DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA

Varnost in policijsko delo

Terorizem pred in po padcu berlinskega zidu

Junij, 2012 Darko Kus

Mentor: viš. pred. dr. Božidar Koren

2

Zahvala

Zahvaljujem se dr. Božidarju Korenu za mentorstvo, svetovanje in usmerjanje pri

diplomski nalogi.

Zahvaljujem se tudi vsem ostalim, ki so verjeli vame in mi stali ob strani ter mi kakor

koli pomagali pri študiju.

3

KAZALO VSEBINE

1 Uvod ............................................................................................. 7

1.1 Področje in predmet preučevanja ..................................................... 8

1.2 Metoda preučevanja ...................................................................... 8

1.3 Cilj naloge ................................................................................. 8

1.4 Hipoteze ................................................................................... 8

2 Definicija terorizma in oblike terorizma ..................................................10

2.1 Definicija terorizma in terorista.......................................................10

2.2 Oblike terorizma.........................................................................12

2.2.1 Atentati ..............................................................................12

2.2.2 Biološki terorizem..................................................................13

2.2.3 Jedrski terorizem...................................................................13

2.2.4 Samomorilski napadi ...............................................................15

2.2.5 Ugrabitve ............................................................................16

2.3 Zakaj prihaja do terorizma.............................................................17

2.4 Vrste terorizma ..........................................................................18

3 Terorizem pred padcem berlinskega zidu .................................................22

3.1 Teroristične organizacije v času hladne vojne. ..................................... 22

3.2 Separatistična gibanja .................................................................. 28

3.3 Islamski terorizem.......................................................................30

4 Terorizem po padcu berlinskega zidu ......................................................32

4.1 Islamski terorizem.......................................................................32

4.2 Islamske teroristične skupine .......................................................... 34

4.3 Napadi posameznikov (Breivik) ........................................................36

4.4 Terorizem in globalizacija..............................................................37

4.5 Mediji in terorizem ......................................................................37

5 Teroristične grožnje v prihodnosti in boj proti terorizmu .............................. 39

5.1 Trgovina z jedrskimi snovmi ...........................................................39

5.2 Boj (vojna) proti terorizmu ............................................................40

4

6 Primeri posameznih terorističnih napadov pred in po padcu berlinskega zidu ...... 42

6.1 Svetovni trgovinski center v New Yorku..............................................42

6.2 Teroristični napad v Londonu .......................................................... 42

6.3 Teroristični napad leta 1972 na OI v Münchnu ...................................... 43

7 Zaključek in ugotovitve ...................................................................... 44

8 Uporabljeni viri................................................................................46

5

Povzetek

Za terorizem je značilno, da za dosego svojih ciljev uporablja nasilje, bodisi na

civilnih ali na vojaških ciljih. Terorizem pred padcem berlinskega zidu ima zelo dolgo

zgodovino, saj sega več kot 2000 let nazaj, od padca zidu pa je minilo komaj dobrih

20 let, vendar so v teh 20 letih teroristična dejanja pretresla svet veliko bolj kot

pred tem. Najbrž je tako tudi zaradi številnih smrtnih žrtev, precej pa tudi zaradi

medijske odmevnosti. V obdobju do padca zidu se je terorizem dogajal v glavnem na

lokalnem nivoju. Teroristi so vedno delovali zgolj proti enemu nasprotniku, kar je na

primer značilno za Izrael in Palestino. Palestinski teroristi so se z redkimi izjemami

vedno borili le proti Izraelcem in tistemu, kar predstavlja Izrael. Tudi zunaj Izraela

so napadali izraelske ambasade. Podobno velja tudi za druge teroristične skupine in

razna osvobodilna gibanja, ki so bili označeni za teroristične organizacije. Pri

osvobodilnih gibanjih je zanimivo, da so jih podpirale ameriške in sovjetske tajne

službe, da bi tako preprečile širjenje nasprotne ideologije. Tako sta velesili upravljali

številne teroristične skupine.

Po padcu zidu pa je na mednarodno prizorišče stopila nova vrsta terorizma, ki ne želi

nadzora velikih sil – islamski terorizem. Tem teroristom je pomembno samo rušenje

ameriškega oziroma zahodnega družbenega reda, medtem ko naj bi bil primarni cilj

terorističnega boja ustanovitev vseislamske države. Napadi se izvajajo večinoma s

samomorilskimi napadi.

Ta terorizem je izredno nepredvidljiv in lahko udari kjer koli in kadar koli.

KLJUČNE BESEDE: berlinski zid, terorizem, islam, Izrael, Palestina, ZDA

6

Summary – Terrorism before and after the fall of Berlin Wall

A typical characteristic for terrorism is that it uses violence to fulfill their goals

whether it is for their civil or military objectives. Terrorism has had a long history

even before the fall of Berlin Wall. It has dated over 2000 years ago, however

terrorist acts the last 20 years since the fall of Berlin Wall have shocked the world

much more than in all of its previous history. This is probably due to numerous death

casualties and its media popularity. Until the fall of Berlin Wall, terrorism was a local

activity, terrorist were acting against one opponent only, which still applies to Israel

and Palestine today – Palestinian terrorists have always fought only against Israelis

and Israel. Even when they were abroad, they only attacked Israeli embassies. The

same applies to other terrorist groups and liberation armies, which have been since

regarded as terrorist organizations. The interesting fact about liberation armies is

that they used to have the support of the American and Soviet secret services which

was meant to prevent the spread of opposite ideology. Thus, the two superpowers

controlled numerous terrorist groups.

After the fall of Berlin Wall a new type of terrorism started to spread. This type of

terrorism, today known as Islamic terrorism, does not want to be controlled by the

superpowers. All they want is to destroy the American (Western) social order and to

establish an all-Islamic country. Their attacks usually involve suicidal actions. This

kind of terrorism is extremely unpredictable and can strike anywhere and at anytime.

KEYWORDS: Berlin Wall, terrorism, Islam, Israel, Palestine, USA

7

1 Uvod

V zgodovini je v času osvajanj novih ozemelj in plenjenj med ogroženim

prebivalstvom prihajalo do strahu, da bo osvajalec pobil neko pleme ali pa vzel

letino, ki so jo pridelali za preživetje. Včasih je ta strah prišel že sam po sebi, včasih

pa so osvajalci načrtno počeli stvari, s katerimi so v prebivalcih vzbujali strah in tako

lažje prišli do cilja, ki so ga hoteli doseči.

Tako lahko začnemo govoriti o teroriziranju oziroma ustrahovanju ljudi. Rečemo

lahko, da je terorizem dobil največje razsežnosti v 20. stoletju. Te razsežnosti se

kažejo v velikem številu žrtev in tudi v velikem številu izvedenih terorističnih akcij, s

katerimi teroristične skupine opozarjajo nase.

V času, ko so se oblikovale države, kot jih poznamo še danes, je prišlo do

nezadovoljstva nekaterih narodov, ki so bili proti svoji volji vključeni v določene

države. Zaradi tega so nastajala razna osvobodilna gibanja in organizacije, ki so se

borile za samostojnost. Nekatera od teh gibanj (ETA, Kurdi) so aktivna še danes

vendar se njihove aktivnosti zmanjšujejo in ne predstavljajo več resne grožnje

nacionalni varnosti. Te skupine niso imele nekega globalnega pomena, zato so jih

oblasti vseskozi lahko nadzorovale in so približno vedele, kdo so njihovi člani.

Drugače pa je z islamskim terorizmom, ki ima lovke razširjene domala po vsem svetu.

Zanj lahko rečemo, da je tip nove oblike terorizma – globalnega terorizma. Ta

terorizem pa je veliko bolj nevaren, saj ga ni mogoče nadzirati v takšni meri kot

lokalne organizacije, ki s svojimi akcijami navadno opozarjajo nase zgolj v eni državi.

Pomemben mejnik za razvoj terorizma je bil padec berlinskega zidu ali padec

železne zavese. Pred padcem berlinskega zidu so obveščevalne službe obeh blokov za

svoje namene uporabljale tudi teroristične skupine, predvsem v državah tretjega

sveta, vendar so bile te skupine tudi pod njihovim nadzorom in so v večini primerov

izvajale samo tiste akcije, ki so bile odobrene s strani »pokrovitelja«. Po padcu

berlinskega zidu pa obveščevalne službe, predvsem v islamskih deželah, izgubijo

nadzor nad temi skupinami. Za današnje obdobje lahko rečemo, da skoraj ni več

»lokalnega« terorizma, ki se bori za svobodo posameznih narodov, temveč da

prevladuje terorizem, katerega značilnost je vera – islam.

Vsebino naloge bom razdelil na:

– terorizem pred padcem berlinskega zidu;

– terorizem po padcu berlinskega zidu.

8

1.1 Področje in predmet preučevanja

Področje preučevanja v diplomski nalogi je terorizem, ki se je pojavljal pred padcem

železne zavese, in terorizem, ki se pojavlja po padcu železne zavese, in sicer

predvsem islamski terorizem, ki ima globalni pomen: predvsem boj proti zahodni

ideologiji.

Da bi ugotovil kaj pomeni terorizem in kak je njegov namen, sem preučil slovensko in

tujo literaturo in sekundarne vire s področja terorizma. V nalogi so opisani nekateri

teroristični napadi in ozadja teh napadov, ki so se zgodili v preteklosti (11.

september, napad v Londonu in napad na Izraelce v Münchnu).

1.2 Metoda preučevanja

Pri pisanju naloge je uporabljen opisni (deskriptivni) pristop in v tem okviru metoda

prevzemanja literature na temo terorizma pred padcem berlinskega zidu in po njem.

Osnovna uporabljena metoda je analiza vsebine primarnih in sekundarnih virov, kot

so knjige, strokovni članki ter internetni viri.

1.3 Cilj naloge

Osnovni cilj naloge je pobliže spoznati pojem terorizma ter vzroke za nastanek

terorizma. Prav tako bom v nalogi poskusil ugotoviti, zakaj v nekaterih delih sveta

pogosteje prihaja do terorističnih napadov kot v drugih delih sveta.

V prvem delu bom podal teoretična izhodišča, v drugem delu bom opisal teroristične

organizacije (kdo so pripadniki organizacij, v katerem delu se ustanavljajo

teroristične organizacije)in vzroke zanje. Prav tako bom opisal razširjenost terorizma

pred padcem železne zavese in po njem. V tretjem delu bom poskusil opisati

posamezne teroristične napade, ki so jih izvedli skrajneži, ki izhajajo iz islamskega

sveta.

Na koncu bom vse strnil v povzetek z verifikacijo hipotez.

1.4 Hipoteze

Hipoteza 1: Teroristične skupine organizirajo teroristične napade, da opozarjajo nase

in tako posledično dobijo, kar zahtevajo.

Hipoteza 2: Vzroki za nekatere teroristične napade so ravnanja velikih sil, predvsem

ZDA.

9

Hipoteza 3: Večja kot je stopnja demokracije v določeni državi, večja je možnost za

teroristične napade.

10

2 Definicija terorizma in oblike terorizma

2.1 Definicija terorizma in terorista

Po slovarju slovenskega knjižnega jezika pod geslom terorizem najdemo naslednji

opis: »uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se

hoče doseči, da se kdo boji«, pod besedo terorist pa »človek[a], ki uporablja veliko

nasilje zlasti proti političnim nasprotnikom in hoče doseči, da se kdo boji«. Slovenski

Kazenski zakonik (KZ-1, 2008) pa v 355. členu kot kaznivo dejanje terorizma opisuje

tako: »Kdor z namenom, da bi ogrozil ustavno ureditev ali varnost Republike

Slovenije, povzroči eksplozijo ali požar, ali stori kakšno drugo splošno nevarno

dejanje ali nasilje, ali zagrozi z uporabo jedrske snovi ali drugih sredstev za

množično pobijanje ljudi in tako ustvari pri ljudeh občutek negotovosti ali

prestrašenosti, se kaznuje z zaporom najmanj treh let.« (Kazenski zakonik[KZ-1],

2008: 355. člen)

Nekateri viri terorista navajajo kot človeka, ki v osnovi ne spoštuje človeškega

življenja in ki je prepričan, da je nedolžne ljudi vredno žrtvovati. Tovrstno

pomanjkanje človečnosti in sočutja izhaja iz prepričanja, da cilj opravičuje sredstva.

Teroristi so torej v svoj ideal tako prepričani, da se jim na poti do cilja ne sme nič

zoperstaviti (Pettiford in Harding, 2005).

»Resnični in danes najnevarnejši terorizem je v resnici izraz in orodje politike sile,

agresije, hegemonije in vmešavanja v notranje zadeve neodvisnih držav.

Najpogosteje je izraz in podaljšana roka politike, ki želi vsiljevati pravico

močnejšega z uporabo grobe sile in z najsodobnejšo tehniko, pokolom nedolžnih

ljudi, bombardiranjem nedolžnih prebivalcev ipd.« (Čuček, 1981: 123)

Pri tem se nam v glavo prikrade vprašanje o tem, kdo vse je po torej sploh terorist:

ali so to samomorilski napadalci ali pa so to politiki Združenih držav Amerike. Glede

na število žrtev, ki jih povzročijo, so to »dobri fantje« (Američani), ki sicer počnejo

slabe stvari, ampak jih upravičijo kot »nujne« za plemenit cilj, ki je trajna svoboda.

Teroristična dejanja navadno izvajajo tisti, ki niso na oblasti oziroma ki so v

manjšini, kajti zgodovino pišejo vladajoče elite, ki pa seveda svojih slabih dejanj ne

omenjajo, če pa so ta dejanja omenjena, jih upravičijo kot nujno potrebne oziroma

kot neizbežne žrtve. Tisti, ki so na oblasti, svojih dejanj nikoli ne označijo kot

terorizem. Včasih se zdi, da države, predvsem Združene države Amerike, ki

sodelujejo v vojni proti teroristom, postajajo podobne tistim, proti katerim se

11

bojujejo. Kdor ni z njimi, je proti njim, sumljive osebe brez kakršnih koli obsodb

zapirajo v Guantanamo in še bi našli kakšen razlog za to trditev.

Pri vsakem poboju nedolžnih civilistov je pomembno vlogo igrala tudi vera. Pogosto

se je dogajalo, da so se k terorizmu (razen, ko je šlo za načrtno taktiko države)

zatekali ljudje, ki zaradi svoje nemoči (ali zaradi drugega razloga) svojih ciljev niso

mogli doseči na noben drug način. Do terorizma je redko prihajalo, ko so bile odprte

še druge možnosti. Zato lahko rečemo, da današnjih teroristov pri njihovih metodah

ne vodi moč, ampak nemoč. Medtem ko privilegirani in premožni ostajajo slepi za

bedo večine, teror zgolj rojeva nove rekrute. Če je tako očitno, da so zahodni ideali

boljši od drugih, je to treba šele dokazati (Pettiford in Harding, 2005).

