Francoska odisejada sedem tisočih kilometrov v petintridesetih dneh 2006

( podnaslov: kamperizem za “juniorske seniorje” )

Pa je bilo časa vseeno premalo . No, a še vedno bolje, kot štirinajstdnevna dirka do Gibraltarja tri leta prej. Za tako obsežno potepanje bi bralca od kamperista pričakovala, da je “pun ko brod (oz. lova do krova)”, a resnica je kot vedno, nekje vmes. No, za tiste, ki morajo kamper “rentati”, je zadeva res zelo neprijazna denarnici. V kolikor pa imata bralca lasten kamper, glavni strošek (vsaj meni) predstavlja gorivo. Jesti in piti je treba “itak” tudi doma, cestnine, plačljivi kampi ali “štelplaci” pri mojem načinu potovanja odpadejo, tako da se “cifra” takšnega enomesečnega “tripa” vrti okoli tisoč “veveric”. Čas pa zna biti resen problem. In na tem področju, žal nimam nobenega pametnega nasveta. Bralca bosta verjetno pomislila, da trenutno vdihavam neostik. Vendar naj povem, da med pogovori ljudje velikokrat namigujejo o ceni takšnih potepanj in s tem lahko pojasnim ta uvod. Spoznal sem, da so takšni zapiski lahko kar ultimativni “guide” za začetnike pa tudi starejše pare, ki recimo na jesen življenja zbirajo pogum za sledenje kompasu še v katero drugo smer kot je, za večino seveda, to tipična jadranska obala. Upam, da se mi bo med pisanjem utrnil še kakšen uporaben nasvet za začetnike in ostale vedoželjneže. O pripravah na tak potep sem že dostikrat pisal in govoril, pa naj vseeno še enkrat omenim potek. Pri “touru ali giru”, ki zavrti števec kilometrov na kamperju za štirimestno številko, mi "kliker" v glavi pravi, da petdeset kilometrski odmik od “začrtane trase” poti ni omembe vreden. Zato se seveda posvetim in izobrazim s kraji, znamenitostmi in predvsem z naravo v recimo stokilometrskem pasu od trase levo in desno. Nespametno se mi namreč zdi peljati po Normandiji in si ne ogledati npr. Mont St. Michel. Razen, če bralca zadevo namerno izpustita ali ignorirata. Za zbiranje takšnih podatkov lahko uporabita veliko knjižnega gradiva, Lonely planet vodiče, tudi spletne strani turističnih agencij kdaj pridejo prav in pa seveda spletne strani krajev ob začrtani trasi. Skratka, možnosti za nabiranje informacij je več kot dovolj. Se pa zavedam, da je za to potreben čas. Vendar mislim, da se o tistem, kar nas veseli, radi izobražujemo in si za to vzamemo čas. Redna bralca prosim, naj mi le oprostita, če se bodo kakšni podatki morebiti križali ali podvajali s katerim od prejšnjih referatov. Zakaj Francija? Francija je poleg Italije dežela, ki je kamperistom najbolj prijazna. To pomeni, da je res veliko oskrbovalnih postaj t.i. “štelplacov” za avtodome. Kamperizem ima že tako dolgo tradicijo, da se niti v najmanjši vasi ne bodo čudili, vas čudno gledali ali bognedaj celo preganjali, če boste parkirali na glavno parkirišče ob cerkvici v samem središču vasice. Velikokrat dovolijo postanek, četudi je na tabli prečrtan avtodom. Je pa razlika med kampiranjem in “počitkom”. Zato mi bralca dovolita, da za “cicibane” pojasnim svojo filozofijo, ki seveda ni nujno prava, a je meni je pisana na kožo. Kamperjev je veliko vrst, v glavnem pa se delijo na van (branjevski