ŽENSKA V KIPARSTVU - pefprints.pef.uni-lj.sipefprints.pef.uni-lj.si/3096/1/MARINA_VRBAVAC_Ženska_v_kiparstvu.pdf · Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015 1 UVOD »Likovna umetnost

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

MARINA VRBAVAC

ŽENSKA V KIPARSTVU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

LIKOVNA PEDAGOGIKA

MARINA VRBAVAC

Mentor: red. prof. mag. Roman Makše

Somentorica: asist. dr. Uršula Podobnik

ŽENSKA V KIPARSTVU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015

Zahvaljujem se mentorju za pomoč in podporo red. prof. mag. Romanu Makšetu,

ki me je seznanil s širokim poljem kiparstva.

Zahvaljujem se tudi somentorici asist. dr. Uršuli Podobnik za prijaznost in

usmerjanje pri pedagoškem delu.

I

POVZETEK

Diplomska naloga obravnava področje kiparstva kot področje umetniškega ustvarjanja.

Osredotočena je predvsem na ženski aspekt kiparstva skozi čas in prostor, kako so to

področje umetniškega ustvarjanja zaznamovale predstavnice nežnejšega spola in kakšno

vlogo nosijo kot muze. Čeprav se v pregledih umetnostne zgodovine včasih zdi, kot da se

ženske nikoli niso veliko ukvarjale s tem umetniškim področjem, v praksi ni tako.

Predstavila bom nekaj vidnejših in vplivnih predstavnic, ki so s svojim zgledom ustvarile

pot današnjim umetnicam na tem področju ustvarjanja.

V pedagoškem delu sem načrtovala in izvedla učno uro, pri kateri so se učenci spoznali z

motivom ženske v kiparstvu.

Ključne besede: kiparstvo, umetnost, feminizem, navdih, razvoj

II

ABSTRACT

The Diploma work concerns itself with the area of sculpting as an area of artistic creation.

Primarily it is concentrated on the female aspect of sculpting through time and space.

How the representatives of the feminine have marked this area of artistic creation, and

what is the role of the muses. Although it sometimes seems that women have never been

much active in this area, as show the reviews of art history, in actuality it is not so. I will

present a few more memorable and influential representatives, who have paved the way to

today's female artists in this area of creativity.

In pedagogic work I have planned and accomplished a teaching class, where the pupils

learned about the motif of the feminine in sculpting.

Key words: sculpting, art, feminism,inspiration, development

III

KAZALO

UVOD .................................................................................................................................. 1

1 KIPARSTVO ................................................................................................................ 2

2 FEMINIZEM V UMETNOSTI .................................................................................... 3

2.1 Feminizem v Sloveniji............................................................................................ 5

2.2 Predstavnice v kiparstvu ....................................................................................... 6

3 ŽENSKA KOT NAVDIH .......................................................................................... 12

3.1 Zgodovina ............................................................................................................ 12

3.2 Henri Matisse in Edgar Degas ............................................................................ 13

3.3 Gian Lorenzo Bernini .......................................................................................... 16

3.4 Constantin Brancusi ............................................................................................ 17

4 SLOVENSKE KIPARKE........................................................................................... 17

4.1 Danica Pajnič ...................................................................................................... 18

4.2 Dragica Čadež..................................................................................................... 18

4.3 Marjetica Potrč ................................................................................................... 20

4.4 Mojca Smerdu ..................................................................................................... 21

4.5 Rene Rusjan ......................................................................................................... 22

5 AVTORSKO DELO ................................................................................................... 23

6 PEDAGOŠKI DEL ..................................................................................................... 26

6.1 Učna priprava ..................................................................................................... 27

6.2 Analiza izdelkov učencev ..................................................................................... 33

7 SKLEP ........................................................................................................................ 36

8 VIRI IN LITERATURA ............................................................................................. 37

IV

Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015

1

UVOD

»Likovna umetnost je človeški govor posebne vrste, ki ne uporablja zvokov in besed,

temveč vidne in tipne oblike, ki so povezane v sestave - kompozicije in celote.

Zgodovinsko gledano je likovno izražanje človekov prvobitni jezik, ki je izšel in nastal iz

njegovih posebnih potreb in možnosti.« (Čadež, 2000, str. 10)

V diplomski nalogi bom na kratko opredelila pojem kiparstva in kako se je le-to razvijalo

skozi stoletja. Predstavila bom različne kiparske materiale, skozi katere se izražajo

umetniki in njihov pomen. V diplomo bom vključila tudi avtorsko delo, ki je

manifestacija raziskovanja na področju ženskega vpliva v kiparski umetnosti. Svoja

raziskovanja bom aplicirala na pedagoško uro.

Umetnice, ki se ukvarjajo s feministično umetnostjo, nimajo enotnega pristopa k

ustvarjanju. Prisotnih je več različnih pozicij in prijemov umetnic, ki so vključene v

produkcijo in teorijo umetnosti. To bi lahko pomenilo nevarnost, da se dela avtoric

feministk avtomatično določijo za feministična. Feministična umetnost pa se sama jasno

in namenoma predstavi kot taka, je angažirana umetnost, kar pomeni, da obstajajo le

feministke in feministična dela, ne pa tudi feministične avtorice. Ženska kot umetnica

ima vso pravico do svobodnega ustvarjanja (Grobler, 2014).

Vpliv žensk na kiparstvo v umetnosti se mi zdi kar pomemben, saj so v umetniški prostor

vnesle drugačen pristop tudi zaradi svojega biološkega ozadja. Ženska poleg vloge matere

in hčere nosi posebno vlogo v družbi. Predstavlja nežnost in materinstvo. Pri uporabi

materialov bi zato lahko predvidevali, da bodo ženske manj drzne in tehnološko šibkejše.

Vendar sem skozi spoznavanje zgodb ženskih kipark opazila, da so prav tako sposobne v

klesanju, modeliranju kot moški. Umetnice, ki jih predstavljam se ne bojijo izzivov in s

svojo originalnostjo so zaznamovale kiparski svet. Tako lahko sklepamo, da je umetnost

resnično brezspolna. Zanimiva je relacija ženskega pogleda na umetniško sfero, ki se v

svojem dojemanju vseskozi spreminja, in lušči nepotrebno dualnost moškega in ženskega

aspekta kot superiornega drug drugemu. Navsezadnje sta oba pola prisotna v človeški

zgodovini in oba vplivala na razvoj umetnosti in navsezadnje tudi kiparstva samega. Kot


2

entuziastična raziskovalka se bom podala na pot feminističnega dojemanja umetnosti in

skušala povezati oba pola v razvijajoči se zaključek.

1 KIPARSTVO

Ljudje so v vseh obdobjih človeštva hrepeneli po izražanju svojega notranjega sveta v

tridimenzionalni obliki. Skulptura je bila osrednji verski predmet v mnogih kulturah in v

zadnjih stoletjih manifestacija vere ali politike. Te kulture, katerih kipi so preživeli,

vključujejo kulture starega Sredozemlja, Indiji in na Kitajskem, Južni Ameriki in Afriki.

»Ljudje vedno hrepenijo po lepoti, lepoto najdejo v naravi in njenih stvaritvah.« (Čadež,

2000, str. 15)

Tudi kiparsko izražanje je prvobitni, že v prazgodovini nastali način človekovega

izražanja, ki je pomemben za sporazumevanje z drugimi ljudmi. Vpliva tudi na otroke, da

zajamejo in izrazijo svoja čutna spoznanja vidnega in tipnega sveta in svoje čustvene

izkušnje z njim. Med kiparskim oblikovanjem pa deluje človek po zakonitostih, ki jih

lahko spozna s primernim likovnim izobraževanjem (Čadež, 2000). Umetniški predmet je

bil včasih nosilec aristokratskih vrednot in se ni proizvajal množično kot danes. Predvsem

je bila umetnina izdelana zaradi sebe same in ne zaradi denarja. Toda kasneje se njihov

značaj spremeni, predvsem v 2. polovici 18. stoletja se od umetnosti nič več ne pričakuje

da bo poveličevala življenje ljudi. Postane kultura, proizvod dela ter izraz individualnega

dela (Matticks, 2013).

Ženska je simbol lepote in hkrati spolne podreditve. Marx govori o goloti kot metafori za

razodetje dotlej skrite in neprijetne resnice, kljub temu pa se je prostitucija od začetka 19.

stoletja neprenehoma pojavljala kot nasprotje ljubezni z umetniško preobrazbo. Vlačuga

je skorajda popoln simbol kapitalistične kulture. Uteleša dejstvo, da tudi najbolj temeljna

človeška razmerja obvladuje denarna menjava, prostitutka pa predstavlja umetnost kot

lepo stvar, ki je na prodaj estetskemu uporabniku. Po Rosseauju sta moški in ženski spol

v okviru družbe zelo različna, moški spol je dejaven ženska pa je pasivna. Po njegovem

prepričanju je ženska ustvarjena, da ugaja, zasluga moškega pa je v njegovi moči.

Preobrazba razmerij med spoloma se ni zgodila brez odpora žensk v 17. stoletju. Sprva so

ženske oštevale duhovnike in župnike ter igrale glavno vlogo v nemirih zaradi


3

pomanjkanja žita itd. (Matticks, 2013). Zahodna tradicija kiparstva se je začela v antični

Grčiji. V srednjem veku so se uveljavili gotski kipi, ki so predstavljali agonije in strasti

krščanske vere. Oživitev klasičnih modelov v renesansi pa prinese znane skulpture kot je

Michelangelov David. Modernistična skulptura pa se odmakne od tradicionalnih

postopkov in poudarkov na upodobitvi človeškega telesa, z izdelavo umetniških del s

pomočjo najdenih predmetov - ready made.

