so bolj statične oz.
pri katerih ni velike količine gibanja in so nekoliko bolj utrujajoče in
naporne. Torej se morajo za uspešno opravljeno nalogo že kar močno
potruditi.
Pri tretješolcih in petošolcih pa sta pri odgovorih razvidna dva pola. Ena
polovica ima zelo rada moštvene igre, medtem ko jih druga polovica ne
mara. Ključ za odpravo teh razlik je v animaciji. Otrok se mora pri teh
igrah zabavati, počutiti del skupine, kar ga bo motiviralo za nadaljnje delo.
Včasih se otroci spodbujajo med seboj, včasih pa je potrebno
posredovanje tudi s strani učitelja, ki mora biti v takem primeru glavni
animator. Prav tako je potrebno motivirati starejše učence za sodelovanje
pri plesu, ki je med petošolci najmanj priljubljen.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
33
Vprašanje 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?
Tabela 15: Kaj bi počeli pri športni vzgoji, če bi lahko sami izbirali?
1. razred 3. razred 5. razred
Elementarne igre (33%),
tek (27%),
skok na skrinjo (16%),
nogomet (9%),
skok iz obroča v obroč
(9%),
lovljenje (7%) .
Moštvene igre (75%),
kros (13%),
atletika (6%),
gimnastika (4%),
ples (2%).
Moštvene igre (87%),
atletika (7%),
gimnastika (2%),
ples (2%),
kros (2%).
Če bi lahko otroci sami izbirali med aktivnostmi, ki jih počnejo pri športni vzgoji, bi v
prvem razredu 33% otrok igralo različne elementarne igre, 27% otrok bi tekalo, 16%
otrok bi skakalo na skrinjo, skoraj 9% otrok bi igralo nogomet, 9% otrok bi skakalo iz
obroča v obroč in 7% otrok bi se lovilo. V tretjem razredu bi kar 75% otrok igralo
moštvene igre, 13% bi jih teklo kros, 10% bi jih igralo košarko, 6% bi se jih ukvarjalo z
atletiko, 4% z gimnastiko, 2% pa bi jih plesalo. V petem razredu pa bi jih 87% igralo
moštvene igre, 7% bi se jih ukvarjalo z atletiko, 2% z gimnastiko, prav toliko pa bi jih
plesalo in teklo kros.
Interpretacija: Vprašanje smo postavili zgolj iz radovednosti, saj ne moremo učencem
prepustiti izbire vsebin. Učni načrt poskrbi, da učencem podamo čim več
znanj, ki jim bodo v življenju prišla prav. Če bi jim prepustili izbiro, bi se
odločali za tiste aktivnosti, pri katerih so dobri, jih redno izvajajo in s tem
izboljšujejo tehniko, medtem ko bi znanje na drugih področjih stagniralo.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
34
Vprašanje 16: Kam bi šli na športni dan?
Tabela 16: Kam bi šli na športni dan?
1. razred 3. razred 5. razred
Plavanje (40%),
sankanje (16%),
drsanje (11%),
nogomet (11%),
Poskokčev dan (11%),
igrali bi košarko (7%),
plesali (4%).
Plavanje (47%),
kolesarjenje (22%),
smučanje (11%),
pohod (9%),
orientacijski tek (7%),
rolanje (4%).
Kolesarjenje (26%),
plavanje (24%),
smučanje (16%),
rolanje (15%),
pohod (10%),
kros (9%).
Zanimalo me je tudi, kam bi učenci šli na športni dan, če bi lahko sami izbirali. Med
prvošolci bi se večina otrok odločila za plavanje (40%), ostali bi šli na sankanje (16%),
drsanje (11%), nogomet (11%), na Poskokčev dan (11%), igrali bi košarko (7%) in
plesali (4%). Tudi med tretješolci bi se večina odločila za plavanje (47%), ostali pa bi se
odločili za kolesarjenje (22%), smučanje (11%), pohod (9%), orientacijski tek (7%) in
rolanje (4%). Med petošolci pa bi se večina odločila za kolesarjenje (26%), ostali pa za
plavanje (24%), smučanje (16%), rolanje (15%), pohod (10%) in kros (9%).
Interpretacija: V učnem načrtu za športno vzgojo je zapisano, da bosta v prvem
vzgojno-izobraževalnem obdobju dva športna dneva namenjena
pohodništvu, eden pa drugim aerobnim dejavnostim v naravi (orientacija,
kolesarjenje, obisk trimske steze ipd.). Eden izmed športnih dni naj poteka
v zimskem času (igre na snegu, sankanje, smučanje, drsanje idr.), eden
pa naj bo namenjen medrazrednim tekmovanjem v različnih poligonih ali
igrah. Tekmovanja naj imajo prilagojena pravila, ki omogočajo dejavnost
vsem učencem glede na njihove sposobnosti. Poudarjen naj bo dosežek
skupine, in ne posameznika. V tretjem razredu priporočamo, da šola
ponudi učencem plavalni športni dan.
V drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju dva športna dneva
namenimo pohodništvu. Eden od športnih dni naj poteka v zimskem času
(smučanje, deskanje, drsanje, sankanje, igre na snegu, zimski pohod
ipd.), na enem pa se učenci seznanijo z različnimi aerobnimi dejavnostmi
v naravi (orientacija, kolesarjenje, kajakaštvo, veslanje, nordijska hoja
ipd.) ali spoznavajo nove športe (različne plesne zvrsti, jahanje,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
35
lokostrelstvo, hokej na travi, tenis, skvoš, borilni športi ipd.). Športni dan
pomladi naj bo namenjen medrazrednim tekmovanjem v različnih športnih
igrah ali atletskemu mnogoboju. Tekmovanja naj imajo prilagojena pravila,
ki omogočajo dejavnost vsem učencem glede na njihove sposobnosti. V
drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju imajo še vedno prednost
tekmovanja skupin, pri čemer je poudarjen dosežek skupine, in ne
posameznika.(učni načrt za športno vzgojo, 2006)
Če primerjamo želje učencev z učnim načrtom, vidimo, da so v športne
dneve vključene skoraj vse aktivnosti, za katere so učenci izrazili željo, da
bi jih izvajali. Sicer bi tudi učenci prvega razreda želeli imeti športni dan,
pri katerem bi šli plavat, vendar jim učni načrt to priporoča šele v tretjem
razredu. Pri tretje in petošolcih pa je priljubljeno tudi rolanje, ki ga lahko
vključimo v spoznavanje novih športov in tako organiziramo šolo rolanja,
da so lahko vključeni tudi tisti učenci, ki tega ne znajo. Dobro bi bilo, da bi
dopustili učencem samostojno izbiro novih športov, ki bi se jih želeli
naučiti. Predlagali bi jim nekaj športov in z glasovanjem bi lahko izbrali,
kateri izmed ponujenih jim je najbolj zanimiv.
Vprašanje 17: Bi imeli dodatno uro športne vzgoje?
V prvem razredu se je pokazalo, da bi 84% otrok imelo dodatno uro športne
vzgoje, preostalim otrokom pa so tri ure na teden dovolj. V tretjem in petem razredu pa
so bili vsi vprašani učenci za to, da bi imeli dodatno uro športne vzgoje.
Interpretacija: Odgovori učencev so indikator, da so ure športne vzgoje dobro
zastavljene in zbujajo željo po intenzivnejšem gibanju pri otrocih, kar bi
morali izkoristiti v smislu dodatnih ur športne vzgoje. Pravzaprav bi bilo
priporočljivo, da bi bile ure športne vzgoje na urnikih vsak dan, saj bi tako
tudi najbolj upoštevali priporočila, ki jih podajajo strokovnjaki. Strong idr.
(2005) podajajo okvirna priporočila za šoloobvezne otroke (6 do 18 let), ki
predlagajo 60 minut ali več vsakodnevne gibalne/športne aktivnosti, ki bi
dosegala srednje do visoko stopnjo intenzivnosti. Je pa potrebno pri
zastavljanju učnih ur športne vzgoje poskrbeti za to, da bo efektivni čas
učencev čim daljši in bodo tako zares aktivni, sicer z dodatnimi urami
nismo dosegli nobenih rezultatov.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
36
4.2 Individualni del vprašalnika
V nadaljevanju so rezultati predstavljeni po zastavljenih vprašanjih.
Vprašanje 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost?
Graf 1: Kdo se je odločil, da obiskuješ določeno gibalno/športno aktivnost? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
Starši Sam Skupaj
Kdo se je odločil,da obiskuješ določeno
gibalno/športno aktivnost?
Od
sto
tek
od
go
vo
rov
3. razred 5. razred
Na zastavljeno vprašanje (graf 1) je 53% tretješolcev in 82% petošolcev
odgovorilo, da so si določeno gibalno/športno aktivnost izbrali sami, 48% tretješolcev in
18% petošolcev pa si je aktivnosti izbralo skupaj s starši.
Interpretacija: Ko smo postavili to vprašanje, smo predpostavljali, da se otroci, ki si
sami izberejo določeno aktivnost, z njo tudi veliko raje ukvarjajo kot tisti, ki
so jim jo izbrali starši zaradi takšnih ali drugačnih razlogov.
Ne glede na to, ali je vloga staršev pozitivna ali negativna, so starši zelo
pomemben element t.i. ˝športnega trikotnika˝ (športnik-trener-starši). V
zadnjem času se vse več piše, kako ima lahko prekomerno vključevanje
staršev v življenje športnikov škodljive posledice. Tako na svoje otroke
pogosto pritiskajo, naj se ukvarjajo z določenim športom in zmagujejo, (…)
popolnoma normalno je, da so starši zainteresirani za napredovanje svojih
otrok, da jih podpirajo in upajo, da bodo nekega dne postali vrhunski
športniki. Problem nastane, ko se starši preveč vključujejo in gredo prek
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
37
meje med umirjeno pozitivno vključitvijo in pretirano zavzetostjo, ki gre
tako daleč, da začno svoje življenje živeti prek športa svojih otrok (Škof,
2008). Taki otroci zato manj uživajo v športu in pogosto doživljajo velik
stres. Ti nemalokrat opustijo aktivnost brez želje, da bi se še kdaj vrnili.
Predvsem učenci višjih razredov imajo pri izbiri aktivnosti nekoliko več
svobode, ne smemo pa pozabiti na pomemben dejavnik pri izbiri
aktivnosti, ki je nemalokrat ovira, ki je včasih preprosto ni mogoče obiti, ta
pa je finančno stanje v družini. Pogosto je članstvo v klubih ali nakup
rekvizitov potrebnih za določeno aktivnost prevelik finančni zalogaj za
družino in je zato otroku onemogočeno izvajanje te aktivnosti.
