DVA MANJ ZNANA VRHOVA

I v a n S a v l i

2. Breški Ja lovec

Breški J a l o v e c al i Br jaška g o r a v Beneški S lo-venij i je že od nekdaj zanesl j iv vremenik. I zza svoj ih otroških let se spominjam, d a se je oče kaj pogosto oz i ra l proti Breškemu J a l o v c u ter ug iba l , kakšno bo vreme. Ce je bil vrh z meglo pokrit, je deja l , J a l o v e c ima klobuk, s labo kaže. C e je p a v jutranjih urah p o k a z a l jasni, čisti s i jaj , smo z gotovost jo pr ičakoval i , d a bo tisti d a n lepo vreme. G l e d a l sem na nedosežno, mo-gočno, preko državnih meja postavl jeno g o r o

B r e g i n j , v o z a d j u I v a n a c

z vsem občudovanjem. M i k a l a in pr iv lačeva la me je vedno bolj in bolj. V r o č e sem si zaže le l , d a bi se mogel z n jenega temena ozirati po naravni lepoti, d a bi v idel , kaj je z a goro. J a -lovec je posta la g o r a mojih tihih že l ja . D o b a moje mladosti je že d a v n o zatoni la . V svojem živl jenju sem p a vendar le uži l nekaj srečnih trenutkov vrh g o r a . Zvrsti l se je tudi dan , ko sem se odprav i l na pot, d a izpolnim tiho že l jo mladih dni, d a spoznam skrite z a -k lade v kraljestvu Breškega J a l o v c a . » K a m p a kam?« me sprašujejo pri jatelj i , ko me v id i jo p laninsko naprav l jenega. »V Kobar išk i kot,« jim o d g o v a r j a m . Z a č u d e n o me g l e d a j o .

»Kaj boš p a dela l v tej zaprt i dol ini , kjer ni i zhoda, saj kot je kot, kot vsi ostali , kar jih imamo.« Redki so izletniki, ki si zaže l i jo og ledat i lepoto tega n a š e g a z a p a d n o o b m e j n e g a kra ja . V ob-

F o t o O s k a r

dobju monarhistične Avstrije je bil Breginj 58 let (1755-1813) pod Beneško republiko. V do-mači govorici in običajih Kotarjev še vedno opažamo sledove Beneške republike. Noči lo se je že, ko me je avtobus pripeljal v naselje ob vznožju Kobar iškega stola v Breginj. 2ivo sem se spominjal, kako so nas italijanski konjeniki 7. junija I. 1915 zaradi krnske fronte kot begunce pregnali tu gor in nas naselili v opuščene vojašnice. Pozneje so nas sprejeli na stanovanje gostoljubni domačini. Tu sem pre-živel dobo begunstva, zato mi je bi la znana ta lepa vas med gorami. Odloč i l sem se, da obiščem tudi svoje prijatelje in stare znance. S Petričkovim Lojzetom sva obujala spomine. Še sva se spominjala, kako sva se na polju nad vasjo skrivala pred kara-binerji in opazova la na soški fronti italijanski napad na Mrzli vrh. Rakete se neprestano švi-ga le in razsvetljevale pobočja Mrzlega vrha ter tako kazale avstrijske in italijanske položaje in postojanke. Številni topovi so grmeli svojo divjo pesem. V nočni tišini sva prav lepo v idela in sl išala regljanje strojnic, eksplozije šrapnelov ter granat. Dobro sva razločevala, kje smrt žanje svojo žetev. Tiho zadovoljstvo naju je obšlo, ko sva uvidela sovražnikov neuspeh. V 40 letih, odkar smo se zadnj ič videli, se je marsikaj spremenilo. Mnogim je kruti okupator v zadnj i vojni uničil življenje. Mnogi so s svojo krvjo poškropili zemljo nove Jugoslavi je. V dokaz z a to nam zgovorno govori spomenik nad vasjo. N a njem piše: »TUKAJ S O 24. 3. 1944 O K U P A T O R J I U G A S N I L I ŠTIRI M L A D A Ž IVLJE-N J A , ŠTIRI MATERE S O Z A J O K A L E , ŠTIRJE HE-R O J I B O D O V E Č N O ŽIVELI!« Nedaleč od Breginja je izdan izgubil življenje komandant Briško-Beneškega odreda heroj Mar-ko. Z a njegova junaška dejanja g a je vodstvo predlaga lo v odlikovanje, a tega ni dočakal . Naslednje jutro nadaljujem svojo pot. O z i r a m se na dolgi greben Kobar iškega Stola in na zobčasto Krnsko pogorje. Posebna značilnost Kobar iškega kota so senene kope, ki jih vidiš vsepovsod. Samo ob poti levo in desno skozi Javor je jih je bilo preko 80, kot bi postavil stra-žarje. Po zanemarjeni in zaraščeni stezi skozi pašnik Strmac se pride na most čez reko Na-dižo. Ta most je bil narejen v vojnem času leta 1916, ko so Italijani iz strateških ozirov urejali v zaledju fronte cestno zvezo Platišče— Breginj. Leta 1965 pa mu je povoden j močno podkopala temelje, tako da je preko njega one-mogočen promet z motornimi vozil i . Tod čez se razvi ja maloobmejni promet z a okoliške vasi.

