DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

VARNOST IN POLICIJSKO DELO

Iransko-iraška vojna

April, 2012 Martin Čufer Mujakič Mentor: pred. mag. Marjan Miklavčič

2

Zahvala

Zahvala gre mojim prijateljem, ki so me spodbujali tako

med študijem, kot tudi med pisanjem diplomske naloge.

Iskrena hvala tudi moji mami za vso podporo, med drugim tudi finančno.

Posebno zahvalo izrekam še svojemu mentorju

mag. Marjanu Miklavčiču za strokovno pomoč, nasvete in usmerjanje

pri izdelavi diplomske naloge.

3

VSEBINSKO KAZALO

1 Uvod ................................................................................................................................................ 7

2 Metodološki okvir ............................................................................................................................ 8

2.1 Namen in cilj diplomske naloge ............................................................................................... 8

2.2 Opredelitev hipoteze................................................................................................................ 8

2.3 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................................. 8

3 Iran................................................................................................................................................... 9

3.1 Geografska lega..................................................................................................................... 10

3.2 Prebivalstvo ........................................................................................................................... 10

3.3 Politična ureditev ................................................................................................................... 11

3.4 Vera ....................................................................................................................................... 12

4 Irak ................................................................................................................................................. 13

4.1 Geografska lega..................................................................................................................... 14

4.2 Prebivalstvo ........................................................................................................................... 15

4.3 Politična ureditev ................................................................................................................... 16

4.4 Vera ....................................................................................................................................... 17

5 Islamska revolucija v Iranu ............................................................................................................ 18

6 Povod za konflikt med državama .................................................................................................. 20

6.1 Spor za provinco Kuzestan ..................................................................................................... 20

6.2 Mejna reka Shatt Al-Arab ...................................................................................................... 21

7 Potek vojne .................................................................................................................................... 23

7.1 Iraška ofenziva (1980-82) ...................................................................................................... 25

7.2 Iraški umik (1982-84) ............................................................................................................. 29

7.3 Vojna izčrpavanja (1984-87) ................................................................................................. 32

7.4 Tankerska vojna (1984-87) .................................................................................................... 36

7.5 Postopno vključevanje velesil v vojno .................................................................................... 39

7.6 Končevanje vojne ................................................................................................................... 40

8 Uporaba kemičnega orožja med iransko-iraško vojno .................................................................. 42

9 Obveščevalna dejavnost kot posebna oblika vojskovanja med sprtima stranema ....................... 43

9.1 Kaj je obveščevalna dejavnost? ............................................................................................. 43

9.2 Obveščevalno-varnostni sistem ............................................................................................. 44

9.3 Obveščevalne službe .............................................................................................................. 44

9.4 Obveščevalni cikel .................................................................................................................. 45

9.5 Obveščevalna dejavnost na vojaškem področju .................................................................... 46

4

9.6 Obveščevalna dejavnost na političnem področju .................................................................. 49

9.7 Obveščevalna dejavnost na ekonomskem in industrijskem področju ................................... 49

9.8 Iranska obveščevalna služba – SAVAK (1957-1979) .............................................................. 49

9.9 Iranska obveščevalna služba – VEVAK ................................................................................... 51

9.10 Iraška obveščevalna služba —Mukhabarat ........................................................................... 54

10 Konec vojne in posledice ........................................................................................................... 56

10.1 Posledice v Iranu .................................................................................................................... 56

10.2 Posledice v Iraku .................................................................................................................... 57

11 Preverjanje hipotez ................................................................................................................... 58

12 Zaključek .................................................................................................................................... 59

13 Uporabljeni viri .......................................................................................................................... 60

5

Povzetek

V diplomski nalogi je prikazan potek iransko-iraške vojne, zakaj je do konflikta sploh prišlo

in kako se je le ta končal. Iransko-iraška vojna je najbolj krvav spopad po drugi svetovni

vojni, saj je terjala več kot milijon življenj, po nekaterih ocenah celo dva milijona.

Splošno znano dejstvo je, da ima vsaka vojna oz. konflikt med državami predvsem

negativne posledice, kot so veliko število mrtvih, finančna izguba, uničenje itd. in kot smo

ugotovili ni ta primer nobena izjema, saj nobena od sprtih strani ni pridobila popolnoma

nič. Tako meja med državama, kot tudi politični odnosi med njima so ostali enaki tudi po

koncu vojne.

Povoda za iransko-iraško vojno sta bila spor zaradi z nafto bogate province Kuzestan in

želja Iraka po oblasti nad mejno reko Shatt Al-Arab. Kot smo pozneje ugotovili sta oba

vzroka, zaradi katerih je Irak napadel Iran ostala na isti točki, kot pred vojno, saj je

Kuzestan ostal pod suverenostjo Irana, meja med državama pa še zmeraj poteka po sredini

reke Shatt Al-Arab.

Spoznali smo, da enako, kot v drugih spopadih modernega časa, je imela pomembno vlogo

obveščevalna dejavnost. Obveščevalne službe kot so SAVAK, VEVAK in Mukhabarat, ki so

delovale v korist Irana oz. Iraka v času vojne in pred njo, pa vendarle niso delovale na enak

način, kot večina drugih obveščevalnih služb po svetu. Značilnost teh služb je bila, da so

poleg običajnih obveščevalnih nalog opravljale tudi nečedne naloge na ukaz svojih vlad,

kot so množični umori svojih političnih nasprotnikov, tako doma, kot v tujini.

Čeprav se konflikt imenuje iransko-iraška vojna, je v njem poleg glavnih dveh akterk na

različne načine sodelovalo tudi mnogo drugih držav. Tretje države so bile vpletene zaradi

različnih razlogov. Nekatere so odkrito podpirale eno od sprtih strani, nekatere so

poslovale z državama v vojni in jim prodajale orožje oz. kupovale njuno nafto, spet

nekatere pa so postale vpletene zgolj zaradi svoje geografske bližine in so pogosto

posledično tudi same postale tarča napadov.

Ključne besede: Iran, Irak, obveščevalna dejavnost, vojna, kemično orožje, konflikt

6

Summary – Iran-Iraq war

My thesis demonstrates the progression of the Iran-Iraq war, the resolution behind the

conflict and its resolution. The war is considered to be the bloodiest conflict since World

War II, as it claimed over a million lives, maybe even two million, according to some

estimates. It is a well-established fact that any conflict has mostly negative consequences,

such as a great number of casualties, financial loss, destruction, etc., and the Iraq-Iran

war was no exception, since neither party had much to gain from military action. The

border between the two countries, as well as their political relations, remained the same.

The two main reasons behind the conflict are the dispute over the oil-rich province of

Kuzestan and Iraq's desire for control over the Shatt Al-Arab River. It was later established

that neither conflict was resolved, since Kuzestan currently remains under the jurisdiction

of Iran, while the border between the countries is still drawn by the Shatt Al-Arab River.

We now recognize that similarly to other conflicts in modern times, intelligence played a

key role. Intelligence agencies such as SAVAK, VEVAK and Mukhabarat operated either in

the favour of Iran or Iraq before and during the war, but nonetheless did not conduct

themselves in a manner of other intelligence agencies around the world. In addition to

usual intelligence tasks, they did the ‘dirty’ work on behalf of their governments,

committing mass murder of political opponents at home and abroad.

Although the conflict is called the Iran-Iraq war, many other countries were involved in the

conflict, for different reasons. Some openly supported one side of the other, while others

did business with the two countries, having been involved in arms trading or the purchase

of oil, while some got involved because of their geographical proximity and often became

targets of attacks.

Keywords: Iran, Iraq, Intelligence, war, chemical weapons, conflict

7

1 Uvod

Temo iransko-iraška vojna sem izbral, ker je na nek način še vedno aktualna. V to vojno

sta se zapletli dve državi, ki sta tudi danes v konfliktih z drugimi državami, obe pa imata

tudi dolgo zgodovino medsebojnih sporov.

Trenja na Bližnjem vzhodu so danes še vedno stalnica, ki posledično onemogočajo

normalno življenje ljudi in zavirajo razvoj na področju ekonomije, politike in kulture v tej

regiji. Nenehni spori in vojne na tem področju ogrožajo tudi svetovni mir, saj vplivajo tudi

na preostale dele sveta.

Iransko-iraška vojna se je začela 22. septembra 1980, ko je Irak napadel Iran in je trajala

do leta 1988, ko sta državi podpisali premirje. Drugo ime za ta konflikt je tudi Zalivska

vojna, značilnost te vojne je bilo predvsem izčrpavanje nasprotnika, saj sta se kmalu po

začetku spopadov obe strani znašli na mrtvi točki in nobena stran ni bila sposobna prebiti

obrambne linije nasprotnika. Po koncu vojne sta bili obe državi izčrpani, žrtev pa je bilo

več kot milijon.

Med iransko-iraško vojno je Saddam Hussein proti nasprotniku in proti iraškim Kurdom

uporabil kemično orožje, kar je sprožilo nasprotovanje mednarodne skupnosti.

Obveščevalne službe obeh držav so se takrat morda še bolj, kot z obveščevalno dejavnostjo

ukvarjale z odstranjevanjem svojih političnih nasprotnikov.

Ta vojna je primer spopada v katerem nobena od sprtih strani ni pridobila popolnoma nič.

Obe državi sta končali vojno z ogromnim številom mrtvih in ranjenih, ekonomija je bila na

dnu, ter infrastruktura je bila močno poškodovana. Po vojni je bilo stanje enako, kot pred

začetkom le te, saj je meja med državama ostala enaka, politično pa tudi ni bilo nobenega

napredka.

8

2 Metodološki okvir

2.1 Namen in cilj diplomske naloge

Namen naloge je prikazati potek iransko-iraške vojne, povod za konflikt in posledice, ki jih

le ta pustil na obeh sprtih straneh. Cilj diplomske naloge je opozoriti na nesmiselnost in

krutost takih sporov med državami, saj večinoma kot v tem primeru obe sprti strani več

izgubita, kot pridobita, posledice pa čutijo predvsem nedolžni civilisti, ki so prisiljeni na

nek način sodelovati v vojni in nositi njene posledice.

2.2 Opredelitev hipoteze

V diplomski nalogi bom preveril naslednje zadane hipoteze:

Hipoteza št. 1: »Povoda za iransko-iraško vojno sta bila spor za z nafto bogato provinco

Kuzestan in pa spor za oblast nad mejno reko Šatt al-Arab.«

Hipoteza št. 2: »Obveščevalna dejavnost je pomembna oblika vojskovanja, ki se uporablja

v vseh modernih vojaških posredovanjih in vojnah.«

Hipoteza št. 3: »V iransko-iraško vojno je bilo na različne načine vpletenih tudi več drugih

držav, ki so imele svojo vlogo pred konfliktom, med njim in po njem.«

2.3 Predvidene metode raziskovanja

Deskriptivna metoda: Z njo bom prikazal in opisal različne pojme, dejstva in procese, ki se

bodo pojavljali tekom diplomske naloge.

Zgodovinska (historična) metoda: Z njo bom proučeval bližnjo oz. daljno preteklost na

nivoju opisovanja in vzročnega razlaganja.

9

3 Iran

Iran (do leta 1935 Perzija) je ena najstarejših držav na svetu. Njena zgodovina sega 5000

let v preteklost, pred 2300 leti je segala od vzhodnega Sredozemlja do roba Indije. Ime

Iran izvira iz stare perzijske besede, ki je pomenila dežela arijcev.

