UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

TAŠA BANKO

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Prilagojena športna vzgoja

GIBALNE DEJAVNOSTI ZA OTROKE V ZAVODU ZA

GLUHE IN NAGLUŠNE LJUBLJANA

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

prof. dr. Damir Karpljuk

SOMENTOR

doc.dr.Vedran Hadžić, dr.med. Avtorica dela

RECENZENTKA TAŠA BANKO

prof. dr. Mateja Videmšek

KONZULTANT

Goran Bukarica, prof. šp.vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Iskrena hvala prof. dr. Damirju Karpljuku za vso pomoč in spodbudne besede

zadnja leta študija.

Zahvaljujem se tudi družini, ki mi je stala ob strani in me podpirala.

Posebna zahvale gre prijateljem, s katerimi smo skupaj preživeli šudentska leta.

Ključne besede:gluhi in naglušni otroci, gibalna dejavnost, ravnotežje, Zavod za gluhe in

naglušne Ljubljana

GIBALNE DEJAVNOSTI ZA OTROKE V ZAVODU ZA GLUHE IN NAGLUŠNE

LJUBLJANA

Taša Banko

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Prilagojena športna vzgoja

Število strani: 55 Število virov: 35

IZVLEČEK

V diplomskem delu smo predstavili pomen gibalnih dejavnosti za gluhe in naglušne otroke.

Predstavili smo verbalno in neverbalno rehabilitacijo, najpogostejše metode komunikacije in

opisali slovenski znakovni jezik. Navedli in opisali smo pripomočke za lažjo komunikacijo ter

uporabo totalne komunikacije pri gluhih in naglušnih osebah. Omenili smo tudi razliko v

razvoju gluhega oz. naglušnega otroka v primerjavi s slišečimi sovrstniki ter njihovo

integracijo/inkluzijo v redne oblike vzgoje in izobraževanja.

V nadaljevanju so natančno opisana navodila za športno vzgojo, posebnosti pri izvedbi za

gluhe in naglušne, opis najpomembnejših gibalnih sposobnosti ter vpliv športne aktivnosti v

naravi.

V zadnjem delu diplomskega dela je predstavljen Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana ter

otroci z ostalimi motnjami vključeni vanj. Dodali smodvanajst sklopov vaj namenjenih

optimalnemu razvoju gluhih in naglušnih otrok, s poudarkom na ravnotežju, koordinaciji in

preciznosti.

Diplomsko delo je namenjeno vsem, ki delajo ali bodo kadarkoli imeli priložnost delati z

gluhimi in naglušnimi ter ostalim, ki jih to področje zanima.

KEYWORDS: deaf and hard of hearing children, physical activity, balance, Institute for

Deaf and hard of hearing

PHYSICAL ACTIVITIES FOR CHILDREN AT THE INSTITUTE FOR DEAF AND

HARD OF HEARING LJUBLJANA

Taša Banko

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Special physical activity

Number of pages: 55 Number of sources: 35

ABSTRACT

This thesis introduces the importance of physical activities for deaf and hard of hearing

children. We introduced verbal and non-verbal rehabilitation, the most common method of

communication and described Slovenian sign language. We listed and described gadgets to

facilitate communication and the use of total communication for deaf and hard of hearing

people. We have also mentioned the difference in the development of deaf and hard of

hearing child compared with the hearing peers and their integration/inclusion in mainstream

education.

Below are detailed instructions for physical education, specialties in the implementation for

deaf and hard of hearing, a description of the most important physical abilities and the

influence of the outdoor sports activities.

In the final section of the thesis we presented The Ljubljana Institute for Deaf and hard of

hearing and children with other disabilites included in it. We have added twelve sets of

exercises designed for the optimal development of deaf and hard of hearing children, with

anemphasis on balance, coordination and precision.

KAZALO

1 UVOD ..................................................................................................................... 9

1.1 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI .................................................... 10

1.1.1 GLUHOTA IN NAGLUŠNOST .............................................................. 10

1.1.2 KAJ JE NAGLUŠNOST .......................................................................... 11

1.1.3 VZROKI ................................................................................................... 12

1.1.4 RAZDELITEV NAGLUŠNOSTI ............................................................ 12

1.1.5 REHABILITACIJA GLUHIH IN NAGLUŠNIH .................................... 13

1.2 KOMUNIKACIJA – SPORAZUMEVANJE ............................................. 15

1.2.1 GOVORNA KOMUNIKACIJA GLUHIH IN NAGLUŠNIH OSEB ..... 16

1.2.2 UPORABA TOTALNE KOMUNIKACIJE PRI GLUHIH IN

NAGLUŠNIH ....................................................................................................... 17

1.2.3 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA KOT JO VSI POZNAMO ............ 17

1.2.4 PRIPOMOČKI ZA LAŽJO KOMUNIKACIJO GLUHIH IN

NAGLUŠNIH ....................................................................................................... 18

1.3 RAZLIKA V RAZVOJU OTROKA, KI JE GLUH OZ. NAGLUŠEN IN

SLIŠEČEGA OTROKA ......................................................................................... 21

1.4 INTEGRACIJA/INKLUZIJA OTROK Z MOTNJO SLUHA................. 22

2 METODE DELA ................................................................................................. 23

3 RAZPRAVA ........................................................................................................ 24

3.1 NAVODILA ZA ŠPORTNO VZGOJO ...................................................... 24

3.1.1 SAMOPODOBA ...................................................................................... 24

3.1.2 SOCIALIZACIJA IN SOCIALNA SPREJETOST ................................. 24

3.1.3 ZABAVA IN SPROŠČANJE NAPETOSTI ............................................ 25

3.1.4 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN VZORCI ......................................... 25

3.1.5 SPRETNOSTI V PROSTEM ČASU ....................................................... 26

3.1.6 TELESNA PRIPRAVLJENOST .............................................................. 26

3.1.7 IGRA IN VEDENJE MED IGRO ............................................................ 26

3.1.8 ZAZNAVNO-MOTORIČNA FUNKCIJA IN SENZORNA

INTEGRACIJA ..................................................................................................... 26

3.1.9 USTVARJALNO IZRAŽANJE ............................................................... 27

3.1.10 VESTIBULARNA DISFUNKCIJA IN TRENING ZA RAVNOTEŽJE 27

3.2 POSEBNOSTI PRI ŠPORTNI VZGOJI ZA GLUHE IN NAGLUŠNE . 28

3.3 OSNOVNE GIBALNE SPOSOBNOSTI .................................................... 28

3.3.1 KOORDINACIJA ali USKLAJENOST GIBANJA ................................ 28

3.3.2 PRECIZNOST ali NATANČNOST ........................................................ 29

3.3.3 RAVNOTEŽJE ......................................................................................... 29

3.4 ŠPORTNE AKTIVNOSTI V NARAVI....................................................... 31

3.5 DISPRAKSIJA .............................................................................................. 31

3.5.1 KAKO PREPOZNAMO DISPRAKSIJO ................................................ 32

3.6 ZAVOD ZA GLUHE IN NAGLUŠNE LJUBLJANA ............................... 32

3.6.1 VRTEC ..................................................................................................... 33

3.6.2 OSNOVNA ŠOLA ................................................................................... 34

3.6.3 SREDNJA ŠOLA ..................................................................................... 36

3.6.4 DOM FRANA GRMA ............................................................................. 36

3.6.5 ZDRAVSTVENA ENOTA ...................................................................... 37

3.7 OTROCI Z OSTALIMI MOTNJAMI VKLJUČENI V ZAVOD ............ 38

3.7.1 GOVORNO – JEZIKOVNA MOTNJA ................................................... 38

3.7.2 MOTNJA AVTISTIČNEGA SPEKTRA ................................................. 39

3.7.3 OTROCI S ČUSTVENIMI IN/ALI VEDENJSKIMI MOTNJAMI ........ 40

3.8 SKLOPI VAJ ZA RAZVIJANJE RAVNOTEŽJA, KOORDINACIJE IN

NATANČNOSTI ZA GLUHE IN NAGLUŠNE OTROKE ................................ 42

4 SKLEP ................................................................................................................. 52

5 VIRI ...................................................................................................................... 54

9

1 UVOD

Karpljuk idr. (2013) so ugotovili, da je gibanje zelo pomembno od zgodnjega otroštva do

pozne starosti, saj je eden od temeljev celovitega razvoja otrok in mladostnikov, v obdobju

zrelosti in starosti pa ima velik vpliv na uveljavljanje zdravega življenjskega sloga. Šport je

torej aktivnost, pomembna za celostno življenje vsakega posameznika,zato da na različne

načine spodbujamo zdrav način življenja, pri čemer ima neprecenljivo vlogo odnos do gibanja

in športa. Spodbujanje športnega razvoja učinkuje na otrokovo oziroma mladostnikovo

biopsihosocialno skladnost, njegovo čustveno, doživljajsko, duševno in duhovno

komponento.Kar pri nekaterih poteka samoumevno, moramo pri otrocih s posebnimi

potrebami dodatno spodbujati. Zato je zanje še toliko pomembnejše, da imajo spodbudno

okolje in da njihovo vključevanje v proces športne vzgoje skrbno načrtujemo in izbiramo

izvedljive vsebine, s katerimi jim omogočamo prijetno doživljanje športne vadbe ter razvoj

različnih sposobnosti ter spretnosti. Strokovno načrtovan in voden individualni program mora

temeljiti na razumevanju, kaj pomeni izoblikovanje tistih posameznikovih spretnosti in navad,

ki so nujne za bogatenje prostega časa, doživljanje športa in športnih užitkov, poleg tega pa

omogočajo dobro psihofizično počutje in zdravje.

Sherrill (1993) meni, da je gluhost ali naglušnost lahko resna ovira pri učenju in v življenju

nasploh. S pravočasnim odkritjem je mogoče prilagoditi metode dela in tako občutno vplivati

na razvoj in socialno vključenost otrok.

Redžepovič(1995)verjame, da vsi gluhi in naglušni svoje poškodbe doživljajo na svojevrsten

način. Torej gre za heterogeno populacijo invalidov, ki jih je treba jemati selektivno in

individualno glede na čas, kvaliteto in kvantiteto poškodbe sluha, možnost govorno-socialne

komunikacije in na zmožnost glasovno-jezikovnega sporazumevanja s slišečimi.

Vute (1999)je ugotovil, da imajo gluhi in naglušni otroci imajo v povprečju več težav v

gibalnem razvoju kot slišečivrstniki.Zaradi tako imenovane skrite prizadetosti lahko hitro

pride do osamitve, pri čemer pa šport po svoji naravi omogoča precej nebesednega

sporazumevanja, kar je za slušno prizadete precejšnja prednost v primerjavi z nekaterimi

drugimi dejavnostmi. Največ težav imajo gluhi in naglušni z ravnotežjem, ki je v povezavi s

koordinacijo in natančnostjo, zato smo se v diplomskem delu osredotočili na te tri motorične

sposobnosti.

Urh, Somrak, Steiner in Janhar (2000) pravijo, da je zavod za gluhe in naglušne Ljubljana

osrednja slovenska ustanova za celostno obravnavo gluhih in naglušnih otrok, oseb z

govorno-jezikovno motnjo in oseb z motnjo avtističnega spektra. Tradicija traja že več kot

115 let. Ob vzgoji, izobraževanju otrok, mladostnikov in odraslih oseb, se izvaja tudi

zdravstvena dejavnost. Vlogo in ugled si je zavod pridobil s svojo ustvarjalnostjo,

plemenitostjo, inovativnostjo in strokovnim delom.

