Kran j , 29. decembra 1978 - St. 6, 1. XII.

Ob umetnikovi obletnici

W

Oton Župančič

Vsebina

82. s t ran : Joža Mahnič Iz pesnikove delavnice in zapuščine

86. s t ran : Izidor Cankar Obiski — S poti

88. s t ran : Oton Župančič Veš, poet, svoj dolg?

90. s t ran : dr. Marja Boršnik Oton Župančič in moja generacija

92. s t r an : Jože Pogačnik

Župančičevemu pesništu na rob

96. s t r an : Kazalo XII. letnika

T iho , brez besed

Tiho, brez besed hodim s svojo srečo med ljudmi; in nikdo ne ve, od kod, in nikdo ne ve, zakaj sije moji duši maj...

Morda veš le ti, morda vem le jaz morda ti ne veš, morda jaz ne vem, kaj opolnoči, ko od tebe grem, roke stezam v mrak hrepenenja poln neutešnega, nerazrešnega. In zakaj takrat vsakega objel, rekel bi mu brat. In zakaj takrat zvezde zagore* nizko nad menoj kot velike, sladke rože nad menoj... Draga, kaj je noč? Kaj je noč in smrt? Jaz je ne poznam! Draga, kaj je greh? Kaj je greh in kes? Jaz ga ne poznam! Jaz poznam le svojo srečo in ljubezen svojo v duši in vse lepo božje stvarstvo naokrog in velike, sladke rože nad seboj....

Joža Mahnič

Melanhol i ja

Med rožami, ki ne rasto pri nas, sem videl polzasenčen, tih obraz.

Kot da ni vedel zame, jaz ne zanj, a bilo je med nama polno sanj.

Kot mavrica nevidna vzpel se most je med menoj in njo, daje skrivnost

lahko hodila med menoj in njo, o, kot bridkost, s povešeno glavd.

In vrča njenega napoj je bil, kot bi žerjavico mi v srce lil.

In spomnil sem se, da je davno ni, da veter ji čez daljni grob šumi.

Iz pesnikove delavnice in zapuščine

Ges lo

Kuj me, življenje, kuj! Če sem kremen, se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo — naj se zdrobim.

A V T E N T I Č N A R A Z L A G A N E K A T E R I H P E S M I

I Z » S A M O G O V O R O V «

V zapuščini med d r u g i m n a l e t i m o n a l i s t , n a k a t e r e m je Zupančič v p r v i p o l o v i c i l e t a 1909 p o j a s n i l m i s e l n o j ed ro n e k a t e r i h p e s m i iz svo je na jbo l j z re l e in najtežje zb j rke . G r e za s o r a z m e r n o redek p r i m e r , ko u m e t n i k s a m daje avtent ično ra z l ago za n e k a t e r a na j g l ob l j a i n na jbo l j z a m o t a n a m e s t a v s v o j e m o p u s u . Z a p i s s t a vsa j v nje­g o v i h p r v i h d v e h o d s t a v k i h — sprožila n e i n t e l i g e n t n a in krivična L e n a r d o v a k r i t i k a z b i r k e t e r p o m a n j k l j i v a P r i j a t e l j e ­va i n t e r p r e t a c i j a n e k a t e r i h n j e n i h pesm i v g o vo ru ob p e s n i k o v i 3 0 - l e t n i c i . Zupančič v z a p i s u z a p o r e d o m a po j asn ju j e ide jo p e s m i P R E B U J E N J E , V E Č E R N A V I Z I ­J A , S F I N G A i n D U M A , posebno d r a g o c e n i s t a o s v e t l i t v i p r v e i n z adn j e navedene p e s m i :

M o d a ? Mogoče . A če b i k r i t i k vede l , d a sem ce lo l e t o m i s l i l n a s a m o m o r ?

»Dvigni srce« — sploh cela pesem, ni enostaven poziv »na boj z uma svetlim mečem«, nego kaže sprostitev individua v celokupnost etično povzdigo individualno­sti, ki je stopila v službo ali stik z družbo; premaga egoizma.

Kajti — v ideji,v sanjah si svoj, si sam, in čim boli zase, tem krepkejši; v delu pa si brez družbe nič, voda, ki se gubi v globel.

»Pravičnik« — ah, da, »pravičnik«. Odrešenje zanj ni bilo potrebno, nego iz­gubljeno.

»Sfinga« ni smrt; nego »Sfinga« je v dogmi utelešena skrivnostnost, za katero pa ni skrivnosti.Dogma v najširšem pome­nu: religiozna, znanstvena. Resnica je, a ti moraš priti do nje, nihče drug ti je ne prinese na pladnju.

V »Dumi« je ogrodje to: domovinsko ljubezen in pojem narodnosti prenesti iz romantičnega ljubimkanja z vnanjostmi preko realističnega ali racionalnega koz­mopolitizma na podlago socialno-etičnega naziranja. Zato je glas, ki slavi roman­tično lepoto domovine, ženski glas; glas kozmopolita moški — in zadnji glas, glas tvoj, glas duše.

P E S N I K J E N A Č R T O V A L I L U S T R I R A N O K N J I Ž N O I Z D A J O

» J E R A L E «

Z n a n o je , d a j e Zupančič četrt s t o l e t j a , od 1902 d o 1927, s n o v a l f i l o z o f sko satirični ep, a i z različnih v z r o k o v n a p i s a l le štiri speve. V n j i h o b r a v n a v a n a s p r o t j e m e d t e d a n j i m u m e t n i k o m i n meščansko družbo, se skuša d o k o p a t i d o b i s t v a umetniškega u s t v a r j a n j a i n p r e u s m e r j a n j a s l o v enskega človeka i z p a s i v n e v d a n o s t i v v ed ro a k t i v ­nos t . M a n j z n a n o p a je , d a j e t a k o rekoč vse živl jenje m i s l i l n a J E R A L O k o t n a v s e b i n s k o zaokroženo i n l i k o v n o i l u s t r i ­r a n o k n j i g o .

2e 1903. l e t a se j e z založnikom S c h w e n -t n e r j e m pogod i l za r o k o p i s c e l o tnega epa , k i na j b i obsega l n a j m a n j pe t t i s k o v n i h p o l . ( S c h w e n t n e r j e v o p i s m o Zupančiču 18. m a r c a 1908) I l u s t r i r a n j e kn j i g e je s p r v a

n a m e r a v a l p r e p u s t i t i s l i k a r j u T r a t n i k u , n a t o se je , najbrž n a p r i g o va r j an j e V l a d i m i r j a L e v s t i k a , odločil za S m r e k a r j a . ( L e v s t i k Zupančiču 21. n o v e m b r a 1907) K o j e založnik od p e s n i k a pre je l r okop i s p rvega »pog lav ja « epa , k i je obsega l k a r ce lo po lo , ga je že s k l e n i l izročiti S m r e k a r -j u . (Sehvventner Zupančiču 14. m a r c a 1908) T o d a pesn ik je J E R A L O le počasi o b l i k o ­v a l : »Ljubljanski z von « je p r inese l 1908. l e t a d r u g o pog lav je . 1911. p r vo , 1915-» in termezzo « in šele 1927. t re t j e pog lav je . E p je o s t a l , k a k o r še več d r u g i h Zupanči­čevih z a m i s l i ( z b i r k a e p i g r a m o v i n sa t i r , s l i k a n i c a A B E C E D A s S a n t l o v i m i podo­b a m i , k n j i g a M E D O S T R N I C A M I , z b i r k a priložnostnih pesm i in še kaj ) nedokončan i n neuresničen. T a k o je v večni revščini ž iveči S m r e k a r p e s n i k a še v voščilnem p i s m u za n jegovo 60 - l e tn i c o 23; j a n u a r j a 1938 z a m a n spraševal: » K a j p a de la gospod J e r a l a , k je tiči? T e žko ga že čakam — a l i se bo k d a j og las i l p r i m e n i , ko t sva se b i l a z m e n i l a ? . . .«

Škoda za s l o v e n s k o književnost, d a je J E R A L A v s eb insko o s t a l t o r zo ; škoda pa t u d i , d a n i prišlo do u s t r e z n e upodob i t v e . S m r e k a r j e v a podoba b i se najbrž u j e l a s p e s n i k o v o besedo in jo, vsa j v satiričnih p a r t i j a h , i m e n i t n o d o p o l n i l a .

S P O R N E R I M E P R I T E N K O S L U Š N E M P O E T U .

J e z i k o s l o v e c d r . A n t o n B r e z n i k je v

i z v e s t j u šentviške g i m n a z i j e za leto 1911/12 o b j a v i l r a z p r a v o » I zreka v poezi­j i « ; v nje j obžaluje, d a so u r e d n i k i naših rev i j p r i v e r z i h o p u s t i l i diakritična zname­n j a in t a k o p r i p o m o g l i h g l a s o v n o s l ab im r i m a m mlajših p e s n i k o v . »Pesmi s t a k i m s t i k o m k a k o r je npr . v Zupančičevi O I N ­D I J I K O R O M A N D I J I , ne sod i j o v šolsko be r i l o : T j a v I n d i j o , t j a v K o r o m a n d i j o p a dedek naš l a n i odšel je! . O t r o c i , le p r i d n o uboga j t e ! K o v r n e m se — to bo veselje!«

B r e z n i k t u m i s l i bo l j n a r a z l i k o v e-jjh k o t v 1-ih, n a r a z l i k o m e d p o l g l a s n i m m do l go p o u d a r j e n i m e, Čeprav n a s p r o t u j e

t u d i e l k a n j u . P e s e m je b i l a p o n a t i s n j e n 8

v 4. i z d a j i Ske t -VVes t r o v e S l o v e n s k e čitan­ke za I. r a z r e d s r e d n j i h šol.

K e r je s l a v i s t , šolnik i n p l a n i n e c Jos ip VVes te r t eda j p r i p r a v l j a l 5. i zda jo teg» učbenika, se j e v p i s m u z d n e 11. n o v e m b r * 1912 o b r n i l n a p e s n i k a z vprašanjem, hoče v n a v e d e n i k i t i c i ka j s p r e m e n i t i . »Vaš* s t v a r je , če hočete ka j predrugačiti, m i l Z ' d a j a t e l j i šolskih k n j i g v e n d a r ne smem^ s a m i p o p r a v l j a t i ; vsaj j a z s i nočem teg* očitka naprtit i .« V s e kaže, d a pesn ik n

u s t r e g e l o p o z o r i l u j e z i k o s l o v c a o z i r om p r ed l o gu šolnika, k e r je n a v e d e n o mest o s t a l o n e s p r e m e n j e n o t u d i v D e l i h O t o n Župančiča II iz 1936, k j e r j e a v t o r nazadn j r e d i g i r a ! o m e n j e n o pesem. , Q

L e - t a j e b i l a prvič o b j a v l j e n a z e l

zgoda j , že l e t a 1898 v » V r t c u « . Podob« ' , »kakofoničen« p r i m e r i m a m o v d v o j n i ' f in 1

i z p e sn i t v e Z V L A K O M , prvič priobčen v »S lovanu« 1904:

T a m z e m l j a j e naša z a k i p e l a , z a h r e p e n e l a , v nebo j e h o t e l a , v višino p o g n a l a se k o t val, a v n a l e t u pod z v e z d a m i valje o b s t a l — T u d i t u a v t o r kasne j e n i nič s p r e m i n j a l .

Z d i se, d a v p r v e m našem p r i m e r u k o t B e l o k r a n j e c n i čutil r a z l i k e m e d e - j ema, p r a v t a k o p a v obeh p r i m e r i h k o t B e l o ­k r a n j e c , vsa j v času n a s t a n k a obeh pe sm i , n i razl ično i z g o v a r j a l obeh 1-ov. P r o b l e m e l k a n j a se m u je po vsej p r i l i k i z vso določnostjo i n o s t r i n o p o s t a v i l šele, k o j e b i l dve s e zon i k r i t i k i n d r a m a t u r g dežel­nega 'gledališča v L j u b l j a n i , t a k o d a je v o k t o b r u 1912 v j a v n e m p r e d a v a n j u n a s t o p i l p r o t i n j e m u .

Z a k a j t o re j r eda j , k o se je d o b r o z a v e d a l g l a s o v n i h r a z l i k v n a v e d e n i h r i m a h , l e - t eh n i h o t e l s p r e m e n i t i ? M o r d a van j e n i h o t e l p o s e g a t i , d a ne b i s p o p r a v k o m k a k o drugače p r i z a d e l v e r z a , m o r d a je b i l t u d i p r e p o n o s e n , d a b i se u k l a n j a ! d r u g i m . V s e ­k a k o r ta m e s t a b r a l c a , posebno p a rec i -t a t o r j a d a n e s p o s t a v l j a j o v n e l a h e k i n nep r i j e t en položaj.

O Z A D J E D V E H Ž U P A N Č I Č E V I H I N C A N K A R J E V E G A B E S E D I L A I Z P R V E V O J N E

K a k o je r a z v i d n o i z štirih p i s e m F r a n a A l b r e h t a Zupančiču z D u n a j a v L j u b l j a n o od 8. n o v e m b r a 1916 do* 7. m a r c a 1917. o h r a n j e n i h v p e s n i k o v i zapuščini, je A l b r e h t s n o v a l »Slovenski b e g u n s k i ko l e ­dar « . T o na j b i b i l a k u l t u r n o s o c i a l n a a k c i j a , n a m e n j e n a b e g u n c e m z Goriškega: p r i k o l e d a r j u na j b i z brezplačnimi p r i ­s p e v k i sodelovali vsi slovenski literati, A l b r e h t je želel p r i t e g n i t i p r e d v s e m Z u p a n ­čiča i n C a n k a r j a . P e s n i k je A l b r e h t u že p red 5. d e c e m b r o m 1916 p o s l a l za takšno p o l j u d n o p u b l i k a c i j o m o r d a res n e k o l i k o p r e v i s o k o i n p r e z a h t e v n o pesem G O R I ­Š K I M I Z G N A N C E M , k i p a so j o i i n a n s e r / i k o l e d a r j a , goriški deželni z bo r o z i r o m a deželni g l a v a r d r . F a i d u t t i , z d r u g i m i n a j ­boljšimi, a zan je »nepr imernimi« p r i s p e v k i iz loči l i i z r o k o p i s n e g a g r a d i v a , že p r i ­p r a v l j e n e g a za t i sk . T a k o je b i l a pesem prvič o b j a v l j e n a v f e b r u a r s k i številki »Ljubljanskega zvona« 1917 z n a s l e d n j i m a v t o r j e v i m p o j a s n i l o m : »Pr ičujoča pesem j e b i l a n a m e n j e n a z a , B e g u n s k i k o l eda r ' , k i pa i z n e z n a n i h v z r o k o v n i izšel.« C a n k a r je s ode l o van j e v polemičnem članku Z A S T O N J K A R J I o d k l o n i l , češ d a t u d i u m e t n i n a k a k o r vsakršno d r u g o de l o zasluži i n t e r j a pošteno plačilo, i n obžalo­v a l tovariše, k i s a m i ne spoštujejo svo jega de l a . O t e m C a n k a r j e v e m stališču d o n a m e r a v a n e g a k o l e d a r j a i n p o d o b n i h a k c i j kritično govo r i A l b r e h t o v o p i s m o Z u p a n -

Pesnikov rodni dom na Vinici v Beli Kra­jini, kjer se je rodil 23. januarja 1878. — Zdaj je v hiši pesnikov spominski muzej

Leta /Kvri je Oton Župančič opravil maturo na prvi ljubljanski gimnaziji (klasični)

čiču z d n e 7. m a r c a 1917. O z a d j e Zupanči­čeve p e s m i je v t r e t j i k n j i g i Z b r a n e g a d e l a z A l b r e h t o v i m i p i s m i obširno k o m e n t i r a l Dušan P i r j e v e c , m e d t e m k o u r e d n i k i C a n k a r j e v e g a Z b r a n e g a d e l a o z a d j a nje­govega polemičnega s e s t a v k a n i so po jas­n i l i .

Prejšnji tematično s o r o d n a , a v l j u d ­s k e m t o n u z ape t a Zupančičeva pesem B E ­G U N K A P R I Z I B E L I je n a s t a l a le m a l o pozne je . Že 25. m a j a 1915, n e p o s r e d n o po i t a l i j a n s k i v o j n i n a p o v e d i , so m o r a l i franči­škani n a u k a z a v s t r i j s k e vojaške p o s a d k e z a p u s t i l S v e t o goro n a d G o r i c o ; s seboj so v z e l i t u d i tamkajšnjo p o d o b o M a t e r e božje i n z n j o p r i s p e l i 1. j u n i j a v L j u b l j a n o . S v e t o goro so k m a l u za j e l i b o j i n a soški f r o n t i : 23. j u n i j a , n a k r e s n i večer, so i t a l i j a n s k e g r ana t e porušile in zažgale s a m o s t a n i n cerkev . N e k a j d n i po p r i h o d u v L j u b l j a n o so frančiškani p o d o b o s ve t ogo rske M a r i j e p o s t a v i l i n a enega i z m e d o l t a r j e v v c e r k v i M a r i j i n e g a o z n a n j e n j a . K s v e t o g o r s k i M a ­r i j i so h o d i l i i s k a t tolažbe posebno goriški r o j a k i , k i so se, p r a v t a k o k o t o n a p r e g n a n i , z a t e k l i v L j u b l j a n o . D n e 17. j u n i j a 1917 j e b i l a v L j u b l j a n i ob d v e s t o l e t n i c i k r o n a n j a s ve togo rske M a r i j e v e l i k a v e r s k a s loves­nos t , k i j o j e v o d i l goriški nadškof dr . F r . Sede j . V d r u g i p o l o v i c i t i s t ega l e t a j e Zupančiču, k i j e tedaj že s t a n o v a l v D a l ­m a t i n o v i u l i c i , n a s t a l a pesem o d u h o v n e m srečanju sve togo rske M a r i j e z D e t e t o m i n briške m a t e r e z o t r o k o m , k i j i h j e obo je druži la u s o d a b e g u n s t v a ; priobčil j o j e v o k t o b r s k i številki »Ljubljanskega zvona« i n kasne j e u v r s t i l v z b i r k o » V zar j e V i d o ­v e « . P r o f . B r e z n i k je s v o j i m d i j a k o m n a šentviški g i m n a z i j i p r i študiju Župančičeve l i r i k e o m e n j a l o zad je te p e s m i .

K A J P R I Ž U P A N Č I Č U P O M E N I J O » Z A R J E V I D O V E «

P i s e c p r v e m o n o g r a f i j e o Župančiču (1928) A r t u r o C r o n i a je , k a k o r m n o g i s l o ­v e n s k i r a z l a g a l c i n jegove l i r i k e , r a z u m e l »zar je V idove « v j u g o s l o v a n s k o n a c i o n a l ­n e m s m i s l u k o t a l u z i j o n a k o s o v s k o b i t k o o z i r o m a n a V i d o v d a n 28. j u n i j a .

A v t o r j u d r u g e m o n o g r a f i j e o p e s n i k u (1931) L u c i e n u T e s n i e r u se j e takšna r a z ­l a ga zde l a preveč površna i n e n o s t a v n a , besedno z v e zo »zarje V idove « j e s a m r a z u -

( N a d a l j e v a n j e n a n a s l e d n j i s t r a n i )

Telesa naša

Telesa naša — vrči dragoceni, v njih shranjena vsa dedščina davnin; pekć nas v prsih soki njih ognjeni, kipeča sla radosti, bolečin.

Vzgon bitij nerojenih kri nam polje, življenje njih, ki bodo, rije v nas, in kal s kaljo se za prvenstvo kolje, bodočnost oblikuje svoj obraz.

Nje volja je močnejša nego naša, in vkup nas biča, ženo in moža — preklet, kedor voljdn je ne prenaša, sam se izobčil je izmed sveta.

Ves , poet, svoj dolg?

Veš, poet, svoj dolg? Nimaš nič besed? Kaj zagrinjaš se v molk? Vrzi pesem v svet, pesem za današnjo rabo: vsi jo bomo povzeli za tabo.

