UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Valentina Srabotić

GENOCID V SREBRENICI

DIPLOMSKO DELO

Koper, 2012

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE KOPER

Valentina Srabotić

GENOCID V SREBRENICI

DIPLOMSKO DELO

Mentor: doc. dr. Mateja Režek

Študijski program: Univerzitetni študijski program Zgodovina

Koper, 2012

2

Študent/-ka VALENTINA SRABOTIĆ, z vpisno številko 92054053,

vpisan/-a na študijski program ZGODOVINA,

rojen/-a 4.7.1985 v kraju KOPER, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ seminarske naloge

¨ seminarskega dela

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom:

GENOCID V SREBRENICI.

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v

delu, navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo

po zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za

predloženo delo in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/ ice:___________________

3

ZAHVALA

Zahvaljujem se doc. dr. Mateji Režek za mentorstvo, strokovno pomoč in svetovanje

ter vodenje pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se uslužbencem Osrednje

knjižnice Srečko Vilhar Koper, ki so mi omogočili pregledovanje časopisnih virov.

Zahvaljujem se prijateljicam Tadeji, Lei, Tei in Marjani, ki so mi stale ob strani in

me spodbujale pri pisanju diplomskega dela.

Posebna zahvala gre moji MAMI: hvala ti, ker si mi omogočila študij. Hvala ti za

spodbudo, za potrpežljivost, za podporo, tako moralno kot finančno, ki si mi jo

nudila vsa leta. Hvala ti, da verjameš vame.

4

POVZETEK

V dneh po 11. juliju 1995 se je na ozemlju Bosne in Hercegovine zgodil najhujši

zločin v Evropi po koncu druge svetovne vojne in povojnem obračunu. V Srebrenici,

ki jo je OZN leta 1993 razglasila za »varno območje«, so zavladale srbske vojaške in

paravojaške sile ter zagrešile genocid nad okoli 8 000 muslimanskimi moškimi in

fanti. Prebivalci Srebrenice, ki so upali na pomoč mirovnih sil Združenih narodov, so

bili prepuščeni na milost in nemilost srbskih sil. Varnostni svet Združenih narodov je

v času vojne v Bosni in Hercegovini sprejemal resolucijo za resolucijo, a nobena ni

bila učinkovita. Tako se je Srebrenica zapisala v zgodovino kot prizorišče genocida

in madež v zgodovini Združenih narodov.

Diplomsko delo je nastalo na podlagi znanstvene in strokovne literature ter

časopisnih člankov iz dnevnika Delo.

Ključne besede: vojna v Bosni in Hercegovini, »varno območje«, mirovne sile

Združenih narodov, Srebrenica, genocid

5

ABSTRACT

After the 11th July 1995 Srebrenica witnessed the so-called worst war crime after the

World War II. Srebrenica, which was proclaimed as a »safe area« in 1993, was

invaded and attacked by the Serbian military and paramilitary forces which caused

the genocide of more than 8000 Muslim men and young boys. The residents of

Srebrenica were waiting for help from the United Nations Peace forces, instead were

left to the mercy of the Serbian forces. During the war in Bosnia and Hercegovina

the United Nations Security council adopted several resolutions (that would improve

the situation) but none was effective. Because of this Srebrenica has become the

symbol in history as a scene of genocide and a »stain« in the history of United

Nations. The following thesis was created on the basis of the available literature and

with the help of the newspaper articles of the journal Delo.

Key words: war in Bosnia and Hercegovina, »safe area«, United Nations Peace

forces, Srebrenica, genocide

6

SEZNAM KRATIC

ArBiH – Armija Bosne in Hercegovine (Vojska Bosne in Hercegovine)

BiH – Bosna in Hercegovina

DEMOS – Demokratična opozicija Slovenije

HDZ – Hrvatska demokratska zajednica (Hrvaška demokratična skupnost)

ICRC – International Committee of the Red Cross (Mednarodni komite Rdečega

križa)

IFOR – Implementation Force

HVO – Hrvatsko vijeće obrane (Hrvaški obrambni svet)

JLA – Jugoslovanska ljudska armada

MKSJ – Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo

NATO – North Atlantic Treaty Organization (Severnoatlanski pakt)

OZN – Organizacija združenih narodov

SAO Krajina – Srbska avtonomna oblast Krajina

SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija

TO – Teritorialna obramba

UNHRC – United Nations Human Rights Council (Svet OZN za človekove pravice)

UNHCR – United Nations High Commissioner for Refugees (Visoki komisariat

OZN za človekove pravice)

UNCRO – United Nations Confidence Restoration Operation (Hrvaška)

UNPROFOR – United Nations Protection Force

ZDA – Združene države Amerike

ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije

7

KAZALO

SEZNAM KRATIC ..................................................................................................... 6

1 UVOD ....................................................................................................................... 9

1.1 Opredelitev pojmov .......................................................................................... 10

1.1.1 Genocid in Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida 10

1.1.2 »Varno območje« OZN ............................................................................. 12

1.1.3 Pojma Bošnjak in Musliman ..................................................................... 14

2 RAZPAD DRŽAVE IN VOJNE V NEKDANJI JUGOSLAVIJI .......................... 16

2.1 Vojna v Sloveniji.............................................................................................. 18

2.2 Vojna na Hrvaškem .......................................................................................... 20

2.3 Vojna v Bosni in Hercegovini .......................................................................... 22

2.3.1 Leto 1992 ................................................................................................... 25

2.3.2 Leto 1993 ................................................................................................... 26

2.3.3 Leto 1994 ................................................................................................... 28

2.3.4. Leto 1995 .................................................................................................. 31

3 SREBRENICA KOT »VARNO OBMOČJE« ....................................................... 34

3.1 Resolucije in njihove pomanjkljivosti .............................................................. 35

3.1.1 Resolucija 819 ........................................................................................... 35

3.1.2 Resolucija 824 ........................................................................................... 37

3.1.3 Resolucija 836 ........................................................................................... 38

4 PADEC SREBRENICE .......................................................................................... 41

4.1 Obdobje do padca Srebrenice (od 6. do 11. julija 1995) .................................. 44

4.2 Padec Srebrenice (11. julij 1995) ..................................................................... 49

4.3 Dogodki po padcu Srebrenice .......................................................................... 50

5 ODMEV GENOCIDA ............................................................................................ 57

8

6 PO VOJNI ............................................................................................................... 63

6.1 Obletnice .......................................................................................................... 63

6.2 Vojni zločinci ................................................................................................... 66

6.2.1 Radovan Karadžić ..................................................................................... 69

6.2.2 Ratko Mladić ............................................................................................. 74

6.3 Društva ............................................................................................................. 76

7 SKLEP .................................................................................................................... 80

8 VIRI IN LITERATURA ......................................................................................... 82

8.1 Literatura .......................................................................................................... 82

8.2 Časopisni viri ................................................................................................... 84

8.3 Internetni viri .................................................................................................... 87

9

1 UVOD

Diplomsko delo opisuje genocid nad muslimanskim prebivalstvom v Srebrenici leta

1995, najhujši zločin v Evropi po koncu druge svetovne vojne in povojnem

obračunu. Srebrenica je mesto na vzhodu BiH, ki je danes na območju (entitete)

Republike Srbske1 in meji z Republiko Srbijo. Med vojno v BiH so bosanski Srbi

razglasili odcepitev od ostalih etničnih skupin v BiH. »Njihov načrt, ki so ga izdelali

v Beogradu, je bil preprost: nameravali so zasesti dolino Drine in Posavje ter tako

vzpostaviti ozemeljsko zvezo z Republiko Srbsko Krajino na Hrvaškem« (Pirjevec,

2004, 8). Obenem so si poskušali zagotoviti ozemlje Hercegovine, Sarajevo pa so

zajeli v obroč, ki bi Srbe ločil od ostalih etničnih skupin ter jim zagotovil življenje v

eni državi, v Veliki Srbiji. Ta bi zajemala ne samo ozemlja v BiH temveč tudi

ozemlja na Hrvaškem, kjer je živela srbska manjšina.

Združeni narodi so leta 1993 razglasili Srebrenico in njeno neposredno okolico za

»varno območje«. Kljub posebnemu statusu je bila bošnjaška enklava zaradi

strateškega položaja neprestano tarča srbskih enot. Vrhunec napadov je mesto

doživelo dve leti pozneje, ko so ga predstavniki Unproforja, namesto da bi mesto

zavarovali, nemočno predali srbskim silam pod vodstvom generala Ratka

MladićaSledil je padec Srebrenice ter genocid nad okoli 8 000 muslimanskimi

moškimi in fanti.

Namen diplomskega dela je osvetliti dogodke, ki so se zgodili med padcem

Srebrenice, ter genocid nad Muslimani oziroma Bošnjaki. Med zbiranjem gradiva o

vojni in genocidu so se mi porajala številna vprašanja v zvezi z izbrano temo, in

sicer: ali smo v nekdanji skupni državi res vsi živeli v bratstvu in enotnosti? Ali je ta

fraza služila zgolj za prikrivanje resničnih razmer in slabih odnosov med različnimi

narodi znotraj Jugoslavije, kar se je navzven pokazalo kot genocid nad

1 Republika Srbska je ena od dveh glavnih političnih entitet v BiH, druga je Federacija Bosne in

Hercegovine. Ustava Republike Srbske jo opredeljuje kot ozemeljsko enotno, nedeljivo in

neodtujljivo ustavno in pravno entiteto, ki samostojno opravlja svoje ustavne, zakonodajne, izvršilne in sodne funkcije. Državni zbor in vlada imata sedež v Banja Luki, čeprav je Sarajevo glavno mesto BiH.

10

Muslimani/Bošnjaki? Ali je bil genocid delo zgolj peščice ljudi, ki so bili željni

oblasti in etnično čiste srbske države? Ta vprašanja so zapletena in večplastna in bi

zahtevala obširnejšo obravnavo, zato sem se omejila predvsem na sam genocid nad

Muslimani/Bošnjaki, zgoraj nanizana vprašanja pa so mi služila kot pomagalo pri

pretresu izbrane teme.

Pri pisanju diplomskega dela sem izhajala iz znanstvene in strokovne literature, oprla

pa sem se tudi na časopisne članke v dnevniku Delo. V uvodnem poglavju sem

pojasnila pojme, kot so genocid in Konvencija o preprečevanju in kaznovanju

genocida, »varno območje« ter pojma Bošnjak in Musliman. Zatem sem na podlagi

znanstvene in strokovne literature na kratko predstavila potek razpada nekdanje

skupne države in vojne v Sloveniji, na Hrvaškem in zlasti v BiH. S pomočjo spletnih

virov sem pojasnila tudi resolucije, ki so Srebrenici podelile status »varnega

območja«. Osrednji del diplomskega dela je namenjen padcu Srebrenice in genocidu

nad Bošnjaki. Pri tem sem se oprla tudi na časopisne vire in skušala ugotoviti, kako

sta padec Srebrenice in genocid odmevala v Sloveniji. Tudi zadnji del diplomskega

dela se opira predvsem na časopisne vire, ki so poročali o posledicah vojne ter o

dolgotrajnem iskanju in končno aretaciji glavnih osumljencev za zločin genocida

Radovana Karadžića in Ratka Mladića.

1.1 Opredelitev pojmov

Zaradi pogoste rabe v različnih kontekstih bom na kratko razložila nekatere pojme, ki

so pomembni za razumevanje problema diplomskega dela, to so: genocid in

Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, »varno območje« ter

pojma Musliman in Bošnjak.

1.1.1 Genocid in Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida

Decembra leta 1946 je Generalna skupščina OZN prvič uporabila pojem genocid v

Resoluciji št. 96. Kaznivo dejanje genocida opredeljuje mednarodna Konvencija o

preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, ki je bila sprejeta 9. decembra 1948,

11

veljati pa je začela januarja leta 1951. Konvencija določa, da je genocid, storjen v

mirnem ali vojnem času, zločin po mednarodnem pravu, ki se ga pogodbenice

konvencije zavežejo preprečevati ali kaznovati. Zločin genocida opredeljuje katero

koli od naslednjih dejanj, storjenih z namenom, da se popolnoma ali deloma uniči

določena narodna, etnična, rasna ali verska skupina:

- »Ubijanje pripadnikov takšne skupine.

- Povzročitev hude fizične ali psihične škode pripadnikom takšnih skupin.

- Namerno povzročanje takšnih življenjskih razmer, ki vodijo k popolnemu ali

delnemu fizičnemu uničenju takšne skupine.

- Sprejemanje ukrepov za preprečevanje rojstev.

- Prisilno preseljevanje otrok iz ene skupine v drugo« (Bohte, 2001, 14).

Poleg omenjenih kaznivih dejanj veljajo še naslednja: načrtovanje genocida, poskus

genocida, sostorilstvo pri genocidu, zarota za storitev genocida, neposredno in javno

pozivanje k storitvi genocida in udeležba pri genocidu. Obenem konvencija izrecno

določa, da morajo biti domnevni storilci naštetih dejanj kazensko preganjani, »ne

glede na to, ali gre za ustavno odgovorne državne voditelje, javne funkcionarje ali za

navadne državljane« (Murgel, 2003, 162).

Čeprav konvencija o genocidu predstavlja napredek v dosedanji človeški zgodovini,

pa številni strokovnjaki za mednarodno pravo opozarjajo na nekatere njene

pomanjkljivosti, in sicer: »prva /.../, kjer je šlo za koncesijo Sovjetski zvezi, se

nanaša na izključitev političnih skupin iz seznama socialnih skupin, ki bi jih morala

mednarodna skupnost varovati. Drugo pomanjkljivost predstavlja ne dovolj precizen

in transparenten člen, ki govori o nameri (internacionalnosti) kot prepoznavnem

elementu genocida. Tretji očitek pa je namenjen temu, da konvencija ni določila neke

mednarodne instance, ki bi lahko kaznovala storilce genocida, če že ne razpolaga

tudi z učinkovitimi sredstvi za njegovo zaustavitev ali preprečitev. /.../ Ob tem se

zastavlja vprašanje, ali so konvencije z razliko od deklaracij v resnici bolj učinkovite

pri prepričevanju genocida. /.../ In ali je konvencija kot taka sploh zaustavila in

preprečila kakšen genocid? Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Vseeno pa je

mogoče ugotoviti, da je njena »uporabnost« odvisna od dosti zapletenega in tudi

12

interesno občutljivega procesa odločanja v OZN, kjer stojijo na poti številne ovire, tu

pa sta na prvem mestu priklanjanje suverenosti in realpolitiki« (Rizman, 2005, 8).

1.1.2 »Varno območje« OZN

Pri pojmu »varno območje« se bom omejila na definicijo pojma ter kako in s katero

resolucijo je nastal v povezavi s Srebrenico. Vse ostale okoliščine nastanka (oz. kako

se je v času vojne v BiH pojem spreminjal) bom predstavila v poglavju Srebrenica

kot »varno območje«. Zasnova za ustanovitev tako imenovanega »varnega območja«

kot enega izmed načinov za varovanje pretežno bošnjaškega prebivalstva se je

pojavila v Varnostnem svetu. Predsednik Mednarodnega komiteja Rdečega križa

Cornelio Sommaruga2 je imel ključno vlogo pri oblikovanju koncepta »varnega

območja« že na Londonski konferenci avgusta leta 1992. Ob tej priložnosti je

poudaril, da ima mednarodna skupnost odgovornost do ustanovitve »varnih

območij«, ne samo da bi z njimi obvarovali prebivalstvo pred prisilnim

preseljevanjem, nadlegovanjem in ubijanjem, temveč da bi preprečili humanitarno

krizo na tem območju in s tem dovolili prihod mirovnih enot Unprofor.3 Posebni

poročevalec za človekove pravice Tadeusz Mazowiecki4 je 27. oktobra 1992 v

svojem poročilu obrazložil, da s pomočjo »varnih območij« beguncem ne bi bilo

treba iskati zatočišča zunaj, če bi jim zagotovili varnost ter dovolj hrane in

zdravniške oskrbe. (United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the

Secretary-General pursuant to General Assembly Resolution 53/35, 16–17).

Zaradi vse večje zaskrbljenosti OZN in UNCHR glede vojnega stanja na območju

nekdanje Jugoslavije, pa tudi zaradi vse večje kršitve humanitarnega prava ter

človekovih pravic, je Varnostni svet novembra leta 1992 sprejel Resolucijo 787, v

kateri je prvič predlagal ustanovitev »varnih območij« v BiH. Edina država, takratna

2 Predsednik Mednarodnega komiteja Rdečega križa med leti 1987 in 1999 (www.unhistory.org).

3 Varnostni svet se je leta 1992 odločil, da pošlje na hrvaško ozemlje, ki je bilo pod nadzorom Srbov,

»modre čelade« z nalogo, da ustvarijo pogoje za miroljubno razrešitev spora na Hrvaškem in v BiH (Pirjevec, 2004, 8). 4 Kot posebni poročevalec Komisije za človekove pravice OZN je med leti 1992 in 1995, ko je

odstopil s svojega položaja, predstavljal nekdanjo Jugoslavijo

(http://www.britannica.com/EBchecked/topic/371268/Tadeusz-Mazowiecki).

13

nestalna članica OZN, ki je podpirala ustanovitev takšnih »varnih območij« kot neke

vrste zatočišča za begunce, je bila Avstrija. Stalne članice OZN pa so temu

nasprotovale. Seveda je zaradi predloga prišlo do mnogo vprašanj in premislekov

znotraj samega Varnostnega sveta, UNHCR (Komisariata OZN za begunce) ter med

poveljniki sil Unprofor. Zaradi vse večje agresivnosti na območju BiH, je bila

potreba po ustanovitvi »varnih območij« vse bolj nujna. Ob tej priložnosti je posebni

odposlanec OZN Cyrus Vance Varnostnemu svetu razložil, da bi ustanovitev »varnih

območij« samo še poslabšala stanje ter pripeljala k še večjemu etničnemu čiščenju

muslimanskega prebivalstva. Podobnega mnenja je bila takratna visoka komisarka za

begunce Sadako Ogata, obenem pa je dodala, da bi bila »varna območja« zadnja

izbira za reševanje krize muslimanskega prebivalstva v BiH (United Nations General

Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly

resolution 53/35, 17).

Kljub neštetim nasprotovanjem ter poslabšanju krize na terenu v BiH je Varnostni

svet OZN leta 1993 na ozemlju BiH v času bosanske vojne z Resolucijo 819

ustanovil tako imenovana »varna območja« (UN safe area). Ozemlja (mesta), ki so

bila vključena pod zaščito mirovnih enot OZN Unprofor, so bila naslednja: Sarajevo,

Žepa, Srebrenica, Goražde, Tuzla in Bihać (Resolucija 824). Ustanovitev »varnih

območij« za mnoge še danes predstavlja eno izmed najbolj spornih odločitev OZN.

Sprejeta resolucija je bila nejasna glede procedure, ki bi jo pristojne enote morale

prevzeti za varovanje teh območij v vojnem stanju Bosne in Hercegovine. Obenem

pa je resolucija ustvarila kočljivo diplomatsko stanje, saj države članice, ki so

glasovale za ustanovitev »varnih območij«, iz političnih razlogov niso bile

pripravljene sprejeti potrebnih ukrepov za zagotovitev dejanske varnosti v omenjenih

mestih.

Leta 1995 se je stanje v »varnih območjih« OZN naglo poslabšalo ter privedlo do

diplomatske krize, ta pa je dosegla vrh z genocidom v Srebrenici. Resoluciji OZN

819 in 836 opisujeta Srebrenico kot »varno območje«, ki ga je nujno zaščititi z

uporabo »vseh potrebnih sredstev, vključno z uporabo sile«. Zaradi nadaljnjih

napadov na »varna območja« kot tudi nadaljnjim obleganjem Sarajeva je prišlo do

14

posega Nata v BiH z operacijo Operation Deliberate Force. Do konca vojne je bilo

vsako od naštetih »varnih območij« napadeno s strani bosansko-srbskih oboroženih

sil, Srebrenica in Žepa pa sta dokončno padli v njihove roke (United Nations General

Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly

resolution 53/35, 95).

1.1.3 Pojma Bošnjak in Musliman

Beseda Bošnjak (pa tudi Bosanec) predstavlja etnično skupino muslimanov v BiH, pa

tudi v Sandžaku, to je v Srbiji in Črni Gori, ter po letu 1878 tudi v Makedoniji in na

Kosovu. Označuje prebivalce BiH, ki govorijo bosanski jezik, versko in kulturno pa

pripadajo islamu. Posebna narodna zavest Bošnjakov se je utrdila med prebivalci

muslimanske vere na ozemlju sedanje BiH pod avstrijsko oblastjo med leti 1878–

1918, a je bila priznana le kot verska identiteta (Bojić, 2001, 143, 430). Oznaka

izhaja iz časa Otomanskega cesarstva. Med leti 1918 in 1941 so se Bošnjaki lahko

opredeljevali za Srbe ali Hrvate muslimanske vere. V kasnejšem obdobju, med 1961

in 1993, pa je bil v Jugoslaviji ta izraz nadomeščen s popisno kategorijo Musliman.

Med vojno v letih med 1992 in 1995 sta se bošnjaška narodna zavest in identiteta

ponovno okrepili, saj so se leta 1993 bošnjaški intelektualci na drugem kongresu v

Sarajevu odločili za ponovno uporabo in oživitev izraza Bošnjak kot imena za

nacionalno pripadnost. Na podlagi ustave BiH iz leta 1995 so Bošnjaki, poleg

Hrvatov in Srbov, eden od konstitutivnih narodov te države. Od popisa leta 2002

obstaja tudi v Sloveniji popisna skupina Bošnjakov (Slovenika, slovenska nacionalna

enciklopedija, 2011, 109).

Pojem Musliman (z veliko začetnico) poimenuje potomce islamiziranih staroselcev

in priseljencev na območju BiH po turški osvojitvi teh ozemelj v 15. stoletju.

Obenem pa označuje tudi Bošnjake, ki jih »Nebošnjaki« imenujejo Turčini (zaradi

turške vere, od Osmanov – Turkov prevzetega islama), kar je prešlo v splošno rabo v

času avstro-ogrske vladavine. Med letoma 1882 in 1903, ko je bil upravitelj Bosne

Benjamin Kállay, je vse Bosance in Hercegovce združeno poimenoval z imenom

Bošnjaki. Zaradi potrebe po imenovanju Bošnjakov – muslimanov se je uveljavil

15

izraz Muslimani z veliko začetnico. Termin predstavlja etnično pripadnost, ne pa

verske, in je bil ponovno uveden leta 1961. Za to narodnost naj bi se opredelile osebe

jugoslovanskega porekla, ki so se imele za Muslimane v etničnem, ne verskem

smislu, in ki se niso opredelile za enega od jugoslovanskih narodov. Navedena

kategorija Musliman se je obdržala tudi v Sloveniji vse do zadnjega popisa leta 2002

(Slovenika, slovenska nacionalna enciklopedija, 2011, 851).

16

2 RAZPAD DRŽAVE IN VOJNE V NEKDANJI JUGOSLAVIJI

Vojna v BiH je bila posledica razpada Jugoslavije. Federativna Jugoslavija je bila

sestavljena iz šestih republik, petih večjih narodov, štirih jezikov, treh religij in dveh

pisav. Vse skupaj pa je vodila ena partija, Zveza komunistov Jugoslavije (ZKJ) (Judt,

2007, 759) in predsednik Josip Broz – Tito. Republike so bile ločene enote v državi,

v predsedstvu pa so sedeli predstavniki vseh republik in še dveh avtonomnih pokrajin

(Kosovo in Vojvodina) znotraj Srbije. Seveda pa ima vsaka posamezna republika

zase značilno zgodovino, na severu so z vidika verske pripadnosti prevladovali

katoliki, na jugu pa je bilo poleg večinskih pravoslavnih Srbov veliko Muslimanov

kot posledica stoletne turške nadoblasti (Judt, 2007, 761).

Kljub zgodovinskim razlikam so se prebivalci Jugoslavije pod »komunističnim mitom

o bratski enotnosti« (Judt, 2007, 762) uspešno integrirali onkraj starih družbenih in

etničnih meja. Še posebno povojne generacije ni zanimala težka preteklost

prednikov, saj so se številni imeli za Jugoslovane. Republika Bosna in Hercegovina

je bila etnično najbolj mešana regija v Jugoslaviji. Leta 1991 je bilo v njej 44 %

Muslimanov, 31 % Srbov in 17 % Hrvatov (Judt, 2007, 762).

Čeprav so bile razlike med državami tako na jezikovnem, verskem, nacionalnem in

gospodarskem področju zelo velike, je »Tito z osebno avtoriteto in odločnim

zatiranjem vsake resne kritike tovrstna nestrinjanja držal stran od oči javnosti« (Judt,

2007, 765). Kljub vsemu so se razmere po njegovi smrti naglo spremenile. Zaradi

vse večjih dolgov do Zahoda je že ob koncu sedemdesetih let gospodarstvo v

Jugoslaviji začelo razpadati. Gospodarske ukrepe so sprejemali v prestolnici

Beograd, negativne posledice pa so čutile predvsem republike na severu, predvsem v

Zagrebu in Ljubljani. Prav tam so se začele pojavljati prve ideje o osamosvojitvi,

zahteve po sprejemanju predvsem ekonomskih odločitev brez korupcije vladajočih v

prestolnici. Na površje je prihajal, sicer še neznani politik Zveze komunistov Srbije,

Slobodan Milošević, ki je začel manipulirati s srbskimi nacionalnimi čustvi (Judt,

2007, 765). Leta 1988 je Milošević okrepil svoj položaj v Srbiji ter začel spodbujati

17

nacionalistična srečanja, na katerih je poveličeval srbsko preteklost. Leto kasneje je

postal predsednik Srbije.

