PRAVA SMERGlasilo 72. brigade Slovenske vojske

Obisk načelnika GŠSVDnevi odprtih vrat vojašnic

Dogajanje v naših enotah

Številka 8 | julij 2008

Zgodovinska dejstva potrjujejo, da je slovenski vojak odličen še posebej takrat, kadar ve, za kaj se bori. Človek tudi v vojaškem kolektivu potrebuje smiselnost delovanja, lastno uveljavitev in občutek pripadnosti. Le čvrsto povezani vojaški kolektivi bodo zmogli tudi v kriznih razmerah izvesti zadane naloge. Ob hitrem tempu sodobnega življenja sicer vsakodnevno intenzivno komuniciramo in se poslušamo, a se žal ob tem prepogosto ne slišimo. Razloge vidim pred­vsem v preobilici komunikacijskih kanalov in v prevelikem administriranju. Za trajen uspeh bo odločilno spoznanje, da odgovornost za ustrezno komuniciranje, in posledično doseganje zastavljenega skupnega cilja, leži na vseh nas. Zagotovo si vsak želi, da bi živel in delal v urejenem okolju. To pa je mogoče le, če se bo vsak zavedal tudi lastne odgovornosti tako do sebe, svojih tovarišev, nadrejenih in podrejenih, kot do enote, ki ji pripada.

Če velja, da mora biti sistem položajev in vlog v vojaških kolektivih jasen in stabilen, potem zagotovo velja tudi, da mora biti poudarjena pomembnost posameznika za doseganje skup­nega uspeha. Občutek nepomembnosti namreč povzroča apatičnost. Za vsakega od nas je zagotovo pomembna tudi identifikacija z enoto, ki ji pripada. Vojaško življenje že samo po sebi zahteva določena odrekanja, podrejanja ter izvajanje nalog ne glede na vremenske raz­mere in stopnjo tveganja. Prav zato je osebna stiska vsakega od nas lahko zelo velika. Kljub tehnološkemu napredku uspešnost vojske še zmeraj temelji na človeku. Človek – vojak pa za svoje delovanje zraven opreme in znanja neizogibno potrebuje tudi vrednote, zadovoljitev lastnih interesov, uspešno vodenje, kulturo in etiko ter primerno usklajevanje nasprotij, ki so v vseh človeških skupnostih neizogibne. Prav kohezivnost in soodvisnost vojaških kolektivov nam bo v najboljši meri zagotavljala ustrezno bojno moralo.

V vojski veljajo načela starešinstva, podrejenosti in nadrejenosti. Je že tako, da prevelika de­mokratičnost v vojski večinoma vodi le v anarhijo, zato morajo poveljniki obvladovati svojo enoto. Realizacija zadanih nalog in učinkovitost enote, ki jo vodi, je zrcalo uspešnosti vsakega poveljnika. V kolikor je enota neuspešna, poveljnik nikakor ne more biti ocenjen kot uspešen.

V 72. brigadi bomo tudi v prihodnje intenzivno razvijali naslednje vsebine :• medsebojno zaupanje, ki temelji na poštenosti, lojalnosti in soodvisnosti;• spoštovanje strokovnosti;• vzpodbujanje k usposabljanju;• pozitivni pristop in dostojanstveno sprejemanje tako dobrega kot slabega; • razvijanje medsebojnih odnosov, ki temeljijo na strpnosti, tovarištvu in spoznanju o soodvi­

snosti;• vztrajno, strokovno, odgovorno in natančno delo;• vzpodbujanje kreativnosti in samoiniciativnosti;• vzpodbujanje zavesti o potrebnem sodelovanju z vsemi enotami SV, izmenjavi izkušenj, zna­

nja in medsebojne pomoči ­ ob vzajemnem spoštovanju;• usmeritev razmišljanj v “kako storiti” in ne v “kako bi se izognil”;• nošenje uniforme – oznake, osebni zgled, urejenost;• spoštovanje reda in vojaške discipline, vikanje, pozdravljanje, naslavljanje, …

Človek je v svojem bistvu še zmeraj ­ ne glede na sodobno odtujenost, socialno bitje. Za svoj obstoj potrebuje smisel in povezanost v socialni mreži. Iz zgodovine spopadov lahko razbe­remo, da ključ do uspeha ni samo v usposobljenosti in opremi, pomembno je tudi zavestno hotenje doseganja zastavljenega cilja. Bistvo spremembe v odnosih je tudi v tem, da bomo znali ceniti uspehe posameznika. Biti vojak, po mojem prepričanju, ni samo poklic, marveč je še mnogo več. Je način življenja tako za nas, kot za naše najbližje. Zavedam se, da večina težav, s katerimi se soočamo, izvira iz dejstva, da zmanjševanju sestave enot ni sledilo tudi zmanjševanje nalog. V preteklem obdobju ste navkljub težavam s povečanimi napori več kot odlično izvršili zadane naloge in dokazali, da ste ponosni, strokovni, odgovorni in predani pripadniki 72. brigade in da poznate PRAVO SMER.

podpolkovnik Ernest Anželj poveljnik

Spoštovane pripadnice in pripadniki 72. BRIGADE

72. BRIGADA2

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Uvodnik

PRAVA SMER

Glasilo 72. brigade Slovenske vojske

Številka 8Julij 2008

Naslov uredništva:Poveljstvo 72. brigade,

Ramovševa 2, 2000 Maribortelefon: 02/332 23 51

faks: 02/332 24 07

Odgovorni urednik:Ernest Anželj

Številko uredila:Matija Vrbnjak in Peter Jazbinšek

Lektoriranje:Marija Novak

Oblikovanje in tisk: Schwarz, d. o. o.

Fotografija na naslovnici:Emil Jalovec

Naklada: 2.000 izvodov

Glasilo je namenjeno informiranju pripadnikov

72. brigade.

Avtorski članki objavljeni v glasilu Prava smer niso

uradno stališče 72. brigade Slovenske vojske.

Kdor dela, greši. Prosimo vas, da vse morebitne

napake prijazno posredujete na elektronski naslov:

pravasmer@gmail.com

Zahvaljujemo se vsem, ki so sodelovali pri pripravi izdaje.

Avtorji fotografij so pripadniki 72. brigade, razen tam, kjer je

avtor naveden.

Zaradi pomanjkanja prostora v tej številki žal nismo uspeli objaviti vseh prispevkov, ki

ste nam jih poslali.

Zgodilo se je 4

Usposabljanje na podčastniški akademiji v ZDA 6

Intervju 7

Udeležba na tečaju »Mine, Countermine and EOD Course« v Izmirju, Turčija 8

Demontaža mostu C­200 čez reko Sočo v naselju Trenta 9

Delovni obisk pripadnikov 14.INŽB pri INŽ enoti iz Karlovca na Hrvaškem 10

Usposabljanje PPRS v 14. INŽB 10

Predstavitvena vaja sredstev za stabilizacijo slabo nosilnega zemljišča 11

Znak 72. brigade 12

Letalski miting IAS 2008 ­ Maribor 14

Spomin na generala Maistra v Mariboru 15

Primopredaja dolžnosti med NRF 10 in NRF 11 ter obeležitev dneva 18. BJRKBO 16

Scorpion Dragon, Francija 16

Tečaj LOGREP BASIC 17

Turnir v košarki – Shama, Libanon (april, 2008) 17

Priprave za NRF 11 18

Dan odprtih vrat v vojašnici Pivka 18

Dan oklepno mehaniziranih enot v vojašnici pivka 19

Brez nas ne gre 19

Pravijo, da se pri topničarjih nič ne dogaja... 20

Memorialni tek Boštjana Kekca 20

Zgodovinska obeležja vrednot Slovenske vojske (1. del) 21

Domovina, ljubezen, hvaležnost 22

Spoštovane bralke in bralci Prave smeri! 23

72. BRIGADA 3

Kazalo| PRAVA SMER | JULIJ 2008

29. marca 2008 smo v ma­riborski Vojašnici generala Maistra, v okviru aktivnosti v spomin na rojstni dan ge­nerala Rudolfa Maistra, imeli že tradicionalni dan odprtih vrat. Župan Mestne občine Maribor, Franc Kangler, in poveljnik, podpolkovnik An­želj, sta položila venca pred spomenik generala Maistra v Mariboru in na njegov grob na Pobreškem pokopališču. Aktivnosti so se zaključile 7. aprila z odličnim koncertom, ki ga je Orkester Slovenske vojske, skupaj z Alenko Go­dec, izvedel v Unionski dvo­rani v Mariboru.