Vprašanje 2: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu?
Tabela 17: Kaj ti je najbolj všeč pri izbranem športu?
specifika
športa
rekviziti počutje tekmovanja okolje
3. r 68% (27 +
2)
13% (5+2) 3% (1+2) 13% (5+2) 3% (1+2)
5. r 44% (18+5) 10% (4+5) 15% (6+5) 12% (5+5) 19% (8+5)
Pri vprašanju, kaj ti je všeč pri športu, ki si si ga izbral, smo dobili raznovrstne
odgovore (Tabela 17). Odgovore, ki so se pojavljali, sem lahko združila v štiri skupine.
Po grupiranju lahko zaključimo, da jih je največ, kar 69% v tretjem in 44% v petem
razredu, odgovorilo, da jim je všeč predvsem specifika izbranega športa npr.
kolesarjenje, rolanje, tek, met na koš, dajanje golov, plavanje, smučanje, plezanje,
pravila, prekrški ipd. Manj pogosto pa so se pojavljali odgovori, da so jim pri športu
najbolj všeč rekviziti (žoga, palica, koš, kolo …), tako je odgovorilo 13% tretješolcev in
10% petošolcev. Prav tako je pri obeh starostih želja po tekmovanju prisotna v približno
enaki meri, tako namreč meni 13% tretješolcev in 12% petošolcev. Nekoliko večje
razlike v odgovorih se pojavljajo med odgovori, ki zadevajo počutje in okolje. Odgovori
o počutju pri aktivnostih so bili pogostejši pri učencih petega razreda, 15% (pri
tretješolcih le 2%). Med te odgovore so vključili sprostitev, kondicijo, krepitev telesa,
hujšanje in borbenost. Prav tako se v petem razredu pogosteje pojavljajo odgovori o
okolju, v katerem aktivnosti dogajajo. 19% odgovorov petošolcev se je nanašalo na
okolje, v katerem se odvijajo aktivnosti, npr. voda, svež zrak ter na osebe, ki so del
tega okolja, npr. prijateljice, skupinska igra … Takih odgovorov je bilo v tretjem razredu
manj, le 3%.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
38
χ²preizkus statične značilnosti odgovorov od pričakovanih vrednosti je potrdil
statistično značilna odstopanja pri številu prostostne stopnje 4 in χ² vrednosti 10,009 (p
< 0.05).
Interpretacija: Zanimalo nas je, zakaj so se učenci sploh odločili za določen šport; kaj je
tisto, kar jih je pritegnilo in zaradi česar tudi vztrajajo pri aktivnosti. Otroke
privlači specifika športa, rekviziti, ki jih pri izvajanju uporabljajo, želja po
tekmovanju, okolje, v katerem izvajajo določene aktivnosti in počutje, ki ga
zbuja določena aktivnost. Kot smo predvidevali, je najmočnejši pogoj prav
specifika športa. Kako bi se sicer nekdo ukvarjal z nogometom, če mu tek
ni všeč ali če je bolj individualist kot skupinski igralec. Prav tako so bili
zanimivi odgovori predvsem tisti, ki zadevajo počutje. V petem razredu se
pojavljajo težnje po krepitvi telesa, v nekaterih primerih tudi po hujšanju in
pridobivanju kondicije. To kaže, da se dogajajo spremembe v dojemanju
svojega lastnega telesa, kar pa pri učencih iz nižjih razredov nima velike
teže. Opazimo lahko, da udejstvovanje v gibalnih/športnih aktivnostih
povečuje pozitivno samopodobo, ki je v teh letih zelo pomembna, saj
vpliva tudi na druga področja otrokovega delovanja.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
39
Vprašanje 3: Rad tekmuješ? Zakaj?
Graf 2: Ali rad tekmuješ? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
da ne
Ali rad tekmuješ?
od
sto
tek
od
go
vo
rov
3.r 5.r
Na vprašanje, ali rad tekmuješ, je po pričakovanjih večina, 81% tretješolcev in 87%
petošolcev, odgovorila, da radi tekmujejo. 19% tretješolcev in 13% petošolcev pa
tekmovanja niso všeč.
Pri vprašanju, ali rad tekmuješ, me je zanimal tudi razlog, zakaj radi tekmujejo in
zakaj ne. Na zastavljeno vprašanje sem dobila raznovrstne odgovore, ki sem jih lahko
razdelila v štiri skupine.
Tabela 18: Zakaj rad tekmuješ?
nagrada vpliv na telo /
izkoriščanje
potenciala
tekmovalnost zabava /
učenje
3. r 18% (6) 18% (6) 40% (13) 24% (8)
5. r 16% (5) 13% (4) 19% (6) 52% (16)
Za odgovor, da učenci radi tekmujejo zaradi nagrade, se odločilo 18% tretješolcev
in 16% petošolcev. Približno enak odstotek odgovorov, 18% v tretjem in nekaj manj,
13%, v petem razredu, nakazuje na to, da učenci med tekmovanjem uživajo v
izkoriščanju lastnega potenciala in v tem, kako tekmovanja vplivajo na njihovo telo (v
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
40
tem športu sem zelo dobra, sprostitev, dobim mišice, imam več energije …). Razlika
med učenci se pojavi pri sami tekmovalnosti. Do tretjega razreda učence žene želja po
zmagi. Tako odgovarja kar 40% vprašanih, medtem ko je v petem razredu le 19%
takih, ki podajo enake odgovore. Večina petošolcev, kar 52%, ima tekmovanja rada,
ker se pri tem zabavajo, vidijo, kaj morajo pri sebi še popraviti, se primerjajo z drugimi
in se iz tega učijo. Je pa enakega mnenja le 24% tretješolcev.
Interpretacija: Pri zastavljenem vprašanju smo pričakovali, da bo največji odstotek
otrok, ki uživajo pri tekmovanju zaradi nagrade in pohval, ki jih prinese
zmaga, vendar to ni bilo tako. Do tretjega razreda se radi udeležujejo
tekmovanj zaradi same tekmovalnosti (značajske lastnosti), v petem
razredu pa jim je najpomembnejša zabava in to, da svoje napake
popravijo in se iz njih učijo. Tu se torej pojavljajo razlike. Pri starejših
učencih se pojavlja težnja po izboljšanju svojega znanja za doseganje
boljših rezultatov, zato poraza ne jemljejo kot dokaz šibkosti, ampak
poskušajo iz tega povleči čim več dobrega za doseganje uspehov v
prihodnje.
Pri obeh starostih pa še vedno raje tekmujejo predvsem tisti, ki so
prepričani v svoje znanje in v dejstvo, da so dobri in večkrat zmagajo.
Tisti, ki so nekoliko šibkejši na tem področju, se tekmovanjem in
izpostavljanju raje izognejo.
Odgovori, zakaj se učenci ne marajo udeleževati tekmovanj, so precej
jasni in kažejo na to, da se učenci, ki se čutijo motorično manj sposobne
ali šibkejše na področju športa in športne aktivnosti, tekmovanjem raje
izognejo. Pri tem se izognejo negativnim učinkom izpostavljenosti.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
41
Vprašanje 4: Kako se počutiš po dejavnosti? Zakaj?
Graf 3: Kako se počutiš po končani dejavnosti? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
utrujen sproščen
Kako se počutiš po končani dejavnosti?
od
sto
tek
od
go
vo
rov
3.r 5.r
Pri vprašanju, kako se počutijo po končani dejavnosti in zakaj se tako počutijo,
sem prejela raznovrstne odgovore, ki sem jih najprej razdelila v dve skupini (utrujeni in
sproščeni), nato pa sem njihove razloge, zakaj se tako počutijo, v grobem združila v
štiri skupine.
Tabela 19: Zakaj se počutiš utrujen po kočani dejavnosti?
Količina gibanja Poškodbe/
bolečine
Izčrpanost po
intenzivnem
gibanju
(Ne)všečnost
gibanja
3. r 9 (31%) 2 (7%) 5 (17%) 13 (45%)
5. r 10 (46%) 8 (36%) 4 (18%)
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
42
Tabela 20: Zakaj se počutiš sproščen po končani dejavnosti?
Fiziološki učinki Psihični učinki /
osebno
zadovoljstvo
Všečnost
(gibanja)
Nagrada
3 .r 8 (67%) 1 (8%) 2 (17%) 1 (8%)
5. r 8 (47%) 1 (6%) 8 (47%) 0 (0%)
Na vprašanje, zakaj so po določeni aktivnosti učenci utrujeni, jih v tretjem razredu
največ, tj. 45%, odgovarja, da jih utruja neko določeno gibanje. Po tem lahko sklepam,
da jim to gibanje ni všeč in jih zato utruja. Takih odgovorov je bilo v petem razredu le
18%. Druga najpogostejša skupina odgovorov v tretjem razredu je povezana s količino
gibanja, takih odgovorov je bilo 31%. V petem razredu pa bil to s 46% najpogosteje
uporabljen odgovor. V petem razredu je bila druga najpogostejša skupina odgovorov
izčrpanost po intenzivnem gibanju. Takih je bilo kar 36%, za razliko od tretješolcev, kjer
je bilo podobnih odgovorov le 17%. V tretjem razredu se je pojavila še ena skupina
odgovorov, ki pa je petošolci niso niti omenili. V to skupino sodijo odgovori, ki kažejo na
to, da učence utrudijo bolečine in poškodbe, ki jih dobijo ob izvajanju določene
aktivnosti. Tako meni 7% vprašanih.
Na vprašanje, zakaj se po določeni dejavnosti počutijo sproščeni, pa jih v tretjem
razredu največ, 67%, odgovarja, da so sproščeni zaradi fizioloških učinkov, ki jih ima
nanje vadba (da se potijo, imajo več kondicije, se razgibajo ipd.). Učencev, ki so
enakega mnenja, je v petem razredu nekoliko manj, 47%. Učenci so po dejavnosti
sproščeni tudi zato, ker so jim všeč dejavnosti, ki jih izvajajo. Takih odgovorov je bilo
17% med tretješolci in 47% med petošolci. Učence pa sprošča tudi občutek lastnega
zadovoljstva. Takih je sicer nekoliko manj, le 8% v tretjem in 6% v petem razredu.
Tretješolci pa so podali še en odgovor, in sicer da so sproščeni zaradi nagrade, ki jo
dobijo po končani dejavnosti.