Vem, o vem svoj dolg, v prsih tu me žge; naj se mi grlo odpre, bom zavijal ko volk na vseh štirih bom stal vrh planine, škripal in hlipal med pečine.

Vrh Možaklje bom stal, pesem svojo rjul, Blegaš jo bo čul, Krim odmev bo dal; v vse vetrove jo bom tresel, eden jo bo na Pdhorje nesel.

Gozd in gora poj, silen ženimo hrup; boga gmajna, le vkup, le vkup, le vkup z menoj, staro pravdo v mrak tulimo, da se pretulimo skozi to zimo.

Še bo kdaj pomlad, še bo napočil zor; takrat volčji zbor pojde lovce klat: plani čez Savo, plavaj čez Dravo — zob za zob in glavo za glavo!

Z d r a v i c a

Do vrha, Benjamin točaj! Ex! — trčimo, bratje, in sedaj, kar je, to vam zapojem. Najprej: kdor zemlje pravi je sin, ima pogum do bolečin — zakaj, povej, sipa rojen?!

In drugo, bratje: kdo je močan, ta tiho dela, znoji se ves dan in z brati se svojimi bije; a ko nad njim se vzboči noč, se proži v njem najvišja moč: po lastnem srcu rije.

In tretje: ta lepi umotvor, ta svet — po sredi mu gre razdor. kdor pravi »ne«, si laže; a kdor to rano sveta spozna in vendarle ne toči solza, ta se moža izkaže.

In še enkrat — do vrha, točaj! Ex, bratje moji, in sedaj — nam je še kaj na poti? Je treba, bratje, še besed? Ljubimo ta prekleti svet — kajfež, kdor je nasproti!

V s e h živih dan

Jaz čutim danes vseh živih dan. Moje srce kipi in polje, moja duša je zidane volje, kot bila bi pila kraški teran.

Ne čujete? — Tam od mračnih lesov vrši vihar, poln srditih gromov, in izza megla zdaj pa zdaj vzplapola krvavordeČ plamen kot meč — to dneva je novega žar.

O, bratje, na pot, življenju naprot! Ne bojte se meča krvavega, ta meč ni namerjen na zdravega, na pravega moža.

Ta meč divja čez grobove le, požiga razpale domove le, kar je čilega, to obvelja.

O, bratje, bratje — prišel je čas! O, bratje, bratje — kako je v vas? So li vaše njive zorane? Zdaj zvezde ugodne vladajo, zdaj semena zlata padajo — so li vaše njive zorane?

Otresite zaduhlih se sanj! Po bliskovo gre vseh živih dan, kdor ga je zamudil, ves klic zaman, doživi ga le, kdor je pripravljen nanj!

( N a d a l j e v a n j e s prejšnje s t r a n i )

m e l g lob l j e i n večpomensko. D a ne b i b i l v d v o m u , se je o b r n i l n a r a v n o s t n a Z u p a n ­čiča, k i m u je p o t r d i l p r a v i l n o s t n jegove raz lage .

V zapuščini se je o h r a n i l v francoščini p i s a n o s n u t e k , k i ga je pesn ik n a r e k o v a l ženi A n i in ga je očitno n a m e n i l T e s n i e r u . Župančič t u zavrača d o m n e v o , d a »zar je V idove « v n jegov i l i r i k i p o m e n i j o t e d a n j i p r a z n i k 28. j u n i j o z i r o m a j u g o s l o v a n s k o državo. N a d a l j e po j asn ju j e , d a ta n jegov s i m b o l v r e sn i c i izraža »najvišji r a z m a h u s t v a r j a l n i h si l « , p r v o t n o pa d a p o m e n i »del najdaljšega d n e v a v le tu« . V e d e t i d a je t u d i t r eba , d a s l o v e n s k a beseda » v id « po­m e n i f r a n c o s k o »la vue« .

T e s n i e r e je v svo j i m o n o g r a f i j i posve t i l našemu vprašanju c e l i h deset s t r a n i (166 do 176). N a j p r e j n a v a j a vsa m e s t a v pesn i ­k o v e m o p u s u , k j e r n a s t o p a j o »zarje V i d o ­v e « : N A P I S I Z A M E S E C E : J U N I J - R O Z -N I K (1914), pesem N A S A B E S E D A (1918) in n a s l o v z b i r k e V Z A R J E V I D O V E (1920), V E R O N I K A D E S E N I Š K A . I. de jan je . S i -d i n a r e p l i k a »O j b ra t e — d e k l i c e so r a h e l cve t « (1924). N i pa tedaj še moge l zabe le­žiti k r a t k e g a dvostišja iz o k u p a c i j e P O D O L G I . T R D I N O Č I ( Z b r a n o de lo I V . 248).

N a t o r a z p r a v l j a o t r o j n e m p o m e n u te p e s n i k o v e besedne zveze. Izhodiščni a s t r o ­n o m s k o kozmični p o m e n : v d n e v i h od sv. V i d a ( l i ) . jun i ja ) prek po l e tnega so l s t i ­c i j a (21. jun i j a ) do J a n e z a K r s t n i k a o z i ­r o m a k resa (24. jun i j a ) je sonce o p o l d n e najviše v z e n i t u in d n e v i so najdaljši v l e t u , t a k o d a večer brez i z r a z i t e noči p r e h a j a v j u t r o . Iz tega n a r a v n e g a p o j a v a i z v i r a ­joča n o t r a n j a , d u h o v n a s i m b o l a : pesn ik je dospe l n a v r h u n e c s vo j i h t e l e sn ih i n u s t v a r j a l n i h moči ( b i l o m u je d o b r i h štiri­deset let , za seboj je i m e l s t r n j e n o v r s t o k v a l i t e t n i h de l ) : n jegov n a r o d je dosegel višek v s vo j em d o t e d a n j e m k u l t u r n o p o l i ­tičnem r a z v o j u (a je b i l v s v o j i h pričako­v a n j i h k m a l u b r i d k o razočaran).

V B E O G R A D U O B J A V L J E N A P E S E M I Z Č A S A » O S T R N I C «

V Zupančiču j e Že od m l a d e g a živela močna j u g o s l o v a n s k a politična zaves t , k i je med d r u g i m i z v i r a l a iz de js tev , d a j e b i l

Oton Župančič je služil vojaški rok kot enoletni prostovoljec v Gradcu na Štajer­skem

Od 1908 do 1910 je že tridesetletni Oton Župančič služil kot domači učitelj pri neki plemiški družini v Bregenzu.

ro j en v B e l i k r a j i n i , k j e r se n a K o l p i s t i ­k a t a s l o v e n s k i i n hrvaški živel j in govo r i c a , in d a je n jegov rod po m a t e r i n i s t r a n i ( M a ­l ic i ) po vsej p r i l i k i p r i h a j a l z j u g a . O d t o d t u d i n jegovo pogos to sode l o van j e p r i raz ­n i h hrvaških in s r b s k i h r e v i j ah i n časnikih od g i m n a z i j s k i h let da l j e pa vse do k o n c a življenja: o m e j i m o se tu le n a pesem J A Z S L I Š I M , V I D I M . Č U T I M . V E M . . . . k i je med n a m i S l o v e n c i najbrž n e z n a n a in je z a t o t u d i i z p a d l a iz Z b r a n e g a de l a I I I .

Zupančič j o je v d r u g i p o l o v i c i d e c em­b r a 1933 p o s l a l I s i d o r i Sekulič za rev i jo »Srpski književni glasnik«. P i s a t e l j i c a se je namreč p e s n i k u v p i s m u z d n e 23. d e c e m ­b r a že z a h v a l i l a za pre je te verze : »Srdačna V a m h v a l a n a d o b r o t i p r e m a G l a s n i k u , i n a pažnji p r e m a m e n i . V r l o s a m p o n o s i t o o d n e l a t ro fe j u r e d a k c i j u . . . P e s m a Vaša je , k a o uvek . Vaš pu l s , t a k o nepos r edna , i živa, i d r a g o c e n a , i b o l n a . P u l s Čovečji je najtužnija igračka!« V e r z i so izšli v p r v i , j a n u a r s k i številki omen j ene rev i je l e ta 1934 n a s t r . 20 i n se glase:

J A Z S L I Š I M , V I D I M , Č U T I M , V E M . . .

Jaz slišim ure: čas bijo; zvonove daljne: dan zvone; vode poslušam pod zemljo: za svoje rojstvo se bore.

Jaz vidim solze, ki teko sirotam z bledih, velih lic, iztegnjenih rok sto in sto tam iz Trbovelj, Jesenic.

Jaz čutim v srcu tisoč ran, vse strele izza naših mej — In bazoviškega poglej! — Jaz vem, kje je naš glavni stan, in nočem stran, in nočem stran!

P e s e m je, k a k o r t u d i večina iz n a m e r a ­v a n e z b i r k e M E D O S T R N I C A M I , k i j « n a s t a j a l a v t em času, z a s n o v a n a v j a m b -s k e m r i t m u . V s a k a i z m e d t r e h k i t i c i m a svo jo posebno t e m a t i k o , značilno za pesn i ­k a i n čas, v s a k a i z m e d n j i h i z h a j a iz d r u ­gega čutila o z i r o m a čustva i n zaves t i .

P r v a k i t i c a r a z o d e v a p e s n i k o v o nave za ­nos t n a n a r a v o , m i n e v a n j e in pora jan j e v n je j , d e l o m a t u d i za Župančiča značilno panteistično f i l ozo f i j o ; m o t i v pretakajočih se kraških vod£ še posebej priča, d a j e t u d i t a pesem n a s t a l a v Koč i v a s i n a N o t r a n j ­s k e m . Z a t o k i t i c o je značilna t u d i v zpo r ed ­nos t v g r a d n j i s t a v k o v , ce l o v zpo rednos t v ločilih.

D r u g a k i t i c a poda j a eno i z m e d značil­n i h k o m p o n e n t našega j a v n e g a življenja v t r i d e s e t i h l e t i h , v času ve l i ke gospodarske k r i z e : p o n a z a r j a o b u p n o s o c i a l n o revščino, j o k siromašnih i n b o l e h n i h o t r o k , proseče r oke a l i p a že protestirajoče pes t i p r o l e t a r -cev po naših d e l a v s k i h središčih.

T r e t j a , z a en s t i h daljša k i t i c a n a k a z u j e n a c i o n a l n o politični položaj S l o v e n c e v v t i s t e m času, o p o z a r j a n a ogroženost n a ­ših r o j a k o v z a m e j a m i , m e r i k o n k r e t n o n a fašistični zločin v B a z o v i c i . V z a d n j i h d v e h v e r z i h je t r e b a b r a t i Zupančičevo p o u d a r ­j e n o m ise l o j u g o s l o v a n s k i državni e n o t n o ­s t i i n t r d n o s t i , k i e d i n a omogoča v a r n o s t t u d i n a m S l o v e n c e m , t e r n j egovo o d k l a n j a ­nje privržencev s a m o s l o v e n s t v a , k a k o r ga j e občutil v p o l e m i k i po o b j a v i eseja A D A ­M I Č I N S L O V E N S T V O (1932).

C e l o t n a pesem je z a n i m i v a t u d i po svo­j e m p r i v z d i g n j e n o i n s t o p n j e v a n o s loves­n e m s l o gu , k i se n a v z v e n kaže z l a s t i v ena ­k i h začetkih k i t i c i n v p o n a v l j a n j u v zad ­n j e m v e r z u . T a n j en s l og k a k o r p r e v l a d o ­van j e s o c i a l n e in n a c i o n a l n e t e m a t i k e in ideje j o p o s t a v l j a t a bliže z b i r k i V Z A R J E V I D O V E (1920) k a k o r sočasnim i n t i m n i m , o s e b n o i z p o v e d n i m O S T R N I C A M .

T R I P R I L O Ž N O S T N E V D O K O N Č N I O B L I K I

M e d z a d n j o vo jno , a t u d i že pre j je Zupančič n a p i s a l v e l i k o priložnostnih pe­s m i . K n j e m u so p r i h a j a l i z n a n i i n n e z n a n i l jud je , z i z v o d i n j egov ih k n j i g a l i s s v o j i m i a l b u m i , i n ga p r o s i l i za s p o m i n s k e verze . N e k a t e r i i z m e d l e - t eh so n u j n o splošni in poprečni, d r u g i r a z odeva j o t e h t n e g a mis l e ­ca in sp re tnega o b l i k o v a l c a ; najboljše med n j i m i je pesn ik n a m e r a v a l i z d a t i v posebn i z b i r k i . Doseg l j i v e pri ložnostne p e s m i s m o o b j a v i l i v četrti k n j i g i Z b r a n e g a d e l a , pre-neka t e r e m e d n j i m i s a m o v z ap i su iz faze n a s t a j a n j a , k i se je o h r a n i l v zapuščini. T u na j n a v e d e m o t r i kasne j e o d k r i t e p r i ­ložnostne pesm i v n j i h o v i dokončni o b l i k i , v prep is so n a m j ih p r i n e s l i l a s t n i k i .

Srečku V e n i e r u , k i je b i l h k r a t i z n j i m v s a n a t o r i j u , je pesn ik v i z v od »Mlad ih p o t o v « 26. d e c e m b r a 1943 zabeležil to le dvostišje o m e d v o j n e m t r p l j e n j u in ver i v s vobodo :

Skoz mrak in viharje do zlate zarje!

Dečku L o v r e n c u Lavriču je 9. a p r i l a 1944 v p i s a l v p r v o kn j i g o s v o j i h » D e l « n a ­s l edn jo štirivrstičnico. p o l n o otroške vedr i ­ne in r a z i g r a n o s t i ter z a u p a n j a v p r i h o d ­nost , k i so jo p r i p r a v l j a l i p a r t i z a n i v gozdo­v i h :

Zelena naša gora in zelen naš je gozd:

še boš, jelenčeh, skaka/, ko spet boš zdrav in prost.

Nečakinj i nadporočnika K r a n j a M a l g a -j a , j u n a k a iz bo jev za Koroško po p r v i v o j n i , pa je 4. s e p t e m b r a 194i) z a s n o v a l na ­s ledn jo pesem, k i označuje veličino in po­m e n m l a d e g a ž iv l jenja, d a r o v a n e g a za s k u p n o s t v a r :

Za naroda svobodo vnet je V bitju mladtt glavo dal: Za njim ne bo ugasni/ s/cd. grob v gloriji mu ho sijal.

V E R Z I Z A A V L O E K O N O M S K E F A K U L T E T E

M l a d a e k o n o m s k a f a k u l t e t a v L j u b l j a n i je s k l e n i l a p e s n i k a z a p r o s i t i za verze v a v l i svo je s t a vbe v Gregorčičevi u l i c i , k i b i vse­b o v a l i ide jo socialističnega g o s p o d a r s t v a . V i m e n u f a k u l t e t e se je p r i n j e m og l a s i l d o c en t C e n e M a l o v r h in pesn ik si je p r i n j e govem o b i s k u zabeležil: »Dekanat go­s p o d a r s k e f a k u l t e t e . Iz te dobe z ras l o . N a p i s do štiri v r s t i c e in d a t u m u s t a n o ­vitve.«

V p i s m u iz O p a t i j e z d n e 16. n o v e m b r a 1948, n a s l o v l j e n e m n a d e k a n a D a n i l a V o j ­sko , Zupančič sporoča, d a je geslo za spo­m i n s k o ploščo i z o b l i k o v a l , o b e n e m pa iz­raža b o j a z e n , d a ne bo u s t r e z a l o s v o j e m u n a m e n u , češ d a je n jegova domišljija v tej s m e r i s u h a i n p u s t a . P r o s i ga, na j m u spo­roči, k a k o so geslo spre j e l i in a l i je upo­r a b n o . P i s m u , k i ga h r a n i j o v c e n t r a l n e m a r h i v u un i v e r z e , je n a lističu priložil to le dvostišje:

Le to zares imaš, kar svojega skupnosti daš.

D e k a n se je 23. n o v e m b r a p e s n i k u za­h v a l i l , o b e n e m pa je v s vo j em p i s m u zap i ­sa l n e k o l i k o nasprotujoči s i m i s l i : »Geslo, k i ste n a m ga p o s l a l i , n a m je všeč. u g o t o v i l i pa s m o , d a V a m je b i l a po naši k r i v d i neza ­d o s t n o raztolmačena naša želja.« Z a p r o s i l ga j e za p o n o v e n ob isk p r i n j e m po n jegov i v r n i t v i v L j u b l j a n o , d a b i m u natančneje razložil žel jo f a k u l t e t e .

A l i j e do tega drugega o b i s k a p r i pesn i ­k u prišlo, ne vemo . Z d i se. d a je zadevo skušal r a z p l e s t i E v g e n Lovšin, p r e d a v a t e l j f a k u l t e t e in p e s n i k o v s o r o d n i k . Zupančiča je z n o v a z a p r o s i l za verze, k i naj b i g o v o r i l i » o s m i s l u in n a m e n u gospodarskega študi­ja« . Drugič m u je pesn ik izročil p r e vod pasusa i/. S h a k e s p e a r o v e g a »Kra l ja H e n ­r i k a V « . G r e za mes to iz 2. p r i z o r a I. de ja­n ja , »ki me r i na d o b r o načrtovanje« . N a l i s t u je zabeležen t u d i d a t u m — 3. ma j 1949. tore j sod i p r e vod med p e s n i k o v e po­s ledn je s t v a r i t v e . P o s l o v e n j e n o mes to se g las i (vse c i t i r a m po Lovšinovi k n j i g i »Hod in m lados t O. Z « ):

Jaz sklepam to. da mnogo je stvari, ki se v popolno zlijo soglasje, šlo navzkrižno pot: kot mnogo pšic, pognanih v razno smer. zle ti v en cilji kot mnogo cest se sreča v enem mestu, kot mnogo sladkih rek se v slanem

morju, kot mnogo črt v središču sončne ure: tako stotero opravkov, ko steko. se strne v en namen, da se obnese vse brez pomot.

F a k u l t e t a n i b i l a z a d o v o l j n a ne z i z v i r ­n i m dvostišjem ne s p r e v o d o m iz S h a k e s ­peara , n a m a r m o r n o s t eno v a v l i j e d a l a v k l e s a t i daljši c i t a t i / pol it ično gospodar ­s k i h sp isov B o r i s a Kidriča, k i j e s p a d a l med g lavne p o b u d n i k e /a u s t a n o v i t e v f a k u l t e t e .

Vese la pomladna epistola naslovljena batjuški Murnu,

na Onem Svetu

Hej, batjuška, vstani, batjuška, hej! Tvoj vitez sveti Jurij potrkal nam je na duri a nič se ni ustavil, takoj se je odpravil naprej. A koza njim smo gledali, je bilo vse polno zelenih vej po sveti, in — metuljčki ali cveti? — so nanje sedali. Na levo, na desno je metal oči, in kamor so pale, cvet gori. Da vidiš zdaj naša polja: kot mašna ruta, vsa pisana, vsa z rožami porisana, in sama zidana volja. Zdaj vpraša,] prebujeni log, kaj let ti je namenil Bog, brž kukavica odgovor ti da — dovolj bi jih bilo za dva, tak naglo šteje leta, da že bojiš se sivih las. In, batjuška, dekleta! Levico v škaf, desnico v pas, pa hajd pod zoro, pod večer tja v breg, kjer si šepeče vir sam svoje sanje v mrak in mir in bisere blesteče po valih luna vleče .. . Hej, batjuška, hej!

Pa kaj! Saj to niso sanje poeta, to ni pomlad njegovih nad. le duši njegovi živo razodeta, iz bolečin, hrepenenja spočeta, kot si revež spravljiČi začarani grad.

Ostani zdrav! Saj pra vzapra v pri nas je še vse po starem, veš. Na primer, če svoja pota greš in podlost svetohlinko pod šaro srečaš krinko, spoštljivo snemi klobuk pred njo, drugače dobro ti ne bo. Od kvedra do kučme, od kučme nazaj smo narodni vsi; če te veseli, pa pridi, oglej si naš direndaj. Veselo: pust, čas maškerad.