Med vsemi vdori, kar jih je doživela dežela, je imelo prodiranje Arabcev najgloblji vpliv,

kajti Arabci so spreobrnili perzijsko ljudstvo v islam. Zdaj pripada večina Irancev šiitski veji

islama, ki je tudi iranska državna vera.

Zaloge nafte v jugozahodnem Iranu so na začetku 20. stoletja odprle možnosti za nagel

vzpon države, toda šahova prizadevanja, da bi razvijal iransko družbo po zahodni meri, so

naletela na nasprotovanja muslimanstva. Muslimanska revolucija pod vodstvom ajatola

Ruhola Homeinija (1901-89) je leta 1979 zrušila šaha Mohameda Rezo Pahlavija in oklicala

Islamsko republiko Iran.

Po revoluciji so v Iranu uvedli namesto zahodnih običajev strogo islamsko pravo (šarija) in

muslimanske šege: prepovedali so alkohol in zahodno glasbo, ženske pa se morajo zakrivati

od glave do peta. V Iranu je ohranjenih nekaj najlepših verskih stavb na svetu, med njimi

izstopa Velika mošeja v Isfahanu.

V Iranu velik vir prihodka pomeni nafta, ki je ima ta država veliko. V 19. stoletju sta si

želeli pridobiti prevlado v Iranu tako Britanija kot Rusija. Odkritje nafte je pripeljalo v

deželo zahodna podjetja in britanska Anglo-perzijska naftna družba se je kmalu polastila

upravljanja naftnih polj v jugozahodnem Iranu. Leta 1906 so se šiitski duhovniki povezali z

nekaterimi naprednejšimi pripadniki srednjih plasti ter prisilili kadžarskega vladarja, da je

uvedel demokratično ustavo. Leta 1921 se je častnik Reza Pahlavi polastil politične oblasti

in odstavil šaha Ahmeda, zadnjega vladarja dinastije Kadžar; leta 1925 se je Reza Pahlavi

okronal za šaha. Novi šah je obšel vplivno šiitsko duhovščino in nasilno odpravljal stare

šege in izročila, da bi državo posodobil; leta 1941 ga je nasledil njegov sin Mohamed Reza

Pahlavi.

Med drugo svetovno vojno je Iran ostal nevtralen, vendar so ga leta 1941 zasedle britanske

in sovjetske čete, da bi odprle kopensko oskrbovalno pot do Sovjetske zveze. Navzočnost

tujih čet na iranskih tleh je prebudila nacionalizem, ki je rasel še po koncu vojne. Leta

1951 je premier Mohamed Mosadik nacionaliziral naftno industrijo in zato odstavil šaha.

Padanje svetovnih cen nafte, združeno z britanskim bojkotom iranske nafte, je Iran hudo

prizadelo. Po državnem udaru leta 1953 se je mladi šah vrnil na prestol, tujci pa so spet

10

dobili močan položaj v naftni industriji. V času od leta 1960 pa do leta 1979 si je šah

prizadeval razvijati državo po zahodnih zgledih. Dosegel je naglo industrializacijo in

odpravil fevdalizem, toda njegovo omalovaževanje vere in nasilje tajne policije sta mu

nakopali sovraštvo šiitskih muslimanov.

Leta 1979 so vstaje in nemiri po mestih šaha prisilili k begu iz države in 1. februarja leta

1979 se je iz pregnanstva vrnil v Iran šiitski duhovni vodja ajatola Homeini. Milijon Irancev

je napolnil teheranske ulice, da so pozdravili konec perzijske monarhije in ajatolo

Homeinija kot novega vladarja (Voglar,1991).

3.1 Geografska lega

Uradno ime države je Islamska republika Iran, velika je 1.648.000 kvadratnih kilometrov,

njeno glavno mesto pa je Teheran (Tehran). Ta država leži med Bližnjim vzhodom in

Osrednjo Azijo, na enem največjih križišč sveta. Na severu Irana sta Kaspijsko morje in

bivša Sovjetska zveza (danes na severu meji na Turkmenistan, Azerbajdžan in Armenijo),

na jugu pa je Perzijski zaliv, ki je iranski izhod na morje. Afganistan in Pakistan sta mejaša

na vzhodu, Irak in Turčija pa na zahodu.

V osredju države je iransko višavje, obdano z obrobnimi gorovji, na severu in jugu pa je

obalna ravnina. Podnebje v Iranu je zelo raznoliko. V gorah mrzle zime in mila poletja, v

notranjosti suho, celinsko do puščavsko podnebje, ob morju pa je veliko dežja.

Najpomembnejše reke v Iranu so Karkheh, Mand, Qezel, Owzan, Karun, Zahreh in Atrek.

Najvišja točka v državi je Demawend (5604 m.n.v.), najnižja pa depresija ob Kaspijskem

morju(-28 m.n.v.) (Voglar, 1991).

3.2 Prebivalstvo

Leta 1989 je imel Iran 51.000.000 prebivalcev, danes pa naj bi jih imel okoli 69.000.000.

Uradni jezik v državi je perzijščina, uporabljajo se pa tudi arabščina, beludžijščina,

kurdščina in turščina.

Med narodi arijskega rodu so najštevilčnejši Perzijci, med iranskim prebivalstvom jih je

okrog 60 odstotkov. Živijo večinoma v osrednjem Iranu in na pobočjih Elbursa in Zagrosa.

11

Med arijskimi skupinami so še Kurdi v severozahodnih gorah, Mazenderanci in Gilanci na

severu, Luri in Bahtiari na zahodu.

Med temi arijskimi narodnostnimi manjšinami so najbolj pomembni in politično najbolj

dejavni Kurdi. Okoli tretjina Kurdov (približno 2 milijona) živi v Iranu, preostali so v

glavnem v Iraku in Turčiji. Iranski Kurdi prebivajo večinoma po gorah in planotah. Kurdi so

neupogljiv in svobodoljuben narod ter se še zmeraj in kljub surovim vojaškim zatiranjem

bojujejo za samostojno kurdsko državo.

Beludžijci jugovzhodnega Irana in zahodnega Pakistana pripadajo sunitskemu islamu. Živijo

nomadsko na odmaknjenem obmejnem ozemlju, kjer je bilo vladno nadzorstvo zmeraj

šibko. Tudi Beludžijci hočejo doseči višjo stopnjo samouprave; njihovo nezadovoljstvo se v

glavnem ne kaže v odkritih uporih, vendar je v letih 1979/80 prišlo tudi že do hujših

neredov.

Med glavnimi nearijskimi manjšinami so Azerbajdžanci (Azeri), Hamsi, Kaškaji, in

Turkmenci, med manj pomembnimi pa Arabci, Armenci, Asirci in Judje. Turško govoreči

Azerbajdžanci, ki pripadajo šiitskemu islamu, so se vključili v iransko družbo in mnoge

družine imajo pomembno gospodarsko vlogo kot trgovci ali posredniki na bazarjih.

Večinoma se razlikujejo od Perzijcev samo po jeziku.

Tudi Turkmenci,ki jih je okoli pol milijona, so šiiti in pripadajo turški jezikovni skupini.

Živijo ob jugozahodnem koncu Kaspijskega morja in se preživljajo s poljedelstvom (Voglar,

1991).

3.3 Politična ureditev

Po obliki vladavine je Iran avtoritarna republika s teokratskim poglavarjem. Državni

poglavar je predsednik države, šef vlade pa je ministrski predsednik. Država je upravno

razdeljena na 28 provinc, ki so razdeljene na gubernije in okrožja. Zakonodajno telo je

državni parlament z 270 za štiri leta izvoljenimi poslanci in Svet varuhov z dvanajstimi

člani. Imajo vrhovno sodišče in nižja sodišča.

Ko so leta 1979 zrušili šaha, so vodenje Irana prevzeli ajatole, najvišji muslimanski

duhovniki v državi. Po določilih šiitskega prava morajo biti na vseh pomembnih položajih v

državi duhovniki, vključno s predsednikom države, vodjo parlamenta in predsednikom

sodnega sveta. Iranska ustava, ki jo je zasnoval Homeini in so jo sprejeli decembra 1979,

12

izroča usodo države v roke najbolj izkušenega, najbolj pravičnega, najbolj vrlega in najbolj

pogumnega poznavalca prava v svojem času. Vodja države mora torej biti duhovniška

osebnost izjemne veličine. Homeini je bil do leta 1989 nesporni politični in duhovni

voditelj Irana.

Državni parlament medžlis šteje 270 članov, ki jih ljudstvo izvoli za štiri leta. Poseben Svet

varuhov, sestavljen iz šestih pravnikov in šestih učenjakov islamskega prava, preuči vsak

predlagani zakon, da bi preprečili neskladnost z ustavo in islamskimi načeli.

Islamska načela so tudi temelj izobraževalnega sistema. Zato so dečki in deklice v ločenih

prostorih, verski in ideološki nauki imajo prednost pred posvetnim znanjem in vsi študentje

morajo najprej opraviti verski in ideološki izpit; izvzeti so samo vojni invalidi in otroci

padlih v zalivski vojni z Irakom.

Verski nazori pomembno oblikujejo življenje v Iranu. Večina žensk po mestih nosi čador,

črno tančico, ki prekriva glavo in telo. Kmečke ženske sicer ne nosijo čadorja, vendar si

vseeno skrbno zakrivajo obraze (Voglar, 1991).

3.4 Vera

Iran je edina muslimanska država, v kateri je šiitski islam hkrati državna vera. Več kot 90

odstotkov Irancev je šiitov, sunitski muslimani so le skromna manjšina. Med

nemuslimanskimi skupinami so dokaj številni kristjani, med njimi so najpomembnejši

Armenci, ki so že zelo zgodaj sprejeli krščanstvo. V Iranu so poleg muslimanskih in

krščanskih vernikov prisotni še judje, bahaisti in zoroastrovci.

Starodavno predislamsko verstvo Perzije je zoroastrstvo, ki ga je izoblikoval perzijski

prerok Zoroaster (grško Zaratustra) v 7. stoletju pr.n.š. V času po iransko-iraški vojni je

imela ta vera le okoli 20.000 privržencev, kajti ajatola Homeini je te vernike zelo

preganjal. Kljub vsemu so se ohranile majhne skupnosti zoroastrovcev, zlasti v

Kermanshahu in Yazdu.

Največja verska manjšina v Iranu so bahaisti (okoli 350.000), ki poudarjajo duhovno

skupnost vsega človeštva. Toda Homeinijeva oblast ni priznavala bahajske vere in jo je

prepovedovala, saj po njihovo je bilo: kdor se ne pokorava prepovedi, tvega hudo kazen

(Voglar, 1991).

13

4 Irak

Irak, arabska država v jugozahodni Aziji, ima obliko klina ob Perzijskem zalivu. Na zahodu

meji na Jordanijo in Sirijo, na jugu na Kuvajt in Saudovo Arabijo, na vzhodu na Iran in na

severu na Turčijo. Irak je z vseh strani zaprt v celino, v Perzijski zaliv ima samo ozek izhod

ob počasi tekoči reki Šattal-Arab, ki nastaja po zlitju Evfrata in Tigrisa. Izročilo postavlja

Rajski vrt prav v južni Irak; nesporno pa se je prva civilizacija na svetu razvila pred več kot

5000 leti prav na ozemlju sedanjega Iraka.

Politične, kulturne in gospodarske zgodovine Iraka ni mogoče ločevati od Evfrata in Tigrisa,

velikih rek, ki si kot velikanski arteriji utirata z zelenjem obrobljeno pot skozi pusto

ozemlje. Del Iraka leži na območju, ki so ga stari Grki imenovali Mezopotamija (Medrečje).