Interpretacija: Vprašanje smo zastavili, ker predpostavljamo, da če se otroci po
določeni aktivnosti počutijo utrujeni, jim ta aktivnost ni všeč. Vendar smo
iskali tudi razloge, zakaj jim neka aktivnost ni všeč. Njihove odgovore smo
torej razdelili v štiri skupine: količina gibanja, izčrpanost po intenzivnem
gibanju, (ne)všečnost gibanja in poškodbe/bolečine. Torej so to lahko
neke smernice, s pomočjo katerih bi lahko sestavili ure tako, da bi bile
otrokom bolj všeč. Ob koncu leta se lahko s pomočjo anket ugotavlja,
katero gibanje jim je všeč, kaj bi želeli početi, katerega gibanja bi si želeli
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
43
več in katerega manj. Seveda se moramo zavedati, da se ne da vedno
ustreči vsem željam, saj moramo poskrbeti, da posredujemo vsa znanja,
ki jih zahtevajo kurikuli. Vendar bi lahko s pomočjo takih anket lažje
pripravili programe za naslednje leto.
Zanimalo nas je tudi, zaradi česa se učenci počutijo sproščene po
določeni aktivnosti in tudi te odgovore smo lahko združili v štiri skupine.
Učencem je všeč, kakšen fiziološki učinek ima nanje vadba; seveda jih
sprošča, če jim je gibanje, ki ga izvajajo, všeč, prav tako je pomembno
osebno zadovoljstvo, ki ga občutijo po uspešno zaključeni aktivnosti. V
nižjem razredu jim je všeč tudi nagrada, ki jo navadno dobijo v obliki
sladkarij. Če torej predpostavljamo, da jih opravljanje nekega dela, ki jim
ni všeč, utruja, potem lahko trdimo tudi, da se ob opravljanju dela, ki jim je
všeč, sprostijo. Ob sestavljanju programov za delo z učenci moramo torej
težiti k vzbujanju pozitivnih občutkov.
Vprašanje 5: Ali se ti zdi, da se dovolj gibaš za svoje zdravje?
Graf 5: Ali se ti zdi, da se dovolj gibaš za svoje zdravje? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
premalo srednje dovolj
Se dovolj gibaš za svoje zdravje?
od
sto
tek
od
go
vo
rov
3.r 5.r
Največji odstotek vprašanih, 80% tretješolcev in 68% petošolcev, meni, da se
dovolj gibajo za svoje zdravje. Da bi se lahko več gibali za svoje zdravje, meni 20%
tretješolcev in 29% petošolcev. 3% petošolcev pa menijo, da se za svoje zdravje
premalo gibajo.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
44
Interpretacija: Pri prejetih odgovorih vidimo, da petošolci že nekoliko bolj kritično
dojemajo skrb za svoje zdravje. Pri tretješolcih sta se pojavila samo dva
odgovora, in sicer srednje in dovolj, medtem ko nekaj petošolcev pravi, da
se za svoje zdravje premalo gibajo. Z leti se začnejo bolj zavedati svojega
telesa in veliko večino prevelika telesna masa moti. Zato je v njihovih
odgovorih že zaznati želje po hujšanju in oblikovanju svojega telesa.
Seveda pa ni dovolj, da se otroci le zavedajo, da se premalo gibajo,
temveč jim je potrebno omogočiti povečanje gibalne/športne aktivnosti. Pri
tem pa se ne moremo zanašati samo na šolo, ampak morajo želje
učencev upoštevati tudi starši.
V raziskavo na Osnovni šoli Srečka Kosovela je bilo vključenih 45 otrok
prvega razreda, med katerimi ima 31% otrok preveliko telesno maso
(meja 85. percentil = 27.28 kg), od tega pa je 16% otrok predebelih (meja
95. percentil = 28,72 kg). Na Osnovni šoli Danila Lokarja pa je bilo v
raziskavo vključenih 42 učencev tretjega razreda, katerih povprečje
obsega pasu jih uvršča v 75. percentil, tako dečke kot deklice. Med
petošolci pa povprečje obsega pasu uvršča dečke v 85. percentil, deklice
pa v 75. percentil.
Po dobljenih rezultatih vidimo, da je dobro, da se, predvsem petošolci, ki
jih obseg pasu uvršča med otroke s preveliko telesno maso, zavedajo, da
bi se lahko za svoje zdravje več gibali.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
45
Vprašanje 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?
Graf 6: S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
s starši s prijatelji sam
S kom se udeležuješ aktivnosti v prostem času?
od
sto
tek
od
go
vo
rov
3.r 5.r
Zanimalo nas je, koliko učencev se aktivnosti v prostem času udeležuje skupaj s
starši. Takih je le 12% učencev tretjega razreda. Največ vprašanih se dejavnosti
udeležuje skupaj s prijatelji, takih je 74% tretješolcev in 88% petošolcev. So pa tudi
taki, ki se v prostem času zabavajo kar sami. Takih je 14% tretješolcev in 12%
petošolcev.
Interpretacija: Ugotovili smo, da so starši pomemben faktor pri pozitivnem odnosu do
gibalnih/športnih aktivnosti, zato smo zastavili to vprašanje. Vendar smo
že pri skupinskem vprašalniku odkrili, da se v višjih razredih že pojavlja
bolj poudarjena vloga vrstnikov kot staršev in to lahko s pomočjo
pridobljenih odgovorov le še potrdimo. Med učenci petega razreda nihče
izmed vprašanih prostega časa ne preživlja v družbi staršev, ampak jih
največji odstotek prosti čas preživlja v družbi prijateljev. Zanimivo bi bilo
tem učencem postaviti tudi vprašanje, če bi želeli, da bi prosti čas
preživljali v družbi staršev, kar bi nam omogočilo primerjavo dejanskega
stanja z željami otrok.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
46
Vprašanje 7: Katere športne rekvizite imaš doma? Kako pogosto jih uporabljaš?
Graf 7: Pogostost uporabe rekvizitov (3. razred) (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
wii,x-box loparji žoge rolka kolo smučke rolarji skiro sobno
kolo
Pogostost uporabe rekvizitov
od
sto
tek
od
go
vo
rov
pogosto srednje redko nikoli
Graf 8: Pogostost uporabe rekvizitov (5. razred) (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
wii,x-box loparji žoge rolka kolo smučke rolarji skiro sobno
kolo
Pogostost uporabe rekvizitov
od
sto
tek
od
go
vo
rov
pogosto srednje redko nikoli
Interpretacija: Zdi se, da se je s porastom uporabe interaktivnih wii in x-box igric, ki
simulirajo določene športne aktivnosti, zmanjšala aktivnost otrok.
Namesto preživljanja prostega časa na prostem se otroci poslužujejo teh
naprav in ostajajo doma. Sicer so med igranjem še vedno aktivni, vendar
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
47
je intenzivnost gibanja nižja, kot bi bila, če bi se recimo lovili na igrišču.
Izkazalo pa se je, da so med vprašanimi le 3% tretješolcev in 5%
petošolcev, ki te rekvizite pogosto uporabljajo. Nekoliko večja je uporaba
teh rekvizitov pri starejših otrocih - 27% petošolcev jih srednje pogosto
uporablja. Sicer je bil vzorec majhen in geografsko omejen, zato bi ga bilo
smiselno razširiti in vključiti učence, ki prebivajo v večjih mestih. Med
vprašanimi je rekvizit, po katerem najpogosteje posežejo pri preživljanju
prostega časa kolo in takoj za njim so žoge. Kolo pogosto uporablja 68%
tretješolcev in 69% petošolcev, žogo pa 55% tretješolcev in 62%
petošolcev. To sovpada z odgovori na vprašanje, kje najraje preživljate
prosti čas, na katerega so vsi razen enega učenca odgovorili, da prosti
čas najraje preživljajo zunaj.
Vprašanje 8: Kako prihajaš v šolo?
Graf 9: Kako prihajaš v šolo? (Kete, 2012)
0
20
40
60
80
100
peš z avtom s kolesom drugo
Kako prihajaš v šolo?
od
sto
tek
od
go
vo
rov
3.r 5.r
Glede na to, da je bila ena izmed intervencij za povečanje aktivnosti otrok prav
aktivni transport, me je zanimalo, kako učenci prihajajo v šolo. Med tretješolci jih
največ, 45%, v šolo pripeljejo z avtomobilom, nekoliko manj, 34%, jih v šolo pride peš,
5% se jih v šolo pripelje s kolesom, 16% pa jih v šolo pride z organiziranim prevozom.
Pri petošolcih pa je slika nekoliko drugačna. Največ, 53%, jih v šolo pride peš, 31% jih
uporablja organiziran prevoz, 16% pa jih v šolo pripeljejo z avtomobilom.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
48
Interpretacija: Ker je bila ena izmed intervencij tudi spodbujanje aktivnega transporta v
šolo, me je zanimalo, kako vprašani učenci prihajajo v šolo. Ugotovili smo,
da 39% tretješolcev in 53% petošolcev za pot v šolo uporablja t.i. aktivni
transport, torej hodijo peš ali se pripeljejo s kolesom, pri čemer me je
presenetilo dejstvo, da se noben izmed petošolcev v šolo ne pripelje s
kolesom. Ostali pa se v šolo pripeljejo z avtomobilom ali z avtobusom.
Seveda pa se je potrebno zavedati, da je na šoli veliko učencev iz
okoliških vasi, ki so najmanj 5 kilometrov oddaljene od šole in imajo zato
organiziran avtobusni prevoz.
Angleška pregledna študija, ki je raziskovala mnenja o aktivnem
transportu, ki so jih izrazili otroci in njihovi starši, je pokazala na nekatere
pomembne ovire, zaradi katerih se otroci ne poslužujejo aktivnega
transporta:
1. Otroke in starše je strah prometa (npr. ko se otroci po pouku zunaj igrajo
in sprehajajo, se ne počutijo varne).
2. Starši omejujejo samostojno gibanje zaradi prevelikih razdalj.
3. Vplivi šole na politiko kolesarjenja in prostorov za skladiščenje (npr.
pomanjkanje vsakršnega šolskega zagotavljanja pomoči, ki se odraža v
pomanjkanju podpore kolesarjem).
4. Omejene destinacije igrišč na lokalni ravni (npr. pot otrok do igrišča je
predolga, da bi jo opravili samostojno, nevarnost zaradi prometa in
neprimernost igralne opreme).
5. Starši ne odobravajo otrokove igre na prostem (npr. otrokom so starši
prepovedali kolesarjenje in igranje na ulici).
Zanimivi pa so bili tudi odgovori, ki so razjasnili, zakaj otroci radi
uporabljajo aktivni transport:
6. Zagotavljanje osebne svobode (npr. samostojnost pri hoji ali pri
kolesarjenju jim je dala občutek večje svobode in neodvisnosti).