Za terorizem in teroristične organizacije je značilno, da si za svoje udejstvovanje

izbirajo politične cilje, in sicer tako, da pri tem uporabljajo nasilje. Pomembno je,

da se teroristična dejanja čim večkrat ponovijo, da so kar najbolj odmevna v javnosti

in tako dosežejo sekundarni učinek (to pomeni, da prek javnosti dosežejo politike in

voditelje). Ena poglavitnih značilnosti je tudi, vzbujanje občutka strahu in drugih

psihičnih reakcij. Za terorizem lahko rečemo, da je propaganda z dejanji oziroma

oborožena propaganda. Brez medijev terorizem ne bi bil nič oziroma bi bil le

navaden boj, zato ni odveč trditev, da so mediji najboljši prijatelji in največji

zavezniki terorizma, saj mu pomagajo, da pri ljudeh doseže želeni strah. Poleg

naštetega je za terorizem značilna še brezobzirnost pri izvajanju dejanj, saj se ne

ozirajo na to, da so njihove tarče nedolžni civilisti.

Teroristične organizacije so pri svojem delovanju izredno organizirane, dobro

izurjene in opremljene ter delujejo konspirativno in v strogi tajnosti, saj zahodnim

obveščevalnim službam kljub sodobni opremi običajno ne uspe pravočasno odkriti

tarč terorističnih napadov.

Če pogledamo širše ali pa si dovolimo malo radikalnega razmišljanja, potem teroristi

niso samo »slabi« (islamski skrajneži), ampak so teroristi tudi Združene države

Amerike s svojimi predsedniki, kar je veljalo predvsem v času predsednika Georga

Busha Ml. ZDA že ves čas vodijo tako zunanjo politiko, ki se včasih vede, vsaj zdi se

tako, kot da ne pozna dialoga, ampak samo oborožen spopad oziroma dialog z

orožjem. Prav tako bi za teroriste lahko označili Izraelce, ki Palestincem počasi

odvzemajo vse pravice, ki jih ti še imajo. Treba se je zavedati, da nasilje in sila

vedno rodita novo nasilje in silo. Vse dokler bo ameriški režim povsod po svetu

samovoljno posredoval, toliko dolgo bodo vrste islamskih skrajnežev (in ne samo teh,

saj je vse več tudi drugih, ki jim gre zunanja politika ZDA v nos) napadale ameriške

vojaške in civilne cilje povsod po svetu.

12

Seveda pa niso vsi teroristi »slabi«, saj so leta 1993 podelili Nobelovo nagrado za mir

človeku, ki je bil pred tem označen za največjega terorista na svetu – to je Yasser

Arafat. Leto za tem so Nobelovo nagrado podelili še enemu človeku, ki je bil vodja

organizacije, ki je bila označena za teroristično, ker se je borila za svoje pravice. To

je bil Nelson Mandela, vodja Afriškega narodnega kongresa (AFC), ki je pozneje prišel

na oblast v Južni Afriki.

2.2 Oblike terorizma

Terorizem se pojavlja v več oblikah med njimi so najbolj znane oblike atentati,

biološki terorizem, jedrski terorizem, samomorilski napadi in ugrabitve.

2.2.1 Atentati

Atentat je načrtno dejanje, katerega cilj je usmrtitev ali umor znane politične

osebnosti, ki v politiki deluje proti neki skupini ali skupnosti. Napadalci najpogosteje

uporabljajo ostrostrelne puške ali bombe. Ta politična osebnost je lahko najvišji

predstavnik države ali pa oseba, ki deluje proti njim, vendar je prav tako javno

prepoznavna. Prav tako ima atentat pomembno vlogo strašenja javnosti: storilci

ljudem sporočijo, da popolne zaščite proti njim (teroristom) ni. V zgodovini je znanih

nekaj atentatov, ki imajo teroristično ozadje, med katerimi so atentat na indijsko

premierko Indiro Gandhi, atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca

Ferdinanda1, neuspel poskus atentata na ameriškega predsednika Ronalda Reagana, v

carski Rusiji je revolucionarno-teroristična skupina Narodnaja volya večkrat poskusila

ubiti carja Aleksandra II, potem pa jim je leta 1881 naposled uspelo, vendar je na

oblast prišel njegov sin Aleksander III, ki je bil še večji despot2 od svojega očeta

(Čuček, 1981).

Zelo odmeven je bil tudi atentat leta 1995 na izraelskega premierja Jicaka Rabina, ki

ga je izvedel izraelskega skrajnež, ki je nasprotoval mirovnemu sporazumu med

Palestinci in Izraelci. Atentatov, tako uspelih kot neuspelih, je bilo v zgodovini

veliko, zato je nesmiselno na tem mestu naštevati vse.

1 Noben atentat v zgodovini ni imel takih posledic kot ravno ta. Atentat, ki ga je v Sarajevu

leta 1914 izvedel Gavrilo Princip, član tajnega gibanja Mlada Bosna, je bil povod za začetek 1.

svetovne vojne.

2 Vladar, ki vlada s popolno oblastjo.

13

2.2.2 Biološki terorizem

Bioterorizem je oblika terorizma, pri katerem teroristi uporabljajo biološko orožje, in

sicer v okolje države, ki jo nameravajo napasti, namenoma izpustijo biološke agense.

Biološki agensi so bodisi virusi ali bakterije. Morda najbolj znano in največkrat

omenjeno virusno biološko orožje je virus črnih koz, znani pa so tudi bakterija

salmonele, virus ebola (tega je poskusila dobiti tudi japonska sekta Vrhovna resnica,

ki je znana po napadu s plinom sarinom v tokijski podzemni železnici, v katerem je

umrlo 20 ljudi, člani sekte so se po virus napotili kar v Zaire), bacili antraksa, virus

kuge itd. Biološki terorizem je nevaren zato, ker je biološko orožje sorazmerno

poceni in ga je po razpadu Sovjetske zveze enostavno dobiti na trgu, saj zaradi

pomanjkanja finančnih sredstev ni več takega nadzora nad skladišči in tovarnami, v

katerih so izdelovali biološko orožje. Tudi znanstveniki, ki so ostali brez službe, hitro

najdejo kakšno teroristično organizacijo in ji prodajajo svoje znanje. Doslej je bilo

že več izvedenih napadov z biološkim (kemičnim) orožjem. Znan je napad s sarinom

leta 1995, ki ga je izvedla sekta Vrhovna resnica, in napad, ki ga je izvedla sekta

Rayneeshee, ko je leta 1984 s Salmonelo typhimuriim v ameriški državi Oregon

zastrupila hrano v več restavracijah. Zastrupilo se je 751 ljudi, nihče pa ni umrl.

Zgodilo se je še več napadov, vendar k sreči noben ni zahteval katastrofe večjih

razsežnosti, v kateri bi izgubilo življenje veliko število ljudi.

2.2.3 Jedrski terorizem

Jedrski terorizem je postal grožnja takoj po razpadu vzhodnega bloka oziroma

Sovjetske zveze. Snovi, ki so potrebne za izdelavo jedrske bombe, so postale precej

enostavno dobavljive na trgu, prav tako pa so na trgu številni jedrski strokovnjaki, ki

so bili prej zaposleni v vojaški industriji, danes pa so brezposelni ali pa delajo za

nizke plače.

Jedrsko orožje ima daleč najhujše posledice pri njegovi uporabi, saj je pri jedrskem

napadu ubitih največ ljudi, posledice na preživelih pa so vidne še dolgo, kar je vidno

iz jedrskega bombardiranja Hirošime in Nagasakija v drugi svetovni vojni leta 1945.

Jedrsko orožje ima prav tako ogromno rušilno moč, saj je mesti na Japonskem

dobesedno zravnalo z zemljo. Znane so štiri oblike groženj jedrskega terorizma, ki

nas lahko doletijo v prihodnosti. Gre za jedrske izstrelke, prenosne bombe, napade

na jedrske elektrarne in umazane bombe (Pettiford in Harding, 2005).

Jedrski izstrelki so najbolj znana možnost jedrskega ogrožanja. Jedrski izstrelek je

sestavljen iz jedrske bojne glave in balistične rakete, vendar je tehnologija izdelave

14

balističnih raket izredno težka, kar smo nedavno videli v primeru Severne Koreje

(pod pretvezo, da gre za vesoljski program), ko ji vsaj zaenkrat ni uspelo uspešno

izdelati nosilne rakete. Na nivoju teroristične skupine je to še težje izvedljivo,

vendar ni nemogoče. »Jedrski izstrelek, ki bi ga teroristi izstrelili na New York, bi

poleg neposrednega uničujočega učinka najbrž pomenil začetek vojne večjih

razsežnosti, saj bi se ameriška vlada čutila dolžno, da odgovori z enako mero.«

(Pettiford in Harding, 2005: 244)

Prenosne bombe niso tako močne kot jedrski izstrelki, vendar je njihova tehnologija

za izdelavo veliko bolj preprosta. Vrhunsko izurjena in opremljena teroristična

skupina lahko zelo hitro izdela prenosno jedrsko bombo, če ima plutonij ali obogateni

uran, ki pa ga je možno dobiti na črnem trgu. Obstajajo nepreverjena sporočila, da

naj bi si Al Kajda že prizadevala kupiti tovrstne snovi na črnem trgu. Zanimiv in

hkrati zaskrbljujoč je podatek, da je Sovjetska zveza v osemdesetih letih proizvedla

okoli 100–250 prenosnih jedrskih bomb, 50 od teh pa naj bi jih pogrešali (Pettiford in

Harding, 2005). Obstaja možnost, da so te prenosne bombe nekje na skrivnih

lokacijah v okolici velikih zahodnoevropskih ali ameriških mest in čakajo na pravi

trenutek, da se jih aktivira. Upamo seveda lahko, da temu ni tako.

Napad na jedrsko elektrarno. To je najenostavnejša in morda najbolj verjetna oblika

jedrskega terorizma, saj za to ni potrebna nobena jedrska tehnologija. Za to rabimo

samo usposobljenega pilota, ki se z letalom zaleti v jedrsko elektrarno. Tudi pri nas v

Sloveniji imamo jedrsko elektrarno in ta naj bi bila vsaj po ocenah jedrskih

strokovnjakov dovolj varna, če bi bila tarča terorističnega napada z letalom. Andrej

Stritar, direktor Direkcije za jedrsko varnost, je o varnosti krške nuklearke povedal

naslednje: »Če letalo pade na nuklearko, naša ima skoraj meter debele zidove, bi

bila škoda velika, ne bi pa prišlo do popolnega uničenja primarnega kroga in

popolnega sproščanja radioaktivnih snovi, Američani so svojim nuklearkam priporočili

vrsto ukrepov, ki jim sledimo tudi mi za pripravljenost, če bi do tega prišlo. Na

jedrski elektrarni se tako z nekimi sredstvi da omiliti posledice takega udarca. To so

primeri, ki se jih lahko uporabi tudi v primeru naravnih katastrof,« še pravi

strokovnjak za jedrsko varnost. Taki primeri so med drugim zagotavljanje elektrike in

odvajanje toplote, če pa bi na nuklearko strmoglavilo letalo, bi bili potrebni dodatni

ukrepi. Program izboljšav pri nas sicer traja že dve leti (Kaj če na jedrski reaktor

pade letalo?, 2011).

Umazane bombe. V primeru umazanih bomb sploh ne govorimo o jedrskem orožju,

saj moč eksplozije ni odvisna od jedrske reakcije. Za samo eksplozijo se uporabljajo

konvencionalna razstreliva, kot je TNT in podobna razstreliva. V sami bombi pa so

15

radioaktivne snovi, ki se po eksploziji razpršijo in tako povzročijo kontaminacijo

področja. Učinkovitost umazanih bomb je odvisna od vrste radioaktivne snovi, ki jo

uporabijo. Večjo nevarnost kot samo sevanje, ki ga povzročijo radioaktivne snovi,

predstavlja panika, ki jo umazane bombe povzročijo pri množicah. Precej škode sicer

povzročijo tudi na stavbah, ki jih je treba dekontaminirati. Po doslej znanih podatkih

je do uporabe oziroma groženj z umazano bombo prišlo dvakrat, obakrat so z njo

grozili Čečeni. Prvi primer radiološkega terorja je novembra 1995 izvedla skupina

čečenskih separatistov, ki so cezij-137, zavit v eksplozive, zakopali v Izmajlovski park

v Moskvi. Čečenski uporniški vodja je obvestil medije, bomba se ni aktivirala,

dogodek pa se je na koncu izkazal samo za primer iskanja medijske pozornosti.

Decembra 1998 je čečenska varnostna služba razglasila drugi poskus, ko je odkrila

zabojnik, napolnjen z radioaktivnimi snovmi, ki so bile pritrjene na eksplozivno mino.

Bomba je bila skrita blizu železniške proge v predmestju Argun, šestnajst kilometrov

vzhodno od čečenske prestolnice Grozni. Sumili so isto čečensko separatistično

skupino. Kljub povečanemu strahu pred napadom z umazano bombo je težko oceniti,

ali se je občutno povečala dejanska nevarnost, da se takšen dogodek pripeti

(Umazana bomba, 2011).

Doslej na mednarodnem področju še ni bilo zaznati uporabe jedrskih snovi za

teroristična dejanja. Znan je le primer rusko-britanskega državljana Aleksandra

Litvinenka (dodatna opomba: Litvinenko je prevzel v islamsko vero), ki je bil

zastrupljen s polonijem leta 2006 in je za posledicami radiacije kmalu umrl. Vendar

pa se to dejanje ne šteje za teroristično dejanje, saj naj bi ga zagrešili ljudje blizu

ruskega političnega vrh, morda celo po naročilu političnega vrha, in ker država, kot

je Rusija, ne more biti omenjena kot akter terorizma.

2.2.4 Samomorilski napadi

Vsaka akcija, v kateri gre nekdo v bitko proti močnejšemu sovražniku in pri tem ve,

da lahko izgubi življenje, je na nek način samomorilska. Zadnjih 2000 let je bilo

znanih precej primerov, v katerih so vojaki delovali na tak način. Eden takih so tudi

sicariji3, ki so ubijali pri belem dnevu na ulici in so jih ponavadi tudi ujeli in ubili.

3 Stari židovski teroristi, ki so dobili ime po močno zakrivljenem nožu. Delovali so v prvi

polovici prvega stoletja na območju Palestine. Ubijali so samo Žide, ki so sodelovali z

Rimljani, cilj pa jim je bil prenehanje okupacije Rimljanov.

16

Samomorilski napadi so svetovni javnosti postali znani v drugi svetovni vojni, ko so se

japonski piloti, imenovani kamikaze, z letali namerno zaletavali v ameriške vojaške

ladje in pri tem izgubili življenje.