Dolga stoletja je bilo ozemlje, ki ga oklepata reki velikanki, središče raznih velikih držav.

Največja mesta sedanjega Iraka Al Basrah (Basra), Al-Kut in prestolnica Bagdad so zrasla ob

Tigrisu in Evfratu, ki imata osrednji pomen za razvoj države.

Naftoso odkrili v Iraku v začetku 20. stoletja. Nenadna obogatitev je predrugačila deželo in

jo spremenila v eno najpomembnejših držav v arabskem svetu. Dobički od izvožene nafte

so dvignili življenjsko raven večine iraškega prebivalstva, ki šteje 17 milijonov, ter

pomagali razviti industrijo in kmetijstvo.

Osem let uničevalne iransko-iraške vojne (Zalivske vojne 1980—1988) je izčrpalo obe

vojskujoči se strani. Ustavljena in spodkopana so bila prejšnja prizadevanja Iraka za

izboljšanje gospodarstva in življenja ljudi, velikanski dolgovi pa bodo še dolga leta požirali

glavnino državnih dohodkov od nafte. Še bolj pogubne posledice pa je imela vojna zaradi

Kuvajta leta 1991.

Zibelka civilizacije: Arheologi so našli nesporne dokaze, da so v Mezopotamiji živeli ljudje

že pred kakimi 100.000 leti, toda pisana zgodovina sega do časa okoli 3500 pr.n.š., ko so

Sumerci razvili mestno civilizacijo v južnem delu dežele. Sledile so staro babilonska,

asirska in novo babilonska država. Velik prispevek Sumercev kulturi človeštva je izum

pisave, ki so jo razvili pred letom 3000 pr.n.š.

Babilon, prestolnica Babilonije in znan po slovečih visečih vrtovih, je stal kakih 100

kilometrov južno od Bagdada, sedanje iraške prestolnice. Babilon je slovel zaradi svojih

učenosti, arhitekture, kiparstva, matematike in geometrije. Njegova kultura je močno

vplivala na grške filozofe. Asirska kultura pa je odsevala značilnosti bojevite družbe in

ustvarila veličastna mesta Ninive, Ašur in Nimrud.

14

Pozneje je to ozemlje postalo del mogočnega Perzijskega cesarstva, tega pa je osvojil

Aleksander Veliki, ki je umrl v Babilonu leta 323 pr.n.š. V naslednjih stoletjih so

Mezopotamijo izmenično zasedali in upravljali Rimljani, Perzijci, Parti in Sasanidi.

Arabci so se začeli širiti po Mezopotamiji po letu 637 in prinesli vanjo arabščino in

muslimanstvo. Mezopotamija je spet postala središče velike civilizacije. Od leta 750 do

leta 1258 je bil Bagdad prestolnica arabskega sveta in mesto, ki je slovelo po hramih

učenosti. Tudi Samarra je bila v 9. stoletju nekaj časa arabska prestolnica.

Arabska oblast se je iznenada končala konec 13. stoletja, ko so deželo preplavili mongolski

osvajalci iz Osrednje Azije in porušili Bagdad. Po mongolskem vpadu si Mezopotamija ni

nikoli več povrnila prejšnjega pomena in moči. Leta 1534 so jo zavzeli osmanski Turki in jo

spremenili v del Osmanske države.

Sodobna iraška država: med prvo svetovno vojno so Britanci odvzeli Mezopotamijo Turkom,

po vojni pa je prišla pod britansko upravo. Pod pokroviteljstvom Britancev so

mezopotamski voditelji leta 1921 poimenovali deželo Irak in ustanovili kraljevino s kraljem

Fejsalom I. na čelu. Leta 1932 je Irak postal popolnoma neodvisen, leta 1958 pa so

revolucionarni vojaški častniki umorili kralja Fejsala II. in razglasili Irak za republiko.

Sledilo je deset let nenehnih uporov in nemirov, dokler ni leta 1968 prišla na oblast stranka

Baas. Vlada je leta 1973 nacionalizirala naftno industrijo in si iskala zaveznice med

vzhodnoevropskimi državami.

Po končani iransko-iraški vojni je bila najnujnejša naloga obnovitev gospodarstva, kajti

vojna ni prizanašala ničemur. Že šest mesecev po premirju je iraška vlada odprla meje

tujim turistom in gospodarstvenikom. V obnavljajoče se življenje pa je poleti leta 1990

zarezala nenadna iraška zasedba neodvisnega Kuvajta, ki je razvnela v Zalivu novo vojno

žarišče. Zoper Irak se je pod okriljem Združenih narodov in pod vodstvom ZDA združila

močna zavezniška vojska in obračunala z napadalcem v kratki, vendar neusmiljeno

uničujoči vojni (Voglar, 1991).

4.1 Geografska lega

Irak je država v Perzijskem zalivu, na zahodu meji na Jordanijo in Sirijo, na jugu na Kuvajt

in Saudovo Arabijo, na vzhodu na Iran in na severu na Turčijo. Država se razprostira na

438.217 kvadratnih kilometrih, na severu in severovzhodu države je hribovje in gorovje, na

15

zahodu in jugozahodu valovita planota, vmes pa ravnina. Podnebje ima prav tako kot Iran

raznoliko, na severu zmerno, na vzhodu in jugovzhodu tropsko, na jugu in zahodu

puščavsko, na Dolnji ravnini pa vlažno. Glavne iraške reke so Evfrat, Tigris, Mali Zab in

Veliki Zab. Najvišja točka v Iraku je v gorovju Zagros na 3609 metrih, najnižja pa obala na

morju.

Ozemlje Iraka je mogoče razdeliti na štiri glavna območja in sicer Gornja ravnina, Dolnja

ravnina, gorovja in puščava. Veliki reki Tigris in Evfrat sta najpomembnejši pokrajinski

značilnosti Iraka.

Gornja ravnina zajema območje med Tigrisom in Evfratom severno od mesta Samarra. To

je v glavnem suha in valovita travnata planjava, kjer griči redkokdaj presegajo nadmorsko

višino 300 metrov. Reke tečejo po Gornji ravnini naglo in nosijo velike količine peska in

zemlje. Na severu pokrajine, okoli 100 kilometrov od sirske in turške meje, leži mesto

Mosul, ki je od leta 1952 središče pomembnega naftnega polja. Mosul ima pol milijona

prebivalcev in je največje mesto na tem območju (Voglar, 1991).

4.2 Prebivalstvo

Irak je imel leta 1989 po nekaterih podatkih 17-610-000 prebivalcev, danes pa naj bi jih

imel nekaj manj kot 27.000.000. Uradna jezik v državi je arabščina, vendar mnogi govorijo

kurdščino ali turščino, marsikdo pa tudi angleščino. Po verski pripadnosti so Iračani po

večini muslimani. V državi je okoli 65 % prebivalstva sunitov, 30 % šiitov in okoli 3 %

kristjanov.

Leta 1950 je dve tretjini Iračanov živelo v vaseh, zdaj pa jih skoraj tri četrtine prebiva v

mestih. Takšna preseljevanja so odločilno načela nekdanje družinske vezi in pripadnost.

Zdaj prevladujejo, enako kot v Evropi, majhne družine. Tudi ženske so se začele izvijati iz

starih muslimanskih spon. Med zalivsko vojno so ženske prevzele mnoge ključne položaje v

upravi in podjetništvu, ki so poprej pripadali izključno moškim.

V Iraku živi presenetljiva mešanica narodov in kultur. Okoli 80% prebivalstva sestavljajo

Arabci, 15% Kurdi, ostanek pa Armenci, Asirci, Sabijci, Turkmeni in Jazidi. Eden izmed

vzrokov za tako nenavadno mešanico narodov je zagotovo raznoličnost iraškega podnebja

in pokrajin. Razpon sega od razbeljenih puščav na jugu do hladnega, z gostimi gozdovi

poraslega gorskega sveta na severovzhodu.

16

Irak je mlada država z mladim prebivalstvom. Za primer: leta 1991 je bila približno

polovica prebivalcev te države mlajša od 15 let (Voglar, 1991).

4.3 Politična ureditev

Uradno ime države je Republika Iran, njegovo glavno mesto pa je Bagdad.

Po obliki vladavine je Irak avtoritarna predsedniška republika, v kateri je državni poglavar

predsednik države, šef vlade pa prav tako predsednik države. Država se upravno deli na 18

provinc, od teh so tri kurdske avtonomne province.

V sodobnem Iraku so se po letu 1970 zgodile globoke spremembe, ki se najbolj jasno

kažejo v prestolnici Bagdad. Pod vladavino stranke Baas so Bagdadčani naredili vse, da bi

bilo njihovo velemesto vredno svojega imena; v perzijščini namreč Bagdad pomeni Božji

dar. Podrli so cele četrti starega mesta in stare zgradbe so se umaknile novim

stanovanjskim stolpnicam. Visoki pisarniški in poslovni nebotičniki so zarisali nov obris

velikanske prestolnice. Čez Tigris so zgradili dvanajst novih mostov, ki so hkrati z mnogimi

novimi mestnimi cestami pomagali razredčiti prometno zmedo, kakršna je značilna za to

prestolnico in druga velemesta tretjega sveta.

Irak je torej republika, kateri vladno politiko začrtuje Revolucijski vladni svet. Ta je

sestavljen iz vrhovnih funkcionarjev stranke Baas (takrat, v času iransko-iraške vojne edina

politična stranka), predseduje pa mu strankin predsednik. Zakone, ki jih predlaga ta svet,

sprejema zakonodajni Državni svet, tega pa voli ljudstvo. Iraške province (med njimi so

tudi tri kurdske avtonomne pokrajine) vodijo guvernerji.

Nekdanji iraški predsednik Saddam Hussein se je rodil v kmečki družini leta 1937. Kmalu je

postal vodja stranke Baas. Leta 1979 je nasledil Ahmeda Hasana Bakra kot državni poglavar

in vrhovni poveljnik vojske. Hussein si je utiral pod do oblasti z izrivanjem tekmecev v

stranki. Med iransko-iraško vojno sta ga podpirala tako stranka kot tajna služba in s

položaja vodje države ga ni spravil niti poraz v vojni leta 1991.

Irak se je v šestdesetih letih začel precej zapirati vase in to je vplivalo na družbeni razvoj.

Državno nadzorstvo je dokaj razširjeno, vendar nestalno, poostri se, kadar je potrebno. V

primerjavi z drugimi arabskimi državami v Iraku le poredkoma prodajajo tuje častnike in

knjige.

17

Iraško družbo je v času iransko-iraške vojne obvladovala stranka Baas (delovala je do leta

2003), ki jo je leta 1941 ustanovil v Siriji Michel Aflak (umrl leta 1989). Strankini nazori so

mešanica socializma in arabskega nacionalizma. Nekoč je skušala združiti arabski svet pod

svojim vodstvom, toda po koncu iransko-iraške vojne so se možnosti za to zelo zmanjšale.

Z nazori in cilji stranke nenehno prepajajo mišljenje ljudi in njeni nazori so tudi temelj

izobraževalnega sistema od osnovne šole do univerze. Nagel razvoj izobraževanja je seveda

že močno izkoreninil nekdanjo nepismenost in omogočil mnogim izobražencem delo v

upravi, javnih službah in gospodarstvu. Opozicija je bila v času vladavine stranke Baas

šibka.