Poleg zgoraj navedenih gospodarskih težav v nekdanji Jugoslaviji se je v

osemdesetih letih začela kriza komunističnega sistema. ZKJ je izgubila svoj

ideološki naboj, krepile pa so se nacionalistične in separatistične ideje. Marca leta

1989 se je po sprejetju ustavnih sprememb v Srbiji, ki so ji omogočile uvedbo

nadzora nad avtonomnima pokrajinama Kosovo in Vojvodina, kriza v Jugoslaviji še

bolj poglobila. Srbija je tako pridobila nadzor nad tremi od osmih glasov v

jugoslovanskem predsedstvu, z dodatnim glasom iz Črne gore, pa je Srbija lahko

močno vplivala na odločitve zvezne vlade. Takšen položaj je sprožil ugovore iz

drugih republik in zahteve po reformah jugoslovanske federacije (Judt, 2007, 766).

Malo pred 14. izrednim kongresom ZKJ januarja 1990 so politični spopadi dosegli

vrhunec, vse več je bilo različnih političnih opredelitev. ZKJ je bila neenotna kot še

nikoli. Kljub vsemu je na sto tisoče ljudi še zmeraj verjelo, da se ZKJ lahko

demokratično preobrazi, tako politično kot tudi ekonomsko, saj je marsikdo v njej

videl jamstvo za obstoj Jugoslavije. Želeli so, da bi se preobrazila v sodobno

demokratično evropsko usmerjeno stranko. Sprejeto je bilo načelo političnega

pluralizma, reforme političnega sistema pa bi prinašale še več človekovih in

državljanskih svoboščin in pravic, »ki bi ljudem omogočale izražati svoja mnenja«

(Duraković, 1994, 176). Glede federacije je prevladovalo mnenje, da jo je treba

»utemeljiti kot sodobno zvezno državo in demokratično federativno skupnost

enakopravnih narodov in narodnosti, ki bo zagotavljala temelje političnega in

ekonomskega sistema« (Duraković, 1994, 176). Skratka, uveljavilo se je stališče, da

ima ZKJ le z reformnimi silami možnost, da bi postala poglavitni dejavnik v procesu

demokratizacije. Tako bi Jugoslavija, ne glede na krizo in na razvnete mednacionalne

in nacionalistične skušnjave ter izčrpanost ZKJ, lahko poiskala izhod iz krize

(Duraković, 1994, 177). Ta je bila vedno hujša, kar je bilo čutiti tudi na 14. izrednem

kongresu ZKJ januarja leta 1990. Na njem se delegacije iz vseh republik niso uspele

sporazumeti glede temeljnih vprašanj jugoslovanske federacije, zato so slovenski in

hrvaški delegati zapustili kongres. Slovenska delegacija pod vodstvom Milana

18

Kučana je zahtevala demokratične spremembe, srbska pa je temu nasprotovala. Z

odhodom slovenske delegacije se je začel konec Jugoslavije. »To ni bil samo spopad

srbsko-črnogorske armade in slovenske delegacije (ki sta se ji pozneje pridružili

hrvaška in bosansko-hercegovska delegacija), ampak spopad dveh konceptov, dveh

pogledov na prihodnost Jugoslavije in na način ureditve odnosov v njej« (Duraković,

1994, 177). Bil je to spopad med tistimi, ki so hoteli reševati jugoslovansko krizo z

vsiljevanjem »partijske mašinerije« z vnaprej izdelanim nacionalističnim načrtom, in

tistimi, ki so hoteli, da bi krizo »reševali sporazumno, demokratično in brez diktata

večine« (Duraković, 1994, 177). Poleg tega so nacionalistične stranke pridobivale

vse večjo moč v drugih republikah, na primer predsednik Hrvaške demokratične

stranke (HDZ) Franjo Tuđman. Sledila je odcepitev Slovenije in Hrvaške, vojna v

Jugoslaviji pa je postala samo vprašanje časa (Judt, 2007, 769).

2.1 Vojna v Sloveniji

Zaradi vse večje politične, nacionalne, verske, predvsem pa gospodarske napetosti v

Jugoslaviji se je slovenska vlada odločila za odcepitev od federacije z večinsko

podporo prebivalstva. Aprila leta 1990 so se prvič odvijale demokratične

večstrankarske volitve, na katerih je zmagala koalicija Demos. 23. decembra 1990 je

na referendumu za neodvisnost glasovalo 95 % prebivalcev. Takoj zatem je JLA

objavila novo obrambno doktrino, ki bi veljala po vsej državi, in sicer bi tedanje

enote Teritorialne obrambe (TO)5 nadomestili s centralno vodenim sistemom

obrambe. Posledično bi republike izgubile samostojno obrambo, saj bi bile

republiške enote TO podrejene generalštabu JLA v Beogradu (Zgodovina, tematski

leksikon, 2007, 266).

Kljub pritiskom sta Slovenija in Hrvaška 25. junija 1991 razglasili neodvisnost.

Čeprav so oblasti v Beogradu odločno nasprotovale osamosvojitvi Slovenije, so bile

neenotne glede tega, kaj storiti. Načelnik generalštaba JLA polkovnik Blagoje Adžić

5 »Sistem vojaške organizacije, namenjen zaščititi državnega ozemlja (teritorija) pred sovražnim

delovanjem nasprotnika med vojno. /…/ Delovanje TO je urejeno z zakoni in ustavo. /…/ Slovenska TO se je po osamosvojitvi Slovenije preoblikovala v Slovensko vojsko« (Zgodovina, tematski leksikon, 2007, 375).

19

je zagovarjal obsežno vojaško operacijo za odstranitev slovenske vlade in postavitev

»prave« oblasti v republiki, njegov politični vrh, jugoslovanski obrambni minister in

general JLA Veljko Kadijević, pa je vztrajal pri previdnejšem pristopu, ki bi

prepričal slovensko vlado, da prekliče svojo izjavo o neodvisnosti (Pirjevec, 2004, 4–

5).

V noči med 26. in 27. junijem 1991 se je začela slovenska osamosvojitvena vojna ali

vojna za Slovenijo, prvi oboroženi spopad v Evropi po drugi svetovni vojni. JLA je

blokirala koprsko pristanišče, letališče Brnik in slovenske mejne prehode (Pirjevec,

2004, 5). Slovenska Teritorialna obramba je ob premikanju JLA vzpostavila cestne

zapore ter na ukaz predsednika Milana Kučana začela streljati na vojaške kolone.

Izkazalo se je, da zvezne sile na to niso bile pripravljene, niti operacijsko niti

psihološko (Pirjevec, 2004, 6).

Novica o vojni v Sloveniji se je razširila po svetu ter presenetila mednarodne

politične voditelje. Na diplomatski ravni niti Evropska skupnost niti ZDA niso bile

pripravljene Sloveniji priznati neodvisnosti, saj sta se zavzemali za ohranitev enotne

Jugoslavije. Slovenska vlada je zaprosila za mednarodno pomoč pri mirnem razpadu

Jugoslavije, vendar so se zahodne države raje ukvarjale s federacijo velike države kot

pa s številnimi majhnimi državami (Pirjevec, 2004, 6). Zaradi zagate, v katero se je

JLA zapletla v Sloveniji, je bilo treba izbirati med »pogajanji za razrešitev enot v

vojašnicah po Sloveniji ali razširitvijo spopada, do katerega je bila kritična vsa

jugoslovanska javnost, vključno z večino srbske« (Pirjevec, 2004, 6).

Drugi dan po izbruhu vojne je Evropska skupnost odposlala v Jugoslavijo tri zunanje

ministre, da bi ogenj čim prej prekinili. Medtem se je Milošević odločil, da Slovenije

ne bo silil v jugoslovansko federacijo, temveč da bo ustvaril Veliko Srbijo, »ki naj bi

v svoje meje zajemala večino srbskega naroda v sosednjih republikah, začenši z BiH

ter Hrvaško« (Pirjevec, 2004, 6). Prav ta načrt je pripeljal do hitrega razpleta vojne v

Sloveniji.

20

Po desetdnevnih spopadih med slovensko TO in JLA so se 7. julija 1991 na Brionih

sestali predstavniki Evropske skupnosti s slovensko, hrvaško in srbsko delegacijo. Po

petnajsturnih pogajanjih so sprejeli Brionsko deklaracijo, s katero so bile ustavljene

sovražnosti na ozemlju Slovenije. Slovenska stran je za tri mesece zamrznila svoje

osamosvojitvene dejavnosti, kljub temu pa sta slovenska vojska in policija ohranili

popolno suverenost na slovenskem ozemlju. Predsedstvo SFRJ je 18. julija sprejelo

odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije.

Zadnji vojaki JLA so Slovenijo zapustili v noči s 25. na 26. oktober 1991, in sicer so

odšli iz koprskega pristanišča (Pirjevec, 2004, 6).

2.2 Vojna na Hrvaškem

Iz podobnih razlogov kot Slovenija se je tudi Hrvaška odločila za odcepitev od

federacije ter 25. junija 1991 razglasila svojo samostojnost oz. neodvisnost.

Leta 1989 je bila ustanovljena HDZ pod vodstvom Franja Tuđmana, poznejšega

hrvaškega predsednika. HDZ je pred prvimi večstrankarskimi volitvami na

Hrvaškem leta 1990 usmerila svojo kampanjo v večjo suverenost Hrvaške ter

posledično zmagala na volitvah. V zanosu zmage ob prebujenem hrvaškem

nacionalizmu je Tuđman dopuščal, da so se Srbi na Hrvaškem na nekaterih področjih

počutili ogrožene (Duraković, 1994, 183). »Na hitrico in brez pravega

demokratičnega postopka je izsilil spremembo temeljev hrvaške ustave, ki je Srbe

obravnavala kot popolnoma enakopraven in državotvoren narod, in jim je taktično

odvzel vse pridobljene pravice« (Duraković, 1994, 183), kar je pripeljalo do

ekstremizma med Srbi in Hrvati. »Sledila je množična zamenjava srbskih kadrov v

gospodarstvu, šolstvu, policiji, zdravstvu, upravi« (Duraković, 1994, 183) ali neke

vrste čistke, ob katerih Srbi na Hrvaškem niso bili ravnodušni. Zaradi teh dogajanj so

se hrvaški Srbi še bolj povezali in se zavzeli za uresničitev Miloševičevega

velikosrbskega programa. V Kninu so se začeli množično oboroževati in poleti leta

1990 ustanovili srbsko skupščino in razglasili Srbsko avtonomno oblast (SAO)

Krajino s sedežem v Kninu. Vzklikali so: »To je Srbija!, Hrvaška bo suverena,

kolikor ji bomo mi dovolili!« (Duraković, 1994, 184). SAO Krajina se je opredelila

21

kot oblika ozemeljske avtonomije znotraj Hrvaške z lastnim statutom poleg hrvaške

ustave. Po uporih v Kninu, Liki in Baranji se je frontna črta utrdila na vzhodu

Slavonije (Duraković, 1994, 184).

Leta 1991 je naraščalo etnično sovraštvo na obeh straneh, konflikt pa se je stopnjeval

v oborožene spopade. Posledično se je Hrvaška začela oboroževati, hrvaški

predsednik Tuđman pa je posebne policijske enote preimenoval v Narodno gardo, ki

je v tistem trenutku predstavljala novoustanovljeno hrvaško vojsko. Medtem so JLA

in srbske enote TO prešle pod Miloševićev nadzor (Silber in Little, 1996, 187).

Na referendumu o neodvisnosti Hrvaške maja 1991 je 94 % volivcev, ki so se

referenduma udeležili, glasovalo za neodvisnost. 25. junija 1991 je sledila razglasitev

neodvisnosti od Jugoslavije, mesec dni zatem pa se je na Hrvaškem razbesnela

strahovita vojna. Topovi so uničevali »cela naselja, vasi, mesta, tovarne, kulturne

spomenike, cerkve in katedrale« (Duraković, 1994, 185). V tej vojni je bilo pobitih

na tisoče nedolžnih ljudi, žensk, otrok, starcev. Hrvaško so preplavile kolone

beguncev, tako srbskega kot hrvaškega prebivalstva. JLA in srbske paravojaške sile

so obvladovale skoraj tretjino hrvaškega ozemlja, predvsem območja s srbskim

prebivalstvom. Z napredovanjem vojne je OZN s sprejetjem Resolucije 713

septembra 1991 uvedla embargo uvoz orožja, kar je hrvaški vojski povzročilo velike

težave, zato je bila hrvaška vlada primorana v tihotapljenje orožja (United Nations

General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General

Assembly resolution 53/35, 8). Vojna na Hrvaškem je zaradi nasilnosti vse bolj

odmevala po svetu, zlasti obleganje Vukovarja, ki je bil ob agresiji srbskih

paravojaških sil in JLA vse bolj nemočen. Po treh mesecih obleganja je novembra

1991 mesto padlo pod srbsko okupacijo. Sledili so izgon hrvaškega prebivalstva,

množini poboji in uničenje Vukovarja, ki je bilo prvo uničeno mesto po drugi

svetovni vojni (Silber in Little, 1996, 197).

Hrvaško neodvisnost sta decembra 1991 priznali dve evropski državi, in sicer

Nemčija in Islandija. Do premirja med sprtima stranema je prišlo s pomočjo OZN 2.

januarja 1992, začelo pa je veljati naslednji dan. Evropska skupnost je Hrvaško

22

uradno priznala 25. januarja 1992, kasneje pa so se ji pridružile še ZDA in Rusija.

Varnostni svet OZN je določil, da odpošlje v Krajino, zahodno in vzhodno Slavonijo

ter v Dubrovnik modre čelade (UNPROFOR), ki naj bi zagotavljale mir, čeprav so se

kljub njihovi navzočnosti spopadi nadaljevali, saj nobena od obeh strani ni bila

pripravljena na mir (Pirjevec, 2004, 7).

2.3 Vojna v Bosni in Hercegovini

Vojna v Bosni in Hercegovini se je pripravljala več let. Od konca osemdesetih let je

bilo v BiH vse več zborovanj pod vodstvom Miloševića, kjer so poveličevali vse, kar

je bilo srbsko itd. Namen tega je bil ustvariti prepričanje, da so Srbi, kjer koli so,

ogroženi in neenakopravni z drugimi narodi – tako na političnem področju kot v

javnih ustanovah (Duraković, 1994, 189).

Srbski nacionalisti so BiH , ki je po vojni postala enakopravna republika v

jugoslovanski skupnosti, obravnavali kot umetno politično tvorbo, ki naj bi razbila

celovitost srbskega naroda (Duraković, 1994, 189). Po mnenju srbskega

nacionalizma srbske žrtve v zgodovini niso bile ustrezno poplačane, srbski narod na

ozemlju Jugoslavije pa naj bi bil oropan svojih zgodovinskih dežel. BiH so videli kot

tvorbo, ki ločuje bosansko-hercegovske Srbe in njihovo narodno matico »in tako

ogroža celovitost srbskega naroda« (Duraković, 1994, 190).

Srbski nacionalizem, ki se je vse bolj stopnjeval, je obujal narodno zavest, netil

sovražnost in nestrpnost med narodi. V načrtih srbskih nacionalistov o prihodnosti

Jugoslavije sta prevladovali dve težnji, in sicer »separatistična, v smislu spreminjanja

srbskih mej prek Bosne do Dalmacije, Like in Korduna, ter klasična hegemonistična,

ki se za svojo legitimnost sklicuje na številčnost srbskega naroda in na 'največje

zasluge Srbov za ustanovitev Jugoslavije'« (Duraković, 1994, 191). Poleg

stopnjevanja srbskega nacionalizma v BiH se je stopnjevalo tudi ščuvanje proti

Muslimanom, češ da so uresničevali svojo prevlado v BiH, da se je njihovo število

povečalo ter da so se Srbi izseljevali, ker naj bi bili v podrejenem položaju

(Duraković, 1994, 191). Vendar to statistično ni bilo res (razen za migracije), saj je

23

bila BiH tisto območje Jugoslavije, iz katerega se je v povojnem obdobju tudi sicer

izseljevalo največ ljudi.

BiH je bila etnično najbolj pisana država v Jugoslaviji, podobna etničnemu mozaiku.

Leta 1990 je njeno prebivalstvo predstavljalo približno 44 % Muslimanov, 31 %

Srbov in 17 % Hrvatov. Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 so zmagale tri

največje stranke, in sicer Stranka demokratske akcije z Alijo Izetbegović, Srbska

demokratska stranka z Radovanom Karadžićem in Hrvaška demokratska zveza s

Stjepanom Kljuićem, ki so si razdelile oblast po etničnem ključu (Pirjevec, 2004, 7).

Leta 1991 je bilo jasno, da zaradi vse večjih notranjih sporov, nemirov in političnih

afer, ter po razkolu na 14. izrednem kongresu ZKJ, Jugoslavijo sestavljata samo še

Srbija in Črna gora (Duraković, 1994, 202). Srbi so pod vodstvom Miloševića in s

podporo JLA začeli ustanavljati srbska avtonomna ozemlja, ki so delovala kot srbske

poldržavne enote, ki niso priznavale oblasti v Sarajevu in Zagrebu. Sprejet je bil tudi

osnutek za razglasitev Srbske republike BiH, s čimer se je začela »kantonizacija«

BiH (Duraković, 1994, 202).

Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške leta 1991 je vlada BiH organizirala

referendum o neodvisnosti. Temu so Srbi v skupščini BiH nasprotovali in protestno

zapustili parlament ter začeli z zaporo cest. Skupščina bosanskih Srbov je 29.

februarja in 1. marca 1992 pozvala srbsko prebivalstvo k bojkotu referenduma. Kljub

vsemu je na referendumu 99 % volivcev, ki so se referenduma udeležili, glasovalo za

neodvisnost. To je parlament razglasil 3. marca 1992. 5. marca je Evropska skupnost

priznala suverenost BiH, že naslednji dan pa tudi ZDA (Pirjevec, 2004, 7). Mesec dni

zatem so bosanski Srbi razglasili Republiko Srbsko in na ozemlje je vkorakala JLA –

da bi ga »očistila« (Judt, 2007, 770). Eden od razlogov za začetek vojne je bila tudi

Karadžićeva ustanovitev Republike srbskega naroda BiH, ki jo je sestavljalo pet

avtonomnih pokrajin, s čimer je poudaril svoje vezi z jugoslovansko državo

(Pirjevec, 2003, 115).

24

Še pred izbruhom vojne v BiH se je Evropska skupnost posvečala problemom tega

področja. Tako sta predsedujoči konference o Jugoslaviji Lord Carrington in

predsedujoči Evropske skupnosti Jose Cutilheiro februarja 1992 predlagala tako

imenovani Lizbonski sporazum oz. načrt Carrington-Cutilheiro. Načrt je predlagal

etnično delitev moči na vseh upravnih ravneh in prenos vlade na lokalne etnične

skupnosti. V skladu z načrtom naj bi bila vsa bosansko-hercegovska okrožja

razvrščena kot bošnjaška, srbska in hrvaška, tudi tam, kjer etnična večina ni bila

očitna. Marca 1992 so vse tri strani podpisale sporazum, a je Alija Izetbegović deset

dni zatem umaknil svoj podpis in nasprotoval vsakršnim delitvam BiH (Duraković,

1994, 203).

Izid referenduma o neodvisnosti BiH je pospešil uresničevanje velikosrbskih načrtov

o delitvi in okupaciji BiH. Srbi so s pomočjo JLA začeli oboroževati svoje

paravojaške enote. JLA je po načrtu, ki so ga izdelali v Beogradu, zasedla vsa

strateška območja v BiH, in sicer naj bi zasedli dolino Drine in Posavje ter »tako

vzpostavili ozemeljsko zvezo z Republiko Srbsko Krajino na Hrvaškem« (Pirjevec,

2004, 8), zagotovili so si večji del Hercegovine z Mostarjem, Sarajevo pa so

nameravali zajeti v obroč, ki naj bi strl muslimanski odpor (Pirjevec, 2004, 8).

Uradna oblast BiH in dve preostali bosansko-hercegovski narodni stranki so vedeli

za srbske priprave, a so kljub temu ukrepali z zakasnitvijo, bili so slabo organizirani,

amaterski, zbirali so rezerviste milice ter drago plačevali lahko orožje (Duraković,

1994, 206).

Vojna naj bi se začela v noči med 4. in 5. marcem 1992 z barikadami oz. cestnimi

zaporami v Sarajevu. Prekinjene so bile glavne prometnice, ustavil se je mestni

promet, onemogočena je bila oskrba prebivalstva, občasno je prihajalo do streljanja

(Duraković, 1994, 208). Kasneje so ljudje uspešno prebili barikade ter optimistično

vzklikali, da je zmagal duh skupnosti in »svobodoljubja in da Sarajeva ne more nihče

deliti« (Duraković, 1994, 208). Vendar je Karadžić na vsak način želel doseči

zastavljene cilje. Ko so v skupščini BiH izglasovali memorandum o neodvisnosti

BiH, je grozil z vojno in iztrebljanjem Muslimanov (Duraković, 1994, 208).

Karadžića je vodila genocidna politika, po drugi strani pa so se oblasti BiH z

25

Izetbegovićem na čelu zanašale na »miroljubno politiko, na pomoč evropske in

svetovne skupnosti v pričakovanju, da bo že priznanje bosansko-hercegovske države

temeljito preobrnilo položaj« (Duraković, 1994, 209).

Srbski napad na Sarajevo je bil pred vrati. Bosansko-hercegovska oblast, ki ni

pričakovala, da se bo velikosrbski nacionalizem najhuje znesel prav nad BiH, na to ni

bila pripravljena, bila je neorganizirana in notranje strankarsko razdvojena.

Razblinilo se je tudi upanje, da se bodo v primeru izbruha vojne Evropa in ZDA

nemudoma odzvale. Srbi so prevzeli radijsko in televizijsko omrežje. Očitno je bilo,

da se pripravlja agresija na BiH in »da nameravajo prekriti zločine tako pred

bosansko-hercegovsko in jugoslovansko kot tudi pred svetovno javnostjo«

(Duraković, 1994, 209). Tako so prvi zločini etničnega čiščenja v Bijelini in

Zvorniku sprva ostali prikriti.

2.3.1 Leto 1992

JLA je Sarajevo stisnila v jeklen obroč in ga začela obstreljevati ter oblegati z

okoliških vzpetin, češ da mora zaščititi lokalne Srbe. V naslednjih mesecih so

obstreljevali mesto, infrastrukture, telefonske zveze, bolnice, verske in kulturne

ustanove. Mesto so ropali, plenili trgovine, urade in stanovanja. Nastopila je lakota

(Pirjevec, 2003, 139–140). Obkoljevanju so se pridružile številne tolpe, na primer

Arkanovi tigri, ki so s podporo JLA napadali muslimansko civilno prebivalstvo v

vzhodni in severozahodni BiH; obvladovali so mesta Bijelina, Zvornik, Bosanski

Brod, Žepa, Višegrad in Foča, skoraj 60 % ozemlja. Po zavzetju mest in vasi so

požigali hiše, civiliste pa so ustrahovali, pretepali, številne tudi ubili. Moške so

zapirali v taborišča, ženske pa so odpeljali v različne centre in jih zlorabljali. Med

najbolj znanimi sta bila Omarska in Karaterm. Vojska Republike Srbske je izvajala

etnično čiščenje, njen cilj je bil uničiti »Turke« in njihovo človeško dostojanstvo

(Pirjevec, 2003, 143–144).

Na samem začetku vojne je bilo približno 420 000 beguncev, mednarodna skupnost,

ki je bila presenečena nad dogodki, pa je odgovarjala samo na diplomatski ravni

26

(Pirjevec, 2003, 145–146). Zaradi vse močnejšega bombardiranja je na začetku maja

1992 Izetbegović zahteval mednarodni poseg, vendar je Varnostni svet OZN odločil,

da ne bo odposlal vojakov za ohranitev miru (modre čelade), saj nobena od sprtih

strani ni bila pripravljena na premirje (Pirjevec, 2003, 150–151).

Medtem so Hrvati v Hercegovini organizirali Hrvaški obrambni svet (Hrvaško

Vijeće Odbrane – HVO), ki je služil kot vojaška sila samooklicane Herceg-Bosne,

obenem pa se je prebudil hrvaški nacionalizem v Hercegovini (Pirjevec, 2003, 192).

Na čelo Vojske Republike Srbske6 so postavili Ratka Mladića. Poleg tega so Hrvatje

ustanovili lastno državo Herceg-Bosno. Zaradi nestrinjanja Muslimanov z obstojem

Herceg-Bosne so se odnosi med Hrvati in Muslimani še poslabšali, še zlasti zato, ker

Hrvati niso želeli sodelovati pri osvoboditvi Sarajeva, ker jim je podobno kot ostalim

vojskujočim stranem prinašalo ogromno dobička zaradi tihotapskih poslov. Zato so

Hrvati začeli sklepati nova zavezništva s Srbi (Pirjevec, 2003, 195).

Padec Jajca je prinesel še večji razdor med Hrvati in Muslimani. Kljub nejevolji sta

oba predsednika, hrvaški in muslimanski, podpisala sporazum o skupnem poveljstvu

oboroženih sil (Pirjevec, 2003, 197), po tem pa se je sprostil promet med

Hercegovino in Bosno za dovoz konvojev UNHCR za preskrbo Muslimanov.

2.3.2 Leto 1993

Leto 1993 se je začelo s konferenco v Ženevi o nekdanji Jugoslaviji, kjer sta

predstavnik Evropske skupnosti Lord Owen in posebni odposlanec OZN Cyrus

Vance predstavila osnutek mirovnega načrta, ki je predvideval takojšnje in

brezpogojno premirje pod okriljem OZN in demilitarizacijo dežele. Potrjeval je

obstoj treh konstitutivnih narodov v BiH in zamejitev države na deset etničnih

provinc, kjer bi imela vsaka svojo skupščino in policijo, skupna pa bi jim bila

obramba in zunanja politika. Na podlagi popisa etničnega prebivalstva iz leta 1991 je

6 »VRS je bila brezobzirno orodje politike, katere cilj je bil oblikovanje etnično čistega in

samostojnega območja v Bosni in Hercegovini, ki bi se sčasoma združilo s Srbijo. Nesrbsko prebivalstvo so s sistematičnim in dobro organiziranim etničnim čiščenjem odstranili z območij, ki jih je okupirala VRS« (Bogoeva in Fetscher, 2005, 43).