P. S. Še to: — za direktivo! — nekdo zasviral ondanje pri naši zabavi — takoj smo mu gosli razbili na glavi. In veš zakaj? Na uho to novico: Bilje še mlad — pa je sviral resnico!

Z v l a k o m

Odhod. In zažvižgal je vlak skozi mrak. O devojka ti, ob oknu slone", si li čula ta vrisk, plakajoč skozi noč: o zbogom, domovina!?

In kakor ovije se val okrog skal, ob Gradu se lije Ljubljana, vsa z mesecem posejana; boječe se strehe stiskajo, po vrsti križi mi bliskajo poslednji, zlat pozdrav ingasnejo v mraku daljav.

Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč.

Mejica teče ob tiru, za njo v polnočnem miru gubijo se polja, s stezami prepeta, tam breza samotna, kraljična zakleta, glej, mesecu kaže srebrni nakit. Z gori razgleduje se Mati Marija, sijajna, pokojna zre svet pod seboj, sijajna, pokojna razliva svit... Vasica med drevjem... m tam domačija

fozdarja na samem . . . m vse za menoj. *ošastno sopihajoč

kot demon vlak gre v noč.

Skrij, mesec, za oblak se skrij; da je ne vidim, kako beži, kako ostaja za mano domovina...

S silo neznano si segla mi do duše globin: do zdaj nisem vedel, kako sem tvoj sin, kako te ljubim globoko... Domovina, daj mi roko, ne beži, ostani pri meni, tesno, tesno me okleni, in pel ti bom pesem visoko, pel materi češčeni, kot ni ti še nihče pel. Src milijon bom razvnel, uklonil jih tvoji oblasti, raznetil v dušah strasti bom plemenite, mlade, da radovoljno zaklade najdražje pred te polože.

Zvezde, stopite z zenita strmih višin! Kliče vas sin, ki vse predolgo v srcu mu spita trpka bolest in ljubezen še nema . . . V venec sklenite se, njo naj objema, njo, za vekove bolečin.

• Daj svojo glorijo, jutranja zarja! Kličem te sredi polnoči, kličem te z glasom stražarja, ki šteje ure, ko noč leži. Daj svoj škrlat, njo ž njim ogrni, ki žalovala v obleki je črni dolge noči brez nad.

Ne beži, ostani pri meni, domovina, tesno me okleni!

Pošastno sopihajoč kot demon vlak gre v noč.

Beži.. . vse beži ...Lev dalji planine! Tam zemlja je naša zakipela, zahrepenela, v nebo je hotela, v višino pognala se kot val, a v naletu pod zvezdami valje obstal... Tako strmi zdaj sredi višine okameneli zanos domovine: bleste se v daljavi razdrti grebeni, nad njimi, glej, zvezde, čuječni plameni: ko spi naša zemlja, le one nad njo skrbe z menoj, bede nad nočjo ... In glej: planine in zvezde gredo z menoj, vse drugo gubi se za mano v pokoj.

Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine! Razširi, raztegni se, krog domovine, razpni se kot morje v brezbrežno obzorje, dom moj! Kamor stopi mi noga — na tvojih sem

tleh, kamor nese me jadro — na tvojih valeh, kamor hoče srce — pri svojih ljudeh ...

Kam, misel? Stoj!

Pošastno sopihajoč kot demon vlak z menoj gre v noč, in še danes v tuji slavi neznanca me tuja zarja pozdravi.. .

Izidor Cankar

Obiski -S poti

N e k e g a d n e v d e c e m b r u p re t ek l ega l e t a s va se sešla z Zupančičem v »Un i onu « . B i l o je pred p o l d n e v o m : po k o t i h je sede lo le neka j v e s t n i h b r a l c e v j u t r a n j i h časopisov, s i cer p a so b i l i p r o s t o r i s k o r a j p r a z n i , če i z v z a m e m o l evo k r i l o , k j e r je K r i s t a n d e l a l k o r e k t u r o in Jakopič s tovariši p i l črno k a v o . S e d e l a s va s a m a p r i m i z i . Z r a k je b i l svež i n d o s t i h l a d e n , a v e n d a r ne t o l i k o čist, d a b i m o t i l kavarniško razpoloženje.

Zupančič p r i p o v e d u j e s t v a r n o in s po­u d a r k i prepričanja. S t a v k o v ne kroži, l ep ih besed ne išče, ne izkuša f r a p i r a t i , temveč p o v e d a t i to , k a r m i s l i . P r i z n a t i m o r a m , d a sem pričakoval ka j d u h o v i t i h p a r a d o k s o v i n d a j i h n i s e m slišal. P r i n j e m je o p a z i t i , d a p o j m u j e k o t u m e t n i k svo jo na l ogo čisto s t v a r n o . S i l a prepričanja in b e l o k r a n j s k i nag las , k i z a z v e n i s em i n t ja v s t a v k u , je posebna p i k a n t n o s t Zupančičeve govor jene besede. M e d p r i p o v e d o v a n j e m g e s t i k u l i r a n a način, k i ga dos le j še n i s e m n i k j e r opa ­z i l : geste so n e k a k o i z t egn jene , do lge , pre­cej p o d o b n e k r e t n j a m neveščega plavača: včasi i z t e z a roke . ko t b i n o s i l mise| iz p rs i . K a d a r govo r i , se m u čelo n a g u b a v t a n k e , m a l o ve le gube. k a d a r se smeje , d o b i o b r a z neka j otroškega, p r e p r o s t o n a v i h a n e g a i z r a z a . M e d s t a v k o m m u včasi z m a n j k a odrešujoče besede, k a r se z d i , d a ga draži. S p l o h s e m o p a z i l , d a j e z z v o k o m besede n e z a d o v o l j e n , k e r ne dosega d u h o v n e lepo­te i n gibčnosti p o j m a .

Zupančič si je naročil k a v o . prižgal c i ga re to i n govo r i i :

» M e n i je pesfem i z l i v vse n o t r a n j o s t i , z d r a v j a i n moči, t a k o d a se m o r a s a m a zape t i ; s i c e r je lažniva in z a t o s l a b a . V e r ­zov b i l a h k o i z d a l vsak mesec ce lo kn j i g o , če b i m e n i l , d a je p e s n i k o v a g l a v n a dolž­nost t i s k a t i pap i r ; a t o b i ne b i l e p e s m i , temveč n e o d k r i t o s t in na re j enos t v p l a t n i ­c a h . P e s e m je neka j p o p o l n o m a svo jega . V e d n o pišejo, d a s a m o s a n j a r i m o i n d a p red r e a l n o s t j o nalašč z a p i r a m o oči. J a z m o r e m reči, d a g l edam svet p r e k l e t o r e a l n o i n d a r e a l n o m i s l i m , a k a d a r pišem, ne k o n ­t r o l i r a m ničesar več, temveč zapišem verz . k a k o r se je sprožil s a m .

K a k o se m i pesem rod i? D o l g o se b o r i m z različnimi v t i s i i n doživl jaj i , se mučim ž n j i m i in j ih s p r a v l j a m v s k l a d , d o k l e r ne pr ide m i n u t a — in teda j j e vse nare j eno . Včasi napišem pesem b re z p r i p r a v e , k a j t i vse živl jenje j e najboljša p r i p r a v a . , D u m a ' m i je b l o d i l a po g l a v i ne v e m k o l i k o let — že od t i s t ega časa, k o s em z a p i s a l ,Z v l a ­k o m ' — l e t a i n l e ta se m i je t a s n o v poe t i -ško o b l i k o v a l a . V . D u m i ' s em h o t e l pogle­d a t i d o m o v z j a s n i m očesom in čutečim s r c e m : z a t o sem v p e l j a l d v a g l asova . T r e z ­no sem h o t e l p r e g l eda t i vse, k a r je našega, m i z e r i j o i n veličino, n a t o pa p r e k o r o m a n ­t ike (ženski glas) i n k o z m o p o l i t i z m a (moški glas) d e l a t i da l j e . — P o t e m bos te r a z u m e l i , z a k a j d a j e m p o s a m e z n e p e s m i ne rad iz rok : saj d r u g a d r u g o n e k a k o po j a sn ju j e i n drži. P e s m i se m e d s e b o j n o k o m e n t i r a j o , posa­mezne so pa n e k a k o i z t r g a n e iz čustvenega in u m s k e g a k o m p l e k s a i n z a t o ne more j o t a k o vpl ivati . «

»Vaše prve kn j i ge n i več d o b i t i v kn igo -trštvu. K a j sod i t e v i sedaj o njej?«

Pesnikovo podoba iz leta 1911, koje imel za seboj že obilno pesniško žetev (Samogo-vori. Čaša opojnosti in Čez plan)

»Čaša o p o j n o s t i je k n j i g a , k i je ne ce­n i m . Z a t o b i jo uničil, k o b i b i l a m o j a las t . pa n i več. Če b i p o m e t a l iz n je . k a r m i n i všeč. b i m o r d a o s t a l o k a k i h deset p e sm i . K a r je n a Čaši dob r ega , je to . da je p o d a l a pe r i odo mladeniškega z a n o s a čisto o d k r i t o ; d rugega ne v i d i m na n je j . S eda j b i jo d a l v stope!«

» K je ste se učili?« » P r va šola so m i b i l e n a r o d n e pesmi ,

naše. s rbske in m a l o r u s k e . N a m a l o r u s k o n a r o d n o poez i j o me je o p o z o r i l K r e k . k i me je t u d i s e z n a n i l s Sevčenkom. T o je p r vo t ­na s t r u j a . P o t e m sem p r e b i r a l naše poete — Prešerna. Gregorčiča. Aškerca — in k l a ­s ike na g i m n a z i j i . K a s n e j e sem se pečal s S h a k e s p e a r o m , še pozne j e sem b r a l V e r -l a i n a in Dehmela. «

» P o p r o s t e m r i t m u Čaše o p o j n o s t i b i s k l e p a l , d a ste se zgodaj s e z n a n i l i s t u j i m i m o d e r n i m i pesniki.«

»Svobodnega ve r za sem i s k a l že na g im­n a z i j i . N a m e ne v p l i v a nič, česar n i s em s a m n o t r a n j e doživel. P o t e m se l a s t n a izkušnja s t rne s t e m , k a r je že k d o p o d a l in k d o d r u ­gi našel. V novejšem času sem b r a l V e r -hae r ena in V V h i t m a n a . P o l e g tega se sedaj b a v n i m z n a r a v o s l o v j e m in f i l ozo f i j o . Z a d ­nje mesece sem se pečal s f r a n c o s k i m f i lo­z o f om B e r g s o n o m . k a t e r e m u je p r i n c i p živ­l j en ja v o l j a — on t r d i , d a človek n i m a u m a z a r a d i sp ek u l a c i j e , temveč z a r a d i d e l a — in s Sehopenhauerjem.«

» K a k c i l j ste si z a s t a v i l i kot poet?« » M e n i je poez i j a i z l i v neke n a p e t o s t i

v človeku. T a i z l i v je t e m bo l j k r e p a k , t em bo l j v z v e z i z živl jenjem, t e m več g l ob in iti več širin obseva , s čim večjo i n t e n z i v n o s t j o je poet g l eda l svet .n čim i n t e n z i v n e j e je Živel z u m o m . vo l j o in s t r a s t m i . P o e z i j a je n e k a pot do samega sebe in do človeka, neko ž ivo g iban je p r o t i s t v a r e m in središču vsega, približevanje c e n t r u . V s t v a r j a n j u se človek bliža B o g u . T o s t v a r j a n j e je s lepo , a bo l j b i s t r og l edo ko t ves i n t e l e k t . T a ­kra t čutim, d a n i ničesar o k r o g mene kot neka moč in žarenje na vse s t r a n i . Sve t je t ak ra t kot v e l i k a n s k a k l a v i a t u r a , in če p r i ­tisneš in vprašaš: S i t u k a j ? — t i odgovo r i v z v o k u d u h : S e m . Čim večji je u m e t n i k , t f m obsežnejša je k l a v i a t u r a , in če b i b i l Popo ln , b i m u pel ves svet , Laž je pa t i s t o , v* človek v t r e n u t k i h , ko n i v n j e m si le . n«>če m a i ' k i r a t i to veličino. T o je v e r z i f i c i -

ran je . hinavščina, u m e t n o s t je p a r e s n i c a s a m a . K o b i b i l u m e t n i k p o p o l n , b i v v s a k i d o b i vse s p r e j e m a l , a tega ne more ; z a t o m u p r a v i t e , d a se r a z v i j a . V t e m s t a d i j u m u p o l n i j o dušo t a vprašanja, v n a s l e d n j e m se m u obzor j e širi, p r e d s t a v l j a j o se m u n o v i p r o b l e m i , k i j i h je t r eba naskočiti . . . G l e j ­te, tega n i t i p r a v p o v e d a t i ne m o r e m ; v m o ­m e n t u ne n a j d e m p r i m e r n i h besed. Z a t o ne v e m , če so t i slučajni pogovo r i p r a v i ; t u d i o n i b i m o r a l i čakati svo je ure , k a k o r čaka s k r i v n o s t m e d p r i j a t e l j e m a svo je , k o n e k l i -c a n a in b r e z z a p o v e d i z vso močjo o d k r i t o ­srčnosti b r u h n e n a dan.«

»A l i i m a t e s s v o j i m i p e s m i m i z a v e d n o tendenco?«

»Č lovek s t r e m i za r a z n i m i c i l j i i n j a z m i s l i m , d a je poez i j a s led te po t i . Čisto z a v edne t endence v m e n i n i . Hočem s p l o h s t o p n j e v a t i svoje zmožnosti d o zadn j e viši­ne, k i na j se ra zodene v d e l u . Z a t o je n u j n o , d a je u m e t n i k s u b j e k t i v e n , a o b e n e m t u d i o b j e k t i v e n : v k o l i k o r se b r i ga za r ea lnos t o k r o g sebe. se go tovo g ib l je p r o t i o b j e k t i v ­n o s t i . S s v o j i m duševnim a p a r a t o m skuša ob j e t i ves svet . drugače je f an tas t in ro­mantik.«

» In k a j ste vi?« »Jaz ne v em , ka j sem in ka j n i s e m . L e to

v e m . d a vse mo je s t r e m l j e n j e gre za objek­tivnostjo.«

»A l i n i s t e med p r i j a t e l j i M u r n a na jbo l j ljubili?«

»Da . S t a n o v a l a sva s k u p a j v c u k r a r n i . K a d a r sem po n jegov i s m r t i p i s a l k a k e raz ­g ledn ice , s em v edno h o t e l n a s l o v i t i t u d i n a n j . t a k o živ je b i l p red m e n o j . T o d a na j ­više c e n i m K e t t e j a . O n je vse d r u g a p o t e n ­c a , mož. m e d t e m k o je b i l M u r n o t r o k in ženska; K e t t e je b i l s p l o h n a j b o l j u n i v e r z a ­len človek med n a m i . K a j s o d i m o d r u g i h ? P r i z n a t i m o r a m , d a j ih p r e m a l o p o z n a m , k e r sem b i v a l v t u j i n i i n t a m n i s e m b r a l s l o v e n s k i h k n j i g . M e d v e d po m o j e m m n e ­n j u — k o l i k o r ga p o z n a m , seve! — n i p r a v i pesn ik , k e r m u m a n j k a z anosa in s v o b o d ­nega p o l e t a . M e d m l a d i m i se m i zd i V l a d i ­m i r L e v s t i k človek največjega o b z o r j a : nje­gova . M l a d a B r e d a ' je neka j t a k o f inega ko t m a l o k a j p r i nas . T o je k a k o r n a k a z n i c a za naš realistični r o m a n , r o m a n širokega obsega in preg l eda . C v e t k o G o l a r n i in te ­l ek t , a i m a na jbo l j čisto, b u j n o in o r g a n s k o pravlj ično fantazijo.«

» K a j pišete sedaj?« »V g l a v i in d e i o m a na p a p i r j u i m a m

.Je ra l o ' ; kda j in k a k o ga b o m končal, ne v em. P r v o pog lav je s em n a p i s a l že pred o s m i m i l e t i . k o sem kot vo jak d o b i l štiri­najst d n i s a m o t n e g a z a p o r a . Če b i ga p i sa l sedaj , b i m o r a l b i t i drugačen. . J e r a l a ' bo satiričen eno* : j u n a k a sem p o z n a l osebno . B i l je v e l i k a n , do možganov ves za l i t od tolšče. človek pog re zn j en v m a t e r i j o p r e k o g lave. N j e m u n a s p r o t i p o s t a v i m d u h a .

u r n e g a , gibčnega, vseobvladujočega — i n t a k o ha j se b o r i t a o b a d v a p r i n c i p a . J e r a l o b i v o d i l po S l o v e n s k e m , z a t o b i m o r a l t u d i s a m p o p o t o v a t i . K o s em se n a Nemškem b a v i l z e p o s o m , s em začutil, d a p o t r e b u j e m domačega z r a k a i n domače zeml j e , m o r a l b i n a k m e t e m e d naše l j u d i . . .

Z a p r i h o d n j i božič a l i v e l i k o noč i z d a m m o r d a z b i r k o p e s m i . — N a t a k a r , čaj ! «

»Večkrat s em že slišal očitek, d a so vaše p e s m i p r e t e m n e i n pretežke.«

» P o p r o g r a m u ne m o r e m d e l a t i , s i ce r b i m o r a l poslušati vse nasve t e . K a d a r pišem, ne m i s l i m ne n a tega , ne n a onega , temveč nase; k a r je v s r c u , m o r a v besedo. K a j m o r e m j a z za t o , d a ne p o j e m o l i p i c i in ptičku! P o j e m , k a r čutim, i n k e r s em izšel iz n a r o d a , čutim z n j i m in z a n j . N a r o d je res najvišja i n s t a n c a p r i s odb i o u m e t n o s t ­n i v r e d n o s t i p e sm i , pa ne n a r o d od danes , a m p a k n a r o d bodočnosti — p r i h o d n j a s to ­l e t j a na j nas sod i j o ! S i c e r pa m i s l i m , d a me l j u d s t v o laže r a z u m e , ko t se zdi.«

» T o b i se d a l o le statistično d o k a z a t i bo knjižnicah. J a z m i s l i m , d a ne. k e r je t r eba šolane in t e l i g ence , d a uživa b ra l e c np r . Samogovore . «

» N i res. T r e b a je i n t u i c i j e , t a pa n i s t v a r u m a . . . T o d a o s t a n i v a p r i u m e t n i k u ! O d njega z a h t e v a j o , na j u s t v a r j a in o b e n e m pedagog i z i r a . T o n i u m e t n i k o v a dolžnost: u m e t n i k na j u s t v a r j a , k r i t i k i i n d r u g i po­d o b n i l jud j e pa na j pedagog i z i r a j o . K a d a r Jakopič n a s l i k a s l i k o , a l i na j še napiše ra z ­p ra vo , k a k o na j jo l jud j e g l eda jo in k a j na j si p r i t e m mis l i j o ? V m o m e n t u u s t v a r j a n j a n i s p l o h n o b e n i h računov več. T a k r a t člo­vek b r u h a iz sebe. k a r se je do l g o n a b i r a l o v s r c u . i n se za vse d r u g o ne merti.«

» K a j m e n i t e o naši kritiki?« »Odkr i to p o v e m , d a v i d i m n a katoliški

s t r a n i n e k o m e t o d o , k i m i n i všeč in k i b i se d a l a d o k a z a t i : m e t o d o , k i je resnični u m e t ­n o s t i po m o j e m m n e n j u škodljiva.«

»Skoraj v s a k a l e p o s l o v n a k n j i g a je zb i r ­k a ne le e s t e t s k i h , a m p a k t u d i u m s k i h r e z u l t a t o v . I n če so t i s stališča katoliškega s v e t o vnega n a z i r a n j a napačni, a l i j i h ne m o r a k r i t i k obsoditi?«

»Kr i t ik , k i s to j i n a d r u g e m stališču ko t u m e t n i k , sme in m o r a k o n s t a t i r a t i , d a se u m e t n i k v s v o j i h u m s k i h r e z u l t a t i h m o t i . T o d a z a r a d i tega ne sme odreči k n j i g i es te tske v r e d n o s t i . B o j m o r a h i t i . a pošten bo j . vsa j n a v r h u n c i h . M e n i se z d i . d a se je p r i nas n a p r a v i l i z k u l t u r e i n u m e t n o s t i p o l i t i c u m : od tod i z v i r a p r i s t r a n s k a k r i ­t i k a . K r i t i k n a p a d i n a s p r o t n i k a z d e z i n f i c i ­r a n o sab l j o i n ne z z a r j a v e l o , k i ga ne le poseka , temveč t u d i okuži.«

Zupančič je b i l i z p i l črno k a v o in čaj t e r p o k a d i l m n o g o c i ga re t . P o l d n e je že b i l o m i n i l o , o b a d v a s va b i l a t r u d n a i n s v a se k r a t k o p o s l o v i l a .