V mesecu aprilu je v organizaciji 72. brigade potekalo prvenstvo Slovenske vojske v malem nogometu in dvoranski odbojki. Najboljšim je medalje in pokale podelil brigadir Anton Krkovič. V četrtek, 24. aprila 2008, pa je 72. brigado in Vojašnico ge­nerala Maistra obiskal načelnik Generalštaba Slovenske vojske, generalpodpolkovnik Albin Gutman. Načelnik je ob tem izrazil zadovoljstvo z aktivnostmi in stanjem v 72. brigadi.

Najlepši pomladni mesec je bil zaznamovan z mnogimi aktivnostmi v spomin na generala Maistra, o čemer lahko več preberete na naslednjih straneh. Prijetno pomladno vreme pa smo pripadniki poveljstva 72. BR izkoristili tudi za pohod in druženje s pripadniki, ki so odšli na druge dolžnosti v SV.

72. BRIGADA4

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Zgodilo se je

72. brigada je junija v Murski Soboti organizirala Odprto prvenstvo v triatlonu, ki so se ga udeležili tudi pripadniki civilnih struktur. Poleg tega so pripadniki 18. bataljona za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo prazno­vali svoj praznik, v Pivki pa je potekala tudi slovesnost ob obeležitvi dneva oklepno­mehaniziranih enot.

V mesecu maju smo, podobno kot v ostalih vojašnicah, v okviru počastitve dneva Slovenske vojske tudi v vojašnici generala Maistra ponovno odprli svoja vrata. Čeprav od zadnjega takšnega dogodka nista minila niti dva meseca, je bil obisk Mariborčanov in Mariborčank presenetljiv. Ta dan smo v vojašnici gostili še konferenco zveze društev ge­nerala Maistra iz Slovenije.

S prvim julijem je 18. BJRKBO ponovno nastopil v že 11. ro­taciji sil NRF. Nekaj več o tem lahko preberete na straneh, ki so posvečene bataljonu. V začetku junija se je z medna­rodnega vojaškega srečanja v Mejannesu v Franciji vrnila delegacija Slovenske vojske, v kateri so bili tudi predstavniki naše brigade.

Junija so se s svoje mednarodne dolžnosti vrnili tudi naši pri­padniki SIKON 3 UNIFIL iz Libanona. V drugi polovici junija pa so se nekateri pripadniki enot in poveljstev 72. brigade udeležili tudi MLF mednarodne vaje v Italiji – »Clever ferret 08«. Naši pripadniki so delovali v okviru projektov CIMIC, v poveljniškem operativnem centru ter v poveljstvu vaje.

72. BRIGADA 5

Zgodilo se je | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Cilj vsakega podčastnika vojske Zdru­ženih držav Amerike je šolanje na USA­SMA, ki predstavlja vrh usposabljanja za podčastnika, kar dokazuje tudi slo­gan šole, ki se glasi »ULTIMA«. Biti izbran in se šolati na USASMA je čast za vsake­ga podčastnika ameriške vojske. Prav tako, če ne še bolj, pa to velja za pripa­dnike drugih vojska.Za nas, mednarodne študente pa ima­jo poleg znanja, ki ga pridobimo skozi učni proces, na akademiji pripravljen tudi program s katerim spoznamo in razumemo odgovornost vlade, vojske ter prebivalstva pri zaščiti in zagota­vljanju ter upoštevanju pravic vsakega posameznika. Na ekskurzijah v glavna mesta posameznih zveznih držav smo spoznali zakonodajno, izvršilno in so­dno oblast, prav tako pa smo spoznali vojaški sodni sistem. Predstavili so nam kulturne in zgodovinske objekte, po­kazali vsakdanji utrip v velemestih ter simbole po katerih so Združene države Amerike prepoznavne. Obiskali smo veliko objektov in krajev, omenil pa bi en dogodek, ki se mi je zelo vtisnil v spomin. To je obisk »Gro­und zero« v New Yorku, kjer sta stali stolpnici World trade centra. Trenutno je tam veliko gradbišče, kjer gradijo objekte in spominski park, ki bo opo­zarjal na to, kaj se je tam zgodilo. Na tem mestu imajo tudi muzej kjer hra­nijo slike, predmete, zvočne posnetke

USPOSABLJANJE NA PODČASTNIŠKI AKADEMIJI V ZDA

in ostalo gradivo s prizorišča napada. Vodiči, ki vodijo obiskovalce po muzeju in okolici so prostovoljci, ki so znanci ali pa sorodniki žrtev tega terorističnega napada. Mi smo imeli za vodiča upo­kojenega gasilca, ki je izgubil sina, prav tako gasilca, ki je tistega jutra prihitel na pomoč ljudem v eni izmed stolpnic, vendar je pri tem pogumnem dejanju izgubil življenje. Takih žalostnih zgodb posameznikov je zelo veliko in človek se ob tem vpraša, od kod ljudem moč, da nekajkrat na dan stopijo pred ljudi

in se spominjajo prijateljev, svojcev, ki so jih takrat izgubili.Kljub vsakodnevnim obveznostim, ki jih narekuje šola, pa je dovolj časa, da sem spoznal okolico in ustvaril nova prijatelj­stva. Današnja tehnologija omogoča preprosto vzdrževanje stikov s prijatelji, ki sem si jih pridobil v času šolanja. Danes, ko so vojske sveta vpete v mednarodne dejavnosti na kriznih žariščih po celem svetu, nikoli ne veš kje boš srečal prijate­lja, znanca in takoj ti bo lažje sodelovati ter izvajati zadane naloge.Izkušnja, ki sem jo pridobil na tem šola­nju, je neprecenljiva. Imel sem priložnost spoznati veliko vodij, tako častnikov kot podčastnikov, ki so z nami delili svoje iz­kušnje in nam dajali nasvete za nadalj­nje delo. Prav tako sem dobil veliko no­vega znanja, na določene stvari sedaj gledam drugače in prepričan sem, da mi bo to v veliko pomoč pri nadaljnjem delu. Nenazadnje pa sem pridobil ogro­mno število novih prijateljev po celem svetu. Za konec pa naj zapišem še slo­gan, ki sem ga poslušal vsako jutro na vhodu v bazo ves čas bivanja v Združe­nih državah Amerike »ONE TEAM, ONE FIGHT«. Je kratek, a pove vse.

Štabni vodnik Milan Pelko

Kot pripadnik 14. inženirskega bataljona v Novem mestu sem se 24. maja vrnil iz 11 mesečnega šolanja na „United States Army Sergeant Mayor Academy“ (USASMA, podčastniška akademija ameriške vojske). Bil sem študent 58. generacije, ki je štela 665 študentov. Od tega nas je bilo 49 tujcev iz 36-tih držav sveta.

72. BRIGADA6

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Naši pripadniki

Zakaj ste se vi osebno odločili za vojaški poklic?Za ta poklic sem se odločil, ker sem po naravi bolj dinamičen človek. Niti sam nisem vedel, kaj točno lahko priča­kujem in v kaj se podajam. Vedel pa sem, da je to delo častno in da je zanj potrebna predanost. Tu ni prostora za ljudi, ki niso samostojni, nimajo skupin­skega duha in jim je iznajdljivost tuja.

Kako so vašo odločitev sprejeli vaši bližnji?Različno. Domači so vedeli, da bom v tem poklicu užival, vendar so bili tudi v strahu zame. Vedeli so, da vojak vojne ne zaneti, temveč je tisti, ki jo gasi. Prija­telji so mojo odločitev sprejeli pozitivno in me pri tem vzpodbujali.

Koliko časa ste že pripadnik 18. BJRKBO?V 18. BJRKBO sem že skoraj 5 let. Prišel sem leta 2003, ko se je začela ustana­vljati NRF enota, v kateri naj bi sodelo­val tudi vod za RKBO.

