Upload
others
View
0
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKO DELO
ZLATKO VUČENOVIĆ
Ljubljana, 2013
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
Nogomet
MODEL IGRE V NAPADU – METODIKA UČENJA
DINAMIČNE IN SITUACIJSKE TEHNIKE
DIPLOMSKO DELO MENTOR izr. prof. dr. Marko Šibila SOMENTOR asist. dr. Marko Pocrnjič, Avtor dela RECENZENT ZLATKO VUČENOVIĆ doc. dr. Primož Pori
Ljubljana, 2013
ZAHVALA
Zahvaljujem se svoji družini, ki je potrpežljivo čakala na zaključek mojega študija ter
mi ves čas stala ob strani in nudila oporo.
Zahvaljujem se tudi svoji zaročenki Valentini za vso spodbudo pri nastajanju in
zaključku tega diplomskega dela.
Posebna zahvala gre mentorju dr. Zdenku Verdeniku in somentorju dr. Marku
Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje skozi izdelavo diplomskega dela.
Ključne besede: dinamična tehnika, situacijska tehnika, napad, metodika učenja, vaje MODEL IGRE V NAPADU – METODIKA UČENJA DINAMIČNE IN SITUACIJSKE TEHNIKE Zlatko Vučenović Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2012 Športno treniranje, Nogomet Število strani 62; število slik 58; število preglednic 1; število virov 10; IZVLEČEK
Pri pripravi in ustvarjanju celostne forme nogometaša in nogometne ekipe
uporabljamo nekaj vsebinsko povezanih skupin vaj. Navajanje na žogo se nam
ponuja kot baza, iz katere gradimo naprej vse ostale potrebne lastnosti nogometaša
in ekipe. Naslednjo skupino vaj sestavljajo vaje dinamične in situacijske tehnike, kjer
že povezujemo posamezne nogometaše v različno velike skupine. Nadgradnjo
predstavljajo igralne situacije (združujejo vaje dinamične tehnike, situacijske tehnike
in so vezane na igralna mesta). Že ime nam pove, da gre za situacije, izvzete iz
nogometne igre, vezane na sistem igre in igralna mesta znotraj njega. Igralne oblike
so vaje, s katerimi lahko na celosten ali analitičen način približamo nogometno igro
igralcem in je hkrati zadnji sklop vaj, znotraj katerih sodelujejo različno število
udeležencev v različno velikem prostoru. Omenjene skupine vaj so medsebojno
vsebinsko povezane kot rdeča nit, saj pri igralcih razvijajo idejo o medsebojnem
sodelovanju v igri. Gre predvsem za proces kreativnosti in manj za vnaprej določene
rešitve med igro.
V tem diplomskem delu je podrobneje predstavljena skupina vaj dinamične in
situacijske tehnike. Najprej je podanih nekaj definicij, ki nam olajšajo razumevanje
problemov, s katerimi se srečamo pri tem sklopu vaj, nato so predstavljeni metodični
postopki, s katerimi se srečamo skozi dinamično in situacijsko tehniko. Na tem mestu
lahko pridemo do spoznanja, da s temi vajami ne urimo zgolj nogometne tehnike,
ampak poleg tega razvijamo še druge sposobnosti, kot so na primer razumevanje
igre (ideje za igro – taktika) in razvijanje tako aerobnih kot tudi anaerobnih procesov
v telesu. Nazadnje so predstavljene skice vaj.
Namen predstavljenih vaj v diplomskem delu je predstaviti vaje pri izpopolnjevanju
igre v napadu s pomočjo dinamične in situacijske tehnike. Pri izbiri vaj je cilj
upoštevati didaktična načela od lažjega k težjemu ali od enostavnega k
sestavljenemu, od bistvenega k manj bistvenemu ter od univerzalnega k
specialnemu, pri vsem pa je skupna dinamična izvedba.
Da bi bile vaje bolje razumljive, je cilj diplomskega dela upoštevati omenjena načela
pri izbiri vaj, kot so postavitev in število igralcev, smer podane žoge, povezanost z
igralnimi mesti znotraj sistema igre in zaključek z udarcem na vrata.
Key words: dynamic technique, situational technique, attack, Methods of learning,
exercises
OFFENSIVE GAME MODEL- METHODS OF LEARNING DYNAMIC AND SITUATIONAL TECHNIQUES Zlatko Vučenović University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2012 Sport training, Football Number of pages 62; number of tables 1; number of sources 10; number of images 58. ABSTRACT
When preparing or creating soccer player or soccer team integrated form, we use
some content related groups of exercises. Getting used to the ball provides us with a
base from which we build all other necessary attributes soccer players and teams
need. Next set of exercises consist of dynamic exercises and situational techniques,
which already connects the individual soccer players in different sized groups.
Possible game situations represent exercise upgrade (combining techniques of
dynamic exercises and situational techniques which are linked to game posts). The
name itself tells us that these situations are exempted from the soccer game,
connected to the game system and playing positions within it. Play forms are
exercises with which we can bring soccer game closer to the players in an integrated
or analytical way. It is also the last set of exercises within which involves a different
number of participants in a wide variety of space. These groups of exercises are
mutually related content like a thread, as the players develop the idea of mutual
cooperation in the game. It is primarily a process of creativity and less a predefined
solution of the game.
The thesis presents in more detail the dynamic group of exercises and situational
techniques. First, some definitions are given to facilitate our understanding of the
problems we encounter in this set of exercises. Then it presents the methodical
procedures, used in dynamic and situational technique. At this point, we can come to
the conclusion that these exercises are not only good for retraining soccer technique,
but in addition, we are developing other skills, such as understanding of the game
(the idea for the game-tactile) and the development of both aerobic and anaerobic
processes in the body. Finally, they presented drawings of exercises.
The aim of the presented work in the thesis is to show the work in perfecting the
game in attack by dynamic and situational techniques. When selecting exercises we
need to consider the objective of teaching principles “from easier to heavier”, “from
simple to compound”, “from the essential to the inessential” and “from the universal
to special”. Common to all should be the overall dynamic performance.
In order to understand the exercises better, thesis also aims to the above mentioned
principles in the selection of exercises such as, the formation and the number of
players, the direction of passed ball, connection to game posts within the system of
the game and finishing by shooting at the goal.