Iz pesnikovega spominskega muzeja na Vinici

Oton Župančič

Veš, poet, svoj dolg? T e ž k o m i j e u b r a t i p r a v o besedo. Zgoda j

se m i j e o p r i j e l s r c a . T o l i k o s em se od m l a d i h n o g p o g l a b l j a l v a n j , se prepuščal n j e g o v i m s a n j a m i n m i s l i m , t o l i k o k r a t s e m že g o v o r i l o n j e m v j a v n o s t i i n m e d p r i j a ­t e l j i , s književniki p a t u d i s p r e p r o s t i m i l j u d m i a l i t u j c i , k i so se z a n i m a l i z a našo k n j i g o , d a b i v sak m i s l i l : v tej s n o v i se moraš čutit i domač, k a m o r posežeš, t a m se t i p o n u j a i n u v i j a k a k o r p o l n a ve ja , k j e r se j e dotakneš, se t i v d a j a p o d p r s t i k a k o r m e h k a g l i n a . I n v e n d a r : k a k o u j e t i vse to t r epe t an j e , vse te n e m i r n e črte, k i rišejo n j egov o b r a z , d a se t i zda j prikaže ves j a s e n , p a se zope t zabriše i n i zg ine , d a ne veš k d a j ne k a m ?

O d k o d t a večna b o r b a za n j egovo podo­bo? O d t o d , d a m i je res živa, d a d i h a i n u t r i p l j e v m e n i , d a se n e p r e n e h o m a spre­m i n j a i n ras t e z m e n o j , k a k o r se spre­m i n j a m i n r a s t e m j a z s a m . Z a t o j e ne m o r e m n i k d a r zares u j e t i t e r j i d a t i z adn j e zaključenosti i n s t a l n o s t i . I n k a k o r j e ved­n o drugačna m e n i , t a k o j e v e d n o drugačna t eb i , p a t u d i v s a k i d o b i ; k a k o r s i j o m o r a m v e d n o i n v edno n a n o v o u s t v a r j a t i , t a k o s i j o u s t v a r j a v s a k o p o k o l e n j e zase i n po

Faksimile zadnjega odstavka članka Za Trst, objavljenega v Slovenskem poroče­valcu 14. junija 1945

s v o j i h p o t r e b a h , i n v sak r o d je z a j e m a l i n b o z a j e m a l i z Prešernove z a k l a d n i c e t i s t o , k a r m u je p o t r e b n o za pogon n a p o t i i z p o p o l n j e v a n j a i n n a p r e d k a . T u d i t o je e n o z n a m e n j e Prešernovega g e n i j a , d a n i k o l i ne o t r p n e v togo nepremičnost i n v k o n s e r v i r a n o m u z e j s k o n e s m r t n o s t , k a k o r so o t r p n i l i n a m n a v a d n i m z e m l j a n o m n j egov i s o d o b n i k i čebelarji, d a i m a j o za n a s s a m o t o l i k o l i c a i n l i k a , k o l i k o r j i m ga je d a l o n v s v o j i h p o e z i j a h : b r e z n jegove osve t l j a ve b i n a m j i h b i l z a g r n i l p o p o l n m r a k , i n s a m o učenjak i n r a d o v e d e n k n j i g o b r s k b i j i h i s k a l p o zaprašenih zgodo­v i n a h i n r a z m e t a n i h l i t e r a r n i h z a p i s k i h .

V s i t i Prešernovi s o d o b n i k i — p a t u d i p r e d h o d n i k i z V a l e n t i n o m V o d n i k o m v r ed — so p e l i i z r o d o l j u b j a i n k u l t u r n e dolž­n o s t i , k i j i m j o je n a l a g a l a n j i h o v a poštena n a r o d n a z a v ednos t , ne p a i z n o t r a n j e s t i ske i n srčne zah t e v e ; s Prešernom p a se je og las i l o s l o v e n s k o srce i n i z p o v e d a l o svo je s t r a s t i , r a d o s t i i n bolečine, svo jo l j u b e z e n , svo j u p i n s t r a h , svo je t r p l j en j e i n zmago ­s lav je n a d t r p l j e n j e m . I n z a z v e n e l a je S l o ­v e n c e m pesem v t a k o p l e m e n i t e m j e z i k u , k a k o r b i ga b i l o pre j o b l i k o v a l o že nešteto m o j s t r o v , d a se j e v o l j n o u p o g i b a ! n a j r a h -lejšemu v a l o v a n j u čustva i n m i s l i . N o v i g l asov i , do t l e j n e z n a n i t o n i , m e l o d i j a , kakršne S l o v e n c i še n i so slišali, veličastna

i n h k r a t i p r e p r o s t a , t a k o n a r a v n a , k a k o r d a so sone t , o t t a v a rima, t e r c i n a , gaze l a i n d ruge o b l i k e najprikladnejši i z r a z s l o v en ­s k e m u d u h u , t a k o n e p r i s i l j e n o se snu j e j o i n p r e l i v a j o u m e t n i t u j i r i t m i v pre j neobde ­l a n e m k m e t s k e m j e z i k u .

P o u d a r i l s e m že p r e d n e k a j l e t i v V r b i i n m o r a m t u p o n o v i t i : T r u b a r j e b i l p r v i , Prešeren j e e d i n i . Čas t i t l j i vo i n vsega spoštovanja v r e d n o j e , k a r j e s t o r i l z a n a s T r u b a r . I n v e n d a r : a k o b i T r u b a r j a ne b i l o , b i b i l n j egovo n a l o g o o p r a v i l k d o d r u g . M a l o pozne j e m o r d a , t o d a o p r a v i l b i j o b i l p r a v go tovo . D a n i Prešeren z a s t a v i l pere­sa , ne b i b i l moge l n jegovega d e l a o p r a v i t i p r a v n o b e d e n d r u g . Z a k a j T r u b a r j e v o de l o j e b i l a s t v a r t r e znega pog l eda , u m s k e moči, ve rske gorečnosti i n d o b r e vo l j e . Prešerno­vo p a s t v o r gen i j a , k i j e e n k r a t e n i n n e n a ­d o m e s t l j i v : s k r i v n o s t n o snovan j e , p r i k a ­t e r e m so vse človeške zmožnosti s t r n j e n e za s i l o v i t z a g o n , d a se i z n jega rode čuda k a k o r s a m a po seb i . B r e z Prešerna b i b i l i S l o v e n c i o s t a l i v s o m r a k u , n a r o d brez gen i ja , l j u d s t v o b r e z luči: s t r a h o t a je po­m i s l i t i n a takšno t e m n o v r z e l , n a takšno zevajočo p r a z n i n o i n n j ene n a s l e d k e za našo k u l t u r o , k a j t i z a v e d a j m o se; k a r p r i n a s pos l e j piše i n poje , se o s l a n j a n a Prešerna i n n jegovo g e n i a l n o de l o . V e s c u r e k u s t v a r j a n j a , k i se i m e n u j e s l o v e n s k a l i t e r a t u r a i n k u l t u r a , i z v i r a i z tega b u j n e g a , čistega s t u d e n c a . T o j e živa, oživl jajoča i n oplajajoča v o d a , vse, k a r se j e skušalo u v e l j a v i t i b re z Prešerna a l i se j e d r z n i l o u v e l j a v l j a t i c e l o p r o t i Prešernu, j e zastajoča m r t v a v o d a , k i se brez zveze z b i s t r i m o s r e d n j i m s t rženom i z g u b l j a v s t r a n s k e z a t o n e i n zajeze, se s p r o t i u s m r a j a i n kuži ozračje. V s i p r a v i p i s a t e l j i p r i nas ,

<tO*> oth-A^9 <^u^Qpf ^ry^^ yiAAsr&U

i^n ̂ '/JC *eyjk_ <£̂ 4<_ odo A*d^Ax %Alv<4/ &

&j*t«k c * ^ > ; <*Jkj^

k i so res b o g a t i l i s l o v e n s k o duševnost, v s i , s k a t e r i h i m e n i j e z v e z a n n a p r e d e k s l o v e n ­skega s l o v s t v a , so se p r i z n a v a l i k Prešernu, so g l eda l i v n j e m nedosežnega m o j s t r a , v o d n i k a i n v z o r n i k a . Prešeren j e v v s em p r a v e m , res n a p r e d n e m p r i z a d e v a n j u s lo ­v e n s k i h l j u d i v edno i n p o v s o d pričujoč.

Pevčevo srce je t u d i p o s to l e t i h ne i z -t r o h n j e n o srce, Prešernov geni j živi s s v o j i m n a r o d o m , zves t m u do zadn j e ga v v s eh b u r j a h časa. K a k o n a m je b i l o k o so g r m e l i p r v ega o k u p a t o r j a b o b n i n a k o n j i h i n so bučale po l j u b l j a n s k i h u l i c a h t r o b e n ­te ob n j i h o v i h s l o v e s n o s t i h , m i p a s m o s po-vešenimi g l a v a m i , s t i ska j e p es t i i n u s t n i c e , škripali z z o b m i . »Pog le j te , « s e m de j a l mračnim tovarišem: »Prešeren je z n a m i t u d i v t e h časih. K a j vse j e v i d e l t a mož! N e le , d a n a m je z a p i s a l , ne , vžgal v srce : M a n j strašna noč j e v črne z eml j e k r i l i , k o so p o d s v e t l i m s o n c e m sužni d n o v i , t e r n a m o b u d i l v o j s k o v e r n i h p a r t i z a n o v , k i j i m je s v o b o d a več k o t življenje, t u d i t a k e s i t u a ­c i je , kakršna je p r a v današnja v L j u b l j a n i , n i p o z a b i l n a s l i k a t i z ves to i n po r e sn i c i , k a k o r d a j o j e g l eda l z l a s t n i m i očmi pred sebo j . K a r poslušajte:

Z g o d i se včasih, d a m o h a m e d a n i , p r a z n u j e j o b u d i s t i v d a l j n i K i n i , a l l j u d s t v a , k j e r šopirjo se b r a m i n i , en d a n z m e d n j i m i v j e t i m i k r i s t j a n i .

Vese l j e o n i h g lasen h r u p o z n a n i , po j o t r o b e n t e , piščal k t a m b u r i n i ; obha j a j o v srcć ga globočini v s a m o t n i h k o t i h tf z nočjo obdani.«

I n v s e m n a m je od l eg lo , z aka j začutili s m o , d a j e b l i z u nas , d a bed i z n a m i , čutili s m o v s i , d a j e v s ev iden i n vseveden i n nas ne bo n i k o l i z a p u s t i l .

A l i pozne j e , p od N e m c i . K j e so s t i h i d a ­našnjega poe ta , k i b i b i l i s težjimi p o u d a r k i u p o d o b i l i naše t rp l j en j e pod z a v o j e v a l c e m s severa , k o t so Prešernovi iz K r s t a :

N a t l e h leže S l o v e n s t v a s t e b r i s t a r i , v domačih šegah v t r j ene pos tave ; v deželi p a r s k i T e s e l gospodar i ; ječe pod težkim j a r m o m s i n i S l a v e , le p t u j c e m sreče s v i t se v K r a n j i žari, ošabno nos ' j o t i p o k o n c u g lave.

V t eh k a d e n c a h je res čutiti vso ne i z ­p r o s n o k r u t o s t , vso n e u s m i l j e n o težo tu je ­ga j a r m a . K o je Prešeren s l i k a l d a v n o pre­t e k l o s t svo jega n a r o d a , j e nevede s l i k a l t u d i n j egovo bodočnost — današnje, a l i p o l p r e t e k l e d n i . P r a v vede i n ho t e p a j e podčrtal besede

Na jveč sve ta o t r o k o m sliši S l a v e , i n z energičnim o k r e t o m : T j a b o m o našli po t , k j e r nje s i n o v i s i p r o s t i v o l ' j o vero i n pos tave ,

preroško p o k a z a l , k je n a m je i s k a t i rešitve i n svobode . O n , k i je b i l t a k o od s r ca v d a n s l o v e n s k i z e m l j i , p r ed rag i deželi,

v k t e r i očetje so naši s l o v e l i , k t e r a zda j i m a grob k o m a j za nas ,

o n je v i d e l bodočnost s l o v e n s t v a i n vsega sve ta v harmoničnem sožitju vseh n a r o d o v , i n j e z ape l že u t r u j e n i n b l i z u g r oba zanos ­no i n jasno z d r a v i c o s vo j i z e m l j i i n v s e m u s v e t u i n je k a k o r v s v e t l e m s n u n a p o v e d a l srečo i n p r e r od s v e t a v b r a t s t v u , k i ga j e p r inese l v s e m u človeštvu v e l i k i r u s k i n a r o d .

I n še to i n še o n o i n še m a r s i k a j b i moge l n a v e s t i i z n j e g o v i h d e l , v r s t e i n k i t i c e , k i zvene , k a k o r d a so u l i t e danes , i zpe te i z naših današnjih tegob i n n a d . S s k r i v n o s t n o z o n o Čutim n e v i d n o pe ro t , k i l e t i p r e k o časov i n n j i h v i h a r j e v i n se d o t i k a n a p e t i h s t r u n današnjih d n i .

N a v i d n o i n p o m e m b n o mes to , p r a v n a p r v o , n a s l o v n o s t r a n s v o j i h poez i j j e po­s t a v i l Prešeren štirivrstično k i t i c o , v k a t e r o na j b i b i l a za j e t a v s e b i n a n jegove kn j i g e , n a k r a t k o z a r i s a n a po t , k i j o je p r e h o d i l . Štiri v r s t i c e , j e d r n a t e , d a moraš, k a k o r t o l i k o k r a t p r i n j e m , z ope t občudovati m o j ­s t r s t v o , k i s t a k o m a l o b e s e d a m i t o l i k o pove . I n v enda r : vsa v s e b i n a n jegove kn j i g e n i z a j e t a v te v r s t i c e , čeprav so j i p o s t a v ­l j ene n a čelo za m o t t o a l i geslo. V t e h i z k l e ­s a n i h v r s t i c a h je obežena s a m o osebna uso­d a Prešernova i n s u b j e k t i v n a p l a t n jegove­ga d e l a , k a k o r b i b i l i S o n e t j e n e s r e -č e n j egova p o s l e d n j a beseda , zaključek n j egov ih d o g n a n j . N i p a z g rab l j en d r u g i , o b j e k t i v n i p o l n jegovega življenjskega spo­z n a n j a i n n jegove poez i je , t i s te , k i je Že vsa v službi n a r o d a i n človeštva, s k a t e r o j e p o e t o v a duša šele našla ravnoves j e , d a je m o g l a p r e n e s t i t u d i pajbridkejše u d a r c e b r e z škode za harmonično u b r a n i k o z m o s , k i ga je v z p e n j a l p r e k o kaotičnih brezen svo jega življenja. N e z n o s n a b i b i l a m i s e l , d a so S o n e t j e n e s r e č e res p o s l e d n j a i zpoved Prešernova, k a k o r b i b i l a n e z n o s n a v e ra , d a tiči v b l a z n e m o b u p u T i m o n a A t e n c a , k o p r e k o l n e ves svet i n njega d o b r i n e , z a d n j a m o d r o s t S h a k e s p e a r o v e g a g l edan ja n a s v e t o v n i red .

i Je u p a m s i t r d i t i , d a b i se t ak b i s t r o -v idec , t a k o rea l en d u h , k a k o r je b i l Preše­r e n , tega ne b i l z a v e d a l . S a j je približno v i s t i d o b i n a s t a l a pesem ve l ikega s p o z n a n j a » P e v c u « . S i l n e , vroče, iz k r v a v e g a d n a s r ca i n duše i z t r g a n e v r s t i c e i n v a n j o z gne t ena t r a g i k a izmučenega poe t a , pa t u d i v z p o n i n p r e m a g a z odloč­n i m s k l e p o m i n n e i z p r o s n o zapoved j o s a m e m u sebi :

S t a n u se svo jega s p o m n i , t r p i brez m i r u !

K a k n a u k , k a k u k a z sebi in s l e h e r n e m u p i s a t e l j u za vse dobe , za vse r a z m e r e in vse polpžaje! A l i ga iz s k r o m n o s t i , iz neke sramežljivosti n i p o s t a v i l n a p r v o mes to? M a r m u je b i l o v n j e m preveč živega, bo le­čega d r h t e n j a , p r e m a l o klasičnega m i r u ? N e v e m i n ne v emo , s a m o d o m n e v a m o l a h k o .

N e z n o s n a m i s e l ! Z a k a j k o b i b i l a u t e m e l j e n a , b i se n a m zrušilo neka j po­m e m b n e g a , v e l i kega , n a d vse d ragocenega . Prešeren n a m je u s t v a r i l S l o v e n c e m po leg tega v i d n e g a i n o t i p l j i v e ga g m o t n e g a s v e t a svet s v o j i h s a n j , namišljen sve t , k i p a n a m je t a k o živ, k a k o r b i b i l resničen. T a svet pesniških podob je p o s t a l naša d u h o v n a d o m o v i n a , v njej se k r e t a naša domišljija m e d l j u b i m i p r e d s t a v a m i , k i n a m j i h osvet ­l ju j e n j e gova beseda , k i j i h n a v d i h u j e j o ritmi n jegove p e s m i . T a m se n a v z e m a m o g l o b o k i h čustev i n v i s o k i h m i s l i , t a m s i z a j e m a m o moči, n a v d i h a i n p o g u m a za n a d a l j n j o po t , z a o b r a m b o s v o j i h p r a v i c i n svo je svobode . P o t e h čustvih i n m i s l i h se s p o z n a v a m o m e d seboj bo l j k o t po o b r a z u i n p o s t a v i , z a k a j t a Prešernov sve t je de l naše p r ebu j ene s l o v enske duše, e n a i z m e d t i s t i h s e s t a v i n naše n o t r a n j o s t i , k i s i j i h ne s m e m o d a t i n i k o m u r v z e t i , i n j i h m o r a m o b r a n i t i d o zadn j ega . V t e m , r e c i m o i d e a l n e m , a ne u m s k o a b s t r a k t n e m s v e t u , k i se n a m je o d p r l s Prešernovo k n j i g o , je

Oton Župančič ob svoji petdesetletnici

poet r a z p e l s l o v e n s k o obzor j e t a k o na široko, d a se je s t o p i l o s s v e t o v n i m . S praz ­n i m s r c e m n a m tega čudežnega s ve ta ne b i b i l moge l u s t v a r i t i .

T o Prešernovo srce, najgenialnejše s lo­v ensko srce . je b i l o z d r a v o , k r e p k o srce b rez s l e h e r n e d e k a d e n t s k e b o l e h a v o s t i , s rce . r o j e n o za l j u b e z e n , srečo i n r ados t , a zgodaj g l oboko , n e o z d r a v l j i v o r a n j e n o . Srečno n i b i l o več, res, t o d a p r a z n o n i •noglo b i t i n i k d a r , k a j t i t e m u s r c u je b i l o naloženo vse več ko t s a m o osebno gorje. N j e m u je b i l a pove r j ena s k r b za napredek s l o v e n s t v a , za našo s vobodo , za široko po j ­m o v a n j e n a r o d n o s t i , k i je v o d i l o do b r a t ­s t va vseh n a r o d o v sve ta i n veselega d e l a za vseobčnost. I n t a k o i n z a t o je ta pevec l j u b e z n i in bolečine t u d i pevec življenjske rados t i .