Kakšna je bila do sedaj vaša karierna pot? Katera usposabljanja in izobraževanja so bila potrebna, da sedaj opravljate svojo dolžnost?Do sedaj je bila moja karierna pot dokaj počasna, a zanesljiva. Že kot

Intervju:

Poddesetnik Dušan Kladnik

nabornik sem dobil vojaški čin podde­setnika, prva soočenja z izzivi v tem po­klicu pa so mi prinesla prva priznanja na ravni bataljona in tudi brigade. Z vsakim dnem se je trud, ki sem ga vla­gal, poplačal z vse večjim zaupanjem poveljujočih vame. Kmalu sem postal namestnik poveljnika oddelka. Enota me je lansko leto poslala na tečaj za voznika C kategorije, letos maja pa sem se udeležil tečaja za desetnika. Tečaju desetnika je sledila selekcija za podča­stniško šolo, iz katere že nestrpno priča­kujemo rezultate. Enota 18. BJRKBO me je za to delovno mesto voznika­dekonta­minatorja usposabljala kar nekaj časa. Na osnovnem tečaju smo spoznali po­men enote, pomen sredstev za RKBO in njihovo delovanje. Nadgradnja znanja se je nadaljevala s praktičnim usposa­bljanjem doma in v tujini.

Kaj je v vašem bataljonu tisto, kar bi vi izpostavili kot najbolj zanimivo?V našem bataljonu je tako rekoč zani­

mivo vse. Na začetku me je najbolj presenetila raznolikost dela. Vsa ta materialno­tehnična sredstva, vedno novejše naprave in metode odkrivanja bojnih strupov, delo s pravimi bojnimi strupi. Nenehna mednarodna sodelo­vanja v okviru skupnih vaj pa naredijo naš poklic še bolj dinamičen. Sodelu­jemo tudi z drugimi enotami v Sloveniji, pri naravnih nesrečah pa smo poleg civilne zaščite prvi, ki priskočimo na pomoč.

Vaš bataljon je od samega začetka bil vključen v t.i. NRF sile. Ali ste tudi vi osebno sodelovali pri teh nalogah in kakšna je specifika takšnih nalog?Sam sem v silah NRF že od samega začetka. Pričeli smo z mednarodno vajo leta 2004 v Nemčiji. Tekom naše­ga dela so se pokazale določene po­manjkljivosti, ki jih z veliko mero pripra­vljenosti poskušamo odpravljati dan za dnem. Sledile so vaje na Slovaškem, na Madžarskem in v Franciji. Posebnost teh vaj je urjenje vojske za delo s pra­vimi bojnimi strupi v katerem koli okolju in vsakršnih vremenskih pogojih.

Kakšni so odzivi ljudi, ki se jim predstavite kot pripadnik SV?Ljudje se odzivajo različno. Tisti, ki jim je vojska zadala bolečino, gledajo name previdno, s kančkom strahu oz. straho­spoštovanjem, ostali pa vojaški poklic in mene, kot pripadnika SV, jemljejo či­sto vsakdanje, brez predsodkov.

Kdaj ste se zaposlili v SV?V Slovenski vojski sem zaposlen od ju­nija 1992 in sem tudi veteran vojne za Slovenijo.

Kaj je botrovalo tej vaši odločitvi?Na mojo odločitev za delo v Slovenski vojski je vplivalo več dejavnikov. Želja po novem delu (delo z vojaki, ne mo­notonost dela), spoznavanje novega, drugačnega dela in orožja.

Ali ste kdaj obžalovali?Ne.

Sedaj ste pripadnik 460. AB. V katerih

drugih enotah SV ste delali v svoji pretekli karieri?Začel sem v bojni enoti v Vipavi. Poma­gal sem pri izvajanju usposabljanja na šoli za podčastnike, pri usposabljanju vodnih podčastnikov in pri usposablja­nju kandidatov za vojake v učnem cen­tru v Vipavi. Kaj je pri delu v artilerijski enoti posebnega?Delo v artilerijski enoti je posebno zaradi posebnih znanj in dolžnosti, ki jih zahte­va rod artilerije. In prav ta znanja nas tako razlikujejo od drugih rodov.

V čem vidite vaše osebne izzive v tej enoti v prihodnje?Vsak novi dan je novi izziv. Prav gotovo mi je eden od izzivov tudi krepitev pod­

častniškega zbora v tej enoti.

Trenutno se pripravljate na napotitev na misijo. Kako so to dejstvo sprejeli vaši bližnji?No, tisti ki me dobro poznajo, in najbližji me prav gotovo, me v celoti podpira­jo.

Intervju:

Štabni vodnik Jože Krapež

72. BRIGADA 7

Naši pripadniki | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Ker ima Turčija bogato vojaško zgodovino in s tem tudi bogato inženirsko zgodovino je prav, da temu namenim nekaj besed. Začetki inženirstva v turških oboroženih si­lah segajo v leto 1557, kar potrjujejo zapisi iz tega časa – „inženirska abeceda“. Leta 1734 je sultan Mahmut I. ustanovil inženirsko šolo v Uskudarju (Istambul), ki je glede na potre­be doživljala razne spremembe (združitev z artilerijo, združitev z mornarico, status inže­nirske šole turškega imperija (1790), združitev z inženirsko fakulteto (1828), selitev v Ankaro

Udeležba na tečaju »Mine, Countermine and EOD Course«

v Izmirju, Turčija

med drugo svetovno vojno,...). V novejši zgo­dovini je pomemben mejnik predstavljal za­četek urjenja nabornikov – inženircev v letu 1953, kar je vodilo k ustanovitvi učnega cen­tra inženirstva v Izmirju. Leta 1972 se je v Izmir iz Istambula preselila še inženirska šola. Tako se je skozi čas oblikoval inženirski center, ki danes združuje učni regiment, inženirsko šolo in enote za podporo. Poslanstvo centra je podpora premika, oviranje, preživetje in splošno inženirstvo, ki se izvaja:• z usposabljanjem častnikov, podčastni­

kov, specialistov in nabornikov iz zadnjih taktičnih in tehničnih postopkov;

• s preverjanjem individualnih in kolektivnih veščin;

• z razvojem in izboljšavami inženirskih kon­ceptov in doktrin;

• s testiranjem in ocenjevanjem nove inže­nirske opreme.

V sestavi omenjenega centra je tudi „PfP Training Center“ (Učni center Partnerstva za mir), v katerem se izvajajo razni učni pro­grami – eden od njih je tudi tečaj, ki sem se ga udeležil in ga predstavljam v nada­ljevanju.Kot sem omenil v uvodu, je prvi del tečaja potekal v kraju Balikesir, ki je slabih 300 km severno od Izmirja. V kraju samem je letal­ska baza, kjer smo bili nastanjeni, sam tečaj pa se je izvajal na „Šoli za streliva“. V bistvu gre za center v katerem se urijo pripadniki EOD enot, ki pa so, za razliko od slovenskih razmer, prav tako del inženirskih enot. Tu smo imeli možnost spoznati več vrst streliva za različna orožja, primerke UXO (NUS) ter (kar je najvažnejše) orodja in opremo za ro­kovanje z navedenimi sredstvi. Sam tečaj je obsegal naslednje vsebine:• osnovni podatki o EOD (uničevanje ek­

splozivnih snovi, streliva in NUS);• varnostni ukrepi in postopki;• orodje in oprema EOD enot;• tehnike izvajanja EOD;• uničevanje streliva;• predstavitev uporabe orodja in opreme

EOD enot;• kompleti za izvedbo uničenja NUS (neek­

splodiranih ubojnih sredstev);• predstavitev uporabe kompletov za iz­

vedbo uničenja NUS;• EOD – način poročanja;• predstavitev STANAG–ov, ki urejajo podro­

čje EOD.Pripadniki so nam demonstrirali postopke pri delu EOD timov, uporabo robota pri uni­čevanju NUS, uporabo robota pri uničeva­

V času od 27. aprila 2008 do 10. maja 2008 sem se udeležil tečaja „Mine, Countermi-ne and EOD Course“ v Turčiji. Tečaj je potekal v dveh delih. Prvi del – „EOD Course“ je potekal v kraju Balikesir na „Ordnance school“ (šola za streliva), drugi del – „Mine, Co-untermine Course“ pa je potekal v kraju Izmir na „Engineer school“ (inženirska šola). Tečaja se je udeležilo 42 častnikov iz 21 držav članic NATO ali PfP (Partneship for Pea-ce – Partnerstvo za mir).