Kazalo 1. Uvod .................................................................................................................................................. 10
1.1. Analiza sodobnega modela nogometne igre ......................................................................... 10
1.2. Sistem igre ............................................................................................................................. 12
1.3. Model sodobnega nogometaša ............................................................................................. 13
2. Predmet, problem in namen dela ................................................................................................. 14
2.1. Igra v napadu ......................................................................................................................... 14
2.1.1. Prehod iz obrambe v napad .......................................................................................... 15
2.1.2. Priprava zaključka napada ............................................................................................. 15
2.1.3. Zaključek napada ........................................................................................................... 16
2.1.4. Oblika napadov .............................................................................................................. 16
2.2. Dinamika igre ......................................................................................................................... 16
2.3. Dinamična tehnika ................................................................................................................. 17
2.4. Situacijska tehnika ................................................................................................................. 19
2.5. Metodika učenja igre v napadu ............................................................................................. 23
3. Cilji ................................................................................................................................................. 28
4. Metode dela .................................................................................................................................. 29
5. Izbira in predstavitev vaj ............................................................................................................... 30
5.1. Vaje v postavitvi 1+1 ............................................................................................................. 31
5.2. Vaje v vertikalni postavitvi .................................................................................................... 36
5.3. Vaje v trikotniku .................................................................................................................... 39
5.4. Trojice med figurami ............................................................................................................. 41
5.5. Vaje v četverokotniku ............................................................................................................ 42
5.6. Hitro podajanje ...................................................................................................................... 49
5.7. Vaje v postavitvi 2+1+1+2 ..................................................................................................... 50
5.8. Postavitev v rombu ................................................................................................................ 52
5.9. Vertikalna postavitev 2+2+2 .................................................................................................. 56
5.10. Horizontalna postavitev petih palic ................................................................................... 58
5.11. Poligoni (Barcelona) .......................................................................................................... 60
6. Sklep .............................................................................................................................................. 61
7. Literatura ....................................................................................................................................... 62
7.1. Viri slik ................................................................................................................................... 62
10
1. Uvod
Nogomet je igra, ki se igra po celem svetu in na vseh celinah. S to igro se ukvarja
ogromno ljudi na takšen ali drugačen način. Ljudje uživajo v tej igri kot igralci, trenerji,
sodniki, gledalci, analitiki, novinarji itd. Število udeležencev v tem športu in število, ki
ta šport gledajo, dokazuje, da sodi nogomet v sam vrh postranske dejavnosti na
svetu.
Skozi zgodovino se je nogometna igra razvijala in ta razvoj je še posebej viden v
dinamiki igre. Tako se v današnjem času igra bistveno hitrejši nogomet, kot se je
igral v preteklosti. Z razvojem nogometne igre so se razvijali tudi različni nogometni
modeli, ki imajo različne značilnosti.
Velikokrat je slišati, da je škoda časa gledati tekmo, ki je polna tako imenovanega
taktiziranja, kjer nobeno od moštev, ki igrata, ni pripravljeno narediti poteze, ki
prinaša tveganje. S tem bi morebiti lahko zmagali, a tudi izgubili. Na drugi strani pa
imamo moštva, ki gojijo napadalno igro in tvegajo prejetje zadetkov, vendar imajo
več možnost, da dosežejo zadetek, in gradijo na tem, da dajo več golov, kakor jih
prejmejo. Takšne ekipe se gledalcem zdijo bolj zanimive in jih raje gledajo. Tako se
tudi razvoj nogometa razvija v to smer, seveda pa išče tudi kompromise s tako
imenovanim taktiziranjem.
Vsakdo, ki spremlja nogomet, ima vzornika ali igralca, ki ga simpatizira bolj kot
druge. Simpatije si igralci prislužijo bodisi s svojimi motoričnimi lastnostmi ali
sposobnostmi. Nemalokrat se zgodi, da posamezni igralec naredi potezo, s katero
odloči tekmo v svojo korist in postane junak srečanja. Lahko pa je skozi daljše
obdobje tisti igralec, ki s svojo formo narekuje formo ekipe, ki jo zastopa. Vse to ima
skupni imenovalec v procesu vadbe.
1.1. Analiza sodobnega modela nogometne igre
Model igre je zamišljena predstavitev igre, je vzorec igre, organiziran sistem, ki imitira
želeno organiziranost in usklajenost delovanja igralcev v vseh fazah igre. Njegova
značilnost je sodelovanje med igralci, ki je večstransko, motorično, informativno,
sociološko itd. Sodelovanje v igri oblikuje različne igralne situacije, ki sestavljajo
stvarno obliko – model igre na posamezni tekmi (Elsner, 2004).
11
Sodobni model je način igre, ki ga demonstrirajo najuspešnejša nogometna moštva v
Evropi in svetu. Je način medsebojnega sodelovanja med igralci v obeh fazah igre. V
okviru tega sodelovanja obstajajo med igralci nekatere zakonitosti, ki so posledice
razvoja nogometne igre, in predstavlja trenutno stanje v razvoju te igre. Danes
govorimo o enotnem, sodobnem modelu nogometne igre, saj med
najkakovostnejšimi moštvi v svetu v načinu igre ni več toliko razlik kot v preteklosti.
Takrat smo govorili o različnih nogometnih šolah (evropski, južnoameriški, angleški in
še konkretneje npr. o italijanski, madžarski, češki, nemški, brazilski, argentinski,
jugoslovanski itd.). Sodelovanje med igralci in dinamika igre sta najpomembnejši
značilnosti sodobnega modela nogometne igre (Verdenik, 1999).
Sodobna igra v taktičnem smislu ponuja nove pojme, in sicer SKUPNA IDEJA V
IGRI, SKUPONO PREPOZNAVANJE SITUACIJE, USMERJENOST V IGRI,
TIMINGI. Ti pojmi so medsebojno povezani in izhajajo eden iz drugega (Verdenik,
2010).
Verdenik (2010) ugotavlja, kako ustvarjati in razvijati SKUPNO IDEJO V IGRI, in
sicer s ponavljanjem raznovrstnih vaj, ki jim je skupna »RDEČA NIT« glede
reševanja situacij med igro. V ta namen v procesu treninga uporabljamo vaje,
začenši od vaj za občutek za žogo (»coerver«), vaje dinamične in situacijske tehnike,
igralne situacije in igralne oblike, ki vse skupaj na svoj način predstavljajo
»SIMULACIJO IGRE«. Torej so prepoznane – vzete iz igre zato, da bi jih skozi
proces treninga še izboljšali. To pa zahteva zelo poglobljeno analizo igre, izbiro
najpomembnejših rešitev in njihovo ponavljanje.
Verdenik (2010) ugotavlja, da trener z izbiro vaj v procesu treninga ponuja REŠITVE
ZA IGRO – IDEJE, ki so prilagojene kakovosti igralcev in zakonitostim sodobne igre
(prehod iz obrambe v napad, priprava in zaključek napada). Ponavljanje omenjenih
rešitev omogoča ustrezno zapomnitev v igralčevem MOTORIČNEM spominu, kar je
osnova za SKUPNO PREPOZNAVANJE SITUACIJ MED IGRO in razvoj SKUPNE
IDEJE ZA IGRO. Igralčeva razmišljanja in rešitve valovijo med igralci kot »radijski
valovi« z namenom medsebojnega usklajevanja.