Po drugi svetovni vojni je bilo malo samomorilnih terorističnih napadov. Leta 1983 so

Združeni narodi postavili oporišče v Bejrutu v Libanonu in odnos Hezbolaha do

bojevanja in uporabe samomorilskih napadov proti vsiljivcem se je spremenil.

Hezbolah je zato zaprosil verske oblasti v Teheranu za dovoljenje za izvajanje

samomorilskih napadov. Prvi samomorilski napad Hezbolaha je bil nato izveden aprila

leta 1983 na ameriško ambasado v Bejrutu. To je vse do današnjih dni postala

ustaljena praksa za boj skrajnega islamskega sveta proti zahodu in Izraelcem (Pavič,

2009).

Samomorilski napadi so najučinkovitejši napadi, lahko delujejo kjer koli in kadar koli

in se prilagodijo situaciji. Prav tako pa so najcenejše sredstvo za prizadejanje škode

nasprotniku. Terorističnim organizacijam v Palestini največji strošek predstavlja

prevoz do izbranega mesta v Izraelu. Prav tako pa imajo na voljo dovolj človeških

resursov, saj se po vsakem izraelskem napadu na Palestince javi veliko število

mladih, ki jih morajo večinoma zavrniti, vendar se ti vedno znova vračajo, ker želijo

postati mučeniki.

V sodobnem času teroristične organizacije, predvsem Al Kajda, skrbno izbirajo ljudi

za samomorilske misije. Vsak, ki ga sprejmejo, mora biti izobražen, načeloma ne sme

biti poročen, ne sme biti edinec, pomembno pa je tudi, da ta oseba ni samomorilske

narave, kajti islam strogo obsoja samomore.

Ker islamski zakoni prepovedujejo samomore, k samomoru nagnjena oseba ne more

biti rekrutirana na samomorilsko misijo.

2.2.5 Ugrabitve

Pri oblikah terorističnih napadov, v katerih navadno uporabljajo ugrabitve, je motiv

ugrabiteljev ta, da nasprotna stran izpusti njihove tovariše, ki jih imajo zaprte.

Tak primer je bil napad teroristične skupine Črni september na izraelske olimpijske

športnike v Münchnu leta 1972, vendar se je napad popolnoma ponesrečil, saj je bilo

mrtvih več športnikov, prav tako pa so na koncu ubili pet, ujeli pa tri napadalce.

Mesec dni po tem dogodku je druga skupina teroristov ugrabila letalo Lufthanse in

zahtevala izpustitev treh preživelih napadalcev iz Muenchna, ki so jih ujeli. Takratna

zahodnonemška vlada je zahtevam teroristov ugodila in ti so se lahko vrnili domov.

Pozneje je izraelska tajna služba sestavila seznam vseh, ki so bili odgovorni za

17

napad, in jih enega za drugim likvidirala, izmuznil se jim je le domnevni vodja in

organizator napada.

Medijsko odmevna sta tudi primera, v katerih so pripadniki teroristične skupine

Ljudska fronta za osvoboditev Palestine leta 1986 ugrabili komercialno potniško

letalo ter ugrabitev luksuzne potniške križarke Achille Lauro leta 1985, pri kateri so

štirje pripadniki Palestinske osvobodilne fronte ugrabili ladjo in ubili ameriškega

državljana židovske vere.

2.3 Zakaj prihaja do terorizma

Vzrokov za nastanek terorizma je skoraj toliko, kolikor je bilo v zadnjem času

terorističnih napadov. Vzroke za terorizem lahko najdemo bodisi v separatističnih

težnjah bodisi v težnjah po spremembi oblasti ali pa kot način bojevanja proti svetu,

kot to počne Al Kajda.

Teroristi prihajajo iz držav, ki so tako ali drugače osiromašene, čeprav teroristi kot

posamezniki, ki izvršujejo teroristična dejanja, navadno ne prihajajo iz najnižjih

slojev družbe, izjema je morda le v primeru Palestine, ko se za teroristična dejanja

odločajo posamezniki iz prav vseh slojev tamkajšnje družbe.

Gonilo terorizma so številni dejavniki, in sicer psihološki, gospodarski politični, verski

in socialni. Vzroki so lahko etnična, verska ali ideološka navskrižja, revščina, stres,

frustracije, modernizacija, politična neenakopravnost. Zgodovina nas uči, da sam

terorizem le redko zadostuje za uresničitev političnih ciljev. Izkazal se je za

učinkovito dodatno orožje v političnem konfliktu, saj je z njim možno uresničiti

omejene taktične cilje, kar pojasnjuje njegovo stalno priljubljenost kot metodo

boja. Čeprav terorizem dosega zelo malo zastavljenih ciljev, je še vedno

najpogostejša oblika političnega nasilja v sodobnem času, saj lahko teroristi z nizkimi

stroški in majhnim tveganjem povzročijo veliko škodo, dosežejo veliko publiciteto,

zagotovijo izpustitev ujetih tovarišev in si pridobijo velike vsote denarja za nakup

orožja in razširitev delovanja (Pavič, 2009).

Terorizem prihaja od tam, kjer ljudje živijo v revščini ali kjer en narod tlači in duši

drug narod. Spomnimo se samo palestinsko-izraelskega vprašanja, vprašanja Severne

Irske ter vprašanja Baskov4 v Španiji. Omenjene probleme bom pozneje natančneje

opisal. Povsod je prišlo do upiranja in nezadovoljstva zaradi tega, ker narod

4 Čeprav za Špance ne moremo reči, da so nedemokratični in nasilni do Baskov, so tu druga

nezadovoljstva, zaradi katerih se Baski bojujejo za večjo avtonomijo in neodvisnost.

18

enostavno ni mogel več trpeti krute nadvlade tistih, proti katerim so nato izvajali

teroristične napade. Pri Palestincih je bil problem izraelsko zatiranje palestinskega

prebivalstva, ki je bilo tam že skoraj 2000 let, nakar so Izraelci ustanovili svojo

državo, Palestincem pa pustili manj kot četrtino ozemlja, na katerem je prej bila

Palestina. To pa še ni bilo dovolj, saj so se v preteklosti in se še vedno nezakonito

naseljujejo in gradijo naselbine na ozemlju Palestine, hkrati pa do Palestincev vodijo

nekakšno politiko »verskega aparthajda«. Podobno je tudi s Severno Irsko in špansko

pokrajino Baskijo, v kateri se nezadovoljstvo Baskov vleče že od diktatorskega režima

generala Franca.

V novejšem času prihaja do terorističnih napadov predvsem zaradi hegemonije in

samovoljnega posredovanja ZDA, ki hočejo biti svetovni policist in nočejo te vloge

prepustiti Združenim narodom, ki jim sicer ta vloga pripada. ZDA se gredo nekakšno

vojno proti terorju, čeprav so s svojim dosedanjim ravnanjem pravzaprav sami krivi,

da so bili napadeni. Teroristi od ZDA pogosto zahtevajo, da se te nehajo vmešavati v

bližnjevzhodni konflikt.

»Terorizem nastaja v okoliščinah, v katerih se določene družbene skupine, predvsem

etnične manjšine, čutijo diskriminirane v primerjavi z večinsko populacijo, običajno

na področju socialnih in ekonomskih pravic. Razvije se družbeno oziroma socialno

gibanje, ki teži k odpravi krivic in pridobitvi enakega položaja v družbi ali pa k

ustanovitvi svoje lastne države.« (Pavič, 2009: 64)

2.4 Vrste terorizma

Vrste terorizma opredeljujemo glede na vzroke in namen, zaradi katerega nastanejo.

Čisto vsako teroristično skupino ali gibanje lahko uvrstimo v eno od spodaj omenjenih

kategorij. Palestince lahko uvrstimo v več skupin, kajti borijo se za suverenost,

hkrati pa je močan dejavnik za boj tudi vera, zato jih lahko uvrstimo med

nacionalistično-verske skupine teroristov.

Verski terorizem

Glavni razlog za izvajanje verskega terorizma je vera. Verski teroristi poskušajo z

naseljem doseči uresničitev svojih zahtev in določene spremembe. Pripadajo tako

večjim religijam kot manjšim kultom. Njihovo delovanje je usmerjeno proti civilnim

in vojaškim ciljem nasprotnika. Cilj je ubiti čim več civilnih žrtev in doseči čim večjo

publiciteto. Islamski terorizem je zelo nevaren, saj je goreč pripadnik vere za dosego

svojih ciljev pripravljen plačati največ, kar lahko – svoje življenje (Pavič, 2009).

19

Med najbolj znane primer verskega terorizma štejemo Al Kajdo, palestinski Hamas,

libanonski Hezbolah in japonski kult Aum Šinkrijo (Najvišja resnica), ki je zakrivil

napad s sarinom na tokijski podzemni železnici.

Islamske teroristične skupine proti vsem, ki niso islamske veroizpovedi, razglašajo

jihad (sveto vojno), s katero bi obnovili veliki islamski kalifat in bi islam zavladal

svetu.

Nacionalistični terorizem

O nacionalističnem terorizmu govorimo, ko določene nacionalne skupine težijo k

dosegu svoje lasten države ali večje avtonomnosti v okviru obstoječe države in pri

tem uporabijo nasilje. Nacionalistični terorizem je izjemno težko opredeljiv.

Poglejmo si primer Palestine in PLO, ki ga je med drugim vodil Yasser Arafat. Sami

sebe so poimenovali borci za osvoboditev Palestine, ZDA in Izrael pa sta jih označila

za teroristično skupino. V skoraj vseh primerih nacionalističnega terorizma se poraja

zelo znani rek: kdor je za nekoga terorist, je za drugega borec za svobodo. Med

najbolj znane nacionalistične teroristične skupine sodijo severno irska IRA, nekdaj

palestinski PLO,5 ETA, ki se je borila za ustanovitev lastne in od Španije popolnoma

neodvisne države, ter PKK (Delavska stranka Kurdistana), ki se je borila za

ustanovitev kurdske države. Primer nacionalističnega terorizma najdemo tudi v

Čečeniji, kjer bi Čečeni radi ustanovili lastno državo in se za ta cilj bojujejo tudi z

terorističnimi napadi proti Rusiji na ozemlju Rusije.

Državni terorizem

O državnem terorizmu govorimo, ko je država kakor koli odgovorna za nasilje nad

nedolžnimi ali njihovo smrt ali da aktivno finančno podpira krivce za tako početje.

Državni terorizem izvaja država, ki terorizem uporabljajo kot orodje zunanje in

notranje politike. Najpopolnejšo obliko nasilja zasledimo v totalitarnih državah.

Totalitarna država ureja odnose na vseh področjih družbenega življenja z razmerami

v družini vred, ukazuje v ideoloških, znanstvenih, gospodarskih in vseh drugih

zadevah (Čuček, 1981).

Najbolj očitne primere državnega terorizma najdemo v nacistični Nemčiji, kajti

Hitler je ubil več milijonov Židov, ki so bili nemški državljani. Prav tako je dejanja

5 PLO (The palestinian liberation organisation) je bila do Konference v Madridu leta 1991

označena za teroristično skupino, leta 1993 pa je tudi sama priznala Izraelu pravico do

obstoja. (Palestine Liberation organisation, 2012)

20

državnega terorizma izvajala stalinistična Rusija. V novejšem času pa se veliko govori

o Severni Koreji, ki teror izvaja nad lastnimi državljani in s svojim jedrskim

programom seje strah po celem svetu. Libija je v preteklosti dajala zatočišča

teroristom (ugrabiteljem letal) in zoper njih ni ukrepala, prav tako pa je priznala

odgovornost za napad na letalo, ki je strmoglavilo nad Lockerbeejem itd.

Morda bi med storilce državnega terorizma lahko prišteli tudi ZDA, kajti po napadih

na WTC so večkrat samovoljno prekršili resolucije Združenih narodov, prav tako pa so

močno omejili določene pravice svojim državljanom. Državni terorizem je z

apartheidom izvajala tudi vladajoča belska manjšina v Južni Afriki, rezultat tega pa

je bil odpor črnih prebivalcev in njihov upor s terorizmom.

Terorizem narodno-osvobodilnih gibanj

Ta vrsta terorizma je spremljala nekatera gibanja v Afriki in Aziji, ki so se sicer borila

za osamosvojitev izpod prevlade belcev. Čeprav je dekolonizacija večinoma potekala

mirno ali pa samo prek izvajanja narodnoosvobodilnega boja, so se nekatera gibanja

kljub temu odločila za izvajanje terorističnih akcij. Takšna gibanja so bila kenijski

MAU MAU, ki je izvajal teror nad manjšino belcev, ter nekatera gibanja v Malaviju in

Alžiriji (Pavič, 2009).

Sem lahko prištejemo tudi Južnoafriško gibanje Afriški narodni kongres, ki si je pot

na oblast tlakoval z občasnimi terorističnimi napadi in vstajami. ANC je vodil Nelson

Mandela, ki je bil kot voditelj tega gibanja dolgo v zaporu, takratne južnoafriške

oblasti pa so ga označile za terorista.

Levičarski terorizem

Terorizem, katerega cilj je uničiti kapitalizem in ga zamenjati s socialistično-

komunističnim sistemom, je bil razširjen v sedemdesetih in osemdesetih letih. Tarče

teh teroristov so bili vidni predstavniki kapitalističnega sistema (bančniki,

gospodarstveniki, politiki, vojaški častniki). Med tovrstnimi skupinami so izstopale

nemška Baader-Meinhof, Frakcije Rdeče armade – RAF, italijanske Rdeče brigade in

japonska Rdeča armada (Pavič, 2009).

Desničarski terorizem

V desničarski terorizem uvrščamo organizacije, ki so ideološko precej drugačne od

levičarskih. Medtem ko levičarji delujejo proti kapitalu in razredni neenakosti, so

desničarji navadno zavzemajo za boj proti raznim manjšinam in tujcem. V Evropi gre

predvsem za skupine obritoglavcev in raznih neonacistov. Poseben primer so ZDA,

21

kjer so obritoglavci veliko bolje organizirani in imajo na razpolago precej več

sredstev, njihovo število pa ni popolnoma znano. Zanimivo pa je, da kljub grožnji, ki

jo predstavljajo, FBI ne vodi posebne evidence o njih. Desno usmerjene skupine

stremijo k vzpostavitvi fašističnega režima in k ohranjanju tradicionalnega načina

življenja, ki pa ga po njihovem mnenju današnja družba ogroža (Pavič, 2009).

Narkoterorizem

»Narkoterorizem je politična zveza med teroristi in kriminalci, ki se ukvarjajo s

trgovino z drogo, pri čemer kriminalna organizacija financira teroristično, ta pa

kriminalcem zagotavlja neke vrste zaščito pri trgovini s prepovedanimi drogami.