Udeleženci tečaja

Tudi to je način uničevanja NUS

„Afganistanske“ mine

Foto

: PfP

Tra

inin

g C

en

ter

Foto

: Šte

fan

čič

Foto

: Šte

fan

čič

72. BRIGADA8

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Iz naših enot

nju IED (IEN), prikaz in uporabo kompletov orodij za uničevanje NUS ter načine uniče­vanja IEN in NUS s priročnimi sredstvi – ta del usposabljanja je bil še posebej zanimiv in ga bom vključil v usposabljanje Bojne pio­nirske čete v našem (14.) bataljonu pri izved­bi bojnih vaj z eksplozivnimi snovmi. Predsta­vljene vsebine s področja IEN so bile prav tako aktualne, saj se Turčija sama sooča s problemi z IEN na svojem ozemlju (npr. v Is­tanbulu 2007), prav tako pa sodeluje v ope­racijah Nata (ISAF), da težav s Kurdi sploh ne omenjam.Drugi del tečaja je potekal na „Inženirski šoli“ v Izmirju. Ta del tečaja je bil zame, kot pripa­

dnika 14. INŽB, še posebej aktualen, saj je bil, morda po naključju, usmerjen predvsem na Afganistan – deželo posejano z mina­mi, sam pa sem tudi udeležen v priprave in napotitev SIKON 10 ISAF. Pridobljena znanja sem s predavanjem posredoval pripadni­kom kontingenta. Ta del tečaja je prav tako obsegal zelo pester nabor vsebin.Na področju min in nevarnosti min ima Turčija veliko lastnih izkušnej predvsem na meji z Irakom, kjer naj bi, po navedbah pripadnikov turške vojske, imeli miniran ce­loten mejni pas v širini 100 m. Poleg tega Turčija sodeluje v Natovi misiji ISAF v Afga­nistanu, kar se je, kot sem že navedel, odra­

žalo v vsebini tečaja. Udeleženci smo imeli možnost izvedbe posameznih praktičnih postopkov, poleg tega pa smo praktično spoznali večino vrst min, ki so se uporablja­le v Afganistanu predvsem v času aktivno­sti ruske vojske, kar je gotovo neprecenljiva izkušnja, saj je večina minskih polj ravno iz tega obdobja.Organizator tečaja je pripravil ugodne lo­gistične pogoje in spremljajoče aktivnosti, ki so poleg pridobljenih strokovnih znanj prispevale k spoznavanju Turčije kot pisane dežele prepletajočih kultur.

nadporočnik Marcel Štefančič

Naše znanje, usposobljenost ter hitro in na­tančno delo velikokrat uporabimo pri od­pravljanju posledic naravnih nesreč, ki so žal pogoste in civilnemu prebivalstvu one­mogočajo vsakdanje življenje. V letu 2007 je bilo v primerjavi s preteklimi leti največ postavitev in demontaž mostov. Tako je mostna četa sodelovala pri naslednjih mostovih:• demontaža mostu v Jurkloštru (11.­12. 01.

2007),• demontaža mostu v Dolgi vasi pri Kočevju

(27­28. 02. 2007),• montaža mostu v Lancovem (4.­11. 06.

2007),• montaža mostu v Trenti (6.­9. 08. 2007),• montaža mostu v Zagorju (18.­19. 09. 2007),• montaža mostu v Železnikih (5.­9. 10. 2007),• demontaža mostu v Podpeči (12.­14. 11.

2007),• montaža mostu na Mirni (27.­28. 11. 2007),• demontaža v Zagorju (18.­19. 12. 2007).V letošnjem letu smo začeli z akcijo že fe­bruarja, ko smo izvajali demontažo mostu čez reko Savo v naselju Lancovo. To je bila največja demontaža, ki jo je izvedla mo­stna četa, saj je most v dolžino meril 70 m. Za demontažo mostu smo z usklajevanjem, organizacijo in izvedbo dela potrebovali 5 dni, tudi zaradi dobrega sodelovanjem z zasebnim podjetjem A­GIT 2000. Pripadniki mostne čete smo na ta most – montažo in demontažo, zelo ponosni.Po končani obnovi mostu čez Sočo v Trenti smo dobili še nalogo, da med 12. in 14. ma­jem letos izvedemo tudi demontažo mostu C­200, konstrukcije DSHR2* in dolžine 40 m (13 polj). Na demontaži mostu so sodelovali trije pri­padniki 14. INŽB v sklopu mostne čete, in

sicer vodja skupine, v. vod. Jože Plut, des. Andrej Olovec in pdes. Sašo Vrček (BPI­ONČ). Predhodno usklajevanje za izvedbo demontaže je potekalo z vodjo gradbišča, g. Jerkičem iz Cestnega podjetja Gorica. Demontaža mostu je potekala s pomočjo avto dvigala z nosilnostjo 100 ton, bagerja in dvigala na tovornem vozilu ter s pomočjo­gradbenih delavcev CPG iz Nove Gorice. Z omenjenim podjetjem smo že v preteklosti uspešno sodelovali pri postavitvah mostov, med drugim tudi mostov na Predelu in Logu pod Mangartom. Priprave na demontažo so se začele v po­nedeljek dopoldne, takoj po našem priho­du. Najprej smo pripravili dvigalo za dvig mostu. Ko smo dvigovali most, smo bili prisi­ljeni narediti popolno zaporo ceste, ki sta jo predhodno najavila Direkcija Republike Slo­venije za ceste in policija. Navedena zapo­ra je trajala 3 ure. V tem času, ko je dvigalo držalo most in ga premikalo na obalo, smo

Demontaža mostu C-200 čez reko Sočo v naselju Trenta

Mostna četa, ki je v sestavi 14.INŽB, deluje v vojašnici v Novem mestu. Naša glavna naloga je postavitev mostu. Na Compact C 200 smo trenutno izurjeni trije pripadni-ki, ostali so usposobljeni na novem mostu LME. Za izvedbo vseh nalog – postavitev mostu, nam pomagajo ostali pripadniki drugih čet iz 14. INŽB.

na drugi strani obale opravili hitro razstavlja­nje mostu, da ne bi zapora ceste trajala pre­dolgo. V torek in sredo smo uspešno opravili demontažo mostu.Ob izvajanju demontaže mostu je ponovno prišla do izraza hvaležnost civilnega prebi­valstva, ki ceni naše strokovno, predvsem pa hitro opravljeno delo. Tako pri postavi­tvah mostov, kot tudi pri njihovi demontaži, vedno znova spoznamo, kakšen življenjski pomen ima most s svojim povezovanjem bregov rečne struge za okoliške prebivalce. Pomeni jim povezavo z drugimi kraji, mobil­nost ter jim olajša življenje. V Trenti pa most navsezadnje omogoča tudi razvoj turizma, ki predstavlja najpomembnejšo gospodar­sko panogo na območju. Tako kot je civilno prebivalstvo hvaležno za našo pomoč pri postavitvi mostu, smo mi, pripadniki mostne čete, ponosni, da lahko svoje strokovno zna­nje uporabimo tudi v civilne namene.

višji vodnik Jože Plut

72. BRIGADA 9

Iz naših enot | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Spremljali so nas do Karlovca in nas name­stili v hotelu. Po namestitvi smo imeli organi­zirani ogled mesta Karlovca. Do večernih ur smo o mestu izvedeli veliko stvari in si ogle­dali vse pomembne znamenitosti, prav tako smo si ogledali muzej vojaške tehnike, ki ga postavljajo na prostem. V ponedeljek smo imeli sprejem pri povelj­niku INŽ Pukovnije. Po uvodni predstavitvi samega polka smo si ogledali razstavo oborožitve in opreme, ki jo uporablja Hrva­ška vojska. Veliko pozornosti smo namenili opremi, ki jo uporablja INŽ enota. Videli smo stroj za razminiranje in opremo, ki jo upo­rablja njihova EOD ekipa. Ker smo bili na

obisku med praznikom Hrvaške vojske, smo videli tudi dinamično predstavitev njihovih enot. Na TT zboru so nam pokazali vso nji­hovo opremo. Videli smo vse tipe pehotne oborožitve, opreme za izvidništvo in nam najbolj zanimivo brezpilotno letalo v dveh različicah. Uporabljajo ga za preslikavo tere­na. Prikazano je bilo tudi vozilo, iz katerega upravljajo z brezpilotnimi letali. Videli smo tudi sredstva zvez, protioklepna sredstva tipa Fagot in Metis, prav tako tudi artilerijsko orožje tipa orkan in havbico 155 mm, tank T­55 in samovozno havbico 130 mm te čoln Zodiac, ki ga uporabljajo za patruljiranje po rekah. Videli smo tudi novo izvidniško vozilo Iveco, ki ga bodo uporabljali za misije.V dinamičnem prikazu je bil prikazan skok padalcev iz helikopterja Mi­8, izstrelitev ča­stne salve iz 17. topov in prelet letal Pilatus ter MiG­21, ki so imela tudi svoj program. Dan smo zaključili z večerjo.Tretji dan obiska smo nadaljevali v INŽ enoti, ki se ukvarja z razminiranjem vojaških objek­

Delovni obisk in izmenjava izkušenj s področja razminiranja, pripadnikov 14. INŽB

pri INŽ enoti iz Karlovca na HrvaškemV nedeljo, 25. maja 2008, smo v popol-danskem času trije pripadniki INŽB iz No-vega mesta odšli na delovni obisk v Kar-lovac (RH). Obisk je bil dobro organiziran, saj so nas na meji z RH pričakali pripadni-ki INŽB s sedežem v Karlovcu.