kombi varianta), polintegrirec (s stilskim izzivom prikole na hrbtu), alkoven (s silikonskim vsadkom buške posteljnega nadstreška), in integrirec (popolna preobrazba iz gosenice v zaobljeno bubo). Vsi razen vana so praviloma večjih gabaritov, imajo svoje prednosti, slabosti, vsak se seveda sam odloči, kaj potrebuje in kaj na dobrem potovanju ne sme pogrešati, ali kaj lahko izpusti. Sam lahko bralcema pojasnim, zakaj je zame van prednost in optimum. O slabostih, ki seveda tudi obstajajo, naj sodi vsak sam. Jaz navijam zase. Van je “majhen”, stlačiti se ga da skozi ali v vsako luknjo kamor paše tudi avtomobil, višinske table so večinoma višje (razen na nekaterih plažah, tam je omejitev 2 ali 2,2m). Poleg tega je manj opazen, praktično idealen za dve ali tri osebe, uporablja se ga lahko kot poslovno ali osnovno vozilo za vsak dan in nenazadnje majhna poraba, kar pa pri dolgih “tripih” ni nezanemarljivo. Glavna prednost, do katere sem se dokopal skozi čas, pa je “divje kampiranje”. Ko na široko odprem stranska vrata, sem uradno parkiran in v bistvu “kampiram” iz dnevne sobe. Kot bi sedel v kabrioletu pod nadstreškom. Najti je treba le kakšno senco (ni pa nujno) v vaških drevoredih in to je to, ne rabim niti tende. Medtem ko pri ostalih izvedbah kamperjev, če bralca seveda rada občudujeta okolico ali naravo, spričo nepreglednosti in pa ozkega vstopa takoj “pojejo” razni piknik stolčki, mizice in ostala šara (takšno početje pa je, razen na namenskih prostorih, prepovedano). Bralca se z mojo teorijo morebiti ne bosta strinjala (še posebej, če imata več kot eno dete), vendar okusi so različni. Tako, o osnovah avtodomarstva in kamperaškem bontonu bi se dalo napisati knjižnico, veliko je že napisanega in bralca s pomočjo računalnika in strička Googla res lahko najdeta marsikatero uporabno informacijo. “Back to business”! Startala sva ob poldne z do roba nalitim rezervoarjem goriva, saj je Italija z “nafto” od nekdaj v “vrhu”. Do roba nabasan s špecerijo je bil tudi kamper in pri skoraj polni obremenjenosti je “ratala” zadevica udobna in lepo pozibavajoča. Imela sva dovolj časa, a pred seboj tudi dolgo pot. Na pot vedno vzamem prenosni računalnik, ki preko modula GPS sprejema informacije iz satelitov in mi z rdečo piko na zemljevidu sporoča najin položaj. Brez tega pripomočka bi bilo potovanje bistveno težje. Soparne meglice Padske nižine so se počasi redčile, po kompasu sva obrnila na jug pri mestu Tortona in prenočila v Gaviju pri srednjeveški trdnjavi nad mestom. Tam se je dogajal festival klasičnega filma, malo sva pofirbcala in odšla počivat. Jutro je obetalo lep dan in kar zgodaj sem pretegnil svoje “krake”. Oprtal sem si foto nahrbtnik in počasi lezel na vrh obzidja. Pokrajina je bila super in foto počitnice so se uradno začele. Sedeč na robu obzidja sem razmišljal o planu. Načrt je bil tak: jug Francije, Provansa, Camargue, Carcassonne, Andorra, Pamplona, nekaj atlantsko-španske Baskije in lepo po peščenih sipinah Atlantika, preko otokov do Bretanije in Normandije, dolina Sene, Pariz, prečkanje Burgundije in preko Alp nazaj. Upal sem le, da mi ne bo treba pretirano “divjati”.