10

1.1 OTROCI S POSEBNIMI POTREBAMI

Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami v drugem členu opredeli otroke s posebnimi

potrebami kot (ZUOPP-1, 2011):

otroci z motnjami v duševnem razvoju,

slepi in slabovidni otroci oziroma otroci z okvaro vidne funkcije,

gluhi in naglušni otroci,

otroci z govorno-jezikovnimi motnjami,

gibalno ovirani otroci,

dolgotrajno bolni otroci,

otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja,

otroci z avtističnimi motnjami ter

otroci s čustvenimi in vedenjskimi motnjami, ki potrebujejo prilagojeno izvajanje

programov vzgoje in izobraževanja z dodatno strokovno pomočjo ali prilagojene

programe vzgoje in izobraževanja oziroma posebne programe vzgoje in izobraževanja.

1.1.1 GLUHOTA IN NAGLUŠNOST

Radovančić (1995) pravi, da okvare sluha variirajo glede na posameznika, ki je nosilec izgube

sluha in glede na okoliščine v katerih je okvara nastala. Okvare sluha povzročijo različni

dejavniki, različne etiologije, geneze, vrste in stopnje, vse to pa vpliva na heterogenost

populacije. Takšno raznolikost v populaciji oseb z motnjo sluha strokovnjaki in znanstveniki

označujejo z različnimi izrazi. Kljub jasnim opredelitvam, vzrokom in času nastanka motnje

sluha, veliko avtorjev osebe poimenuje s skupnim izrazom gluha oseba. To pa lahko povzroči

nesporazume in zmedo med strokovnjaki, ki želijo oceniti učinke rehabilitacije.

Po Koširju (1999) beseda gluhost pomeni popolno ali skoraj popolno izgubo sluha,

enakovreden izraz v tujih jezikih pa lahko pomeni gluhost ali naglušnost. Razmejitveni

kriteriji med gluhostjo in naglušnostjo niso jasno začrtani; povprečna izguba sluha v

govornem območju med 60 in 80dB pomeni za nekatere avtorje že gluhost, za nekatere pa

naglušnost. Gluhota je nevidna motnja, ki je ljudje ne opazijo dokler ne pridejo v stik z gluho

osebo. Otrok je gluh, če ne sliši zvokov in glasov iz svojega okolja, naglušni pa jih sprejema

le delno. To pomeni, da gluhi lahko zazna zelo močne zvoke, a le nekatere, ne vseh. Ti močni

zvoki pa so v življenju le redki, zlasti pri govoru. Naglušni zazna tudi zvoke iz okolja in

govora, vendar ne vseh, zazna pa jih kakovostno drugače kot slišeči otrok. Gluhota in

naglušnost je stanje, ki je nepopravljivo in se mu lahko človek le prilagodi. Navaditi se mora

živeti z njim in čim bolj zmanjšati slabe posledice, ki jh prinaša.Največji problem

razpravljanja o gluhoti je izrazje, ki naj nebi vsebovalo pojma nesposobnosti oziroma

nezmožnosti.Podobni izrazi naj bi namreč predpostavljali, da biti slišeča oseba pomeni nekaj

pozitivnega in biti oseba brez sluha pomeni nekaj negativnega.

11

1.1.2 KAJ JE NAGLUŠNOST

Štanta (2013) pravi, da v vsakdanjem življenju biti naglušen pomeni, da oseba ne sliši

določenih zvokov, pri glasovnih frekvencah (500-4000Hz) ne sliši določenih glasov in ima

težave pri ločevanju govora od ostalih zvokov.Pri razumevanju naglušnosti se moramo

zavedati, da slišati ni enako razumeti. Slišimo z ušesi in kar smo slišali razumemo z možgani.

Večina otrok se rodi z normalno delujočimi ušesi in možgani. Vendar je potrebnih tisoč ur

vaje preden otrok sliši in razume določeno vprašanje. Sliši ga takoj, vendar ga ne razume.

Razumeti ga je sposoben šele, ko pridobi določena znanja. Vzrok tiči v dejstvu, da sta za

razumevanja govora poleg slišanja pomembna tudi v spominu shranjeno znanje in zmožnost

učenja. Naglušnost sili naglušne, da so pozorni tako na slišanje kot tudi na razumevanje. Ni

dovolj, da z medicinsko-tehničnimi pripomočki poskrbijo za boljše slišanje, temveč se morajo

z uporabo različnih tehnik sporazumevanja naučiti nadomestiti različne manjkajoče glasove

ter na ta način izboljšati svojo sposobnost razumevanja govora. Med omenjene tehnike

razumevanja spadajo:

prepoznavanje govornikove mimike in neverbalne komunikacije,

odčitavanje z ustnic ter

izboljšanje zmožnosti ugibanja.

Rezar (2013) pravi, da sta pri tem zelo pomembna samoizobraževanje in učenje, saj je pri

naglušnosti ključnega pomena, da skušamo možgane čim dlje, tudi v starosti, ohraniti sveže

in v polni kondiciji. Zato moramo čim bolj skrbeti za splošno razgledanost in informiranost

ter veliko časa nameniti spoznavanju značilnosti pogovornega jezika, tako pisanega kot

govorjenega. Skratka, berite, informirajte se in se izobražujte. Več kot boste vedeli o

naglušnosti in svetu okrog vas, lažje boste z njo živeli in bolj boste samozavestni.Naporni

poti učenja se lahko tudi odpoveste. Na začetku ne boste čutili sprememb, saj ob slabšanju

sluha možgani za krajše obdobje nadomestijo izgubo sluha. Možgani imajo v spominu zvok

in so prek zvočnih namigov, ki jih dobijo iz ušes, za kratek čas še vedno sposobni sorazmerno

dobro razumeti govor. V kolikor pa jih ne spodbujamo in prisilimo v vadbo, z izgubo sluha

sčasoma izgubijo sposobnost za obdelavo govorjenega jezika – pozabijo zvoke, zato jih

nemorejo več razumeti.Tako boste sčasoma govorili vedno slabše, manj razumljivo ter

izpuščali posamezne glasove in dele besed. Govor in pisano besedo boste vedno slabše

razumeli, česar se boste sramovali in se zato začeli izogibati družbi. Vse to bo pospešilo

proces slabšanja sluha, pešanje pozornost in koncentracije ter vodilo v vedno slabši spomin in

demenco. Posledično se bo z vami vedno težje pogovarjati, vedno bolj boste dajali občutek

umske prizadetosti in ljudje, tudi bližnji, se vas bodo izogibali.

Katero pot boste izbrali je odvisno le od vas. Ali kot pravi pregovor, vsak je svoje sreče

kovač (Rezar, 2013).

12

1.1.3 VZROKI

a) PRIROJENA GLUHOST - Izguba sluha, ki je prisotna že ob rojstvu

poškodbe med porodom – nepravilnosti ploda ali porodne poti otežijo porod in

poškodujejo glavo ploda,

dejavniki vezani na nedonošenost lahko okvarijo sluh in ravnotežno čutilo,

rdečke matere v prvih treh mesecih nosečnosti, različni Rh faktor staršev

terzastrupitev z različnimi zdravili, ki jih je mati dobivala med nosečnostjo

(Podreberšek, 1962).

b) PODEDOVANA GLUHOST

dedne, degenerativne nepravilnosti pri starih ali daljnih prednikih,

genetska napaka, ki se kaže v prikriti (recesivni) obliki – se pokaže, če tvorita genski

par prikriti gen matere in očeta, posledičnobo otrok kazal znake gluhosti,

v dominantni obliki – se pokaže, ko se geni združijo v pare. V družini s tremi otroki

sta dva gluha, mati pa ni, to pomeni, da je očetova gluhost dominantna, zato zadošča

prisotnost le enega takšnega gena, da le en sin sliši po materi. Vsak gluhi otrok je

podedoval gen za gluhost in gen za sluh, ki je v primerjavi z drugimprikrit

(Nance&Cunningham, 1991).

c) PRIDOBLJENA GLUHOST

zaradi nalezljivih bolezni v prvih letih življenja – predvsem bakterijski meningitis,

zdravljenje z zdravili – aminoglikozidni antibiotiki,

vnetja srednjega ušesa,

pirotehnični izdelki,

poškodbe in padci,

poklicne bolezni - zastrupitev z živim srebrom, cinkom, delo v močnem hrupu,

sprememba zračnega tlaka (Košir, 1999).

OTOSKLEROZA– bolezen, ki povzroča naglušnost ali gluhoto, kadar začne na

določenih mestih v notranjem ušesu rasti kost. Bolnik ne ve za bolezen, dokler kost ne

začne rasti na mestu, ki je pomemben za prevajanje zvoka (Podreberšek, 1962).

1.1.4 RAZDELITEV NAGLUŠNOSTI

ni naglušnost (sliši glasen govor v oddaljenosti 6m),

rahlo naglušen (sliši glasen govor v oddaljenosti 4m),

srednje naglušen (sliši glasen govor v oddaljenosti 1-4 m),

hudo naglušen (sliši glasen govor v oddaljenosti 1m) (Štanta, 2013).

13

Izgubo sluha lahko razdelimo glede na to, kateri del slušne poti je okvarjen. Ločimo tri tipe

izgube sluha (Basinger, 2000):

prevodno (konduktivno),

zaznavno (senzorinevralno) in

mešano.

Prevodna naglušnost je posledica slabega prenosa zvočnega valovanja skozi sluhovod

(zunanje uho) preko bobniča in slušnih koščic (srednje uho) do notranjega ušesa. Te vrste

naglušnosti v večini primerov zdravimo kirurško ali z zdravili. Najpogostejši vzroki prevodne

naglušnosti so: z ušesnim maslom začepljen sluhovod, akutno vnetje srednjega ušesa ali

sluhovoda, poškodba bobniča, kronično vnetje srednjega ušesa, slabo delovanje Evstahijeve

cevi.Zaznavna izguba sluha se pojavi ob poškodbi notranjega ušesa (polžka) ali ob poškodbi

slušnega živca med notranjim ušesom in možgani. V večini primerov zaznavne naglušnosti ne

moremo pozdraviti z zdravili ali kirurško. Zaznavna naglušnost je najpogostejša oblika

naglušnosti in se pogosteje pojavlja v starosti.

1.1.5 REHABILITACIJA GLUHIH IN NAGLUŠNIH

Gluhi ali težko naglušni otroci, ki izgubijo sluh ob rojstvu ali pred razvitim govorom, ne bodo

brez slušnega aparata ali ustreznih rehabilitacijskih vaj nikoli razvili verbalnega govora in

neverbalnega jezika. Ne bodo ga razumeli ali uporabljali, niti v pisni obliki.Lažje in zmerno

naglušni bodo spontano razvili izrazito skromen govor, z veliko zakasnitvijo, slabše bodo

govorili, ritmično slabo, preglasno ali pretiho in imelibodo težave s socializacijo.

Verbalno usmerjena rehabilitacija

Bench (1993) pravi,da jecilj razviti poslušanje govora in branje besedila z razumevanjem ter

razumljiv ustni govor in pisanje gluhe osebe. To za marsikatere rojene gluhe učence, ki se v

napornih 10letih rehabilitacije v šoli naučijo 1000besed in je njihov besednjak še vedno

okrnjen v pogovoru. ni samoumevno. Za te učence tudi napisanobesedilonima jasnega

sporočila in ga razumejo napačno ali slabo. Tak razvoj govora, po vizualni in taktilni poti in

zelo skromni možnosti poslušanja, je umeten, vsiljen in nikoli ne dosega nivo govora slišečih

vrstnikov.

Neverbalno usmerjena rehabilitacija

Takoj po odkritju slušne motnje pri otroku, se mora začeti rehabilitacija. Razvoj otroka se

začne razlikovati od vrstnikov takoj, ko se prekinejo slušne pobude iz okolja. Svet doživlja

vizualno, zaradi pomankljivih izkušenj razvojno zaostaja. Rehabilitacija mora biti

multidisciplinarna in celovita. Pomembna je akustična stimulacija, vid, vonj, okus, kinestetski

občutki. Pomembno je usposobiti družino za aktivno delo z gluhim ali naglušnim otrokom.