Skupna ideja v igri je tudi osnova za razvoj »USMERJENOSTI V IGRI«, ko igralci
med igro iščejo predvsem rešitve, ki omogočajo najbolj učinkovit zaključek napada.
Te rešitve so »prepoznane« in doživete v procesu treninga, npr. odločitev za podajo
žoge v globino iz »cirkulacije«, takoj ko to omogoča situacija med igro (seveda ob
velikih možnostih za ohranitev žoge) (Verdenik, 2010).
Za uspešno igro je nujno igrati v »SMERI NAPREJ«, ko je to mogoče, še posebej v
trenutku odvzete žoge nasprotniku, ko se ta še ni preusmeril v fazo branjenja
(Verdenik, 2010).
Verdenik (2010) meni, da je »CIRKULACIJA ŽOGE« zagotovo in hitro gibanje žoge
osnova za iskanje možnosti podaje v globino (v konico napada ali na bočne
12
položaje), še posebej, če se je nasprotnik uspešno preusmeril v fazo branjenja. Pri
tem je pomembna skupna ideja o igri in pred tem skupno prepoznavanje situacije.
Podaja žoge v globino pomeni podati pred ali za hrbet nasprotni obrambi (po tleh
med dvema nasprotnima branilcema ali po zraku preko nasprotne branilske vrste).
Tudi podaja žoge v globino pred nasprotno obrambo ima za cilj ohraniti žogo, podajo
za hrbet ali prodor.
Sodobna igra v napadu zahteva tudi upoštevanje nekaterih taktičnih zakonitosti, kot
so direktna podaja v konico napada, bok – sredina – globina, povratna podaja –
globina, koncentracija igre na eno stran in hiter prenos na drugo, vključevanje po
podaji, vključevanje iz druge vrste v konico napada, 2–3 direktne podaje (Verdenik,
2010).
1.2. Sistem igre
Pogosto se dogaja, da model igre mešamo s sistemom igre. Zaradi boljšega
razumevanja je podana tudi razlaga sistema igre.
Obliko, kako so igralci razporejeni na igrišču, na katerem delu igrišča delujejo, kako
se gibljejo, imenujemo sistem, ki igralcem določa njihove splošne naloge. Čeprav se
redko spreminja, je več ali manj stalen (spremembe le po enem, dveh ali več
desetletjih), nastale spremembe pa so bile in so vedno očitne. Značilnosti dobrega
sistema so (Elsner, 2004):
– sistem je enostaven,
– razporeditev omogoča igralcem enako pomoč pri obrambi in napadu,
– zagotavlja enakomerno obremenitev igralcev in omogoča zbiranje igralcev na
najvažnejših mestih (pri zaključnih akcijah v napadu, pri branjenju v obrambni
coni),
– vsem igralcem nalaga enake možnosti,
– omogoča najhitrejši prehod iz obrambe v napad in obratno.
13
1.3. Model sodobnega nogometaša
Model igralca in model igre sta neločljiva, kar zahteva vedno nove izboljšave
značilnosti, lastnosti, motorično-funkcionalnih sposobnosti in še posebej sposobnosti
za reševanje igralnih situacij v časovni in prostorski stiski (Elsner, 2004).
Igralec naj bi imel kompleks sposobnosti in lastnosti v okviru psihomotoričnega
statusa, kjer gre za kombinacijo nekaterih morfoloških značilnosti in sposobnosti
energijskega ter informacijskega potenciala v povezavi s specifičnimi nogometnimi
gibanji, da bi dosegli kakovostno sodelovanje igralca v igri (Elsner, 2004).
Izhodišča za odločitvena pravila so vrednostne sodbe o idealni podobi vrhunskega
tekmovalca – nogometaša, pri katerem je mogoče glavne morfološke značilnosti,
motorične in intelektualne sposobnosti strniti v sledeče (Elsner, 2004):
– v okviru morfoloških značilnosti prevladuje kompaktnejša morfološka
konstitucija z zmerno ali nekoliko večjo relativno težo ob dopustni večji variaciji
telesne višine,
– prevladujeta eksplozivna moč in hitrost v povezavi s sposobnostjo upravljanja
žoge in specifična anaerobna-aerobna vzdržljivost ob izrazitem smislu za
sodelovanje v igri,
– motorični sposobnosti eksplozivne moči (predvsem startna hitrost) sodita v
področje energijskih potencialov in sta v veliki meri genetsko pogojeni,
– v področju specifične vzdržljivosti (vzdržljivost v igri) gre za kombinacijo
anaerobne in aerobne vzdržljivosti, kjer prva prevladuje, obe pa sodita v
področje energijskih potencialov, ki niso v zelo veliki genetski soodvisnosti,
– sposobnost upravljanja žoge (tehnika) je pogojena s sposobnostjo
koordinacije, predvsem nog (informacijski potencial), in je prav tako v nekoliko
večji genetski soodvisnosti,
– sodelovanje v igri (prevladujoča značilnost nogometne igre) izrazito sodi v
področje informacijskih potencialov (intelektualne sposobnosti – smisel za
igro), kjer prevladuje sposobnost reševanje časovno-prostorskih problemov.
Tudi ta sposobnost je v večji meri genetsko pogojena.
K sodobnemu modelu nogometaša spadajo tudi čustvene lastnosti, kot so: - optimalna agresivnost, - optimalna anksioznost, - ekstravertiranost, - intrizična motiviranost, - trdoživost.
14
2. Predmet, problem in namen dela
Predmet diplomskega dela sega v področje metodike učenja nogometne igre v fazi
napada. V sodobnem nogometu prevladujejo ekipe, ki gojijo napadalno igro. Zaradi
napadalne igre je nogomet še bolj nepredvidljiv, kar je zanimivo za gledalce, zato je
to tudi element, ki privablja množice h gledanju nogometne tekme, bodisi neposredno
na igrišču samem bodisi pred zaslone različnih modernih naprav, ki prenašajo
nogometno igro. To pa je tudi en od bistvenih razlogov priljubljenosti nogometne igre,
ki ji mnogi pravijo najpomembnejša postranska stvar na svetu.