Zakonodajno telo v državi sta revolucijski svet z devetimi člani in posvetovalni državni svet

z 250 člani. Sodstvo v državi sestavljajo kasacijsko sodišče, pet prizivnih sodišč,

revolucijska sodišča in šeriatska sodišča. Iraške oborožene sile štejejo več kot milijon

vojakov, vojaška obveznost pa traja od 21 do 24 mesecev (Voglar, 1991).

4.4 Vera

Kakih 95 % Iračanov je muslimanov, med njimi jih okoli tretjina pripada šiitskemu islamu.

Večina šiitov živi v vzhodnem in južnem delu države, medtem ko prebivajo suniti, člani

druge velike islamske ločine, v glavnem v severnem delu. Suniti niso samo Arabci, med

njimi je tudi milijon in pol iraških Kurdov. Krščanstvo zajema okoli tri odstotke Iračanov;

vključuje tudi majhno ločino Sabijcev, ki se ravnajo po nauku Janeza Krstnika in

pripisujejo zelo velik pomen krstu.

Eno najbolj spoštovanih šiitskih svetišč stoji v mestu Karbala, kakih 100 kilometrov južno

od Bagdada. Romarji z vsega sveta že stoletja obiskujejo svetišče imama Huseina, šiitskega

svetnika iz 7. stoletja. Na mestnem bazarju in trgu pred veličastno mošejo s pozlačeno

kupolo in minareti morajo imeti ženske zastrte obraze. V bližnjem An Najafu, še 100 km

naprej proti jugu, poučujejo teologijo na pomembnih šiitskih zavodih. Revolucionarni

voditelj Irana, ajatola Homeini, je tu poučeval med svojim petnajstletnim begunstvom v

Iraku.

Šiite v južnem Iraku že desetletja jezi, ker niso dovolj zastopani na uglednih položajih

oblasti in javnega življenja, kjer imajo skoraj zmeraj prednost suniti. Takšno

nezadovoljstvo se je kazalo že dve desetletji pred drugo svetovno vojno. Iranci, ki so

večinoma šiiti, so med iransko-iraško vojno od leta 1980 pa do leta 1988 pričakovali upor

18

iraških šiitov, vendar so ti podpirali svojo vlado in njeno vojskovanje in ne Homeinija. Med

vojno so Iračani pregnali v Iran okoli 100.000 Irancev, ki so že več rodov živeli v Iraku.

Iraško vodstvo je razvilo v državljanih močno domoljubje, kar je omogočilo uspešno

vojskovanje. Zahodne države so bile takrat Iraku naklonjene, saj so videle v njem jez proti

napadalnemu iranskemu šiitstvu (Voglar, 1991).

5 Islamska revolucija v Iranu

Za razumevanje sodobnega Irana je ključno tudi razumevanje njegove polpretekle

zgodovine. Islamska revolucija ima v tem obdobju osrednjo vlogo. Njene ideje so

zaznamovale razvoj Irana v zadnjih desetletjih in se dotaknile vseh por iranske družbe,

revolucija in njene posledice pa so dandanes še kako prisotne v življenju iranskega

prebivalstva. Vladavina šaha Mohameda Reze Pahlavija je vse od njegovega kronanja leta

1941 postajala čedalje bolj despotska. Kljub očitnemu napredku države na gospodarskem

področju pa se je z leti čutilo izrazito razslojevanje družbe. Le nekaj družin je nadzorovalo

vso iransko industrijo, redki izbranci pa so neizmerno bogateli pod šahovim okriljem. Sam

šah si je popolnoma prilastil politično oblast in s svojimi nasprotniki tudi učinkovito

obračunal. Na začetku vladavine si je zagotovil podporo verskih voditeljev, vendar je z

svojimi reformami to podporo izgubljal. S tako imenovano Belo revolucijo, ki se je začela

leta 1962, je začel niz reform, ki naj bi popeljale Iran med najbolj razvite države sveta.

Odprava zemljiško-veleposestniškega sistema, povečanje produktivnosti v industriji,

odprava nepismenosti, brezplačna zdravstvena pomoč, vse to so bile glavne točke

programa. Vendar pa se je revolucija izkazala za neuspešno. Predvsem v kmetijstvu so se

pojavile težave in položaj kmeta se ni bistveno izboljšal. Bolj trajni so bili uspehi v

izboljšanju zdravstvene oskrbe in pri reformi opismenjevanja. S svojimi reformami šah ni

pomiril ljudstva. Manjkalo je tisto temeljno: povečanje svoboščin in večja demokratizacija

pri političnem odločanju. Poleg kritik, da so bile reforme namenjene prodoru tujih velesil

na iranski trg, je država vedno bolj postajala odvisna od izvoza nafte in tako od nihanj

svetovnega trga. Levica in verski voditelji so nasprotovali reformam, po katerih naj bi Iran

postal odvisen od tujega kapitala. Poleg tega pa je verske voditelje motila tudi izguba

lastnih posesti in vira dohodka (Lipušček, 1982:50-55). Šah se je opiral zlasti na dve

skupini: častnike in tajno policijo (SAVAK).Vojska je bila izjemno dobro oborožena. »Skoraj

polovica državnega proračuna v obdobju 1976/77 je šla za armado« (Lipušček, 1982:62).

Seveda je bil vojaški kader privilegiran, s čimer si je šah zagotavljal podporo vojske.

Stražnik režima pa je bila tudi tajna policija SAVAK. Nastala je leta 1953 zaradi vseh večjih

19

napetosti v državi. Tajna policija je imela nalogo nadzorovati vsakršno opozicijo,

preprečevati delovanje komunistov in celo nadzorovati armado. »SAVAK je dejansko lahko

pahnil za rešetke vsakogar, kadarkoli in za kolikor časa je hotel« (Lipušček, 1982:66).

Nezadovoljstvo med ljudstvom je tako raslo. Študentske organizacije, marksisti in verske

struje zbrane okrog ajatole Ruholaha Homeinija so se pripravljali na odkrit spopad z

oblastjo. Prav verski voditelj, veliki ajatola Homeini, ki so ga oblasti leta 1964 izgnale iz

države, je postal vodja in glas revolucije. Čeprav je Homeini živel v tujini, je obdržal stike

z dogodki, še več, postal je jedro upora proti šahu. Homeini je v radijskih oddajah

spodbujal šiite k uporu. Kasete z njegovimi govori so tihotapili v Iran in jih nato

presnemavali ter material delili med ljudstvom. Vendar je oblast podcenjevala moč

islamskega gibanja. Oblasti so večjo nevarnost videle v komunistični partiji ter polvojaških

levičarskih organizacijah. Islamsko gibanje je počasi prevzemalo pobudo v uporu proti

šahovi vladavini. Islamsko gibanje in revolucionarno gibanje sta se proti koncu

sedemdesetih let okrepili, stanje je bilo izjemno napeto. Predvsem dva dogodka pa sta vse

skupaj še pospešila. Javno kritiziranje Homeinija v časopisju leta 1977 je sprožilo vrsto

demonstracij, ki jih je oblast krvavo zadušila. Prav tako je skrivnostna smrt levičarsko

razpoloženega Homeinijevega sina Mustafe sprožila vnovično ugibanje o vpletenosti

SAVAKA. Dogodku je sledil tako imenovani črni petek:8. septembra 1978 je policija divje

streljala na demonstrante v Teheranu. Dogodki so nato spontano sprožili vsesplošno

revolucijo. Vodja revolucije pa je postal Homeini. Pod svojim okriljem je uspel združiti

opozicijo, od liberalcev, komunistov, študentov do fundamentalistično usmerjenih

muslimanov (Lipušček, 1982).16. januarja 1979 je šah zapustil Iran, uradno zaradi

zdravljenja v tujini. Na čelo vlade je postavil Shahpourja Bakhtiarja. Bakhtiar je menil, da

je krizo v državi še mogoče rešiti s tem, ko bi dosegel soglasje s Homeinijem. Potekali so

pogovori s Homeinijem, ki je ta čas bil še vedno v Franciji, do srečanja ni prišlo. Vedno

bolj pa je obstajala možnost o vrnitvi ajatole Homeinija v Iran. To se je nazadnje zgodilo

1. februarja 1979. Homeinija je pričakala nepregledna množica. Z letališča je nadaljeval

pot do osrednjega teheranskega pokopališča, kjer je v slovitem govoru prikazal ideje

revolucije (Thestoryoftherevolution, 2010). Vodstvo režima je bilo oslabljeno. Šah je bil v

tujini, vlada ni imela pravih odgovorov, vojska se je izneverila velikemu vladarju, nič več

ni hotela izvajati terorja nad civilisti in je ostala za zidovi vojašnic. Revolucija je zmagala.

Homeini je postavil štab revolucionarnega gibanja v šolskem poslopju v osrednjem

Teheranu. Tu je pričel z oblikovanjem nove vlade. Mehdi Bazargan je bil imenovan za

novega predsednika vlade, čemur je še vedno aktualni prvi minister Bakhtiar nasprotoval.

11. februarja je po pogajanjih Bakhtiarjeva vlada odstopila. Pahlavijevega režima je bilo

dokončno konec. O novi ureditvi države so oblasti razpisale referendum, na katerem je bilo

20

le eno vprašanje: islamska republika —da ali ne. Aprila je Homeini razglasil islamsko

republiko z novo ustavno ureditvijo (Iran ChamberSociety, 2010).

6 Povod za konflikt med državama

Obe državi, Iran in Irak, sta bili članici gibanja neuvrščenih. Gibanje neuvrščenih je nastalo

med hladno vojno, ker se nekatere države niso želele izreči kateremu polu pripadajo,

tistemu pod vplivom Združenih držav Amerike ali tistemu pod vplivom Sovjetske zveze. Te

sile so oblikovale svoj pogled na mednarodne odnose in sodelovanje, postavile so se zoper

vključevanju v bloke, zoper jedrskemu orožju, niso hotele vojaških oporišč v svojih državah

in poudarjale so politiko miroljubnega, aktivnega sožitja. Vojna med Iranom in Irakom je

potrdila, da neuvrščene države niso neobčutljive na medsebojne spore, hkrati pa pomeni

to hudo kršenje enega glavnih načel gibanja, in sicer nevmešavanja v notranje zadeve

drugih držav. Ta vojna pa ni bil osamljen problem v gibanju neuvrščenih, saj je prišlo do še

hujšega kršenja načel tega gibanja, ko je Vietnam začel s svojo agresijo nad sosednjo

Kampučijo. Oba oborožena spora sta sprožila resno krizo v gibanju neuvrščenih (Krušič,

1984).

6.1 Spor za provinco Kuzestan

Kuzestan je iranska provinca, ki leži ob iransko-iraški meji in je bogata z nafto. Zaradi

količine nafte, ki jo izčrpajo iz tal na tem območju, je glavno in največje območje za

črpanje le-te v Iranu. Največji problem Kuzestana pa je ta, da je to ozemlje gosto

poseljeno z nezadovoljnimi pripadniki arabske manjšine. Iranske organe, ki skrbijo za

varnost v državi, že leta skrbijo nemiri, ki bi lahko izbruhnili zaradi napetosti v tem delu

Irana. Problem te regije pa niso le stalne etične napetosti, temveč tudi njen geografski

položaj, saj je zelo ranljiva v primeru invazije. Večji del Kuzestana leži v dolini Evfrata in

Tigrisa, odrezan od notranjosti Irana, zaradi robustnega gorovja Zagros.