27

načrt razdelil ozemlje na naslednji način: Muslimanom je obljubljal 32 %, Srbom

42,3 % in Hrvatom 24,5 % ozemlja (Pirjevec, 2003, 211–214). Srbi in Muslimani so

nasprotovali načrtu, le Hrvati so ga podpirali v celoti (Pirjevec, 2003, 218).

Med predstavitvijo omenjenega načrta se je na terenu nadaljevalo etnično čiščenje ter

spopadi v dolini Drine, v najvzhodnejši enklavi Srebrenici, ki je leta 1991 štela 71 %

Muslimanov (Pirjevec, 2003, 214). Na tem področju se je uveljavil mladi oficir

Naser Orić, ki je obnovil ofenzivo s svojimi četami proti bosanskim Srbom.

Ofenziva, katere namen je bil združiti muslimanske enklave ob Drini, se je žal

spremenila v poraz. Kot odgovor na ofenzivo so bosanski Srbi začeli z

bombardiranjem in strli Orićeve čete ter prekinili dovoz humanitarnih konvojev

(Pirjevec, 2003, 226).

Zaradi protiofenzive bosansko-srbskih sil se je vse več beguncev zateklo v

Srebrenico. Bilo jih je od 50 000 do 60 000, živeli pa so v nepopisnem kaosu, brez

tekoče vode, električnega toka in v pomanjkanju hrane. Zaradi teh dogodkov se je

poveljnik modrih čelad v BiH, francoski general Phillipe Morillon odločil obiskati

oblegano mesto ter zagotovil odvoz ranjencev in begunce preskrbeti s humanitarnimi

konvoji (Pirjevec, 2003, 230–232).

Zaradi vse večje nevarnosti zavzetja Srebrenice s strani bosansko-srbskih sil je

Varnosti svet OZN aprila 1993 sprejel Resolucijo 819, s katero je razglasil

Srebrenico za »varno območje« pred vsakim oboroženim spopadom, ter s pomočjo

Morillona dosegel sporazum o premirju in demilitarizaciji mesta (Pirjevec, 2003,

236–237). Poleg Srebrenice je Varnostni svet OZN z Resolucijo 824 mesec dni

pozneje kot »varno območje« razglasil še Tuzlo, Žepo, Goražde, Bihać in Sarajevo

(Pirjevec, 2003, 247).

Spor med Muslimani in Hrvati, ki se je jeseni 1992 nekoliko umiril, se je znova vnel

spomladi 1993. Hrvati so se na območjih, ki naj bi jim pripadali po Vance-Ownovem

mirovnem načrtu, obnašali kot gospodarji, uvajali so svoj denar, simbole matične

domovine ter na silo izseljevali Muslimane. Obenem pa so ukazali bošnjaški vojski,

28

naj se podredi HVO. Ker so Muslimani vsemu temu nasprotovali in niso želeli

zapustiti svojih domov, se je nasilje vse bolj stopnjevalo. HVO se je obnašal po

vzoru bosansko-srbskih sil, in sicer so plenili, morili, posiljevali ter rušili stare turške

četrti in zgodovinske džamije. Višek spopadov se je zgodil v vasi Ahmići, kjer je

HVO pobil kakih sto Muslimanov. Krvavi spopadi so se nadaljevali v dolini Lašve,

bombardirali so Gornji Vakuf ter napadli in opustošili Mostar (Pirjevec, 2003, 249–

254).

Ker je bila bošnjaška vojska slabo oborožena, so države neuvrščenih pa tudi države

islamske organizacije predlagale Varnostnemu svetu, naj razbremeni BiH embarga

na orožje, vendar so naletele na gluha ušesa (Pirjevec, 2003, 259). Kljub sprejetim

resolucijam je bilo stanje na terenu vse bolj kritično, še posebno v Sarajevu (Pirjevec,

2003, 267). Po krajšem odmoru se je znova oglasila ameriška administracija, in sicer

z željo, da bi se vojna v BiH čim prej končala. Avgusta 1993 na sestanku

Severnoatlantskega zavezništva v Bruslju so sklenili, da bo Nato ukrepal proti

bosansko-srbskim silam, če te ne bodo prenehale z obleganjem Sarajeva. Odločili so

se za potezo kompleksnega »dvojnega ključa«7 (Pirjevec, 2003, 270–273).

Ker se Muslimani niso predali, se je nadaljevalo obleganje Sarajeva Vojske

Republike Srbske (Pirjevec, 2003, 280). V jeseni se je nasilje vse bolj stopnjevalo,

vrhunec pa je doseglo novembra, ko je HVO v Mostarju sestrelil stari most na

Neretvi, ki je veljal za »eno od čudes islamske stavbarske umetnosti« (Pirjevec,

2003, 287).

2.3.3 Leto 1994

Po novoletnem kratkem premirju in po neuspelih pogajanjih v Ženevi se stanje na

terenu ni dosti spremenilo. Obleganje Sarajeva je postajalo vse hujše, štiri granate so

7 Resolucija 836, sprejeta junija leta 1993, je dala Severnoatlantskemu zavezništvu mandat, »da z

“neposredno letalsko podporo” priskoči na pomoč modrim čeladam, če bi se znašle v težavah. Sistem “dvojnega ključa” je predvideval skupno odločitev OZN in zveze Nato, tako »da bosta letalski napad odobrila poveljnika Unproforja in južnega krila Severnoatlantskega zavezništva, s sedežem v Neaplju. A to šele tedaj, ko jima bodo nadrejeni politiki dali ustrezno dovoljenje« (Pirjevec, 2003, 271-272).

29

zadele delavsko četrt Alipašino Polje in ubile tri otroke, ki so se sankali na snegu,

ranile pa so še tri. Da bi si zagotovili naklonjenost sveta, naj bi Muslimani pobijali

lastne ljudi, so trdile bosansko-srbske sile. Kar pa seveda ni bilo res (Pirjevec, 2003,

303). Višek vseh napadov v Sarajevu pa se je zgodil na začetku februarja, v bližini

katoliške katedrale na tržnici Markale v središču mesta. Granata je ubila 68 ljudi,

ranila pa jih je 197. Takoj za tem je krvavi prizor obkrožil svet (Pirjevec, 2003, 304–

305).

Takratni generalni sekretar OZN Butros Butros-Ghali je uradno zaprosil Nato za

potrditev zahtev po zračnih napadih. Severnoatlantski svet je posledično odobril

zavezniškim silam, da začnejo z zračnimi napadi na zahtevo OZN na vse vojaške

postojanke v okolici Sarajeva, ki naj bi bile odgovorne za napade na civiliste. Več

držav je imelo pomisleke glede omenjenega ukrepa. Bosanskim Srbom je bil izrečen

ultimat, naj v desetih dneh okoli Sarajeva odstranijo težko orožje, v nasprotnem

primeru bi zavezniki začeli z napadom ter tako zaščitili osebje OZN in civilno

prebivalstvo (Pirjevec, 2003, 305–306).

Hrvaško-bošnjaški spopad se je nadaljeval. Za njihovo spravo so si prizadevali

mnogi, predvsem ZDA. VS je od Hrvaške zahteval, da umakne svoje čete iz BiH. V

nasprotnem primeru bi ji grozile gospodarske sankcije. Uradno sta februarja 1994 v

Zagrebu poveljnika obeh vojsk podpisala sporazum o prekinitvi ognja (Pirjevec,

2003, 309–310). Sledil je še podpis Washingtonskega mirovnega sporazuma na

veleposlaništvu ZDA na Dunaju marca 1994. S tem se je končala vojna med Hrvati

in Muslimani in ustanovila Federacija Bosne in Hercegovine. Kantonalni sistem so

izbrali zato, da bi preprečili prevlado ene etnične skupine nad drugo. Glavni cilj

sporazuma je bil oblikovati federativno državo. Posledično se je zmanjšalo število

vojskujočih strani, saj so zdaj sodelovale sile HVO in ArBiH proti Vojski Republike

Srbske (Pirjevec, 2003, 309–318). Bosansko-srbske sile so odnehale z obleganjem

Maglaja in odpravile zaporo humanitarne oskrbe (Pirjevec, 2003, 321).

Po kratkem premirju je znova izbruhnila bosansko-srbska napadalnost. Odgovorili so

z ofenzivo v dolini Drine, kjer so napadli tri enklave, in sicer Srebrenico, Žepo in

30

Goražde, saj je bila dolina Drine priljubljena tarča za hiter uspeh (Pirjevec, 2003,

321). Šele ko je bilo stanje na terenu nevzdržno, je Jasushi Akashi, predstavnik

generalnega sekretarja OZN, zahteval Natov letalski poseg in napad na srbska

oporišča (Pirjevec, 2003, 323).

Po pokolu na Markalah in s podporo ruske vlade so bili Srbi pripravljeni na

sodelovanje z Zahodom. Rusija in ZDA sta sklenili oblikovati kontaktno skupino, v

kateri sta sodelovali še Velika Britanija, Francija in Nemčija. Kontaktna skupina se

je aprila 1994 sestala v Londonu, kjer so uskladili skupno politiko ter v BiH poslali

predstavnike na pogovore z Izetbegovićem in Karadžićem z nalogo, da ju prepričajo

v sprejetje premirja. Mesec pozneje je skupina v Ženevi predstavila osnutek

mirovnega načrta, po katerem naj bi ozemlje BiH razdelili na dva dela, in sicer bi ga

51 % pripadalo muslimansko-hrvaški federaciji, 49 % pa Republiki Srbski (Pirjevec,

2003, 333–335). Žal pa so bosanski Srbi načrt kar trikrat zavrnili (Pirjevec, 2003,

340).

Medtem so se spopadi na terenu še bolj krepili. Med avgustom in septembrom 1994

so Srbi začeli etnično čiščenje v Bijelini, Rogatici, Banjaluki ter onemogočili dostope

do treh vzhodnih enklav, do Srebrenice, Žepe in Goražda, v upanju, da bi enklave

padle od lakote (Pirjevec, 2003, 348).

Znotraj VS se je razpravljalo o možnosti odprave embarga, a je temu nasprotoval

predsednik ZDA Bill Clinton, to odločitev pa so pozdravljali tudi poveljniki

Unproforja, saj bi pripeljala do še večje vojne. Med julijem in septembrom je

bošnjaška vojska izpeljala več uspešnih akcij proti Srbom. Bošnjaški se je pridružila

še ofenziva HVO, ki je na začetku novembra zasedla Kupreško planoto (Pirjevec,

2003, 352-355). V protiofenzivi so jih Mladićeve čete porazile v Slavoniji in Krajini

(Pirjevec, 2003, 358).

31

2.3.4. Leto 1995

Srbske sile so v protiofenzivi zajele 400 vojakov in Unproforjevih opazovalcev na

ozemlju BiH. Posledično so se odnosi med sarajevsko vlado in OZN poslabšali, saj

modre čelade niso bile kos svojemu humanitarnemu poslanstvu (Pirjevec, 2003,

366). Napadi bosanskih Srbov so se kar nadaljevali. Vse več je bilo poskusov, tako s

strani Evropske skupnosti, ZDA in Varnostnega sveta, da bi rešili bosansko krizo

(Pirjevec, 2003, 374).

V skladu s sporazumom med hrvaško-bošnjaškimi silami so bile hrvaške sile

vpletene v dve operaciji v zahodni BiH, in sicer maja v operaciji Blisk, s katero so

osvobodili zahodno Slavonijo, avgusta pa je sledila še operacija Nevihta, s katero so

Hrvati zavzeli Republiko Srbsko Krajino in prisilili približno 200 000 Srbov v beg

(Pirjevec, 2004, 9).

Sarajevo je bilo pod neprestanim bombardiranjem, ki je bilo odgovor na

napredovanje bošnjaške vojske in hrvaško ponovno zavzetje Krajine (Judt, 2007,

772). Junija 1995 se je ponovil pokol iz prejšnjega leta, in sicer so v četrti Dobrinja

ubili ljudi, ki so v vrsti čakali na pitno vodo (Pirjevec, 2003, 392).

Ker so že marca poveljniki Vojske Republike Srbske sklenili končati vojno do

novega leta, so se ves čas pripravljali na končno ofenzivo, in sicer so nameravali

zavzeti vzhodne enklave: Srebrenico, Žepo in Goražde. Zaradi premajhnega števila

modrih čelad, nameščenih v enklave, in zaradi grozeče nevarnosti je general Rupert

Smith, ki je poveljeval modrim čeladam v BiH, predlagal uporabo sile za hitro

reakcijo, da bi odprli koridor do Drine in tako zagotovili enklavam preživetje. Ker je

predlog naletel na gluha ušesa Janviera, Akashija in Boutrosa-Ghalija, je bil to

povod za srbsko nebrzdano akcijo (Pirjevec, 2003, 396–397).

Sledil je vdor Mladićevih čet v »varno območje« Srebrenico, ki je bilo preplavljeno z

muslimanskimi begunci. Tam je bil nastanjen kontingent 400 nizozemskih vojakov,

ki so, ko je v Srebrenico vdrl Mladić, nemočno odložili orožje in opazovali, kako

32

bosansko-srbsko vojska ločuje muslimansko skupnost in moške od žensk. V

naslednjih štirih dneh je sledil grozovit pokol skoraj 8 000 Bošnjakov, med tem pa so

se nizozemski vojaki varno vrnili domov (Judt, 2007, 772–773). Novice o dogajanju

v Srebrenici so takoj obkrožile svet, a je Nato Srbe na začetku le opozoril, da bodo

nadaljevali z zračnim napadom, če bodo napadli druga »varovana območja« (Judt,

2007, 773). Najbolj razočaran zaradi brezbrižnosti Londonske konference in ravnanja

OZN v BiH je bil posebni odposlanec Komisije OZN za človekove pravice Tadeusz

Mazowiecki, ki je v Ženevi na koncu julija 1995 odstopil s svojega položaja

(Pirjevec, 2003, 410).

Mednarodna skupnost se je odzvala šele na koncu avgusta, ko so bosanski Srbi že

drugič odvrgli granato na sarajevsko tržnico, kjer je bilo 39 mrtvih in 90 hudo

ranjenih (Pirjevec, 2003, 426). Takrat se je Nato odločil ukrepati. Ameriški

predsednik Clinton je z operacijo Preudarna sila (Deliberate Force) odobril resen in

dolgotrajen bombni napad, ki naj bi preprečil srbsko uničevanje. Bil je prepozen, a

uspešen. Zaradi vztrajnosti napada in izgube Miloševićeve podpore so se Srbi zlomili

(Judt, 2007, 773).

Predsednik ZDA je razglasil šestdesetdnevno premirje, 5. oktobra 1995 pa bi se

začela pogajanja in mirovni pogovori v ZDA. Ti so se nato začeli šele 1. novembra

1995 v ameriškem letalskem oporišču v Daytonu v zvezni državi Ohio, vodil pa jih je

Richard Holbrooke, podsekretar na ameriškem zunanjem ministrstvu. Zaključili so se

tri tedne pozneje s sporazumom, ki so ga 14. decembra 1995 v Parizu podpisali

predsedniki BiH, Srbije in Hrvaške – Alija Izetbegović, Slobodan Milošević in

Franjo Tuđman (Judt, 2007, 773). Za njimi so kot priče stali predsedniki Francije,

ZDA in Nemčije ter predstavniki vlad Velike Britanije, Španije in Rusije (Silber in

Little, 1996, 383).

Cilj Daytonskega sporazuma je bila rešitev jugoslovanske vojne brez delitve BiH, saj

bi to pomenilo zmago za Srbe, ki so si prizadevali za priključitev dela BiH k svoji

državi Srbiji, hkrati pa bi pomenilo, da mednarodna skupnost podpira etnično

čiščenje kot sredstvo za ustvarjanje države (Judt, 2007, 774). Sporazum, ki je bil

33

sestavljen iz osnovne pogodbe in 11 aneksov, je določal, da je BiH celovita,

mednarodno priznana država z glavnim mestom Sarajevo. Sestavljena je iz

Federacije (muslimansko-hercegovske konfederacije), ki je obsegala 51 %, in

Republike Srbske, ki je obsegala 49 % ozemlja BiH. Imela naj bi tričlansko

predsedstvo, ministrski svet, dvodomno skupščino, državno banko in ustavno

sodišče. Beguncem je sporazum zagotavljal vrnitev domov, v vsej državi je veljala

svoboda gibanja, spoštovanje človekovih pravic in državljanskih svoboščin pa bi

zagotavljale mednarodne policijske sile pod nadzorom neodvisne komisije. Sprte

strani naj bi umaknile svoje čete na območje pod lastnim nadzorom (Pirjevec, 2003,

450–451; Silber in Little, 1996, 383)Tuje sile in posamezniki, še posebno mudžahidi,

so morali zapustiti BiH. Na ta način so si ZDA prizadevale, da bi zatrle

fundamentalizem. Obenem naj bi ZDA prispevale 600 milijonov dolarjev za obnovo

dežele. Poleg tega se je mednarodna skupnost obvezala, da bo v zameno za Unprofor

poslala 60 000 Natovih vojakov. Korpus se je preimenoval v IFOR (Multinational

Military Implementation Force) in »naj bi bedel nad izvajanjem mirovnega

sporazuma, ohranjal premirje in nadziral zračni prostor« (Pirjevec, 2003, 451).

Pridružil naj bi se še visoki civilni predstavnik, ki bi upravljal BiH, dokler ne bi sama

prevzela odgovornosti (Judt, 2007, 774). Svet je sprejel Daytonski sporazum z

olajšanjem, čeprav so mnogi dvomili vanj.

34

3 SREBRENICA KOT »VARNO OBMOČJE«

Pred začetkom vojne je v občini Srebrenica živelo približno 37 000 ljudi, in sicer 73

% muslimanov in 25 % Srbov. Ko so bosansko-srbske sile na začetku vojne v

vzhodni BiH začele svojo brutalno akcijo »etničnega čiščenja«, je večina ozemlja

prešla pod nadzor bosanskih Srbov. Večina nesrbskih moških je pobegnila, druge pa

so zaprli v koncentracijska taborišča, mnoge pa so pobili. Ženske, otroci in starejši,

ki se niso mogli izogniti prisilnemu izgonu, so živeli v katastrofalnih pogojih.

Muslimanske sile so se ponovno organizirale v protinapad, da bi spet zavzele mesto.

Pod vodstvom Naserja Orića, nekdanjega specialca JLA in člana Miloševićeve

osebne straže, jim je maja 1992 uspelo zavzeti območje okoli Srebrenice, ki so ga

nadzorovali in ga celo povezali z Žepo, mestom južno od Srebrenice. V tem obdobju

je bila Srebrenica najobsežnejša, merila je kar 900 kvadratnih kilometrov. Bošnjaške

sile so bile proti srbskim silam vse uspešnejše, ponekod pa so se obnašale podobno

kot Arkanovi tigri z Muslimani. Mnogo ljudi so pobili in jih pregnali iz domov,

njihove hiše pa požgali. Da bi nadzorovali še večje ozemlje na območju reke Drine in

tako pretrgali povezavo med bosanskimi Srbi in matico, so Muslimani na pravoslavni

božič, 7. januarja 1993, obnovili ofenzivo in napadli vas Kravica, kjer so pobili 40

srbskih civilistov (Pirjevec, 2003, 214–216; Bogoeva in Fetscher, 2005, 44).

Dogodek, ki se je zgodil v Kravici, so bosansko-srbske sile izkoristile kot povod za

protinapad na Muslimane. Uspelo jim je osvojiti Cersko, mestece ob Drini.

Opustošili so muslimanske vasi ter na vso moč napadali s težkim orožjem.

Bosanskim Srbom je uspelo nadzorovati velik del ozemlja ob reki Drini, razen treh

enklav – Srebrenice, Žepe in Goražda. Posebej v Srebrenico se je zgrinjalo 50 000–

60 000 beguncev, ki so živeli v obupnih razmerah. Humanitarna kriza je postajala

vse hujša, življenje je bilo pravi pekel. V enklavi niso imeli tekoče vode, bili so brez

elektrike, taborili so na prostem, od lakote pa je umiralo vse več ljudi. Novica o vse

slabšem humanitarnem položaju v Srebrenici je predsednika ZDA Billa Clintona

spodbudila k nadaljnjim ukrepom. Odločil se je za letalsko oskrbovanje beguncev,

saj humanitarni konvoji niso imeli vstopa v enklavo. Akcija, ki naj bi oskrbovala

begunce s hrano, se je imenovala Provide Cofort, in se je začela v noči na 28.

35

februarja 1993, končala pa se je avgusta 1994. Od tega je le 10 % hrane zares

doseglo Muslimane (Pirjevec, 2003 228–230; Honig in Both, 1997, 77–82).

Srebrenica je bila še bolj v središču svetovne pozornosti, ko je v BiH v začetku

marca prišel francoski poveljnik Unproforja general Morillon, ne da bi o obisku

obvestil svoje nadrejene. Ker se med njegovo prisotnostjo bosansko-srbsko

bombardiranje ni prenehalo, so ženske z otroki obkolile Morillona in mu niso

dovolile oditi. Skušal je zbežati, kar mu ni uspelo, hkrati pa je prestrašenim

beguncem zagotovil, da jih ne bo zapustil, dokler Srbi ne bodo dovolili odvoza

ranjencev in preskrbeli prebivalce s humanitarno pomočjo. Končno je lahko zapustil

mesto 13. marca, nato pa je 19. marca prispel prvi konvoj UNHCR z zalogami hrane

za prebivalstvo (Pirjevec, 2003, 231; Honig in Both, 1997, 87–90).

3.1 Resolucije in njihove pomanjkljivosti

3.1.1 Resolucija 819

Še preden je Varnostni svet oblikoval svoje stališče glede koncepta »varnih

območij«, so poveljniki bosansko-srbskih sil obvestili predstavnike UNHCR, da

bodo v treh dneh zasedli mesto, če se ne preda in ga muslimansko prebivalstvo ne

zapusti. Na pobudo neuvrščenih nestalnih članic (Kapverdski otoki, Džibuti, Pakistan

in Maroko) je Varnostni svet 16. aprila 1993 sprejel Resolucijo 819. Ta je

razglasilaSrebrenico za zaščiteno območje, »varno pred vsakim oboroženim

napadom in sovražnim dejanjem« (Pirjevec, 2003, 236) in pod zaščito vojaške enote,

ki je delovala v okviru mandata OZN (Honig in Both, 1997, 103–104).

Resolucija 819 je zahtevala:

- Da vse strani v spopadu spoštujejo »varno območje« Srebrenice in njeno

okolico, ki ne sme biti predmet oboroženega napada ali kakršnih koli drugih

sovražnih dejanj.

- Takojšnjo ustavitev napadov paravojaških enot bosanskih Srbov na

Srebrenico in njihov takojšen umik iz okolice Srebrenice.

36

- Od Zvezne republike Jugoslavije je zahtevala, da takoj preneha z dobavo

orožja in opreme za paravojaške enote bosanskih Srbov v BiH.

- Generalni sekretar OZN Boutros-Ghali naj »v skladu z nadzorom situacije

znotraj varnega območja ukrepa v smeri večje prisotnosti Unproforja v

Srebrenici in njeni okolici«.

- Neovirano dostavo humanitarne pomoči vsem delom republike BiH, zlasti

civilnim prebivalcem v Srebrenici in njeni okolici (United Nations General

Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General

Assembly resolution 53/35, 18).

Zaradi hitrosti Varnostnega sveta pri sprejemanju resolucije je bila ključna

pomanjkljivost ta, da besedne zveze »varno območje« niso pravilno utemeljili oz.

razložili, saj naj bi vsi, ki so se tja zatekli, bili varni pred napadi. Obenem pa

Varnostni svet ni natančno določil oz. pooblastil, kdo bi moral braniti »varno

območje«, Unprofor pa naj bi bil le nadzornik humanitarne akcije. Resolucija se je

izogibala navajanju posebnih nalog Unproforjevih vojakov, saj so države članice

Varnostnega sveta sklepale, da bo njihova prisotnost zadostovala in da bodo napadi s

strani bosanskih Srbov tako prenehali (Honig in Both, 1997, 104).

Poveljniki Unproforja so bili zelo skeptični glede sprejete resolucije, saj so bili

prepričani, da je ne bo mogoče uresničiti. Zavezniki so sklenili, da bi bila koristnejša

pogajanja z načelniki srbskih in muslimanskih sil. Zahvaljujoč pogajanjem generala

Morillona, ki je Muslimane prepričal, da izročijo orožje Unproforju v zameno, da

Srbi sprejmejo premirje in dovolijo prihod modrih čelad v mesto, evakuacijo

ranjencev in bolnikov ter omogočijo prihod UNHCR in mednarodnega Rdečega

križa v enklavo. Čeprav so se Muslimani sporazumu upirali, so vseeno sprejeli

demilitarizacijski sporazum, ki sta ga 18. aprila 1993 podpisala generala Mladić in

načelnik generalštaba ArBiH Sefer Halilović (Pirjevec, 2003, 247; Honig in Both,

1997, 104–105).

Sledil je prihod modrih čelad v mesto, 143 vojakov, predvsem iz kanadskega

kontingenta, je bilo lahko oboroženih in so nadzorovali demilitarizacijo. Poleg

37

omenjene nepopolnosti resolucije je bila ena od njenih pomanjkljivosti tudi ta, da ni

natančno definirala območja demilitarizacije. Generala Morillon in Halilović sta

razumela, da se resolucija nanaša na samo mesto ne pa na okolico. Zaradi tega so

muslimanske sile pretihotapile nekaj orožja v sosednje vasi in demilitarizacija ni bila

popolnoma učinkovita. Ključna naloga Unproforja je bila nadzor nad

demilitarizacijo, vendar je bila ta površno opravljena (Honig in Both, 1997, 106–

107).