7. Zabava in zadovoljstvo ob druženju s prijatelji (npr. starejši otroci uživajo
v hoji v šolo, saj se ob tem družijo z vrstniki).
8. Možnost raziskovanja okolice (npr. med hojo v šolo imajo otroci sami ali
s prijatelji možnost raziskati soseščino).
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
49
Za potrditev teh dejstev bi bilo potrebno raziskavo razširiti, saj anketirani
učenci prihajajo iz majhnega mesta, kjer promet ne predstavlja velike
ovire. O aktivnem transportu bi bilo smiselno povprašati otroke in starše
otrok, ki živijo v večjih slovenskih mestih.
4.3 Analiza uspešnosti intervencij
V nadaljevanju bomo interpretirali tipične intervencije namenjene dvigu količine
GŠA, ki jih je v svojem diplomskem delu opisala Mahmutović (2012), s stališča otrok.
Glede na različne dejavnike, ki jih posamezna intervencija upošteva, smo
intervencije za povečanje gibalne/športne aktivnosti razdelili na naslednjih pet tipov:
• TIP 1: Intervencije za povečanje gibanja
• TIP 2: Intervencije v povezavi s prehrano
• TIP 3: Intervencije, ki vključujejo povečanje gibanja in prilagoditev prehrane
• TIP 4: Intervencije v povezavi z lokalno skupnostjo
• TIP 5: Ostale intervencije (posredne)
V nadaljevanju bom predstavila tiste tipe intervencij, ki jih lahko interpretiram s
pomočjo dobljenih rezultatov. Najprej bom predstavila tiste, ki so bolj učinkovite in nato
še tiste, ki so manj ali mogoče sploh niso učinkovite.
4.3.1. Učinkovite intervencije
Tip 1: Intervencija za povečanje gibanja
Primer: AKTIVNO IGRANJE VIDEO IGRIC PRI 10–12 LET STARIH DEČKIH (White,
2008)
Igranje video iger je ena izmed aktivnosti neaktivnega načina življenjskega sloga,
ki posredno prispeva k debelosti in raznim boleznim pri otrocih. Včasih so bile te igre
enake gledanju televizije; v obeh primerih je bilo prisotno sedenje pred TV zaslonom. V
zadnjem času pa se pojavlja vedno več interaktivnih video iger, kot je npr. Nintendo Wii
Sports in PlayStation EyeToy, ki ponujata uporabnikom aktivno igranje, kjer je za
dosego cilja potrebna uporaba celotnega telesa.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
50
V nasprotju s tradicionalnimi video igrami so torej te interaktivne igre dobrodošle in
zdi se, da spodbujanje otrok k igranju le-teh prinaša prednosti, med drugim tudi večjo
dnevno energijsko porabo.
White je tako leta 2008 izvedel intervencijo, s katero je poskušal ugotoviti, kakšna
je energijska poraba pri različnih vrstah gibalne/športne aktivnosti ter igranju aktivnih
video iger.
V raziskavo je bilo zajetih 26 dečkov starih od 10 do 12 let. Tekom raziskave so jim
merili porabo energije (kisika) in srčno frekvenco ob izvajanju različnih aktivnosti, in
sicer neaktivnosti (počitek, gledanje televizije in igranje neaktivnih video iger), igranje
aktivnih video iger (Nintendo Wii Bowling, Boks, Tenis, Smučanje in Aerobika) in
tradicionalne gibalne/športne aktivnosti (hoja in tek). Ugotovili so, da je energijska
poraba pri igranju aktivnih video iger bistveno višja kot pri igranju običajnih video iger.
Pri igranju dveh najbolj aktivnih video iger (Wii Boks in Wii Aerobica) in hoji pa
bistvenih razlik ni bilo. Stopnja intenzivnosti pri igranju aktivnih video iger je bila nizka.
Tako ni bilo dokazov, da gibanje med igranjem aktivnih video iger vpliva na energijsko
porabo (White, 2008).
Pozitiven presnovni učinek pri igranju aktivnih video iger nakazuje, da bi lahko
aktivne video igre, kot sredstvo za zmanjševanja preživetega časa v neaktivnostih,
uporabili tudi v prihodnjih intervencijah (White, 2008).
VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave ugotavljamo, da se je energijska
poraba povečala od 63–190%. Za primerjavo – pri hoji se energijska poraba poveča za
184%, pri teku s samo izbrano hitrostjo, kjer so si otroci sami izbrali hitrost, pa za
442%. Dolgotrajnih učinkov aktivnih video igric na parametre zdravja v poročilu niso
podali.
Interpretacija: Ko smo otroke vprašali, kako pogosto uporabljajo interaktivne video igre,
se je izkazalo, da jih predvsem starejši otroci nekoliko bolj pogosto
uporabljajo. Med petošolci je zanimanje večje, saj je 33% takih, ki igrice
igrajo pogosto oziroma srednje pogosto, medtem ko je med tretješolci
enakega mnenja le 9% vprašanih. Zato bi bilo smiselno te intervencije
uporabljati predvsem pri starejših otrocih, od sedmega razreda naprej, ko
je zaznati drastično upadanje gibalne/športne aktivnosti. Podatki (Škof,
2008) namreč kažejo, da se več kot polovica fantov in deklet v starosti 11
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
51
do 15 let večino dni v tednu ne giblje dovolj. (…) Od 9. do 15. leta pa se
njihova telesna dejavnost zmanjša za okrog 50%.
Glede na to, da so te vrste interaktivnih iger zanimive in predvsem
moderne, bi z njihovo pomočjo lahko pomembno vplivali na dvig
gibalne/športne aktivnosti. Vsekakor pa moramo biti pozorni na to, da
igranje aktivnih video iger spada med aktivnosti z nizko intenzivnostjo,
zato te ne bi smele biti del 60-minutnega priporočljivega dnevnega gibanja
za otroke, ki naj bi zajemal srednje do visoko intenzivno športno/gibalno
aktivnost (White, 2008).
Tip 5: Ostale intervencije (posredne)
Primer: GIBALNA/ŠPORTNA AKTIVNOST PRI OTROCIH, KI SO VKLJUČENI V
ŠOLSKI PROGRAM REKREACIJE (Kien in Chiodo, 2003)
Poudarek na tekmovalnosti, tako v šoli kot tudi pri gibalni/športni aktivnosti,
negativno vpliva na vključevanje otrok v gibalne/športne aktivnosti, kar še posebej velja
za tiste otroke, ki imajo že tako nižje motorične sposobnosti in so predebeli.
Intervencija temelji na dvigu gibalne/športne aktivnosti preko spodbujanja
rekreacije, v katero se lahko vključijo vsi otroci, ne le manjšina z nadpovprečnimi
gibalnimi sposobnostmi. V omenjeni intervenciji so se osredotočili na zagotavljanje
zabavne gibalne/športne aktivnosti in igre, v kateri lahko uživajo tudi otroci z zelo
nizkimi motoričnimi sposobnostmi.
Raziskovalci (Kien in Chiodo, 2003) so postavili teorijo, da otrokom v osnovni šoli
pogosto primanjkuje gibalnih sposobnosti kot tudi samozavesti za sodelovanje pri
športih, ki podpirajo tekmovalnost. Tako so postavili hipotezo, da če bi v poletnem času
in po pouku organizirali aktivnosti, ki ne spodbujajo tekmovalnosti, kot so na primer
vrtnarjenje, urejanje okolice in zabavne igre, bi bilo opaziti povečanje gibalne/športne
aktivnosti v primerjavi z običajno aktivnostjo doma po šoli. Da bi preverili to hipotezo,
so izvedli dva poskusa. V obeh poskusih sta bili glavni gibalni aktivnost vrtnarjenje in
zabavne igre. Pri vrtnarjenju so otroci sodelovali vsak dan približno 30 do 45 minut. V
tem času so pomagali pri pridelavi, sajenju in vzdrževanju vrta. Program je potekal čez
poletje, nekaj dejavnosti pa so izvedli tudi jeseni. Gibalne aktivnosti z zabavnimi igrami
so se otroci udeleževali vsak dan po 60 minut. Namen iger je bilo krepiti timsko delo in
z različnimi vajami otrokom pokazati, da lahko sodelujejo v različnih športih.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
52
Pri prvem poskusu so sodelovali 4 otroci stari 12 let. Otroke so ocenjevali, medtem
ko so sodelovali pri poletni rekreaciji, ki je trajala 120 minut, nato pa so jih ocenili še
med gledanjem videokasete. Pri tem so otroci nosili merilnike pospeška. Pri drugem
poskusu pa je sodelovalo 8 otrok starih od 10 do 12 let. Ocenjevali so jih med
sodelovanjem pri izven šolskih dejavnostih, ki so trajale 120 minut in med aktivnostmi
doma.
Rezultati prvega poskusa so pokazali, da se je energijska poraba pri poletni
rekreaciji povečala za 60% v primerjavi z gledanjem videokasete. Prav tako se je
bistveno povečala intenzivnost gibanja pri poletni rekreaciji. Pri drugem poskusu pa se
je intenzivnost gibanja pri izven šolskih dejavnostih povečala za 95% v primerjavi z
aktivnostjo doma.
Ti rezultati kažejo, da preživljanje prostega časa, ki ne spodbuja tekmovalnosti,
lahko poveča gibalno/športno aktivnost pri otrocih. Podobni programi bi poleg
povečanja gibalne/športne aktivnosti lahko pozitivno vplivali tudi na razvoj samozavesti,
timskega dela in splošne socializacije.
VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave lahko ugotovimo, da sta se tako
gibanje kot energijska poraba povečali. Drugače pa ni podatkov o dolgotrajnih učinkih
na parametre zdravja.
Interpretacija: Otrokom smo postavili vprašanje, ali radi tekmujejo in večina je pritrdila.
Na vprašanje, ali rad tekmuješ, je po pričakovanjih večina, 81%
tretješolcev in 87% petošolcev, odgovorila, da radi tekmujejo. 19%
tretješolcev in 13% petošolcev pa tekmovanja niso všeč. Ko pogledamo
njihove odgovore, zakaj ne marajo tekmovanj, je jasno razvidno, da jih ne
marajo predvsem tisti, ki se čutijo šibkejše na športnem področju, bodisi
zaradi prevelike telesne mase bodisi zaradi manjših motoričnih
sposobnosti.
