EKONOMSKE INTEGRACIJE V EVROPI · inovacije, vzpostaviti omrežja na evropski ravni ter povečati vlogo izobraževanja. To je pogoj za ohranjanje konkurenčne industrijske osnove

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO – POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

EKONOMSKE INTEGRACIJE V EVROPI

Študentka: Polona Koprivc Številka indeksa: 81570014 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent

Celje, junij 2006

PREDGOVOR Evropska unija je tik pred uresničitvijo najpomembnejšega cilja v procesu evropskega združevanja, ki se je začelo v obdobju neposredno po drugi svetovni vojni, in sicer zgodovinske ponovne združitve evropske celine. Po uspešni vzpostavitvi enotnega trga in uvedbi enotne valute bo Evropa poenotila svoja prizadevanja za demokracijo, svobodo, mir in napredek. Razširjena Evropska unija ponuja enkratne možnosti za povečanje blaginje in kakovosti življenja državljanov in okolja, v katerem živijo skupaj s svojimi otroci. Izziv, s katerim se sedaj soočamo, je to ambicijo spremeniti v resničnost in zagotoviti, da Evropska unija v celoti izkoristi potencial, ki ga prinaša širitev, in izpolni pričakovanja javnosti. Naš skupni cilj bi morala biti Evropa, ki slavi kulturno in nacionalno raznolikost posameznih držav članic in ostaja zvesta nacionalnim identitetam, hkrati pa se zavzema za evropsko identiteto in politično voljo po doseganju skupnih ciljev. Torej Evropa, ki temelji na solidarnosti in medsebojnem sodelovanju in ljudem omogoča, da skupaj gradijo trajno blaginjo za vse. Z vsemi temi izzivi se danes soočamo v svetu, ki ga pestijo težave in negotovost, pretekli dogodki pa so ustvarili tudi dvome glede dejanske sposobnosti Evropske unije, da ukrepa. Dati Evropi lastno ustavo zaenkrat ostaja neuresničeno. Evropska unija mora nadaljevati proces združevanja in biti previdna, da se ne ujame v zanko togega medvladnega dogovarjanja. To je tudi razlog, zakaj je potrebna ustava ter sredstva za hitro odločanje in ukrepanje – namreč zato, da lahko napredujemo, hkrati pa ohranimo mehanizme medsebojnega nadzora, ki so značilni za metodo Skupnosti. Prednosti, ki jih nudi državljanstvo Unije, presegajo tržne svoboščine, in prav takšnim vprašanjem je treba dati prednost. To je področje, na katerem se razvijajo javne svoboščine ter pravice in dolžnosti posameznikov na evropski ravni. Evropska unija mora dopolnjevati prizadevanja držav članic in zagotoviti, da so prednosti Evrope brez meja na voljo vsakomur, brez razlik. Za večjo blaginjo evropskih državljanov v skladu z evropskimi vrednotami pa je potrebno, da se Evropska unija spremeni v dinamično, na znanju temelječe gospodarstvo, s trajnostno gospodarsko rastjo in večjo socialno kohezijo. Ravno to je tudi bistvo Lizbonske strategije iz leta 2000. Diplomsko delo je sestavljeno iz več poglavij, ki se navezujejo na obravnavo ekonomskih integracij v Evropi. Integracije imajo pomembno vlogo pri oblikovanju Evrope, saj so velikokrat omogočile majhnim državam, kot je denimo Slovenija, možnost, da v povezavi s preostalimi evropskimi državami, snuje in uresničuje svoje gospodarske in politične cilje. V diplomskem delu je na začetku predstavljena teorija ekonomskih integracij, ker se od ostalih ekonomskih teorij loči po tem, da obstaja močna prepletenost gospodarskih in političnih dejavnikov. Predstavili smo tudi njen razvoj, kakšne pristope uporablja pri svoji znanosti, se dotaknili faz integracijskih procesov ter navedli razloge za razmah integracijskih procesov v svetu. Večstransko urejanje ekonomskih stikov je logična posledica potreb, da stopajo države v posebne stike ne samo v dvojicah, ampak tudi v kombinaciji večstranskih povezav med državami. Da pa bi večstranska povezovanja postala ekonomsko zares pomembna, je za obstoj poleg enotnosti v regionalni in zemljepisni pripadnosti, potrebna še sorodnost v političnih nazorih takšne regije. Čeprav je buren tehnološki napredek vnesel v svetovna razmerja prvino posebnega pomena, ni primerno pripisovati povečano prizadevanje za regionalne ekonomske integracije le učinku razvoja in pa povečanemu mednarodnemu

2

prenašanju tehničnega in drugega znanja. Prav tako tudi ni smiselno trditi, da so integracije le rezultat političnih vplivov. Najbolj značilne ekonomske integracije v Evropi, njihove glavne značilnosti in prednosti ter slabosti ekonomskih povezav obravnava 3. poglavje. Mnenja o osnovnih značilnostih procesa integriranja na mednarodni ravni so različna. Ne moremo pa prezreti vprašanja, ki se ob tem postavlja, in sicer, kakšen je pomen ter kakšne so posledice takega povezovanja za države, ki v njem sodelujejo, in za tiste, ki v to niso zajete. Dejavniki, ki so odločilno vplivali na ekonomska povezovanja so različni. Zagotovo so imele velik vpliv vojne in diktatorski poskusi posameznikov, da si podredijo in podjarmijo celotno Evropo. Svoje so prispevali tudi svoboden promet proizvajalnih sredstev, kapitala, storitev in delovne sile, povečanje delovne intenzivnosti in mednarodni politični cilji, kateri so bili kasneje dopolnjeni z ekonomsko vsebino. V preteklosti pa tudi danes lahko najdemo na območju Evrope več integracijskih skupin, v katere so vključene posamezne države. Vsaka integracijska skupina ima svoja načela in pogoje za priključitev, katere morajo države pristopnice izpolnjevati. Največji odsev in magnet med vsemi ekonomskimi integracijami v Evropi ima zagotovo EU, katero sestavlja 25 držav članic. Od 1. maja 2004 je polnopravna članica tudi Slovenija. Tako četrto poglavje zajema največje in najvplivnejše ekonomske integracije v Evropi – Evropsko unijo, EFTO, EEA, in CEFTO, predstavlja njihov pomen in vpliv, tudi z vidika Slovenije. V petem poglavju pa smo prikazali kakšen je trgovinsko – politični okvir v EU ter kakšen vpliv ima slednja na ostale integracijske procese. EU kot politično – ekonomska unija je najpomembnejši oblikovalec evropske sfere, saj s svojimi učinkovitimi politikami uresničuje miselnost, da bi bil morebiti v naslednjih desetletjih uresničen glavni cilj naših prednikov – združena Evropa.

3

KAZALO 1 UVOD ..................................................................................................................................... 6

1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave ............................................................ 6 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ........................................................................................ 6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ................................................................................. 7 1.4 Predvidene metode raziskovanja...................................................................................... 7

2 RAZVOJ EKONOMSKIH INTEGRACIJ......................................................................... 8

2.1 Razvoj teorije mednarodne ekonomske integracije ......................................................... 8 2.2 Faze povezovanja in integriranja gospodarstev ............................................................... 9 2.3 Razlogi za razmah integracijskih procesov v svetu ....................................................... 12

3 OPREDELITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ V EVROPI...................................... 13

3.1 Evropske ekonomske integracije.................................................................................... 13 3.2 Značilnosti evropskih integracijskih skupnosti .............................................................. 14 3.3 Prednosti in slabosti ekonomskih integracij................................................................... 15

4 PREDSTAVITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ V EVROPI ................................... 18

4.1 Evropska unija................................................................................................................ 18 4.1.1 Gospodarska politika v EU ..................................................................................... 21 4.1.2 Institucije EU........................................................................................................... 28 4.1.3 Odnosi EU z drugimi državami ............................................................................... 31 4.1.4 Države članice EU .................................................................................................. 33 4.1.5 Slovenija in EU........................................................................................................ 34

4.2 Evropsko združenje za prosto trgovino - EFTA............................................................. 37 4.2.1 Organizacijska struktura EFTE .............................................................................. 37 4.2.2 Pomen EFTE za Slovenijo....................................................................................... 38

4.3 Evropsko gospodarsko področje - EEA ......................................................................... 38 4.3.1 Značilnosti Sporazuma o evropskem gospodarskem področju ............................... 38 4.3.2 Finančna sredstva EEA ........................................................................................... 39

4.4 Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum - CEFTA .................................................. 40 4.4.1 Razlogi za nastanek CEFTE.................................................................................... 40 4.4.2 Vsebina in struktura sporazuma.............................................................................. 41 4.4.3 Pomen CEFTE za Slovenijo .................................................................................... 42

5 RAZMERJA MED EVROPSKIMI EKONOMSKIMI INTEGRACIJAMI ................ 44

5.1 Vpliv EU na ostale integracijske procese....................................................................... 44 5.2 Trgovinsko - politični okvir v Evropi ............................................................................ 46

6 SKLEP.................................................................................................................................. 49 POVZETEK............................................................................................................................ 51 SUMMARY............................................................................................................................. 52 LITERATURA ....................................................................................................................... 53 SEZNAM TABEL .................................................................................................................. 58

4

SEZNAM SLIK ...................................................................................................................... 59 PRILOGE ............................................................................................................................... 60

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema raziskave V diplomskem delu smo predstavili ekonomske integracije v Evropi. Mednarodne integracijske skupnosti pomembno vplivajo na razvoj nacionalnih gospodarstev. Odpravljajo namreč prepreke, ki se pojavljajo pri pretoku kapitala, ljudi, storitev in izdelkov. Skupno udejstvovanje tudi omogoča hitrejši napredek zunanje trgovine, kar ugodno vpliva na plačilne bilance držav članic, s pomočjo učinkovitih skupnih ukrepov pa lahko uresničimo svoje vrednote in politična prepričanja. V času nenehne želje po ustvarjanju in zagotavljanju vedno novih proizvodov ter hitro rastoče globalizacije je zahteva po dinamični in bolj povezani Evropi nujna. Da pa bi bila ta zahteva izpolnjena, s tem pa omogočen razvoj materialne in intelektualne infrastrukture Unije je potrebno sprejeti ukrepe za izboljšanje raziskovalnih dejavnosti, spodbujati podjetništvo in inovacije, vzpostaviti omrežja na evropski ravni ter povečati vlogo izobraževanja. To je pogoj za ohranjanje konkurenčne industrijske osnove. Istočasno pa to terja nova skupna jamstva za zaposlene in nova prizadevanja, s katerimi je mogoče predvideti spremembe v svetovnem gospodarskem okolju in trgovini ter se jim pravočasno prilagoditi.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela izhaja iz aktualnosti in neraziskanosti problema. Po proučevanju literature smo namreč ugotovili, da se je o ekonomskih integracijah v Evropi resda veliko pisalo, vendar je bilo slednjim v prihodnosti namenjeno zelo malo pozornosti. Namen diplomskega dela je podrobno analizirati evropske ekonomske integracije, predstaviti njihovo vlogo in namen ter pojasniti, kakšen vpliv imajo na države članice. V diplomskem delu smo torej obravnavali ekonomske integracije na območju Evrope, kjer nas je zanimala gospodarska politika znotraj meja Evrope. Cilji dela so naslednji:

− opredelitev ekonomskih integracij, naš poudarek je na integracijskih skupnostih znotraj Evrope;

− predstaviti posamezne integracije in prikazati njihovo vlogo ter pomen pri ekonomskem združevanju;

− proučiti in predstaviti prednosti in pomanjkljivosti ekonomskih integracij.

Trditve, ki smo jih preverjali v diplomskem delu, so: − ekonomske integracije so pomembne pri gospodarskem sodelovanju v svetovnem merilu; − države članice ekonomskih integracij imajo večje možnosti za gospodarski napredek; − mednarodni politični odnosi imajo pomemben vpliv na ekonomska združevanja; − namen večstranskih sporazumov je tudi liberalizacija trgovine članic.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Nekatere evropske ekonomske integracije so v primerjavi z ostalimi svetovnimi ekonomskimi integracijami gospodarsko slabše razvite. Pri tem ne smemo zanemariti dejstva, da lahko integracijska skupnost – Evropska unija, v prihodnje zelo konkurira ostalim svetovnim integracijam. Izkoristiti mora poslovne priložnosti, stabilizirati gospodarsko rast, zagotoviti ustrezno socialno politiko in vzpodbuditi države članice, da začnejo razvijati ustrezno investicijsko politiko. V diplomskem delu smo se omejili na ekonomske integracije, ki se nahajajo na ozemlju Evrope.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je ekonomska, saj gre za proučevanje ekonomskih integracij. Uporabljali smo dinamično metodo, kar pomeni, da smo preučili sedanje stanje ekonomskih integracij in kakšne spremembe so nastale od njihovih ustanovitev dalje. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode:

- metoda deskripcije, s pomočjo katere smo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva;

- metoda klasifikacije, kjer smo definirali pojme; - metoda kompilacije, kjer smo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z

izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč; - metoda komparacije, kjer smo primerjali dela različnih avtorjev.

V okviru analitičnega pristopa:

- metoda sinteze (razčlenjevali smo ugotovitve iz prakse in iz teorije na posamezne dele);

- metoda analize (povezovali smo teoretične poglede in preverjene izide iz prakse v celoto).

Podatke smo zbirali s pomočjo interneta in v knjižnici (učbeniki, revije in časopisi).

7

2 RAZVOJ EKONOMSKIH INTEGRACIJ

2.1 Razvoj teorije mednarodne ekonomske integracije Teorija mednarodne ekonomske integracije (MEI) se razlikuje od ostalih ekonomskih teorij po tem, da jo odlikuje močna povezanost gospodarskih in političnih dejavnikov. Obravnavamo jo lahko kot sestavni del teorije mednarodne ekonomike. Presega področje mednarodne menjave, saj proučuje vpliv fuzije nacionalnih tržišč na rast, raziskuje pa tudi potrebo po koordiniranju ekonomskih politik integracije. Teorija MEI prehaja na področje teorije alokacije, saj predstavlja večjo mobilnost proizvodnih faktorjev. Kot celotna ekonomska teorija se je tudi teorija MEI sčasoma spreminjala. Slednjo delimo na klasično in sodobno ekonomsko teorijo (Kenda, Bobek 1997, 264). Klasična ekonomska teorija obravnava dva pristopa, ki obravnavata MEI (Kenda, Bobek 1997, 265):

1. Liberalistični pristop, temelječ na konceptu proste trgovine. Nastal je zaradi spora med liberalisti in protekcionisti glede vloge carin oziroma zaščite. Klasični liberalistični pristop ni konzistenten nauk, temveč gre za fragmentarno obravnavanje gospodarskega povezovanja.

2. Teorija carinske unije predpostavlja, da ima MEI veliko pozitivnih učinkov, njen

vpliv je mogoče zaslediti tudi pri preusmeritvi trgovine. To lahko ima negativne posledice tako za države članice kakor tudi za preostali svet. Predstavniki te šole so Jacob Viner, James Mead in Robert Lipsey.

Sodobna meščanska teorija ima pomembno vlogo zlasti v obdobju zadnjih dvajsetih let, delimo jo v dve skupini. Slednji se razlikujeta po pripadnosti avtorjev k neoliberalistični oz. intervencionistični šoli: Teoretiki liberalistične šole namreč menijo, da je končni cilj povezovanja vzpostavitev enotnih pogojev na celotnem območju integracije, torej samo eno notranje tržišče. Predpostavljajo, da lahko ima integracija negativne učinke, zaradi prevelikega odvračanja trgovine (trade divertion) in diskriminacije do tretjih držav. To bi onemogočalo liberalizacijo mednarodne menjave, katera je primarni cilj liberalistov (Kenda, Bobek 1997, 265). Liberalisti v sodobni teoriji nimajo vedno enakega mnenja. Nekateri med njimi so bolj naklonjeni državni intervenciji na področju vključevanja narodnega gospodarstva v mednarodno menjavo, ob pogoju, da ta intervencija zagotavlja višji nivo domače blaginje in zaposlenosti. To sta primarna cilja keynesiancev oz. neokeysiancev, zato lahko govorimo o bolj »liberalistični« in bolj »(neo)keynesianski« smeri znotraj sodobne liberalistične teorije. Glavni predstavnik prve smeri je Bela Balassa, druge pa Fritz Machlup. Skupna miselnost obeh smeri je, da mora integracija omogočiti kar najugodnejše pogoje za prosto gibanje proizvodnih faktorjev, blaga in storitev (liberalistični ideal), kar bo posledično privedlo do prerazdelitve dohodka v posamezni državi, prav tako pa tudi na mednarodnem nivoju - keynesianski model (Kenda, Bobek 1997, 265). Teoretiki intervencionistične šole so mnenja, da predstavlja teorija MEI regionalno organiziranje narodnih gospodarstev in omogoča skupno planiranje in formiranje

8

najugodnejše strukture mednarodnega gospodarstva. MEI je sestavni del splošne politike gospodarskega razvoja. Teoretiki intervencionistične šole se delijo na dve podskupini (Kenda, Bobek 1997, 266):

• protekcionisti, ki zagovarjajo regionalno zaščito, in • dirigisti, ki menijo, da mora integriranje privesti do prerazdelitve dohodka, tako

znotraj države kakor tudi v mednarodnem merilu. Nekateri izmed njih pa zagovarjajo tezo, da je MEI mogoče doseči že z državno trgovino in s koordinacijo nacionalnih ekonomskih planov, brez odprave trgovinskih ovir.

Evropsko gospodarsko povezovanje, zlasti pa procesi v EU, v veliki meri zanikajo predpostavke dirigistov. Namreč, intervencija države se sicer lahko poveča na posameznih področjih (npr. regionalno planiranje in razvoj), vendar pa povečanje trga intenzivira konkurenco. Posledično to privede do manjšega vpletanja države v produktivne aktivnosti na podjetniškem nivoju (Kenda, Bobek 1997, 266).

2.2 Faze povezovanja in integriranja gospodarstev Različne vrste ekonomskih in drugih integracij ugodno vplivajo na internacionaliziranje poslovanja. Olajšujejo in vzpodbujajo trgovino znotraj integracije, prav tako pa sami člani integracije skupno določajo pogoje za mednarodno poslovanje z drugimi državami ali celo integracijami. Od vrste ekonomske integracije je odvisen tudi položaj trgovinskih ovir znotraj integracije in tistih, ki v njo niso vključeni. Smiselna je tudi odprava preprek za trgovanje znotraj integrirane skupine, saj se s prostim gibanjem proizvodnih faktorjev izrabljajo možnosti za specializacijo, medtem ko so dežele izven regije diskriminirane. Namen integracije je tudi usmerjanje zunanje trgovine (Dubrovski 2005, 87).

Integracija se je najprej razvila na podjetniški, šele nato na državni ravni. Na podjetniški ravni poznamo horizontalno, vertikalno in diagonalno (diverzifikacijsko, konglomeratsko) integriranje. Na državni ravni pa gre za povezovanje držav v večje regije (Šinkovec 1990, 23). Horizontalno integracijo razumemo kot pregrupiranje v smislu specializacije, kot združevanje organizacij z istega področja poslovne aktivnosti. Med razloge za razmah te integracije, ki jih praviloma spremlja koncentracija kapitala in znanja, uvrščamo uporabo učinkov, ki jih daje ekonomija obsega in pa doseganje prevladujočega položaja na trgu. Horizontalna integracija omogoča racionalno delitev dela, večjo stopnjo specializacije ter skupno raziskovanje (Šinkovec 1990, 24). Vertikalna integracija pomeni povezovanje gospodarskih subjektov, ki proizvajajo proizvode drug iz drugega. To pomeni, da gre za zaporedne stopnje proizvodnje (surovina, predelava, polizdelki, izdelki, trgovina). Ločimo vstopne in izstopne integracije, odvisno od tega, kako poteka integracija. Vertikalna integracija omogoča povezanim subjektom nemoten dotok surovin, obenem pa postavlja vse tiste integracije, ki niso integrirane v sistem, v odvisen in podrejen položaj. Omogoča tudi večjo varnost, saj so proizvodne verige definirane, gospodarski subjekti pa bolj obvladujejo tržno stihijo (Šinkovec 1990, 23). Pri diagonalni integraciji gre za povezovanje vertikalnih in horizontalnih oblik. Diverzifikacija pomeni rast, ki vključuje v proizvodni program proizvode in storitve, ki se

9

med seboj razlikujejo po tehnološkem temelju, tržnem namenu in načinu prodaje. Vključuje kombinacijo treh pomembnih elementov (število proizvodov, dispariteto med njimi in pa velikost podjetja). Strategija diverzifikacije proizvodnje postaja v svetu vse bolj pogosta kot način zagotavljanja stabilnih virov dohodka (ciklične krize v panogah). Diverzifikacija je lahko usmerjena: k celovitemu obvladovanju določenih področij in h krepitvi tehnično – tehnoloških kompetenc v dani panogi proizvodnje, lahko pa je usmerjena k ekspanziji aktivnosti pri oskrbovanju različnih trgov. Iz tega izhajata dve vrsti diverzifikacije; koncentrična, ki se oblikuje na temelju vertikalne in horizontalne rasti, in konglomeratska, ki pokriva nacionalne in multinacionalne okvire (Šinkovec 1990, 25). Pri meddržavnem urejanju gospodarskega sodelovanja poznamo naslednje oblike: trgovinsko pogodbo, ki je najvišja oblika urejanja gospodarskih vprašanj in sodelovanja, trgovinski sporazum (ožje, specializirano področje blagovne menjave) in trgovinski protokol (dopolnitev prvih dveh oblik). Vrsta sporazumov in njihova vsebina je različna glede na obseg medsebojnih pogajanj in skupnih aktivnosti (Dubrovski 2005, 88). Evropa dokazuje kompatibilnost kriterijev, da je možno povsem sprostiti gibljivost proizvodnih faktorjev, hkrati pa ohranjati vse tiste kulturne, verske in etične posebnosti, ki jih na določenem ozemlju želijo ohraniti. Se pa z integriranjem izgubljajo določene pristojnosti nacionalne oblasti, saj so le – te prenesene na višjo raven (Kenda, Bobek 1997, 282 – 290). Tabela 1: Osnovne oblike ekonomskih integracij med državami in njihove značilnosti Oblika integracije Značilnost

Sporazum o prosti trgovini

Carinska unija

Skupen notranji

trg

Ekonomska unija

Monetarna in politična

unija Prosta medsebojna trgovina (menjava blaga)

Prosta medsebojna menjava (menjava blaga in storitev) ( ) ( )

Skupna carinska tarifa Skupna zunanjeekonomska zaščita

( )

Prosta gibljivost pr. faktorjev (odprava fizičnih ovir in fiskalnih ovir)

Usklajevanje vseh delov ekonomske politike (razen monetarne)

Enotna ekonomska in monetarna politika

Vir: Kumar 2004/2005, 16 Opomba: Znak ( ) pomeni, da posamezna značilnost v integracijski obliki velja. V praksi so zaradi vsebine dogovorov in postopnosti uresničitve posameznega integracijskega dogovora lahko opazna občutna odstopanja od nakazanih osnovnih posameznih integracijskih oblik. Temelj analize različnih tipov regionalnih ekonomskih integracij so zasnovali ekonomisti, ki so raziskovali zgodnje poskuse zahodnoevropskih držav, ki so pripadale regionalnim ekonomskim integracijam. Tako se je izoblikovalo pet najpomembnejših tipov ekonomskih integracij, in sicer (Dearden, Mcdonald 1999, 34 – 35):

10

Območje proste trgovine – skupine držav, kjer so bile vse prepreke za trgovino in stvari odpravljene,

1. Carinska unija – območje proste trgovine s skupno zunanjo tarifo, 2. Skupni trg – carinska unija in prosto gibanje kapitala ter delovne sile, 3. Ekonomska unija – skupni trg s skladno ekonomsko in socialno politiko, ki učinkovito

zagotavljata prosti pretok ter skladna makroekonomska politika, ki ne deformira trgovinskih tokov,

4. Ekonomska in monetarna unija (EMU) – Ekonomska unija in skupna monetarna politika.

Ekonomske integracije lahko razvrstimo po naslednjih štirih osnovnih kriterijih: metode in motivi integriranja, vrsta integracijskih aktivnosti, obseg sodelovanja članic in geografsko področje. Znotraj integracijske skupine pa je mogoča tudi podrobnejša členitev integracijskih oblik na podskupine (Kumar 2004/2005, 13 – 14):

1. Integracije glede na geografski prostor, ki ga zajemajo • subregionalne • regionalne • medregionalne • globalne (svetovne) – samo kot bodoča možnost

2. Integracije glede na obseg sodelovanja članic

• parcialne integracije • sektorske integracije • vseobsežne (celovite) integracije

3. Integracije glede na metode in motive integriranja

• institucionalne integracije, ki temeljijo na aktivnosti in vlogi ustanov • tržne integracije, ki so vezane na odločanje gospodarskih subjektov glede na

tržne razmere • pozitivne integracije, ki so nastale s pospeševalnimi ukrepi države • negativne integracije, ki so nastale zaradi odstranjevanja ovir za medsebojno

gospodarsko sodelovanje subjektov iz različnih držav

4. Integracije glede na vrsto gospodarskih aktivnosti, ki so osnova povezovanja • proizvodne integracije • integracije na področju storitev • integracije na področju tokov produkcijskih faktorjev • integracije na varnostnem in političnem področju • integracije na monetarnem področju • integracije na področju delovanja trga in različne druge integracije po

tovrstnem kriteriju. Pri analizi oblik in tipov integracije razlikujemo med dvema vrstama pojmov (Kenda, Bobek 1997, 280-281):

1. institucionalizirana MEI, ki je zasnovana na obstoju različnih sporazumov med posameznimi državami (ES, EFTA, LAIA, ASEAN itd),

11

2. funkcionalna MEI pa temelji na medsebojni soodvisnosti in deluje preko svetovnega trga in gibanja proizvodnih dejavnikov na multilateralni osnovi (IMF, GATT, FAO, IBRD itd). Slednje tudi ustvarjajo določeno klimo, ki s svojimi številnimi nitmi povezuje blagovne in kapitalske tokove, delovno silo, tehnološka odkritja ter tako doprinaša k pospeševanju razvoja proizvodnih sil v svetu.