Da bi pravilno zaščitili »varno območje«, bi Unprofor potreboval večje število

vojakov, ki bi dejansko zagotovili varnost v mestu, vendar nobena od zavezniških

držav (niti Francija niti Velika Britanija) niso bile pripravljene prispevati svojih

vojakov. Varnostni svet je proti koncu aprila v Srebrenico odposlal delegacijo, ki bi

preverila stanje v mestu. V poročilu so zapisali, da je bilo mesto kot ječa na odprtem

ter obtožili Srbe, da izvajajo počasen genocid. Resničnost na terenu je bila

popolnoma drugačna od pričakovanj resolucije. Vse to pa je pripeljalo do sprejetja

novih resolucij (Pirjevec, 2003, 246–247).

3.1.2 Resolucija 824

Po vrnitvi kontaktne skupine v ZDA in na podlagi njihovega poročila sta

predstavnika neuvrščenih držav Pakistana in Venezuele predstavila osnutek

resolucije, ki jo je Varnostni svet nato 6. maja 1993 potrdil, vsebovala pa je dve

pomembni točki:

- Razširila je pojem »varnega območja« na naslednja mesta: Sarajevo, Tuzla,

Žepa, Goražde in Bihać.

- Zahtevala je prenehanje napadov bosansko-srbske vojske na »varna

območja« ter umik njihovih enot, kar naj bi modrim čeladam in

funkcionarjem OZN, zadolženim za humanitarno pomoč, omogočilo dostop

do »varnih območij« (Pirjevec, 2003, 247).

Podobno kot predhodna resolucija je bila tudi ta pomanjkljiva. Ponovno ni bilo

omenjenih sankcij v primeru njenega nespoštovanja, izpuščen je bil namig o vojaških

38

ukrepih, ki so bili zapisani v osnutku neuvrščenih držav. Varnostni svet se je odločil,

da pooblasti Boutrosa-Ghalija, da podkrepi Unprofor z dodatnimi 50 vojaškimi

opazovalci, kar je zvenelo kot »neslana šala« (Pirjevec, 2003, 247). Skratka, to je

bila resolucija, ki je bila napisana v nedoločnem jeziku in sprejeta predvsem zato, da

bi pomirili mednarodno javnost. V njej pojem »varno območje« ni bil pravilno

pojasnjen, tistim, ki so trdili, da je ustanovitev le teh »samo izgovor za ohranjanje

obstoječega stanja« (Pirjevec, 2003, 247–248) pa je Unprofor razložil, da ne bo

mogel uresničiti resolucije, »če je sprte strani ne bodo sporazumno spoštovale in če

ne bo dobil mandata in sredstev, ki jih je omenjal osnutek neuvrščenih« (Pirjevec,

2003, 247–248).

3.1.3 Resolucija 836

Ker je bosansko-srbska vlada na referendumu med 14. in 15. majem 1993 zavrnila

Vance-Ownov mirovni sporazum, se je tedanja mednarodna diplomacija znašla v vse

težji situaciji. Odnosi med Veliko Britanijo in ZDA so se poslabšali. Rešitev k

izhodu iz takšne zagate so iskale neuvrščene države, med katerimi je bilo veliko

muslimanskih držav. Pakistanski predstavnik v Varnostnem svetu je njegovemu

predsedniku poslal spomenico, ki je ostro kritizirala Resolucijo 824, saj naj bi

koncept »varnih območij« propadel, če prebivalcem ni zagotovljena pomoč, kar jih

obsoja na pasivno podložništvo. Menili so, da bi bilo treba preiti iz humanitarne

politike OZN h konkretnim ukrepom, in sicer z vojaškim posegom (Pirjevec, 2003,

254).

Temu je 19. maja 1993 sledila predstavitev francoskega memoranduma, ki naj bi

ponujal akcijski načrt8 (Pirjevec, 2003, 254) za implementacijo vojaške prisotnosti v

»varovanih območjih«. Čeprav so predstavniki neuvrščenih in islamskih držav ostro

nasprotovali francoskemu memorandumu, so ga predstavili v OZN in ga dali v

8 Akcijski načrt je slonel na treh opcijah, in sicer: lahka opcija – brez vojaških enot oz. s simbolično

vojaško prisotnostjo OZN na vsakem »varnem območju«; naslednja opcija je bila tudi lahka in je

predvidevala namestitev brigade 5 000 vojakov v Sarajevu, bataljon z 900 vojaki v Tuzli in Bihaću, en bataljon, ki bi ga razdelili med Srebrenico in Žepo ter med Goraždom in Fočo. Tretja opcija pa je bila težka, in sicer naj bi v Sarajevo poslali divizijo, na ostala območja pa po eno brigado (Pirjevec, 2003,

254).

39

potrditev Varnostnemu svetu. Na predlog Francije, Rusije, Velike Britanije, Španije

in ZDA, ki so potrdile načrt in hotele zagotoviti varnost in obrambo prebivalstva

»varnih območij«, je 4. junija 1993 Varnostni svet sprejel Resolucijo 836 (Pirjevec,

2003, 254–257; Honig in Both, 1997, 111–113).

Omenjena resolucija je vsebovala tudi tri pomembne točke:

- Varnostni svet se je odločil podaljšati mandat Unproforju, da prepreči

kakršen koli napad na »varna območja« oz. da zagotovi popolno spoštovanje

omenjenih območij, zato je dobil še posebne pristojnosti (opisane v

nadaljevanju).

- Unprofor lahko v samoobrambi sprejme potrebne ukrepe, vključno z uporabo

sile, kot odgovor na morebitne napade na »varna območja« – v primeru, če

bodo ta območja bombardirana, vojaško napadena ali namerno izolirana,

»tako da bo do njih otežkočen pristop modrih čelad in humanitarnih

konvojev« (Pirjevec, 2003, 258).

- »V podkrepitev teh pobud je tudi sklenil, da lahko države članice

“posamezno ali prek regionalnih organizacij (Nato) v dogovoru z generalnim

sekretarjem in Unproforjem sprejmejo vse potrebne ukrepe s pomočjo zračnih

sil”« (Pirjevec, 2003, 258).

Podobno kot prejšnje resolucije je imela tudi ta zelo dvoumno besedišče, ki ga je bilo

mogoče tolmačiti na več načinov. Resolucija ponovno ni izrecno razložila oz. se je

izognila definiciji besed »zaščititi« in »obramba« muslimanskih enklav, ampak je

predvidevala uporabo sile samo v »podporo« modrih čelad, ki naj bi v »varnih

območjih« preprečile možne napade. Številni člani Varnostnega sveta, predvsem

predstavnika Pakistana in Venezuele, so opozorili na nejasno besedišče resolucije in

se iz protesta vzdržali glasovanja. Obenem pa resolucija ni dala odgovora na

vprašanje Boutrosa-Ghalija, ali naj Unprofor posreduje s silo, če bi Srbi kršili

resolucijo, zato je venezuelski veleposlanik Arrias ugotavljal, da »varna območja«

sploh niso zaščitena (Pirjevec, 2003, 258; Honig in Both, 1997, 113–114).

40

Implementacija Resolucije 836 je bila počasna in neodločna – počasna pri

priskrbovanju in razporeditvi čet in varnostnih ureditev ter neodločna, ker je bilo na

voljo premalo sil, ki bi izpolnile mandat. Med resolucijami VS in voljo držav članic,

da jih izvedejo, ter sredstvi, ki so bila tedaj na voljo poveljnikom na terenu, je

vladala velika razklanost. Čeprav je Varnostni svet sprejel Resolucijo 836, se

bosanski Srbi določil v njej niso držali ter so nadaljevali z bombardiranjem.

Nadaljevali so z oviranjem svobodnega gibanja v »varnih območij«, tako Unproforju

kot humanitarnim konvojem, s ciljem, da bi upočasnili učinkovitost Unproforja ter

humanitarno pomoč. Varnostni svet se je sestal s predstavniki nekaterih glavnih

držav članic (s Francijo, Veliko Britanijo, Rusijo, Španijo, ZDA in Kanado) z željo,

da bi omenjene države prispevale vojake za implementacijo koncepta »varnega

območja« s 34 000 vojaki, ki bi bili opremljeni s težkim orožjem. Vendar države niso

bile pripravljene prispevati vojakov na terenu (Pirjevec, 2003, 258–260; Honig in

Both, 1997, 115–116; United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the

Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 21–22).

S sprejetjem Resolucije 844 (18. junija 1993) je Varnostni svet izbral »lažjo« opcijo

in se odločil, da bo v BiH odposlal 7 600 vojakov. Marca 1994 jih je prišlo komaj 5

000 s skromno oborožitvijo, kar pa ni preprečilo napadov na »varna območja«

(Pirjevec, 2003, 259).

41

4 PADEC SREBRENICE

Pred koncem leta 1994 se je mednarodna skupnost s posredovanjem nekdanjega

ameriškega predsednika Jimmyja Carterja in predstavnika Generalnega sekretarja

OZN Jasushija Akashija prizadevala za stabilizacijo situacije na ozemlju BiH.

Uspelo jim je podpisati sporazum o prekinitvi ognja in o obnovi humanitarne moči z

bosanskimi Srbi, in sicer 1. januarja 1995, trajal pa naj bi štiri mesece. Kljub

premirju se stanje na terenu ni kaj dosti spremenilo. Nadaljevali so se napadi po

celotnem ozemlju BiH in tudi v Srebrenici se stanje ni izboljšalo. Med menjavo

nizozemskega bataljona Dutchbat II in Dutchbat III januarja 1995, ki je prevzel

povelje v enklavi, je Vojska Republike Srbske izkoristila priložnost za prevzem

zahodnega dela enklave in premik bojne linije. Obenem so bosansko-srbske sile

nadaljevale etnično čiščenje: pobile ali izgnale so približno 90 % nesrbskega

prebivalstva (Pirjevec, 2003, 368–369; United Nations General Assembly, A/54/549,

Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/, 44).

Poleg tega so od začetka februarja Srbi omejevali dostop mednarodnih humanitarnih

konvojev v vzhodnih enklavah, še posebno v Srebrenici, ki so bili namenjeni

prebivalcem in Unproforjevim vojakom, ki so imeli že od samega začetka težave z

oskrbo. »Srbi so namerno povzročali pomanjkanje v enotah Unproforja, ker so

vedeli, da bo to slabo vplivalo na moralo in bojno sposobnost teh enot« (Osojnik,

2010, 128). Primanjkovalo je hrane, zato so vojaki večinoma jedli suhe obroke in bili

prikrajšani za nekatere dobrine sodobne civilizacije, kot so elektrika, topla voda in

televizija. Tako je med vojaki naraščalo nezadovoljstvo. Zaradi pomanjkanja goriva

in streliva je bilo izvajanje operativnih nalog zelo okrnjeno. V takih razmerah se je

zgodil tragični julij 1995 (Osojnik, 2010, 129; Honig in Both, 1997, 128).

General Rupert Smith, ki je na začetku januarja 1995 prevzel povelje Unproforjevih

sil v BiH, se je na Mladićevo povabilo sestal z njim, da bi razrešil problem

onemogočanja humanitarnih konvojev OZN, ki bi nahranili prebivalstvo v

Srebrenici. Obenem ga je general Mladić seznanil s svojim nezadovoljstvom nad

režimom »varnih območij« in zagotovil, da bi v primeru srbskega napada na enklave

preskrbel za varnost muslimanskih prebivalcev. Smith je Mladića svaril pred napadi,

42

saj bi jim sledil mednarodni vojaški poseg (Honig in Both, 1997, 142; United

Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to

General Assembly resolution 53/35, 44).

Obenem se je Unprofor vse bolj zavedal, da ni bil kos svoji mirovniški operaciji, zato

je potreboval novo strategijo. General Smith je skušal predvideti, kaj bi se lahko

zgodilo v naslednjih mesecih, še pred padcem Srebrenice, saj naj bi se čas za Srbe

»iztekel«. Zaradi vse več sankcij OZN proti Srbiji bosansko-srbske sile niso imele

dovolj goriva, zato je sklepal, da so se pripravljali na zadnjo ofenzivo na območju

vzhodnih enklav (Honig, 1997, 143–145). Hkrati pa je bil prepričan, »da bodo Srbi

okrepili svoj pritisk na Sarajevo in s tem skušali prisiliti mednarodno skupnost, da se

dejavneje angažira v iskanju diplomatskega razpleta spopadov« (Pirjevec, 2003,

378). Zaradi vse močnejšega bombardiranja in zmanjšanega števila vojakov

Unproforja je Smith pričakoval pomoč nadrejenih v OZN glede »varnih območij«,

zato je zahteval dodatno zračno pomoč (Honig in Both, 1997, 145–146). Vendar niti

OZN niti Varnostni svet niso bili sposobni odgovoriti oz. dati večja pooblastila

vojaškim silam na terenu, še posebno glede uporabe zračne pomoči, saj bi to

pomenilo, da bi Unprofor stopil v vojno kot vojskujoča stran. Temu pa so se še

posebno želele izogniti države, ki so prispevale vojake. Poleg tega je bila pridobitev

dovoljenja za zračno pomoč dolgotrajna. Odgovorni za dovoljenje napadov, posebni

predstavnik generalnega sekretarja OZN Jasushi Akashi, se je rajši pogajal in dajal

ultimate (Honig in Both, 1997, 145–147).

Ker se je stanje v Sarajevu in nasploh na celotnem ozemlju BiH slabšalo dan za

dnem, je posebni predstavnik generalnega sekretarja OZN Jasushi Akashi spodbujal

k nadaljnjim pogajanjem za premirje, vendar so bile vse tri vojskujoče strani bolj

pripravljene na vojskovanje kot na pogajanja, zato so ta propadla (United Nations

General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General

Assembly resolution 53/35, 45).

Vojaška situacija v okolici Srebrenice po demilitarizaciji leta 1993 je bila razmeroma

umirjena. V naslednjih dveh letih, od maja 1993 do maja 1995, nobena od

43

vojskujočih strani ni poskušala z večjimi akcijami zavzeti celotne enklave, čeprav je

bila Vojska Republike Srbske odgovorna za nekaj manjših incidentov. »Mirno«

obdobje se je končalo z napadom Srbov na najjužnejšo opazovalno točko Echo, ki se

je bila prisiljena predati, čeprav je nizozemski poveljnik Thomas Karremans zahteval

zračno pomoč. Napade so izvajale tudi muslimanske sile, in sicer je po ukazu

nadrejenih v Tuzli vodja 28. divizije ArBiH Ramiz Bečirović ukazal izvesti napad

zunaj Srebrenice, da bi odgnal bosanske Srbe s sarajevske fronte. Na koncu junija so

napadli srbsko vas Višnjica,9 ki je nedaleč od Srebrenice, kjer so požgali nekaj hiš,

ubili dva človeka in pokradli nekaj sto ovac (United Nations General Assembly,

A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution

53/35, 51–52). Poleg tega omenjeni napad ni bil primerljiv z napadom, ki so ga Srbi

izvedli dva tedna kasneje, ko so opustošili enklavo, z domov odvedli na deset tisoče

ljudi in po hitrem postopku pobili na tisoče moških in fantov. »Srbi so neprestano

pretirano poudarjali obseg napadov iz Srebrenice, ker so potrebovali izgovor za

uresničitev osrednjega vojnega cilja: ustvariti geografsko enoto in etnično očiščeno

območje vzdolž Drine, medtem ko so se njihove enote bojevale drugod po državi«

(Povzeto po: United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-

General pursuant to General Assembly resolution 53/35 v Bogoeva in Fetscher,

2005, 280).

Srebrenico je ob menjavi nizozemskega bataljona januarja 1995 nadzorovalo 600

najrazličnejših uslužbencev, od katerih je bilo le 300 vojakov. Glavno poveljstvo je

bilo nastanjeno v Potočarih v bazi C (C company), ki je nadzorovala severni del

enklave, v Srebrenici pa je bila nastanjena baza B (B company), ki je nadzorovala

južni del enklave. Enklava je imela osem opazovalnih točk, ki pa niso pokrivale

celotnega »varnega območja«. V vsaki opazovalnici je bilo sedem vojakov, ki so

morali opazovati kakršno koli premikanje znotraj enklave in o njem poročati

nadrejenim, a te opazovalnice niso bile primerne kot zaščitne točke ob morebitnih

napadih. Poleg tega so bili nizozemski vojaki lažje oboroženi kot srbski in ne bi bili

9 V omenjenem poročilu naj bi bošnjaškim silam očitali, da so izvajale napade izven »varnega

območja«, da bi same izzvale srbsko ofenzivo. Vendar ni bilo nobenih verodostojnih dokazov, ki bi to

potrdili. Napade naj bi namreč organizirali zato, da bi dobili hrano, ker so Srbi omejevali dostop

humanitarnih konvojev v enklavo. (Bogoeva, 2005, 280)

44

kos napadom. V okolici enklave je bilo 1 000 – 2 000 dobro oboroženih vojakov treh

brigad 5. drinskega korpusa Vojske Republike Srbske proti 3 000 – 4 000

muslimanskim vojakom 28. divizije, ki so bili lahko oboroženi in brez ustrezne

opreme (United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-

General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 53–55).

4. julija je bilo nekaj obstreljevanj na severovzhodnem delu enklave, vendar se je že

naslednji dan umirilo. Nihče od Unproforjevih generalov in vojakov, nastanjenih v

Srebrenici in okolici, si ni predstavljal morebitne ofenzive ali napada na enklavo.

Dan pred napadom na Srebrenico je bilo mogoče opaziti več nenavadnih premikov

Vojske Republike Srbske v Srebrenici, vendar Unprofor ni imel dovolj dokazov, da

bi predvidevali napad. Neki humanitarni delavec, ki ni bil v Srebrenici, je prišel v

stik s sodelavcem iz Srebrenice, ta pa mu je poslal šifrirano sporočilo, ki je

sporočalo, da se vendarle nekaj dogaja, in sicer je napisal: »Ibrahimu reci 'halo'«

(Pirjevec, 2003, 399).

4.1 Obdobje do padca Srebrenice (od 6. do 11. julija 1995)

Sam napad na Srebrenico se je začel 6. julija 1995 v zgodnjih jutranjih urah.

Nizozemski bataljon Dutchbat je tedaj doživljal najhujši napad, in sicer so srbske sile

obstreljevale opazovalnico Foxtrot na jugozahodu enklave. General bošnjaške vojske

Ramiz Bečirović je prosil Unprofor za orožje, vendar mu niso ugodili, češ da je

Unproforjeva odgovornost braniti enklavo, ne pa Bošnjakov. Ti so se kljub vsemu

želeli braniti z vsemi razpoložljivimi sredstvi (Bogoeva, 2005, 279). General

Dutchbata Thomas Karremans je bil v stalni telefonski povezavi z generalnima

štaboma za Unprofor v Tuzli in v Sarajevu. Nizozemski bataljon je mnogokrat prosil

za zračno letalsko pomoč, vendar so jo zavrnili. Nato se je odločil za bolj

diplomatsko potezo in zahteval pisno pojasnilo Srbov, vendar mu ga niso

posredovali. Proti večeru se je stanje umirilo, zračna pomoč ni prišla, Unprofor pa se

ni upiral bosansko-srbski vojski. Zvečer so na glavnem sedežu OZN v New Yorku

organizirali sestanek, vendar novica o napadu na Srebrenico ni prišla do njih (Honig

45

in Both, 1997, 6–8; United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the

Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 57-58).

»Megla je močno preprečevala bojne aktivnosti« (Osojnik, 2010, 130) naslednjega

dne, zato je bil 7. julij 1995 dokaj miren. »Unprofor ni odgovoril na oboroženo silo.

Podpolkovnik Karremans je menil, da gre za bosansko-srbsko ustrahovanje

bošnjaških vojaških sil in Unproforjevih vojakov, ne pa za začetek organiziranega

napada na enklavo« (Osojnik, 2010, 130).

8. julija 1995 se je vnel hud boj med bošnjaškimi in bosansko-srbskimi silami, samo

središče mesta je bilo vse bolj bombardirano. Poveljnik opazovalne točke Foxtrot

vodnik Van Rossum je po radijski zvezi nadrejene prosil za dovoljenje za evakuacijo

posadke v opazovalnici, ki so ga zaradi nevarnosti odobrili. Poveljnik bataljona

Karremans je še drugič zaprosil za zračno podporo, vendar so ga v Sarajevu zavrnili

(Osojnik, 2010, 131). Začelo se je hudo medsebojno obstreljevanje med srbskimi in

bošnjaškimi silami. Bosansko-srbska vojaka sta vstopila v opazovalnico Foxtrot.

»Nizozemskega odpora ni bilo. /.../ Srbi so dovolili Nizozemcem, da razoroženi v

svojem oklepnem vozilu YPR zapustijo opazovalnico. Obdržati so smeli zaščitne

jopiče in čelade« (Osojnik, 2010, 131).

Po napadu opazovalne točke Foxtrot so nameravali enako storiti z opazovalnicama

Sierra in Uniform. Posadka je dobila ukaz, naj se umakne. Po razorožitvi so se

nizozemski vojaki odpeljali proti Srebrenici. Na poti so naleteli na muslimansko

mestno zaporo, ki je omejevala svobodo gibanja pripadnikov OZN. Dobili so ukaz,

da jo prebijejo, takrat je bil en vojak zadet v glavo, med potjo v Potočare pa je umrl.

Podobno je bilo med obstreljevanjem opazovalnice Uniform na jugu enklave, vendar

se vojaki niso umaknili, ampak so se odločili za pridržanje (Osojnik, 2010, 131–132;

Honig in Both, 1997, 9–10).

Med takšnim dogajanjem na terenu so se v Ženevi sestali generalni sekretar OZN in

predstavnica UNHCR Sadako Ogata, predstavnik generalnega sekretarja Yasushi

Akashi ter generala Javier in Smith. »Med razpravo o položaju v BiH, kjer so po

46

Janvierovih besedah “Srbi imeli vse adute”, Srebrenice še niso omenili. Brez odziva

je ostalo tudi Izetbegovićevo opozorilo, naslovljeno na vlade ZDA, Nemčije, Velike

Britanije in Francije ter na OZN in Nato, da bodo njeni prebivalci v primeru poraza

izpostavljeni genocidu« (Pirjevec, 2003, 400).

Naslednji dan, 9. julija 1995, na ženevski konferenci niso poznali realne situacije v

Srebrenici. Minil je še en dan, da so izvedeli, da VRS namerava napasti enklavo.

Opazovalci OZN so izdali poročilo, v katerem so opisali pretekle dogodke, in sicer

napad s strani VRS na opazovalnice; odklonitev orožja Bošnjakom in priznanje, da

nizozemski vojaki niso bili sposobni braniti enklave pred VRS, zato so bili prebivalci

mesta, ArBiH in Dutchbat v veliki nevarnosti. (United Nations General Assembly,

A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution

53/35, 61).

Zjutraj je padla naslednja opazovalna točka, in sicer Sierra, Karremans pa se je

pripravljal na izgubo opazovalnic Delta in Kilo, ki sta bili južno od enklave.

Posledično se je stanje na jugu enklave slabšalo, begunci so se premikali vse bolj

proti severu (Honig in Both, 1997, 13).

V časopisu Delo so poročali, da so bili srbski tanki oddaljeni komaj poltretji

kilometer, tolkli so Srebrenico, več nizozemskih vojakov so zajeli in jih odpeljali v

mesto Bratunac. Predsednik Alija Izetbegović, ki je bil nenehno na radijski zvezi s

Srebrenico, je zaradi neučinkovitosti Unproforja in Nata, ki sta imela nalogo varovati

srebreniško območje, zahteval nujen sestanek VS. »Zahteval je tudi kar največjo

zavzetost bosanske diplomacije pri obveščanju ameriške vlade, državnikov,

prijateljskih držav, Nata in poveljnika Unproforja o razmerah v Srebrenici. Bosanska

vojska v tem mestu je zahtevala od Unproforja, da ji vrne odvzeto orožje, vendar so

vojaki mednarodnih sil to zavrnili in poslali Srebreničane na neposredna pogajanja s

Srbi« (Delo, 10. 7. 1995, 1).

Ob koncu sta general Janvier in posebni odposlanec OZN za nekdanjo Jugoslavijo

Yasushi Akashi iz Zagreba srbski strani poslala ultimat, v katerem sta zahtevala, da

47

Srbi ustavijo napad in se vrnejo na meje srebreniške enklave. Izpustiti bi morali vse

nizozemske vojake, skupaj z njihovo opremo (Osojnik, 2010, 133; Honig in Both,

1997, 15). V OZN so se zavedali, da je bila grožnja z napadom zračnih sil Nata

edino, s čimer bi lahko odgovorili na napad na »varna območja«. »Lahko opremljene

enote v enklavah se ne bi mogle upreti (in temu tudi niso bile namenjene) srbskemu

napadu, podprtemu s topništvom in oklepniki«. Zaradi teh se niso odločili za uporabo

zračne sile, ker so hoteli, da bi »varnostna območja« bila vsaj malo varnejša (Povzeto

po: United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General

pursuant to General Assembly resolution 53/35 - v Bogoeva in Fetscher, 2005, 281).

Predstavnik generalnega sekretarja Akashi je na sedežOZN v New York znova poslal

poročilo o dogajanju v Srebrenici, vendar poročilo ni bilo popolno, saj je Dutchbat

med 6. in 8. julijem podal tri zahteve za zračno podporo, ki pa so jih na sedežu

Unproforja v Sarajevu zavrnili.10

Iz poročila je bilo razvidno, da je bila komunikacija

med poveljstvi v Sarajevu in Tuzli z glavnim sedežem OZN katastrofalna (United

Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to

General Assembly resolution 53/35,64).