Sabina je že pripravljala zajtrk, sam pa sem okupiral že tisočkrat “prečekirano” karto Evrope in adrenalinski koktajl mi je še bolj kot jutranje šilce orehovca pognal kri po žilah.

razgled iz trdnjave nad Gavijem V dolini pred Mentonom sva v supermarketu dolila prvo francosko infuzijo za Ducatija, malo prestikala po trgovinah in se prestavila v Menton.

Sospel Menton Parkirala sva kar v marini, razorožila kamper biciklov in odbrcala raziskovat. Menton je super destinacija za obisk Monaca z biciklom, a ker sva ga imela namen izpustiti, ker sva tam že vandrala, sva si napasla zijala kar tu. Zaključila sva s prvim kupovanjem spominkov na poti in se po “tazgornji” poti odpravila v vasico Eze. Naletela sva na koncert flavtista in harfistke, ki sta zabavala maloštevilno občinstvo. Na vrhu vasice Eze je kaktusov park, razgled proti morju pa je tudi omembe vreden. V bližini bosta bralca težko prenočila, priporočam pa vasico La Turbie, ki je oddaljena le nekaj minut. Tam bosta poplačana z enkratnim razgledom na Monte Carlo. Midva sva prenočila skoraj v centru Nice. Parkirala sva na razgledni točki z daljnogledom, kar je sicer romantična odločitev, ni pa vedno najboljša. No, naju je ob nečloveški uri zmotila galamo-maliganizirana francoska mladež in prestavila sva se za nekaj sto metrov. A vseeno je bilo vredno poizkusiti.

Nica Večja mesta so v večini neprimerna za nočitve na divje. Treba je poiskati “štelplac” ali še bolje, odmakniti se v prvo vasico, četudi je oddaljena le kilometer. Tam pade zgodba v stare tirnice. Mir, tišina, relativna varnost. Zajtrkovala sva ob poti proti Grasseju. V primeru da bralca zagledata le izvoz s ceste ali kolovoz, kjer bi bilo možno parkirati kamper ne da bi ovirala druge, se brez težav lahko ustavita in uživata v naravi. Midva včasih tako izvajava zunanja tuširanja, kadar obstaja utemeljeni sum, da bova zvečer locirana v kakterem od centrov vasic.

Kamper je bil že v pripravljenosti in preko Cunea se je začelo plezanje. Prelaz čez Tende ni ravno visok, je pa to pametna izbira, v kolikor bralca nočeta dirkati po avtocesti na klasični način preko Ventimiglie na Azurno. Midva sva pri kraju Breil sur Roya še malo skrenila proti Sospelu, tam pa naju je ujel večer. Sospel je luštna vasica v južnih Alpah, skozi teče reka, ki jo je bilo takrat bolj malo, ima zanimiv most s »stražnim« stolpom. Parkirnega prostora je bolj malo, midva sva prespala kar na parkirišču vaške picerije. Noč je bila mirna in sveža.

Po ogledu parfumerije v Grasseju (klasika), sva se podala na obrežje akumulacijskega jezera Castellane. Voda je bila kot modra galica in v senčki pod drevesom sva lenarila in prebavljala s kruhom pomazano kosilo. Po verdonskem kanjonu sva se bližala večerni destinaciji, vasici Valensole. Verdonski kanjon se zaključi v jezeru Sainte Croix, kjer se lahko vesla, čolnari, surfa, čofota in počne druge podobne poletne aktivnosti. Pri iskanju parkinga bi predlagal pozornost na razbita stekla po gramozu, kajti vlomi so tu kar pogosti. Klišejska lokacija pač.