Med posameznimi državami obstajajo razlike, zato je težko trditi, da bi prišlo v doslednem času do funkcionalnega integriranja v enotno svetovno gospodarstvo. Sodobni procesi se zato bolj opirajo na institucionalizirano integriranje - organizirano sodelovanje med določenim številom držav. Predpostavljamo lahko, da regionalna integracija predstavlja začetno fazo v razvoju mednarodne ekonomske integracije (Kenda, Bobek 1997, 280-281).

2.3 Razlogi za razmah integracijskih procesov v svetu Globalizacija poslovanja, ki je posledično nastala z razširitvijo multinacionalnih podjetij in je spremenila prvotno razmerje med trgom in državo, je botrovala k zmanjševanju pomembnosti prostorske dimenzije v svetovnem trgovanju. Sklepanje regionalnih sporazumov pozitivno vpliva na prost pretok blaga med članicami, na liberaliziran pretok storitev, oseb, kapitala, prav tako pa zajema sodelovanje na področju varovanja okolja, zaščite intelektualne lastnine ter znanstvenih odkritij. Pobude za najrazličnejše sporazume lahko zasledimo v razvitih državah, kakor tudi v deželah v razvoju. Vse članice si namreč prizadevajo za povečanje trgovine z ostalimi članicami na podlagi preferencialnih olajšav. Vse to bi vzpodbudilo k izboljšanju učinkovitosti ter konkurenčnosti njihovih gospodarstev. Razloge za povečanje regionalnih sporazumov lahko najdemo predvsem v nespoštovanju multilateralnih trgovinskih in diskriminatornih pravil (Kenda, Bobek 1997, 328). Gospodarsko močnejše države so v sporazumih zaznale določeno stopnjo varnosti, ekonomsko šibkejše države pa so se zavedale dejstva, da so lahko izločene, če se ne bodo vključile v katero od integracij vodilnih trgovinskih sil. Regionalizacijo je mogoče zaslediti pri razvitih državah in državah v razvoju, z njo pa tudi vrsto multilateralnih sporazumov. S tem se je okrepilo sodelovanje med državami, okrepila pa se je tudi intra – regionalna trgovina, zlasti v povojnem obdobju. Zanjo je značilno, da je za naraščanje deleža intra – regionalne trgovine pripomogla menjava med zahodnoevropskimi državami (EU in NAFTA). Zaradi medsebojnega ekonomskega nesodelovanja so zabeležili največji upad intra – regionalne trgovine predvsem v državah Vzhodne in Srednje Evrope. Obstoječi regionalni sporazumi so samo v Zahodni Evropi dosegli takšen nivo, ki je vzpodbudil intra – regionalno trgovino in ostale oblike gospodarskega sodelovanja, večina ostalih sporazumov pa je ostala na nivoju prostotrgovinskih sporazumov (Kenda, Bobek 1997, 330-331). Multilaterizem in regionalizem sta medsebojno močno povezana. Zlasti slednjega uporabljajo pri liberalizaciji globalne trgovine in kadar so regionalni sporazumi namenjeni novim članicam. Pravila trgovinske politike, ki so bila sprejeta na multilateralni ravni, predstavljajo temeljno obvezo vsake države, tudi članice regionalnih združenj (Kenda, Bobek 1997, 330-331).

12

3 OPREDELITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ V EVROPI

3.1 Evropske ekonomske integracije S splošno definicijo, kaj integracija sploh je, razumemo ekonomsko integracijo kot sporazum večih držav ali ekonomskih prostorov, s katerim se države članice dogovorijo o medsebojnem odpravljanju ali odstranjevanju ovir ekonomskih tokov (ovir, ki otežujejo gibljivost produkcijskih faktorjev, na primer carine, kontingenti...). Integracije so oblika mednarodne liberalizacije ekonomskega sodelovanja in so številčno omejene. Ekonomske integracije izboljšujejo menjavo med državami članicami, vplivajo na izboljšanje ekonomičnosti poslovanja (zaradi večje konkurence med proizvajalci), omogočajo pa tudi lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev (Pfajfar 2004, 15 – 16). Po drugi svetovni vojni se je začela ideja o politični in gospodarski združitvi Evrope najbolj izražati, čeprav je bila ta miselnost prisotna že skozi mnoga stoletja. Verjetno je prav divjanje Hitlerjevega nacizma pospešilo evropsko povezovanje, saj je diktator, podobno kot pred njim Napoleon in Karel Veliki, s silo združil Evropo. Odporniška gibanja, ki so takšnemu načinu nasprotovala, so presegla okvire zakoreninjenega nacionalizma in se hrabro postavila po robu vsem vrstam totalitarizma, ki je vladal tako v Zahodni kot v Vzhodni Evropi. Tako so že pred koncem druge svetovne vojne odporniška gibanja podpisala osnutek deklaracije o Evropskem odporniškem gibanju, vlade treh dežel Beneluksa v izgnanstvu, pa so se odločile, da bodo po vojni oblikovale tesno gospodarsko zvezo. To so uresničile leta 1947. Ustanovila se je OEEC1, ki je bila prva mednarodna ekonomska organizacija za sodelovanje med državami na gospodarskem področju. Zaradi številnih pritiskov, ki so jih izvajale mnoge skupine, se je v Haagu organizirala velika konferenca, na kateri sta se ustanovili Evropsko gibanje in Svet Evrope (Ješovnik 2000, 11).

Poleg Evropske unije, so se skozi desetletja po drugi svetovni vojni v Evropi oblikovali številni ekonomsko integracijski dogovori, ki jih bomo v nadaljevanju na kratko predstavili.

EFTA je poleg Evropske gospodarske skupnosti drugi večji projekt ekonomske integracije v Evropi. Ustanovljena je bila leta 1960 s Stockholmsko konvencijo, s ciljem kreirati prosto trgovino samo za industrijske proizvode (Kumar 2004/2005, 40).

SEV2 – Svet za ekonomsko sodelovanje - socialistični ekonomisti vzhodne Evrope so načrtovali lastno integracijsko skupnost leta 1949. Združba SEV je bila pravzaprav sestavljena iz kopice majhnih držav in ene velike (Zveza sovjetskih socialističnih republik), gospodarsko in politično močne države. Dolgoročni cilji te združbe niso bili natačno definirani, namen je bil oblikovati visoko organizirano integracijo, brez časovnih določitev kdaj naj bi do tega prišlo (Kumar 2004/2005, 41).

CEFTA je prostotrgovinski sporazum. Njegov namen je bil, da se države z Evropskimi pridružitvenimi sporazumi z EU, v svoji lastni integraciji pričnejo pripravljati na kasnejši vstop v polnopravno članstvo v EU (Kumar 2004/2005, 42).

BAFTA je baltski prostotrgovinski sporazum, ki je bil sklenjen leta 1999 med tremi baltskimi državami: Estonijo, Latvijo in Litvo. Podobno kot CEFTA je namenjen pripravam na vstop v EU (Kumar 2004/2005, 42).

1 Evropska organizacija za gospodarsko sodelovanje 2 Council for Mutual Economic Assistance

13

EEA je prostotrgovinski sporazum imenovan - evropski ekonomski prostor. Omenjeni integracijski sporazum je posledica predhodnega prostotrgovinskega sporazuma med EGS in EFTA državami (Kumar 2004/2005, 42).

THE NORDIC COMMUNITY je skupnost med petimi nordijskimi državami (Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska), deluje bolj na principu sodelovanja, kot na principu ekonomske integracije, ker njene članice pripadajo EFTI ali EU (Kumar 2004/2005, 42).

3.2 Značilnosti evropskih integracijskih skupnosti Pol stoletja evropskega združevanja je dokazalo, da obrodi skupno delo več sadov v primerjavi s »seštevkom« del vseh posameznikov. Evropska unija in ostale ekonomske integracije imajo kot celota znatno večji vpliv na gospodarskem, socialnem, tehnološkem, trgovinskem in političnem področju. Njihov vpliv se še dodatno poveča, če nastopajo skupno kot integracija in kot taka zagovarjajo enotna stališča. Z združitvijo so se končala tudi starodavna nasprotja med evropskimi državami. Občutke večvrednosti in uporabo sile pri reševanju mednarodnih razlik je zamenjala t.i. »metoda Skupnosti«, za katero je značilno skupno iskanje rešitev. Slednja išče ravnovesje med nacionalnimi interesi in interesi integracije in ob upoštevanju nacionalne raznolikosti ustvarja identiteto ekonomskih združb. Zahvaljujoč tej metodi so države, katerih sistemi temeljijo na demokraciji in svobodi, lahko ostale skupaj v obdobju hladne vojne. Konec nasprotij med Vzhodom in Zahodom ter ponovna politična in gospodarska združitev celine predstavljajo zmago evropskega duha – duha, ki ga narodi Evrope potrebujejo bolj kot kdajkoli prej (Fontaine 2003, 10 – 12). Vključevanje v ekonomske integracije je naraven proces, za katerega so se odločile evropske države, da bi povečale konkurenčne sposobnosti nacionalnih gospodarstev na svetovnem trgu, razvile in obdržale načela demokracije, ustvarile enotni trg in obnovile evropske inovativne sposobnosti (Sergi 2003, 1).

Na razvoj dogodkov v Evropi je vplivalo veliko mednarodnih dejavnikov, in sicer (Ješovnik 2000, 11):

želje po združeni Evropi, katere je gospodarska in politična uspešnost ZDA samo še dodatno vzpodbudila;

želje po obnovi porušene Evrope, ki so dobile spodbudo v ustanovitvi prve ekonomske mednarodne organizacije OEEC in v obliki Marshallovega načrta;

zaostrujoče blokovske delitve, ki so postavile Nemčijo in Evropo v nezavidljiv položaj.

Proces gospodarske integracije različnih narodov se pred tem poskusom ni nikoli izvajal, poleg tega je bila enotnost Evrope kot posledica integracijskih procesov povsem nova kvaliteta na starem kontinentu. Evropa je bila razdeljena na države, ki so imele diktaturo ali parlamentarno demokracijo, socialistični ali kapitalistični družbeni ustroj, razlikovale so se po intenzivnosti industrijskih revolucij, prav tako pa je bila delitev izvršena glede na sever – jug ter vzhod – zahod. Potek evropskih integracijskih procesov, ki so zaznamovali ozemlje Evrope in sedaj trajajo že pol stoletja, lahko razdelimo v tri faze (Ješovnik 2000, 12):

prva faza se je začela s Pariškim sporazumom o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (18. april 1951/52);

sledila je Rimska pogodba (25. marec 1957/58) o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti in Evropske skupnosti za jedrsko energijo;

14

ter Maastrichtska Pogodba o Evropski uniji I (7. januar 1992/93) in Amsterdamska Pogodba o Evropski uniji II (17. junij 1997/99).

Simbolični začetek evropskega združevanja označuje predlog zunanjega ministra Roberta Schumana za oblikovanje skupnega trga v industriji premoga in jekla, ki je bil predstavljen 9. maja 1950. S prenosom odločanja na skupni nadnacionalni organ v vseh pomembnih gospodarskih panogah, ki so jih do tedaj uporabljali predvsem v vojaške namene, je bilo tako onemogočeno enostransko upravljanje in s tem zlorabljanje teh pomembnih surovin. Na podlagi tako imenovane Schumanove deklaracije je šest evropskih držav, Belgija, Francija, Italija, Nizozemska, Luksemburg in Nemčija 18. aprila 1951 v Parizu podpisalo Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) (UVI 2005, 7).

3.3 Prednosti in slabosti ekonomskih integracij Danes se je zelo težko izogniti kateri od obstoječih ali nastajajočih integracijskih skupin, saj skoraj vse države sveta iščejo možnosti pospeševanja svojega razvoja tudi z regionalnim povezovanjem. Pomembno vlogo ima pri tem geografska lega. Članstvo v integraciji ima svoje prednosti, ki se kažejo v dinamičnem in hitrejšem pretoku izdelkov, storitev in kapitala, v večji ekonomski in politični varnosti, izkoriščanju posebnih priložnosti in nasploh v zagotavljanju hitrejše gospodarske rasti in razvoja. Hkrati ima članstvo tudi slabosti, ki so zelo podobne dilemam, kadar gre za vstop nekega podjetja v strateško poslovno ali kapitalsko povezavo. Vsak vstop v politično – ekonomsko ali podjetniško integracijo zahteva prilagoditev sistemov, procesov, struktur in dejavnosti na račun pričakovanih koristi iz sodelovanja v integraciji. Vstop v kakršno koli integracijo (podjetniško, državno, interesno) zahteva od novega člana velikokrat celo drastične spremembe njegovih notranjih struktur in načinov delovanja, pri čemer so lahko nekatera področja v spremembe močneje vključena, druga pa manj (Svetličič in drugi 1996, 10).

Analize vplivov ekonomskih integracij na blagostanje običajno ločujejo statične (alokacijske) in dinamične (akumulacijske) učinke. Statični (alokacijski) učinki opredeljujejo realokacijo proizvodnih tvorcev med sektorji in regijami kot rezultat odpravljenih pregrad za pretok blaga in proizvodnih faktorjev ter odprave cenovnih distorzij. Z redistribucijo dohodkov ti učinki vodijo k izenačitvi cen blaga in faktorjev in k njihovi učinkovitejši uporabi. Alokacijski učinki pa so v veliki meri odvisni od tega, kako učinkovita je začetna lokacija faktorjev med sektorji. Relativno majhni so ravno v državah z dobro delujočo tržno ekonomijo (UMAR 1997). Povezani dinamični (akumulacijski) učinki izhajajo iz novo nastalih investicijskih iniciativ. Le - te namreč povečujejo obseg razpoložljivih faktorjev proizvodnje in pospešujejo gospodarsko rast, pričakujemo jih lahko dolgoročno in niso strogo vezani na carinsko unijo, ampak na vse oblike ekonomske integracije. Dinamični učinki so kompleksni in diverzificirani zato so tudi težko izračunljivi. Eden od poglavitnih razlogov zakaj je dinamične učinke tako težko oceniti je ta, da niso avtomatično zagotovljeni. Izkoriščeni morajo biti s strani podjetij in ekonomske politike. Primer so neposredne tuje investicije, ki so potencialno velika priložnost, vendar pa ne bodo nikoli prišle, če ne bo izpolnjenih vrsta mikro in makro ekonomskih pogojev v določeni državi. Zanimivo je tudi, da se v politiki in tudi v strokovni literaturi pozornost premika od statičnih koristi k dinamičnim dolgoročnim koristim ekonomskih integracij. Razlog se deloma skriva v tem, da je bil na Zahodu velik del statičnih učinkov že realiziran v času združevanja, prav tako pa se EU spreminja s carinske unije v obliko ekonomske integracije (UMAR 1997).

15

a) Statični učinki (Povzeto v: Pfajfar 2004, 16): − oblikovanje trgovine, do katere pride, ko cenejši uvožen proizvod iz države članice ekonomske integracije izpodrine prej zavarovanega domačega, in preusmerjanje trgovine, ki nastopi, ko taisti proizvod izpodrine prej cenejšega iz držav nečlanic ekonomske integracije. Običajno nastopata oba hkrati. Če pride do prevlade prvega učinka nad drugim, je ekonomska integracija usmerjena k svobodni trgovini, v obratnem primeru pa k protekcionizmu. O učinku povečanja trgovine govorimo takrat, ko se zaradi znižanja cen blaga iz države članice poveča domače povpraševanje; − učinek substitucije med proizvodi, ki se pojavi zaradi sprememb v relativnih cenah. Odprava carin na uvoz iz članice integracije privede do tega, da se relativne cene blaga iz uvoza in cene domačega blaga uskladijo z realnimi stopnjami transformacije, kar privede do povečanja blaginje. V odnosu do tretjih dežel to spodbudi nasprotna gibanja, ki privedejo do zmanjšanja njihove blaginje; − učinek na realokacijo proizvodnje, ko odprava carin med članicami odpravi razlike med stroški proizvodnje na domačem trgu in trgu držav članic. Začne se proces realokacije produkcijskih faktorjev v proizvodnji vsakega produkta, katerega mejni stroški in produktivnost faktorjev se v posameznih državah razlikujejo. Produkcijski faktorji bodo prešli od proizvajalcev z višjimi stroški k tistim z nižjimi. Na tej osnovi pride tudi do večje stopnje specializacije. b) Dinamični učinki (Povzeto v: Pfajfar 2004, 17): − povečana konkurenca izhaja iz razširjenega trga in omogoča obstoj številnih podjetij optimalne velikosti, substitucijo med proizvodi zaradi povečanih razlik v stroških in vrstah ter povečuje možnost izbire. Konkurenca izpodriva monopole ali slabi njihovo moč, vpliva na učinkovitejšo alokacijo produkcijskih faktorjev, stimulira nove investicije, intenzivira znanstveno – raziskovalno delo, uvaja nove tehnike, proizvode, modele, odpravlja neučinkovite proizvajalce; − ekonomija obsega - nacionalna tržišča so običajno preozka za doseganje optimalnega obsega proizvodnje ter izkoriščanje sodobnih tehničnih dosežkov, hkrati pa dopuščajo in podaljšujejo življenjsko dobo proizvajalcem malih serij k specializaciji in uvajanju nove tehnike. Glavne prednosti proizvajalcev velikih serij so prihranki v znanju, strojih, materialu, večja produktivnost, lažji dostop do kapitala, večje možnosti financiranja znanstveno – raziskovalnega dela; − učinek na investicije – integrirano tržišče stimulira povečanje investicij, saj povečuje povpraševanje, zmanjšuje tveganje, nestabilnost in negotovost, zagotavlja porast zaposlenosti, stabilnost cen, odsotnost večjih gospodarskih nihanj, deluje tudi na strukturo investicij, saj zahteva njihovo nalaganje v najsodobnejšo opremo v kapacitetah, ki omogočajo optimalno proizvodnjo. Veliko argumentov podpira tezo, da so bili v primeru Slovenije najpomembnejša posledica vstopa v EU dinamični učinki integracije. Do njih namreč pride šele postopoma, s povečanjem trga (ekonomije obsega in skupne proizvodnje ter razdelitve), s stimulacijo managerskih, trženjskih in tehnoloških (produktnih) inovacij, s krepitvijo konkurence, ki vpliva na dvig produktivnosti in investicij ter tako zagotavlja boljše izkoriščanje virov.

16

Dinamični učinki vključujejo vse kategorije dejavnikov, ki vplivajo na rast in učinkovitost, učenje na napakah, ekonomijo obsega, tehnični napredek, akumulacijo kapitala in koncentracijo trga. Poleg tega so lahko dinamični efekti zadosti veliki, da prevladajo nad nekaterimi negativnimi učinki, ki bi jih povzročilo preusmerjanje trgovine (Svetličič in drugi 1996, 18). Najpomembnejše mikroekonomske koristi integracije so znižanje (Svetličič in drugi 1996, 20):

• stroškov vhodnih materialov – odprava carin in ostalih pregrad, • stroškov dela – nujno zniževanje plač ter prispevkov iz tega naslova, • stroškov vzdrževanja razlik med državami in, • stroškov kapitala – tekmovanje med bankami in zavarovalnicami.

Dinamičnejše koristi (Svetličič in drugi 1996, 20):

• ekonomije obsega (tudi ekonomija obsega pri izobraževanju), • dvig učinkovitosti kot posledica odpravljanja managerskih neučinkovitosti ter • povečana konkurenca in posledična krepitev inovacijskih sposobnosti.