Kljub vsemu pa se je 10. julija vdor bosansko-srbske vojske mimo zapor v enklavo

nadaljeval, čeprav je general Janvier razmestil razpoložljive nizozemske sile na

obrambne položaje (Osojnik, 2010, 133). Nizozemci so bili zaskrbljeni zaradi

pomanjkljive oborožitve in slabe usposobljenosti za boj. Bali so se odprte

konfrontacije z vojaško močnejšimi Srbi – »poveljnik nizozemske čete Bravo stotnik

Groen se je zavedal, da sta namena vojaških mirovnih sil OZN predvsem zaščita

varovanih oseb in boj v samoobrambi. /.../ Zato je svojim posadkam ukazal, naj ne

merijo neposredno v Srbe, ampak naj odprejo ogenj le, če bodo napadeni« (Osojnik,

2010, 133). »Natova letala, ki so bila v pripravljenosti, so se ob 14. uri vrnila na

10

Razlogi za zavrnitev so bili: prvič, ker bi uporaba zračne sile proti Srbom pomenila, da so OZN

stopili v vojno, česar Varnostni svet ni odobril, obenem pa bi to imelo negativne posledice na mirovno

operacijo; drugič, ker bi izgubili nadzor nad situacijo, posledično pa bi to ogrozilo varnost čet, ki so jih zaupale države članice, tretjič, uporaba zračnih sil bi onemogočila izvajanje glavne naloge

Unproforja, in sicer »oblikovanje razmer, v katerih bi lahko civilnim prebivalcem te države dostavljali človekoljubno pomoč« (Bogoeva in Fetscher, 2005, 281). Bali so se tudi srbskih povračilnih ukrepov proti mirovnim enotam. Ker so države članice zaupale več tisoč vojakov poveljstvu OZN, so menili,

da je varnost vojakov primarnega pomena za izvedbo njihove naloge. To skrb je potrdil zaplet s talci

med majem in junijem 1995 (Bogoeva in Fetscher, 2005, 281–282).

48

letališče v Italiji zaradi poslabšanja vremena, /.../ obenem pa je nizozemski obrambni

minister Voorhoeve izjavil, da verjame, da se bodo razmere stabilizirale in da

podpira zračne napade samo, če bi Srbi nadaljevali napad«11 (Osojnik, 2010, 134;

Honig in Both, 1997, 16).

Po poročilu UNHCR predstavniku generalnega sekretarja se je vse več beguncev

premikalo proti središču mesta, kjer so iskali zatočišče okrog nizozemskih postojank.

V mestu sta zavladala strah in panika. »V tej sili je Izetbegović ukazal krajevnim

upraviteljem, naj uporabljajo protitankovsko orožje Red Arrows /.../ saj bi bilo

mogoče po njegovem ustaviti napad, če bi uničili en sam srbski tank. Toda branitelji

Srebrenice tega orožja niso znali uporabljati« (Pirjevec, 2003, 401). Med branitelji

Srebrenice in glavnim štabom ArBiH ni bilo dovolj usklajenosti, kar je čutilo tudi

prebivalstvo, ki se je zavedalo, da je prepuščeno samo sebi12

(Pirjevec, 2003, 401).

»Podpolkovnik Karremans je spet sporočil zahtevo po zračni podpori na poveljstvo v

Tuzli. Poveljstvo je zahtevo preneslo v Sarajevo, kjer so jo odobrili« (Osojnik, 2010,

134). Proti večeru je poveljstvo nizozemskega bataljona prejelo radijsko sporočilo z

ultimatom, v katerem so Srbi dali Nizozemcem 48 ur časa, da se umaknejo (Osojnik,

2010, 134). Ultimat naj bi začel veljati 11. julija ob 6. uri zjutraj. Srbi naj bi

omogočili varen odhod Nizozemcem in muslimanskemu prebivalstvu. Pri tem naj

Nizozemci ne bi vzeli orožja in opreme (Osojnik, 2010, 135).

Pozno ponoči je nizozemski poveljnik Karremans organiziral sestanek s predstavniki

bošnjaške vojske in predstavniki civilnih oblasti v Srebrenici, saj so nameravali

izvesti napad na srbske postojanke, vendar je zaradi Mladićeve grožnje, da bi v

primeru napada »Srebrenico zravnal z zemljo, zajete talce iz vrst modrih čelad pa

pobil« (Pirjevec, 2003, 401), nizozemski obrambni minister Joris Voorhoeve »prosil

Akašija, naj nikar ne vztraja pri začeti operaciji«. (Pirjevec, 2003, 401) Napad so

11

»Nekateri trdijo, da zračne sile Nato kljub večkratnim prošnjam poveljnika nizozemskega bataljona Karremansa niso smele napasti, ker se je poveljnik enot ali kdo drug odrekel uporabi letal proti Srbom

v zameno za izpustitev osebja OZN, ki so ga zajeli v maju in juniju 1995.« Vendar niso imeli dovolj

dokazov, da bi podprli to tezo (Bogoeva in Fetscher, 2005, 281). 12

Branilci Srebrenice so bili nedisciplinirani, slabo izurjeni, slabo oboroženi, izolirani in povsem

nemočni v gosto naseljeni srebreniški dolini. Poleg tega so bili po več kot treh letih obleganja demoralizirani, prestrašeni in pogosto lačni. Ko je prišlo do napada, njihovega voditelja Naserja Orića ni bilo tam. Kljub morebiti vojaški opremi ne bi bili kos bosanskim Srbom, ki so imeli težko orožje in so jih logistično podprli v jugoslovanski armadi (Bogoeva in Fetscher, 2005, 279).

49

ustavili, prestrašeni vojaki pa so se premaknili v sosednjo vas Potočari, sledila jim je

množica ljudi (20 000 – 25.000 ljudi), »ki so upali, da bodo varni pod okriljem

zastave Združenih narodov« (Pirjevec, 2003, 401).

4.2 Padec Srebrenice (11. julij 1995)

Naslednjega, »usodnega dne« 11. julija 1995, zaradi zelo slabe komunikacije med

Tuzlo, Sarajevom in Srebrenico ter glavnim sedežem OZN v New Yorku ni bilo

zahtevane zračne pomoči, čeprav so nizozemski vojaki varno pričakovali letala v

bunkerjih. Nesporazum je trajal cele tri ure, od 7. do 10. ure zjutraj. Ob 10. uri je

nizozemski bataljon ponovno zahteval zračne napade (Honig in Both, 1997, 22–23).

Vojska Republike Srbske je začela z napadom na enklavo ob 11. uri, takrat je general

Unproforja ponovno prosil za zračno pomoč, ki bi jo uporabili v primeru napada na

blokade ali napada s težkim orožjem na opazovalnice modrih čelad v Srebrenici.

Predstavnik generalnega sekretarja OZN Akashi je prošnjo odobril. V nekaj urah so

bosansko-srbske sile obstreljevale mesto iz vseh strani, tudi taborišče OZN, kjer se je

nagnetlo 4 000–5 000 beguncev. Mnogi, ki se niso uspeli prebiti v vojaško taborišče,

so ostali čez noč utaborjeni v njegovi bližini (Pirjevec, 2003, 401), to so bili

večinoma ženske z otroki in starejši. Vojska Republike Srbske se je vse bolj

približevala mestu, kjer je bilo zelo malo odpora Unproforja oz. ArBiH, saj je

ogromno srebreniških branilcev dezertiralo (Honig in Both, 1997, 23).

Skupina osemnajstih Natovih letal, ki je bila zaradi morebitnih napadov v zraku že

od 6. ure zjutraj, se je bila zaradi praznih rezervoarjev goriva prisiljena vrniti v bazo.

Z napadom so nadaljevali po 11. uri (Osojnik, 2010, 137). Srbi so nizozemskim

poveljnikom poslali ultimat in zahtevali, naj takoj ustavijo letalski napad, saj bodo v

nasprotnem primeru pobili zajete nizozemske vojake in obstreljevali begunce ter

pripadnike nizozemskega bataljona (Honig in Both, 1997, 25). Zaradi bojazni pred

Mladićevo uresničitvijo grožnje je nizozemski obrambni minister Voorhoeve, ne da

bi upošteval postopke OZN in Nata, poklical letalski koordinacijski center v Vicenzi

in zahteval ustavitev napadov (Osojnik, 2010, 137; Honig in Both, 1997, 25–26).

50

Srbi so v središču mesta razobesili svojo zastavo, nato je približno ob 14.30 uri sledil

uradni padec Srebrenice (United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the

Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/35 -, 68). Dve uri

pozneje je po naročilu Mladića prispel general Unproforja z ravnateljem srednje šole,

saj so vsi drugi predstavniki mesta zaradi nezaupanja v pomoč Unproforja odšli z

begunci proti Tuzli. Med sestankom je general Mladić obljubil evakuacijo ranjencev

ter zahteval razorožitev ArBiH (United Nations General Assembly, A/54/549, Report

of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 69).

»Večina za boj sposobnih mož, v spremstvu starcev, žena in otrok, se je odločila, da

bo sledila navodilom iz Sarajeva, naj se ne postavijo po robu napadalcem, ter

sklenila, da se prebijejo do Tuzle« (Pirjevec, 2003, 402). Ljudje so zapustili enklavo

v noči med 11. in 12. julijem ter se podali na dolgo pot proti Tuzli. Mnogi, ki so se

odpravili ponoči, so se rešili pred Srbi, ki so ob zori 12. julija znova začeli napadati;

drugi prebivalci enklave, ki so skušali zapustiti mesto pozneje, so ostali ujeti v srbski

nemilosti in so bili večinoma ubiti (Pirjevec, 2003, 402). Tedanji premier Haris

Silajdžić je za televizijo BiH ogorčeno izjavil, da sumi, da je šlo za kompletno izdajo

ali celo tajni dogovor med OZN in srbskimi napadalci. Pozneje je dodal, da so ga

obvestili o tem, da so letalo Nata v zraku, vendar je menil, da so se za akcijo odločili

prepozno (Delo, 12. 7. 1995, 1). Tragično dogajanje v Srebrenici je po poročanju

Dela spremljala tudi solidarnost nekaterih držav: »Poljska človekoljubna akcija, ki jo

vodi “Evropejka leta 1994” Janina Ochojska je /.../ posredovala dramatično pismo

sarajevskega župana, v katerem sporoča, kaj ljudje v mestu najbolj potrebujejo. Med

Poljaki so tako zbrali precej posod za tople obroke, šotorov, spalnih vreč, zdravil,

otroške hrane in sredstev za higieno« (Delo, 12. 7. 1995, 1).

4.3 Dogodki po padcu Srebrenice

V poročilu, ki ga je general Karremans poslal dan prej pozno ponoči po padcu

Srebrenice svojim nadrejenim v Sarajevo in v Tuzlo, pa tudi v krizni štab v Haagu,

da bi jih seznanil s sestanki z Mladićem in obvestil, da je Vojska Republike Srbske

zadrževala ujete nizozemskih vojake, je bila opisana neznosna situacija okrog

51

nizozemskega bataljona v Potočarih. Tam se je zbralo približno 25 000 beguncev.

Največ je bilo žensk z otroki in starejših, med njimi je bilo tudi okrog 1 200 vojaško

sposobnih moških. Nizozemski vojaki so 3 000–4 000 beguncem dovolili, da se

zatečejo v taborišče, okrog 20 000 pa jih je zaradi prostorske stiske ostalo zunaj in v

okolici. Nizozemski bataljon je poskušal oskrbeti in pomagati vsem beguncem, a

niso imeli dovolj hrane in zdravniške pomoči za vse. Begunci so naivno verjeli, da

jih bodo Nizozemci obvarovali pred »četniki«, čeprav jih je bilo le nekaj več kot 350

(Honig in Both, 1997, 28–29).

V jutranjih urah 12. julija je Vojska Republike Srbske nadaljevala z obstreljevanjem

nizozemske opazovalnice, tokrat opazovalnico Papa, ki je bila postavljena na poti

med Potočari in Bratuncem. Grozili so osebju, nizozemske vojake razorožili ter jim

dovolili v Potočare. Vojska Republike Srbske se je vse bolj približevala Potočarom.

Istočasno pa se je general Dutchbata Karremans v spremstvu treh civilnih

predstavnikov beguncev sestal z generalom Mladićem v Bratuncu. Med sestankom

so predstavniki poskušali predstaviti katastrofalni humanitarni položaj beguncev.

General Mladić je bil pripravljen pomagati 25 000 beguncem v Potočarih, vendar

pod določenimi pogoji: zahteval je razorožitev, prebivalcem naj bi dovolil, da

ostanejo v Srebrenici ali odidejo na bošnjaška ozemlja, nadaljeval je z grožnjami, da

bo napadel postojanke Dutchbata v primeru zračne pomoči Nata, moške med 17. in

60. letom bi preiskali ter identificirali, če bi se med njimi skrivali »kriminalci«,

zagotovil naj bi transport za evakuacijo v Kladanj, najbližje mesto. Evakuacijski

načrt naj bi se začel okrog 13. ure (Pirjevec, 2003, 402; United Nations General

Assembly, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution

53/35, 72–73; Honig in Both, 1997, 29–34).

Da bi bila srbska operacija etničnega čiščenja enklave še uspešnejša je poleg

osvojene Srebrenice bosansko-srbska vojska določila še naslednji cilj, in sicer stisniti

begunce na eno območje, od koder bi jih čim hitreje izgnali. Ključna točka izgona je

bila hitrost. Da bi preprečili izgrede Bošnjakov ali nizozemskih vojakov, so jih

ustrahovali in jim grozili, pred predstavniki številnih medijev pa so jim delili vodo in

kruh ter otrokom sladkarije (Honig in Both, 1997, 29–30).

52

Med sestankom je pet vojakov vojske Republike Srbske vkorakalo v taborišče

Dutchbata v Potočarih, da bi se prepričali, ali so Bošnjaki razoroženi. Po končanem

sestanku so predstavniki prišli v Potočare, da bi izvedli evakuacijski načrt.

Opazovalci OZN so poročali, da je Vojska Republike Srbske vkorakala v Potočare in

obkolila taborišče, sedež nizozemskega bataljona. Na samo prizorišče »v Potočare je

prispelo 40–50 različnih vozil, tovornjakov, džipov in avtobusov, na katere so vkrcali

prvo skupino žensk, otrok in starcev« (Pirjevec, 2003, 402). Sam Mladić je

beguncem obljubljal, naj se ženske in otroci rešijo prvi: »Ne bojte se. /.../ Bodite

mirni, mirni. Dovolite, da odidejo najprej ženske in otroci. Prišlo bo veliko

avtobusov. Prepeljali vas bomo v Kladanj. Od tam boste lahko prešli na ozemlje, ki

ga nadzirajo Alijeve sile. Ne zganjajte panike. Naj gredo najprej ženske in otroci.

Pazite, da se kateri od otrok ne izgubi. Ne bojte se. Nihče vam ne bo storil hudega«

(Pirjevec, 2003, 403).

»Med vsem tem pa se je VS sestal v New Yorku na izredni seji in enoglasno sprejel

Resolucijo 1004, v kateri je zahteval, naj “bosanski Srbi takoj ustavijo ofenzivo in se

umaknejo z zaščitnega območja”« (Pirjevec, 2003, 403). Z uporabo vseh potrebnih

sredstev »pa naj se ponovno vzpostavi prejšnje stanje, kakršnega so predvidevali

sporazumi, doseženi aprila 1993« (Pirjevec, 2003, 403). A ker se predstavniki

večinskih držav niso dogovorili, »kako konkretno ukrepati, pa je tudi tokrat šlo le za

besedne vaje, po mnenju Jasušija Akašija samo za nestvarna pričakovanja. Z

generalom Janvierjem sta bila namreč mnenja, da bo mogoče uresničiti resolucijo

samo, če bosta vztrajala pri pogajanjih z napadalci« (Pirjevec, 2003, 403).

Prvi avtobusi z ženskami, otroki in starejšimi so zapustili enklavo ob 15. uri ter jih

odpeljali v Kladanj (Honig in Both, 1997, 36). Proti večeru je VRS vse zbrane moške

v »beli hiši« (v stavbi nasproti nizozemskega tabora) pripeljala v Bratunac, kjer so

jih mučili, nato pa pokončali (Pirjevec, 2003, 403).

»Po šestih dnevih hoje je kolona mož in fantov, ki so bežali skozi gozdove, 16. julija

pozno zvečer in 17. julija prispela na ozemlje pod nadzorom sarajevske vlade. Od

15 000, kolikor jih je odšlo na pot, jih je ostalo pri življenju 4 500 do 6 000. /…/

53

Prebili so se mimo enega od Mladićevih okopov, nato jih je rešila skupina

prostovoljcev iz vodilnih enot, ki jim je prišla nasproti« (Pirjevec, 2003, 404). Drugi

so se morali predati Vojski Republike Srbske, odpeljali so jih v Bratunac. Kot so

pričali člani nekega konvoja UNHCR, se je veliki pokol začel 13. julija, ko so na poti

v Bratunac videli, kako so pijani četniki proslavljali na mestnih ulicah. Od 4 000 do

5 000 “Alijevih vojakov” je bilo postavljenih v vrsti na več prizoriščih, in sicer na

krajevnem nogometnem igrišču, v nekem skladišču v šoli, v avtobusih in

tovornjakih; med njimi tudi 13-letni dečki. Zbrali so jih v manjše skupine, jih grobo

pretepli, nekatere kamenjali, druge poklali. Množični poboji so se nadaljevali brez

premora v naslednjih štirih dneh, pri čemer so Srbi uporabili vse vrste orožja, tudi

granate, ki so jih vrgli v gruče zapornikov (Pirjevec, 2003, 403; Honig in Both, 1997,

37; Bogoeva in Fetscher, 2005, 51). Nizozemski vojaki so bili zaskrbljeni zaradi

dogajanja v »beli hiši«, zanimalo jih je, kam so deportirali moške. Ker bosanski Srbi

niso želeli, da jim sledijo, so Nizozemcem odvzeli vsa vozila (Honig in Both, 1997,

37). Ob 19. uri 13. julija so Srbi končali z deportacijami beguncev znotraj in v

okolici nizozemskega tabora. Srebrenica je bila »etnično čista« (Honig in Both,

1997, 42). V tem obdobju so iz enklave deportirali približno 20 000 do 30 000

Bošnjakov (Bogoeva in Fetscher, 2005, 52).

Čeprav so novice, da se v Bratuncu dogaja nekaj grozovitega, segle do sedeža OZN

že 13. julija, »je Jasuši Akaši zahteval, naj se o njih ne govori, češ da bi to ogrozilo

vojaške opazovalce OZN, ki so se še mudili v Srebrenici. Šele 16. in 17. julija, ko so

novinarji na letališču v Tuzli lahko prisluhnili prvim beguncem in so se nizozemske

modre čelade prek Zagreba vračale v domovino, so začele curljati prve vesti o

pobojih« (Pirjevec, 2003, 403).

Na tiskovni konferenci v sarajevskem poveljstvu Unproforja so povedali, da je

»srbska vojska pregnala 25 000 ljudi, za prav toliko ljudmi pa se je izgubila vsakršna

sled« (Delo, 15. 7. 1995, 1), številke, ki so pričale o strahotni srebreniški agoniji, pa

so se iz dneva v dan spreminjale. V Unproforju in UNHCR so bili še posebej

zaskrbljeni zaradi omenjenih 25 000 ljudi, ki jih ni bilo mogoče najti v nobeni

evidenci. Begunci, ki so prihajali v Tuzlo, so pripovedovali, da so ob cestah ležala

54

trupla ter o grozljivih zgodbah, “kako so Srbi streljali, klali in posiljevali tamkajšnje

prebivalce. /.../ Te pretresljive zgodbe beguncev so potrdili tudi zdravniki brez meja.

Ti so med drugim povedali, da so se srbski vojaki očitno izživljali nad ženskami”, saj

so imele nekatere po telesu vse polno različnih brazgotin in modric« (Delo, 15. 7.

1995, 1).

Francoski predsednik Jacques Chirac je pozval zahodne države, naj z »odločno

vojaško akcijo omejenih razsežnosti, ki bi potekala pod okriljem OZN, ustavijo

prepuščanje muslimanskih enklav v Bosni njihovi usodi« (Delo, 14. 7. 1995, 1). Ob

enem pa je dodal, da je »nujno, da se mednarodna skupnost zgane in znova uveljavi

pravo in spoštovanje človekovih pravic, /.../ kajti v nasprotnem primeru je treba

razmisliti, ali je navzočnost modrih čelad na vojnem območju sploh smotrna« (Delo,

15. 7. 1995, 2). Spraševal se je, ali Zahod ni želel narediti nič in zakaj bi sile OZN

bile sokrive barbarstva in etničnega čiščenja.

Zaradi vse večje napetosti ter morebitnega kršenja človekovih pravic Bošnjakov se je

istega dne generalni sekretar OZN Ghali pripravljal na pogajanja z bosanskimi Srbi.

Generalni sekretar je prosil Thorvalda Stoltenberga, nekdanjega posebnega

predstavnika Ghalija pri Unproforju, za posebna pogajanja z bosanskimi Srbi.

Zahteval naj bi ponovno vzpostavitev »varnega območja« v Srebrenici ali vsaj

prisotnost OZN, izpustitev osebja OZN, humanitarne pravice za begunce kot je

predvideno z mednarodnimi humanitarnimi normami, ter dostop do humanitarnih

konvojev, prenehanje napada VRS na »varno območje« ter demilitarizacijo »varnih

območij« in svobodno gibanje za predstavnike UNHCR ter nevladnih organizacij. V

kratkem naj bi se Stoltenberg sestal s posebnim predstavnikom generalnega

sekretarja Jasushijem Akashijem ter evropskim mediatorjem Carlom Bildtom

(United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General

pursuant to General Assembly resolution 53/35, 80).

Medtem ko se je v Srebrnici dogajal pokol, se je evropski pogajalec Carl Bildt sestal

v Beogradu z generalom Mladićem in z Miloševićem. Na sestanku je Bildt zahteval,

da bi dovolili prihod UNHCR kot pomoč Srebreničanom, da bi mednarodni Rdeči

55

križ (ICRC)13

zapisoval ljudi, ki jih je Vojska Republike Srbske obravnavala kot

vojne ujetnike, da bi dovolili odhod nizozemskim vojakom in organizirali evakuacijo

ranjencev iz Potočarjev in Bratunca (United Nations General assembly, A/54/549,

Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 81).

Ker na sestanku niso sprejeli niti enega sklepa in predstavniki bosansko-srbskih sil

nikomur niso dovolili vstopa v enklavo, da bi preverili, do česa resnično prihaja, je

Carl Bildt sklenil poklicati posebnega predstavnika generalnega sekretarja Jasushija

Akashija, Stoltenberga ter generala Unproforja, da se mu pridružita pri pogajanjih z

Miloševićem in Mladićem, ki sta nato večinski del zahtev izpolnila. Takoj po

sestanku je osebje generalnega sekretarja iz Zagreba sporočilo, da je Vojska

Republike Srbske res izpustila pridržane vojake Dutchbata. Še vedno so pogrešali

okrog 10 000 ljudi v Srebrenici, mednarodni Rdeči križ pa ni imel dostopa do

pogrešanih (United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-

General pursuant to General Assembly resolution 53/35, 83).

Zaradi vse večje skrbi glede moških v Srebrenici ter možnega napada na Žepo in

Goražde je britanski premier Sir John Major predlagal mednarodno konferenco v

Londonu julija 1995, kjer bi določili, kako delovati naprej. Ob tem je »egiptovski

zunanji minister Musa napovedal nujni sestanek islamske konference zaradi hudega

slabšanja položaja muslimanov v nekdanji Jugoslaviji in kritiziral desetčlansko

organizacijo, ki se ni dovolj potrudila, da bi Bosni ukinila prepoved uvoza orožja«

(Delo, 17. 7. 1995, 1).

Po končanem sestanku z Miloševićem in Mladićem je Jasushi Akashi o srečanju

poročal generalu Unproforja, in sicer je opisal, da je mirovna operacija pri koncu ter

da je režim »varnih območij« propadel. Tako je tudi Radovan Karadžić v intervjuju

za španski El Pais opisal, »da je konec varovanih območij v Bosni: če jih ZN ne

bodo ukinili sami ali s pogajanji, jih bo nestrpna vojska bosanskih Srbov vzela na

silo« (Delo, 17. 7. 1995, 1). Obenem je tri dni po eksodusu Srebrenice zanikal

etnično čiščenje.

13

International Committee of the Red Cross – Mednarodni komite Rdečega križa

56

Štiri leta po genocidu je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo

(MKSJ) po obsežnih raziskavah s pomočjo forenzičnih analiz ugotovilo, da so

pripadniki Vojske Republike Srbske, ki so med 13. in 17. julijem pobijali Bošnjake,

te pokopali v roku 24-ih do 48-ih ur v skupna grobišča. V nekaterih primerih so žrtve

prisilili, da so si pred smrtjo sami izkopale jamo. Način, kako so bili Bošnjaki ubiti,

in obseg grozodejstev sta bila »nepojmljiva po vseh človeških standardih« (Bogoeva

in Fetscher, 2005, 52). Med izkopavanji so ugotovili, da so nekaterim žrtvam

prevezali oči, nekateri pa so imeli zavezane tudi roke. Poboji so bili storjeni na več

prizoriščih: v Kozluku, na območju Zvornika – na vojaškem posestvu v Branjevu, v

Pilici, na nasipu pri Petkovcih, v Orahovcu, v skladišču v Kravici, v bližini Bratunca

in Glogova, več morišč je bilo tudi v dolini Čerske in nenazadnje v Potočarih, veliko

pa je bilo tudi sekundarnih grobišč, kjer so prekopali žrtve (Bogoeva in Fetscher,

2005, 52–57).