Velikokrat je slišati nogometne navdušence, da bi bilo bolje, če bi ekipa, ki jo
simpatizirajo, igrala bolj napadalno. To je sicer na prvi pogled videti enostavno,
vendar pa vsak strokovnjak ve, da je za napadalno igro treba zgraditi skupno idejo, v
kateri vsak igralec prepozna svoj del pri reševanju situacij med igro. Gre za postopen
proces izgradnje igre oziroma skupne ideje o medsebojnem sodelovanju. To je
vsekakor kompleksen problem in nikakor ne hitro rešljiv. Tako so v tem diplomskem
delu med drugim (najpomembnejše je izpopolnjevanje tehnike) nakazane tudi rešitve
problema igre v napadu, ki se kažejo s skupno idejo za igro ob uporabi vaj za razvoj
dinamične in situacijske tehnike.
Hkrati s problemom diplomskega dela se nakazuje tudi sam namen, zakaj je to delo
nastalo. Kot že rečeno, je namen reševanje problematike igre v napadu, ki ga
poskušamo reševati z uporabo vaj za razvoj dinamične in situacijske tehnike. Namen
naloge je tudi širina pri izbiranju vaj, s katerimi gradimo rdečo nit, po kateri se
ponujajo rešitve situacij iz igre.
2.1. Igra v napadu
Moštvo je v napadu v trenutku, ko je odvzelo žogo nasprotniku. Napad je največkrat
mogoče začeti na dva načina. Ena možnost je takojšnja podaja v protinapad, ko
nasprotniku še ni uspelo preiti v obrambno delovanje in je veliko prostora za učinkovit
zaključek napada. Odstotkovno je še zmeraj največ zadetkov doseženih iz
protinapadov. Druga možnost je pripraviti daljši kontinuirani napad, kjer s
potrpežljivim gibanjem žoge ustvarjamo prazen prostor na krilnih položajih ali na
sredini ter ob spremembi ritma iščemo možnost za podajo v globino in učinkovit
zaključek napada. Pri takem napadu sodeluje več igralcev. Navadno je povezan tudi
s pritiskom na nasprotna vrata, saj izbiti žogi pogosto sledi ponovni napad. Mnogo
težje in tudi več časa je potrebno za pripravo moštva z namenom organiziranega
15
napadanja kot branjenja. Izredno pomemben je »timing-to«, ki je usklajeno delovanje
gibanje igralcev in žoge z namenom osvajanja prostora (presenečenje, ustvarjanje
številčne premoči) in učinkovitega zaključka napada. Igralci morajo ustvarjalno
reševati različne situacije, kjer se v osnovi izmenjujeta hitro gibanje žoge in
individualni prodor. Braneče se moštvo z zgoščevanjem prostora in agresivnim
dvobojem omejuje učinkovitost napadajočega moštva (Verdenik, 1999).
2.1.1. Prehod iz obrambe v napad
Prehod iz obrambe v napad se začenja v trenutku, ko eden od igralcev branečega
moštva dobi žogo. Vsi igralci postanejo napadalci, njihove vloge se v osnovi
zamenjajo. To je lahko ob nasprotnikovem neuspešnem zaključku napada, odvzemu
žoge, prekinitvi igre zaradi kršenja pravil in drugem. Oblike prehoda iz obrambe v
napad so različne, odvisne so od organizacije igre, prostora, kjer je bila žoga
osvojena, itd. Ta podfaza igre pogosto odpade, in to takrat, ko moštvo napada
nasprotnika na njegovi igralni polovici pred njegovimi vrati in tu žogo tudi dobi. Takrat
to moštvo takoj začne s pripravo zaključka ali celo z zaključkom napada. Pri prehodu
iz obrambe v napad sta posebej pomembna gibanje in postavljanje napadalcev ter
sprednjih veznih igralcev. S pravilnim gibanjem odpirajo prostor za kontinuirani
napad (gosta komunikacijska mreža) in tudi za hiter nenaden protinapad. Gibanje in
odkrivanje igralcev v napadu sta odvisna od dela igrišča, kjer je bila žoga odvzeta.
Pri kontinuiranem prehodu iz obrambe v napad bolj sodelujejo zunanji vezni igralci in
tudi srednji branilci (Elsner, 2004).
2.1.2. Priprava zaključka napada
Zaključek napada je treba pripraviti, saj je nespametno napad zaključiti z udarcem na
vrata z večje razdalje ali iz neustreznega položaja na igrišču. Vsak napad na
nasprotna vrata mora biti organiziran tako, da se igralci z medsebojnim delovanjem
dovolj približajo vratom in ustvarijo priložnost za zaključek akcije, udarec na vrata. V
tem delu je nujno dosledno spoštovati načelo širine napada; vtekanje igralcev s
krilnih položajev praviloma ni dovoljeno, ker se sicer duši gibanje igralcev v sredini,
morebitne razpoke v obrambi pa obrambni igralci z gibanjem v sredino zamašijo
(Elsner, 2004).
16
2.1.3. Zaključek napada
To je del igre, ko ta doseže vrhunec, svoj cilj. Napad zaključuje posameznik z
udarcem na vrata. To opravi iz neposredne bližine, iz srednje ali večje oddaljenosti
od vrat, z udarcem z glavo ali nogo. Zaključek napada je odvisen od oblike priprave
zaključka napada, od postavitve in gibanja nasprotnih igralcev ter še posebej od
vratarja in poprejšnjega gibanja strelca. Tipični zaključki napada so čisti in tako
imenovani »effe« udarci v daljši ali bližnji kot vrat po zemlji ali zraku, lobanje in
varanja vratarja, udarec ob vratarjevi nogi itd. (Elsner, 2004).
2.1.4. Oblika napadov
Verdenik (1999) ugotavlja, da imamo sledeče oblike napadov:
– kontinuirani hitri napad,
– napad z menjavo ritma,
– kontinuirani počasni napad,
– protinapad.
2.2. Dinamika igre
Dinamičnost se kaže v hitrosti gibanja žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v
drugo fazo igre.
Analize igre kažejo, da igralci v vrhunskih moštvih na tekmi povprečno pretečejo
10 km in več, od tega pa v šprintu pretečejo okrog 30 % te razdalje. Igralci, ki so
neposredno vključeni v akcijo z žogo, svojo aktivnost izvajajo v šprintu. Opazna je
težnja, da se povečuje količina šprinta med igro. Dinamika je torej odvisna od
(Verdenik, 1999):
– kondicijske priprave igralcev,
– taktične informiranosti (dobra organiziranost igre omogoča hitrejšo igro, igra s
čim manj dotiki žoge posameznega igralca),
17
– osvojene »dinamične tehnike« (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v
hitrem gibanju in v primeru oviranja nasprotnih igralcev).
Dinamika omogoča ustvarjanje prostora v času napadanja, saj je gibanje žoge
hitrejše, kot je hitrost teka igralcev v času napadanja, zato prihaja do tega, da
nasprotni igralci zamujajo v pokrivanju. Pomembno je biti z žogo in obrazom obrnjen
proti nasprotnemu golu.