Koristi ekonomij obsega in povečane konkurence oziroma koristi integracije trgov so pomembnejše kot pa koristi odpravljanja različnih pregrad, saj prispevajo k izboljšanju neto blaginje. Države nečlanice so soočene z večjimi fizičnimi pregradami na poti njihovih trgovinskih in drugih oblik sodelovanja, pri ekonomiji obsega in konkurenci z državami članicami ekonomskih integracij. Najpomembnejši stroški integracije so ekonomski, politični in kulturni. Med ekonomskimi je pogosto na prvem mestu izguba monetarne suverenosti, sledijo stroški preusmerjanja trgovine in stroški, ki so povezani z ukinjanjem ali zmanjševanjem proizvodnje posameznih, v razmerah zaostrene konkurence integriranega trga, nerentabilnih panog, zmanjšanje proračunskih prihodkov zaradi zmanjšanja ali ukinjanja carin, povečani javni izdatki (skupne ustanove, vključno z obrambnimi in varnostnimi3). Postopno zmanjševanje in kasnejše odpravljanje carin na uvoz bi znatno zmanjšalo državne proračunske prihodke. To pomeni nov pritisk na proračunski primanjkljaj ter slabi konkurenčno sposobnost tistih dejavnosti, ki morajo pokrivati ta primanjkljaj s povečanim plačevanjem davkov. Politični stroški zajemajo delitev dela suverosti. Čeprav so ti stroški na prvi pogled visoki, so verjetno nižji kot pa ostati zunaj integracije in enostransko odpraviti vse carine (Svetličič in drugi 1996, 20). Učinki integracije bodo za udeleženke večji in neto bolj pozitivni (Kumar 2004/2005, 33):

• če je v integraciji več držav, • če je ekonomska moč integriranih držav velika (postanejo »velika ekonomija« glede

na tretje države in delovanje pozitivnih učinkov znotraj integracije je obsežnejše, saj lahko na primer vplivajo na svetovne cene),

• če je struktura proizvodnje takšna, da lahko učinkovito veljajo vplivi ekonomij obsega in sinergij,

• če je spreminjanje strukture proizvodnje sorazmerno enostavno – torej zamenjava proizvodov iz tretjih držav za cenejše iz partnerskih,

• če je razlika v cenah pred integracijo in po integraciji čim večja, • ob upoštevanju transportnih stroškov so lahko uspešnejše integracije geografsko

bližjih držav. 3 Koristi povečane varnosti države več kot odtehtajo takšne stroške

17

4 PREDSTAVITEV EKONOMSKIH INTEGRACIJ V EVROPI

4.1 Evropska unija Slika 1: Simbol EU

Vir: UVI 2006b

Evropska unija je nenehno razvijajoča se, živa povezava držav, katero določajo pravno obvezujoče pogodbe. Države članice so se združile z namenom, da bi skupaj učinkoviteje uresničevale prednostne razvojne cilje. Področja skupnega delovanja so številna, pri uresničevanju ciljev EU se uporabljajo različni instrumenti, in sicer, obsežen pravni red, skupne politike, skupni proračun, skupne akcije in programi (od raziskovalnih do socialnih). Evropske države si kot pomemben cilj in nadgradnjo gospodarske integracije prizadevajo ustvariti politično unijo, ki se ji z vzpostavljanjem dodatnih skupnih instrumentov in politik sedanja EU čedalje bolj približuje (SVEZ 2003, 4). Prvi je potrebo po močnejši in združeni Evropi omenil britanski premier Winston Churchill v znamenitem govoru, kjer je tudi dejal, da se je nad Evropo spustila železna zavesa. Pri Evropski uniji zasledimo dva koncepta združevanja Evrope. Prvi je bil t. i. federalistični koncept, po katerem bi takoj uvedli Evropsko federacijo oz. nekakšne Združene države Evrope, s svojo evropsko ustavo, vendar je bil načrt za tiste čase preambiciozno zastavljen. Zato se je uveljavil drugi koncept, t. i. realistični načrt Jeana Moneta, ki predvideva počasno, postopno pomikanje proti evropski federaciji. Dokaz tega je, da je Unija potrebovala skoraj pol stoletja, da je uvedla skupno valuto - evro. Skladno z načrtom naj bi se pojavil "spill-over" efekt - prelivanje suverenosti z enega področja na vsa druga. Države Evropske unije namreč del svoje suverenosti prenašajo na nadnacionalno raven (RTV Slovenija 2006b). Pogodba o Evropski uniji, ki je bila podpisana 7. februarja 1992 v Maastrichtu, je stopila v veljavo 1. novembra leta 1993. Maastrichtska pogodba je nadaljevala tisto, kar je že začrtala Enotna evropska listina, prvič je bil tudi presežen izključno gospodarski značaj integracije. Pomemben cilj Maastrichtske pogodbe je bil nadgraditi enotni evropski trg sprva s popolno gospodarsko in nato še s politično unijo. Nadgradnja Evropske enotne listine je bila izvršena zato, ker so se države članice upirale zadanim ciljem, ki bi morali biti po Enotni evropski listini izpolnjeni do leta 1992. Poleg tega je v ES vedno večji pritisk globalizma na nacionalna gospodarstva zahteval nove institucionalne reforme, prišlo je tudi do kardinalnih političnih sprememb v Srednji in Vzhodni Evropi (Ješovnik 2000, 28).

Pogodba o Evropski uniji se je opirala na naslednje cilje (Ješovnik 2000, 29):

s pomočjo gospodarske in denarne unije ter notranjim trgom spodbujati uravnotežen trajen socialni napredek in gospodarski razvoj,

na mednarodnem prizorišču uveljaviti evropsko identiteto, ki bi bila podprta s skupno zunanjo ter varnostno politiko in, ki bo vodila k skupni obrambi EU,

prizadevanje za uveljavitev sodelovanja na področju pravosodja in notranjih zadev,

uvedba državljanstva EU,

18

vzdrževanje in razvijanje zakonodaje EU ter zagotovitev učinkovitih mehanizmov in institucij.

Evropska unija je cilj, za katerega si prizadevajo vse države članice, določa jo Maastrichtska pogodba. EU sestavljajo trije stebri (Ješovnik 2000, 30):

prvi steber sestavljajo tri skupnosti – Evropska skupnost za premog in jeklo (ESPJ), Evropska gospodarska skupnost (EGS) in Evropska skupnost za jedrsko energijo (ESJE) – vendar je njegovo jedro Evropska skupnost;

drugi steber se opira na skupno zunanjo in varnostno politiko;

tretji steber pa sestavljajo notranje zadeve in skupno pravosodje.

Slika 2: Pristojnosti ključnih institucij in organov v postopkih odločanja EU glede na stebrno delitev

Vir: SVEZ 2005, 10

Pogodbo iz Maastrichta je dopolnila in nadgradila Pogodba o Evropski uniji II, ki so jo sprejeli na Nizozemskem, v Amsterdamu. Tako imenovana Amsterdamska pogodba je bila podpisana 17. junija 1997, v veljavo je vstopila maja 1999. Podobno kot Maastrichtska temelji na treh stebrih, vendar je ta pogodba veliko bolj konsolidirana. Njen poudarek je na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načelih v državah članicah. Pogodba o Evropski uniji II temelji na štirih kamnih, saj zaposlovanje, socialna listina in državljanske pravice postanejo prednostna naloga evropskih integracijskih procesov. Države članice so se v Amsterdamski pogodbi obvezale, da bodo odpravile še zadnje ovire pri prostem gibanju ljudi. Skupnost je obvezana, da bolj aktivno poskrbi za evropske gospodarske interese na svetovnih trgih. Zato je pomembno, da EU ustvari skupno evropsko identiteto, ki bo v kriznih razmerah podprta z učinkovitim sistemom odločanja. Države članice so se tudi dogovorile, da bodo ob priključitvi novih držav članic uvedle naslednje spremembe (Ješovnik 2000, 35 – 36):

nacionalni parlamenti naj bi se aktivneje vključili v urejanje evropskih zadev in v pospeševanje ekonomskih integracij,

sistem ponderiranih glasov v Svetu EU bodo prilagodili številu prebivalstva v članici, glasovanje bo potekalo po sistemu kvalificirane večine,

19

velike države članice bodo izgubile pravico, ki jim je zagotavljala dva komisarja, večje pristojnosti bodo namenjene predsedniku Evropske komisije,

Amsterdamska pogodba dovoljuje integriranje z različnimi hitrostmi, kar pomeni, da bi lahko nekatere države, če bi to želele, poglobile in pospešile medsebojno integracijo.

Temelj razširjene Evropske unije sta dve pogodbi. Prva je pogodba iz Nice, s katero je bila omogočena širitev povezave na 25 držav članic. Pri tej pogodbi so se pojavile nekatere težave, saj je denimo Irska na referendumu zavrnila ratifikacijo. Če omenjene pogodbe ne bi potrdile vse države članice, bi bila vrata 10 novim članicam zaprta. Na drugem referendumu so Irci le podprli pogodbo, tako da se je EU s 1. majem leta 2004 razširila na 25 držav članic. Druga pogodba, ki pa še ni začela veljati, je Pogodba o Ustavi za Evropo. Dokument zajema celotno ureditev delovanja Evropske unije na večih področjih, njen glavni namen pa je močnejša politična integracija Unije in ustvarjanje pogojev za nadaljnjo širitev. Pogodba iz Nice je prirejena za Evropsko unijo, ki vključuje 27 držav članic, ustavna pogodba pa to mejo presega. Dogovor o pogodbi so voditelji držav Evropske unije v Bruslju sklenili 18. junija 2004, podpisali pa so jo 29. oktobra istega leta v Rimu (RTV Slovenija 2006b).

Ustanovne članice EU so bile leta 1951 Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Prva širitev je potekala 1. januarja 1973, katera je zajela Dansko, Irsko in Veliko Britanijo. V drugi širitvi 1. januarja 1981 se je pridružila Grčija, Portugalska in Španija pa sta zaznamovali tretjo širitev 1. januarja leta 1986. V četrti širitvi 1. januarja 1995 so se EU pridružile Avstrija, Finska in Švedska. Največja širitev doslej je bila 1. maja 2004, kjer so nove članice EU postale: Ciper, Češka republika, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. Na pristop k EU še čakajo tri države kandidatke: Romunija, Bolgarija in Turčija. Evropski svet je v Kobenhavnu leta 2002 podprl prizadevanja Bolgarije in Romunije za pristop leta 2007, če bosta izpolnjevali merila in če bodo pogajanja uspešna. Evropska komisija je leta 2004 podala mnenje o pripravljenosti Hrvaške in pripravila poročilo o napredku Turčije. Obe državi imata status države kandidatke (GV Revije 2004, 15).

Poseben primer je Turčija, ki ima z EU intenzivne in zapletene odnose že od njene prve prošnje za pristop leta 1968. Turčija ima pomembno vlogo v evropski zgodovini, saj je bila stičišče dveh celin, Evrope in Azije, ter Rusije in Bližnjega vzhoda. Turčija je tudi edina posvetna demokracija v islamskem svetu, še vedno ima težave zaradi ohranjanja posebnih jurisdikcij, zaradi kršitev človekovih pravic in nepriznavanja manjšin (vojno stanje v kurdskem delu, poleg vojaške zasedbe Cipra). Razprave v EU pa kažejo, da ni soglasja o začetku pogajanj niti med državami, pri tem je zlasti v ospredju Nemčija, niti med političnimi silami, saj jim krščanska demokracija odkrito nasprotuje. Poleg tega je Turčija zaradi zgodovinskih dvostranskih nesporazumov zaradi meje še vedno v sporu z eno izmed držav članic - Grčijo, od leta 1974 pa vojaško zaseda severni del republike Ciper. Turki so tudi pomembna imigrantska skupina v EU, še posebej v Nemčiji, kjer jih je več kot dva milijona. Zdajšnji status Turčije je v odnosu z EU bolj dozorel kot status drugih kandidatk, saj ima Turčija z EU sklenjen sporazum o carinski uniji. Kljub temu pa je predlog Komisije v zvezi z vključitvijo v proces širitve negativen, predvsem zaradi političnih razlogov (Baron 2002, 181 – 182).

EU še ni pravna oseba, torej nima mednarodno – pravnega značaja, ki bi ji podeljeval sposobnost sklepanja mednarodnih pogodb, uveljavljanja mednarodno pravnih zahtevkov ter privilegije in imuniteto v odnosih z državami članicami. Pravno subjektiviteto v mednarodnem in notranjem pravu ima še vedno Evropska skupnost in ne Evropska unija

20

stricto sensu. Ob tem je treba poudariti, da bo z uveljavitvijo Evropske ustave status pravne osebe dobila Evropska unija, s čimer bo odpravljena tudi zmešnjava zaradi dvojnega poimenovanja (UVI 2005, 13). Za članstvo v Evropski uniji lahko zaprosi vsaka evropska država, ki spoštuje načela, ki jih zajema 49. člen Pogodbe o Evropski uniji, in sicer: »/.../ načelo svobode, demokracije in spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države.« Države morajo biti pripravljene »/.../ krepiti in medsebojno uskladiti gospodarstva in vzpostaviti gospodarsko in monetarno unijo, vključno z enotno in stabilno valuto« in »uveljavljati skupno zunanjo in varnostno politiko /.../, ki utegne pripeljati v skupno obrambo.« Poleg tega morajo kandidatke tudi »/.../ nadaljevati proces ustvarjanja vedno tesnejše povezanosti med državljani Evrope, v kateri so odločitve kar najbližje državljanom v skladu z načelom subsidiarnosti.« Država, ki zaprosi za članstvo v Evropski uniji, mora prošnjo nasloviti na Svet Evropske unije. Slednja o vstopu nove države odloča soglasno po posvetovanju z Evropsko komisijo in po prejemu privolitve Evropskega parlamenta, ki odloča z absolutno večino svojih članov (UVI 2005, 14). Če želi morebiti kakšna država izstopiti iz EU, ureja to vprašanje 60. člen Evropske ustave, ki daje državam članicam možnost, da se prostovoljno odločijo za izstop iz EU. Če bi država članica želela izstopiti iz EU, mora o tem uradno obvestiti Evropski svet, ki nato odloči, kako se bosta Unija in država pogajali o izstopu. Rezultat pogajanj je sporazum o izpeljavi izstopa, v katerem bodo tudi navedeni nadaljnji odnosi med državo, ki izstopa in Unijo. O sporazumu odloča Svet EU s kvalificirano večino po pridobitvi soglasja Evropskega parlamenta. V zgodovini EU je že zapisan izstop, ta država je bila Grenlandija, ki se je leta 1973 (tedaj še) Evropskim skupnostim priključila kot del Danske. Leta 1979 je Grenlandija v okviru matične države pridobila visoko stopnjo avtonomije in s tem tudi možnost, da se državljani na referendumu odločijo glede članstva. Za izstop so se tako volivci na Grenlandiji izrekli leta 1982, njihova odločitev pa je bila udejanjena leta 1986 (UVI 2005, 15). 4.1.1 Gospodarska politika v EU Gospodarski in socialni napredek ter nenehno izboljševanje življenjskih in delovnih razmer so temeljni cilji Evropske unije. Izkušnje zadnjih petih desetletij namreč jasno kažejo, da daje gospodarsko povezovanje - odstranjevanje ovir za prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi Evropi veliko boljše možnosti za ustvarjanje delovnih mest in trajnostno rast. Veliko je že bilo doseženega, in sicer, carinska unija, enotni trg ter ekonomska in monetarna unija. Pri tem sta bila slednja ter evro sredstvi za dosego cilja. Evropska unija mora odstraniti še preostale ovire, ki omejujejo raziskave, javna naročila in opravljanje finančnih storitev na območje znotraj nacionalnih meja. S spodbujanjem podjetniškega duha, inovacij in e - Evrope bo gospodarstvo še močnejše in bo lahko ustvarjalo kakovostna delovna mesta ter zaščitilo sisteme socialnega varstva (Evropska komisija 2004, 28). Delež prebivalstva v državah EU postaja iz leta v leto nižji v primerjavi s svetovnim prebivalstvom. Zato je nujno, da države članice še naprej nastopajo združeno, s skupnimi močmi, če želijo zagotavljati gospodarsko rast in dosegati raven konkurenčnosti drugih večjih gospodarskih sil na svetovnem trgu. Nobena država EU ni dovolj gospodarsko močna, da bi se sama zmogla uspešno spopasti z ostalimi državami na področju svetovne trgovine. Prav tako morajo evropska podjetja preiti na trge, ki so večji od domačega trga, če želijo vzpostaviti t.i. ekonomijo obsega in pridobiti nove potrošnike. Ravno zato je EU vložila toliko truda v odprtje enotnega evropskega trga. Ta poteza je pomenila odstranitev preprek, ki so nekoč oteževale trgovanje in hkrati poenostavitev birokratskih postopkov, s katerimi so se

21

morali vse do tedaj soočati gospodarski subjekti. Postindustrijska družba Evrope postaja iz dneva v dan bolj kompleksna. Znatno se je dvignil življenjski standard, kljub temu pa še vedno obstajajo razlike med bogatimi in revnimi, in možno je, da se bodo te razlike še povečale ob priključitvi nekdanjih komunističnih držav. Zato je pomembno, da se države članice EU skupno lotevajo reševanja socialnih problemov, saj bodo dolgoročno od tega imele koristi prav vse države znotraj EU (Fontaine 2003, 5 – 6). Evropski svet je na zasedanju marca 2005 dal nov zagon Lizbonski strategiji in jo osredotočil na rast in zaposlovanje v Evropi v skladu s predlogi Komisije. S to odločitvijo so voditelji držav in vlad jasno sporočili prednostne naloge Evropske unije v prihodnjih letih. Odslej mora Evropska unija na evropski in nacionalni ravni svoje sile usmeriti na gospodarsko rast in zaposlovanje ter izvajati ukrepe, ki bodo pripomogli k ustvarjanju novih delovnih mest (Svet EU 2005, 7). Dobre makroekonomske politike so izredno pomembne za podporo uravnoteženega gospodarskega razmaha in celotne uresničitve trenutnega potenciala rasti. Prav tako so izredno pomembne za določitev okvirnih pogojev, ki bodo spodbudili ustrezno raven varčevanja in naložb ter močnejšo usmerjenost slednjih v znanje in inovativnost, da bi gospodarstvo stopilo na pot trajnostne in neinflatorne rasti ter zaposlovanja (Svet EU 2005, 14). Integrirane smernice za rast in delovna mesta (2005 – 2008) Makroekonomske smernice (Svet EU 2005, 14 – 18):

• zagotavljanje gospodarske stabilnosti, • zavarovanje gospodarske vzdržnosti, • spodbujanje učinkovitega dodeljevanja sredstev, • spodbujanje večje skladnosti med makroekonomskimi in strukturnimi politikami, • zagotovitev, da gibanje plač prispeva k makroekonomski stabilnosti in rasti, • prispevanje k dinamični in dobro delujoči ekonomski in monetarni uniji (EMU).

Mikroekonomske smernice (Svet EU 2005, 20 – 25):

• razširjanje in poglabljanje notranjega trga, • zagotavljanje odprtih in konkurenčnih trgov, • ustvarjanje privlačnejšega poslovnega okolja, • spodbujanje podjetniške kulture, • razširjanje in izboljšanje evropske infrastrukture in dokončanje dogovorjenih

prednostnih čezmejnih projektov, • povečanje in izboljšanje naložb v raziskave in razvoj, • spodbujanje inovativnosti in prevzema informacijsko – komunikacijskih tehnologij, • spodbujanje trajnostne uporabe virov in krepitev sinergičnega učinka varovanja okolja

in gospodarske rasti, • prispevanje k močni industrijski bazi.

22

Smernice za zaposlovanje (Svet EU 2005, 9 – 16):

• izvajanje politike zaposlovanja, usmerjene v doseganje polne zaposlenosti, izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu ter krepitev socialne in ozemljske kohezije,

• spodbujanje pristopa k zaposlitvi po življenjskih obdobjih, • zagotavljanje socialno vključujočega trga dela za iskalce zaposlitve in zapostavljene

ljudi, • izboljšanje ujemanja s potrebami trga dela, • spodbujanje prožnosti v povezavi z varnostjo zaposlitve in zmanjšanje segmentacije

trga dela, • zagotavljanje zaposlovanju prijaznih plač in napredka pri drugih stroških dela, • razširjanje in izboljšanje naložb v človeški kapital, • prilagajanje sistemov izobraževanja in usposabljanja novim zahtevam glede

usposobljenosti. Cilji, določeni v okviru evropske strategije zaposlovanja

V okviru evropske strategije zaposlovanja so bili dogovorjeni naslednji cilji (Svet EU 2005, 17):

• da se vsaki brezposelni osebi omogoči nov začetek, in sicer za mlade v roku 6 mesecev po nastopu brezposelnosti in za odrasle v roku 12 mesecev, v obliki usposabljanja, preusposabljanja, delovne prakse, delovnega mesta ali drugega zaposlitvenega ukrepa, po potrebi v povezavi s stalno pomočjo pri iskanju zaposlitve;

• da bi do leta 2010 25 % dolgotrajno brezposelnih moralo biti vključenih v aktivne ukrepe v obliki usposabljanja, preusposabljanja, delovne prakse ali drugih zaposlitvenih ukrepov s ciljem doseči povprečje treh vodilnih držav članic;

• da imajo iskalci zaposlitve na celotnem ozemlju EU dostop do vseh ponudb za zaposlitev, ki jih objavljajo službe za zaposlovanje držav članic;

• dvig dejanskega povprečja starosti na ravni Evropske unije ob odhodu s trga dela za pet let (v odnosu na 59,9 let v letu 2001);

• do leta 2010 zagotoviti otroško varstvo najmanj 90 % otrok starosti 3 let do začetka obveznega šolanja in vsaj 33 % otrok do starosti 3 let;

• povprečna stopnja zgodnje prekinitve šolanja na ravni EU največ 10 %; • do leta 2010 bi v EU moralo imeti srednješolsko izobrazbo najmanj 85 %

dvaindvajsetletnikov; • povprečni delež udeležencev vseživljenjskega učenja v EU bi moral znašati najmanj

12,5 % za delo sposobnega prebivalstva (starostna skupina od 25 do 64 let). Evropska unija se financira iz skupnega proračuna. Slednji se sicer razdeli na šest večjih področij: kmetijstvo, kohezijska politika in strukturni skladi, notranje zadeve, zunanje zadeve, priprave na širitev in administracija. Največji zalogaj za proračun je vsekakor kmetijstvo, saj se zanj porabi kar 45 odstotkov vseh sredstev. Sledi kohezijska politika in strukturni skladi, kamor se nameni okrog 35 odstotkov sredstev. Za notranje politike EU se nameni 6,5 odstotka sredstev, za zunanje politike, ki vključujejo tudi pomoč državam v razvoju pa 5,1 odstotka. Za administracijo se nameni 5 odstotkov proračuna, širitvi pa se namenja različno sredstev, saj se prihodnjim članicam pri prilagajanju za vstop nameni veliko sredstev skozi različne programe (RTV Slovenija 2006a).

23

Sredstva iz proračuna EU se prek različnih politik in programov prelivajo nazaj v države članice za financiranje skupnih politik.