D o l g a je b i l a ho j a od m l a d o s t n o šegave, po r edno prešerne prve n a t i s n j e n e p e s m i p r eko p o t r t o s t i v S o n e t i h n e s r e č e in t r e zne , moške odpoved i v K r s t u do vesele, z anosne Z d r a v 1 j i e e , v k a t e r e t op l o luč j e poet s k l i c a l S l o v e n c e in vse na rode s v e ta . P o t je držala po s t r m i n i in m r a k u , ob puščah. k j e r preži b l a z n o s t in s m r t , ob p r e p a d i h , k i strašijo i n o b e n e m vab i j o . Iz b r i d k i h izkušenj, iz r a z b u r k a n i h s t r a s t i , iz zavržene l j u b e z n i , iz osaml j e ­n o s t i , iz r a z b i t i n svo je sreče, iz o b u p n e g a kaosa svo jega življenja p a je Prešeren s s i l o poetičnega čustva, s s v o j i m g e n i a l n i m s r c e m p r e m a g a l osebno bolečino ter se pov zpe l d o m i r n e g a r a v n o v e s j a , do ob jek­t i vne vedre m o d r o s t i , k i je vzbočila n a d n j i m in n a d n a m i u r e j e n i k o z m o s poez i j , z d a l j n i m i r a z g l ed i v bodočnost. T u d i v bo­dočnost s l o v e n s k e p e s m i , k i je m o r a l a u m o l k n i t i , »ker v r edne d e l a n i so je budile«. Današnje m l a d o poko l en j e pa je g l eda lo in dovršilo v r e d n a d e l a , k i mora j o z b u d i t i novo , z d r a v o , v e l i k o poez i jo .

D r a g a m i je m i s e l in rad se vračam k n j i : m i s e l , d a se Prešeren po svo j i ž ivotvor-n i u m e t n o s t i pridružuje t i s t i m mit ičnim pevc em d a v n i h dob , k i so urne l i p r e b i r a t i s t r u n e , d a se je ob n j i h o v i h z v o k i h k a m e n j e s a m o s k l a d a l o v h r a m e i n s t o l pe i n so se o k r o g n j i h z i d a l a m e s t a . O b Prešernovi p e s m i , k i j e med v o jno z b i r a l a i n podžigala b r i gade za s v e t i d o m o v i n s k i bo j se po S l o ­v e n i j i d v i g a j o porušena m e s t a i n v a s i , se u r e j a i n o b n a v l j a naša m l a d a država po p r a v i h o s n o v a h , se obrača naše l j u d s t v o z v e s e l im d e l o m v zar je n o v i h d n i .

dr. Marja Boršnik

Oton Župančič in moja generacija (Iz pogovora 21. novembra 1978)

M o j a generac i j a j e g ene rac i j a , k i se j e r o d i l a m e d l e t i 1900 i n 1910. G o v o r i l a b o m s a m o o slavistični g ene rac i j i , k i se j e s p r v a s h a j a l a v slavističnem s e m i n a r j u l j u b l j a n ­ske u n i v e r z e . T a gene rac i j a j e b i l a n a v s a k način n e k a j posebnega , čeprav j e b i l a k o t vse prejšnje i n kasnejše r a z d e l j e n a n a katol ičane i n s v o b o d o u m n e , k a r t r a j a od p r a d a v n i h časov do danes . T a gene rac i j a p a j e o s t a l a s t r p n a . Čeprav se j e ob p r i h o d u n a u n i v e r z o n a z o r s k o k m a l u o p r e d e l i l a , j e spoštovala s v e t o v n i n a z o r s l ehe rnega , t o se p r a v i , d a je k l j u b te j r a z d e l j e n o s t i m e d seboj p r i j a t e l j s k o s o d e l o v a l a , c e n i l a n a z o r svo jega bližnjega, ga n i p r e g a n j a l a , n i b i l a z a g r i z e n a , n i b i l a k a k o r k o l i d o g m a tična. T o j e b i l a p o v s e m n o v a u s m e r i t e v , n o v a u s m e r i t e v t u d i m l a d i h k a t o l i k o v , k i so se že začeli z g r i n j a t i o k r o g rev i j e K r i ž n a gor i z m n o g o svobodnejšim p o g l e d o m n a r e l i ­g i jo , n i h o t e l a b i t i t a k o o d v i s n a od c e r k v e , še m a n j od k a t o l i c i z m a , še n a j m a n j od zag r i z enega k a t o l i c i z m a , z a r a d i česar so i m e l i g l oboke n o t r a n j e spore .

S a m a s e m p r i p a d a l a k mladinašem, k r e v i j i M l a d i n a , k i se j e istočasno f o r m i r a l a v socialistično smer , v e n d a r ne os t r o zaje­d e n o v s v e t o v n i bo l j v družbeni n a z o r .

M e d seboj s m o se ze l o d o b r o r a z u m e l i , v e d n o s k u p a j h o d i l i n a i z l e t e z d r . I v a n o m P r i j a t e l j e m n a čelu i n i m e l i n e n e h n e d i s k u s i j e , v g l a v n e m o naših živečih l i t e -r a t i h p a o m r t v i h , m a n j o p r i h o d n j i h , m e d k a t e r e so d e l o m a s p a d a l i t u d i m o j i ko l e g i . S e v e d a j e b i l eden i z m e d p r o b l e m o v O t o n Zupančič.

Župančič je b i l p o g e n e r a c i j a h t o l i k o starejši, d a se v naše p r o b l e m e n i v t i k a l , n i t i n i p r i h a j a l m e d nas . T a k r a t j e b i l že nek j e n a slonokoščenem s t o l p u , n i b i l več »sredi vsega« k o t pop r e j , r e c i m o d o Z a r i j V i d o v i h . K o je prišel k t e a t r u , i m e l svo je bo l j osebne i n f a m i l i a r n e z a p o s l i t v e , se j e pol it ično o d m a k n i l . M i p a n i s m o b i l i o d m a k n j e n i . K l j u b t e m u d a s m o b i l i m e d seboj ze lo t o l e r a n t n i , več k o t t o l e r a n t n i , s m o polit ično o s t r o z a s l e d o v a l i r a z v o j našega družbenega življenja po p r v i o s v o b o d i t v i , t o j e v bivši J u g o s l a v i j i .

Že od začetka, k o je b i l d r . P r i j a t e l j že v e l i k a osebnos t , s e m b i l a n a poseben način p o v e z a n a z n j i m . S p r v a ne pol it ično n i t i n e t o l i k o l i t e r a r n o , a m p a k p r e d v s e m čisto človeško. Z e l o t o p l o i n s v o b o d n o m e je s e z n a n j a l s s v o j i m o d n o s o m d o l a s t n e generac i j e , k o t b i b i l s l u t i l , d a b o m šla n j egovo s m e r n a p r e j . P r e k d r . P r i j a t e l j a s e m se s e z n a n j a l a t u d i z Župančičem. P r i j a t e l j j e b i l močno p r i z a d e t , k e r ga j e Župančič p o d c e n j e v a l . K o j e prišel v L j u b ­l j a n o , j e i m e l v seb i s i l n o v e ro v p r i h o d n o s t naše J u g o s l a v i j e , našega k u l t u r n e g a živl jenja i n v svo jo l a s t n o p r i h o d n o s t . Že n a D u n a j u j e b i l p o v e z a n z m l a d i m i i n se p r i p r a v l j a l n a de l o n a n o v o u s t a n o v l j e n i l j u b l j a n s k i u n i v e r z i . Prišel j e v L j u b l j a n o z v e l i k i m i d e a l i z m o m i n b i l t e m g lob l j e razočaran n a d p o l i t i k o , n a d k u l t u r o i n n a d v s e m i t i s t i m i p r a z n i m i g l a v a m i , k i so želele v l a d a t i . V precep so ga l o v i l i p r i do -b i t n i k i , k i so m a n j r a z u m e l i , z a t o j e od l o ­žil načrtno de l o t e r se o d m a k n i l , čeprav

j e b i l z l j u d m i tesne je p o v e z a n k o t Župan­čič.

O t o n Župančič je b i l že o d n e k d a j bo l j s a m , z l a s t i o d S a m o g o v o r o v n a p r e j , k o s i j e S i r i l ob zo r j e v F r a n c i j i i n Nemči j i . K o se j e k a s n e j e v r n i l v d o m o v i n o , je r a v n o t a k o k o t P r i j a t e l j pričakoval, d a se b o z a začetkom nove države začelo n o v o živl je­n je . T o u p a n j e j e naglašal že v n a s l o v u z b i r k e V zar je V i d o v e . P a t u d i Župančič se j e p o l a g o m a o d m a k n i l , k e r j e s p o z n a v a l , kakšno p o s t a j a naše živl jenje. R a z l i k a m e d d r . P r i j a t e l j e m i n Župančičem je p a v e n d a r l e v t e m , d a j e šel P r i j a t e l j bo l j življenjsko z r a z v o j e m nap r e j i n je z a r a d i tega občutil našo čedalje večjo k u l t u r n o z a t i r a n o s t , saj s m o že od začetka s t r e m e l i p o s a m o s t o j n i s l o v e n s k i k u l t u r n o s t i , k i p a n i u s t r e z a l a i n t e g r a l n e m u j u g o s l o v a n s t v u . T a k r a t j e prišlo c e l o d o p o d p i s o v a n j a i z j ave naših k u l t u r n i k o v , želečih s l o v e n s k o n a r o d n o i n j e z i k o v n o k u l t u r n o a v t o n o m i j o .

P r i j a t e l j j e b i l c e l o eden i z m e d i n i c i a -t o r j e v n a r o d n o k u l t u r n e a v t o n o m i j e , m e d t e m k o Župančič i z j a ve n i p o d p i s a l . Župančič je še ve r j e l v i d e a l n o j i g o s l o v a n -s t v o , k e r j e živel nek j e v i s o k o gor i i n v s eh p o s a m e z n o s t i n i t a k o občutil , mogoče j i h n i t i n i z a s l e d o v a l . T o d a t u d i z a Zupančiča so prišla razočaranja. V t i s t e m času, k o j e pričakoval, d a se bo o k r o g n jega z g r n i l o v e so l j no k u l t u r n o s l o v e n s t v o , d a bo p o s t a l c e n t e r vsega, k o t j e b i l p o p r e j , so se m l a d i začeli od n j ega o d m i k a t i v g l o b o k e m ra zo ­čaranju z a r a d i n jegove p r e m a j h n e pove­zave z v s e m i p r o b l e m i , k i so nas t a k r a t n a j b o l j z a d e v a l i . V s i s m o b i l i t a k r a t že op r ede l j en i . N a e n i s t r a n i so b i l i pos tav l j e ­n i v k o o r d i n a t n i s i s t e m čisti k r i s t j a n i s p o u d a r k o m n a o r d i n a t i , n a d r u g i s t r a n i p a s m o b i l i m i , k i s m o b i l i 8 p o u d a r k o m socialistično u s m e r j e n i . N a š c e n t e r j e b i l Srečko K o s o v e l , o s r e d n j i u r e d n i k M l a d i n e , d o s m r t i l e t a 1926 še z m e r a j — vsa j p o d z a v e s t n o — n a d a l j e v a l e c n e k d a n j e Z u ­pančičeve organične i n o r g a n s k e p o t i .

Naš o d n o s d o Župančiča t a k o v M l a d i n i k a k o r t u d i v Kr i žu p a j e p o s t a j a l

skeptičen, k e r n a m n i p o m a g a l reševati n a ­ših težav, čeprav j e p r e d s t a v l j a l v r h k u l t u r ­n i h a v t o r i t e t . Pr ičakoval i s m o , d a n a s b o b r a n i l , k a j t i začela so se p r e g a n j a n j a i n se s t a l n o s t o p n j e v a l a . P o l e t u 1929, k o j e k r a l j A l e k s a n d e r u v e d e l t a k o i m e n o v a n i fašizem, s m o p o s a m e z n i k i p r e g a n j a n j a že močno občutil i n a s v o j i l a s t n i koži. K o m a j s e m l e t a 1930 d o b i l a službo, že s e m b i l a p o s l a n a v P t u j , k i j e b i l t a k r a t n e k a k a G o g a . K o s e m se k a s n e j e v r n i l a v L j u b l j a n o , s e m na jp r e j z n a n s t v e n o d e l a l a ob d r . F r a n c e t u Kidr iču, kasne j e p a sa ­m o s t o j n o , d a b i p r i p r a v i l a d i s e r t a c i j o . V m e s s e m se m i m o g r e d e u k v a r j a l a z V i d o R J e r a j e v o , k i j e še v s a živela v s p o m i n i h d r . I v a n a P r i j a t e l j a , s k a t e r i m s e m b i l a ves čas v s t i k i h . O n je j m i j e b r e z p r e d s o d k o v p o v e d a l vse, k a r j e v ede l . M e d d r u g i m me j e o p o z o r i l n a t o , d a j e b i l a J e ra jeva t esno p o v e z a n a s s l o v e n s k o »moderno « k o t p e s n i c a i n k o t človek; saj se j e ponašala s t e m , d a je b i l a takorekoč l j u b i c a naših

o s r e d n j i h m o d e r n i s t o v . B i l a j e d o m a z R ib i čev ine , Prešernova s o r o d n i c a , n j e n o p r a v o i m e je F r a n k a V o v k . N e k a j p r ed s m r t j o j e n a p i s a l a te le , dos l e j še n i k j e r o b j a v l j e n e verze :

T o p e s m i so Ribčeve F r a n c e , k i l j u b i l j o v sak j e poet . Z d a j pa možu k u h a žgance i n r o m a i z pos te l j e v sk r e t .

V t e h v e r z i h j e n e k a j c i n i z m a , a t u d i v e l i k o t r a g i k e . N a j p r e j l j u b e z e n , k i se j e z n j o r a z d a j a l a otroško čistemu s v e t u , r a z d a ­j a l a našim največjim p o e t o m ; to p o m e n i , d a je živela v t e m n j i h o v e m d u h o v n o ra z ­košnem s v o b o d n e m g m o t n e m p o m a n j ­k a n j u , n a t o presek, n a t o s v e t o v n a v o j n a , n a t o položaj služkinje ob s t i s n j e n i družini, k a r j e n j e n a zaključna f a z a , po k a t e r i j i n i o s t a l o d rugega , k o t d a se j e obes i l a . T u d i o n a se j e v r n i l a z D u n a j a i n b i l a n a d r a z m e r a m i v d o m o v i n i p o d o b n o razočara­n a k o t d r . P r i j a t e l j .

K o s e m n a o s n o v i P r i j a t e l j e v i h p r i p o ­v e d o v a n j skušala r a z i s k a t i V i d i n o d n o s do Župančiča, s e m h o t e l a z v e d e t i , kakšna p i s m a m u je p i s a l a . Zupančič se j e z V i d o J e r a j e v o očitno zbližal približno m e d 1905 i n 1908, a t o j e b i l o v času, k o s t a Župančič i n C P r i j a t e l j n a D u n a j u s k u p a j s t a n o v a l a .

T a k r a t j e Župančič V i d i p o s v e t i l p esem z n a s l o v o m C a r m e n . V te j p e s m i b i o p o z o r i l a s a m o n a e n o s t v a r : C a r m e n n i s a m o t i s t a B i z e t o v a C a r m e n , c i g a n k a , k i očara s s vo j o v i t a l n o s t j o , l e p o t o i n zape l j i ­vos t j o , k a r z V i d o J e r a j e v o soglaša; c a r m e n k o t pesem Župančiču posebe j p o m e n i t u d i

Eo v e z a v o m e d t r e n u t k o m i n večnostjo, a k o r j o i z p o v e d u j e že od p r v e pesniške

z b i r k e n a p r e j . T o j e v b i s t v u p r i s t n a , t i ­pična Župančičeva r o m a n t i k a , kakršno p r e d s t a v l j a klasični e v r o p s k i r o m a n t i k i , r e c i m o p r i N o v a l i s u m o d r a c v e t k a , p r i Župančiču roža m o t a i n p r i C a n k a r j u roža čudotvorna. P o v s o d i s t o h repenen j e , p o v e z a n o z e r o t i k o i n re l i g i j o .

K o s e m v l e t i h 1 9 3 0 - 3 2 želela p r i t i d o V i d i n i h p i s e m Župančiču, s e m ga s prošnjo b r e z o b z i r n o k a r v n j e g o v e m s t a n o v a n j u . Župančič m e t a k r a t še n i m o g e l p o z n a t i ; k a k o b i m i b i l m o g e l , d i s k r e t e n , k o t je b i l , z a u p a t i k a j t a k o i n t i m n e g a . S p r e j e l m e j e s i l n o l j u b e z n i v o , p o v e d a l , d a m i p i s e m ne m o r e d a t i , k e r j i h i m a založena, d a p a j i h b o d a l , brž k o j i h bo našel. I n t a k o m e j e v l e k e l t u d i pos l e j , če s v a se k j e mimobežno srečala. B i l j e vsele j preveč l j u b e z n i v , d a b i m u v s v o j i n a i v n o s t i ne b i l a v e r j e l a , d a n e s p a v e m , d a m i j i h n i m o g e l izročiti.

M e d t e m časom p a se j e zgod i l o n eka j d r u g e g a , n j e g o v a pesniška u s o d a se j e prece j s p r e m e n i l a i n m o j a t u d i . T o j e b i l o z n a m e n i t o l e t o 1932, k i j e m e n e i z političnih r a z l o g o v v r g l o v S r b i j o — z a m e j e b i l a t o t a k r a t S i b i r i j a . Župančiča p a p o g n a l o v m o l k . T a k r a t j e namreč o b j a v i l savo j z n a m e n i t i esej Adamič i n s l o v e n s t v o , z a r a d i česar so ga o b s u l i s točo očitkov. T o sem sodoživljala k o t p r e g n a n k a p o p o l n o m a različno od r a z n i h k u l t u r n i k o v , k i so ga b o m b a r d i r a l i i z s v o j i h u d o b n i h d o m o v .

T i so i z tipično s l o v enskega značaja, i z škodožel jne po t r ebe m e t a l i k a m e n j e n a najvišjega p e s n i k a .

I z b r u h nevoščljivosti i n maščevanja j e b i l d a n v t r e n u t k u , k o j e Župančič p o z v a l n a d v o b o j . Župančič tega n i n a p r a v i l n a m e n o m a , Iz p o t r e b po b o j u za t a k r a t ­n o pol it ično s t an j e . S t a k r a t n e g a E i f f l o v e g a s t o l p a , k a m o r se j e i z o l i r a l , po m o j e m m n e -s p l o h n i moge l Čutiti naše t raged i j e . Š lo j e z a fašizem, za i n t e g r a l n o j u g o s l o v a n s t v o , k i ga S l o v e n c i n i s m o m o g l i p r enes t i , z l a s t i z a t o ne, k e r je b i l s l e h e r n i organično čuteči S l o v e n e c i z p o s t a v l j e n p r e g a n j a n j u .

Župančič go t o vo n i k o l i n i b i l t a k e v r s t e i n t e g r a l n i J u g o s l o v a n , d a b i z a h t e v a l o p u s t i t e v s l o v enskega j e z i k a , o p u s t i t e v s l o ­v enske k u l t u r e , sa j b i s t e m n a p r a v i l s a ­m o m o r . T e g a n i n i k o l i k a z a l , pač p a j e b i l k o t mejaš s Hrvaško n a k l o n j e n hrvaškemu j e z i k u i n j u g o s l o v a n s k e m u d u h u , kakršne­ga je i z r a z i l v z b i r k i V zar je V i d o v e . P o z n e ­j e j e b i l razočaran n a d načinom, k a k o se j e d e l a l o ne s a m o p r i S r b i h i n H r v a t i h , a m p a k p r e d v s e m p r i nas , k a k o so naši l a s t n i l jud j e i z d a j a l i sebe. Z a t o se j e u m i k a l .