Ranljivost Kuzestana, njegove ogromne količine nafte in njegova nezadovoljna populacija

so zavedle Saddama Husseina, da je napadel to provinco leta 1980. Hussein je takrat

samega sebe razglasil za osvoboditelja iranskih Arabcev in je pričakoval podporo le teh, ko

je napadel Iran preko Kuzestana. Podpore, ki jo je pričakoval, pa Hussein ni dobil, saj so

21

Iranu ostali zvesti tako prebivalci perzijskega porekla kot tudi večina prebivalcev

arabskega porekla.

Iransko-iraška vojna je opustošila provinco, na ozemlju katere so se bile ene najhujših bitk

tega konflikta. V Kuzestanu so bila med vojno uničena mesta, zgodovinske znamenitosti in

znamenitih palmini nasadi. Med vojno, oziroma zaradi njenih posledic, je domove zapustilo

ogromno število prebivalcev (Lewis, 2011).

6.2 Mejna reka Shatt Al-Arab

Shatt Al-Arab je mejna reka med Iranom in Irakom, ki jo tvori sotočje rek Tigris in Evfrat

pri majhni vasici Al-Qurnah na jugu Iraka, približno 70 kilometrov severozahodno od Basre.

Ta 200 kilometrov dolga reka ima velik pomen za obe državi zaradi svoje plovne poti, ki

poteka vse do Perzijskega zaliva. Shatt Al-Arab pa ni le običajna meja med dvema

državama, v tem primeru med Iranom in Irakom, temveč pomeni tudi mejo med dvema

kulturama in različnima filozofijama, med arabsko in perzijsko. Ime Shatt al-Arab izvira iz

arabščine in pomeni arabska obala.

Čeprav je Shatt Al-Arab precej kratka reka, ima veliko večji pomen, kot bi si mislili. Tako

Iran kot Irak bi si želela imeti nadzor nad njo, kot sta ga imela že v prejšnjih stoletjih. Leta

1847 je Iran (takrat Perzija) pod pritiskom Osmanskega cesarstva, pod katerim je bil tudi

današnji Irak, podpisal pogodbo, s katero je suverenost nad celotno reko pripadla

Osmanskemu cesarstvu. V skladu s pogoji te pogodbe so lahko Perzijci prišli do svojega

velikega in za državo pomembnega pristanišča Khorramshahr le tako, da so prečkali vode,

ki so jih nadzorovali Turki.

Po porazu Turkov v prvi svetovni vojni in posledičnem razpadu Osmanskega cesarstva je

Društvo narodov dodelilo mandat na ozemlju, na katerem so danes Izrael, Jordanija, Irak in

Kuvajt, Veliki Britaniji. Britanci so začrtali današnje meje in leta 1932 Iraku odobrili

samostojnost. Irak, ki je bil sedaj samostojna kraljevina, je zahteval, da on dobi

suverenost nad reko Shatt Al-Arab, ki je prej pripadala celotnemu Osmanskemu cesarstvu.

Velika Britanija, ki je bila takrat zelo močna in vplivna, je takrat Iraku odobrila, nakar pa

se je nekaj let pozneje neuspešno pritožil Iran. Leta 1937 sta se Iran in Irak dogovorila za

neoviran dostop Irana do svojih rafinerij v Abadanu in pa pristanišča Khorramshahrpo reki

Shattal-Arab.

22

Leta 1969 je Iran enostransko razveljavil sporazum iz leta 1937. Iranski šah Mohammad

Reza Pahlavi je odkrito napadel iraške oblasti zaradi njihove avtoritete, ki so jo imeli nad

reko. Iran je začel podpirati kurdsko separatistično gibanjev severnem Iraku in dovolil

ameriški CIA-ji (Central Intelligence Agency), da stori isto preko ozemlja na severu države.

V skladu s takratno ameriško politiko, ki jo je vodil predsednik Nixon, so začele ZDA Iranu

dobavljati vrhunsko vojaško opremo, pomagale so pa tudi pri urjenju iranske vojske.

Čeprav se je vedelo, da bodo kurdski uporniki le stežka strmoglavili takratni režim stranke

Baas, so izčrpavali iraško vojsko z boji v razgibanem goratem terenu na severu Iraka. 6.

marca leta 1975 sta Iran in Irak podpisala sporazum o mednarodnih mejah in

dobrososedskih odnosih. Bagdad je podpisal ta sporazum v zameno za zavezo Teherana, da

bo prekinil prikrito podporo Irana in ZDA Kurdom. Takoj po podpisu sporazuma je Bagdad

poslal iraško vojsko na sever države, kjer je ta krvavo obračunala s kurdskimi gverilskimi

enotami in pregnala veliko število Kurdov v sosednji Iran.

Obe državi sta se držali sporazuma do leta 1979, ko je prišlo do zamenjave oblasti v obeh

državah in je zopet prišlo v ospredje vprašanje reke Shatt Al-Arab in kdo je do upravičen

do oblasti nad njo. V Iraku je drugi mož stranke Baas Saddam Hussein prišel na oblast. V

Iranu pa so istega leta odstavili šaha in ga zamenjali z Ayatollah Khomeinijem. Iranska

vojska je bila po padcu šaha v neredu, prizadele pa so jo tudi čistke med častniki iranske

vojske, kar pa je želel izkoristiti Saddam Hussein, ki je menil, da ima dovolj močno vojsko

za zmago nad Iranom in posledično vrnitev reke Shatt Al-Arab pod iraško oblast. Saddamu

Husseinu se je zdel sporazum o delitvi reke med obe državi nepravičen in je menil, da je

bil s podpisom le tega Irak oškodovan.

Po tem, ko je Irak 22. septembra leta 1980 začel iransko-iraško vojno, ki je trajala veliko

dlje, kot je iraška oblast predvidela, je vprašanje te mejne reke postalo vse manj

pomembno. Med iransko-iraško vojno je bila plovna pot bolj ali manj ves čas zaprta, saj je

bil Shatt Al-Arab poln razbitin komercialnih ladij, veliko ladij pa je tudi obtičalo med vsemi

temi razbitinami. Tudi po koncu vojne leta 1988 je reka še leta ostala zaprta, ker je bila

polna razbitin potopljenih ladij in eksplozivnih sredstev. Ravno ko so reko nekoliko očistili

vse med vojno nastale nesnage, so jo morali zopet zapreti, zaradi iraške invazije na Kuvajt

avgusta leta 1990. Vojno s Kuvajtom, ki je imel veliko močnih zaveznikov, je Irak močno

izgubil in posledično, da bi se izognil napetostim z Iranom, podpisal pogodbo, ki je vrnila

stanje v leto 1975 in se s tem odpovedal suverenosti nad celotno širino reke (Francona,

2001).

23

7 Potek vojne

Iransko-iraška vojna se je začela 22. septembra 1980, ko so iraške oborožene sile napadle

Iran z zahoda preko njune skupne meje. Povod za vojno so bila številna teritorialna in

politična nasprotja med državama. Irak si je želel prilastiti Iransko obmejno provinco

Kuzestan, ki je bogata z naftnimi viri.

Tedanji iraški predsednik Saddam Hussein je želel uveljaviti iraško suverenost na obeh

bregovih mejne reke Shattal-Arab, po kateri je meja med državama potekala skozi

zgodovino. Saddama Husseina je med drugim skrbela iranska Islamska revolucija, saj je bil

prepričan, da ta lahko spodbudi upor šiitske manjšine v Iraku. Irak je namenoma in

načrtovano napadel Iran ravno v času, ko je bila njegova vlada nestabilna in ni imela velike

podpore tako doma, kot iz tujine. Iran je bil takrat v sporu z ZDA zaradi zavzetja ameriške

ambasade in osebja s strani iranskih skrajnežev v Teheranu. Iranska vojska je bila v tistem

času slabo opremljena, medtem pa je Irak imel diplomatsko, vojaško in ekonomsko

podporo ZDA in Sovjetske zveze ter večine zahodnih držav. Poleg tega je bil Irak deležen

finančne podpore s strani Kuvajta in Saudove Arabije, pa tudi Evropa in ZDA so se postavile

na stran Iraka in ga opremljale z orožjem in vojaškim znanjem.

Septembra 1980 je iraška vojska počasi in pazljivo napredovala proti iranski obmejni

provinci Kuzestan in z napadom presenetila Iran. Iraške sile so zasedle mesto

Khorramshahr, vendar jim ni uspelo zavzetje Abadana, ki je pomembno iransko naftno

središče. Irak je naletel na nepričakovano močan odpor iranskih sil. Iranski protinapadi so

leta 1981 prvič prisilili iraško vojsko k umiku. Najprej so jih pregnali nazaj preko reke

Karun in nato leta 1982 ponovno prevzeli Khorramshahr. Pozneje tega leta je iraška vojska

prostovoljno zapustila iranski teritorij, ki ga je okupirala in začela z mirovnimi pogajanji.

Vendar pod vodstvom ajatole Ruhollah Khomeinija, ki je gojil močno osebno sovraštvo do

Saddama Husseina Iran, ni pristal k miru in nadaljeval vojno s ciljem, da bi strmoglavil

tedanje iraške voditelje. Iraške obrambne sile so strnile svoje sile in sedaj je bil Irak

prisiljen braniti svoje ozemlje. Vojski Irana in Iraka sta se sedaj bojevali na ozemlju Iraka

nedaleč od meje, vendar nobena stran ni napredovala, saj sta bili obe strani močno

zakoreninjeni na svojih položajih. Iran je večkrat poskušal prebiti iraško obrambno linijo z

napadi pehote, ki je bila bolj ali manj sestavljena iz neizurjenih in slabo oboroženih mož.

Te pehote, ki so brezglavo napadale iraško utrjeno linijo, so večinoma sestavljali mladi

fantje, ki jih je vojska nabirala kar z ulic, in te pehote so bile prepuščene nemilosti bolje

oboroženih Iračanov, ki so te napade z lahkoto in krvavo odbijali. Obe državi sta napadali

24

mesta, vojaške in za naftno oskrbo pomembne objekte z občasnimi zračnimi in raketnimi

napadi. Med drugim sta nasprotni si vojski druga drugi izmenjevali napade na ladje

namenjene prevozu nafte oziroma tankerje, ki so bili zasidrani ali pa so pluli po Perzijskem

zalivu. Iran je svoje napade usmeril tudi proti tankerjem drugih držav Perzijskega zaliva,

kot je Kuvajt, zaradi česar so ZDA in nekatere zahodno evropske države poslale svoje

vojaško ladjevje v Perzijski zaliv, da bi omogočile nemoteno oskrbo z nafto preostalemu

svetu.

Izvoz nafte obeh držav se je močno zmanjšal zaradi napadov na rafinerije in druge objekte

pomembne za preskrbo z nafto. Posledično se je ekonomski razvoj obeh držav ustavil, saj

sta bili ekonomiji obeh držav odvisni od izvoza nafte v tujino. Irak so v vojni odkrito

financirali Kuvajt, Saudova Arabija in druge sosednje arabske države, taktično pa so jih

podpirale še ZDA in Sovjetska zveza, medtem ko je imel Iran za velike zaveznike le Sirijo in

Libijo. Irak je v sredi osemdesetih nadaljeval s svojo težnjo po miru, vendar je pokvaril

svoj mednarodni ugled, ko so mediji razkrili, da je uporabil smrtonosno kemično orožje

proti iranski vojski, pozneje pa naj bi ga uporabil še proti iraškim Kurdom. Uporaba

kemičnega orožja proti Kurdom v Iraku je bila še posebej obsojena s strani mednarodne

skupnosti, saj je šlo v tem primeru za napad na nedolžne civiliste. Napad na Kurde naj bi

vojska izvedla zato, ker je bila iraška vlada prepričana, da so slednji naklonjeni Iranu in da

so v tej vojni na njegovi strani. Eden takih napadov se je zgodil marca 1988 v kurdski vasi

Halabjah in je terjal 5000 življenj. V sredi osemdesetih se vojna še vedno ni končala,

čeprav sta obe vojski obtičali na mrtvi točki in nobena od sprtih strani ni napredovala. Pri

nadaljevanju spopadov je vztrajal Iran, ki ni želel popustiti, vendar je bil zaradi padanja

svoje ekonomije in napredovanja iraške vojske na bojišču avgusta leta 1988 prisiljen

sprejeti zahtevo Združenih narodov o prekinitvi ognja.