Slika 3: Viri finaciranja EU

Podatki so za leto 2003 Vir: UVI 2006c Slika 4: Poraba sredstev iz proračuna EU

Podatki so za leto 2003 Vir: UVI 2006d Finančna perspektiva predstavlja srednjeročni instrument, ki določa strateško usmeritev javnih financ EU in finančni okvir za sedem letno obdobje. Tehnični pomen finančne perspektive je krepitev proračunske discipline, nadzor nad rastjo izdatkov EU ter omogočanje tekočega poteka vsakoletne proračunske procedure. Vsebinski pomen finančne perspektive pa se navezuje na podporo vsebinskih prioritet in ciljev Evropske unije, dogovorjenih na politični ravni. Finančna perspektiva zagotavlja finančno disciplino in uravnoteženost evropskega

24

proračuna, določa strukturo izdatkov letnih proračunov, s tem da za vsako posamezno leto srednjeročnega obdobja določi zgornje meje za glavne kategorije predvidenih izdatkov letnega proračuna EU in zgornjo mejo celotnega obsega letnega proračuna EU. Formalno je finančna perspektiva sprejeta na podlagi medinstitucionalnega dogovora med Evropskim parlamentom, Evropsko komisijo in Svetom EU (Mrak 2006). Evropska unija si mora v sklopu finančnih perspektiv postaviti tudi tri pomembne naloge, ki imajo pomembno vlogo pri uresničevanju finančne politike. Tako je treba dokončno oblikovati notranji trg, da bo lahko v celoti pripomogel k doseganju splošnega cilja o trajnostnem razvoju, in sicer z združitvijo gospodarskih, socialnih in okoljskih politik. To vključuje konkurenčnost, kohezijo ter trajnostno upravljanje in varstvo naravnih virov. Politična zamisel evropskega državljanstva je odvisna od dokončnega oblikovanja območja svobode, pravice, varnosti in dostopa do osnovnih javnih dobrin. Vloga Evrope kot svetovnega partnerja pa bi morala biti usklajena pri prevzemanju odgovornosti na regionalni ravni, spodbujanju trajnostnega razvoja in prispevanju k civilni in strateški varnosti (Evropska komisija 2004, 6). Novi finančni okvir Evropske unije za obdobje 2007 - 2013 naj bi ponujal stabilnost, ki je potrebna za podporo političnih ciljev Unije na večletni podlagi. Usmeriti se mora na konkretne, izbrane prednostne naloge, ki bodo koristne za države članice in državljane. To pomeni čim bolj izboljšati odnos med dejavnostmi na nacionalni ravni in na ravni Unije. Skupne politike smejo oziroma morajo še naprej ohraniti ključno mesto pri doseganju ciljev razširjene Unije. Že od nekdaj so se osredotočale na področje kmetijstva, kohezije, vzpostavitve integriranega notranjega trga in doseganja makroekonomske stabilnosti. Sporazum glede kmetijske reforme in njenega financiranje kaže, da imajo države članice enako stališče, in sicer, Unija mora še nadalje racionalizirati svoje delovanje na navedenih področjih in ga prenesti še na države, ki so postale članice EU 1. maja 2004. Pravilno finančno načrtovanje zahteva prilagajanje sredstev, da lahko slednja izpolnijo določene potrebe. Ker pa so finančni viri večinoma omejeni, gre pri finančnih odločitvah predvsem za pravilno izbiro in ustrezno določanje prednostnih nalog. Preoblikovanje prednostnih nalog v praktično delovanje zahteva ukrepanje tako na ravni posameznih držav članic kakor tudi na ravni Unije (Evropska komisija 2004, 5 – 6). Glavne značilnosti sprejetega dogovora o naslednji finančni perspektivi 2007 - 2013

• skupni obseg odobritev za prevzem obveznosti v prihodnjem sedemletnem obdobju znaša 864,363 milijarde evrov;

• Velika Britanija se je odrekla 10,5 milijardam evrov od nekaj več kot 50 milijard evrov vrednega rabata; 4

• sprejeta je bila tudi zaveza za temeljito modernizacijo proračuna EU - po dogovoru bo Evropska komisija v obdobju 2008/2009 pripravila celovit predlog njegove prenove, (odhodkov, vključno s skupno kmetijsko politiko in prihodkov, vključno z rabatom).

Na tej podlagi bo nato odločal vrh EU, spremembe pa bodo upoštevane pri pripravi prihodnje perspektive, za obdobje po letu 2013 (Evropski parlament 2006b).

4 Ta mehanizem je bil uveden leta 1984 na zahtevo predsednice vlade, ge. Margaret Thatcher, da bi omilil proračunsko nesorazmerje. Britancem se je namreč zdelo, da v skupno evropsko blagajno plačujejo preveč ob dejstvu, da iz nje prejemajo zelo malo kmetijskih subvencij (kar je ravno nasprotno od Francije) in sredstev za regionalni razvoj. Rabat znaša kar dve tretjini neto britanskega prispevka, kar v številkah pomeni 5,3 milijarde evrov.

25

Tabela 2: Pregled zneskov na podlagi sprejetega dogovora o naslednji finančni perspektivi 2007-2013 – struktura proračuna za obdobje 2007-2013: EU – Odobritve za prevzem odgovornosti v mio EUR (cene so leta 2004) 2007 - 2013 Naslov 1 - Konkurenčnost in kohezija za rast in zaposlovanje 382.139 1A - Konkurenčnost za rast in zaposlovanje 74.098 1B – Kohezija za rast in zaposlovanje 308.041 Naslov 2 - Ohranjanje in varovanje naravnih virov 371.344 Od česar tržni ukrepi in neposredna plačila 293.105 Naslov 3 – Državljanstvo, svoboda, varnost in pravica 10.770 3A – Svoboda, varnost in pravica 6.630 3B - Druge notranje politike 4.140 Naslov 4 - EU kot globalni partner 49.463 Naslov 5 - Administracija 49.800 Kompenzacije 800 SKUPAJ - EU 864.316 Vir: SVEZ 2006a Komisija je za novi finančni okvir predlagala pet glavnih odhodkovnih postavk (Evropska komisija 2004, 37): (1) Prva postavka je namenjena izboljšanju konkurenčnosti in kohezije (za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja), vključuje pa dve podpostavki: 1a. Konkurenčnost za rast in zaposlovanje. Ta podpostavka pokriva odhodke za raziskave in inovacije, izobraževanje in usposabljanje, varnost in trajnostni razvoj omrežij EU (v skladu z okoljem), podporo združenemu enotnemu trgu in pripadajočim politikam in uresničevanje ciljev socialne politike. 1b. Kohezija za rast in zaposlovanje, pokriva odhodke, ki so namenjeni zbliževanju najmanj razvitih držav članic in regij, dopolnjevanju strategije EU za trajnostni razvoj v območjih izven manj uspešnih regij ter podpori za medregionalno sodelovanje. (2) Trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in njihovo varstvo. Poleg odhodkov, povezanih s skupno kmetijsko in skupno ribiško politiko, ta postavka zajema tudi odhodke, povezane z okoljem. (3) Državljanstvo, svoboda, varnost in pravica, zajema ukrepe na področju svobode, pravosodja in notranjih zadev, zajema pa tudi ukrepe na področju državljanstva. (4) Evropska unija kot globalni partner. Ta postavka vključuje tudi zunanje delovanje, vključno s predpristopnimi instrumenti, politiko do sosedskih držav, zmanjševanje revščine, preprečevanje državljanskih kriz in upravljanje. Vključevala bo tudi sedanje rezerve za nepričakovane dogodke in garancijo za posojila, in Evropski razvojni sklad, ko bo slednji vključen v proračun EU. (5) Administrativni stroški Komisije bodo neposredno povezani z operativnimi odhodki pri dejavnostih temelječega upravljanja, ki je že podlaga za oblikovanje letnega proračuna, zato je vključeno v odobrena proračunska sredstva v vsaki izmed prejšnjih štirih postavk. Preostala postavka Administracija pa bo pokrivala sredstva za financiranje vseh institucij razen Komisije, pokojnin in evropskih šol.

26

Kaj pomeni sprejeti dogovor o naslednji finančni perspektivi za Slovenijo?

Slovenija se je v priprave na novo finančno perspektivo aktivno vključila že jeseni leta 2003 z dokumentom »Vsebinske usmeritve o novi finančni perspektivi Evropske unije«, ki ga je sprejela vlada in obravnaval parlament. V tem dokumentu je Slovenija oblikovala svojo vizijo naslednjega srednjeročnega finančnega obdobja EU in zavzela stališča do ključnih izzivov EU v prihodnosti. Temeljno stališče Slovenije je bilo, da izzivi s katerimi se sooča EU (rast, širitev, ustavna pogodba, spremenjen mednarodni položaj, globalizacija) zahtevajo prilagoditev strukture izdatkov v novi finančni perspektivi, če želi EU tudi finančno podpreti zastavljene vsebinske cilje, kot so Lizbonska strategija, kohezija po širitvi, reforma kmetijstva, politični cilji. Slovenija je oblikovala šest vsebinskih prioritet nove finančne perspektive:

• vzdržna gospodarska rast, • kakovost življenja, • kohezija, • širitev, • skupna zunanja politika in • skupna varnostna in obrambna politika (Mrak, Rantar 2004, 124).

Cilj Slovenije je tudi v finančni perspektivi 2007 - 2013 ostati neto prejemnica, kar pomeni, da bi iz evropskega proračuna dobili več, kot pa bi vanj vplačali. Na podlagi opravljenih ocen se pričakuje, da bo Slovenija v naslednjem finančnem obdobju lahko črpala za približno 2 milijardi evrov sredstev več, kot jih bo prispevala v evropski proračun (vplačala bo približno 2500 mio, izplačil pa bo prejela približno 4500 mio). Takšen neto položaj zagotavlja več kot dvakrat boljši položaj od tistega, ki smo ga imeli v letih 2004 - 2006. Dosežene pa so bile tudi pomembne izboljšave pri pravilih črpanja kohezijskih sredstev (npr. uvedba pravila N+3 do leta 2010, zmanjšana višina nacionalnega sofinanciranja iz 20 % na 15 %). Slovenija ima tudi prioritete, ki sledijo Strategiji razvoja Slovenije, ki vključuje nova delovna mesta in povečano gospodarsko rast. Za novo finančno obdobje ima pet prioritet, in sicer hitrejša gospodarska rast, nova in kakovostnejša delovna mesta, učinkovitejša in cenejša država, socialna država in povečana zaposlenost ter ukrepi za povečan trajnostni razvoj. Ti cilji in ukrepi so tesno povezani z izhodišči Evropske komisije znotraj Lizbonske strategije (Evropski parlament 2006b).

Tabela 3: Pregled odobrenih zneskov na podlagi sprejetega dogovora o naslednji finančni perspektivi 2007-2013 za Slovenijo Slovenija– Odobritve za prevzem odgovornosti v mio EUR (cene so leta 2004) KOHEZIJSKA POLITIKA 3.741 Strukturni skladi 2.494 Kohezijski sklad 1.247 UPRAVLJANJE IN VAROVANJE NARAVNIH VIROV 1.526 Tržni ukrepi in neposredna plačila 755 Razvoj podeželja 771 Vir: SVEZ 2006a Aprila letos so Evropski parlament, Komisija in Svet dosegli soglasje o sedemletnem proračunskem okviru EU. Soglasje ima rahel grenak priokus, saj se je proračun povišal le za 4 milijarde evrov glede na predlog iz decembra lani, ki je znašal 862,4 milijarde evrov. Evropski parlament je namreč vztrajal, da je dolgoročni proračun treba povečati kar za 12

27

milijard evrov, članice pa so ga bile pripravljene povečati le za dve. Pogajalske strani so zato sklenile, da bosta zunaj proračunskih okvirjev dodatno na voljo še dve milijardi evrov - skupaj gre torej za štiri dodatne milijarde sredstev. Od dveh zunaj proračunskih milijard bo milijarda evrov in pol namenjena za nujne primere oziroma solidarnostni sklad, 500 milijonov pa naj bi šlo za administrativne zadeve, natančneje za pokojnine uradnikov. Dodatna sredstva bodo namenjena tudi za izobraževalne programe (Erasmus, programi vseživljenjskega izobraževanja, inovacije) ter mala in srednja podjetja. Iz rezerv Evropske investicijske banke bo dodanih še 2,5 milijarde evrov za vseevropska omrežja ter raziskave in razvoj (Evropski parlament 2006a). 4.1.2 Institucije EU Politični sistem Unije se je v zadnjih petdesetih letih neprestano razvijal, njegovi temelji so na različnih pogodbah – od tistih, ki so bile podpisane v Parizu in Rimu v petdesetih letih, pa vse do Maastrichtske, Amsterdamske pogodbe in Pogodb iz Nice, ki so bile sprejete v devetdesetih letih. V skladu s temi pogodbami države članice Unije prenesejo del svojih nacionalnih pristojnosti na skupne institucije, ki ne predstavljajo zgolj njihovih nacionalnih interesov, temveč tudi interese, ki so skupne vsem državam (Fontaine 2003, 20). EU ima tri glavne institucije, v katerih se sprejemajo pomembne odločitve (Fontaine 2003, 20): • Svet Evropske unije (ki predstavlja države članice), • Evropski parlament (ki predstavlja državljane) in • Evropska komisija (politično neodvisni organ, ki zagovarja skupne evropske interese). Evropski parlament (EP) sestavljajo poslanci, ki jih državljani držav članic EU izvolijo na splošnih neposrednih volitvah za pet let. Je tudi edina neposredno izvoljena evropska institucija in ima trojno vlogo: s Svetom EU si deli zakonodajno pristojnost, izvaja demokratični nadzor nad vsemi institucijami EU, še posebej nad Komisijo, skupaj s Svetom EU je pristojen za proračun EU, zato lahko vpliva na porabo evropskih sredstev in na koncu postopka proračun v celoti sprejme ali zavrne. Evropski parlament deluje v treh državah, v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Uradni sedež ima v Strasbourgu, kjer praviloma potekajo mesečna plenarna zasedanja. Vseh poslancev je 732 (7 jih prihaja iz Slovenije), združujejo se po vseevropskih političnih skupinah. Te skupine združujejo vse glavne politične stranke, ki delujejo v državah članicah Evropske unije (GV Revije 2004, 16). Evropski svet ni institucija, ampak je najvišje politično telo EU. Sestavljajo ga predsedniki držav in vlad držav članic EU ter predsednik Evropske komisije. Sestaja se najmanj dvakrat letno pod predsedstvom države članice, ki predseduje Svetu EU. Redna zasedanja potekajo junija in decembra, neformalna srečanja pa praviloma marca in oktobra. Evropski svet se ukvarja z najpomembnejšimi vprašanji in smernicami strateškega razvoja EU ter oblikuje splošne politične smernice razvoja EU in zastopa interese posameznih držav. Odločitve se sprejemajo s konsenzom, zasedanja pa potekajo v Bruslju (GV Revije 2004, 17). Svet EU je osrednje zakonodajno telo in zastopa interese držav članic. Ima zakonodajno funkcijo preko katere opredeljuje smernice EU. Države zastopajo njihovi ministri, ki predstavljajo svojo vlado. Poleg tega vsak minister v Svetu odgovarja svojemu nacionalnemu parlamentu in državljanom, ki jih ta parlament zastopa. Zasedanja Sveta EU potekajo v Bruslju, tri mesece v letu (april, junij in oktober) pa v Luksemburgu. Obstaja devet različnih

28

sestav Sveta EU (Svet za splošne zadeve in zunanje odnose GAERC, Svet za gospodarske in finančne zadeve ECOFIN, Svet za kmetijstvo in ribištvo AF,...). Države članice EU prevzemajo funkcijo predsedovanja Svetu EU za šest mesecev po vnaprej določenem vrstnem redu, minister predsedujoče države članice pa predseduje srečanju Sveta EU. Slovenija bo predsedovala Svetu EU v prvi polovici leta 2008 (UVI 2005, 18 - 19). Naloge sveta so, da: predstavlja države članice in sprejema zakonodajo Unije (uredbe, direktive in odločbe); si deli zakonodajno funkcijo od Maastrichtske pogodbe dalje v postopku soodločanja z Evropskim parlamentom; potrjuje mednarodne pogodbe in sporazume (te sicer sklene Evropska komisija); odgovoren pa je tudi za usklajevanje gospodarske politike držav članic (Bobek in Kenda 2003, 227). Postopek sprejemanja odločitev se vedno odvija v tako imenovanem institucionalnem trikotniku Komisija – Svet EU – Evropski parlament. Komisija pripravi zakonodajni predlog, Svet in Evropski parlament pa ga sprejmeta ali zavrneta. Posvetovalni telesi, Odbor Regij in Ekonomsko – socialni odbor na področjih, ki so v njuni pristojnosti, izdata svoje mnenje, katerega morata Svet EU in Evropski parlament sprejeti na znanje, četudi ju to mnenje ne zavezuje pri odločanju (SVEZ 2003, 138). Evropska komisija je politično neodvisna institucija, ki zastopa in podpira interese EU kot celote. Je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU, saj predlaga zakonodajo Parlamentu in Svetu EU, upravlja in izvaja evropske politike in proračun, uveljavlja evropske zakonodaje in zastopa EU na mednarodnem prizorišču, ko se pogaja z drugimi državami. Evropsko komisijo sestavlja 30 komisarjev. Pet največjih držav članic (Francija, Italija, Nemčija, Španija in Velika Britanija) ima po dva komisarja, preostale države članice pa enega. Sedež Evropske komisije je v Bruslju (GV Revije 2004, 18). Sodišče Evropskih skupnosti zagotavlja spoštovanje evropskih predpisov in skrbi za enotno razlago evropskega pravnega reda. Šteje petindvajset sodnikov, eden iz vsake države članice EU. Zagotavlja sodni nadzor nad vsemi akti Komisije in Sveta EU ter nadzoruje članice, če delujejo v skladu s pogodbami in dogovori. Naloga sodišča je, da odloča o primerih, ki se mu predložijo in je pristojno za poravnavo pravnih sporov med državami članicami, ustanovami EU, podjetji in posamezniki. Sedež sodišča je v Luksemburgu (GV Revije 2004, 18 – 19). Sodišče prve stopnje so uvedli leta 1989 z namenom, da bi razbremenili Sodišče Evropskih skupnosti. Sestavlja ga petindvajset sodnikov, eden iz vsake države članice, ki jih imenujejo vlade držav članic soglasno za mandat šestih let. Njegova pristojnost je obravnava in odločanje o predhodnih vprašanjih na posebnih področjih in odločanje na prvi stopnji v vseh pogodbeno določenih postopkih, razen v tistih, ki so dodeljeni sodnemu oddelku, in tistih, ki so pridržani za odločanje Sodišču Evropskih skupnosti (GV Revije 2004, 19). Računsko sodišče preverja zakonitost in pravilnost prihodkov in odhodkov Evropske unije ter upravljanje proračuna EU. Sodišče lahko opravi revizijo poslovnih knjig katere koli organizacije, ki upravlja sredstva EU, po potrebi lahko zadeve posreduje Sodišču Evropskih skupnosti. Sedež ima v Luksemburgu, petindvajset sodnikov, po eden iz vsake države članice, pa so pri svojem delu neodvisni (UVI 2005, 25). Ekonomsko – socialni odbor (ECOSOR) je svetovalni organ EU, ki ga sestavlja 350 predstavnikov (Slovenija jih ima sedem) različnih ekonomskih in socialnih dejavnosti organizirane civilne družbe. To so predstavniki kmetov, proizvajalcev, prevoznikov,

29

delavcev, trgovcev, obrtnikov, samostojnih poklicev, potrošnikov in predstavniki splošnega interesa (UVI 2005, 23). Odbor regij (COR) je svetovalni organ, katerega sestavljajo predstavniki regionalnih in lokalnih organov v EU. Podaja mnenje o vseh zadevah, ki so neposredno pomembna za lokalno in regionalno sfero. Odbor regij ima 317 članov (Slovenija jih ima sedem), katerega sestavljajo nacionalne delegacije. Sedež ima v Bruslju (UVI 2005, 23 – 24). Evropska unija ima tudi posvetovalno telo Cosac, ki združuje predstavnike parlamentarnih teles 25 sedanjih in prihodnjih članic Evropske unije. Le - ti so pristojni za evropske zadeve. Cosac lahko naslavlja mnenje na vse institucije EU (Ferle 2004). Države članice EU so tudi članice Evropske investicijske banke, ki prispeva k uravnoteženemu in nemotenemu razvoju skupnega trga. Banka posluje na neprofitni podlagi, njen sedež je v Luksemburgu. Pod okriljem EU deluje tudi Evropska centralna banka, ki je skupaj z nacionalnimi bankami držav članic EU povezana v Evropski sistem centralnih bank (El-Agraa 2001, 44). Slika 5 : Delovanje institucij EU Vir: BBC Slovene 2006 Institucije EU so dobro unovčile svoje poslanstvo, kljub temu pa se bodo morale spričo vedno večjega obsega nalog, ki jih bodo izvajale v rastoči Uniji, ustrezno prilagoditi. Več ko ima EU držav članic, močnejša postaja centrifugalna sila, ki ji grozi, da jo bo raztrgala. Kratkoročni nacionalni interesi lahko namreč preusmerijo pozornost stran od dolgoročnih prioritet Unije kot celote. To je tudi razlog, zakaj mora vsakdo, ki je udeležen v tem procesu, prevzeti odgovornosti in delovati tako, da bo institucionalni sistem EU še naprej učinkovito deloval. Institucije EU morajo zagotoviti, da se bo spoštovala pluralnost Evrope, saj so razlike, ki obstajajo med njenimi narodi, njena najbolj dragocena prednost (Fontaine 2003, 70).

