DIPLOMSKO DELO - University of Ljubljana...treninga, prikazana pa je tudi metodika usvajanja nogometne tehnike skozi individualno delo, vaje in sredstva za razvoj tehničnih spretnosti

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ŽIGA KUS

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

ŠPORTNO TRENIRANJE

NOGOMET

POSAMIČEN PRISTOP (INDIVIDUALIZACIJA) PROCESA UČENJA IN

TRENIRANJA MLADIH NOGOMETAŠEV

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Izr. Prof. dr. Marko Šibila

SOMENTOR

asist. dr. Marko Pocrnjič Avtor dela

RECENZENTKA ŽIGA KUS

prof. dr. Marta Bon

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se dr. Marku Pocrnjiču za pomoč in vse nasvete glede diplomske naloge ter za

vse posredovano znanje med študijem. Za znanje glede teorije nogometa bi se zahvalil tudi

dr. Zdenku Verdeniku.

Posebej bi se zahvalil tudi posameznikom iz NK Radlje U15, ki so sodelovali pri praktičnem

prikazu določenih tehničnih vaj in snemanju videa. Zahvala gre tudi članom domačega kluba

NK Radlje, ki so mi omogočili vse pogoje za izdelavo zamišljene diplomske naloge.

Zahvaljujem se tudi svoji družini, ki me je podpirala skozi celoten študij.

Ključne besede: Nogomet, mladi, individualizacija, individualni trening, tehnika, motorika.

POSAMIČEN PRISTOP (INDIVIDUALIZACIJA) PROCESA UČENJA IN TRENIRANJA MLADIH

NOGOMETAŠEV

Žiga Kus

IZVLEČEK

Sodobni nivo nogometa zahteva maksimalno razvite individualne kvalitete vsakega igralca in

uporabnost ter interakcijo le-teh v igri. Nogomet kot igra postaja vedno bolj dinamična. V

ospredje vedno bolj prihajajo igralčeve motorične in funkcionalne sposobnosti ter njegovo

tehnično-taktično znanje. Kot trenerji moramo slediti modernim nogometnim trendom

(sodoben model igre in igralca), da smo uspešni kot ekipa ali kot posameznik.

Namen diplomskega dela je predstaviti načelo individualizacije v procesu treniranja

nogometa in nogometnih vsebin, pa naj bo to v smislu individualnega (dodatnega ali

dopolnilnega) treninga ali upoštevajoč individualne razlike v samem vodenju trenažnega

procesa. Trener lahko, sploh pri mladih, doseže individualizacijo na treningu z aktivnim

spremljanjem in vodenjem dela, z izbiranjem in doziranjem načinov vaj in sredstev glede na

posameznikove sposobnosti in spretnosti, s spremljanjem in dajanjem navodil

posameznikom. V diplomski nalogi so predstavljene tudi vaje in sredstva, ki bi jih lahko

vključili v individualni trening nogometa, opisane so prednosti in uporabnost individualnega

treninga, prikazana pa je tudi metodika usvajanja nogometne tehnike skozi individualno

delo, vaje in sredstva za razvoj tehničnih spretnosti in motoričnih sposobnosti.

Key Words: football, youth, individualization, individual training, technique, motoric

INDIVIDUAL APPROACH (INDIVIDUAIZATION) TO TEACHING AND COACHING YOUNG

FOOTBALL PLAYERS

Žiga Kus

ABSTRACT

Modern football demands that every player evolves its qualities to the maximum and learns

to use them on the field and in a game. Football as a game is becoming more and more

dynamic. Functional and motoric capabilities, technical and tactical knowledge are becoming

more and more important and have lately been seen more and more often. Every coach

must follow the trends of contemporary game to train successful individuals and teams.

The purpose of this study is to present the principle of individualization in the process of

coaching football. That is both in the sense of individual, additional or remedial training or

considering differences between individuals in the process of training. A coach can,

especially with young trainees, accomplish individualization with active tracking of the

progress and appropriate guidance. Individualization is also dependent on the quantity of

exercises that are chosen considering one’s capabilities and skills and on proper instructions

that are given to individuals. In the degree paper there are also representations of exercises

and methods that could have been incorporated in the individual training of football.

Incorporated are also descriptions of advantages and usability of individual training. Shown

is also the method of learning the football technique through individual work, exercises and

methodes for development of technical skills and motorical abilities.

Kazalo vsebine

1. UVOD ............................................................................................................................................. 12

1.1 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI V NOGOMETU ................................................................................. 14

1.2 MODEL SODOBNE IGRE ......................................................................................................... 17

ZNAČILNOSTI SODOBNE NOGOMETNE IGRE ................................................................................. 17

SODELOVANJE - INTERAKCIJA ........................................................................................................ 17

DINAMIČNOST ............................................................................................................................... 19

1.3 MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA .................................................................................... 21

1.4 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI .................................................................................................. 23

1.4.1 KOORDINACIJA .............................................................................................................. 25

1.4.2 GIBLJIVOST ..................................................................................................................... 28

1.4.3 MOČ ............................................................................................................................... 30

1.4.4 HITROST ......................................................................................................................... 33

1.4.5 PRECIZNOST ................................................................................................................... 35

1.4.6 RAVNOTEŽJE .................................................................................................................. 36

1.5 NOGOMETNE MOTORIČNE SPOSOBNOSTI ........................................................................... 38

1.5.1 NATANČNOST ZADEVANJA CILJA ................................................................................... 39

1.5.2 UPRAVLJANJE Z ŽOGO ................................................................................................... 40

1.5.3 HITROST VODENJA ŽOGE ............................................................................................... 41

1.5.4 MOČ UDARCA ŽOGE ...................................................................................................... 42

1.5.5 HITROST KRIVOČRTNEGA TEKA ..................................................................................... 43

1.5.6 POVEZANOST OSNOVNIH IN (SPECIFIČNIH) NOGOMETNIH MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI

44

1.6 VZDRŽLJIVOST ........................................................................................................................ 46

1.7 METODIKA UČENJA IN TRENIRANJA ...................................................................................... 52

1.7.1 OSNOVNA DIDAKTIČNA NAČELA ................................................................................... 54

1.7.2 METODE POUČEVANJA .................................................................................................. 57

1.7.3 VADBENE METODE ........................................................................................................ 58

1.7.4 UČNE OBLIKE ................................................................................................................. 59

1.7.5 ZAPOREDJE DIDAKTIČNIH KORAKOV PRI POUČEVANJU TEHNIČNIH ELEMENTOV ....... 60

1.8 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA .................................................................................. 61

1.8.1 INDIVIDUALIZACIJA V NOGOMETU................................................................................ 63

1.8.2 SELEKCIONIRANJE V NOGOMETU .................................................................................. 69

1.8.3 INDIVIDUALNI TRENING V NOGOMETU ........................................................................ 70

1.8.4 PREDNOSTI INDIVIDUALNEGA TRENINGA ..................................................................... 72

1.9 CILJI ........................................................................................................................................ 74

2. METODE DELA ............................................................................................................................... 75

3. INDIVIDUALNI TRENING RAZVOJA TEHNIČNO – TAKTIČNIH SPOSOBNOSTI ................................. 76

3.1 NAVAJANJE NA ŽOGO ............................................................................................................ 77

3.1.1 OBČUTEK ZA ŽOGO ........................................................................................................ 77

3.1.2 PRIMERI VAJ ZA RAZVIJANJE OBČUTKA ZA ŽOGO ......................................................... 78

3.1.3 ŽONGLIRANJE ................................................................................................................ 85

3.1.4 PRIMERI VAJ ŽONGLIRANJA ........................................................................................... 86

3.2 VODENJE S SPREMEMBO SMERI IN PREIGRAVANJE ............................................................. 88

3.2.1 PRIMERI VAJ VODENJA S SPREMEMBO SMERI .............................................................. 89

3.2.2 PREIGRAVANJE ............................................................................................................ 100

3.2.3 PRIMERI VAJ PREIGRAVANJA ....................................................................................... 102

3.3 SPREJEMANJE ...................................................................................................................... 109

3.3.1 NAMEN IN NAČINI ZAUSTAVLJANJA ............................................................................ 110

3.3.2 PRIMERI VAJ SPREJEMANJA ........................................................................................ 112

4. INDIVIDUALNI TRENING MOTORIČNIH IN FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI ............................... 121

4.1 ZNAČILNOSTI RAZVOJNIH OBDOBIJ MLADIH ...................................................................... 121

4.1.1 ZGODNJA ŠOLSKA DOBA (6 - 10) - CICIBANI ................................................................ 122

4.1.2 POZNA ŠOLSKA IN PREDPUBERTETNA DOBA (10/11 - 15let) ...................................... 127

4.1.3 ADOLESCENCA ALI PUBERTETNA DOBA (14/15 - 18/19 let) ....................................... 131

4.2 KOORDINACIJA .................................................................................................................... 135

4.2.1 PRIMER VAJ ZA RAZVOJ KOORDINACIJE ...................................................................... 137

4.3 AGILNOST ............................................................................................................................ 139

4.3.1 PRIMER VAJ ZA RAZVOJ AGILNOSTI V NOGOMETU .................................................... 141

4.4 MOČ ..................................................................................................................................... 144

4.4.1 METODE IN SREDSTVA ZA RAZVOJ MOČI (povzeto po Pocrnjič, 2016): ...................... 146

4.5 HITROST ............................................................................................................................... 152

4.5.1 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAVOJ HITROSTI REAKCIJE IN ŠTARTNE HITROSTI V

NOGOMETU ................................................................................................................................. 154

4.5.2 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAZVOJ HITROSTI LOKOMOCIJ BREZ IN Z ŽOGO ......... 157

4.5.3 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAZVOJ HITROSTI VODENJA ŽOGE .............................. 160

5. SKLEP ........................................................................................................................................... 161

6. VIRI .............................................................................................................................................. 163

Kazalo slik

Slika 1. Hierarhično urejeni dejavniki uspešnosti v nogometu (prirejeno po Elsner, 2011). ................ 16

Slika 2. Model sodobne nogometne igre (Pocrnjič, 2015). ................................................................... 20

Slika 3. Model sodobnega nogometaša (prirejeno po Pocrnjič, 1999). ................................................ 22

Slika 4. Nomotetični model delitve motoričnih sposobnosti (prirejeno po Pistotnik, 2003). ............... 24

Slika 5. Test koordinacije (Pocrnjič, 2015). ............................................................................................ 28

Slika 6. Test gibljivosti (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.). ....................................................... 30

Slika 7 . Razdelitev vrste moči s treh vidikov (povzeto po Ušaj, 2003). ................................................. 31

Slika 8. Skok v daljino z mesta (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.). ........................................... 32

Slika 9. Test šprint 20m/60m (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.). ............................................ 35

Slika 10. Test preciznosti (prirejeno po Pocrnjič, 2015). ....................................................................... 36

Slika 11. Nogometne motorične sposobnosti (prirejeno po Elsner, 1984). .......................................... 38

Slika 12. Zadevanje cilja z nogo po tleh (Pocrnjič, 2015). ...................................................................... 40

Slika 13. Kombiniran polkrog (trener-portal.si). .................................................................................... 41

Slika 14. Test hitrosti vodenja žoge (trener-portal.si). .......................................................................... 42

Slika 15. Hitrost krivočrtnega teka(trener-portal.si). ............................................................................ 44

Slika 16. Ravni vadbe vzdržljivosti (prirejeno po Pocrnjič, 2009). ......................................................... 50

Slika 17. Model strokovnega dela v klubu, prirejen po(Elsner, idr., 1997). .......................................... 52

Slika 18. Vaja 1 (osebni arhiv). ............................................................................................................... 79




Slika 22. Vaja 11 (osebni arhiv). ............................................................................................................. 82

Slika 23. Vaja 11 modifikacija (osebni arhiv). ........................................................................................ 82






Slika 29. Vodenje, vaja1 (osebni arhiv). ................................................................................................. 90

Slika 30. Vodenje, vaja 2 (osebni arhiv). ................................................................................................ 91

Slika 31. Vodenje cik – cak. .................................................................................................................... 91

Slika 32. Vodenje kvadrat. ..................................................................................................................... 92

Slika 33. Vodenje trikotnik (osebni arhiv). ............................................................................................ 92

Slika 34. Vodenje 90° (osebni arhiv). ..................................................................................................... 93

Slika 35. Vodenje L (osebni arhiv).......................................................................................................... 94

Slika 36. Košenje (osebni arhiv). ............................................................................................................ 94

Slika 37. Sprememba smeri P+NDS (osebni arhiv). ............................................................................... 95

Slika 38. Sprememba smeri s prestopom (osebni arhiv). ...................................................................... 95

Slika 39. Vodenje okoli stožca (osebni arhiv). ....................................................................................... 96

Slika 40. Vodenje cik-cak NDS (osebni arhiv). ....................................................................................... 97

Slika 41. Rolanje cik –cak (osebni arhiv). ............................................................................................... 97

Slika 42. Vodenje cik-cak na vsak 2. In 3. Klobuček. .............................................................................. 98

Slika 43. Različni ritem (osebni arhiv). ................................................................................................... 99

Slika 44. Varanje z NDS (osebni arhiv). ................................................................................................ 103

Slika 45. Varanje z ZDS (osebni arhiv).................................................................................................. 103

Slika 46. Varanje, povezava ZDS/NDS (osebni arhiv). .......................................................................... 104

Slika 47. Različne vadbene oblike preigravanja. .................................................................................. 106

Slika 48. Preigravanje s pasivnimi obrambnimi igralci. ....................................................................... 107

Slika 49. Preigravanje med palicami ali možici (osebni arhiv). ............................................................ 107

Slika 50. Preigravanje v povezavi s podajo (osebni arhiv). .................................................................. 108

Slika 51. Igra 1:1; 2:2 na male gole. ..................................................................................................... 108

Slika 52. Preigravanje z zaključkom (osebni arhiv). ............................................................................. 109

Slika 53. Sprejemanje žoge na mestu (osebni arhiv). .......................................................................... 112

Slika 54. Sprejemanje v gibanje NDS/ZDS (osebni arhiv). ................................................................... 113

Slika 55. Sprejem po naletu (osebni arhiv). ......................................................................................... 114

Slika 56. Sprejemanje in vodenje okoli klobučka (osebni arhiv). ........................................................ 114

Slika 57. Sprejem NDS na točno določen klobuček. ............................................................................ 115

Slika 58. Sprejemanje visokih žog v gibanju (osebni arhiv). ................................................................ 116

Slika 59. Sprejemanje visokih žog z obratom (osebni arhiv). .............................................................. 117

Slika 60. Sprejem NDS mimo (osebni arhiv). ....................................................................................... 118

Slika 61. Varanje NDS 2 kontakta (osebni arhiv). ................................................................................ 119

Slika 62. Sprejem z NDS za stojno nogo (osebni arhiv). ...................................................................... 120

Slika 63. Rekviziti za razvijanje koordinacija. ...................................................................................... 136

Slika 64. Primer vaj za razvoj koordinacije brez žoge. ......................................................................... 137

Slika 65. Koordinacija z žogo. .............................................................................................................. 138

Slika 66. Trening agilnosti brez žoge. .................................................................................................. 141

Slika 67. Agilnost z žogo. ..................................................................................................................... 143

Slika 68. Hitrost reakcije in štartna hitrost brez žoge. ......................................................................... 154

Slika 69. Hitrost reakcije in štartna hitrost z žogo. .............................................................................. 156

Slika 70. Hitrost lokomocije brez žoge. ............................................................................................... 158

Slika 71. Hitrost lokomocije z žogo. ..................................................................................................... 159

12

1. UVOD

Šport v današnjem času od posameznika zahteva veliko vlaganja in odrekanja, saj sta vedno

bolj v ospredju rezultat in profesionalnost. Nogomet kot najpopularnejši šport na svetu ima

vedno več navdušencev, zaradi česar raste tudi število aktivnih članov. Vedno več otrok se

vpisuje v nogometne šole že v zgodnjih letih, saj bi vsi želeli postati bodoči profesionalni

nogometaši, kot so Messi, Ronaldo ipd. Prosta igra z žogo pod vplivom trenerja ali staršev se

je vedno bolj nagiba k tekmovanju in borbi za rezultatom. Še pred časi so se otroci naučili

osnov nogometa na "travniku in cesti", dandanes pa lahko opazimo, da so otroci vključeni v

nogometne šole že pri zgodnjih šestih letih ali prej. Vsa ta težnja po vrhunskih rezultatih in

vedno večja konkurenca zahtevata pri razvoju vrhunskih nogometašev vedno bolj strokoven

in sistematičen pristop. Za uspeh je igralcem potrebno narediti nekaj več kot ostalim. Športni

strokovnjaki vlagajo ogromno časa, truda in energije v iskanje novih usmeritev, ki naj bi

športnika pripeljale do najvišjih možnih športnih dosežkov. Glede na svetovne trende in

pristope najboljših je že dalj časa zaznati velike potrebe po dopolnilnih individualnih

treningih. Take potrebe so najbolj izražene pri ekipnih športih, kjer trener ni zmožen z

vsakim posameznikom v skladu z njegovimi sposobnostmi, potencialu ter trenutnim stanjem

izvesti individualnega treninga v okviru splošnega treninga.

Skozi individualni trening je nogometnega igralca možno oceniti tako objektivno kot

subjektivno, delovne etape so glede na posameznika veliko bolj učinkovite. Pri načrtovanju

vadbe smo lahko veliko bolj natančni, saj je program prilagojen posamezniku ali manjši

skupini s podobnim predznanjem in ne celotni ekipi dvajsetih igralcev, katerih nogometno

znanje, predvsem pri mladih, zelo odstopa. Pozitiven učinek takšnega pristopa se kaže tudi

pri izvedbi treningov, saj lahko posameznik (tudi v manjših skupinah) v istem času naredi

veliko več ponovitev, kot bi jih naredil na treningu s celotno ekipo. Tudi nadzor je skozi

celoten trening usmerjen k posameznemu igralcu ali manjši skupini. S tem je tudi nadzor in

ocenjevanje napredka igralca bolj natančno.

Da bi bilo delo z mladimi nogometaši kakovostno, moramo imeti za to strokovno

usposobljene trenerje. Poznati moramo nogometne vsebine (elemente), učne oblike in učne

metode, poznati vaje in njihov namen. Pomembno je tudi, da znamo določeno vajo razložiti

13

in prikazati ter seveda opaziti in popraviti napake v izvedbi. Da pa bi bile vsebine ustrezno

izbrane je poleg strokovnih področij nogometa potrebno tudi znanje iz drugih področij. Pri

delu z mladimi je nujno potrebno poznavanje osnovne motorike, razvojne psihologije,

sociologije, anatomije, pedagogike, športnega treniranja idr. Široko znanje nam bo

pripomoglo k boljšemu načrtovanju, izbiri in ustreznosti vaj, pri vodenju procesa treninga in

pri pisanju programov treningov za vsakega posameznika.

Sodobni nivo nogometa zahteva maksimalno razvite individualne kvalitete vsakega igralca in

uporabnost ter interakcijo le-teh v igri. Nogomet kot igra postaja vedno bolj dinamična. V

ospredje vedno bolj prihajajo igralčeve motorične in funkcionalne sposobnosti, od katerih

so bržkone odvisni tudi ostali dejavniki uspešne igre in razvoj katerih je osnova za hitro igro.

S tem imam v mislih predvsem tehnično-taktične sposobnosti igralcev, pa tudi kognitivne in

konativne sposobnosti posameznikov, od katerih je odvisno njihovo sodelovanje med samo

igro. Za razvoj vseh teh sposobnosti obstajajo širok spekter vaj, različne oblike in metode

dela, ki se jih poslužujejo različni trenerji glede na vsebino (tehnika, taktika, kondicija)

treninga. Da bi uspešno reševali te probleme, se je treba posvetiti metodiki dela že pri

mladih nogometaših in se stvari lotiti načrtno in sistematično.

Razne oblike individualnih metod dela so nepogrešljive v procesu priprave nogometaša. Kot

sem že omenil, v ospredje vedno bolj prihajajo motorično in funkcionalno dovršeni igralci.

Prav posamičen pristop - individualizacija v smislu kondicijske in tehnično-taktične priprave

omogoča vrhunske rezultate in napredek nogometaša, sploh pa je ta metoda dobrodošla pri

mlajših selekcijah, pri katerih je mogoče opaziti velike razlike v razvoju (načrtovanje in

obremenitev).

14

1.1 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI V NOGOMETU

Uspeh v nogometu je odvisen od več dejavnikov, ki so med seboj neločljivo povezani. Elsner

(2011) uvršča dejavnike v tri skupine:

zunanji dejavniki,

notranji dejavniki,

razvojni proces.

Zunanji dejavniki: so dejavniki okolja, odnos in interes do nogometa in športa nasploh,

športna tradicija, materialni in finančni pogoji, naravni pogoji za trening (infrastruktura),

tehnične možnosti (naprave, rekviziti, oprema), organiziranost nogometa, številčnost

nogometne populacije, znanstvene in strokovne informacije ter zlasti strokovni kadri (Elsner,

2004).

Notranji dejavniki: so predvsem sposobnosti, lastnosti in značilnosti igralca, njegovo telesno,

duševno in družbeno stanje. Med notranje dejavnike štejemo posameznikovo zdravstveno

stanje, morfološke značilnosti, nogometne motorične sposobnosti (skupek osnovnih

motoričnih in funkcionalnih sposobnosti, tehnika in prvine taktike, kognitivne sposobnosti

ter vedenjske lastnosti (Elsner, 2004).

Dejavniki procesa treniranja: so začetni izbor in nadaljnja selekcioniranja, izbira dejavnosti

in sredstev, količina obremenitve, učne metode in učne oblike, načini vodenja in drugo

(Elsner, 2004).

Elsner (2004) ugotavlja, da velikost vpliva zunanjih dejavnikov ni mogoče natančno določiti,

da pa vsekakor vplivajo na razvoj in uspešnost nogometa.

Elsner (2004) ne dvomi, da imajo notranji dejavniki, to je psihosomatični status igralca in

transformacijski proces za uspešnost poseben pomen. Analiza teh dejavnikov kaže, da je

uspeh poleg osnovnih in specifičnih nogometnih sposobnosti odvisen tudi od drugih

lastnosti in sposobnosti človekove aktivnosti, s katero se ukvarjajo tudi druge znanosti

(medicina, anatomija, fiziologija, psihologija in sociologija). Zato je v vrhunskem,

storilnostnem, k uspehu usmerjenem nogometu vse bolj nujna pomoč tudi drugih

strokovnjakov. Trenerjeva izobrazba, njegove izkušnje in informacije o nekaterih notranjih

15

dejavnikih največkrat ne zadostujejo za vodenje transformacijskega procesa vrhunskih

moštev. Trener mora zato imeti strokovna znanja o psihosomatskem statusu igralcev in o

vodenju transformacijskega procesa.

Elsner (2004) ugotavlja, da notranji dejavniki in transformacijski proces definirajo model igre

in model igralca. Modela sta medsebojno povezana in odvisna. Model igre je pod vplivom

antropometrijskih karakteristik, lastnosti in sposobnosti (prirojenih ali izboljšanih v procesu

treninga) najboljših igralcev. Prav kreativnost teh igralcev, njihove rešitve v določenih

situacijah neverjetno bogatijo igro. Seveda se model igre spreminja in izpopolnjuje na

podlagi praktičnih izkušenj, strokovnih razprav in delno športne znanosti. Model igre slej ko

prej vpliva na model igralca, saj razvoj igre zahteva vedno novo izboljšanje lastnosti,

intelektualnosti, osnovnih in specifičnih motoričnih nogometnih sposobnosti ter drugega.

Sodobni model igre zahteva ustrezno raven kognitivnih sposobnosti. Elsner (2004) v ospredje

postavlja tako imenovano motorično inteligenco (prepoznavanje in iskanje najboljših rešitev

v različnih igralnih situacijah), ki je za ustvarjalnost v igri izjemno pomembna, po njej pa se

igralci med seboj razlikujejo.

Odločilen dejavnik, ki vpliva na razvoj – storilnost igralca je prav proces treninga. V ospredju

ni samo tekmovalni uspeh, ampak je tukaj pomemben tudi osebni razvoj igralca.

Pomembnejši so temeljni cilji, posameznikov etično-moralni razvoj, na katerega nogometna

igra vpliva pozitivno (Elsner, 2011).

Na sliki 1 so prikazani vsi dejavniki, ki vplivajo na uspešnost posameznika v nogometu. V prvi

vrsti so tukaj zunanji dejavniki. To so posameznikovi interesi oz. njegovi motivi. Če niso

upoštevani, je težko priti do napredovanja in vrhunskih rezultatov. Kot trenerji lahko

verjetno v največji meri vplivamo prav na ostala dva dejavnika. To so notranji dejavniki in

razvojni proces.

16

omogočajo realizacijo biološkega potenciala

Slika 1. Hierarhično urejeni dejavniki uspešnosti v nogometu (prirejeno po Elsner, 2011).

INTERESI - MOTIVI

KOGNITIVNE SPOSOBNOSTI

igralna inteligenca

ustvarjalnost

sposobnost učenja

itd.

KONATIVNE SPOSOBNOSTI

agresivnost

občutljivost

strah

itd.

SOCIALNI IN MIKRO-SOCIALNI

STATUS

položaj v družbi,športu

položaj v klubu, moštvu

itd.

TEHNIČNO-TAKTIČNE

SPOSOBNOSTI

MOTORIČNO-FUNKCIONALNE

SPOSOBNOSTI (H-hitrost, M-

moč, G-gibljivost, K-

koordinacija, V-vzdržljivost

ANTROPOMETRIJSKE

MERE (višina, teža,

maščobe ...)

ZDRAVSTVENO

STANJE

17

1.2 MODEL SODOBNE IGRE

ZNAČILNOSTI SODOBNE NOGOMETNE IGRE

Sodobni model je način igre, ki ga prikazujejo najuspešnejša nogometna moštva. Je način

medsebojnega sodelovanja med igralci v obeh fazah igre, torej v fazi napada in obrambe.

Model igre narekuje neke zakonitosti v smislu sodelovanja igralcev v sami igri. Model igre se

z razvojem hitrejše in bolj dinamične igre seveda spreminja in izpopolnjuje. Danes govorimo

o enotnem sodobnem modelu nogometne igre, saj med najkakovostnejšimi moštvi v svetu v

načinu igre ni več toliko razlik kot v preteklosti, ko je bilo mogoče ločiti različne načine

nogometne igre in različne procese oz. nogometne šole (nemška, italijanska, brazilska itd.).

Najpomembnejši značilnosti sodobnega modela nogometne igre sta sodelovanje med igralci

in dinamika igre (Verdenik, 1999).

1. Sodelovanje - interakcija med igralci

2. Dinamika igre

SODELOVANJE - INTERAKCIJA

V modelu sodobne nogometne igre je prav sodelovanje med igralci najpomembnejša

značilnost od katere je odvisna uspešnost (rezultat) v igri (Pocrnjič 2016).

Pri medsebojnem sodelovanju igralcev v sami igri lahko zasledimo (Pocrnjič 2016):

Osnovno razporeditev igralcev v okviru SISTEMOV IGRE (4:4:2, 4:3:3, 3:5:2...). Določa

igralcem igralna mesta in njihove linije gibanja in cone delovanja. Ni sistem igre

najpomembnejši dejavnik za uspeh, ampak kako in koliko uspemo s procesom učenja

in treniranja razviti sodelovanje med igralci.

SVOBODO V IGRI ob organizaciji igre na višji ravni. Svoboda v igri zahteva, da igralci

niso strogo vezani na igralna mesta, vendar je pomembno, da moštvo med igro ne

izgubi osnovne razporeditve, da vzdržuje ravnotežje v postavitvi (dogovorjena

osnovna postavitev). Vse pomembnejši postaja pojem "ODLOČILNOST AKCIJE", ki

18

zahteva, da je akcija tista, ki odreja, kateri igralec se bo vanjo vključil in ne igralno

mesto oziroma predhodno določanje s strani trenerja. Svoboda v igri pa je odvisna

tudi od različnih zunanjih dejavnikov kot so kakovost nasprotnika, stanje rezultata itd.

Odnos med DISCIPLINO V IGRI IN IMPROVIZACIJO v okviru taktičnega načrta je

uravnotežen. Včasih je prevladovala disciplina v igri, danes poleg discipline vedno bolj

v ospredju kreativnost igralcev.

V času branjenja prevladuje AGRESIVNI CONSKI NAČIN branjenja (»hunting fever«) in

kombiniran način branjenja. Pri branjenju sodelujejo vsi igralci.

ELASTIČNOST pri prehodu iz ene v drugo fazo igre. HITRI PREHODI iz faze obrambe v

napad in obratno, omogočajo doseganje številčne premoči v obeh fazah igre in s tem

uspešnejše medsebojno sodelovanje igralcev.

ČASOVNI IN PROSTORSKI PRITISK v igri se stalno povečujeta. Igra postaja zmeraj

hitrejša in se odvija na zmeraj manjšem prostoru (stisnjena formacija). Vedno manj je

prostora za igro v bližini žoge in vedno več praznega prostora vstran od žoge.

KOLEKTIV ODLOČNO PREVLADUJE NAD POSAMEZNIKOM. To pomeni, da se

posameznik podreja kolektivu, vendar kolektiv omogoča posamezniku, da izrazi svojo

individualno sposobnost. Končni rezultat je posledica sodelovanja vseh igralcev v

ekipi.

TAKTIKA, TEHNIKA IN KONDICIJSKA PRIPRAVA morajo za uspeh ekipe biti na čim

višjem nivoju. Vedno bolj se v igri izraža »timing« (pravočasna usklajenost), ki se kaže

predvsem v pripravi in zaključku napada in pa tudi pri branjenju (»timing« odkrivanja,

podajanja žoge, iztekanje branilca itd.)

19

DINAMIČNOST

Dinamičnost je značilnost sodobnega modela nogometne igre, ki se izraža v hitrosti gibanja

žoge in igralcev ter v hitrosti prehodov iz ene v drugo fazo igre. Analize igre kažejo, da igralci

v vrhunskih moštvih povprečno pretečejo okoli 10 km in več. V šprintu pretečejo okrog 10%

te razdalje. V šprintu izvajajo svojo aktivnost tisti igralci, ki so neposredno vključeni v akcijo z

žogo. Sama količina šprintov se z razvojem vedno hitrejše igre povečuje (Pocrnjič, 2016).

Dinamičnost v sami igri omogoča ekipi ustvarjanje prepotrebnega praznega prostora v času

napadanja. Zavedati se moramo, da je hitro gibanje žoge hitrejše od same hitrosti gibanja

obrambnih igralcev v času branjenja. Strmeti moramo k temu, da z hitrim potovanjem žoge

dosežemo, da je igralec z žogo za trenutek nepokrit in z obrazom obrnjen proti

nasprotnikovemu golu. To nam daje večje možnosti za ustvarjanje nevarnih situacij pri

zadevanju golov (Pocrnjič, 2016).

Od česa je odvisna dinamičnost v igri (Pocrnjič, 2016):

OD KONDICIJSKE PRIPRAVLJENOSTI igralcev,

TAKTIČNE INFORMIRANOSTI igralcev (uigranost ekipe, dobra organiziranost, hitra

igra s čim manj dotiki žoge),

OSVOJENE »DINAMIČNE TEHNIKE« (sposobnost izvedbe tehničnih elementov v

hitrem gibanju in v pogojih oviranja nasprotnih igralcev).

20

Uspešnost v nogometu ponazarja tudi model sodobne nogometne igre na sliki 2.

Slika 2. Model sodobne nogometne igre (Pocrnjič, 2015).

21

1.3 MODEL SODOBNEGA NOGOMETAŠA

Model igralca in model igre sta medsebojno povezana in odvisna, kar zahteva vedno nove

izboljšave igralčevih značilnosti in lastnosti ter intelektualnih in motorično-funkcionalnih

sposobnosti, še posebej sposobnosti za reševanje igralnih situacij v časovni in prostorski

stiski (Elsner, 2004).

Univerzalne (večstranske) sposobnosti igralcev so pogoj za sodobno nogometno igro, ki

zahteva svobodo, ustvarjalnost in odgovorno sodelovanje vseh igralcev. V enem igralcu se

mora združiti več pomembnih sposobnosti in lastnosti, da lahko celotno moštvo doseže

uspeh v igri (Pocrnjič, 1999):

1. USTREZNE MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI - Prevladuje čvrsta morfološka zgradba z

zmerno ali nekoliko večjo relativno težo ob dopustni večji variaciji telesne višine.

2. KAKOVOSTNE MOTORIČNE SPOSOBNOSTI IN FUNKCIONALNE ZMOŠNOSTI - Od

motoričnih sposobnosti so v ospredju eksplozivna moč, hitrost in koordinacija (vse z

vsemi svojimi komponentami). Ker so to sposobnosti, ki so večji del genetsko

pogojene, zahtevajo zgodnje odkrivanje nadarjenih posameznikov, ki imajo razvite te

sposobnosti. Glede funkcionalnih sposobnosti je vrhunski nogometaš anaerobno-

aerobno vzdržljiv, kar ni povsem genetsko pogojeno, torej jih je treba z ustrezno

vadbo izboljšati.

3. DINAMIČNA TEHNIKA – kaže na sposobnost upravljanja žoge v tekmovalnih

okoliščinah (hitra gibanja, podaje, sprejemi). Je povezava igralčeve tehnične

sposobnosti in njegove eksplozivne moči, hitrosti in koordinacije.

4. TAKTIČNA INFORMIRANOST IN INTELIGENTNOST – od te sposobnosti igralcev je

odvisna njihova medsebojna komunikacija oz. sodelovanje v igri. To so predvsem

sposobnosti, ki so potrebne za reševanje časovno-prostorskih problemov. Največkrat

se uporablja izraz "smisel za igro". Velik del teh sposobnosti je genetsko pogojenih.

22

5. POZITIVNE VEDENJSKE LASTNOSTI - Za vrhunske nogometaše so značilne:

ekstravertiranost, povečana stopnja regulirane agresivnosti, optimalno povišana

anksioznost, intrizična (notranja) motivacija, višja stopnja prenašanja psihološke in

telesne bolečine.

Slika 3. Model sodobnega nogometaša (prirejeno po Pocrnjič, 1999).

Slika 3 prikazuje vse pomembne sposobnosti in lastnosti, ki jih je potrebno razviti, da

postanemo vrhunski nogometaš.

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI

VEČJA RELATIVNA TEŽA, MALO

PODKOŽNEGA MAŠČEVJA,

TELESNA VIŠINA.

KONATIVNE LASTNOSTI

OPTIMALNA AGRESIVNOST,

OPTIMALNA ANKSIOZNOST,

EKSTRAVERTIRANOST, INTRIZIČNA

MOTIVACIJA, TRDOŽIVOST.

DINAMIČNA TEHNIKA

UPRAVLJANJE ŽOGE

HITROST VODENJA ŽOGE

HITROST SPREMEMBE SMERI

FUNKCIONALNE

ZMOŽNOSTI

ANAEROBNO-AEROBNA

VZDRŽLJIVOST

TAKTIČNA INTELIGENTNOST

SPACIALIZACIJA, USTVARJALNOST

IN SMISEL ZA IGRO.

MOTORIČNE

SPOSOBNOSTI

KOORDINACIJA

EKSPLOZIVNA MOČ

HITROST

23

1.4 MOTORIČNE SPOSOBNOSTI

Različni avtorji različno poimenujejo ta podsistem (fizične sposobnosti, psihofizične

sposobnosti, psihomotorične sposobnosti ipd.), vendar je le termin gibalne oz. motorične

sposobnosti tisti, ki natančno opredeljuje podsistem, ki je odgovoren za gibalno izraznost

človeka (Pistotnik, 2003).

Ušaj (2003) navaja, da se v športu srečujemo z naslednjimi psihomotoričnimi sposobnostmi:

koordinacija (spretnost), gibljivost, moč, hitrost in vzdržljivost. Te sposobnosti so

psihomotorične zato, ker na njihov razvoj vplivajo tako biološki kot tudi psihološki dejavniki.

Delovanje človekovega organizma in njegovih organov je lahko dokaj predvidljivo, če imamo

v mislih najbolj preproste funkcije v nadzorovanih pogojih. Dokaj nepredvidljivo pa lahko

postane, če upoštevamo posameznikov razum in čustva. Zaradi psiholoških dejavnikov se

lahko posameznikovo obnašanje spremeni nepričakovano in nepredvidljivo. Delamo napake,

ki jih sicer nismo, ne zmoremo premagati napora, ki smo ga pri vadbi običajno premagali.

Posebej to velja za športni nastop. Prav ti dogodki potrjujejo, da so sicer na videz zelo

preproste človekove sposobnosti v svojem bistvu tako zapletene, da jih še zdaleč ne moremo

hote uravnavati vsak zase, kaj šele, da bi jih razumeli. Pa vendar, športna vadba je tisti

proces, ki želi načrtno, po pedagoških in znanstvenih načelih spremeniti psihomotorične

sposobnosti v začrtani smeri k boljšim športnim dosežkom (Ušaj, 2003).

Osnovne motorične sposobnosti so za človeka, športnika, nogometaša, temeljnega pomena.

Te sposobnosti so osnovna vrednost v celotnem prostoru človekove motorike. So torej tisti

del splošnih psihomotoričnih sposobnosti, razvitost katerih je pogoj za uspešno gibanje, ne

glede na to, ali so te sposobnosti prirojene ali pridobljene z vadbo. Te sposobnosti so odvisne

od delovanja številnih in zapletenih skritih mehanizmov, ki so urejeni hierarhično. Na najvišji

ravni sta verjetno dva mehanizma (slika 4). Eden je odgovoren za energetsko komponento

gibalne učinkovitosti (razvijanja sile, ki je potrebna za uresničevanje gibalnih nalog). Drugi je

odgovoren za programiranje in usklajevanje gibov, ki so vgrajeni v motoričnem spominu. Ker

gre v bistvu za sprejemanje, obdelovanje, vgrajevanje in uporabljanje

24

motoričnih informacij, je mogoče ta mehanizem opredeliti kot odgovoren za informacijsko

komponento gibalne učinkovitosti. Za nogometaša sta oba mehanizma pomembna. V

gibanjih igralca brez žoge je prav gotovo pomembnejša energetska komponenta, v gibanjih

igralca z žogo oziroma v upravljanju žoge pa največkrat obe s prevlado ene ali druge (Elsner,

1984).

Slika 4. Nomotetični model delitve motoričnih sposobnosti (prirejeno po Pistotnik, 2003).

Pistotnik (2003) vzdržljivost uvršča med funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna predvsem

od dobrega delovanja dihalnega in krvožilnega sistema, nekateri avtorji pa jo uvrščajo med

motorične sposobnosti.

sposobnost regulacije

ENERGIJE

MOČ

HITROST

sposobnost regulacije

GIBANJA

GIBLJIVOST PRECIZNOST

KOORDINACIJA

RAVNOTEŽJE

MOTORIČNE SPOSOBNOSTI

25

1.4.1 KOORDINACIJA

Elsner (1984) definira koordinacijo kot sposobnost za usklajeno in hitro izvajanje

kompleksnih gibanj v določenih prostorskih in časovnih odnosih.