Vedeti pa moramo, da z intervencijami spodbujamo k povečanju količine
gibanja prav tiste učence, ki so odgovorili, da tekmovanj ne marajo. Takim
je potrebno dvigniti samozavest in jih navdušiti za gibanje, kar pa bomo s
tekmovanji težko dosegli. Tako namreč nehote izpostavimo njihove
slabosti. V zgoraj predstavljeni intervenciji gre za dobro zamišljen projekt,
ki k gibanju spodbuja vse, še najbolj pa koristi tistim, ki take intervencije
zares potrebujejo. Vsi vprašani učenci bi imeli dodatne ure športne vzgoje
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
53
in vsi najraje preživljajo prosti čas zunaj, v prostem času se radi družijo z
vrstniki, tako da je vsem pogojem zadoščeno. Mislim, da bi bilo smiselno
izvesti tako raziskavo na večjem vzorcu in primerjati rezultate. Glede na
dobljene odgovore bi znala biti intervencija zelo učinkovita, kljub temu da
raziskovalci niso pridobili podatkov o dolgotrajnih učinkih.
4.3.2 Manj učinkovite oziroma neučinkovite intervencije
Tip 2: Intervencije v zvezi s prehrano
Primer: ZDRAVSTVENA IN PREHRANSKA VZGOJA V OSNOVNI ŠOLI NA KRETI
(Manios idr., 2006)
Namen intervencije je bil spodbujanje zdravih prehranjevalnih navad in fizično
aktivnega življenjskega sloga že v zgodnjem otroštvu kot potencialno zaščitno sredstvo
za preprečevanje škodljivih vplivov na zdravje v odrasli dobi. Taki pristopi, ki temeljijo
na zdravstvenih in prehranskih izobraževalnih programih, so bili izvedeni v mnogih
šolah po vsem svetu. Čeprav so kratkoročne koristi takih izobraževalnih program
spodbudne, pa je uspeh takih intervencij najbolje presoditi nekaj let po zaključku
intervencije, v adolescenci oziroma odrasli dobi, tako kot je bilo to izvedeno tudi v tej
intervenciji.
Intervencija je potekala na osnovni šoli Kreta v šolskih letih 1992/93–1997/98.
Drugi del raziskave pa so izvedli štiri leta po zaključku intervencije (šolsko leto
2001/02). S študijo so želeli ugotoviti, ali so štiri leta po zaključku intervencije še
prisotni kakšni pozitivni učinki te intervencije.
Zaključki raziskave so pokazali, da so se pozitivne spremembe maščob ob koncu
intervencije ohranile tudi pozneje. Podobne pozitivne spremembe pri intervencijski
skupini so opazili tudi pri količini časa, ki so ga porabili za gibalno/športno aktivnost in
indeksu telesne mase. Sprememb pa ni bilo v povezavi s telesno vzdržljivostjo in
navadami pri prehrani.
Vsekakor so zaključki študije štiri leta po tem, ko se je izobraževalni program že
zaključil, spodbudni, vsaj kar tiče vzdrževanja pozitivnih sprememb pri maščobah,
indeksu telesne mase in količini gibalne/športne aktivnosti.
VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave (LDL-holesterol) ugotavljamo, da se je
eksperimentalni skupini LDL-holesterol znižal za 13,3%, kontrolni skupini pa za 0,87%.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
54
Pri teh rezultatih je potrebno upoštevati dejstvo, da je imela eksperimentalna skupina
že v začetku višji LDL-holesterol v primerjavi s kontrolno skupino. Glede na rezultate
lahko rečemo, da intervencija ni veliko prispevala k izboljšanju stanja.
Interpretacija: Ko otroke vprašamo, kaj bi bilo potrebno storiti, da bi preprečili debelost,
bo skoraj vsak izmed njih odgovoril, da se je potrebno več gibati.
Prehrana je pri otrocih postranskega pomena. Znani strokovnjaki (Aktin in
Davies, 2000) so ugotovili, da je za ohranjanje in vzdrževanje telesne teže
otrok najpomembnejša dovolj velika količina gibanja. Vpliv prehrane se
povečuje z leti, saj je pri starostnikih njihovo telesno stanje odvisno
predvsem od prehrane. Gibanje je pri njih oteženo, če ne celo
onemogočeno, zato lahko telesno težo nadzorujejo le s prehrano.
V šoli je dobro poskrbljeno, da otroci čim več vedo o pomembnosti zdrave
prehrane, ker je ta pomembna za njihovo zdravje (močne kosti in zdrave
zobe), vendar pa ne vpliva na njihovo telesno maso. Če bi bilo to samo po
sebi dovolj, strokovnjakom ne bi bilo potrebno osnovati intervencij, saj
otroci ne bi imeli teh težav. Očitno pa je, da se te težave pojavljajo in jih je
potrebno odpravljati, sicer vodijo v razvoj kroničnih obolenj srca in ožilja.
Še vedno velja pregovor 'kar se Janezek nauči, to Janez zna', zato je
pomembno, da učence učimo o zdravi prehrani, ker jim bo to v odrasli
dobi še kako prav prišlo. So pa taka predavanja v smislu intervencij precej
neučinkovita, zato pri mlajših otrocih niso učinkovita.
Tip 3: Intervencije, ki vključujejo povečanje gibanja in prilagoditev prehrane
Primer tipa 3: HIP HOP ZA ZDRAVJE PRI LATINOAMERIŠKIH PREDŠOLSKIH
OTROCIH (Fitzgibbon idr., 2006)
Intervencijo Hip hop za zdravje pri latinoameriških predšolskih otrocih so izvajali
jeseni leta 2001. Cilj intervencije je bil zmanjšanje indeksa telesne mase pri predšolskih
otrocih s pomočjo ustrezne prehrane in gibalne/športne aktivnosti. V intervenciji sta
sodelovali dve skupini otrok (intervencijska in kontrolna skupina). Intervencijska
skupina je zajemala latinoameriške otroke iz 12 vrtcev. Kontrolna skupina pa je bila
sestavljena iz afroameriških otrok.
Intervencijska skupina otrok je bila vključena v 14-tedenski izobraževalni program,
ki je zajemal zdravo prehrano ter gibalno/športno aktivnost. Vedenjske navade, ki so jih
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
55
s pomočjo intervencije želeli spremeniti, so bile povečano uživanje sadja in zelenjave,
zmanjšanje vnosa maščob, zmanjšanje neaktivnosti ter povečanje gibalne/športne
aktivnosti. Program so izvajali trikrat tedensko. Vsako srečanje je zajemalo 20 minut
poučevanja o zdravi prehrani, kjer so otrokom s pomočjo lutk predstavili prehrambeno
piramido. Nato pa je sledilo še 20 minut športne/gibalne aktivnosti, ki je temeljila na
srednje do visoki intenzivnosti.
Kontrolna skupina je bila prav tako deležna 14-tedenskega izobraževalnega
programa, ki pa je potekal enkrat tedensko po 20 minut. V času programa so
udeležence seznanili z osnovnimi zdravstvenimi temami, kot so pomen varnostnega
pasu, zaščita pred različnimi boleznimi ter skrb za zdrave zobe.
Raziskovalce je zanimala razlika v indeksu telesne mase med intervencijsko in
kontrolno skupino, in sicer eno leto po koncu intervencije (zima, pomlad 2002) ter dve
leti po koncu intervencije (jesen, zima 2002/2003).
Rezultati intervencije so pokazali, da ni bilo bistvenih razlik v spremembi ITM-ja
med intervencijsko in kontrolno skupino eno in dve leti po zaključku intervencijskega
programa. Prav tako rezultati niso pokazali statistično pomembnih razlik med
skupinama pri vnosu maščob v telo, količini gledanja televizije in količini
gibalne/športne aktivnosti.
VELIKOST EFEKTA: Iz podatkov raziskave ugotavljamo, da intervencija ni imela
efekta, saj niso ugotovili značilnih sprememb parametrov zdravja.
Interpretacija: Ko otroke sprašujemo po najljubšem predmetu, nam bo velika večina
vprašanih odgovorila, da je njihov najljubši predmet športna vzgoja.
Zakaj? Ker tam ni potrebno sedeti pri miru in poslušati. Razmišljati in
odgovarjati. Pomembno je le, da se zabavaš, tekaš, vodiš žogo, skačeš
čez ovire, spodbujaš partnerja ipd. Se pravi, da je delo razgibano in
zanimivo. Kako bo torej poslušanje predavanj, četudi o zdravi prehrani,
vplivalo na dvig količine gibanja? Predstavljena intervencija je imela nekaj
pomanjkljivosti. Gibanje srednje do visoke intenzivnosti je, trikrat tedensko
po dvajset minut, premalo, še posebno, če želimo doseči znižanje indeksa
telesne mase. Kot smo že pri interpretaciji zgornje intervencije ugotovili,
predavanja o zdravi prehrani nimajo učinka na povečanje gibalne/športne
aktivnosti. Intervencija bi bila torej mogoče bolj učinkovita, če bi namesto
predavanjem tistih 20 minut namenili gibalni/športni aktivnosti. Če želimo
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
56
zmanjšati indeks telesne mase, moramo vnešeno energijo tudi porabiti;
med sedenjem in poslušanjem pa jo porabimo bistveno manj, kot pri
srednje do visoko intenzivnem gibanju. Če bi tako zastavili intervencijo, bi
zadostili želji otrok po dodatni uri športne vzgoje, ki je lahko v našem
primeru sinonim za povečanje količine gibanja in večali uspešnost
intervencije.
4.4 Razprava po hipotezah
Hipoteze za prvi postavljen cilj: Ugotoviti, kako otroci definirajo osnovne pojme
zdravja (zdravje, gibanje, šport, uravnavanje telesne mase itd.) ter njihove odgovore
primerjati s splošno znanimi definicijami in ugotovitvami znanstvenikov.
H01: Definicija zdravja in dejavnikov zdravja otrok se razlikuje od ostalih.
Za preverjanje hipoteze smo primerjali definicijo zdravja iz Wikipedije
oziroma Svetovne zdravstvene organizacije z odgovori, ki so jih podali
otroci.
Zdravje predstavlja stanje popolne telesne, duševne in socialne blaginje.