30

4.1.3 Odnosi EU z drugimi državami Zunanji ekonomski odnosi EU obsegajo skupno trgovinsko politiko, razvojno politiko ter sporazume o prosti trgovini in gospodarske sporazume s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami. EU ima trgovinske odnose s približno 200 državami. Z mnogimi je že sklenila celo paleto trgovinskih in gospodarskih sporazumov, z nekaterimi pa se o njih še pogaja. Nekateri sporazumi krijejo vse vidike trgovinskih odnosov, drugi pa le nekatere izdelke ali skupine izdelkov (SVEZ 2003, 122 – 123). Sporazumi Evropske unije s svojimi partnerji po vsem svetu ne pokrivajo le trgovinske ter tradicionalne finančne in tehnične pomoči, ampak tudi gospodarske in druge reforme, podporo za infrastrukturo ter zdravstvene in izobraževalne programe. Zagotavljajo tudi okvir za politični dialog in vsebujejo klavzulo, ki omogoča Uniji, da suspendira, odpove trgovino ali pomoč, če partnerska država krši človekove pravice. V letu 2003 se je EU tudi odločila, da bodo morali imeti vsi novi sporazumi vključeno klavzulo, v kateri se njeni partnerji obvežejo k neširjenju orožja za množično uničevanje (Evropska unija 2004, 4). Čezmejno regionalno sodelovanje ima lahko različne cilje (povzeto v: Kukar in drugi 1996, 315):

• rešuje bilateralne probleme in konflikte, • predstavlja vmesni prostor ali vhodna vrata v odnosih med državami, • predstavlja način oblikovanja transnacionalne regije, ki lahko igra pomembno vlogo v

mednarodnih ekonomskih odnosih. Transatlantsko partnerstvo Transatlantsko partnerstvo z Združenimi državami Amerike je osrednjega pomena za zunanje odnose EU. Trgovina in investicije se pretakajo čez Atlantski ocean v vrednosti skoraj ene milijarde evrov dnevno. V letu 2004 je EU sprožila dve temeljni pobudi; prva se nanaša na partnersko agendo EU – Kanada za sodelovanje pri globalnih vprašanjih, druga pa se zavzema za uskladitev novega sporazuma za povečanje trgovine in investicij med njima (Evropska komisija 2004, 13). S stališča Združenih držav Amerike je današnja na novo nastajajoča Evropa zaveznica, s katero ima sicer skupne vrednote, hkrati pa njen tekmec na področju trgovine in tehnologije. Zveza NATO, ki združuje ZDA in številne države članice EU, pomaga blažiti učinke čezatlantskih trgovinskih sporov na področju kmetijskih pridelkov, jekla ter letalske in vesoljske industrije. Na področju trgovine in naložb je Evropska unija poglavitni partner ZDA in edini, s katerim imajo ZDA stabilne odnose, po drugi strani pa se mora Evropa otepati nagibov Kongresa ZDA, da se zateka k enostranskemu ukrepanju, kajti slednje lahko ogrozi interese Evrope v svetu (Fontaine 2003, 66 - 67). Evropska unija je drugi najpomembnejši trgovinski partner Latinske Amerike, njen najpomembnejši vir tujih neposrednih investicij in vodilni donator razvojne pomoči za regijo. Vsaki dve leti imajo EU in vse latinskoameriške ter karibske države dvoregionalna srečanja na vrhu, ki obravnavajo politična, gospodarska, izobraževalna, znanstvena, tehnološka, kulturna in socialna vprašanja. Vse latinskoameriške države so sedaj v skupinah ali posamično povezane z EU preko združenja, sodelovanja ali trgovinskih sporazumov. Unija se pogaja za pridružitveni sporazum z Mercosur-om (Brazilija, Argentina, Paragvaj in Urugvaj),

31

vključno z ustvarjanjem območja proste trgovine med obema skupinama. EU je sklenila ločen sporazum o političnem dialogu in sodelovanju z Andsko skupnostjo ter s Srednjo Ameriko, naslednji korak pa bo sklenitev pridružitvenih sporazumov z obema regijama. Evropska unija ima pridružitvena sporazuma (vključno s sporazumoma o prosti trgovini) z Mehiko in Čilom, ki sta bila podpisana leta 1997 oziroma 2002 (Evropska komisija 2004, 14 – 15). Partnerstvo z Azijo V Aziji sta Kitajska in Japonska največji trgovinski partnerki EU, vendar je najstarejša zveza EU s sedemčlanskim Združenjem držav jugovzhodne Azije (ASEAN). Slednja se je pričela leta 1972 in je bila utemeljena v sporazumu o sodelovanju leta 1980. V zadnjih letih je EU okrepila svoje odnose še z Japonsko. Akcijski načrt EU - Japonska, sprejet leta 2001, obsega dvostransko sodelovanje na področju trgovine in investicij, vključujoč še politične in kulturne odnose. Na področju trgovine je Kitajska drugi največji trgovinski partner EU zunaj Evrope – za Združenimi državami in pred Japonsko. EU je eden od glavnih virov tujega investiranja na Kitajskem (Evropska komisija 2004, 14). EU je kot eden največjih trgovinskih partnerjev in virov tujih investicij prisotna tudi v Indiji. Odnosi med njima obsegajo trgovino, politični dialog, poslovna srečanja na vrhu, kulturno sodelovanje in skupne raziskovalne projekte (Evropska komisija 2004, 14). Kitajska in Indija sodelujeta v Galileu, satelitskem navigacijskem sistemu EU. Sistem Galileo, ki bo operativen leta 2008, bo zagotovil natančnejšo alternativo mreži satelitov ZDA za globalno določanje položaja (GPS). Galileo se bo prvenstveno uporabljal za geografsko določanje položaja vozil in drugih načinov prevoza, pa tudi za znanstvene raziskave, upravljanje zemljišč in spremljanje nesreč. Obsegal bo tudi vladne aplikacije, ki bodo dostopne le državam članicam EU (Evropska komisija 2004, 14). Partnerstvo z Afriko Zametki odnosov med Evropo in podsaharsko Afriko segajo daleč v zgodovino. Ob podpisu Rimske pogodbe leta 1957 so nekdanje kolonije in čezmorska območja nekaterih držav članic EGS postali partnerji Skupnosti. Dekolonizacija, ki se je začela v zgodnjih 1960 – ih letih, je to vez preoblikovala v drugačne vrste partnerstvo – partnerstvo med suverenimi državami. Sporazum iz Cotonoua, sklenjen med Evropsko unijo in afriškimi, karibskimi in pacifiškimi (AKP) državami, podpisan junija 2000 v glavnem mestu Benina, ambiciozno in daljnosežno obravnava odnose na področju trgovine in pomoči med razvitimi državami in državami v razvoju. Temeljni cilj Sporazuma je spodbujati in pospeševati gospodarski, kulturni in socialni razvoj držav AKP ter krepiti in bogatiti njihove odnose z Evropsko unijo in njenimi državami članicami v duhu solidarnosti in vzajemnih interesov (Fontaine 2003, 68). Evropski razvojni sklad financira programe držav AKP iz proračuna, ki za sedemletno obdobje znaša 13,5 milijard evrov. Temu znesku je treba dodati 9,5 milijard evrov, vsoto, ki je ostala od prejšnjih skladov, in 1,7 milijarde evrov posojila Evropske investicijske banke (Fontaine 2003, 68). Partnerstvo EU - Afrika pokriva regionalno gospodarsko sodelovanje ter integracijo in trgovino, boj proti suši in dezertifikaciji, boj proti HIV-u/AIDS-u in nalezljivim boleznim, varnost preskrbe s hrano, človekove pravice in demokracijo ter boj proti terorju (Evropska komisija 2004, 15).

32

Partnerstvo s sredozemskimi državami Na južni obali Sredozemskega morja ležijo države s katerimi ima EU skupne zgodovinske in kulturne vezi. Te države so zelo pomembni partnerji EU, ki že od nekdaj podpira politiko sredozemskega regionalnega združevanja. Sredozemske sosede EU so bile med prvimi državami, ki so vzpostavile posebne gospodarske in trgovinske odnose z Unijo. Novembra 1995 je v Barceloni potekala pomembna konferenca, katere so se udeležile vse države članice EU in države, ki mejijo na Sredozemlje (z izjemo Libije, Albanije in držav nekdanje Jugoslavije). Omenjena konferenca je postavila temelje za novo evropsko - sredozemsko partnerstvo, ki se opira na: • politični dialog med državami udeleženkami in partnerstvo na področju varnosti, zlasti na

mehanizmih nadzora orožja in mirnega reševanja sporov, • vzajemno poglabljanje gospodarskih in trgovinskih odnosov, • partnerstvo na socialnem, kulturnem in drugih področjih (Fontaine 2003, 67). V okviru Evromediteranskega partnerstva je Evropska unija sklenila Evromediteranske sporazume z Alžirijo, Egiptom, Izraelom, Jordanijo, Libanonom, Marokom, s Palestino, Sirijo in Tunizijo (SVEZ 2003, 123). Z državami JV Evrope sklepa EU Sporazume o stabilizaciji in pridruževanju, ki zajemajo tudi liberalizacijo trgovine. Trenutno taka sporazuma veljata s Hrvaško in Makedonijo (SVEZ 2003, 123). 4.1.4 Države članice EU Ustanovne članice EU so bile 1951 Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg. Leta 1973 so se EU pridružile Irska, Velika Britanija in Danska, leta 1981 pa Grčija. Španija in Portugalska sta postali državi članici leta 1986. V letu 1995 so se EU pridružile Avstrija, Švedska in Finska, leta 2004, v največji širitvi do sedaj, pa so polnopravne članice EU postale Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija (UVI 2005, 14 – 15). Evropska celina se miroljubno združuje, evropske države pa se s skupnimi močmi bojujejo proti mednarodnemu kriminalu, vključno s tihotapljenjem ljudi in pranjem denarja. EU je vzpostavila organizirane partnerske odnose s svojima velikima sosedama Rusijo in Ukrajino, ki vsaj srednjeročno nimata možnosti za vstop v Evropsko unijo. Države članice EU si prizadevajo za vzpostavitev Evropske varnostne in obrambne politike v skladu z evropskimi pogodbami. Evropska unija si je zastavila jasen cilj, da sestavi vojaške enote, s pomorsko in zračno podporo. Te enote za hitro posredovanje ne bodo nikakršna »Evropska vojska«, saj so sestavljene iz kontingentov nacionalnih oboroženih sil. Usklajevali jih bodo Politični in varnostni odbor (PVO), Vojaški odbor (VOEU) in Vojaški štab (VŠEU) v pristojnosti Sveta EU in s sedežem v Bruslju. S to enoto si Unija prizadeva razviti politično in vojaško orodje za izvajanje določenih vrst nalog, vključno s človekoljubnimi in reševalnimi akcijami zunaj Evrope, operacijami za ohranjanje miru in opravljanjem drugih nalog pri obvladovanju kriz, kot je na primer ponovno vzpostavljanje miru na kriznih območjih. Združene države Amerike soglašajo, da lahko Evropa za vojaško delovanje, v katerega se ZDA ne želijo vpletati, uporabi določene logistične zmogljivosti zveze NATO, kot so obveščevalne službe, enote za zveze ter poveljevalno in prometno infrastrukturo (Fontaine 2003, 64).

33

Dejanske zmogljivosti za obrambo in odvračanje, kot je jedrsko orožje Francije in Združenega kraljestva, še naprej ostajajo pod nadzorom posameznih držav. Glede na to, da postaja vojaška tehnologija vse bolj zahtevnejša in dražja, bodo vlade EU morale vse bolj sodelovati na področju vojaške industrije. Za skupno izvajanje vojaških nalog morajo biti njihovi vojaški sistemi medsebojno združljivi, vojaška oprema pa dovolj standardizirana. Napadi na Washington in New York 11. septembra 2001 ter teroristično nasilje, ki je prizadelo že veliko delov sveta, temeljito spreminjajo strateško sliko sveta. Glede na to, da je boj proti terorizmu ena največjih prioritet v svetovnem merilu, sklepa Evropa zavezništva, ne samo z Združenimi državami Amerike, marveč tudi s številnimi drugimi državami sveta, da bi okrepila demokracijo in spoštovanje človeških pravic (Fontaine 2003, 64 – 65). V skladu s to spreminjajočo se strateško sliko si Evropska unija prizadeva najti pravo ravnovesje med različnimi tradicijami svojih držav članic na področju izvajanja varnostne in obrambne politike. Bistveno za prihodnost Evropske unije pa bo enoglasno delovanje Evropejcev, usklajeno s politiko, ki bo jasna vsem udeležencem. Države članice EU morajo poenotiti svoja stališča in s tem pokazati odločenost, da zaščitijo svoje ključne interese, in neomahljivo solidarnost s svojimi državljani pri skrbi za njihovo prihodnost (Fontaine 2003, 65). 4.1.5 Slovenija in EU

S 1. majem 2004 je Slovenija postala polnopravna članica razširjene Evropske unije, s čimer se je končal večletni proces vsestranskega prilagajanja slovenskega gospodarstva in družbe v celoti normam in pravilom, ki v njej veljajo. Včlanitev v EU pomeni tudi uresničitev strateškega cilja, ki si ga je Slovenija zastavila že v nekdanji Jugoslaviji. Prinaša velike prednosti za Slovenijo in njeno gospodarstvo. Ne gre le za prednosti, ki so povezane s povečanjem trga, na katerem lahko poslujemo brez omejitev na področjih pretoka blaga, storitev, kapitala in čez nekaj let tudi ljudi (Potočnik 2004, 1).

Včlanitev Slovenije v Evropsko unijo namreč pomeni vstop v območje vsestranske stabilnosti, varnosti in transparentnosti. To pa je okolje, v katerem bo lažje kot zunaj njega razvijati naše vsestranske potenciale in jih spreminjati v povečano blaginjo za slovensko prebivalstvo. Seveda včlanitev Sloveniji prinaša tudi številne izzive, nekateri od njih so posledica še vedno nedokončanega procesa tranzicije, drugi pa posledica našega vključevanja v še bolj poglobljene oblike povezovanja (vključitev Slovenije v EMR2, prevzem evra). S tem bo Slovenija izgubila samostojnost pri vodenju svoje monetarne politike, ki je v preteklih petnajstih letih predstavljala enega od ključev za uspešnost naše države na makroekonomskem področju. Prenos monetarne suverenosti na Evropsko centralno banko bo objektivno povečal relativni pomen tistih ekonomskih politik, ki še ostanejo pod okriljem nacionalne politike (fiskalna politika in strukturne politike). Z gradualističnim pristopom, ki je sicer ena od temeljnih značilnosti procesa tranzicije v Sloveniji, je Slovenija uspela doseči stabilne stopnje gospodarske rasti in zadržati notranjo kohezijo. Vsekakor bo Slovenija morala nameniti pozornost strukturnim reformam na različnih področjih ter jih pospešiti, če bo želela izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja članstvo v EU. Poseben izziv za našo državo pa je tudi usposobitev za učinkovito črpanje sredstev za strukturne namene, ki jih lahko prejemamo iz bruseljske blagajne (Potočnik 2004, 1 – 2).

Po včlanitvi je prišlo do bistvene spremembe tudi v odnosih Slovenije do EU. Namreč pred včlanitvijo smo bili predvsem »prejemniki« politik, ki jih je definirala EU, sedaj pa Slovenija sooblikuje te politike. S pomembnimi izzivi bo v naslednjih letih soočena tudi EU kot celota,

34

ko bo poskušala doseči cilje t. i. Lizbonske strategije, s pomočjo katere naj bi Evropa okrepila svojo konkurenčno sposobnost v svetu. Prav tako so pomembna tudi pogajanja o Ustavni pogodbi, ki bi naj jasneje opredelila pristojnosti Evropske unije na področjih varnosti ter skupne zunanje politike (Potočnik 2004, 2).

Vstop v Evropsko unijo je Sloveniji prinesel številne prednosti, saj je postala del velike skupine držav, ki so ekonomsko in politično povezane. Od vstopa naprej je deležna vseh pravic, možnosti in obveznosti, ki jih imajo države članice EU in njeni državljani. Vsak slovenski državljan je s članstvom pridobil pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju drugih držav članic; pravico do celovite konzularne zaščite na veleposlaništvu ali konzulatu katerekoli druge države članice; pravico, da je izvoljen oz. voli predstavnike v Evropski parlament, in na lokalnih volitvah v državi v kateri prebiva pod enakimi pogoji kot državljani te države; pravico nasloviti peticijo na Evropski parlament; pravico obrniti se na varuha človekovih pravic v Strassbourgu. Prav tako je Slovenija zastopana v vseh institucijah EU in sodeluje pri vseh odločitvah, ki jih te institucije sprejemajo. Ima enega komisarja v Evropski komisiji, sedem poslancev v Evropskem parlamentu in ima pri odločitvah Sveta EU enakopraven glas z vsemi ostalimi državami članicami, v primeru glasovanja s kvalificirano večino pa 4 glasove od skupno 317. Na Sodišču Evropskih skupnosti in na Sodišču prve stopnje ima kot vse druge države po enega sodnika, v Odboru regij in v Ekonomsko-socialnem odboru pa po 7 predstavnikov od skupno 321 (UVI 2006a).

Najpomembnejše neposredne koristi, ki jih nudi članstvo v Evropski uniji so (UVI 2002):

• zagotovitev stabilnega političnega in gospodarskega okolja, ki stimulirata vsestranski družbeni razvoj;

• večja nacionalna varnost preko vključevanja v skupne mehanizme zunanje in varnostne politike;

• krepitev ugleda in pogajalske moči Slovenije na političnem in gospodarskem področju ter zagotovitev pravic slovenskim državljanom, ki izhajajo iz državljanstva Evropske unije;

• možnost soodločanja o bodoči podobi Evrope in sveta, kar je ključnega pomena za dolgoročni razvoj Slovenije;

• zagotovitev velikega notranjega trga za slovensko gospodarstvo; • povečanje medsebojne trgovine, ki spodbuja domačo gospodarsko rast in povečevanje

zaposlenosti; • konkurenca na notranjem trgu je motivacija in stimulacija slovenskim podjetjem za

izboljševanje konkurenčne sposobnosti novih proizvodov in storitev, uporabe sodobnih tehnologij in zmanjševanja proizvodnih stroškov;

• boljši dostop do kapitala, opreme, znanja in tehnologij, prevzema standardov, tehničnih predpisov, poslovnih znanj in organizacijskih tehnik razvitih držav;

• odprtje novih izobraževalnih in zaposlitvenih možnosti slovenskim državljanom. Najpomembnejše posredne koristi vključevanja v Evropsko unijo opredeljujemo s političnega in ekonomskega vidika. Namreč Slovenija bi ostala izven skupnih zunanjepolitičnih, varnostnih in obrambnih mehanizmov in bi morala sama skrbeti za svoj mednarodnopravni, varnostni in politični položaj v Evropi. Z nevključitvijo Slovenija ne bi mogla vplivati na sprejemanje odločitev v okviru integracijskih procesov v Evropski uniji, ki so zanjo strateškega pomena, pristati bi morala na status države partnerice. V primeru nevključitve v prvem krogu bi Slovenija morala zelo dolgo čakati na naslednjo širitev (UVI 2002).

35

Ena od posledic vključevanja v Evropsko unijo je povečanje konkurenčnosti slovenskih podjetij, saj je domačemu kupcu trg celotne Evropske unije popolnoma odprt. Na notranjem trgu so lokalna podjetja izpostavljena konkurenci, povečano je vlaganje v prestrukturiranje, nove tehnologije ter sodobne metode poslovanja in vodenja. Poleg tega omogoča novo tržišče slovenskim podjetjem vstop v različna združenja in podjetniške skupine ter vzpodbuja strateške povezave. Za Slovenijo so vsekakor zelo pomembni dolgoročni učinki integracije, ki nastopajo postopoma s povečanjem trga in konkurence. Pričakovane koristi, kot posledica teh vplivov pa naj bi bil dvig produktivnosti in konkurenčnosti, vzpodbujanje tehnoloških inovacij, pospeševanje domačih in tujih naložb v Sloveniji ter slovenskih naložb v državah članicah Evropske unije, dostop do novih tehnologij in znanj, boljše izkoriščanje virov itd. Na področju človeških virov se koristi vključevanja v Evropsko unijo kažejo v večjih možnostih izobraževanja in usposabljanja, mobilnosti slovenskih in tujih strokovnjakov, sproščenih možnostih za delo kjerkoli v okviru Evropske unije ter neoviran pristop do velikih znanstvenih potencialov in sodelovanje v vseh raziskovalnih programih Evropske unije (UVI 2002). Razmerje med stroški integriranja in pričakovanimi koristmi je odvisno od sprejete ekonomske politike, sprememb pravnega sistema in drugih reform, hitrosti prilagajanja ter pripravljenosti podjetniškega sektorja za uvajanje potrebnih sprememb in prilagajanja novim razmeram. Stroške delimo na posredne in neposredne (UVI 2002). Posredni stroški so nastali predvsem zaradi vključitve Slovenije v EU in jih lahko razdelimo v oportunitetne stroške vključitve oz. stroške izgubljenih priložnosti Slovenije zaradi vključitve v EU. To namreč pomeni, da je Slovenija določene nacionalne suverenosti prenesla na institucije EU in stroške, ki bi jih Slovenija morala plačati tudi, če se ne bi vključila v EU. Gre za stroške, ki jih mora Slovenija pokriti v vsakem primeru, če želi postati sodobna in gospodarsko močna država. To so predvsem stroški tranzicije v razvito tržno gospodarstvo in socialno urejeno družbo, stroški stabilizacije gospodarstva in njegove transformacije v smeri večje konkurenčne sposobnosti, stroški liberalizacije zunanje trgovine ipd. Veliko teh stroškov Slovenija pokriva v obliki velike strukturne nezaposlenosti in njenih neposrednih in posrednih družbenih stroškov. Drugi del omenjenih stroškov pa bo nastal takrat, ko bo Slovenija prestrukturirala področje socialnega zavarovanja in se usmerila v zniževanje stroškov države (UVI 2002). Neposredni stroški članstva Slovenije v Evropski uniji so stroški prilagajanja strukturi Evropske unije in stroški delovanja Evropske unije. Slednji predstavljajo prispevke držav članic v skupni proračun Evropske unije. Slovenija mora po včlanitvi v EU odvajati del svojih proračunskih prihodkov od prometnega davka oziroma davka na dodano vrednost, vse prihodke iz naslova carin in kmetijskih dejavnosti ter še nekaj dodatnih prispevkov v odvisnosti od njene gospodarske moči. Stroški prilagajanja strukturi Evropske unije, ki jih lahko imenujemo tudi predvključitveni stroški, pa zajemajo stroške prilagajanja celotne slovenske zakonodaje pravnemu redu Evropske unije, stroške preoblikovanja državne uprave, stroške izpolnjevanja konvergenčnih kriterijev za vstop v ekonomsko in monetarno unijo ter stroške izgradnje potrebne infrastrukture (UVI 2002).

36

4.2 Evropsko združenje za prosto trgovino - EFTA5

Slika 6: simbol EFTA

Vir: EFTA 2006

4.2.1 Organizacijska struktura EFTE Efta je nastala s Stockholmsko konvencijo leta 1960 kot »cona svobodne trgovine«. S sedežem v Ženevi je bila ustanovljena kot odgovor na ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti, ko niso uspela pogajanja v območju proste trgovine med sedemnajstimi evropskimi državami. Ustanoviteljice združenja so bile Avstrija, Danska, Norveška, Portugalska, Švedska, Švica in Velika Britanija. Kasneje sta postali polnopravni članici še Finska in Islandija. Trenutno ima EFTA štiri države članice, in sicer Islandijo, Liechteinstein, Norveško ter Švico (Kenda, Bobek 2003, 252). Organizacijska struktura EFTE je šibkejša kot struktura EU, saj ima samo dva organa: Svet in Stalne odbore. Svet EFTA je glavni organ te integracije in ima pooblastilo za oblikovanje drugih organov, je tudi forum za svetovanje in sodelovanje vlad držav članic. Vsak član ima en glas. Odločitev sveta so sklepi in priporočila, ki so za države članice obvezni. Za tehnično izvajanje in oblikovanje predlogov ima EFTA komiteje in delovne skupine, ki jih sestavljajo strokovnjaki držav članic. Administrativna in strokovna dela za organe opravlja sekretariat s sedežem v Ženevi, EFTA pa ima še poseben informacijski biro v Washingtonu. Proračun služi zgolj za opravljanje administrativnih in drugih operativnih del in je bistveno nižji kot v EU. Države prispevajo v proračun glede na bruto družbeni proizvod. Za sprejem nove članice je potrebno soglasje vseh obstoječih članic, ki pa imajo razdvojene interese, saj sestavljajo EFTO dve skandinavski in dve srednjeevropski državi (Gusel in drugi 1996, 29 – 30). EFTA nima nobenih nadnacionalnih pristojnosti oziroma institucij, to pomeni, da nima pravne osnove, s katero bi EFTA v imenu držav članic vodila pogovore s tretjimi državami. Tako vsaka država članica vodi s tretjimi državami lastno zunanjetrgovinsko politiko. Položaj EFTA je v primerjavi z EU relativno šibek, sedanjo raven formalno – pravnih in vsebinskih odnosov sta obe integracijski skupini izoblikovali tako, da sta leta 1972 v Bruslju podpisali sporazume o prosti trgovini. Skupno je bilo sklenjenih štirinajst sporazumov, sedem EFTA in EGS in sedem EFTA in Evropska skupnost za premog in jeklo. Ti dogovori so se nanašali na odpravo skoraj vseh carin in drugih ovir za industrijsko blago do leta 1977, za občutljive izdelke pa do leta 1984. Med EU in EFTO so potekali tudi dogovori o evropskem gospodarskem prostoru, ki je zajemal odpravo tehničnih ovir v trgovini, usklajevanje standardov, tehničnih predpisov, priznavanje atestov in certifikatov, odpravljanje izvoznih omejitev, državne subvencije, kopenski transport in civilno letalstvo, nove tehnologije in liberalizacijo pretoka kapitala (Kenda, Bobek 2003, 253 - 254).