Abaye de Senanque V vasici Valensole je potekal zaključek nekakšnega praznika žita. Živa glasba, bale sena, vsepovsod izdelki iz žita ter zadovoljni obiskovalci. Mislila sva, da bo noč nemirna, a okrog enajste ure se je zadeva “razkadila” in parkirana na glavni ulici sva presmrčala noč. Razni festivali v Franciji so poleti precej pogosti in bralca lahko na internetu izbrskata podatke, kje, kdaj in kaj se dogaja. Nekoč sem videl celo izbor za miss “champs”(polj/njiv). Zjutraj sva “delala kroge” po velikanski mizi dišav. Izpustiti planoto Valensole je v času cvetoče sivke skoraj smrtni greh. Le s težavo sva se odločila nadaljevati proti Gordesu. A naletela sva na zaporo ceste. Že sem hotel v računalniku nastaviti obvoz, ko me je zmotila “redarka”, ki je pojasnila, da bomo čakali okrog petnajst minut, ker se snema film. In to ne katerikoli, ampak Mr. Bean's Vacation, ki je v kinematografe prišel leta 2007. Če bi si ogledala prizorišče, bi naju kamera mogoče še ujela kot statista, vendar se za šnofanje po sceni nisva odločila. Gordes sva bolj površno preletela, kajti vročina naju je silila proti rimskemu akvaduktu Pont du Gard. Vedela sva, da se bova v prijetni vodi lahko osvežila. Zadeva je zelo turistična, plačljivi parkingi so skoraj neizogibni. No, sam sem vseeno našel brezplačni parking in celo senco. Namakala sva se v pozno popoldne in opazovala spretno mladež pri skokih s pečin.

Dan sva zaključila v naravnem parku Camargue, kjer še vedno domujejo divji konji in ribarijo flamingi.

Levo od mesta Saintes-Maries-de-la-Mer proti vzhodu je, naprej ob obali, avtodomarska meka. “Free” kamping. Nekateri tu preživijo cel dopust. Vredne ogleda so še s slamo krite koče, obilica bolšjih sejmov, soline in pa, če se bralca vračata proti domu, kratka vožnja s trajekt-splavom čez reko Rhono pri mestu Salin de Giraud. Priporočam še nakup savonskega klasičnega mila, izbira dišav je res pestra, meni pa milo z nadrobljeno levando najbolj ustreza. Založim se vedno toliko, da zdrži do naslednjega obiska Francije. In ne, nisem umazanec in smrdljivec . Obalna cesta od Seteja proti Agdeju je bila najino naslednje pribežališče. Ostala sva nekaj dni, saj sva hotela izkoristiti toploto “Sredozemca”, od doma so naju namreč svarili pred hladnim Atlantikom. S postankom in ogledom zapornic v Beziersu sva s pokrajino Languedoc več ali manj zaključila v Carcassonneu. Imela sva namen obiskati koncert pevca Stinga, ki se je odvijal v grajskem teatru. Karte sem pred tem iskal prek Ebaya, turističnih agencij, a brez uspeha. Na koncu sva bila pripravljena poslušati glasbo pred teatrom (zadeva je podobna ljubljanskim križankam), a sem karte staknil v hotelski recepciji, kjer so jih imeli na voljo za goste hotela. Uspel sem jih izpogajati, kakopak za višjo ceno, a čudovit večer se je z dletom vpisal v možgansko skalo.

grad v Carcassonneu Jah, Francija, vina, siri, paštete in še marsikaj. V kolikor bralca nista vešča nakupovanja vin (jasno, tudi sam nisem ekspert), vama lahko zaupam taktiko, ki sem jo uporabljal nekaj časa tudi sam. Sicer verjetno ni 100%, bom pa kasneje tudi razložil zakaj. Ko sva pohajkovala po trgovskih centrih, sem se strateško določil za nakup vina in sirov. Praviloma je zadeva kar draga za naše razmere, a se najde tudi dobra, kvalitetna varianta, primerna za plitek žep. Sprva sem opazoval malo starejše, na oko “poznavalske francoze”, ki so se smukali po oddelkih za vino in jih , seveda, če je bila cena ugodna, posnemal ter polnil voziček z enako vsebino. Sicer imajo Francozi v južnem okolišu najraje roseje, ki sicer niso slabi, prav nasprotno, a meni najbolj ustreza rdeči Cabernet, Sabini pa slajša bela, desertna vina. Belo sladko vino bralca prepoznata po temno zlatorumeni barvi. Če pa je še cena prava, brez dileme “hop”, kar po njem. Preverjena sta Monbazilliac in Bergerac. S siri je zadeva podobna in pri meni “špila” zadeva: bolj smrdi, bolj je dober. Da še pojasnim taktiko opazovanja: Ko sem v nekem Intermarcheju z zanimivostjo prečekiral dvainštirideset metrov sirnega hladilnika centimeter po centimeter, sem se na koncu odločil za nakup kozjega sira, ki je bil poceni in dokaj lično zapakiran s poreklom iz Korzike. Vzel sem kar tri kose, in ko sem odhajal, sem videl Francozinjo, ki je prišla za menoj, pogledala in vzela točno ta sir. Zato sem skeptičen, ali je zadeva z opazovanjem zanesljiva . Ok. Nadaljujmo raje v Andorri naslednjega dne. Prečesala sva vse tehnične trgovine in v zadnji sem kupil že prej omenjen fotografski objektiv. Malo sem še barantal in končna cena je bila le malce nižja od najcenejše internetne trgovine v Nemčiji. Skupaj s trgovci smo preverjali tudi na internetu in kar zmajevali so z glavo, saj živijo v prepričanju, da so oni najcenejši. Kakorkoli, sam menim, da je njihova prihodnost v ne-nakupovalnem turizmu. Natočila pa sva res poceni nafto 0,57€/liter in tudi tokrat sem odtovoril še dodatno plastenko. Zagalopirala sva po španskem delu Pirenejev.