Razminiranje

Muzej na prostem

tov v RH. Prikazana je bila vsa dokumentaci­ja, ki je potrebna za odprtje delovišča. Dobili smo vpogled v organizacijo del na razmini­ranju in v organizacijo sanitetne službe in samo uničevanje ME sredstev. Na delovišču dela cel vod. Ta dan je bil še posebej za­nimiv, saj smo se veliko naučili in to znanje nam bo prišlo posebej prav pri našem delu. INŽ enota je doslej našla in uničila že več kot 200.000 min različnih tipov. Pri svojem delu so imeli že dve nesreči, na srečo brez smrtnega izida. Želeli smo si ogledati potek celotnega dela na terenu, vendar nam le tega niso mogli omogočit, saj smo se pre­pozno najavili. Delovni obisk je bil zelo poučen, želimo si še več takih sodelovanj s sorodnimi enota­mi iz bližnjih držav. Upamo, da nam bo kdaj omogočen ogled poteka organizacije in same ga dela na terenu, saj imajo pripadni­ki hrvaške vojske ogromno izkušenj pri raz­miniranju.

Poročnik Jurij Gorenc

škega usposabljanja z različnimi vojaško – strokovnimi vsebinami. Usposabljanje smo organizirali ter izvedli častniki in podčastniki 14.INŽB, v sodelovanju s častniki ter podča­stniki 16. BNZP in 157. LOGB. V letu 2007 je bilo tako v osnovnih ter rezervnih terminih skupaj izvedenih 230 ur usposabljanja, kar

Usposabljanje PPRS v 14. INŽBLeta 2007 smo v 14. inženirskem bataljo-nu pričeli z usposabljanjem devetdesetih pripadnikov prostovoljne pogodbene re-zervne sestave (PPRS). Pripadniki prihajajo iz različnih vetrov, različnih poklicev in raz-ličnim predznanjem. Vsi imajo ustrezno VED za svojo dolžnost. Večina jih ima VED pionirjev, mostovikov, voznikov in kuhar-jev. Med njimi se najdejo tudi pripadniki z VED mizar, mesar in podobno. Stari so med 24 in 44 let. Večina tistih, ki so starejši od 36 let, je služila vojaški rok še v JLA. Vsi so z MORS sklenili obligacijsko razmerje, kot pripadniki pogodbene rezerve, za ob-dobje pet let z možnostjo podaljšanja.

oktobra ter v zadnjem rezervnem terminu novembra. Vpoklicani so se morali na uspo­sabljanje zglasiti v vojašnici v Novem mestu, v 14. INŽB, v petek do 16. ure. Usposablja­nje je trajalo do nedelje do 15. ure. V tem obdobju je bilo za pripadnike pogodbene rezerve vsak vikend organiziranih 23 ur voja­

Skupaj smo, preko Uprav za obrambo, v mi­nulem letu izvedli pet vpoklicev v osnovnih ter pet v rezervnih terminih in sicer enkrat mesečno aprila, maja, junija, septembra in

72. BRIGADA10

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Iz naših enot

Predstavitvena vaja sredstev za stabilizacijo slabo nosilnega zemljišča

Po uspešno izvedeni predstavitvi in analizi sta dogodek zaključila maj Ivan Arnejčič in maj Marjan Povšič.

poročnik Robert Muller in štabni vodnik Milan Pelko

Polnjenje celic

28. maja 2008 sta bila v 14. INŽB predstav-nik podjetja J&S Franklin Equipment iz Velike Britanije in predstavnik uradnega zastopnika za Slovenijo, LAB COMMERCE d.o.o. Predstavila sta nam novo genera-cijo sistema za stabilizacijo slabo nosil-nega zemljišča ter zaščito sredstev in žive sile. Na predstavitvi so bili prisotni pripa-dniki poveljstva 14.INŽB, inženirske čete ter pomočnik za inženirstvo v PSSV, maj. Ivan Arnejčič.

lavo zaščitnih zidov, bunkerjev, ipd. Sistema smo postavili pod vodstvom gospoda Jere­mya Miltona in ga preizkusili s težko gradbe­no mehanizacijo inženirske čete. Preizkus je pokazal uporabnost in kakovost sistema.

pomeni, da je vsak pripadnik PPRS opravil 115 ur intenzivnega usposabljanja. Prvi vpoklic na usposabljanje smo izvedli aprila 2007. Po izjavah pripadnikov PPRS je bila to zanje najtežja preizkušnja, saj so mo­rali zadolžiti vojaško opremo in oborožitev, izvesti preverjanje gibalnih sposobnosti, si peš ogledati znamenitosti Novega mesta ipd. Pri tem so seveda dobili žulje zaradi no­vih škornjev in športnih copat, kar pa je za vojaka vsakdanjost.V mesecu maju smo izvedli usposabljanje iz uporabe osebne oborožitve, taktike pe­hote, streljanja z zračno puško ter pričeli z dvigom ravni fizične pripravljenosti pripa­dnikov. Junija smo usposabljanje nadgra­dili s spoznavanjem taktičnih postopkov vojaka v boju. Pripadniki so izvedli tudi streljanja na simulatorjih FATS in NOPTEL. Omenjeno usposabljanje je bilo podlaga ter predpriprava za streljanje z avtomatsko puško AP M70. Usposabljanje v mesecu septembru je potekalo v duhu teoretičnih priprav ter praktične izvedbe pripravljalne­ga streljanja z AP M70 na zaporedni številki 1 in 2. Streljanje smo izvedli na strelišču Blo­ška polica. Pri sami nastavitvi orožja nam je na pomoč priskočil puškar iz vojašnice Po­stojna. Vsi pripadniki PPRS so dosegli priča­kovane rezultate, nekateri med njimi pa so dokazali, da smo Slovenci odlični strelci. V zadnjem terminu usposabljanja v mesecu oktobru pa smo, poleg obnavljanja znanja iz že poslušanih vsebin, izvedli še preverja­nje pripadnikov iz poznavanja oborožitve, postrojitvenih pravil, zaščitne maske ter taktike pehote. Preverjanje smo v vojašnici Novo mesto izvedli izvajalci usposabljanja

Predstavitev je potekala v vojašnici Novo mesto in je bila razdeljena na teoretični in praktični del. Teoretični del je predstavil go­spod Jeremy Milton ob pomoči gospoda Petra Sekavčnika. Nato smo se preselili na vadišče vojašnice Novo mesto, kjer smo iz­vedli praktični del. Pri praktičnem delu je so­delovala inženirska četa s tovornim vozilom IVECO, nakladalcem CAT in valjarjem AM­MAN. Sistemi so narejeni iz modularnega filca. Posamezni moduli se nasujejo z razsu­tim materialom (pesek, zemlja, itd.), kar da sistemu obliko in trdnost.Najprej smo preizkusili celični sistem za utr­jevanje terena, potem pa še sistem za izde­

iz 14. INŽB, skupaj s 16. BNZP ter 157. LOGB. Vsi pripadniki PPRS so dosegli zahtevani nivo znanja. Opravljena je bila tudi analiza usposablja­nja za leto 2007 ter letni razgovori z vsemi pripadniki PPRS. Moram poudariti, da so pri­padnikoi PPRS kvaliteto vsebino ter njihovo izvedbo s strani profesionalne sestave, oce­nili zelo visoko. Skozi leto 2007 se je deset pripadnikov PPRS odločilo za prekinitev pogodbe zaradi različ­nih razlogov, tako da ima sedaj PPRS 14. INŽB osemdeset pripadnikov. Septembra 2008 se nam pridruži pet podčastnikov PPRS, ki so

uspešno končali šolo za podčastnike in spe­cializacijo za VED podčastnik inženirstva.Letos smo izvedli tri vpoklice v osnovnem in rezervnem terminu. Poudarek je bil na uspo­sabljanju specialističnih vsebin ter nadgra­jevanju že pridobljenega nivoja znanja. Nismo pa pozabili na negovanje slovenske vojaške zgodovine, ki je obvezen sestavni del usposabljanja. Naš cilj je kvalitetno na­daljevanje dela in dvigovanje kakovostne ravni ter doseganje standardov za nemote­no izvajanje vseh nalog v miru ter vojni.

poročnik Janez Bobnar,poročnik Robert Oštir

72. BRIGADA 11

Iz naših enot | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Osrednji lik je gams, ki predstavlja spretnost in vzdržljivost pri gi­banju po goratih predelih. Poleg gamsa je v oznaki še planika, značilna roža našega gorskega sveta, in cepin, kot nujen pripo­moček pri usposabljanju in premagovanju goratih predelov. Na spodnjem delu je še velika zelena črka G, kot oznaka za Gorenj­sko, gore, gorništvo.