Pistotnik (2003) definira koordinacijo kot sposobnost kar najbolj usklajenega gibanja

nasploh, posebej v ne naučenih, nepredvidljivih in zahtevnih motoričnih nalogah.

Koordinacija se v športu izraža v tistih disciplinah, za katere so značilna zapletena gibanja

(gimnastika, akrobatika…), kompleksnost in nepredvidljivost (športne igre), ali v razmeroma

preprostih gibanjih, toda v izjemnih okoliščinah največjega napora (šprint). Zato je potrebna

kar največja stopnja naučenosti osnovne motorične naloge (tehnika), ki naj bi bila kar se da

neobčutljiva za različne motnje (predštartna trema, gledalci, tekmovališče...) (Ušaj, 2003).

Osnovna motorična sposobnost je za nogometaša pomemben kriterij pri selekciji mladih

nogometašev. Spada k informativni komponenti motoričnih sposobnosti, kar pomeni, da je

kvaliteta te odvisna od kvalitete delovanja človekovih receptorjev (vid, sluh, ravnotežje...), ki

zbirajo informacije, in od delovanja možganov, ki informacije obdelujejo. 80 % je prirojena,

kar pomeni, da se jo da s pravilnim in zadostnim treningom razviti le 20 % in to največ do 7.

leta starosti. Koordinacija je pomembna pri učenju novih gibalnih vsebin; pri praktični

uporabi obvladanih motoričnih vsebin v tipičnih in predvsem v netipičnih igralnih situacijah;

pri reševanju povsem novih ali netipičnih motoričnih problemov. Koordinacijo lahko

pojmujemo tudi kot motorično inteligentnost, saj velja, da je vpliv nanjo možen (kot pri

inteligentnosti) največ pred 7. letom starosti, ko še ni končana mielizacija živčnih poti in zvez

(Pocrnjič, 2016).

H koordinaciji spadajo naslednje sposobnosti (Pocrnjič, 2016):

1. HITROST IZVAJANJA ZAPLETENIH MOTORIČNIH STRUKTUR, predvsem novih (učenje

tehnike, učenje taktičnih kombinacij).

2. OBČUTEK ZA RITEM (varanje brez in z žogo, sprememba ritma igre).

3. TIMING je sposobnost izvesti neko gibalno akcijo v točno določenem trenutku (skok

za žogo pri udarcu z glavo, vratar pri iztekanju na predložek).

26

4. MOTORIČNA UČLJIVOST (eni se hitro naučijo novih gibanj, drugi kasneje).

5. SPOSOBNOST USKLAJENEGA DELOVANJA rok, nog in trupa (varanje z žogo, vodenje

žoge).

6. AGILNOST je sposobnost naglega spreminjanja smeri gibanja (varanje, odkrivanje).

7. LATERALNOST je sposobnost enakovrednega uporabljanja obeh ekstremitet nog.

8. SPACIALIZACIJA je sposobnost ocenjevanja prostorskih in časovnih odnosov med

lastnim gibanjem, gibanjem drugih igralcev in gibanjem žoge.

9. PRECIZNOST (natančnost) zadevanja cilja ali v cilj (natančna podaja do soigralca ali

strel na vrata). Nekateri avtorji jo obravnavajo ločeno, kot eno od primarnih

motoričnih sposobnosti, drugi jo obravnavajo kot eno od sposobnosti koordinacije.

METODE IN SREDSTVA ZA RAZVOJ (Pocrnjič, 2016):

1. OSNOVNA KOORDINACIJA – ni posebnih metod, govorimo lahko le o metodi

ponavljanja. Koordinacija se izboljšuje predvsem v fazi učenja, zato moramo pri

tovrstni vadbi poskrbeti, da se gibanja ne naučijo v takšni meri, da bi to postalo

avtomatizirano. Osnovni princip razvoja je ravno nasproten od tistega pri

normalnem motoričnem učenju, kjer je cilj ravno avtomatizacija gibanja.

2. SPECIALNA KOORDINACIJA – sintetična, analitična, kombinirana, situacijska,

tekmovalna in metoda igre.

Za razvijanje koordinacije služi vsako gibanje oz. gibalna naloga, ki je zapletena, nova ali

nepričakovana:

spreminjamo elemente standardnega načina gibanja,

standardna gibanja izvajamo v nesmiselnih kombinacijah,

spreminjamo teren, žogo, igrišče, pravila; izvajanje s slabšo nogo…

1. Osnovna sredstva

Med osnovna sredstva spadajo gibanja, ki niso tipična za nogomet, imajo pa pozitiven vpliv

tudi na koordinacijo nogometašev:

27

Akrobatika, vaje s pripomočki (kolebnico, medicinko, palico…), vaje v parih, vaje na

gimnastičnih orodjih, različne elementarne in štafetne igre, športne igre (košarka, odbojka,

rokomet…).

2. Specialna sredstva

Specialne vaje so tiste, ki vsebujejo elemente nogometne igre oz. vsebujejo gibanja nog brez

žoge in z žogo:

RAZLIČNE NALOGE BREZ ŽOGE - vaje tehnike teka oziroma šole teka, koordinacijska

lestev, razni skipingi in teki s spremembami smeri, prisunski, križni koraki itd.,

RAZLIČNE NALOGE Z ŽOGO - vaje navajanja na žogo (upravljanje žoge) in vaje tehnike

z žogo,

ŠTAFETNE IN MOŠTVENE IGRE Z MANIPULIRANJEM ŽOGE Z NOGO,

SPRETNOSTNI POLIGONI.

PREVERJANJE SPOSOBNOSTI KOORDINACIJE:

NALOGA:

Merjenec se postavi na vse štiri (opira se na roke in noge) in je s hrbtom obrnjen proti

zapreki in letveniku. Njegova stopala so tik za štartno črto. Na znak »zdaj« s hojo po vseh

štirih nazaj (zadenjsko) in brez obračanja glave preide prostor med štartom in ciljem. Na tej

poti se mora skozi prvo prepreko prevleči. Ko pride do letvenika, vstane, se obrne proti

prečkam in začne plezati. Pri tem mora stopiti na vsako prečko (kot hoja po stopnicah). Ko se

povzpne do devete prečke, prestopi na levi letvenik in se začne na isti način spuščati navzdol.

Ko pride do tal, se spet postavi na vse štiri in zadenjsko prepleza zadnjo prepreko in nadaljuje

pot do cilja. Naloga je končana, ko merjenec preide ciljno črto z obema rokama. Med

izvajanjem naloge ne sme merjenec niti za hip obrniti glave vstran, lahko pa gleda nazaj med

nogami. Če merjenec kljub opozorilu nepravilno obrača glavo, se merjenje prekine in nalogo

mora izvesti ponovno. Enako velja tudi, če ne stopa na vsako lestvino vsaj z enim stopalom.

Rezultat testa je zapis časa, ki ga merjenec porabi od začetka do konca naloge, v desetinkah

sekunde (Pocrnjič, 2015).

28

Slika 5. Test koordinacije (Pocrnjič, 2015).

1.4.2 GIBLJIVOST

Pistotnik (2003) definira gibljivost kot motorično sposobnost doseganja maksimalnih

razponov (amplitud) gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika.

Ušaj (2003) opiše gibljivost kot sposobnost izvedbe gibov z veliko amplitudo. Dobro razvita

gibljivost pri izvedbi gibov omogoča delovanje sile na daljši poti (odrivi, sunki, meti, zamahi),

manjšo frekvenco gibov pri enaki hitrost (šprint) in bolj racionalno premagovanje ovir.

Gibljivost predstavlja pomemben dejavnik optimalne telesne pripravljenosti posameznika,

tako v športu, kakor tudi pri vsakodnevnih opravilih. Mnoge raziskave poudarjajo

pomembnost razvoja gibljivosti saj (Pistotnik, 2003):

primerna stopnja gibljivosti vpliva na splošno dobro počutje, saj je mišična

sproščenost, ki je pogojena tudi z ustrezno stopnjo gibljivosti, v tesni povezavi z

zmanjšanjem psihične napetosti;

se z zmanjšanjem telesne aktivnosti slabša splošna sposobnost za delo. Z

neaktivnostjo se namreč zmanjšuje tudi gibljivost v sklepih, zaradi česar lahko velikost

amplitude giba pade celo pod raven, ki je nujna za izvajanje vsakdanjih opravil;

zmanjšana gibljivost osiromaši gibalno izraznost človeka, njegovo kakovost gibanja in

estetiko;

29

je pri mlajših starostnih skupinah skoraj 80% bolečin v križu predvsem posledica

zmanjšanja gibljivosti v nekaterih sklepih gibalnega aparata in od neustrezne

razvitosti hrbtnih mišic, ki naj bi podpirale hrbtenico;

je gibljivost pomembna pri vseh športnih aktivnostih in je pomemben dejavnik pri

razvoju ostalih motoričnih sposobnosti (koordinacije, moči, hitrosti, preciznosti ipd.)

METODE IN SREDSTVA ZA RAZVOJ (Ušaj, 2003):

metoda dinamičnega raztezanja,

metoda statičnega raztezanja (stretching),

kombinirana metoda.

Podrobneje pa metode delimo na (Škof idr., 2007):

Balistično raztezanje: Sunkoviti gibi v skrajne položaje,

dinamično raztezanje: Med gibanjem postopno povečujemo amplitudo in hitrost

giba, nežnejša nihanja brez sunkovitih gibov kot pri balističnem raztezanju,

aktivno raztezanje: Skrajno amplitudo giba dosežemo z lastnimi mišicami, brez

pomoči zunanje sile ali drugih telesnih segmentov, razteg traja 10 - 15 sekund,

pasivno raztezanje: Skrajno amplitudo dosežemo s pomočjo drugega telesnega

segmenta, sile partnerja ali aparature. Razteg traja 15 – 20 sekund,

statično raztezanje: pogosto sinonim za pasivno raztezanje,

izometrično raztezanje: Gre za precej agresivno, a zelo učinkovito metodo, ki pa se

pri otrocih in mladostnikih odsvetuje. Najprej zavzamemo položaj največje amplitude

giba s pasivnim raztezanjem, nato sledi izometrična kontrakcija raztezane mišice v

tem položaju, ki traja 7 do 15 sekund. Odmori med posameznimi ponovitvami so

dolgi približno 20 sekund.

PNF raztezanje: skupina metod raztezanja, ki skuša izkoriščati živčno – mišične

refleksne odgovore in prek njih doseči izdatnejšo sprostitev raztezane mišične

skupine.

30

PREVERJANJE GIBLJIVOSTI:

NALOGA:

Merjenec stoji na klopci z iztegnjenimi nogami, stopala so vzporedno kot prikazuje slika 6. Iz

tega položaja izvede predklon, kolikor more globoko. Pri tem potiska drsno deščico na merilu

kar najgloblje (naloge ne sme izvajati s sunkom ali z zamahom). V končnem položaju ostane 2

sekundi. Pri izvedbi je merjenec bos. Rezultat testa je globina predklona (v cm), ki se izmeri

na merilu.

Slika 6. Test gibljivosti (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.).

1.4.3 MOČ

Pistotnik (2003) definira moč kot sposobnost za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri

premagovanju zunanjih sil. Mišična sila je rezultat mišične kontrakcije (krčenje in sproščanje),

moč človeka pa je produkt sile in hitrosti. Ni aktivnega gibanja brez moči, t.j. brez mišičnih

kontrakcij. Zaradi tega je moč najbolj raziskovana in tudi najbolje raziskana motorična

sposobnost.

Vrste moči je mogoče definirati glede na izbrane vidike. Tako lahko izberemo tri glavne vidike

definiranja moči kot motorične sposobnosti (na sliki 7): vidik deleža (mišične mase), s

31

katerimi premagujemo obremenitev, vidik tipa mišičnega krčenja in vidik silovitosti (Ušaj,

2003).

Splošna moč je tista, ki je značilna za celo telo. Pri nekaterih je razvita bolj kot pri drugih.

Marsikdaj gre za podedovano značilnost, ki se ujema tudi s posameznikovim značajem. Ta

vrsta moči ni pridobljena z vadbo, če pa je, potem ni specifično vezana na določeno mišično

skupino, temveč na celo telo. Specifična moč ali na sliki 7 opisana kot lokalna moč, je skoraj

v celoti pridobljena s specifično vadbo. Zato jo zaznamo tudi predvsem pri določenih vrstah

mišičnega krčenja in specifičnih motoričnih nalogah (Ušaj, 2003).

Slika 7 . Razdelitev vrste moči s treh vidikov (povzeto po Ušaj, 2003).

Statična moč se kaže kot sila izometričnega krčenja, za katero je značilno da se mišični pripoji

ne približujejo ali oddaljujejo, mišica pa je pod določenim tonusom. Dinamična moč pa kot

sila pri dinamičnem krčenju (pri gibih se mišica krči in sprošča). Pri tem gre za velikost

opravljenega dela, silovitost premagovanja bremena ali moč, s katero obremenitev

premagujemo. To moč lahko delimo nadalje na različne vrste dinamičnega krčenja (Ušaj,

2003).

MOČ

Vidik deleža aktivne mišične mase

Vidik tipa mišičnega krčenja

Vidik silovitosti

splošna

lokalna

statična

dinamična

največja moč

hitra (eksplozivna) moč

vzdržljivost v moči

32

Največja (maksimalna) moč je tista vrsta moči, ki se kaže kot premagovanje največjih

bremen in obremenitev ali v delovanju z največjo silo. Hitra ali eksplozivna moč se kaže kot

premagovanje bremen in obremenitev s kar največjim pospeškom. Vzdržljivost v moči se

kaže kot dalj časa trajajoče premagovanje bremen in obremenitev (Ušaj, 2003).

Moč je 50% prirojena. To ne velja za eksplozivno moč, ki je 80% prirojena. Spada k energijski

komponenti motoričnih sposobnosti in sicer je odvisna predvsem od sestave mišičnih vlaken.

Moč je sposobnost človeka, da z naprezanjem svojih mišic razvija silo proti odporu, ki je

lahko lastna telesna teža, zunanji predmeti, odpor tekmeca (Pocrnjič, 2016).

PREVERJANJE MOČI (NOG):

Ker je pri nogometaših bolj pomembna moč spodnjih ekstremitet, se pri preverjanju

eksplozivne moči uporablja test skoka v daljino z mesta.

NALOGA:

Merjenec stopi za posebej označeno črto na merilni preprogi, kot prikazuje slika 8. S tega

mesta se sonožno odrine in poskuša doskočiti čim dalje na merilni preprogi. Merjenec lahko

pred odrivom zamahuje z rokami, niha v kolenih gor dol ali se dviga na prste, ne sme pa

napraviti poskoka. Merjenec skače v copatih. Pred skokom si namaže copate z magnezijo.

Rezultat testa je razdalja od začetne črte do zadnjega dela stopala, izmerjena v centimetrih

(Pocrnjič, 2015).

Slika 8. Skok v daljino z mesta (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.).

33

1.4.4 HITROST

Hitrost je sposobnost izvesti gibanje z največjo frekvenco ali v najkrajšem možnem času.

Izraža se pri premagovanju kratkih razdalj s cikličnim gibanjem (tek, plavanje, kolesarjenje

ipd.) in v gibalnih nalogah, ki zahtevajo hitro izvedbo posameznega giba. Od vseh motoričnih

sposobnosti je hitrost v največji meri odvisna od dednih lastnosti, saj je v 90% prirojena. To

vsekakor kaže na manjše možnosti, da bi s treningom vplivali na njen razvoj (razvije se jo

lahko le še okoli 10%) (Pistotnik, 2003).

Ušaj (2003) definira hitrost kot največjo hitrost gibanja, ki je posledica delovanja lastnih

mišic. Pri tem je najpogosteje mišljena hitrost cikličnih gibanj, posebej teka, manj pa hitrost

enkratnih gibov, na primer zamaha ali skoka, in acikličnih gibanj, ki je bolj posledica hitre

moči.

Hitrost je motorična sposobnost hitrega izvajanja gibov ali z največjo frekvenco ali v

najkrajšem možnem času. Je 90-95 % prirojena. Teh 5-10% se da izboljšati predvsem do 7.

oziroma 9. leta starosti (Pocrnjič, 2016).

Oblike hitrosti, ki so pomembne za nogometaša (Pocrnjič, 2016):

1. Hitrost posamičnega giba. Je pomembna za blokiranje udarca, izbijanje žoge,

odvzemanje žoge, varanje z žogo, nepredvidena podaja ali udarec na gol ter za

obrambe vratarja.

2. Hitrost frekvence gibov. Število gibov v časovni enoti, kjer ne prihaja do

premagovanja zračnega upora (taping z nogo, tek s križnimi koraki).

3. Hitrost motorične reakcije. Gre za hitrost reagiranja na signal (žoga ali igralec) z

ustreznim gibanjem. Nogomet zahteva "komplicirano" motorično reakcijo, saj se

mora največkrat hitro izbrati ustrezno gibanje glede na žogo, ki se giblje in glede na

gibanje igralcev na igrišču. Trajanje reakcije je lahko od 0,25 do 1 sekunde. Reakcija je

sestavljena iz več faz: 1. Zaznavanje žoge ali igralca; 2. Določanje smeri in hitrosti

gibanja; 3. Določanje vseh elementov gibanja; 4. Realizacija reagiranja (izvedba

konkretne akcije).

4. Štartna hitrost. Je hitrost, kjer se neko gibanje čim hitreje začne in sicer od mirovanja

do polne hitrosti. Je stopnjevanje hitrosti. Odvisna je od hitrosti reakcije, hitrosti

34

gibanja, odrivne moči in tehnike teka. Pomembna je pri varanju z in brez žoge,

odkrivanju, pokrivanju in dvojni podaji.

5. Hitrost lokomocije. Je hitrost, s katero se igralec lahko premika po igrišču (hitri teki

več kot 5m). Je zelo sestavljena, saj nanjo vplivajo tudi odrivna moč, gibljivost,

tehnika teka, frekvenca gibanja nog in medmišična koordinacija. Pomembna je pri

protinapadu, vključevanju obrambnih igralcev v napad in napadalcev v obrambo, pri

prevzemanju in nadomeščanju.

6. Hitrost spreminjanja smeri teka. Je hitrost prehajanja iz ene smeri gibanja v drugo in

to pod različnimi koti brez žoge. Pomembna je pri varanjih brez žoge, odkrivanjih in

pokrivanju.

7. Hitrost vodenja žoge. Je hitrost prehajanja iz ene smeri gibanja v drugo in to pod

različnimi koti z žogo. Je še posebej značilna in pomembna za nogometaše.

Pomembna je pri vodenju žoge in pri varanjih z žogo.

Hitrost lahko razvijamo NEPOSREDNO, preko hitrih tekov ali tudi POSREDNO, preko

izboljšanja tehnike, moči (splošne in odrivne), gibljivosti in koordinacije (Pocrnjič, 2016).

PREVERJANJE HITROSTI:

NALOGA:

Merjenec stoji v pripravljenosti takoj za črto (v primeru foto celic 0,5m za črto) in starta z

„visokim startom“. V najvišjem možnem tempu preteče določeno razdaljo (20m ali 60 m) in

se šele po pretečeni ciljni črti začne ustavljati (slika 9). Rezultat testa je čas izmerjen od starta

do cilja v desetinkah sekunde. V primeru prehitrega starta je poizkus neveljaven in ga je

potrebno ponoviti. Pri tej nalogi ni potreben predhoden poizkus.

35

Slika 9. Test šprint 20m/60m (Strel s sod., 1996; avtor slike: Senica, D.).

1.4.5 PRECIZNOST

Preciznost je sposobnost za natančno določitev smeri in sile pri usmeritvi telesa, proti

želenemu cilju. Pomembna je pri gibalnih akcijah, kjer se zadeva cilj (gol) ali pa tam, kjer je

potrebno izvesti gibanje po natančno določeni tirnici (Pistotnik, 2003).

Pistotnik (2003) opisuje, da osnovne informacije za oblikovanje glavnih in korektivnih

gibalnih programov preciznosti posredujejo čutilo vida (informacije o cilju, razdalji, gibanju

ipd.) in kinestetična čutila (občutenje mišičnega napenjanja). Znano pa je, da je preciznost v

pozitivni povezavi z vsemi osnovnimi motoričnimi sposobnostmi in njihova višja raven

omogoča tudi doseganje višjega nivoja preciznosti.

PREVERJANJE PRECIZNOSTI:

NALOGA:

Merjenec postavi žogo na tla izza črte, na znak "pozor" se pripravi in na znak "zdaj" začne

udarjati žogo v steno čim hitreje tako, da jo lahko po odboju od stene vsakokrat ponovno

udari nazaj v steno izza črte na tleh in v širini, ki jo omejujeta stojali, kot vidimo na sliki 10. V

kolikor udari žogo v steno izven te širine, udarec ne šteje. Če žoga merjencu pobegne levo ali

desno ali se odbije kratko, ima merjenec pravico steči po žogo in nadaljevati nalogo. Nalogo

izvaja 20 sekund. Rezultat testa je število pravilno izvedenih udarcev v 20 sekundah.

Merjenec udarja žogo s poljubnim delom stopala (Pocrnjič, 2015).

36

ODBOJ

UDAREC

2,5m

2,25m Slika 10. Test preciznosti (prirejeno po Pocrnjič, 2015).

1.4.6 RAVNOTEŽJE

Pistotnik (2003) definira ravnotežje kot sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih

(korektivnih, nadomestnih) gibov, ki so potrebni, da se telo vrne v ravnotežni položaj, kadar

je ravnotežje porušeno. Vložena sila mora biti sorazmerna sili, ki izzove odklone telesa v

stabilnem položaju, drugače se ravnotežni položaj poruši v nasprotno stran. Ravnotežje

lahko opredelimo kot sposobnost za natančno določitev smeri in intenzivnosti

kompenzacijskih gibov, s katerimi se ohranja ali vzpostavlja ravnotežni položaj telesa v

prostoru.

Težišče človeka, ki je v stoji zaradi vplivov sile gravitacije na telo stalno niha. Zaradi tega se

morajo nenehno in hitro oblikovati ustrezni korektivni programi, s katerimi se ohranja

ravnotežni položaj. Z večjo razvitostjo ravnotežja so amplitude odklonov manjše in stabilen

položaj se lažje ohranja. Pri tem se kompenzacijski gibi izvajajo v nasprotni smeri odklonov

težišča in so izvršeni z ustrezno silo, da se položaj težišča telesa ohrani v mejah podporne

ploskve (Pistotnik, 2003).

Vadba ravnotežja in sklepne stabilizacije postaja vedno bolj vsebinsko in metodično

opredeljena. Sistematično vključevanje teh vsebin v programe športne prakse se je večinoma

začelo šele pred nekaj leti, zato lahko zasledimo tudi različne izraze, ki se uporabljajo.

Pojavljajo se imena proprioceptivna vadba, senzorično – motorična vadba, vadba ravnotežja,

vadba sklepne stabilizacije ipd. (Škof idr., 2007).

37

Propriocepcija je sposobnost zaznavanja položaja, drže in gibanja posameznih delov telesa v

prostoru in času. Temelji na kontinuiranem dotoku senzoričnih informacij iz perifernih

receptorjev v centralni živčni sistem. Gre za kompleksno sodelovanje različnih senzoričnih

sistemov (kožni, mišični, kitni, sklepni receptorji, organ za vid, ravnotežni organ), na podlagi

katerih se oblikujejo gibalni odgovori za vzdrževanje oziroma vzpostavljanje ravnotežja (Škof

idr., 2007).

Glavni učinki vadbe ravnotežja in sklepne stabilizacije so (Škof idr., 2007):

Povečanje mišične aktivacije po poškodbi,

skrajšanje odzivnih časov refleksa na raztezanje,

izboljšanje medmišične koordinacije,

izboljšanje drže in ravnotežja,

izboljšanje zavedanja v prostoru,

zmanjšana dovzetnost za nastanek poškodb,

izboljšanje hitre moči oz. eksplozivnost.

METODE IN SREDSTVA ZA RAZVOJ

Proprioceptivna vadba ali vadba ravnotežja vključuje najrazličnejše ravnotežne vaje, ki jih je

mogoče deliti po različnih kriterijih (Škof idr., 2007):

glede na lokacijo in

glede na način rušenja ravnotežja oz. gibanja v sklepu. Za izvajanje ravnotežnih vaj so

potrebni ustrezni pripomočki. To so lahko bodisi običajni predmeti, ki jih najdemo v

telovadnici, bodisi rekviziti, izdelani posebej v ta namen. Med prve lahko štejemo

različne žoge in palice, pa tudi brvi, vrvi ipd. Poleg tega pa tržišče ponuja celo paleto

izdelkov namenjeni vadbi ravnotežja in sklepne stabilizacije. Med izdelke sodijo:

naprave z zmanjšano podporno površino, na primer ravnotežne deske, podajne

nestabilne površine, na primer posebne ravnotežne blazine, vsiljeno nihanje kot pri

giroskopu, površine s translatornim gibanjem (Škof idr., 2007).

38

1.5 NOGOMETNE MOTORIČNE SPOSOBNOSTI

V sami igri je potrebno medsebojno sodelovanje igralcev s čimer oblikujejo komunikacijsko

mrežo. Komunikacija lahko poteka v bolj ali manj oteženih okoliščinah oz. igralnih pogojih.

Gibanja igralca brez, zlasti pa z žogo, v takih oteženih pogojih, zahtevajo visoko stopnjo

prilagajanja nogometnih motoričnih sposobnosti na stalne spremembe v igri. Zato za

uspešnost v nogometni igri ni dovolj samo obvladanje posameznih tehničnih prvin. To

verjetno lahko velja za športne zvrsti, kjer je tehnika enostavna in izvedba posameznih prvin

in njihovih sestavin predvidljiva, v naprej določena in kjer je napredek športnika v največji

meri pogojen z izboljšanjem tehnike v standardnih pogojih (Elsner, 1984).

Usmeritvi, da je za uspešnost v nogometni igri dovolj le obvladanje tehnike gibanja, je bila

podrejena tudi vadba pri nogometu. Vadba je bila v preveč olajšanih, »čistih« pogojih.

Sodobni nogomet pa pogojev, kjer se igralec giblje in upravlja žogo brez prisotnosti

nasprotnika, ne pozna. Visok tempo igre, pogosto menjanje situacij v igri kot posledica

oblikovanja in trganja komunikacijske mreže v fazi napada ali obrambe enega ali drugega

moštva, zahteva usposobljenost igralcev v vedno novih stresnih igralnih situacijah. Gre torej

za gibanje igralca brez in z žogo v posebnih pogojih, kjer je tehnika le sestavni del

nogometnih motoričnih sposobnosti, ki jih lahko opredelimo kot sintezo osnovnih

motoričnih sposobnosti, vzdržljivosti, tehnike in taktike, kot prikazuje slika 11 (Elsner, 1984):

Slika 11. Nogometne motorične sposobnosti (prirejeno po Elsner, 1984).

Motorična izvedba katere koli strukturne enote (npr. streljanje na vrata) je sestavljena iz

intelektualnih kot tudi motoričnih sposobnosti in tehničnih spretnosti. Je rezultat miselnih

OSNOVNE MOTORIČNE

SPOSOBNOSTI

TEHNIKA GIBANJA BREZ IN Z

ŽOGO

NOGOMETNE MOTORIČNE SPOSOBNOSTI

VZDRŽLJIVOST TAKTIKA

39

naporov povezanih z izkoriščanjem motoričnih sposobnosti. Zato je prav gotovo sprejemljiva

definicija, da je nogometna motorična sposobnost najgospodarnejša, smotrna in preudarna

izvedba specifičnih motoričnih nalog brez in z žogo v različnih igralnih situacijah (Elsner,

1984).

Elsner in drugi (1984) so na osnovi analize igre in aktivnosti igralcev ter nekaterih raziskav

potrdili obstojnost petih situacijsko motoričnih faktorjev, ki pa niso dovolj obširno pokrili

prostora nogometnih motoričnih sposobnosti:

NATANČNOST ZADEVANJA CILJA

UPRAVLJANJE Z ŽOGO

HITROST VODENJA ŽOGE

MOČ UDARCA PO ŽOGI

HITROST KRIVOČRTNEGA TEKA

1.5.1 NATANČNOST ZADEVANJA CILJA

V igri se kaže pri podajanju žoge in streljanju na vrata z nogo in glavo. Ker je v sami igri veliko

podaj ima natančnost zadevanja cilja velik pomen. Značilnosti cilja so lahko različne. V igri je

oddaljenost cilja različno velika, izvedba je lahko motena ali pa ne, čas izvedbe je lahko

omejen ali pa ni omejen, cilj je standarden, premikajoč ali spreminjajoč. Cilj je mogoče zadeti

na podlagi aferentne sinteze vidnih in kinestetičnih informacij. Vidne informacije omogočajo

zaznavanje prostora in cilja, kinestetične pa položaj žoge in začetni položaj nog, trupa in rok.

Te informacije omogočajo hkrati preverjanje cilja in začetni položaj za izvedbo motoričnega

akta. Izvedba motoričnega akta je odvisna od različnih tehnik udarca po žogi, od različne

moči udarca, z odrejanjem trajektorije in hitrosti gibanja žoge (Elsner, 1984).

TEST NATANČNOSTI ZADEVANJA CILJA:

NALOGA:

Merjenec se postavi z žogo 15 m od vrat, obrnjen naravnost proti srednjim vratom. Žogo

poljubno vodi v teku in po tleh s poljubno nogo, vendar z najmanj 2 dotikoma, do razdalje 10

m od vrat, od koder mora izvesti poljuben udarec proti vratom, z namenom zadevanja

40

srednjih vrat kot je prikazano na sliki 12. Merjenec zaporedoma udarja 7 krat, nalogo pa

ponovi v 3 serijah z vmesnim odmorom (skupno 21 udarcev). Udarjena žoga mora potovati

po tleh ali največ 20 cm od podlage. Možne napake so: vodenje žoge v hoji, vodenje žoge z

manj kot dvema dotikoma, udarec iz razdalje manj kot 10 m, v trenutku udarca se merjenec

ustavi. V vseh teh primerih mora merjenec neuspešen udarec v seriji ponoviti. Rezultat je

vsota točk po sedmih udarcih. Zadetke točkujemo na naslednji način: zadetek v srednja vrata

3 točke in zadetek v stranska manjša vrata 1 točko. Zadetki veljajo tudi takrat, ko se žoga

odbije od vratnice v vrata. Zadetek v eno od vratnic, ki označujejo srednja vrata in odboj

žoge od vrat šteje 1 točko. Odboj žoge od zunanjih vratnic stranskih vrat ne prinaša nobene

točke. (Pocrnjič, 2015).

10 m 5 m

1,5 m

1 m

Slika 12. Zadevanje cilja z nogo po tleh (Pocrnjič, 2015).

1.5.2 UPRAVLJANJE Z ŽOGO

Je motorična aktivnost, kjer je igralec zelo pogosto v stiku z žogo. V sami igri se kaže pri

vodenju žoge, sprejemanju in varanju z žogo, pa tudi pri odvzemanju žoge. Uspešnost

izvajanje teh motoričnih aktov je med drugim vezana na uporabo različnih tehnik in

kinestetično občutljivost, od sposobnosti koordinacije, zlasti koordinacije nog pri upravljanju

z žogo, koordiniranju telesa pri izpeljavi kompleksnih motoričnih struktur, koordinacije v

prostovoljni ali pa v omejeni izbiri ritma, agilnosti kot sposobnosti za hitre spremembe smeri

in eksplozivne moči. Razvija se s ponavljanji specifičnih stereotipov gibanja, saj to omogoča

oblikovanje motoričnih programov, kjer so gibanja pol avtomatizirana(Elsner, 1984).

41

TEST UPRAVLJANJA Z ŽOGO:

NALOGA:

Merjenec se postavi za sredinsko črto, nekje 25 cm v desno stran od stojala št. 1. Žogo

natančno in z občutkom udari med stojali št. 3 in št. 4 nato steče po zunanjem robu polkroga

do žoge, jo sprejme in čim hitreje vodi slalom okoli stojal št. 4, 5, 6, 7. Ko obide stojalo št. 7,

ponovno natančno in z občutkom udari žogo, tokrat med stojali št. 2 in št. 3 ter steče po

zunanjem robu polkroga do žoge, jo sprejme in čim hitreje vodi preko ciljne črte (kjer je vajo

pričel), kot prikazuje slika 13. Če igralec netočno udari med stojali oziroma udari žogo

predaleč ali napačno vodi, je potrebno poizkus ponoviti.

Slika 13. Kombiniran polkrog (trener-portal.si).

1.5.3 HITROST VODENJA ŽOGE

Ne glede na to, da vsako vodenje upočasnjuje igro, je pomembna sposobnost. Vezana je na

fazo igre v napadu zlasti pri pripravi napada in pri protinapadih. Sestavljena je iz hitrosti teka

(v različnih smereh in s spremembo smeri) ter upravljanja z žogo. Upravljanje žoge je

omejitveni faktor, saj ta sposobnost omejuje ali pospešuje maksimalno hitrost v vodenju

žoge. Spreminjanje smeri teka pri hitrem vodenju je odvisna od hitre izpeljave celotne

strukture gibanja. Pri tem je nujno obvladati sorazmerno veliko silo vztrajnosti pri

spremembi smeri in dobro koordinacijo nog. Kadar je v igri hitrost vodenja žoge vezana na

spreminjanje smeri vodenja žoge ali celo izmikanju nasprotnega igralca, je hitrost vodenja

žoge še posebej odvisna od mišične sile iztegovalk in upogibalk kolena, kar je v osnovi

42

sposobnost usklajenega izvajanja silovitih gibanj in spreminjanja smeri, ki jih je treba izvesti v

najkrajšem možnem času (Elsner, 1984).

TEST HITROST VODENJA:

NALOGA:

Merjenec stoji z žogo tik za štartno črto bližje levemu podstavku. Na znak “zdaj” začne čim

hitreje voditi žogo s poljubno nogo 3 m naprej do prvega podstavka, zavije v desno, vodi

žogo 2 m do drugega podstavka, zavije v levo, vodi žogo 2 m naprej do tretjega, zavije v levo,

vodi žogo 5 m do četrtega podstavka, zavije v desno, vodi 3 m naprej do petega, zavije v

desno, vodi žogo 3 m do šestega podstavka, zavije v levo in vodi žogo 2 m naprej proti

ciljnima podstavkoma, kot kaže slika 14. Podstavke obide z zunanje strani. Konec naloge je,

ko skupaj z žogo preide ciljno črto, ki jo označujeta dva podstavka. Rezultat testa je čas, ki je

potreben za izvedbo, merjen v desetinkah sekunde (Pocrnjič, 2015).

Slika 14. Test hitrosti vodenja žoge (trener-portal.si).

1.5.4 MOČ UDARCA ŽOGE

V raziskavah o aktivnosti igralcev ta sposobnost ni bila posebej spremljana. Moč udarca je

posredno spremljana le pri podajanju žoge na večje razdalje. To je presenetljivo, saj izvedba

določenih strukturnih situacij v fazi napada ali odbijanje žoge z nogo in glavo brez te

43

sposobnosti ni izvedljiva. Udarjanje žoge od vrat, degažiranje vratarja, podajanje na velike

razdalje in v protinapadu, streljanje z večje razdalje na vrata so pomembni del aktivnosti

nogometašev. Sposobnost v moči udarca žoge je odvisna od eksplozivne moči in od same

tehnike udarca (Elsner, 1984).

TEST MOČI UDARCA:

Glede na to, da je moč udarca odvisna predvsem od eksplozivne moči nog in od same

tehnike udarca se za testiranje moči udarca lahko uporabljajo testi enaki kot za eksplozivno

moč (skok v daljino z mesta, šprint 20m, sunek medicinke z dominantno in nedominantno

nogo), ali pa kot test vzamemo razdaljo, ki jo je sposoben udariti posameznik z žogo po

zraku.

1.5.5 HITROST KRIVOČRTNEGA TEKA

Je sposobnost usklajevanja eksplozivnih gibov in spreminjanja smeri v čim krajšem času.

Odvisna je od učinkovitega upravljanja agonistov in antagonistov, določene odpornosti

efektorjev in maksimalne eksplozivne moči, toda tudi od frekvence in dolžine koraka. Med

motoričnimi aktivnostmi v igri je hiter tek s spreminjanjem smeri zelo pogost, tako v obrambi

kot v napadu. Od te sposobnosti je odvisna uspešnost odkrivanja oziroma pokrivanja,

menjava mest v napadu, prevzemanje igralca v obrambi, gibanje vratarja v vratih in drugo

(Elsner, 1984).

TEST HITROSTI KRIVOČRTNEGA TEKA:

NALOGA: Merjenec stoji tik za štartno črto bližje levemu podstavku. Na znak “zdaj” začne

čim hitreje teči 3 m naprej do prvega podstavka, zavije v desno, teče 2 m do drugega

podstavka, zavije v levo, teče 2 m naprej do tretjega, zavije v levo, teče 5 m do četrtega

podstavka, zavije v desno, teče 3 m naprej do petega, zavije v desno, teče 3 m do šestega

podstavka, zavije v levo in teče 2 m naprej proti ciljnima podstavkoma, kot kaže slika 15.

44

Podstavke obide z zunanje strani. Konec naloge je, ko preteče ciljno črto, ki jo označujeta dva

podstavka. Rezultat testa je čas, ki je potreben od starta do cilja, merjen v desetinkah

sekunde (Pocrnjič, 2015).

Slika 15. Hitrost krivočrtnega teka(trener-portal.si).

1.5.6 POVEZANOST OSNOVNIH IN (SPECIFIČNIH) NOGOMETNIH

MOTORIČNIH SPOSOBNOSTI

V dosedanjih raziskavah je bila ugotovljena pomembna povezanost osnovnih in specifičnih

motoričnih sposobnosti (Elsner, 1984):

natančnost je manjša pri hitrih udarcih in hitrost v vodenju zmanjšuje natančnost;

koordinacijska hitrost v vodenju žoge je negativno povezana s hitrostjo teka, kar

potrjuje trditev, da čim hitrejše je gibanje igralcev, tem slabše nadzorujejo žogo in

tem slabše vodijo žogo;

natančnost v poigravanju žoge z nogo in glavo in eksplozivna moč nista povezani;

koordinacija v gibanju z žogo je pomembno pozitivno povezana s hitrostjo teka in

eksplozivno močjo pri mlajših igralcih - začetnikih, vendar se ta povezanost pod

vplivom treninga (eksperimentalna šola) spreminja;

natančnost udarjanja na večji razdalji je povezana z eksplozivno močjo. Tu gre za

manifestacijo eksplozivne moči v dobro strukturiranem gibalnem aktu;

dokaj visoka povezanost med elevacijsko natančnostjo in ravnotežjem je pogojena z

nujnostjo kratkega stabilnega položaja ob udarcu po žogi;

45

velika korelacijska povezanost je tudi med spremenljivkami specifične agilnosti

(spremembe smeri) in eksplozivno močjo in vsemi oblikami koordinacije in hitrosti v

frekvenci gibov. Te zveze so smiselne, saj je bilo že večkrat ugotovljeno, da je za

uspešno izvajanje kompleksne motorične naloge poleg hitre in uspešne predelave

motoričnih informacij zelo pomembno tudi sodelovanje eksplozivne moči v vseh

fazah izvajanja.