Kot smo že prej omenili, dinamiko igre pogojuje organizacija igre – uigranost –
taktika, kondicija, dinamična tehnika, psihična pripravljenost, motivacija in socialno
okolje. Glede na našteto prihaja v sodobnem času nogometa v ospredje dinamična
tehnika, vendar so ostale komponente prav tako zelo pomembne.
2.3. Dinamična tehnika
Nogometna tehnika (nogometna motorika) je gospodarno izvedeno gibanje, ki
omogoča najviše športne dosežke. Gibanja v nogometu so osnovna – naravna (teki,
skoki) – in specifična – »nogometna«. Prav ta so posebnost, saj motorične naloge z
žogo izvajamo z manj izurjenimi okončinami – z nogami in glavo. Igralec mora v igri
mnogokrat reševati zelo kompleksne motorične naloge. Žogo mora ustaviti, sprejeti,
prevarati mora nasprotnika, žogo mora natančno podati soigralcu ali streljat na vrata.
Naloge mora opraviti v teku, skoku in mnogokrat v neposrednem dvoboju z
nasprotnikom. Zato mora igralec psihomotorične in funkcionalne sposobnosti
pravočasno razvijati, saj le starosti ustrezno razviti organizem omogoča napredek v
nogometni motoriki (tehniki) (Elsner, 2004).
Nogometna tehnika je način izvedbe nekega gibanja, je motorika človeka, gibanje
motoričnega aparata (sklepov, mišic) s ciljem reševanja motoričnih nalog v gibanju z
žogo ali brez nje. Je ekonomično izvedeno gibanje, ki omogoča dosego najvišjih
športnih dosežkov (Elsner, Verdenik, Elsner ml. in Pocrnjič, 2004).
Dinamična tehnika je sposobnost izvedbe tehničnih elementov v hitrem gibanju,
lahko tudi v situacijskih pogojih in z nasprotnikom. Osnovno tehniko uporabljamo
predvsem pri delu v mlajših kategorijah igralcev. Dinamična tehnika predstavlja
univerzalne elemente tehnike, ki se v igri največ uporabljajo in niso direktno vezani
na igralna mesta, situacijsko tehniko pa razumemo kot tehnične elemente, ki so v
tesni povezavi s situacijami iz igre in pogosto v povezavi z igralnimi mesti. Gre za
reševanje univerzalnih igralnih situacij. Treba je izvzeti igralno situacijo iz igre in jo s
tehnično-taktičnega vidika pogosto ponavljati. Pri tem uporabljamo kolone, figure,
18
stojala in podstavke (Verdenik, 2010). Poleg tehničnih elementov razvijamo tudi
osnovno idejo za igro (medsebojno sodelovanje).
Strokovnjaki imajo tako pri nas kot tudi drugod po svetu skupno točko in ta je delitev
nogometne tehnike na dva dela. Prvi del je vezan na gibanja, ki se izvajajo brez
žoge, drugi del pa na gibanje, ki se izvaja z žogo. Tako Elsner (2004) navaja, da so
gibanja brez žoge:
– osnovna (tek in skoki),
– padanje, vstajanje in
– varanje brez žoge ali »fintiranje«.
Elsner (2004) meni, da gibanja z žogo delimo na več prvin, najpogostejša in najboljša
pa je delitev na naslednjih sedem:
– vodenje žoge,
– udarjanje žoge,
– zaustavljanje in prenos žoge,
– odvzemanje žoge,
– metanje outa,
– varanje brez žoge »fintiranje« in z žogo »dribljanje« ter
– tehnika vratarja.
Na izvedbo gibanja delujejo (TEHNIKA-UEFA B, 2012):
– ideje (zamisli, nameni) o bodočem gibanju,
– sile predhodnega gibanja,
– nasprotnik,
– žoga s svojimi parametri.
Trend v razvoju tehnične priprave nogometaša nakazujejo potrebo po »tehnični
perfekciji«. Ta pojem označuje naslednje zahteve (TEHNIKA-UEFA B, 2012):
izražena in pravočasna kompleksna (zahtevna) agilnost (»bogastvo«
tehničnega programa),
visoka spretnost z žogo (potreba po vključevanju žoge v delo, kadar je to
mogoče),
19
kreativnost z žogo (svoboda izbire v zahtevnih situacijah),
obvladanje vseh osnovnih tehnik (dribljanje, udarci z nogo in glavo) v pogojih:
– polne hitrosti gibanja,
– v situacijah iz igre,
– v malem prostoru,
– pod stalnim pritiskom (nasprotnik, priložnost in podobno).
Te tendence snujejo potrebo, da pri delu dominirajo metode situacijske in
tekmovalne vadbe (učenje in trening v pogojih, ki so zelo podobni in ustrezni
pogojem same nogometne igre) (TEHNIKA-UEFA B, 2012).
2.4. Situacijska tehnika
Situacijska tehnika izhaja iz situacij, ki jih dobimo iz nogometne igre. Gre pravzaprav
za dinamično tehniko po igralnih pozicijah in je s tem najboljši približek tehnike, ki je
potrebna za kakovostno nogometno igro.
Vaje dinamične tehnike so tehnično-taktične vaje, kjer gre predvsem za urjenje podaj
z različnimi kombinacijami (dvojna podaja, povratna podaja, podaja na tretjega …),
sprejemov z notranjim delom stopala, zunanjim delom stopala, podplatom (pod
kotom 90°, 180°) in odkrivanje (proti žogi, vstran …). Poimenujemo jih lahko tudi vaje
situacijske tehnike, ki jih izvajamo na dinamičen način. Primerne so kot predvaja za
različne igralne situacije in jih lahko izvajamo v različnih postavitvah (Mežnaršič,
2010).
Vaje dinamične tehnike naj temeljijo na enostavnosti in učinkovitosti. Spodbujati je
treba izvedbo vaj s čim manjšim številom dotikov (sprejem, podaja) in opraviti
ogromno število ponovitev. Vaje lahko kombiniramo tudi z zaključkom (Mežnaršič,
2010).
Danes govorimo o obdobju KREATIVNOSTI, kjer je najpomembnejša TEHNIKA. Za
ustrezne taktične rešitve, še posebej v napadu, je potrebna RAZNOVRSTNA in
»DINAMIČNA TEHNIKA«. Odlična KONDICIJA je danes sama po sebi umevna
(Verdenik, 2006).