Leta 1996 se je Dražen Erdemović, bosanski Hrvat, ki je sodeloval z vojsko

Republike Srbske in pripadal 10. sabotažnemu odredu, predal sodišču MKSJ in

natančno opisal, kaj vse so Srbi storili v dneh med obstreljevanjem in pobijanjem

Bošnjakov. Opisal je dogodek v vasi Pilica pri Zvorniku, ki je bil izveden med 14. in

16. julijem. Mnogim so prekrili oči in zvezali roke, nekaterim pa ne. Mnoge so

prisilili h klanjanju po islamskem izročilu. Uporabljali so vse mogoče načine, da bi

jih ponižali pred smrtjo. Erdemović je bil edini vojak, ki je sodeloval pri ubojih ter se

nato predal. Poudaril je, da obžaluje dejanje, vendar je imel na izbiro njihovo ali

svoje življenje, saj so mu nadrejeni grozili s smrtjo, če ne bi izpolnil ukazov. V

tistem dogodku naj bi ubili med 1 000 in 1 200 Bošnjakov (United Nations General

Assembly, A/54/549, Report of the Secretary-General pursuant to General Assembly

resolution 53/35, 80–81; Bogoeva, 2005, 58).

57

5 ODMEV GENOCIDA

Srebreniški poboj je odmeval po vsem svetu.Indipendent ga je označil kot »dejanje,

ki je do skrajnosti ponižalo Združene narode« (Pirjevec, 2003, 404). Islamski verski

voditelj bosanskih Muslimanov imam Mustafa Cerić je trdil, da je padec Srebrenice

»vojna krščanstva – ob vsestranski podpori Zahoda – proti islamu!« (Delo, 20. 7.

1995, 7). »Muslimani nikoli ne bomo pozabili vloge papeža Janeza Pavla II. in

njegovih prizadevanj za pravičen mir v BiH in na Hrvaškem«, pa je trdil predsednik

meršihata islamske verske skupnosti za Hrvaško in Slovenijo Šefko Omerbašić

(Delo, 20. 7. 1995, 7). »Papež Janez Pavel II. je na dopustu v dolini Aoste in tam je v

nedeljo znova govoril o Bosni. Dejal je, da je početje bosanskih Srbov zločin proti

človeštvu, da je to poraz civilizacije in ena najtemnejših strani v zgodovini Evrope«

(Delo, 17. 7. 1995, 2).

Še več pozornosti je v mednarodnih medijih vzbudila Madeleine Albright, ki je 10.

avgusta 1995 obvestila Varnostni svet, da ima o pokolu zanesljive dokaze, saj naj bi

njena vlada razpolagala s satelitskimi posnetki, na katerih je videti sveže prekopano

zemljo ob nogometnem igrišču, kakih 22 kilometrov od Bratunca. Na podlagi takšnih

posnetkov in pričevanj preživelih ter očividcev je bilo moč sklepati, da je do okrutnih

dejanj v resnici prišlo in da so bile žrtve pokopane v skupnih grobiščih (Pirjevec,

2003, 404). Trditev Madeleine Albright je vzbudila sum, da je tedanja Clintonova

administracija »med pokolom in pred njim razpolagala s pomembnimi informacijami

(s fotografijami in tudi posnetki telefonskih pogovorov med Mladićem in

poveljnikom jugoslovanskega generalštaba Perišićem), da pa jih ni zaupala niti

svojim zaveznikom« (Pirjevec, 2010, 404–405).

Tarča napadov je bila tudi nizozemska vlada, ko »se je uprla številnim mednarodnim

pritiskom, naj vendar pristane na letalske napade proti Srbom, saj je zahtevala, da je

pred tem treba spraviti na varno njene može« (Pirjevec, 2010, 405). Poleg

nizozemske vlade so bili na udaru tudi vojaki, »ker niso izstrelili enega samega

naboja v obrambo prebivalcev Srebrenice, ker so sodelovali s Srbi v iskanju in

aretacijah ranjencev, kasneje pa so molčali o grozotah« (Pirjevec, 2010, 405).

58

Obstajal je tudi sum, da sta mednarodna skupnost in vlada v Sarajevu zavestno

žrtvovali enklavo, da bi tako poenostavili delitev BiH. »Dejstvo, da so se

muslimanske oblasti aprila 1995 oddaljile od Srebrenice, Naserja Orića in 15

njegovih častnikov ter jih poslale na “dodatno urjenje”, obleganemu prebivalstvu pa

niso namenile med srbskim napadom drugega kot spodbudne besede in za obrambo

mesta nezadostne količine orožja in streliva, je sprožilo vrsto vznemirljivih vprašanj«

(Pirjevec, 2010, 405). Pozneje je tudi predsednik Izetbegović podprl tezo, da bi se z

ustrezno pomočjo vojske mesto uspešno upiralo ter branilo. »Najhujši sum pa je

padel na London in Pariz, ki sta po pisanju Indipendenta že konec maja pozvala

generala Janviera, naj ne ovira srbske agresije, pozneje pa pred javnostjo skrivala, da

so bile v pokol vmešane tudi beograjske oblasti in vojaške enote« (Pirjevec, 2010,

405). Francoski časopis Figaro je ugotavljal, da so »z zasedbo t. i. varovanega

območja Srebrenice, ki je teoretično pod zaščito sil OZN, bosanski Srbi vrgli

rokavico mednarodni skupnosti« (Delo, 13. 7. 1995, 7).

To je začetek konca ali Začenja se najslabši izmed možnih scenarijev – s takimi

naslovi so nemški dnevniki pospremili padec Srebrenice in razvoj dogodkov na

Balkanu. Srbska zasedba zaščitnega območja je za tamkaj živeče prebivalce tragična

in za OZN dokončen polom, so poudarjali komentatorji, »kajti če modre čelade res

ne morejo več ščititi ljudi in če gre le zato, da se rešijo same, se je celotna akcija

OZN spremenila v farso« oz. občutek, »da so velike sile in mednarodna skupnost

zavestno dovolile tak konec« (Delo, 13. 7. 1995, 7). Neki nemški general pa je ob

tragičnem dogodku dodal: »Kar so izvedla Natova letala, je bila kvečjemu sramotno

počasna in oklevajoča akcija, po kateri bodo Srbi mednarodno skupnost še lažje

izsiljevali in vlekli za nos, kajti zdaj se je dokončno pokazalo, da ta mednarodna

skupnost ni le nesposobna z modrimi vojaki braniti civilistov, ampak da ne zmore

varovati niti svojih vojakov« (Delo, 13. 7. 1995, 7). Popolnoma drugačno vzdušje je

bilo v Beogradu po padcu Srebrenice, kjer so člani Srbske radikalne stranke

Vojislava Šešlja čestitali Radovanu Karadžiću ob najnovejši vojaški zmagi –

zavzetju Srebrenice. Preostale opozicijske stranke, ki so prav tako podpirale Srbe v

Bosni, do takrat še niso komentirale srbskega vdora na »varovano območje« (Delo,

13. 7. 1995, 7). Podobno je storilo tudi srbsko vodstvo, režimska sredstva javnega

59

obveščanja pa po Miloševićevi mirovni preobrazbi o Srbih v Bosni niso pogosto

poročala. »Dr. Radovan Karadžić je v intervjuju za bolgarsko televizijo izjavil, da

Srbi v Bosni ne bodo popuščali in poudaril, da so za izbruh vojne na Balkanu krive

ZDA s svojimi zaveznicami, Nemčijo in Turčijo« (Delo, 13. 7. 1995, 7).

Vest o padcu Srebrenice je tudi v Sarajevu povzročila ogorčenje. Sarajevski časopis

Oslobođenje je objavil posebni komentar in poudaril, da je to omogočila tudi

brezbrižnost mednarodne diplomacije in zapoznel odziv Nata, obenem pa je

komentator dodal, da je imel Zahod »tudi tokrat dovolj moči in možnosti, da bi

ustavil srbski napad, vendar tega ni hotel storiti. /.../ S padcem Srebrenice ni več niti

zadnjega argumenta, s katerim so zahodni politiki poskušali zagovarjati embargo na

dobavo orožja za bosansko vlado« (Delo, 13. 7. 1995, 1). Posledično je bosanska

vlada »odkrito obtožila Unprofor, da je srbskim teroristom prepustil varovano in

demilitarizirano območje Srebrenice« (Delo, 13. 7. 1995, 1).

Iz Zagreba so poročali, da bodo »posledice največjega poraza politike OZN«, kot je

padec Srebrenice imenoval hrvaški zunanji minister Mate Granić, »ob srebreniških

pregnancih najbolj občutili v bošnjaško-hrvaški federaciji BiH, pa tudi v odnosih

Sarajevo–Zagreb. /.../ Po etničnem čiščenju muslimanskih enklav se je omejeni

življenjski prostor za Muslimane in tudi Hrvate na osvobojenem ozemlju BiH še bolj

skrčil, zato padec Srebrenice /.../ predstavlja zelo resen udarec za federacijo BiH«

(Delo, 19. 7. 1995, 6). Tako v Sarajevu kot v Zagrebu so priznali, »da bodo morali

prej ali slej opraviti z iluzijami o rešitvi pojugoslovanske krize v režiji mednarodne

skupnosti. Iz srbskega ujetništva izpuščeni nizozemski vojaki, ki so varovali

zaščiteno območje OZN Srebrenica, so ob prihodu v Zagreb povedali, da so po

zaslugi posebnega Ghalijevega odposlanca Jasušija Akašija dobili nekakšno letalsko

podporo Nata šele sedem ur po zadnjem klicu v sili, pred tem pa so iz poveljstva

Nata tri dni zaman opozarjali Akašija, da so se Karadžićevi Srbi odločili zavzeti

Srebrenico. /.../ S padcem Srebrenice bi morale pasti tudi zadnje iluzije, da bo

mednarodna skupnost kaznovala srbske napadalce in center krvavega razpadanja

bivše države – Beograd« (Delo, 19. 7. 1995, 6).

60

Nekdanji poveljnik ArBiH Sefer Halilović je menil, da bi Srebrenico lahko obranili,

člani Združenja beguncev Srebrenice in Žepe pa so celo trdili, da je šlo za

mednarodno zaroto in izdajo. Skratka, obtoževali so OZN in Unprofor (Delo, 20. 7.

1995, 6).

Glede vloge OZN v vojni v BiH je generalni sekretar OZN Butros Ghali v intervjuju

za egiptovski časnik Al Musnavar dejal, »da se do miru v Bosni ni mogoče dokopati

tudi zato, ker vse vojskujoče strani menijo, da lahko več pridobijo, če se še naprej

vojskujejo, kakor pa bi lahko dosegle za pogajalsko mizo« (Delo, 3. 8. 1995, 1).

Ghali je bil kritičen tudi do velikih sil, ki so mislile, da bodo krizo lahko rešile brez

dejavnega posredovanja v njej. »Nihče se noče bojevati za končanje vojne v Bosni.

Velik prepad je med tistim, kar vplivne države govorijo v varnostnem svetu, in

tistim, kar dejansko počenjajo« (Delo, 3. 8. 1995, 1), je še dejal Ghali. Obenem je

zavrnil kritike na račun OZN, češ da je svetovna organizacija najbolj kriva za krizo v

BiH. Na sestanku zunanjih ministrov držav Jugovzhodne Azije na otoku Bruneiju je

bil najbolj kritičen malezijski minister Abdulah Ahmed Badavi, ki je odkrito obtožil

zahodne države, da so odgovorne za neučinkovito politiko OZN v Bosni in za

ohromitev VS OZN. Med demonstracijami v Teheranu pa so jezni Iranci zahtevali,

naj islamske države izstopijo iz OZN, ker ni sposobna zaščititi muslimanov v Bosni,

in naj ustanovijo organizacijo islamskih držav (Delo, 3. 8. 1995, 1).

Nekdanji poročevalec komisije OZN za človekove pravice za območje nekdanje

Jugoslavije Tadeusz Mazowiecki je v intervjuju za francoski Figaro trdil, da v BiH

ni divjala zgolj vojna, ampak so se tam rušili temelji mednarodnega reda (Delo, 12.

8. 1995, 6). Ob spoznanju, da so dokumenti VS »zgolj popisani kosi papirja, ki jih

članice Nata niso zmogle učinkovito uveljaviti« (Delo, 12. 8. 1995, 6), je opozarjal,

»da ni v nevarnosti zgolj mirovna akcija v žarišču balkanske krize, temveč celoten

mednarodni red« (Delo, 12. 8. 1995, 6). Menil je: »Osnovna napaka, ki so jo

zagrešili pri obravnavanju krize v nekdanji Jugoslaviji, je bilo priznanje Bosne in

njen sprejem v vrste OZN, ne da bi razmišljali, kaj taka odločitev prinaša, zatem pa

so celo polagoma pozabili, da je ta država sploh članica svetovne organizacije«

(Delo, 12. 8. 1995, 6). Obenem je še dodal, da »za odločen poseg še vedno ni

61

prepozno«, saj je podpiral francosko strategijo, po kateri bi bilo treba v žarišče krize

poslati sile za posredovanje, »vendar z razširjenim mandatom. Te enote bi morale

zaščitit modre čelade pa tudi varna območja, skratka uveljaviti resolucije, ki jih je

sprejel Varnostni svet OZN« (Delo, 12. 8. 1995, 6). Zaradi razočaranja je Tadeusz

Mazowiecki odstopil s položaja posebnega poročevalca za nekdanjo Jugoslavijo, ker

je hotel »dati lekcijo« svetovni organizaciji in najvidnejšim državnikom, jih prisiliti k

razmišljanju o napakah, storjenih pri gašenju vojne v nekdanji Jugoslaviji, pa tudi o

podirajočih se temeljih mednarodne ureditve. Po njegovem mnenju je bil politični

proces, za katerega se je zavzemala večina velikih držav, sicer nujen, vendar brez

zatekanja k sili ne more biti učinkovit. Menil je, da bi bilo učinkoviteje pokazati, »da

nikakor ni mogoče prestopiti meja nesprejemljivega, zato je za obrambo pravice

treba uporabiti tudi silo« (Delo, 12. 8. 1995, 6). V intervjuju za največji poljski

katoliški tednik Tygodnik Powszechni je povedal, da je že zdavnaj spoznal, da

njegova poročila »ne vplivajo na razplet balkanskega konflikta, kar je tudi eden od

vzrokov za odstop« (Delo, 22. 8. 1995, 5). Ni se strinjal s splošno oceno o

nesposobnosti OZN, menil pa je, da je koncept navzočnosti modrih čelad v BiH

zgrešen, saj naj bi OZN naredila le toliko, kot ji dovoljujejo države članice. Koncept

navzočnosti OZN je pripeljal do tega, da so OZN in njihove modre čelade postale

talci. »Manjkalo je politične volje, saj so se nekatere države morale opredeljevati

glede na notranje interese, same pa niso naredile nič, saj so se bale prevzeti nase del

odgovornosti« (Delo, 22. 8. 1995, 5). Obenem je v intervjuju poudaril, da »je

mednarodna skupnost naredila vrsto napak, ki so pripomogle k širitvi krvavega

spora« (Delo, 22. 8. 1995, 5). Strinjal se je z ocenami o prehitrem priznanju novih

držav, čeprav je menil, da s tem ni mogoče opravičiti izbruha vojne. »Mednarodna

skupnost bi morala, brž ko je bilo jasno, da se jugoslovanska federacija ne bo

obdržala, poiskati globalno rešitev jugoslovanskega problema« oz. »ponuditi

mednarodna zagotovila za spoštovanje pravic narodnostnih manjšin in narodnosti na

ozemlju novonastalih držav, kar pa se ni zgodilo« (Delo, 22. 8. 1995, 5). Obenem je

nekdanji poročevalec dodal, da »taktika, ki so jo v teh treh letih imele zahodne

države – sprejemanje izvršenih dejstev in na tej podlagi novih načrtov, ki so prav

tako propadli – je bila pogubna«, krivdo pa je pripisal lordu Ownu in Akašiju« (Delo,

22. 8. 1995, 5). Mazowiecki je poudaril, da »Bošnjaki imajo pravico do

62

samoobrambe« (Delo, 22. 8. 1995, 5), zato je prepoved prodaje orožja za državo, ki

je mednarodno priznana in včlanjena v OZN, nepravična, še posebej, ker je med

sprtimi stranmi velika razlika glede obtožitve. Mazowiecki je bil proti umiku modrih

čelad ter se je zavzemal za številčno povečanje enot OZN. Glede strašnih zločinov,

ki so spremljali vojno v Bosni, je menil, »če Karadžić in Mladić nekaznovano

zajameta mednarodno ureditev in položaj velikih sil, je ta ureditev ogrožena, čeprav

je to posledica kakofonije stališč – pravzaprav tega, da po propadu jaltskega sistema

nismo mogli zgraditi nove svetovne ureditve. V novih razmerah se ne znajdejo tudi

ZN. /…/ Po padcu Srebrenice in odločitvi, ki je pravzaprav dovolila padec Žepe, jaz

osebno kot Poljak lahko rečem, da se počutim zelo ogroženega, saj lahko takšni

konflikti izbruhnejo povsod po svetu, na našem planetu pa ni ustanove, ki bi branila

mednarodno ureditev« (Delo, 22. 8. 1995, 5).

63

6 PO VOJNI

Po padcu in genocidu se je stanje v Srebrenici drastično spremenilo. Še pred vojno je

bila Srebrenica v slabo razviti BiH premožna občina. Imela je rudnik svinca Sase,

tovarno akumulatorjev (Delo, 14. 7. 2010, 6), nekoč je bila zdraviliško mesto z

zdravilno vodo crni guber, ki je že v obdobju Avstro-Ogrske veljala za najboljše

zdravilo proti slabokrvnosti (Delo, 30. 6. 2011, 6). Poglavar islamske skupnosti v

BiH Mustafa Cerić je povedal, da so Bošnjaki po genocidu »namesto države dobili

grobove, vdove, sirote, invalide, upokojence, revščino, mladino brez prihodnosti,

izselitve, tri predsednike namesto enega, več ministrov kot pa državljanov. In dobili

smo sramotno in grdo podobo Evrope, ki je v Bosni in Hercegovini padla na vseh

izpitih« (Soban, 15–17).

6.1 Obletnice

Vsako leto 11. julija se svojci ubitih v genocidu v Srebrenici pa tudi preživeli

spominjajo genocida in se ob najdenih kostnih ostankih žrtev in z DNK-

identifikacijami poslavljajo od preminulih. »Amor Mašović, član kolegija direktorjev

Inštituta BiH za pogrešane, se že 16 let ukvarja z mrtvimi in išče pogrešane v

številnih “Srebrenicah” po vsej državi« (Delo, 30. 6. 2011, 6), kot so Prijedor, Sanski

Most, Ključ, Sarajevo, Višegrad, Goča in še mnogo druge. Pravi, da »točnega števila

žrtev ne bomo nikoli izvedeli«. Vendar je Srebrenica »edinstvena zaradi strahote

tragedije in genocida. V samo nekaj julijskih dnevih /…/ je v množičnih grobiščih

končalo 8 372 Bošnjakov. Ta številka je vklesana v obelisk v spominskem centru

Potočari na vhodu v Srebrenico« (Delo, 30. 6. 2011, 6).

Samo na območju Srebrenice so našli 102 množični grobišči, večino so izkopali

pozneje, saj so trupla, ki so jih že enkrat pokopali v množična grobišča, da bi prekrili

zločine »po dvakrat ali celo večkrat “selili” drugam. Doslej so se svojci in verske

skupnosti upirali temu, da bi z verskim obredom pokopali le nekaj delčkov

človeškega trupla. Zdaj je čas naredil svoje, zato so to odločitev prepustili materam«

(Delo, 30. 6. 2011, 6). Večina se odloči, da pokoplje večinski del trupla. »Zdaj

64

pravijo, da bi rade našle tudi en sam zob svojih otrok, saj bi jim le tako zagotovilo

mir«. Tudi verske skupnosti se strinjajo, da je ena sama kost tudi božje bitje (Delo,

30. 6. 2011, 6).

Število identificiranih žrtev se iz leta v leto povečuje. Vsako leto se svojci v poklon

in zadnje slovo od žrtev Srebrenice odpravijo na »Pohod smrti – cesta svobode, od

Nezuka pri Tuzli do Potočar« (Delo, 21. 6. 2010, 32), to je »po poti, po kateri se je iz

obroča srbskih sil, ki so zavzele Srebrenico, enklavo pod zaščito Združenih narodov,

prebilo več kot tri tisoč ljudi, še enkrat več pa jih je bilo ubitih« (Delo, 6. 7. 2005,

32).

Ob deseti obletnici padca Srebrenice so nastavili v bližini spominskega kompleksa

Potočari 35 kilogramov »razstreliva velike rušilne moči domače in tuje izdelave,

pripravljenega za aktiviranje« (Delo, 7. 7. 2005, 28). Notranje ministrstvo Republike

Srbske, ki je prevzelo skrb za varnostne ukrepe, je pravočasno odstranilo ter uvedlo

preiskavo podtaknjenega razstreliva. Osumljeni naj bi bili »mudžahidski teroristi iz

Federacije BiH« (Delo, 7. 7. 2005, 28).

Poleg poklona žrtvam so na deseti obletnici padca Srebrenice članice združenja

mater iz Srebrenice »nekdanjega poljskega premierja Tadeusza Mazowieckega in

Paddyja Ashdowna izbrale za človeka, ki so jima izročile nagrado Srebrenice.

Ashdowna zato, ker je z osebno zavzetostjo pripomogel, da so zgradili pokopališče

in ker je kot predstavnik EU od oblasti Republike Srbske zahteval uradno preiskavo

množičnega poboja«. Mazowiecki pa je »zaradi neprizadetosti njegove institucije, ki

se je odločila, da bo genocid pospremila z molkom, odstopil. Z eno redkih gest

osebne morale je pokazal na neposredno odgovornost tedanjega poveljnika enot

OZN generala Bernarda Jenviera in njegovega političnega predstojnika Jasušija

Akašija. Mazowieckega ni prizadelo samo množično klanje v gozdovih«, temveč

tudi »transparentnost genocida. Vse institucije, ki bi bile posredovale, so natančno

vedela, kaj se dogaja, in so predvidele dogodke. Odločile so se Srebreničanom

obrniti hrbet« (Delo, 11. 7. 2005, 1). Slovesnosti se je udeležilo poleg 50 000 ljudi v

solzah še več kot 50 visokih državnih delegacij in predstavnikov mednarodnih

65

institucij. Za varnost so poleg pripadnikov posebnih enot notranjega ministrstva

Republike Srbske skrbele še enote Euforja, Nata in evropske policije (Delo, 12. 7.

2005, 1).

Pomembna je bila tudi petnajsta obletnica genocida nad Bošnjaki, saj se je na pohod

miru tokrat prijavilo več kot 5 000 udeležencev, med njimi tudi visoki predstavnik

mednarodne skupnosti in posebni odposlanec EU Valentin Inzko (Delo, 21. 6. 2010,

32). Iz Beograda naj bi se spominske slovesnosti v Potočarih udeležil tudi srbski

predsednik Boris Tadić. Temu so nasprotovale Matere Srebrenice, saj predsednik

Tadić »priznava Republiko Srbsko (RS), turškemu premierju pa zamerijo, ker

Turčija kot vplivna članica Nata ni preprečila pobijanja Muslimanov med vojno v

BiH«. Obenem so »obtožile tudi Stranko demokratične akcije, da je zločinska in

genocidna, ker sodeluje s Tadićem in Erdoganom« (Delo, 10. 7. 2010, 6). Tam so

odkrili spomenik sramote OZN, ki je bil izdelan iz 8 272 parov čevljev ubitih

Srebreničanov, ki so jih podarili iz vseh krajev BiH in tujine (Delo, 21. 6. 2010, 32).

Poleg tega so »zaradi genocida in dejstva, da ni takrat nihče zaščitil teh neoboroženih

ljudi, družine srebreniških žrtev v nizozemskem mestu Arnhemu sprožile sodni

postopek proti takratnemu poveljniku nizozemskega bataljona Unproforja Thomu

Karremansu in njegovemu namestniku Robu Frankenu« (Delo, 9. 7. 2010, 6). Kljub

nasprotovanju svojcev do poslušanja predolgih govorov na slovesnosti se je »vse

skupaj namreč spremenilo v neprimerno politično zborovanje«, kjer so govorniki

poudarjali, »da so v Srebrenici vse besede odveč, da lahko človek z molkom izrazi

več čustev in več spoštovanja, kot ga je mogoče izkazati neštetokrat izrečenimi

besedami« (Delo, 14. 7. 2010, 6). Ob tej priložnosti je ameriški veleposlanik v

Sarajevu Charles English prebral pismo ameriškega predsednika Baracka Obame, v

katerem je poudarjal, »da je zločin v Srebrenici prisilil mednarodno skupnost, da se

je odzvala in ustavila masaker nad civilnim prebivalstvom, pomen Srebrenice pa je

od takrat povezan z močnim občutkom, da mora svet odločno ukrepati, če je soočen

z zločinom« (Delo, 12. 7. 2010). Sklenil pa je, »da je sveta dolžnost vseh, da se

spominjajo okrutnega zločina v Srebrenici in preprečijo, da bi se podobni zločini

ponovili. Visoki predstavnik OZN Valentin Inzko je opozoril, da bi, če bi pozabili

srebreniške žrtve, ki so jim odvzeli tudi najstarejšo pravico do dostojnega pogreba,

66

pomenilo, da so jih ubili dvakrat« (Delo, 12. 7. 2010, 3). »Generalni sekretar ZN Ban

Ki Mun, ki je izrazil sočustvovanje s svojci žrtev, je poudaril, da se rane ne bodo

zacelile, dokler ne bo zadoščeno pravici (Delo, 14. 7. 2010).