2 FEMINIZEM V UMETNOSTI

»Feministična umetnost raziskuje, kaj pomeni biti ženska in hkrati umetnica v

patriarhalni kulturi. Je politično in družbeno angažirana, kritična do političnih,

ekonomskih in ideoloških razmerij moči, kar izraža na družbeni in estetski ravni. Njen cilj

je razkritje vzvodov, po katerih deluje ustaljena delitev spolnih vlog v družbi. Prizadeva

si preobraziti represivne strukture in dominantni moški diskurz, ki ga družba vsiljuje kot

normo. V sodobnem času se ukvarja z spolnimi vlogami žensk in tudi moških v družbi.«

(Grobler, 2015) Feministična gibanja v umetnosti predstavljajo umetniška dela celega

sveta, kjer se reflektirajo življenja žensk in njihove izkušnje. Prav tako strmijo tudi k

spremembi temeljev za pripravo in sprejem sodobne umetnosti.

Gibanje se je začelo leta 1960 v obdobju gibanj za civilne pravice gejev in lezbijk ter

splošnih protestov proti vojni. Takrat so ženske umetnice želele enakovredne pravice v

umetniškem okolju kot moški in zahtevale uvedbo feministične umetnosti. Umetnost

žensk v 19. stoletju se je gibala v tedanjih okvirjih različnih smeri kot so Pop,

konceptualna umetnost, minimalizem, happening, body art, land art, fotografija in

eksperimentalni film. V svoji video dokumentaciji newyorškega in kalifornijskega

feminističnega gibanja leta 1970, Not for sale (1998), Laura Cottingham sugerira, da je

edina stvar, v kateri so se feministične umetnice strinjale leta 1970, prepričanje da je

seksizem popačil vse aspekte umetnosti (Reckitt, 2006). Njihove zahteve so jasne, saj

želijo prepoznavnost znotraj umetniške prakse. Gibanje se je začelo leta 1960 in cvetelo v

letu 1970 kot izrastek iz drugega vala feminizma. Feminizem postane najbolj vplivno

mednarodno gibanje v povojnem obdobju (Reckitt, 2006).


4

Eden od zgodnjih dosežkov gibanja je bila ustanovitev Feminist Art Programa, ki se je

začel z uspešno razstavo z imenom Womanhouse leta 1972, organizirane s strani Faith

Wilding, Schapiro, Chicago in študenti umetniškega programa poleg slikarke Mire Schor

(Reckitt, 2006). Feministično gibanje je pod vplivom geografske lege, saj feministična

umetnica v Bejingu drugače izraža in dojema kot umetnica v Londonu. Eleano Antin je

delovala na meji performansa, skulpture in fotografije v delu Antin’s Carving: A

Traditional Sculpture (1973). Antin samo sebe preizkusi tako, da gre na dieto za

šestintrideset dni in se vsak dan fotografira gola, ter zapiše uro, kdaj je bila fotografija

posneta. Delo sestavlja kompozicija 144 posnetih polaroidnih fotografij postavljenih po

kronološkem zaporedju. Performance Antin predstavlja poigravanje s tradicionalnim

postopkom grških kiparjev, ki so rekli, da najdejo svojo idealno obliko s sekanje stran na

bloku marmorja in odvržejo vse nepotrebne snovi (Reckitt, 2006). V tem obdobju sta

delovali tudi pomembni umetnici, Louise Bourgeois in Eva Hesse. Raziskovali sta nekaj

tem iz feministične umetnosti, predvsem pa sta se osredotočali na življenje doma, osebna

izkustva in žensko telo. Feministična umetnost je pomenila premik od modernizma, kjer

je bila ženska umetnost postavljena v drugačne razrede kot moška dela.

Njihova težnja za enakost zastopanja je bila uzakonjen v Art Workers Coalitions (AWC).

AWC je bila ustanovljena za varovanje pravic umetnikov (Reckitt, 2006). Te novonastali

okvirji feminističnega gibanja predstavljajo tudi odnos med javnim in zasebnim, budnim

stanjem zavedanja in med spancem nezavednega. To je bilo hkrati osebno in socialno

prebujenje žensk ter je hkrati spremenilo tudi zgodovino in teorijo sodobne umetnosti. Da

bi imele feministke tudi svoj zapis v zgodovini, pa je bil potreben podroben študij ženskih

umetnic v preteklosti. Zato so leta 1976 v Los Angelesu Linda Nochlin in Ann Harris

odprle razstavo “Women Artists: 1550-1950”, kjer so predstavile mnoga neznana imena

ženskim umetnic, med njimi Artemisia Gentileschi, Angelica Kauffman in Rosalba

Carriera (Reckitt, 2006).

»Esencialistke« so z iskanjem simboličnih form ter z zahtevami po ukinjanju razlik med

obrtjo ter visoko umetnostjo zagovarjale prirojeno ženskost in univerzalnost jedra oz.

bistva ženske narave. Vendar pa je bil najpomembnejši premik v feministični umetnosti v

letih 1970 in 1980 v spoznanju, da se enkratno dejanje ali "original" umetnine ne more

razlagati brez zatekanja k okvirjem, v katerih je bilo sprejeto in narejeno. Cindy Sherman

v svojem delu raziskuje mejo med resničnostjo in reprezentacijo v fotografiji, kjer


5

sugerira da ne obstaja način, da si izven okvira reprezentance (Reckitt, 2006). Feminist

Art Journal (od 1971) je bila prva feministična revija, prvi feministični umetnostni

program, Feminist Art Program, pa sta leta 1971 sestavili Miriam Schapiro in Judy

Chicago (Grobler, 2015).

2.1 Feminizem v Sloveniji

Na Slovenskem se je konec 19. stoletja pričela opaznejša aktivnost ženskih združenj.

Tako je v Trstu leta 1897 izšla prva slovenska ženska revija Slovenka. Ustanovni občni

zbor Splošnega ženskega društva je bil v letu 1901 in glavni namen je bil prirejanje

razstav. V letu 1914 je nameravalo Splošno žensko društvo prirediti veliko razstavo v

Ljubljani z naslovom Jugoslovanska žena, vendar jo je preprečila prva svetovna vojna.

Razstava Slovenska žena ob petindvajsetem jubileju Splošnega ženskega društva leta

1926 pa je bila pomembna prelomnica. Umetniški del je zbrala in uredila slikarka Roza

Klein Sternen (1867–1956), za postavitev je bila zadolžena Helena Vurnik (1882–1962),

razstave pa se je udeležila tudi Ivana Kobilca (1861–1926) (Grobler, 2015). Metelkova

mesto da kasneje feminističnemu gibanju nov zagon in sicer ga poimenujejo kar Ženski

center. V prvih šestih mesecih delovanja se tam organizirajo javne prireditve za ženske:

literarni večeri, likovne razstave in teoretske razprave.

Za popularizacijo feministične umetnosti pa skrbi Mesto žensk že od leta 1996. To

društvo za promocijo žensk v kulturi, se zavzema za napredek žensk na področju

kulturnega in znanstvenega ustvarjanja. Ta mednarodni festival žensk je, poleg

mednarodne Rdeče zore, edini kulturni prostora na Slovenskem, posebej namenjena

ženskemu kulturno-umetniškemu delovanju. Marina Gržinić, raziskovalka na

Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, se je skupaj z Aino Šmidt že od leta 1982

ukvarjala z video umetnostjo, ki temelji bolj na politični in socialni, in ne toliko

feministični problematiki, vendar se dotika tudi ženskih tem. V zadnjih letih je v

umetniški prostor že med študijem kiparstva na ALUO vstopila Vita Žgur s svojim

zvočnim delom Abortus (2005), kjer se posveča problematiki abortusa pri nas in po svetu.

Pomembna je tudi umetnica Alenka Spacal, ki se ukvarja s feministično vizualno

umetnostjo in njeno teorijo. V svojih Avtoportretih (2002), naslikanih na kuhinjskih

krpah z oljnimi barvami, se z mnogimi predstavitvami svoje socialne in spolne identitete

upira patriarhalnemu družbenemu redu. V raziskovanjih razmerja med biološkim in


6

družbenim spolom se skozi različne motive poigrava z mnogimi predstavitvami

družbenega spola. Tudi kiparka Duba Sambolec se je v svojih delih dotaknila »ženske«

tematike. Mednarodna razstava Moški (2001) v Galeriji sodobne umetnosti v Celju nas je

spomnila, da v sodobnih feminističnih umetniških praksah ne gre več le za ženske, ampak

za raziskovanje spolnih vlog moških in žensk (Grobler, 2015).

2.2 Predstavnice v kiparstvu

Georgio Vassari je v svojem znanem delu “Življenja najbolj znanih slikarjev, kiparjev in

arhitektov” omenjal najmanj trinajst ženskim predstavnic v umetnosti in velja za enega

redkih, ki hvali žensko umetnost. Označuje jo kot zelo marljivo. Med kiparkami omeni

Propezio de’rossi (1490 - 1530), “Joseph Potiphar’s wife”, 1520 (Slika 1). Propezia naj bi

poleg svoje talentiranosti za kiparjenje bila tudi dobra žena in glasbenica (Chadwick,

2002). Njena vsestranskost je navdušujoča in spet spada pod vrsto kipark, ki so poleg

svojega umetniškega ustvarjanja opravljala tudi delo doma in tako manevrirala več polj

hkrati. Njena marljivost je pomembna, saj je ustvarjanje v takem materialu zahtevno in se

lahko enači z marsikaterim kiparjem.

Slika 1: Propezia de’rossi, Joseph Potiphar’s wife, marmor, 1520, muzej San Petronio

Edmonia Lewis (1843 - 1911) je bila prva ki je dobila mednarodno potrditev za svoja dela

in sicer se je uveljavila z delom “Old indian arrow-maker and his daughter”, 1872. Šolala

se je na Oberlin Collegu in po končanem študiju se je preselila v Boston. Svojo umetniško

pot je začela z doprsnimi portreti in medaljoni na temo suženjstva in državljanske vojne.