46

1.6 VZDRŽLJIVOST

Elsner (1984) definira vzdržljivost kot sposobnost odpora organizma proti utrujenosti pri

dolgotrajnem športnem udejstvovanju določene intenzivnosti. Ohranjanje čim večje

učinkovitosti dela in ohranjanje povečane odpornosti na utrujenost, pri naporih, ki se izvajajo

v raznih pogojih zunanjega okolja. Ta definicija vsebuje vrsto raznih pojavov. Eden od

osnovnih je utrujenost, ki je posledica telesnih naporov, pri čemer pa so mehanizmi

utrujenosti pogojeni z vrsto in značajem obremenitve.

Enako obremenitev različnim športnikom predstavlja različni napor. To dokazuje njihovo

počutje in tudi nekatere funkcije njihovega organizma. Tako imajo na primer bolj vzdržljivi

nižjo frekvenco srca pri enaki hitrosti gibanja, manjšo vsebnost laktata v krvi, manjši minutni

pljučni volumen izdihanega zraka itd. Napor je torej odziv organizma na dano obremenitev.

Napor ocenjujemo s pomočjo odziva nekaterih fizioloških in biokemičnih procesov

(mehanizmov), včasih pa tudi glede na občutke posameznika (psihološki vidik). Značilno je,

da lahko športniki z dolgotrajnim športnim stažem zelo dobro ocenijo dejansko obremenitev

in/ali napor (fiziološke in biokemične spremembe) na podlagi svojih občutkov (Ušaj, 2003).

Utrujenost in izčrpanost pomenita tisti trenutek v naporu, ko je njegovo nadaljevanje z

enako intenzivnostjo nemogoče. Vzrokov za pojav utrujenosti ali izčrpanosti je več.

Utrujenost je navadno povezan z delovanjem živčno-mišičnega sistema, črpanjem zalog goriv

v mišicah in kopičenjem presnovnih produktov. Je bolj lokalnega značaja in traja manj časa

kot izčrpanost. Izčrpanost pa je običajno vezana na dolgotrajnejše napore in izčrpavanje

glikogenskih rezerv ali večdnevno zapovrstno premagovanje visoko intenzivnega napora, ki

lahko poruši normalno delovanje nekaterih hormonskih žlez. S tovrstnim izčrpanjem je

povezana tudi pretreniranost (Ušaj, 2003).

Vzdržljivost je odvisna od številnih bioloških in psiholoških dejavnikov (prirejeno po Škof idr.,

2007):

Učikovitost presnovnih procesov, v katerih nastaja energija za gibanje: ustvarjanje

ATP s presnovo hranilnih snovi (celično dihanje, mlečnokislinsko vrenje, fosforizacija).

V največji meri in najbolj neposredno na presnovo vpliva učinkovitost srčno – žilnega

47

in dihalnega sistema, odzivnost žlez z notranjim izločanjem, in sistem

termoregulacije.

Hitrost odpravljanja stranskih produktov presnovnih procesov: (ohranjanje stalne

telesne temperature, ohranjanje acido-baznega rvnovesja, poraba laktata.)

Ekonomičnost trošenja ustvarjene energije (učinkovitost tehnike gibanja):

racionalnost trošenja energije je odvisna predvsem od tehnike gibanja, ta pa od

mišične moči, gibljivosti in ravnotežja.

Morfološki dejavniki: telesne dimenzije (masa, longitudinalne mere) in sestava

telesa.

Psihološki dejavniki: vztrajnost.

Dejavniki okolja: temperatura, vlažnost, onesnaženost zraka, nadmorska višina…

VRSTE VZDRŽLJIVOSTI:

Dejavnosti človeka so zelo različne. Utrujenost kot posledica miselne in mišične dejavnosti v

športu je kombinacija intelektualne, čustvene in zlasti telesne utrujenosti. V različnih

športnih dejavnostih je vzrok telesne utrujenosti drugačen, zato so tudi mehanizmi

utrujenosti različni. Utrujenost sprinterja se razlikuje od utrujenosti boksarja ali maratonca

ob končanem tekmovalnem nastopu. Zato različni športniki potrebujejo različne vrste

vzdržljivosti (Škof idr., 2007).

V teoriji obstajajo različni kriteriji, ki delijo vzdržljivost glede na topološki vidik (globalna,

lokalna), vidik načrtovanja vadbe (splošna, specialna in hitrostna) in energijski oziroma

fiziološko – biokemijski (mišično ali anaerobno in srčno – žilno ali aerobno) vidik (Škof idr.,

2007).

Vsaka na svoj način prispeva k tekmovalni učinkovitosti športnika, hkrati pa je pomembnost

obeh v različnih športnih disciplinah in pri različnih športnikih zelo različna (Škof idr., 2007):

MIŠIČNA VZDRŽLJIVOST (anaerobna) je sposobnost posameznih mišic ali mišičnih skupin za

vzdrževanje visoko intenzivnih ponavljajočih se dinamičnih (sprint), statičnih (gimnastični

elementi) ali kombiniranih športnih obremenitev (slalom). Je v visoki povezanosti s

sposobnostjo produkcije velike mišične sile, ki jo zagotavljajo hitre motorične enote v mišici z

48

učinkovito anaerobno presnovo. Je zelo pomembna komponenta tekmovalne uspešnosti v

športni dejavnostih, ki običajno ne trajajo več kot 1 do 2 minuti.

SRČNO – ŽILNA VZDRŽLJIVOST (aerobna) določa sposobnost organizma v celoti. Je

sposobnost športnika za vzdrževanje dolgotrajnih ritmičnih oziroma cikličnih obremenitev,

kot so dolgotrajni tek ali plavanje, kolesarjenje, smučarski tek itd. Aerobna vzdržljivost je zelo

povezana z razvojem srčno – žilnega in dihalnega sistema in z oksidativno sposobnostjo

predvsem počasnih mišičnih struktur.

V postopkih načrtovanja vadbe vzdržljivosti govorimo tudi o SPLOŠNI in SPECIALNI

VZDRŽLJIVOSTI. Srčno – žilna ali aerobna vzdržljivost predstavlja splošno (bazično)

vzdržljivost človeka in je hkrati pomemben element splošne telesne pripravljenosti vsakega

športnika. Splošna aerobna vzdržljivost je pomembna v vseh športnih dejavnostih, pri

premagovanju večurnega treninga ali pri zagotavljanju hitrejše obnovitve organizma po

intenzivnih obremenitvah. V postopkih regeneracije po obremenitvi imajo aerobni procesi

dominantno vlogo. Vsaka športna disciplina pa zahteva tudi svojo specifično ali specialno

vzdržljivost. Šahist potrebuje vzdržljivost v mentalni dejavnosti, telovadec specifično

»gimnastično« vzdržljivost, drugačno maratonec, košarkar ali sprinter v teku na 100 m.

Ko govorimo o vadbi vzdržljivosti v nogometu, se še vedno največ uporabljajo naslednji

termini pri delitvi vrst vzdržljivosti (Pocrnjič, 2016):

1. OSNOVNA VZDRŽLJIVOST:

Pomeni podlago za razne nogometne motorične aktivnosti in je sposobnost za

dolgotrajno izvajanje zmerne intenzivnosti tistih ponavljajočih gibanj, ki so značilna za

nogometno igro (tek, spremembe smeri, padanja, vstajanja, podrsavanja, skoki in lažja

gibanja z žogo).

Pogosteje jo razvijamo v 1. fazi pripravljalnega obdobja, v tekmovalnem obdobju jo je

priporočljivo razvijati 1-2 krat na mesec.

2. SPECIALNA VZDRŽLJIVOST:

Že osnovna vzdržljivost je za mnoge športne panoge le približno enaka, specialna

vzdržljivost pa je nekaj avtonomnega za vsak šport.

Vezana je na energijske in gibalne zahteve nogometne tekme.

49

ZA SODOBNI NOGOMET JE ZNAČILNO:

- veliko zmerno hitrega teka in manj hitrega teka do 15 m,

- vedno več je kratkih tekov maksimalne hitrosti,

- veliko je sprememb smeri in hitrosti teka,

- tehnični elementi vodenje, dribling, udarec se izvajajo v veliki hitrosti,

- veliko je skokov, padanja in hitrega vstajanja.

3. AEROBNA VZDRŽLJIVOST:

Ni najbolj ustrezen izraz, ker ni kisik tisti odločilen dejavnik, ki odloča o energetskim

gorivom za telo. Nekateri ta izraz uporabljajo tudi namesto izraza - osnovna vzdržljivost.

Izhaja iz aerobnega napora pri aktivnostih, kjer je utrip srca od 100 do 160 utripov na

minuto, energija se tvori iz procesov, kjer se lahko še porablja kisik.

Za aerobni napor je značilno, da telo v procesih tvorbe energije uporablja dve vrsti

goriv:

- GLUKOZO in GLIKOGEN – izhajata iz ogljikovih hidratov.

- GLICEROL in PROSTE MAŠČOBNE KISLINE – izhajata iz maščob. Bolje trenirani in

vzdržljivi nogometaši uporabljajo pri dolgotrajnem aerobnem naporu v večji meri

maščobe, manj pa ogljikove hidrate. To jim omogoča večjo vzdržljivost in večjo

ekonomičnost s porabo prepotrebnih ogljikovih hidratov.

4. ANAEROBNA VZDRŽLJIVOST:

Prav tako ne najbolj primeren izraz. Gre za vzdržljivost v najintenzivnejšem naporu,

kjer je utrip srca več kot 180 utripov na minuto in se lahko uporablja le tista energija, ki

nastaja brez prisotnosti kisika.

Pri vadbi s takšno intenzivnostjo se mlečna kislina ne tvori, ampak gibanja tako visoke

intenzivnosti lahko mišice izvajajo samo 10 sekund.

5. AEROBNO – ANAEROBNA VZDRŽLJIVOST (lahko bi ji rekli SPECIALNA VZDRŽLJIVOST)

Vzdržljivost v naporu, kjer je utrip srca med 160 in 180 utripov na minuto.

Pri vadbi te intenzivnosti se začne tvoriti mlečna kislina, ki s povečevanjem napora

strmo narašča in je škodljiv produkt visokega napora. Potrebno ga je z regeneracijskimi

50

aktivnostmi čim prej spraviti iz telesa (umirjene aktivnosti in gimnastične vaje na koncu

treninga, dalj časa trajajoče tople kopeli, masaža, savna, bazen).

Ker je med nogometno tekmo veliko zmerno hitrega teka (pulz do 160 utr./min),

manj kratkih sprintov do 30 m (kjer je pulz večji) in zelo malo dolgih sprintov, lahko

zaključimo, da je pri nogometaših POTREBNO RAZVIJATI AEROBNO-ANAEROBNO

vzdržljivost, kar pomeni, da je nekoliko več aerobne obremenitve in manj anaerobne.

V tabeli na sliki 16 imamo prikazane različne ravni vadbe vzdržljivosti glede na trajanje,

intenzivnost, način presnove in prevladujoče energijske procese.

TRAJANJE INTENZIVNOST

%

ENERGIJA %

AER.

%

ANAER.

PREVLADUJOČ ENERG.

PROCES

1-15 sek. 100 (enkraten

napor!)

ANAEROBNA

ALAKTATNA

0-5 95-100 ATP → ADP+P+E

15-30 sek. 90-100

(največja)

ANAEROBNA

(ALAKTATNO-

LAKTATNA)

10 90 CP → C+P+E

30-60 sek. 85-100 (velika) ANAEROBNA

(LAKTATNA)

20 80 GLIKOGEN → LAKTAT+E

1-5 min. 80-90 (velika) ANAEROBNO-

AEROBNA

30 70 GLIKOGEN → LAKTAT+E

5-30 min. 60-80 (srednja) AEROBNA 60 40 GLIKOGEN+O2 →

H2O+CO2+E

> 30 min. < 60 (majhna) AEROBNA 95 5 GLIKOGEN+O2 →

H2O+CO2+E

Slika 16. Ravni vadbe vzdržljivosti (prirejeno po Pocrnjič, 2009).

SREDSTVA RAZVIJANJA VZDRŽLJIVOSTI (Pocrnjič, 2016):

Osnovna vzdržljivost

Sem sodijo dolgotrajne obremenitve, kjer je utrip srca med 130 in 160 utripov/min. Čas

oziroma dolžino teka v času priprav POSTOPOMA povečujemo.

a) KONTINUIRANI TEKI (v krogu, okoli igrišča, v kvadratu),

b) FARTLEK – IGRA HITROSTI IN GIBANJ V NARAVI PO RAZGIBANEM TERENU,

51

c) KONTINUIRANI TEKI Z DODATNIMI NALOGAMI (poligoni brez žoge),

d) KONTINUIRANO VODENJE ŽOGE Z NALOGAMI (poligoni z žogo),

e) KONTINUIRANE IGRE (igralne oblike) Z ŽOGO.

Specialna vzdržljivost

Vsa sredstva za razvijanje osnovne vzdržljivosti pridejo v poštev tudi pri razvijanju specialne

vzdržljivosti. Bistvena razlika je v TEMPU (večji tempo) in DOLŽINI TRAJANJA (krajši čas).

Zagovorniki sodobne kondicijske priprave nogometašev odsvetujejo prekomerno vadbo

specialne vzdržljivosti s številnimi sprinti nad 100 metrov, to je razvijanje hitrostne

vzdržljivosti. Ugotovili so, da se specialna vzdržljivost nogometašev najbolje razvija z

različnimi kontinuiranimi igrami z žogo, pri čemer se zahteva visoka intenzivnost gibanja

igralcev. Pri igralnih oblikah organiziramo in uporabljamo MANJŠE ŠTEVILO IGRALCEV in

USTREZNO VELIK PROSTOR (odvisno od števila igralcev).

52

1.7 METODIKA UČENJA IN TRENIRANJA

Osnovno izhodišče je poznavanje značilnosti in zahtev sodobnega modela igre kakor tudi

tendenc njegovega razvoja. Zahteve sodobnega modela igre lahko zadovolji le igralec z

določenimi sposobnostmi in lastnostmi (sodoben model igralca), od katerih so nekatere v

večji ali manjši meri prirojene oziroma jih je mogoče v procesu treninga tudi bolj razviti. To je

zelo pomembno za začetni izbor-usmerjanje in selekcioniranje, kjer je najvažnejše izbrati

najbolj nadarjene mlade nogometaše (Elsner, Verdenik, Elsner ml. in Pocrnjič, 1997).

S procesom treniranja in tekmovanja razvijamo pri posameznikih in celotnem moštvu tiste

sposobnosti in lastnosti, ki so pomembne za uspeh v sodobni igri. Gre za oblikovanje

posameznika in njegovo čim uspešnejše sodelovanje znotraj kolektivnih zahtev igre (Elsner

idr., 1997).

Preverjanje je prav tako nepogrešljiv element modela strokovnega dela. Prisotno je tako pri

začetnem izboru, usmerjanju in selekcioniranju kot pri procesu treniranja in tekmovanja. Gre

za ugotavljanje začetnega stanja (raven določenih sposobnosti in lastnosti), vmesnih stanj v

okviru njihovega napredka (učinki pod vplivom procesa treniranja in tekmovanja) in

ugotavljanje končnega stanja. Preverjanje je lahko subjektivno na osnovi opazovanja (to je v

praksi še najpogostejše) in objektivno z uporabo testov (Elsner idr., 1997).

Slika 17. Model strokovnega dela v klubu, prirejen po(Elsner, idr., 1997).

Elementi modela strokovnega dela na sliki 17 vsak zase in vsi skupaj predstavljajo

zaokroženo celoto. Pomanjkljivosti pri posameznih elementih slabijo delovanje celotnega

SODOBNI MODEL

IGRALCA

SODOBNI MODEL IGRE

PREVERJANJE: SUBJEKTIVNO, OBJEKTIVNO

ZAČETNI IZBOR -USMERJANJE,

SELEKCIONIRANJE

PROCES TRENIRANJA,

TEKMOVANJA IN VODENJA MOŠTVAA

53

modela. Model strokovnega dela torej okvirno predstavlja področja trenerjevega

strokovnega dela v klubu. O vsakem iz omenjenih področij mora posredovati trener dovolj

teoretičnih informacij in praktičnih izkušenj (Elsner idr., 1997).

Splošni cilji treninga (Elsner, Verdenik, Elsner ml. in Pocrnjič, 1996):

priprava na zdravo življenje in najboljše možnosti za telesni razvoj,

vzgoja volje pri telesnih in psihičnih naporih,

navajanje na medsebojne odnose.

Z aktivnostmi v okviru nogometa, predvsem pa v trenažnem procesu, naj bi dosegli tudi

posebne cilje:

pripravljenost na vključevanje v proces treninga,

utrjevanje interesa za nogomet in delovne naloge,

pridobivanje ustreznega teoretičnega znanja,

razvijanje in oblikovanje fizičnih in psihičnih lastnosti, nogometnih specifičnih

sposobnosti za reševanje enostavnih tipičnih igralnih situacij kakor tudi za

samostojno ustvarjalno reševanje nalog,

pridobivanje igralnih izkušenj v različnih igralnih oblikah in pogojih.

Doseženi splošni in posebni cilji zagotavljajo stabilno osnovo - vsestransko pripravo. Ta

zagotavlja tistim igralcem, ki bodo želeli, osnovo za kasnejše doseganje maksimalnih

dosežkov.

Faktorji, ki vplivajo na trening mladine (Elsner idr., 1996):

razvojno stanje in razvojne tendence v nogometu (zaostajamo za razvojem v delu),

posebnosti otrok in mladine v njihovem razvoju (biološki razvoj - vpliv na prilagajanje,

obremenitev, sposobnost motoričnega učenja in njihov psihološki razvoj),

posebnosti nogometa,

pričetek procesa treninga,

vrhunski rezultati se dosegajo med 18. - 22. letom; čas, ki je potreben za oblikovanje

igralca, je od 8 - 10 let,

proces že v temeljnih selekcijah od 6./7. - 10. leta.

54

Pogoji uspešnosti (Elsner idr., 1996):

med drugimi elementi - trening,

pogostost treninga,

pripravljenost na naprezanje (interes, perspektiva),

kolektiv, doživljanje kolektivne radosti,

odnos zaupanja med trenerjem in nogometašem,

pogoji treniranja (način življenja, pogoji in možnost treniranja, materialni pogoji)

Pod pojmom "metodika" želimo opozoriti trenerje (učitelje) na številne pedagoške napotke

in zakonitosti vodenja vzgojno-izobraževalnega dela. Vadba mladih v nogometu je

nadaljevanje vzgojno-izobraževalnega dela v šoli. Pomembno je poznati, kako voditi športni

trening mladih oz. smisel in zaporedje trenerjevih ukrepov, da bi bil končni uspeh čim boljši,

ne samo v pogledu znanja tehnično-taktičnih elementov, ampak tudi v vzgojnem pogledu

(Elsner idr., 1996).

VSEBINE metodike, ki naj bi jih vsak dober trener poznal so (Elsner idr., 1996):

OSNOVNA DIDAKTIČNA NAČELA,

METODE POUČEVANJA,

VADBENE METODE,

UČNE OBLIKE

ZAPOREDJE DIDAKTIČNIH KORAKOV PRI POUČEVANJU ELEMENTOV TEHNIKE

1.7.1 OSNOVNA DIDAKTIČNA NAČELA

Vsak človek mora pri svojem delu upoštevati določena načela oz. principe, da bi bilo njegovo

delo čim bolj uspešno. Tudi na področju treniranja mladih nogometašev veljajo določena

didaktična načela, saj je delo z mladimi zelo zapleteno in odgovorno (Elsner idr., 1996).

Didaktična načela so določene smernice v delu trenerja (učitelja), ki vodijo trenerja v učnem

in vzgojnem procesu s ciljem, da bi uspešno uresničeval naloge pri učenju in vzgajanju (Elsner

idr., 1996):

55

a) NAČELO VZGOJNOSTI

Zahteva od trenerja, da pomaga vsestransko razvijati mlado osebnost in se ne omeji le na

posredovanje in utrjevanje znanja, spretnosti in sposobnosti. Trener mladih si mora

prizadevati oblikovati mlado osebnost, ki bo imela pozitivne moralne lastnosti, kot so:

pridnost, vztrajnost, natančnost, spoštovanje drugih, odgovornost. To lahko doseže:

1. Z VSEBINAMI: Ne samo govoriti o nogometu in samo igrati nogomet. V delo vključiti

tudi druge športne panoge, pogovarjati se tudi o drugih življenjskih problemih.

2. Z NAČINOM DELA: Bolj kot trener pozna in obvlada učne metode, oblike dela,

nogometne elemente in tudi različne druge športe, tem bolj bo uspešen pri svojem

delu.

3. TRENERJEVA OSEBNOST: Trener lahko pozitivno ali negativno vpliva na otroke s

svojim zgledom. Trener je velikokrat otrokom vzor, ki bi mu hoteli biti podobni.

Pomembno je ozračje, ki ga trener ustvarja v moštvu. Ozračje bi naj bilo prijateljsko,

delovno, brez nasilja in pritiskov na otroke, brez ironije in smešenja, kajti to učinkuje

na mlade igralce negativno, še zlasti nekatere lahko zelo prizadene.

b) NAČELO NAZORNOSTI ("ZLATO NAČELO")

"Nazornost" pomeni celovito doživljanje in razumevanje nekega gibanja, neke naloge s

pomočjo čutil, s ciljem da sprejmejo določena dejstva in si oblikujejo pravilne predpostavke o

gibanju oz. nalogi. To načelo zahteva od trenerja, da vse kar otroke uči naj tudi pokaže! Pri

tem lahko uporabi lastno znanje, znanje drugih, video posnetek, slike, živo besedo potrdi z

mimiko in kretnjami. Uporabi naj čim več teh možnosti, saj bo tako otrok hitreje in boljše

dojel neko gibanje oz. nalogo.

c) NAČELO PRIMERNOSTI

Otroci se postopno razvijajo, tako telesno kot tudi psihološko. Od trenerja zahteva, da delo

prilagodi telesnim in psihičnim sposobnostim otrok določene starostne skupine (primer:

nogometni naraščaj čim več različnih iger, ne samo nogomet, ni ožje specializacije, brez

56

pretiranih razlag). Trener mora paziti, da delo ni ne pretežko ne prelahko, da ne podcenjuje

ali precenjuje sposobnosti otrok.

d) NAČELO DOLGOROČNE NARAVNANOSTI VADBE

Vsi napredki pri spreminjanju ljudi zahtevajo dolgotrajno pripravo in postopnost. Obstajajo

etape pri delu z nogometaši tudi na področju gibalnih vsebin (športna vadba), ki imajo vsaka

svoje zahteve glede vsebine. Zagotoviti je treba čim boljšo osnovo in postopno povečevati

napor ter zahtevnost pri delu. Delo z mladimi mora imeti dolgoročni značaj in ne sme biti

pretirano naravnano samo k doseganju tekmovalnega rezultata na vsak način in za vsako

ceno. Delo trenerjev mladih nogometašev ima še kako velik delež pri ustvarjanju pogojev za

doseganje višjih ciljev v kasnejšem vedno zahtevnejšem tekmovalnem nogometu in tudi v

nadaljnjem življenju nasploh.

e) NAČELO MNOGOSTRANOSTI

Usmerja trenerja, da pri delu z igralci izbira različna gibanja (tehnike), različne skupine vaj,

različne naloge , različne metode in oblike (organizacije) dela in ravno tako različne površine.

f) NAČELO RADOSTI ALI IGRIVOSTI

Trener mladih mora s svojimi metodami, vajami in nastopom zagotoviti veselje in radost

otrok pri delu. Pri tem ne sme pretiravati, ampak spretno izbirati takšne vaje, ki bodo

zahtevale tudi odgovornost in disciplino.

g) NAČELO DINAMIČNOSTI

Učinkovit trener organizira delo tako:

da čim hitreje prehaja iz vaje na vajo,

da vsem učencem zagotovi čim večje število ponovitev,

majhno število pri delu v kolonah,

predvideva kaj, če se pari, trojke, …, ne izidejo.

h) NAČELA POSTOPNOSTI

1. OD LAŽJEGA K TEŽJEMU,

2. OD ENOSTAVNEJŠEGA K BOLJ SESTAVLJENEMU,

57

3. OD BISTVENEGA K MANJ BISTVENEMU,

4. OD MANJ HITREGA K HITREJŠEMU,

5. OD MANJŠEGA, POČASNEJŠEGA, MANJ SESTAVLJENEGA K VEČJEMU,

HITREJŠEMU IN BOLJ SESTAVLJENEMU.

i) NAČELO SMISELNOSTI:

OPISA UČNEGA ELEMENTA,

IZBIRE IN OPISA VAJ,

IZBIRA ZAPOREDJA VAJ,

IZBIRE IN ZAPOREDJA NALOG,

IZBIRE ZAHTEV V VAJAH,

PRI NAPOTKIH, USMERJANJU MED VADBO (AKTIVNEM OPAZOVANJU),

PRI IZBIRI IN UPORABI REKVIZITOV.

1.7.2 METODE POUČEVANJA

a) METODA PRIKAZA

Trener (učitelj) pokaže in ponazori tisto, kar bo učil. Otroci samo opazujejo. Vaja oz. naloga

se pokaže najprej v celoti. Prikaz naj bo v naravni obliki, tempu, ritmu, zelo nazoren, včasih

celo pretiravamo, kadar želimo poudariti bistvene elemente motorične izvedbe. Prikaz je še

boljši, kadar trener s kratko besedo opozarja na bistvene elemente motorične naloge. Z

osnovno in kvalitetno vadbo je med vidnimi metodami najpomembnejši prikaz. Pri prikazu je

treba paziti, da je strukturna enota pravilno izvedena. Priporočljivo je, da se pri upravljanju

žoge z nogo izvede prikaz z obema nogama. Igralci opazujejo prikaz motorične naloge z vseh

strani, od spredaj, zadaj in od strani. Trener naj pri prikazu izvede nalogo tehnično

brezhibno, pa tudi v uporabni obliki pri različnih situacijah v igri (Elsner idr., 1996).

Ni potrebno, da je demonstrator (prikazatelj) učitelj - trener, funkcijo demonstratorja lahko

opravijo tudi igralci. Aktivnost ostalih igralcev pri prikazu mora biti usmerjena poleg

opazovanja tudi v pravilno predstavitev in dojemanje prikazanega gibanja (ideomotorna

58

metoda) ter ugotavljanje razlik, če gre za več izvedb enega ali več demonstratorjev (Elsner,

1984).

b) METODA RAZLAGE

Trener mora pritegniti otrokovo pozornost, da bo otrok lahko sledil razlagi, ki mora biti

kratka in jedrnata. Z razlago želimo predvsem s kratkim opisom in pojasnitvijo bistvenih

delov gibanja doseči, da bi otroci prodrli v smisel prikaza in ga razumeli. Razlaga se velikokrat

veže neposredno na demonstracijo (Elsner idr., 1996).

1.7.3 VADBENE METODE

METODA IGRE

Je vodilna metoda pri vadbi in poučevanju nogometnih vsebin. Uporabljajo se razne igralne

oblike, ki so podobne nogometni igri z različnimi nalogami in pogoji igre. Učimo in

izpopolnjujemo neko nogometno gibanje. Igralne oblike vsebujejo samo nekatere značilnosti

in zahteve nogometa in so največkrat poenostavljene in jim lahko, glede na namen,

spreminjamo pravila (Pocrnjič, 2016).

SITUACIJSKA METODA

Uporablja se pri treningu določenih tipičnih in atipičnih igralnih situacij v vseh fazah igre, ko

gre za medsebojno sodelovanje igralcev ene ali več linij moštva. Osnovni namen je taktična

informiranost in usklajenost nogometašev. Trener mora posredovati nekaj idej, kako reševati

določene situacije med tekmo (Pocrnjič, 2016).

TEKMOVALNA METODA

Se uporablja predvsem za preverjanje na treningih pridobljenih motoričnih spretnosti in

taktičnih znanj, v tekmovalnih pogojih (medsebojna tekma, prijateljska tekma) (Pocrnjič,

2016).

59

SINTETIČNA METODA

Učenje in vadba motoričnega gibanja v celoti. Uporablja se pri učenju določenih tehničnih

elementov, da da igralci dobijo celostno predstavo o gibanju, ki se ga bodo učili.

ANALITIČNA METODA

Učenje in vadba motoričnega gibanja po posameznih sestavnih delih. V sodobnem pristopu

jo uporabljamo za odpravljanje napak, pri zahtevnejših gibanjih (varanje z žogo), in pri učenju

gibanja, kjer je nevarnost poškodbe (osnovno odvzemanje, podrsavanje…) (Pocrnjič, 2016).

KOMBINIRANA METODA

Gre za uporabo sintetične in analitične metode, pri kateri najprej začnemo s sintetično

metodo. Kombiniramo lahko tudi metodo igre in sintetično metodo ter metodo igre z

analitično metodo (Pocrnjič, 2016).

1.7.4 UČNE OBLIKE

(prirejeno po Elsner idr, 1997)

a) SKUPNA ALI FRONTALNA VADBA

Vsi vadeči izvajajo enako vajo. Sem spadajo tudi razni poligoni in obhodne vadbe.

b) VADBA V SKUPINAH

Otroke razdelimo v skupine, vsaka skupina zase izvaja svojo nalogo. Oblikujemo

lahko HOMOGENE (igralci z podobnimi sposobnostmi) ali HETEROGENE (igralci z

različnimi sposobnostmi) skupine igralcev.

c) POSAMIČNA VADBA

Trener dela z enim igralcem. Je nepogrešljiva pri delu z mladimi, saj je pri njej lahko

poseben poudarek na tehniki gibanja brez in z žogo ter na individualni taktiki.

Primerna je tudi za razvoj motoričnih in funkcionalnih sposobnosti. Uporablja se

predvsem pri odpravljanju napak, pri učenju in izpopolnjevanju pomembnih

60

nogometnih gibanj (udarec, varanja...), pri izpopolnjevanju gibanj pomembnih za

določeno mesto (vratar, predložek).

d) VEZANA FRONTALNA VADBA

Delo poteka v kolonah, tako da prvi igralec izvede določeno gibalno nalogo in šele

nato jo izvede naslednji igralec v koloni. Problem lahko tukaj predstavlja manjšo

število ponovitev zaradi čakanja drugih igralcev. To lahko odpravimo z zmanjšanjem

igralcev v koloni, da je interval delo/počitek krajši (ne več kot 5 igralcev v eni koloni).

1.7.5 ZAPOREDJE DIDAKTIČNIH KORAKOV PRI POUČEVANJU

TEHNIČNIH ELEMENTOV

Metodična lestvica je urejeno zaporedje postopkov, metod in vaj pri učenju določene gibalne

naloge (Elsner idr., 1996):

1. IMENOVANJE IN DEMONSTRACIJA UČNEGA ELEMENTA

2. OPIS BISTVENIH SESTAVNIH ELEMENTOV

3. IZVEDBA TEHNIČNEGA ELEMENTA V CELOTI V GIBANJU (1. STOPNJA VADBE)

4. DEMONSTRACIJA IN OPOZORILO NA BISTVENE NAPAKE

5. IZVAJANJE IN VADBA ELEMENTA PO POSAMEZNIH DELIH ZA ODPRAVLJANJE NAPAK

ALI ZA IZPOPOLNJEVANJE ELEMENTA.

6. IZVAJANJE IN VADBA UDARCA V CILJ (2. STOPNJA VADBE - samo pri udarcih)

7. IZVAJANJE IN VADBA ELEMENTA V POVEZAVI Z DRUGMI VSEBINAMI NOGOMETNE

IGRE (3. STOPNJA VADBE)

8. IZVAJANJE IN VADBA ELEMENTA V IGRALNI OBLIKI ALI V TIPIČNI IGRALNI SITUACIJI (4.

STOPNJA VADBE).

61

1.8 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA

V zadnjih letih je nogomet doživljal neverjeten razvoj in napredek, tako v smislu kvalitete in

številčnosti ekip kot kvalitete in številčnosti posameznikov. V obdobju zadnjih desetletij smo

priča neprestanemu izboljšanju nogometne igre. Igra postaja vedno hitrejša in bolj

dinamična, vedno bolj prihajajo do izraza igralčeve individualne tehnične in taktične

sposobnosti, njegova moč, hitrost, koordinacija, agilnost ter nasploh nogometne sposobnosti

in spretnosti, ki sem jih omenjal v prejšnjih poglavjih. Na spremembo nogometne igre so v

veliki meri vplivale spremembe pravil igre, ki so stremele k vedno hitrejši in bolj dinamični

igri. V največji meri pa je na razvoj hitrejše, dinamične in lepše igre "za oko" vplivala prav

popularizacija in komercializacija nogometa. Vsi ti sociološki pojavi, množičnost in razvoj so

pripeljali nogomet na višji nivo, na nivo profesionalizma. V vrhunskem nogometu igra

pomembno vlogo tudi denar, govorimo o vrtoglavih zneskih pri prestopih igralcev iz enega v

drugi klub, kjer ima vsak klub svojo vizijo, nekateri klubi žal ne morejo igrati na vrhunski

ravni, kar pa ne pomeni, da ne morejo izšolati in ustvariti vrhunskih igralcev. V takih primerih

lahko govorimo tudi o "nogometni industrializaciji", kjer je cilj klubov ustvariti čim več

kvalitetnih "produktov" (igralcev).

Danes, na srečo ali žalost igralcev, ni dovolj, da se rodi nadarjen nogometni talent.

Pomembneje je, da se ta talent odkrije, skrbno spremlja, sistematično in celostno usmerja,

gradi in razvija do njegovega polnega potenciala. Sam talent brez načrtnega in

sistematičnega usmerjanja ter vadbenega procesa v modernem športu pač ne rodi vrhunskih

rezultatov, še posebej ne v nogometu. Naše navade, moderni življenjski slog nam to pot do

uspehov pogosto otežujejo, saj se vedno več otrok zadovolji s premajhnimi cilji (glede na

njihov talent), ne zavedajo se, da so lahko nogomet in ostali športi, kot druge stvari v

življenju, priložnost da tekmujemo z drugimi in s samim seboj, da premagujem zmeraj višje

dosežke, ki potiskajo meje lastnega znanja in spretnosti za korak naprej.

Na uspešnost v nogometu oz. na kakovost končnega "produkta" nogometaša vpliva veliko

dejavnikov (najpomembnejše sem opisal skozi uvodna poglavja). Sam bi med

najpoglavitnejše uvrstil prav trenažni oz. transformacijski proces (trening z vsemi njegovimi

elementi), široko in strokovno znanje tistih, ki ta proces vodijo (trenerji) in pa motorično

nadarjenost ali talent posameznika. Na talent trenerji in vsi ostali strokovni delavci nimamo

62

prav dosti vpliva, otrok se rodi takšen kot se, vsak z lastnim DNK zapisom. Lahko pa

pripomoremo k razvijanju in ohranjanju določenega potenciala skozi vadbo, treninge in z

vsem našim strokovnim znanjem, če ga seveda imamo.

Eno od temeljnih načel športne vadbe je načelo individualizacije. Individualizacija se kaže kot

glavna zahteva v sodobnem športnem treniranju. Ideja individualizacije izhaja iz tega, da se

trenerji ukvarjajo z vsakim športnikom posebej, glede na njegove sposobnosti (morfološke,

motorične in funkcionalne) in potenciale, učne značilnosti in posebnosti športa, ne glede na

nivo športnih rezultatov. Individualizacija je didaktično načelo ali učna oblika, s katero je

mogoče objektivno oceniti in subjektivno spremljati športnike.

Individualni razvoj športnika ima svoje posebnosti, ki so pogojene s celotno športnikovo

kariero, kakovostjo športnega okolja, kjer se je nahajal, potencialom, ki ga posameznik lahko

razvije in s celotnimi trenažnimi in tekmovalnimi izkušnjami.

Predmet in problem diplomske naloge se veže na individualne (dodatne ali dopolnilne)

treninge v nogometu, s poudarkom na usvajanju tehničnih elementov z žogo in razvijanju

specifičnih motoričnih sposobnosti pomembnih pri nogometu. Funkcionalne sposobnosti

nogometašev so sicer eden pomembnejših dejavnikov uspešnosti v igri (osnova), vendar je to

zelo široka tema in ne bo predmet obravnave v tej diplomski nalogi. V nadaljevanju bomo

predstavil prednosti individualnih treningov pri nogometu, ki bi lahko bili v prihodnosti

praksa v marsikaterih klubih, ne glede na nivo igranja in znanja. Prikazal bom tudi metodiko

usvajanja individualne tehnike, ki je osnova za nadaljnje skupinske tehnično - taktične

elemente in strukturne enote.

63

1.8.1 INDIVIDUALIZACIJA V NOGOMETU

Uspešnost v nogometu je predvsem odvisna od nogometnih motoričnih sposobnosti.

Individualizacije transformacijskega procesa preprečuje, pri nas ustaljeno prakso, po kateri

se razvoj nogometnih motoričnih sposobnosti dozira največkrat pavšalno, ne glede na

različno doseženo raven sposobnosti posameznikov. Neupoštevanje razlik med posamezniki

lahko povzroča pri razvoju nogometnih motoričnih sposobnosti na vseh etapah razvoja vrsto

težav. Različne informativne sposobnosti igralcev dovoljujejo predvsem v kasnejši etapi

razvoja (kvalitetni, situacijski trening) le tako informativno in motorično komunikacijo

igralcev, ki je prilagojena sposobnostim najslabšega igralca. To pa zavira napredek

sposobnejših. In obratno. Oblikovanje zahtevnejših oblik medsebojne komunikacije igralcev

je za manj sposobne nedosegljivo. Zato skupen, enak transformacijski proces za različno

sposobne preprečuje optimalni razvoj sposobnosti posameznika. Vrednotenje sposobnosti

je prav zaradi tega pogoj za uspešen transformacijski proces (Elsner, 1984).

Individualnost se skozi trening kaže tudi v moštvenih športih. Trener lahko na treningu

doseže individualizacijo predvsem z aktivnim spremljanjem in vodenjem dela tako, da

natančno določi gibanja oz. naloge, ponavlja navodila, dodaja navodila, spremlja in

nadzoruje posameznike, spodbuja k hitrosti, pravilnosti in eksplozivnosti izvedbe, spodbuja k

vztrajanju natančnega izvajanja gibov. Seveda ob predhodno natančno posredovanih

navodilih.