Cariniki samevajo v tej samotni grapi . Cesta onstran Nadiže okrog hriba Volč jaka je dobro oskrbovana. Po eni uri hoje zag ledamo prvo beneško vas Platišče (Platischis). Nasel je je po-stavljeno na ravnici nad prepadi pod strmimi bregovi in goščavo. Z a hišami so vrtovi s po-sevki krompirja in f ižola. Ze na prvi pogled se vidi, da tod okrog v lada siromaštvo in revščina. Pred mnogimi domovi raste visoka trava, stene in mostovži razpadajo, opuščeni so hlevi in gnojne jame. To so znamenja, d a se iz slo-venskih vasi na Beneškem izseljujejo. Pričujoča sl ika tu v Platiščih, kjer je bil nekoč sedež občine, potrjuje, d a je vaško življenje zapisano počasnemu izumiranju.

Nisem se dolgo zadrževal v tej slovenski vasi. Nada l jeva l sem svojo pot po bližnjici do kapele na preval Ravne, nato pa do gostišča Tam na Ravni (Campo di Bonis); verjetno je naziv Bonis al i Boune dobi lo ime po potoku Bončič, ki teče po vznožju blagih vzpetin in se proti vzhodu pod drugim imenom izl iva v Nadižo . N a severu se v praznični jasnini in čisti lepoti prikaže Breški Ja lovec (1615 m) (P. ta di Mon-temaggiore). Dober kilometer vzhodno od moje poti se dviguje planinska naselbina s prijaznimi stajami in hlevi, Srednje brdo (729 m); vzhodna pobočja tega brda padajo naravnost v Črni potok in reko Nadižo , ki s svojim tokom tvorita državno mejo med Italijo in Jugoslavi jo. N a levo ob poti so košenice in travniki, daleč v ozadju pa Tipanski rob.

Sonce je že šlo proti poldnevu, ko sem se po prijetnem odpočitku v gostišču »Tam na Ravni« po lepi izhojeni gorski stezi skozi Tje v V lak i na-meril proti planinskemu naselju Brezje (Monte-magiore). Brezje so izrazito gorsko naselje, naj-višje v Terski Sloveniji (830 m); vas je postav-ljena na prisojni, travnati in položni g ladin i gore Z a v l a k a (964 m). V Brezjah je govorica težko umljiva. Več hiš je praznih in zapuščenih; 60 vaščanov je zapustilo svoje domove in odšlo v tujino.