Z dinamično oz. situacijsko tehniko lahko igralce priučimo osnovnih tehnično-taktičnih
elementov, ki so osnova za kasnejše bolj ali manj kompleksne vaje, s katerimi
20
gradimo skupno idejo. Skoraj neločljivi elementi so različna odkrivanja, ki jih učimo
skupaj s temi osnovnimi tehnično-taktičnimi elementi. Pri odkrivanju ločimo
odkrivanja proti žogi in stran od nje. Pogostokrat so sestavljena tudi s tako
imenovanim lažnim odkrivanjem, kjer naredimo par korakov v lažno smer in se nato
odkrijemo na želeno mesto, pri tem pa prelisičimo nasprotnega oz. obrambnega
igralca. Zato med osnovne tehnično-taktične elemente spadajo:
– povratna podaja,
Slika 1
21
– dvojna podaja,
Slika 2
– križanje,
Slika 3
22
– vtekanje za hrbtom soigralca (podaja za hrbtom nasprotnega igralca, podaja
pred nasprotnim igralcem),
Slika 4
Slika 5
.
23
– vtekanje za hrbtom nasprotnega igralca.
Slika 6
2.5. Metodika učenja igre v napadu
Učne metode so načini, ki se jih poslužuje trener pri komunikacij z igralci tako pri
posredovanju novih snovi (torej novih vaj, taktičnih zamisli …), ponavljanju, evalvaciji
– razlaga – prikazu … (povzeto po Kovač, 2009).
Metodični postopki so izbor in zaporedje vaj, ki pripeljejo vadečega do končne
izvedbe neke prvine, sestave ali taktične kombinacije (povzeto po Kovač, 2009).
Metode vadbe so izbor in zaporedje nalog, usmerjenih predvsem na razvoj
posamezne gibalne sposobnosti (povzeto po Kovač, 2009).
Metode poučevanja so najmanj tako pomembne kot snov, pogostokrat pa so še
pomembnejše. Na izbor vsebin in metod vplivajo cilji (povzeto po Kovač, 2009).
Med učnimi metodami ločimo metodo razlage, metodo prikaza ali demonstracije in
metodo pogovora (povzeto po Kovač, 2009).
24
Učne oblike so organizacijske sestavine ravnanja, ki predstavljajo socialne interakcije
vadbenega procesa (med igralci, igralci in trenerji). Razvrstijo se na skupinsko,
frontalno in individualno učno obliko (povzeto po Kovač, 2009).
Glede na sočasnost in zaporednost opravljanja nalog ločimo pri skupinskem delu na
deljeno skupinsko delo, kjer ima vsaka skupina svojo nalogo in so naloge vsebinsko
različne, ter na istovrstno skupinsko delo, kjer so naloge enake, različna je le
obremenitev (povzeto po Kovač, 2009).
Glede na značilnosti, sposobnosti in znanje igralcev ločimo na delo v enotnih oz.
homogenih skupinah in na delo v raznolikih oz. heterogenih skupinah (povzeto po
Kovač, 2009).
Glede na razvrstitev vadbenih mest ločimo (povzeto po Kovač, 2009):
– klasično vadbo na vadbenih postajah,
– vadbo z dodatnimi nalogami,
– vadbo z dopolnilnimi nalogami,
– obhodno vadbo,
– igralne skupine.
Pri klasični vadbi po vadbenih postajah moramo paziti na sledeče (povzeto po:
Kovač, 2009):
– skupine so lahko enotne ali raznolike,
– vadeče razdelimo v več skupin, odvisno od njihovega števila, velikosti prostora
in vsebine dela,
– v posamezni skupini so igralci, ki jih izberemo na podlagi različnih meril glede
na namen vadbe (sposobnosti, znanje, vedenjske procese …),
– skupine lahko oblikujemo na podlagi subjektivnega opazovanja ali na podlagi
rezultatov meritev. Upoštevamo lahko tudi sociogram,
– vadbena mesta morajo biti logično razporejena po prostoru.
Pri delu z dopolnilnimi in dodatnimi nalogami je delo razdeljeno na osnovno vadbeno
postajo, kjer vadeči izvajajo glavno vsebino, in na druge, dopolnilne ali dodatne
postaje, kjer izvajajo dopolnilne oz. dodatne naloge. Te naloge lahko pripomorejo k
izboljšanju tehnike prvine, ki jo vadimo, ali pa z njimi razvijamo določeno sposobnost.
Razlika med dopolnilnimi in dodatnimi nalogami je, da pri dodatnih nalogah igralec že
dobro obvlada osnovno izvedbo in lahko naredi večje število ponovitev, hitrejšo
izvedbo in izvaja naloge v specifičnih pogojih (povzeto po Kovač, 2009).
25
Pri obhodni vadbi so vadeči razdeljeni v manjše skupine, ki pri vadbi krožijo od
naloge do naloge. Te so nanizane v določenem logičnem zaporedju (obremenitev,
razbremenitev, topološka obremenitev …). Osnovni namen je predvsem razvijanje
gibalnih sposobnosti, lahko pa tudi utrjevanje in izpopolnjevanje znanj ob hkratni
zaposlitvi vseh vadečih. Gre za izredno učinkovito obliko, ki omogoča izrazito
individualizacijo. Pri obhodni vadbi lahko obremenitev povečamo na sledeče načine
(povzeto po: Kovač, 2009):
– povečamo število postaj,
– povečamo čas dela na posamezni postaji,
– povečamo število ponovitev,
– povečamo število obhodov,
– zmanjšamo čas odmora,
– povečamo težo bremena.
Frontalno učno obliko imenujemo tudi neposredno poučevanje. Trener usmerja vse
vadeče. Vsa navodila, od razlage, prikaza do popravljanja napak, so namenjena
vsem hkrati. Frontalno učno obliko ločimo na nevezano in sklenjeno vadbo. Pri
sklenjeni vadbi gre za delo v (povzeto po Kovač, 2009):
– vrsti ali koloni,
– polkrogu ali krogu (npr. poligonu),
– različnih formacijah,
– parih – lahko je tudi skupinsko delo.
Učne metode so ene najpomembnejših sestavnih delov vadbenega procesa. V
metodiki učenja in vadbe v športnih igrah se uporabljajo najrazličnejše metode
posredovanja, ki poleg podajanja informacij zagotavljajo tudi ustrezno dinamiko
vadbe. To zagotavlja sočasen razvoj osnovnih in specialnih motoričnih sposobnosti
igralca, njegove vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike pri vadbi ter dodaten vpliv na
razvoj celotnega psihomotoričnega statusa vadečega (Šibila, 2004).
V metodiki učenja igre prevladujeta METODA IGRE (igralne oblike) in SITUACIJSKA
METODA (igralne situacije, situacijska tehnika). Uporabljamo tudi METODO
PONAVLJANJA (navajanje na žogo, dinamična tehnika), a je ospredju vsekakor
metoda igre (ZNTS, 2010 Ljubljana, 13. 9. 2010).