Znak 72. brigade je oblikovan kot Natov taktični simbol z elementi, ki predstavljajo enote:

pehoto, artilerijo in oklep.

NATO simbol za brigado

top simbolizira artilerijo

Meč simbolizira pehotne enote

Čelada simbolizira oklepne enote

Znak enote predstavlja ščit na katerem sta stilizirani prekrižani topovski cevi, simbol artilerijskih enot tudi v številnih vojskah po svetu.

Znak oziroma emblem predstavlja zgodnjegotski trikotni ščit, ki je sekan v levo poševnico tako, da ustvarja dve trikotni polji v ščitu. Na zgornjem, zelenem polju, je predstavljena volčja glava. Na spodnjem, črnem polju, je heraldično predstavljena glava živa­li – samoroga. Pri ustvarjanju znaka za novo enoto – 45. OKB SV, ki je nastala z združitvijo dveh prejšnjih, je bila upoštevana tradicija SV, predvsem pa tradicija obeh, nekdaj ločenih enot.

Na oznaki je taktična oznaka inženirstva in moč enote­bataljon. Taktično oznako dopolnjujeta numerični oznaki, in sicer 1 in 4, kar predstavlja 14. inženirski bataljon. Na sredini znaka je ptič kragulj, ki je znan plenilec in predstavlja bojevitost, moč ter pogum eno­te, njeno usposobljenost in izurjenost v delu z eksplozivnimi sred­stvi pa simbolizira prižgano eksplozivno polnjenje.

Za znak enote so si izbrali simbole, ki ponazarjajo dejavnost ba­taljona. V sredini je rumeni znak atomske gobe, ki stoji na zeleni črtasti podlagi. Rdeči znak predstavlja kemične nevarnosti, na drugi strani pa modri znak predstavlja biološko nevarnost. Triko­tni gotski ščit je znotraj obrobljen z rumeno, navzven pa s črno barvo.

LETALSKI MITING IAS 2008 - MARIBORFotografije: Vido Blažič in Janez Troha

72. BRIGADA14

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Fotoreportaža

Maja je v Mariboru potekalo več do­godkov, ob katerih so se pripadniki Slo­venske vojske in Mestne občine Maribor poklonili spominu na generala Rudolfa Maistra.10. maja 2008, ob počastitvi dneva Slo­venske vojske je večina vojašnic v Re­publiki Sloveniji odprla svoja vrata za obiskovalce, v Vojašnici generala Ma­istra (VGM) pa smo takrat gostili osre­dnjo skupščino Zveze društev general Maister. To priložnost je poveljnik VGM in 72. brigade, podpolkovnik Ernest An­želj, želel izkoristiti za to, da bi se vsi, ki so aktivno vključeni v gojenje spomina na generala Maistra, končno vsedli za isto mizo – simbolično – v edini vojašnici Slo­venske vojske, ki nosi njegovo ime.V soboto, 24. maja 2008, so se odvijale mnoge aktivnosti v počastitev t. i. Pe­krskih dogodkov. V VGM in 72. brigadi Slovenske vojske smo, tako kot vedno, tudi to priložnost izkoristili za počastitev spomina na našega prvega generala. Podpolkovnik Ernest Anželj je skupaj z namestnikom načelnika generalštaba, generalmajorjem mag. Alojzom Šteiner­jem, v VGM na svečanem kosilu gostil

SPOMIN NA GENERALA MAISTRA V MARIBORU

Vojašnica generala Maistra v Mariboru in 72. Brigada Slovenske vojske v svojem življenju in delu vedno dajeta pomemben poudarek zgodovinskemu spominu. Že leta pa smo predvsem pripadniki in pripadnice 72. brigade tesno povezani z likom generala Rudolfa Maistra. Generala Maistra smo v 72. brigadi vzeli za »svojega« in obujanje spomina na to veliko osebnost je naša stalna naloga.

potomce generala Maistra in ostale po­membne predstavnike civilnih struktur, ki jim je gojenje domovinskega spomina pomembno. Povabilu sta se odzvala so­proga sina generala Maistra in njegov vnuk, podžupana MO Maribor, g. Peče in g. Burnač, načelnik Vojaškega muze­ja SV, direktorica Muzeja Narodne osvo­boditve MB, predsednika Zveze društev

GM in Društva GM Maribor ter ostali po­veljujoči enot v VGM. Ta dan so se na pobudo poveljnika VGM, podpolkovni­ka Anželja, skupaj s podžupanom MO Maribor, Rokom Pečetom, dogovorili, da je nujno v najkrajšem možnem času obnoviti grobnico generala Maistra na pobreškem pokopališču v Mariboru. Potomci generala Maistra so izrazili za­dovoljstvo nad dejstvom, da se tako vo­jaška, kot mestna oblast v Mariboru, za­vedata pomembnosti gojenja spomina na našega generala tudi za rodove za nami. To iskreno zadovoljstvo je vnuk Bo­rut Maister zapisal tudi v knjigo vtisov v sobi generala Maistra. V petek, 6. junija 2008, pa sta podžupan Peče in podpol­kovnik Anželj ob zaključku obnovitvenih del na grobnico generala Maistra polo­žila venec Slovenske vojske.

Spomin na generala Maistra | PRAVA SMER | JULIJ 2008

72. BRIGADA 15

18. BJRKBO se je ponovno znašel v med-narodnem okolju s prisotnostjo v NRF 11. To je že 6. rotacija v kateri sodelujemo, sedaj ponovno z vodom okrepljenim s poveljniško logističnim oddelkom. 1. julija 2008 se je pričelo šest mesečno obdobje pripravljenosti enote, ki tokrat deluje pod poveljstvom francoske čete. Vodilna dr-žava Francija, ki je od Nemčije prevzela poveljevanje nad mednarodnim bataljo-nom Mn CBRN Def Bn NRF 11, daje veči-no kadra iz strukture 2. JRKBO Regimenta (2nd FR CBRN Defence Dragoons Regi-ment).

14. dnevna vaja »Scorpion Dragon« je traja­la od 13. do 26 maja 2008 na področju vo­jaških kampov Mourmelon in Suippes. Vaja je bila v širšem zasnovana na preverjanju francoskih enot, znotraj nje pa se je odvijalo tudi preverjanje­certifikacija mednarodne­ga bataljona. Bili smo ponosni, da smo del velike vaje, kjer je sodelovalo približno 7.000 pripadnikov, med njimi tudi 33 pripadnikov 18. BJRKBO.Vaja se je za nas pričela 12. aprila, ko smo nalagali vozila na vlakovno kompozicijo in jo tudi varovali do naslednjega dne, ko je bil predviden odhod v Francijo. Pot je po­

Scorpion Dragon, Francijatekala preko Jesenic, skozi Avstrijo v Švico in nato v Francijo, kamor smo prispeli 15. aprila ob 10. uri. V Vojaškem kampu Mo­urmelon so nas pričakali predstavniki fran­coske vojske. S pomočjo dvigala inženirske enote smo tam razložili vozila in kontejnerje. Nato so nas odpeljali do nastanitvenih pro­storov, kjer smo raztovorili osebno opremo pripadnikov ter shranili orožje v orožarno. V popoldanskem času nas je čakal TT zbor Francozov, predstavitev njihove opreme za osebno zaščito in detektorjev, sestanek in predstavitev čete ter pripadnikov in dobro­došlica poveljnika čete. Naslednji dan je potekal precej umirjeno, s predstavitvijo francoskega orožja in stre­ljanjem s FAMASom v popoldanskih urah. Nato je sledila analiza streljanja, čiščenje orožja ter športna aktivnost – nogomet med ekipama Francije in Slovenije, kjer smo ta­koj prikazali tudi našo uigranost in skrb za pripadnike drugih vojska, saj smo nudili ne­kaj pomoči francoskim pripadnikom in tudi sami staknili kakšno poškodbo. Naslednji dnevi so bili namenjeni integraciji in izmenjavi znanja obeh držav in pripadni­kov na dekontaminacijski postaji. 19. aprila so se začele priprave za t.i. nočno fazo oz vajo. Vaja »Scorpion Dragon« se je začela s premikom v kamp Suippes, kjer se je pričelo razporejanje in organizacija tabora.