K e r s e m občutila, k a k o napačno j e , d a Župančiča t a k o k a m e n j a j o , s em m u p i s a l a , d a se čutim t u d i s a m a p r i z a d e t a z a r a d i p r i t i s k a , k i j e krivičen, d a o b s o j a m način, k a k o z n j i m r a v n a j o , k e r v e m , d a s t v a r n i t a k o doživl jal . D a n e s m i s l i m , d a s em ga n a nek način p r i z a d e l a , čeprav s em m u p i s a l a z najboljšo vo l j o i n v prepričanju, d a s em e d i n a v t i s t e m času, k i ga hočem r a z u m e t i .

K o s em se v r n i l a i z S r b i j e , n i s e m i m e l a več s t i k o v z n j i m ; kvečjemu d o k l e r s e m še v e d n o u p a l a , d a b o m d o b i l a V i d i n a p i s m a , k e r s e m zakl jučevala r a z p r a v o o n j e j . Živela s e m večinoma v p r o v i n c i . Zupančič v L j u b l j a n i ; pa t u d i k o t n e o p a z n a mlajša ženska n i s e m i m e l a d o s t o p a do h r a m o v , k j e r so se s h a j a l i l i t e r a t i . T a k o žal n i s e m i m e l a možnosti , d a ga o sebno pobliže s p o z n a m .

Župančič se j e p o n o v n o d v i g n i l šele v N O B . M e d v o j n o s m o vede l i , d a se s k r i v a po bolnišnicah, s k r i v a upravičeno z a r a d i p o l i t i k e i n svo je b o l e z n i . V s e je i zpovedo ­v a l v v e r z i h , k i s m o j i h s p o z n a l i šele po v o j n i v z b i r k i Z b i r k i Z i m z e l e n pod s n e g o m i n kasne j e v Z b r a n e m d e l u , pre j pa le po i l e g a l n e m časopisu. T e s t v a r i so nas h r a b r i l e i n natančno s m o vede l i , d a j e ta pesn ik Zupančič. Živeli s m o z n j i m v d o b r i v e r i i n že z d a v n a j p o z a b i l i n a r a z h a j a n j a v prejšnjih l e t i h , k e r s m o čutili, k a k o junaško se obnaša m e d vo jno .

Prišla j e o s vobod i t e v m a j a 1945. N a t i s t i d a n , k o so naši l j ud j e k o r a k a l i v L j u b ­l j a n o , se j e v m o j i g a r son j e r i doga j a l nepo­p i s en n e m i r . K m e n i so p r i h a j a l i vsemogoči l jud j e , n e n e h n o j e z v o n i l o . M e d d r u g i m i j e prišla t u d i k u r i r k a s p o s e b n i m o b v e s t i l o m V i d e Tomšičeve , na j ob s p r e j e m u v o d s t v a n a K o n g r e s n e m t r g u s p r e g o v o r i m v i m e n u b o r b e n i h žena. Spričo v e l i k e ga t r e n u t k a , k i n a m o d p i r a n o v o z g o d o v i n o i n veličin, k i so K o s e m prišla n a t e raso l j u b l j a n s k e u n i ­verze , s e m ob p r i h o d u našla s a m o O t o n a Župančiča, s a m o t n o j e sede l n a k l o p i , očit­no p o g l o b l j e n v p o d o b n a čustva. S k o r o b rez besed s e m p r i s e d l a .

K o so končno p r e d s t a v n i k i nove s l o ­venske v l a d e p r i k o r a k a l i n a t e raso , so se z v r s t i l i prisrčni p o z d r a v i , o b j e m i , n i p a b i l o d o s t i časa, saj se j e spoda j t r l o čakajočega l j u d s t v a . T e g a se j e n a j b o l j z a v e d a l B o r i s Kidr ič , k i j e g o v o r i l p r v i . N j e g o v mogočni Rovor j e b i l do l g , d a se j e m e d t e m d o m a l a znočilo. K a s n e j e j e prišel n a v r s t o Župančič. N j e g o v s k r o m n i govor m e j e K l o b o k o p r e s u n i l . Z a r a d i v z n e m i r j e n o s t i

Preb ujenje

»Hodil po zem' sem naši in pil nje pre­lesti ...« (iz Dume)

p r a v z a p r a v n i s e m m o g l a s l e d i t i v s e b i n i , do ­življala s e m le t o n n jegovega n a s t o p a . N i b i l s a m o plašen, ne s a m o ponižen, b i l je t a k o občudovanja p o l n do vsega k a r so naši l j ud j e z b o j e m doseg l i , t a s v o b o d a se m u j e z d e l a t a k o d r a g o c e n a , d a j e vse d r u g o s p l a h n e l o v nič. Hvaležna s em u s o d i za t o Zupančičevo g l o b o k o p r i s t n o vero , kakršna z m o r e prevračati l j u d i i n čas.

T o j e b i l o mo j e p r e d z a d n j e srečanje z n j i m . K a s n e j e s e m še e n k r a t šla n a n jegov d o m , a m o r a l j e b i t i k a k v n a n j i v z r o k , kakšno p r e d a v a n j e a l i k a j p o d o b n e g a . T a k r a t s va g o v o r i l a l epo človeško, čisto p r ep r o s t o , b r e z m i s l i n a n a j i n i n d i v i d u a l n i položaj . M e d d r u g i m m i j e res t o p l o , r a h l o r a h l o n a g l a s i l , a l i n i m a t e t u d i v i občutka, j a z s em prepričan, d a ženska n i k o l i več ne bo p r e d s t a v l j a l a L o r e l e i , t o j e zveze v e l i k e t r a g i k e z g l oboke poez i je . Zupančič je i m e l občutek, d a tega več ne bo , sp re j em n jegove V e r o n i k e Deseniške p a n a m pokaže , d a že p r e d v o j n a j u g o s l o v a n s k a Ženska n i več p r e d s t a v l j a l a m o d e l a za g l o b o k o , tragično poez i j o iz poprejšnjih Časov. M e n i se z d i , d a je t o t u d i t r a ged i j a Zupančiča samega , k e r je o n ženo občutil t a k o in ie t u d i eden naših največjih erotič­n i h p e s n i k o v , k i žensko čuti jo d u h o v n o , a e n o s m e r n o .

K e r j e b i l Zupančič b o l a n — u m r l je že s red i l e t a 1949 n i s e m i m e l a več priložnosti, d a b i se srečala z n j i m .

Kot Puškin, Goethe in naš Cankar, tako je bil tudi Župančič dober risar — samouk. Avtoportretna skica je nastala v letih pred drugo svetovno vojno

Čuj minute! Trdo kakor kaplje srebrne skozi temine črne minute noči prečute bijo.

Tam krožijo sonca in merijo čas, večno mirna, brezobzirna noč in dan teko preko nas.

Mi pa pod njimi se bijemo, vijemo, siiemo, gasnemo, škodimo, hasnimo, v kupe medu in otrova si lijemo, prostor vesoljni z željami prepletamo, večnost v trenutek begoten ugnetamo, z duhom za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo, vriskamo, jočemo — hočemo, hočemo. Hiše sedanjosti so le šotori, mi potujoča samo karavana, ali nad našimi poti prižgana fata morgana — gdri, varljivka-resnica nam, gori! Kaži nam mesta v cvetoči pokrajini, kupol kipenje v sonc skritih sijajini; nam z obzorjem še sonca so tista, mlada vsa, čista, le hrepenenja se stolpi so vzpeli, z njihovim svitom glave si odeli, in njih zvonjenje vihra čez višave, kot bi iz lin se jim vile zastave, zlate zastave iz zlatih lin. Kogar zvonjenje to k sebi zavabi, v blaženi hitel za njim bo pozabi skozi zadušne mrakove globin.

Dvigni srce. kdor pomišljaš si v tropi, pa ga v žarenje visoko potopi: vedel ne boš več, da bilo presunjeno kdaj od krivice je kruto: naj je ponižano, naj je oskrunjeno — z zlatom nebd bo obsuto. Jezik se tvoj je zapletal jecljaje? Zdaj bo modrosti globoke znanik; roka bo rušila tesne pregraje, duh se bo prašal: Kje mije mejnik? Kje so prepadi, da nisem pogreznil

se vanje, da jim izderem zadnjo skrivnost? Kje so višine, da nisem povzpel se nanje, da jim poberem najslajšo sladkost? V ktere pustinje še niso prodrli mi glasi? Kje je tujina tak daljna, da nisem ji gost?

Tvoje življenje bilo je pozabljeno, neizrabljeno ginilo v gl&bel kot voda na Krasi — zažuborelo bo, v soncu blestelo, sebe in brod bo veselo zibalo, bodro do morja poti bo iskalo: tam — kot borila bi se za obzorje, širom brez konca razlita nibes in morje — večnosti dve, ki nasprot si strmita ...

Padajte zdaj, minute noči prečute, trdd na srce moje! Vzbudile ste ga iz sanj, in kakor ve padate nanj, krepko zdaj več ne trepeče, le poje...

Jože Pogačnik

Župančičevemu pesništvu na rob

P e s e m m l a d i n e Ob Prešrnovi stoletnici

Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci.

Na nebu je dan, nad gorami je dan, a zarjo zakriva nam jata vran, ona rada bi orle prevarila, za sonce jih osleparila — zaman: sokoli in orli vedo, daje dan!

Če sonca ni. od kod to hrepenenje, ki v srcih burno nam kipi in vre? Od kod v očeh mladini to žarenje, ki dvom in vse pomisleke zatre? Kar neti nam in giblje vse življenje, to naj kot v jutru pust fantom zamre? 0, sonce je! Je, ker ga slutimo, ker ga v globini duše čutimo!

Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci.

Mi gremo, kakor gre vihar na vrahcu oblaku jahaje, in kadar pade njegov udar. nebo se in zemlja zamaje.

O domovina, kdor te ljubi zdaj, ljubiti mora s črnim gnevom v duši: kdor se naučil ni kot papagaj besed svečanih, svete hrame ruši: kdor noče laži dvoriti lakaj, je kot drevo, bolehajoče V suši. Glej, smešna krinka, opičji obraz — to boginja svobode je pri nas!

A mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci, in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Irazelci.

Kaj malo nas je? Preštejte nas! Borile t stoletij minolih — vi klanjate se jim — a oni? sede na vzvišenih svojih prestolih? Preštejte nas, preglejte nas: vsi veliki vaši svetniki, vsi naši so sobojevniki!

Mogočen plamen iz davnine šviga, vekove preletel je koprne, in plamen naš se druži z njim, se dviga, in plamen naš pogumno dalje gre, ker neprekinjena drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne ... In v nove zarje ji hlepi oči — tako mladina pesnika slavi'

Z d i se, d a so j u b i l e j n a s l a v j a i m a n e n t n a č lovekova p o t r e b a po o b r e d n o s t i . Z n a m e n i ­t i p o s a m e z n i k i , p r e d v s e m i z k u l t u r n e g a živ­l j en j a , i z z i v a j o p o z o r n o s t i n v z b u j a j o r ado ­v ednos t . V n j i h o v i u s o d i s i s l e n e r n i r od p r i z a d e v a o d k r i t i s l ed i s v o j i h želja i n n a j t i t r a d i c i j s k e z ve ze , k i u s m e r j a j o n j egova h o t e n j a . »Ve l ik i « l jud j e ( k a k o r p o n a v a d i t a k e p o s a m e z n i k e i m e n u j e m o ) so s s v o j i m i d e j a n j i a l i d e l i r a z o d e l i n e k o p o d o b o ( r esn i ­co) s v e t a , to p a p o m e n i , d a so p r o d r l i v b i s t v o obs t o j a i n r a z s v e t l i l i s t e m Se n e z n a n e g l ob ine a l i razsežnosti življenja. J u b i l e j n a vračanja k n j i m i n n i h o v e m u d e l u so na jp re j i z r a z i s k r e n e hvaležnosti, n a t o pa t u d i mogočnosti za n o v o pog l ab l j an j e v n j i h o v e d u h o v n e i n zgodo^ v i n s k e p o t e n c i a l e . Takšna vračanja in so­očanja jačajo s a m o z a v e s t , na jd e va j o k o n t i ­n u i t e t o in prinašajo opo ro , k a r vse so ses tav ine , k i s o d o b n e m u človeku v s v e tu l a b i l n i h v r e d n o t da je jo občutek moči, s k a ­te ro laže t r a j a v času.

Zupančičevo pesništvo j e s e s t a v n i de l s l o v enske m o d e r n e , v k a t e r i se je z god i l p r e p o r o d besedne u m e t n o s t i i n je prišlo do v s e s t r a n s k e g a r a z c v e t a poez i je . Knj i žev­nost je doseg la , d a se n a n j o g leda k o t n a s a m o s t o j n o i n a v t o n o m n o d u h o v n o de­j a v n o s t ter je s t e m o d p r l a p r o s t o r z a do l go z a v r t e u s t v a r j a l n e moči s l o v enskega n a r o ­d a . O . Zupančič je c e l o v i t a osebnos t , k i j e n e k a j dese t l e t i j s p r e m l j a l a vse b i s t v e ne p r o b l e m e človeka i n s v e t a . P o i z i d u M l a ­d i h p o t o v (1920) je b i l pesn ik od vseh p r i z n a n ko t i n t e g r a l n i i n središčni d e l s l o ­venske književnosti i n k u l t u r e . Z e l o zgoda j j e s s v o j i m i pesniškimi k v a l i t e t a m i v z b u d i l z a n i m a n j e t u j i n e ; v t u j i h j e z i k i h so n a p i ­sane t u d i p rve monog ra f i j e o n j e m (A . C r o -n i a i n L . T e sn i e r e ) . Z a t o je n a m e s t u i z j a v a I. Andriča, d a Zupančič n i k j e r n i tu j e c , pre­t r e s l j i v o pa je s p o z n a n j e I. Sekulič, k i se j e p e s n i k u z a h v a l i l a , k e r je z n j e g o v i m pes­ništvom laže prenašala živl jenje. G r e tore j za i z j e m n o u s t v a r j a l n o osebnos t s po­m e m b n i m i pesniškimi k v a l i t e t a m i , z a t o se m o r a r a z i s k o v a l e c z a v e d a t i , d a s preučeva­n j e m te l i r i k e s t o p a n a področje p r a v e in resnične u m e t n o s t i , k i je n a splošno redek po jav .

I O . Župančič j e d e t i n s t v o preživel v B e l i

k r a j i n i , k i j e b i l a do o d p r t j a b e l o k r a n j s k e železnice s k o r a j p o v s e m brez zvez z matič­n o z e m l j o . S t i s n j e n a m e d G o r j a n c e i n K o l p o je i z svo jega o k v i r a m o g l a le po poštni ces t i iz M e t l i k e do N o v e g a m e s t a . V to p o k r a j i n o se je d o s e l i l Zupančičev r od i n iz n je je kasnejši p e sn ik s r k a l p r v o z n a n j e o k u l t u r i , p s i h o l o g i j i i n s o c i o l o g i j i . B e l o ­k r a n j s k o podeželje je uničevala gospodar ­s k a , k r i z a . P r e b i v a l c i so b i l i p r i s i l j e n i , d a s i iščejo s r e d s t v a za preživl janje v t u j i n i . R a v n o n a V i n i c o se nanaša p o d a t e k v S l o ­v e n s k e m n a r o d u (30. s e p t e m b r a 1896), d a na r e g r u t a c i j o p r i d e k o m a j četrtina f an t o v , ke r so vs i d r u g i odšli za d e l o m v A m e r i k o ( p r o b l e m i z se l j ens t va ) . Zupančičev oče j e b i l t esno p o v e z a n s p o k r a j i n o in z n a r a v o pa je s p o z n a n j a te vrs te prenašal t u d i na s m a O d p r t o s t za l j u d i in p r i s tnos t v doži­

v e t ju n a r a v e j e v p e s n i k u o s t a l a za t r a j n o ( p r o b l e m doživetja n a r a v e ) . K l j u b t e m u je k n j e g o v e m u d u h o v n e m u f o r m i r a n j u največ p r i n e s l a s v o j e v r s t n a b e l o k r a n j s k a k u l t u r a , k i i m a v j e z i k u , noši i n n a r o d n i p e s m i pretežno arhaične značilnosti. N a ­r o d n a pesem je, za zg l ed , p o s v o j i h s t i l n i h označbah p o p o l n o m a drugačna od p e s m i d r u g i h S l o v e n c e v . B e l o k r a n j s k i človek v nje j m i s l i a b s t r a k t n o i n n i m a s m i s l a za z u n a n j o učinkovitost. T l o r i s i z g r adb so s t r ogo simetrični, v v e z e n i n a h n i g ro zd ja , k l a s j a a l i nage l j nov , k a r je s i cer običajno v z a h o d n i h s l o v e n s k i h p o k r a j i n a h . B e l o k r a -njec p r a v i l o m a o b l i k u j e geometrične v zo r ­ce v brezkončni v r s t i , d e l a s čim manjšim števi lom e n o s t a v n i h o r n a m e n t o v i n iz n j i h s e s t a v l j a bo l j z a m o t a n e l i k e . V n a r o d n i p e s m i se pre težno p o n a v l j a i s t i m o t i v , me l od i j e so o zkega obsega, včasih za j ema j o le t r i t one , k a r je d o k a z n j i h o v e v i s oke s t a r o s t i . Razl ičnost j e dosežena s t e m , d a se i s t i m o t i v o b l i k o v n o pogoste je p o n a v l j a , i n s i cer n a različnih s t o p n j a h . Najvažnejša s e s t a v i n a te poez i j e j e r i t e m , k i v m o ­l o v s k i h p e s m i h r a z k r i v a s o r o d n o s t s s t a r i m i k o r a l n i m i s k a l a m i . Pesniški t e k s t i p o n a v a d i n i s o r itmično s t r ogo v e z a n i , t e m ­več i m a j o bo l j s v o b o d n o metrično s t r u k ­t u r o . G r e za nekakšno o b l i k o s v o b o d n e d e k l a m a c i j e , v k a t e r i so n a g l a s i p r o s t o raz ­po r e j en i ( p r o b l e m r a c i o n a l n e s t r o g o s t i v f o r m i i n p r o b l e m " a r t i z m a ) . V v s em t e m so p r v o b i t n e i n t r a jn e k l i c e Zupančičevega u s t v a r j a n j a , k i j j h je r a z v i l d o p o p o l n o s t i .

P r v i Županičevi s t i h i so z začetka de­ve tdese t i h let . V n j i h je navzoča p r e d v s e m s l o v s t v e n a t r a d i c i j a d ruge po l o v i c e X I X . s t o l e t j a ( A . Aškerc ) , j a s n i so o d m e v i romantične i r on i j e nemškega p e s n i k a H . H e i n e j a i n ze lo v i d n a j e p o t o p l i e n o s t v t r a d i c i o n a l n o poez i j o S l o v e n c e v , C e h o v i n U k r a j i n c e v . T a t r a d i c i j a p a v g l a v n e m n i n e k a j , n a k a r b i Zupančič p o s t a v l j a l svo je de l o v s m i s l u n a d a l j e v a n j a i n d o p o l n j e v a ­n j a , v t e m d e l u gre namreč vse bo l j za z a v e s t n o odločitev, d a j e iz p r e t e k l o s t i t r eba i z s t o p i t i i n se u s m e r i t i s a m o v n a n o v o u t e m e l j e n o p r i h o d n o s t .