Prvotno so zdravje označevali kot odsotnost bolezni ali onemoglosti. Po
novejših spoznanjih in stališčih Svetovne zdravstvene organizacije je
zdravje celovit in dinamičen sistem, ki je sposoben prilagajanja vsem
vplivom okolja ter omogoča posamezniku in skupnosti opravljati vse
biološke, socialne in poklicne funkcije in preprečevati bolezen, onemoglost
in prezgodnjo smrt. Sodobna definicija zato opredeljuje zdravje kot
splošno vrednoto in bistveni vir za produktivno in kakovostno življenje
slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Zdravje je po tej definiciji
dinamično ravnovesje telesnih, duševnih, čustvenih, duhovnih, osebnih in
socialnih prvin, ki se kaže v zmožnosti neprestanega opravljanja funkcij in
prilagajanja okolju. V tem smislu zdravje in skrb zanj ni le interes
posameznika, medicinskih strok ali institucij zdravstvenega varstva,
marveč odgovornost celotne družbene skupnosti (izvleček iz Wikipedije).
Človekovo zdravje je torej širok pojem, ki združuje veliko področij.
Dejavniki, ki omogočajo zdravo življenje, so dednost, zadovoljitev
osnovnih potreb in zdravo okolje (zrak, voda, bivališča, promet, delovno
okolje) ter življenjski stili (prehrana, vzdrževanje primerne telesne mase,
razvade, alkoholizem, droge, telesna aktivnost, varna spolnost,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
57
pravočasno iskanje zdravniške pomoči). Vsak od teh dejavnikov je
pomemben in vpliva na naše zdravje. Otroci v svojih odgovorih na
vprašanja, ki se nanašajo na zdrav življenjski slog (tabela 1–4) navedejo
skoraj vse naštete dejavnike razen drog in varne spolnosti.
Vendar pa otroci zdravja ne dojemajo kot proces, temveč kot stanje. Prav
tako se še ne zavedajo vpliva duševnih, duhovnih, čustvenih in socialnih
prvin na zdravje.
Na osnovi ugotovitev bomo torej hipotezo, da se otroška definicija zdravja
in dejavnikov zdravja razlikuje od ostalih, potrdili, saj je razumevanje
celotnega procesa zdravja za otroke te starosti preveč kompleksno.
H02: Otroci bi uravnavali svoje zdravje predvsem preko gibalnih/športnih aktivnosti.
Na osnovi pridobljenih podatkov lahko hipotezo, da bi otroci svoje zdravje
uravnavali predvsem preko gibalnih/športnih aktivnosti, potrdimo. V
njihovih odgovorih (tabela 3) lahko vidimo, da že učenci v prvem razredu
poudarjajo pomembnost gibanja pri uravnavanju telesne mase, z leti pa je
to prepričanje še bolj izrazito.
H03: Otroci ne znajo ločiti pojma športa od gibanja.
Če pogledamo interpretaciji (tabela 6, tabela 10), ki zajemata pojma
gibanje in šport, lahko hipotezo, da otroci ne znajo ločiti pojma gibanje in
šport, le delno potrdimo. Izkazalo se je, da otroci v nižjih razredih oba
pojma obravnavata kot enega samega, medtem ko starejši otroci že
poznajo bistvene razlike med obema.
H04: Željam otrok po gibanju in športu ni ustreženo.
Če pogledamo odgovore na vprašanja 16 in 17 v skupinskem delu ter 4 in
5 v individualnem delu, vidimo, da željam otrok ni v celoti ustreženo. Na
vprašanje, kam bi šli na športni dan, smo dobili odgovore, ki so v skladu z
učnim načrtom, ki predvideva pet športnih dni na leto. Na teh športnih
dneh pa se odvijajo skoraj vse dejavnosti, za katere so otroci izrazili željo,
da bi jih izvajali. Težava je le v prvem razredu, kjer je želja učencev, da bi
na športnem dnevu plavali, učni načrt pa to dejavnost predvideva šele za
tretješolce. Na tem področju so želje otrok kar dobro upoštevane. Na
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
58
vprašanje, ali bi imeli dodatno uro športne vzgoje, pa so tretješolci in
petošolci soglasno pritrdilno odgovorili. Izrazili so torej željo po večji
količini gibanja, ki pa jim ni omogočena.
Izkazalo se je, da predvsem mlajše učence sodelovanje pri
gibalnih/športnih aktivnostih utruja predvsem zaradi prevelike količine
gibanja in nevšečnosti določenih gibalnih nalog. Se pa slika počutja pri
starejših otrocih že začne počasi obračati, saj je več vprašanih po končani
aktivnosti sproščenih. To je dobro, če predpostavljamo, da se tudi
pozneje, v odrasli dobi, z rekreacijskimi športnimi aktivnostmi ukvarjamo
predvsem, zato da se sprostimo po napornem delovnem dnevu. Po teh
rezultatih torej željam otrok ni ustreženo, vendar pa vsi vemo, da je v
življenju kdaj potrebno določene stvari nekoliko prisiliti za pozitivno
spremembo v odraslosti.
Na osnovi zbranih podatkov lahko hipotezo, da željam otrok po gibanju in
športu ni ustreženo, le delno potrdimo.
H05: Nekatere ključne lastnosti športa pri gibalni/športni aktivnosti lahko otroke
odbijajo.
Za preverjanje hipoteze smo otrokom postavili vprašanje, kako se počutijo
po končani aktivnosti. Če so odgovorili, da se počutijo utrujene, smo
predpostavljali, da jim določena komponenta aktivnosti ni všeč in jih zato
utruja. Zato smo preverili tudi, kakšni so razlogi za utrujenost, njihove
odgovore pa smo lahko razvrstili v štiri skupine (količina gibanja,
poškodbe/bolečina, izčrpanost po intenzivnem gibanju in nevšečnost
gibanja). Skupina, ki je bila pri odgovorih tretješolcev najbolj zastopana, je
bila prav nevšečnost gibanja. Za to skupino pa se je odločila tudi petina
petošolcev.
Prav tako smo v pregledni študiji o promoviranju fizične aktivnosti zasledili
podatke, ki predstavljajo ključne ovire pri ukvarjanju s športno dejavnostjo
med otroki mlajšimi od 8 let. Zbrani podatki pravijo, da so ovire sledeče:
- otrokom ni všeč poudarek, ki ga namenjamo skupinskim športom,
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
59
- kulturni stereotipi o primernosti nekaterih športov za določen spol (npr.
nekateri športi so bolj primerni za fante kot za dekleta, fantje dekletom ne
dovolijo sodelovati v t.i. fantovskih/moških igrah),
- cena sodelovanja v organiziranih športnih dejavnostih,
- otrokom ni všeč, da postajajo določene aktivnosti manj zabavne in bolj
tehnične (npr. deklice so prenehale z baletom, ker je ta postal preveč
tehničen in zato manj zabaven).
Torej lahko na podlagi rezultatov hipotezo, da nekatere ključne lastnosti
športa lahko odbijajo otroke, potrdimo. Sicer je to bolj značilno za nekoliko
mlajše otroke, ki potrebujejo še nekoliko več spodbude pri ukvarjanju s
športom.
Hipoteze za drugi zastavljen cilj: Razložiti, zakaj ponujeni intervencijski ukrepi za
preprečevanje prekomerne telesne mase niso oziroma so malo uspešni.
H01: Pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video igric bi lahko uporabili v
intervenciji za dvig gibalne/športne aktivnosti.
Za preverjanje hipoteze smo uporabili študijo Aktivno igranje video igric pri
10–12 let starih dečkih (White, 2008), ki smo jo primerjali z odgovori
učencev.
Ker samo igranje aktivnih video igric ne dosega predpisane srednje do
visoke intenzivnosti gibanja, igre niso primerne za nadomeščanje gibanja,
temveč za zmanjšanje časa, ki ga otroci sede preživijo pred televizijskimi
zasloni. Izkazalo se je, da se kar 33% učencev petega razreda pogosto
oziroma srednje pogosto poslužuje uporabe aktivnih video igric. Po
odgovorih, ki smo jih dobili na zastavljeno vprašanje, kje najraje preživljate
prosti čas (vprašanje 11), lahko sklepamo, da igranje igric ne vpliva na
čas, ki ga preživijo na prostem med igro, saj so skoraj vsi odgovorili, da
najraje preživljajo prosti čas zunaj. Zato bi intervencijo, ki vključuje igranje
aktivnih video igric, lahko uporabili za dvig gibalne/športne aktivnosti,
vendar z veliko mero kritičnosti. Obstaja namreč še neodgovorjeno:
igranje tovrstnih igric je morda celo škodljivo za naš gibalni razvoj, saj
obstaja utemeljen dvom, da se lahko otrokom oz. mladostnikom spremeni
motorična kontrola, ki se preko lateralnega motoričnega transferja
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
60
prenaša na športne aktivnosti (npr. Wii Tennis na igranje tenisa), saj se
gibi pri športnih aktivnostih pomembno razlikujejo od gibov pri igranju
aktivnih igric (Mahmutović, 2012).
Torej lahko hipotezo, 'pozitivni presnovni učinek pri igranju aktivnih video
igric bi lahko uporabili v intervenciji za dvig gibalne/športne aktivnosti',
potrdimo.
H02: Izobraževanja otrok o zdravem prehranjevanju ne vplivajo na dvig gibalne/športne
aktivnosti.
Za preverjanje hipoteze smo uporabili študiji Zdravstvena in prehranska
vzgoja na osnovni šoli na Kreti (Manios idr., 2006) in Hip hop za zdravje
pri latinoameriških predšolskih otrocih (Fitzgibbon idr., 2006).
Kot smo ugotovili, bi otroci svojo telesno maso uravnavali predvsem preko
gibanja. Pravilna prehrana je sicer pomembna, vendar je pri otrocih take
starosti postranskega pomena, kar dokazujejo tudi številni strokovnjaki
(npr. Aktin in Davies, 2000). Ko smo zgoraj predstavili rezultate
intervencij, smo prišli do podobne slike. Intervencije, ki vključujejo
zdravstveno in prehransko vzgojo, v večji meri niso uspešne.
Na podlagi dobljenih informacij lahko hipotezo, 'izobraževanje otrok o
zdravem prehranjevanju ne vpliva na dvig gibalne/športne aktivnosti',
potrdimo. Pri sestavljanju intervencij je potrebno največji poudarek
nameniti povečanju količine gibanja, česar zgolj z izobraževanjem ni moč
doseči.
H03: Spodbujanje tekmovalnosti med otroki ne učinkuje pri dvigu gibalne/športne
aktivnosti.
Za preverjanje hipoteze smo uporabili študijo Gibalna/športna aktivnost pri
otrocih, ki so vključeni v šolski program rekreacije (Kien in Chiodo, 2003),
ki smo jo primerjali z odgovori otrok.