Enota NRF deluje v šestmesečni pripravlje­nosti v odzivnih silah zavezništva (NRF ­ Nato Response Forces). Menjava je potekala med vodoma LČDJRKB v sestavi 18. bataljona za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo (JRKBO). Pripadnike 18. BJRKBO je nagovoril načelnik štaba 72. BR, ppk. Jožef Budja, ki je ob tej priložnosti bataljonu pode­lil Bronasto medaljo SV. Hkrati se je pripadni­kom 18. BJRKBO zahvalil za uspešno delo v NRF. Do danes je 18. BJRKBO zagotavljal vod za dekontaminacijo v 4., 5., 7., 8. in 10 rotaciji, kjer je bila četa (­).V 11. rotaciji pa je od 1. 7. 2008 v pripravljeno­sti vod JRKBO bataljona.Sile za hitro posredovanje Nata so v stalni pripravljenosti za delovanje, saj je njihov od­zivni čas nekaj dni. Pripravljene morajo biti za delovanje v celotnem spektru operacij na območju držav članic Nata in izven. Po­veljevanje nad njimi je v pristojnosti vrhovne­ga poveljnika zavezniških sil za Evropo, ki ga skladno s ciklom NRF delegira poveljnikom posameznih Natovih poveljstev.

Primopredaja dolžnosti med NRF 10 in NRF 11 ter obeležitev dneva 18. BJRKBOV ponedeljek, 30. junija, je v Centru vojnih veteranov v Logatcu potekala slovesnost ob primopredaji dolžnosti med NRF 10 in NRF 11 ter slovesnost ob dnevu 18. BJRKBO, ob kateri so bila podeljena priznanja naj-zaslužnejšim pripadnikom.

Prva naloga voda je bila postaviti postajo za dekontaminacijo. Oddelka za dekon­taminacijo ljudi in MTS sta bila integrirana v francoski del za dekontaminacijo ljudi, oddelek za dekontaminacijo vozil pa v francosko linijo za dekontaminacijo vozil. Potekale so tudi priprave na naslednji dan, rezerviran za obisk visokih političnh in voja­ških predstavnikov. Na ogled priprav je pri­šel general Patrick Moussu. Nadaljnjo delo je potekalo v skladu z razmerami v taboru in na območju vaje.Vroča faza se je zaključila 23. aprila in zače­le so se takojšnje priprave za odhod domov. Zvečer smo imeli še kratko srečanje s po­veljnikom francoskega regimenta, polkov­nikom Perrinom, in poveljnikom MN CBRN Def Bn, podpolkovnikom Lefebvre. Bila sta navdušena z našim delom in sta pohvalila vsakega posameznika, ki je prejel tudi cer­tifikat o udeležbi. Poveljnik bataljona je de­jal, da je zelo zadovoljen nad našo visoko pripravljenostjo, strokovnostjo in motivira­nostjo za kolektivno delo ter medsebojno sodelovanje.Vaja se je za nas končala 26. aprila, ko smo v vojašnici v Kranju oprali vozila in razložili opremo.

Npor Lidija Hribar, častnica za povezavo v NRF 11

72. BRIGADA16

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Iz naših enot

V Latini v Italiji je med 14. in 18. januarjem potekal tečaj LOGREP, ki so se ga udeležili trije častniki Slovenske vojske – eden iz na­cionalnega predstavništva zveze NATO v Neaplju, eden iz Poveljstva sil in eden iz 18. BJRKBO. Tečaj je bil namenjen seznanitvi tečajnikov s programskim orodjem LOGFAS in z njegovim sklopom LOGREP. Slednji ope­raterju na programu omogoča vodenje evidenc o enotah, opremi in materialno­

Tečaj LOGREP BASICtehničnih sredstvih, ki jih te enote imajo. Po­leg tega omenjeno orodje omogoča tudi načrtovanje potreb enot in njihove oskrbe z artikli razredov od 1 do 5. Uporabniku (ope­rativnim in strateškim poveljstvom NATO) pa program omogoča vpogled v materialno stanje zalog MTS­a, razpored enot (sil) in opremljenost le­teh.

poročnik Blaž Jenko

Zabijanje košev, da zabiješ čas, se nam je zdela kar dobra ideja. V bazi Shama je poleg osrednjega postrojitvenega prostora in seveda poleg kantine lepo urejeno, asvaltirano košarkaško igrišče. Nekega dne smo od italijanskih kolegov sprejeli izziv, naj se udeležimo medna-rodnega košarkaškega turnirja, kot izraz prijateljstva med Italijanskimi vojaki UNI-FIL-a in Libanonskimi študenti iz Tyra.

Naš nacionalni podporni element nam je priskrbel dve žogi, iz matične dežele pa je prispelo dvanajst čednih dresov Slovenske vojske. Tako smo pridno začeli nabirati mo­drice in vse kar »paše« k skupinskim športom z žogo. Hkrati smo prosti čas porabili tudi za krepitev skupinskega in športnega duha v zdravem telesu. Po nekajkrat prestavljenem terminu smo končno prejeli obvestilo, da bo turnir 13. apri­la 2008. Poveljnik kontingenta je takoj ukrepal in nam prestavil patruljo na naslednji dan. Spoprijeli naj bi se z ekipama Italijanskega kontingenta in Libanonskih študentov iz Tyra. Bili smo malo razočarani, ker ni bilo tudi eki­pe Francoske vojske, s pripadniki katere smo se večkrat pretepali pod košem in seveda vmes postali kar dobri prijatelji. Prijavili smo ekipo devetih članov. Več nas tudi ni bilo. Eden je moral ostati v bazi kot dežurni, drugi pa si je med napornimi pripravami poškodo­val in je bil naš uradni snemalec. Po njegovih trditvah poškodba ni imela nobene zveze z njegovo letnico rojstva.

Turnir v košarki – Shama, Libanon (april, 2008)

Pravila turnirja so bila enostavna. Vsaka eki­pa igra z obema nasprotnikoma, plus povra­tne tekme. Zmagovalec je tisti, ki ima največ zmag, če ne, šteje razlika v koših. Prve tri tek­me so v dopoldanskem, povratne pa v po­poldanskem času.In smo se spoprijeli. Prvo tekmo smo igrali z Libanonci. Začeli smo dobro. Počasi, pame­tno, zrelo smo si nabrali majhno prednost. Vendar pa je ta zaradi njihove mladosti in energije počasi začela izginjati. Z malo sre­če in dvema trojkami pa so nas pokopali.