V Zupančičevem pesništvu je prišlo do p r e l o m a , k i j e r a z d e l i l č lovekovo generično i n s o c i a l n o razsežnost n a d v a p o l a . N a e n i s t r a n i je sve t družbenega i n družabnega veljaštva, k i se j e u t e m e l j e v a l o n a poseb­n e m s v e t o v n o n a z o r s k e m , narodnjaškem i n literarno-pedagoškem s e s t a v u v r e d n o t . K o l i z i j a z meščansko liberalistično i n po-zit ivistično ideo log i j o X I X . s t o l e t j a , j e naš­l a svo j n a s p r o t n i p o l v h r e p e n e n j u po osmišljenem s v e t u , v k a t e r e m bodo navzoče v i s o k o u m n o s t m i s l i , čistost de ja ­n j a i n z a n e s l j i v o s t v r e d n o t e n j a . I z z a n i ­k a n j a družbe svo jega časa i n sebe k o t d e l a te družbe j e i z v i r a l o i s k a n j e osebne usmer ­j e n o s t i , l a s t n e n e d o t a k n j e n o s t i i n a n d i v i -d u a l n e i z v i r n o s t i . Kakršen k o l i s k l a d m e d o b e m a p o l o m a , k i s t a označena k o t načeli n ega t i vnega i n p o z i t i v n e g a , n i mogoč, z a t o se t u d i p o s a m e z n i k ne m o r e s i t u i r a t i v s v e t u . Zupanč ič , j e r e d u c i r a l življenjsko resničnost n a k o n k r e t n o družbo, k i se raz­k r i v a kot m o r a l n o , s o c i a l n o in i n t e l e k t u a l ­no m r t e v p ros t o r . T a s o c i a l n i p r o s t o r je

Oton Župančič - šestdeset/etnik. Podoba spominja na njegove lastne besede: »Bil je med nami mož. kot zrno klen in zdrav . . .«

zg led pa to log i j e , n j egovo obzor j e je n i z ­k o t n o privatništvo, k i j e p o s t a v l j e n o i z ­ključno le v službo t e l e snos t i . Ideološko o m e n j e n i p r o s t o r pove zu j e f r a z a o n e k a k ­šnem višjem načelu, k i z a j e m a d o m o v i n o , n a r o d i n m o r a l o , a se v kritični r e f l eks i j i v e d n o r a z o d e n e k o t preračunana u t e m e l j i ­tev, k i je n e o b h o d n a za uresničevanje z a -sebništva. T a k a družba j e č lovekov p r o s t o r b i v a n j a i n u s o d a n jegovega o b s t o j a , v nje j se srečnega počuti l a h k o le t i s t i , k i n i m a ne svoje vo l j e i n ne l a s tnega r a z u m a . Županči­čev o d k l o n od op i sane resničnosti je i n t e n ­z i v en i n r a d i k a l e n , k e r ga u s m e r j a i n v o d i p r e d s t a v a o dinamični, a k t i v n i i n r a z g i b a n i družbi, v k a t e r i b odo d e j a n j a p o s a m e z n i ­k o v n a n e k i višji r a v n i t a k o p a m e t n a k o t s m i s e l n a . P r v a faza Župančičevega pes­ništva t e m a t i z i r a to re j s a m o t a ontološki p r e l o m , v k a t e r e m se j e b i s t v o znašlo v nas­p r o t j u z b i v a n j e m .

II

O p i s a n o vzdušje j e ze lo p l o d n o za n a ­s t anek poez i je . O s r e d n j i pesniški i z v i r mo ­de rne je zares o sebna i z p o v e d : r od s lo ­v e n s k i h m o d e r n i s t o v j e r od p r v o r a z r e d n i h l i r i k o v . N j i h o v a i n s p i r a c i j a i z v i r a iz ob zo r i j r e a lnega človeka in n jegove n o t r a n j o s t i , i n t i m n e g a življenja, iz resničnih m i s l i i n čustev. P e s m i , k i nas ta j a j o , so n e k o n t r o l i ­r a n odgovo r n a vse, k a r človeka obkroža i n k a r se doga ja v n j e m s a m e m .

O m e n j e n i položaj j e * i z r e d n o v z b u r l j i v o zarodišče za pesniško u s t v a r j a n j e , n i pa moge l p o s a m e z n i k a osredotočiti v s o c i a l ­n e m s m i s l u . Ča ša opo jnost i (1899) opo­z a r j a , d a j e v t e m času t o p r a z n i n o i z p o l ­n j e v a l a e r o t i k a . B e s e d i l a , k a k o r so T i s k r i v n o s t n i moj c v e t . . . a l i P e s n i k i n ženska , r a z o d e v a j o , d a j e t a t e m a t s k i k o m p l e k s v t e sn i z v e z i z i n s p i r a c i j o pes­ništva i n s književnim n a z o r o m s p l o h . V načelu ve l j a , d a za Zupančiča načelo e rosa n i s a m o pesniška i m a g i n a c i j a , temveč p red ­v s em s p o z n a v n a k a t e g o r i j a , s k a t e r o se m a n j k o t k o n k r e t n i oseb i približuje r e s n i c i človeškega (us t va r j a lnega ) b i t j a i n n jegove eks i s t ence . E r o s se s p i r i t u a l i z i r a , pesn ik se m u s icer približuje z n e s t r p n i m hrepene ­n j e m , k e r veru je , d a bo sko z en j — k a k o r s k o z i o k n o — g l eda l široka ob zo r j a , t o p a želi le z a t o , d a b i o d g n a l n o t r a n j i dolgčas i n e v e n t u a l n o o b o g a t i l l a s t n o duševno občut­l j i v os t . H a r m o n i j o osebnega življenja išče v vzvišenih i n do p r o z i r n o s t i e s t e t sk i p r e t a -n j e n i h doživetj ih, k i so p r a v i l o m a odlični zg l ed i i n t r o v e r t i r a n i h o b l i k psihološke s u b l i m a c i j e . Erotični i n s p i r a t i v n i v z g ib ga drži t a k o močno, d a v n j egov i t e m a t i z a c i j i p o s t a j a s u v e r e n r a z s o j e v a l e c , a b s o l u t n i u s t v a r j a l e c l epote , k r o t i l e c živalskih nago­n o v i n o r g a n i z a t o r kaotičnega s ve ta . V e rosu d o m n e v a , d a se m u je r a z o d e l o abso­l u t n o i n d a je p r o d r l d o b i s t v a k o z m o s a ; s a m sebe p o s t a v l j a k o t r eceptacu lum, v k a t e r e m se j e dogod i l čudež spočetja, k i bo p r i v e d l o do r o j s t v a in p o j a v a b i s t v a .

V p o j m u e rosa pesn ik tore j r e f l e k t i r a n e k b kozmično s t a n j e , k i j e k o t t a k o n a j b o l j t e m e l j n a o b l i k a p o s a m e z n i k o v e g a b i v a n j a . V e rosu občuti p o l n o s t duše, op i j a se z ž iv l jenjem, k i ga obkroža, i n v e r j ame v svo jo p r i h o d n o s t ; eros j e p o t e m t a k e m področje, n a k a t e r e m p o s a m e z n i k (pred­v s em pesn ik ) l a h k o je. B r e z m e j n o prevze ­tos t z erotičnim doživ l janjem s p r e m l j a j o psihična s t a n j a z a n o s a , k i so p r a v a p rav ­c a t a e k s t a z a b i v a n j a . E k s t a z a j e v Župan­čičevem pesništvu s a m o d r u g i p o j e m za p o s k u s t r a n s c e n d i r a n j a človeškega b i t j a , k a r j e g l ob l j a f i l o z o f s k a p o d l a g a l i r i k e , o k a t e r i gre beseda. Župančičev eros j e d u ­h o v n o s t , k i j o v o d i i n u s m e r j a e k s t a z a , a n jegov c i l j j e , d a doseže n e s l u t e n e višine (v u s t r e z n i h p e s m i h je g o vo ra o d a l j i n a h , k a m o r žena ne mor e , a l i o z a k l a d i h , k i j i h doživet je l j u b e z n i p r e b u d i v ustvarjalčevi

duši). A k t i v n i eros v t e m p r i m e r u n i t o l i k o ekstatična o d p r t o s t za d rugega , p r v ens t v e ­n o j e p o s k u s o s v o b a j a n j a p o s a m e z n i k a iz i n t e r e s o v i n p o t r e b socialno-polit ičnega u s t r o j a , k i s i ga je družba u s t v a r i l a za za ­d o v o l j e v a n j e svo je m a t e r i a l n e eks i s t ence . O b t e m i s in t e ze i n i n t e g r a t i v n i h mogočosti se j e k a r brž p o j a v i l a namreč t u d i t e n d e n c a uničevanja. V b i v a n j s k o p o l n o s t in v b rez ­m e j n o vo l j o za o b s t o j e m so v d r l i g l a sov i , k i so prišepetavali r e sn i co o m i n l j i v o s t i vsega človeškega. Zupančiču se je o d k r i l a d r u g a s t r a n e rosa . namreč n jegova tragičnost. s t e m p a so v z a d e v n o l i r i k o p r o d r l e t eme . v k a t e r i h se eros p o j a v l j a t u d i kot z a b l o d a in i z v i r razočaranja. O d k r i t j e , d a je t u d i ero­t i k a podvržena s m r t i , j e v p e s n i k u povečalo p r v o b i t n o željo po n e s m r t n o s t i , s t e m pa se j e pojačala i n s p i r a c i j a pesništva, k i bo za neka j časa p r e v z e m a l a vse p l a s t i n jegovega u s t v a r j a n j a .

I n s p i r a t i v n i v zg ib i so se p r e m a k n i l i v s u b j e k t i v n o s t , v nje j p a je d o b i l premoč človek d u h a . P e s n i k je s t e m našel središče, iz ka t e r e ga so b i l i mogoči p r i j e m i , s p o z n a ­n j a i n ope rac i j e u m e t n o s t i , d o b i l je p r i v i d vsemogočnosti , saj je po n j e govem vse, k a r je , le s t v a r i t e v človeka o z i r o m a p r o j e k c i j a n jegove n o t r a n j o s t i n a v z v e n . P e s n i k s i je p r i v z e l s t a t u s d e m i u r g a , n jegov o r gan s p o z n a v a n j a s t a p o s t a l a i n t u i c i j a i n ču­s t vo , r e z u l t a t i , d o k a t e r i h j e p r i h a j a l , p a so b i l i k o h e r e n t n i , k e r je u n i v e r z u m sko z en j r a z k r i v a l s v o i p r a v i o b r a z , n e z n a t n e po­d r o b n o s t i življenja p a so d o b i v a l e p o m e n metafizične sve t l obe . L i r s k o življenje j e v tej m i s e l n o s t i s t a n j e posebne m i l o s t i , k i ga s p r e m l j a blažena k a t a r z a , v k a t e r i se očiščujejo osebne s t r a s t i i n se olajšuje b r e m e človeškega t r p l j e n j a . P e s e m j e i z v i r posebne z ane s e no s t i , k a t e r e c i l j * j e z u n a j p e s n i k a . A v t o r ne razločuje več m e d seboj i n s v e t o m , od bližnjika želi n a r e d i t i člove-čanstvo, obo je p a i m a z a nas l edek , d a se

n jegova pesniška p r a k s a s p r e m i n j a v d v a p o g l a v i t n a t i p a . P r v i t i p p r e d s t a v l j a poez i ­j a s s o c i a l n o in humanistično t endenco ; sem spada j o satirične, bo rbene , r e vo luc i o ­n a r n e in p r a t o r s k e vseb ine , k i so po i zho ­dišču začete v romantični on t o l o g i j i . D r u g i t i p so številni p o s k u s i , v k a t e r i h gre za i n t e g r a l n i i z r a z resničnosti. O b a l i p a s p a d a t a v n e l i t e r a r n e , m o r a l n e namere , k i pa so i z r e d n o v i t a l n e in žele doseči s t an j e novega l i r i z m a .

Z a Zupančiča je živa in p l o d n a k l i c a z n o t r a j ; gre — če si i z p o s o d i m o f i z i k a l n i po j em — za n e k a k n o t r a n j i v/.gon, k i na j b i življenje d v i g a l s k o z i vse bo l j k o m p l e k s n e o b l i k e d o v e d n o višje p o m e n i j i v o s t i in n a m e m b n o s t i . P r i t em se pesn ik z a v e d a , da o b j e k t i v i z a c i j a in h o m o g e n i z i r a n j e resnič­n o s t i , k i j u je omogočil i n t e l e k t , p o m e n i n e v a r n o s t . I n t e l ek t se je namreč ločil od omen j enega n o t r a n j e g a v z g o n a , o d r e k e l se j e i n t u i t i v n i pod lag j i n s t e m p o s t a l r a z l o g za t i s t o , k a r v Zupančičevem g l edan ju označuje po j em družbe ( p l i t k o s t , s t e r e o t i p nos t , zasebništvo i td. ) . V tej k o l i z i j i nje­gove p r e m i s e pos ta ja j o bo j ev i t e , v izključ-n o s t i nevrastenične, p o n e k o d pa me j i j o s področji p a r o k s i z m a . K l j u b t e m m e j n i m o b l i k a m j e d r o o s t a j a z d r a v o : p r e m i s a , d a o b j e k t i v i t e t e n i b rez sodelujočega s u b j e k t a , k r e p i t ežn jo k s i n t e z i p o s a m e z n i k a i n množice, središča z o b o d o m . K e r je živ­l jenje mogoče v i d e t i s a m o od z n o t r a j , k a r je Zupančiču na jbo l j b i s t v en d u h o v n i e t i m o n o p i s o v a n e faze, n i čudno, d a se j e o s r edn j i n o t r a n j i v z gon uobličil t u d i v po ­s e b n e m s t i l i z m u . Že v c i k l u s u M a n o m J o ­s ipa M u r n a j e u k a z , k i n a l a g a pesnen je , u s m e r j e n v p o j e m središča; to se k a s n e j e r a z v i j a i n p r o f i l i r a : p esn ik želi b i t i s rce v s r e d i n i (Meseč ina ) , pesem je z l a t o j e d r o duše s v e t a (Revija), s t r n j e n o pa i s t o m i s e l i z po v edu j e j o s t i h i N o č n e g a p s a lma :

( N a d a l j e v a n j e n a n a s l e d n j i s t r a n i )

( N a d a l j e v a n j e s prejšnje s t r a n i )

S r e d i vsega r a z p r o s t r i p e r o t i , k o t d v e z a r j i , i n v v i h a r j i , h a r p a boš, k i j o p r e b i r a G o s p o d .

P o t r d i l o t eh i z v a j a n i i m a m o v Z u p a n ­čičevem p o g o v o r u z I z i d o r j e m C a n k a r j e m , v k a t e r e m je ves k o m p l e k s i z r e d n o j a s n o e k s p l i c i r a n . T a m p r a v i : »Poez i ja j e n e k a p o t do samega sebe i n do človeka, n e k o ž ivo g iban je p r o t i s t v a r e m i n središču vsega, približevanje c e n t r u . V s t v a r j a n i u se Človek bliža B o g u . T o s t va r j en j e j e s l epo , a b o l i b i s t r o g l edo ko t ves i n t e l e k t «Ob i sk i ) . Življenjska resničnost je v t e m s k l o p u t i s t a »vel ikanska k lav iatura« , iz k a t e r e p e sn ik i z v a b l j a s vo j o pesem ( » Č i m večji j e u m e t ­n i k , t e m obsežnejša j e k l a v i a t u r a , i n če h i b i l bo l j p o p o l n , b i m u pe l ves s ve t « ) . V t em u s t v a r j a l n e m s t i k u se s p a j a t a sub j ek t in ob j ek t , z a t o je Zupančič l a h k o i z j a v i l t u d i . d a j e besedna u m e t n o s t »resnica sama« : n j e n a količina je o d v i s n a od a p e r c e p t i v n i h s p o s o b n o s t i u s t v a r j a l c a ( » K o b i b i l u m e t n i k p o p o l n , b i v v s a k i d o b i vse spreje­m a l , a t ega ne more ; z a t o m u p r a v i m o , d a se razv i j a « ) .

Pesništvo j e to re j d o j e m a n j e s ve ta s pomoč jo p o s a m e z n i k o v e g a duševnega po­t e n c i a l a , k a r p o m e n i , i n t e g r a l n i de l ce lost ­n e človečanske izkušnje. T o , k a r i z r e k a pesništvo, se ne m o r e izreči drugače, z a t o je pseniška izkušnja n e n a d o m e s t l j i v a , n j en j e z i k se ne d a p r e v es t i v n o b e n d r u g i z r a z n i način. Knj i ževna s p o z n a n j a , k i vsebu je jo s e i z m o g r a f s k o natančen zap i s č lovekove resnične zgodov ine , p r i p a d a j o tore j načinu spo . -navan ja te z godov ine , načinu, k i je ko t t a k n e z a m e n l j i v , n e p o n o v l j i v in e n k r a t e n .

K o v a š k a

Z b i r k a Č e z p l a n (1904) i m a n a u v o d n e m m e s t u c i k l u s , k i je posvečen s m r t i J o s i p a M u r n a - A l e k s a n d r o v a . Z n j i m j e n a ­p o v e d a n o približevanje k o n k r e t n i resnič­n o s t i i n srečanje s s l o v e n s k i m i živl jenj­s k i m i okoliščinami. Z a Zupančiča so v t e m času e l e m e n t a r n a doživetja l j u b e z e n , pes­niško p o s l a n s t v o , z vse večjo s i l o p a p r i t i s k a t u d i doživet je d o m o v i n e . H i m n i & n i z a n o s i n i z r e d n a f o r m a l n a sp r e tnos t še n a p r e j o s t a j a j o Zupanč ičeve p o g l a v i t n e značilnosti, v e n d a r je n o v a z b i r k a u r e j e n a bo l j p a z l j i v o . N j e n a v s e b i n a je že z r a s l a i z novega r a z m e r j a do človeka i n s v e t a , k a r so t e m a t i z i r a l i p r e d v s e m S a m o g o v o r i (1908). P r o c e s i , k i j i h l a h k o s p r e m l j a m o v p e s n i k u od 1900. l e t a da l j e , r a z odeva j o p r o b l e m a t i -z a c i j o osebne m o r a l e , e t o sa , n a r o d a , druž-b t , re l i g i j e i n f i lozo f i j e . Pesništvo i n ko ­r e s p o n d e n c a r a z k r i v a j o n a p o r za bo l j p o z i ­t i v n i m , bo l j k o n s t r u k t i v n i m i n bo l j r a z u m ­n i m občutjem življenja. D e k a d e n t n i a n a r ­h i z e m , indiv idual ist ična r a z v e z a n o s t in m o d n i p ro t es t i zg in ja jo , n a n j i h o v o mes to p a s t o p a i skan j e čvrstih m o r a l n i h pod lag , k a r j e z n a m e n j e večje etične u r e j enos t i . U r e j e v a l n a težnja j e Zupančiča p o s t a v i l a preo o b j e k t i v n e p r o b l e m e , k i z a j ema j o filo­zo f i j o i n v l ogo p e s n i k a v m a j h n e m n a r o d u . V t e m o b r a t u j e i m e l o v i d n o v logo b r a n j e L . T o l s t o j a , pa t u d i p o t o v a n j e v P a r i z , k jer se j e p e sn ik srečal s socialistično m i s e lnos t ­j o ( J . J a u r e s ) in s kolektivistično-socialno i n s p i r a c i j o p e s n i k o v k a k o r s t a VV. VVhi t -m a n i n E . V e r h a e r e n . P o t d o najboljših de l , k i t e m a t i z i r a j o d o m o v i n o , je n i l a s t e m o d p r t a . V p e s m i h Z v l a k o m in D u m a j e Zupančič r a z b i l o z k o n a c i o n a l n o g ledanje , d o m o v i n s k o vprašanje pa p o s t a v i l v k o n s t e l a c i j o e tosa m o d e r n e g a človeka. P o n j em je u s o d a naše in k a t e r e k o l i d o m o v i n e s a m o de l z a p l e t e n i h m e d n a r o d n i h odnosov .

Človek p r i h o d n o s t i na j b i b i l p o v e z a n z n a p r e d n i m i s i l a m i življenja in zgodov ine , d o m o v i n o n a i b i nos i l v s vo j i n o t r a n j o s t i ko t k o n s t i t u t i v n i de l , k e r bo le t a k o pov sod d o m a , le t a k o bo doživl jal n e p o s r e d n o življenjsko radost in le t a k o bo l a h k o s p r e j e m a l živl jenje v vseh n j e gov ih po jav ­n i h o b l i k a h .