Pomembno je, da je v svetu in v socialni mreži razumljen, zato je trebazagotoviti socialno

rehabilitacijo, lahko v svetu slišečih ali gluhih.V družbi gluhih se odrasla oseba z izgubo sluha

14

hitro nauči govorice z rokami in na ta način brez napora zadosti svojim vsakodnevnim

komunikacijskim potrebam. Ni pa mogoče prevajati v verbalni govor in obratno. Oseba je

odvisna od tolmača.

Govorimo tudi o metodi totalne komunikacije – poglavitni vir informacij je vidna pot,

sporazumevanje pa poteka tudi s pomočjo poslušanja, kretenj, gest, ročne abecede, pisanja,

branja z ust, obrazne mimike ter grafičnega prikaza (Bench, 1993).

Delovna terapija

Po Lorenčiču (2012) je delovna terapija zdravstvena stroka, ki s pomočjo različnih namenskih

aktivnosti posamezniku skuša pomagati priti do bolj samostojnega in kakovostnegaživljenja.

Je zelo celostno usmerjena na človeka. To pomeni, da pri človeku upoštevamo ne samo tisto,

kar pri njemu trenutno obstaja, torej njegovo diagnozo in primanjkljaj, ampak tudi njegova

prepričanja, kulturo, stališča in vrednote, in vse to vključimo v program terapije

Namenjena je ljudem vseh starosti, vseh področij, ki bodisi zaradi poškodb, bolezni, razvojnih

nepravilnosti ali starosti ne morejo več opravljati svojih vsakodnevnih opravil.Lahko se izvaja

v domovih za starostnike, bolnišnicah, različnih inštitutih, zavodih, zadnje čase tudi v

skupnostih in na domu.

Pozitivni učinki:

izboljšanje zdravja in dobrega počutja,

lažje in hitrejše vključevanje nazaj v življenje,

boljša komunikativnost,

boljši medosebni odnosi.

Motiviranost posameznika je pomembna, saj le z njopride do boljše učinkovitosti pri izvedbi

in obravnavi. Vsebine so lahko zelo različne, od individualnega dela s posameznikom, do dela

v skupinah, vendar vedno z istim ciljem, ki jeizboljšatiposameznikovo zdravje, sposobnosti,

spretnosti pri izvedbi aktivnosti in mu omogočiti čim prejšnjo vrnitev v njegovodomače in

delovno okolje. Po delovni terapiji se ljudje aktivneje vključujejo nazaj.Področje delovne

terapije je še vedno premalo znano in prepoznavno pri nas, zato se ljudje tudi manj odločajo

zanjo in se delovni terapevti težje vključijo na področjih, kjer jih potrebujejo (Lorenčič,

2012).

Fizioterapija

Po Kojiću (2011) fizioterapijo izvaja zdravstveni delavec, ki v vseh fazah zdravstvenega

varstva z vzgojnimi in fizioterapevtskimi metodami vzdržuje, vzpostavlja in izboljšuje

psihofizične sposobnosti ter zmogljivosti zdravih, v razvoju motenih in bolnih ljudi. Delo

fizioterapevta je tudi vzgojno in motivacijsko, bolnika pridobi za aktivno sodelovanje pri

zdravljenju. Delo je fizično in psihično naporno. Fizioterapevt sodeluje pri usklajevanju dela z

drugimi enotami. Preverja varnost bolnikov in sodelavcev, dela v strokovnih organizacijah,

15

pomaga pri oblikovanju zdravstvene politike in načrtovanju zdravstvenega varstva ter pri

določanju ciljev zdravljenja v zdravstvenem timu.

1.2 KOMUNIKACIJA – SPORAZUMEVANJE

Bench (1993) ugotavlja, da je človek od rojstva do smrti v stalni izmenjavi sporočil z

naravnim in družbenim okoljem. Ta stalni obojestranski odnos med posameznikom in

njegovim socialnim okoljem imenujemo v najširšem pomenu besede govorno-socialna

komunikacija. Od njegove praktične uspešnosti je v veliki meri odvisen celoten fizični,

čustveni, intelektualno-mentalni, izobraževalni, socialni in kulturni razvoj vsakega

človeka.Komunikacijo ali sporazumevanje lahko opredelimo tudi kot vedenje, ki vključuje

izmenjavo informacij med dvema bitjema.Informacije so lahko misli, občutki, izkušnje,

potrebe, želje itd. Komunikacija ni mogoča, če nista vključeni vsaj dve osebi, pri čemer ena

tvori sporočilo, druga ga sprejema.Oseba, ki je sluh izgubila predenso se formirali koncepti

jezika, ne more v zadostni meri razviti komunikacijskih sposobnosti in na osnovi teh

pridobivati noveizkušenje in znanja. Na stopnjo motenosti gluhe osebe pa bolj kot objektivna

izguba sluha vpliva zmožnost sporazumevanja z drugimi in s tem tudi možnost vključevanja v

socialno okolje.

Najpogostejše metode komunikacije so (Levec in Ribnikar-Kastelic, 1990):

oralna (ustna) komunikacija – za komunikacijo uporabljajo ostanke sluha, navadno s

slušnimi pomagali, branjem z ust in govorom;

branje z ust (odgledovanje) - opazovanaje ust, obraza in mimike govorečega, da bi čim

popolneje prejeli informacijo. V najboljših primerih lahko gluha oseba pogleda60%

govora, ostalo mora uganiti in predvideti na podlagi tega, kar je bilo povedano.

Cuedspeech – dogovorjeni položaji dlani in prstov ob ustih, ki ponazarjajo določene

glasove, so dopolnilo k ogledovanju;

črkovanje s prsti – črkovanje določenih besed z ročno abecedo;

znakovni jezik – uporabljajo se kretnje in črkovanje s prsti kot osnova komunikacije;

simultana komunikacija – hkrati se uporablja znakovna in oralna komunikacija;

totalna komunikacija – metoda pouka gluhih, ki vključuje slušne, ročne in ustne načine

sporazumevanja. Vključuje tudi mimiko, geste, branje, pisanje in vse druge načine, ki

zagotavljajo večjo jasnost in olajšujejo sporazumevanje,ter vizualne pripomočke kot so

filmi, računalnik, diapozitivi itd.

Slovenski znakovni jezik - SZJ

Po Chomskyju (1998) je slovenski znakovni jezik jezik, ki ga uporablja večina gluhih v

Sloveniji za medsebojno komunikacijo. To je vizualno-manualni jezik, kar pomeni, da se

izraža z gibanjem rok, mimiko in celim telesom. Ima svojo slovnico in besednjak in je v tem

povsem enakovreden drugim jezikom. V znakovnem jeziku so kretnje, ki ustrezajo besedam v

16

govornem jeziku, nastajale in se razvijale skozi naraven proces zaradi potreb, kulture in

vizualno-manualnega načina sporazumevanja gluhih.

Gluhi niso vsi enaki, meni Podboršek (2002). Nekateri uporabljajo govor, ki je dokaj

razumljiv, pri nekaterih pa je nerazumljiv, drugi glasu niti ne uporabljajo. Nekateri zelo dobro

ogledujejo, drugi tega ne zmorejo. Veliko jih uporablja predvsem svoj znakovni jezik,

nekateri govorijo in kretnje izvajajo istočasno. Nekateri uporabljajo slušni aparat, drugi ne.

Kuhar (1993) pravi, da ne znajo vsi gluhi uporabljati znakovni jezik. Izbira uporabe

znakovnega jezika je odvisna od številnih dejavnikov: od stopnje slušne izgube, starosti, ko se

je izguba pojavila in komunikacijskih metod, ki se uporabljajo v družini

1.2.1 GOVORNA KOMUNIKACIJA GLUHIH IN NAGLUŠNIH OSEB

Podboršek (1994) meni, da posameznik sprelingvalno ali postlingvalno trajno poškodbo

sluha, kot sta gluhota ali naglušnost, potrebuje reorganizacijo znanja govorne komunikacije.

Gluhe in naglušne osebe imajo na področju govora svoje specifične potrebe. Prav s tega

vidika je ta populacija zelo heterogena glede uspešnosti govorno socialnega (neverbalnega in

verbalnega) komuniciranja.

Preligvalno gluhe osebe

Imajo najbolj specifične potrebe na področju govornega komuniciranja. Otroci, pri katerih je

bila izguba sluha prisotna že pri rojstvu ali pa je nastopila pred razvojem govora in jezika,

niso nikoli sprejemali zvokov in govora, zato je njihovo usposabljanje težje in napredek

počasnejši.Če te osebe niso takoj, že v prvem letu starosti, podvržene surdološki rehabilitaciji,

potem postanejo gluhoneme. Gib (gesta, mimika in pantomima) zanje predstavlja naravno

izrazno sredstvo, medtem ko vizualno sprejemajo sporočila (Podboršek, 1994).

Postligvalno gluhe osebe

Se bistveno razlikujejo od prejšnje skupine, ker poznajo svet zvokov ter so se spontano

naučile komunicirati. Otroci, pri katerih je izguba nastopila po razvoju govora in jezika, lahko

zato veliko hitreje in lažje nadoknadijo zamujeno. Večje težave imajo pri sprejemnju ustnih

sporočil sogovornika. Ta skupina je ob brezhibni pismenosti zelo blizu populaciji, ki sliši

(Podboršek, 1994).

Naglušne osebe

Naglušnost delimo glede na čas nastopa (težja, srednja in lažja oblika)(Podboršek, 1994):

preligvalni čas,

postligvalni čas,

17

Največje težave imajo preligvalno težje naglušni posamezniki. Nasprotno pa so postligvalno

lažje naglušne osebe na področju glasovno-jezikovnega sporazumevanja najbližje tistim, ki

slišijo.

1.2.2 UPORABA TOTALNE KOMUNIKACIJE PRI GLUHIH IN NAGLUŠNIH

Totalno komunikacijo pri tako heterogeni populaciji ljudi je treba uporabljati selektivno in

individualno, verjameta Schmidt in Čagran (2006):

pri preligvalno gluhih osebah se jo uporablja v celoti, najprej neverbalno, nato z

verbalno, pa tudi z jezikovno-glasovno-pisno komunikacijo;

pri naglušnih osebah se skuša v največji meri izkoristiti preostale slušne sposobnosti.

Vendar se vseeno oblikujejo veščine za obe,neverbalno in verbalno komunikacijo;

pri postlingvalno naglušnih osebah je težje razumeti ustnogovoricosogovornika. To

temelji na znanju ogledovanja glasovnega jezika z obraza in ust sogovornika. Vendar

je treba tudi njih seznaniti z neverbalnim sistemom komuniciranja, za lažje

sporazumevanje z osebami s poškodovanim sluhom.

1.2.3 NEVERBALNA KOMUNIKACIJA KOT JO VSI POZNAMO

Telesno vedenje - pri govoru imamo različno držo telesa, odvisno od tega ali sedimo,

ležimo ali stojimo, hodimo.

Mimika - z opazovanjem obrazne mimike, ki vključuje oči, usta, brado, obrvi, čelo,

sklepamo o resničnosti tistega, o čemer kdo govori. Mimika obraza je lahko kot odprta

knjiga in nam dostikrat več pove kot besede ali kretnje.

Očesni stik - pri pogovoru običajno gledamo sogovornika v oči, pri slušno motenih pa je

prvi pogoj za začetek komunikacije očesni stik ali kontakt.