7

Po uspešnem portretu Roberta Goulda Shawna, ameriškega vojaka, ki se je zavzemal za

pravice črncev v državljanski vojni, se je preselila v Rim. Tam je začela ustvarjati še bolj

drzne kupe iz marmorja v neoklasicističnem stilu a z veliko mero naturalizma povezanega

z represijo nad črnskim prebivalstvom v Ameriki (Chadwick, 2002). Umetnica je

pomembno vplivala na dojemanje črnskega prebivalstva v svetu in opozorila na krivice in

zmote ljudi tedanjega časa. S svojo drznostjo in odkritostjo je razkrila veliko pego s

katero se mora soočiti človeštvo.

V 2. polovici osemnajstega stoletja je povezava Angležev in Francozov pomagala izučiti

nove umetnice na področju kiparstva kot so Anne Seymour Damer (1748-1828), “The

countess of derby”, 1789, je eno od njenih bolj znanih del. Avtorica je bila aristokratinja

iz družine Whig ter je veljala za ekscentrično zaradi njene strasti do izdelovanja golih

figur. Navdušil jo je David Hume, škotski zgodovinar in filozof. Skulpture je izdelovala

najprej v vosku in nato tudi v terracoti, bronu ali marmorju. Ustvarila je doprsne portrete

v neoklasicističnem slogu, ki so bili razstavljeni v obdobju 1784–1818 v Kraljevi

akademiji.” Isis in Tamesis” na mostu v Hanely-on-Themes je bolj odmevna skulptura, ki

je danes v originalu shranjena v muzeju v mestu Hanely (Chadwick, 2002).

Harriet Hosmer (1830- 1908) je bila ena od mnogih neoklasicističnih kipark, ki je sledila

Horatiu Greenough, ameriškemu kiparju, po letu 1825 v Rim, kjer so umetniki iskali

dobre materiale kot je marmor. Z njo so bile tudi Emma Stebbins, Margaret Foley,

Florence Freeman, Anne Whitney, Edmonia Lewis in Vinnie Ream Hoxie. Te kiparke so

so se združile v “Ameriško sestrstvo” in njihove različne izkušnje in različni stili

upodabljanja so bogatili to društvo. Nekatere so bile vešče neoklasicističnega sloga spet

druge so upodabljale motive Ameriške državljanske vojne ali realizem poznega

osemnajstega stoletja. Njihova želja je bila živeti neodvisno in pokazati, da je kiparstvo

nadrejeno slikarstvu, zaradi višjih moralnih in duhovnih zakonitosti. Skulpture so večkrat

prikazovale močno, samostojno žensko, ki se je borila za enakost in se želela izogniti

oznakam kot je “feminilno”. Whitney Ream Hixie in Edmonia Lewis sta se zelo zanimali

za politične teme predvsem dinamiko črncev in Indijancev na ameriških tleh (Slika 2).

Lewisova je ustvarila skulpturo “Forever free” (1867), kjer ženska kleči poleg moškega

sužnja, ki je dvignil svojo levo roko v triumfu, da se je rešil okovov.


8

Slika 2: Edmonia Lewis, Forever Free, marmor, 41 x 11 x 17, 1867, Howard University Gallery of Art, Washington

Camille Claudel (1864 - 1943) je francoska kiparka in grafičarka, ki je vstopila v Rodinov

studio leta 1883. Začela je kot asistentka in se prelevila v vlogo modela, ljubimke in

pomočnice, a kasneje končala zvezo z Rodinom in začela ustvarjati samostojno. Prva

dela so bila zelo rodinovska in so zaobjemala tudi imaginacijo in liriko, ki je bila značilna

za njen stil še posebej v delu “Bronze Waltz” (1893). Naslednja dela so manj rodinovska,

“The mature age” (1894-1900) je ena od mnogih njenih del v bronu, ki prikazuje njeno

razočaranje nad Rodinom. Gre za avtobiografsko delo in v njem avtorica kleči in

moleduje, ko se Rodin in njegova žena umikata. Naslednje monumentalno delo je

“Perseus and the Gorgon” (1902), ki predstavlja mitološko zgodbo povezano z življenjem

umetnice. Upodobljen je trenutek, ko Perseus obglavi meduzo in jo gleda skozi svoj ščit,

ki predstavlja ogledalo (Chadwick, 2002). Leta 1930 so se začele uveljavljati umetnice

kot so Barbara Hepworth, Germaine Richier, katerim je skupna elaboracija o povezavi

naravnih ciklov erozije v abstraktnih in reprezentativnih delih. Barbara Hepworth (1903-

1975) je študirala v Londonu in se spoprijateljila s Henry Moorom, s katerim si delita

fascinacijo nad interakcijo mase in negativnega prostora. Po srečanju s Constantinom

Brancusijem in Jean Arpom pa se kiparka še poglobi v biomorfizem, znotraj zelo

abstraktnega načina oblikovanja. Umetniško gibanje, ki se uveljavi v 20. stoletju se

osredotoča na moč narave. Biomorfizem se povezuje tudi z art nouveau in surrealizmom.

Germaine Richier pa je delala pod vplivom Rodina in Bourdelle, vendar je razvila svoje

karakteristične figure leta 1940. Skulpture, ki predstavljajo pol človeka pol žival, ki se je

zapletla v mrežo vrvi. Kasneje so te antropomorfne oblike postale fragmentalne in


9

kiparka jih je zaobjela z različnimi materiali (Chadwick, 2002). V tem primeru so se

umetnice močno naslanjale na svoje moške kolege in delovale pod vplivom njihovih del.

Louise Bourgeois (1911-2010) je bila pomembna umetnica v moderni dobi 1860-1970, ko

so umetniki začeli razmišljati drugače in z novimi idejami pristopali do narave,

materialov in funkcionalnosti umetniškega dela. Večina Bourgeoisovih del uprizarja

paradoks vrzeli med umetnino in označevalcem. Kip “Fillette” (1968), francosko

"deklica" spominja na velik falus. Deklica ni isto kot falični kip, je le označevanje falusa

kot deklice in tako odvzame naboj faličnemu označevalcu. Nepovezanost med nazivom in

delom povzroči nek dvom o stabilnosti tako v besedi kot v obliki. Njena dela so tako

globoko filozofska, v resnici eksistencialna, saj so estetska ali psihoanalitična. Njena

skulptura “Maman” (1990) je večja od devetih metrov in je bila postavljena na veliko

lokacijah po svetu. Skulptura iz jekla in marmorja predstavlja moč kiparkine matere z

metaforami vrtinčenja, skrbi za druge in zavetja (Chadwick, 2002).

Dorothy Dehner (1901-1994) je bila ameriška kiparka, ki je odraščala v Clevelandu in se

kasneje poročila z umetnikom David Smithom, s katerim se je leta 1952 razšla.

Raziskovala je več umetniških vidikov od abstrakcije, kubizma, slikanja in kiparstva.

Njeno delo se opira na primitivno naravo, z vsako linijo, barvo in obliko poudarja

vizualno in simbolno izolacijo.

Louise Nevelson (1899-1988) je začela svojo ustvarjalno pot pod vplivom abstraktnega

ekspresionizma. Najbolj ikonična monumentalna dela so sestavljena iz lesenih

predmetov, ki jih je zbrala iz urbanih odpadov, navdihnjena iz ready-madeov Marcela

Duchampa. Zgodbe, ki so vgrajene v njenih delih, izhajajo iz njenih kumulativnih

izkušenj. Kot židovski otrok se je preselila v Ameriko iz Rusije in trdo delala v New

Yorku in Nemčiji. Njeno inovativno kiparsko okolje in uspeh na področju, kjer

prevladujejo moški, je dalo mladim umetnikom inspiracijo, predvsem tistim, ki so se

ukvarjali z inštalacijami in feminističnim gibanjem (Chadwick, 2002).

Največ kritike med letom 1960 so prejele tri kiparke, ki so utelešale zelo subjektivne

odgovore do mainstream idej. V retrospektivi Bontecou Lee, Marisol Escobar in Niki de

Saint Phalle. Lee Bontecou (1931) je najbolj znana po delih iz leta 1959 - 1960, ki so

izzvala nov način predstavitve slik obešenih na steno in njihovih materialov. Sestavljene


10

so iz varjenih jeklenih okvirjev, zajetih z recikliranim platnom (kot so transportni trakovi

ali poštne vreče) in drugih najdenih predmetov. Najodmevnejše konstrukcije so naenkrat

mehanične in organske, abstraktne, ampak spominjajo na brutalnosti vojne. Medtem ko

si je Bontecou prislužila spoštovanje ženskih umetnic, ona ni bila v objemu feministične

perspektive, temveč je poudarjala procese odprtosti, samostojnosti in inženirskih

procesov.

Eva Hesse (1936 – 1970) je ameriška umetnica judovskega porekla, ki je znana predvsem

po pionirskem delu v materialih, kot so lateks, steklena vlakna in plastika. Njena

umetnost je pogosto refleksija vseh bolečih bojev v njenem življenju, vključno z begom

pred nacisti, ločitve staršev, samomorom matere. Hesse je ena izmed redkih umetnic, ki

so pripeljali premik od minimalizma do postminimalizma. Z uporabo dinamičnih

organskih oblik in minimalističnimi idejami, je Hesse sposobna vključiti ideje jaza in

spol (Chadwick, 2002).

“Contingent” (1969) , vsebuje osem listov gumiranih in steklenih vlaken, ki se razlikujejo

v deležu in teksturi (Slika 3). Te valovite in lahke površine so visele na nitih vezanih na

kavlje iz stropa in dosegale tla. Delo daje občutek identifikacije med telesom umetnika in

abstraktno obliko.