Individualizacija je eno od osnovnih načel, ki jo poznamo v teoriji in metodiki športnega

treniranja. Lahko rečemo, da je individualizacija eden kritičnih konceptov pri optimalnem

planiranju treninga za športnika, ne glede na to, ali govorimo o individualnem ali moštvenem

športu (Lapajne, 2009).

Poudarjeno delo s posameznimi igralci je, ne glede na starost, nivo znanja, ali raven

tekmovanja, zelo zahtevno. Takšno delo zahteva (Lapajne, 2009):

ŠIROKO ZNANJE IN IZKUŠNJE TRENERJA, tudi če je trenerjev več in si delo delijo;

visoko stopnjo MOTIVACIJE in ZAUPANJA med igralcem in trenerjem;

dobro ORGANIZACIJO vadbe in posledično, veliko ČASA za PRIPRAVO in IZVEDBO

takega treninga.

64

Zavedati se namreč moramo, da je vsak športnik in prav tako nogometaš, edinstven,

neponovljiv posameznik z različnimi (Lapajne, 2009):

1. FIZIOLOŠKIMI ZNAČILNOSTMI

2. TOLERANCO NA NAPOR

3. HITROSTJO OKREVANJA ORGANIZMA

4. NAČINOM ŽIVLJENJA IN SOCIALNIM PRITISKOM

5. TRENIŠKIMI IN TEKMOVALNIMI CILJI

6. PSIHOLOŠKIMI ZNAČILNOSTMI

7. TEHNIČNO-TAKTIČNIM ZNANJEM

8. KONDICIJSKIM STATUSOM

1. FIZIOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Vsak športnik, tudi nogometaš je fiziološki unikat. Ena od raziskav (Savage, 1981) je pokazala,

da je po 75 dneh identičnega programa intenzivnega treninga, vsak plavalec imel drugačen

fiziološki odziv. Merili so VO2max, srčni utrip, laktat in nivo feritina v krvi (beljakovina, ki

skrbi za ravnovesje železa v krvi, ki je odgovorno za prenos kisika v krvi) med počitkom in po

vsakem treningu, vseh 75 dni. To je seveda pripeljalo do zaključka, da je za doseganje

optimalnih rezultatov nujna priprava individualnih programov za vsakega posameznika

(Lapajne, 2009).

Fiziološke značilnosti in razlike med posamezniki moramo upoštevati, sploh pri mlajših

selekcijah pri vadbi vzdržljivosti ali pri vadbi moči. Enaka intenzivnost ali obremenitev vadbe

ne predstavlja istega napora za vadeče. Zato je zelo pomembno, da se vadba individualizira,

prilagodi posamezniku ali skupini posameznikom s podobnimi fiziološkimi značilnostmi. Za to

je zelo priporočljivo, da se pri takšni vadbi uporabljajo fiziološki merilci. Najpogosteje se pri

nas uporabljajo merilci srčnega utripa, ki merijo frekvenco srca v minuti, redkejše a

natančnejše so meritve, ki merijo vsebnosti laktatov v krvi. Če teh naprav nimamo so zelo

priročne subjektivne ocene neke obremenitve. V ta namen se napornost ocenjuje glede na

65

vnaprej znano skalo, na primer: 1-neznaten napor, 2-lahek napor, 3-srednje intenziven

napor, 4-velik napor, 5-največji napor.

Genetski faktor je tisti, ki pomembno determinira uspešnost v anaerobnih športih, kot je

nogomet, z razmerjem med hitrimi in počasnimi mišičnimi vlakni ter kapaciteto glikolitičnih

encimov. Tisti z več hitrimi mišičnimi vlakni imajo večji potencial za maksimalno moč, hitrost,

eksplozivno moč. Ko programiramo trening, moramo vedeti, kateri so močnejši in kateri

šibkejši členi v kondicijskem profilu nogometaša (Lapajne, 2009).

2. RAZLIČNA TOLERANCA NA NAPOR

Nogometaši imajo, tako kot ostali športniki, različno toleranco za prenašanje napora.

Športniki s podobnimi rezultati variirajo glede optimalnega dražljaja na trening. Kot primer

lahko navedem dva ameriška plavalca: John Kinselle in Mark Spitz - oba sta bila svetovna

rekorderja. Kinselle je lahko prenašal veliko večje obremenitve na treningih kot Spitz, vendar

pa se na tekmah ni mogel primerjati z njim. Tudi za nogometaše velja, da nekateri, v testih

funkcionalnih značilnosti ne bodo mogli dohajati nekaterih soigralcev, da pa bodo na tekmah

z odločnostjo, racionalnostjo in tehnično-taktično dovršenostjo te pomanjkljivosti izničili

(Lapajne, 2009).

3. RAZLIČNA HITROST OKREVANJA

Okrevanje po treningu je med posamezniki različno dolgo. Dodatno varianco pri tej dimenziji

povzroča različna starost igralcev. Starejši igralci po 29. letu starosti, potrebujejo več časa za

regeneracijo. Zaradi zmanjšanja izločanja rastnega hormona je delitev celic in celjenje

poškodovanega tkiva, počasnejše. Igralec izgublja predvsem hitra mišična vlakna, pa tudi

obnova kolagena ni več tako hitra kot pri mlajših. Posledično se ob manjši elastičnosti,

izgublja hitrost gibov. Teoretično so v prednosti tisti trenerji, ki poznajo hitrost obnove

posameznikov in nastopijo z novo enoto v času superkompenzacije. Seveda pa je v

nogometu nemogoče prestavljati termine vadbenih enot sem ter tja, lahko pa različno

obremenimo mlajšega in starejšega igralca. Predvsem, ko delamo z mladimi, se trenerji

moramo pri kondicijski dimenziji zavedati razlike med kronološko in biološko starostjo.

Trenerji moramo vedeti, da je za programiranje obremenitev pomembnejša biološka kot

kronološka starost (Lapajne, 2009).

66

4. RAZLIČEN NAČIN ŽIVLJENJA IN RAZLIČNI SOCIALNI PRITISKI

Nogometaši, tako kot drugi športniki ne živijo v izoliranem okolju, pač pa so še kako občutljivi

na socialne pritiske. Otroci ali mladi besede stres še ne poznajo najbolje, kar pa ne pomeni

da se pri njih stres ne izraža. Včasih se igralci počutijo stresno že zaradi testa, ki ga pišejo

naslednji dan v osnovni šoli ali pa zaradi manjšega spora s sošolcem prejšnji dan. Kot trenerji

se moramo zavedati, da ima vsak posameznik svoje pritiske in da se stres tekom zahtevnih

treningov lahko še stopnjuje. V takšnih primerih bi bilo včasih bolje izpeljati kakšen sprostilni

trening, kjer bo otrok odmislil težave, kot da ga silimo v naporen trening, če ni volje in

motivacije.

5. RAZLIČNI TRENIŠKI IN TEKMOVALNI CILJI

Pomembno je, da trenerji ocenimo in prepoznamo otrokov notranje motive in cilje. Veliko

otrok trenira določen šport, ker so pač neopredeljeni ali ker so starši v mladosti trenirali ta

šport in želijo, da njihov otrok uspe v tem športu. To je seveda slabo za otroka, saj mora v

športu, ki ga želi in ga navdušuje, sam najti svoj osebni cilj in notranji motiv. Samo tako lahko

otrok vztraja in uspe v določenem športu, kjer ga žene lastni motiv in lastna volja. Šport mu

je v tem primeru v veselje in ne muka. Naloga trenerja je poskušati posamezniku šport tako

približat, da ga vzljubi, in ne siliti v nekaj, kar ga ne veseli, pa čeprav je morda najboljši med

vrstniki.

6. RAZLIČNE PSIHOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Trenerji se zavedamo, da sta duševnost in telo neločljivo povezana. Spomnimo se

pomembnih tekem, ko smo bili negotovi in neodločni, kar je naš nasprotnik z lahkoto

unovčil. Spomnimo pa se tudi tekem, ko smo bili pogumni in bojeviti, ko smo nasprotnika

zlomili, ne le z znanjem, pač pa predvsem z odločnim pristopom (Lapajne, 2009).

V morju osebnostnih problemov, ki jih psihologija obravnava, sta glede na izkušnje Lapajneta

(2009), predvsem dva, s katerima si trenerji najbolj belimo glave. To sta motivacija igralca in

anksioznost igralca.

Motivacijo doživimo kot problem predvsem, ko je gonilna sila posameznika pretežno

ekstrinzična motivacija (delujem, da dosežem cilj), torej je igranje nogometa, bolj ali manj, le

še sredstvo za doseganje ciljev (materialna eksistenca, nagrade, slava, naklonjenost

67

medijev,...). Ko igralec sprevidi, da mu neka tekma tega ne bo prinesla, naenkrat ni več tisti,

kot smo ga videvali na nekaterih drugih tekmah in na posnetkih. Pa tudi na treningih lahko

imamo z njim probleme. Zavedati pa se moramo, da nagrade same po sebi zmanjšujejo

intrinzično motivacijo igralca (delovanje je moj cilj), saj negativno vplivajo na njegovo

samodoločenost - samodeterminiranje (posameznikova naravna težnja po aktivnem

delovanju in psihološki rasti). Znano je, da če je intrinzično motiviran posameznik nagrajevan

za neko dejavnost, mu bo ob odstranitvi nagrade tovrstna, torej intrinzična motivacija,

ugasnila. Empirični dokazi za ta psihološki pojav so izjave trenerjev, ki se čudijo, kako močno

so se spremenili, nekoč skromni in požrtvovalni fantje! Povedanemu je potrebno dodati, da

je za notranjo motivacijo nujna določena stopnja avtonomije. Motivacijske strategije

zmanjšujejo avtonomijo in vodijo k zmanjšani notranji motivaciji, manjši kreativnosti,

slabšemu reševanju problemov (Lapajne, 2009).

Večji problem, kot si včasih priznavamo, je tudi prevelika anksioznost igralca. Vsi poznamo

igralce, ki imajo odlične motorične in igralne sposobnosti, ki pa na pomembnih tekmah

redkokdaj delujejo v skladu z našimi pričakovanji. Anksioznost je zelo individualizirana. Nanjo

vpliva socialno okolje in se dinamično spreminja ves čas. S treningom za mentalno moč se

lahko vpliva na zmanjšanje anksioznosti, vendar pa se moramo zavedati, da ne obstaja

splošni mentalni program za mentalno moč za vse nogometaše. Pri poseganju v športnikovo

duševnost se moramo zavedati heterogenosti vsake tekme in vsake situacije posebej

(Lapajne, 2009).

Primer individualizacije pri uporabi različnih strategij za efekt anksioznosti pri različnih

posameznikih v različnih situacijah bi tako bil (Lapajne, 2009):

v nizko stresnih situacijah, visoko-anksiozne igralce vzpodbujamo, nizko-anksiozne

igralce pa opozarjamo na morebitne nevarnosti.

v visoko stresnih situacijah pa visoko-anksiozne igralce hrabrimo in refokusiramo -

preusmerjamo, nizko-anksiozni igralci pa so običajno že motivirani.

68

7. TEHNIČNO-TAKTIČNO ZNANJE

Eden najpomembnejših faktorjev uspešnosti v nogometu je prav posameznikovo tehnično in

taktično znanje, na katero pa vpliva vrsta, že prej omenjenih, dejavnikov. Osnovno tehnično

znanje (podaje, sprejemi, udarci) posameznika je pogoj, da lahko sploh govorimo o

organizirani nogometni igri. Da pa bo ekipa funkcionirala bolje, da bo igra hitrejša, bolj

dinamična, pa ni dovolj le osnovno tehnično znanje večine igralcev, ampak je potrebna

dovršena tehnika slehernega igralca v ekipi. Šele nato lahko govorimo o skupinski ali pa

skupni taktiki, ki na koncu loči boljše ekipe od dobrih. Če pogledamo današnje vrhunske

ekipe, lahko opazimo, da so prav vsi člani ekipe tehnično in taktično izpopolnjeni in da so na

koncu le majhne razlike, ki prevesijo tehtnico na eno stran. To je včasih morda prav vrhunska

poteza posameznika (njegovo tehnično znanje) ali pa morda boljša taktična priprava moštva

(taktično znanje).

Tehnično-taktično znanje je torej eden ključnih elementov v uspešnosti nogometašev, prav

zaradi tega se ta segment uporablja (skoraj) na vsakem treningu, trenerji mu namenijo veliko

časa, še posebej pomemben je trening tehnike pri mlajših selekcijah in pri začetnikih, ko so

otroci najbolj dovzetni za nove motorične naloge. Ker pa vemo, da otroci različno hitro

osvajajo nove motorične naloge, je prav individualni trening tehnike najprimernejši v tem

obdobju. Pomembno s strani trenerja je tudi, da otrokom pojasni uporabnost elementov (v

igri) na tak način, da ga razumejo, saj s tem otroci posledično nadgrajujejo tudi svoje taktično

znanje.

8. KONDICIJSKI STATUS

Zelo pomembno je, da vadbo za dvig splošne kondicijske priprave individualiziramo oz.

prilagodimo vsakemu posamezniku ali skupini z podobnimi sposobnostmi. Če želimo doseči

želeni cilj (razvoj določene motorične sposobnosti), se moramo zavedati, da lahko enak

trening zelo različno vpliva na posameznika. Enako obremenitev namreč posamezniki

premagujejo z različnim naporom. Še posebej je to pomembno pri mlajših selekcijah, kjer je

opazna velika razlika v razvoju. Določena obremenitev (z vadbenimi količinami izražena

vadba) lahko bolj pripravljenemu športniku predstavlja nizko intenzivnost, medtem ko ta ista

obremenitev slabše pripravljenemu posamezniku pomeni visoko intenzivnost. Za

maksimalen razvoj specifične športnikove sposobnosti (eksplozivna moč, vzdržljivost v moči,

hitrostna vzdržljivost...) je torej nujno, da individualiziramo vadbo glede obremenitev.

69

1.8.2 SELEKCIONIRANJE V NOGOMETU

Vsak velik uspeh diši po znoju, toda tudi potoki znoja niso dovolj tam, kjer ni domišljije,

ustvarjalnosti, strasti, tam, kjer igralci niso v polni meri osebnosti. Talent, sposobnosti in delo

so torej tudi v nogometu faktorji, ki odločajo o uspehu. Uspeh pa mora biti načrtovan, saj je

znano, da je potrebno daljše časovno obdobje (okoli 8 let), da bi začetnik dosegal vrhunske

rezultate. Od začetnega stanja do vrhunskih rezultatov, torej finalnega stanja je potrebno

izvesti vrsto ukrepov, ki bodo zagotovili uspeh. Prav gotovo sta najvažnejša pravočasna in

ustrezna selekcija ter načrtovan transformacijski proces (Elsner, 1984).

Problem selekcije, torej izbiri čim boljših kandidatov za vključitev v transformacijski proces,

se v športno razvitih državah, ki so rezultatsko uspešne, daje prioritetni značaj. Pri izbiri

tekmovalcev se zato teži k izbiri onih, katerih začetno stanje je čim bližje končnemu stanju.

Zato je poznavanje končnega stanja, torej modela vrhunskega nogometaša (sodoben model

nogometaša), osnova (Elsner, 1984).

Z vidika razvoja kakovostnih nogometašev je selekcioniranje proces, ki je nujen za

kakovostnejše delo in napredovanje posameznikov. Prav v selekcioniranju igralcev vidim

veliko rezerve. Menim, da je proces selekcioniranja (sploh pri mlajših selekcijah in v manj

razvitih klubih) ključnega pomena za kakovostni razvoj bodočih nogometašev (bodisi

vrhunskih ali amaterskih). S selekcioniranjem v bistvu dosežemo podoben namen kot pri

individualizaciji, homogenizirati skupine otrok (glede na njihove sposobnosti in znanja), da bo

vadba ali trening čim bolj efektiven. Dejstvo je, da bodo bolj nadarjeni in sposobni igralci prej

osvajali določene motorične naloge, saj so motorično sposobnejši in kognitivno dovzetnejši

za nove motorične informacije. Medtem ko bodo tisti "manj" sposobni potrebovali precej

več časa. Za tako heterogeno skupino otrok bi bil enak transformacijski proces z vidika

napredovanja neprimeren, saj bi manj sposobni zavirali napredek sposobnejših in obratno.

V takšnem primeru bi bilo smiselno selekcionirati otroke že v zgodnjih letih (ko začnejo s

procesom nogometne vadbe) glede na njihovo biološko (ne kronološko) starost, njihove

sposobnosti, dojemljivost, talent in znanja, ter individualizirati vadbo za vsako skupino otrok

posebej. S tem bi omogočili maksimalen učinek treninga in napredek posameznikov. Za

razvoj vrhunskih nogometašev je potrebna zgodnja selekcija, potrebno je nadarjene

70

posameznike ločiti od večine, z njimi delati še pogosteje, načrtno in sistematično, če želimo

(na prvem mestu je tu želja posameznika) ustvariti vrhunskega nogometaša.

Potrebna je nova "urbanizirana" in ne samo naravna selekcija, to pa pomeni, da se morajo

temu prilagoditi tudi nove metode treninga. Od proste igre, za katero so imeli otroci tudi

dovolj časa, ki je izvirala iz lastne fantazije, improvizacije z naravnim izvajanjem zahtevnih

nogometnih gibanj itd., so sedaj postala nujnost izvajanja natančnih vaj z večjim številom

ponavljanj in natančna organiziranost igre. Zato je organiziran, programiran, več let trajajoč

in metodičen transformacijski proces postal nuja. Ta proces bi naj v začetku prek selekcije

poiskal sposobne otroke, ki bi nato z učno-vzgojnim procesom osvojili prvine in igro, ter

končno prek storilnostnega treninga pripeljal do stopnje, ko bodo najboljši sposobni

vrhunskih dosežkov v nogometu (Elsner, 2004).

1.8.3 INDIVIDUALNI TRENING V NOGOMETU

Individualni trening se prilagodi posamezniku in je lahko:

trening razvoja tehnično-taktičnih sposobnosti,

motorični trening,

trening razvoja funkcionalnih sposobnosti,

preventivni trening,

Vsak športnik želi biti boljši od ostalih, v človeški naravi je, da raje zmagamo, kot izgubimo.

Tako tudi vsak nogometaš želi biti hiter, agilen, eksploziven, tehnično-taktično bolje

podkovan. Individualni trening je primeren za vsakogar, ne glede na starost, ki si želi še

večjega napredka, hitrejše vrnitve po poškodbi, boljšega tehničnega znanja, boljše

kondicijske priprave...Vsak dopolnilni trening mora biti podprt s pravilnimi metodami dela

ter pravilno izbranimi vajami in obremenitvami, glede na periodični tekmovalni ciklus

(Individualni dopolnilni trening, 2014).

Vrhunski šport zahteva ogromno izzivov in znanj, katerim športnik preprosto sam ni kos.

Visoka osebna pričakovanja in pričakovanja okolice, želje po doseganju življenjskih ciljev

71

zahtevajo pravilne usmeritve in trenažne procese, katere ne izgubljajo pač pa pridobivajo na

času (Individualni dopolnilni trening, 2014).

TRENING RAZVOJA TEHNIČNO-TAKTIČNIH SPOSOBNOSTI

Na kakovost le teh vpliva veliko dejavnikov: kakovost trenažnega procesa, število ponovitev

na treningih in izvedbah na tekmah, izkušnje... V trenažnem procesu, kjer so v ospredju

rezultati, je izpolnjevanje in tehnična izvedba posameznih elementov zelo zanemarjena. Pri

takem treningu je potrebna ogromna potrpežljivost ter inovativnost pri izbiri vaj, saj je

ponavljanje izvedb tehničnih elementov lahko dolgočasno. Prav trening teh prvin zahteva

ogromno dopolnilnega individualnega dela. Uspehi mnogih nogometnih velemojstrov so

povezani z velikim številom ur dopolnilnega individualnega treninga (Individualni dopolnilni

trening, 2014).

MOTORIČNI TRENING

Pri motoričnem treningu je pomembno razvijati moč, hitrost, vzdržljivost, koordinacijo,

fleksibilnost in natančnost. To je seštevek vseh prej naštetih in je zato prav za

ta segment potrebno porabiti večino časa dopolnilnega treninga. Pri vseh takih treningih je

potrebna obilica potrpežljivosti, saj so rezultati vidni šele v določenem času. Nogometaš

mora razvijati nogometne motorične sposobnosti. Uspeh takega programa je v veliki meri

odvisen od izbire vaj in pripravljenosti posameznika na dodatno delo ter telesni napor

(Individualni dopolnilni trening, 2014).

TRENING RAZVOJA FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI

Pojem funkcionalne sposobnosti označuje učinkovitost energetskih procesov v samem

organizmu in se nanaša na delovanje tako aerobnih kot anaerobnih funkcionalnih

mehanizmov. Oba procesa sta med seboj povezana in nikakor pri nogometu ni možno

razvijati samo enega. Glede na potrebe v nogometni igri in stanje teh sposobnosti

posameznika se kreira individualni program dela s ciljem dviga funkcionalnih sposobnosti na

višji nivo (Individualni dopolnilni trening, 2014).

72

PREVENTIVNI TRENING - KONDICIJSKA PRIPRAVA NOGOMETAŠA

Nogometna kondicijska priprava nogometaša je predpogoj za doseganje vrhunskega

športnega rezultata. V kolikor nogometaš opravi odlične kondicijske priprave, ima to

pozitiven učinek ne samo na kakovost igralne sezone, pač pa se tudi zmanjša tako število kot

tudi teža možnih poškodb. Taki treningi so osnovno usmerjeni na izboljšanje mišičnega in

vezivnega tkiva ter izboljšanje kardiovaskularnega sistema in propriocepcije. Take treninge

lahko imenujemo tudi preventivni treningi (Individualni dopolnilni trening, 2014).

V nadaljevanju, kjer bom prikazal tudi različne metode in sredstva individualnega treninga,

bom za lažjo predstavo ločil individualni trening v dva širša sklopa:

INDIVIDUALNI TRENING RAZVOJA TEHNIČNO – TAKTIČNIH SPRETNOSTI

V ta sklop treninga spada učenje vseh tehnično – taktičnih elementov in prvin

nogometne igre, od učenja najosnovnejših elementov (prilagajanja na žogo), do

vključevanja težjih nogometnih elementov v povezavi z drugimi elementi in

vključevanje le teh v igralne situacije in igro.

INDIVIDUALNI TRENING MOTORIČNIH IN FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI

V tem sklopu imam v mislih predvsem razvijanje nogometnih motoričnih sposobnosti

(hitrost, koordinacija, eksplozivna moč, agilnost itd.) in pa funkcionalnih (vzdržljivost)

sposobnosti.

1.8.4 PREDNOSTI INDIVIDUALNEGA TRENINGA

Individualni trening nogometaša je pedagoški proces, v katerem s sodelovanjem enega

igralca ali manjšo skupino igralcev, izboljšujemo znanje skozi obliko individualnega dela. To

pomeni, da vsak posameznik ali skupina s podobnimi sposobnostmi, tehničnim predznanjem,

prednostmi ali slabostmi, izpolnjujejo individualne naloge z različnimi sredstvi, ki ustrezajo

njihovim individualnim lastnostim.

73

Individualni (dodatni ali dopolnilni) trening v nogometu pripomore k razvoju boljših

tehnično-taktične spretnosti, funkcionalnih sposobnosti in motoričnih sposobnosti saj ima

svoje prednosti:

Je intenzivnejši in zato učinkovitejši. Na takšnem treningu lahko posameznik

velikokrat ponovi določen element z žogo ali brez, več ponovitev vaj za razvoj

določene sposobnosti.

Trener lahko bolj nazorno opazuje, usmerja in vodi igralca, ga opozarja na njegove

napake in na njegove dobre lastnosti.

Vadba je bolj sistematizirana in organizirana, naloge in obremenitve so natančnejše

določene za vsakega posameznega igralca. Lažji je tudi nadzor s strani trenerja ali

trenerjev.

Na treningu igralec samostojno rešuje naloge in s tem izpopolnjuje tehniko. Navaja se

na čim pravilnejše izvedbe določenega tehničnega elementa in išče načine še

popolnejše izvedbe. Igralec se navadi na natančnost v izvedbi.

Igralec se nauči, da sam razvija svoje znanje in sposobnosti skozi trening. Zaveda se

pomembnosti treninga in spoznava vaje, ki jih lahko sam uporablja doma na

dvorišču. Posameznik spodbuja lastno izraznost in ustvarjalnost v igri.

74

1.9 CILJI

Glavni cilj diplomskega dela je bil predstaviti dejavnike, ki vplivajo na uspešnost (vrhunskost)

nogometaša, se osredotočiti na tiste dejavnike, na katere kot trenerji ali pedagogi lahko

vplivamo (tehnika, taktika, razvoj motoričnih sposobnosti, vodenje, izbira metod, vaj,

sredstev…), in prikazati načine, vaje in sredstva, ki bi lahko bili v pomoč vsakemu trenerju pri

delu z mlajšimi, ali pa zgolj posamezniku, ki ima željo po dodatnem (individualnem) delu. V

drugem delu diplomske naloge so prikazani primeri vaj, ki pa jih lahko vsak trener priredi na

lasten način, po lastni domišljiji, ki pa je plod znanja in vedenja o športnem treniranju in

nogometu nasploh.

Cilji diplomske naloge so naslednji:

predstaviti dejavnike, ki vplivajo na kakovost posameznega nogometaša;

predstaviti sodobni model igre in sodobni model nogometaša;

predstaviti metodiko učenja in treniranja mladih nogometašev in določena učno-

vzgojna načela, ki bi jih moral poznati vsak trener;

prikazati področja v nogometu, kjer bi bila smiselna individualizacija učnega oziroma

trenažnega procesa;

predstaviti prednosti individualnega dopolnilnega treninga kot pedagoškega procesa;

predstaviti značilnosti razvojnih obdobij mladih, poznavanje katerih je zelo

pomembno za posamični pristop in kakovostno delo trenerja;

predstaviti in opisati tiste nogometne vsebine, ki bi jih bilo smiselno vključiti v

individualni dopolnilni trening;

slikovno in opisno predstaviti primer individualne oblike učenja tehnično-taktičnih

spretnosti ter razvoj motoričnih in funkcionalnih sposobnosti;

slikovno in opisno prikazati primere vaj učenja tehnično-taktičnih sposobnosti, ki so

bistvene za kvaliteto posameznega nogometaša in katerih se lahko posluži vsak

posameznik (ali trener) že zelo zgodaj;

prikazati metode sredstva in primere vaj za razvoj motoričnih in funkcionalnih

sposobnosti pomembnih za nogomet.

75

2. METODE DELA

Pri pisanju diplomske naloge, ki je monografskega tipa, sem se opiral na različne vire. V

glavnem so bili to domača in tuja strokovna literatura s področja nogometa in športnega

treniranja, razni DVD-ji s prikazano metodiko osvajanja nogometne tehnike in razvijanja

nogometne motorike, pomagal pa sem si tudi z literaturo in video posnetki, pridobljenimi iz

svetovnega spleta. V pomoč mi je bilo znanje, pridobljeno v času šolanja na Fakulteti za

šport, in pa seveda lastne izkušnje, pridobljene s treniranjem nogometa pri NK Radlje in NK

Dravograd ter izkušnje pri delu v nogometu in v športu z mladimi.

Pri izdelavi slik sem uporabil fotoaparat, s katerim sem posnel vse vaje za tehnični del, video

in slike sem obdelal v programu Movie Maker. Za izdelavo skic vaj sem uporabil programa

Soccer playbook in Tactics Manager.

76

3. INDIVIDUALNI TRENING RAZVOJA TEHNIČNO – TAKTIČNIH

SPOSOBNOSTI

Nogometna tehnika je ena najpomembnejših in najobširnejših področij v nogometu.

Obvladanje nogometne tehnike je ključni dejavnik uspešnosti v nogometu, osnovno tehnično

znanje posameznikov je pogoj, da lahko ekipa igra organizirano igro. Večja kot bo tehnična

dovršenost posameznikov v ekipi, boljša bo medsebojna komunikacija med igralci in bolj

kakovostna bo igra v celoti. Zato učenja elementov tehnike nikakor ne smemo zanemarjati v

procesu treniranja, ravno nasprotno, treba jim je namenit večino časa, predvsem pri mlajših

selekcijah naj bo poudarek na učenju tehnike.

Glede na to, da je moderen šport, posledično tudi nogomet, premaknil nivo znanj in

sposobnosti malce višje, je tudi pri učenju nogometne tehnike potrebno biti natančen,

inovativen in predvsem vztrajen, saj takšna vadba zahteva veliko število ponovitev preden

osvojimo določen element, kaj šele, da ta element izvedemo v tekmovalnih okoliščinah. Če

pogledamo današnje vrhunske nogometne ekipe, so vsi posamezniki tehnično izjemno

dovršeni, le kaj jih potemtakem prisili v tehnično napako (napačna podaja, neuspeli dribling,

strel visoko čez gol) na tekmi?

Pogoji na tekmi so lahko drugačni od tistih na treningu, zato je še tako lahek element,

izveden na treningu, lahko težak na tekmi. S tega vidika ni nikoli preveč ponovitev določenih

tehničnih elementov (podaj, varanj...). Ko bomo en element osvojili, bomo morali narediti še

veliko ponovitev, da nam bo element v polnem šprintu uspel na tekmi. Ker pa vemo, da smo

na skupnih treningih pogosto časovno in kadrovsko omejeni, je smiselno da vaje tehnike

treniramo v manjših homogeniziranih skupinah (2-6 igralcev) ali pa sami doma -

individualno.

Trening tehnike je potrebno osvajati postopno, po korakih, od lažjega k težjemu, ne glede na

razvojno stopnjo, ampak na njihovo predznanje. Tudi če se otrok šele pri 14 letih prvič sreča

z žogo, je potrebno z njim začeti kot s tistim, ki se je prvič srečal z žogo pri 6 letih, s

prilagajanjem na žogo. Res pa je, da bo verjetno starejši prej osvojil določen element

tehnike. Dejstvo je, da se tehniko moramo naučiti, eni prej, drugi kasneje, naučimo pa se je

77

lahko le z vajo, zato je zelo pomembno, da se otroci čim več srečujejo z žogo, da ponavljajo

določene vaje (žongliranje, varanja...) in da ob manipuliranju z žogo uživajo.

"Ni formul, kako postati dober nogometaš, vendar lahko trdimo, da je tehnično znanje

sestavljeno iz korakov, kratkih korakov, ki če jih neprestano ponavljamo, nas privedejo do

mojstrstva" (Iztok Kavčič, 2005).

V nadaljevanju diplomskega dela se bom posvetil prikazu določenih vaj (z žogo), ki si

metodično sledijo od najenostavnejših (pri začetnikih) do zahtevnejših vaj, ki jih lahko

uporabljajo tudi starejši pri oblikovanju lastnega stila.

3.1 NAVAJANJE NA ŽOGO

Navajanje ali prilagajanje na žogo je prva stopnja učenja tehničnih prvin s katero posameznik

dobi občutek za žogo. Ta je bistvenega pomena za osvajanje kasnejših, zahtevnejših

tehničnih prvin, ki se uporabljajo pri nogometni igri. Zelo pomembno je, da posameznik čim

hitreje prične z vajami prilagajanja na žogo in da si vaje sledijo od najenostavnejših

elementov v olajšanih okoliščinah do tistih kompleksnejših prvin v tekmovalnih ali oteženih

okoliščinah. Pravočasnost in postopnost sta torej dva pomembna dejavnika pri vadbi

tehničnih sposobnosti.

3.1.1 OBČUTEK ZA ŽOGO

Občutek za žogo je prvi direktni odnos, ki ga posameznik vzpostavi z žogo, zato je zaželeno,

da se otroku čim hitreje ponudi žogo. Otroku bo žoga pomenila sredstvo za igranje, zato ga je

treba spodbujati, da se z njo čim več časa ukvarja, da žoga postane otrokova najboljša

prijateljica. Za bodoče nogometaše je pomembno, da čim hitreje osvojijo občutek za žogo

oziroma »mehkobo«, ki je pogoj za učenje kasnejših tehnično bolj zahtevnejših prvin, ki se

uporabljajo v nogometni igri. Vaje prilagajanja na žogo lahko poleg najmlajšim služijo tudi

starejšim selekcijam kot dopolnilni trening tehnike. Mnogi so mnenja (sploh pred časi), da se

občutek za žogo ne da natrenirati (eni ga imajo, drugi pač ne), sam pa sem mnenja, da se s

78

sistematičnim treningom, z vajami, ki bodo prikazane v nadaljevanju, da osvojiti vse

zahtevnejše tehnične elemente in prvine, ki se uporabljajo v modernem nogometu. Res pa

je, da določeni igralci osvajajo elemente hitreje kot drugi.

Pri procesu navajanja na žogo sta bistvenega pomena načelo pravočasnosti in načelo

postopnosti. Pravočasnost s tega vidika, da otrok čim hitreje osvoji določeno kontrolo oz.

»mehkobo«. Če nogometaši začnejo tovrstno vadbo dovolj zgodaj (5 – 8 let), lahko dosežejo

vrhunsko stopnjo kontrole žoge. Postopnost vaj pa dosežemo tako, da vaje izvajamo na

mestu, v skipingu ali v gibanju. Zahtevnost lahko stopnjujemo s stopnjevanjem hitrosti

izvedbe in s kombiniranjem posameznih elementov ali prvin. Glavni namen teh vaj, ki bodo

prikazane v nadaljevanju, je razviti kontrolo nad žogo, občutek in »mehkobo« ter

obvladovanje žoge z obema nogama v pravilnem ritmu. Vaje učinkovito vplivajo na gibanje

telesa in koordinacijo. Pomembno pa je, da v vaje vnesemo igrivost in zabavo, ki je zelo

pomembna za motivacijo mladih do dela.

Za lažje razumevanje izvajanja vaj bom v nadaljevanju uporabljal krajšave za določene dele

stopala, ki se uporabljajo pri treniranju določenih tehničnih elementov in nogometnih prvin.

LEGENDA:

P - podplat, N – nart, NDS – notranji del stopala, SND – sprednji notranji del stopala, ZDS –

zunanji del stopala, SZD – sprednji zunanji del stopala, PE – zadnji del stopala (peta).

3.1.2 PRIMERI VAJ ZA RAZVIJANJE OBČUTKA ZA ŽOGO

1. STOPNJA: Obvladovanje žoge na mestu.

VAJA 1: ROLANJE ŽOGE NAPREJ- NAZAJ.

Žogo rolamo povezano naprej, preko narta (N) do podplata (P), s katerim ustavimo žogo pred

sabo in nazaj P – N, kot je prikazano na sliki 18. Nalogo ponavljamo z obema nogama,

opozarjamo na sproščenost in gibljivost stopala v skočnem sklepu.

79

Slika 18. Vaja 1 (osebni arhiv).

VAJA 2: ROLANJE ŽOGE LEVO – DESNO.

Žogo rolamo povezano levo (NDS – P – ZDS) in nazaj v desno (ZDS – P – NDS) z desno nogo in

obratno, z levo nogo (slika 19). Stojna noga mora biti postavljena nekoliko nazaj, da lahko

rolamo žogo pred sabo. Nalogo ponavljamo z obema nogama, opozarjamo na sproščenost in

gibljivost stopala v skočnem sklepu.


VAJA 3: ROLANJE ŽOGE POŠEVNO NAPREJ – NAZAJ (X – POTEG).

Pri tej vaji sta možni dve varianti. Prva je ta, da rolanje pričnemo bližje stojni nogi z ZDS,

nadaljujemo s P in ustavimo žogo z NDS. Rolanje po obratnem vrstnem redu naredimo nazaj

(NDS – P – ZDS). Druga varianta je ta, da rolanje pričnemo z NDS, oddaljeni od stojne noge,

nadaljujemo s P in ustavimo z ZDS pred sabo. V obratnem vrstnem redu žogo vrnemo v

izhodiščni položaj (ZDS – P – NDS). Vajo ponavljamo z obema nogama v obe smeri (X).

Opozarjamo na mehkobo stopala pri menjavanju različnih delov stopala.

VAJA 4: POTISKANJE ŽOGE Z NDS MED NOGAMI.

V manjšem razkoraku si žogo z NDS potiskamo od ene do druge noge. Pomembna je pravilna

nastavitev stopala, da nam žoga ne uhaja nazaj ali naprej.

80

VAJA 5: POVLEK ŽOGE NA STRAN.

Žogo z ZDS potegnemo stran od sebe, kjer jo s P ustavimo in potegnemo nazaj k sebi. Vajo

ponavljamo najprej z eno nogo, nato z drugo. Vajo izvajamo v ritmu, tako da je stojna noga v

rahlem zibanju ali poskakovanju, kot prikazuje slika 20. Nadgradnja te vaje je, da izmenično

uporabljamo obe nogi. Z ZDS potisnemo žogo stran od sebe, kjer jo s P ustavimo in

potegnemo nazaj do druge noge, kjer jo zopet odrinemo stran z ZDS druge noge in jo s P

ustavimo.


Druga različica te vaje je, da žogo povlečemo na stran s P in jo nato z NDS iste noge

potisnemo nazaj, kjer ponovimo vajo z drugo nogo. To vajo izvajamo izmenično z obema

nogama.

Vaja 1, 2, 3, 4 in 5 so osnovne vaje prilagajanja na žogo, s katerimi spoznamo uporabo vseh

delov stopal s kontroliranjem žoge v vse smeri. S postopnim povezovanjem vseh teh vaj

(kasneje tudi v teku) bomo prišli do osvajanja kompleksnejših tehničnih elementov.Za otežitev

in popestritev dela lahko posameznik poveže več vaj skupaj v ritmično gibanje.

2. STOPNJA: Izvedba vaj v hoji, skipingu ali v počasnejšem vodenju.

VAJA 6: VODENJE ŽOGE S PODPLATOM. (NAPREJ, NAZAJ)

Žogo v hoji vodimo s podplatom naprej. Poskušamo potiskati žogo izmenično (leva – desna)

na vsak korak. Pazimo, da nam žoga ne uhaja predaleč naprej. Žogo potiskamo bolj s

sprednjim delom podplata, najprej v hoji, kasneje otežimo vajo z vodenjem v skipingu.

81

Na podoben način lahko žogo vodimo s podplatom tudi nazaj, kot prikazuje slika 21. Vaja je

motorično zahtevnejša in jo je potrebno izvajati v skipingu nazaj z izmeničnim potiskanje

žoge vzvratno (slika 21).


VAJA 7: ROLANJE ŽOGE Z NARTOM IN PODPLATOM.

V hoji rolamo žogo tako, da jo z nartom potiskamo naprej in s podplatom iste noge ustavimo.

Vajo izvajamo izmenično z obema nogama.