Govor - pri govoru sopomembni hitrost, ritem, jakost in barva glasu, artikulacija,

melodija, jasnost, smeh, glasovi brez verbalne vsebine (znižanje ali zvišanje glasu odraža

določeno čustveno stanje), razni vzkliki pomenijo pritrjevanje, zanikanje ali vprašanje.

Gestikulacija - pri vsakem človeku, ki govori, opazimo istočasno tudi različne gibe,

kretnje rok, ki spremljajo govor, ne da bi se tega govorec zavedal. Pri nekaterih

temperamentnih ljudeh jetakogestikuliranje zelo izrazito. Pri gluhih pa ima gestikulacija

določen pomen,saj vsak gib lahko že pomeni kretnjo, s katero se lahko sporazumeva z

drugo gluho ali slišečo osebo, ki kretnje pozna.

Dotik - tudi dotik nekaj pove, lahko je prijeten ali neprijeten. Pri gluhih osebah z dotikom

lahko nekoga pokličemo ali opozorimo, da želimo z njim govoriti.

Vedenje v prostoru - imamo svoj »obrambni prostor«, kjer se dobro počutimo in smo

sproščeni ali pa nas prostor utesnjuje in nam je neprijetno.

18

Pri gluhih osebah so oči glavni sprejemnik informacij, zato moramo biti vedno pozorni,

da je pri pogovoru dovolj primerne svetlobe, da nimamo za seboj svetlega okna ali luči,

ker je v tem primeru našobraz slabo viden in nerazločen (Podboršek, 1994).

1.2.4 PRIPOMOČKI ZA LAŽJO KOMUNIKACIJO GLUHIH IN NAGLUŠNIH

Različni pripomočki ljudem omogočajo boljšo kakovost življenja. Govorimo o pripomočkih

kot so računalnik, telefon in gospodinjski aparati. Pripomoček, ki naglušni osebi olajša

razumevanje, dnevno komunikacijo z ljudmi in lažje poslušanje glasbe je slušni aparat.

Zunanji slušni aparat

Bricelj (2009) razlaga,da je individualni slušni aparatsestavljen iz mikrofona, ki zvočni signal

pretvarja v električnega, elektron ojačevalnika, ki ta signal električno okrepi in slušalke, ki

okrepljen električni signal pretvori nazaj v zvok. Za delovanje slušnega aparata je potreben

izvor električne energije, kar je običajno miniaturna baterija. Pomemben del slušnega aparata

je ušesni vložek, ki okrepljen zvok uvede v sluhovod. Ta je lahko že kar samo ohišje slušnega

aparata. Najzahtevnejši del slušnega aparata je ojačevalnik, ki mora električno okerpiti signal

tako, da nadomesti pomanjkljivosti okvarjenega ušesa.Predhodniki digitalnih aparatov so

linearno ojačevali vse zvoke, tiste ki jih je uporabnik želel slišati in tiste, ki jih ni želel slišati.

Komunikacija je bila otežena, saj so se poleg govora v poslušanje mešali vsi dodatni šumi in

zvoki, ki jih sicerslišeče uho samo izloči oziroma prezre.Pri digitalnih aparatih je pomembna

izboljšava to, da je mogoče vse moteče šume in hrup iz okolja omejiti do te mere, da je

govorni signal jasen in razumljiv, informacija pa je posredovana na najbolj udobnem nivoju v

območju (omejenega) slušnega polja patološkega ušesa.Tudi digitalni aparati imajo še vedno

selektivno okrepitev, čeprav nimajo več klasičnih regulatorjev moči, ki so nujno potreben del

starejših analognih aparatov. Aparat se avtomatično prilagaja zvočnemu okolju.Slabo

tesnjenje povzroči, da del ojačanega zvoka slušalke deluje povratno na mikrofon slušnega

aparata, kar povzroči piskanje slušnega aparata. Po Briclju (2009) pride do takega pojava

lahko tudi zaradi napačno vstavljenega ušesnega vložka v uho.Za napajanje slušnih aparatov

se uporabljajo baterije cink-zrak, ki se aktivirajo, ko odstranimo nalepko na spodnji strani

baterije. Po vstopu zraka je baterija aktivirana in deluje približno mesec dni, tudi če je ne

uporabljamo. Manjše baterije imajo seveda krajši čas delovanja (do 14dni).Večina slušnih

aparatov ima vgrajeno telefonsko tuljavico, ki omogoča lažje telefoniranje, pa tudi lažje

poslušanje radia in televizije, če sta ta priključena na indukcijsko zanko.Nekateri digitalno

nastavljivi slušni aparati imajo tudi preklopnik za izbiro programov. Vsak program omogoča

optimalno nastavitev za določeno zvočno okolje (šola, dom, ulica ...). Vse nastavitve na

slušnem aparatu opravi slušni akustik na ustreznem servisu (delo s predšolskim gluhim in

naglušnim otrokom). Glede na oblike ločimo takšne zanošnjo v sluhovodu, zaušesne, žepne

ali vgrajene v okvir očal.

19

Notranji slušni aparat– polžev vsadek

Bricelj (2009) meni, da v primerih močne zaznavne izgube sluha in gluhosti lahko večinoma

pomaga le kohlearniimplant. Polžev vsadek obide nedelujoči del notranjega ušesa in dovede

signale zvoka neposredno do slušnega živca. Sistem spremeni vsakodnevne zvoke v kodirane

električne impulze s strategijo kodiranja/procesiranja govora. Uporablja se digitalna

tehnologija, ki temelji na matematičnem algoritmu – Hilbertovi transformaciji, ki zagotavlja

zelo natančno digitalno procesiranje signala. Tanačin omogoča boljšo časovno dinamiko

zvočnih signalov, zvok zaslišimo praktično ob njegovem nastanku.Mikrofon je nameščen na

govornem procesorju in zazna zvok, govorni procesor to analizira in kodira zaznani zvok v

posebno zaporedje električnih impulzov. Ti impulzi potujejo po kablu do oddajnika, od tam

pa so preneseni skozi kožo v implant. Implant pošlje impulze preko elektrod v kohleo. Slušni

živec te signale zbere in jih pošlje v možganske slušne centre. Možgani prepoznajo zvočno

zaznavo. Lahko ga uporabljamo pri gluhosti, preden otrok zna govoriti ali potem, ko se je

govor pri oglušelih otrocih ali odraslih že razvil. Priporočljivo pa je implantiranje v zgodnji

mladosti saj je sluh pomemben dejavnik pri razvoju govora. Boljše rezultat ob uporabi

implanta imajo ljudje, ki so govor pred tem že razvili. Operacija je svetovana v primeru,da

zunanji slušni aparati služijo malo ali pa nič ob odsotnosti medicinskih kontraindikacij.

Kandidati morajo biti tudi ustrezno motivirani in imeti realna pričakovanja, zaželjeno je tudi

da imajo dostop do izobrazbe, rehabilitacije in spremljanja

Bricelj (2009) je prepričan, da otroci slušnega aparata pri telovadbi in skupinskih športnih

igrah ne nosijo. Udarec v uho lahko povzroči poškodbo ušesa in slušnega aparata. Uporaba

aparata je koristna pri učenju plesa in ritmičnih iger. Ko je otrok brez aparata, je vezan samo

na vizualne informacije in ne besedna navodila.

Gluhofon

Rezar (2013) se strinja, da je gluhofon za gluhe in naglušne brezplačna mobilna aplikacija,

namenjena pomoči pri sporazumevanju gluhih in slišečih. Zasnovana je tako, da nastopa kot

posrednik, prevajalec, lektor in pomočnik pri besedni oziroma zvočni komunikaciji. Glavna

prednost gluhofona je mobilnost, saj uporabnikom omogoča takojšnji dostop do aplikacije in

sporazumevanje z njeno pomočjo kjerkoli in kadarkoli.

Rezar (2013) meni, da je gluhofon izpeljanka iz besed gluhi in telefon. Poimenovanje je

osredotočeno na prijazen in razumljiv slovenski jezik. Beseda je slovenskega porekla, kar

predstavlja dragocen prispevek k ohranjanju slovenskega jezika in kulture.Skupina je

pripravila izbor 500 besed; nekatere so tuje, ki se v splošnem pogovornem jeziku pri nas vse

pogosteje uporabljajo in povzročajo komunikacijski šum med gluhimi. Izbor besed je bil

skrbno pripravljen v sodelovanju z gluhimi in naglušnimi prostovoljci ter strokovnjaki –

surdopedagogi. Opremljeni so s preprostim kratkim slovarjem, sliko in kretnjo v slovenskem

znakovnem jeziku. Ker v slovenskem prostoru obstaja več različnih, tudi narečnih, kretenj za

eno besedo, smo se osredotočili na najbolj razširjeno obliko, pri čemer smo upoštevali tudi

želje gluhih uporabnikov.V aplikaciji izberemo besedo, ki jo želimo videti, na različne načine:

20

tekstovno, z ilustracijo in v slovenskem znakovnem jeziku. Obenem vadimo izgovorjavo in

tako na treh stopnjah izboljšujemo lastni govor, odnajlažje do najtežje stopnje. Če smo pri

izgovorjavi uspešni, se zaslon obarva zeleno. Gluhofon je nastajal devet mesecev. Izkušnje in

znanje v njem so strnili različni člani strokovne ekipe, od gluhih do računalniških

strokovnjakov in oblikovalcev. Postavljen je tako, da slovenski jezik lahko zamenjamo s tujim

jezikom in novim slovarjem besed. Prijazen je do uporabnikov in zato dostopen tudi otrokom.

Njegova naloga je pomagati gluhim, koristen pa je tudi za tiste, ki se učijo slovenskega jezika,

so v procesu rehabilitacije po možganski kapi, imajogovorne težave ali zgolj za nekoga, ki bi

se rad učil slovenskega znakovnega jezika. Aplikacija je na voljo za različne mobilne

operacijske sisteme (windows, iOS, android) na spletni strani www.gluhofon.si.

Dodatni slušni pripomočki in FM naprave (aparat s frekvenčno modulacijo)

Za Briclja(2009) so to slušni pripomočki, ki se namestijo na zunanji aparat ali polžev vsadek,

delujejo pa z brezžičnim prenašanjem signalov preko visoke frekvence ali infrardečega

prenosa. Govorec nosi majhen mikrofon in oddajnik, poslušalec pa sprejemnik, ki sprejema

poslane signale.FM je radijski sistem, pri katerem se signal prenaša z radijskimi valovi od

oddajnika do sprejemnika. FM zagotavlja kakovosten prenos zvoka, brez šuma in pačenja. Z

zagotovitvijo neposrednega prenosa zvoka od učitelja do učenca dosežemo boljše

razumevanje govora in ne glede na razporeditev v razredu učenec sliši učitelja bolje, saj na ta

način premaga oddaljenost in s tem izniči vpliv hrupa in odmeva v okolju.

Prenos zvoka na podlagi infrardeče svetlobe

Kuhar (1996) meni, danam zvok s televizije, radia in ostalih napravpreko posebnega

aparataposreduje za oko nevidna infrardeča svetloba. S tem se izognemo nekoristnemu in

motečemu šumu okolja, ki otežuje sprejem in razumevanje. Slišimo bolje ne da bi bilo treba

pretiravati z glasnostjo televizije ali radia, kar bi lahko bilo moteče za okolico.

Indukcijska zanka

Kuhar (1996) razlaga, da je to posebna naprava, namenjena predvsem javnim prostorom kot

so predavanja, gledališče, kino. Mogoče jo je napeljati okoli prostora, kjer se naglušni s

slušnim aparatom večinoma zadržuje. Dobimo samo koristni zvok učitelja in se izognemo

motečemu zvoku okolja, kot je šepetanje med sošolci, listanje knjig itd., ki zmanjšuje

razumevanje. Slišečega okolja s tem ne motimo in uporabnik slušnega aparata govornika tako

sliši jasno in čisto.