po sestopu iz Andorre, Aragonija

Vtisi in vzdušje so bili nepozabni pa še noč je bila presenetljivo mirna. Naslednji dan sva imela namen prikolovratiti v Andorro. Vedel sem, da bova poceni točila gorivo, pa tudi mikal me je dodaten širokoktni objektiv, ki bi mi odlično služil za slikanje panoram. Naletela sva na dež, pa še s parkingom so bile težave. Zato sva se odločila za premik malo višje v predmestje, kjer sva kuhala, in se dodatno sladkala z vinom znamke Bergerac, ki je zelo okusno in dokaj poceni.

Južna pobočja Pirenejev “gostijo” kar nekaj naravnih parkov in akumulacijskih jezer. Za osvežitev je tako poskrbljeno. V kolikor bralca nista na visoki nadmorski višini, so poletni španski Pireneji kar vroča zadeva. Midva sva skrenila proti mestu Torla, še prej pa prespala pred lepo vasico Abizanda. Bližajoč se Pamploni, sva opazila nekaj zapuščenih vasi, pokrajina pa se je počasi ravnala. Ta del etape je potekal relativno hitro, saj sva imela v planu obiskati največjo fešto Navarre – pamplonski tek bikov. Prvo, kar sva opazila ob prihodu v Pamplono, je bila huda gneča, parkinga sploh ni bilo, strogi center mesta pa je bil, logično, zaprt za promet. Sidro sva odvrgla v severnem predmestju, med vrstnimi hišami. Z bicikli sva odbrcala na kraj “zločina”, ju priklenila za “kandelaber” ter peš nadaljevala v center. In imela sva res kaj videti. Moj besedni zaklad je preskromen, da bi opisal takšno fešto. Kaj takšnega nisem videl še nikoli. Pivo in cvetje v Laškem se je zazdelo kot vrtna zabava za predšolske otroke.