VAJA 8: ROLANJE V BOČNEM POLOŽAJU

Vodenje žoge s podplatom bočno v hoji. Pri tej vaji je pomembno, da se pomikamo v bočni

ravnini (glede na smer vodenja) in da žogo rolamo (NDS – P) tako da je na začetku le-ta za

stojno nogo, na koncu pa pred njo. Te gibe ponavljamo z vmesnim bočnim pomikanjem

(križni koraki) v hoji, skipingu ali počasnejšem gibanju. V nadaljevanju lahko vajo izvajamo v

hitrejšem gibanju.

VAJA 9: ROLANJE NAVZNOTER S PODPLATOM.

Žogo rolamo naprej in navznoter, s podplatom pred sabo, v hoji, izmenično z levo in desno

nogo na vsak korak. Zahtevnejša različica je izvajanje vaje v skipingu ali rolanje navznoter

vzvratno.

VAJA 10: ROLANJE NAVZVEN S PODPLATOM.

Žogo rolamo naprej in navzven, s podplatom pred sabo, v hoji, izmenično z levo in desno

nogo na vsak korak kot prikazuje slika 22.

82


Težja različica te vaje je rolanje žoge naprej in navzven preko ZDS, nato podplata in potiskom

žoge nazaj z NDS, kot je prikazano na sliki 23. Gibanje izvajamo izmenično z obema nogama.

Slika 23. Vaja 11 modifikacija (osebni arhiv).

VAJA 11: IZMENIČNO VODENJE Z NDS (NAPREJ, NAZAJ)

V skipingu ali počasnejšem teku vodimo žogo med nogama z NDS naprej. Pomembna je

pravilna nastavitev stopala (malo navzven), da se žoga stalno pomika cik – cak naprej. Žogo

izmenično potiskamo z ene na drugo nogo.

Koordinacijsko zahtevnejše je vajo izvajati nazaj, kjer se pomikamo v skipingu ali

počasnejšem gibanju nazaj. Stopala v tem primeru nastavimo tako, da se žoga cik – cak

pomika nazaj (stopala obrnemo malo navznoter). Žogo izmenično potiskamo od ene do

druge noge.

VAJA 12: IZMENIČNO VODENJE ZDS – NDS

Žogo vodimo cik – cak z eno nogo izmenično z ZDS in NDS. Vajo izvajamo v skipingu na vsak

korak. Pomembno je, da nam žoga ne uhaja predaleč stran, da jo imamo ves čas pod

83

nadzorom. Žogo vodimo na kratko, najprej z eno in nato z drugo nogo (slika 24). Kasneje

lahko vajo izvajamo v hitrejšem gibanju ali v različnem ritmu (2x NDS – 2x ZDS).


VAJA 13: »I POTEG«

Vajo izvajamo v skipingu ali počasnem gibanju. S P zarolamo žogo nazaj in z NDS iste noge

potiskamo žogo naprej. Vajo izvajamo najprej z eno in nato z drugo nogo. Kasneje lahko

gibanje izvajamo izmenično z obema nogama. Gibanje prikazuje slika 25.


VAJA 14: »V POTEG«

Vajo izvajamo v skipingu ali v počasnejšem gibanju. Obstajata dve različici tega elementa.

Ena je ta, da žogo s P zarolamo poševno nazaj in z ZDS potiskamo žogo poševno naprej.

Druga različica vaje je, da s P zarolamo žogo poševno nazaj in potiskamo žogo z NDS poševno

naprej.

Vajo lahko izvajamo z obema nogama izmenično ali pa z eno nogo izmenjujemo obe različici

vaje.

84

VAJA 15: »L POTEG«

Pri tej vaji iz skipinga ali počasnejšega gibanja z eno nogo stopimo na žogo s P pred sabo,

žogo zarolamo nazaj za stojno nogo in jo z NDS iste noge potisnemo v smeri proti drugi nogi,

kot kaže slika 26. Vajo izvajamo izmenično z obema nogama.


VAJA 16: »U POTEG«

Pri U potegu gre za obrat za 180°, kjer pri kontroliranem vodenju s sprednjim delom

podplata stopimo na žogo, jo potegnemo v smeri nazaj, s telesom izvedemo hiter obrat

(rotacija trupa navznoter ali navzven) in nadaljujemo vodenje v smeri nazaj.

VAJA 17: »KOŠENJE« Z NDS – NADALJEVANJE Z ZDS DRUGE NOGE

Cik-cak vodenje v počasnejšem gibanju (na vsak korak) z uporabo obeh nog, izmenjavo ZDS

in NDS, ter predhodnim »košenjem« (nakazanim strelom). Nakažemo strel z desno nogo,

žogo z NDS potisnemo do leve noge, kjer jo z ZDS leve noge potisnem še naprej, nakažemo

zopet strel z levo nogo in jo z NDS leve noge potisnemo zopet proti desni nogi, z ZDS desne

noge žogo podaljšamo in zopet nakažemo strel, kot prikazuje slika 27.


85

VAJA 18: KOMBINACIJA VODENJA MED NOGAMI IN ROLANJA

Med nekajkratnim izmenjavanjem žoge med nogami z NDS žogo z eno nogo s P rolamo do

druge in jo z NDS druge noge ustavimo. Vajo v gibanju naprej ponavljamo, tako da enkrat

rolamo z desne proti levi, drugič z leve proti desni. Gibanje prikazuje slika 28.

Podobna različica vaje je z vmesnim vrtenjem s P okoli svoje osi. Naloga je podobna, le da

namesto rolanja na stran izvedemo vrtenje z žogo okoli svoje osi (s P ene noge na žogi okoli

stojne noge).


Vaje prilagajanja na žogo izvajamo v ne preveč omejenem prostoru. Pomembno je, da se

igralci osredotočijo na obvladovanje žoge, pravilnost izvedbe, izvajanje vaj z obema

nogama (tudi s sekundarno nogo), usvajanje pravilnega ritma in natančnost, ter da je

pogled usmerjen tudi gor in naprej, ne samo na žogo. Priporočljivo je, da te vaje izvajajo v

dovolj velikem prostoru (kvadrati) ali od klobučka do klobučka. Kasneje, ko obvladajo te vaje,

jih je smiselno otežiti z določenimi omejitvami (stožci, palice, klobučki, pasivni igralci…) in s

stopnjevanjem hitrosti izvedbe.

3.1.3 ŽONGLIRANJE

Pri žongliranju v veliki meri razvijamo občutek in kontrolo nad žogo, z udarjanjem žoge v

zrak pa spoznavamo tudi različne načine udarjanja žoge (z različnimi deli telesa in različnimi

deli stopala). Oblika, teža in dimenzija žoge zahtevajo osredotočenost in kontrolo nad

tehniko in močjo udarca. Ker je žongliranje že samo po sebi za otroke zelo zanimivo, je

smiselno vaje žongliranja vključevati že zelo zgodaj, seveda pa jih je potrebno prilagoditi

86

razvojni stopnji in tehničnemu znanju posameznikov. Za najmlajše začetnike so tako primerni

razni baloni, penaste in lažje žoge, žonglirajo lahko tudi s pomočjo rok, glave, stegna, skratka

z vsemi deli telesa, z vmesnimi odboji itd. Pomembno je, da uživajo v držanju žoge v zraku in

s tem razvijajo občutek za žogo, ki se bo kasneje izrazil pri tehniki udarca, sprejemu visokih

žog in na splošno pri nogometni tehniki.

3.1.4 PRIMERI VAJ ŽONGLIRANJA

VAJA 1: ŽONGLIRANJE Z BALONI IN MEHKEJŠIMI ŽOGAMI

Primerna je predvsem za začetnike, kjer tehnika še ni razvita do te mere, da lahko žonglirajo

z navadnimi nogometnimi žogami. Baloni dlje časa ostajajo v zraku in tako imajo posamezniki

več časa, da se pripravijo za udarec. Otroci bodo brez strahu udarjali balon visoko nad sabo z

vsemi deli telesa (tudi z glavo). Pomembno je da otroci že tukaj uporabljajo obe nogi in da

jim pokažemo, kako lahko žogo udarjajo na več načinov, z vsemi deli stopala. Pozorni smo

tudi na pravilno tehniko udarca.

VAJA 2: ŽONGLIRANJE Z VMESNIM ODBOJEM

Še vedno priporočljive lažje, mehkejše in malo manjše žoge (glede na velikost stopala

posameznika), da lahko posameznik udarja žogo dovolj visoko. Posameznik udarja žogo blizu

sebe v zrak, med vsakim udarcem pa počaka, da se žoga (trikrat, dvakrat ali enkrat) odbije od

tal. Posameznike spodbujamo, da uporabljajo obe nogi ter vse dele telesa in stopala.

VAJA 3: PROSTO ŽONGLIRANJE

Posameznik poskuša žogo držati čim dlje časa v zraku, žogo odbija z vsemi deli telesa (razen

rok). Posameznike spodbujamo k uporabi obeh nog in na raznolikost pri uporabi posameznih

delov telesa in stopal.

Da razbijemo monotonost žongliranja, je sploh pri otrocih, smiselno organizirati razna

tekmovanja v žongliranju, saj znajo biti pri takšnih stvareh izredno tekmovalni. S tem otroci

skozi igro, tekmo pridobivajo občutek za žogo.

87

VAJA 4: ŽONGLIRANJE Z ŽOGAMI RAZLIČNIH DIMENZIJ IN TEŽ

Ko posameznik enkrat osvoji žongliranje z obema nogama mu lahko nalogo otežimo z žogami

različnih dimenzij in tež. Manjša kot bo žoga, težja bo naloga, posameznik pa mora tudi glede

na težo žoge izbrati pravilno moč udarca. Tako pridejo v poštev razne manjše žoge,

rokometne žoge, tenis žogice itd.

VAJA 5: MENJAVA NIZKIH IN VISOKIH UDARCEV

Žongliranje lahko otežimo tudi z menjavanjem nizkih in visokih udarcev. Poznamo več

načinov:

- Po visokem udarcu (nad glavo), žogo umirimo z nekaj nizkimi udarci obeh nog, nato

zopet sledi visok udarec,

- nizko žongliranje (pod kolenom). Spodbuja hitrejše reakcije,

- visoko žongliranje (v višini bokov, glave). Spodbuja še večjo kontrolo udarca,

- visoko žongliranje z vmesnimi nalogami (obrati, skoki, prevali…).

VAJA 6: ŽONGLIRANJE V MOTENEM RAVNOTEŽJEM

Naloge žongliranja lahko še bolj otežimo, tako da žongliramo v pogojih motenega ravnotežja

na naslednje načine:

- Na eni nogi (samo z desno ali levo), druga noga v skipingu,

- žongliranje z eno nogo na neravni površini (blazina, goba…),

- žongliranje v hoji (po liniji).

VAJA 7: ŽONGLIRANJE V DOLOČENEM RITMU

Žongliranje lahko otežimo tudi z dodajanjem določenega ritma:

- Izmenično leva in desna noga (1-1),

- 2 krat ena, 1 krat druga noga (2-1),

- 3 krat ena noga, 1 krat NDS (ZDS, stegno, glava…),

- 2 krat noga, 2 krat stegno, 2 krat glava…,

- izmenično v hoji in teku,

88

- postavimo nekakšen poligon (z rekviziti), kjer pri vsakem rekvizitu izvajamo določen

ritem žongliranja oz. nalogo.

3.2 VODENJE S SPREMEMBO SMERI IN PREIGRAVANJE

V začetku razvoja nogometne igre je bilo vodenje izjemno pomembno, danes pa kot tehnična

prvina izgublja pomen. Sama igra postaja vedno hitrejša, vodenje žoge pa hitrost občutno

zmanjšuje. Od igralcev v igri zahtevamo, da žogo čim manj vodijo, v vadbi in na treningu pa

mu moramo posvetiti, tako kot ostalim prvinam, dovolj pozornosti (Elsner, 2004).

Po drugi strani pa je v modernem nogometu prav vodenje v povezavi s preigravanjem tisti

element nogometne igre, s katerim lahko igralec ustvari »višek« igralca, oziroma si igralec

s tehnično dovršenostjo vodenja in preigravanja ustvari priložnost za bodisi zadetek,

podajo za zadetek ali zgolj nevarno situacijo za nasprotnikova vrata. Že drži, da predolgo

zadrževanje oziroma nepotrebno vodenje upočasni igro, vendar je vodenje in pa

preigravanje nepogrešljiv element nogometne igre, ki je v določenih situacijah nujen in

zaželen (ko ima igralec nekaj metrov prostora, ki ga lahko osvoji, odkrit pa mu ni noben

soigralec in predvsem pri napadalcih, ko so v bližini gola in si želijo ustvariti priložnost za strel

itd.).

Elsner (2004) definira vodenje kot povezavo teka in potiskanja žoge. Žogo pri vodenju

udarjamo zelo blago, kontrolirano, udarec izvedemo le z iztegovanjem kolena. Žogo

udarjamo pod središčem, da rotira nazaj. Najosnovnejše vrste vodenja so:

S sprednjim zunanjim delom stopala,

z nartom stopala in

z notranjim in sprednjim notranjim delom stopala.

Razlike med posameznimi vrstami vodenja so le v položaju stopala. Pri vodenju s sprednjim

zunanjim delom stopala je stopalo v gležnju spuščeno in obrnjeno navznoter. Udarna

površina je zato tu največja in vodenje najbolj zanesljivo. Telo je malo nagnjeno naprej. Gibi

rok so naravni kot pri teku. Pogled je v trenutku udarca usmerjen k žogi, med udarci pa je

pogled usmerjen gor in naprej, da igralec opazuje gibanje drugih igralcev (Elsner 2004).

89

Izbira vrste vodenja je odvisna predvsem od hitrosti vodenja in položaja nasprotnika. V

hitrem teku vodimo predvsem s sprednjim zunanjim delom ali nartom stopala. Na enak

način vodi igralec žogo, kadar se giblje nasprotnik proti njemu. Kadar se giblje nasprotnik

poleg igralca, vodi igralec žogo z bolj oddaljeno nogo, najbolje s sprednjim zunanjim delom

stopala. Z notranjim oziroma sprednjim notranjim delom stopala vodi žogo predvsem

takrat, kadar se pripravlja na varanje, na spremembo smeri, pri blokiranju žoge in podobno

(Elsner 2004).

Napake pri vodenju so (Elsner 2004):

Prekinjanje teka pri vodenju zaradi udarjanja žoge,

nepretrgana usmerjenost pogleda na žogo,

neenakomerno ali premočno udarjanje žoge in

uporabljanje napačne noge pri vodenju ob nasprotniku.

3.2.1 PRIMERI VAJ VODENJA S SPREMEMBO SMERI

Pri vseh vajah vodenja je pomembno, da posameznik vodi žogo hitro in kontrolirano – z veliko

dotiki. Vaje ponavljamo z obema nogama. Pogled naj ne bo usmerjen samo na žogo ampak

tudi na okolico, da igralec vidi kaj se dogaja okoli njega. S temi vajami posameznik razvija

kontrolo nad žogo (tehnika) in hitrost vodenja s spremembo smeri.

90

LEGENDA:

1. STOPNJA: Vodenje s spremembo smeri s stožci.

VAJA 1: VODENJE NARAVNOST DO STOŽCA, OKOLI NJEGA (Z ZDS/NDS) IN NAZAJ.

Igralec vodi žogo kontrolirano z nartom ali s sprednjim zunanjim delom stopala do stožca,

okoli njega in nazaj, kot prikazuje slika . Okoli stožca vodi žogo z zunanjim delom notranje

noge ali z notranjim delom zunanje noge, kot je prikazano na sliki 29, (glede na stožec). Vajo

izvajamo najprej z eno in nato tudi z drugo nogo.

Slika 29. Vodenje, vaja1 (osebni arhiv).

IGRALEC

OBRAMBNI IGRALEC

KLOBUČKI

TRENER

GOL

STOŽEC

PODAJA

TEK BREZ ŽOGE

VODENJE ŽOGE

STREL

91

VAJA 2: VODENJE V OSMICI MED STOŽCEMA (Z ZDS/NDS).

Igralec z vodenjem žoge riše osmico med dvema stožcema kot prikazuje slika 30. Med

stožcema vodi žogo s sprednjim zunanjim delom stopala obeh nog, medtem ko pri stožcu

uporabi 1x eno, drugič drugo nogo. Ko vodi okoli stožca z ZDS uporablja bližnjo nogo, ko pa z

NDS pa oddaljenejšo nogo (glede na stožec).

Slika 30. Vodenje, vaja 2 (osebni arhiv).

VAJA 3: VODENJE MED STOŽCI POD KOTOM 30° (Z ZDS/NDS)

Žogo vodimo cik – cak, med stožci. Ob spremembi smeri (pri stožcu) uporabljamo obe nogi,

pri spremembi smeri z ZDS uporabimo pri stožcu notranjo - bližnjo nogo (pri prvem eno, pri

naslednjem drugo nogo), medtem ko pri spremembi smeri z NDS uporabimo zunanjo – daljšo

nogo (glede na stožec). Pri vodenju med stožci uporabljamo sprednji zunanji del stopala,

vodenje naj bo hitro in kontrolirano. Vodenje med stožci prikazuje slika 31.

Slika 31. Vodenje cik – cak.

92

VAJA 4: VODENJE MED STOŽCI POSTAVLJENI V KVADRAT POD KOTOM 45° (Z ZDS/NDS)

Žogo vodimo okoli stožcev, postavljenih v kvadrat, kot je prikazano na sliki 32. Pri dveh

stožcih uporabljamo zunanji ali notranji del ene noge, pri dveh pa notranji ali zunanji del

druge noge. Med stožci vodimo žogo s sprednjim zunanjim delom stopala. Vodenje naj bo

hitro in kontrolirano.

Slika 32. Vodenje kvadrat.

VAJA 5: VODENJE MED STOŽCI V TRIKOTNIKU POD KOTOM 60° (Z ZDS/NDS)

Vodenje s spremembo smeri pod kotom 60°. Stožci so postavljeni v trikotniku, kot prikazuje

slika 33. Pri stožcu uporabimo zunanji del ene in druge noge. Vajo ponovimo z obema

nogama z uporabo notranjega dela stopala. Med stožci vodimo s sprednjim zunanjim delom

stopala.

Slika 33. Vodenje trikotnik (osebni arhiv).

93

VAJA 6: VODENJE OKOLI STOŽCEV POSTAVLJENI V KVADRAD POD KOTOM 90° (Z ZDS/NDS)

Žogo vodimo okoli stožcev, postavljenih v kvadrat (slika 34). Pri stožcih spremenimo smer z

zunanjim ali z notranjim delom stopala, medtem ko med stožci vodimo s sprednjim zunanjim

delom stopala. Vajo ponavljamo najprej z eno in nato z drugo nogo.

Slika 34. Vodenje 90° (osebni arhiv).

Pri vodenju s spremembami smeri je pomembno, da igralci žogo vodijo s kratkimi in hitrimi

dotiki, da vodijo čim bližje stožca in da usmerijo pogled tudi v smer vodenja naprej, ne samo

v žogo (periferni vid).

VAJA 7: VODENJE MED STOŽCI S SPREMEMBO SMERI ZA 90° (Z NDS/ZDS)

Igralec vodi žogo med stožci, kot je prikazano na sliki 35. Pri prvi spremembi smeri igralec

uporabi notranji del ene noge in pri naslednji spremembi smeri notranji del druge noge. Vajo

ponovimo tudi z zunanjim delom stopala. Sprememba smeri naj bo izvedena brez vmesnega

vodenja, torej zunanji del stopala ene noge in takoj zunanji del druge. Enako velja za notranji

del stopala.

94

Slika 35. Vodenje L (osebni arhiv).

VAJA 8: KOŠENJE Z NDS/ZDS (180°)

Posameznik si poda žogo čim bližje stožcu, kjer izvede košenje z notranjim delom stopala

pred sabo. Nogo, s katero izvede košenje, rotira navznoter. Žogo z notranjim delom stopala

potisne v smeri 180° nazaj in takoj nadaljuje z vodenjem nazaj. Pomembno je, da je

sprememba smeri izvedena hitro in da se vodenje nadaljuje takoj po spremembi smeri. Vajo

košenja nato izvajamo z zunanjim delom stopala, kjer nogo rotiramo navzven (Slika 36).

Slika 36. Košenje (osebni arhiv).

VAJA 9: SPREMEMBA SMERI ZA 180° S P+NDS

Igralec vodi žogo s sprednjim zunanjim delom stopala do stožca, pri katerem izvede

spremembo smeri nazaj, tako da najprej stopi na žogo s podplatom, jo potegne v smeri nazaj

in z notranjim delom stopala, za stojno nogo, na stran in nadaljuje z vodenjem nazaj. Noga, s

katero izvaja obrat, naj bo ves čas v stiku z žogo, tako da je obrat izveden v eni sami potezi.

Posameznike opozarjamo na sproščenost v skočnem sklepu. Vajo izvajamo z obema nogama

(slika 37).

95

Slika 37. Sprememba smeri P+NDS (osebni arhiv).

VAJA 10: SPREMEMBA SMERI ZA 180° S PRESTOPOM ŽOGE

Posameznik vodi žogo do stožca (slika 38), kjer žogo prestopi z notranjim delom stopala, kot

bi želel nakazati podajo. Po prestopu žoge jo potegne v smeri nazaj z zunanjim delom

stopala. Gleženj rotira navzven, gibanje naj bo povezano in kar se da hitro. Vajo izvajamo z

obema nogama.

Slika 38. Sprememba smeri s prestopom (osebni arhiv).

VAJA 11: VRTENJE OKOLI STOŽCA 360° (NDS/ZDS)

Igralec vodi žogo do stožca s sprednjim zunanjim delom stopala. Pri stožcu naredi krog okoli

stožca s hitrimi in kratkimi dotiki žoge, kot prikazuje slika 39. Vajo izvaja z zunanjim in

notranjim delom stopala ene in druge noge.

96

Slika 39. Vodenje okoli stožca (osebni arhiv).

Ko posamezniki obvladajo vodenja in obrate v vse smeri, lahko vadbo popestrimo z različnimi

formacijami postavitve stožcev, z raznimi tekmovanji (štafetne igre, tekmovanje na čas), kjer

se otroci še posebej potrudijo. Vadbo pa lahko nadgradimo tudi s povezovanjem vodenja z

ostalimi elementi, npr. s podajami in sprejemi in z zaključki na gol.

2.STOPNJA: Vodenje med klobučki, palicami, možici.

Ko posameznik osvoji vodenje s spremembo različnih smeri in uporabo različnih delov stopala

je smiselno ta element nogometne tehnike nadgraditi z uporabo vaj vodenja med stožci,

palicami ali možic), kjer posameznik ponavlja določeno obliko vodenja v določenem ritmu.

Posameznik vodi žogo z različnimi deli stopala in s hitro frekvenco korakov.

VAJA 12: VODENJE CIK – CAK MED KLOBUČKI NDS

Posameznik vodi žogo cik – cak med klobučki (položeni v vrsto na razdalji 2-3 stopala), kot

kaže slika 40, z uporabo samo NDS desne in leve noge. Za vsako spremembo smeri naj

uporabi le dva kontakta z žogo. Z desne si potisne žogo na levo med klobučkoma, jo z levo

ustavi in jo potisne nazaj na desno med naslednjima klobučkoma. Vodenje poskuša izvesti v

čim hitrejšem ritmu.

97

Slika 40. Vodenje cik-cak NDS (osebni arhiv).

VAJA 13: VODENJE CIK – CAK 1 NOGA (NDS-ZDS)

Posameznik vodi žogo cik – cak med klobučki z uporabo NDS in ZDS samo ene noge. Za vsako

spremembo smeri naj uporabi le dva kontakta z žogo. Če vajo izvajamo z desno nogo, si

igralec z NDS potisne žogo med klobučkoma na levo stran, kjer jo z ZDS iste noge ustavi in

potisne nazaj na desno stran med naslednjima klobučkoma. Vodenje poskuša izvesti v čim

hitrejšem ritmu. Klobučki so postavljeni enako, kot kaže slika 40.

VAJA 14: ROLANJE CIK – CAK (P-NDS)

Posameznik vodi žogo cik – cak med klobučki z uporabo P (povlek) in NDS obeh nog. Za vsako

spremembo smeri naj uporabi le dva kontakta z žogo. Igralec s P desne noge zarola žogo

med klobučkoma na drugo stran, kjer jo z NDS leve noge ustavi, in s P leve noge zarola nazaj

med naslednjima klobučkoma. Vodenje poskuša izvesti v čim hitrejšem ritmu. Klobučki so

postavljeni enako kot pri prejšnji vaji, gibanje pa prikazuje slika 41.

Slika 41. Rolanje cik –cak (osebni arhiv).

98

VAJA 15: VODENJE CIK – CAK Z UPORABO NDS IN ZDS OBEH NOG

Posameznik vodi žogo cik – cak med klobučki z izmenično uporabo NDS in ZDS obeh nog. Za

vsako spremembo smeri naj igralec uporabi 3 kontakte. Z ZDS desne noge potisne žogo med

klobučkoma na drugo stran, kjer jo z NDS desne noge ustavi, in takoj z ZDS leve noge potisne

žogo nazaj na drugo stran med naslednjima klobučkoma, kjer jo ustavi z NDS leve noge.

VAJA 16: VODENJE CIK – CAK NAZAJ Z NDS

Vajo lahko otežimo z vodenjem cik – cak med klobučki nazaj. Žogo vodimo v gibanju nazaj z

obema nogama. Vaja je koordinacijsko zahtevnejša, saj moramo žogo kontrolirano voditi v

gibanju nazaj. Za vsako spremembo smeri naj igralec uporabi dva kontakta. Posameznik naj

se v vodenju nazaj z NDS obrača malo bočno glede na smer gibanja z žogo. Vajo lahko vadeči

poskušajo otežiti z vodenjem nazaj še z ostalimi deli stopala.

Vodenja z različnimi deli stopala med klobučki lahko modificiramo s spremembo ritma in

hitrostjo vodenja. Zavedati se moramo, da je sprememba ritma ključnega pomena pri

vodenju in preigravanju, saj prav ta faza v povezavi s hitrimi spremembami smeri omogoča

igralcu vodenje in preigravanje med zgoščenimi igralci v obrambi. Igralec se mora naučiti, v

katerem trenutku pospeši in kdaj upočasni vodenje.

VAJA 17: VODENJE CIK – CAK NA VSAK 2. Ali 3. KLOBUČEK

Posameznik vodi žogo na načine, kot smo jih opisali v prejšnjih vajah, le da spreminja smer

na vsak drugi ali tretji klobuček, kot je prikazano na sliki 42. Ritem je drugačen in hitrost

gibanja z žogo naprej je večja.

Slika 42. Vodenje cik-cak na vsak 2. In 3. Klobuček.

99

VAJA 18: SPREMEMBA RITMA CIK – CAK

S spremembo postavitve klobučkov spreminjamo ritem vodenja. Na tekmi, kjer so situacije

zelo različne moramo spreminjati smeri vodenja glede na postavitev obrambnih igralcev.

Pomembna je pravilna uporaba smeri ob pravem času, da se lahko izognemo obrambnim

igralcem, zato je smiselno klobučke postaviti v različne formacije, da posamezniki osvajajo

različne ritme sprememb smeri. Slika 43 prikazuje enega od možnih načinov, seveda pa je

priporočljivo, da trenerji uporabljajo vedno nove formacije postavitev klobučkov.

Posameznik vodi žogo čim hitreje med klobučki z uporabo NDS in ZDS obeh nog.

Slika 43. Različni ritem (osebni arhiv).

100

3.2.2 PREIGRAVANJE

Uspešno preigravanje predstavlja enega najprivlačnejših trenutkov igre in pripomore k temu,

da postane tekma atraktivnejša. Prav preigravanje je eden od elementov nogometne igre, ki

privlači in navdušuje nogometne privržence. Poteze največjih mojstrov okroglega usnja

postajajo želja in navdih mladim nogometašem. Individualni trening tehničnih elementov jih

lahko pripelje do znanja svojih vzornikov.

Elsner (2004) definira preigravanje kot izvajanje določenih gibov ali gibanja z namenom, da

nasprotnik ne bi odkril prave namere v igri. V igri ne moremo najpreprosteje rešiti vsake

situacije, ker nas pri tem ovira nasprotnik. V tem primeru nam za uspešno nadaljevanje

pomaga preigravanje.

Preigravanje je sestavljeno iz (Elsner 2004):

Varanje brez žoge (fintiranje),

varanje z žogo (dribling),

sestavljeno varanje (fintiranje in dribling).

Varanje brez žoge lahko izvedemo s katerimkoli delom telesa. Brez žoge varamo predvsem s

telesom in nogami. Vsa varanja so uspešnejša, če jih izvajamo v teku. Brez žoge varamo zato,

da bi se osvobodili nasprotnika (najpogosteje pri odkrivanju) in tako olajšali možnost za

izvedbo akcije z žogo (vodenje, udarec na vrata itd.). Pri varanju z žogo prevaramo

nasprotnika s spremembo smeri gibanja žoge. Glavni cilj je, da s spremembo smeri gibanja z

žogo preidemo v položaj, ko nam nasprotnik ne more odvzeti žoge ali da akcijo lahko

nadaljujemo z drugo prvino tehnike. Da bi to dosegli, se moramo gibati tako, da nasprotnik

prenese težišče na eno stran, mi pa se nato s spremembo smeri z žogo gibamo v drugo smer.

Varanje z žogo je mnogo težje kot varanje brez nje. Nasprotnika moramo prevarati tako, da

žogo obdržimo. Varanje z žogo je tudi mnogo odgovornejše, ker ima lahko izguba žoge,

predvsem v obrambi, hude posledice. Sestavljeno varanje pa je povezava varanja brez žoge

in z njo. V prvem delu varamo nasprotnika z gibanjem telesa, v drugem delu pa ga z

101

vodenjem žoge obidemo oziroma ustvarimo želeno prednost za uspešno nadaljevanje igre

(Elsner, 2004).

Različni načini preigravanja se uporabljajo glede na postavitev obrambnega igralca, ki je

lahko:

pred igralcem,

za igralcem,

ob igralcu.

Z varanjem se želimo nasprotnika osvoboditi, želimo ga prevarati in omogočiti nadaljevanje

zamišljene akcije. Varanje brez žoge uporabljamo tako v obrambi kot v napadu. To varanje je

izredno koristno pri pokrivanju in odvzemanju žoge, pri odkrivanju, vodenju, zaustavljanju in

drugod. Obrambni igralci velikokrat z lažnim napadom zmedejo nasprotnika. Vratar z gibom

telesa prisili zlasti neizkušenega igralca, da udari žogo v tisto smer, kamor želi vratar.

Napadalec z gibi telesa, s spremembo gibanja ustvarja nove situacije in boljše položaje za

začetek ali nadaljevanje akcij (Elsner, 2004).

Z varanjem z žogo se želimo osvoboditi nasprotnika, ki nas napada, in preiti v ugodnejši

položaj za nadaljevanje akcije. Izredno važno pa je varanje z žogo v taktičnem pogledu, saj

nam uspešno preigravanje v zaključku akcije omogoča prednost in boljše možnosti za dosego

zadetka (Elsner, 2004).

Glavne napake pri preigravanju so(Elsner, 2004):

gibanje igralca ali gibi s telesom ne povzročijo odziva nasprotnika,

izbira vrste varanja ne ustreza situaciji na terenu in predvidenemu nadaljevanju

akcije,

hitrost varanja je prepočasna ali prehitra,

pri varanju z žogo se preveč ali premalo približamo nasprotniku,

pri določenih vrstah varanja ne prenesemo teže na določeno nogo,

po izvedenem varanju prepočasi nadaljujemo akcijo,

varamo z nogo, ki je bliže nasprotniku.

102

3.2.3 PRIMERI VAJ PREIGRAVANJA

Pri vadbi preigravanja nam bo v veliki meri prišlo prav predhodno znanje prilagajanja na

žogo, torej občutek oz. kontrola žoge in pa obvladanje vodenja. Pri vadbi preigravanja

moramo upoštevati načelo trodelnosti. Preigravanje lahko razčlenimo na tri dele: zmerno

hitro vodenje, varanje in šprint. Velik poudarek pri tej vadbi damo na spremembo ritma,

kajti prav ta sprememba nam omogoča tisto želeno prednost pred nasprotnikom, ki smo jo z

varanjem želeli pridobiti.

Zavedati se moramo, da v nogometu obstaja veliko različnih vrst varanja vendarle imajo vsa

varanja enak namen – preigrati nasprotnika. Mnoga preigravanja (finte) lahko otroci vidijo na

posnetkih tekem največjih mojstrov in ker jim je ta element nogometne igre še posebej

zanimiv, lahko posamezne načine preigravanja vadijo sami doma s posnemanjem

nogometnih mojstrovin. V nadaljevanju bom prikazal nekaj vaj, ki so najosnovnejše in ki se

najpogosteje uporabljajo med igro, seveda pa lahko posamezniki kasneje, ko osvojijo vse

osnovnejše oblike preigravanj, vadijo zahtevnejše oblike in tiste načine, ki so jim všeč.

Pri poučevanju tehničnih elementov se je potrebno držati določenih načel. Osnovna načela

sem opisal že v poglavju metodika učenja in treniranja. V mislih pa imam predvsem načela

primernosti, postopnosti in pa metodično lestvico pri poučevanju tehničnih elementov. Ta se

nagibajo k temu, da je potrebno določeni tehnični element (varanje) izvesti najprej v celoti

na mestu, nato v celoti v gibanju, potem ga razčleniti na posamezne dele, da odpravimo

napake (če so), nato pa ta element izvajati v hitrejšem gibanju. Ko posameznik posamezni

element osvoji, ga izvajamo v povezavi z drugimi elementi (strel, podaja), v igralnih situacijah

ali igralnih oblikah.

V začetku bom opisal samo najosnovnejše načine varanj, kasneje pa bom predstavil različne

oblike vadbe, ki približajo tehnični element igralni situaciji. Na začetku posamezniki izvajajo

varanja v neomejenem prostoru ali pa jih omejimo samo s stožcem (ali drugi rekvizit), pri

katerem morajo izvesti določeno obliko varanja.

103

1 STOPNJA: Preigravanje stožca.

VAJA 1: VARANJE Z NOTRANJIM DELOM STOPALA

Igralec vodi žogo (nasprotnik je pred njim) proti stožcu, kjer na določeni razdalji (1-2m)

prenese težo na eno nogo, z NDS iste noge pa potisne žogo v nasprotni smeri stojne noge in

obide stožec, kot prikazuje slika 44. Za popolno varanje brez žoge se mora igralec v

pripravljalnem delu s telesom nagniti v nasprotno stran, kamor bo izvedel dribling, da

prevara nasprotnika.

Slika 44. Varanje z NDS (osebni arhiv).

VAJA 2: VARANJE Z ZDS

Varanje z zunanjim delom stopala je podobno kot varanje z NDS (nasprotnik je pred

igralcem). Igralec prav tako prenese težo na eno nogo, naredi fintiranje s telesom v to smer,

le da vodenje potem nadaljuje z ZDS v nasprotni smeri.

Težja različica je varanje z dvakratnim fintiranjem. Posameznik naredi fintiranje s telesom

levo in nato še v desno, nato nadaljuje vodenje z ZDS v levo.

Slika 45. Varanje z ZDS (osebni arhiv).

104

VAJA 3: POVEZAVA NDS IN ZDS

Varanje, kjer igralec prične varanje z žogo (dribling) s potiskom žoge v eno smer z NDS, nato

pa z ZDS iste noge nadaljuje vodenje v nasprotni smeri. Gibanje mora biti izvedeno hitro

(hitra sprememba iz NDS na ZDS), pomembna je sprememba ritma, igralec mora narediti

sunkovito gibanje z žogo v drugem delu, ko jo z ZDS potisne mimo igralca.

Malce težja različica je obratna povezava ZDS in NDS. Igralec v pripravljalnem delu nakaže

varanje z ZDS mimo obrambnega igralca, nato pa s sprednjim notranjim delom stopala

nadaljuje vodenje v nasprotni smeri (slika 46). Pri tem načinu varanja je zelo pomembna

mehkoba v stopalu in občutek za žogo.

Slika 46. Varanje, povezava ZDS/NDS (osebni arhiv).

VAJA 4: VARANJE Z OBRATOM

Pri tem varanju je nasprotni igralec za našim hrbtom, mi pa vodimo žogo v nasprotno smer

od želene. Ko se nam dovolj približa, izvedemo obrat za 180° z uporabo ZDS ali NDS ene

noge, nagnemo se v nasprotno smer od nameravanega obrata in s tem še dodatno zmedemo

nasprotnika.

VAJA 5: VARANJE Z ZAUSTAVLJANJEM ŽOGE

To vrsto preigravanja lahko uporabimo, ko je nasprotni (obrambni) igralec ob igralcu z žogo.

Žogo moramo voditi z nogo, ki je bolj oddaljena od nasprotnika. V hitrem vodenju se

naenkrat ustavimo z žogo, pri tem je teža telesa na nogi bližje nasprotniku, z oddaljenejšo

nogo pa žogo s podplatom ustavimo, tako da stopimo nanjo. Nasprotnik se na nenadno

spremembo gibanja ne more takoj odzvati in teče še nekoliko naprej. To lahko izkoristimo za

spremembo smeri vodenja ali drugačno nadaljevanje zamišljene akcije.

105

Z različica tega načina varanja samo nakažemo, da bomo žogo ustavili s podplatom (z

zamahom nad žogo). Ko se nasprotnik ustavi, nadaljujemo s hitrejšim vodenjem in se

oddaljimo od nasprotnika.

VAJA 6: VARANJE S PRESTOPANJEM

Pred nasprotnikom izvedemo enojno ali večkratno prestopanje, tako da z eno nogo

nakažemo dribling z ZDS s prestopanjem nad žogo in izvedemo hitro vodenje z ZDS druge

noge v nasprotni smeri. Za popolno varanje brez žoge se je pri prestopanju treba nagniti s

telesom v smer prestopanja. Po prestopu je potrebno nasprotno gibanje izvesti čim hitreje.

Ko posameznik obvlada enojno prestopanje, se lahko poigrava z dvojnim ali večkratnim

prestopanjem.

VAJA 7: VARANJE NDS - NDS

Ta način varanja z žogo izvedemo tako, da pred igralcem z ene strani z NDS žogo potisnemo

na drugo stran in z NDS druge noge žogo ob igralcu potisnemo mimo. Pred izvedbo driblinga

lahko izvedemo kakršnokoli varanje brez žoge (s telesom, s prestopanjem…).

Prikazali smo 7 vaj osnovnih načinov preigravanja, seveda pa obstaja še mnogo drugih oblik

preigravanj. Posamezniki si lahko celo sami izmislijo svoj dribling, s smiselnim povezovanjem

vaj iz poglavja prilagajanja na žogo in hitrimi spremembami smeri vodenja. Ali pa enostavno

vadijo načine preigravanj, ki so jih zasledili ob gledanju njihovih idolov, če seveda niso preveč

zahtevne, kar pa jim je po drugi strani lahko še večji iziv.