Vzhodno od naselja Brezje je začetek staro-slavne beneške Nadiže , ki jo napa ja več pri-tokov. Dva izvirata na južnem pobočju Breškega Ja lovca. Najvišje izvira potok Lomanja (R. Dou-salemagna), vzhodno od njega je Beli potok (Rio Bianco). Med Ja lovcem in Muzcem izvira Černi potok (R. Nero), ki tvori državno mejo. Niže sprejme izvir Nadiže. Državna meja sprem-lja sedaj tako imenovano Beneško N a d i ž o do desnega pritoka Legrada (približno 5 km od izvira). Kakor nam pripovedujejo zgodovinski viri, je v davni dobi zemeljske zgodovine tekla

F o t o O s k a r B r e g i n j z B r e š k i m J a l o v c e m

čista in topla N a d i ž a proti vzhodu in se iz l ivala v Sočo. Šele pozneje je zaokrož i la svoj tok proti jugu, koder teče danes. Zan imalo me je, odkod izvira ime Brezje. Ima kaj zveze z Brezjami na Gorenjskem? Zgovorni možakar mi reši uganko. Sredi petnajstega sto-letja je ušel iz Padovanskih zaporov zapornik Dobezan ter pribežal v te oddaljene hribe. Najprej si je napravi l nad Breginjem na Kladi (Kladje) svoje zavetišče. Breginjskim pastirjem pa ni bilo všeč, d a bi se tujec svojevoljno šo-piril po njihovih pašnikih in motil živino na paši. Zrušili so mu kočo. Prestrašeni Dobezan je bežal pred hudobnimi pastirji čez Lepo brdo skozi gozdove in samotne goščave. Daleč od Breginja pod neprestrmo in g l a d k o goro v samotnem gozdiču čekonu, kjer je gospodar i la divjačina in hlad, si je napravi l svojo drugo hišico ter jo pokril z nažeto travo in pozneje s kamenitimi ploščami. Nihče g a tu ni motil. Počasi se je udomačil. Preživljal se je z lovom in živinorejo. V bližnji okolici/ več ur oddaljenem zaselku Viskorši (Monteaperta), si je poiskal pomočnico, ki mu je pomaga la pri njegovem delu in g a spremljala skozi življenje. Ustanovila sta dru-žino. Dobezan je bil še vedno oblečen v jetniško

obleko, zakrpano z raznimi pisanimi krpami. Ljudje so g a imenovali Brezar. Naselbina, ki si jo je iz leta v leto vedno večal in popravl jal , je dobi la ime Brezje. G o r a nad njim pa Brjaška gora. Iz imena Brezarje je sčasoma nastalo ime Brezje, Brjaško goro so preimenovali v Breški Jalovec. D a je nekaj na tem ljudskem izročilu, nam potrjuje Dobezanov doprsni kip, ki je vz idan v zunanji steni vaške cerkve. Več po-drobnosti o nastanku naselja Brezje pa hrani občina Tipana. Tako so mi povedali ljudje. Prenočil sem pri vaškem lovcu Francu Škrbonu, ki je tudi odbornik v občini T ipana. Med več-urnim pogovorom mi je pripovedoval, da v Ita-liji ne obstaja zakon o zaščiti gorske flore. V gorati Terski Sloveniji cvete trgovina s planin-skim cvetjem. Mnogim so planike vir dohodkov. V Centu (Tarcento) jih prodajajo po 5 - 6 lir. Prekupčevalci jih skrbno zložene v knj igo od-pošil jajo v Nemčijo. Lovec škrbon, ki je obenem tudi občinski odbornik, ni mogel razumeti, d a ta kupčija uničuje planike. Bil je prepričan, 'da cvetlice v jeseni odmrjejo, pa naj bodo odtr-gane al i ne. Spomladi pa nanovo poženejo na drugem mestu. D a je bil v zmoti, je razumljivo. Dr. Henrik Turna nam pripoveduje v svojih