Narkoterorizem je bil zaznan kot dejanje uporniških skupin, ki so vključene v

proizvodnjo in transport nezakonitih drog, kar je tudi sicer njihov glavni vir

financiranja. Najbolj znan primer tega terorizma je Kolumbija, kjer se glavni

uporniški skupini, levičarska FARC in desničarska AUC, financirata s proizvodnjo in

preprodajo kokaina, za ustrahovanje prebivalcev in poskus uveljavitve političnih

ciljev pa uporabljata teroristične metode.« (Dobovšek, 2009: 280)

Anarhistični terorizem

Zaradi obsežnega vseevropskega fenomena atentatov in drugih napadov, zlasti med

letoma 1870 in 1920, ki so jih izvajali anarhisti, so strokovnjaki uvedli posebno

kategorijo anarhističnega terorizma. Gre za obliko, ki napada na prvem mestu

oblastniške tarče: vrhnje politične osebnosti, njihove mehanizme in imetje ter

državne ustanove in sploh obstoječi sistem države. Anarhisti so leta 1901 med drugim

tako eliminirali ameriškega predsednika Williama McKinleya. Ta politični tip

terorizma pa je aktualen zaradi dejstva, da je bilo dogajanje na tako imenovanih

protiglobalističnih demonstracijah, ki so se začele leta 1999, pogosto označeno kot

aktivnosti anarhistično usmerjenih terorističnih skupin. Pri tem je pogosto šlo za

poskus kriminalizacije množičnih gibanj (Terorizem, 2012).

Internetni terorizem

Ta vrsta se imenuje internetni, računalniški ali kiberterorizem. Jasne opredelitve te

vrste terorizma ni, vendar je znano, da je internet orodje teroristov za dosego

sekundarnih ciljev. »Ameriški varnostna služba (FBI) je agencija, ki se največ ukvarja

s tovrstnimi primeri, zato ta problem opredeljuje kot naklepen, politično motiviran

napad na informacijske sisteme, programsko opremo in poskus pridobitve tajnih

podatkov ene ali več držav.« (Pavič, 2009: 30)

22

3 Terorizem pred padcem berlinskega zidu

Za terorizem pred padcem berlinskega zidu je značilno, da se je dogajal bolj ali manj

na lokalnem nivoju. Dogajal se je na Severni Irski, morda tudi kdaj bližje Londonu,

kadar ni bilo dovolj odziva v Belfastu in okolici, toda to je bilo vse. Dogajal se je na

območju Palestine in Izraela. Palestinci so pogosto šli tudi izven teh držav in izvajali

napade, atentate in ugrabitve na izraelske cilje, redkokdaj na kakšne druge cilje, le

da so dosegli odmevnost.

Tudi v Španiji je ETA delovala zgolj v okviru španskih meja. Za vse teroristične

skupine se je vedelo, kje delujejo, kakšne so njihove zmožnosti ter kaj so sposobne

narediti. Teroristične skupine so sicer delovale tudi na drugem ozemlju, vendar le, če

se je njihov nasprotnik nahajal v drugi državi. Prav tako so to delale tudi druge

teroristične skupine in teh skupin je bilo res veliko. Skoraj vsaka država je imela eno

ali dve teroristične skupini. Navadno so bile te skupine levičarsko usmerjene, nekaj

pa je bilo tudi desno usmerjenih. V glavnem so se borili za spremembo političnega

sistema ali ustanovitev lastne države (separatistične teroristične skupine).

Velesili Združene države Amerike in Sovjetska zveza so vedele za strukturo

terorističnih skupin in so jih imele na nek način ves čas pod nadzorom. Ni jima bilo

toliko za te skupine, bolj jima je bila pomembna hladna vojna oziroma njen izid:

sovjeti so podpirali levičarske skupine, Američani pa so pomagali drugi strani, ki je

bila bolj za »demokracijo«. Niti eni niti drugi niso želeli, da bi se razširil vpliv

ideologije, ki je nasprotna njihovi. Pogosto sta vojna žarišča oskrbovali z orožjem in

finančnimi sredstvi. Teroristična skupina Al Kajda je rezultat takega delovanja

ameriške obveščevalne službe (CIA), ki pa ji je kasneje, kot vidimo danes, ušla izpod

nadzora.

3.1 Teroristične organizacije v času hladne vojne.

V tem poglavju bom opisal teroristične organizacije, ki so delovale v 20. stoletju do

zrušitve berlinskega zidu, predvsem levičarske, ki so bile prisotne v številnih

evropskih državah. Organizacij, ki so bile v svojem delovanju bolj ali manj

teroristične, je bilo v Evropi in drugod po svetu zelo veliko, zato bom opisal tiste, ki

so s svojim nasiljem pustile največji pečat, namenoma pa bom izpustil tiste

organizacije, ki so imele v svojem delovanju separatističen motiv, te bom namreč

opisal v naslednjem poglavju.

V Italiji je bilo po poročilu italijanskega notranjega ministrstva leta 1978 147

terorističnih skupin, od katerih so nekatere delovale tudi že prej. Večina, kar 135, jih

23

je pripadala levici, ostale pa desnici. Teroristične skupine v Italiji so nastajale zaradi

nezadovoljstva ljudi s trenutnimi gospodarskimi razmerami, ki so bile zelo slabe,

takšno stanje pa se je vleklo že precej dolgo. Italija je bila leta 1975 po takratnih

standardih napredka zelo razvita in napredna država, zdelo pa se je, da je življenje v

Italiji prijetno. Pokazatelji: 56 milijonov prebivalcev je imelo 14 milijonov TV-

sprejemnikov in prav toliko radijskih sprejemnikov, 15 milijonov je bilo osebnih

avtomobilov, 15 milijonov je bilo telefonskih priključkov, trgovine so bile polne

dragih oblek, hrana v trgovinah je bila visoke kakovosti in še bi lahko naštevali. Kljub

temu pa dejansko stanje ni bilo tako, kot je kazalo navzven. Veliko ljudi je bilo

namreč brezposelnih, zaposlitev je bilo težko dobiti, študenti, ki so prišli z univerz,

so težko dobili prvo službo, razen če so imeli dobre zveze. Gospodarski razkorak med

razvitim severom in nerazvitim jugom je bil zelo velik. Družbo je močno najedala

korupcija. Takšno politično ozračje je privedlo do tega, da so pričele delovati

zunajparlamentarne levičarske in desničarske skupine, ki so svoje nezadovoljstvo

izražale s skrajnimi metodami, to je terorizmom (Čuček, 1981).

Najpomembnejše in najbolj znane so bile tri teroristične skupine: Rdeče brigade

(Brigate rosse), Oboroženo jedro (Nuclei Armati Proletari) in Prva črta (Prima linea).

Te tri teroristične organizacije so v sedemdesetih letih zagrešile največ terorističnih

napadov v Italiji. Največkrat uporabljajo atentate, podtikanja bomb in eksploziva na

sedeže političnih strank ter razne ugrabitve, s katerimi si predvsem napolnijo

blagajno za nadaljevanje ideološkega boja proti italijanski vladajoči garnituri.

Teroristične skupine so se nemalokrat borile tudi v neposrednem boju z italijansko

policijo in pri tem doživele velike izgube (vojske ali vojaških objektov niso nikoli

napadali) (Čuček, 1981).

Vse tri glavne organizacije so bile levičarsko usmerjene, medtem ko so desničarski

terorizem v Italiji predstavljale skupine Oboroženo revolucionarno jedro, Nacionalna

revolucionarna fronta in Nacionalna fronta. Večina teh terorističnih organizacij je

razpadla do sredine osemdesetih let, saj so idejne vodje in glavne večinoma zaprli,

novih rekrutiranih članov pa tudi ni bilo več toliko, da bi lahko delovali v takem

obsegu kot nekoč. Nekatere od teh organizacij pa so za boj po novem izbrale bolj

zakonito in sprejemljivo obliko delovanja (Čuček, 1981).

Cilj terorističnih skupin je bil rušenje obstoječega političnega in družbenega sistema.

»Cilj Rdečih brigad je bilo rušenje italijanskega političnega sistema v najširšem

smislu, vendar pa niso nikoli jasneje opredelili, s čim ga pravzaprav mislijo

nadomestiti, oziroma kaj naj bi zraslo na ruševinah starega. Njihov taktični cilj je

mobilizirati, razširiti in poglobiti oborožen boj proti političnim, ekonomskim in

24

vojaškim centrom imperialistične države nadnacionalnih družb. Udariti je treba v

srce države.« (Čuček, 1981: 57)

Rdeče armade so to tudi storile, saj so leta 1978 v dobro organiziranem napadu

ugrabile takratnega italijanskega premiera Alda Mora in ga po daljšem ujetništvu

ubile. Ozadje umora ni bilo nikoli do konca pojasnjeno, saj je bil Aldo Moro človek, ki

se je zavzemal za povezovanje s komunisti in njihovo sodelovanje v vladi, ubilo pa ga

je levičarsko teroristično gibanje.

Drug pretresljiv dogodek v Italiji se je zgodil leta 1980 v Bologni, zagrešila pa ga je

desničarska teroristična skupina Oboroženo revolucionarno jedro. Skupina je na

glavno železniško postajo dostavila bombo, ki je eksplodirala, ko je bila tam največja

gneča. V eksploziji je umrlo 80 ljudi.

Terorizem v bivši Zahodni Nemčiji je postal znan predvsem zaradi nasilnih

terorističnih akcij, ki jih je izvajala najbolj znana Zahodnonemška teroristična

skupina Frakcija rdeče armade. Skupino so leta 1970 ustanovili Andreas Baader,

Gudrun Ensslin, Horst Mahler in Ulrike Meinhof, znana pa je bila tudi pod imenom

Baader-Meinhof. Pripadniki skupine so sami sebe imenovali komunisti in

protiimperialistična urbana gverila. Teroristična skupina je odgovorna za večje

število napadov in ropov bank med letoma 1979 in 1993. Napadali so državne

ustanove, ameriška oporišča, banke (banke so bile njihova tarča zato, da so se

financirali), ubijali policiste in druge državne uslužbence. Povezovali so se z

islamskimi organizacijami v Jordaniji in Libanonu ter z japonsko rdečo Armado in

drugimi levičarskimi organizacijami. Sodelovanje z islamskimi organizacijami je bilo

celo tako dobro, da so šli na usposabljanje v Jordanijo in Libanon. Islamske skupine

so pri svojih napadih večkrat zahtevale izpustitev nemških teroristov. Skupina naj bi

bila odgovorna za približno 30 terorističnih napadov, v katerih je umrlo okoli 35 ljudi.

Druga znana nemška teroristična skupina je bila Gibanje 2. junij. Skupina ni bila tako

zelo marksistično naravnana kot Frakcija rdeče armade, ampak bolj anarhistično,

čeprav ji je bila v mnogih rečeh podobna. Skupina je med drugim znana tudi po tem,

da je ugrabila predsednika krščansko-demokratske unije in kandidata za berlinskega

župana in zahtevala izpustitev obsojenih teroristov Rdeče Armade. Nekaj tednov

pozneje so napadli zahodnonemško veleposlaništvo v Stochkolmu in ugrabili 12

zaposlenih ter zahtevali izpustitev celotne skupine Bader-Meinhof.

Tudi Jugoslavija je imela svoje teroriste. To so bili izseljenci oziroma člani

jugoslovanske politične emigracije. Ti so bili prisiljeni zapustiti Jugoslavijo, ker so

jim povojne komunistične oblasti zaradi sodelovanja z okupatorjem stregle po

življenju ali so se iz različnih razlogov opredelili proti narodnoosvobodilnemu boju in

25

so bolj ali manj prostovoljno odšli iz države. Izseljenci so se delili na dve desničarski

smeri, in sicer na tiste, ki so zagovarjali srbski nacionalizem, in tiste, ki so

zagovarjali hrvaški nacionalizem. Prvi so se imenovali četniki, drugi pa ustaši.

Izseljevali so se v Nemčijo, Švedsko, Avstralijo, države južne Amerike (posebej

privlačen cilj za nacistične zločince).

Oboji so delovali pretežno proti jugoslovanskim ciljem na domačih tleh in v tujini. V

tujini so napadali diplomatsko-konzularna predstavništva in predstavništva bank ter

izvajali atentate na jugoslovanske diplomate in pomembnejše jugoslovanske

osebnosti iz političnega in gospodarskega življenja, ki so delovali v tujini. Ustaši so šli

tako daleč, da so leta 1972 hoteli napadati cilje v Jugoslaviji. 19 ustašev, ki so sicer

živeli v Avstraliji, je prek Avstrije, v kateri so imeli še zadnja urjenja, je uspelo priti

do zahodne Bosne, kjer so jih uspeli uničiti.

Zanimivo pri tej zadevi je to, da zahodne oblasti držav, v katerih so živeli ti teroristi,

niso hotele sodelovati z jugoslovanskimi, prav tako pa sodstvo v teh državah proti

tem osebam ni delovalo kot bi moralo. Zdelo se je, kot da jih podpirajo in si želijo

razpada Jugoslavije. Ko bi moralo priti do izročitev tistih, ki so podtikali bombe, so

se izgovarjali na pravne predpise o izročitvi ipd. V zahodnih medijih so bili ti teroristi

prikazani kot žrtve komunističnega režima.

»Stališče ustašev do Jugoslavije je bilo, zrušiti vsako Jugoslavijo, z Američani ali

Rusi, s komunisti ali nekomunisti, rušiti jo z dialektiko besedila ali dinamitom,

skratka rušiti jo brezpogojno, kajti če katerakoli država nima pravice obstoja, potem

je to samo in edino Jugoslavija.« (Čuček, 1981: 212) Američani so vedeli za ta

stališča, vendar niso ukrepali – tolerirali so terorizem in spodbujanje nasilja. Za

ameriško politiko to ni nekaj posebnega, saj to počnejo še danes in imajo še danes

dvojna merila.

Na Nizozemskem je delovalo gibanje Rdeča mladina. To je bilo marksistično-

leninistično gibanje, torej levičarsko gibanje, ki se je borilo proti kapitalizmu in

neenakosti. Njihovi vzorniki so bili nemška skupina Rote Armee Fraktion, ki jim je

tudi omogočila urjenje v Jemnu in jim drugače pomagala. V začetku sedemdesetih

let so bili krivi za več bombnih napadov, vendar v teh napadih ni bilo smrtnih žrtev.

Na Nizozemskem so se dogajali tudi teroristični napadi, med njimi sta najbolj znana

dva: napad na francosko ambasado v Haagu, ki ga je izvedla japonska Rdeča Armada,

in uboj britanskega veleposlanika, ki ga je izvedla irska IRA.