Slika 3: Eva Hesse, Contingent, gaza, lateks, steklena vlakna, 35 x 63 x 10,9cm, 1969, Zürich

Magdalena Abakanowicz se je rodila na Poljskem leta 1930. Delala je v Varšavi in po

letih uničujoče vojne se je odločila, da bodo njena dela prikazovala ponovno povezavo


11

človeške izkušnje s pogoji, ki so obstajali pred odtujenostjo in brutalnostjo industrijske

dobe. Leta 1960 je začela delovati izključno z naravnimi vlakni, kot so vlakna narejena iz

posušene agave. Njene skulpture imenovane “Abakani”, so v nasprotju s pogosto

industrijsko izdelanimi in tako očitnimi deli minimalizma. Delo vabi na dotik in

raziskovanje, v katerem se predstavi vizualne in taktilne kontraste, ki jih je treba uskladiti

v mislih gledalca (Chadwick, 2002).

Judy Chicago (1939) je ameriška feministična umetnica znana po umetniških instalacijah,

ki raziskujejo vlogo ženske v zgodovini in kulturi. V svojih delih uporablja stereotipne

sposobnosti žensk, kot so vezenje za protiutež pa uporablja tipične moške sposobnosti,

kot so varjenje in pirotehnika. Chicago velja za eno feminističnih umetnic prve

generacije.

“The Dinner Party” je ustvarila med letoma 1974 in 1979 in predstavlja monumentalno

delo v trikotni konfiguraciji, ki zaposluje številne medije kot so keramika, slikanje na

porcelan vse v čast zgodovini žensk zahodne civilizacije. Feministična ideja je koherentna

in je zelo vplivala na umetniške kritike in razvoj le-teh. Nova feministična umetnost ni

poudarjala ega umetnika, temveč se je začela posvečati sodelovanju. To delo je bilo delo

mnogih rok in poudarja ženske spretnosti (slikanje in vezenje).

Predstavljene umetnice so pomembno vplivale na feministično gibanje in ga obogatile s

svojimi deli. Niso se bale uporabiti različnih tehnik oblikovanja in zahtevnih materialov.

Spominjajo me na enakopravnost med spoloma, ki kaže na to, kako umetnost v resnici ne

pozna spola. Veliko umetnic je ustvarjalo pod spomini težkih preizkušenj rasizma, vojn in

genocidov. Vloga ženskih umetnic se je spremenila, začele so ustvarjati po svoje, ubrale

so nove načine komunikacije z občinstvom. Njihov pogum in vztrajnost v svojih delih

nam danes kažejo bolj celovito podobo umetnosti.


12

3 ŽENSKA KOT NAVDIH

3.1 Zgodovina

Obe vrsti kiparstva, ki najbolje ponazarjajo spremembe okoliščin žensk v družbi v času

helenistične dobe, so gola ženska figura , kot boginja Afrodita in portretno kiparstvo, kot

so ženska Herculaneum. Golota ni bila slabšalna podoba ženske, bila je le del razprave o

ženskah v primerjavi z moškim erotičnim idealom. Možno je, da se je razvoj ženskega

akta začel že pred helenistično dobe, z Afrodito iz Knidosa, umetnika Praxitelesa, ki ga

omenja Plinij. Kip sledi vodstvu Praxitelesa in odkrito raziskuje erotiko ženskega akta.

Skulptura je zelo klasicistična v stilu, vendar z baročno draperijo okoli spodnje polovice

telesa. Afrodita, ki naj bi v roki držala jabolko, je upodobljena kot zmagovalka, saj se je

Pariz pravilno odločil. Posreduje sporočilo osebne izpolnitve skozi ljubezen do mladih

moških v telovadnici, saj naj bi bil ta kip postavljen prav tam. Pri ženskih portretih pa

obrazi ne kažejo katerokoli od posameznih značajskih potez, ki so jih imeli moški

portreti, in je lahko tudi težko razlikovati med njimi. Dober primer težav pri razlikovanju

med boginjo in smrtnikom je ženska Herculaneumm, ki tudi predstavlja idealizirano

žensko (Slika 4). Obstaja več kot 180 znanih primerov velikega tipa Herculaneum ženske

in več kot 160 primerov manjšega kipa. Grki so jih lahko izklesali po vzoru boginj ali

muz, vendar ni jasnih lastnosti za povezavo z mitologijo in je zato bolj verjetno, da so

upodobljene svečenice druge ugledne ženske. Ženska je bila opredeljena s svojimi

družinskimi odnosi (mož, oče) in državljanskimi ženskami iz istega socialnega okolja.

Zato je bila redko upodobljena kot posameznik, ki bi bil javno predstavljen zaradi svojih

dosežkov.


13

Slika 4: Herculaneum Woman, marmor, 77 x 15 x 16cm, okoli 40 - 60 pr.kr.

Kasneje se vloga ženske spremeni. Ženska kot navdih je predstavljala neke vrste

platonski ideal, boginjo, ženo ali ljubico. Ponavadi so bile umetnikove najzvestejše

pomočnice in velikokrat tudi same umetnice. Potrebovali so jih za potrebe umetnikovega

delovanja in tudi za sopotnico, pomočnico, ženo.

Ko pa so se ženske začele uveljavljati bolj kot samostojne umetnice pa se je ta vloga

muze, navdiha malo izgubila. Danes ženska ni več samo navdih, ampak je samosvoja

neodvisna in navdihujoča sama sebi in drugim.

3.2 Henri Matisse in Edgar Degas

Primeri umetniških del Degasa in Matissa so precej različni. Oba sta imela bistveno vlogo

pri oblikovanju nove vrste kiparstva in imela velik vpliv na svoje naslednike. Med njima

je kar nekaj časovnega zamika, vendar sta oba začela s kiparstvom v svojih zgodnjih

tridesetih letih. Lahko bi ju ločili že s tem da trdimo, da je eden deloval kot

impresionistični umetnik, drugi pa kot postimpresionistični umetnik. Za Degasa je bil kip

kot pomožna oblika slikarstva, pomožna v smislu, da je Degas s svojimi sredstvi mogel

raziskovati probleme oblike in gibanja, ki jih je težko reševal v dvodimenzionalnem


14

slikarskem mediju. Upodabljal je balerine, kabaretske pevke in ostale intimne trenutke v

navadnem življenju povprečne ženske. Ženska oblika je bila tista, ki je Degasa vedno

zanimala. Upodabljal jo je osupljivih pozah in različnih scenarijih, žensko telo je bilo

izpostavljeno neskončnim in obsesivnim predelavam tekom umetnikovega ustvarjanja.

Ko je bil umetnik še mladostnik mu je umrla mati in tako nekateri kritiki menijo, da je ta

obsesija do ženskega lika nastala prav zaradi tega nesrečnega dogodka. Kiparsko delo kot

je “Spanish Dancer”, 1885, je bilo ustvarjeno z namenom, da bi dalo njegovim slikam in

risbam več izraza, več vneme in življenja. (19th century Artworldwide, 2015) “Dancer” iz

leta 1882, je naslednje delo. 29 ulitkom oblečene baletke je treba dodati 26 ulitkov gole

različice. Gola figura ni pripravljena študija oblečeni figuri, temveč individualno delo.

Dejstvo, da je upodobljen otrok z nerazvitim telesom in popačeno postavo, je eden izmed

razlogov, da je delo vseeno sprejeto. Vizualni jezik sočutja je bil neuporaben za

kakršnekoli resne umetnike v 1870 in 80. letih. Degas odpravi pathos, saj je potreben

glazure, njegove površine so vse tanjše in revnejše, pigmenta skoraj ni več in ostane le še

močna linija. Lik spolnega plenilca je stalnica Degasovega upodabljanja. Umetnik ujame

domišljav pogum majhnih deklic, ki si želijo kar najbolje izkoristiti neizogibne situacije.

Ne more biti tako malo dvoma, da je Degas uporabljal prostitutke za modele svojih

umetniških del. Vendar se je zavedal žensk kot neodvisnih bitij, in je imel več

spoštovanja do ženskih umetnic kot so Mary Cassatt, Berthe Morisot in Suzanne Valadon.

Njegov predmet je interakcija gospodov in delavnih žensk, bodisi plesalk, prostitutk ali

peric. Spolni odnos je vedno del tega odnosa, ampak ljubezen nima nič opraviti s tem

(The Guardian, 2015).

Henri Matisse je za razliko od Rodina gledal na svoja dela kot celoto, ki se razlikuje od

vsote delov. Zdelo se mu je bolj pomembno, da zajame to edinstveno kakovost

celovitosti, kot da se izgublja v študiju podrobnosti. Kot že v svojem slikarstvu tako tudi

v kiparstvu, Matisse ostane v iskanju lahkotnosti in harmonije, kar sam imenuje arabeske.

Arabeska je linearni koncept, v svojem orientalskem izvoru dekorativen. Je pobeg od

mase in volumna, v smeri gibanja in akcije. Vseeno pa je Matisse svoje skulpture jemal

zelo resno. Že v skulpturi Madeleine I, 1901 je vidna oddaljitev od svojih predhodnikov.

Rezultat je resnično arabeskalno delo - človeško telo prikrajšano okončin in značilnosti,

ki bi poudarjale vijugaste obline. Ekspresionistična težnja Matissovega kiparstva pride do

vrhunca v seriji Backs, s katerimi je eksperimentiral med leti 1909-1929. Podoba je

doživela dramatično poenostavitev, ki se giblje od naturalizma k bolj elementarnemu in


15

fizičnemu smislu človeškega telesa, kar je Matisse opazoval pri afriški skulpturi. Prvi

relief v seriji ni več kot kopirna vadba ali anatomska študija. Ko je serija napredovala,

vsaka od petih stopenj, je pokazal vedno drznejši in bolj radikalen pristop k človeški

obliki, premik, ki je do neke mere odražal večje zanimanje za neevropsko umetnosti.