spisih, d a je bilo na Mangrtu I. 1911 toliko Pred vojno je bilo v obsegu Ja lovca več planin belega cvetja, d a ni vedel, kam bi postavil svojo Karnahtska, Viškorška in druge. Zadnje leto pa nogo, da bi g a ne pohodil. Z a r a d i požrešne ni nikjer več slišati kravjega zvonca. Vse so kupčije s planinsko floro planike v Mangrtskih opuščene. N a severu pod Jalovskim slemenom planinah ne rastejo več. je bila Breška planina Tu v doline. Leta 1948 V poletju 1932 je dr. Henrik Turna obiskal Be- i e bi la z a pastirico Ema Skrbon. Pr ipovedovala neško Slovenijo. Z vodnikom Egidijem Jožefom m i je, da planina Tu v doline nima studenca, iz Brezij se je povzpel na Breški Ja lovec in nam z a ž ivino so napravljeni lopoči, z a pastirje se g a je prav lepo opisal. D a bi bolje doumel z b ' r a deževnica. V suhem poletju je bi la trda planinsko lepoto, ki nam jo prikazuje, sem se z a vodo. »Morala sem hoditi uro daleč v neko odločil , da usmerim svoje korake na Breški Ja - votlino po sneg, da sem g a stopila in napoj i la lovec po stopinjah dr. Henrika Turne. Sonce je živino. Kol iko snega, koliko truda in trpljenja že žarelo izza Ribežna, ko sem pred potokom i e b i ' ° treba, preden sem napoji la 50 živinčet.« Tam z a krajem krenil po stezi navzgor. Pot drži v t e m , e t u i e tudi v tej planini prenehalo pa-na pošev mimo lepo obl ikovanega stožca Ba- stirsko življenje. bice. Z a stožcem se steza nagne pod nepre- Ko pridem na vrh Ja lovca, kjer je dr. Turna hodno melišče, nato pa vzdigne v strmih vi- odslovil vodnika, sem imel svojevrsten razsežen jugah navzgor in poševno po visoki travi čez razgled. Kamorkol i se ozrem, krog in krog, veliko gorsko senožet, imenovano Lopata, ki se kakor daleč mi sega pogled, en sam labirint pričenja pod vrhom in se vieče vse do struge gorskih vrhov. Neizmerno je veličastvo prostra-Lomanje. Razgledujem se po Beneški Slovenij i nega višavja. G l e d a m kakor omamljen. Pred ter se veselim lepega dne. Pot me v v i jugah mano je vsa srednja Beneška Slovenija, vsa pripelje na Breški vrh 1499 m. Razgled se odpre pri jazna naselja gornje Terske krajine (Alta S la-daleč na sever in jug. G l a v n a steza pelje proti via). Vidim Furlansko nižino, Beneško raven in Breškemu Špiku. J a z zavijem levo navzgor po zamegleno morsko gladino. Prav lepo se nizajo robu, previdno se vzpenjam po grušču, drnu in gore, ki dele Karnahto in segajo daleč na jug. gosti travi proti Jalovskemu vrhu. N a severu mi pogled hiti na Poliški Špik, Kanin,

B r e š k i J a l o v e c , d o l i n a T a m n a R a v n i , d e s n o v a s B r e z j e F o t o G . S t o c c o

Bovški Sv in jak, Razor in ostalo v e r i g o g o r a . N a severozahodu se mi p r i k a ž e j o vel ikani Monte Duranno 2666 m, Monte Č a v a l l o 2250 m, Civetta 3218 m, M. Pelmo 3168 m, C lautske A l p e s C i m a dei Prati 2703 m in ostala r a j d a v isočakov. G l e -d a m na snežnike na koroško štajerski meji in koroško ital i janski meji. Pred mojimi nogami je samotarska do l ina d o l g e Učeje, desno Visoki Muzci ter s l ikovito gorov je s Sto lom 1668 m. Bolj proti severo z a h o d u su Muzci (1860 m, 1837 m in 1785 m), ki v svojem severnem vznož ju z a k r i v a j o Rez i jansko dol ino. Vrhovi v do lgem J a l o v š k e m grebenu imajo vsak svoje ime, das i so neznatni po obl ik i in višini. Iz dol ine jih je težko določiti . Imenujejo se Bik, Karnahstki vrh, D o l g a Lanžev ica , Vene na Vršiču, Špik , Brinica, nato pa sleme z n i ž a proti debru Tera (reka). V s a k a dol ina, vsak hribček, v s a k a g o r a hrani v sebi svojo posebnost in znači lnost. Z a vse pa je znač i lna ena skupna lastnost, vse so preču-dovite, lepe. Sprehod na Breški J a l o v e c n. bil z a m a n , dobrot l j ivo mi je na stežaj odpr l vrata svojih z a k l a d o v . V poznih popoldansk ih urah sem se bogatejš i spuščal po strmem rebru J a -lovca v dol ino.