Daleč največ težav pa so Nizozemci imeli z Južnimi Malužani. To so bili prebivalci

Maluškega otočja, ki je bilo nekdaj nizozemska kolonija. Po koncu druge svetovne

vojne se Nizozemska ni hotela sprijazniti z dejstvom, da bo ostala brez Maluškega

26

otočja, zato je prišlo do spopadov med nizozemskimi silami, v kateri je bila večina

maluških vojakov, in indonezijsko vojsko, ki je zaradi številčne premoči naposled

zmagala. Nizozemci so odšli domov, Malužani pa so razglasili svojo republiko brez

privoljenja Indonezijcev. Indonezijci so nato kmalu zasedli otok. Leta 1951 je večina

(okrog 21.000 vojakov) s svojimi ženami z umikajočo nizozemsko vojsko odšlo na

Nizozemsko, kjer so dobili status beguncev. Mislili so, da se bodo kmalu vrnili domov,

vendar ni bilo tako. Nizozemska vlada jih je razselila po Nizozemski in jih poskusila

vključiti v nizozemsko družbo, vendar so imeli na vseh področjih slabše pogoje kot

nizozemski državljani, dobili so samo slabše plačana dela itd., zato so pričeli s

terorističnimi napadi in raznimi ugrabitvami, pri katerih so bile tudi smrtne žrtve.

Pogosto so napadli tudi indonezijsko ambasado in uslužbence ambasade. Njihove

zahteve po samostojni državi se niso uresničile, ker ni bilo nikomur mar za njihove

zahteve, konec 70. let pa je proti maluškim nacionalistom začela ostreje ukrepati

tudi nizozemska vlada. Malužani so tako postali teroristi brez nacije (Čuček, 1981).

V državah Južne Amerike je bilo precej manj terorističnih dejanj kot v Evropi.

Teroristi so bili najbolj aktivni v Argentini, Kolumbiji, Salvadorju, Mehiki, Nikaragvi in

Braziliji. Za Južno Ameriko je bolj kot drugod po svetu značilno, da je proameriško

usmerjenim vladam pogosto bolj ali manj prikrito pomagala ameriška vlada.

Najstarejša argentinska skupina je bila Revolucionarna ljudska Armada, ustanovljena

leta 1969, ki je predstavljala levičarje v Argentini. Njihova teroristična dejanja so

obsegala predvsem požige, zlasti poslovnih stavb, katerih lastniki so bili Američani in

ameriške družbe. Ker je bilo teh požigov veliko, sta vojska in policija uvedli izredno

stanje, zato so pričeli z ugrabitvami, za katere so zahtevali odkupnine. Ena prvih

žrtev je bil britanski konzul, ugrabljeni pa so bili tudi različni predstavniki ameriških

poslovnih družb. Denar od ugrabitev so pogosto razdelili med revne prebivalce. Cilj

teroristične skupine je bil doseči ostre protiukrepe vojske in policije, ki bi motiviral

ljudsko množico k uporu, kateri bi nato zanetil revolucijo. Druga najbolj znana

teroristična organizacija v Argentini se je imenovala Montonerosi, pojavili so se leta

1975 in so združevali levičarske pripadnike nekdanjega predsednika Juana Perona.

Imeli so enak program kot prva skupina (socialistična revolucija in uničenje

imperialističnega tujega kapitala) in uporabljali enako taktiko (požigi, ugrabitve).

V Urugvaju je delovalo levičarsko gibanje Tupamaros, ki ga je vodil Urugvajec

jugoslovanskega porekla. V svojem programu so imeli socialistično revolucijo in

podržavljenje vseh bank, industrije ter razlastitev velikih agrarnih posestev.

Uporabljali so taktiko napadanja predstavništev in pisarn velikih industrijskih obratov

in bank. Nadaljevali pa so s požigi in ugrabitvami, ugrabili so tudi ameriškega

27

inšpektorja, ki je vladi svetoval, kako naj se bori proti tupamarosom. Leta 1971 so

bili tupamarosi na vrhuncu moči, sledile so volitve, na katerih pa so tupamarosi

pogoreli, kajti ljudje so imeli dovolj slabega gospodarskega stanja in izredno ostrih

varnostnih ukrepov, zaradi katerih je država poskusila pregnati teroriste. Na volitvah

je koalicija levičarskih strank pogorela, novoizvoljeni predsednik pa je postal Juan

Mario Bordaberry, ki je reorganiziral varnostne sile in izkoreninil revolucionarno-

teroristično gibanje Tupamaros (Čuček, 1981).

V Peruju deluje gibanje Sendero Luminoso (Sijoča pot), ki je poznalo mednarodno

prepoznavno v 80. letih. To je ena najbolj brezobzirnih terorističnih skupin, katere

cilj je zrušiti oblast v Peruju in jo zamenjati s komunistično oblastjo. Zaradi posledic

njihovega dejanja naj bi umrlo že 30.000 ljudi. Izvajali so atentate in bombne

napade, tudi na ambasade (znan je napad na ameriško ambasado v Limi).

Omeniti je treba, da so se ZDA trudile, da na oblast ne bi prišle socialistične stranke

in so voditeljem, ki so bili proameriško usmerjeni, pomagale finančno in z raznimi

svetovalci, vendar precejkrat neuspešno. V številnih južnoameriških državah je bila

na začetku osemdesetih na oblasti vojska in v večini primerov so bile politične

svoboščine zelo omejene. Iz takih razmer je izhajal politični terorizem, čeprav

ljudje, ki so se borili proti vladi, niso bili nič drugega kot borci za boljše življenje.

Na afriški celini so bile dolga leta kolonije, iz katerih so nekatere evropske države

pridobivale svoje bogastvo, lokalno prebivalstvo pa je bilo izkoriščeno brez pravic in

bogastva, ki bi jim pripadalo. Zato so začela nastajati razna gibanja in organizacije,

ki so pričeli oborožen boj proti evropskim zavojevalcem, nemalokrat ob pomoči

tajnih služb Sovjetske zveze in ZDA. Ko je bilo konec kolonialnih vojn, so ta gibanja

prevzela oblast in se še do danes obdržala na oblasti ali pa so vsaj ostali člani

nacionalnih parlamentov v državah, v katerih so bila ustanovljena.

Znano je gibanje UNITA, ki je leta 1966 nastalo v Angoli, ki je bila portugalska

kolonija. Gibanje je začelo s terorističnimi napadi na portugalske kolonialne oblasti v

Angoli, kar je pripeljalo do vojne in neodvisnosti Angole od Portugalske leta 1975.

Gibanje UNITA ima danes mesto v parlamentu Angole. Ob gibanju UNITA, ki so ga v

poznejši angolski državljanski vojni podpirale ZDA, je v vojni za neodvisnost

sodelovalo tudi gibanje MPLA, ki ga je podpirala Sovjetska zveza.

Drugo gibanje, ki je pripomoglo k ustanovitvi države, pa je bilo kenijsko gibanje Mau

Mau, ki je začelo z narodno vstajo v Keniji in je sprva prav tako delovalo kot

teroristično gibanje. Tudi to gibanje ima danes pomembno vlogo pri vladanju v

Keniji.

28

Morda najbolj znano pa je bilo južnoafriško osvobodilno gibanje, ki je že imelo svojo

državo, vendar se je borilo za večje pravice večinskega črnskega prebivalstva proti

manjšinskemu belemu prebivalstvu. To je bilo gibanje Afriški narodni kongres (ANC),

katerega član in vodja oboroženega krila je bil Nelson Mandela, poznejši nobelov

nagrajenec in leta 1994 izvoljeni predsednik Južne Afrike. Za boj so izbrali taktiko

bombnih napadov in požigov državnih stavb brez smrtnih žrtev (vsaj na začetku),

vendar pa s takimi akcijami ni bilo mogoče doseči spremembe oblasti.

Ko je Mandela postal predsednik Južne Afrike, je priznal, da so se v boju proti

apartheidu dogajale tudi kršitve človekovih pravic (African national congress, 2012).

3.2 Separatistična gibanja

Palestina

Spor med Palestinci in Izraelci zagotovo spada med najbolj dolgotrajne in krvave boje

v novejši zgodovini. Kljub burni zgodovini so Židje in Palestinci živeli v slogi do konca

19. stoletja, ko so se Izraelci pričeli preseljevat nazaj na ozemlje Palestine, ker so

hoteli uresničiti sanje o obljubljeni deželi. Val priseljencev in pritiski Židov na

mednarodno skupnost so bili tako močni, da so Izraelci leta 1948 dobili lastno državo.

Pred tem je seveda že prihajalo do medsebojnih izbruhov nasilja in bombnih napadov

enih in drugih. Ker so hoteli Arabci uničiti Izrael, so ga večkrat napadli, vendar vedno

izgubili, Izraelci pa so si pri tem prisvojili nova arabska ozemlja.

V takem ozračju so nastale tudi razna gibanja, ki so se organizirala v štiri glavne

skupine. Palestinska osvobodilna organizacija, ki je nastala pod okriljem Arabske

lige; Al fatah, ki ga je vodil Jaser Arafat, Ljudska fronta za osvoboditev Palestine in

Prednja straža Palestinske ljudske osvobodilne vojne, iz katere je izšlo gibanje As-

Sa-ika, ki je bilo zelo navezano na Sirijo. Vse te skupine so poleg narodno-

osvobodilnega boja bile tudi boj za prevlado med seboj (Čuček, 1981).

Vse te skupine so se za svoje ideje borile s pomočjo terorizma, in sicer z bombnimi

napadi, ugrabitvami letal, napadi na civilne cilje itd. Medijsko najodmevnejši in tudi

eden najbolj krvavih napadov je bil napad na Izraelsko olimpijsko reprezentanco na

igrah v Münchnu. Palestina je leta 1988 razglasila lastno državo, leta 1994 pa dobila

pravico do oblasti na ozemljih Palestine. Leta 2011 je Palestina postala članica

UNESCO. Kljub temu pa še vedno prihaja do terorističnih napadov na ozemlju Izraela

in Palestine. Konflikt med tem dvema državama in odkrita podpora ZDA Izraelcem pa

še vedno ostajata razloga in opravičilo za obstoj islamskega terorizma ki smo mu

priča po svetu v zadnjih 20 letih.

29

Severna Irska

IRA (Irska Republikanska Armada, irsko: Óglaigh na hÉireann) se na Severni Irski bori

za prenehanje britanske oblasti in priključitev severnega dela otoka Irski. Do 60. let

dvajsetega stoletja na Severni Irski ni bilo nasilja, potem pa se je to spremenilo

zaradi neenakega položaja katoliške manjšine proti protestantski večini. Takšna

neenakost se je odražala v iskanju služb in stanovanj. Konec šestdesetih let

prejšnjega stoletja pa je bila nova oblika političnega radikalizma že očitna, prav tako

pa je postala zelo jasna odločenost mnogih, da poskusijo sami oblikovati usodo

Severne Irske.

IRA, ki je po izvoru levičarska organizacija, si je zadala cilj, da bo iz Severne Irske

pregnala britansko vojsko. Tega so se lotili s podtikanjem bomb na ozemlju Severne

Irske in Velike Britanije, z atentati na člane britanskega parlamenta, z ugrabitvami,

izsiljevanji in ropi. Tarče so bili visoki predstavniki britanske vlade, britanska vojska

in policija na Severnem Irskem ter severnoirske lojalistične paravojaške enote.

IRA ima tudi svoje politično krilo, ki se imenuje Sinn Fein. Gibanje je že večkrat

sedlo za pogajalsko mizo, vendar je bil je dogovor o premirju večkrat prekinjen.

Zadnje premirje je bilo podpisano leta 2005 in še velja, čeprav je težko verjeti, da bi

se IRA popolnoma razorožila. Občasno premirje prekrši kakšna manjša teroristična

skupina, kot je Real IRA, vendar to ne ogroža miru na Severnem Irskem. Sinn Fein je

trenutno član vlade v Stormontu (Pettiford in Harding, 2005).

Španija: Baskija

V Španiji se terorizem, ki ga izvaja ETA, dogaja dobre pol stoletja. Euskadi ta

Atasuma ali po naše Baskovska domovina in svoboda je španska ali natančneje

baskovska separatistična organizacija. Skupina ETA je bila ustanovljena v znak

protesta proti nasilju francovega režima. Skupina izvaja napade na institucije

španske vlade in na visoke predstavnike španske oblasti, med drugim so ubili

Francovega naslednika, admirala Louisa Carrero Blanca. Leta 1995 so poskusili izvesti

atentat na španskega kralja Juana Carlosa ter premierja Joseja Aznarja, ki je bil

takrat še v opoziciji. ETA se bolj kot političnega dialoga poslužuje nasilja. Od

Začetka svojega delovanja naj bi ETA v svojih terorističnih napadih ubila več kot 600

ljudi ter ugrabila 60 ljudi. Skupina praviloma izvaja napade na ozemlju Španije,

čeprav je leta 2002 ubila tudi francoskega žandarja. Med pripadniki ETA je bilo doslej

100 žrtev, kar okoli 20.000 ljudi so aretirali, od tega jih je okoli 600 trenutno v

zaporih (Pettiford in Harding, 2005).

30

ETA je že večkrat razglasila premirje, nato pa ga sama prekršila. Zadnje premirje je

bilo razglašeno 10. januarja 2011 in do današnjega dne še ni bilo prekršeno (Jaklič,

2011).

3.3 Islamski terorizem

Da bi razumeli islamski terorizem, moramo pogledati afganistansko-sovjetsko vojno.

Za muslimane se je namreč tam začel novi džihad ali sveta vojna, kot ji pravijo

muslimani. Čeprav se je islamska sveta vojna začela že v obdobju prvih izraelsko-

palestinskih sporov, tam ne moremo toliko govoriti o islamskem terorizmu. Pri

izraelsko-palestinskem konfliktu gre namreč za boj Palestincev za suverenost ter boj

proti nadvladi Izraela. Brez dvoma pa je izraelsko-palestinski konflikt pognal korenine

islamskega terorizma.

Vojna v Afganistanu je za začetek islamskega terorizma precej bolj pomembna, saj

pomeni ključni preobrat v novi svetovni zgodovini in se smatra kot osnovi vzor, kako

bi se na koncu obnovilo mogočno muslimansko kraljestvo od Maroka do Filipinov. V

Afganistan so namreč prišli muslimani iz mnogih muslimanskih držav, ki so pomagali

afganistanskemu narodu v boju proti sovjetskemu okupatorju, ko pa je bil okupator

že skoraj pregnan, je ta ideja služila za ustanovitev Al Kajde (al Qaida-ar. osnovni

temelj).

Al Kajda je bila ustanoviteljem mišljena kot sredstvo za obnovitev velikega

islamskega kraljestva. Verjetno se v tej ideji skrivajo tudi sebični cilji in nagibi

posameznikov, vendar se vedno razglaša le obnovitev velikega kraljestva. Ko

mudžahidi (sveti bojevniki) niso bili več dobrodošli v Pakistanu in niso bili več

potrebni v Afganistanu, saj se je vojna tam končala, je kot naročena prišla vojna v

Bosni in Hercegovini. Prizorišče v Bosni in Hercegovini je bilo z vidika geostrateške

lege in islamske vere v Bosni in Hercegovini plodno za arabsko afganistansko

razseljeno gibanje, ki uradno ni bilo več dobrodošlo v Pakistanu (Kohlmann, 2005).