Natančno število borcev na obeh straneh ni znano, vendar je znano, da sta obe državi

mobilizirali vse svoje razpoložljive sile. Večina moških, ki so bili dovolj stari in sposobni za

vojsko, je bila vpoklicanih. Število žrtev te vojne je bilo ogromno, vendar točnega števila

mrtvih verjetno ne bomo nikoli vedeli. Strokovnjaki ocenjujejo, da je bilo žrtev med enim

in dvema milijonoma, večje število žrtev pa naj bi utrpela iranska stran. Iraška vojska naj

bi pobila okoli 100.000 Kurdov med zadnjimi meseci vojne.

Avgusta in septembra leta 1990, ko je bil Irak že v novi vojni, tokrat je napadel in zavzel

ozemlje Kuvajta, sta Irak in Iran obnovila diplomatske odnose. Irak je sprejel iranske

pogoje za končanje spora, ki so bili umik vseh iraških sil iz okupiranega iranskega

teritorija, delitev suverenosti na mejni reki Shattal-Arab in izmenjava vojnih ujetnikov.

Državi sta si izmenjali zadnje vojne ujetnike šele leta 2003 (Wiley, 2006).

25

7.1 Iraška ofenziva (1980-82)

Navkljub skrbem iraške vlade izbruh islamske revolucije v Iranu leta 1979 ni takoj poslabšal

oziroma vplival na iransko-iraške odnose. Še več, tedanji Iraški predsednik Bakr je v želji,

da bi obdržal prijateljske odnose s sosedo, osebno poslal sporočilo ajatoli Ruhollah

Khomeiniju in v njem zaželel srečo prijateljskemu ljudstvu Irana ob vzpostavitvi islamske

republike. Iraške oblasti so celo konec avgusta leta 1979 povabile Mehdija Bazargana,

prvega predsednika Islamske republike Iran na obisk s ciljem, da bi izboljšali medsebojne

odnose. Toda padec Barzarganove vlade, ki je slonela k demokratizaciji Irana leta 1979, in

vzpon islamskih upornikov so močno poslabšali odnose med državama.

Glavni dogodki, ki so še poslabšali odnose med vse bolj sprtima stranema, so se zgodili

spomladi leta 1980. Ad Dawah — organizacija, ki jo je podpiral Iran — je aprila leta1980

poskusila izvesti atentat na iraškega zunanjega ministra Tariqa Aziza. Kmalu po tem

bombnem napadu so Ad Dawah obtožili poizkusa atentata na še enega iraškega voditelja,

in sicer ministra za kulturo in informacije Latif Nayyif Jasima. Irak je, kot odgovor na

napade, izsledil podpornike Ad Dawaha v državi in v Iran deportiral na tisoče šiitov

iranskega porekla. Poleti leta 1980 je Saddam Hussein ukazal usmrtitev domnevnega

voditelja Ad Dawaha ajatole Sayyid Muhammad Baqras Sadra in njegove sestre.

Septembra leta 1980 je prišlo do spopadov na iransko-iraški meji v bližini mesta Qasr-e

Shirin. V spopadu sta obe strani uporabili topništvo. Nekaj tednov pozneje je Saddam

Hussein uradno razveljavil pogodbo med državama iz leta 1975 in razglasil, da se mejna

reka Shattal-Arab vrača pod suverenost Iraka. Iran je zavrnil ta dejanja Iraka in sovražnost

med državama se je le še stopnjevala. Obe strani sta si izmenjali bombne napade globoko

v teritoriju nasprotnika in tako se je začela dolgotrajna vojna, ki se je pozneje izkazala za

zelo krvavo in finančno drago za obe državi.

Irak je pričakoval hitro in lahko zmago proti Iranu. Saddam Hussein je bil prepričan, da bo

brez kakršnih koli težav zavzel z nafto bogato provinco Kuzestan, saj so tam živeli

predvsem pripadniki arabske manjšine, in je pričakoval, da se bodo prav oni postavili na

stran iraške vojske in se uprli Teheranu. Vendar se na srečo Irana želje in pričakovanja

Saddama Husseina niso uresničile, saj je ta arabska manjšina ostala zvesta Iranu.

22. septembra 1980 je Irak nad iranska mesta poslal svoje letalstvo, sestavljeno iz letal

tipa MIG-23 in MIG-21. Tarče napada so bili predvsem objekti iranskih zračnih sil ter

letališči Mehrabad in Doshen-Tappen, ki se nahajata v bližini Teherana. Cilj iraškega

26

letalstva je bilo hitro uničenje iranskega letalstva, še preden ima ta priložnost sploh

uporabiti svoja letala. Z drugimi besedami: želeli so uničiti vojaška letala, dokler so na

tleh. Napadalcem je uspelo uničiti vzletno-pristajalne steze ter skladišča za gorivo in

strelivo, ni jim pa uspel njihov primarni cilj — uničenje letal. Čeprav so iraški bombniki

Irance presenetili, so iranska vojaška letala ostala bolj ali manj nedotaknjena, saj so bila

zavarovana v posebnih hangarjih, ki so bili narejeni tako, da jih iraške bombe namenjene

uničevanju vzletno-pristajalnih stez niso mogle močno poškodovati. Iraškim bombnikom

tudi ni uspelo popolnoma onemogočiti delovanja iranskih letališč, saj jih zaradi velikosti

niso uspeli popolnoma zbombardirati, in zaradi tega je Iran lahko že čez nekaj ur prav iz

teh letališč nad iraške strateške cilje poslal svoja letala. Iran je uporabil letala tipa F-4

Phantom, protinapad pa je bil zelo uspešen, saj so uničili veliko za iraško vojsko

pomembnih objektov, sami pa utrpeli minimalne izgube.

Sočasno z letalskim napadom je šest iraških kopenskih divizij napadlo Iran na treh frontah.

Taktika presenečenja je sprva delovala, saj so uspeli zasesti 1000 km2 iranskega ozemlja in

ponekod prišli tudi do 8 km globoko na iransko stran.

Irak je mobiliziral svojo posebno pehotno enoto za boj v gorah, ki je imela za cilj zavzetje

obmejnega mesta Qasr-e Shirin, ki je tudi glavno mesto iranske province Bakhtaran. Mejni

prehod v Qasr-e Shirinu so zavzeli z lahkoto, saj so jim nasproti stali nepripravljeni in slabo

oboroženi iranski mejni organi. Irak je nato okupiral še trideset kilometrov ozemlja

vzhodno od gorovja Zagros. To zavzeto območje je imelo velik strateški pomen, saj je

čezenj potekala glavna povezava med Bagdadom in Teheranom. Na osrednji fronti so iraške

sile zasedle Mehran, mesto v iranski provinci Ilam, ki je bilo za Iran pomembno zaradi

cestne povezave med severom in jugom na tem delu države.

Največji in najmočnejši napad se je izvajal na jugu iransko-iraške meje, kjer je pet

oklepnih divizij s težko mehanizacijo vdrlo v Kuzestan iz dveh smeri. Iz prve smeri so

napadle iraške enote, ki so prečkale mejno reko Shattal-Arab v bližini Basre in so pozneje

okupirale Khorramshahr. Po drugi smeri pa so se iraške enote usmerile proti Susangerdu in

so imele za cilj zavzetje Ahvaza, pomembne vojaške baze v Kuzestanu. Iraške sile so z

lahkoto prečkale Shattal-Arab in se prebile v provinco Kuzestan. Mesto Dehloran in več

drugih mest so napadli in hitro okupirali, da bi preprečili prihod iranskih okrepitev iz

Bakhtarana in Teherana. Do sredine oktobra je že ena cela iraška divizija napredovala

skozi Kuzestan in se usmerila proti Khorramshahru, Abadanu in strateško pomembnim

naftnim poljem. Ostale divizije so napredovale proti Ahvazu, v katerem je bila pomembna

iranska vojaška letalska baza. Iraške enote so imele veliko podporo topništva in so hitro in

uspešno napredovale — skoraj osemdeset kilometrov v prvih nekaj dneh. V bitki za Dezful v

27

Kuzestanu, kjer se nahaja velika iranska vojaška letalska baza je iranski poveljnik zahteval

zračno podporo, da bi se izognil porazu. Iranski predsednik Bani Sadr je bil zato prisiljen

pooblastiti izpust mnogih pilotov iz zapora, za katere je obstajal sum, da so še vedno

zvesti prejšnjemu iranskemu voditelju. S povečano uporabo iranskih zračnih sil se je hitro

napredovanje iraške vojske ustavilo.

Zadnji veliki napredek na terenu je iraška vojska dosegla v začetku novembra leta 1980. 3.

novembra so iraške sile dosegle Abadan, vendar so se jim zoperstavile pasdarantske enote,

ki so bile vojska islamske revolucije. In četudi je iraška vojska obkolila Abadan s treh strani

in okupirala velik del mesta, ji ni uspelo strti čvrstega upora Irancev, ki so v delih mesta, ki

so ga še imeli pod svojo kontrolo z ladjami dobivali zaloge, ki so jih potrebovali za boj. 10.

novembra leta 1980 so Iračani zavzeli Khorramshahr po krvavih uličnih bojih od hiše do

hiše. Cena zmage je bila za Iračane visoka, saj so izgubili okoli 6000 mož, za Irance pa še

višja, saj so imeli še veliko več žrtev na svoji strani, med njimi tudi civilnih.

Zaradi iraškega bliskovitega napada in zaradi razkropljene in demoralizirane iranske vojske

so mnogi pričakovali hitro zmago Iraka in ker je ta tudi precej lahko prevzel kontrolo nad

mejno reko Shattal-Arab in okupiral 48 kilometrov dolg pas iranskega ozemlja, so bili v to

le še bolj prepričani.

Iran je verjetno preprečil hitro iraško zmago s hitro mobilizacijo prostovoljcev in zvestih

pasdaranskih sil, ki so jih poslali na fronto. Poleg iranskih vojaških pilotov so v vojsko zopet

vpoklicali pilote veterane, ki so služili prejšnjemu režimu. Do konca novembra leta 1980 je

Iran na fronto poslal 200 000 mož. To so bili vojaki predani tedanji iranski ideologiji in so

se pogumno borili na fronti kljub temu, da niso imeli ustrezne podpore topništva oklepnih

enot. Te vojaki so imeli tudi pomembno vlogo 7. novembra leta 1980, ko so skupaj z

mornarico in letalstvom napadli iraške terminale namenjene izvozu nafte v lukah Mina Al

Bakrin Al Faw. S tem napadom je Iran želel poslabšati finančno stanje Iraka in zmanjšati

njegove prihodke od nafte. Iran je v zgodnjih fazah vojne napadel tudi iraške cevovode na

severu države in prepričal sirijo, da zapre tiste, ki so potekali čez njeno ozemlje.