Računalniška tehnologija

Kuhar (1996) ugotavlja, da splet nudi velike komunikacijske možnosti. Omogoča pisno

sporazumevanje z ljudmi po celem svetu. Pogoj je da obvladamo pisni jezik, ki je poleg

slovenskega ponavadi tudi angleščina. Omogoča, da si dve gluhi osebi dopisujeta s kretnjami

brez neposrednega stika. Napišeta pismo s posebnimi znaki, ki predstavljajo kretnje gluhih in

http://www.gluhofon.si/

21

ga odpošljeta. Omogoča pa tudi videokonference. To predstavlja možnost za povezovanje

tistih gluhih, ki ne obvladajo verbalnega jezika in se sporazumevajo samo s kretnjami rok.

Tako vsak govorec svojega sogovorca in njegove kretnje vidi kot na televiziji, na različnih

koncih sveta.

Univerzalni telefonski ojačevalec

Sedaj se večinoma uporabljajo telefoni z vgrajenim ojačevalcem, ki ojačajo glas sogovornika,

pri čemer je možna regulacija glasnosti in barve tona (višji, nižji) (Kuhar, 1996).

Pretvorniki zvočnih signalov v vidne signale

Obstaja več različnih pretvornikov, ki zvonjenje budilke, hišnega zvonca, telefona, otroškega

joka spremeni v utripanje bliskavice. Na ta način uporabnika opozori na dogajanje, ne da bi

ga ta moral ta slišati, saj ga opazi. Pretvorniki so specializirani in prirejeni za eno od

navedenih uporab. Budilka je lahko okrepljena tudi z vibriranjem (Prisluhnimo tišini, 2013).

Mobilni telefon

Danes je mobilna telefonija zelo razvita in se domači telefoni skoraj ne uporabljajo več.

Sporazumevamo se tako, da sporočilo natipkamo in odpošljemo, prav tako sami prejmemo

natipkano besedilo (Kuhar, 1996).

1.3 RAZLIKA V RAZVOJU OTROKA, KI JE GLUH OZ. NAGLUŠEN IN SLIŠEČEGA OTROKA

Po Bricljevem mnenju (2009) razvoj gluhega oziroma naglušnega otroka poteka skoraj na

vseh področjih po enakih vzgojnih principih kot pri slišečih otrocih. Seveda to ne pomeni, da

je popolnoma enak. Izguba sluha prinaša posebnosti v razvoju gluhega otroka in tega ne

smemo spregledati. V največji meri izguba sluha vpliva na razvoj govora, jezika in

komunikacije. Ta pa je ozko povezana tudi z drugimi področji in vpliva na spoznavni,

socialni in osebnostni razvoj otroka:

Intelektualne sposobnosti: gluhi in naglušni ljudje imajo podobno distribucijo

inteligentnosti kot celotna populacija.

Šolski in učni dosežki: njihovi učni in šolski dosežki so bistveno slabši od pričakovanih,

povprečni gluhi ljudje so manj izobraženi kot slišeči.

Spomin: te sposobnosti so podobne kot med slišečimi, s tem da si gluhi otroci v

primerjavi s slišečimi lažje zapomnijo geometrijske oblike, kot števila. Pri besedah pa si

lažje zapomnijo tiste, ki imajo ekvivalente v znakovnem jeziku.

Gibalni razvoj: gluhi in naglušni otroci imajo v povprečju več težav v gibalnem razvoju.

Pogostejši so problemi z ravnotežjem, med gluhimi je več levičarjev kot med slišečimi,

22

več je grafomotoričnih težav itd. Vzroki za te težave so verjetno večinoma isti, kot so

vzroki za izgubo sluha.

Razvoj osebnosti: nekateri menijo, da so ti otroci nekoliko bolj nezreli, nesamostojni,

odvisni, neodgovorni, agresivni, impulzivni, rigidni in egocentrični kot njihovi slišeči

vrstniki. Večina teh negativnih lastnosti je posledica nerazumevanja in napačnih

pristopov in postopkov slišečega sveta do gluhega človeka. S pravimi odgovori na

problem gluhote pa lahko osebnosti razvoj gluhih normaliziramo.

Vedenjske težave: po raziskavah so motnje vedenja pogostejše med gluhimi in

naglušnimi kot med slišečimi otroci. Imeli naj bi več težav z vrstniki, pri njih naj bi bilo

več fizične in psihične agresivnosti, impulzivnosti, hiperaktivnosti, primanjkuje jim

razumevanja in empatije do ostalih ljudi itd. Da so vedenjske motnje med gluhimi tako

pogoste, je verjetno več razlogov, ki so posledica interakcije med fiziološkimi in

psihološkimi faktorji. Nekateri od teh so povzročili tako gluhoto kot tudi pogoje za

vedenjske težave.

1.4 INTEGRACIJA/INKLUZIJA OTROK Z MOTNJO SLUHA

Kuhar (2009) navaja, da integracija gluhih in naglušnih v redne oblike vzgoje in

izobraževanja poteka sistematično že vrsto let. Delež integriranih otrok je relativno visok, saj

zajema več kot polovico celotneobravnavane populacije.

Schmidt in Čagran (2006) pravita, da dandanes potekajo številne diskusije, v katerih učitelji,

specialni pedagogi in starši poudarjajo ustreznost in učinkovitost integriranega/inkluzivnega

izobraževanja.Integracija/inkluzija otrok zmotnjo sluha je proces izobraževanja, ki poteka

znotraj javnega šolskega sistema in ne v zaprtem institucionalnem okolju. Koncept

inkluzivnega izobraževanja predpostavlja skupno učenje in preverjanje otrok z motnjo sluha

in slišečih vrstnikov.Podatki kažejo, da učenci z motnjo sluha z namestitvijo v redni pouk

največ pridobijo na področju učenja, manj dokazov pa je o pozitivnih učinkih na socialnem

področju.

23

2 METODE DELA

Metoda dela pri strokovnem diplomskem delu je deskriptivna. Pri nastajanju diplomskega

dela so bili podatki in informacije pridobljeni iz različnih domačih in tujih virov iz različnih

medijev. Prav tako so bili za potrebe diplomskega dela opravljeni pogovori in pregled dela v

Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana.

24

3 RAZPRAVA

3.1 NAVODILA ZA ŠPORTNO VZGOJO

Sherill(1993)predpostavlja, da bi morala biti športna vzgoja zasnovana glede na ocenjene

potrebenadevetih športno-vzgojnih ciljnih področjih. Sledi predstavitev raziskave in

pedagogike povezane s ciljem za gluhe in naglušne posameznike.

3.1.1 SAMOPODOBA

Hales (1996) se strinja, da dobro počutje v lastni koži določa količino vloženega truda in

končno tudi uspeh. Ne-doseganje ciljev se lahko pojavipri redni športni vzgoji, kjer gluhi in

naglušni doživljajo komunikacijske prepreke in s tem povezano socialno nesprejetost. Če

ocena kaže na slabo gibalno samopodobo pri redni športni vzgoji, bi morali možne vzroke

pozornopreučiti. Kakovostin količina komunikacije bi morali biti analizirani in

načrtovanikooperativno za razvijajoči napredek. Še posebej učitelji in vrstniki bi morali biti

prepričani, da so pohvale in spodbude slišane, ogledane in znakovno videne enako kot za vse

ostale učence.Drugi razlog za slabo športno samopodobo so šola, okolica ali družine, ki ne

cenijo otrokove sposobnosti za šport in s tem prihaja do zelo nizkih pričakovanj. Nekateri

starši so tako osredotočeni na jezik, govor in trening govora, da menijo, da ni časa za

popoldansko športno udejstvovanje. Drugi starši so morda preveč zaščitniški. Nekatere šole

pretirano poudarjajo nekatere druge predmete, da učenci čutijo, da nič drugega ni pravzaprav

pomembnega. V takih primerih je v šport vložene zelo malo energije .

3.1.2 SOCIALIZACIJA IN SOCIALNA SPREJETOST

Levec in Ribnikar-Kastelic (1990) pravita, da je pomemben cilj športne vzgoje pomagati

učencem skleniti prijateljstva, ki bodo trajala tudi po šolanju in med obšolskimi športnimi

dejavnostmi. Raziskave kažejo, da prihaja do socializacije edino takrat, ko je načrtovana

intervencija, ki zahteva komunikacijo in sodelovanje. V takih pimerih mora biti raven hrupa

pri športnih dejavnostih previdno načrtovana. Idealno bi bilo, da bi se učitelji in vrstniki

naučili vsaj osnove znakovnega jezika, ko je gluhi ali naglušni učenec prvič integriran.

Partner ali prijatelj zagotovi, da so navodila razumljena. Socializacija je pomemben cilj, zato

je treba zagotoviti, da skupine niso prevelike in kurikulum, ki omogoča komunikacijo in

sodelovanje. Seveda, če je razred manjši, je manj hrupa in več možnosti za spoznavanje drug

drugega. Levec in Ribnikar-Kastelic (1990) menita, da bi moralo biti v razredu največje

število učencev20. Kurikulum, ki največ prispeva h komunikaciji in sodelovanju, vključuj,

individualni šport in šport v dvojicah, ples, gibalno vzgojo, vodne aktivnosti in igre

sodelovanja. To so aktivnosti, ki zahtevajo partnerstvo. Gluhi učenec mora biti v motoričnih

sposobnostih enak ali boljši od slišečega partnerja, da bo sodelovanje medsebojno

spoštovano.Gluhe osebe z dobrimi športnimi sposobnostmi lahko spletejo dolgoletna

25

prijateljstva v skupinskih športih, če učitelj spremlja komunikacijo in zagotovi inkluzijo.

Raziskave kažejo, da se imajo člani zmagovalnih ekip raje kot člani poraženih ekip. Tako bi

moral učitelj zagotoviti gluhemu učencu mesto v zmagovalni ekipi.Nekateri gluhi učenci so

sramežljivi glede govora in morda ne prevzamejo iniciative pri sklepanju prijateljstev.

Ponavadi se taki učenci umaknejo in ne želijo prevzeti vloge naslednjega vodilnega pri

prikazovanju vaj. Taki posamezniki rabijo spodbudo in sistem spodbude. Prijatelj, ki redno

sprašuje ''kaj pa ti misliš?'', je v veliko pomoč. Socializacija zahteva dobro mero empatije na

obeh straneh, pri slišečemu in gluhemu posamezniku.

3.1.3 ZABAVA IN SPROŠČANJE NAPETOSTI

Sherill (1993) meni, da je cilj zabave in sproščanja napetosti pri športni vzgoji še posebej

pomemben, ker branje z ustnic in znakovni jezik zahtevata ogromno koncentracije. Hrup v

ozadju ustvarja napetost priosebi, ki uporablja slušni aparat, pravtako pri osebah, ki berejo z

ustnic brez aparata. Slabi osvetlitveni pogoji in druge prostorske prepreke prav takozvišujejo

frustracijo.Primerni cilji športne vzgoje so nekatere dneve samo sproščanje in zabava in s tem

zamenjamo frustracije, napetosti in sovražnost v zdravo preobleko športnega udejstvovanja.

Za najboljše doseganje ciljev je dobro izbrati aktivnosti sodelovanja in slednje uporabiti kot

podlaga za tekmovalne športe. Zabava je lahko izražena na veliko načinov, zato je dobro,da

učitelj preveri katera zabava posamezniku najbolje ustreza.