Denar za nakup vojaške opreme za potrebe mudžahidov so prispevali premožnejši

prebivalci islamskih držav in vsi verni ljudje višjega srednjega sloja prebivalstva v teh

državah. Za financiranje dejavnosti džihada so se ustanavljale t.i. »dobrodelne«

organizacije, ki so mudžahide zalagale z denarjem in vojaško opremo. Predstavniki Al

Kajde so namreč od vsega začetka razglašali, da je vsaka vojna, v kateri je na eni

strani muslimanska država in na drugi krščanska, ne samo vojna med tema dvema

narodoma, temveč vojna med islamom in krščanstvom. Do nastanka Al Kajde verjetno

ne bi prišlo, če ne bi bilo vojne v Afganistanu.

31

Za primer vzemimo samo vojno v Bosni in Hercegovini. Vsaka stvar, ki so jo naredili

Združeni narodi in ZDA, je bila po mnenju vodilnih ljudi v Al Kajdi dobro premišljena,

da bi muslimanskim prebivalcem Bosne preprečili, da bi se lahko branili. Tak primer

je embargo na uvoz orožja v Bosno. Njihovo uradno stališče glede embarga je bilo, da

sta se ZN in ZDA namerno odločila za embargo, da bodo muslimani utrpeli čim večje

izgube v srbskih napadih.

Narobe pa bi bilo, če bi islamski terorizem povezovali s celotno religijo oziroma z

vsemi verniki, kajti nobena vera, torej tudi islam, v osnovi ni terorističen. Terorizem

naredijo ljudje, ki si svete knjige tolmačijo po svoje. Tem ljudem pravimo verski

skrajneži. Vsaka vera je v svojem bistvu namreč dobra in ljudi uči dobrih stvari,

skromnosti, poštenosti, itd. Islamski terorizem je posledica zavajanja njihovih vodij,

ki izkoriščajo socialne in družbene razmere ljudi.

32

4 Terorizem po padcu berlinskega zidu

4.1 Islamski terorizem

Tako kot pred padcem berlinskega zidu ima islamski terorizem po njegovem padcu

svoje začetke v Afganistanu in nato nadaljevanje v Bosni in Hercegovini. Vojna v

Bosni in Hercegovini je bila namreč idealna za urjenje in kasnejše delovanje

islamskih teroristov na zahodnoevropske države in pozneje tudi na Združene države

Amerike. V Bosno in Hercegovino so namreč prišli ljudje, ki so bili nezaželeni v

islamskih državah Bližnjega vzhoda. Mudžahedini so bili v Bosni zaželeni, dokler so jih

tam rabili, saj so veljali za neustrašne bojevnike, ki jih ni bilo strah smrti. Zanje je

bil vsak izid v bitki zmaga. Če so bitko dobili, so bili veseli zaradi same zmage, če pa

so bitko izgubili in pri tem utrpeli človeške izgube, so se veselili, ker je njihove

soborce Alah vzel k sebi in so tako postali mučeniki. Vsakemu, ki je prišel v Bosno, je

namreč bil cilj, da čimprej pade v bitki in tako postane mučenik (Kohlman, 2005).

Mudžahidi so bili učinkoviti ravno zaradi svoje fanatičnosti, po drugi strani pa so bili

zelo neusmiljeni do svojih nasprotnikov, predvsem zajetih srbskih vojakov in srbskega

prebivalstva, ki je živelo v teh krajih. Vojake so strahotno mučili, preden so jih ubili,

srbsko prebivalstvo pa so ustrahovali, tako da jih je na koncu večina odšla. Če bi

vojna v Bosni trajala zelo dolgo, morda z afganistansko arabskimi borci pozneje ne bi

bilo težav, ker pa je prišlo do podpisa daytonskega sporazuma in posledično do miru,

ta vojska Bosni ni bila več potrebna. Problem je bil, ker so ti vojaki dobri samo v

tem, kar so počeli (v vojskovanju), in ker velika večina ni znala ničesar drugega,

čeprav so bili med njimi visoko izobraženih ljudje (zdravniki, razni naravoslovni in

tehnični poklici), perspektivni športniki, tudi bivši olimpijci, in tudi razvajeni princi.

Med njimi so bili seveda tudi nepomembni kriminalci. Vsem je bilo skupno to, da so

žrtvovali življenje za versko-političen cilj. Največ borcev je prihajalo iz muslimanskih

držav, kot so Jemen, Alžirija, Saudska Arabija, Egipt, Iran, precej jih je prišlo tudi iz

Velike Britanije in ZDA, saj so našli smisel v džihadu in želeli pomagati muslimanom v

Bosni. Vmes pa so bili tudi taki, ki so prevzeli islamsko vero in so prav tako prihajali

iz zahodnih držav (medijsko odmeven je bil primer Američana Johna Walkerja).

Ti ljudje so potem, ko je pričel veljati sporazum, ostali tako rekoč brez dela, zato so

v zahodnoevropskih državah v mestih, kjer so bile močne muslimanske skupnosti,

začele nastajati teroristične celice, ki so bile močno povezane s severnoafriškimi

terorističnimi celicami in jih imenujemo »speče celice«. Sem spadajo teroristične

celice v Raubaixju/Lillu, Milanu, Parizu in Montrealu. Te celice so pozneje s

33

terorističnimi napadi ustrahovale zahodne države. Po prvotnih načrtih Al Kajde bi

morali bosanski vojni veterani, rojeni na območju Bosne, slediti mudžahedinskim

učiteljem, ki so prišli k njim in se z njimi borili proti Srbom. K sreči se to ni zgodilo,

saj jih vera in strogo versko življenje ter cilj, dati življenje za Alaha, niso toliko

zanimali, ampak so raje živeli lagodno življenje na balkanski način. Prednost tega, da

se ni več ljudi pridružilo arabsko-afganistanskemu gibanju v Bosni, je tudi ta, da so se

islamski borci z vzhoda pridružili sveti vojski džihada, ker so bili naveličani

dolgočasnega življenja v islamskih okoljih, kar pa ni veljalo za Bošnjake. Sama vojna

jim je služila kot vojna za svobodo in nanjo niso gledali kot na sveto vojno.

Bošnjaki so se namreč odločili, da jih bodo podpirali in trpeli, dokler jih bodo

potrebovali za boj za svobodo, ko pa jih niso več potrebovali, jim niso bili več tako

naklonjeni. Bolj jim je bila naklonjena bosanska vlada s takratnim predsednikom

Izetbegovičem na čelu. Izetbegovič bi jim po daytonskem sporazumu moral odreči

gostoljubje v Bosni, namesto tega pa so ti ljudje dobili bosanske potne liste in so se

navidezno integrirali v bosansko družbo. Takih mudžahidov naj bi bilo po ameriških

podatkih okoli 700–3.000. Mudžahidi so bili sprva nevarnost za vojake NATA in ZN,

pozneje pa so se širili po večjih evropskih mestih, kjer so delovali proti zahodnim

državam. To so ugotovili tudi ameriški preiskovalci: »Po šestih letih neverjetnega

neznanja so preiskovalci po celem svetu naposled uvideli vlogo Bosne kot glavnega

centra za novačenje in financiranje teroristov, posebej posameznikov, ki delujejo v

imenu Al Kajde.« (Kohlman, 2005: 271)

Ni odveč omeniti, da sta se dva od 19 samomorilskih ugrabiteljev, ki so sodelovali v

napadih na ZDA 11. septembra 2001, leta 1995 borila v Bosni. Po koncu vojne v Bosni

je približno 900 mudžahidov dobilo bosanske potne liste. 450 jih je ostalo v Bosni in

so se tam poročili in zasnovali družine ter se naselili na področjih, ki so jih spoznali

med vojno. Ti ljudje za Al Kajdo niso bili pomembni. Za teroristično mrežo je bila

bolj pomembna druga polovica ljudi, ki so dobili bosansko državljanstvo, saj so se ti

lahko gibali, kjer koli jim je Al Kajda odredila. Naloga teh ljudi je bila, da se

prestavijo globoko v zahodne države Evropske unije vse do Velike Britanije. Izognili

so se samo Islandiji. Bosanski arabci so tudi spremenili svoj videz, zato jih nihče ni

več prepoznal. Nihče več ni nosil brade ali tradicionalnih muslimanskih oblačil,

popolnoma so se evropeizirali. Ko so se razširili v zahodne države, so dobivali zveze

med uglednimi državljani teh držav, ki so bili muslimanske veroizpovedi.

Ta elita svetih borcev je tako v vsakem večjem evropskem mestu (Madrid, Milano,

Pariz, London, Hamburg itd) okoli sebe zbrala tehnološko in človeško inteligenco,

34

odvetnike, zdravnike, uspešne vlagatelje in podjetnike. Vsaka od teh celic je imela

zvezo z glavnim poveljstvom Al Kajde v Afganistanu (Kohlman, 2005).

4.2 Islamske teroristične skupine

Islamske teroristične skupine so pričele nastajati kot odgovor arabcev proti

nepravični politiki Izraelcev. Prve tovrstne skupine izhajajo iz območja Palestine in

so delovale predvsem na območju Izraela in Palestine. Tudi kasnejše islamske

teroristične skupine, ki so nastale na območju Bližnjega Vzhoda, so pretežno delovale

na tem prostoru, razen ko je šlo za ugrabitev letal in ladij. Z nastankom Al Kajde pa

je terorizem postal globalen problem. Al Kajda lahko s svojo taktiko samomorilskih

napadov udari kjer koli na svetu in kadar koli.

Hamas

Hamas je teroristična organizacija, ki je bila ustanovljena leta 1987, deluje pa

večinoma na območju Gaze in Zahodnega brega. Finančno pomoč dobiva iz bogatih

arabskih držav. Hamas si tako kot druge palestinske teroristične organizacije

prizadeva za ustanovitev palestinske islamske države. Svoj cilj poskuša doseči z

oboroženim bojem in terorističnimi napadi. Skupina je izvedla več samomorilskih

napadov, med njimi tudi napad na izraelski avtobus v stanovanjskem delu

Jeruzalema, v katerem je umrlo precej otrok. Hamas se trudi tudi na političnem

področju, saj je med drugim tudi največja stranka v palestinskem zakonodajnem

telesu. Hamas ima močno versko zaledje, saj tako dobi večino finančnih sredstev in

novih članov. Poleg napadov na izraelske vojaške in civilne cilje je Hamas odgovoren

tudi za napade na Palestince in pripadnike gibanja Fatah, in sicer zato, ker Fatah

poskuša doseči politično rešitev palestinskega vprašanja (Pettiford in Harding, 2005).

Al Fatah (Al Asifa)

Gre za skupino, ki jo je Jaser Arafat priključil PLO in je od takrat naprej izvajala

razne teroristične napade. Danes skupino vodi Mahmud Abbas, ki je tudi predsednik

Palestinske nacionalne oblasti.

Ljudska fronta za osvoboditev Palestine

Ta skupina prav tako kot Hamas nasprotuje političnemu dogovoru z Izraelom. Skupino

je ustanovil nekdanji kapetan sirske vojske Ahmad Jibril in je še do dandanes

ohranila tesne vezi z Sirijo. Delovala je v 70. in na začetku 80. let. Zanjo so bili

značilni zelo nenavadni napadi, saj se je posluževala tudi toplozračnih balonov in

35

motornih zmajev. Eden njenih najbolj znanih terorističnih dejanj je ugrabitev

potniške ladje Achille Lauro, v kateri je bil ubit ameriški žid.

Hezbolah

Skupina Hezbolah je bila ustanovljena leta 1982 kot odgovor na zasedbo libanonskega

ozemlja. Njen cilj je sta vzpostavitev islamskega prava v Libanonu in osvoboditev

vseh zasedenih arabskih ozemelj, vključno z Jeruzalemom, njen cilj pa je tudi

uničenje Izraela. Skupina ima tesne zveze z Iranom, saj je navdih za ustanovitev

dobila od takratnega iranskega verskega voditelja Homeinija. Čeprav ne deluje vedno

po navodilih Irana, jo Iran kljub temu finančno podpira. Skupina ima več kot sto

aktivnih teroristov, med njimi tudi take, ki so pripravljeni izvesti samomorilski

napad. Odgovorni so za napade in ugrabitve ter usmrtitve zahodnih talcev. Skupina

deluje tudi zunaj Bližnjega Vzhoda, saj je napadala izraelske civilne cilje v Argentini

(Pettiford in Harding, 2005).

Abu Nidal (ANO)

Pred ustanovitvijo Al Kajde je bila organizacija Abu Nidal najbolj znana islamska

teroristična organizacija. Nastala je leta 1974 z odcepitvijo od PLO. Kot druge

palestinske organizacije je povezana z bojem za ustanovitev lastne palestinske

države. Znana je tudi pod drugimi imeni, kot so Revolucionarni svet Fatah, Arabske

revolucionarne brigade, njeno najbolj znano ime pa je Črni september. Skupina

deluje po več delih Bližnjega Vzhoda, podporo in zatočišče njenim operativcem pa so

v preteklosti dajali Sirija, Sudan in Libija. Napadala je zahodne cilje in cilje Izraela

in tiste Palestince, ki so preveč sodelovali z Izraelom in Zahodom. Konec 80. let je

nehala z napadi na zahodne cilje (Pettiford in Harding, 2005).

Al Kajda

Al Kajda je danes najbolj znana teroristična skupina. Nastala naj bi konec 80. let v

Pakistanu kot del boja mudžahidov proti sovjetski okupaciji Afganistana. Ustanovil

naj bi jo Osama Bin Laden, pomembno vlogo pri ustanovitvi naj bi imel tudi

Washington oziroma inštruktorji CIE, ki so usposobili ljudi v taktiki boja, ravnanju z

eksplozivi ipd. Prav ti ljudje danes v Afganistanu oziroma Pakistanu urijo

samomorilske teroriste. Nekateri naj bi jo povezovali z Irakom, vendar je to malo

verjetno, ker so v Iraku večinsko prebivalstvo šiitski muslimani, manjšina pa so suniti,

ki jih je Huseinov režim zatiral. Al Kajda pripada sunitski veji islama, prav tako pa so

se v Iraku dogajali napadi na šiite, ki naj bi jih organizirala Al Kajda. Al Kajda deluje

36

po celični strukturi, to pomeni da so povsod po svetu celice, katerih število članov ni

znano niti Al Kajdi in ki so sposobne napasti kadar koli. Al Kajda jim nudi samo

usposabljanje v Afganistanu ali kje drugje.