Z n a m e n j e t a k i h m i s l i j e t u d i n o v a pes­niška z b i r k a V z a r j e V i d o v e (1920). k i j o j e s p o d b u d i l a p r v a s v e t o v n a v o j s k a t e r z a t o nos i pečat i z r a z i t e g a n a c i o n a l n e g a u s t v a r j a n j a in s k u p n e družbene p r o b l e m a ­t ike . Znači lno je, d a se n e k d a n j a c e l ov i t o s t i n s t r n j e n o s t u m i k a t a , pesništvo se d r o b i v številne f r a gmen t e , k a r govo r i za to . d a j e Zupančič začel i z g u b l j a t i občutek za me ro in s k l a d n o s t . K l j u b t e m u je z b i r k a še v e d n o d o v o l j p o m e m b n a ; s es tav l j a j o j o t r i j e i z r a z i t o družbeni in občečloveški p r o b l e m i , k a k o r so v o j ska , n a r o d in družina. N o v a v i z i j a c e l o t e se v e n d a r l e m e d o b e m a vo j ­s k a m a v Zupančičevem pesništvu n i po ja ­v i l a . O s n o v e za neka j t akega so se začele o b l i k o v a t i , k o j e 1941. l e ta s l o v e n s k i n a r o d s t o p i l v n a r o d n o o s v o b o d i l n i bo j . P e s n i k je v t e m z g o d o v i n s k e m d o g o d k u začutil v r ed ­nos t , k i j e v r e d n a življenjskega in pesn i ­škega angažmana.

B o l j k a k o r k d a j pre j so se v t e m času osredotočile Zupančičeve p r v i n e , k i so izražale entuziastično čustvo življenja in resničnosti. V središče z a n i m a n j a so s t o p i l i i n t e r e s i č loveške s k u p n o s t i , l e - t i p a so r a z v i j a l i i n razširjali s i m p a t i j o za s o c i a l n a d e j s t v a svo jega časa. P e s n i k je s p o z n a l , d a sve ta n i d o v o l j s a m o r a z l a g a t i i n se tolažiti z v i z i j o nekakšne i d e a l n e p r i h o d n o s t i , temveč ga j e p r e d v s e m t r e b a s p r e m i n j a t i z n e p o s r e d n o d e j a v n o s t j o . N j e g o v a družbena v i z i j a se je s t e m p r i p e l a n a socialistični h u m a n i z e m , p r a k s a p a j e prešla v n a p o r , d a v n a r o d n e m i n človečanskem k o l e k t i v u ra zv i j e resnično človečnost i n nepo t vo r j e -n o p r i s t n o s t . P r e j j e i s k a l p r e b u j a n j e duše iz s n a s a m o n a področju k u l t u r e , sedaj se j e z a u s t a v i l na k o n k r e t n i h z g o d o v i n s k i h de j ­s t v i h , v k a t e r i h je b i l o o m e n j e n o prebu je ­nje i z v e d e n o t u d i v socialno-polit ičnem de­j a n j u . M i s e l se m u je s a m o d e j n o u s t a v i l a ob z g o d o v i n s k i dediščini kmečkih u p o r o v , p r e d v s e m ob etičnem b i s t v u p o j m a s ta ra p r a v d a i n ob i n t e g r a t i v n e m ges lu p u n t a r -j e v le v k u p uboga gmajna . O b a p o j m a j e v g r a d i l v besed i lo m a n i f e s t a t i v n e i n p ro ­g r a m s k e p e s m i V e l , poet, svoj dolg?

V t e m t e k s t u so b i l a že 1941. l e t a izreče­n a etična, n a r o d n a i n s o c i a l n a izhodišča n a r o d n o o s v o b o d i l n e g a b o j a . Zupančič se j e izenačil z doživ l janjem l j u d i , k i so b i l i prepričani v s vo j o pravično s t v a r i n so v t e m prepričanju živeli v največji sreči. Splošna v z n e m i r j e n o s t , k i j e b i l a označba časa, j e b i l a obvezujoča; n o b e n a i n s t a n c a n i m o g l a reči ne, pač p a je , če j e želela o s t a t i v s t i k u z n a r o d n o i d e n t i t e t o , ce lo m o r a l a k r e p i t i želje, d a s i p r i p r o c e s i h , k i so b l i s k o v i t o i n o r g a n s k o n a s t a j a l i , z r a v e n . P e s n i k o v i n t i m n i v zg ib v o m e n j e n i p e s m i j e to re j s i m p a t i j a , udeležba, k a r p o m e n i , živl jenje z d r u g i m i , od k a t e r i h b o d o Šli m n o g i v s m r t , p a ie i z v i r ekstatičnega doživetja sreče. Z a Zupančiča j e s l o v ensK ' u p o r oči tno čudežen dogodek , k i p o t r j u j e moč i n m o d r o s t n jegovega n a r o d a ( p r i m . pesem Vp r a šan j a ) . T a dogodek j e z ene s t r a n i t a k o p r v i n s k o n e s v o b o d e n k o t n a r a v n i po jav , k i p o t e k a po s v o j i h n o t r a n j i h z a k o n i h , z d r u g e s t r a n i p a v s l e h e r n e m p o s a m e z n i k u v z b u j a občutek

f>rav s k r a j n e svobode . Človek, k i se ude-ežuje t a k e g a g i b a n j a , j e odv r g e l b r e m e

v s a k d a n j i h s k r b i i n tegob. N a s t o p i l j e čas, v k a t e r e m gre za živl jenje i n s m r t ( s i n t a g m i zob za zob i n g l a va za g lavo) , t u ne štejejo več d r o b n i p o m i s l e k i , k i so s icer u t e s n j e v a l i živl jenje, i n se ne po j a v l j a j o o z i r i n a podre j ene k o r i s t i . Etnična s k u p ­nos t i n l j ud j e s p l o h s i z v s e m i s i l a m i p r i z a -

Mi, kar nas je kovačev, mi bomo vsi kovali, kovali svoja srca, kovali svoj značaj, kako zvene nam duše, bomo poslušali — zakaj? Morda pod kladivi se nam oglasi kedaj srce, ki v njem bo pravi bron, da pelo bo, vabilo ko zvon, da bomo krog njega se zbrali...

V « : — črnci rudarji iz Idrije, iz Trbovelj, iz plavžev gorenjskih, iz Kaple, iz Borovelj, od Nabrežine beli kamenarji, devinski opaljeni ribarji, poln agi nosači iz luke tržaške — četa, kot da kiparju ušla je izpod dleta — vi, sključeni tkalci od stativ, strojar ji smrdljivici, zaviti v čresla ostri duh, vi mlinarji, ki nam meljete kruh, zidarji iz Renč, mizarji šentviški, Solkanci, drvarji po šumah, šoto vozeči Ižanci, ti mož, ki orješ in seješ, se družno z volom potiš ti štajerski viničar, ki nam vince mediš, ti, s svincem v pljučih, z očmi gasnočimi stavec, v vrtince mirno zroči savinjski plaveč, Vipavec brbljavi, zamišljeni briški kolon, vsi, ki poznate otiske zapestnic-spon, tudi vi, pozorno sklonjeni naprej, brodarji v bodočnost, v obzorja nova brez mej...

Zato bomo mi kovači kovali, trdd kovali, tenkd poslušali, * l, i ne bo med nami nespoznan, ko pride čas, ko sine dan, da vstane, j lane klddivar, klddivar silni iz nas...

devajo za en sam cilj — za zmago, ki pomeni obstoj, v takem vzdušju pa se zdi Življenje tako preprosto in pregledno, da se ne more pojaviti noben dvom, ki bi oslabil dejanje. Zupančič je torej končal svoje pesništvo s spoznanjem, da je za pridobitev Življenja življenje treba založiti. S tem je položil temelje za narodnoosvobodilno po­etiko, v kateri so bili zgodovina, umetnost in življenje eno in isto.

IV N a vseh ravninah človeške in pesniške

dejavnosti, ki se jih loteva Zupančičeva lirika, srečujemo subjekt, ki je v nasprotju z objektivno resničnostjo. Objektivna res­ničnost ogroža enotnost in smisel življenja, ona uničuje subjekt, ki je nosilec idealnih vrednot, humanističnih pobud in socialnih dejanj. V Zupančičevi liriki živi konflikt med grdo resničnostjo in idealnim posa­meznikom; ta konflikt je radikalno tema-tizirala ravno romantika, iz njega pa je izvirala celotna tradicija evropskega pes­ništva X I X . stoletja. K o Zupančič prevze­ma in brani pesniška načela, ki jih je uvedla romantika, to pomeni, da sprejema in brani vlogo idealnega subjekta v grdi resničnosti. K e r je sleherni tekst tega opusa namenjen človeku in poslan v socialni prostor, bi omenjeni konflikt upravičeno lahko imenovali tudi spor člo­veškega posameznika s svetom, v katerem živi.

Zupančičevo pesništvo torej tematizira dramo subjektivizma v sodobnem svetu. T a drama je intenzivna in eksplicitna najprej v temi erosa, nato v temi pesništva in nazadnje tudi v temi družbe, ki so, v skladu s pesnikovo vizijo, zadnji r e s i duum avtonomnosti idelanega subjekta v sodob­nem svetu. Eros in inspiracija imata v tej umetnosti transcendentalni in metafizični smisel, oba sta moč, ki se uresničuje sedaj in hkrati omogoča vsakemu tudi udeja­njanje v prihodnosti. T ema pesništva je še posebej obrnjena v družbeno življenje, želi delovati nanj, spremeniti njegov smisel in s tem postati poglavitna gibalna sila tako generične kot socialne eksistence. Ome­njene teme v Zupančičevi tematizaciji odkrivajo meje in možnosti subjektivizma, hkrati pa izpovedujejo tudi razpoke v utemeljevanju njegove transcendence. Z minimalizaci jo subjektivnega deleža, do katere je prišlo v sodobnih življenjskih pogojih, je ta tema še danes pozlačena z

Dedek in vnuček

auro izginole ali želene resničnosti, torej s premiso, ki sega v samo osrčje tistih sodobnih literarnih iskanj, ki so še poveza­na s klasično humanistično vizijo sveta in življenja.

Zupančičevo pesniško delo je obširno in oblikovno dokaj raznovrstno. Ce izvza­memo roman, v tem opusu nahajamo vse klasične literarne vrste. K temu velja dodati še publicistiko, kar pomeni eseje, članke, ocene, izjave in govore, rokopisne zapiske, meditacije, odlomke iz dnevnika in iz korespondence. V pesnikovem bogatem življenju skoraj da ni pojava, ki ne bi bil zajet v njegovi misli, zaobsežen v čustvu ali usmerjen s konstruktivno voljo. Brez njegovega sporočila bi bil slovenski narod brez globinske nacionalne filozofije, knjižni jezik brez končne dovršenosti, književnost pa brez lirike svetovnih razsežnosti in pomena.

Največje bogastvo Zupančičeve lirike je vsekakor v fondu besed, v pesniških podo­bah, v ritmu in kompoziciji. Pesnik se stilno pravzaprav nikoli ne ponavlja, ker iz tistega, kar je ustvaril v umetnosti ne nastaja rutina, četudi bi dosežena stopnja popolnosti bila še tako visoka. Sleherna njegova pesem ima popolnoma svoj in organsko razvit stil, ki izhaja iz snovi. Oblikovana snov je strnjena v tesen zu­nanji okvir, zato se ustvarjalec lahko osre­dotoči na prikazovanje majhnega in v sebi zaokroženega sveta. Oblikovanje takega navidezno ozkega in zaokroženega sveta pa je polno dramatičnosti in nepredvidljivih razsežnosti. Zupančičevo pesništvo v naj­boljšem in na vseh inspirativnih rav­ninah zajema celoto in središče, kar je razlog za njegovo visoko umetniško vred­nost, to zajemanje pa se dogaja v jeziku, ki je sam zase pomembna dragocenost. Pesnik je napovedal boj tradiciji, da bi izrazil vse, do česar se je dvignil v svoji misli ali slutnji, in je v tem boju odnesel venec zmage. S tem je preobrazil slovenski pes­niški jezik in njegov izraz obogatil z gibkostjo, mehkobnostjo, lahkoto, globino in eleganco. V najbolj zapletenih pesniških kompozicijah je ta jezik prienačil svojim visokim mislim in pretanjenim čustvom ter zapisal vrsto dovršenih formulacij, ki so v bralčevi zavesti še danes občutne kot nedosežne in neuresničljive.

Samonikla, izvirna in ustvarjalna moč, ki io razodeva Zupančičevo pesništvo, je razlog, da energija, ki jo izžareva, »nikoli ne otrpne v togo nepremičnost in v kon-servirano muzejsko nesmrtnost«. R a z i ­skovalcu na področju poezije postavlja vedno nova vprašanja: »kako ujeti vse to trepetanje, vse te nemirne črte, ki rišejo njegov obraz, da se ti zdaj prikaže ves jasen, pa se zopet zabriše in izgine, da ne veš kdaj ne kam?« (Preieren in današnji dan). Navedene besede je Zupančič 1946. leta izrekel za svojega predhodnika Prešerna. V pravem pomenu besede pa veljajo tudi in predvsem zanj, ki je v dan­današnji čas ostal njegov edini in resnični naslednik.

Hiša i- Ljubljani, Nunska ulica št. 4, kjer je Oton Župančič v I. nadstropju stanoval in ustvarjal po osvoboditvi

Oton Zupančič je našel svoj zadnji dom v večnem tovarištvu Ivana Cankarja, Dra gotina Ketteja in Josipa M urna Aleksan­drova

S N O V A N JA

Kazalo Letnih XII.

Š t e v i l k a 1 .7 . f e b r u a r 1978 S t r a n

l i k a VaSte F e b r u a r 1849 1

dr . F r a n c e B e r n i k B e s e d a o P r e š e r n u i n J e n k u 2 — J

A n d r e j K o k o t M i s l i o b našem j u b i l e j u 4 — 5

dr . ( 'ene Avguštin S c e n o g r a f i j a Saše K u m p a 7

M a j d a Z o n t a r P r e g l e d r a z . v o j a p o š t n e g a p r o m e t a n a G o r e n j s k e m d o p r v e s v e t o v n e v o j n e 11

F r a n c e Bratkovič Z a p i s k i / d i j a š k e g a s to j i šča 1 2 — 11

Črtomir Zoreč P r e š e r e n - p o p o t n i k Fo t og ra f i j e : f o t o t eka Z a v o d a /a spomeniško v a r s t v o K r a n j in G o ­renjskega m u z e j a K r a m : l i k o v n i p r i s p e v k i : Nejč.Slapar. Saša K n m p

K i

Š t e v i l k a 3 , 18. a p r i l 1978

E g i d i j Gašperšič K r a z m i š l j a n j e m o o d n o s i h v a m a t e r i z m u i n d o a m a t e r i z m a 33—'34

J a n a B e r a v s P e s m i 34

V i d a Dežman P r o j e k t s k u p i n e 77 a l i n o v i k o n c e p t u a l i z e m v l i k o v n i h p r i z a d e v a n j i h :I5 — 36

K d o T o r k a r P o t o v a n j e n a K u b o M

I ) en is Poniž

Z a p i s i n p o e z i j a z a p i s a AH — ;{<»

J a n i s K o r i d i s 40

T o m a ž I s k r a M e s e č n i k i 11 J a n e z Šmitek S

F u ž i n s k a i n obč in ska u p r a v a 1 2 — 4 5

F r a n c e Bratkovič Z a p i s k i z d i j a škega s to j i šča 4H Črtomir Zoreč S p o m i n s k a s o b a S i m o n a J e n k a v K r a n j u 4 7 — 1 H

Fo tog ra f i j e : z ra zs tave v p a v i l j o n u N O B Trž ič . Kovaški m u z e j K r o ­pa . F r a n c P e r d a n

Š t e v i l k a 5, 2 1 . n o v e m b e r 1978

F1 r a n c i Zagoričnik D r a m a i n s t i t u c i j e a l i L e p a V i d a i n Č a r o v n i c a i z Z g . D a v č e 6 6 — 6 7

P r e v a j a l e c D r a g o B a j t 68 " " 6 9

F r a n c e P i b e r n i k M a r j a n K u k e c — g r a f i k i n s l i k a r 7 0 — 7 1

F r a n c e P i b e r n i k P o k r a j i n a z v o z o m ( p e s m i v p r o z i ) 7 2 — 73

M i l a n S a g a d i n A j d n a n a d P o t o k i 74 — 7 5

Črtomir Zoreč P r e š e r n o v i o b i s k i p r i s t r i c i h 7 6 — 8 0

Š t e v i l k a 2, 10. m a r e c 1978

F r a n c i Zagoričnik T e d e n s l o v e n s k e d r a m e V K r a n j u

•Jože V i d i c S e d e m k r s t z a R o n k a r j e v o d r u ž i n o

dr . C e n e Avguštin L i k o v n o ž i v l j en j e n a G o r e n j s k e m v l e t u 1977

M a r t in K ad i vet P e s m i

Majda Žontar P r e g l e d r a z v o j a poš tnega p r o m e t a n a G o r e n j s k e m d o p r v e s v e t o v n e v o j n e

F r a n c e Bratkovič Z a p i s k i z d i j a š k e g a s to j i šča

Črtomir Zoreč J e n k o v e L a v r e

Fo t og ra f i j e : f o t o t e k a , Z a v o d a za spomeniško v a r s t v o K r a n j i n G o ­r e n j s k e g a m u z e j a K r a n j , F r a n c P e r d a n

1 7 - 18

1 9 -

2 2 - 2 : *

2 4 - 2 "

2 6 -

2 8 - 2 9

Š t e v i l k a 4. 5. s e p t e m b e r 1978

S l o v e n š č i n a v j a v n o s t i

F r a n c i Zagoričnik Š k a n d a l u m e t n o s t i a l i o b s l i k a r s t v u H e n r i k a M a r c h l a

F r a n c i Zagoričnik Č a s b r a n j a a l i » p u s t o t a «

V a l e n t i n Cundrič V r č i

A n k a N o v a k Ž i v l j e n j e i n d e l o p a s t i r j e v v b o h i n j s k i h g o r a h

30—32 B e l a s k o z i č a s

Črtomir Zoreč G o r e n j s k a

Fo tog ra f i j e : Z a v o d za spomeniško v a r s t v o K r a n j in G o r e n j s k e g a m u ­ze ja K r a n j

4 9 - 5 0

5 1 - 5 2

5 2 - 54

54 - 5 5

5 5 - 5 9

6 0 - 6 1

6 2 - 6 4

Š t e v i l k a 6, 2 6 . d e c e m b e r 1978

•Joža Mahnič I z p e s n i k o v e d e l a v n i c e i n z apušč ine 8 2 — 8 5

I z i d o r Cankar

O b i s k i - S p o t i 8 6 - 8 7

O t o n Zupančič V e š , p o e t , s v o j d o l g 8 8 - 8 9 dr . M a r j a Boršnik O t o n Ž u p a n č i č i n m o j a g e n e r a c i j a 9 0 — 9 1

Jože Pogačnik Ž u p a n č i č e v e m u pesn i š t vu n a r o b 9 2 - 9 5

S N O V A N J A - posebno k u l t u r n o r u b r i k o G l a s a ure ja jo : Jože B o h i n c , B e n j a m i n G r a c e r , J a n k o K r e k , A n ­dr e j P a v l o v e c ( l i k o v n a u m e t n o s t , u m e t n o s t n a z g o d o v i n a , a r h i t e k t u r a , u r b a n i z e m ) , F r a n c e P i b e r n i k ( lepo­s l o v j e , l i t e r a r n a z godov ina ) , N i k o R u p e l , J a n e z Š.ter, A l b i n Učakar (odg. u r e d n i k ) , Čr tomir Zoreč ( k u l ­t u r n a z godov ina ) , O l g a Z u p a n (zgo­d o v i n a , a rheo l o g i j a , e t n o l o g i j a , spo­

meniško va r s t v o ) .