3.1.4 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN VZORCI

Sherill (1993) predpostavlja, da so izvedba in vzorci pri motoričnih sposobnostih enaki kot

pri slišeči osebi, razen ko obstaja ravnotežni primanjkljaj v notranjem ušesu. Strokovnjaki

soglašajo, da je veliko objavljenih raziskav glede motoričnega razvoja in predstav o gluhih in

naglušnih nepravilnih. Razlogi so: neupoštevanje vzrokov, komunikacija ob navodilih testa ni

bila optimalna in učne priložnosti niso bile preučene. Pregled raziskav literature kaže

kontradiktorne zaključke, kjer večina ekspertov zaključi, da gluhe osebe, ki nimajo

poškodovanega ravnotežnega organa in slišeče osebe nastopijo podobno, če so priložnosti

enake.Da priložnosti niso enake je bilo prikazano v študijah, ki poročajoo motoričnem

zaostanku, ki so jo opravljali znanstveniki z večletnimi izkušnjami na področju športa gluhih

in naglušnih.Raziskave kažejo motorični zaostanek pri lovljenju, brcanju, skakanju, skakanju

v daljavo, skipingu in presakovanju. Opravljeni so bili kvalitativni testi, ki kažejo na

komunikacijske pomanjkljivosti pri razumevanju dobrega prikaza in posnemanju. Herill

(1993) pravi, da je komunikacija dvostranska, zato je lahko problem pri izražanju učitelja, pri

sprejemanju učenca ali oboje.Pri proučevanju vpliva starosti, spola, izgube sluha in

ravnotežja, so prišli do zaključka, da na večino spretnosti primarno vplivata starost in

ravnotežje.Statično in dinamično ravnotežje gluhih in naglušnih bi bilo treba temeljito

preveriti. Ko se pojavijo težave, bi moralo biti ravnotežje ciljno področje dopolnilne

obravnave. Gimnastika, trampolin, ples in izražanje z gibom še posebej pomagajo. Zasnova

športne vzgoje bi morala biti uravnotežena med uporabo prednosti in odpravljanjem slabosti.

26

3.1.5 SPRETNOSTI V PROSTEM ČASU

Sherill (1993) pravi, da se osebe v skupnosti gluhih bolj športno udestvujejo, kot osebe

integrirane drugje. To je povezano z lažjo komunikacijo in socialno sprejetostjo. Veliko

gluhih in naglušnih ljudi kljub pomanjkanju sluha veliko gleda televizijo in prejme nekaj

spodbude s stranistaršev za razvijanje aktivnega življenskega sloga. Pomembna vloga fizične

aktivnosti je seznaniti gluhe in naglušne z mnogimi možnostmi in jim pomagati spoznati

svoje vzornike. To bi morda pomenilo, da gredo z njimi na različne športne prireditve, se

predstavijo in ustvarijo spodbudne prijateljske odnose.

3.1.6 TELESNA PRIPRAVLJENOST

Sherill (1993) ugotavlja, da je najbolj celovita študija o fizični pripravljenosti gluhih

otrokpokazala, da so si gluhi in naglušni in slišeči vrstniki podobni v telesni sestavi, moči

oprijema, gibljivosti iz sedečega položaja, šprintu, 10-minutnem teku. Edino trebušne mišice

(dvigovanje trupa) imajo slišeči bolje razvite. Nekatere študije kažejo, da so gluhi slabše

telesno pripravljeniokotnjihovi slišeči vrstniki. Na splošno ima raziskava o fizični

pripravljenosti gluhih in naglušnih posameznikov iste slabosti kot pri motorični predstavi.

Vzroki in ravnotežna funkcija potrebujejo več pozornosti, ker tifaktorji vplivajo na tek in

vzdržljivost, dvigovanje trupa in druge vaje.

3.1.7 IGRA IN VEDENJE MED IGRO

Sherill (1993) se strinja, da gluhi otroci še posebej rabijo navodila za igro in obnašanje med

igranjem, ker je to področje zelo povezano s konceptom govora. Slišeči vrstniki spoznajo

pravila in strategijo igre ter se naučijo reagirati ob incidentu med spontano sosedsko igro.

Priložnosti za gluhe otroke so omejene, ne samo zaradi komunikacije in socialne sprejetosti,

ampak zaradi govornega, slušnega in jezikovnega treninga, ki jim lahko vzame čas, medtem

ko bi se lahko igrali z vrstniki.

3.1.8 ZAZNAVNO-MOTORIČNA FUNKCIJA IN SENZORNA INTEGRACIJA

Sherill (1993) meni, da je ravnotežje verjetno najpomembnejša komponenta na območju

zaznavno-motorične funkcije in senzorne integracije. Raziskave kažejo težnjo zazavestno

telesno aktivnostjo, ki pomaga izboljšati ravnotežno funkcijo pri gluhih in naglušnih

posameznikih. Poškodovan ravnotežni organ nemore biti ozdravljen ampak lahko pa se

naučimo kompenzacije.Trening telesne podobe je bistven pri otrocih, ki se lahko naučijo

znakov z deli telesa in akcij skozi gibanje. Stepanje uči zvoke, ki jih lahko dela stopalo.

Učitelj lahko nežno nakazuje ritem na otrokovi glavi, tako da ga lahko on ali ona sprejme

preko kostne prevodnosti medtem ko premika stopalo. Druga možnost je postavitev otroka

27

tako, da njegova dlan sloni na zvočniku, klavirju ali bobnih. Sistem utripajočih luči je tudi

lahko oblikovan tako, da posreduje ritmične vzorce.Zaznavno motorične aktivnosti so lahko

uporabljene tudi pri učenju jezika. Trening predlogov (gor, dol, proti sebi, stranod sebe, notri,

ven) in drugih govornih oblik je zabaven preko gibanja. Pantomima, pri kateri partner z

gibanjem oponaša različne živali, medtem ko ostali sošolci poskušajo uganiti katera žival je,

je zabavna sajse znaki in besede učijo hkrati.

3.1.9 USTVARJALNO IZRAŽANJE

Sherill (1993) je ugotovil, da je v vzgoji gluhih ekstremno veliko strukturiranega. Še posebej

otroci so večkrat spodbujeni na pravilen in napačen način izoblikovati zvoke z usti in znake z

dlanmi. Končni rezultati mora biti identičen odraslemu, ki ga posnemajo.Malo časa je za

raziskovanje gibanja in ples, razen če je to vključeno v športno-vzgojni sistem. Veliko

raziskav kaže, da so lahko kreativnost, spretnosti gibanja in jezik izboljšani, ko je uporabljena

totalna komunikacija pri raziskovanju gibanja na plezalne pripomočke in pri plesu.

3.1.10 VESTIBULARNA DISFUNKCIJA IN TRENING ZA RAVNOTEŽJE

Sherill (1993) razlaga, da notranje uho ureja oboje, sluh in ravnotežje. Če je vestibularni

aparat poškodovan, sta statično in/ali dinamično ravnotežje oslabljena. Ravnotežje ni splošna

sposobnost, ki je lahko izmerjena z enim ali dvema testoma. Ravnotežje je specifično za

zahteve naloge in položaje telesa. Zlasti je prizadeto zaradi premikanja glave in reakcij

izravnave telesa. Statično in dinamično ravnotežje bi moralo biti ocenjeno na veliko različnih

načinov in trenirano pod različnimi pogoji.Vestibularna disfunkcija je skoraj vedno prisotna

pri ljudeh, ki so prebolelimeningitis (vnetje ovojnic možganov in/ali hrbtenjače). Manjša

poškodba lahko prizadane veliko oseb katerih notranje ušesna naglušnost ni dedna. S

starostjo, kjer prihaja do veliko gibalnih priložnosti, se ljudje naučijo nadomestiti ravnotežni

primanjkljaj. Ravnotežje se ponavadi izboljšujeodotroštva doadolescence, kodoseže višek.

Kasneje, v starosti, ko notranji ušesni mehanizmi začnejo degenerirati, postane ravnotežje

ponovno problem.Ravnotežje je odvisno tudi od dobrega vida. Sherill (1993) meni, da osebe

z vestibularno disfunkcijo potrebujejo zlasti trening za uporabo oči. Ravnotežna hoja po

gredi, naprimer, je lažja,če imamo oči osredotočenev točko na zidu. Aktivnosti, izvedene z

zaprtimi ali prekritimi očmi, seveda povečajoravnotežne težave in so tipično kontraindicirane

za gluhe osebe, ki potrebujejo vid za omogočanje komunikacije.Posamezniki, gluhi in ostali,

ki imajo ravnotežne težave, bi morali prejeti posebna navodila o načelih ravnotežja.Osebe se

hitro naučijo nadomestiti slabo ravnotežje z vzdrževanjem telesa v mehansko ugodnem

položaju. Z igrami, ki so povezane z rolerji, hoduljami ali tek v vrečahse učijo kompenzacije.

Aktivnosti bi morale biti načrtovane v smeri izboljšanja vida in kinestetike.

28

3.2 POSEBNOSTI PRI ŠPORTNI VZGOJI ZA GLUHE IN NAGLUŠNE

Vute (1999) meni, da šport po svoji naravi omogoča precej nebesednega sporazumevanja, kar

je za slušno prizadete precejšnja prednost pred nekaterimi drugimi dejavnostmi.

Obvladovanje osnovnega sporazumevanja je pogoj za varno vadbo. Pri športni vadbi, v

katero so vključeni slušno prizadeti, vodja:

pozna vsaj osnovne možnosti vzporedenga sporazumevanja, kakršni so opisni znaki, gibi

itd,

se pri dajanju navodil postavi tako, da ga vsi vidijo,

upošteva, da posamenzik težko sledi razlagi, če mora gledati proti soncu,

govori jasno in razločno,

uporablja več kretenj in izraznih gibov brez nepotrebne obrazne mimike,

pri razlagi izbere prostor z manj hrupa,

razlaga in daje navodilapreden vadeči snamejo slušni aparat,

upošteva, da demonstracija omogoča in zagotavlja učenje s posnemanjem,

določi, da pri delu v vodi plavalci snamejo slušne aparate in si po potrebi zaščitijo ušesa,

ve, da trud otrok, da ujamejovse besede razlage povzroča čustveno utrujenost,

preveri delovanje slušnih aparatov,

upošteva, da uporaba slušnih aparatov pri vadbi ni ovira, če so primerno zavarovani in

pritrjeni,

se o možnih posebnostih in omejitvah posvetuje z zdravnikom in logopedom.

Vute (1999) pravi, da v program prilagojene športne vadbe vključujemo tudi dejavnosti, ki

razvijajo socialne stike. Na skupno delo z vrstniki pripravimo tudi druge otroke v vadbeni

skupini. Šport lahko odkrije vrsto sposobnosti, ki bi bile sicer prikrite. Razvijanje prepotrebne

samozavesti se lahko prične prav pri športni dejavnosti, s pomočjo učitelja in dela, ki temelji

na zaupanju, razumevanju in sodelovanju.

3.3 OSNOVNE GIBALNE SPOSOBNOSTI

MOČ

HITROST

GIBLJIVOST ali FLEKSIBILNOST

KOORDINACIJA ali USKLAJENOST GIBANJA

PRECIZNOST ali NATANČNOST

RAVNOTEŽJE

3.3.1 KOORDINACIJAali USKLAJENOST GIBANJA

Pistotnik (2011) pravi, da je koordinacija spodobnost učinkovitega oblikovanja in izvajanja

kompleksnih (sestavljenih, zapletenih) gibalnih nalog. Kaže se v učinkoviti uskladitvi

29

časovnih in prostorskih elementov gibanja. Pri tem morata v telesu potekati procesa

načrtovanja gibalnega programa in njegovo uresničevanje. Človek s številčnejšimi gibalnimi

izkušnjami ima na voljo večjo količino podatkov o različnih gibanjih in s tem večje možnosti

za njihovo združevanje v nove, kakovostnejšegibalne odgovore glede na okoliščine, v katerih

se znajde. V svojih mišicah razpolaga tudi z določenimi energijskimi potenciali, ki se pri

izvedbi gibanja izkoriščajo. V dobro koordiniranem gibanju naj bi se uporabilo le toliko

energije, kolikor jo je za izvedbo nujno potrebno, da bo gibanje potekalo lahkotno in

sproščeno. Če je človek bolj vzburjen, se angažira večja količina energije in zato se v izvedbo

gibanja vključijo tudi nepotrebne mišične skupine. Pojavi se tudi večja mišična napetost, ki

ovira lahkotno, popolno izvedbo gibanja, kar vsekakor negativno vpliva na zmožnost

doseganja optimalnih rezultatov. Pri vključitvi manjše količine energije, kot je potrebno, pa se

zaradi premajhne mišične napetosti gibanje nemore izvesti optimalno. Tako se kot

koordinirano gibanje lahko označi tisto gibanje, pri katerem si zaporedne gibalne faze sledijo

na nek harmoničen način do želenega končnega cilja.