2. STOPNJA: Različne vadbene oblike vodenja in preigravanja.

Ko posamezniki osvojijo določeno vrsto preigravanja na mestu in nato v gibanju v celoti, je

smiselno vadbo nadgraditi z različnimi vadbenimi oblikami, ki približajo situacije s

preigravanjem tistim, ki se uporabljajo v igri na tekmah. Z igralci je potrebno to preigravanje

vadit tudi v pogojih, ki so podobni tistim na tekmi (v hitrejšem gibanju, s pasivnimi/aktivnimi

obrambnimi igralci, v povezavi z ostalimi elementi…). V nadaljevanju bom predstavil nekaj

primerov, kako nadgraditi ali popestriti vadbo preigravanja in vodenja s spremembami smeri

v različnih oblikah vadbe.

106

VAJA 8: VADBA VODENJA IN PREIGRAVANJA V KVADRATU S KLOBUČKOM NA SREDINI

Vadbena oblika, kjer lahko hkrati dela tudi več posameznikov (2-8). Vadbeni prostor

označimo s klobučki in stožci, kot prikazuje slika 47. Vsak posameznik s svojo žogo izvaja

točno določen način vodenja do sredine (izmenično NDS, ena noga NDS in ZDS, rolanje itd.),

kjer izvede določeno spremembo smeri ali varanje (sprememba smeri za 180° NDS/ZDS,

varanje s prestopanjem itd.). Vadeči začnejo nalogo istočasno in se lahko vračajo na isto

mesto (če je sprememba smeri za 180°) ali na drugo mesto (različne spremembe smeri

vodenja in preigravanja).

Slika 47. Različne vadbene oblike preigravanja.

VAJA 9: VADBA PREIGRAVANJA S PASIVNIMI OBRAMBNIMI IGRALCI

Za naslednjo vadbeno obliko potrebujemo najmanj 4 posameznike. Posamezniki so

postavljeni kot prikazuje slika 48, pri čemer izmenično en posameznik izvaja točno določeno

varanje pri prvih dveh pasivnih igralcih in nato poda tretjemu, ta pa žogo poda na začetek,

kjer jo igralec, ki je bil prej prvi pasivni obrambni igralec, sprejme in prične z varanjem dveh

igralcev. Pri prvem pasivnem igralcu izvaja določen način preigravanja z eno nogo, medtem

ko pri drugem izvede isto varanje z drugo nogo (npr. V poteg). Ko je pasivni igralec preigran,

se takoj pomakne na eno mesto bližje proti začetku vaje (na mesto, kjer igralec z žogo

začne). Tretji pasivni igralec se po podani žogi na začetek pomakne na mesto drugega

pasivnega obrambnega igralca, drugi na mesto prvega in prvi na začetek (kot prikazuje slika

48). Ta oblika vadbe preigravanja je zelo primerna, saj posameznik dobi občutek, kako

preigravati, ko je pred njim obrambni igralec v preži in ne zgolj rekvizit.

107

Slika 48. Preigravanje s pasivnimi obrambnimi igralci.

VAJA 10: PREIGRAVANJE MED PALICAMI ALI MOŽICI

Posamezniki lahko svoje tehnično znanje vodenja in varanja nadgrajujejo z vadbo vodenja in

varanja med palicami ali možici. Le – ti so lahko postavljeni v različnih formacijah

sistematizirano (v liniji ali cik – cak) ali naključno. Z vodenjem s spremembami smeri in z

varanjem (točno določeno varanje pri palici ali možicu) posamezniki urijo svoje tehnično

znanje vodenja in preigravanja. Vadbo je kasneje smiselno povezati z zaključnim strelom na

gol.

Slika 49. Preigravanje med palicami ali možici (osebni arhiv).

108

VAJA 11: PREIGRAVANJE STOŽCA V POVEZAVI S PODAJO:

Skupina posameznikov (najmanj trije) izvajajo točno določeno varanje pri stožcu in nato

podajo igralcu, ki čaka na žogo na drugi strani, ta žogo sprejme, jo vodi do stožca na sredini,

izvede varanje in zopet poda igralcu na drugi strani (slika50). Vajo začnemo na strani, kjer je

več igralcev.

Slika 50. Preigravanje v povezavi s podajo (osebni arhiv).

VAJA 12: IGRA 1:1, 2:2 NA 3 MALE GOLE

S to vadbeno obliko približamo pogoje vadbe tistim na tekmi, saj so igralci pri igrah na gol

zelo motivirani in tekmovalni. Posamezniki lahko uporabljajo vse oblike preigravanja, s tem

se naučijo tudi uporabnost določenega preigravanja in njihovo učinkovitost ter razvijajo

svojo nogometno domišljijo. Na trenerjev znak naredita posameznika šprint okoli stožca v

polje, prvi v polju dobi podano žogo od trenerja in prične igro 1:1 na tri manjše gole. Igralec,

ki doseže gol, dobi točko. Gol lahko doseže s podajo največ 3 metre pred golom (slika 51).

Slika 51. Igra 1:1; 2:2 na male gole.

109

VAJA 12: PREIGRAVANJE PASIVNEGA IGRALCA V POVEZAVI Z ZAKLJUČKOM NA GOL

Kot zadnja stopnja učenja določenega načina preigravanja se lahko uporabi oblika vadbe

preigravanje pasivnega obrambnega igralca (ali rekvizita) z zaključnim strelom na gol, kot

prikazuje slika 24. Posameznik ponavlja točno določen način preigravanja (npr. enojno

prestopanje) ter čim hitreje, ko je preigral igralca, skuša doseči gol.

Slika 52. Preigravanje z zaključkom (osebni arhiv).

3.3 SPREJEMANJE

Čeprav pri sodobnem načinu igranja zaradi hitrejše igre zaustavljanje vedno bolj opuščamo,

to ne pomeni, da smemo tej prvini posvečati manj pozornosti. Vemo da igra brez sprejema,

torej vse podaje izvedene »iz prve« niso mogoče,zato je zaustavljanje žoge, kadar je to v igri

potrebno, zelo pomemben element v igri. (Elsner 2004).

Kljub temu, da se moderna nogometna igra (sodobni model nogometne igre) nagiba k čim

hitrejši igri oz. potovanju žoge med soigralci, pa seveda skozi igro ni mogoče odigrati vse »iz

prve«. Ker so prav podaje najpogosteje uporabljen element v nogometni igri, sem mnenja,

da je prav sprejem tisti element, ki je po pogostosti uporabe takoj za podajami in brez

katerega ni možna kvalitetno povezana igra. Prav dober sprejem (seveda ob predpostavki

dobrih podaj) v veliki meri vpliva na kvaliteto igre in posledično na kvaliteto posameznika. V

110

nadaljevanju bomo prikazali nekaj osnovnih vaj za izboljšanje sprejema in nekaj primerov

preigravanja v povezavi s sprejemom.

3.3.1 NAMEN IN NAČINI ZAUSTAVLJANJA

Elsner (2004) opisuje, da žogo ustavljamo le takrat, ko:

igre ne moremo nadaljevati s prvim udarcem,

želimo spremeniti smer gibanja in igro nadaljevati individualno (vodenje žoge),

želimo zaradi taktičnih zahtev igro začasno zaustaviti in podobno.

Žogo lahko ustavimo na tri načine in sicer: po principu amortizacije, s postavljanjem

prepreke in s povlekom.

Pri amortizaciji moramo del telesa, s katerim želimo žogo zaustaviti, potisniti ali dvigniti v

smer prihajajoče žoge. Ob dotiku telesa z žogo moramo ta del s primerno hitrostjo povleči

nazaj. S takim gibom žogo amortiziramo in jo zaustavimo po naši želji. Po načelu amortizacije

zaustavljamo pretežno le žogo v zraku, čeprav je mogoče po tem načelu zaustavljati tudi

kotaleče se žoge (Elsner, 2004).

Zaustavljanje žoge s postavljanjem zapreke prav tako lahko izvedemo z vsemi deli telesa.

Zapreko postavimo pod istim kotom, kot je vpadni kot gibanja žoge (Elsner, 2004).

Pri sprejemanju žoge s povlekom pa je bistvo, da žogo sprejemamo v gibanje (mimo

obrambnega igralca).

Najuporabnejši so naslednji načini zaustavljanja (prirejeno po Elsner, 2004):

a) Po načelu amortizacije: z nartom, z notranjim delom stopala, s stegnenico, s prsmi in

z glavo;

b) Po načelu postavljanja zapreke: s podplatom, notranjim in zunanjim delom stopala

ter s prsmi.

c) S povlekom: z vsemi deli stopala mimo igralca.

111

Osnovna zahteva vsakega zaustavljanja je, da po izvedbi omogoča takojšnje nadaljevanje

akcije. Izbira zaustavljanja je odvisna od položaja igralca, smeri in hitrosti žoge ter položaja

nasprotnih igralcev. Po načelu amortizacije zaustavljamo z notranjim delom stopala nizke in

polvisoke žoge. Žoge, ki letijo visoko in padajo navpično, zaustavljamo z nartom, stegnenico

ali z glavo. Žoge, ki letijo visoko, toda ne padajo navpično, zaustavljamo s prsmi. Tako leteče

žoge lahko zaustavimo tudi z glavo. Te načine zaustavljanja v zraku večkrat uporabimo tudi

zato, da nam slabo in neravno igrišče ne bi preprečilo dobrega zaustavljanja (Elsner, 2004).

Po načelu postavljanja zapreke zaustavljamo z notranjim delom stopala kotaleče se in

padajoče žoge, kjer lok padanja ni preveč navpičen. Z zunanjim delom stopala zaustavimo

takrat, kadar se žoga kotali ali pada na stran obtežene noge in teže ne moremo prenesti na

nasprotno nogo. Zaustavljanje s podplatom uporabimo, če žoga pade pred nas in je ne

moremo zaustaviti z notranjim delom stopala. Prav tako na tak način zaustavljamo navpično

padajoče žoge. Ta način zaustavljanja je predvsem koristen, kadar ni v bližini nasprotnika, ker

omogoča zelo hitro nadaljevanje igre. S prsmi zaustavljamo predvsem žoge v zraku, kadar v

akciji drug način zaustavljanja ni mogoč. Zaustavljanje s prsmi, ko žogo lovimo na prsi,

uporabljamo, kadar imamo dovolj prostora in časa ali ko žogo s prsmi le odbijemo in akcijo

nadaljujemo z udarcem iz zraka (Elsner, 2004).

Najpogostejše napake pri zaustavljanju (Elsner, 2004):

Pri načelu amortizacije:

amortizacijska površina je preveč napeta,

umikanje dela telesa, ki omrtvi žogo, je prepočasno ali prehitro (žoga se od površine

odbije; žoga in del telesa se ne srečata),

zaradi netočnega spremljanja žoge se le-ta odbija od napačnega dela telesa (golen,

gleženj, rame),

nepravilna postavitev onemogoči odbijanje žoge v smeri žoge, ampak se odbije v

stran (z nartom, s prsmi).

112

Pri načelu postavljanja zapreke:

zaustavna noga se dvigne previsoko in žoga zdrsne pod stopalom noge,

del zaustavne noge ali telesa, s katerim postavimo zapreko, je preveč tog in se žoga

odbije predaleč,

nepravilna postavitev glede na mesto padca žoge na tla onemogoča postavitev

zapreke pod ustreznim kotom in

pretrdo stopanje na žogo zaradi slabega prenosa teže na stojno nogo.

3.3.2 PRIMERI VAJ SPREJEMANJA

1. STOPNJA: Sprejemanje nizkih žog.

VAJA 1: SPREJEM NA MESTU S PODPLATOM

Posameznik v označenem kvadratu (kot prikazuje slika 53) pričakuje podajo od trenerja ali

soigralca, jo zaustavi s podplatom in poda nazaj. Igralec mora žogo sprejeti v omejenem

prostoru (kvadratu) tako, da lahko žogo čim hitreje vrne soigralcu. Žogo mora sprejeti malo

pred sabo (ne pod sabo), da lahko hitreje odreagira s podajo. Igralec naj žogo pričakuje v

gibanju na mestu (skiping).

Slika 53. Sprejemanje žoge na mestu (osebni arhiv).

113

VAJA 2: SPREJEM NA MESTU NDS/ZDS

Podobno kot pri vaji 1 izvajamo sprejem tudi z NDS in ZDS, pri čemer je pomembno, da je

stojna noga rahlo pokrčena in s prsti obrnjena v smeri prihajajoče žoge, stopalo zaustavne

noge pa je obrnjeno pravokotno na smer podane žoge. Če ustavljamo podajo z NDS, stopalo

rotiramo navzven, medtem ko pri zaustavljanju z ZDS stopalo rotiramo navznoter. Žogo

zopet poskušamo zaustaviti malo pred in ne pod sabo. Igralec žogo pričakuje v gibanju na

mestu (skipingu).

VAJA 3: SPREJEM V GIBANJE NDS/ZDS

Po podani žogi od trenerja ali soigralca posameznik zdaj žogo sprejema v gibanje izven

omejenega prostora (kvadrata) in vrne podajo (slika 54). Igralec poskuša izvajati vajo s samo

dvema dotikoma žoge, s prvim dotikom jo sprejme izven kvadrata in z drugim poda soigralcu.

Za lažjo izvedbo naj posameznik pred izvedbo s stojno nogo naredi manjši poskok, nato pa

stopalo zaustavne noge rotira navzven ali navznoter (odvisno ali sprejemamo z NDS ali z ZDS)

za sprejem levo ali desno izven kvadrata. Z rokami igralec lovi ravnotežje. Od kota postavitve

stopala zaustavne noge je odvisen kot odboja žoge. Vajo izvajamo z obema nogama.

Slika 54. Sprejemanje v gibanje NDS/ZDS (osebni arhiv).

VAJA 4: SPREJEM PO NALETU

V igri se malokrat zgodi, da igralec ustavlja žogo na mestu, pogosteje se ta element izvaja v

gibanju. Pri naslednji vaji igralec stoji izven kvadrata (kot kaže slika 55), steče v kvadrat in v

teku sprejme žogo z NDS (lahko tudi s P, ali ZDS) ter jo čim hitreje poda nazaj. Sprejem je

114

otežen, saj mora posameznik ob sprejemu upoštevati še svoje gibanje proti žogi, hitrejše kot

je gibanje, težji je sprejem oz. bolj mora posameznik amortizirati žogo.

Slika 55. Sprejem po naletu (osebni arhiv).

VAJA 5: SPREJEM Z OBRATOM IN VODENJE OKOLI KLOBUČKA

V naslednji vaji bomo povezali sprejem v smeri nazaj in vodenje. Posameznik sprejema žogo

z NDS ali ZDS obeh nog. Žogo najprej sprejme na stran in malo nazaj v gibanje, s telesom

mora slediti žogi in čim hitreje nadaljevati vodenje okoli klobučka, kot prikazuje slika 56.

Pazimo, da je žoga vedno pod nadzorom, da se ne odbija predaleč stran.

Slika 56. Sprejemanje in vodenje okoli klobučka (osebni arhiv).

115

VAJA 6: SPREJEM NA TOČNO DOLOČEN KLOBUČEK Z NDS

Pri tej vaji sprejemanja zaustavljamo žogo v gibanju mimo prvih ali zadnjih dveh klobučkov, ki

tvorita kvadrat, z NDS leve in desne noge (kot kaže slika 57). Žoga naj bo sprejeta z enim

dotikom mimo klobučka tako, da bo možna čim hitrejša podaja. Žogo lahko z NDS

sprejemamo na dva načina. Prvi način je ta, da žogo sprejemamo z bližnjo nogo glede na

klobuček, kamor sprejemamo. Pri tem načinu se s telesom odpremo proti smeri sprejema.

Drugi način pa je sprejem z daljšo nogo glede na klobuček, kamor sprejemamo žogo. Pri tem

načinu se s telesom nagnemo nad žogo in obrnemo v smer sprejema (zapremo telo).

Slika 57. Sprejem NDS na točno določen klobuček.

VAJA 7: SPREJEMANJE NA TOČNO DOLOČENI KLOBUČEK Z ZDS

Podobna vaja prejšnji (vaja 57), le da sprejemamo žogo z ZDS. Sprejem poskušamo izvesti z

enim dotikom mimo klobučka (sprednjega ali zadnjega) z uporabo obeh nog. Ko želimo

sprejeti žogo na levo stran (naprej ali nazaj), uporabimo ZDS leve noge, če sprejemamo na

desno stran pa ZDS desne noge. Sprejem naj bo čim bližje klobučku, ki ga nato z vodenjem

obidemo in podamo nazaj do soigralca.

2. STOPNJA: Sprejemanje visokih in polvisokih žog.

VAJA 8: SPREJEM VISOKIH ŽOG Z NDS

V omejenem prostoru (kvadratu) igralec sprejema visoke in polvisoke žoge, ki si jih lahko

meče sam, ali pa mu jih meče soigralec ali trener. Žogo sprejema z NDS obeh nog.

Pomembno je, da posameznik pravilno nastavi stopalo zaustavne noge (pravokotno na smer

116

žoge) in da se s celotnim telesom nagne naprej nad žogo (stojna noga je postavljena nekoliko

naprej). Ob odboju žoge skušamo žogo takoj usmeriti in amortizirati nazaj v tla pod enakim

kotom, kot se je žoga odbila. Žogo sprejemamo malo pred sabo, da lahko po sprejemu takoj

podamo ali preidemo v vodenje.

VAJA 9: SPREJEM VISOKIH ŽOG Z ZDS

Ta način sprejemanja visokih žog se navadno uporablja, ko imamo ob sebi nasprotnega

igralca in želimo žogo sprejeti stran od njega z nogo, ki je bolj oddaljena od njega ali pa je

igralec za našim hrbtom in želimo žogo sprejeti vstran. Od postavitve stopala zaustavne noge

je odvisno, v katero smer se bo žoga odbila, prav tako pa moramo žogo takoj ob odboju

usmeriti in amortizirati nazaj v tla.

VAJA 10: SPREJEM VISOKIH ŽOG Z NARTOM

Visoke žoge lahko ustavljamo tudi z nartom. Ta način ustavljanja se po navadi uporablja, ko v

bližini ni obrambnega igralca in želimo akcijo nadaljevati v smeri pogleda naprej. Pomembno

pri tem načinu sprejemanja je, da pravilno postavimo stopalo zaustavne noge (pravokotno

na smer leta žoge) in da v času dotika narta z žogo, nogo potegnemo nazaj v smeri leta žoge,

da le-to amortiziramo.

VAJA 11: SPREJEM VISOKIH ŽOG IZ TEKA

Ko posameznik obvlada sprejemanje visokih žog na mestu, vajo otežimo s sprejemanjem

visokih žog v gibanju, kot prikazuje slika 58. Vse tri prejšnje načine (NDS, ZDS, NART) tako

izvajamo s predhodnim gibanjem posameznika. Igralec priteče v kvadrat, kjer sprejme visoko

žogo z NDS, ZDS, z N ali z P.

Slika 58. Sprejemanje visokih žog v gibanju (osebni arhiv).

117

VAJA 12: SPREJEM VISOKIH ŽOG Z OBRATOM ZA 180°

Ta način sprejemanja uporabljamo, kadar želimo akcijo nadaljevati v nasprotni smeri, kamor

smo obrnjeni. Žogo ob odboju sprejemamo tako nazaj in malo na stran z NDS ali ZDS ene ali

druge noge (slika 59). Pomemben je kot postavitve stopala zaustavne noge, od tega je

odvisno, v katero smer se bo odbila žoga. Telo je zopet nad žogo in se obrača v smer

sprejema.

Slika 59. Sprejemanje visokih žog z obratom (osebni arhiv).

3. STOPNJA: Varanje v povezavi s sprejemom.

Na tekmi se mnogokrat zgodi, da imamo ob podani žogi za hrbtom obrambnega igralca. V

takšnem primeru lahko žogo zadržimo, podamo povratno podajo nazaj svojemu soigralcu ali

pa preigramo nasprotnika s sprejemom v gibanje mimo obrambnega igralca. Pri tem je zelo

pomembno pravilno gibanje (odkrivanje), sprejem (občutek za žogo) in način sprejemanja

glede na postavitev obrambnega igralca (če je ta na malo levi strani za našim hrbtom, bomo

verjetno sprejemali žogo na desno stran mimo njega). Za popolno izvedbo varanja s

sprejemom pa lahko pred izvedbo sprejema naredimo varanje z gibanje v nasprotno smer

sprejemanja (lažno gibanje).

Vaje preigravanja s sprejemom lahko izvajamo sami ali v dvojkah. Po podani žogi trenerja ali

soigralca, preigramo možica ali stožec. Lahko pa vajo izvajamo v trojkah ali večjem številu s

preigravanjem pasivnega ali aktivnega obrambnega igralca. Kasneje je smiselno vadbo

118

izvajati v povezavi s strelom na gol ali v povezavi s podajami. V nadaljevanju bom prikazal

nekaj primerov varanj v povezavi s sprejemom v različnih vadbenih oblikah.

VAJA 13: VARANJE V POVEZAVI S SPREJEMOM NDS

Po podani žogi od trenerja ali soigralca si pred možicem žogo z NDS leve ali desne noge

potisnemo nazaj in na stran mimo možica. Če želimo akcijo nadaljevati na levo stran mimo

obrambnega igralca (možica), potem žogo sprejmemo z NDS desne noge, če pa želimo akcijo

nadaljevati po desni strani mimo, potem žogo sprejemamo z NDS leve noge. Od nastavitve

kota stopala je odvisno, kam se bo žoga odbila. Od moči podane žoge je odvisno, kako

močno moramo žogo udariti na stran ali jo amortizirati. Po sprejemu na stran sledi šprint in

nadaljevanje akcije (podaja, vodenje, strel). Pomembno je tudi, da igralec pred sprejemom

naredi določeno gibanje (lažno gibanje), saj si s tem ustvari potreben prostor za izvedbo

varanja (slika 60).

Slika 60. Sprejem NDS mimo (osebni arhiv).

VAJA 14: VARANJE V POVEZAVI S SPREJEMOM ZDS

Žogo lahko mimo obrambnega igralca (možica ali klobučka) sprejmemo tudi z ZDS. V tem

primeru uporabimo desno nogo za sprejem desno mimo igralca in levo nogo za sprejem levo

mimo igralca. Enako kot pri NDS je tudi tukaj pomemben kot nastavitve stopala in

amortizacija podaje. Za popolno varanje lahko pred izvedbo sprejema v eno stran, nakažemo

119

varanje s sprejemom v drugo stran (s telesom) in s tem zmedemo nasprotnika. Po sprejemu

sledi šprint in čim hitrejše nadaljevanje akcije.

VAJA 15: SPREJEM 2 KONTAKTA NDS

Vaje preigravanja s sprejemom lahko izvajamo tudi v trojkah, kjer eden od trojke poda žogo,

drugi sprejema, tretji pa je pasivni obrambni igralec (slika 61). Igralec, ki je žogo podal, steče

na sredino in postane pasivni obrambni igralec, sprejemalec gre na mesto podajalca, pasivni

obrambni igralec pa postane sprejemalec. Pri tem načinu sprejemanja žoge mimo igralca

uporabimo dva kontakta z žogo. Ko pričakujemo podajo, smo s telesom in nogami

postavljeni malo bočno glede na smer podaje. Prvi kontakt žoge je namenjen ustavitvi

(amortizaciji) žoge z NDS ene noge, z drugim kontaktom pa si žogo potisnemo mimo igralca z

uporabo NDS druge noge. Sledi šprint in nadaljevanje akcije.

Slika 61. Varanje NDS 2 kontakta (osebni arhiv).

VAJA 15: SPREJEM S POTEGOM NDS IN OBRAČANJEM TRUPA

Pri tem načinu sprejemanja uporabljamo NDS ene ali druge noge. Žogo hkrati amortiziramo

in jo potegnemo v stran z odpiranjem trupa, tako da na koncu gledamo naprej v smeri

podane žoge. Če žogo sprejemamo z desno nogo, se z žogo vrtimo v desno smer (za 180°), če

sprejemamo z levo nogo, se z žogo vrtimo v levo smer. Ko smo se z žogo zavrteli v smer

želenega vodenja, si potisnemo žogo mimo obrambnega igralca, sledi šprint in nadaljevanje

akcije.

120

Ko posamezniki osvojijo določena varanja v povezavi s sprejemom na možicih, stožcih ali na

pasivni obrambi, je smiselno vadbo povezati z ostalimi nogometnimi elementi, recimo s streli

na gol ali s podajo iz strani itd.

VAJA 16: SPREJEM Z NDS ZA STOJNO NOGO

Ta način sprejemanja se pogosto uporablja med samo igro, z namenom takojšnje

osvoboditve obrambnega igralca. Sprejem je podoben sprejemu z NDS, le da se ta ne izvaja

pred stojno nogo, ampak za stojno nogo. Po podani žogi si igralec spusti žogo med nogama in

nato nastavi NDS ene ali druge noge, da se žoga pod kotom odbije mimo obrambnega

igralca. Igralec se takoj obrne proti žogi in ji čim hitreje sledi. Sledi čim hitrejše nadaljevanje

akcije (vodenje, strel…), kot je prikazan primer zaključka s strelom na sliki 62.

Slika 62. Sprejem z NDS za stojno nogo (osebni arhiv).

VAJA 17: VARANJE S PRETEKOM ŽOGE

Ta način varanja v povezavi s sprejemom se po navadi uporabi, ko nimamo obrambnega

igralca povsem blizu za hrbtom in ko vidimo, da je prostor, kamor potuje podaja (za hrbtom

obrambnega igralca), prost. Pri tem načinu varanja, žoge sploh ne sprejmemo, ampak jo

samo pretečemo in takoj nadaljujemo gibanje za podano žogo. S tem ko pretečemo žogo,

zmedemo obrambnega igralca, ki predvideva, da bomo žogo ustavili in malo obstoji, s tem si

pridobimo želeno prednost.

121

4. INDIVIDUALNI TRENING MOTORIČNIH IN FUNKCIONALNIH

SPOSOBNOSTI

4.1 ZNAČILNOSTI RAZVOJNIH OBDOBIJ MLADIH

Individualni (dopolnilni ali dodatni) treningi naj bodo omogočeni vsem selekcijam in vsem

igralcem, ki so seveda željni dodatnega treninga in napredovanja, najbolj smotrn pa je

seveda za tiste bolj nadarjene nogometaše, ki imajo željo delati še pogosteje, intenzivnejše in

kvalitetnejše. Normalno je, da bodo motorično sposobnejši hitreje napredovali, vendar bo

napredek viden tudi pri manj motorično sposobnih. Zelo pomembno je, da si posameznik

sam želi napredovati da se sam zaveda, bo tudi delovna motivacija na visokem nivoju.

Seveda pa morajo biti treningi prilagojeni razvojni stopnji otrok. Trenerji moramo s tega

vidika poznati značilnosti telesnega, motoričnega, duševnega in sociološkega razvoja

mladine. Poznati moramo razvojna obdobja, za katere je značilno, da so otroci ali mladi še

bolj dovzetni za razvoj določenih sposobnosti ali spretnosti. Kot trenerji moramo to izkoristiti

in temu primerno načrtovati trening. V nadaljevanju bom predstavil najpomembnejše

značilnosti razvojnih obdobij, ki bi jih moral poznati vsak trener.

Trenerji mladih v nogometu (športu nasploh) naj bi poznali razdelitev obdobij razvoja mladih

med 6. in 18. letom starosti. Razdelitev (klasifikacij) je več, za nas je dovolj zanimiva

naslednja (Elsner idr., 1996):

A. 6 - 10 let: ZGODNJA ŠOLSKA DOBA (CICIBANI)

B. 1.) 10 - 12/13 let: POZNA ŠOLSKA DOBA (MLAJŠI DEČKI)

2.) 13/14 - 15 let: PREDPUBERTETNA DOBA (STAREJŠI DEČKI, KADETI)

C. 15/16 - 18/19 let: PUBERTETNA DOBA (KADETI MLADINCI)

Otroci se od obdobja do obdobja PSIHOLOŠKO, BIOLOŠKO, MOTORIČNO in SOCIOLOŠKO

razlikujejo in zato imajo posamezne razvojne stopnje določene značilnosti, po katerih se

obdobja razlikujejo med seboj (Elsner idr., 1996).

122

Trener mladih, mora poznati značilnosti in razlike v razvojnih obdobjih mladih, ker lahko

pri svojem delu mnogokrat predvideva, razume določeno otrokovo obnašanje in lahko

zastavi delo, ki je primerno značilnostim otrok v določenem obdobju razvoja (Elsner idr.,

1996).

4.1.1 ZGODNJA ŠOLSKA DOBA (6 - 10) - CICIBANI

Ta doba zajema obdobje od 1. do 4. razreda osnovne šole, nekateri to obdobje imenujejo

srednje otroštvo. Na začetku tega obdobja gre večina otrok v šolo. Je obdobje mirnega in

enakomernega razvoja otrok (Elsner idr., 1996).

1. Anatomsko fiziološke značilnosti

Rast telesa je relativno umirjena. Višina iz leta v leto narašča za približno 3-5 cm, tako da je

otrok s 7 leti povprečno visok 118-119 cm; v 10. letu je visok med 127 in 133cm. Teža

postopoma narašča, letno od 1,5 do 3 kg. Telesno postajajo vse močnejši, kosti postajajo vse

večje, hrbtenica močnejša in izraziteje pravilneje ukrivljena. Vendar kosti še vedno niso

dovolj trdne, ker še poteka proces okostenitve(Elsner idr., 1996).

V tem obdobju je pomembno, kako otrok hodi, sedi in tisti ki se že ukvarjajo s športom -

kako vadijo! Neustrezno delo pri športu lahko kasneje povzroči vedno večje okvare in

poškodbe. Roke in noge so dolge in tanke. Moč mišic narašča, njihov razvoj je pospešen zlasti

na področju manjših mišic. Spreminja se tudi sestava mišičevja - vedno manj je vode,

posledica česa je tudi večja moč. Pri otrocih v tem obdobju se mišice hitro utrudijo, zato jim

ne smemo dajati motoričnih nalog, ki jih preveč utrujajo. Otrok se v tem obdobju zelo hitro

utrudi, še zlasti pri zapletenem delu. Srce raste počasneje, utrip še ni ustaljen, zato lahko

dolgotrajni in pogosti napori izzovejo bolezni srca (Elsner idr., 1996).

123

2. Značilnosti motoričnega razvoja

Poteka razmeroma skladno s telesnim razvojem in se vso to obdobje izpopolnjuje v moči,

hitrosti, natančnosti in prefinjenosti gibov (Elsner idr., 1996).

V tem obdobju začne otrok povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti (usvojena

naravna gibanja) za izvajanje kompleksnejših in specifičnih gibanj. Gibanje postaja orodje,

ki ga posameznik uporablja v vsakdanjem življenju, v rekreaciji ali v izbrani športni

dejavnosti. Izvajanje gibalnih veščin otroka postaja vse bolj dovršeno, natančno in lahkotno –

skratka učinkovitejše in uporabno v različnih situacijah in specifičnih okoliščinah (Škof idr.,

2007).

Upočasnjena dinamika telesne rasti v tem obdobju omogoča dobro sinhronizacijo živčno –

mišičnega sistema in s tem ugodne okoliščine za razvoj tistih gibalnih sposobnosti, pri katerih

je natančnost nadzora gibanja še posebej pomembna (npr. koordinacija, hitrost, gibanja,

ravnotežje, natančnost). Zato v tem obdobju ni smiselna ozka omejenost vadbe le na

določene gibalne strukture ene športne panoge, ampak naj bo vadba v smislu gibalnih nalog

čim bolj raznovrstna. Raznovrstnost gibalnih nalog v tem obdobju pomeni širitev gibalnih

izkušenj (tvorjenje različnih gibalnih programov v gibalnem spominu), ki bodo še kako

dobrodošle v nadaljnjem športnem in siceršnjem razvoju posameznika (Škof idr., 2007).

Skoraj vsi otroci v tem obdobju uživajo v pridobivanju motoričnih (gibalnih) spretnosti in

hitro napredujejo v združevanju preprostih motoričnih nalog v bolj sestavljeno obnašanje.

Posebej pomembno je, da v tej dobi dozoreva tudi centralno živčni sistem, kar omogoča

otroku, da bolje usklajuje in obvladuje svoje gibe - to zadeva predvsem finejše gibe. Za

motorični razvoj je prav tako velikega pomena dejstvo, da postaja vse bolj sposoben dalj časa

osredotočiti pozornost na določen predmet in na določeno dejavnost. 8. letni otrok rad teka,

skače, lovi, zelo rad preskakuje vrvico, plava, se drsa, se igra z žogo. Novih gibalnih tehnik se

nauči razmeroma z lahkoto, posebno če imajo kaj podobnih spretnosti že od prej.

Koordinacijsko zahtevnejših gibov so prej sposobni otroci, ki so že v predšolski dobi veliko

skakali, tekali, plazili, plavali in se igrali z žogo (Elsner idr., 1996).

124

Vemo, da se otrok zelo rad igra, zato je zelo pomembno, da vaditelji, trenerji, učitelji vadbo

prilagodijo oz priredijo v smislu igre, vaje in vadbo povežemo v neko namišljeno - otroku

zanimivo zgodbo ali temo. Tako bo otrok vadbo sprejemal kot igro, in ne kot "trening".

Pripravljenost za motorično učenje je pri otrocih v tem obdobju zelo visoka, to obdobje je

zato najprimernejše za motorično učenje, saj so otroci v tem obdobju tudi najbolj dovzetni.

Če smo zamudili to obdobje za osvojitev določene motorične naloge (npr. preval ali podaja z

zunanjim delom stopal) bo za otroka kasneje težji in dolgotrajnejši proces, da se bo naučil

nove motorične naloge. Sposobnost posnemanja je zelo velika, zato je dobra in pravilna

demonstracija še posebno pomembna (uporaba video tehnike tudi lahko prispeva k

hitrejšemu učenju). Otrok v tej dobi ima povečan psihomotorični tempo - vse velikokrat hitro

dela. V tej svoji stalni naglici postaja nestrpen, nezbran in pogosto po nepotrebnem

agresiven. Tako skuša izločiti nakopičeno energijo. 9. letni otrok je precej razgiban v smeri

agresivnosti - rad se pretepa (Elsner idr., 1996).

Otroci so vedno bolj spretni, močni in hitri, zato lahko tekmujejo v različnih športnih

dejavnosti, kar tudi zelo radi počenjajo. Posebno je treba paziti na njihov pogum, ker

velikokrat precenjujejo svoje sposobnosti. Za kako težko nalogo porabi veliko pozornosti,

čeprav je s svojo energijo kmalu pri koncu. Rad preizkuša svoje sposobnosti. Ves je zaposlen

in nima rad prekinitev. Otroku v tem obdobju je treba nuditi veliko priložnosti za

pridobivanje čim večjih motoričnih sposobnosti. Otrok, ki se tudi motorično mnogostransko

razvija ima dobre stike z vrstniki in odraslimi, to prispeva k njegovemu občutku varnosti in

socialnemu ravnotežju (Elsner idr., 1996).

3. Značilnosti duševnega razvoja

Razmišljanje v aktivnostih je še zmeraj potrebno s konkretnimi predmeti. Naredili bodo

pravilen sklep le, če imajo pred sabo konkretne predmete oz. konkretne primere. Če

otrokom na tej stopnji razvoja podamo nalogo le na osnovi besedne razlage, naloge ne bo

uspel rešiti. Ta spoznanja so izredno pomembna tudi v športni pedagoški praksi, ko

organiziramo vadbo (treninge) za mlajše otroke, ki še niso sposobni povsem abstraktnih oblik

mišljenja in temu je potrebno prilagoditi metode in oblike dela (Elsner idr., 1996).

125

Za uspešno učenje in vadbo, je med drugim pomembna tudi prostovoljna in aktivna

pozornost, to je zrelejša oblika pozornosti. Otrokom v tem obdobju predstavlja to velikokrat

problem. Slabša in manj zrela pozornost daje tudi slabše učne in vadbene rezultate. Za

doseganje boljše pozornosti teh otrok je zelo pomembna pravilna in kratka demonstracija,

glasno govorjenje in kratka razlaga trenerja (učitelja) (Elsner idr., 1996).

4. Značilnosti sociološkega razvoja

Otrok se v tem obdobju še zmeraj rad igra. Šolsko delo je za otroka svojevrsten telesni in

duševni napor, ki otroka mnogokrat postavlja v mnoge konfliktne situacije ali pa povzroči

duševne strese. Tako postane igra pri šolskem otroku dejavnost, skozi katero odreagira vse

tisto, kar ga teži. To otrokovo potrebo morajo upoštevati tudi trenerji pri organizaciji vadbe s

temi kategorijami. Socialni razvoj je že dosegel takšno stopnjo, da se lahko igra v skupini in

da se podreja določenim skupinskim normam (zahtevam) in pravilom v igri. Zato je tudi s

tega vidika obdobje otroka nekje do 10. leta starosti idealen začetek za treniranje večine

športnih zvrsti (tudi nogometa) (Elsner idr., 1996).

Na tem mestu je potrebno še omeniti, da se otrok v tem obdobju sooči s potrebo po

pridobivanju priznanja, če napravijo kaj dobro in uspešno. So precej marljivi, delovni in so se

pripravljeni pridno učiti in trenirati. Če trener (učitelj) v tem obdobju ne spodbuja otrokove

nagnjenosti k marljivem delu, če otroci dobijo občutek, da niso sposobni obvladati spretnosti

in da so slabši od sovrstnikov, potem se bo namesto marljivosti pojavil občutek

manjvrednosti in neustreznosti. Zato je pomembno, da trener s svojim nastopom,

obnašanjem in načinom dela omogoči otrokom, da doživljajo sebe kot zmožnega, vrednega

in koristnega posameznika. Otroku je potrebno že zgodaj pomagati in omogočiti, da si

pridobi veliko število ustreznih spretnosti, ga navajati, da bo tekmoval s samim seboj in

doživljal občutek, da napreduje. Spodbujanje pozitivne samopodobe, bo vplivalo na

povečanje delavnosti mnogo bolj, kot razna prekomerna opozorila, pridiganja in negativne

ocene, ki občutek manjvrednosti le poglabljajo (Elsner idr., 1996).

Mnogo pogosteje kot v predšolskem obdobju, naletimo že v tem obdobju na otrokovo

pripravljenost in sposobnost vživeti se v drugega in pomagati drugemu. Vendar lahko

126

odločilno vlogo odigra tudi trener (poleg učiteljev, staršev), če zna spodbujati otroka, da

skušajo razumeti stališča drugega, se vživeti v položaj drugega in poiskati rešitve, ki bodo

zadovoljile zahteve in pričakovanja obeh strani (Elsner idr., 1996).