Na sedežu OZN je spominska slovesnost ob 15. obletnici srbskega pokola Bošnjakov

v Srebrenici »potekala kot neke vrste opomin na napake, ki jih je na Balkanu počela

mednarodna skupnost« (Delo, 14. 7. 2010).

Evropski parlament je 15. januarja 2009 z večino glasov sprejel resolucijo, s katero je

11. julij razglasil za evropski dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici oz. »točno

tri mesece potem, ko je v Bruslju delegacija društva Mater Srebrenice in Žepe

podpredsednici evropskega parlamenta Diani Wallis /.../ izročila svoj predlog

resolucije o Srebrenici« (Delo, 16. 1. 2009, 28). Slovenski poslanec evropskega

parlamenta Jelko Kacin po sprejetju resolucije ni skrival zadovoljstva in je izjavil, da

je Srebrenica »simbol etničnega čiščenja. Srebrenica so neusmiljeni in nečloveški

poboji otrok in odraslih. To je bil genocid. Srebrenica pa je tudi prikrivanje pobojev

in uničevanje množičnih grobišč. Srebrenico moramo vgraditi v naš skupni

zgodovinski spomin in v temelje širitve Evropske unije na Zahodni Balkan. /.../

Odgovorni za genocid v Srebrenici morajo v Haag, mi pa moramo skupaj pomagati

graditi evropsko prihodnost za Srebrenico in celotno BiH« (Delo, 16. 1. 2009, 28).

»Žrtve srebreniške tragedije menijo, da gre za zgodovinsko odločitev. Ta odločitev

se ne nanaša zgolj na tragične dogodke v Srebrenici, saj je ni odločitve, ki bi nam

vrnila naše otroke in može; /.../ pomembna je predvsem za prihodnost, da se takšne

strahote ne bi nikoli dogajale« (Delo, 21. 1. 2009, 7).

6.2 Vojni zločinci

Glavni zločinci ter odgovorni za strahoten genocid nad Bošnjaki v Srebrenici so še

dolgo po tem ostali na prostosti oz. so se izogibali roki pravice s pomočjo svojih

privržencev. Ti so jih skrivali in jim omogočali »normalno« življenje, ne da bi se

predali. Zločincev, ki so kakor koli sodelovali pri srebreniškem genocidu, je mnogo.

67

Najpomembnejši ter najbolj iskani, vsi že privedeni pred haaško sodišče, so bili:

Slobodan Milošević, Radovan Karadžić, Ratko Mladić in Goran Hadžić. Prvi, ki je

prišel v roke pravice, je bil Milošević. Bolj spretni pri skrivanju pa so bili Karadžić,

Mladić in Hadžić.

Slobodan Milošević je bil obtožen leta 1999 v času vojne na Kosovu s strani MKSJ

zaradi zločina proti človeštvu na Kosovu. Leto in pol kasneje so ga obtožili kršitve

vojaških zakonov ter kršitve Ženevske konvencije na Hrvaškem in v BiH ter za

genocid v BiH. Poleg tega je bil obtožen genocida, soudeležbe pri genocidu,

likvidacije, preganjanja na politični, rasni in verski ravni, prisilne selitve, ubojev,

zaporne kazni, mučenja, usmrtitve, protipravnega pridržanja, namernega povzročanja

velikega trpljenja, deportacije, obsežnega uničevanja in prilaščanja premoženja,

zaplembe javne ali zasebne lastnine, napadov na civiliste, uničenja ali namernega

škodovanja zgodovinskim institucijam in spomenikom, namenjenih za izobraževanje

ali vero, napadov na civilne objekte

(http://www.icty.org/x/cases/slobodan_milosevic/cis/en/cis_milosevic_slobodan_en.

Pdf).

Miloševića so aretirali 1. aprila 2001 v Srbiji. Po njegovi izročitvi v Haag so prvotni

obtožbi za vojne zločine na Kosovu dodali še obtožbo za genocid v BiH in vojne

zločine na Hrvaškem. Sojenje se je začelo 12. februarja 2002, branil pa se je sam.

Tožilstvo se je pripravljalo dve leti na predstavitev obsežnega primera v prvem delu

sojenja, kjer so bile zajete vse vojne v nekdanji Jugoslaviji, in sicer na Hrvaškem, v

BiH in na Kosovu. V tem obdobju je sojenje spremljalo javnost vpletenih nekdanjih

jugoslovanskih republik, saj je zajemal ključne dogodke vojne ter več odmevnih prič.

(http://www.icty.org/x/cases/slobodan_milosevic/cis/en/cis_milosevic_slobodan_en.

Pdf)

Milošević zaslužene kazni ni dočakal, saj so ga 11. marca 2006 našli mrtvega v

njegovi celici v Scheveningenu v Haagu. Odzivi o njegovi smrti so bili mešani:

številni so se pritoževali, ker je ostal nekaznovan, mnogi so za nastal razplet krivili

68

sodišče. Glavna tožilka Carla Del Ponte14 je po njegovi smrti podala svojo izjavo: v

obtožnici, ki je bila sodno potrjena leta 2001, je bil Milošević obtožen genocida,

zločinov proti človeštvu, storjenih na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu med letoma

1991 in 1999. Ti zločini so prizadeli več sto tisoč žrtev po vsej Jugoslaviji

(http://www.icty.org/x/cases/slobodan_milosevic/cis/en/cis_milosevic_slobodan_enP

df).

Poleg tega si je haaško tožilstvo prizadevalo, da bi srbske oblasti čim prej predale

zločinca Ratka Mladića. Glavna haaška tožilka Carla Del Ponte je stalno izražala

nezadovoljstvo nad neuspešnim lovom na Mladića. Poudarila je, da »oblasti v

Beogradu dobro vedo, da z neizročitvijo generala Mladića tvegajo zamrznitev ali

celo pretrganje pogajanj o približevanju SČG Evropski uniji« (Delo, 23. 2. 2006, 8).

Obenem naj bi poudarila, da je Srbija zmožna uloviti Mladića ter Karadžića, »vendar

to zavrača« (Delo, 22. 8. 2006, 4). Srbska vlada naj bi vedela, kje se skriva Mladić,

ter naj bi se celo pogajala z njim o prostovoljni predaji (Delo, 22. 8. 2006, 4). Po

genocidu v Srebrenici se je bil Mladić prisiljen uradno upokojiti. Čeprav je izginil iz

javnega vojaško-političnega življenja, so ga pogosto videli v Beogradu in Srbiji, kjer

je užival zaščito vojske in Miloševićeve vlade. Po strmoglavljenju Miloševića leta

2000 je odšel v ilegalo. Leta 2002 je srbska nova prozahodna oblast umaknila

Mladićevo vojaško spremstvo, naslednje leto pa je srbski parlament sprejel zakon, ki

oblastem nalaga aretacijo vseh vojnih zločincev (Delo, 23. 2. 2006, 8).

Poleg Del Pontejeve je tudi ameriška administracija leta 2006 z novoizvoljenim

ameriškim odposlancem za vojne zločine Johnom Clintom Williamsonom zahtevala

od oblasti v Srbiji in BiH »aretacijo ne le generala Ratka Mladića /.../ ampak tudi

vojaškega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića«, ki je bil skorajda

pozabljen (Delo, 3. 8. 2006, 4).

Poleg glavnih haaških osumljencev za vojne zločine na območju nekdanje

Jugoslavije se je na mednarodnem sodišču za zločine na območju nekdanje

14

Kot glavna tožilka je službovala na MKSJ od leta 1999 do 2008. Sledil ji je Serge Brammertz

(http://www.icty.org/sid/101).

69

Jugoslavije nadaljevalo sojenje sedmim bosanskim Srbom, obtoženim za genocid in

etnično čiščenje med pokolom v Srebrenici. Obtožnica zločina genocida je bremenila

Vujadina Popovića, Ljubišo Bearo, Draga Nikolića, Ljubomira Borovčanina in

Vinka Pandurevića; Radivoje Miletić in Milan Gvero pa sta bila obtožena zločina

proti človečnosti in vojnih zločinov, med drugim tudi umorov in prisilnih deportacij.

Sodišče je obtožence spoznalo za krive in jim grozi dosmrtna zaporna kazen« (Delo,

22. 8. 2006, 4). »Haaško sodišče je zaradi vpletenosti v zločin doslej obsodilo šest

ljudi, med njimi tudi generala Radislava Krstića, ki mu je zaradi sodelovanja v

genocidu dosodilo 35 let zapora« (Delo, 22. 8. 2006, 4).

Nekdanja tiskovna predstavnica glavne haaške tožilke Florence Hartmann v svoji

knjigi Mir in kazen opisuje domnevni tajni dogovor leta 1997 v Parizu med

francoskim predsednikom Jacquesom Chiracom, ameriškim predsednikom Billom

Clintonom, nemškim kanclerjem Helmutom Kohlom in britanskim premierjem

Tonyjem Blairom, »da je treba haaškega obtoženca Radovana Karadžića pustiti na

svobodi, češ da preveč ve o vpletenosti zahodnih sil v primer Srebrenice in morda še

kaj več« (Delo, 12. 9. 2007, 28). Obenem pa v svoji knjigi »obrekuje« nekdanje

politike in sodelavce, med temi tudi tožilko Carlo Del Ponte, ter »po svoje odgovarja

na vprašanje, zakaj sta uradno najbolj iskana haaška begunca general Ratko Mladić

in Radovan Karadžić že dvanajst let na prostosti« (Delo, 12. 9. 2007, 28).

6.2.1 Radovan Karadžić

Končno so leta 2008 Srbi sami izsledili Radovana Karadžića in ga aretirali. Novica o

aretaciji je odjeknila po vsem svetu. Karadžić, ki se je izdajal pod lažnim imenom

Dragan Dabić, je delal v eni od beograjskih zasebnih ordinacij, v kateri se je ukvarjal

z alternativno medicino, vendar »zaposleni v ordinaciji niso poznali njegove

identitete. Tudi njegovi stanodajalci ga niso poznali« (Delo, 23. 7. 2008, 1).

Odvetnik obtoženca je dodal, da je imel dolgo brado, ni pa bil pobarvan, nosil je

očala z visoko dioptrijo in ga je bilo težko prepoznati. Številnim novinarjem se je

zdelo, da njegova fotografija ni povezana s Karadžićem. Med aretacijo se je zbralo

nekaj pripadnikov srbske skrajne nacionalistične organizacije Obraz in njegovih

70

privržencev, ki so vzklikali »izdajalci, izdajalci«, peli četniške pesmi in protestirali s

transparenti, na katerih je pisalo »Radovan, srbski junak« (Delo, 23. 7. 2008, 1).

Karadžića je leta 1996 Zahod prisilil k odstopu s položaja predsednika Republike

Srbske, naslednje leto pa je poniknil v ilegalo. Junija leta 2004 je vlada RS pod

mednarodnim pritiskom končno priznala, da so Srbi na Karadžićev ukaz leta 1995 v

Srebrenici v resnici pobili več tisoč muslimanov. 21. julija 2008 je bil Karadžić, eden

izmed najbolj iskanih vojnih zločincev na območju nekdanje Jugoslavije, končno

aretiran (Delo, 23. 7. 2008, 3). Med skrivanjem naj bi uporabljal lažno ime Dragan

ali David Dabić in se »brezskrbno ukvarjal z alternativno medicino, javno predaval

in imel celo internetno stran, skratka užival je v vseh lepih plateh življenja«. Njegov

odvetnik je pojasnil, da nihče od ljudi, s katerimi je imel stike, ni vedel, da gre za

Karadžića (Delo, 15. 7. 2008, 6).

Prva obtožnica proti Karadžiću (in Mladiću) je bila vložena na haaškem sodišču 25.

julija 1995. »Imela je 16 točk, med njimi ga ena obtožuje genocida, tri pa zločinov

proti človečnosti« (Delo, 23. 7. 2008, 3). Druga obtožnica, ki se nanaša na zločine v

Srebrenici, je 16. novembra 1995 »imela 20 točk, od tega je bila ena za genocid,

devet pa za zločine proti človečnosti« (Delo, 23. 7. 2008, 3). Sedanja nova obtožnica

pa vsebuje 11 točk in Karadžića bremeni genocida, sodelovanja pri genocidu,

likvidacijah, ubojih, kaznovanju, deportacijah, pri nečloveških dejanjih in drugih

zločinih proti Muslimanom, Hrvatom in drugim civilistom nesrbske narodnosti v

BiH med vojno (Delo, 23. 7. 2008, 3).

Srbski politiki so imeli različna mnenja glede aretacije, kot na primer Slavica Đukić

– Dejanović, predsednica srbskega parlamenta, ki je izjavila, da »je treba spoštovati

mednarodno pravo in domače zakone. Njena socialistična stranka pa je sporočila, da

mora biti sodelovanje s haaškim sodiščem dvosmeren proces in da nasprotuje

izročitvi srbskih državljanov« (Delo, 23. 7. 2008, 1). Oglasilo se je tudi ministrstvo

za notranje zadeve, ki je zapisalo, »da ministrstvo ni sodelovalo pri iskanju in

aretaciji Karadžića. Takšno distanciranje ministrstva si razlagajo tudi kot Dačićevo

71

željo, da se nadaljuje dosedanja politika nesodelovanja s Haagom« (Delo, 23. 7.

2008, 1).

Ob aretaciji Karadžića je slovenski predsednik Danilo Türk izrazil zadovoljstvo nad

prijetjem tega haaškega obtoženca. Po njegovih besedah je aretacija nekdanjega

vodje bosanskih Srbov »pomembno dejanje za mednarodno pravosodje, za BiH,

predvsem pa za žrtve in svojce žrtev etničnega čiščenja« pa tudi za prihodnje delo

Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC)15« (Delo, 23. 7. 2008, 1). Predsednik

takratne slovenske vlade Janez Janša je dejal, »da je dolgo pričakovana aretacija, ki ji

mora slediti pravično sojenje v Haagu, pomemben korak pri zapiranju tragičnega

obdobja nedavne zgodovine Zahodnega Balkana«. »Aretacija Karadžića je

pomembna predvsem za Srbijo, za njeno mednarodno politično verodostojnost«, pa

je dodal slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel (Delo, 23. 7. 2008, 1). Evropski

poslanec in poročevalec EP za Srbijo Jelko Kacin je ob dogodku dejal: »Pomembno

je, da so Karadžića aretirali Srbi, to je dokaz, da spoštujejo svoje zaveze za

sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje

Jugoslavije v Haagu. Zadnja aretacija pa je tudi pozitiven korak, ki utrjuje Srbijo na

poti evropskih integracij« (Delo, 23. 7. 2008, 1).

Tudi tuji tisk je komentiral in analiziral aretacijo Radovana Karadžića, saj naj bi se to

zgodilo »tik pred obiskom tožilca Ictyja in pred vrhom EU o evropski perspektivi

Srbije; Srbija je v tem trenutku, ko je morala deblokirati pot v Evropsko unijo, dala

pragmatizmu prednost pred ponosom« (Delo, 23. 7. 2008, 3). Italijanski časnik La

Repubblica je poročal, da je bila aretacija Radovana Karadžića »verjetno dosežena

zaradi vztrajnosti Borisa Tadića, /.../ enega redkih srbskih politikov, ki nikoli ni imel

prijateljskih odnosov s Karadžićem« (Delo, 23. 7. 2008, 3). Časnik je poudaril, da je

»Karadžić kot začasni predsednik “srbske minirepublike” negoval številne stike z

zahodnimi vladami. Menil je, da bo ob Karadžićevem pričanju na haaškem sodišču

verjetno na Zahodu »kar precej ljudi, ki bodo prisiljeni razložiti svoja stališča«.

(Delo, 23. 7. 2008, 3) To je bil verjetno eden od vzrokov, zakaj nekateri v Natu niso

bili pretirano navdušeni nad njegovo aretacijo (Delo, 23. 7. 2008, 3). Ameriški

15

International Criminal Court – Mednarodno kazensko sodišče

72

časopis New York Times je po aretaciji napovedoval, da bo vojni zločinec gotovo

doživel sojenje pred haaškim sodiščem z dosmrtno kaznijo »za svojo vlogo

vodilnega arhitekta masakrov, ki so jih tožilci vojnih zločinov v obtožnicah proti

njemu opisali kot “prizore iz pekla”, spisane na najtemačnejših straneh zgodovine«

(Delo, 23. 7. 2008, 3). Španski El Pais je opisoval aretacijo Karadžića kot padec, saj

so na državnih volitvah leta 2008 zmagale proevropske sile, vendar je bila

socialistična stranka »nekdanjega predsednika Slobodana Miloševića ključna za

sestavo vlade, ki se ozira k Evropi in se spopada s svojimi demoni. In ta stranka je

bila šokirana zaradi konfrontacije s preteklostjo: njihov junak je v resnici kriminalec,

ki je uničil vso državo« (Delo, 23. 7. 2008, 3). Londonski časnik Daily Telegraph je

zapisal, da naj bi Radovana Karadžića izdal poveljnik njegovih sil med vojno v BiH

general Ratko Mladić, da bi se izognil izročitvi haaškemu sodišču (Delo, 15. 7. 2008,

1).

Rusija se je zaradi vsesplošne naklonjenosti Srbom, obtoženih vojnih zločinov, v tem

slogu tudi odzvala na aretacijo nekdanjega voditelja bosanskih Srbov Radovana

Karadžića. Obenem pa se je rusko zunanje ministrstvo na aretacijo odzvalo s pozivi k

nepristranski preiskavi in sojenju, ki ga bodo pozorno spremljali. Sodišče v Haagu je

po njihovem mnenju že večkrat dokazalo, da ima dvojna merila (Delo, 23. 7. 2008,

3).

V Bruslju so bili z aretacijo zadovoljni, saj to »priča o volji nove vlade v Beogradu,

da Srbijo približa Uniji ter pripomore k miru in stabilnosti na Balkanu« (Delo, 23. 7.

2008, 3). Predsednik evropske komisije José Manuel Barroso je dodal, da je aretacija

»zelo pozitiven napredek, ki bo pripomogel k pravici in trajni spravi na območju

Zahodnega Balkana /.../ ter hkrati dokazuje odločenost nove vlade, da doseže

popolno sodelovanje s haaškim sodiščem«, kar je izredno pomembno za evropske

želje Srbije (Delo, 23. 7. 2008, 3). Glavni tožilec haaškega sodišča Serge Bremmertz

je srbskim oblastem čestital, še posebno svetu za nacionalno varnost, akcijski skupini

za izsleditev ubežnikov in uradu tožilca za vojne zločine, ker so »dosegli mejnik v

sodelovanju z Ictyjem« (Delo, 23. 7. 2008, 3).

73

Ob koncu julija 2008 je srbsko notranje ministrstvo izdalo odlok, s katerim je

dovolilo izročitev Radovana Karadžića, še prej pa je okrožno sodišče v Beogradu

ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za to. Na haaškem sodišču se je Karadžić

izrekel, da ni kriv (Delo, 31. 7. 2008). »Glavne obtožbe Karadžića so povezane s 44-

mesečnim obleganjem Sarajeva, v katerem je umrlo 10 000 ljudi, in s pokolom

Muslimanov v Srebrenici julija 1995« (Delo, 5. 3. 2009, 24). Poleg tega je bil

obtožen genocida, zločinov proti človeštvu in kršitev vojnega prava, za »genocid v

Srebrenici in desetih občinah v BiH, pomore in druge zločine nad Muslimani in

Hrvati v letih 1992/1995« (Delo, 5. 3. 2009, 24). Osrednja obtožba ga bremeni tudi

združenega zločinskega naklepa, in sicer trajne odstranitve nesrbskega prebivalstva z

večine delov ozemlja BiH. Po navedbah tožilstva so v tej akciji sodelovali tudi drugi

haaški obtoženci, med drugimi Biljana Plavšić, Momčilo Krajišnik, Slobodan

Milošević, Jovica Stanišić, Franko Simatrović, Željko Ražnatović Arkan in Vojislav

Šešelj (Delo, 5. 3. 2009, 24).

Sojenje Radovanu Karadžiću se je začelo 19. oktobra 2009, predsednik sodnega

senata pa je bil južnokorejski sodnik O-Gon Kwona. Do zdaj so bili na haaškem

sodišču zaradi sokrivde v genocidu obsojeni poveljnik obtoženih general Radislav

Krstić na petintrideset let zapora, Vidoje Blagojević na osemnajst, Dragan Jokić na

devet in častnik Vojske Republike Srbske Momir Nikolić na dvajset let zapora (Delo,

9. 9. 2009, 28).

Varovana priča je na sojenju leta 2010 nekdanjemu predsedniku Republike Srbske

Radovanu Karadžiću, ki ga obtožnica v dveh točkah bremeni genocida v Srebrenici

julija 1995, »med navzkrižnim spraševanjem izjavila, da so bili Združeni narodi (ZN)

največji povzročitelj tragedije v Srebrenici. Poudarila pa je tudi, da je bila Srebrenica

demilitarizirana, ZN pa so razorožili ljudi in dovolili, da jih rablji ubijajo« (Delo, 24.

4. 2010, 28).

Tožilstvo je aprila 2010 predstavilo dokaze proti obtoženemu Karadžiću. Maja 2012

je zadnja priča končala svoje pričanje, obramba pa bo oziroma je začela s primerom

16. oktobra 2012.

74

6.2.2 Ratko Mladić

Glavni tožilec haaškega sodišča Serge Brammertz je junija 2010 poudaril, da

aretacija Ratka Mladića in Gorana Hadžića ostaja prednostna naloga sodišča.

Obenem je »Srbijo pohvalil, ker je v Haag dostavila obsežne Mladićeve vojne

dnevnike, ki bodo uporabljeni kot dokazno gradivo v tekočih sojenjih« (Delo, 19. 6.

2010, 7).

Leta 2011 je srbski predsednik Boris Tadić sporočil, »da so srbske varnostne sile

prijele najbolj iskanega obtoženca Ratka Mladića, in poudaril, da je Srbija s tem

končala težko obdobje svoje zgodovine in odstranila madež s Srbije in pripadnikov

srbskega naroda« (Delo, 27. 5. 2011, 1). Mladić, ki se aretaciji ni upiral, je imel

lažno ime Milorad Komadić, bil je precej ostarel, brez las, eno oko je imel hromo,

prijeli pa so ga v hiši njegovega sorodnika v središču Lazareva (Delo, 27. 5. 2011, 1).

Ob Mladićevi aretaciji je predsednik Evropske komisije José Manuel Barroso izjavil,

da Mladićeva aretacija pošilja zelo pozitiven signal Evropski uniji in sosedam Srbije.

Voditeljica združenja Ženske Srebrenice, Hajra Ćatić je izjavila, da je aretacija

Mladića olajšanje za družine žrtev, pravni zastopnik društva Matere Srebrenice

Semir Guzin pa je bil zadovoljen, da je nazadnje zmagala pravica. Da ji bo

zadoščeno vsaj deloma, pa je menil Fikret Grabovica, predsednik Združenja staršev

in otrok, ubitih med obleganjem Sarajeva v letih 1992–1995 (Delo, 27. 5. 2011, 1).

Aretacije Ratka Mladića je bil vesel tudi predsednik evropskega parlamenta Jerzy

Buzek, ki je iz Berlina sporočil, da je aretacija Mladića »dobra novica za Srbijo, za

stabilnost v regiji, hkrati pa pomeni novo spodbudo za pristopni proces Srbije«

(Delo, 27. 5. 2011, 7). Generalni sekretar na sedežu Nata Anders Fogh Rasmussen je

poudaril, da aretacija Mladića »omogoča, da bo naposled zadoščeno pravici« (Delo,

27. 5. 2011, 7). Tedanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy je dejal, da zajetje

Mladića pomeni »novo etapo pri integraciji Srbije v EU« (Delo, 27. 5. 2011, 7),

britanski premier David Cameron pa je opozoril, da je nekdanji general »obtožen

najhujših zločinov«, ki jih je zagrešil »tako v Srebrenici kot tudi v Sarajevu« (Delo,

75

27. 5. 2011, 7). Iz Sarajeva so poročali, da je bila aretacija »za vse veliko

presenečenje« (Delo, 27. 5. 2011, 7), večina ljudi pa je menila, da aretacije ne bi bilo,

»če ne bi mednarodna politika močno pritisnila na vodstvo v Beogradu« (Delo, 27. 5.

2011, 7). Namestnik svetovalca ameriškega predsednika za domovinsko varnost Ben

Rhodes je izjavil, da »so ZDA “navdušene” nad prijetjem srbskega generala, za

katerega je Washington že pred leti razpisal pet milijonov dolarjev nagrade, in se

veselijo njegove čimprejšnje izročitve mednarodnemu tribunalu v Haagu« (Delo, 27.

5. 2011, 7).

Ob aretaciji so se oglasili tudi slovenski funkcionarji, kot na primer tedanji

predsednik vlade Borut Pahor, ki je čestital Srbiji in njenemu predsedniku Tadiću.

Predsednik republike Danilo Türk je izrazil zadovoljstvo ob aretaciji Ratka Mladića

in poudaril, da je »nasilje nad ljudmi brez zaščite in brez moči za samoobrambo hudo

zlo in velik zločin«, obenem pa dodal, da se bodo morali vsi zločinci zagovarjati za

svoje zločine, saj je to »edina pot k pravici, človeškemu dostojanstvu, trajnemu

miru« (Delo, 27. 5. 2011, 7).

O aretaciji Ratko Mladića so podobno kot pri Radovanu Karadžiću poročali tudi tuji

časopisi. Nemški časopis Süddeutsche Zeitung je aretacijo komentiral: »Množične

morilce je treba ustaviti. To je najpomembnejši nauk iz Mladićevih krvavih dejanj«

(Delo, 28. 5. 2011, 6). Die Welt je v svojem komentarju poudarjal uničujočo moč

nacionalističnih ideologij na območju nekdanje Jugoslavije in neuspeh evropske

zunanje politike, »saj so po večletni nemoči stare celine ključne korake za konec

vojne naredile ZDA« (Delo, 28. 5. 2011, 6). Frankfurter Allgemeine Zeitung je

poročal, da je postal z aretacijo Mladića Beograd pripravljen na spopade s temačnimi

deli svoje preteklosti (Delo, 28. 5. 2011, 6). Ameriška časnika New York Times in

Washington Post sta ugotavljala, da je aretacija »velik opomin resnične moči

mednarodne skupnosti« (Delo, 28. 5. 2011, 6).