3.3.2 PRECIZNOST ali NATANČNOST

Pistotnik(2011) meni, da je natančnost sposobnost ustrezno določiti smer in silo pri usmeritvi

telesa ali izvrženega objekta proti željenemu cilju v prostoru. Pomembna je pri gibalnih

nalogah, kjer ciljamo cilj/tarčo, ali pa tam, kjer je potrebno izvesti gibanje po natančno

določeni tirnici oziroma v predpisani obliki. Vemo, da osnovne informacije za oblikovanje

glavnih in korekcijskih gibalnih programov za natančnost v osrednji živčni sistem

posredujejo predvsem čutilo vida in kinestetična čutila (občutenje mišičnega napenjanja). Iz

prakse je znanotudi, da je natančnost pozitivno povezana z vsemi osnovnimi gibalnimi

sposobnostmi in njihov višji nivo omogoča tudi doseganje višjega nivoja natančnosti

(predvsem gibljivost, moč in koordinacija). Poznamo dve pojavni obliki, natančnost z

vodenim objektom in natančnost z lansiranim oz. izvrženim objektom.

3.3.3 RAVNOTEŽJE

Pistotnik (2011) opredeljuje ravnotežje kot sposobnost za natančno določitev smeri in

intenzivnosti kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja stabilen položaj

telesa v prostoru. Težišče človeka, ki stoji (vertikalen položaj telesa, pri čemer je teža

enakomerno porazdeljena na obe nogi), stalno niha zaradi sile gravitacije na njegovo telo.

Zaradi tega se morajo hitro in nenehno oblikovati ustrezni kompenzacijski programi, s

katerimi se ohranja stabilen položaj. Videti je, kot da bi človek za trenutek izgubil ravnotežje

in ga v naslednjem trenutku ponovno vzpostavil (to se sproža samodejno). Sorazmerno z

višjim nivojem razvitosti ravnotežja so razponi odklonov manjši in ravnotežni položaj se

lažje ohranja.

30

3.3.3.1 Kaj pogojuje ravnotežje (Pistotnik, 2011):

RAVNOTEŽNI ORGAN ali VESTIBULARNI APARAT, ki se nahaja v srednjem ušesu,

je sestavljen iz treh polkrožnih kanalov, ki so sestavljeni v vseh treh tipičnih ravninah

(frontalni, sagitalni, horizontalni). Kanali so napolnjeni s tekočino in v njih se nahajajo

čutne dlačice. Čutne dlačice so receptorji, ki ob premikih glave, reagirajo na vzburkanost

tekočine. To pa lahko izzove probleme z občutkom za ravnotežje, kadar se tekočina v

kanalih premika. Ravnotežni organ skrbi za nemoteno gibanje telesa, premikanje čutnih

dlačic pa takšno gibanje oteži, saj v center za ravnotežje v opisanih pogojih pošilja

napačne informacije o stanju telesa, kar lahko povzroči težave z ravnotežjem. Pomeni, da

je ravnotežni organ pomemben predvsem za ohranjanje ravnotežnega položaja.

CENTER ZA RAVNOTEŽJE, ki se nahaja v malih možganih, sprejema vse informacije

iz receptorjev in na osnovi sinteze se v njem oblikujejo gibalni programi, ki aktivirajo

refleksne regulacijske mehanizme, ki dajejo ustrezne odgovore glede na odklone telesa v

mejah podporne ploskve. Oblikujejo se ustrezni korekcijski programi glede na smer in

jakost odklona. Obdelava podatkov je pri tem zaporedna, informacije namreč stalno

prihajajo v center za ravnotežje in se sproti obdelujejo, na osnovi česar se oblikujejo

popravki v gibanju.

ČUTILO VIDA omogoča zaznavanje grobih odmikov težišča telesa od stabilnega

položaja. Pri tem morajo v prostoru obstajati določene orientacijske točke na katere se

lahko človek opre v prostoru. Če teh točk v prostoru ni ali se jih ne vidi, ni prave prestave

o položaju lastnega telesa v prostoru in s tem je ohranjanje ravnotežnega položaja

oteženo.

ČUTILO SLUHAomogoča zaznave iz okolja na osnovi katerih se laže ohranja ali

vzpostavlja ravnotežni položaj. V tem primeru so pomembne slušne zaznave odboj zvoka

od predmetov v prostoru. Pri ljudeh, ki vidijo, so slušne zaznave za ravnotežje manj

pomembne kot vizualne, vendar se ob izgubi vida njihova pomembnost poveča.

TAKTILNI RECEPTORJIregistrirajo spremembe pritiskov, ki se zaradi odklonov

projekcije težišča pojavijo na tistih delih kože, ki so v stiku s podporno ploskvijo. Ti

receptorji posredujejo predvsem podatke o sili pritiska na podlago in o smeri odklonov

težišča, na osnovi česar se določi jakost in smer odgovorov.

KINESTETIČNA ČUTILA predstavljajo tetivni in mišični receptorji, ter receptorji v

okolici sklepov. Odgovorna so za regulacijo mišične napetosti in s tem za regulacijo sile,

ki je v kompenzacijskih programih potrebna za korigiranje odklonov težišča od

optimalnega ravnotežnega položaja. Kinestetični receptorji registrirajo spremembe

napetosti v mišicah ter premike in pospeške v sklepih, zato so odgovorni za natančno ali

fino regulacijo gibanja (Pistotnik, 2011).

31

3.4 ŠPORTNE AKTIVNOSTI V NARAVI

Cankar in Kamnik (2012) sta ugotovila, da je potreba po bivanju v naravi izražena tudi med

mladimi s posebnimi potrebami. Dejavnosti v naravi je še posebej kakovostno mogoče

zagotoviti v vzgojno-izobraževalnem procesu v šoli, ki omogoča načrtno povezanost

teoretičnega in praktičnega pouka. Sem spada tudi športna vzgoja, zato mora pedagogika

športa poudarjati in razvijati koncept, ki vzpostavlja pristen stik z naravo na osnovi doživetij

in vtisov.Aktivno preživljanje prostega časa v naravi postaja potreba ljudi v skrbi za lastno

zdravje, tudi pri osebah z motnjami v razvoju. Prav za vse velja, da imajo popolnoma

običajne in normalne življenske potrebe, zato nobena od skupin mladih s posebnimi

potrebami ne bi smela biti prikrajšana za dejavnosti, ki potrekajo v naravi. To je predusem

poudarjeno v času šolanja in dozorevanja.Šolski programi mladim s posebnimi potrebami

ponujajo dovolj možnosti za neposredno spoznavanje narave in ukvarjanje z ustreznimi

športnimi dejavnostmi. Te zaradi različnih omejitev žal pogosto niso dovolj izkoriščene.

Številni razlogi za to izhajajo tudi iz mišljenja da športne aktivnosti zanje niso primerne. Pri

mladih s posebnimi potrebami je prisoten tudi strah, da pri ukvarjanju z različnimi

dejavnostmi v naravi zaradi telesnih in psihičnih omejitev ne bodo dovolj uspešni. Zato je

pomembno, da se gibalnih dejavnosti naučijo v šoli, kjer pridobijo tudi ustrezne izkušnje,

povezane z bivanjem v naravi. Najboljše so aktivnosti, ki so orientirane doživljajsko in hkrati

predstavljajo del terapije. Vsaka športna aktivnost naj bo povezana z igro, s pomočjo katere je

mogoče najlažje in najbolj učinkovito dosegati tudi gibalne cilje. Športna aktivnost mora biti

prilagojena specifičnim potrebam mladih, prav tako pa tudi pripomočki. Pomembno je

vključevanje drugih vsebinskih področij, ki se med seboj prepletajo in bogatijo bivanje v

naravi.

Cankar in Kamnik(2012) vesta, da je namen pokazati na vlogo, ki jo ima športna vzgoja pri

posredovanju med človekom in naravo. Pri gibanju se na poseben način ponuja priložnost

vzpostaviti neposreden stik s telesom in naravo.Pedagoška utemeljitev za k naravi usmerjeno

športno vzgojo leži v koreninah športne vzgoje same. Življenje v naravi je pomembno za

osebnostni razvoj otrok in mladine, za njihova stališča do sveta. Pomembno je, ali otrokom

dovolimo, da so zunaj v naravi tako pogosto kot je mogoče, neodvisno od vremena ter

dnevnega in letnega časa. Tako se preizkušajo v naravnih pogojih in na igralni način

doživljajo smisel življenja. Pedagogika športna mora biti zato še posebej usmerjena na takšno

športno vzgojo, ki vzpostavlja pristen stik z naravo na osnovi doživetij in vtisov. Na razvoj

pozitivnega odnosa do narave ne vpliva le družbena nujnost, temveč predvsem pristno

doživljanje narave kot izvora zadovoljstva in veselja, radovednosti in pomirjenja. Tako bodo

mladi s posebnimi potrebami ponotranjili naravo kot vrednoto.

3.5 DISPRAKSIJA

Mandić (2014) pravi, da ima kar vsak deseti otrok, ob povsem normalni ali nadpovprečni

inteligentnosti, težave s predelavo informacij oziroma navodil iz okolja, načrtovanja,

32

organizacije in izvajanja najpreprostejših gibov. Tako nekateri otroci z dispraksijo nikoli ne

morejo pisati avtomatizirano, ampak razmišljajo, kako se napiše določena črka, zato pri

pouku močno zaostajajo. Dečkov z dispraksijo je štirikrat več kot deklic. Njihova

samopodoba in šolska uspešnost staodvisni od razumevanja okolja, prilagoditev v procesu

izobraževanja, individualnih oblikah pomoči in tehničnih pripomočkov. Zato pa je treba

dispraksijo čim prej odkriti.

3.5.1 KAKO PREPOZNAMO DISPRAKSIJO

Po Mandiću (2014) je dispraksijotežko prepoznati. Učenci žal največkrat veljajo za površne

in lene, ker imajo neurejene zapiske, risbe na predmetni stopnji podobne predšolskim, se

nenamerno zaletavanje v sošolce, spnerodni, počasni itd. V resnici pa tiotroci trpijo za

razmeroma slabo znanim sindromom, ki terja prilagoditev v procesu učenja in poučevanja,

pri vseh urah in vseh predmetih in še posebno pri preverjanju ter ocenjevanju znanja in pri

specialni obravnavi z upoštevanjem posebnih vzgojno-izobraževalnih potreb na vseh

področjih.Dobro je vedeti, da otroci z dispraksijo nikakor ne zaostajajo kar pri vseh šolskih

predmetih, temveč le pri tistih, ki so povezani z določenimi motoričnimi zahtevami, kot pri

športni vzgoji, tehničnem pouku, geometriji, likovni vzgoji, pisanju, besedni komunikaciji.