gneča preutrujen Sangria je tekla po grlih kot hudournik. Skupine so imele kar po več hladilnih torb brez pokrovov. Iz nekaterih so štrleli kosi ledu veliki kot vrhovi ledene gore, v drugih pa je čez rob pljuskala s sadjem pomešana, kot kri rdeča sangrijska “bovla”. Natakali so si z zajemalkami iz lokalne menze ali tunkali kozarce kar direkt v sadno čorbo. Pred vsakim izmed lokalov so zvočniki v velikosti hladilnika, z mogočnimi decibeli dodatno napajali od vročine in alkohola prekurjene obiskovalce. Natakarji niso dohajali naročil, mladina je norela, vpila, ležala, spala in plesala po tleh, klopcah, zelenicah, nadstreških in cvetličnih koritih. Praznih kozarcev, razbitih steklenic in ostalih smeti je bilo na tone. Vonj po od sonca osmojenem urinu, ki je na trenutke ostro zarezal v nos, je dodobra pregreto alkoholizirano ozračje ustvaril skoraj neprebavljivo. Vsa mladež je bila v belih “uniformah” v kombinaciji z živo rdečimi ruticami. Majice in hlače so bile večinoma zabavno potiskane v stilu odprtih krvavih ran: nabodel me je bik. Komaj sva se prebijala v gneči, stopala mimo ležečih, spečih in do konca opitih. Sicer pa vsi nasmejani, prijazni, zvedavi in zabavni. Bikoborbe, ki se dogajajo v tistem tednu, so razprodane že bogve kdaj. Arena je res ogromna. Iskal sem le informacijo, kdaj spustijo bike in jo tudi dobil. Vsako jutro ob osmih zjutraj. Odločena, da se vrneva zjutraj, sva po kratkem fotošutingu počasi zapustila prizorišče.

nekaj “treznih” španskih lepotičk Vedel sem, da bo na ”dirko” naval. Zato sva prvič na potovanjih uporabila budilko. Zvonila je ob 06:00 in čez deset minut sva bila na prizorišču, a glej ga zlomka, prostora za namestitev niti enega. Za bike in “bike” namestijo dvojno ločevalno leseno ograjo po eni izmed ulic, ki vodi do corride. In na tej ograji je po moji oceni viselo pet tisoč ljudi. Hkrati seveda tudi na semaforjih, prometnih znakih, smerokazih, uličnih svetilkah, strehah, da o balkonih in oknih ne govorim. Španska tv je najela celo avtodvigalo s košaro in v njej so namestili snemalca, ki je bingljal sem ter tja kot kembelj v zvonu.

Moj zadnji in obupani poizkus, da sploh pridem do pozicije za fotkanje, je bilo mahanje z bankovcem za sto evrov proti lastniku enega izmed balkonov, a je samo zamahnil z roko in odkimal z glavo. Bikov nisva počakala. Sabini je šlo od vonja fekalij skoraj na bruhanje. Odšla sva proti San Sebastianu. Tik pred zdajci sva se odločila obrniti proti zahodu in si ogledati še nekaj kilometrov atlantske obale. Po obalni cesti sva privijugala do Lekeitioa.

Lekeitio Obala proti Bilbau je kar strma, svetle točke pa so razna ustja rek ali zaključki dolin, ki se praviloma končujejo v mivkaste zalive. Prostora res ni ogromno, a je vseeno mogoče najti lepe in prijazne kotičke. Skoraj sredi julija je Atlantik ravno počasi pridobival na temperaturi in bralca bi znala biti razočarana, v kolikor jima po glavi hodi Adriatik. A zaradi mogočne plime in oseke včasih v zalivih nastajajo plitvine, ki po nekaj ur nimajo stika z morjem. No, tam se voda kaj hitro segreje in omogoča čofotanje tudi najmlajšim. Obala do Galicije je vredna ogleda, midva je sicer nisva obdelala, a mi kar pogosto zbuja skomine. Vem, da bo to nekoč naš dopust.

San Sebastian Biarritz je monden surferski raj. Nekje ob letališču obstaja tudi “štelplac”. A nama je le ob točenju vode nad glavo letelo kakšnih deset aeroplanov. S Sabino sva se samo spogledala: “No way”. Švercala sva se tik ob obali, kjer so pozabili zapreti višinsko omejitev. Zvečer sva dobila družbo Avstralcev ter Nizozemcev in skupaj smo prebrundali noč.

Obala pred Biarrtizem Zjutraj nas je zbudila “žandarmarija”. Trkali so po kamperjih, in ko so videli, da smo vstali in da skozi vrata že mežikamo v sonce, so preprosto odšli. Čez dan sva si ogledovala surferje, (vreme in valovi so bili ravno pravšnji), se sprehajala po mestu in pasla zijala. Še eno noč nisva imela namena izzivati prijaznih policistov, zato sva se odkotalila do Hossegorja.