Čeprav so to reliefi, povzemajo celotno evolucijo Matissovega slogovnega razvoja v tej

umetnosti. Lahko bi rekli, da je ženska zastopana v reliefu olajšava, saj stoji med svetovi

kiparstva in slikarstva, ali med tridimenzionalno stvarnostjo in ploskostjo naslikanega

(Read, 2007). Carol Duncan, feministična kritičarka, je mnenja, da ženske figure izgubijo

svoje zapeljive lastnosti zaradi Matissovega obvladovanja; v svoji kritiki pravi, da moški

nadzor postane enak umetniškemu nadzoru. Akti izgubijo svoj estetski interes in

postanejo predmeti socialnega ali političnega interesa (Radford, 2015).

Najzgodnejša različica Back I. je zelo naturalistična. Akt izstopa s svojo težo na njeno

levo nogo in njena desna noga je upognjena. Čeprav je poenostavljena, je odziv mišic

njenega telesa dobro definirana. Njena desna roka je rahlo ukrivljena in njeni prsti v

obliki klobas se zvijajo na hrbet. V tej zgodnji različici je njena glava v celoti prikazana v

okviru. Do Back III, je akt izgubil vse odvečne podrobnosti. Njeni prsti so izginili, njena

desna noga je skoraj zravnana in posamezne mišične skupine za ramena, hrbet, zadnjico

in noge so se zmanjšale za poenostavljene telesne mase. Leva dojka je postala sploščena

oblika in goli lasje so zdaj dolg, debel čop na hrbtenici. To povzroča navpično os, okrog

katere se obe strani figure uravnovesita. Figura zdaj zapolnjuje večino plošče. Razkriva

delovni proces Matissa in daje skulpturi videz nečesa, kar je bilo izklesano iz lesa,

namesto v mehko glino. Smer debelega dleta je jasno videna pri ustvarjanju območja

diagonal v površino. Modeliranje je v topih, grobih potezah, podobno tistim na paleti z

nožem. Kip je čuten, ne zato, ker posnema gladko kožo, ampak zato, ker nas vabi, da bi

sledili njeni površini, ki kaže fizični napor v svojem ustvarjanju. Bacs III ima totemsko in

arhitekturno kakovost. Ta močna fizična prisotnost izhaja iz kombinacije njegovega

obsega, njene radikalne poenostavitve, vertikalnega poudarka in vidnega dokaza svoje

proizvodnje. Trinajst let je minilo med Back III. in Back IV (Slika 5). Njegove

upodobitve žensk kažejo na zapletene odnos do svojih ženskih modelov. Zavračanje

popularne predpostavke, da bi moški umetnik spolno prevladal svoje modele prikazuje,

kako se je odnos Matissa razlikovali od mnogih njegovih sodobnikov. Matissu ni bil cilj

anatomska točnost, zainteresiran je bil za podobo ženske (Tate, 2015).


16

Slika 5: Henri Matisse, Back I.-IV., bron, 1892 x 1206 x 190mm, 1909-1931, The Museum of Modern Art, New York

3.3 Gian Lorenzo Bernini

Berninijevi kipi so kot fotografije ujete v trenutku. Apolon in Dafne, Ekstaza svete

Tereze, Hemafrodita, Smrt Blažene Ludovica Albertoni, Pluton in Persefona so le ene od

mnogih upodobitev ženske v njegovih delih.

Apolon in Dafne iz leta 1622, delo, ki se je izdelovalo poleg Davida, je imelo prvotni

prostor v vili Borghese v Rimu. Ujeti najmočnejši trenutek v zgodbi teh skulptur je delo

velikega mojstra. Skulptura naj bi bila izdelana tako, da bi nekoč stala poleg stene.

Apollovo zasledovanje Dafne in na koncu metamorfoza Dafne v lovorovo drevo, je bila

osnovna zgodba iz katere je umetnik črpal. Draperija in zvijajoče se oblike nas vabijo,

naraščajoči lok dolgih nog in trupa Dafne usmerja našo pozornost na obraz in roke.

Vidimo njen krik na pomoč, ko ugotovi, da so se njeni prsti spremenili v lovorove liste.

Zgodba Apolona in Dafne se ne razkrije kot hipna dramatična vizija, ampak postopoma in

zaporedno ko se gledalec giblje okoli kipa. Voden s tekočino kipa se gledalec pomika po

linearnih ritmih in silhuetah, ki se združujejo v metamorfozo Dafne in metamorfozo cele

skulpture. S skrajne desne in do skrajne leve strani skulpture, se kip postopoma spreminja

od človeške oblike, mišične in energične v svojem diagonala potisku, do drevesu podobno

formo, ki je vertikalna in je trdno postavljena na tla.


17

3.4 Constantin Brancusi

Brancusijeva Speča Muza, 1910, je subtilni spomenik estetski umetnosti in mitu, da je

ženska navdih za to delo. Fino izklesana in gladka oblika glave, postavljena na vrhu

zaobljenega vratu, ki odtehta razdrobljenost roke, ki je pritisnjena ob ušesu. Obrazne

značilnosti, čeprav komaj artikulirane, poosebljajo razmerja klasične lepote. V

geometrijskih kombinacijah in stilizacijah je odvzeto vse opisano, tako se izgublja razlika

med žensko glavo in jajcem, hkrati pa se poudarja izraznost materialov in predstavlja

začetek modernega kiparstva.

Umetnik je imel rad samoto in preprostost, ideale, ki jih je povzel po mističnih razpravah

tibetanskega meniha Milarepe iz enajstega stoletja. Poleg močnega vpliva slikarja

Modiglianija. Skupaj z njem sta razvijala nove načine izražanja in Brancusi se je držal

načel univerzalne harmonije in zvestobe materiala, v katerem je ustvarjal. Brancusi

pogosto upodablja človeško glavo, kot enovito jajčasto obliko ločeno od telesa. Nekatere

izmed poenostavljenih ovalnih glav spominjajo na indijske skulpture rodovitnosti, v svoji

fuziji oblike jajca in falične oblike, ki kažejo čudeže stvarstva.

Predstavljeni kiparji so črpali svoj navdih iz ženske figure ali ženske nasploh. Pri vseh je

skupna nit ženska, ki so jo postavili v center svojega ustvarjanja. Vsak je črpal iz svojega

okolja, nekateri iz domačega, drugi pa so le ujeli trenutek interakcije z nasprotnim

spolom. Veličastne skulpture, ki so nastale kažejo na močan pečat žensk v zgodovini

umetnosti.

4 SLOVENSKE KIPARKE

V slovenskem kiparskem prostoru so se uveljavljale umetnice na kiparskem področju šele

v prvi polovici 20.stoletja. Ustvarjalke so nastopile v obdobju, ko je bilo zaradi narave

kiparskega dela in možnost šolanja deklet, kiparstvo zelo nezaželeno. Na začetku so bile

ustvarjalke brez enovitega opusa in zaradi prehajanja med likovnimi področji prepuščene

pozabi, vendar se je kasneje to spremenilo in tukaj navajam nekaj zgodnjih in tudi

modernih kiparskih umetnic.


18

4.1 Danica Pajnič

Je drzna in napredna umetnica, ki je želela dvigniti umetno obrt na višjo kakovostno

raven. V prvi polovici tridesetih let se v njenih delih prepletajo prvine art decoja in

realizma. Postopoma je prešla od modeliranja malih predmetov v monumentalno

dekorativno kiparstvo v žgani glini in v umetnem kamnu (Slika 6). V povojnem obdobju

je ukvarjanje s dekorativnim kiparstvom in keramiko nadomestila z unikatnim in

industrijskim oblikovanjem, kjer je vztrajala pri elitnosti unikatnega oblikovanja. Kot

ženska kiparka je razbila kliše umetnice, ki svojo ustvarjalno poklicnost podreja

družinskemu življenju ali pa se drugače uklanja stereotipom o ženski. Njena

kljubovalnost in brezkompromisnost, da se je vse življenje ukvarjala z umetno obrtjo, ki

je bila v slovenski kulturi v dvajsetem stoletju odrinjena na rob, je hvalevredna.

Slika 6: Danica Pajnič, Ženski akt, umetni kamen, Narodni muzej Slovenije

4.2 Dragica Čadež

Dragica Čadež se je že na začetku svoje ustvarjalne poti veliko ukvarjala z lesom. Skozi

to intenzivno obdobje je razvila veliko spoštovanje do tega materiala in ga opisuje kot

vsesplošen in predvsem slovenski material. Predvsem pa les ustreza ekspresivni tematiki

kiparke in njenemu načinu dela. Sama ga opisuje kot toplega, mehkega in ženstvenega.

Enači ga z vsemi drugimi materiali, čeprav v našem likovnem prostoru ni tako priznan in

enakovreden. Kot material pa je les tudi dostopen in lažji za obdelavo. Umetnico zanima

predvsem ekspresija materiala na način grobe ter intenzivne obdelave. S pomočjo žage

Čadeževa bolj riše kot žaga v les in s pomočjo risbe zgradi formo. Izhodišče je hlod


19

oziroma drevo samo, ki kiparki predstavlja najlepšo arhitekturo. Drevo predstavlja

poduhovljenost neke vrste človečnost. Les je tako simbol bivanja in življenja. V njem so

vidne sledi bivanja in človeka. Kiparko zanima mala in monumentalna plastika. Les

vedno znova raziskuje, ga sestavlja iz majhnih deščic ali pa uporabi celotno deblo, a

vedno poskrbi, da se ohrani tekstura lesa. Njena dela zaznamujejo jasne in preproste

likovne oblike, katerih kompozicija se pogosto spreminja. Zaznamovanost z naravnim

materialom izraža kiparkin značilni neposredni in sproščeni pristop, zelo pomemben pa je

tudi prostor v katerem delo razstavi. Odnos znotraj - zunaj okoli skulpture je spremljajoča

nit ustvarjalnega dela Dragice Čadež. Skulpture odkrivajo poglobljeno raziskovanje

skrajnih meja lesa, katerega obdeluje s pogostimi rezi, prerezi, gubanjem, odpiranjem,

razkolom in zapiranjem, geometrijskimi elementi in njihovimi medsebojnimi odnosi.