Intervencija je temeljila na dvigu gibalne/športne aktivnosti preko
spodbujanja rekreacije, v katero se lahko vključijo vsi otroci, ne le
manjšina z nadpovprečnimi gibalnimi sposobnostmi. V omenjeni
intervenciji so se osredotočili na zagotavljanje zabavne gibalne/športne
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
61
aktivnosti in na igre, v kateri lahko uživajo tudi otroci z zelo nizkimi
motoričnimi sposobnostmi.
Med odgovori otrok in študijo smo lahko povlekli vzporednico, saj smo
ugotovili, da tekmovanj ne marajo predvsem otroci, ki imajo nižje gibalne
sposobnosti in/ali so predebeli (gl. interpretacija graf 2). Prav ti otroci pa
so ciljna skupina v intervencijah. S poudarjanjem tekmovalnosti pri takih
otrocih torej ne bomo dosegli velikih sprememb.
Na podlagi dobljenih podatkov lahko hipotezo, 'spodbujanje tekmovalnosti
med otroki ne učinkuje pri dvigu gibalne/športne aktivnosti', potrdimo.
H04: Dodatne ure športne vzgoje bi pripomogle k dvigu gibalne/športne aktivnosti.
Za preverjanje hipoteze smo uporabili pregledno študijo Uspešnost
intervencij za dvig gibalne aktivnosti (The Effectiveness of Interventions to
Increase Physical Activity, A Systematic Review ). V drugem delu te
študije so bili predstavljeni vedenjski in socialni pristopi k povečanju
telesne aktivnosti, med katere spada tudi šolska športna vzgoja. Na
področju povečanja količine gibanja pri športni vzgoji je bilo izvedenih 16
študij, ki so spreminjale kurikule in taktike, da bi učencem pri športni vzgoji
povečali količino časa, ki jo preživijo v srednji do visoki intenzivnosti
gibanja. To pa je mogoče storiti na več načinov – poskusili so z
dodajanjem ur, s podaljšanjem obstoječih ur športne vzgoje in s
povečanjem intenzivnosti gibanja med urami športne vzgoje.
Študije so pokazale močne dokaze, da je športna vzgoja učinkovita v
večanju nivoja telesne aktivnosti in izboljšanju fizičnega zdravja, vendar
nastane pri dodajanju in podaljševanju ur športne vzgoje težava. Pri teh
načinih gre za poseganje v prosti čas otrok, saj odvzemanje ur ostalim
predmetom na račun športne vzgoje ni opcija, ki bi bila sprejemljiva, prav
tako pa nihče od otrok ne želi preživeti v šoli še več časa kot sicer. Torej
je edina zares sprejemljiva možnost sprememba obstoječih ur športne
vzgoje v smislu podaljšanja efektivnega časa otrok. (Efektivni čas je čas,
ki ga otroci preživijo v srednji do visoki intenzivnosti.)
V naši raziskavi smo otroke vprašali tudi, če bi imeli dodatno uro športne
vzgoje (vprašanje 17) in učenci tretjega in petega razreda so skoraj
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
62
enoglasno pritrdilno odgovorili na vprašanje. Le pri učencih prvega
razreda je bilo (le) 84% učencev za dodatno uro športne vzgoje.
Na podlagi zbranih podatkov lahko hipotezo potrdimo, vendar je bolje, če
razmišljamo o drugačnih možnostih. Kot smo že omenili, bi bilo bolje delati
na spremembi taktike podajanja znanja, da učenci ne bi čakali v vrstah in
počivali in bi uro športne vzgoje maksimalno izkoristili za visoko intenzivno
gibanje. Prav tako bi lahko razmišljali o vpletanju športne vzgoje v ostale
akademske predmete, kar bi pripomoglo tudi k bolj razgibanemu načinu
učenja, ki učence bolj pritegne.
H05: Pri načrtovanju športnih dni bi bilo smiselno upoštevati želje učencev, saj bi tako
dvignili nivo interesa pri sodelovanju.
Učence smo vprašali, kam bi šli na športni dan, če bi lahko sami izbirali
(tabela 16). S primerjanjem njihovih odgovorov z učnim načrtom smo
želeli videti, če prihaja med njihovimi željami in obstoječim učnim načrtom
do velikih razhajanj. Po primerjanju pa se je izkazalo, da učni načrt v veliki
meri upošteva želje učencev oz načrtovani športni dnevi učencem
ustrezajo. Prav tako je interes pri sodelovanju kar velik, saj so učenci
vedno navdušeni, ko lahko spremenijo okolje.
Po prejetih podatkih lahko hipotezo, 'pri načrtovanju športnih dni bi bilo
smiselno upoštevati želje učencev, saj bi tako dvignili nivo interesa pri
sodelovanju', zavržemo.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
63
5 SKLEP
V raziskavi smo preverili stališča otrok glede gibanja, športa, gibalne/športne
aktivnosti, zdrave prehrane in zdravja nasploh. Razlogi, zakaj smo to preverjali, so bili
preprosti: poznamo veliko intervencijskih programov za dvig gibalne/športne aktivnosti,
vendar naši otroci še vedno: (I) pridobivajo na maščobni masi, zaradi česar se
povečuje pojav debelosti; (II) zbolevajo za boleznimi, ki smo jih nekoč pripisovali le
starostnikom. Koronarne bolezni, metabolni sindrom, sladkorna bolezen tipa 2 in
osteoartritis, tudi razne psihosocialne in psihološke težave tako niso več neznanka
pediatrom. Zavedanje pomena zdrave prehrane, zdravja in seveda pomembnosti
gibalne/športne aktivnosti je nujno potrebno, saj bo le tako iz zdravega otroka zrasel
zdrav odrasel.
Predvidevali smo, da se mnenja otrok v veliki meri razlikujejo od mnenj
strokovnjakov, kar bi lahko bilo vodilo v neuspešnost intervencij. Na otroka namreč ne
moremo gledati kot na pomanjšanega odraslega, ampak se moramo zavedati dejstva,
da ima vsako življenjsko obdobje svoje zakonitosti. Ko strokovnjaki oblikujejo
intervencije za otroke, predvidevamo, da to storijo iz lastne perspektive. Dobro bi bilo,
da bi pri oblikovanju teh programov gledali na težavo tudi skozi oči otrok.
Na podlagi pridobljenih podatkov lahko zaključimo, da je potrebno sestavljati
intervencije, ki temeljijo na dvigu gibalne/športne aktivnosti in med tem ne spodbujajo
tekmovalnosti oziroma nekaterih elementov športa. Organizacija dodatnih športnih
aktivnosti, ki temelji na vključevanju vseh otrok, ne le tistih z boljšimi gibalnimi
sposobnostmi, je v tem primeru zmagovita kombinacija. Zavedati se moramo, da so
prav otroci, ki imajo večjo telesno maso in/ali manjše gibalne sposobnosti, ciljna
skupina teh intervencijski programov in prav ti otroci se ne marajo vključevati v
aktivnosti, kjer je prisotno tekmovanje.
V prihodnje bi bilo dobro vzorec razširiti, saj je bil v tej raziskavi relativno majhen in
lokalno omejen. Zagotovo obstajajo pomembne razlike med ruralnim in mestnim
okoljem, ki je pomemben dejavnik pri ukvarjanju z gibalno/športno aktivnostjo. Prav
tako lahko že pri tem vzorcu vidimo, da se s starostjo tudi mnenja že rahlo razlikujejo,
zato lahko predpostavljamo, da bodo pri starejših otrocih odgovori popolnoma
drugačni. Zanimivo pa bi bilo raziskati tudi razlike med spoloma.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
64
Prepričani smo, da bodo naši podatki pomembno pripomogli pri nadaljnjem
razvijanju intervencijskih programov, ki bodo naše otroke rešile težav, ki jim
preprečujejo, da bi mirno uživali najlepši del človekovega življenja – otroštvo.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
65
6 VIRI IN LITERATURA
Atkin, Lisa-Marie in Davies, Peter (2000). Diet composition and body composition in
preschool children. American Society for Clinical Nutrition, 72, 15-21.
Baranowski, Tom idr. (1993). Observation on physical activity in physical location:
age, gender, ethnicity, and month effect. Research Quarterly for Exercise and Sport,
64(2), 127-133.
Biddle, Stuart J.H. idr. (2004). Physical Activity and Sedentary Behaviours in Youth:
Issues and Controvrsies. The Journal of the Royal Society for the Promotion of Health,
124(1), 29-33.
Bouchard, Claude in Shepard, Roy J. (1994). Physical activity, fitness and health:
the model and key concepts. V C. Bouchard, R. Shepard (ur.), Physical activity, fitness
and health. Champaign: IL, Human Kinetics Publishers.
Brown, Robert T. in Summerbell, Carolyn (2008). Systematic review of school-based
interventions that focus on changing dietary intake and physical activity levels to
prevent childhood obesity: an update to the obesity guidance produced by the National
Institute for Health and Clinical Excellence. Obesity reviews, 10(1), 110-41.
Caspersen, Carl J., Powell, Kenneth E. in Christenson, Gregory M. (1985).
Physical activity, exercise and physical fitness. Public Health Report, 100, 126-131.
Cavill, Nick; Biddle, Stuart J.H., & Sallis, James F. (2001). Helath enhancing
physical activity for Young people: Statement of the United Kingdom expert consensus
conference. Pediatric Exercise Science, 13, 12-25
Cavil, Nick, Kahlmeier, Sonja in Racioppi, Francesca (2006). Physical activity and
health in Europe: evodence for action.
http://www.euro.who.int/__data/assets/pdf_file/0011/87545/E89490.pdf. (23.3.2012).
Cresanta, James L., Burke, Gregory L., Downey, A.M., Freedman, David S., in
Berenson, Gerald S. (1986). Preventions of stherosclerosis in childhood. Pediatrics.
38: 835-858.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
66
Crocker, Peter R.E., Eklund, Robert C. in Kowalski, Kent C. (2000). Children's
physical activity and physical self-perceptions. Journal of Sport Science, 18(6), 383-
394.
Ekeland, Eilin. idr. (2004). Exercise to improve self-esteem in children and young
people (Cochrane review). The Cochrane Library, Issue 2. Chichester, UK: John Wiley
& Sons, Ltd.
Evropska listina o športu (1992). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.
Pridobljeno
7.1.2011 iz
http://ka.pzs.si/javno/dokumenti/POGOJI,%20PRAVILA%20IN%20KRITERIJI%20ZA
20REGISTRIRANJE%20IN%20KATEGORIZIRANJE%20SPORTNIKOV%20V%20RE
PUBLIKI%20SLOVENIJI.pdf
Fitzgibbon, Marian L. (2006). Hip-Hop to Health Jr. For Latino Preschool Children.
http://www.nature.com/oby/journal/v14/n9/full/oby2006186a.html. (1.11.2011).