Iranski odpor je bil od samega začetka nepričakovano močan, vendar ni bil dobro

organiziran in ni bil na vseh frontah enako uspešen. Iraška vojska je z lahkoto napredovala

na severni in na osrednji fronti, kjer je brez velikih težav premagovala pasdaranske sile, ki

so bile razpršene in nasploh niso imele dobro organiziranega vodstva, vendar je pa naletela

na neutruden upor v provinci Kuzestan. Tedanji iraški predsednik Saddam Hussein je bil

prepričan, da se bo tri milijone v Kuzestanu živečih Arabcev pridružilo iraški vojski, vendar

so se ti raje pridružili iranskim silam in so tudi sodelovali in se borili proti Iraku v

28

pomembnih bojih v Dezfulu, Khorramshahrju in Abadanu. Kmalu po zavzetju mesta

Khorramshahr je iraška vojska izgubila pobudo in se vkopala na bojni črti na iranskem

ozemlju.

Teheran je zavrnil ponudbo iraškega političnega vrha o prenehanju ognja in še naprej držal

bojno linijo proti vojaško močnejšemu Iraku. Iran ni želel sprejeti poraza in je januarja

leta 1981 začel serijo protinapadov. Tako prostovoljci kot iranska redna vojska so bili željni

boja, še posebno drugi, saj so v tem boju videli priložnost, da si povrnejo ugled, ki so ga

izgubili zaradi sodelovanja s prejšnjim iranskim režimom.

Prvi iranski protinapad je bil neuspešen zaradi političnih in vojaških razlogov. Tedanji

iranski predsednik Bani Sadr je bil v konfliktu z verskimi voditelji v državi in si je želel

pridobiti naklonjenost oboroženih sil s tem, da je direktno začel sodelovati v vojaških

operacijah. Ker ni imel vojaških oziroma vojnih izkušenj je storil napako in začel

prezgodnji napad s tremi oklepnimi divizijami redne vojske brez podpore pasdaranskih

enot. Upošteval ni niti tega, da so tla pri Susangerdu zaradi deževne sezone prekrita z

blatom in so zaradi tega iranski oklepniki obtičali v blatu. Ker se niso znašli v teh težkih

pogojih,jih je iraška vojska obkolila z treh strani in po dolgem izmenjevanju ognja so bili

mnogi iranski oklepniki uničeni, veliko pa jih je bilo zapuščenih, ker so obtičali v blatu ali

pa so imeli manjše okvare, ki pa jih v teh pogojih niso bili sposobni odpraviti predvsem

zato, ker so imeli slabo dobavo streliva in rezervnih delov. Iranci so imeli takrat veliko

sreče, da iraški vojski ni uspel poizkus hitrega protinapada.

Iran je ustavil iraške sile pri reki Karun in zaradi omejenih vojaških zalog je v napad

oziroma na juriš v valovih pošiljal predvsem pehoto sestavljeno iz prostovoljcev. Po

odstavitvi predsednika Bani Sadra je Iran dobil svojo prvo veliko bitko, saj sta na pobudo

Khomeinija redna vojska in pasdaranska vojska potlačili medsebojne zamere in skupaj

prisilili Bagdad, da je septembra leta 1981 iz Abadana umaknil svoje sile. Iranske sile so

med decembrom leta 1981 in januarjem leta 1982 Iračanom prizadejale še en poraz v

obmejnem mestu Qasr-e Shirin. Iračani takrat niso želeli utrpeti še večjega števila žrtev,

zato niso začeli nove ofenzive.

Čeprav so Iračani uničili oziroma poškodovali veliko iranskih skladišč orožja in nafte, so bili

ti bolj uspešni v zračnih bojih na začetku vojne. Eden od razlogov za uspeh iranske vojske v

zraku je bil ta, da so bila njihova letala sposobna nositi dvakrat oziroma trikrat več bomb

in raket. Iranski piloti so imeli tudi veliko več znanja in izkušenj, kar so tudi pokazali v

prvih tednih vojne, ko so z dobro koordiniranimi napadi uničili iraške dobavne in podporne

sisteme. Tarče iranskih bombnikov so bila predvsem letališča v Bagdadu in drugih večjih

29

mestih. Ker so bili cilji iranskih bombnikov oddaljeni več kot 800 kilometrov od najbližje

iranske letalske baze v Urumiyehu, so morali bombnikom tipa F-4 med letom dolivati

gorivo. Iranske zračne sile so za napade uporabljale letala tipa F-4 in F-5, za izvidništvo pa

so imeli nekaj letal tipa F-14. Čeprav je iranska vojska učinkovito uporabljala rakete tipa

Maverick proti iraškim ciljem na kopnem, je bila zaradi pomanjkanja ameriških letalskih

delov prisiljena k uporabi helikopterjev za zračno podporo. Helikopterje so uporabljali za

boj, prevoz vojakov in prevoz nujnih potrebščin, še posebno pa so se izkazali v bojih v

gorskih predelih blizu mesta Mehran, kjer so se izkazali kot koristni pri iskanju in

uničevanju tarč, bili so pa tudi odlični pri izmikanju protizračnemu orožju, ki so ga imeli

nasprotniki na tleh. Med operacijama Karbala pet in Karbala šest so Iranci uporabili veliko

število helikopterjev, ki so se izkazali tako na osrednji kot tudi na južni fronti. Uporabili so

ogromne ameriške helikopterje tipa Chinook, ki imajo dva propelerja in se uporabljajo

predvsem za prevoz osebja in opreme in manjše helikopterje tipa Bell 214A, za spremstvo

in varovanje teh pa so imeli še ene v ZDA izdelane helikopterje tipa SeaCobra.

Iran je kmalu ugotovil, da lahko zaradi slabe iraške protiletalske obrambe s floto treh ali

štirih letal tipa F-4 napade tarče skoraj po celi državi. Iranski piloti so se z lahkoto

izogibali iraškim protiletalskim raketam tipa SA-2 in SA-3 z ameriško taktiko iz vietnamske

vojne, toda nekaj več težav so jim povzročale protiletalske rakete tipa SA-6. Zahodnjaški

protiletalski sistem, ki ga je uporabljal Iran, se je izkazal za bolj učinkovitega od iraškega,

ki je bil sovjetskega porekla. Toda Iranci so imeli veliko težav z uporabo in vzdrževanjem

protiletalskih raket tipa Hawk, Rapier in Tigercat, zato so začeli uporabljati zastareli

sistem protiletalske obrambe in protiletalske rakete, ki so jih izstreljevali vojaki iz tal sami

(GlobalSecurity, 2011).

7.2 Iraški umik (1982-84)

Leta 1982 so iranski vojaški vrh, ki so ga prej sestavljali poveljniki redne vojske, zamenjali

verski voditelji.

Marca leta 1982 je Teheran začel operacijo imenovano Nesporna zmaga, ki je bila prelomni

trenutek vojne, saj je Iran prebil do takrat neprebojno iraško bojno linijo in s tem razdelil

iraške sile, ter jih prisilil k umiku. Iranske sile so razbile iraško bojno linijo v bližini mesta

Susangerd in s tem razdelile Iračane na sever in jug Kuzestana. Kmalu za tem, že po enem

tednu, so iranske sile uničile velik del treh iraških divizij. Ta operacija, v kateri so skupaj

30

delovali redna vojska, pasdaranska vojska in Basij (prostovoljci islamske revolucije), je

spreobrnila potek vojne, saj so sedaj Iranci imeli strateško pobudo in so bili v boljšem

položaju.

Maja leta 1982 so iranske enote ponovno prevzele mesto Khorramshahr, vendar so utrpele

velike izgube. Po tej pomembni zmagi so iranske sile še naprej pritiskale na preostale

iraške sile v državi in s tem prisilile iraškega predsednika Saddama Husseina, da je razglasil

umik iraške vojske iz iranskega ozemlja. Saddam Hussein je ukazal umik svojih enot na

iransko-iraško mejo, saj je mislil, da se bo Iran strinjal s predlogom o koncu vojne. Iran ni

sprejel iraškega umika kot konec konflikta in je nadaljeval vojno proti Iraku. Konec junija

leta 1982 je Bagdad izjavil, da se je pripravljen pogajati za poravnavo vojne in umakniti

svoje sile iz Irana, kar pa je Teheran gladko zavrnil.

Julija leta 1982 je Iran začel z operacijo imenovano Ramadan na iraškem teritoriju v bližini

Basre. Čeprav je bila Basra v dosegu iranskega topništva, je iranska duhovščina raje

uporabila pehoto sestavljeno iz pasdaranskih enot in Basij proti močni obrambi mesta.

Razlog za to naj bi bil čakanje na državni udar v Iraku, ki bi strmoglavil Saddama Husseina.

Teheran je uporabil pasdaranske sile in basijske prostovoljce v bitki, ki se bo izkazala za

največjo kopensko bitko pa letu 1945. Ti vojaki, stari od devet pa do petdeset let, ki so bili

pripravljeni na boj vendar slabo izurjeni, so čistili minska polja in uničevali utrdbe, da bi

zagotovili varno pot za tanke. Vsi ti pehotni napadi v tako imenovanih človeških valih so

bili soočeni z močnim iraškim topništvom in so tudi utrpeli velike izgube. Iranci so utrpeli

ogromne izgube, vendar so uspeli osvojiti nekaj teritorija, preden so Iračani uspeli odbiti

to maso vdirajočih se vojakov.

Do konca leta 1982 se je Irak okrepil z novo sovjetsko operemo in kopenska vojna je dobila

nove dimenzije. Iraška vojska je začela uporabljati na novo pridobljene tanke tipa T-55 in

T-62, raketomete tipa BM-21 in bojne helikopterje tipa Mi-24. To opremo je Irak

potreboval zato, ker je začel izvajati sovjetski način obrambe, ki so ga sestavljale tri

obrambne linije prepletene z protitankovskimi ovirami, minskimi polji in utrjenimi

bunkerji.

Skozi leto 1983 sta obe strani utrpeli veliko število žrtev. Iraška vojska se je izkazala za

zelo spretno pri postavitvi obrambnih točk, med drugim so poplavljali nizko ležeče dele

bojišča in s tem močno ovirali napredovanje iranskih mehaniziranih enot. Obe sprti strani

sta imele velike težave z uporabo oklepnikov, saj jih nista znali uporabiti tako, da bi

izkoristili njihove prednosti. Namesto da bi tanke manevrirali po celem bojišču in izkoristili

njihovo funkcijo, so jih raje vkopali na bojni črti in uporabljali kot običajno topništvo. Ker

31

obe strani nista izpopolnili svojega znanja pri uporabi oklepnikov, so bili ti lahka tarča na

bojišču.

Leta 1983 je Iran sprožil tri velike, a neuspešne pehotne ofenzive na bojni liniji s taktiko

masovnih človeških valov. 6. februarja leta 1983 je Teheran uporabil zadnjih 200.000

pasdaranskih vojakov in napadel štirideset kilometrov dolg odsek fronte v bližini Al

Amaraha, približno dvesto kilometrov jugovzhodno od Bagdada. S pomočjo zračnih in

oklepnih sil ter podporo topništva je bil iranski pritisk na iraško obrambno linijo dovolj

močan, da so jo prebili. Kot odgovor je Bagdad sprožil velik zračni napad, sestavljen iz

letal in helikopterjev. Tisti dan je Iran izgubil več kot 6000 vojakov. Aprila leta 1983 so se

v bližini mesta Mandali odvijali siloviti boji in iraška pehota s podporo oklepnih enot je le

stežka zadrževala ponavljajoče se iranske vale napadov. Število žrtev je bilo na obeh

straneh visoko, do konca leta naj bi na iraški strani našteli 60.000 mrtvih, na iranski pa

120.000 mrtvih. Kljub večjim izguba je leta 1983 Iran imel pobudo in je bil v boljšem

položaju, da dobi to vojno izčrpavanja.