Al Kajda si je svoj sloves pridobila z različnimi samomorilskimi napadi po svetu. Med

njimi daleč najbolj krvav je bil napad 11. septembra 2001 na stavbi WTC v New

Yorku, v katerem je umrlo 3.000 ljudi, odgovorni so tudi za napade na ameriški

ambasadi v Keniji in Tanzaniji, napad na ameriški rušilec USS Cole, teroristični napad

v Londonu in več manjših napadov.

Al Kajda se je v preteklosti financirala iz osebnega premoženja Osame Bin Ladna,

veliko denarja za svoje delovanje pa naj bi dobila tudi iz sunitskih muslimanskih

držav, predvsem iz Savdove Arabije.

Cilj Al Kajde je ustanovitev vseislamske države, pred tem pa bi rada zrušila in

spodkopala vse zahodne in neislamske režime. Nenehno poudarja svoje prepričanje,

da bi ZDA morale zapreti vsa svoja oporišča v islamskih državah in se nehati

vmešavati v palestinsko-izraelski konflikt.

4.3 Napadi posameznikov (Breivik)

To, kar se v islamskih državah dogaja proti tujim vojakom in tujim civilnim ciljem, se

je zgodilo tudi v eni najrazvitejših evropskih držav, Norveški, le da žrtve niso bili tuji

muslimani ampak domači mladi ljudje, ki so bili prisotni na zboru podmladka

laburistične stranke. Napad je izvedel Anders Breivik, 32-letni norveški desničar, ki je

s tem hotel izraziti svoje nezadovoljstvo nad večkulturno družbo na Norveškem in

povsod v Evropi, predvsem pa so ga motili muslimani. Norveško družbo naj bi želel

kaznovati, ker tolerira medkulturnost.

Breivik naj bi napad načrtoval vsaj od leta 2009, če ne že prej. Breivik je bil v času

napada član prostozidarske lože v Oslu, prav tako pa naj bi bil pripadnik vitezov

templarjev, ker naj bi ti v zgodovini prvi sprožili boj proti jihadu. Bil je član

organizacij English defense league in Norvegian defense league, ki se borita proti

širjenju islama. Bil je celo na zborovanju tega gibanja v Bradfordu v Angliji.

22. junija 2011 je zagrešil enega največjih pokolov na Norveškem in v Evropi nasploh,

saj je v Oslu v vladni četrti podstavil avtomobilsko bombo, ki je ubila osem ljudi, na

otoku Utoya na zborovanju podmladka laburistične stranke pa je ubil še 69 ljudi,

večinoma mladih.

Sojenje Breiviku, še do danes ni končano, saj mu namesto, da bi mu čimprej sodili,

dajejo možnost, da se javno zagovarja in širi svoje ideje med ljudi, ki so v slabih

razmerah zelo dovzetni za skrajne desničarske ideje.

37

Kako dobro se je na napad pripravil, dokazuje že njegov 1.500 strani dolg manifest

(2011 Norway attacs, 2012).

4.4 Terorizem in globalizacija

Pod pojmom globalizacija v slovarju najdemo »razširjanje po vsem svetu,

povezovanje na ravni sveta ter svetovna povezanost gospodarskega kapitala in

trgovine ter globalna usmeritev nadnacionalnih podjetij«. Pojem terorizem pa smo že

obdelali. Ta dva pojma sta med seboj precej povezana. Napadi 11. septembra imajo

poleg vsega najbrž načrtno simbolno vrednost, saj je napad na WTC napad v srce

kapitalizma, ki poskuša postati globalen.

»Antipolitičnemu diskurzu globalizacije je dokončno uspelo iznajti 'pravega'

sovražnika: islamski terorizem, v boju zoper katerega se bo globalizacija skušala

uveljaviti kot vse kaže na konzervativni in nedemokratični ameriški način.«

(Kuzmanič, 2002: 129)

Globalizacija se med drugim dogaja tudi na vojaškem področju, ko Američani svoj

vpliv in način življenja prek vojaških baz širijo v muslimanske države, in že sama

njihova prisotnost v islamskem svetu ne gre skupaj s tradicionalnimi islamskimi

vrednotami. Ta način širjenja bi lahko imenovali nova kolonizacija, vendar na malo

bolj prefinjen način.

Al Kajda od ZDA zahteva tudi, da se vojaško umakne iz vseh islamskih držav. Če

pomislimo, lahko vidimo, da ena ameriška vojaška baza v Saudovi Arabiji ne naredi

nobene škode, kvečjemu predstavlja nevarnost sama zase, da bo napadena, saj je

moteča že njena prisotnost. Torej je vse naperjeno proti zahodnemu sistemu, ki

poskuša vse globalizirati.

Pri terorizmu je velik del sveta kriv za dogodek 11. septembra, s tem ko je sanjal o

tem da bi bila velesila postavljena na svoje mesto, urbana in tehnološka

hipermodernost pa sta bili kaznovani za svojo arogantno kolonizacijo življenja, kar se

je pogosto prikazovalo v filmih o katastrofah (Boudrillard v Kellner, 2006).

4.5 Mediji in terorizem

Brez medijev ne bi bilo terorizma. Če bi se nekje na svetu zgodil teroristični napad in

bi mediji o tem dogodku pisali zgolj kot o navadni prometni nesreči, potem

teroristični napad ne bi imel odmeva v javnosti. In če ni odmeva v javnosti, potem

tudi ni panike med ljudmi in vladam ni treba skrbeti, kaj bo v zvezi s terorizmom

38

storila. Teroristi se s svojimi dejanji borijo za neko stvar6, ta stvar pa je odvisna od

teroristične organizacije. Z vsakim napadom, ki ga teroristi izvedejo in je objavljen v

medijih, pa ti povzročijo strah in paniko v družbi in s tem posredno vršijo pritisk na

vlade držav, tako da morajo te iste vlade nekaj spremeniti oziroma popustiti ali v

celoti ugoditi zahtevam teroristov. Če bi s svojim početjem nadaljevali v nedogled,

ne da bi ta dejanja odmevala v javnosti, torej ne bi bilo nikogar, ki bi jim ugodil v

njihovih zahtevah, potem bi bili teroristi navadni zločinci in morilci.

Za teroriste je pomembno, da mediji o njih veliko pišejo. Pri tem ni važno, ali pišejo

lepe ali grde stvari, samo da se dejanja in včasih tudi osebe pojavljajo v medijih.

Teroristi in novinarji so povezani z nevidno vrvico, ki ima moč magneta. Teroristi ne

morejo brez sredstev javnega obveščanja in mediji se boljše prodajajo, če je v njih

nasilje. Ker pa so teroristična dejanja nasilna, vedno najdejo prostor v medijih, in

tako je povsod po svetu, le da v Palestini teroristični napad ne bo odmeval enako kot

v Izraelu. To se ne dogaja samo v sedanjosti, ampak je tako, odkar so pričeli delovati

množični mediji.

Michael Bommi Baumann (roj. 1948), bivši zahodnonemški terorist, pripadnik Gibanja

2. junij, je o medijih in terorizmu v nekem intervjuju povedal:

»Nas je pravzaprav ustvaril tisk. Po vsaki akciji smo gledali televizijo in ugotavljali,

kaj policija ve o nas in česa ni uspela odkriti. Naslednji dan smo kupovali časopise in

pozorno prebirali članke, ki so pisali o naši akciji. Zelo pozorno, vsako vrstico. Če bi

mene kdo vprašal, kako bi bilo treba poročati o teroristih, bi prepovedal sleherno

pisanje o tem. Vedno smo se bali, da bi po kakšni naši akciji tisk obmolknil. Nekoč

smo vrgli bombo v vrata hiše, v kateri je stanoval sodnik. Naslednji dan ni bila o tem

objavljena niti vrstica. Sklenili smo, da bomo sami poslali uredništvu poročilo o

akciji. Po vsaki akciji, ki smo jo načrtovali, smo upoštevali predvsem, koliko bodo o

tem pisali.« (Čuček, 1981: 335)

Popolnoma pravilno je, če rečemo, da mediji in sodobna informacijska oprema

pripomorejo k uspešnosti terorizma.

6 Separatizem, nacionalizem, sprememba političnega sistema itd.

39

5 Teroristične grožnje v prihodnosti in boj proti

terorizmu

Ko govorimo o prihodnosti terorizma, nimamo v mislih samo trenutnih zadev, kot je

vprašanje Iraka ali naslednja akcija Al Kajde, ampak se spuščamo skorajda na

področje znanstvene fantastike, in sicer z vidika možnih načinov terorističnega

delovanja, za katere so menili, da so samo teoretični, danes pa se zdijo možni in

verjetni. Denimo ultramoderne grožnje s »kibernetnim terorizmom« ali pa grozljiva

misel o bioterorizmu (Pettiford in Harding, 2005).

5.1 Trgovina z jedrskimi snovmi

Dokler so bile nevarne jedrske snovi v desetletjih hladne vojne večinoma pod

nadzorom ZDA in takratne Sovjetske zveze, ki sta skrbno nadzorovali tudi svoje

zaveznike, ni bilo velike nevarnosti, da bi se kdor koli nepooblaščeno dokopal do

visoko obogatenega urana ali plutonija. Pri takratnih varnostnih ukrepih bi bilo zelo

težko ukrasti atomsko bombo ali sestavine za njeno izdelavo, če ne že kar nemogoče.

Kljub temu so strokovnjaki ob koncu 70. let dejali, da naj bi že takrat bilo možno

dobiti temeljne sestavine za izdelavo atomske bombe, tako kot je to storil Izrael, ki

je približno takrat začel svoj jedrski obrambni program.

S koncem hladne vojne pa se je, tudi zaradi razpada Sovjetske zveze in nastanka

številnih novih držav, povečala potreba po določitvi mednarodnih standardov, ki bi za

vse države sveta pravno zavezujoče urejali ravnanje z jedrskimi materiali in tudi kar

se da zanesljiv nadzor nad njimi. Nekatere države so se že pred prvim,

washingtonskim vrhom o jedrski varnosti, ki je bil aprila lani, prostovoljno zavezale,

da bodo poostrile ta nadzor. Po nekaterih podatkih je bilo tako v zadnjih osmih letih

že več kot 2.000 kilogramov visoko obogatenega urana iz reaktorjev menda vrnjenega

v predelavo Rusiji ali ZDA, velesili pa sta se medtem dogovorili tudi o uničevanju

odvečnega vojaškega jedrskega materiala. Kljub temu pa celo največji eksperti in za

jedrsko varnost pristojni strokovnjaki pravijo, da je celovit pregled nad tem, kaj se v

svetovnem merilu dogaja z jedrskimi snovmi, nemogoč. Dostopni podatki so preveč

pomanjkljivi. Težave po eni strani povečujejo še »problematične države«, ki

poskušajo na vse načine izigravati mednarodno skupnost, po drugi pa jih zapleta tudi

tihotapljenje jedrskih snovi in vse večja dostopnost jedrske tehnologije (Slabe,

2012).

40

Trgovina z jedrskimi snovmi po padcu berlinskega zidu je dosti bolj ogrožajoč

dejavnik tveganja mednarodne varnosti kot je bila pred padcem zidu.

5.2 Boj (vojna) proti terorizmu

Verjetno ne bodo dovolj samo bombardiranje hribov in dolin v Afganistanu in

pošiljanje vojske v odročne predele sveta ali okupiranje dežel, bogatih z nafto,

ampak bo treba spremeniti taktiko, in sicer bo treba precej zmanjšati nasilno

reševanje konfliktov in več uporabljati dialog in preučiti razumevanje samih vzrokov

za nastanek terorizma. Šele potem se bo terorizem morda zmanjšal, nikakor pa ga ne

bo konec, to bodo morda doživele naslednje generacije, če bodo zdajšnje generacije

vladajočih elit, ki krojijo svetovno politiko, ravnale drugače. Predvsem bodo ZDA

morale spremeniti svoj odnos do svetovne politike in k reševanju posameznih

vprašanj pristopati drugače, čeprav morda tudi na račun ameriških sanj, saj tisto, kar

omogoča ameriške sanje, jemlje sanje številnim narodom in ljudem po svetu.

Terorizma s smrtjo Osame Bin Ladna še zdaleč ni konec, saj si je v teh letih vojna

proti terorizmu naredila tolikšno vojsko sovražnikov, da je malo verjetno, da se bodo

vsi nehali boriti čez noč. Po drugi strani številne smrtne žrtve, ki so nastale v vojni

proti terorizmu, marsikaterega otroka v Afganistanu ali Iraku spodbudijo, da začne

sanjati o tem, da bo prijel za orožje in se boril proti ideologiji, ki je kriva, da nima

več matere, očeta ali bratov in sestra. Treba bo pomagati državam, ki so jih

Združene države Amerike »osvobodile«, da bodo njihove vlade stabilne, saj le tako

ne bodo postale gojišče za nove teroristične rekrute.

Če se bodo v svetu še naprej dogajale krivice, zlasti gospodarske in politične, ki bodo

teroristom vedno znova dajale povod za njihova sovražna dejanja, in bo terorizem

tudi v prihodnje ostal stalnica našega življenja, moramo opozoriti na zgodovinsko

dejstvo: podobna kombinacija razmer večinoma pripelje do podobnih oblik

terorizma. Če se s fatalizmom verskih fundamentalistov v kombinaciji z moderno

družbo povečajo možnosti za napade, to hkrati pomeni, da se bodo zatekali k

metodam, ki ne bi bile možne, če bi teroristi imeli željo, da preživijo. Bombo lahko

podtakneš in zapustiš prizorišče napada, če pa tvoje lastno življenje pri tem nima

nobene vloge, lahko z letalom ali avtomobilom prevažaš veliko večje bombe, izpuščaš

v okolico veliko večje količine strupenih plinov ter na splošno tvegaš več – se pravi,

da lahko izvedeš operacijo večjih razsežnosti (Pettiford in Harding, 2005).

Pred terorizmom ni nihče varen, teroristi so vedno v prednosti, saj oni odločajo, kdaj

in kje bodo udarili, edina preventiva je, da obveščevalne službe skrbno zbirajo

podatke in tako poskušajo biti tik za petami teroristov.

41

Varnost bo torej odvisna od tega, koliko nadzorujemo razvoj novih oblik ogrožanja.

Bistvenega pomena je, da se vse tovrstne informacije takoj posredujejo obveščevalni

službi, ki se s temi grožnjami ukvarja. To pa ne bi smelo potekati zgolj v obliki

nekakšne medresorske koordinacije. Uspešna je namreč tista služba, ki razpolaga

tudi z lastnimi viri informacij. Le na ta način lahko ustrezno klasificira svoje podatke

(Tominc, Koren in Sotlar, 2006).