Fras, Zlatko (2002). Aktivni življenjski stil otroka – dolgoročna naložba v zdravje. V R.
Pišot, V. Štemberger, F. Krpač, T. Filipčič (ur.), Otrok v gibanju: Zbornik prispevkov.
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 20-28.
Fox, Ken R. (2004). Tackling obesity in children through physical activity: a perspective
from the United Kingdom. Quest, 56 (1), 28-40.
Fox, Ken R. (2000). The effects of exercise on self-perceptions and self-esteem. In:
Biddle, S. J. H., Fox, K. R. in Boutcher, S. H. (ed). Physical activity and psychological
well-being. London: Routledge, str.: 88-117.
Hagströmer, Maria (2007). Assessment of of Health-Enhancing Physical Activity at
Population Level. Stockholm: Karolinska Insitute.
Haug, Ellen (2008) Multilevel correlates of physical activity in the school setting.
Norway: University of Bergen, Faculty of Psychology, Research Centre for
HealthPromotion.
Hosta, Milan (2004). Postmoderno teoretiziranje športa. Šport, 52(3), 25-28.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
67
Jelovčan, Giuliana (2003/2004). Teorija športa z didaktiko športne vzgoje II – vaje.
Skripta. Koper: Pedagoška fakulteta.
Jolliffe, Dean (2004). Extent of overweight among US children and adolescents from
1971 to 2000. International Journal of obestiy and Related Metabolic Disorders, 28, 4-
9.
Kahn, Emily B. idr. (2002). The Effectiveness of Interventions to Increase Physical
Activity. A Systematic Review. American Journal of Preventive Medicine, 22 (4S), 73 –
107.
Kien, Lawrence C. in Chiodo, Andrew R. (2003). Physical Activity in Middle School–
aged Children Participating in a School-Based Recreation Program. Archives of
Pediatrics & Adolescent Medicine, 157, 811-815.
Kovač, Marjeta, Novak, Doljana (2006). Učni načrt: program osnovnošolskega
izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport,
Zavod RS za šolstvo.
Kristensen, Peter L., Korsholm, Lars, Møller, Niels C., Wedderkopp, Niels,
Andersen, Lars B., & Froberg Karsten (2007). Sources of variation in habitual
physical activity of children and adolescents:the European youth heart study.
Scandinovion Journal of Medicine and Science in Sports (Epub aheat of print, June
2007).
Kukovič, Ivan (2001). Vpliv oblik in metod dela športnega pedagoga na odnos
učencev in dijakov do aerobnih vzdržljivostnih dejavnosti. Diplomsko delo, Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Lobstein, Tim in Frelut, Marie Laure (2003). Prevalence of overweight among
children in Europe. Obesity Review, 4, 195-200.
Lopes, Luis, Lopes, Vitor Pires in Pereira, Beatriz (2006). Atividade Física no
Recreio Ecolar: Estudo de Intervenção em Crianças dos Seis aos 12 Anos. Revista
Brasileira de Educação Física e Esporte, 20(4), 271-280.
Mahmutović, Nena (2012). Določitev mejnih vrednosti merilnika pospeška pri merjenju
intenzivnosti gibanja otrok od 1. do 4. razreda. Diplomsko delo, Koper: Pedagoška
fakulteta.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
68
Malina, Robert M., Bouchard, Claude in Bar-Or, Oded (2004). Growth, maturation,
and physical
activity. Champaign, IL : Human Kinetics
Manios, Yannis idr. (2006). Health and nutrition education in primary schools in Crete:
10 years' follow-up of serum lipids, physical activity and macronutrient intake. British
Journal of Nutrition, 95, 568-575.
Maučec Zakotnik, Jožica (2005). Resolucija o nacionalnem programu prehranske
politike 2005-2010. V Uradni list RS, št. 39/2005. Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.
McGill, Henry C., McMahan, Alex, Herderick, Edward E. idr. (2000). Origin od
artherosclerosis in children and adolescent. The journal of Pediatrics. 146(5): 693 –
700.
Mišigoj Duraković, Marjeta (2003). Telesna vadba in zdravje. Znanstveni dokazi,
stališča in priporočila zveze društev športnih pedagogov Slovenije. Fakulteta za šport:
Zavod za šport Slovenije. Zagreb: Kineziološka fakulteta.
Mulvihill, Caroline, Rivers, Kim in Aggleton, Peter (2000). Views of young poeple
towards physical acivity: determinants and barriers to involvment. Health Education,
100(5), 190-199.
Mulvihill, Caroline, Rivers, Kim in Aggleton, Peter (2000). Physical activity »at our
time«:
qualitative research among young people aged 5 to 15 years and parents. London:
Health education authority.
Ortega, Francisco B., Ruiz, Jonatan R., Castillo, Manuel J., & Sjostrom, Michael
(2008). Physical fitness in childhood and adolescence: a powerfull marker of health.
Internarional Journal of Obesity, 32(1), 1-11.
Peternelj, Branko, Škof, Branko in Strel, Janko (2008). Differences between
Slovenian pupils attending sport class and those attending a regular school
programme. International journal of physical education, 45 (3), 144-151.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
69
Pišot, Rado (2004). Vloga in pomen gibalne/športne dejavnosti v šolskem obdobju.
Zdrava šola, 1, 24-27.
Videmšek, Mateja in Pišot, Rado (2007). Šport za najmlajše. Ljubljana: Fakulteta za
šport, Inštitut za šport.
Verstraete, Stefanie J. M., Cardon, Greet M., De Clercq, Dirk L. R. in De
Bourdeaudhuij, Ilse M. M. (2006). Increasing children's physical activity levels during
recess periods in elementary schools: the effects of providing game equipment.
European Journal of Public Health, 16(4), 415-419.
Sallis, James F. idr. (2000). A review of correlates of physical activity of children and
adolescents. Medicine and Science in Sport and Exercise, 32, 963-975.
Sallis, James F., McKenzie, Thomas L., Conway, Terry L., Elder, John P.,
Prochaska, Judith J., Brown, Marianne, idr. (2003). Environmental Interventions for
Eating and Physical Activity. American Journal of Preventive Medicine, 24(3), 209-217.
Saris, Wim H.M. (1985). The assesment and evaluation of daily physical activity in
children:
a review.Acta pediatrica scandinavica. Supplementum, 318, 37-45.
Sjöström, Michael idr. (2006). Health-enhancing physical activity across European
Union countries: the Eurobarometer study. Journal of Public Health, 14, 291-300.
Starc, Gregor in Sila, Boris (2007). Ura športa na dan prežene vse težave stran:
tedenska športna dejavnost. Šport, 55(3).
Starosta, Wlodzimierz (2001). Science of human movements – meaning, name,
directions of development. http://www.johk.pl/files/01_sta.pdf. (19.3.2012).
Steptoe, Andrew in Butler, Neville (1996). Sport participation and emotional well-
being in adolescents. The Lancet, 347(9018), 1789-1792.
Strong, William B. idr. (2005). Evidence based physical activity for school-age youth.
Journal of Pediatrics, 146, (732-737.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
70
Škof, Branko (2010). Spravimo se v gibanje. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za
šport.
Škof, Branko (2008). Šport po meri otrok in mladostnikov. Pedagoško-psihološki in
biološki vidiki kondicijske vadbe mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Šugman, Rajko (1997). Zgodovina svetovnega in slovenskega športa. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Taylor, Adrian H. (2000). Physical activity, anxiety, and stress. In: Biddle, S. J. H.,
Fox,
K.R., Boutcher, S.H., (ed). Physical activity and psychological well-being. London:
Routledge, str.: 10-46.
The National Institute for Health and Clinical Excellence. (2007). The View of
Children on the Barriers and Facilitators to Participation in Physical Activity. A Review
of Qualitative Studies.
Tomori, Martina (2005). Psihološki dejavniki prehranjevanja v mladostniškem obdobju.
V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev. Ljubljana:
Inštitut za varovanje zdravja RS. 18-24.
Tomori, Martina (2005). Psihosocialni pomen telesne dejavnosti v mladostniškem
obdobju. V S. Kostanjevec in G. Torkar (ur.), Zdrav življenjski slog srednješolcev.
Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS, 48-53.
Tomori, Martina in Zalar, Bojan (2000). Sport and physical activity as possible
protective factor in relation to adolescent suicide attempts. Int. j. sport psychol., 31 (3):
405 – 413.
Trost, Stewart G., Pate, Russel R., Sallis, James F., Freedson, Patty S., Taylor,
Carl W., in Dowda, Marsha (2002). Age and gender differences in objectivly
measured physical activity in youth. Medicine &Science in Sports & Exercise, 34 (2),
350-355
Videmšek, Mateja, Berdajs, Petra, Karpljuk, Damir (2003). Mali športnik. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Kete, Katarina (2012): Dojemanje dejavnikov fizičnega zdravja otrok: zakaj niso vsi intervencijski programi za dvig količine gibanja uspešni. Diplomsko delo. Koper: UP PEF ____________________________________________________________________________________
71
Van Sluijs, Esther M. F., McMinn, Alison M. in Griffin, Simon J. (2007). Effectivness
of interventions to promote physical activity in children in adolescents: systematic
review of controlled trials. http://www.bmj.com/.(10.9.2011).
Volmut, Tadeja, Dolenc, Petra, Pišot, Rado in Šimunič, Boštjan (2008). Možni
motivacijski vzroki padca količine gibalne/športne aktivnosti po poletnih počitnicah.
Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper – Inštitut za
kineziološke raziskave.
Volmut, Tadeja, Pišot, Rado, Šimunič, Boštjan (2010). Pregled intervencij za dvig
gibalne/športne aktivnosti otrok. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-
raziskovalno središče Koper, Inštitut za kineziološke raziskave, Pedagoška fakulteta.
Zagrajšek, Jasna (2007). Kako otroka navdušiti za tek? Pridobljeno 17.1.2011 iz
http://www.aktivni.si/tek/kako-otroka-navdusiti-za-tek/
Završnik, Jernej in Pišot, Rado (ur.) (2005). Gibalno/športna aktivnost za zdravje
mladostnikov. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče,
Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales.
White, Kathleen (2008). Energy Expenditure and Enjoyment of Active Video Games
Vs. Other Activities in 10-12 Year Old Boys.
Welk, Gregory J., Wood, Kherrin in Morss, Gina (2003). Parental influences on
physical activity in children: an exploration of potential mechanism. Pediatric Exercise
Science, 15, 19-33.