V tem obdobju se poveča želja po uspešnosti (ambicioznost), želja po doseganju najvišjih

mest med vrstniki na motoričnem (gibalnem in storilnostnem) področju. Vse to povzroči

povečano tekmovalnost. Vloga trenerja ni samo v tem, da otrokom omogoči čim več igre in

tekmovanja, ampak tudi v tem, da opozarja na natančno upoštevanje dogovorjenih pravil,

spoštovanje vseh sodelujočih, pravičnost, poštenost, borbenost (Elsner idr., 1996).

ZAKLJUČEK

To obdobje je še morda prezgodnje za izvajanje individualnih treningov za razvoj

motoričnih sposobnosti, saj je v tem obdobju v ospredju igra in zabava, zato naj vadba

poteka zlasti skozi igro in raznovrstne športne vsebine, igralne oblike, naravne oblike

gibanja in vaje gibalne vsestranosti. Individualni trening v tem starostnem obdobju ni

primeren niti iz sociološkega vidika, saj je za otroka v tem obdobju skupina zelo pomembna,

da se lahko igra v skupini in da se podreja določenim skupinskim normam (zahtevam) in

pravilom v igri. Lahko pa dodatne ali dopolnilne treninge izvajamo z manjšimi skupinami

(nadarjeni, homogeni) kjer motorične sposobnosti in spretnosti razvijamo skozi razne

elementarne igre, poligone, štafete, seveda pa je poudarek na osvajanju nogometne tehnike

(prilagajanja na žogo, vodenje…). Vsebine za razvoj motoričnih sposobnosti je tako smiselno

povezovati z vsebinami tehnike in vse skupaj povezati v nekako igro, ki bo otrokom zanimiva.

Poudarek športne vadbe v tem obdobju naj bo na usvajanju raznovrstnih gibalnih veščinah.

Prav čas poznega otroštva je čas za uspešno usvajanje novih, tudi vse bolj zapletenih gibanj

in gibalnih kombinacij – skratka čas učenja različnih športnih gibanj. Vsebino športne vadbe

v tem obdobju sestavljajo gibanja različnih športov – zlasti športnih iger z žogo in loparji, igre

z elementi borilnih veščin itd. Igralne situacije, na katerih naj temeljijo procesi gibalnega

izpopolnjevanja in učenja, ne pomenijo le priložnosti za razvoj gibalnih veščin in tehnike,

temveč v veliki meri omogočajo potreben vzporedni razvoj gibalnih sposobnosti (Škof idr.,

2007).

127

Igralne oblike z elementi različnih športov naj v fazi igre in raznovrstnih športnih vsebin

poudarjajo vsebine linearnega in lateralnega gibanja ter gibanja v različnih smereh.

Poudarek naj bo na vsebinah, ki razvijajo agilnost (premočrtno, lateralno oziroma agilnost v

različnih smereh), ravnotežje, koordinacijo, hitrost. Trajanje posameznih obremenitev naj ne

bo daljše od 5s. Pomembnejša je pravilnost in hitrost izvedbe, obseg vadbe naj bo nižji. Ob

raznovrstni športni vadbi z igro pa bodo mladi brez posebnega poudarka razvijali tudi svojo

mišično moč in vzdržljivost (Škof idr., 2007).

Vadba v starostnem obdobju 6 do 10 let naj poteka 2 do največ 3 krat tedensko. Vadba je

vezana na šolski koledar in ne zahteva posebno periodizacijo dela. Zelo učinkovita oblika dela

z otroki te starosti so tudi športni tabori v času počitnic, kjer se otroci seznanijo s športnimi

vsebinami, s katerimi se v šolskem in bivalnem okolju ne morejo (Škof idr., 2007).

4.1.2 POZNA ŠOLSKA IN PREDPUBERTETNA DOBA (10/11 - 15let)

I. Pozna šolska doba (10 - 12/13let) - Mlajši dečki

Zajema obdobje delno 4. in v celoti 5. in 6. razred osnovne šole. Je vmesna doba, katere

značilnosti veljajo v veliki meri še iz predhodne zgodnje šolske dobe in v manjši meri tudi iz

predpubertetne dobe. Glavno je predvsem to, da je to še vedno zlato obdobje učenja

motoričnih (gibalnih) spretnosti. Za njih še posebej velja intenziven duševen razvoj in

pripravljenost na tveganje, zmanjšana sposobnost daljše pozornosti (Elsner idr., 1996).

Še večja je zahteva po podrejanju kolektivu, pravilom igre, po prevzemanju odgovornosti in

športnem prenašanju poraza. Od znanja in sposobnosti opazovanja trenerja je odvisno, kako

bo te otroke ocenil, kaj imajo več iz prejšnjega razvojnega obdobja in kaj naslednjega. (Elsner

idr., 1996).

II. Predpubertetna doba (12/13 - 15let) - Starejši dečki

Zajema 7., 8. in 9. razred osnovne šole. To je obdobje, ko se začne drugo preoblikovanje

človeka v njegovem razvoju (prvo je prva tri leta življenja). V tem obdobju se že začnejo prve

pubertetniške spremembe, vendar ne pri vseh otrocih enako. Za razliko od prejšnjega

128

obdobja (10 - 12/13let), to obdobje po svojih značilnostih bolj vstopa v obdobje pubertete

(Elsner idr., 1996).

1. Anatomsko fiziološke značilnosti

Otroci se telesno še vedno razvijajo in mnogi že doživljajo prve pubertetne telesne

spremembe. Prsi pri fantih postajajo širše, mišice izrazitejše in noge vitke. Poveča se

delovanje žlez z notranjim izločanjem, predvsem izločanje spolnih hormonov. Vse skupaj

povzroči povečano čustveno vzdražljivost (Elsner idr., 1996).


Gibalne sposobnosti se v splošnem razvijajo, kar je biološko pomembno, da se otrok uči

obvladati svoje telo. Motoričen razvoj ima še kar visoko mero skladnosti, drža in gibi so še

kar harmonični in otroci so sposobni svoje gibe dobro obvladati. Dobro drže ravnotežje, ki

postaja stabilnejše, ker se telesno težišče pomakne malo pod kolčnico. Sposobnost

organizma za razvoj moči in vzdržljivosti je dobra (vendar paziti na pravilno delo). Hitro

obvladajo in izpolnjujejo številne oblike gibanja. Zanimajo se za vse znane in popularne

športe (Elsner idr., 1996). Ena najbolj popularnih skupnih motoričnih spretnosti so igre z

žogo, ki pa postane v tem času bolj sestavljena oz. zapletena. Medtem ko so 11 letni otroci

še zelo nemirni, hitrih gibov in je ves v akciji od nog do glave, postaja 12 letnik mirnejši in je

sposobnejši organizirati svojo energijo. Silno se navdušuje za šport. Včasih nastopi doba

izrazitega miru, dokler ne zbere spet nove energije in se znova zažene v šport (Elsner idr.,

1996).

Vendar je to obdobje, zaradi nekaterih telesnih in drugih sprememb, tudi obdobje neke

nerodnosti in gibalne neuravnovešenosti. Težave so s koordinacijo, motorika je labilna

zaradi neusklajenosti med močjo in težo telesa. Za razvoj motoričnih sposobnosti so posebej

pomembne dinamične in statične (stretching) gimnastične vaje, vaje hitrosti, vaje s

partnerjem, vaje za moč s premagovanjem lastne teže (krožni trening). V tem obdobju se

začne trening specifične vzdržljivosti, vendar z igralnimi oblikami in dolgimi odmori(Elsner

idr., 1996).

129


Njihova miselna aktivnost je že mnogo sposobnejša delovati tudi na abstraktnem nivoju, kar

pomeni, da je že bolj dojemljiv za teoretične informacije in s tem tudi za pridobivanje

taktičnih znanj, zlasti osnovnih načel taktike. Lažje se zbere in je pozoren na razlage, vendar

trener kljub temu naj ne pretirava v dolžini in zapletenosti razlage. Igra se ne uporablja samo

v smislu, kot je to značilno za obdobje 6-10 let, ampak več je odgovornosti, več je taktičnih

zahtev (Elsner idr., 1996).

Trenerji morajo že v tem obdobju uporabljati pri vadbi igralne oblike, ki vsebujejo

posamezne elemente nogometne igre, vendar imajo lahko različne zahteve in pravila, ki so

odvisna prav od trenerjeve usposobljenosti in ustvarjalnosti (Elsner idr., 1996).


Dajanje možnosti pridobivanja čim večjega števila gibalnih spretnosti v tem obdobju,

omogoča otrokom ugoden socialen razvoj. Malokaj daje otroku večjo gotovost pri njegovem

vključevanju v skupine, kot telesna in motorična razvitost. Nasprotno, pa ustvarja telesna in

motorična zaostalost v otroku veliko nezadovoljstvo, občutno moti njegovo osebnost in

vključevanje v socialno okolje. Poleg psihične labilnosti je značilna tudi socialna labilnost,

zaradi tega je še posebej pomembna pomoč trenerja, pogovori o težavah

in njihovem reševanju so lahko odločilni za uspešno dejavnost teh otrok (Elsner idr., 1996).

ZAKLJUČEK

Obdobje pozne šolske in predpubertetne dobe zaradi biološko razvojnih razlik, v nogometu

ločimo dve skupini. In sicer mlajši dečki (10-13 let) in starejši dečki (13-15 let).

Obdobje mlajših dečkov (Škof idr., 2007) imenujejo tudi »faza učenja za trening«, kjer je še

vedno poudarek na učenju, usvajanju in izpopolnjevanju osnovnih športnih gibanj, pri

nogometu pa tudi specifičnim tehnikam gibanja. Cilj te faze je učenje in izpopolnjevanje

temeljnih športnih veščin – oblikovanje široke športne podkovanosti. Mnogi avtorji za

nadaljnji športni razvoj prav obdobju do 12 let dajejo posebno težo. Z vsebinsko zelo

raznovrstno vadbo se oblikuje obsežna »gibalno – informacijska« baza – podlaga za

130

specializirano športno vadbo v kasnejših obdobjih športnega zorenja. Osnovni metodi dela

sta učenje in igra (najbolje je, če je učenje povezano z igro). Otroci bodo že z

izpopolnjevanjem gibalnih znanj napredovali tudi v gibalnih sposobnostih (moč, hitrost), ob

tem pa dobivajo na pomenu tudi telesne sposobnosti – kondicijske vsebine. Vsebine razvoja

posameznih gibalnih sposobnosti naj bodo splošne in nespecifične. Za razvoj posameznih

sposobnosti (moč, koordinacija, hitrost in agilnost) so še vedno najprimernejše igralne

oblike. Morda posebno pozornost zahteva hitrost, ki jo lahko razvijamo s specifičnimi

dejavnostmi hitrega reagiranja, agilnosti, spremembami smeri gibanja v okviru ogrevanja

ali v glavnem delu vadbe. Pozornost trenerja naj bo usmerjena v pravilnost izvajanja tehnik

gibanja. Ker učinki vadbe moči, agilnosti in hitrosti otrok temeljijo predvsem na »živčnih«

mehanizmih, je za vadbo teh sposobnosti v tem obdobju pomembno, da so v vaje vključene

raznovrstne kompleksne vsebine, ob katerih vadeči razvijajo mehanizme medmišične in

celostne koordinacije telesa. Obremenitev mora biti dovolj velika, da sproži učinkovito

aktivacijo, vendar takšna, da ni nevarna za nerazvit kostni sistem. Obremenitev z lastnim

telesom ali partnerjem je v večini primerov povsem zadostna.

Posebno pozornost moramo nameniti razvoju trebušne in hrbtne muskulature, ki zagotavlja

optimalno držo in zaščito hrbtenici. Veliko bolj kot izolirane vaje (za določeno mišično

skupino) je primerna vadba s kompleksnimi vsebinami (npr. elementarne otroške igre s

pospeševanji, zaustavljanji, borilne igre, gimnastične vaje na orodju itd.) (Škof idr., 2007).

Ugodni periferni pogoji (višja koncentracija aerobnih encimov, večji delež počasnih mišičnih

vlaken) otroku zagotavljajo visoko aerobno kapaciteto. Za razvoj vzdržljivosti v tem obdobju

so zlasti primerne prekinjajoče obremenitve – obremenitve, ki so podobne naravi njihove

igre (lovlenja, skrivanja, igre z žogo itd.). Vadba v tem obdobju ima komplementarni učinek,

kar pomeni, da z določeno vsebino vadbe vplivamo na različne gibalne sposobnosti otroka

(Škof idr., 2007).

Obdobje starejših dečkov Škof idr. (2007) imenujejo to obdobje »obdobje usmerjene

športne priprave« v izbrani panogi. To je čas ureditve specifičnih tehnik v izbranem športu,

učenja in izpopolnjevanja osnovnih in specifičnih taktičnih strategij in hkrati bazičnega

oblikovanja »gibalnega stroja« - temeljnih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti. V tem

131

obdobju se pri delu poudarja usvajanje in razvoj tehnike in osnovnih taktičnih variant

izbrane športne panoge ter bazične kondicijske sposobnosti. Vadba v tem obdobju je še

vedno bazična. Približno 60% vadbenega časa je namenjeno razvoju splošnih tehnično-

taktičnih in kondicijskih vsebin, 40% časa pa tekmovanjem in tekmovalno specifični vadbi.

Izbor vaj moči, hitrosti in agilnosti je še vedno usmerjen v njihovo kompleksnost in v razvoj

mišičnih skupin proksimalnega dela telesa. Postopno pa se začnejo uvajati tudi vaje za razvoj

mišičnih skupin distalnega dela telesa. Različne oblike vadbe z lastno težo in/ali z majhnimi

dodatnimi obremenitvami poskrbijo tudi za primerno krepitev kosti, kit in vezi in s tem

optimalno pripravo za nadaljnjo vadbo z zunanjimi bremeni v kasnejšem pubertetnem

obdobju. Izvedba vaj naj bo usmerjena v pravilno izvedbo (Škof idr., 2007).

Povečana intenzivnost hormonskega delovanja daje osnovo za pospešen razvoj tako tistih

gibalnih sposobnosti, ki so povezane s zmožnostjo produkcije velike mišične sile (mišična

moč, hitrost), kot tistih, ki so povezane z učinkovitostjo transportnega sistema – vzdržljivost.

V vadbeni proces se začno vključevati tudi bolj intenzivne obremenitve (tempo tek,

intervalne obremenitve) in v manjšem obsegu sredstva za razvoj lokalne mišične

vzdržljivosti ter anaerobne laktatne obremenitve. Izboljšuje se tudi učinkovitost centralnih

aerobnih mehanizmov (srčno delo) in s tem absolutna aerobna moč (VO2max) mladih ljudi.

Zaradi hitre rasti kosti, tetiv in ligamentov ter mišic je tudi skrb za gibljivost zelo pomembna

naloga tega obdobja (Škof idr., 2007).

Ta faza v športnem razvoju je ključnega pomena. Športniki, ki zamudijo ali preskočijo to fazo

in so prezgodaj podvrženi specializirani vadbi in prevladovanju tekmovanj nad treningom,

kasneje pogosto zastanejo v svojem športnem razvoju. Mnogo nadarjenih mladih športnikov

zaradi prehitre specializacije že ob koncu te razvojne faze doseže plato in ne razvije svojega

potenciala v celoti (Škof idr., 2007).

4.1.3 ADOLESCENCA ALI PUBERTETNA DOBA (14/15 - 18/19 let)

Adolescenca je drugo obdobje, kjer človek doživlja zelo hitre spremembe v svojem razvoju.

Posameznik preide iz obdobja otroštva (odvisnosti, zaščitenosti, navezanost na starše) v

obdobje odraslosti (samostojnost, neodvisnost, odgovornost zase in za druge). To obdobje

132

predstavlja v doživljanju večine mladostnikov negotovost, nekaj skrivnostnega, tavanje pri

iskanju samega sebe (Elsner idr., 1996).

Pubertetnike doživljamo kot ljudi, ki imajo probleme s seboj in ki tudi drugim povzročajo

občutke zbeganosti. Adolescenca je obdobje in proces duševnega dozorevanja iz otroka v

odraslega, puberteta pa pomeni obdobje pospešenega telesnega dozorevanja, ki se konča z

biološko zrelostjo človeka (Elsner idr., 1996).

1. Značilnost telesnega razvoja

Bistvo telesnega razvoja so pubertetne spremembe, ki ne zajemajo samo spolnega, temveč

celotni telesni razvoj. Pubertetnik v tem obdobju doseže telesno odraslo zrelost. Višina

izredno naglo raste in doseže višek pri fantih skoraj pri koncu 14. leta. Teža narašča izraziteje

kot višina. Kosti rastejo na splošno hitro in se ne spremenijo le po velikosti, ampak tudi po

obliki in sorazmerjih. Proces okostenitve, ko hrustančno tkivo preide dokončno v kostno

tkivo, se pri fantih konča nekje pri 19. letih. Opazno se začno daljšati roke in noge, trup raste

počasneje. Prsni koš se poveča in pri fantih je večji predvsem v zgornjem delu. Celotna

postava je zaradi nesorazmerij v celoti nesorazmerna. Mišičevje se znatno okrepi in podaljša.

Pri nekaterih sta razvoj okostja in mišičja dobro usklajena in pri njih potekajo gibanja brez

težav, pri tistih, kjer se mišičevje hitreje razvija kot okostje, prihaja do pomanjkljive

usklajenosti in nezadostnega nadzora gibanj (Elsner idr., 1996).


Tudi za motorični razvoj velja, da je v tem obdobju nagel. Od začetka obdobja posebno hitro

napredujejo različne sestavljene (kompleksne) motorične spretnosti (mednje spada tudi

nogomet), zato temu obdobju lahko rečemo "druga zlata učna starost". Sposobnost

motoričnega učenja in treniranja je visoka (Elsner idr., 1996).

Zaradi telesnih nesorazmerij, ter hitre rasti okostja in mišičevja, postaja pubertetnik značilno

neokreten, neroden, pa tudi poln zadreg. Gibov je preveč, ne obvlada jih, ne more jih vedno

usklajevati, kar sami mu nekam uhajajo, hkrati so nekam togi, oglati, morda kdaj tudi grobi.

Splošno znano je, da pubertetnik ne ve, kam z rokami (Elsner idr., 1996).

133

Že predpubertetnik kaže v obnašanju labilnost, ekstremnost, ki niha med zagnanostjo v velik

napor in hitro utrujenostjo, lenobnostjo, in si želi samo počitka. Pri treningu se bolj in hitreje

utrudi in je manj uspešen. Utrudljivost povečuje tudi intenziven notranji razvoj, ki prav tako

še ne ustvarja zrele skladnosti v delovanju notranjih organov. Zaradi tega je treba paziti na

primeren in zadosten počitek, sprostitev in včasih tudi razvedrilo, pa čeprav gre za trdo in

sistematsko delo (Elsner idr., 1996).


V tem obdobju je še bolj izrazit prehod iz konkretno logičnega razmišljanja na formalno

logično razmišljanje, ko se mladostnik še bolj izpopolni, da postane trden in tudi dovolj

prilagodljiv za uporabo različnih abstraktnih pojmov in abstraktnih situacij. Za razliko od

otroka v predpuberteti, pubertetnik že izgrajuje različne teorije, ki so najpogosteje

kratkotrajne, nespretne in predvsem neizvirne. Sposoben je postavljati domneve, sklepati

posledice in tudi svoje domneve preverjati. Zato ne presenečajo pogosti konflikti

pubertetnika z okoljem (starši, učitelji, trenerji) (Elsner idr., 1996).

Z vidika športa vse to pomeni, da so fantje v tem obdobju sposobni razumeti številne

taktične zahteve in zamisli, celo poudarjeno je pri njih prizadevanje za ustrezen taktični

načrt igre in zainteresiranost za sodelovanje v procesu treninga. V tej dobi že lahko

pričakujemo visoko soodgovornost in samozavest (Elsner idr., 1996).


V obdobju adolescence pride v posameznikovem razvoju do nove psihosocialne krize. Za

mladostnika je značilno iskanje in sprejemanje samega sebe, ustvariti si mora zrelejše

odnose z vrstniki obeh spolov, oblikuje svojo spolno, poklicno, in lahko bi rekli, tudi športno

vlogo, oblikovanje čustvene neodvisnosti od staršev, oblikovanje odnosa do dela (treninga),

oblikuje si svoj lastni sistem vrednot in etičnih načel, želi postati družbeno odgovoren,

dejaven in koristen. Vsa ta mladostnikova prizadevanja dobijo pogosto obliko upora in

kljubovanja, tako da lahko na vseh področjih prihaja do burnih nasprotovanj in sporov. To

obdobje je običajno za vse, ki se ukvarjajo z mladostniki zelo naporno. Če ravnajo z

mladostniki preveč avtoritativno, se vzbudi v mladostniku še večje uporništvo. Če so preveč

134

popustljivi, pa to vzbudi v mladostniku občutek zapostavljenosti in negotovosti. V tem

obdobju sta pomembni potrpežljivost in strpnost tistih, ki se ukvarjajo s pubertetniki (Elsner

idr., 1996).

Velik pomen za pubertetnikovo vraščanje v okolje, za prilagajanje različnim družbenim

zahtevam, ima prav motorični razvoj oziroma športna dejavnost. Mladostnikova gibalna

sposobnost je namreč mnogokrat zelo pomembna, saj lahko prispeva k pubertetnikovemu

občutku moči, veljave, koristnosti in neodvisnosti od okolice. Pubertetniki zelo radi

tekmujejo in jim motorični dosežki pomenijo dragocen izvor osebnega zadovoljstva, užitka in

samozavesti. Zato je toliko slabše, če pubertetnik tu odpove in ostaja neroden. To je lahko

potem tudi izvor hudih osebnih zadreg in pomanjkanja samozavesti. Ker je zadostna mera

tudi motorične spretnosti in sposobnosti vendarle velikega pomena, da nastane in se utrdi

osebna zavest, ugled, priljubljenost v skupini, je več kot prav, da vsakemu mlademu človeku

čim bolj pomagamo preko začetnih telesnih in motoričnih težav, da se lahko normalno

vključijo v vsakdanje telesne aktivnosti in preprosta skupinska tekmovanja (Elsner idr., 1996).

Trener naj podpira samozavest, naj ne skopari s pohvalami in priznanji. Če gre še za

zahtevne športne aktivnosti, je vloga trenerja še toliko bolj zahtevna in zapletena. Vse to

zahteva od trenerja ne samo veliko specialnega (nogometnega) znanja, ampak tudi

splošnega znanja (psihologija, sociologija, pedagogika, didaktika, zdravstvo) (Elsner idr.,

1996).

ZAKLJUČEK

Škof idr. (2007) trening v tem obdobju poimenujejo faza treninga za tekmovanje in kasneje

faza treninga za zmago. Po zaključku bazične športne vadbe v izbrani športni panogi,

vadbeni programi dobivajo vse bolj značilnosti vadbe odraslih. Vsebina treninga postaja vse

bolj specifična tako na področju utrjevanja in stabilizacije tehnično – taktičnih sposobnosti

kot na kondicijski ravni. Čas po 15./16. letu pomeni začetek ozkega, specifičnega razvoja.

Razvoj mišične sile ter absolutne aerobne in anaerobne vzdržljivosti bo lahko v polni meri

135

učinkovit šele ob zadostni prisotnosti rastnega hormona, testosterona in drugih hormonov

ter ob tem zahtevam prilagojenem razvoju živčnega sistema.

V fazo vadbe za razvoj športnega mojstrstva ali obdobje vadbe za zmago se vključujejo

mladostniki, ki so zaključili svoj biološki razvoj. Ta faza pomeni proces, v katerem je trening

usmerjen v zelo ozko specializacijo, kjer športnik s specifičnimi sredstvi poskuša še nadgraditi

svoje tehnične, taktične, psihične in kondicijske potenciale. Obsežnost in zahtevnost

vadbenega procesa zahteva bolj ali manj popolno profesionalizacijo (Elsner idr., 1996).

4.2 KOORDINACIJA

Koordinacija je ena izmed motoričnih sposobnosti, katere dobra razvitost ima velik vpliv na

uspešnost igralca. Izmed vseh zgoraj naštetih vrst koordinacij so pri nogometu najbolj

izražene naslednje: sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in ne naučenih motoričnih

nalog, ki se v igri kaže predvsem v raznih nestandardnih situacijah, ko igralec stori pravo

potezo ob pravem trenutku. Potem je tukaj sposobnost pravočasne izvedbe motoričnih

nalog. V nogometu se pogosteje uporablja izraz »timing«. Od te sposobnosti je odvisno

uspešno sodelovanje igralcev v igri (timing oddaje žoge, timing vtekanja itd.). Naslednja

pomembna sposobnost, ki se v nogometu vedno bolj izraža je sposobnost reševanja

motoričnih nalog z nedominantno nogo (lateralnost). Sodobna igra in sodoben model igralca

zahtevata obvladovanje žoge z obema nogama, zato je zelo pomembno, da na treningih

stremimo k temu, da nogometaši uporabljajo obe nogi že zelo zgodaj na treningih, ko so

najbolj dovzetni za motorično učenje. Naslednja sposobnost, ki se v nogometu vedno bolj

izraža, je agilnost. Sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja se kaže predvsem pri tekih

brez žoge (odkrivanju) pa tudi z žogo (preigravanju, varanju). Zaradi vedno večje dinamike

igre je ta sposobnost postala ena poglavitnejših sposobnosti kvalitetnega igralca. Sposobnost

zadevanja cilja se kaže predvsem pri uspešnih podajah in strelih, glede na to da so prav

podaje ene izmed najpogosteje uporabljenih elementov v igri, je tudi ta sposobnost zelo

pomembna. Sposobnost natančnega vodenja gibanja, ki se kaže skozi vodenje športnega

rekvizita – žoge, pogojuje predvsem igralčeve individualne tehnične sposobnosti, ki se

izražajo predvsem v igri v napadu, ko ima igralec žogo. Na dobro razvitost spacializacije pa

136

kaže predvsem igralčeva taktična dovršenost, kako stati v prostoru glede na postavitev

soigralcev, žoge in nasprotnih igralcev.

Najprimernejša metoda za razvoj koordinacije je ponavljalna metoda. Koordinacijo lahko

razvijamo z vajami brez žoge ali z vajami z žogami. Naj omenim, da z vajami z žogo, ki sem jih

predstavil v poglavju individualni trening tehnično-taktičnih sposobnosti tudi razvijamo

koordinacijo (sposobnost hitrega opravljanja zapletenih in nenaučenih motoričnih nalog,

sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog, lateralnost, agilnost, sposobnost

natančnega zadevanja cilja, sposobnost natančnega vodenja gibanja).

Za razvoj koordinacije se v nogometu najpogosteje uporabljajo rekviziti, kot so:

koordinacijska lestev, klobučki, stožci, palice, obroči, žoge…Nekaj od teh prikazuje slika 63.

Slika 63. Rekviziti za razvijanje koordinacija.

Na koordinacijski lestvi (slika 63) je mogoče izvajati vrsto vaj za razvoj koordinacije nog:

V vsak prostor 1 dotik – samo pretečemo (naprej, nazaj, bočno)

V vsak prostor 2 dotika (naprej, nazaj, bočno),

V vsak prostor 3 dotiki (naprej, nazaj, bočno),

cik – cak , z enim ali tremi zunanjimi dotiki (naprej nazaj),

bočno »not – ven« (dva dotika znotraj, dva zunaj lestve)

razni križni koraki (naprej nazaj, cik – cak)

razni poskoki (enonožni, sonožni, kombinirani)…

137

4.2.1 PRIMER VAJ ZA RAZVOJ KOORDINACIJE

Slika 64. Primer vaj za razvoj koordinacije brez žoge.

OPIS VAJ (slika 64):

A: Posameznik čim hitreje preteče kvadrat v smeri naprej, levo, desno, naprej, nazaj in zopet

naprej do lestve. Na lestvi izvaja poljubne naloge (odvisno od stopnje razvitosti koordinacije),

lestev preteče čim hitreje in pravilno na način, ki mu ga določi trener. Pri prvem stožcu

pospeši , pri drugem se obrne in teče vzvratno do tretjega, kjer izvede tek levo in desno s

križnimi koraki, se obrne in nadaljuje tek do cilja.

B: Posameznik čim hitreje preteče lestev tako da v vsak prostor stopi z eno nogo. V višini

postavljenih rumenih klobučkov se pomika levo in desno s prisunskimi koraki, se dotakne

klobučka in nadaljuje tek po lestvi. Pri drugi lestvi preteče lestev tako, da v vsak prostor stopi

z obema nogama in pri obroču stopi z zunanjo nogo v obroč.

C: Posameznik čim hitreje preteče majhne ovire na sredini izvede bočni skiping levo in desno,

tako da z obema nogama stopi na zunanjo stran ovire ter zopet čim hitreje nadaljuje na

ravnost. Po ovirah v šprintu preteče obroče, tako da v vsak obroč stopi enkrat.

138

D: Igralec se v preži (»branilski ples«) giblje naprej med palicami, pri zadnji pospeši, naredi

obrat in se skozi drugi set palic giblje v »branilskem plesu« vzvratno.

V vadbo koordinacije lahko vključimo tudi žogo. Kot sem že omenil, so posamezne vaje

tehnike že same po sebi koordinacijsko zahtevne, zato posameznik ob treningu tehnike z žogo

razvija tudi koordinacijo (uporaba obeh nog, vodenje v ritmu, določeni načini preigravanja

itd.). Vadbo koordinacije pa lahko smiselno povežemo tudi z podajami in zaključki na gol.

Slika 65. Koordinacija z žogo.


A: Posameznik izvaja določeno gibanje na koordinacijski lestvi (naprej, nazaj, levo, desno),

soigralec ali trener pa mu mečeta visoke ali polvisoke žoge. Posameznik mu vrača z različnimi

deli stopala (NDS, N, ZDS)

B: Posameznik izvaja bočni skiping (ali kakšno drugo gibanje) levo in desno čez klobučke. Na

vsaki strani dobi podajo od trenerja ali soigralca, ki mu jo vrača z NDS leve in desne noge.

C: Posameznik izvede čim hitrejše gibanje na lestvi, s spremembami smeri preteče »gozd«

palic, dobi podajo od trenerja ali igralca, sprejme žogo proti golu in zaključi s strelom na gol.

139

4.3 AGILNOST

Agilnost je sposobnost, ki se vedno bolj izraža v sodobnem športu, še posebej v nogometu.

Moderen način igre zahteva visoko stopnjo razvitosti te sposobnosti, zato ji moramo trenerji

posvečati veliko pozornosti.

Agilnost je sposobnost hitre spremembe smeri gibanj in je močno povezana s koordinacijo

gibanja (Čoh, Bračič, 2010).

Čoh in Bračič (2010) definirata agilnost kot motorično sposobnost, ki omogoča igralcu, da

čim hitreje spremeni smer gibanja pri razmeroma velikem odporu (sili teže).

Agilnost je sestavljena iz več motoričnih sposobnosti. Največji vpliv na hitrost spreminjanja

smeri imajo: maksimalna moč (pri zaustavljanju in štartu), hitra moč (v fazi pospeševanja

gibanja) ter koordinacija, ravnotežje in hitrost ponavljajočih se gibanj (pri spremembi smeri)

(Čoh, Bračič, 2010).

Agilnost je relativno visoko genetsko pogojena. Večina avtorjev je mnenja, da je za razvoj te

sposobnosti ključno predpubertetno obdobje in obdobje neposredno po fazi hitre telesne

rasti. Ima nekoliko drugačen razvoj kot ostale motorične sposobnosti. Razlogov je več.

Agilnost je povezana z izvedbo specifičnih tehnično-taktičnih gibalnih struktur in stopnje

razvoja mišičnega, vezivnega in kostnega sistema. Realizacija hitrosti spremembe gibanja je

dominantno odvisna od ekscentrično-koncentričnega mišičnega režima. Ta pa zahteva zelo

kvaliteten vezivno-mišični sistem. V samem začetku naj bo razvoj agilnosti povezan z

elementarnimi igrami in osnovnimi naravnimi oblikami gibanja. Kasneje je vse bolj povezan z

novimi motoričnimi znanji in motoričnimi programi ter razvojem osnovnih in specifičnih

biomotoričnih sposobnosti (Čoh, Bračič, 2010).

140

METODE RAZVOJA AGILNOSTI (povzeto po Čoh, Bračič, 2010):

PRIMARNA SREDSTVA:

Poudarek je na učenju optimalne tehnike gibanja,

vadba se ne izvaja v maksimalni hitrosti,

kontrola gibanja je primarna,

visoka stopnja avtomatizacije gibanja.

SEKUNDARNA SREDSTVA:

Razvoj osnovnih motoričnih sposobnosti (moč, hitrost, gibljivost, vzdržljivost),

razvoj specifičnih motoričnih sposobnosti (hitra moč, dinamična fleksibilnost,

kontrola gibanja telesa, dinamično ravnotežje, razvoj hitrosti stopala, medmišična

koordinacija, ekscentrično – koncentrično razvijanje sile),

razvoj specifičnih mišičnih skupin (stabilizatorji skočnega sklepa, abduktorji in

adduktorji spodnjih ekstremitet in poševne mišice trupa),

razvoj agilnosti z dodatnimi rekviziti (žoga, nasprotnik),

Trening agilnosti mora biti takoj po uvodnem delu vadbe (zaradi ekstremnih zahtev

mišično – živčne inervacije),

vadbena sredstva si sledijo v kratkih intervalih (8–10 sek.) z ekstenzivnimi odmori za

regeneracijo (2-4 min.),

osnovna metoda je metoda ponavljanja,

za razvoj »vzdržljivostne agilnosti« uporabljamo intervalno metodo s kratkimi odmori

(1-2 min.)

trening agilnosti mora potekati ob visoki stopnji kontrole gibanja.

141

4.3.1 PRIMER VAJ ZA RAZVOJ AGILNOSTI V NOGOMETU

Slika 66. Trening agilnosti brez žoge.


A: Na postaji klobučkov postavljenih v ravno linijo lahko izvajamo vrsto različnih vaj: razni

skipi z visokim ali nizkim dvigovanjem kolen, z enim ali dvema koraki v vsak medprostor,

frontalno naprej ali vzvratno, bočni skip, skip cik-cak bočno (naprej-nazaj) ali frontalno med

klobučki (levo-desno), visok skip ene noge čez klobučke, cik-cak v nizki preži med klobučki

(naprej, vzvratno), razni poskoki (enonožni, sonožni, z obrati…) itd.

B: Skiping čez prvo oviro in nazaj, skiping čez drugo oviro in nazaj, ter šprint do rdečega

klobučka.

C: Čez majhne ovirice lahko izvajamo različne poskoke: sonožno, bočno, 2 naprej 1 nazaj,

enonožni poskoki, poskoki z obrati…

142

D: Čim hitreje pretečemo lestev (hitro delo nog) na način, ki ga določi trener, šprint do

sredinskega (rumenega) stožca, dotik sredinskega stožca, prisunski koraki desno, dotik

desnega stožca, prisunski koraki levo ter dotik levega stožca, zopet gibanje s prisunskimi

koraki nazaj do sredinskega stožca ter šprint do klobučka.

E: Čim hitreje pretečemo lestev na način, ki ga določi trener (hitro delo nog), nato se čim

hitreje dotaknemo vseh treh stožcev, ki so postavljeni (spremembe smeri pod kotom). Smeri

in zaporedje izbira igralec sam, vsakič poskuša izbrati drugo zaporedje.

F: Igralec cepeta na mestu med klobučkoma obrnjen bočno glede na stožca. Na znak trenerja

levo ali desno, se čim hitreje dotakne stožca, ki ga je določil trener, nato še nasprotnega in

zopet šprint do prvega.

G: Bočni skip (not-ven) po lestvi, šprint v obliki S (naprej in okoli sprednjega stožca, nazaj in

okoli drugega, ter šprint do ovir, kjer bočno pretečemo ovire.

To je le nekaj primerov vaj za razvoj agilnosti v nogometu, seveda obstaja še mnogo različic,

ki pa jih trener izbira glede na sposobnosti in razvojno stopnjo posameznika ali skupine.

Trening za razvoj agilnosti v nogometu je smiselno povezati s treningom za razvoj hitrosti,

koordinacije, odrivne in eksplozivne moči. V vaje za razvoj omenjenih sposobnosti pa lahko

vključimo tudi elemente tehnike z žogo (npr. podaje, sprejeme, strele). Nekaj primerov vaj z

žogo je prikazano na sliki 67.


A: Posameznik izvaja hitre, kratke teke s spremembami smeri, kot mu narekuje trener

(modra, rumena ali rdeča). Po vsakem dotiku klobučka (ki mu ga sproti določa trener) se vrne

v izhodiščni položaj na sredino pri možicu. Po nekaj spremembah smeri teka, mu trener

ukaže šprint mimo možica, kjer sonožno preskoči dve oviri, po drugi oviri ga čaka nameščena

žoga, s katero odigra dvojno podajo s trenerjem mimo drugega možica in zaključi s strelom

na gol.

B: Posameznik čim hitreje preteče lestev, tako da stopi v vsak levi prostor z levo nogo, v vsak

desni pa z desno (možne tudi druge različice). Nato gre čim hitreje okoli palic (spremembe

smeri) z znižanjem težišča in takojšnjim preklopom med pospeševanjem in zaviranjem. Ko

143

gre mimo zadnje palice, dobi podajo po tleh izza hrbta, kjer poskuša podajo v kvadratu (v

hitrem teku) sprejeti in zaključit z udarcem na gol.

Slika 67. Agilnost z žogo.

C: Igralec pri obročih izvaja skoke z ene na drugo nogo z zadrževanjem položaja na eni nogi

(stabilizacija skočnega sklepa). Pri zadnjem obroču se hitro odrine in steče v šprintu mimo

prve palice, kjer se s hitrimi in kratkimi koraki giblje v smeri naprej-nazaj med palicami

najprej levo okoli zadnje palice in nato še desno. Ko preide zadnjo palico se dotakne vseh

treh stožcev (rumeni, moder in rdeč) v zaporedju, ki ga določi trener (vsakič drugače). Po

kratkih spremembah smeri steče proti golu, kjer prejme podajo s strani od trenerja in sledi

udarec na gol.

Zelo dobro za agilnost, koordinacijo in samo tehniko je, če v vaje na koordinacijski lestvi

vključimo žogo. V naslednjih dveh vajah bom prikazal nekaj različic vaj za hitro delo nog v

povezavi s tehniko in občutkom za žogo.

D: Posameznik izvaja naslednjo nalogo: z obema nogama se izmenično dotakne žoge s

podplatom, nato z obema nogama stopi iz lestve (z desno na desni, z levo na levi) ter z

144

obema nogama v prostor znotraj lestve. Poteze ponavlja v čim hitrejšem ritmu. Pozoren je,

da žoge ostajajo na mestu, nežen dotik žoge in hitro delo nog.