Proti Ratku Mladiću so na haaškem sodišču vložili podobno obtožnico kot proti

Karadžiću, in sicer so ga obtožili »soudeležbe pri genocidu, genocida, zločinov proti

človečnosti ter kršitve zakonov in pravil vojskovanja« (Delo, 27. 5. 2011, 7).

76

Srebrenica pa je ostala osrednja točka haaške obtožnice. »Za haaško tožilstvo je

Mladić skupaj s Karadžićem ključni človek zločinske organizacije, ki je imela en

sam cilj: trajni pregon nesrbskega prebivalstva z ozemlja BiH« (Delo, 28. 5. 2011,

6). Sodnik MKSJ Mehmet Guney je pojasnil, da bo sojenje Mladiću predvidoma

trajalo leto in pol ali dve (Delo, 30. 5. 2011, 1). Sojenje Ratku Mladiću se je začelo

16. maja 2012 in se nadaljuje.

6.3 Društva

Po koncu vojne so začela na območju BiH delovati razna društva in združenja v

spomin na ubite in umrle ter za podporo njihovim svojcem, njihova osrednja naloga

pa so prizadevanja za pravično sojenje odgovornim za genocid. Med temi društvi

lahko naštejemo naslednje: Združenje staršev in otrok (ubitih med obleganjem

Sarajeva 1992–1995), Žene Srebrenice in društvo Mater Srebrenice in Žepe.

Združenje Žene Srebrenice ima sedež v Tuzli in je nevladna in nepolitična

organizacija. Člani društva so ljudje, ki so med obleganjem »varnega območja«

izgubili člane svoje družine. Vodijo kampanjo za resnico in pravico in se borijo, da

bi čim prej sodili zločincem, odgovornim za poboj; da bi pospešili izkop in

identifikacijo posmrtnih ostankov; iščejo dostop do materialnih dokazov proti tistim,

ki so kakor koli sodelovali v genocidu; opozarjajo mednarodno skupnost, da sprejme

dejstvo, da so Bošnjaki še zmeraj predmet »biološkega iztrebljanja«, zato nobena

institucija ali podjetje pa tudi entiteta, ki je bila posledica krvavega početja, nima

pravice do obstoja (http://www.srebrenica.ba/?link=obrazlozenje).

Društvo Mater Srebrenice in Žepe združuje matere, ki so po padcu Srebrenice leta

1995 izgubile sinove, može, brate in druge moške člane svojih družin. Društvo se

ukvarja z iskanjem pogrešanih ljudi ter pomaga preživelim, ki so se kljub tragediji

vrnili v svoje uničene domove. Glavni cilji društva so: zagotoviti podporo materam,

ki še vedno iščejo pogrešane družinske člane; iščejo potencialne donatorje, ki bi

omogočali, da bi z živino in orodji ljudje preživeli; zavzemajo se za pridobitev

posebnega statusa za Srebrenico, da bi pospešili proces obnove in sanacije;

77

prizadevajo si, da bi aretirali vse vojne zločince, ki so sodelovali v pokolu v

Srebrenici.

Društvo Matere iz Srebrenice in Žepe je junija leta 2007 tožilo nizozemsko vlado,

njeno obrambno ministrstvo in OZN, ker niso preprečili genocida v Srebrenici.

Matere si prizadevajoi, da bi »opozorile svetovno javnost na genocid, ki ne sme

ostati nekaznovan« (Delo, 29. 5. 2007, 24). Tako od Nizozemske kot od OZN so

zahtevale »odškodnino za psihične bolečine« (Delo, 4. 12. 2007, 24). »Okrožno

sodišče v Haagu pa je zavrnilo zahtevo za imuniteto OZN. /.../ Odločitev tega sodišča

je bila prva takšna v zgodovini evropskega in svetovnega pravosodja« (Delo, 4. 12.

2007, 24). OZN je šla na sodišče kot tožena stran. Prvič je bila razveljavljena

imuniteta OZN, to pa je omogočalo navadnim državljanom uvedbo sodnega postopka

proti mednarodni skupnosti. Sodišče v Haagu je sicer obrazložilo, da ima OZN

pravico do sklicevanja na imuniteto, »vendar je za to organizacijo pomembnejša

konvencija o preprečevanju genocida, ki jo mora spoštovati« (Delo, 4. 12. 2007, 24).

Sodišče naj bi presojalo, koliko je OZN odgovorna za genocid v enklavi, ki je bila

pod njenim izrecnim varstvom oz. pod varstvom nizozemskem enote v sestavi

Unproforja. Tožbo je vložilo več kot 6 000 preživelih prebivalcev Srebrenice,

večinoma žensk (Delo, 4. 12. 2007, 24).

Kljub vsemu je prizivno sodišče leta 2010 »v razlagi sodne odločitve navedlo, da je

imuniteta ZN v skladu z mednarodnimi konvencijami, na podlagi katerih so bili tudi

ustanovljeni« (Delo, 31. 3. 2010, 32), zato so matere iz Srebrenice izgubile tožbo, ker

»ne morejo zahtevati odškodnine od ZN, saj ima svetovna organizacija imuniteto

pred kazenskim pregonom in ji zato ni mogoče soditi« (Delo, 31. 3. 2010, 32).

Sodišče je društvo Matere iz Srebrenice in Žepe poučilo, da lahko toži storilce

zločina in nizozemsko vlado. Čeprav je združenje tožilo tudi Nizozemsko, ker vojaki

v zaščitenem območju niso zaščitili Muslimanov, »je sodišče zavrglo tudi tožbo proti

Nizozemski, v kateri je združenje od haaškega sodišča zahtevalo, da spozna

Nizozemsko za krivo, ker njeni vojaki v sestavi Unproforja niso preprečili pokola«.

(Delo, 31. 3. 2010, 32) Po mnenju odvetnikov družin, naj bi sodišče s tem ravnanjem

78

spodkopalo »temeljno človekovo pravico do učinkovitih pravnih sredstev« (Delo, 31.

3. 2010, 32).

V imenu združenja Mater Srebrenice in Žepe je podpredsednica Kada Hotić

poudarila, da je poleg tožb proti OZN in Nizozemski »pomembno, da na sodišču

nekdo odgovarja za ideologijo tega zločina, tako kot so odgovarjali za nacizem.

Obsoditi je treba velikosrbski projekt, ki je zagovarjal pobijanje ljudi, zato da bi jim

odvzeli zemljo, celo genocid. Doslej /.../ še nihče ni odgovarjal za to ideologijo«

(Delo, 11. 7. 2011, 6). Po mnenju Hotićeve je odgovornost kolektivna oz. gre za

krivdo celotnega srbskega naroda, saj je zločine, ki so jih storili posamezniki,

podpiral srbski narod in jih podpira še danes (Delo, 11. 7. 2011, 6).

Leta 2008 je sodišče v Haagu poleg tožbe Mater iz Srebrenice zavrnilo tudi tožbo

Hasana Nuhanovića, prevajalca v bataljonu mirovnih sil OZN v Srebrenici, in

družine Rize Mustafić ter odločilo, »da ni pristojno soditi pripadnikom mirovnih sil

OZN, kar je povzročilo ostre odzive Društva za ogrožene narode v BiH in preživelih

Srebreničanov« (Delo, 11. 9. 2008, 24). Po mnenju Nuhanovića obrazložitev sodišča

ni bila pravilna, »saj sta pred oporiščem nizozemskega bataljona v času zločina

plapolali dve zastavi, zastava OZN in nizozemska zastava« (Delo, 11. 9. 2008, 24).

Tožil pa je zato, ker so nizozemski vojaki pa padcu Srebrenice bosanskim Srbom

izročili člane njegove ožje družine, ki so se zatekli v varovano oporišče, čeprav jim

je sam zatrjeval, da jih bodo s tem obsodili na smrt. Družina Mustafić se je tožbi

pridružila zaradi enakih razlogov. Nizozemski mirovniki so srbskim vojakom med

drugimi izročili Rizo Mustafić, čeprav je v nizozemskem oporišču delal kot

električar. Srbi so ga pozneje ubili. Čeprav je omenjeni proces trajal že šest let pred

izrečeno sodbo, je Nuhanovič napovedal, da bo vložil pritožbo na višje sodišče, po

potrebi na vrhovno sodišče na Nizozemskem, pripravljen pa bi bil iti tudi na

Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu (Delo, 11. 9. 2008, 24). Ob

tem so predstavniki Društva za ogrožene narode poudarjali, da nizozemska oblast ni

imela enakih meril, »ko se je zavzemala za to, da EU ne podpiše stabilizacijsko

pridružitvenega sporazuma s Srbijo, dokler Beograd ne izroči medvojnega vojaškega

poveljnika bosanskih Srbov, generala Ratka Mladića. Ko pa je šlo za nacionalni

79

interes in mednarodni ugled njihove države, je izjavila, da ni pristojna« (Delo, 11. 9.

2008, 24). Čeprav si vse institucije prizadevajo, da bi roka pravice končno spoznala

krivce strahotnega genocida, ji to največkrat preprečujejo razni interesi držav ter

omenjenih institucij.

80

7 SKLEP

Srebrenica bo za vedno ostala v spomin tako svojcev žrtev, ki genocida v Srebrenici

niso preživele, kot tudi v spominu mednarodne skupnosti, OZN in Varnostnega

sveta, večjih evropskih držav in ZDA, ki zaradi spleta okoliščin in nepoznavanja

resničnih razmer na terenu, nepopolnega razumevanja vojaških ciljev Vojske

Republike Srbske in njihovih poveljnikov, pa tudi zaradi nezmožnosti, birokratskega

obotavljanja in pomanjkanja politične volje, vojne v BiH niso pravočasno omejili in

preprečili, da bi do genocida nad Bošnjaki sploh prišlo. Tragedija, ki se je zgodila v

Srebrenici, bo ostala v spominu predvsem zaradi obsega storjenih zločinov

množičnih pokolov, ki jim Evropa ni bila priča vse od konca druge svetovne vojne.

Mnoge žrtve, ki so bile pokopane v množičnih grobiščih, so še danes pogrešane.

Po drugi strani pa si bomo padec Srebrenice zapomnili tudi zato, ker so prebivalci te

enklave naivno zaupali v avtoriteto Varnostnega sveta OZN, prisotnost mirovnih

enot in zračnih sil Nata, za katere so verjeli, da jim zagotavljajo varnost. Vendar se je

bosansko-srbska vojska dobesedno »požvižgala« na enote Unproforja. Osvojila je

enklavo in v nekaj dni iz »varnega območja« izselila bošnjaške prebivalce. Vojska

Republike Srbske je nato pobila na tisoče muslimanskih moških in fantov, medtem

ko so se odvijala pogajanja na najvišji ravni med srbskimi voditelji in predstavniki

mednarodne skupnosti.

Večji del krivde nosijo bosansko-srbske sile, ki so se na napad in zavzetje Srebrenice

pripravljale že mesece prej. Delež krivde pa nosijo tudi OZN in mirovne sile,

predvsem nizozemski bataljon, ki padca Srebrenice niso preprečili in niso zavarovali

na tisoče beguncev.

Mnogi opazovalci so za padec Srebrenice krivili bataljon nizozemskih vojakov

Unproforja, ker niso zaustavili srbskega napada, in so se nemočno predali . Kljub

neštetim pozivom poveljnika Karremansa po zračni pomoči za učinkovit odgovor na

srbski napad njegove prošnje zaradi različnih razlogov nadrejeni niso upoštevali, saj

je bila zanje varnost vojakov Unproforja na prvem mestu. Pri tem ne smemo

81

pozabiti, da so bili nizozemski vojaki lahko oboroženi, nasproti pa jim je prihajala

vojska z oklepniki in topništvom, ki jim ne bi bili kos (Bogoeva in Fetscher, 2005,

277).

Primarni cilj OZN v obdobju vojne v BiH je bil ohraniti mir oz. ga vzpostaviti.

Hkrati so bila na prvem mestu tudi življenja vojakov mirovnih sil, zato so se na vsak

način poskušali izogniti posredovanju z orožjem, razen v primeru samoobrambe, kot

je to narekovala Resolucija 836. Ukrepi OZN, ki je na vojno v BiH odgovorila z

embargom na uvoz orožja, humanitarno pomočjo in napotitvijo mirovnih čet, so bili

»slab nadomestek za odločnejšo in učinkovitejšo akcijo, s katero bi lahko poskušali

preprečiti grozote« (Bogoeva in Fetscher, 2005, 284).

Posledice ukrepov OZN so bile, da je embargo na uvoz orožjaSrbom omogočil

vojaško premoč, Bošnjake pa je prikrajšal za pravico do samoobrambe.

Človekoljubna pomoč kljub svoji humanitarnosti in nudenju hrane ni bila pravi

odgovor na težave, s katerimi se je soočala BiH, ki se sama ni mogla braniti.

Mirovne sile so storile, kar so menile, da je bilo v njihovi moči, saj njihovo število ni

bilo dovolj veliko, da bi lahko učinkovito varovale in zaščitile prebivalce v enklavi,

njihova oborožitev pa ni ustrezala razmeram (Bogoeva in Fetscher, 284–285).

Varnostni svet je bil prepričan, da bodo vojskujoče strani »spoštovale avtoriteto

Združenih narodov in ne bodo preprečevale človekoljubnih operacij ali napadale

mirovnih enot« (Bogojeva in Fetscher, 2005, 285). Žal pa Srbi v humanitarnih

operacijah OZN niso videli ovire, ampak so jih izrabili kot sredstvo za doseganje

svojih ciljev. »Ob takih operacijah je seveda sposobnost prilagajanja realnemu stanju

na kriznem območju ključnega pomena za učinkovito in usklajeno delovanje

mirovnih enot. Pri vodenju te operacije Unproforja takšne prilagodljivosti ni bilo«

(Bogoeva in Fetscher, 2005, 286).

82

8 VIRI IN LITERATURA

8.1 Literatura

Bojić Mehmedalija (2001): Historija Bosne i Bošnjaka (VII–XX vijek). Sarajevo,

Šahinpašić.

Bogoeva, Julija; Fetscher, Caroline (2005): Srebrenica: dokumenti, pričevanja,

haaški proces. Ljubljana, Študentska založba.

Bohte, Gorazd (2001): Genocid. Pogubna delitev na nas in njih. Delo – Sobotna

priloga, 24.11.2001, 14-15

Duraković, Nijaz (1994): Prekletstvo Muslimanov. Sarajevo, Esperint; Ljubljana,

Centrachemie.

Holbrooke, Richard (1998): Završiti rat. Sarajevo, Šahinpašić; Ljubljana, Mladinska

knjiga.

Honig, Jan Willem; Both, Norbert (1997): Srebrenica: record of a war crime.

London, Penguin Books.

Judt, Tony (2007): Povojna Evropa. Ljubljana, Mladinska knjiga.

Magno Marzo, Alessandro (2001): La guerra dei dieci anni: Jugoslavia 1991–2001: i

fatti, i personaggi, le ragioni dei conflitti. Milano, Il Saggiatore.

Murgel, Jasna (2003): Človek v mednarodnem pravu. Maribor, ISCOMET, Inštitut

za etnične in regionalne študije.

Nuhanović, Hasan (2007): Under the flag: the international community and the

Srebrenica genocide. Sarajevo, DES.

83

Osojnik, Davorin (2010): Analiza neuspeha nizozemskega bataljona pri

zagotavljanju varnosti v Srebrenici. Vojaško-šolski zbornik. Generalštab slovenske

vojske, center vojaških šol, št. 6. Ljubljana, str. 125–140.

Pirjevec, Jože (2003): Jugoslovanske vojne: 1991–2001. Ljubljana, Cankarjeva

založba.

Pirjevec, Jože, (2004): Jugoslovanske vojne 1991–1999. Zgodovina v šoli, letnik 13,

št. ¾. Ljubljana, str. 4–11.

Ramet, P. Sabrina (2002): Balkan Babel. Cambridge MA, Westview press.

Rizman, Rudi (2005): Množični zločini. Problemi iz pekla. Delo – Sobotna priloga,

9. 7. 2005, 8–10

Rohde, David (1998): Endgame: The betrayal and the fall of Srebrenica: Eu's worst

massacre since the Second World War. London, Boulder, Westview press.

Silber Laura; Little Allan (1996): Smrt Jugoslavije. Ljubljana, CO LIBRI.

Slovenika, Slovenska nacionalna enciklopedija, A–O (2011), Ljubljana, Mladinska

knjiga.

Soban, Branko (2007): »Namesto države smo dobili grobove in več ministrov kakor

državljanov«. Mustafa Cerić, vodja islamske skupnosti, Delo – Sobotna priloga, 31.

3. 2007, 15–17.

United Nations General Assembly, A/54/549, Report of the Secretary General

pursuant to General Assembly resolution 53/35. Dostopno prek:

http://www.un.org/peace/srebrenica.pdf

84

Videmšek, B., (2005): Deset let po Srebrenici, Delo – Sobotna priloga, 9. 7. 2005, 8–

10

8.2 Časopisni viri

Delo (1995): Srbi prebijajo bošnjaški obroč okrog Srebrenice, 10. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Negotovo nadaljevanje pogajanj o mirni rešitvi, 10. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Bombni napad Natovih letal na srbske tanke pri Srebrenici, 12. 7. 1995,

1.

Delo (1995): Srbi so kljub grožnjam Nata zavzeli Potočare, 13. 7. 1995, 1.

Delo (1995): »Začetek najslabšega scenarija«. Odmevi na padec Srebrenice,

13. 7. 1995, 7.

Delo (1995): Padec Srebrenice odmeva, 13. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Pregnanci bežijo v Tuzlo, 14. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Kam je šlo 25 tisoč ljudi?, 15. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Enot Unproforja ni mogoče pustiti sredi totalne vojne, 15. 7. 1995, 2.

Delo (1995): Tik pred padcem je tudi druga bošnjaška enklava, 17. 7. 1995, 1.

Delo (1995): Popolna zmeda v mnenjih, kaj bi bilo treba narediti. Italija o Bosni, 17.

7. 1995, 2.

Delo (1995): Konec ali nadaljevanje iluzij o tuji pomoči. Pred srečanjem

Izetbegović–Tuđman, 19. 7. 1995, 6.

Delo (1995): V senci Srebrenice se dogajajo politične igre. Nova afera v Bosni, 20.

7. 1995, 6.

Delo (1995): Imam Cerić poziva na sveto vojno, 20. 7. 1995, 7.

Delo (1995): Bodo odslovili Unprofor?, 3. 8. 1995, 1.

Delo (1995): Gali zavrača očitke, da je krize v Bosni kriva OZN, 3. 8. 1995, 1.

Delo (1995): Pravico je mogoče braniti tudi s silo. Mazowiecki opozarja, 12. 8. 1995,

6.

Delo (1995): Zadnje poročilo komisiji ZN govori o Srebrenici. Mazowiecki o

»srbskem vprašanju«, 22. 8. 1995, 5

Delo (1995): Vojna za mir, 31. 8. 1995, 1.

85

Delo (2005): Pokop 610 identificiranih žrtev. Deset let od srebreniške tragedije, 6. 7.

2005, 32.

Delo (2005): Lov na teroriste. Bosna in Hercegovina, 7. 7. 2005, 28.

Delo (2005): Šesto novih krst v Srebrenici. Deset let po genocidu, ki so ga dopustile

inštitucije, 11. 7. 2005, 1.

Delo (2005): Deset let po genocidu v Srebrenici: reke solza in neizmerna bolečina,

12. 7. 2005, 1.

Delo (2006): Kje in komu se prikazuje glavni haaški begunec? Lov na generala

Mladića, 23. 2. 2006, 8.

Delo (2006): Heroj in simbol zla. General Ratko Mladić, 23. 2. 2006, 8.

Delo (2006): ZDA zahtevajo aretacijo Mladića, a tudi Karadžića. Ameriški

odposlanec za vojne zločine pri Tihiću, 3. 8. 2006, 4.

Delo (2006): Carla del Ponte kritično o Srbiji. Haaško sodišče, 22. 8. 2006, 4.

Delo (2007): Genocid, ki ne sme ostati nekaznovan. Srebreničanke tožijo

nizozemsko vlado, 29. 5. 2007, 24.

Delo (2007): Matere Srebrenice tožijo Nizozemsko, 5. 6. 2007, 24.

Delo (2007): Zakaj sta Karadžić in Mladić še svobodna. Resnica ali blatenje Haaga?,

12. 9. 1997, 28.

Delo (2007): Združeni narodi gredo na sodišče. Primer Srebrenica, 4. 12. 2007, 24.

Delo (2008): Karadžiću so vrnili podobo, v Haag najbrž po koncu tedna. Dan po

aretaciji vojnega zločinca Radovana Karadžića, 15. 7. 2008, 1.

Delo (2008): Zahajal je v lokale in pel o sebi. Nastaja novi mit o Karadžiću, 15. 7.

2008, 6.

Delo (2008): Kdo je bolj kriv za vojno? BiH po Karadžiću, 15. 7. 2008, 6.

Delo (2008): Radovana Karadžića so Srbi sami izsledili in aretirali. Eden najbolj

razvpitih vojnih zločincev končno za zapahi, 23. 7. 2008, 1.

Delo (2008): Uradna Slovenija o aretaciji: Pomemben korak v mednarodnem pravu,

23. 7. 2008, 1.

Delo (2008): Pesnik z dušo najhujšega krvnika. Radovan Karadžić, obtoženec za

vojne zločine, 23. 7. 2008, 3.

Delo (2008): Aretacija, v katero svet skoraj ni več verjel. Tuji tisk o Karadžićevi

aretaciji, 23. 7. 2008, 3.

86

Delo (2008): Bosna: Izbrisati bo treba tudi njegove ideje, 23. 7. 2008, 3.

Delo (2008): Karadžića na skrivaj odpeljali v Haag. Eden najbolj iskanih vojnih

zločincev danes prvič pred sodnikom, 31. 7. 2008, 1.

Delo (2008): Pred oporiščem sta plapolali dve zastavi. Odmev pokola v Srebrenici,

11. 9. 2008, 24.

Delo (2009): Dan spomina na žrtve balkanskih vojn. Evropski parlament sprejel

resolucijo o Srebrenici, 16. 1. 2009, 28.

Delo (2009): Protesti zaradi Gaze, Dodik pa podprl Izrael, 21. 1. 2009.

Delo (2009): »S prevaro se ne končujejo vojne.« Sojenje Radovanu Karadžiću, 5. 3.

2009, 24.

Delo (2009): Sojenja Karadžiću ne bodo odložili. Mednarodno sodišče v Haagu, 9. 9.

2009, 28.

Delo (2010): Matere iz Srebrenice izgubile tožbo. Prizivno sodišče v Haagu, 31. 3.

2010, 32.

Delo (2010): ZN največji krivec za tragedijo v Srebrenici. Sojenje Radovanu

Karadžiću, 24. 4. 2010, 28.

Delo (2010): Pokopali bodo še 732 žrtev. Ob 15. obletnici Srebrenice, 21. 6. 2010,

32.

Delo (2010): Roka pravice še ni dosegla vseh krivcev. Petnajst let po pokolu v

Srebrenici, 10. 7. 2010, 6.

Delo (2010): Največja vrnitev – mrtvih, 14. 7. 2010, 6.

Delo (2010): Temni madež za Evropo in svet. Petnajst let po pokolu v Srebrenici, 12.

7. 2010, 3.

Delo (2011): Ratko Mladić, krivec za genocid v Srebrenici, po 16 letih za zapahi.

Konec bega najbolj iskanega haaškega obtoženca, 27. 5. 2011, 1.

Delo (2011): Odstranjena velika ovira na poti Srbije v Unijo. Odmevi, 27. 5. 2011, 7.

Delo (2011): Konec neke zgodbe. Najbolj iskani haaški zločinec, 27. 5. 2011, 7.

Delo (2011): Veseli dan za haaške sodnike, 27. 5. 2011, 7.

Delo (2001): Prijet »simbol genocida v Srebrenici«. Odmevi v Sloveniji, 27. 5. 2011,

7.

Delo (2011): Na vesti ima tisoče življenj in usod. Vsi grehi Ratka Mladića, 28. 5.

2011, 6.

87

Delo (2011): »Nobeno predplačilo za vstop v EU. Tuji tisk o prijetju Mladića, 28. 5.

2011, 6.

Delo (2011): Srebrenica in druga morišča. Obletnica genocida v Bosni in

Hercegovini, 30. 6. 2011, 6.

Delo (2011): »Potrebujemo zaupanje in obsodbo zločina, na pa trpljenja zločinca«.

Kada Hotić, podpredsednica Združenja mater Srebrenice in Žepe, 11. 7. 2011, 6.

8.3 Internetni viri

Resolucija 819, S/RES/819/1993. Dostopno prek:

http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=S/RES/819(1993)

Resolucija 824, S/RES/824/1993. Dostopno prek:

http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=S/RES/824(1993)

Resolucija 836, S/RES/836/1993. Dostopno prek:

http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=S/RES/836(1993)

http://www.un.org/en/peacekeeping/missions/past/unprofor.htm

http://www.britannica.com/EBchecked/topic/371268/Tadeusz-Mazowiecki

http://www.icty.org/x/cases/slobodan_milosevic/cis/en/cis_milosevic_slobodan_en.p

dfhttp://www.icty.org/sid/101

http://www.srebrenica.ba/?link=obrazlozenje

(http://srebrenickemajke.org/index.php/Srebrenica_Mothers_in_Srebrenica.html)