5 European Free Trade Association

37

4.2.2 Pomen EFTE za Slovenijo Zgodovino trgovanja med EFTO in Slovenijo lahko razdelimo na štiri obdobja (Gusel in drugi 1996, 30 – 33):

• za Slovenijo je postala EFTA pomemben trgovinski partner šele v osemdesetih letih, • sledil je rahel upad medsebojne menjave, kot posledica razpada bivše Jugoslavije in

negotovosti na tem področju, prav tako pa tudi formalne praznine v medsebojnih odnosih,

• v obdobju samostojnosti Slovenije se je obseg menjave bistveno povečal, njegov zaton je povzročil prestop treh držav iz EFTE v EU,

• največji relativni delež v slovenski blagovni menjavi je imela EFTA na začetku devetdesetih let.

Glavne skupine proizvodov, ki jih je Slovenija uvažala iz držav članic EFTA so bile naprave za čiščenje tekočin in plinov, centrifuge, motorni bencin in druga lahka olja, kemična lesna celuloza, zdravila za prodajo na drobno, koruza, naprave za termično obdelovanje. Glavne skupine proizvodov, ki jih je Slovenija izvažala v države članice EFTA so bili papirni proizvodi, elektrotehnični aparati in naprave za gospodinjstvo, hladilniki in toplotne črpalke, stavbno in drugo pohištvo ter lesni proizvodi za gradbeništvo, montažne zgradbe, pnevmatične gume, sedeži in njihovi deli.

4.3 Evropsko gospodarsko področje - EEA6

4.3.1 Značilnosti Sporazuma o evropskem gospodarskem področju Ideja o Evropskem gospodarskem področju med EU in EFTA se je začela razvijati že leta 1977 na zasedanju EFTE na Dunaju in sicer v obliki Dunajske deklaracije. Razgovori so se kasneje nadaljevali še maja 1991 v Bruslju, oktobra istega leta pa so se zaključili v Luksemburgu s sporazumom o vzpostavitvi Evropskega gospodarskega področja. Sporazum o ustanovitvi Evropskega gospodarskega področja je bil sklenjen med Evropsko skupnostjo in sedmimi državami članicami Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), podpisan pa maja 1992 v Oportu. V veljavo je stopil 1. januarja 1994 v vseh državah Evropske unije in Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA), razen v Švici. Po vstopu Avstrije, Finske in Švedske v Evropsko unijo so v EFTI ostale še Norveška, Islandija in Liechtenstein, Švica pa je z Evropsko unijo sklenila dvostranske sektorske sporazume. Sporazum EEA razširja pravila notranjega trga Evropske unije na Islandijo, Norveško in Liechtenstein (države EFTA - EEA), omogoča pa tudi, da prednosti štirih temeljnih svoboščin notranjega trga in z njimi povezana pravila veljajo na ozemlju 28 držav. Zagotavlja tudi pravno podlago za sodelovanje Norveške, Islandije in Liechtensteina (držav EFTA – EEA) pri nastajanju predpisov Evropske skupnosti ter njihovo uveljavitev v teh državah in mehanizme za nadzor nad izvajanjem omenjenih predpisov. Zagotavlja sodelovanje med državami članicami EFTA - EEA in državami članicami Unije (Kenda in drugi 1996, 11). Osnovna značilnost sporazuma EEA je, da države EFTA – EEA niso v celoti zajete v program, ki zagotavlja enotno tržišče EU. Prav tako sporazum EEA ne vpliva na odnose držav EFTA – EEA s tretjimi državami. Sporazum EEA obsega prepoved količinskih omejitev in

6 European Economic Area

38

ukrepov, ki bi onemogočali svoboden pretok blaga in svobodno konkurenco. Zato EFTA sprejema pravila EU o konkurenci, ki se nanašajo na protimonopolne zadeve, zlorabo dominantnega položaja, državno pomoč in združitve. Ustanovilo se je tudi neodvisno skupno sodišče, ki ima pristojnost reševati spore v zvezi z EEA in politiko konkurence v določeni državi. Sporazum zajema tudi prosto gibanje kapitala, razen naložb v nekatere tipe nepremičnin v države EFTA – EEA in nekatere neposredne naložbe. Prosto gibanje kapitala obsega finančne storitve, zavarovalništvo, vrednostne papirje in bančništvo. Države EFTA – EEA so od EU prevzele določene predpise s področja zakonodaje o podjetjih, izobraževanja, zaščite potrošnika, okolja, socialne politike in s področja raziskovalno – razvojne politike. Sporazum EEA harmonizira pravila o kopenskem transportu, vsebuje uredbe tako imenovanega »drugega liberalizacijskega paketa« EU v zračnem prostoru, kateri omogoča letalskim družbam večjo svobodo pri določanju prevozov (Kenda in drugi 1996, 12 – 13). EEA je prostotrgovinska cona, z določenimi omejitvami, hkrati pa je v omejenem obsegu liberaliziran pretok kapitala, storitev in ljudi. EEA ni popolna prostotrgovinska cona, odmiki od popolne liberalizacije pretoka blaga se kažejo predvsem v tem, da:

• posebni aranžmaji pokrivajo trgovino s hrano, ribami, premogom, jeklom in energijo; • državam EFTA – EEA pa je dopuščeno, da vodijo svoje kmetijske politike in se jim ni

potrebno pridružiti skupni kmetijski politiki EU (Kenda in drugi 1996, 14). 4.3.2 Finančna sredstva EEA Norveška, Islandija in Liechtenstein v okviru evropskega gospodarskega področja prispevajo sredstva za zmanjševanje ekonomskih in socialnih razlik med državami članicami in regijami - od 1. maja 2004 do 30. aprila 2009 bodo prispevale 1167 milijonov evrov. Vse države v okviru EFTA - EEA prispevajo sredstva v splošni finančni mehanizem, Norveška pa še dodatna sredstva za tako imenovani norveški finančni mehanizem. Grčija, Portugalska, Španija in deset novih članic Evropske unije bodo upravičene do porabe sredstev po splošnem finančnem mehanizmu, ki znaša 120 milijonov evrov na leto. Sredstva bodo namenili sofinanciranju projektov na področjih okolja, trajnostnega razvoja, ohranitve evropske kulturne dediščine, vključno z obnovo mest in javnim prevozom, razvoja strokovnjakov (vzgoja, izobraževanje, izboljšanje upravnih in javnih storitev lokalnih oblasti ali njihovih institucij, pa tudi demokratičnih procesov, ki jih podpirajo), zdravja ter skrbi za otroke. Norveški finančni mehanizem, ki ima letno 113,4 milijona evrov sredstev, bo slednje namenil izključno desetim novim državam članicam Evropske unije, in sicer za projekte v okviru izvajanja schengenskega dogovora. Prav tako bodo del sredstev namenili za krepitev sodstva, izvajanje pravnega reda na področju okolja, regionalne politike in čezmejnih dejavnosti ter za izvajanje tehnične pomoči. Slovenija bo v okviru splošnega mehanizma in v okviru bilateralnih sredstev Norveške upravičena do skupaj 4,319 milijarde tolarjev ali 18,594 milijonov evrov. Ti dogovori se nanašajo na obdobje petih let – to je do 30. aprila 2009, pod pogojem, da ostane članstvo EEA nespremenjeno (SVEZ 2006b).

39

4.4 Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum - CEFTA7

Slika 7: Države CEFTE

Vir: CEFTA 1998

4.4.1 Razlogi za nastanek CEFTE

Začetek nastanka CEFTE bi lahko povezali s procesom dezintegracije ekonomskih in političnih odnosov med državami Vzhodne in Srednje Evrope. SEV8 je bil ustanovljen v obdobju hladne vojne in ni imel primernih ekonomskih mehanizmov za učinkovito delovanje. Ko je oslabela mednarodna pozicija bivše Sovjetske zveze, so se države članice SEV – a usmerile proti Zahodni Evropi in Evropski skupnosti. Tako so 28. junija 1991 v Budimpešti razpustili organizacijo, ker je bila tam zunanjetrgovinska dejavnost podrejena instituciji centralnega planiranja, zato so bili integracijski procesi popolnoma drugačni kot v državah s pretežno tržno usmerjenostjo. Medsebojna trgovina se je bistveno zmanjšala, nadomestiti je ni bilo možno niti s povečanjem trgovine z razvitimi evropskimi državami, kot sta EU in EFTA, čeprav so bile nekatere države zelo uspešne pri usmeritvi trgovinskih tokov (Kenda, Bobek 2003, 257).

Postsocialistični integracijski procesi so se na tem območju začeli na pobudo madžarskega predsednika vlade 15. februarja 1991, ko so najvišji predstavniki tedanje Češkoslovaške, Madžarske in Poljske sprejeli Višegrajsko deklaracijo o sodelovanju med Republiko Poljsko, Češko in Slovaško federativno republiko ter Republiko Madžarsko. Omenjene države so si prizadevale za pridružitev zahodnoevropskim institucijam in s tem vključitev v evropski politični, gospodarski, varnostni in pravni sistem. Kot poglavitni cilj so izpostavili tudi uveljavitev demokracije in tržnega gospodarstva. V Krakovu na Poljskem je bil oktobra 1991 dosežen dogovor o oblikovanju srednjeevropskega območja proste trgovine. Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini so podpisali 21. decembra 1992 v Krakovu na Poljskem, v veljavo je stopil 1. marca 1993. Vse pogodbenice sporazuma so do takrat že podpisale pridružitvene sporazume z Evropsko unijo, zato je bila CEFTA večkrat razumljena kot priprava na polnopravno članstvo v Evropski uniji. Namen sporazuma je bil, da bi podpisnice v prehodnem obdobju, ki se je končalo 1. januarja 2001, v skladu z določbami CEFTA sporazuma ter 24. člena GATT-a postopoma vzpostavile območje proste trgovine (UVI 2003a).

CEFTA je ena izmed najmlajših trgovinskih integracij in predstavlja skoraj 100 milijonsko tržišče na območju Srednje in Vzhodne Evrope. CEFTO je v preteklosti sestavljalo osem držav pogodbenic: Češka, Madžarska, Poljska, Slovaška, Romunija (pristopila 1. julija 1997), Hrvaška (pristopila 1. marca 2003), Bolgarija (pristopila 1. januarja 1999) in Slovenija

7 Central European Free Trade Agreement 8 Svet za vzajemno ekonomsko pomoč

40

(pristopila 1. januarja 1996). Z dnem pristopa k Evropski uniji so Slovenija, Slovaška, Češka, Madžarska in Poljska prenehale biti pogodbenice sporazumov o prosti trgovini, sklenjenih s tretjimi državami, vključno s Srednjeevropskim sporazumom o prosti trgovini. Odnosi med petimi državami CEFTE, ki so postale članice Evropske unije, in državami, ki so v CEFTI ostale, se bodo nadaljevali na podlagi pridružitvenih sporazumov, ki jih imata Bolgarija in Romunija sklenjene z Evropsko unijo, oziroma na podlagi stabilizacijskega pridružitvenega sporazuma Hrvaške z Evropsko unijo. Vloga depozitorja sporazuma se je zaradi članstva Poljske v Evropski uniji prenesla na Bolgarijo (UVI 1997c).

Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini (CEFTA) je v desetih letih izvajanja pomembno prispeval k razvoju trgovine, gospodarstva in tudi dobrim političnim odnosom med državami pogodbenicami, saj se je blagovna menjava med članicami od leta 1992, ko CEFTA še ni delovala, do konca leta 1996 vsaj podvojila. CEFTA je postala vse bolj odprti trg, na katerem je konkurenca razvitih ekonomij vse večja. Poleg tega so države CEFTE hitro napredovale (tudi zaradi velikih tujih neposrednih investicij), povezava pa se je v tem obdobju izkazala za dobro pripravljalnico za vstop v Evropsko unijo (UVI 1997b).

4.4.2 Vsebina in struktura sporazuma

Sporazum CEFTA je sestavljen iz večih pravil, ki urejajo razmerja med državami pogodbenicami. Tako zbrana pravila obsegajo pravila o poreklu blaga in sodelovanju pri carinskih zadevah, notranje obdavčenje, splošne izjeme, izjeme zaradi varnosti, pravila konkurence za podjetja, državne pomoči, javna naročila, varstvo intelektualne lastnine, damping, splošne zaščitne ukrepe, plačilnobilančne težave, ponovni izvoz in resno pomanjkanje blaga, razvojno klavzulo, določbe o Skupnem odboru, trgovinskih odnosih, ki jih urejajo drugi sporazumi ter določbe o veljavnosti in odpovedi sporazuma. CEFTA ni zaprta grupacija. Na vrhu, ki je potekal 11. septembra 1995 v Brnu, so zunanji ministri podpisali dodatni protokol, ki dopušča drugim državam regije, da se pridružijo integraciji, če bodo izpolnjevale tržno orientirane ekonomske reforme. Prvotni sporazum so dopolnili z uvedbo Člena 39a, ki uvaja dva pogoja za pridobitev statusa nove pogodbenice, in sicer, prosilka mora biti država, ki je v Evropi, slednjo pa morajo sprejeti vse pogodbenice CEFTE. Obstajata še dve drugi merili za pristop k Cefti, ki so ju določili na srečanjih predsednikov vlad pogodbenic CEFTE. Zahteva se članstvo v Svetovni trgovinski organizaciji in podpis Pridružitvenega sporazuma z EU (UVI 2003b).

Predsedovanje v Skupnem odboru Cefte (CEFTA 1998):

• 1993: Češka republika • 1994: Republika Madžarska • 1995: Republika Poljska • 1996: Slovaška republika • 1997: Republika Slovenija • 1998: Češka republika • 1999: Republika Madžarska • 2000: Republika Poljska • 2001: Romunija • 2002: Slovaška republika • 2003: Republika Slovenija • 2004: Republika Bolgarija.

41

4.4.3 Pomen CEFTE za Slovenijo

Sporazum o pristopu Republike Slovenije k Srednjeevropskemu sporazumu o prosti trgovini, ki so ga podpisali 25. novembra 1995 v Ljubljani, je začel veljati 1. januarja 1996. Republika Slovenija je sprejela Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini z vsemi njegovimi spremembami in dopolnitvami, ki so bile podpisane pred podpisom tega sporazuma (Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini je bil podpisan 21. decembra 1992, Dodatni protokol 4. aprila 1994, Dodatni protokol št. 2 je bil podpisan 18. avgusta 1995, Sporazum o spremembi in dopolnitvi Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini, pa je bil podpisan 11. septembra 1995) in se uporablja v skladu z določbami tega sporazuma (UVI 1997a).

S podpisom sporazuma o pristopu k CEFTI je Republika Slovenija postala polnopravna članica. V skladu s 34. in 35. členom CEFTE in podporo vseh njenih članic na zasedanju Skupnega odbora v Bratislavi v dneh od 5. do 6. junija 1996, je Slovenija, kot sledi po abecednem redu, prevzela od Slovaške republike predsedovanje v CEFTI za leto 1997, predsedovala je še v letu 2003. Slovenija je morala kot predsedujoča CEFTI organizirati srečanje predsednikov vlad, prav tako pa poteka vsako leto v državi, ki predseduje CEFTI, redno zasedanje Skupnega odbora (povzeto v: Pfajfar 2004, 33).

S podpisom Sporazuma o vključitvi Slovenije v Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini, se je Slovenija prvič vključila v kakšen večstranski sporazum, ki zaznamuje evropske integracijske procese. Članstvo v CEFTI je bilo za Slovenijo zelo koristno, saj so bile države članice ugoden nabavni trg, ker smo lahko v državah članicah kupovali ceneje, kot bi v zahodnih državah, poleg tega je bil izvoz končnih proizvodov cenejši. Približevanje Slovenije EU je imelo z vstopom v CEFTO naslednje pozitivne elemente (MEOR 1996, 82):

• Slovenija se je lahko pogajala skupaj z EU v skupini držav, za katere je bila Unija zelo zainteresirana, iz geopolitičnih in gospodarskih razlogov,

• Slovenija je tem državam (v območju CEFTE) blizu v geopolitičnem in strateškem pogledu in ima z njimi prijateljske odnose,

• vsestransko sodelovanje je tradicionalno in ustreza gospodarski in kulturni ravni Slovenije,

• v povezavi s temi državami je postal geografski položaj Slovenije mnogo pomembnejši.

Usoda integracijske skupine CEFTA je odvisna od tega koliko držav članic bo pristopilo k EU. Med državami članicami CEFTE obstajajo razlike v razvitosti, s tem je povezan tudi njihov pristop k EU. Vsem državam prav gotovo ne bo uspelo pristopiti k EU istočasno, zato obstaja nekaj predlogov za nadaljnji razvoj CEFTE. CEFTA bi lahko obstajala še naprej kot nižjerazredna gospodarska integracija proste trgovine, ki bi pomagala državam na poti k polnopravnemu članstvu v EU. Lahko pa bi se osamosvojila in zedinila z EFTO in EEA. Med bodoče potencialne članice, če upoštevamo, da mora biti država članica na območju Evrope bi lahko uvrstili Makedonijo, Srbijo in Črno goro, Bosno in Hercegovino, Albanijo, Moldavijo in Belorusijo. Države, ki so bile navedene kot potencialne članice trenutno v večini ne izpolnjujejo pogojev, izjema je le Makedonija. Izpolniti mora en pogoj – državo prosilko morajo sprejeti vse države pogodbenice (povzeto v: Zajc 2004, 30 - 31). Kot kaže, bosta 1. januarja 2007 CEFTO zapustili Romunija in Bolgarija, ker bosta vstopili v EU. Tako ostane samo še Hrvaška, kar pomeni da bi CEFTA razpadla, saj integracija ne more obstajati samo z eno državo članico. Edina rešitev za nadaljnji obstoj sporazuma je pristop

42

novih držav članic in sprememba pogojev članstva, saj slednjih večina potencialnih članic ne izpolnjuje (povzeto v: Zajc 2004, 37).

43

5 RAZMERJA MED EVROPSKIMI EKONOMSKIMI INTEGRACIJAMI

5.1 Vpliv EU na ostale integracijske procese V drugi polovici 20. stoletja je svet doživel velike spremembe na področju liberalizacije mednarodnega ekonomskega sodelovanja. Po letu 1947, ko je bil sprejet Splošni sporazum o carinah in trgovini GATT, se je začel proces globalizacije, ki vse bolj povezuje nacionalne trge na nivoju enotnega svetovnega trga. Globalizacija je proces, ki povezuje, spreminja svetovna gospodarstva ter povzroča, da sodobna notranja vprašanja z vseh področij družbene reprodukcije in dejavnosti postajajo hkrati zunanja, mednarodna in globalna. Globalizacijo lahko razumemo kot zgodovinski proces pospešene integracije svetovnega gospodarstva, ki vključuje v ožjem smislu trgovinske in finančne tokove, v širšem pa gibanje ljudi in znanja (Bobek, Kenda 2003, 278). Proces globalizacije je sprožil v obdobju po drugi svetovni vojni začetek intenzivnih ekonomskih integracijskih procesov med državami. Danes je že skoraj vsaka država na svetu članica neke regionalne integracije ali pa je v postopku pogajanj za priključitev v integracijo. Ekonomske integracije vplivajo na izboljševanje odnosov menjave med državami članicami glede na preostali svet, na izboljšanje ekonomičnosti poslovanja zaradi večje konkurence med proizvajalci in omogočajo lažje uresničevanje in uveljavljanje skupnih političnih in ideoloških ciljev. Evropska unija je na gospodarskem, trgovinskem in denarnem področju ena od vodilnih svetovnih sil. Velik vpliv ima tudi v okviru mednarodnih organizacij, kot so Svetovna trgovinska organizacija (STO), specializirani organi Organizacije Združenih narodov (OZN), ter na vrhovnih mednarodnih srečanjih na področju okolja in razvoja (Fontaine 2003, 63). EU ima z večino držav sveta mrežo sporazumov. Kot največji mednarodni trgovec in dom evru, drugi svetovni valuti, porabi 500 milijonov evrov mesečno za projekte pomoči na vseh petih kontinentih. Evropska unija si prizadeva za učinkovito skupno zunanjo in varnostno politiko, da bi lahko njeni člani na svetovnem odru delovali skupaj kot združena sila za stabilnost, sodelovanje in razumevanje. S tem, ko EU pomaga vzpostavljati varnost in stabilnost po svetu, omogoča varnejše življenje tudi ljudem znotraj lastnih meja. Aktivna je tudi pri spodbujanju človeških vidikov mednarodnih odnosov, kot so solidarnost, človekove pravice in demokracija (Fontaine 2003, 1). Osrednji cilj EU, poleg večstranskih trgovinskih sporazumov, ki so značilni za ostale integracijske skupnosti v Evropi, je predvsem gospodarski napredek in razvoj, ki temelji na velikem skupnem trgu, kjer se prosto trguje z blagom, storitvami in kapitalom, pomemben pa je tudi prost pretok delavcev (SVEZ 2003, 4). Število integracijskih sporazumov z leti narašča, saj je bilo leta 2002 pri Svetovni trgovinski organizaciji evidentiranih okoli 250 Regionalnih trgovinskih sporazumov (RTA), v katere so bile vključene skoraj vse države Svetovne trgovinske organizacije. Pravilo slednje navaja, da so lahko posamezne članice STO istočasno tudi podpisnice oziroma članice v več različnih RTA. Takšen je primer prostotrgovinskega sporazuma med EU in EFTA državami, med EU in CEFTA državami med EFTA in CEFTA državami ter različni drugi - bilateralni v kombinaciji z multilateralnimi sporazumi (prostotrgovinski sporazum med EU in Mehiko, kjer je Mehika sočasno tudi članica NAFTE). V zadnjih desetletjih preteklega 20. stoletja je v

44

svetu opazna težnja po naglem povečevanju števila sklenjenih večstranskih integracijskih sporazumov (Kumar 2004/2005, 39). Najbolj intenzivne odnose ima Evropska unija s štirimi zahodnimi evropskimi sosedami: Švico, Norveško, Islandijo in Liechtensteinom (države EFTE). Sprejele so večji del zakonodaje notranjega trga EU in ji sledijo tudi na drugih političnih področjih. Vse razen Švice sodelujejo z EU v Evropskem gospodarskem prostoru (Evropska komisija 2004, 12). EU vodi tudi aktivno politiko pogajanj z državami v jugovzhodni Evropi, kjer so štiri države zaprosile za članstvo. Za Bolgarijo in Romunijo se pričakuje, da se bosta Uniji pridružili prihodnje leto, manj pa je jasno, kdaj bo vstopila Turčija. Turčija je sicer ena najstarejših trgovinskih partnerk EU s pridružitvenim sporazumom iz leta 1963, ki sedaj vključuje tudi carinsko unijo. Turčija je za pridružitev EU zaprosila leta 1987. Četrto državo, Hrvaško, je EU sprejela kot kandidatko junija leta 2004, datum vstopa je odvisen od hitrosti njenih pogajanj za članstvo (Evropska komisija 2004, 12). Druga zahodno - balkanska država, Makedonija, je prošnjo vložila marca leta 2004. Prošnja je prvi korak k sprejemu države kot države kandidatke. Evropska unija in države zahodnega Balkana so ustvarile »Stabilizacijsko - pridružitveni proces«, ki – razen Hrvaške in Makedonije – pokriva Albanijo, Bosno in Hercegovino ter Srbijo in Črno goro. Medtem ko je končni cilj članstvo v EU, so te države dobile prost dostop na trg EU in podporo EU za domače programe reform. Naslednji korak so »stabilizacijski in pridružitveni sporazumi« z EU, (katere sta podpisali Hrvaška in Makedonija), še preden zaprosijo za članstvo v EU (Evropska komisija 2004, 12). Evropska unija si prizadeva, da nadaljnje širitve ne bodo ustvarile novih ovir med razširjeno Unijo in njenimi sosedami. Zato EU sklepa tesnejše vezi s svojimi sosedami na vzhodu (Rusija, Ukrajina, Moldavija in Belorusija), na jugu pa s Sredozemskimi državami. EU v okviru svoje »Evropske sosedske politike« načrtuje, da bo tem državam omogočila dostop do notranjega trga, jim podelila dodatne trgovinske koncesije in finančno pomoč. V zameno pa bi sosede EU spoštovale demokratične reforme, tržno gospodarstvo in človekove pravice. Za sosednje države je še značilno, da so tranzitna območja za ilegalne priseljence ter trgovce z drogami in ljudmi, zato jim EU pomaga pri upravljanju mej in priseljenskih postopkih (Evropska komisija 2004, 12). EU ima sporazume tudi z Rusijo, Ukrajino, Moldavijo in večino držav v južnem Kavkazu in centralni Aziji. Ti sporazumi zajemajo trgovino, politično sodelovanje, varstvo okolja in sodelovanje v znanstvenih in kulturnih zadevah. Te države so tudi udeležene v evropskem programu pomoči TACIS, ki financira projekte institucionalnih reform, infrastrukturnega omrežja, razvoja privatnega sektorja, varstva okolja in poljedelstva (Evropska komisija 2004, 12). EU je kot del „Barcelonskega procesa“ zavezana k vzpostavljanju območja proste trgovine s svojimi sredozemskimi sosedami do leta 2010. Sem spadajo arabske države okoli južnega in vzhodnega Sredozemlja ter palestinska ozemlja. Leta 2004 so Egipt, Maroko, Jordanija in Tunizija podpisali »Agadirski sporazum« – medsebojni sporazum o prosti trgovini (Evropska komisija 2004, 12).