Druga različica vaje je lahko bočno na lestev, kjer posameznik izvaja 2 izmenična dotika s

podplatom na žogi in hiter križni korak do naslednje žoge. Če se pomikamo bočno v levo,

potem je vodilna desna noga. Dotik z desno, nato levo nogo in z desno nogo križni korak v

levo do naslednje žoge. Akcijo ponavljamo v čim hitrejšem ritmu.

Seveda lahko na takšen način izvajamo različne variacije z raznimi poskoki, skipi, križnimi

koraki itd.

E: Posameznik (postavljen bočno na lestev) na žogi izvaja 2 izmenična dotika žoge s

podplatom (desna, leva), nato jo z desno nogo zarola v naslednji kvadrat in z levo nogo

ustavi, zopet sledita dva dotika žoge in pomik v naslednji kvadrat. Vajo ponavljamo tudi z

druge strani, kjer začne leva noga in žogo zarolamo z levo nogo.

Z žogo lahko izvajamo tudi fino vodenje, tako da posameznik (frontalno na lestev) z zunanjo

nogo (ob lestvi) vodi žogo na vsak korak, z notranjo nogo pa stopi v vsak kvadrat. Pazi da mu

žoga ne uhaja predaleč naprej in da je gibanje nog čim hitrejše.

4.4 MOČ

Proti odporu deluje človek na različne načine (Pocrnjič, 2016):

1. Z BLISKOVITIM PREMIKOM

EKSPLOZIVNA MOČ (prehod v hiter tek-štart, hitre spremembe smeri in hitro

zaustavljanje, udarec po žogi, metanje outa).

ELASTIČNA (odrivna) MOČ (dvoboji v zraku, udarec na gol iz skoka, vsi teki).

2. S PONAVLJAJOČIM DELOVANJEM

REPETITIVNA (ponavljajoča) ALI DINAMIČNA MOČ (dvoboji v zraku, padanje,

vstajanje).

3. Z ZADRŽEVANJEM POLOŽAJA

STATIČNA MOČ (remplanje, osnovno odvzemanje).

145

KDAJ TRENING MOČI (Pocrnjič, 2016):

1. Glede na trening:

Če malo, je lahko že v uvodnem delu tudi pred hitrostjo. Če več in težje, potem vedno v

glavnem delu treninga za hitrostjo, koordinacijo, vadbo tehnike in taktike.

2. Glede na periodizacijo:

a) OSNOVNO MOČ NOGOMETAŠA: moč mišic celega telesa - pogosteje v 1. fazi

pripravljalnega obdobja in 2 krat mesečno v tekmovalnem obdobju.

b) SPECIALNO MOČ NOGOMETAŠA: eksplozivno, odrivno in repetitivna moč - začnemo že

proti koncu 1. faze pripravljalnega obdobja in pogosteje v 2. fazi pripravljalnega obdobja. V

tekmovalnem obdobju do 3 krat mesečno. Veliko je poudarka na mišicah nog in trebušnih

mišicah.

NEKATERA SPLOŠNA NAČELA ZA RAZVOJ MOČI (Pocrnjič, 2016):

Trener si mora biti na jasnem, v koliki meri je potrebno razvijanje moči za njegovo

nogometno moštvo glede na ČAS, ZMOŽNOSTI, POMEMBNOSTI za uspeh v nekem

rangu tekmovanja in glede na pomanjkanje moči pri njegovih igralcih.

Trener mora vedeti, kateri moči bo dal poudarek.

Izbrati mora VSA SREDSTVA, ki so na razpolago (ENOSTAVNE VAJE, KOMPLEKSNE

VAJE, DELO V PARIH, MALE UTEŽNE ROČKE, VELIKE UTEŽNE ROČKE, DELO V

DVORANI, DELO NA TRENAŽERJIH, VSE MOŽNE VAJE NA IGRIŠČU,...).

Vadba na treningu naj bi presegla zahteve tekme.

Zagotoviti takšno organizacijo vadbe, ki preprečuje enostranost in monotonost.

UPOŠTEVATI POSTOPNOST PRI OBREMENJEVANJU, glede na starostno kategorijo,

na obdobje treniranja, na staž treniranja igralcev in rang tekmovanja.

146

4.4.1 METODE IN SREDSTVA ZA RAZVOJ MOČI (povzeto po Pocrnjič,

2016):

1. METODA PONAVLJAJOČIH NAPREZANJ ŠT. 1:

o Teža bremena je lastno telo ali manjše uteži (do 30 kg).

o 20 - 40 ponovitev v seriji.

o 2 - 3 serije.

o Odmor med serijami 1-2 minuti.


o Teža bremena je lastno telo ali manjše uteži (do 30 kg).

o 30 - 45 sekund dela v seriji.

o 2 - 3 serije.

o Odmor med serijami 30 sekund.


o Teža bremena in število ponovitev se spreminja od serije do serije:

o 1.serija; 30 kg, 8 ponovitev

2.serija; 45 kg, 6 ponovitev

3.serija; 60 kg, 3 ponovitve

o Odmori med serijami so dolgi prib. 3 - 5 minut.

4. TEŽKOATLETSKA ali METODA KRATKOTRAJNIH NAPREZANJ:

o Teža bremena je 85-95% maksimalne teže, ki jo posameznik še lahko dvigne (prib. za

nogometaše 40-60 kg oz. za trebušne in hrbtne mišice 20-30 kg).

o 3 - 6 ponovitev v seriji.

o 3 - 4 serije.

o Odmori med serijami dolgi 3 - 5 minut.

o Serije lahko začnemo tudi v obratnem vrstnem redu - od večje teže k manjši.

o Obremenitev povečujemo samo s povečevanjem števila ponovitev.

o Kompleks vaj po tej metodi lahko na enem treningu izvedemo tudi večkrat, npr.

najprej napravimo vse serije, nato lahko kakšno sprostilno igro, stretching in

sprostilne vaje in nato zopet ponovimo serije.

147

Za nogomet bi bilo smiselno, zaradi lažjega razumevanja izbire sredstev (vaj) govoriti o

razvijanju OSNOVNE MOČI, to je moči celega telesa in o razvijanju SPECIALNE MOČI, kamor

lahko prištevamo predvsem razvijanje eksplozivne, odrivne in repetitivne moči, ker so te za

uspeh v nogometu najpomembnejše. Na splošno naj bi moč razvijali 2-3 krat tedensko v

pripravljalnem obdobju in 1 krat tedensko v tekmovalnem obdobju (Pocrnjič, 2016)

Pocrnjič (2016) za razvoj moči potrebne v nogometu navaja naslednja sredstva:

vaje s premagovanjem lastne teže in teže partnerja,

vaje z malimi utežmi, obtežilnimi pasovi za okoli pasu, nog in rok,

vaje z večjimi utežmi – dvigovalnimi utežmi,

vaje z medicinkami,

vaje z debelejšimi in težje raztegljivimi elastičnimi trakovi,

borilni športi,

različne igre, kjer obtežimo igralce ali s partnerjem ali s svinčenim pasom za okoli

pasu, za roke in noge.

A. VAJE ZA RAZVIJANJE OSNOVNE MOČI NOGOMETAŠEV - Razvijamo, kar se da več

mišičnih skupin celega telesa:

Vaje za moč nog, trebušnih in hrbtnih mišic, rok in ramenskega obroča, igre s

poudarkom na osnovni moči.

B. VAJE ZA RAZVIJANJE REPETITIVNE MOČI NOGOMETAŠEV – sinonimi: dinamična moč,

vzdržljivost v moči.

Je sposobnost razvijanja večje sile ali nudenje odpora dalj časa.

Podobno je razvijanju osnovne moči s to razliko, da je večji poudarek na razvijanju

repetitivne moči nog in trebušnih mišic.

Od razvijanja osnovne moči se RAZLIKUJE v naslednjih zahtevah:

breme je lažje in vaje se hitreje izvajajo,

število ponovitev je večje,

število serij je večje,

odmori so krajši,

če delamo na čas je običajno 30 sekund DELA IN 30 sekund ODMORA!

148

Večina naštetih primerov vaj za razvijanje osnovne moči se uporablja tudi za

razvijanje repetitivne moči, vendar v skladu s petimi zahtevami.

C. RAZVIJANJE EKSPLOZIVNE IN ODRIVNE MOČI NOGOMETAŠEV - Nekateri avtorji

govorijo samo o EKSPLOZIVNI MOČI, ki ima hitrostno komponento in odrivno

komponento.

Eksplozivna moč = hitra moč,

odrivna moč = elastična moč.

Pri eksplozivni moči je pomembno razviti veliko količino mišične sile v čim

krajšem času.

Pri odrivni moči, kot jo opredeljujejo nekateri avtorji, gre v bistvu za

eksplozivno moč, ki je potrebna pri skokih.

Za nogomet je smiselno govoriti o hkratnem razvijanju teh dveh tipov moči,

saj se obe medsebojno prepletata. LAHKO BI REKLI, DA PRAV TI DVE

SESTAVLJATA SPECIALNO MOČ NOGOMETAŠA!

Uporabljajo se vse vaje za razvijanje osnovne in repetitivne moči mišic nog in trebušnih

mišic, vendar z zahtevami: hitro in sunkovito izvajanje vaj, manjše število ponovitev ali če

delamo na čas - 20 sekund dela, odmori so daljši, če delamo na čas - 40 sekund odmora.

SREDSTVA ZA RAZVIJANJE OSNOVNE MOČI NOGOMETAŠEV (Razvijamo kar se da več

mišičnih skupin celega telesa)

1. PRIMERI VAJ ZA MOČ NOG

- Razni počepi ali vztrajanje v položaju počepa (z bremeni, na eni nogi…),

- dvigi iz izpadnega koraka (sprednja noga na celem stopalu, zadnja noga dvignjena peta),

- razni poskoki (sonožni, enonožni, naravnost, bočni, žabji, pliometrijski, z dodatnim

bremenom, po stopnicah itd.),

- razni dvigi nog na prste (»negativni« dvigi nog v stoje, z utežmi ali brez),

- dvigi pet proti zadnjici (v stoji ali leže), z odporom (elastika, uteži…),

- vaje z elastiko za primikalke in odmikalke nog (stoje ali sede),

- dvigovanje skrčene noge v opori na dlaneh in kolenih (na vseh štirih),

149

- dvigi in spusti zgornjega dela telesa z nogami. Smo na kolenih, telo je vzravnano, gležnje

zataknemo v oporo in izvajamo dvige in spuste zgornjega dela telesa.

V DVORANI še dodatne možnosti:

- vaje ob letveniku sam ali v paru, počepi na eni nogi ali na obeh,

- stopanje na klop(švedsko skrinjo, stol, ipd.), brez uteži ali z utežmi,

- tam kjer so uteži, je še več možnosti kombiniranja prej naštetih vaj z utežmi,

- vaje na posebnih napravah z utežmi (trenažerjih), kjer že samo pogled na trenažer pove, za

katere mišice je namenjen (posebne telovadnice v klubih ali dogovor s fitness centri!).

2. PRIMERI VAJ ZA MOČ TREBUŠNIH MIŠIC

- Sede, oprti z rokami za hrbtom, noge dvignjene od tal najmanj 30 cm in iztegnjene, v tem

položaju izvajanje naslednjih vaj: striženje levo-desno, striženje gor-dol, kroženje z obema

nogama, pisanje številk z obema nogama. Vse vaje lahko že dodatno otežimo z držanjem

medicinke med nogami, ali brez opore z rokami,

- zapiranje knjige z iztegnjenimi nogami, otežimo lahko še z medicinko med nogami,

- zapiranje knjige s krčenjem nog v kolkih in kolenih (kot da veslamo),

- v leži na hrbtu, dvigovanje trupa, partner lahko pomaga tako, da drži za noge, noge so lahko

iztegnjene, lahko so pokrčene, lahko so v višjem položaju - na ramenih partnerja,

dvigovanje trupa (samo do kota 45°, roke so za glavo, lahko so prekrižane na prsih). Izvedbo

lahko otežimo z medicinko ali kakšno drugo utežjo, ki jo pritisnemo k prsim,

- v paru, eden leži na hrbtu, drugi mu v majhnem razkoraku stoji ob glavi, ležeči dviguje

iztegnjene noge proti partnerju, ta pa mu jih sunkovito potiska proti tlom v različne smeri,

noge ne smejo pasti na tla. Težje in učinkoviteje je, če ima ležeči še medicinko med nogami,

- »core« stabilizacijske vaje.


- Vaje ob letveniku, noge so zataknjene pod prvo lestvino, dvigovanje trupa do kota 45°,

položaji so lahko: noge iztegnjene, pokrčene noge, noge so višje (na tretji lestvini), roke so

lahko za glavo ali prekrižane na prsih. Dodamo lahko medicinko ali drugo utež;

150

- viseč položaj na letveniku, s hrbtom naslonjen na letvenik, možne vaje so: dvigovanje

iztegnjenih nog do vodoravnega položaja, dvigovanje pokrčenih nog do glave, kroženje z

iztegnjenimi nogami, striženje z nogami levo-desno, gor-dol, pisanje številk z nogami;

- sed na švedski klopi ali švedski skrinji, ki je ob letveniku, noge zataknjene za ustrezno

lestvino, dvigovanje trupa od vodoravnega položaja do skoraj navpičnega položaja trupa;

- švedsko klop z enim koncem zataknemo na 9-11 lestvino, z drugim koncem je na tleh, leža

na hrbtu na tako poševni klopi, noge so višje in zataknjene za lestvino, glava je nižje,

dvigovanje trupa do kolen, do kota 90° ali do kota 45°;

- vaje na trenažerjih.

3. PRIMERI VAJ ZA MOČ HRBTNIH MIŠIC

IZOGIBATI SE PREVELIKIH ZAKLONOV TRUPA NAZAJ!

- Dvigovanje trupa v leži na trebuhu (noge so na tleh fiksirane ali v zraku),

- v leži na trebuhu, izmenično dviganje leva roka-leva noga, desna roka-desna noga,

- v leži na trebuhu, izmenično dviganje leva roka-desna noga, desna roka-leva noga,

- v leži na trebuhu hkratno striženje z rokami in nogami gor dol,

- v leži na trebuhu, v parih podajanje žoge (lažje medicinke) po tleh, po zraku, naravnost, v

levo in desno,



- Viseč položaj na letveniku, s trebuhom naslonjeni na lestvine, možne vaje so: dvigovanje

iztegnjenih nog, izmenično dvigovanje najprej ene nato še druge noge.

- V leži na trebuhu na švedski klopi ali švedski skrinji ob letveniku tako, da se boki dotikajo

sprednjega roba klopi, noge so zataknjene za ustrezno lestvino, dvigovanje trupa od

podlage do (obvezno samo) vodoravnega položaja. Roke so za vratom. Izvaja se lahko tudi z

medicinko za vratom, z malimi utežmi ali z lažjo vrečo peska za vratom. Iz istega

izhodiščnega položaja zasuki trupa.

- V leži na trebuhu na visoki švedski skrinji tako, da so boki na robu, noge visijo proti tlom, z

rokami se močno oprijeti robov skrinje, dvigovanje iztegnjenih nog do vodoravnega

položaja. Težje in učinkoviteje je z lahko medicinko.

151

- V parih eden pomaga, drugi leži na trebuhu na visoki švedski klopi tako, da mu glava visi

proti tlom, partner mu sedi na nogah, ležeči dviguje trup do (obvezno samo) vodoravnega

položaja. Roke so za vratom. Izvaja se lahko tudi z medicinko za vratom ali z majhnimi

utežmi na dolgi palici za vratom ali z lažjo vrečo peska za vratom.

- Vaje na trenažerjih.

4. PRIMERI VAJ ZA MOČ STRANSKIH MIŠIC TRUPA

Prav tako jih je potrebno krepiti, vendar ne v takšnem obsegu kot druge mišice!

- Bočni dvigi trupa,

- dvigi trupa z zasuki,



- V leži na boku, noge previdno zataknjene pod prvo ali drugo lestvino, dvigovanje trupa brez

zasuka v pasu in obračanja glave,

- v leži na boku, noge previdno zataknjene pod prvo ali drugo lestvino, dvigovanje trupa z

zasukom v pasu in dvigovanjem glave proti kolenom,

- obe zgornji vaji se lahko podobno izvajata (vendar je težje!) na švedski skrinji ob letveniku.

V letvenik zataknemo noge v isti višini, kot je skrinja,


5. PRIMERI VAJ ZA MOČ MIŠIC ROK IN RAMENSKEGA OBROČA

- Sklece: normalne, s ploskom rok, z odporom partnerja(z občutkom z rokami na hrbtu

potiska dol tistega, ki dela), z višjega položaja nog,

- v parih ali sam, sede ali stoje suvanje težke medicinke izpred prsi proti partnerju ali v

steno;

- v parih ali sam, sede ali stoje metanje avta proti partnerju ali v steno,

- dvigovanje malih ročk (2-10 kg) na različne načine, npr. od pasu proti ramenom z

upogibanjem v komolcih, od pasu do vodoravnega položaja pred glavo-roke iztegnjene, od

bokov v predročenje - roke iztegnjene, dvigovanje od ramen navpično nad glavo,

upogibanje rok tako, da ročke potujejo od ramen do iztegnjenih rok v predročenju, v leži na

152

hrbtu dvigovanje od ramen do navpične iztegnitve rok, v leži na trebuhu dvigovanje

iztegnjenih rok od bokov do navpičnega položaja.


- zgibe na drogu ali letveniku;

- v leži na hrbtu, z glavo pod enim koncem švedske klopi, dvigovanje klopi;

- uporaba uteži, ki se natikajo na dolgo palico (dvigalne uteži),


SREDSTVA ZA RAZVIJANJE SPECIALNE MOČI NOGOMETAŠEV

- globinsko-daljinski in globinsko dosežni skoki,

- sonožni poskoki (naprej, nazaj, bočno),

- enonožni poskoki,

- skoki s kolebnico,

- skoki čez različne ovire, žoge in druge rekvizite,

- SAQ trening (speed, aguility, quickness), trening hitrosti in agilnosti, ki se vedno bolj

pogosto uporablja pri specialnem treningu nogometašev, saj vključuje vse pomembnejše

sposobnosti pri nogometu!

4.5 HITROST

METODE IN SREDSTVA (Pocrnjič, 2016):

1. METODA PONAVLJANJA, za katero veljajo naslednje zahteve:

Glavna ideja je razvijanje hitrosti s hitrostjo, pri čemer so odmori popolni!

Ni pomembna količina, ampak intenzivnost (maksimalno hiter tek!) Intenzivnost je

95% in več.

Trajanje posameznega teka je prib. 6 sekund. Trajanje odmorov med posameznimi

teki je 2-3 minute. Odmor naj bo aktiven (lahkoten tek, raztezne vaje, lažja kratka

igra).

153

Izvajajo se v 2-3 serije s 3-4 ponovitvami v vsaki seriji. Odmori med serijami 7-10

minut (aktiven odmor z zelo lahkimi obremenitvami).

2. INTERVALNA METODA je pogostejša pri nogometu. Različno dolgi hitri teki, ki so tudi

različno intenzivni in NE DALJŠI OD 60 metrov. Intenzivnost je manjša kot pri

ponavljalni metodi, odmori niso popolni, količina pa je večja.

Pri uporabi obeh metod je nevarnost pojava HITROSTNE BARIERE, proti kateri se

borimo s spreminjanjem standardnih okoliščin (sprememba okolja, tek v hrib, tek po

hribu navzdol), s spreminjanjem sredstev (npr. šprint 30 m, nato skoki po eni nogi,

nato šprint 40m, nato skiping 30 m; ali vnašanje različnih intenzivnih iger).

3. METODA IGRE

Različna TEKMOVANJA v premagovanju HITROSTNIH POLIGONOV in ŠTAFETAH

hitrega teka. Igra in tekmovanje zaradi MOTIVACIJE. Izbira teh vaj naj prevladuje pri

MLAJŠIH KATEGORIJAH!

IGRALNE OBLIKE na manjšem prostoru s hitrimi podajami, omejitvijo števila dotikov

in neprekinjenim odkrivanjem (npr. 1+1:1 v prostoru 10x15m; 2+2:2 v 4x15m

prostoru).

Pocrnjič (2011) za razvoj hitrosti navaja naslednja sredstva:

VAJE, IGRALNE OBLIKE IN TEKMOVALNI (ŠTAFETNI) POLIGONI ZA RAZVOJ HITROSTI

REAKCIJE IN ŠTARTNE HITROSTI BREZ ŽOGE IN Z ŽOGO (šprinti do 5 in 10 m),

VAJE, IGRALNE OBLIKE IN TEKMOVALNI (ŠTAFETNI) POLIGONI ZA RAZVOJ HITROSTI

LOKOMOCIJE BREZ IN Z ŽOGO (šprinti do maksimalno 40 m),

VAJE IN TEKMOVALNI (ŠTAFETNI) POLIGONI ZA RAZVIJANJE HITROSTI VODENJA

ŽOGE.

154

4.5.1 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAVOJ HITROSTI REAKCIJE IN

ŠTARTNE HITROSTI V NOGOMETU

PRIMERI SREDSTEV BREZ ŽOGE:

- Kratki šprinti (do 10m) iz različnih položajev (sede, leže…) ali po določeni gibalni

nalogi (obrat, skok, skiping…). Začetek gibanja je lahko na znak trenerja ali pa so vaje

v obliki lovljenja in tekmovanja;

- reakcije na trenerjev signal (npr. dotikanje različnih barv klobučkov z nogo ali roko);

- različne igre lovljenja v omejenem prostoru;

- zasledovanja partnerjev.

PRIMERI VAJ BREZ ŽOGE:

Slika 68. Hitrost reakcije in štartna hitrost brez žoge.

Slika 68 prikazuje le nekaj primerov vaj za razvoj reakcije in štartne hitrosti (brez žoge) v

nogometu. Skupno vsem vajam so kratki šprinti in hitra reakcija.

155


A: Nasproti si stoječa igralca (lahko je tudi eden, vendar s tekmovanjem dosežemo še večji

učinek) izvajata cepetanje na mestu (nizki skip, hitre noge). Na znak trenerja čim hitreje

izvedeta nalogo (obrat, počep, sklek…). Ko trener izreče barvo (v našem primeru modra ali

rumena), tekmujeta, kdo se prej dotakne stožca. Vajo lahko otežimo tako, da mora igralec

steči na stožec nasprotne barve, ki jo izreče trener.

B: Igralca izvajata različne koordinacijske naloge pri klobučkih (lahko je to tek naprej-nazaj,

gibanje cik-cak, razni skipi idr.). Na trenerjev znak tekmujeta do stožca tiste barve (ali

nasprotne), ki jo izreče trener.

C: Posameznik je v kvadratu, označenem s štirimi različno obarvanimi klobučki, in izvaja

cepetanje na mestu (čim hitreje). Na trenerjev signal (lahko je to z besedo ali z nogo stopi na

klobuček določene barve) se igralec čim hitreje z nogo približa klobučku, ki ga je določil

trener. Če v našem primeru trener pokaže rdečo, potem igralec z levo nogo stopi naprej in

vstran, če pokaže na modro, potem z desno nogo stopi nazaj in vstran. Vajo lahko izvajamo

tudi z enobarvnimi klobučki, ki jih enostavno oštevilčimo.

D: Nasproti stoječa posameznika izvajata različne poskoke na majhnih ovirah. Ko sta opravila

poskoke, tekmujeta do levega ali desnega stožca. Trener določi, kdo beži in kdo lovi (primer

vsi na levi lovijo). V območju, označenem z modrimi klobučki, lahko tisti, ki beži, izvaja

varanja s spremembami smeri levo-desno, dokler se ne odloči, na kateri stožec bo stekel.

Lovec mu sledi in ga skuša na koncu ujeti.

PRIMERI SREDSTEV Z ŽOGO:

- Reakcije in hiter tek na različno podane žoge, ali na signal trenerja;

- reakcije na odbite žoge (od stene, od tal…), ali podane s strani trenerja (sprejemi,

podaje, streli);

- različna tekmovanja (partnerja ali v obliki štafet), ki vključujejo štarte na signal s

ciljem priti do žoge in streljati ali voditi žogo skozi cilj.

156

PRIMER VAJ Z ŽOGO:

Slika 69. Hitrost reakcije in štartna hitrost z žogo.


A: Nasproti si stoječa igralca sta v polni pripravljenosti (nizek skip, cepetanje) na reakcijo. Ko

trener izreče barvo stožca, poskušata čim hitreje priti do žoge. Igralec, ki je prvi pri žogi je

napadalec in ima nalogo žogo prevoditi skozi ena od dveh vrat (na sliki označena z rdečimi

stožci). Drugi igralec, mu seveda skuša to preprečiti.

B: Trener pošilja žogo v štiri različne smeri med postavljeni klobučki. Posameznik skuša čim

hitreje odreagirat na to žogo in jo poda nazaj trenerju. Posameznik je ves čas v

pripravljenosti (cepetanje, skip), da lahko hitreje reagira.

C: Dva igralca (lahko tudi en sam, ki poskuša vajo izvesti čim hitreje) tekmujeta med sabo,

kdo bo prej pri žogi. Na trenerjev znak »hop« štartata, lahko iz različnih položajev (sede, leže,

157

v skleku…), nato izvedeta dva skoka (lahko uporabimo tudi druge naloge z različnimi

rekviziti), nakar trener določi barvo, do katere žoge tekmujeta. Prvi pri žogi poskuša doseči

gol s strelom na vrata.

4.5.2 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAZVOJ HITROSTI LOKOMOCIJ

BREZ IN Z ŽOGO

Za razvoj hitrosti lokomocije lahko uporabimo vsa sredstva in vaje, ki so bile naštete pri

štartni hitrosti in hitrosti reakcije, le da so razdalje večje (do 40m).

- V vajah lahko uporabimo vse načine hitrih tekov na krajše razdalje (do 40m). Hitri teki

so lahko premočrtni ali s spremembami smeri, iz različnih položajev, s stopnjevanjem

hitrosti, v obliki postaj ali v oblikah tekmovanj ter lovljenj.

- Vadbo hitrosti je smiselno povezovati z vadbo koordinacije, agilnosti, odrivne in

eksplozivne moči. Te specifične nogometne sposobnosti so soodvisne, zato lahko v

vse prejšnje vaje za razvoj omenjenih sposobnosti vključimo hitre teke (npr. po

določeni koordinacijski nalogi hiter tek do klobučka).

- V vaje lahko vključimo tudi žogo (po šprintu zaključek na gol ali podaja v cilj; prvi pri

žogi vzame žogo in mora doseči gol z vodenjem skozi cilj; čim hitrejše vodenje na

daljšo razdaljo…).

PRIMER VAJ BREZ ŽOGE:


A: Naloga posameznika je, da v čim hitrejšem času preteče skozi tri stranska vrata (rdeča oz.

modra), nato skozi sredinska vrata (bela) in na začetek. Če imamo na voljo manjšo skupino

posameznikov (6-8), potem lahko vadimo v obliki tekmovanja (štafete). Če nimamo na voljo

dovolj posameznikov, potem lahko posameznik tekmuje s časom (štopamo čas, ki ga je

porabil in ga skušamo izboljšati).

B: Lovljenje s »handicapom«. Eden od posameznikov ima nalogo, da preteče krajšo razdaljo

(30m-40m) v čim krajšem možnem času. Drugi ga poskuša ujeti do konca in štarta, ko je prvi

stekel mimo njega.

158

Slika 70. Hitrost lokomocije brez žoge.

C: Vadbo lahko organiziramo tudi v obliki lovljenja. Posameznike razdelimo v dve moštvi.

Vsaka ekipa ima omejen prostor, kjer se lahko giba, ko jih nasprotnik lovi. Ena od ekip začne

loviti, tako da pošlje v boj enega od posameznikov, katerega naloga je dotakniti se enega od

nasprotnikov in takoj steči nazaj, kjer preda nalogo drugemu posamezniku. Ko je vsak od

posameznikov opravil svojo nalogo (se dotaknil enega od nasprotnikov), je naloga končana.

Zmaga ekipa, ki je za nalogo porabila manj časa.

D: Če na treningu nimamo dovolj posameznikov, da bi lahko vadbo organizirali v obliki

tekmovanj ali lovljenja, potem lahko s posamezniki izvajamo hitre teke na čas s ciljem

izboljšati čas z vsako ponovitvijo oz. na določeno obdobje. Teki so lahko različni, lahko so

premočrtni ali s spremembami smeri. V našem primeru sta prikazana dva primera v obliki črk

(T in W), seveda pa se lahko poslužujemo različnih variant hitrih tekov.

159

PRIMERI VAJ Z ŽOGO: Vse vaje, ki smo jih prikazali brez žoge, lahko posamezniki izvajajo tudi

z žogo. V nadaljevanju pa bom prikazal še nekaj primerov.

Slika 71. Hitrost lokomocije z žogo.


A: Če imamo na treningu več posameznikov, lahko vadbo organiziramo v obliki tekmovanj.

Vaja A prikazuje eno od različic. Vsak posameznik mora čim hitreje z žogo prevoditi kvadrat,

da se vrne na začetno mesto, nato mora s podajo ciljati žogo na sredini kvadrata, kdor jo prvi

zadane, je zmagovalec. Vajo lahko modificiramo s spreminjanjem smeri vodenja in s

spreminjanjem načinov vodenja. Žogo lahko posamezniki vodijo okoli stožcev ali pa morajo

žogo podati po notranji strani in steči po zunanji strani.

B: Za razvoj hitrosti lokomocije z žogo lahko uporabimo vaje v obliki tekmovanja s časom.

Naloga posameznika je, da z žogo v čim krajšem času »nariše« določeno število osmic (npr. 6

osmic v čim krajšem času).

160

C: Vadbo lahko organiziramo tudi v obliki vodenja med palicami ali drugimi rekviziti, kjer je

zopet cilj čim hitreje priti na konec. Vadbo lahko povežemo tudi z ostalimi tehničnimi

elementi (npr. strel ali podaja na koncu).

D: Naloga posameznika je voditi žogo v »coni« od stožcev do stožcev, kjer izvaja različne

načine obratov z žogo. Zopet poskušamo narediti določeno število obratov v čim krajšem

času.

4.5.3 PRIMERI SREDSTEV IN VAJ ZA RAZVOJ HITROSTI VODENJA ŽOGE

Kot vaje za razvoj hitrosti vodenja žoge lahko uporabimo vse vaje vodenja opisane v poglavju

PRIMERI VAJ VODENJA S SPREMEMBO SMERI, s poudarkom na čim hitrejši izvedbi naloge in

vse vaje HITROSTI LOKOMOCIJ Z ŽOGO!

To so vaje različnih vodenj s poudarkom na čim hitrejši izvedbi:

- Vodenje žoge do različno oddaljenega cilja in nazaj,

- razni slalomi in vodenje med različno postavljenimi rekviziti (klobučki, stožci),

- vodenje žoge na različne razdalje (na čas, tekmovanje, štafeta).

161

5. SKLEP

Nogomet kot igra postaja vedno bolj priljubljen šport, tako v Sloveniji kot drugje po svetu.

Vedno več otrok in mladostnikov se že zgodaj vključuje v proces treniranja, kjer pa se

strokovni delavci in trenerji srečujemo z mnogimi problemi, kot so denimo pogoji za delo,

število posameznikov, individualne razlike znotraj selekcij in še bi lahko naštevali dejavnike,

ki vplivajo na uspešnost v nogometu.

Prav množičnost in pa moderne smernice, ki stremijo k vedno hitrejši in bolj dinamični igri,

so dvignile nivo znanja posameznikov in število kvalitetnih ekip, zato je za uspeh v nogometu

potrebno delati še več, še bolj strokovno in sistematično. V ospredje vedno bolj prihajajo

igralčeve motorične in funkcionalne sposobnosti ter njegovo tehnično-taktično znanje. Kot

trenerji moramo slediti modernim nogometnim trendom (sodoben model igre in igralca), da

smo uspešni kot ekipa ali kot posameznik. Danes ni dovolj, da se rodi nadarjen nogometni

talent. Pomembneje je, da se ta talent odkrije, skrbno spremlja, sistematično in celostno

usmerja, gradi in razvija do njegovega polnega potenciala. Sam talent brez načrtnega in

sistematičnega usmerjanja ter vadbenega procesa v modernem športu pač ne rodi vrhunskih

rezultatov, še posebej ne v nogometu.

Eno od temeljnih načel športne vadbe je načelo individualizacije. Individualizacija se kaže kot

glavna zahteva v sodobnem športnem treniranju. Ideja individualizacije izhaja iz tega, da se

trenerji ukvarjajo z vsakim športnikom posebej, glede na njegove sposobnosti (morfološke,

motorične in funkcionalne) in potenciale, učne značilnosti in posebnosti športa, ne glede na

nivo športnih rezultatov. Individualni razvoj športnika ima svoje posebnosti, ki so pogojene s

celotno športnikovo kariero, kakovostjo športnega okolja, kjer se je nahajal, potencialom, ki

ga posameznik lahko razvije in s celotnimi trenažnimi in tekmovalnimi izkušnjami.

Namen diplomskega dela je bil predstaviti načelo individualizacije v procesu treniranja

nogometa in nogometnih vsebin, pa naj bo to v smislu individualnega (dodatnega ali

dopolnilnega) treninga ali upoštevajoč individualne razlike v samem vodenju trenažnega

procesa. Trener lahko, sploh pri mladih, doseže individualizacijo na treningu z aktivnim

spremljanjem in vodenjem dela, z izbiranjem in doziranjem načinov vaj in sredstev glede na

162

posameznikove sposobnosti in spretnosti, s spremljanjem in dajanjem navodil

posameznikom.

V zadnjem delu diplomskega dela sem skušal predstaviti primer vaj in sredstev za

individualno delo s posameznikom ali manjšo skupino posameznikov. Prikazana sta sklopa

razvijanja tehničnih lastnosti (navajanje na žogo, vodenje in sprejemanje) in primer vaj za

razvoj specifičnih motoričnih sposobnosti pomembnih pri nogometu. Z vajami tehnike je

smiselno začeti že zelo zgodaj, takoj ko posamezni otrok vzljubi žogo, vaje mu bodo vsekakor

koristile kasneje pri zahtevnejših tehničnih prvinah, z veliko dela in želje pa ga lahko

pripeljejo do vrhunskosti. Tudi vaje za razvoj specifičnih motoričnih sposobnosti lahko

vključujemo že zelo zgodaj, vendar moramo pri mladih paziti na izbor sredstev in vaj, na

pravilno doziranje in izvedbo ter predvsem na čas oz. obdobje, kdaj kaj razvijati. V ta namen

sem v poglavju opisal tudi razvojna obdobja mladih, ki nam dajejo smernice, kdaj in kaj je

najbolje razvijati v določenem obdobju.

Glavni cilj diplomskega dela je bil predstaviti dejavnike, ki vplivajo na uspešnost (vrhunskost)

nogometaša, se osredotočiti na tiste dejavnike, na katere kot trenerji ali pedagogi lahko

vplivamo (tehnika, taktika, razvoj motoričnih sposobnosti, vodenje, izbira metod, vaj,

sredstev…), in prikazati načine, vaje in sredstva, ki bi lahko bile v pomoč vsakemu trenerju pri

delu z mlajšimi ali pa zgolj posamezniku, ki ima željo po dodatnem (individualnem) delu. V

drugem delu diplomske naloge so prikazani primeri metod, sredstev in vaj, ki pa jih lahko

vsak trener priredi na lasten način. Ta pa je plod znanja in vedenja o športnem treniranju in

nogometu nasploh.

163

6. VIRI

Bombardieri, S. in Mazzartini, M. (2014). Ball control 1 Italian style, video DVD.

Soccer tutor.com.

Bombardieri, S. in Mazzartini, M. (2014). Ball control 2 Italian style, video DVD.

Soccer tutor.com.

Čoh, M. in Bračič, M. (2010). Razvoj hitrosti v kondicijski pripravi športnika. Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Elsner, B. (1984). Metodika dela z nogometaši. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo.

Elsner, B. (2004). Nogomet teorija igre. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B. (2011). Nogomet trening mladih: program dolgoročnega načrta procesa treninga

mladih in program treningov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Elsner, B., Elsner, B. ml., Verdenik, Z. in Pocrnjič, M. (1996). Trener C. Ljubljana: Nogometna

zveza Slovenije.

Elsner, B., Elsner, B. ml., Verdenik, Z. in Pocrnjič, M. (1997). Trener B. Ljubljana: Nogometna

zveza Slovenije.

Galustian A., in Cooke C. (2011). Coach Great Soccer: Coerver Coaching Session Planner,

video DVD. Coerver.com.

Individualni dopolnilni trening. (20.8.2014).Trener – portal.si. Pridobljeno 20.8.2014, iz

http://trener-portal.si/igralec/individualni_trening/

Testiranja v nogometu. (10.9.2016). Trener portal.si. Pridobljeno 10.9.2016, iz

http://trener-portal.si/trener/testiranja/4/skupina_sestih_testov/

Kavčič, I. in Frandolič D. (2005). ABC nogometa: osnove tehnike, video DVD. Nova Gorica:

Educa, Melior.

Lapajne, A. (2009). Individualizacija treninga v rokometu. Trener – rokomet, Julij (2009),

27 - 31.

Pocrnjič, M. (1999). Prognostična vrednost ekspertnih modelov za usmerjanje, izbiranje in

nadzorovanje procesa treniranja mladih nogometašev. Doktorska dizertacija.

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Pocrnjič, M. (2009). Skripta – Dopolnilo h kondicijski pripravi nogometašev za trener pro.

Ljubljana: Fakulteta za šport.

http://trener-portal.si/igralec/individualni_trening/

http://trener-portal.si/trener/testiranja/4/skupina_sestih_testov/

164

Pocrnjič, M. (2015). Testiranje v nogometu. Neobjavljeno delo.

Pocrnjič, M. (2016). Kondicijska priprava nogometašev. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Nogometna zveza Slovenije.

Pocrnjič, M. (2016). Kaj učimo in vadimo v nogometu. Neobjavljeno delo.

Pocrnjič, M. (2016). Taktika nogometa. Teorija in metodika. Neobjavljeno delo.

Pistotnik, B. (2003). Osnove gibanja. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Savage, M.V. (1981). Physiologicaland performance correlates of trainingin swimmers.

Halifax, Nova Scotia.

Strel, J.; sodelavci, (1996). Športnovzgojni karton. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Škof, B., Šarabon, N., Bačanac, L., Kalan, G., Cecič Erpič, S., Žvan, B. idr. (2007). Šport po meri

otrok in mladostnikov: Pedagoško-psihološki in biološki vidiki kondicijske vadbe

mladih. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Verdenik, Z. (1999). Model igre slovenske nogometne reprezentance. Ljubljana: Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Documents

DIPLOMSKO DELO - University of Ljubljana...treninga, prikazana pa je tudi metodika usvajanja nogometne tehnike skozi individualno delo, vaje in sredstva za razvoj tehničnih spretnosti