DVA ZAPISA

Dr. D u š a n K e r m a v n e r

1. Še o predzgodovini S lovenskega planinskega

društva

Pred petimi leti sem napisa l z a Planinski Vestnik (1964) nekaj črtic iz te predzgodov ine , z lasti sem izdela l »Celotno z g o d b o o društvu ,Tr ig lav-ski prijatelj i '« na odkritem arhivskem grad ivu in nekol iko natančnejšem listanju po časnikih iz časa pred pr ib l ižno sto leti. D v e časniški notici pa sta takrat ušli moji po-zornosti in z a t o z g o d b a le ni b i la »celotna«. Prva od teh dveh notic je enovrstično obvesti lo iz spomladi 1871 v »Slovenskem N a r o d u « (št. 42 z dne 13. apr i la ) ; » N o v a č i ta ln ica z imenom Tr ig lav se je o s n o v a l a v Bohinju.« T a skopa novica sama po sebi p a č ne opravičuje, d a bi ustanavl janje bohin jskega p l a n i n s k e g a društva ugotavl ja l i že v letu 1871, dopušča pa domnevo,

d a so nemara hoteli Bohinjci svoji č italnici obe-siti tudi neke planinstva se t ičoče naloge. D a sta se z bohinjsko pobudo z ustanovitev društva »Triglavski prijatelj i« a l i »Tr ig lav-Alpen-vereina« spomladi 1872 v e z a l i poleg l jubl janske še dve pozab l jen i izrecno slovenski pobudi , iz-pričuje konec doslej n e o p a ž e n e g a poroč i la , ki je izš lo v »Slovenskem N a r o d u « dne 18. m a j a 1872 (št. 57) pod z a g l a v j e m »Društvo gorskih pri-jateljev«: »Iz Bohinja bl iz T r i g l a v a se nam piše 15. ma|a:

,Prid' vrh p lanin n ižave sin!' -

R a z l e g a se pomladansk i g l a s in v a b i urne noge in z d r a v a pl juča iz z i d o v j a in mehkužne sape na gore, kjer Tr ig lav kipi v nebo. 9037 črevljev v i soko pod milim B o g o m biti, in - ,Prostom z r a k o m ptica leti' - srečno svo jega ž iv l jenja se veseliti

,Breztelesen bit' že l im -Menim, d a ž e v neb' ž iv imi '

Bistra S a v a - čista s a p a - z d r a v a jed - v z d i g n e duh in sokolovo sonce ož iv i misli v kremenov ogenj .

N a planine, na goro! -N a j beseda naša bo! -

T a k o pozdrav l jen je je slišati na vsak poletni d a n in veselo je hoditi v prijateljski družbi po hribih in p laninah. - Društvo gorskih prijateljev ustanoviti je zahtevanje mnogih naših mladih S lovencev, ki bi radi svojo domovino g e o g r a -fično, g e o l o g i č n o in v veselje svoje v prijateljski družbi og leda l i . Društvo gorskih prijateljev slo-venskih naj bi koristno radovidnost po hribih in g o r a h ož ive lo in ohran i lo : in v ta namen na| bi b i lo v pomoč: a) pri jateljski zbor i po d o m a č e ; b) študentovsko popotovanje v družbi ; c) lastna b ib l ioteka; d) pr ipravl janje potov, prenočišč po g o r a h ; e) oskrbl jene zanesl j iv ih kaž ipotov ; t) veselje in l jubezen do svojih g o r a obudit i ; g) vesele in srečne popotniške popise razg lašat i . -Z a h t e v a j o b a j e nekateri l jubljanski g o s p o d j e tako društvo, da l je ,Vendi ja ' in s lovenska čital-nica celovška terja ustanovitev ,Društva gorsk ih prijateljev'. N a j torej vzemo gospodje stvar hitro v roke.«

Pisec tega dop isa - gotovo srenjanski k a p l a n Ivan Z a n - je takrat zb i ra l podpise predla-gatel jev prav i l društva »Triglavski prijatelji«. N e vemo, v kakšni obl ik i je g r a š k o študentsko »slov-