V preteklosti je pri učenju igre prevladovala SITUACIJSKA METODA: vnaprej
predvidene rešitve »ŠABLONE«, brez nasprotnika in z njim, a je MANJ KREATIVNA.
26
Pomeni uporabo »IGRALNIH SITUACIJ«, več ali manj vezano na igralna mesta v
okviru sistema igre (Verdenik, 2006).
METODA IGRE pomeni najkrajšo in tudi najučinkovitejšo pot do igre. Pomeni
uporabo IGRALNIH OBLIK. To so igre, ki so zelo podobne pravi igri. Gre za igre z
različnimi nalogami, različnimi številčnimi odnosi med igralci, prostimi igralci, različno
velikostjo prostora, prilagojenimi pravili igre itd. (Verdenik, 2006). Metodo igre
KOMBINIRAMO s situacijsko metodo (Verdenik, 2006).
Pri razvoju specifičnih nogometni motoričnih sposobnostih se uporabljajo metode, ki
zagotavljajo ustrezno posredovanje informacij in ustrezno dinamiko vadbe. To
zagotavlja sočasen razvoj vseh prvin, to je osnovnih motoričnih sposobnosti,
vzdržljivosti, tehnike in osnovne taktike. Sestava vaj, hitrost izvajanja in pogostost
ponavljanja morajo biti vedno prilagojene vsem trenutnim sposobnostim igralcev,
predvsem najslabše razvitim prvinam določene nogometne sposobnosti (Kolman,
2011).
V metodiki razvoja nogometnih motoričnih sposobnosti so prav gotovo
najpomembnejše praktične metode, in sicer (Kolman, 2011):
– metoda igre,
– sintetična metoda,
– analitična metoda,
– kombinirana metoda,
– situacijska metoda,
– tekmovalna metoda.
Z vidika diplomskega dela so najpomembnejše metode ponavljanja in situacijska
metoda. Tako pri dinamični tehniki uporabljamo metodo ponavljanja, pri situacijski
tehniki pa situacijsko metodo.
Za vaje dinamične in situacijske tehnike je najbolje, da se najprej uporabi metodo
demonstracije oz. prikaza, v kateri hkrati ali pa po prikazu vajo razlagamo, da je bolje
razumljiva. V primeru kompleksnejših vaj lahko uporabimo analitično metodo.
Vaje dinamične tehnike so najpogosteje uporabljene v uvodnem delu treninga, kjer
želimo z njimi tvoriti tako imenovano rdečo nit oz. skupno idejo v kasnejših igralnih
oblikah, in nazadnje tudi v igri sami. S skupno idejo nadaljujemo iz treninga v trening.
Pri teh vajah je treba biti pozoren, da pri vadečih ne pride do monotonosti pri vadbi,
zato se nakazuje rešitev v raznolikosti vaj, ki jih imamo na voljo. Idejo za reševanje
problemov pa pri tem ohranjamo enako. Dinamično tehniko uporabljamo tudi v
glavnem delu treninga, kar se dogaja predvsem v uvodnem delu pripravljalne
27
sezone. V tem delu lahko poleg tehnike same vadimo tudi vzdržljivostne lastnosti
igralcev, v ozadju pa še vedno ostaja gradnja skupne moštvene ideje.
28
3. Cilji
Cilji diplomskega dela so predstaviti vaje pri izpopolnjevanju igre v napadu s pomočjo
dinamične in situacijske tehnike. Pri izbiri vaj je cilj upoštevati didaktična načela:
– od lažjega k težjemu ali od enostavnega k sestavljenemu,
– od bistvenega k manj bistvenemu,
– od univerzalnega k specialnemu (tehnika na igralnih mestih),
– dinamična izvedba.
Da bi bile vaje bolje razumljive, je cilj diplomskega dela držati se naslednjih načel pri
izbiri vaj:
– postavitev in število igralcev,
– smer podane žoge (v noge, v prostor),
– povezanost z igralnimi mesti znotraj sistema igre,
– zaključek z udarcem na vrata.
29
4. Metode dela
Pisanje diplomskega dela, ki bo monografskega tipa, bo oprto na različne dostopne
vire. V delu bo pod drobnogledom dinamična in situacijska tehnika, njeno izvajanje
ter umeščanje v nogometno igro, zato se bo treba opreti na metodo pridobivanja
informacij iz različnih vrst gradiva, kot so različna knjižna literatura, DVD-gradivo s
treningi vrhunskih nogometnih moštev in gradivo, dostopno na svetovnem spletu. V
pomoč bodo tudi lastne izkušnje avtorja tega diplomskega dela, ki so bile pridobljene
v času aktivnega igranja, še bolj pa izkušnje, ki jih še pridobiva kot trener različnih
starostnih selekcij v nogometnem klubu.
30
5. Izbira in predstavitev vaj
V naslednjem poglavju so predstavljene vaje, pri izbiri katerih so upoštevana
nekatera didaktična načela, še posebej načelo od enostavnega h kompleksnemu, od
manj številčnega k bolj itd., pri tem pa se kaže uporaba različnih osnovnih tehnično-
taktičnih elementov nogometne igre. Razlaga podajanje (v noge, v prostor …),
sprejemanje (različni deli stopala, različni koti sprejema) in odkrivanje (od žoge in
proti žogi, širina-globina …). Skice vaj so oprte na posnetke, ki jih je mentor pridobil
za interno uporabo, gre pa za vadbo nekaterih vrhunskih ekip. Začetne vaje sodijo
bolj na področje dinamične tehnike, v nadaljevanju pa prevladujejo vaje za razvoj
situacijske tehnike.
LEGENDA:
NAPADALEC
BRANILEC
FIGURA
STOŽEC
KLOBUČEK
ŽOGA
OVIRA
OBROČ
PODAJA
TEK, ODKRIVANJE
VODENJE ŽOGE
STREL NA GOL
Tabela 1
Priložena je legenda simbolov, ki so uporabljeni, tako da so skice bolj razumljive.
31
5.1. Vaje v postavitvi 1+1
Dinamična tehnika v postavitvi 1+1
Slika 7
Dinamična tehnika v postavitvi 1+1
Slika 8
32
Dinamična tehnika v postavitvi 1+1
Slika 9
Dinamična tehnika v postavitvi 1+1
Slika 10
33
Dinamična tehnika v postavitvi 1+1
Slika 11
Vaje, vezane na igralna mesta, oz. situacijska tehnika, pri kateri sodelujeta dva
igralca in hkrati predstavlja osnovo sodelovanja dveh igralcev v napadalnih akcijah,
je predstavljena v naslednjih vajah. Predstavljene vaje potekajo skozi sredino
nogometnega igrišča, lahko pa bi ob manjši prilagoditvi vaje potekale tudi na
obrobnih ali drugih položajih igrišča, kar je odvisno od tega, kaj je želja in cilj vaje.