45

Na Srednjem Vzhodu se EU pogaja za sporazum o prosti trgovini s šestimi državami Sveta za sodelovanje v Zalivu (Bahrajn, Kuvajt, Oman, Katar, Saudska Arabija in Združeni arabski emirati), podpira pa tudi obnovitvena dela v Iraku (Evropska komisija 2004, 12). EU se od ostalih integracijskih skupnosti v Evropi loči tudi po tem, da ji je uspelo ustvariti enotni trg, ki je njen najpomembnejši gospodarski dosežek. Osnovno načelo EU pri doseganju tega cilja je usklajevanje standardov po vsej Uniji. Enotni trg podpira širok razpon politik EU, ki ga v zameno podpirajo. Le – te so (Evropska komisija 2005, 9):

• strukturni skladi, ki eno tretjino letnega proračuna EU usmerjajo v gospodarski in socialni razvoj revnejših držav in regij,

• krepka politika konkurenčnosti EU, ki ščiti potrošnike s tem, da podjetjem preprečuje medsebojno usklajevanje cen ali razdeljevanje trgov,

• transportna politika skupaj s t.i. vseevropskimi omrežji, katere cilj je okrepiti čezmejne povezave za prevoz, komunikacije in dobavo energije,

• usklajena okoljska politika, ki je potrebna za obravnavo čezmejnega onesnaževanja, • program Unije za raziskave in razvoj, ki je na voljo samo za čezmejna partnerstva, • oblikovanje in vodenje enotnega območja svobode, varnosti in pravice za vse.

Proces evropske integracije je pomembno vplival na nacionalne identitete, Irski je prinesel veliko prednosti, saj je zmanjšal njeno odvisnost od Velike Britanije in tako okrepil njeno nacionalno identiteto. Podobno velja za Nemčijo, ki je z integracijo pridobila na svoji legitimnosti in mednarodni kredibilnosti. Ekonomske integracije v Evropi se med seboj dopolnjujejo, čeprav je največje breme evropskega povezovanja in liberalizacije trgovine na ramenih EU. Slednjo sestavlja največ držav članic, posledično ima zaradi tega največji skupni trg, integracijo sestavljajo gospodarsko najbolj razvite države, ki s svojimi politikami v okviru EU konkurirajo tudi izven njenih meja. Končno lahko Evropska unija dokaže, da lahko države v skupnem interesu uspešno združijo gospodarske in politične vire. Služi pa tudi kot model za integracijo med državami v drugih regijah sveta (Evropska komisija, 2004, 3).

5.2 Trgovinsko - politični okvir v Evropi EU vodi številne politike, kar omogočajo določila iz Evropskih pogodb. Delimo jih na (Ješovnik 2000, 111): Horizontalne politike, katerih učinki se raztezajo preko celotnega gospodarstva Skupnosti (na primer politika konkurence, regionalna, socialna in okoljevarstvena politika ter raziskovalna politika). Sektorske politike, katerih delovanje zadeva samo določene gospodarske sektorje, kot so industrijska politika, politika na področju prometa, energetska politika Skupnosti. Nekatere druge skupne politike, ki združujejo politike posameznih držav članic EU. V to skupino lahko uvrstimo skupno kmetijsko politiko, ribištvo ter zunanjo politiko. EU je svetovna trgovinska velesila in ima zaradi tega ključno vlogo pri mednarodnih pogajanjih. Svojo moč na področju trgovine in kmetijstva izrabi zato, da lahko vpliva na dogajanje znotraj Svetovne trgovinske organizacije, zavzema pa se tudi za izvajanje Kjotskega protokola, katerega cilj je zmanjšati onesnaženost zraka in preprečiti podnebne spremembe (Evropska komisija 2004, 8).

46

Uvajanje enotnega trga leta 1993 je vplivalo na trgovinsko politiko EU. Uvozne omejitve, ki so jih lahko države članice EU ohranile, so bile dokončno odstranjene, prav tako pa tudi notranja porazdelitev uvozno »občutljivih« proizvodov, kot so tekstil, jeklo, avtomobili in elektronski proizvodi. Svetovna trgovinska organizacija imenovana STO, se je po svoji ustanovitvi na pobudo EU uveljavila kot prizorišče, znotraj katerega države rešujejo trgovinske spore v okviru večstranskih pogajanj. EU je enotno trgovinsko območje, s skoraj pol milijarde potrošnikov in ima razmeroma visok povprečni dohodek. Ker je trg, ki je zanimiv za izvoznike iz drugih držav, lahko svoje trgovinske partnerje zaveže k spoštovanju pravil, ki zagotavljajo zdravo konkurenco in pošten ter enakopraven dostop do trgov vseh udeležencev (Fontaine 2003, 66). Pravno podlago skupne trgovinske politike EU določa 133. člen pogodbe o ES, ki med drugim določa, da mora skupna trgovinska politika temeljiti na enotnih načelih, zlasti glede carinskih stopenj, ukrepov liberalizacije trgovine kot tudi ukrepov za zaščito trgovine. Države članice v procesu oblikovanja trgovinske politike aktivno sodelujejo in zastopajo interese svojega gospodarstva (TIPO 2006a). Skupna trgovinska politika EU deluje na dveh ravneh. Prvič, Evropska unija je znotraj Svetovne trgovinske organizacije (STO) aktivno vključena v postavljanje pravil za multilateralni sistem globalne trgovine, drugič, pa EU sklepa bilateralne trgovinske sporazume z državami ali regionalnimi skupinami držav (Fontaine 2003, 4). Trgovinska pravila so multilateralna, sama trgovina med kupci in prodajalci, izvozniki in uvozniki, pa bilateralna. Evropska unija je zaradi tega razvila mrežo bilateralnih trgovinskih sporazumov s posameznimi državami in regijami po svetu. Povečanje EU s 15 na 25 članic v letu 2004 pa ji kot trgovinski partnerki daje dodatno težo, še posebej z njenimi sosedami v vzhodni Evropi in sredozemskem prostoru. Trgovinska politika EU je močno povezana z razvojno politiko, saj se združita, kadar Unija prevzame svoj delež odgovornosti za pomoč državam v razvoju. Poleg tega EU priznava, da lahko trgovina dvigne gospodarsko rast in proizvodne zmogljivosti revnih narodov. Leta 1971 je EU v skladu s svojim »sistemom splošnih preferencialov« (SSP) pričela nižati oziroma odpravljati tarife in kvote na svoje uvoze iz držav v razvoju, leta 2001 pa je začela izvajati pobudo »Vse razen orožja«. Slednja namreč omogoča 49 najmanj razvitim državam brezplačen dostop na trg EU za vse proizvode, razen orožja (Fontaine 2003, 8). Z vstopom v Evropsko unijo je slovenski trg postal del notranjega trga EU. Slovenija je prevzela skupno trgovinsko politiko kot eno od ključnih področij, kjer je pristojnost posameznih držav članic prenesena na nadnacionalno raven. V sektorju za trgovinsko politiko Slovenija aktivno sodeluje v procesu oblikovanja trgovinske politike oziroma posameznih ukrepov trgovinske politike, ki so v pristojnosti sektorja. Aktivno je Slovenija vključena tudi v proces sklepanja trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter spremljanja njihovega izvajanja. Pri tem pa poskuša Slovenija v čim večji meri upoštevati interese slovenskega gospodarstva. Predpisi EU na področju skupne trgovinske politike so v celoti zavezujoči in se neposredno uporabljajo v državah članicah (MG 2006). Ukrepi trgovinske zaščite Med instrumente trgovinske politike Skupnosti, ki jo je Slovenija prevzela z vstopom v EU, sodijo tudi ukrepi trgovinske zaščite, kot so protidampinški ukrepi, protisubvencijski oz.

47

izravnalni ukrepi ter zaščitni ukrepi, temelječ na pravilih Svetovne trgovinske organizacije (STO).

Protidampinški ukrepi odpravljajo posledice dampinga, ki je ena od najpogostejših oblik nelojalne trgovinske prakse. Namenjeni so dampinškemu uvozu, ki povzroča znatno škodo proizvajalcem Skupnosti, saj daje damping izvozniku tretje države nelojalno konkurenčno prednost, ki lahko prinese negativne posledice industriji Skupnosti. Protidampinški ukrepi se izrečejo le v primeru, ko se nesporno dokaže obstoj in škodljivost dampinškega uvoza (TIPO 2006b).

Protisubvencijski oziroma izravnalni ukrepi so namenjeni boju proti nekaterim vrstam subvencij, ki jih prejemajo proizvajalci tretjih držav od državnih institucij, z namenom znižati proizvodne stroške ali znižati cene za izvoz v EU. Enako kot v primeru protidampinških ukrepov morajo biti za uvedbo izravnalnih ukrepov izpolnjeni štirje pogoji: obstoj specifične subvencije, obstoječa ali grozeča znatna škoda, vzročna zveza ter uvedba izravnalnega ukrepa ne sme biti v nasprotju z interesom Skupnosti (TIPO 2006b).

Zaščitni ukrepi se uporabljajo v posebnih okoliščinah, ko se pojavi nenadno in znatno povečanje uvoza, ki povzroča ali grozi, da bo povzročil škodo industriji v Skupnosti. Uvedejo se le pod pogojem, če preiskave uvoznih trendov in cen, škode, vzročne povezave in interesa Skupnosti vodijo do pozitivnih ugotovitev (TIPO 2006b).

Evropsko unijo lahko v smislu politične integracije opišemo kot sistem večstopenjske vlade, saj so v EU suverene pravice deljene med supranacionalne, nacionalne in subnacionalne institucije. Namreč EU ima suverene pravice na večih področjih, od oblasti nad Evropsko ekonomsko in monetarno unijo (EMU), do regulatornih kompetenc v trgovinskem, industrijskem, transportnem, okoljevarstvenem in energijskem sektorju ter na področju varstva potrošnikov. Nadalje pravo Skupnosti na večini področij prevladuje nad nacionalnim, ima tudi neposredni učinek, kar daje državljanom možnost, da izvajajo nadzor nad svojimi državami, v primeru, da so kršene pravice, ki jih zagotavlja pravo Skupnosti (povzeto v: Hribernik 2004, 36 – 37).

Za EU velja: da sistem vladanja temelji na najmanj dveh ravneh vlade, vsaka ima pravico do obstoja in ima neposredni učinek na njene državljane; evropske pogodbe se nanašajo na ti dve ravni, čeprav tudi subnacionalna raven pridobiva na pomenu; pravo Skupnosti prevladuje nad nacionalnim pravom; evropska zakonodaja je vedno v večji meri narejena na podlagi skupinskih odločitev, ki deloma obvezujejo države, da sprejemajo odločitve kljub svojim prioritetam; oblast je deljena med centralne institucije (Komisija, Svet, Parlament) in regionalne institucije (oblast v državah članicah); sodišče Evropskih skupnosti ima vlogo razsodnika v konfliktih med evropskimi institucijami in državami članicami EU, tako kot je to med državljani in njihovimi nacionalnimi vladami; od leta 1979 pa ima EU tudi neposredno izvoljen parlament (povzeto v: Hribernik 2004, 37 – 38).

48

6 SKLEP Svet se hitro in korenito spreminja. Spremembe na različnih področjih, ki jih narekujeta globalizacija in na znanju temelječe gospodarstvo, so globoko zasidrane v vsakodnevno dogajanje ne samo evropske ampak tudi svetovne civilizacije. Borba po prevladi in konkurenčnosti posledično povzroča večje sodelovanje med državami in zvišuje stopnjo delitve dela. Miselnost, ki je usmerjena v prihodnost pa narekuje hiter tempo inovacij in izboljšav, katerim poskušajo slediti vsi. Posamezniki, združbe, države, kontinenti, svet. Če strnemo nekatera zgodovinska dejstva, ugotovimo, da je ravno človeška miselnost tisti krivec, ki vpliva na dogajanje in spremembe v Evropi in svetu. Globalizacija, regionalno sodelovanje in tehnološki napredek so samo posledice. Zato je pomembno, da svet združi pretekle izkušnje, znanja in miselnost s sedanjo in prihodnjo naravnanostjo, če želi zagotoviti vsem prebivalcem enake možnosti, zmanjšati razkorak med gospodarsko najbolj razvitimi in gospodarsko najbolj ogroženemi državami. Morda je ravno povezovanje eden izmed instrumentov svetovne ekonomije, ki omogoča najmanj razvitim državam premik na bolje. Zavedati se moramo dejstva, da sta Evropa in svet povezana. Namreč prihodnost sveta je močno odvisna tudi od Evrope, od njene notranje integriranosti in od njene sposobnosti, da se v kompetitivnem in soodvisnem svetu postavi kot regija s pomembnim vplivom in odgovornostjo. Seveda pa mora Evropa izkoristiti priložnost, ki se ji je ponudila, da bo premagala ovire iz svoje tragične preteklosti vojn in konfrontacij, ter zagotovila svojim državljanom mir in sodelovanje. Zato mora nujno odpraviti vse politične, gospodarske in druge delitve, ki ustvarjajo razdor med državami, saj je ravno odpravljanje teh delitev pogoj za demokratično ureditev Evrope. Poleg tega je v 21. stoletju še vedno prisotna miselnost, da je Evropa razdeljena na več Evrop. Še vedno namreč obstajata politični vzhod in zahod, razvita in nerazvita Evropa, mirna in z nemiri pretresena Evropa, Evropa, ki se povezuje znotraj ekonomskih integracij in Evropa, ki se slednjim šele približuje. Kot takšna, zagotovo ne bo imela pomembne vloge v svetu, zato je nujno, da izoblikuje svojo podobo posebne svojevrstne politične entitete. Omeniti je potrebno še to, da tudi v svetu ni željene stabilnosti. Vendar to ne more biti opravičilo, je pa lahko spodbuda Evropi, da poskuša s svojo močjo vplivati na dogajanje v svetu. In morda tudi kaj spremeniti. Najpomembnejša ekonomska integracija v Evropi je zagotovo Evropska unija, ki si je kljub zgodovinskim pretresom uspela izklesati pomembno pozicijo v svetovnem merilu. Mrežo svojih sodelovanj in pomoči širi tudi izven evropskih meja, kar ji daje pomembno težo pri pogajanjih z ostalimi svetovnimi ekonomskimi integracijami. Je pomembna partnerka na vseh področjih in ima odločilno vlogo pri reševanju svetovnih problemov, še posebej v državah z nizko stopnjo razvitosti. Vendar pa mora biti pripravljena na nove izzive, na globalizacijo. Slednja namreč povezuje nove države v mednarodni gospodarski sistem. Zato mora EU izkoristiti priložnosti, ki jih ponuja odpiranje hitro rastočih trgov v Aziji, denimo na Kitajskem in v Indiji. Hkrati pa se mora EU spopasti s tako nastalo novo delitvijo dela, zlasti ker se Kitajska čedalje bolj specializira za blago z visoko dodano vrednostjo, Indija pa se razvija v svetovno tržišče zunanjih izvajalcev storitev. Pomembni izzivi so tudi vse večje pomanjkanje virov, nihanje cen in podnebne spremembe. Evropska unija se mora teh izzivov lotiti z uspešnimi reformami, če hoče obdržati položaj med najboljšimi ekonomskimi integraciji v svetu. Unija ima veliko možnosti, da poveča svojo konkurenčno prednost, vendar se mora ukrepanja lotiti z odločenostjo, da bo te možnosti v celoti izkoristila in okrepila zaupanje svojih državljanov. Posebna pozornost mora biti

49

namenjena v znanje, saj slednje zagotavlja dinamičnost ter moč celotnega evropskega gospodarstva. Družba znanja, temelječa na človeškem kapitalu, izobrazbi, raziskavah in inovativnosti, je ključni dejavnik pri večanju potenciala rasti in ustvarjanju prihodnosti. Za trajno rast sta potrebni še večja demografska dinamičnost in boljša socialna povezanost, predvsem pa je potrebno v celoti izkoristiti potencial mladih Evropske unije, česar se je zavedal tudi Evropski svet, ko je sprejel Evropski pakt za mlade. Za Slovenijo je zelo pomembno, da je z mednarodno menjavo oziroma z drugimi oblikami dolgoročnega povezovanja v svetu, vključena v integrirano svetovno proizvodnjo. Izjemno pomembni determinanti sta okolje, v katerem se bomo razvijali v prihodnjih desetletjih in politično - varnostna situacija. Paralelno s tendencami ekonomske integracije pa se pojavljajo pogojene tendence politične dezintegracije, osamosvajanja narodov in držav. Vse to spremljajo regionalni konflikti. Iz tega lahko sklepamo, da Evropska unija ni samo ekonomsko determiniran proces, pač pa ima tudi močan varnostni in politični naboj in je sredstvo za dolgoročno zagotavljanje miru in varnosti na sedaj mejnih področjih Evropske unije oziroma v Evropi nasploh. S tem, ko so predstavniki slovenske vlade 16. aprila 2003 podpisali pristopni sporazum z Evropsko unijo, se je Slovenija dokončno uvrstila na politični zemljevid Evrope, čeprav je v ta civilizacijski okvir tako ali tako že spadala pred tem zgodovinskim dogodkom. Vstop Slovenije v EU pomeni začetek nekega novega obdobja tako na političnem in gospodarskem kot tudi na kulturnem in drugih področjih družbenega življenja. Prinesel je mnogo prednosti, žal pa tudi nekaj slabosti, a zaenkrat prednosti več kot zadovoljivo presegajo slabosti. Da pa bi tako tudi ostalo je potrebno izbirati takšne politike, ki bodo znale kljubovati konkurenci na enotnem trgu, zagotoviti pravne in institucionalne mehanizme, ki bodo razvijali ustrezne reforme, predvsem pa je potrebno izkoristiti vsako priložnost, ki nam bo ponujena. V prihodnjem letu čaka Slovenijo pomembna prelomnica, saj bo 1. januarja 2007 zamenjala nacionalno valuto z evropsko, skupno. Zagotovo se ob tem poraja nešteto pomislekov ali je to sploh smiselno, vendar je to ena izmed možnosti, ki zagotavlja Sloveniji obstanek in morebiti tudi preboj med najboljše evropske države. Uvrstitev Slovenije med najrazvitejše v Evropski uniji je zagotovo cilj, ki ga naša država v naslednjih desetletjih lahko doseže ob pravilni strateški usmeritvi in trdnem konsenzu socialnih partnerjev.