San Sebastian se mi zdi očarljiv. Še posebno, če bralca mečeta pogled iz razglednih točk, ki so posejane na Monte Igueldo. Prekolesarila sva ga po dolgem in počez in ugotovila, da bo na plaži Zurriola koncert Boba Dylana. Žal, ga nisva mogla počakati. Imela sva še tri četrtine “kroga” do doma. Kasneje sem izvedel, da sem zamudil brezplačni koncert superiornega večera s petintrideset tisoč obiskovalci razporejenih po plaži in tribunah. Vsega se pač ne da videti, kompromise pa je treba sklepati vsak dan.

Od valov, ki so se lomili, so bili nekateri visoki tudi nekaj metrov. Surferji so zares lahko pokazali, kaj znajo.

Tihožitje Atlantika Po napolnitvi možganskih vijug naju je pot vodila še naprej prodi severu. Na zemljevidu Autorouta so bile “zastavice” zapičene v največjo “puščavo", sipino Evrope. Pyla. Kakšna dva kilometra prej lahko bralca zavijeta proti obali nasproti mesta Cazaux, kjer bosta, tako kot midva, uživala pod borovci v brezplačnem kampu s “kafičem” in karaokami. V vsako smer vaju čaka še sto kilometrov plaže. Tudi nudistične. Pri Pyli je parking težko najti. Vznožje je “zapolnjeno” s kampi. Paziti je treba tudi na kakšen izlet iz asfaltirane površine, tla so namreč mivkasta in, čeprav porasla s travo, dajejo lažen trden občutek. Kaj kmalu je zato verjetno treba klicati pomoč. Pyla je visoka kakšnih sto metrov, meter več ali manj.

Atlantik je zame fascinanten magnet. Podobno kot ogenj. Energija, ki se ustvarja z valovi, pozitivno vpliva na moje počutje. Ure dolgo, bi lahko samo sedel na pesku gledal in opazoval. Četudi je vreme večkrat muhasto name nima negativnega vpliva.

V Biarritzu je veliko mladcev slonelo na deskah in čakalo na “idealni val” . Sam sem jim dal vzdevek “šank fantje”, medtem ko so bili v hossegorju kar “pridni”. Tudi mene je mikalo, da bi poizkusil, a vem, da bi me Atlantik zlomil kot “kanto”, zato sem se raje držal obale in sprožilca.

Kombinacija zaporedja dogodkov morskega toka, plimovanja, plitvine in vetra, je povzročila njen nastanek. Dandanes se širi proti notranjosti. V kampih, ki se nahajajo za njo, je lepo videti njeno napredovanje. Zasuti borovci, ki zaradi nasipa ne pridejo več do vode žalostno odmrejo. Sčasoma jih povsem prekrije pesek. Iz vrha je veličasten pogled na skoraj vedno vetrovni Cap Ferret. Žal ga nisva obiskala, šele kasneje sem na spletu in Google earthu preiskal njegove kvalitete in upam, da se mu kmalu spet odpravimo na proti.

Pyla

Plitvina pred pylo V nadaljevanju nam ostaja približno še pol poti, vključno z vsemi otoki, najzahodnejšo točko in seveda biseroma Bretanijo ter Normandijo. CSI Miami-Horatievo moralko in pa še kakšen nasvet, bom, upam, spesnil za konec. Icko.

Plitvina uro in tričetrt kasneje

Mount Pylo sva osvojila skoraj po alpinistično. Plezala sva po lestvi, ki iz celinske strani lajša dostop na vrh. Evropska “Sahara” je kar mogočna za nas, ki smo Afriko videli le po zemljevidu. “Mularija”, ki počitnikuje v kampih ob vznožju, ima svojevrsten vir zabave. Ko priplezajo na vrh, začnejo v “grozdih” po več skupaj prevračati “kozolce” proti dolini. Tveganje je zaradi mehke sipine zanemarljivo. Moram pa reči, da je videti super.