34
Situacijska tehnika v postavitvi 1+1
Slika 12
Situacijska tehnika v postavitvi 1+1
Slika 13
35
Situacijska tehnika v postavitvi 1+1
Slika 14
Situacijska tehnika v postavitvi 1+1
Slika 15
36
5.2. Vaje v vertikalni postavitvi
Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi
Slika 16
Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi
Slika 17
37
Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi
Slika 18
Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi
Slika 19
38
Dinamična tehnika v vertikalni postavitvi
Slika 20
39
5.3. Vaje v trikotniku
Dinamična tehnika v trikotniku
Slika 21
Dinamična tehnika v trikotniku
Slika 22
40
Dinamična tehnika v trikotniku
Slika 23
41
5.4. Trojice med figurami
Dinamična tehnika v trojicah
Slika 24
42
5.5. Vaje v četverokotniku
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 25
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 26
43
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 27
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 28
44
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 29
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 30
45
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 31
Za lažjo predstavo in boljše razumevanje zgornje slike sledi naslednja slika, ki
predstavlja poenostavljeno različico vaje.
Slika 32
46
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 33
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 34
47
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 35
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 36
48
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 37
Dinamična tehnika v četverokotniku
Slika 38
49
5.6. Hitro podajanje
Dinamična tehnika hitrega podajanja med figurami
Slika 39
Opomba: na tej sliki so črne pike namesto figur zaradi boljše predstavitve. Črna pika
pri igralcu številka 1 pomeni žogo.
50
5.7. Vaje v postavitvi 2+1+1+2
Dinamična tehnika v postavitvi 2+1+1+2
Slika 40
Dinamična tehnika v postavitvi 2+1+1+2
Slika 41
51
Dinamična tehnika v postavitvi 2+1+1+2
Slika 42
52
5.8. Postavitev v rombu
Situacijska tehnika v postavitvi romba
Slika 43
Situacijska tehnika v postavitvi romba
Slika 44
53
Dinamična tehnika v postavitvi romba
Slika 45
Dinamična tehnika v postavitvi romba
Slika 46
54
Dinamična tehnika v postavitvi romba
Slika 47
Dinamična tehnika v postavitvi romba
Slika 48
55
Dinamična tehnika v postavitvi romba
Slika 49
56
5.9. Vertikalna postavitev 2+2+2
Situacijska tehnika v postavitvi 2+2+2
Slika 50
Situacijska tehnika v postavitvi 2+2+2
Slika 51
57
Situacijska tehnika v postavitvi 2+2+2
Slika 52
Situacijska tehnika v postavitvi 2+2+2
Slika 53
58
5.10. Horizontalna postavitev petih palic
Situacijska tehnika v horizontalni postavitvi petih palic
Slika 54
Situacijska tehnika v horizontalni postavitvi petih palic
Slika 55
59
Situacijska tehnika v horizontalni postavitvi petih palic
Slika 56
Situacijska tehnika v horizontalni postavitvi petih palic
Slika 57
60
5.11. Poligoni (Barcelona)
Slika 58
61
6. Sklep
Namen diplomskega dela je predstaviti metodiko učenja igre v napadu predvsem
skozi vaje dinamične in situacijske tehnike. V ta namen je bilo razjasnjenih kar nekaj
teoretičnih pojmov igre v napadu. Predstavljenih je bilo tudi precej vaj dinamične in
situacijske tehnike, ki so povzete po posnetkih dela vrhunskih nogometnih moštev.
Vaje so osredotočene na reševanje problemov, na katere naletimo v fazi napada.
Z vidika tehnike se nam predstavljajo sprejemi pod različnim koti, odkrivanja in
podajanja v noge ali v prostor. Kot nekakšen skupni imenovalec je ves čas prisotna
igra z dvema dotikoma žoge (sprejem in podaja), kadar je možno in to situacija
dovoljuje, pa poskušamo najti rešitev tudi z direktno podajo. Skozi prikazane vaje
izpopolnjujemo hkrati s tehničnim znanjem tudi taktični vidik igralca in mu s tem
nakažemo rešitve, ki so v dani situaciji možne. Nakazuje se predvsem globinsko
podajanje za hrbet nasprotnega igralca.
Vaje so prikazane od manj številčnih k bolj in od enostavnih h kompleksnejšim. Z
vajami dinamične in situacijske tehnike smo nakazali morebitno gradnjo skupne ideje
v igri v napadu, ki jih je treba nadgraditi z igralnimi oblikami, ki so najboljši približek
nogometne igre, in nato umestiti v igro samo. Prav tako je s predstavljenimi vajami
pridobljeno na širini izbora vaj, ki jih lahko umestimo v nogometni trening. To
predstavlja pomoč študentom Fakultete za šport in nogometnim trenerjem.
62
7. Literatura
Elsner, B. (2004). Teorija igre. Dopolnjena in razširjena izdaja. Ljubljana: Fakulteta
za šport, Inštitut za šport.
Elsner, B., Verdenik, Z., Elsner, B. ml. in Pocrnjič, M. (2004). Trener C. Študijsko
gradivo za interno uporabo. Ljubljana: Nogometna zveza Slovenije.
Kolman, S. (2011). Iz igre do igre – metodika učenja igre v obrambi na osnovi analize
igre reprezentance Italije na svetovnem prvenstvu 2006. Diplomsko delo. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Kovač, M. (2009). Didaktika športne vzgoje – predavanja 3. letnik. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Katedra za šolski šport.
Mežnaršič, A. (2010). Metodika učenja nogometne igre v napadu otrok starih od 8 do
10 let. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Šibila, M., (2004). Rokomet – izbrana poglavja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut
za šport.
TEHNIKA-UEFA B. (24. 9. 2012). Hrvatski nogometni savez. Pridobljeno 24. 9. 2012,
iz http://www.hns-cff.hr/?ln=hr&w=akademija&d=literatura.
Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana:
Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Verdenik, Z. (2006). Z igrami do igre. Velenje: ZNTS.
Verdenik, Z. (2010). Metodika učenja igre v napadu. Ljubljana: ZNTS.
7.1. Viri slik
Pri skicah, ki so uporabljene v diplomskem delu, je bil uporabljen program soccer
playbook, ki je bil pridobljen 11. 10. 2012, in je dosegljiv na naslednji spletni strani:
http://www.jes-soft.com/soccer/download.html.