Skozi to izražanje nam razkrije svoja najgloblja razmišljanja o naravi, smrti in okolju

(Čadež, 2000).

Slika 7: Dragica Čadež, Zamaknjeni torzo, 1965, les

Zamaknjeni torzo (Slika 7) je oblikovan v umirjenem konstruktivnem ritmu, razvijajočem

se skozi prehajanja in nizanja različnih lesenih členov. Delo sledi organski rasti lesene

strukture in združuje horizontalno-vertikalno razpetost v prostoru. Umetnica je tako

razširjala svoje doživljanje forme in se hkrati usmerjala v človeško figuro kot izhodišče,

idealno obliko, v kateri se zlivajo žive in nežive oblike (Čadež, 2000).


20

Slika 8: Dragica Čadež, Gibljivi pes, les, 64cm x153cm x 79cm, 1985, Galerija Božidar J.

Iz cikla Asociacije na Pompeje iz leta 1985, kjer je pes simbolični glasnik, saj varuje

prehod med tem in onim svetom in je tudi simbol ponovnega rojstva ali iskanja

prenovljenega življenja (Slika 8). Predstavlja zvestobo, plemenitost in vez z človekom.

Skulptura je razdeljena na več gibljivih delov, se osvobaja centralne točke pogleda in

zaživi v polnosti forme (Čadež, 2000).

4.3 Marjetica Potrč

Marjetica Potrč je slovenska kiparka in arhitektka. Po dokončanem študiju se je preselila

v ZDA in iz tega obdobja so značilne inštalacije, ki zajemajo različne vrste sten. Znana je

instalacija “Theatrum Mundi“ (1993-1996). Razstavljala je tudi na Beneškem bienalu

“Faces of Utopia” (1993) in o svojih delih dejala, da ona ne gradi objektov, ampak

zidove. Umetnica gradi zidove, ki jih obravnava kot telesa. Zidovi predstavljajo človeško

prisotnost. V povezavi z arhitekturo, ki je narejena po meri človeka, danes pa stavbe

obravnavajo družbeno vizijo in ne toliko človeka. Potrčeva omenja vojno v Bosni, kjer so

stavbe postale kot ljudje, osovraženi, zapuščeni, porušeni. Stavbe so bile uničene z istim

razlog in z enako strastjo kot so bili ubiti ljudje.

Začne s strukturo ali situacijo, ki jo najde v daljni deželi kot je Venezuela ali Indija.

Druga dela so bližje skulpturam kot je “Hybrid House”. Šola v Gozdu je arhitekturna

študija primera občinskega centra v brazilski državi Acre v Amazoniji. Ideja temelji na


21

Universidade da Floresta (šole iz gozda), ki temelji na tem, da se združi znanje

prebivalstva na tem območju z znanstveniki. Kurikulum Miami Campus, ki je nastala s

sodelovanjem rad (research.art.dialogue), predstavlja serijo predavanj in delavnic, ki

jemljejo krčenja gozdov v Amazoniji kot ključno vprašanje, medtem ko se osredotoča na

vzporedna vprašanja, pomembnih za Južno Florido. Širši cilj je zgraditi imaginarni

trajnostni človekov odnosa z naravo. Ko se razstava zapre, se bo struktura razstavila in

njegove sestavne dele se razdeli lokalnim urbanim kmetijam. S takimi in podobnimi

projekti se umetnica uveljavlja po celem svetu.

4.4 Mojca Smerdu

Mojca Smerdu je s svojimi deli odločilno vplivala na razvoj novih usmeritev v

slovenskem kiparstvu zadnjih desetletij. Kljub temu, da je ustvarjala v različnih

materialih, ji je bilo kiparjenje v glini najbližje. V njenem opusu prevladujejo majhne in

srednje velike skulpture ter dela, ki so bila vključena v odprti javni prostor parkov in

mestnih površin. Kot umetnica je zanimiva, saj svojo ženskost razkriva na nek način v

vlogi skrbnice, saj so njena reciklirana dela v pomoč in oskrbo.

V svojih zgodnjih delih se kaže zanimanje za preproste in strnjene mase brez odvečnega

detajliranja. Včasih iz teksture in reliefa površine izžareva občutek prelite barve, da bi

bila površina čim bolj asociativna. Do srede osemdesetih let je umetnica v svojih figurah

gojila sintetičen in celosten koncept oblik in upoštevala arhetipske sugestije oblik. Cikel

Dvojica (1979) v barvni terakoti je triptih z osrednjim dvignjenim delom, krili ob straneh

pa napeljujeta na simbolično vsebino. Mojca Smerdu se kot kiparka močno zanima za

površine, njihovo reliefnost in teksture, kar se kaže v delu Spletene oblike (1984). Tukaj

se vidi ornamentalno bogastvo pleteninastih površin, ki obujajo podobe pletenih košar.

Oblike od samega začetka delujejo kot delo umetnika in naravnih sil. Njene skulpture se

povezujejo z arhitekturnimi elementi, saj se njena skulptura vzpenja, raste, strmi v višino

kot je razvidno pri V imenu rože (1988). Že od vsega začetka avtorica teži k

poenostavljanju oblik, v katerih skuša združiti izvorno in prvinsko. Ive Šimat Banov

pravi, da njene oblike delujejo kot delo umetnika in delo naravnih sil. Čiste in preproste

oblike nastajajo namreč po vzoru naravnega in človeškega sveta ter po trenutnem

osebnem umetniškem navdihu. Veliko pozornosti posveča mehkemu oblikovanju teksture

kipov. Pri večini kipov ohranja naraven videz materiala; le pri nekaterih novejših


22

stvaritvah delno poseže po polihromaciji. Njena dela vzbujajo pri publiki različna čustva

in asociacije zaradi njihove intimne izpovednosti in pomenske večplastnosti (Banov,

2007).

4.5 Rene Rusjan

Kiparka je v svoji zgodnji karieri delovala v tradicionalni obliki skulpture kot objekta.

Začela je delovati v poznih osemdesetih letih dvajsetega stoletja in je sodila v takratno t. i

mlado slovensko kiparstvo. Od začetnega ustvarjanja je prešla v še vedno modernistično

skulpturo s poudarkom na konkretni obravnavi materije in forme. Nato je sledil odmik od

kiparstva kot materialno pogojene forme ter usmeritev v intermedialno umetniško

delovanje, kjer so jo zanimale predvsem različne možnosti neposredne in posredne

komunikacije z ljudmi. S pomočjo novih medijev, kot so video, internet, fotografija,

zvok, ter uporaba pisne ali govorjene besede je ustvarila nov način komuniciranja s

publiko. Sanje vojakove neveste, vključila zvok in zavese, ki so plapolale v vetru in

ponazarjale žensko, ki je prisotna v spominu vojakov. S to instalacijo je začela uporabljati

drugačne prostore od galerijskih in druge materiale, ne samo vizualnih in likovnih. Iz tega

časa sta postavljeni videosobi, ki sta del projekta pogovorov na daljavo, ki jih je začela

2012.

Prvi projekt je nastal na Tajskem, ko je srečala Nizozemko, ki je delala z begunci iz

Burme. Vprašanja, ki jih je zastavila Nizozemka, je Rene posredovala štirim slovenskim

dekletom, s katerimi je delala pred dvajsetimi leti v begunskih centrih. Tako je povezala

dva časa in dve podobni situaciji na različnih delih planeta, vseh pet videov pa postavila v

galerijsko sobo.

Drugi videoprojekt je naredila na rezidenci med Srbijo, Črno goro in Tiran, kjer jo je

zanimalo, kako generacija, ki je živela v skupni državi Jugoslaviji, gleda na ta prostor

danes. Spraševala jih je, kaj v njihovem jeziku in kulturi pomenijo hiša, dom, domovina.

Eden od videoprostorov je tudi instalacija z zvoki in posnetki vlakov, ki jih je dvajset let

snemala v različnih mestih po svetu. »Vlak je kot film, ki ga gledaš. Potopljen si v svoje

misli, vmes prihajajo in odhajajo ljudje, pokrajina beži mimo.« (Megla, 2014)


23

Umetnice so pomembnejše predstavnice slovenskega kiparstva, ki so me navdušile s

svojimi idejami. Vsaka na unikaten način izraža notranje impulze, nekatere na klasičen

kiparski način, spet druge so bolj osredotočene na nove medije. Vsaka po svoje posega v

umetniški prostor kot individualna umetnica. Nekatere od njih imajo družinsko življenje,

ki jih ne omejuje in resnično nakazuje, da v umetnosti ni omejitev. Vsa leta zatiranja

ženske kot umetnice se spreminja in omenjene kiparke se temu pridružujejo. V slovenski

prostor so vnesle svežino in dokazujejo, da so enakovredne.

5 AVTORSKO DELO

Z lesom sem se srečavala že skozi ves študij in me tudi osebno najbolj navdihuje.

Predstavlja toplino, domačnost in zame osebno tudi ženstvenost, saj je del narave, ki nas

vse ohranja in neguje. Lahko se ga odvzema ali dodaja in izmenjava med ustvarjalcem in

lesom je zelo pristna ter prvinska.