Po novem letu in začetku leta 1984 se je cilj iraške vojske spremenil in je postala prva

prioriteta obramba iraškega ozemlja in ne kontrola nad zavzetim iranskim teritorijem. Še

več, Irak je želel prisiliti Iran h pogajalski mizi s tem, da je iraški predsednik Saddam

Hussein napovedal, da bo povečal število vojakov in finančnih sredstev za boj proti Iranu. S

tem razlogom je Irak kupil novo orožje, predvsem od Sovjetske zveze in Francije. Iran je

tudi zaključil izgradnjo tako imenovanih con smrti, katerih glavna značilnost so bili umetno

poplavljeni deli ozemlja okoli Basre namenjeni zaustavitvi oziroma upočasnitvi

napredovanja iranske vojske. Nato je Irak proti iranski vojski uporabil še kemično orožje in

začel napade na ekonomsko pomembne centre v Iranu. Kljub iraškim prizadevanjem, da bi

zaustavili napredovanje iranske vojske, je ta marca leta 1984 zasedla dele Majnunskega

otočja, katerega naftna polja so imela velik gospodarski in strateški pomen.

Irak je nato začel uporabljati še diplomatska in strateška sredstva, zato je aprila leta 1984

Saddam Hussein predlagal Khomeiniju, da bi se osebno sestala na nevtralnem ozemlju in

začela mirovna pogajanja, vendar je Teheran ta predlog zavrnil in dal jasno vedeti, da se o

miru ne misli pogajati, dokler je na oblasti Saddam Hussein.

Iraška stran je nazadnje še zagrozila Iranu, da bo v vojno vpletla svetovne velesile za

zagotovitev miru. Iračani so bili tudi prepričani, da bi v mirovna pogajanja prisilili Iran z

napadom na njegovo ladjevje. Sprva je iraška vojska uporabljala sposojena francoska

letala tipa Super Etendard, oborožena z raketami tipa Exocet, vendar jih je pozneje vrnila

Franciji in raje kupila trideset letal tipa Mirage F-1, opremljenih s raketami tipa Exocet.

32

Irak je sprožil novo serijo napadov na iransko ladjevje 1. februarja leta 1984

(GlobalSecurity, 2011).

7.3 Vojna izčrpavanja (1984-87)

Do leta 1984 naj bi po nekaterih podatkih ubitih ali ranjenih 300.000 iranskih in 250.000

iraških vojakov. Večina tujih vojaških analitikov je bila mnenja, da nobena stran ni

učinkovito uporabila svojega moderno in tehnološko razvitega orožja. Pogosto tega orožja

sploh niso uporabili, čeprav je bilo jasno, da bi z obsežnim in dobro organiziranim napadom

z njim katera od strani z lahkoto dobila to vojno. Tanke in oklepnike so vkopali in jih

uporabljali kot topništvo namesto, da bi ti vodili napad pehote oziroma bili v podporo

pehoti. Vojaški analitik William O. Staudenmaeir je dejal, da so računalniško opremo na

iraških tankih le redkokdaj uporabili in da so s tem natančnost tankov tipa T-62 zmanjšali

na standard tankov iz druge svetovne vojne.Za povrh pa sta obe strani pogosto zapuščali

svoje oklepnike v bojnih conah, ker niso imeli dovolj usposobljenega osebja za

odpravljanje manjših okvar.

Analitiki so tudi ocenili, da sta obe nasprotujoči si vojski pokazali malo koordinacije in da

so bile nekatere enote na bojišču prepuščene same sebi. V tej dolgotrajni vojni izčrpavanja

so tako vojaki kot tudi častniki pokazali malo iniciative in profesionalnih vojaških veščin v

boju. Vojna je bila bolj ali manj na mrtvi točki.

Na začetku leta 1984 je Iran začel operacijo Zora 5, namen katere je bil razdelitev

iraškega tretjega vojaškega korpusa in iraškega četrtega vojaškega korpusa v bližini Basre.

Približno 500.000 pripadnikov pasdaranskih in basijskih sil se je s pomočjo plitvih čolnov

oziroma peš približalo le na nekaj kilometrov od strateško pomembne plovne poti med

Basro in Bagdadom. Med 29. februarjem leta 1984 in 1. marcem leta 1984 se je tukaj

odvijala ena največjih bitk te vojne, v kateri sta obe vojski skupaj utrpeli 25 000 žrtev.

Iranski vojaki so se na bojišču soočili z iraškimi tanki, topovi in helikopterji, sami pa so bili

brez podpore oklepnih enot in letalstva. Že čez nekaj tednov je Teheran odprl novo fronto

pri močvirskih jezerih Hawizah, ki ležijo vzhodno od iraške vasi Al Qurnah v bližini sotočja

rek Tigris in Evfrat. Iraške sile, ki so uporabljale sovjetske in francoske bojne helikopterje,

so prizadejale velike izgube petim iranskim brigadam, okoli 15.000 žrtev.

Zaradi pomanjkanja opreme, ki bi zagotovila varen prehod skozi minska polja in zaradi

premajhnega števila tankov, se je Iran vrnil k uporabi napadov sestavljenih iz človeških

33

valov. Marca leta 1984 je neki vzhodno evropejski novinar trdil, da je videl v enemu takih

napadov sodelovati na deset tisoče otrok, zvezanih skupaj v skupine približno dvajsetih z

namenom, da bi preprečili pobeg tistim manj pogumnim. Kljub vsem svojim žrtvam Iran ni

naredil kakšnega večjega napredka in je verjetno ravno zaradi teh neuspehov Iran prvič

uporabil redno vojsko, in sicer 92. Oklepno divizijo v bitki za močvirja nekaj tednov

pozneje.

V štirih tednih boja, med februarjem in marcem leta 1984, naj bi iraška vojska ubila okoli

40.000 pripadnikov iranske vojske in izgubila okoli 9000 mož, vendar tudi to je iraški

vojaški vrh štel za preslabo razmerje in ukazal uporabo kemičnega orožja. Leto 1984 se je

zaključilo z nekaj deli Majnunskega otočja pod iransko kontrolo. Ne glede na ogromne

žrtve, ki jih je utrpel, je Teheran še naprej vztrajal, medtem pa je Bagdad preučeval svojo

splošno strategijo.

Leta 1985 sta obe vojski začeli napadati gosto poseljena mesta svojega nasprotnika in

industrijske objekte. Maja leta 1985 je Irak začel bombardirati Teheran in druga večja

iranska mesta z vojaškimi letali, topništvom dolgega dosega in raketami zemlja-zemlja.

Med avgustom in novembrom leta 1985 je Irak štiriinštiridesetkrat nesmiselno napadel

iranski otok Khark z namenom, da bi uničil njegove objekte, inštalacije in obrate. Iran je

odgovoril s serijo napadov na Bagdad in druga iraška mesta in začel ustavljati in

pregledovati ladje v Perzijskem zalivu, pri čemer so zasegali tovor, ki je bil namenjen v

Irak.

Iraška prva prava strateška letalska bombna odprava je bila tako imenovana vojna mest,

njen cilj pa je bil zlom morale civilnega prebivalstva in preusmeritev pozornosti iranske

vojske. Prva dva iraška napada: prvi je trajal od 14. marca do 7. aprila, drugi pa od 25.

maja pa do 15. junija sta bila zelo efektivna. Upor iranskega letalstva je bil zanemarljiv

oziroma ga sploh ni bilo in zato so iraški bombniki brez večjih težav bombardirali iranske

baze zračnih sil, vojaške baze in industrijske objekte v mestih Tabriz, Urmia, Rasht,

Bakhteran, Hamadan, Teheran, Isfahan, Dezful, Ahvaz, Kharg, Bushehr in Shiraz. Celo

okorni in ostareli iraški bombniki tipa Tu-16 so s pomočjo spremljevalnih letal tipa MiG-25

in Mirage F-1 z lahkoto prebijali iransko obrambo in dosegali cilje kot so Kaskan, ki so

oddaljeni 500 kilometrov od domačih baz. Iračani so se bahali s tem, da so izvedli več kot

180 bombnih napadov na iransko prestolnico. Teheran so bombardirali po dvakrat na dan, v

dveh primerih celo šestkrat, zato je bila morala pri prebivalcih na dnu in želja po koncu

vojne vse večja. Tarče napada so bile vojašnice, glavna elektrarna v Teheranu, šola za

vojaško osebje, vojaška akademija in Abbas Abbad, vojaški center različnih vej vojske,

34

večinoma kopenskih sil. Napadeno pa je bilo tudi veliko industrijsko središče v bližini

teheranske soseske Javadieh.

Letalski in raketni napadi iraške vojske na iranska mesta so prisilili Iran k iskanju

konkurenčnega orožja za protinapad. Ko je Iran vstopil v vojno, ni razpolagal z raketnim

orožjem, vendar je uspel uvoziti leta 1985 iz Libije in leta 1986 iz Sirije sovjetske rakete

tipa Scud Bs. Korpus iranske revolucionarne garde, ki je prevzel upravljanje s tem

orožjem, ga je med letom 1985 in letom 1988 uporabil proti Iraku, še posebno proti

mestoma Bagdad in Basra. Med prvo tako imenovano vojno mest je iranska strateška

globina preprečevala iraškim izstrelkom doseganje velikih mest, kot je Teheran. Toda do

leta 1988 je Irak razvil rakete tipa Scud z daljšim dosegom imenovane al-Hussein in z njimi

presenetil Iran in napadel gosto naseljena in strnjena naselja. Spomladi leta 1988 je Irak

izstrelil okoli 200 raket proti mestom Teheran, Qom in Isfahan. Ta napad, ki je terjal okoli

2000 življenj, je povzročil vsesplošno paniko med prebivalci in posledično jih je na sto

tisoče zapustilo domove in zbežalo iz mest.

Med vojno so iranski voditelji pogosto precenjevali sposobnost svojih raketnih izstrelkov,

saj četudi so njihove rakete tipa Scud Bs lahko dosegle Bagdad, niso bile dovolj natančne in

niso imele dovolj uničujoče sile, da bi naredile večjo škodo. Iran se tudi ni mogel

primerjati z Irakom po številu raket, saj je iraška vojska od leta 1982 pa do leta 1988

izstrelila proti Iranu 361 raket tipa Scud Bs in približno 160 raket tipa al-Hussein na

Teheran, medtem ko je Iran izstrelil le 117 raket tipa Scud, od tega okoli 60 na Bagdad.

Marca leta 1985 je Iran začel novo kopensko ofenzivo s približno 60.000 vojaki v bližini

Basre in še enkrat več se je napad izkazal za neučinkovitega in krvavega s velikim številom

žrtev. Toda 9. februarja leta 1986 je Iran izvedel uspešen amfibijski napad preko reke

Shatt Al-Arab in zasedel zapuščeno iraško naftno pristanišče Al Faw. Ker je bil ta napad

nepričakovan in dobro izveden, je veliko večje število žrtev utrpela iraška stra