Po medijih, slišanih podatkih ter podatkih, napisanih v razni literaturi ter v spletu,

naj bi sicer ameriški obveščevalci vedeli za napad 11. septembra, vendar niso

ukrepali. Vprašanje je, zakaj niso: če namenoma niso ukrepali, je to stvar njihove

politike, če pa stvari niso jemali resno, je to morda svarilo, da je treba vsako

informacijo jemati resno. To se je po 11. septembru začelo tudi dogajati, vendar

nihče ne ve, kako dolgo bo trajalo. Morda do takrat, ko bodo spet potrebovali novo

vojno. Tega ne vemo, kajti to bo prinesel čas.

42

6 Primeri posameznih terorističnih napadov pred in po

padcu berlinskega zidu

6.1 Svetovni trgovinski center v New Yorku

Napad na newyorški Svetovni trgovinski center 11. septembra 2001 je bil napad vseh

napadov, saj še noben teroristični napad v zgodovini ni bil tako dobro organiziran in

izveden v tolikšnem obsegu. Najhujše pa je, da je ta napad terjal največji krvni

davek, saj je umrlo okoli 3.000 ljudi, kar se do takrat ni zgodilo še nikoli. Napad je

pomenil tudi novo ločnico v svetovnem boju proti terorizmu, saj je ta napad povod za

brezkompromisno vojno ZDA proti terorizmu. To je tudi prvi napad, ki se je dejansko

prenašal v živo in so ga lahko videli gledalci po vsem svetu.

Za teroristični napad so ZDA takoj obdolžile Osamo Bin Ladna in teroristično mrežo Al

Kajda, čeprav je Bin Laden sprva dejal, da za napade sploh ni vedel. Napad je

izvedlo 19 teroristov Al Kajde, ki je ugrabilo štiri potniška letala. Dve letali sta se

zaleteli v najvišji stolpnici WTC-ja, eno letalo se je zrušilo na Pentagon, za četrto

letalo pa se domneva, da so k zrušenju pripomogli potniki sami, ko so ugotovili,

kakšne namere imajo teroristi. Napad so izvedli teroristi, ki so pripadali hamburški in

saudski teroristični celici Al Kajde.

Po napadu je bila ameriška javnost zavita v črno, odnos do islama in teroristov se je

za vedno spremenil, ameriška javnost in javno mnenje sta se takoj obrnila proti

teroristom in vojna za terorizem se je lahko začela. Vojna, ki je do sedaj terjala vsaj

toliko žrtev kot sam napad, še kar traja in bo še nekaj časa trajala.

6.2 Teroristični napad v Londonu

Teroristični napad v Londonu se je zgodil 7. julija 2005. Krivci za napad so bili štirje

muslimani iz Velike Britanije, ki so ves čas živeli v Veliki Britaniji, za napade pa jih je

izšolala Al Kajda v Afganistanu. V treh eksplozijah, ki so odjeknile na vlakih, in eni, ki

se je zgodila na avtobusu, je umrlo skupno 52 ljudi, več kot 700 pa je bilo ranjenih.

Napad se je zgodil v največji jutranji konici, ko je bilo na sredstvih javnega prevoza

največ ljudi. Zanimivo je, da so teroristi poskušali čez 14 dni ponovno izvesti napade,

vendar se jim ni posrečilo, saj so eksplodirali samo detonatorji.

Tako napad v Londonu kot pred tem napad v Madridu, ki je terjal še več žrtev, sta

organizirali takoimenovani ad hoc ali speči celici, ki z Al Kajdo nimata veliko

43

povezav, razen šolanja v centrih Al Kajde v Afganistanu, ampak delujeta le po

navdihu Al Kajde.

Napadih so britanskim oblastem prenesli sporočilo, naj svojo vojsko odpokliče iz

Iraka.

6.3 Teroristični napad leta 1972 na OI v Münchnu

Napad na izraelske športnike se je začel 5. septembra 1972 v zgodnjih jutranjih urah,

ko je pet palestinskih teroristov, članov organizacije Črni september, preoblečenih v

športna oblačila, vdrlo v prostore, v katerih so stanovali izraelski športniki. Tem

petim so se pridružili še trije, ki so v olimpijsko vas vstopili že prej in so imeli

akreditacijo, ker so bili tam zaposleni. Nato so poskušali zajeti čim več izraelskih

športnikov, a se je vse skupaj že na začetku zapletlo. Že takoj so namreč

nenačrtovano ubili dva športnika, devet pa so jih ugrabili. S to ugrabitvijo so želeli

doseči izpustitev skoraj 250 Arabcev in nemških teroristov, ki so bili zaprti v

izraelskih in zahodnonemških zaporih.

Ko so nemške oblasti teroriste in športnike prepeljali na letališče, je nemška policija

hotela osvoboditi talce, vendar je prišlo do streljanja in eksplozije enega od dveh

helikopterjev, v katerem so izgubili življenje vsi športniki in en policist. Ubitih je bilo

tudi pet teroristov, tri pa so ujeli. Mesec dni po tem dogodku se je zgodila ugrabitev

letala Lufthanse, v kateri so ugrabitelji zahtevali, da Nemci izpustijo trojico

preživelih teroristov iz napada na izraelske športnike, kar so Nemci tudi storili.

Kmalu zatem je bila tajno ustanovljena posebna enota izraelskih specialcev, ki je

postopoma likvidirala vse ljudi, teh je bilo 12, ki so bili po njihovem mnenju vpleteni

v napad v Muenchnu. Izmuznil se jim je samo domnevni organizator napada.

44

7 Zaključek in ugotovitve

Pri pisanju diplomske naloge sem se lotil teme terorizma, in sicer tistega pred

padcem berlinskega zidu in terorizma, ki se je dogajal po padcu berlinskega zidu.

Padec berlinskega zidu pomeni konec hladne vojne ali padec železne zavese. V nalogi

sem prišel do ugotovitev, da terorizem pred padcem berlinskega zidu ni bil tako

nepredvidljiv kot je danes. Poleg tega so se nekateri teroristični napadi, predvsem ko

je šlo za boj med sovjetsko in ameriško ideologijo, dogajali z vednostjo

obveščevalnih služb. Po drugi strani pa vsaj v vzhodnem bloku ni bilo toliko

demokracije in oblasti so imele ljudi in tovrstne skupine pod nadzorom, medtem ko

je zahodni blok dopuščal precej več svobode in posledično je bilo v zahodnoevropskih

državah precej terorističnih skupin, ki so delovale v precej velikem obsegu. Ko je

policija pričela intenzivneje delovati, so teroriste večinoma polovili in terorizem se

je vsaj za nekaj časa umiril.

Seveda je s tem, ko so policija in varnostni organi delovali intenzivneje, prihajalo do

raznih kršitev človekovih pravic. Dober primer so tudi ZDA, ki naj bi bili vzor

demokracije za ostali svet. Tam se je zgodil eden najbolj krvavih terorističnih

napadov v zgodovini, in sicer napad na WTC. Ko so popolnoma omejili pravice in s

tem tudi zmanjšali stopnjo demokracije, so se v ZDA napadi umirili, čeprav je prišlo

še do več manjših napadov. S tem lahko potrdimo tretjo hipotezo, da večja stopnja

demokracije pomeni večje možnosti za teroristične napade.

Po drugi strani pa se je treba vprašati, zakaj prihaja do terorističnih napadov.

Navadno izvajajo teroristične napade ljudje, ki so jim tako ali drugače kratene

človekove pravice in živijo v slabih življenjskih razmerah, teroristični napadi pa so

sredstvo boja, ki je storjeno iz obupa, ko nič več ne pomaga in nobeno drugo

sredstvo ne zaleže. Za zahodnonemške in italijanske teroriste tega ne moremo trditi,

ker skoraj nihče od znanih teroristov ni imel tovrstnih težav, saj so večinoma imeli

službe in povsem zadovoljiv življenjski standard.

Povsem drugače pa je s Palestinci in s tem, kar so z njimi počeli Izraelci. Palestincem

so vzeli zemljo in vse pravice do dostojnega življenja in začeli so se dogajati

teroristični napadi, ki so do zdaj terjali že ogromno žrtev. Le kako obupan mora biti

človek, da je za boljše življenje pripravljen dati največ kar lahko – svoje življenje?

Podobno je tudi z Irci, čeprav se severnoirsko vprašanje z majhnimi koraki umirja.

Tudi oni so se uprli, ker so bili zatirani s strani Britancev.

Podobna zgodba je tudi globalna vojna proti terorju, ki so jo zakuhale in jo z

največjimi finančnimi vložki in krvnim davkom plačujejo ZDA. Med glavnimi

45

zahtevami Al Kajde je namreč ta, naj se ZDA s svojimi oporišči umaknejo iz vseh

islamskih držav in naj se ne vmešavajo v konflikt med Izraelom in Palestino. Prav

tako pa ZDA s svojim obnašanjem včasih ravnajo preveč samovoljno, saj se je že

zgodilo, da so ravnali mimo VS ali v nasprotju z resolucijami VS. Res je, da mora

nekdo slabim režimom reči »Dovolj je«, vendar je pri tem treba upoštevati najvišje

mednarodne institucije. S takim ravnanjem ZDA in pohlepu po čim večjem kapitalu in

nafti lahko v prihodnosti pričakujemo še kakšen krvav napad na ZDA. Torej lahko

potrdimo tudi drugo hipotezo, ki pravi, da so vzroki za nekatere teroristične

napade ravnanja velikih sil, predvsem ZDA.

Pri vsakem terorističnem napadu so v ozadju zahteve terorističnih skupin. V 70. in

80. letih prejšnjega stoletja so teroristi z ugrabitvami letal pogosto poskušali doseči,

da bi določene države izpustile njihove zaprte tovariše. Včasih so njihovi zadevi

ugodili, drugič ne. Drugačen primer pa so ZDA, katerih uradno stališče je, da se s

teroristi ne pogajajo. V praksi to drži, saj se po velikem napadu na WTC niso nehale

vmešavati v izraelsko-palestinski konflikt, še vedno so odkrito na strani Izraela,

čeprav ta podporo obsoja svetovna javnost in še vedno niso začeli razmišljati o tem,

da bi se vojaško umaknili iz vseh islamskih držav. Prvo hipotezo, da teroristične

skupine organizirajo teroristične napade, da opozarjajo nase in tako dobijo, kar

zahtevajo, le delno potrdimo, kajti nase opozarjajo z vsakim terorističnim

napadom, ne dobijo pa vedno tistega, kar zahtevajo.

Pri preučevanju literature sem prišel do ugotovitev, da je po koncu hladne vojne

akter svetovnega terorizma le eden, to so islamski skrajneži, ki jih v boj proti

zahodni ideologiji vodi predvsem Al Kajda. Drugi akterji terorizma počasi izginjajo,

severnoirski mirovni dogovor je že nekaj časa veljaven, tudi Baskija in Španija imata

trenutno dogovor, ki še drži, in za palestinsko-izraelski spor se včasih zdi, da bi se

lahko zgladil, ne nehajo pa se napadi islamskih skrajnežev, ki napadajo ameriške

cilje v islamskih državah in drugod po svetu.

Kaj bo torej trajna rešitev tega vprašanja? Ugoditi vsem zahtevam Al Kajde ali uničiti

Al Kajdo? Rešitev je najbrž nekje vmes. Predvsem pa bodo ZDA morale ravnati

drugače, kajti tudi njih imajo dovolj državljani držav, na katere včasih mečejo

bombe, za teroriste. Ravnati bodo morali tako, da Al Kajdi ne bodo dajali povoda za

napade. Škoda bi namreč bilo, da bi na vseh kriznih območjih začeli upoštevati

nasvet Renata Curcia, vodje Rdečih brigad: »Če hočemo jutri živeti, moramo danes

ubijati.«

46

8 Uporabljeni viri

2011 Norway attacs. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/2011_Norway_attacks#Oslo

African National Congress. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/African_National_Congress

Atentat. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na http://sl.wikipedia.org/wiki/Atentat

Baudrillard, J. (2005). Duh terorizma. Ljubljana: Društvo Apokalipsa.

Čuček, J. (1981). Terorizem. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Dobovšek, B. (2009). Transnacionalna kriminaliteta: študijsko gradivo. Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Jaklič, M. (10. 1. 2011). ETA razglasila trajno premirje. Delo.si. Pridobljeno na

http://www.delo.si/novice/svet/eta-razglasila-trajno-premirje.html

Kaj če na jedrski reaktor pade letalo? (17. 5. 2011). 24ur.com. Pridobljeno na

http://24ur.com/novice/svet/kaj-ce-na-jedrski-reaktor-pade-letalo.html

Kazenski zakonik. (2008). Uradni list RS, (55/08).

Kellner, D. (2006). Baudrillard, globalizacija in terorizem. Časopis za kritiko

znanosti, domišlijo in novo antropologijo, 34(223), 126–132.

Kohlmann, E. (2005). Al-Qa'idin džihad u Europi: afganistansko-bosanska mreža.

Zagreb: Naklada Ljevak.

Kuzmanić, T. (2002). Policija, mediji, UZI in WTC: (antiglobalizem in terorizem).

Ljubljana: Mirovni inštitut, Inštitut za sodobne družbene in politične študije.

Likar, M (1999). Bioterorizem-nova nevarnost. Ujma: revija za vprašanja varstva pred

naravnimi in drugimi nesrečami, 99(13), 227–231.

47

Michael Baumann. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/Bommi_Baumann

Palestine liberation organisation. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/Palestine_Liberation_Organization

Pavič, L. (2009). Terorizem smo ljudje: kako razumeti sodoben samomorilski

terorizem. Radovljica: Didakta.

Pettiford, L. in Harding D. (2005). Terorizem, nova svetovna vojna. Ljubljana:

Založba Mladinska knjiga.

Slabe, D. (5. 4. 2012). Jedrski terorizem kot zelo resna globalna grožnja. Delo, str. 7.

Terorizem. (2012). V Slovar slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: ZRC SAZU.

Pridobljeno na http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&

expression=terorizem&hs=1

Terorizem. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na http://sl.wikipedia.org/wiki/Terorizem

Terrorism in the Netherlands. (2012). Wikipedia. Pridobljeno na

http://en.wikipedia.org/wiki/Category:Terrorism_in_the_Netherlands

Tominc, B., Koren B. in Sotlar A. (2006). Novi časi - nove obveščevalne službe? V B.

Lobnikar (ur.), Raznolikost zagotavljanja varnosti (str. 958–967). Ljubljana:

Fakulteta za varnostne vede.

Umazana bomba. (2011). Wikipedia. Pridobljeno na

http://sl.wikipedia.org/wiki/Umazana_bomba

Zalman, A. (21. 5. 2012). 1968 PFLP Hijacking of El Al Flight. Terrorism.about.com.

Pridobljeno na http://terrorism.about.com/od/originshistory/p/1968

Hijacking.htm