Za svoj diplomski projekt sem ustvarila kip Pes, ki počiva na travi. Navdihnila me je

kiparka Dragica Čadež z delom Zloženi pes (1985). Njen kip je gibljiv in sestavljen iz

različnih delov lesa, ki so še dodatno obdelana. Pes, ki počiva na travi, pa je sestavljen iz

pravilnih geometrijskih ostružkov, ki sem jih dobila iz delavnice. Skozi nizanje

geometrijskih elementov se ustvarja navidezna fluidnost, saj oko skače od enega roba

skulpture do drugega roba. Zanimalo me je, kako neko statično obliko urediti tako, da bo

prikazala gibanje. Gibanje, ki predstavlja cikle narave. Če pa se skulpturo obhodi postane

popolnoma drugačna. V sami skulpturi se skrivajo nevidni prostori, prazno-polno, temno-

svetlo. Na nek način skulptura deluje kot otroško igralo, v katerem bi otroci skrivali svoje

igrače. Podoba spominja na kubistične slike, kjer je podoba sestavljena iz različnih delov

in popači realistično figuro. Izhajala sem iz živalskega sveta, saj se mi zdi, da so na nek

način živali bolj povezane z naravo in drugimi, ljudje pa smo to pozabili. Ostri robovi

segajo ven in ustvarjajo napetost. Robovi kar režejo v prostor, ki obdaja skulpturo, kakor

človek reže v naravo. Pes je predvsem simbol zvestobe in brezpogojne ljubezni. Pes

mirno počiva na travi in se ne ozira na zunanji svet je dinamičen sam v sebi. Če ga

obhodiš, ga vidiš v popolnoma drugačni luči, a njegovo bistvo se s tem ne spremeni. Pri

gledalcu želim doseči subjektiven odziv in spodbuditi razmišljanje o odnosu do subjekta.


24

Kip sem postavila v naravno okolje, kjer se naraven material združi s samo okolico.

Postane del narave iz katere izhaja. Je nedolžen in čist kot narava sama.

V nadaljevanju sem se odločila, da kipu dodam barvo in s tem spremenim vizualno

podobo. Rdeča je simbol krvi, trpežnosti, naravnih ciklov in narave. Prvotna skulptura se

spremeni v totem in postane simbol za ženske karakteristike v družbi. Določajo ga ostri

robovi in močna barva, ki je nosilka likovnih lastnosti. Postavila sem ga v urbano okolje,

kjer deluje bolj trdo, okorno in statično. Na nek način je preslikava prvega kipa oziroma

nadaljevanje le-tega. Še vedno predstavlja ženstvenost, ampak bolj zrelo žensko, ki je šla

že skozi preizkušnje in se utrdila.

Skulpturi se navezujeta na raziskovanje ženske v kiparstvu. Simbolika barve, materialov

in postavitve. Skulptura je narejena pod rokami ženske umetnice, ki deluje v današnjem

času. Material je topel in ženstven.

Slika 9: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les


25

Slika 10: Marina Vrbavac, Pes, 2015, les

Slika 11: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les


26

Slika 12: Marina Vrbavac, Totem, 2015, les

6 PEDAGOŠKI DEL

Pri pedagoškem delu diplomske naloge sem se odločila, da problem tudi praktično

izvedem na šoli in sicer s 1. letnikom srednje šole. V tem letniku se dijaki spoznavajo z

vrstami kiparstva (in podzvrstmi), kiparskimi tehnikami. Pri likovnem snovanju tako

razvijajo in bogatijo domišljijo, raziskujejo likovni jezik ter razvijajo svoje čustvene,

intelektualne in socialne kvalitete. Predvsem pri kiparstvu se učenci ob srečevanju z

različnimi materiali in orodji naučijo razvijati telesno-prostorski odnos in občutenje

likovnega prostora.

Praktično sta bili izvedeni dve šolski uri, v katerih so se dijaki srečali s pojmi kot so

kiparski prostor, obla plastika, relief in montažna plastika. Poleg tega sem vgradila še

sociološki vidik in sicer je bil poudarek na ženski umetnosti. Kar pomeni, da sem

preverjala, če dijaki sploh poznajo kakšne ženske predstavnice v umetnosti in predvsem v

kiparstvu. Nato smo nadaljevali pouk s praktičnim delom, kjer so dijaki ustvarjali

realistično ali abstraktno skulpturo po motivu ženske.


27

6.1 Učna priprava

Datum: 1.5.2015 Šolsko leto: 2014/2015

Šola: Srednja zdravstvena šola Ljubljana

Učitelj likovne

vzgoje:

Marina Vrbavac

Predmet: Likovna umetnost

Okvirni čas

obravnavanega

področja:

2 uri

Razred: 1.c

Likovno

področje:

Kiparstvo

Likovna naloga: Oblikovanje stabilne človeške figure s pomočjo abstraktnih elementov

Likovna tehnika: Kombinirana, glina, žica

Likovni materiali

in pripomočki:

Glina, žica, klešče, lepilo, modelirka

Likovni motiv: Ženska figura

Učne metode: Razlaga, pogovor, demonstracija

Oblike dela: Individualna, frontalna

Učni mediji in

pripomočki:

Power point

Medpredmetne

povezave:

Sociologija


28

Literatura:

Zupančič T. (2006). Metoda likovnopedagoškega koncepta, priročnik za

učitelje. Ljubljana.

https://hr.wikipedia.org/wiki/Venera_iz_Willendorfa

http://www.musee-rodin.fr/en/collections/sculptures/danaid

https://bs.wikipedia.org/wiki/Miloska_Venera

https://en.wikipedia.org/wiki/Gian_Lorenzo_Bernini

http://tlmagazine.com/henzy-moore-at-zentrum-paul-klee/

http://www.napovednik.com/index.php?id=171908&sb=193276

http://www.rtvslo.si/kultura/novice/starodavna-preprostost-in-moderna-

ekonomicnost-mojce-smerdu/365102

Read H. (1985). Modern sculpture: A concise history. London

Cilji/dijaki: Obnovijo pojem kip, obhodni kip

Razvijajo izrazne možnosti v likovnih materialih

Razmišljajo o likovnem delu in sporočilu

Ob uporabi različnih materialov razvijajo motorične spretnosti

Izražajo svoja čustva skozi medij

Izdelajo kip, ki izraža idejo, o kateri smo govorili

Samostojno in dosledno dokončajo kiparsko nalogo

Dejavnost učitelja Dejavnost učencev Metode in oblike dela

UVODNI

DEL

Uvodna motivacija :

Dijakom s pomočjo Power

Pointa pokažem različna

umetniška dela moških in

ženskih umetnic. Povprašam jih

ali katero od del prepoznajo?

-Kaj vidite na fotografijah?

Dijaki si ogledujejo

fotografije in ugotovijo, da

Wilendorfska Venera, ok.

25000-20000 pr. n. št.


29

(ob odgovoru nadaljujemo z

drugimi vprašanji):

-Kako se kiparska dela

razlikujejo od drugih likovnih

del (npr.: po materialu,

oblikovanju…)?

-Katere umetnike že poznate?

- Nato nadaljujem: Na prvih treh

fotografijah so skulpture, kaj jim

je skupnega? Ali so realistične

ali so abstraktne? Kaj pomeni

realistična upodobitev v

kiparstvu? Kaj pa abstraktna

umetnost?

so na fotografijah umetniška

kiparska dela.

Dijaki pojasnijo, da se

kiparska dela razlikujejo od

slikarstva, npr. po 3D

upodobitvi, materialu in

načinu dela.

Dijaki ugotovijo, da je

realistična upodobitev zelo

naravna in predstavlja

resnične značilnosti

upodobljenca. Abstraktna

upodobitev pa je popačena

realistična ali pa

disproporcionalna in

nerealistična upodobitev.

Dijaki pojasnijo, da so prve

tri fotografije realistične in

zadnja abstraktna. Prve tri

fotografije imajo značilnosti

živega modela, zadnje delo

pa je sicer tudi model,

ampak ima popačene

proporce in abstrahirano

obliko, ki ne spominja več

na realizem.

Rodin, Danaid, 1889

Miloška venera, 190-130 pr.

n. št.

Henry Moore, Reclining

figure, 1957

Razlaga in pogovor.


30


OSREDNJI

DEL

Posredovanje likovnih pojmov:

-KIPARSKI

PROSTOR:

Dijakom s pomočjo LCD

projektorja prikažem različne

tehnike oblikovanja kiparskega

prostora:klešemo v kamnu,

rezbarimo v lesu, modeliramo v

glini in odlivamo v razlučne

kovine, zlitine, plastične mase.

-Sledi predstavitev različnih

vrst kiparskega prostora

(obhodna, reliefna in montažna

plastika)

Obhodna ali prostostoječa

plastika je tista, ki jo lahko

obhodimo in si jo lahko

ogledamo iz vseh strani, se

strinjate? Poznate kakšen

primer?

Kaj pa potem pomeni reliefna in

montažna plastika?

Ali ste že opazili, da je

Dijaki spoznavajo nove

pojme. Sodelujejo pri

pogovoru.

Sami z opazovanjem

poskušajo uvrstiti kiparska

dela (torej ali gre za portret,

relief ali obhodno plastiko).

Dijaki se strinjajo in tudi

sami s svojimi besedami

utemeljijo. Ugotovijo, da

reliefna pomeni izbočena

plastika, montažna pa je

sestavljena iz različnih

materialov.

Lorenzo Bernini, 1630

Lorenzo Bernini, The Rape of

Proserpine, 1621


31

velikokrat v umetnosti ženska

kot likovni motiv?

Vrnimo se nazaj na naše tri

začetne fotografije.

Zakaj mislite je ženska kiparjem

pogosto predstavljala inspiracijo,

kaj so ženske predstavljale

umetnikom?

Ženska predstavlja materinskost,

nežnost, domačnost, nežnost,

toplino.

Kako pa je danes? Ali poznate

kakšno žensko predstavnico v

kiparstvu?

Dopolnim seznam kipark:

Dragica Čadež ima svoj kip

postavljen v Tivoliju, mogoče

veste kateri bi lahko bil? Ali ste

že slišali za Mojco Smerdu?

Zakaj mislite so bile ženske

umetnice dolgo časa v ozadju?