50

POVZETEK V diplomskem delu smo obravnavali ekonomske integracije na območju Evrope. Integracije so v času globalizacije in nenehno razvijajočega tehnološkega razvoja nujne, če želijo posamezne države razviti svoj gospodarski potencial. Brez regionalnih povezovanj so namreč postavljene na obrobje Evrope, njihova gospodarska, politična, kulturna in družbena razvitost je omejena, saj so same premajhne, da bi lahko konkurirale gospodarsko - političnim združbam. Takšen primer majhnosti je Slovenija, s preudarnimi odločitvami v preteklosti, pa je danes članica EU, najpomembnejše ekonomske integracije v Evropi. V uvodnih poglavjih smo namenili pozornost razvoju ekonomskih integracij, na kratko predstavili faze integracijskih procesov ter podali razloge, ki vplivajo na vstop držav v določeno ekonomsko integracijo. Opredelili smo ekonomske integracije v Evropi in navedli njihove bistvene značilnosti, predstavili pa smo tudi prednosti in slabosti ekonomskih povezav, s katerimi se sooča vsaka država pred vstopom v katerokoli ekonomsko integracijo. Četrto poglavje je zaznamovala predstavitev ekonomskih integracij stare celine. Slednje imajo pomemben pečat, katerega so deležne prav vse države članice. Vključitev v ekonomsko integracijo namreč omogoča uskladitev političnih, ekonomskih in socialnih odnosov med državami, pospešuje gospodarsko dejavnost, vpliva na dvig življenjskega standarda ter izboljšuje stabilnost in konkurenčnost nacionalnih gospodarstev. Nekatere integracije pa so mnogim državam »odskočna deska« pri realizaciji njihovega najpomembnejšega cilja, včlanitve v Evropsko unijo. V petem poglavju smo namenili pozornost razmerju med evropskimi ekonomskimi integracijami, čeprav je splošno znano, da ima največji vpliv ravno EU. Kljub temu pa ne smemo prezreti dejstva, da so tudi ostale integracijske skupnosti pomembno vplivale na zgodovinsko dogajanje v Evropi, čeprav je njihova moč v primerjavi z EU bistveno manjša. Ključne besede: Faze povezovanja, Prednosti ekonomskih integracij, CEFTA, EFTA, Evropska unija

51

SUMMARY This paper discusses economic integration in Europe. Integration is necessary in an age of globalization and constantly increasing technological development if individual countries wish to fulfill their economic potential. Without regional integration they are placed on the outskirts of Europe, and their economic, political, cultural and social development is limited because, on their own, they are too small to compete with economic and political communities. Slovenia is one such example, but the country has made prudent decisions in the past, and today it is a member of the EU, the most important economic integration in Europe. In the introductory chapters, I focus on the development of economic integrations; I briefly present the phases of integration processes, and give factors which influence the entry of a country into a specific economic integration. I define economic integrations in Europe and list their main characteristics, and I also present the advantages and disadvantages of economic connections that each country is faced with before becoming part of any economic integration. Chapter four discusses economic integration of the Old Continent. These integrations have left an important mark on all member states. Becoming part of an economic integration enables the coordination of political, economic and social relations between countries, increases economic activity, has an influence on an increased standard of living, and improves the stability and competitiveness of national economies. Some integrations are, for many countries, a “springboard” in accomplishing their ultimate goal – EU membership. Chapter five focuses on the relationships among European economic integrations, even though it is generally known that the EU holds the greatest influence. Despite this, we must not overlook the fact that other integrated communities have had significant influence on historical developments in Europe, even though they have less power in comparison to the EU. Key words: Phases of integration, Advantages of economic integration, CEFTA, EFTA, European Union

52

LITERATURA Literatura 1. El-Agraa, Ali M.. 2001. The European Union, Economics and Policies. Essex: Prentice Hall. 2. Baron, Enrique. 2002. Evropa na pragu novega tisočletja. Ljubljana: Slovenski svet evropskega gibanja: Vale – Novak. 3. Bobek, Vito in Vladimir Kenda. 1997. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta. 4. Bobek, Vito in Vladimir Kenda. 2003. Osnove mednarodnih ekonomskih odnosov. Maribor: Ekonomsko – poslovna fakulteta. 5. Dearden, Stephen in McDonald Frank. 1999. European economic integration Harlow Essex: Longman. 6. Dubrovski, Drago. 2005. Mednarodno poslovanje in finance. Piran: GEA College – Visoka šola za podjetništvo. 7. Evropska komisija. 2004. Prizadevanje za rast: Gospodarstvo EU. Bruselj: Generalni direktorat za tisk in informiranje. 8. Evropska Komisija. 2004. Sporočilo Svetu EU in Evropskemu parlamentu: Gradimo našo skupno prihodnost - Politični izzivi in proračunska sredstva razširjene Unije za obdobje 2007-2013. Bruselj: Evropska Komisija. 9. Evropska komisija. 2004. Svetovni igralec - Zunanji odnosi Evropske unije. Bruselj: Generalni direktorat za informiranje. 10. Evropska komisija. 2005. Živeti bolje v Evropi – kaj enotni trg EU pomeni za vas. Bruselj: Generalni direktorat za informiranje. 11. Ferle, Tina. 2004. Odbora za zastopanje interesov.Večer: (Priloga) Popotnica za EU, 17. 12. Fontaine, Pascal. 2003. Evropa v 12 poglavjih. Bruselj: Evropska komisija, Generalni direktorat za tisk in komunikacijo. 13. Gusel, Leo. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Odnos Slovenije do ostalih integracij. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 14. GV Revije. 2004. MOJA Evropa: priročnik za življenje in delo v Evropski uniji. Ljubljana: GV Revije, revija Tajnica. 15. Hribernik, Matjaž. 2004. Učinki politične integracije na suverenost države: Slovenija v evropskem in severnoameriškem kontekstu. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

53

16. Ješovnik, Peter. 2000. EVROPSKA UNIJA, zgodovina, ustanove, politike in evropski model družbe. Koper: Visoka šola za management. 17. Kenda, Vladimir. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Odnos Slovenije do ostalih integracij. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 18. Kukar, Stanka. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Slovenija in Evropska unija. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 19. Kumar, Andrej. 2004/2005. Ekonomika Evrope in poslovanje z Evropsko Unijo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 20. MEOR - Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Od pridružitvenega članstva do polnopravnega članstva v Evropski uniji. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 21. Mrak, Mojmir in Vasja Rant. 2004. Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo: stanje, problemi in izzivi. Ljubljana: Bančni vestnik. 22. Pfajfar, Maša. 2004. Specialistično delo: Posebnosti izvoznega trženja v državah Cefte. Piran: GEA College – Visoka šola za podjetništvo. 23. Potočnik, Janez. 2004. Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo: stanje, problemi in izzivi. Ljubljana: Bančni vestnik. 24. Sergi, S. Bruno. 2003. Economic Dynamics in transitional economies: the four – P Governments, the EU Enlargement and the Bruxelles Consensus. New York:The Haworth Press. 25. SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve, Urad Vlade RS za informiranje. 2003. Slovenija in Evropska unija, o pogajanjih in njihovih posledicah. Ljubljana: Urad Vlade RS za informiranje. 26. SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve. 2005. Priročnik za sodelovanje slovenskih vladnih predstavnikov v postopkih odločanja v EU. Ljubljana: Služba Vlade RS za evropske zadeve. 27. Svet EU. 2005. Integrirane smernice za rast in delovna mesta. Bruselj: Svet EU. 28. Svet EU. 2005. Sklep Sveta EU o smernicah politik zaposlovanja držav članic. Bruselj: Svet EU. 29. Svetličič, Marjan. 1996. Strategija ekonomskih odnosov s tujino: Slovenija in Evropska unija. Ljubljana: Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. 30. Šinkovec, Janez. 1990. Integracije in koncentracije v gospodarstvu. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 31. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. 2005. Slovenija v Evropski uniji. Ljubljana: Urad Vlade RS za informiranje.

54

32. Zajc, Polona. 2004. Pomen delovanja CEFTE po širitvi EU. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

55

Viri 1. BBC Slovene. (2006). Kako delujejo. [Online ] available: http://www.bbc.co.uk/slovene/specials/124_eu_institutions/page9.shtml [15.05.2006] 2. CEFTA -Central European Free Trade Agreement. (1998). CEFTA, Central European Free Trade Agreement. [Online] available: http://www.cefta.org [11.04.2006] 3. EFTA - European Free Trade Association (2006). European Free Trade Association – EFTA. [Online] available: http://www.efta.int [11.04.2006] 4. Evropski parlament. (2006a) Sprejetje finančne perspektive. [Online] available: Vir: http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/034-7096-093-04-14-905-20060405STO07095-2006-03-04-2006/default_sl.htm [15.05.2006] 5. Evropski parlament. (2006b). Finančna perspektiva. [Online ] available: Vir: http://www.europarl.europa.eu/news/public/story_page/034-8360-135-05-20-905-20060517STO08359-2006-15-05-2006/default_sl.htm).fin.per [15.05.2006] 6. MG - Ministrstvo za gospodarstvo. (2006). Trgovinska politika. [Online] available: Vir: http://www.mg.gov.si/index.php?id=7704 [05.06.2006] 7. Mojmir, Mrak. (2006). Kohezijska politika EU. [Online ] available: Vir: http://miha.ef.uni-lj.si/rcef/kpeu/index.asp?pg=prihodnost/kaj je [05.06.2006] 8. RTV Slovenija.(2006a). Bajuk zadovoljen s proračunom 2007. [Online ] available: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=16&c_id=107777 [15,05,2006] 9. RTV Slovenija. (2006b). Zgodovina. [Online ] available: Vir:http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=static&c_menu=1120555430&tokens=slovenija%20in%20eu [05.05.2006] 10. SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve. (2006a). Naslednja finančna perspektiva. [Online ] available: Vir: http://www.svez.gov.si/index.php?id=1580 [05.06.2006] 11. SVEZ - Služba Vlade RS za evropske zadeve. (2006b). Širitev EGS. [Online ] available: http://www.svez.gov.si/index.php?id=1003 [05.06.2006] 12. TIPO (2006a). Ukrepi trgovinske politike. [Online] available: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg [05.06.2006] 13. TIPO (2006b). Ukrepi trgovinske zaščite. [Online] available: Vir: http://www.izvoznookno.si/EU_trgovanje/index.php?gr1=ukrTrg&gr2=ukrTrgZas [05.06.2006]

56

14. UMAR – Urad za makroekonomske analize in razvoj. (1997). Pričakovani makroekonomski učinki integracije Slovenije v EU. [Online ] available: http:// www.gov.si/umar/projekti/ostalo/vkevropo/makucink.html [11.04.2006] 15. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. (1997a). CEFTA – Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini. [Online] available:http://cefta.literal.si/slo/cefta/splosno/index.html-l2 [11.04.2006] 16. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. (1997b). CEFTA – Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini. [Online] available: http://cefta.literal.si/slo/cefta [11.04.2006] 17. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. (1997c). CEFTA – Srednjeevropski sporazum o prosti trgovini. [Online] available: http://cefta.literal.si/slo/cefta/mejniki/indexhtml-12 [11.04.2006] 18. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. (2002). Posledice članstva. [Online] available: http://evropa.gov.si/evropomocnik/question/490-115/ [12.06.2006] 19. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. (2003a). Srečanje predsednikov vlad držav CEFTA. [Online] available:http:// www.uvi.gov.si/cefta2003/slo/cefta/zgodovina [11.04.2006] 20. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. Srečanje predsednikov vlad držav CEFTA. (2003b). [Online] available:http:// www.uvi.gov.si/cefta2003/slo/cefta/namen [11.04.2006] 21. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. Slovenija, članica EU. (2006a). [Online] available: Vir: http://evropa.gov.si/slovenija-clanica [15.05.2006] 22. UVI – Urad Vlade RS za informiranje. (2006b). Simboli Evropske unije. [Online] available: http://www.evropa.gov.si/simboli-eu/ [15.05.2006] 23. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. (2006c). Proračun EU. [Online ] available: Vir: http://evropa.gov.si/proracun/ [05.05.2006] 24. UVI - Urad Vlade RS za informiranje. (2006d). Proračun EU. [Online ] available: Vir: http://evropa.gov.si/proracun/ [05.05.2006]

57

SEZNAM TABEL Tabela 1: Osnovne oblike ekonomskih integracij med državami in njihove značilnost str. 10 Tabela 2: Pregled zneskov na podlagi sprejetega dogovora o naslednji finančni perspektivi 2007-2013 – struktura proračuna za obdobje 2007-2013 str.26 Tabela 3: Pregled odobrenih zneskov na podlagi sprejetega dogovora o naslednji finančni perspektivi 2007-2013 za Slovenijo str.27

58

SEZNAM SLIK Slika 1: Simbol EU str.18

Slika 2: Pristojnosti ključnih institucij in organov v postopkih odločanja EU glede na stebrno delitev str.19 Slika 3: Od kod denar priteka str.24 Slika 4: Kam denar gre str.24 Slika 5: Kako delujejo institucije str.30 Slika 6 Simbol EFTA str.37 Slika 7: Države CEFTE str.40

59

PRILOGE Priloga 1: Število članov Evropskega parlamenta iz posamezne države

1999-2004

2004-2007

2007-2009

Bolgarija - - 18 Belgija 25 24 24 Češka republika - 24 24 Danska 16 14 14 Nemčija 99 99 99 Estonija - 6 6 Grčija 25 24 24 Španija 64 54 54 Francija 87 78 78 Irska 15 13 13 Italija 87 78 78 Ciper - 6 6 Latvija - 9 9 Litva - 13 13 Luksemburg 6 6 6 Madžarska - 24 24 Malta - 5 5 Nizozemska 31 27 27 Avstrija 21 18 18 Poljska - 54 54 Portugalska 25 24 24 Romunija - - 36 Slovenija - 7 7 Slovaška - 14 14 Finska 16 14 14 Švedska 22 19 19 Združeno kraljestvo 87 78 78 SKUPAJ (NAJVEČ) 626 732 786

60

Priloga 2: Ključni dogodki v zgodovini evropskega združevanja 1948 7. – 11. maj Haaški kongres: več kot tisoč odposlancev iz okoli 20 evropskih držav razpravlja o novih oblikah sodelovanja v Evropi. Odposlanci izrazijo svojo podporo ustanovitvi »Evropske skupščine«. 1949 27. – 28. januar Rezultat Haaškega kongresa je ustanovitev Sveta Evrope s sedežem v Strasbourgu. V istem letu Svet začne oblikovati Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic, ki je podpisana v Rimu leta 1950 in začne veljati septembra leta 1953. Sčasoma skoraj vse evropske države postanejo članice Sveta Evrope. 1950 9. maj Robert Schuman, francoski zunanji minister, ima pomemben govor, v katerem predstavi predloge, ki temeljijo na idejah Jeana Monneta. Predlaga, naj Francija in Zvezna republika Nemčija združita proizvodnjo premoga in jekla v organizaciji, ki se ji lahko pridružijo tudi druge evropske države. Ker naj bi se na ta dan »rodila« Evropska unija, se vsako leto 9. maja praznuje »dan Evrope«. 1951 18. april Šest držav – Belgija, Francija, (Zvezna republika) Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska – v Parizu podpiše Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ). Veljati začne 23. julija 1952, in sicer za obdobje 50 let. 1955 1. – 2. junij Na srečanju v Messini se zunanji ministri šestih držav dogovorijo za razširitev evropskega združevanja na celotno gospodarstvo. 1957 25. marec Šest držav v Rimu podpiše pogodbi o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom). Veljati začneta 1. januarja 1958. 1960 4. januar Stockholmska konvencija na pobudo Združenega kraljestva ustanovi Evropsko združenje za prosto trgovino (EFTA), ki jo sestavljajo tudi številne evropske države, ki niso del EGS. 1962 30. julij Vzpostavitev skupne kmetijske politike (SKP).

61

1963 14. januar General de Gaulle na tiskovni konferenci oznani, da bo Francija dala veto na pristop Združenega kraljestva k Evropski uniji. 20. julij V mestu Yaoundé je podpisana pogodba o sodelovanju med EGS in 18 afriškimi državami. 1965 8. april Podpis pogodbe o združitvi izvršnih organov treh Skupnosti in ustanovitvi enotnega Sveta ter Komisije. Veljati začne 1. julija 1967. 1966 29. januar »Luksemburški kompromis«. Po politični krizi je Francija znova pristala na sodelovanje pri zasedanjih Sveta, v zameno pa je zahtevala soglasno odločanje pri vprašanjih, ki zadevajo »ključne nacionalne interese«. 1968 1. julij 18 mesecev pred načrtovanim rokom so popolnoma odpravljene carine na industrijsko blago in uvedena je skupna zunanja tarifa. 1969 1. – 2. december Politični voditelji EGS se na vrhovnem srečanju v Haagu odločijo za nadaljevanje evropskega združevanja. 1970 22. april Voditelji v Luxembourgu podpišejo pogodbo, ki Evropskim skupnostim omogoča, da se vedno bolj financirajo iz »lastnih sredstev«, Evropski parlament pa dobi večje pristojnosti. 1972 22. januar V Bruslju podpis pogodbe o pristopu Danske, Irske, Norveške in Združenega kraljestva k Evropskim Skupnostim. 24. april Šest držav članic sklene, da menjalni tečaji med njihovimi valutami ne smejo več nihati za več kot 2,25 %. Ta mehanizem je znan pod imenom »denarna kača«. 1973 1. januar S pristopom Irske in Združenega kraljestva k Evropskim skupnostim se članstvo poveča na devet držav. Norveška po referendumu, v katerem je večina glasovala proti članstvu, ostane zunaj.

62

1974 9. - 10. december Politični voditelji devetih držav članic na vrhunskem srečanju v Parizu sklenejo, da se bo Evropski svet sestajal trikrat letno. Prižgejo zeleno luč za neposredne volitve v Evropski parlament, in se dogovorijo za ustanovitev Evropskega sklada za regionalni razvoj. 1975 28. februar V mestu Lomé je podpisana konvencija (Lomé I) med državami EGS in 46 afriškimi, karibskimi in pacifiškimi (AKP) državami. 22. julij Evropski parlament dobi s podpisom pogodbe večja pooblastila nad proračunom. Poleg tega je ustanovljeno Evropsko računsko sodišče. Pogodba začne veljati 1. junija 1977. 1978 6. – 7. julij Na vrhovnem srečanju v Bremnu Francija in (Zvezna republika) Nemčija predlagata ponoven začetek denarnega sodelovanja z ustanovitvijo Evropskega monetarnega sistema (EMS), ki nadomesti mehanizem kače. EMS začne delovati 13. marca 1979. 1979 28. maj Grčija podpiše pristopno pogodbo k Evropskim skupnostim. 7. in 10. junij Prve neposredne volitve v 410-članski Evropski parlament. 1981 1. januar Grčija pristopi k Evropskim skupnostim. S tem se članstvo poveča na 10 držav članic. 1984 28. februar Sprejetje programa ESPRIT, ki spodbuja raziskave in razvoj na področju informacijske tehnologije. 14. in 17. junij Druge neposredne volitve v Evropski parlament. 1985 7. januar Jacques Delors postane predsednik Komisije (1985 – 1995). 12. junij Španija in Portugalska podpišeta pristopno pogodbo k Evropskim skupnostim.

63

2. – 4. december Na srečanju Evropskega sveta v Luxembourgu se voditelji 10 držav članic dogovorijo, da bodo spremenili Rimsko pogodbo in z Enotnim evropskim aktom ponovno začeli s procesom evropskega združevanja. To odpre pot oblikovanju enotnega trga do leta 1993. 1986 1. januar S pristopom Španije in Portugalske k Evropskim skupnostim se število članic poveča na 12. 17. in 28. februar Podpis Enotnega evropskega akta v Luxembourgu in Haagu. Veljati začne 1. julija 1987. 1987 15. junij Začetek programa Erasmus, katerega namen je mladim Evropejcem omogočati študij v tujini, v drugih evropskih državah. 1989 15. in 18. junij Tretje neposredne volitve v Evropski parlament. 9. november Padec Berlinskega zidu. 9. december Evropski svet se v Strasbourgu odloči za sklic medvladne konference o napredovanju Ekonomske in monetarne unije (EMU) ter politične unije. 1990 19. junij Podpis Schengenskega sporazuma, ki odpravi kontrole na mejah med državami članicami Evropskih skupnosti. 3. oktober Ponovna združitev Nemčije. 14. december Začetek medvladnih konferenc v Rimu o EMU in politični uniji. 1991 9. – 10. december Evropski svet v Maastrichtu sprejme Pogodbo o Evropski uniji. Postavljeni so temelji za skupno zunanjo in varnostno politiko, tesnejše sodelovanje v pravosodju in notranjih zadevah in oblikovanje gospodarske in denarne unije, skupaj z enotno valuto. Z medvladnim sodelovanjem na teh področjih se obstoječi sistem Skupnosti preoblikuje v Evropsko unijo (EU). EGS se preimenuje v Evropsko skupnost (ES). 1992 7. februar Podpis Pogodbe o Evropski uniji v Maastrichtu. Veljati začne 1. novembra 1993.

64

1993 1. januar Vzpostavljen je enotni trg. 1994 9. in 12. junij Četrte neposredne volitve v Evropski parlament. 24. – 25. junij Avstrija, Finska, Norveška in Švedska na zasedanju Evropskega sveta na Krfu podpišejo pogodbo o pristopu k EU. 1995 1. januar S pristopom k EU Avstrije, Finske in Švedske se število članic poveča na 15. Norveška po referendumu, v katerem večina glasuje proti članstvu, ostaja zunaj. 23. januar Delovati začne nova Evropska komisija (1995–1999) z Jacquesom Santerjem na čelu. 27. – 28. november Evro-sredozemska konferenca v Barceloni začne partnerske odnose med EU in državami južne sredozemske obale. 1997 16. – 17. junij Evropski svet na srečanju v Amsterdamu sprejme pogodbo, ki daje Evropski uniji nova pooblastila in odgovornosti. 2. oktober Podpis Amsterdamske pogodbe. Veljati začne 1. maja 1999. 1998 30. marec Začne se pristopni proces za nove države kandidatke, med katere spadajo Ciper, Malta in 10 držav srednje in vzhodne Evrope. 3. maj Evropski svet v Bruslju ugotovi, da 11 držav članic EU (Avstrija, Belgija, Finska, Francija, Nemčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska in Španija) izpolnjuje zahteve za sprejem enotne valute 1. januarja 1999. Grčija se pridruži kasneje. 31. december Določitev fiksnih in nespremenljivih deviznih tečajev za valute, ki jih bo nadomestil evro. 1999 1. januar Začetek tretje stopnje EDU: evro nadomesti valute 11 držav EU. Na denarne trge stopi enotna valuta. Evropska centralna banka (ECB) odslej nosi odgovornost za denarno politiko EU, ki je definirana z evrom.

65

24. – 25. marec Berlinski vrh sprejme finančno perspektivo 2000–2006 v okviru Agende 2000. 3. – 4. junij Evropski svet v Kölnu pozove Konvencijo k oblikovanju Listine Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah. Člani Konvencije so predstavniki predsednikov držav ali vlad držav EU ter predsednik Evropske komisije. Javier Solana je imenovan za visokega predstavnika za skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP). 8. in 13. junij Pete neposredne volitve v Evropski parlament. 15. september Delovati začne nova Evropska komisija (1999-2004) z Romanom Prodijem na čelu. 15. – 16. oktober Evropski Svet v Tamperah sklene, da bo EU postalo območje svobode, varnosti in pravice. 10. – 11. december Evropski svet v Helsinkih, ki je v glavnem posvečen širitvi EU, javno izjavi, da je Turčija kandidatka za članstvo v Uniji, in se odloči za nadaljevanje pogajanj z ostalimi 12 državami kandidatkami. 2000 23. – 24. marec Lizbonski Evropski svet oblikuje strategijo za pospeševanje zaposlovanja v EU, posodobitev gospodarstva in okrepitev socialne kohezije v na znanju temelječi Evropi. 7. – 8. december Evropski svet v Nici sprejme dogovor o besedilu nove pogodbe, ki spremeni sistem odločanja v EU tako, da bo ta pripravljena za širitev. Predsedniki Evropskega parlamenta, Evropskega sveta in Evropske komisije svečano razglasijo Listino Evropske unije o temeljnih človeških pravicah. 2001 26. februar Podpis pogodbe iz Nice. Veljati začne 1. februarja 2003. 14. – 15. december Evropski svet v Laeknu sprejme deklaracijo o prihodnosti Unije. Ta pripravi teren za prihodnjo veliko reformo EU in ustanovitev Konvencije za pripravo Evropske ustave. Valéry Giscard d’Estaing je imenovan za predsednika Konvencije. 2002 1. januar Na območju evra se začnejo uporabljati bankovci in kovanci evra.

66

31. maj Vseh 15 držav članic istočasno ratificira Kjotski protokol – mednarodni sporazum za zmanjšanje onesnaževanja zraka. 21. – 22. junij Na zasedanju Evropskega sveta v Sevilli je sprejet sporazum o azilni politiki in politiki priseljevanja EU. 13. december Odločitev na zasedanju Evropskega sveta v Kopenhagnu, da se lahko 10 držav kandidatk (Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija) 1. maja 2004 pridruži Evropski uniji. Pristop Bolgarije in Romunije je predviden za leto 2007. Če bo Evropski svet decembra 2004 na podlagi poročila in priporočila Komisije ugotovil, da Turčija ustreza kopenhagenskim merilom, se bodo lahko začela pogajanja s to državo. 2003 16. april Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija v Atenah podpišejo pogodbo o pristopu k EU. 10. julij Konvencija o prihodnosti Evrope izdela osnutek evropske ustave. 4. oktober Začetek medvladne konference, ki bo sestavila novo pogodbo o Evropski ustavi. 2004 1. maj Državam članicam Evropske unije se pridružijo Ciper, Češka, Estonija, Madžarska, Latvija, Litva, Malta, Poljska, Slovaška in Slovenija. 10. in 13. junij Šeste neposredne volitve v Evropski parlament. 2007 Datum, ki ga je kopenhagenski Evropski svet določil za pristop Bolgarije in Romunije.

67

Documents

EKONOMSKE INTEGRACIJE V EVROPI · inovacije, vzpostaviti omrežja na evropski ravni ter povečati vlogo izobraževanja. To je pogoj za ohranjanje konkurenčne industrijske osnove