3.6 ZAVOD ZA GLUHE IN NAGLUŠNE LJUBLJANA

Povzeto po Urh, Somrak, Steiner in Janhar(2000)

Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana je osrednja slovenska ustanova za celostno obravnavo

gluhih in naglušnih otrok, oseb z motnjo avtističnega spektra in oseb z govorno-jezikovno

motnjo. Lahko se pohvalijo s tradicijo, ki traja že več kot 115 let. Ob vzgoji in izobraževanju

otrok, mladostnikov in odraslih oseb izvajajo tudi zdravstveno dejavnost v okviru javne

službe. Ugled si je zavod pridobil s svojo plemenitostjo, ustvarjalnostjo, inovativnostjo in

strokovnim delom. V vseh teh letih je zavod obiskovalo že na tisoče otrok, ki jim drugje niso

znali pomagati in si pridobili samozavest in znanje za uspešno delo in življenje ter se naučili

sporazumevanja z ljudmi.Šola je vključena v mrežo zdravih šol Slovenije.

Zavod vzgaja in izobražuje otroke in mladostnike vse od diagnoze motnje pa do zaključka

srednje šole. Prednostna naloga je doseči optimalen razvoj otrokovih sposobnosti na vseh

področjih njegove osebnosti, s poudarkom na razvoju sluha, govora, jezika (tudi slovenskega

znakovnega) in komunikacije.

Osnovna dejavnost zavoda obsega (Urh idr., 2000):

vzgojo,

izobraževanje in rehabilitacijo gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov ter oseb s

težavami v govorno-jezikovni komunikaciji na predšolski, osnovnošolski in

srednješolski stopnji,

33

otroke z avtistično motnjo,

izobraževanje odraslih,

surdopedagoško, logopedsko, psihološko in specialno pedagoško obravnavo,

delovno terapijo in fizioterapijo vspecialistični ambulanti.

Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana ima naslednje organizacijske enote (Urh idr., 2000):

osnovna šola in vrtec,

srednja šola in dom,

zdravstvena enota.

Slovenski znakovni jezik je v osnovni šoli del specialno-pedagoške dejavnosti pri predmetu

komunikacija.V srednji šoli je redni učni predmet, ki poteka eno šolsko uro na teden.Izvajajo

se tečaji na štirih(ali več) zahtevnostnih stopnjah za učitelje, starše, prostovoljce in ostale

zainteresirane posameznike. Z učenjem in uporabo slovenskega znakovnega jezika se odpira

pot k boljšemu sporazumevanju med gluhimi in slišečimi, ki pripomore k medsebojnemu

zbliževanju in zaupanju, predvsem pa k boljši splošni razgledanosti, znanju in izobrazbi

gluhih.

Organizirana je prostovoljna pomoč otrokom, ki jo potrebujejo. Prostovoljci so večinoma

študentje Pedagoške fakultete ali Fakultete za socialno delo in dijaki nekaterih ljubljanskih

srednjih šol.Prostovoljci lahko pomagajo pri tistih dejavnostih, ki jih ne uspejo opraviti

učitelji, vzgojitelji ali starši. Predvsem so to ponavljanje in utrjevanje snovi, pisanje domačih

nalog, igranje didaktičnih in socialnih iger, pa tudi sprostitvene dejavnosti, šport, sprehodi itd.

3.6.1 VRTEC

Izvajajo se prilagojeni programi za(Urh idr., 2000):

predšolske gluhe in naglušne otroke (mucki, sovice, dihurčki, žabice, levčki):

predšolske otroke z govorno-jezikovnimi motnjami (žirafe), novost v tem šolskem

letu;

predšolske otroke z avtističnimi motnjami (dinozavrčki).

Programi se odvijajo v skladu z individualiziranimi programi, ki jih pripravijo strokovnjaki

glede na potrebe otrok. Otroci vseh oddelkov se vključujejo v razširjeni program

vrtca.Metode dela so prilagojene otrokovim posebnim potrebam in motnjam. Skupine ali

oddelki so oblikovani v skladu s standardi in normativi za vzgojo in izobraževanje otrok ter

mladostnikov s posebnimi potrebami.Otroci brez posebnih potreb so vključeni v dva oddelka

v prostorih vrtca, ki delujeta kot dislocirana enota vrtca Ciciban. Skupaj so vsebinsko

načrtovane številne aktivnosti v duhu inkluzije.

Okvirni dnevni program(Urh idr., 2000):

jutranje varstvo, vodene/spontane aktivnosti,

prihod otrok v skupine,

34

zajtrk, nega,

vodene vzgojno-izobraževalne in rehabilitacijske aktivnosti: gibalne igre,

fonetskestimulacije, spoznavanje okolja, razvoj govora, likovna vzgoja, razvijanje

matematičnih pojmov, telesna vzgoja,gibalno-ritmična vzgoja, razvijanje

komunikacijskih, socialnih in čustvenih spretnosti,

kosilo,

nega, počitek in sprostitvene dejavnosti v igralnici ali na prostem, malica, dežurstvo,

dejavnosti po želji otrok.

Individualna obravnava

Gluhi in naglušni predšolski otroci ter predšolski otroci z govorno-jezikovnimi motnjami in

avtističnimi motnjami po potrebi z delovnimi nalogi obiskujejo individualno surdopedagoško

in logopedsko obravnavo, po potrebi pa tudi specialnopedagoško in psihološko obravnavo ter

obravnavo delovne terapije in fizioterapije.

Obogatitvene dejavnosti(Urh idr., 2000):

praznovanje rojstnih dni,

praznovanje letnih časov,

veseli december,

pustovanje,

obiski kulturnih prireditev, lutkovnih predstav, muzejev, gledališč, ogledi razstav,

srečanja s starši na delavnicah in ob začetku poletja,

izmenjava obiskov med našim vrtcem in vrtci iz bližnjega okolja,

izleti v bližnjo in daljno okolico,

izvajanje športnega programa Mali sonček,

gibalna vzgoja in športne dejavnosti,

pravljične urice, knjižna vzgoja,

rolanje, vožnja s skirojem, igre z žogo, sankanje, drsanje,

glasbene in likovne delavnice.

Srečanja otrok in staršev iz vrtca ZGNL ter Vrtca Ciciban so namenjena tematskim

pogovorom oz. delavnicam ter druženju staršev, strokovnih delavcev in otrok v obliki

ustvarjalnih, gibalnih in igralnih delavnic.

3.6.2 OSNOVNA ŠOLA

V osnovni šoli deluje 24 oddelkov.Učenci so vključeni v programe(Urh idr., 2000):

prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne

otroke,

prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z govorno-

jezikovnimi motnjami,

35

prilagojen program z enakovrednim izobrazbenim standardom za otroke z avtističnimi

motnjami,

prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom ter v

program jutranjega varstva inprogram podaljšanega bivanja in varstva vozačev.

3.6.2.1 Gibalne dejavnosti

Športno vzgojo imajo 3x na teden v vseh vzgojno-izobraževalnih obdobjih in vodi jo športni

pedagog. Izvajajo izbirne predmete in interesne dejavnosti (Urh idr., 2000):

neobvezni šport,

košarko,

nogomet,

šport za zdravje,

šport za sprostitev,

rokomet,

ples,

kolesarski tečaj,

jogo za vse 3 VIO

športne urice za otroke z največ težavami na področju motorike,

nova plezalna stena, za izvajanje športnega plezanja.

5 športnih dni na leto;

smučanje na Krvavcu,

plavanje v Atlantisu,

pohod na Mengeško kočo,

pohod ob žici,

športnovzgojni karton.

.

Udeležujejo se veliko tekmovanj, ki jih organizira paraolimpijski komite:

atletika,

plavanje,

namizni tenis,

nogomet...

V aprilu sodelujejo s študentkami zdravstvene fakultete – delovna terapija. Predstavijo

specifične vaje za otroke (predvsem za 1.triado).

Dodatni pouk je namenjen učencem, ki zmorejo več, z namenom da si pridobijo dodatno

znanje. Učitelji se individualno dogovarjajo z učenci za ure dodatnega pouka.

Dopolnilni pouk je namenjen učencem, ki določene snovi ne razumejo ali so bili dalj časa

odsotni in potrebujejo ponovno razlago.

36

Individualiziran progam

Za vsakega učenca strokovna skupina pripravi individualizirani program vzgoje in

izobraževanja, ki upošteva otrokove posebnosti, težave, močna in šibka področja in njegov

razvoj. Pri pripravi programa sodelujejo tudi starši. Z individualiziranim programom se

določijo prilagoditve na posameznih predmetnih področjih, prilagoditve pri organizaciji,

preverjanju in ocenjevanju znanja in časovni razporeditvi pouka. Realizacijo zastavljenih

ciljev spremljajo na sestankih strokovne skupine. Ob koncu šolskega leta se izvajanje IP

oceni.

3.6.3 SREDNJA ŠOLA

Individualna slušna in govorna obravnava

Gluhi, naglušni in dijaki z govorno-jezikovnimi motnjami imajo možnost obiskovati slušne in

govorne obravnave, ki potekajo v prostih urah med poukom, pred poukom ali po njem.Za

individualno obravnavo sta potrebna delovni nalog, ki ga izda osebni zdravnik in zdravstvena

kartica.

Interesne dejavnosti v srednji šoli povezane s programom (Urh idr., 2000):

tabor za dijake prvih letnikov v Centru šolske in obšolske dejavnosti Bohin,j

3 športni dnevi,

mini olimpijada treh zavodov.

Interesne dejavnosti po izbiri

košarka

odbojka

Dijaki srednje šole se predvidoma vključujejo v tekmovanja v košarki, nogometu, odbojki,

atletiki in namiznem tenisu.

Udeležujejo se srečanj tekstilnih, strojnih, lesarskih, grafičnih in računalniških šol in

soorganizirajo srečanja Mini olimpijada med CIRIUS Kamnik in VVZ Višnja gora.

3.6.4 DOM FRANA GRMA

Veliko časa in pozornosti posvetimo pripravam za delo v šoli, domačim nalogam in učenju.

Poudarek namenjamo posamezniku in njegovim posebnostim, skupaj z otrokovimi starši

gradimo in usmerjamo njegovo pot v svet odraslih na način, ki je najprimernejši za

posameznega otroka in njegove sposobnosti.Otrokom in mladostnikom nudimo različne

37

interesne dejavnosti, ki jih vodijo vzgojiteji in so namenjene vsem ali le posamezni vzgojni

skupini.

Pogosto obiščemo različne športne, kulturne in zabavne prireditve, ob praznikih okrasimo

stanovanja, praznujemo rojstne dneve posameznikov, kuhamo večerje, pečemo sladice,

organiziramo različne družabne igre in plese, piknike in izlete po bližnji okolici, ob koncu

šolskega leta pa se skupaj odpeljemo še na celodnevni zaključni izlet.

Interesne dejavnosti v domu (Urh idr., 2000):

igre z loparji,

plezanje,

plesne delavnice,

kolesarjenje.

Stanovanjska skupina

V stanovanjsko skupino so vključeni dijaki. V tej skupini razvijamo oblike življenja in dela,

ki so dopolnilo in nadaljevanje družinskega življenja. Dijaki tako samostojno skrbijo za

zajtrke in večerje, za čistočo stanovanja in svoje garderobe.Domski red v stanovanjski skupini

omogoča predvsem učenje za življenje; to je učenje določenih gospodinjskih opravil,

prilagajanje skupini, sprejemanje kompromisov, sprejemanje odgovornosti, prevzemanje skrbi

(skrb za naročanje hrane, kuhanje, …).

Dijaški dom Poljane

Zaradi povečanega števila otrok v domu gostujemo v dijaškem domu Poljane. Dijaki bivajo v

traktu kot samostojna skupina, imajo svoj ritem in način