Poznate več moških ali ženskih

umetnikov? Zakaj mislite da je

temu tako?

Izvedba likovne naloge:

Dijaki poslušajo in

sodelujejo..

Razlaga.

Dijaki se spomnijo le

kakšnega posameznega dela

in ne imena kiparke.

Razlaga in pogovor.

Dragica Čadež, Velika zaprta

vrata, 1994

Mojca Smerdu, Iz ciklusa Del nas, 2000/2001


32

Na projektorju pustim likovno

nalogo.

Glede na to, da smo se danes

posvetili ženski v kiparstvu,

boste oblikovali skulpturo z

navdihom ženske. Najprej

skušajte razmisliti o

vsebini/sporočilu, ki jo bo vaša

figura nosila. Skulptura naj bo

zanimiva, drugačna in predvsem

naj upoštevajo načela ali

realističnega ali abstraktnega

upodabljanja. Spomnim jih tudi,

da lahko oblikujejo relief ali

prostostoječo plastiko.

Razdelim jim glino in žico ter

začnejo z likovnim izražanjem.

Začnejo izdelovati prve

skice iz gline ali žice.

Individualno izberemo

najzanimivejšo zamisel, ki jo

dijaki spremenijo v končno

kiparsko formo.

Razlaga.


ZAKLJUČNI DEL

ANALIZA IN VREDNOTENJE

LIKOVNIH DEL:

Nastala dela razporedimo po

mizah in jih skušamo analizirati

in ovrednotiti glede na kriterije.

Skupaj si ogledamo vsa

likovna dela. Dijaki strnejo

spoznanja o novih likovnih

pojmih, v zvezi s kiparskim

prostorom, do katerih so

prišli skozi učni in

ustvarjalni proces. Glede na

kriterije ( izvirnost,

delavnost, upoštevanje

Pogovor, analiza.


33

POSPRAVLJANJE:

organiziramo skupino učencev,

ki pospravi učilnico.

likovnega motiva, skladnost

zamisli in izvedbe, ustrezna

argumentacija lastne

zamisli), učenci ugotavljajo

ustreznost nastalih del in

izražajo svoje mnenje.

Pospravljajo.

6.2 Analiza izdelkov učencev

Z dijaki iz Srednje zdravstvene šole v Ljubljani, sem izvajala 2 uri likovnega pouka in

sicer na temo “Ženska v kiparstvu”. Po predstavitvi s Power Pointom in pogovoru z dijaki

smo začeli ustvarjati. Na voljo so imeli glino in žico različnih debelin. Možnost so imeli

kombinirati materiale ali pa izdelovati le iz enega. Lahko so izdelovali relief ali pa

prostostoječo plastiko, realistično ali abstraktno upodobitev. Kip pa mora prikazovati

neko žensko esenco oziroma, kako oni sami vidijo žensko v svojem življenju in nasploh.

Večina se je odločila za izdelavo kipa iz gline in predvidevam, da je to povezano z

večkratno uporabo tega materiala. Žico so uporabljali večinoma fantje ali pa so se odločili

za kombinacije. Dekleta so v večini uporabljale samo glino. Tudi motiv sam je nekaterim

povzročal težave, saj je bilo polje zelo široko in večkrat so me prosili za nasvet. Nekateri

so bili zelo drzni s svojo domišljijo in so ustvarjali abstraktne kipe v podobi živali, ki jih

spominjajo na žensko energijo. Predvsem fantje pa so nalogo vzeli bolj za šalo in

izdelovali realistične podobe, ki to niso bile. Ideja izdelovanja ženske podobe je nekatere

pripeljala do zaključka, da se ženska podoba včasih jemlje za samoumevno in da je včasih

težko priklicati te materinske in skrbne podobe v svet, ki je obseden z mačizmom in

tekmovalnostjo, kar predstavlja moški pol.

Analiza likovnih izdelkov je pokazala, da so dekleta pri uporabi materialov manj drzne in

bolj nagnjene k uporabi že znanih materialov. Tudi glina predstavlja toplino in

domačnost. Veliko fantov je kombiniralo ali pa uporabljalo samo žico, ki je bolj groba in

težje obvladljiva.


34

Primerjava delavnosti, vztrajnost in natančnosti kaže, da so se tukaj dekleta vsekakor bolj

izkazale, sem pa opazila tudi veliko nadarjenost pri fantih, ki pa je bila zastrta zaradi

pomanjkanja koncentracije. Dekleta so počasi in natančno gradile, fantje pa so se hitro

pognali v material in ga brez razmišljanja uporabili. Motiva so se fantje lotili bolj

klasično (realizem), dekleta pa so večkrat posegale po varnosti v oblikovanju in izrazu

(rožice, torbice in živalski motiv). Dekleta se niso upale poseči v figuraliko, po vsej

verjetnosti zaradi strahu pred neuspehom. Za njih je bila oblika srca in cvetlični motiv

pojem ženske. Fantje so bili bolj impulzivni in spontani pri ustvarjanju, ni jih bilo strah

izražanja in izdelave natančne silhuete ženskega telesa. Sem pa opazila fanta (Slika 13),

ki je zelo zanimivo rešil problem in sicer je s pomočjo žice ujel silhueto ženskega telesa

in s tem pokazal veliko veščin z oblikovanjem iz žice in pa tudi dojemanja same naloga,

da ustvari abstraktno figuro. Svoje delo je ustvaril zelo hitro in preostali čas gledal v zrak.

Vendar je v tistem kratkem času popolne koncentracije pokazal, da ima zanimive ideje, a

premalo vztrajnosti, da ustvari še kaj več.

Zelo sem bila zadovoljna z izdelki in odprtostjo dijakov na nove poglede na odnose

moški-ženska v umetnosti.

Spodaj so še slikovni primeri nekaterih izdelkov in pripisan je še spol, ki je označen le v

raziskovalne namene.

Slika 13: Fant


35

Slika 14: Dekle

Slika 15: Fant

Slika 16: Dekle


36

7 SKLEP

Kiparstvo se je skozi zgodovino časa in prostora zelo spreminjalo in tudi njegova vloga v

umetnosti in družbi. Vsekakor je bilo kiparstvo včasih zelo cenjena obrt in je služilo

namenu. Skozi čas pa so se počasi začele uveljavljati tudi ženske umetnice in predvsem

kiparke, ki so s svojo voljo in trdim delom dokazale, da umetnost ni omejena na določen

spol, kulturo, starost. V današnjem času je ženskih kipark več in veseli me, da s svojim

zgledom kažejo mlajšim generacijam, naj pogledajo onkraj vidnega in se zazrejo v

moško, kot tudi žensko obliko ustvarjanja. Vsak pogled na svet je lahko dragocen in če

bomo delovali na način, da se sprejema oba spola enako in se jima daje možnost za uspeh,

bo kiparska umetnost še bolj cvetela.

Skozi diplomsko delo sem se srečevala z različnimi pogledi na kiparstvo, kar mi je

razširilo obzorje. Moj cilj je bil predstaviti različne načine oblikovanja v okvirjih

ženskega motiva, in predstaviti umetnice same. Skozi proces sem prišla do zaključka, da

je ženska še kako prisotna v umetnosti in da je tudi pomembno vplivala na razvoj. Skozi

individualne primere sem predstavila delovanja umetnic iz celega sveta in iz različnih

obdobij. S tem sem prikazala določen razvoj in kontinuiteto kipark skozi različna obdobja

vse do danes.


37

8 VIRI IN LITERATURA

Banov, I. (2007). Mojca Smerdu. Art magazin Kontura: Zagreb

Chadwick, W. (2002). Women, Art, and Society. London: Themes and Hudson

Matticks, P. (2013). Umetnost in njen čas : teorije in prakse moderne estetike. Ljubljana:

Sophia

Read, H. (2007). Modern sculpture : a concise history. London ; New York : Thames &

Hudson

Reckitt, H. (2006). Art and feminism. London;New York: Phaidon

Internetni viri:

http://www.19thc-artworldwide.org/autumn09/edgar-degas-intimitaet-und-pose,

13.7.2015

http://www.theguardian.com/artanddesign/2009/jan/12/degas-women-germaine-greer,

25.7.2015

Grobler, A., http://www.pojmovnik.si/koncept/feministicna_umetnost/, 6.6.2015

http://www.radford.edu/rbarris/art428/matisse.html, 6.6.2015

http://www2.tate.org.uk/imap/primitivism-matisse-text.shtml , 4.6.2015

http://www.delo.si/kultura/razstave/o-cem-govori-rene-rusjan-ko-govori-o.html, 7.9.2015

Slikovni viri:

Slika 1: Kren. E , http://www.wga.hu/html_m/r/rossi_p/joseph.html, pridobljeno 8.9.2015

Slika 2: http://www.artnet.com/magazine/features/vcassidy/cassidy6-8-00.asp,

pridobljeno 11.8. 2015

Slika 3 : http://nga.gov.au/international/catalogue/Detail.cfm?IRN=49353, pridobljeno

5.8.2015

Slika 4: http://www.getty.edu/art/exhibitions/herculaneum_women/, pridobljeno 9.9.2015

Slika 5: http://www.artic.edu/aic/exhibitions/matisse/splash.html, pridobljeno 8.9.2015

Slika 6: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/medvojna-dela-slovenskih-umetnic-v-

mariboru/158379, pridobljeno 6.8.2015

Slika 7,8 : Čadež, D. ( 2014), http://bostjanlapajne.wix.com/dragica-cadez#!kipi/c199t,

pridobljeno 9.9.2015

Slika 9-16: Osebni arhiv

Documents

ŽENSKA V KIPARSTVU - pefprints.pef.uni-lj.sipefprints.pef.uni-lj.si/3096/1/MARINA_VRBAVAC_Ženska_v_kiparstvu.pdf · Marina Vrbavac: Ženska v kiparstvu, 2015 1 UVOD »Likovna umetnost