Italijani so se predstavili z močno in visoko ekipo. Le s težavo smo prihajali pod koš, nji­hova conska obramba in tehnično znanje pa sta nas dotolkli. Dobro so se pripravili in očitno štartali na zmago. Imeli so tudi dosti rezerve v menjavah, nas pa je počasi zače­la premagovati tudi vročina, ki se je dvignila na, za nas v tem času nedojemljivih, 33 sto­pinj Celzija. Komaj smo pridihali do konca, rezultat pa je bil dokaj boren, za nas.Ko smo v opoldanski prekinitvi počasi pri­hajali k sebi, smo vse adute stavili na drugo zmago nad Libanonci, ki so proti Italijanom prav tako visoko izgubili. Z malo sreče in ugodnim rezultatom se tako ne bi znašli na tretjem mestu. Upanje umira zadnje.In smo začeli. Vendar se je zgodba iz prve tekme ponovila, s tem da je bil konec zelo napet in dramatičen. Saj si predstavljate. Točka zaostanka, prekinitve, taktični prekr­ški, nervoza in vse kar k dobri tekmi spada. No, na koncu so Libanonci le začeli zadeva­ti proste mete, ki jih prej niso, in naša slava je odplavala po reki Litani.Tudi z Italijani se je zgodba ponovila, saj so nas poškodbe, vročina in utrujenost že do­dobra zdelale. Tako je bila tekma ena sama agonija znoja in bolečin.Vendar se je splačalo. Ta dan je, v od vojn iz­mozganem Libanonu, vsaj v naši bazi zma­gal šport. Neplačan, amaterski, ljubiteljski, prijateljski in čist šport. Šport z veliko začetni­co. Ta se je videl predvsem na obrazih Liba­nonskih študentov, ki so si svoje drugo mesto trdo in pošteno priborili. Italijnski pripadniki si zaslužijo vse pohvale za organizacijo in ne nazadnje za pošteno zmago. Tudi mi smo pokazali veliko borbenosti in navkljub majh­ni ekipi, ki je tukaj doli, presenetljivo dobro igro.Na koncu naj pohvalim svojo ekipo. Zmaga­ti je, sploh v našem poslu, pomembno. Am­pak borba do zadnje sekunde, pogum in ekipni duh, so tiste vrline, ki včasih štejejo še več. Na ta dan smo pokazali, da jih imamo in ponosen sem, da sem s to ekipo v Libano­nu zabijal (kolikor je pač šlo) usnje v koš.

vodnik Stojan Kotar

72. BRIGADA 17

Iz naših enot | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Obiskovalcem smo razkazali nastanitveni objekt in prostore v katerih živijo in delajo pripadniki naše enote. V vojašnici smo orga­

Poglavitne točke na seminarju so se tako vr­tele okoli sodelovanja drugih držav v Med­narodnem CBRN Bataljonu, ki ga vodi Fran­cija. Pogovori so potekali okoli tehničnega sporazuma Slovenije in Francije za čas vaje in faze pripravljenosti, priprave na integraci­jo SVN voda v FRA četo in gradnje tima ter priprave za udeležbo na vaji „Scorpion Dra­gon“. Potekali pa so tudi pogovori o delova­nju in poročanju v fazi „Stand by“ ­ 3. faza pripravljenosti.

Slovenski lahki vod za dekontaminacijo je se­daj že vključen znotraj čete FRA bataljona. Francoska četa je sestavljena iz dveh težkih vodov za dekontaminacijo (FRA) in dveh lah­kih vodov za dekontaminacijo (FRA in SVN).Vaja se je odvijala na področju vojaških poligonov “French Champagne military training camps area” med 14. in 25. aprilom 2008. FORTEL je glavna vaja (Land Forces LIVEX), ki jo vodi poveljstvo FRA divizije “Fren­ch Divisional Headquarters EMF4”. Vaja ba­

taljona je, znotraj tega okvira, potekala v dveh fazah:• Faza 1, ki je potekala med 15. in 18. apri­

lom 2008, je pomenila integracijo in sku­pno usposabljanje na nivoju čete, znotraj česar se je SVN vod integriral v FRA četo. Skupni trening je vključeval streljanje, ki se je izvajalo s FRA orožjem. Ta faza je pote­kala v “MOURMELON training camp”.

• Faza 2 (imenovana Antares phase) je potekala med 19. in 23. aprilom 2008 na nivoju CBRN Bn, ko so ga ocenjevali oce­njevalci Inženirske brigade.

Zaradi sodelovanja enote v NRF 11 je pote­kalo preverjanje voda 3. LVD že med 18. in 20. februarjem 2008 v vojašnici Kranj in na vadišču MNZ Gotenica. Cilj preverjanja je bil ugotoviti doseženo stopnjo operativne pri­pravljenosti 3.LVD zlasti na področju popol­njenosti voda z MS in popolnjenosti s kadri ter ugotoviti sposobnost izvajanja osnovnih postopkov voda: organizacija delovanja voda, priprava in izvedba premika, izvedba naloge, poročanje, zaščita lastnih sil.

Priprave za NRF 11Dogodek „Study period“ je v sklopu aktivnosti za NRF 11 potekal med 11. in 15. febru-arjem 2008 v Fontevraudu v Franciji. Delegacijo SV so sestavljali: predstavnika PSSV, stotnik Tadej Sedlar kot vodja delegacije in VVU Katja Straža ter predstavnika 18. ba-taljona za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo 72. brigade npor. Lidija Hribar, častnica za povezavo in por. Roman Zorn, poveljnik voda za dekontaminacijo. Cilj seminarja je bil dokončati priprave v 2. fazi NRF za skupno mednarodno usposa-bljanje.

Dan odprtih vrat v vojašnici PivkaKot vsako leto, smo tudi letos v vojašnici Piv-ka pripravili dan odprtih vrat, ki je potekal v soboto, 10. maja 2008. Vreme je bilo lepo, zaposleni pa so bili pripravljeni in angaži-rani vsak na svojem področju. Obiskovalci so se, kot vedno, z velikim navdušenjem in zanimanjem odzvali vabilu in oglasom SV.

nizirali ogled vseh vojaških vozil s katerimi raz­polaga 45. OKB. Občasno smo prikazali tudi delovanje našega tanka­mostu (TNM), ki je popestril statično predstavitev bojnih vozil.Na našem vadišču »Gorica« so se obiskoval­ci pomerili v metu ročne bombe, metu člen­ka tankovske gosenice in streljanju z zračno puško. Najboljši so bili nagrajeni s kapami in majicami z emblemom naše enote. Tudi tokrat se je izkazalo, da so za obiskovalce še vedno najbolj zanimive vožnje s tanki in ostalimi bojnimi vojaškimi vozili.

Tudi druge enote SV: Oddelek za pridobivanje kadra, športna enota, 10. MOTB in 18. JRKBO so predstavile svoje delo in sredstva, s kateri­mi se vojaki vsak dan srečujemo. Obiskovalci so si z zanimanjem ogledali razstavljeno.Letos smo predstavitev popestrili tudi s turi­stično ponudbo društva ljubiteljev in rejcev konj iz Bače pri Pivki, in sicer z vožnjo s konjsko vprego. Veliko je bilo obiskovalcev, ki so v vrsti čakali, da zasedejo sedeže na konjski vpregi. Najmlajše pa je društvo štirikolesnikov vozilo po brezpotjih s svojimi jeklenimi konjički.Poleg vsega smo organizirali tudi vožnjo s helikopterjem, ki je navdušil vse prisotne. Marsikateri obiskovalec je preizkusil višinske razmere v njem.Za hrano in osvežilne napitke je poskrbela naša EVOJ Pivka. Posebej pa smo v sejni sobi pogostili tudi svojce vseh zaposlenih.Po naših ocenah se je dneva odprtih vrat udeležilo preko 1500 obiskovalcev. Zahvala za to gre tudi občini Pivka, ki je ravno te dni praznovala svoj občinski praznik.V prijetni družbi ansambla Casablanca, ki nas je zabaval ves dan, smo zaključili dru­ženje. Upamo, da se bo dneva odprtih vrat tudi prihodnje leto udeležilo toliko obisko­valce.

72. BRIGADA18

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Iz naših enot

Dan oklepno mehaniziranih enot Slovenske vojske praznujemo vsako leto 30. junija ­ na dan, ko se je leta 1991 iz tankov, ki so bili zaple­njeni napadalcu v spopadu pri Štrihovcu, for­mirala prva tankovska četa SV. V uvodu nas je nagovoril poveljnik 45. OKB, major Vlado Bevetek, nato pa je imel govor slavnostni go­vornik na prireditvi, predstavnik Poveljstva sil SV, podpolkovnik Robert Puš. Poudaril je po­membnost oklepnih enot v oboroženih silah.Slovesnost smo izkoristili tudi za svečano po­delitev priznanj MORS in SV pripadnicam in pripadnikom 45. OKB. Še posebej slovesno pa je potekala primopredaja prapora 1. Pre­komorske tankovske brigade NOV. Predstav­niki domiciljnega odbora zgoraj omenjene brigade so prapor predali poveljniku 45. OKB, majorju Vladu Bevetku, ta pa ga je predal v hrambo predstavniku Vojaškega muzeja SV.Slovesnosti se je udeležila tudi Postojnska god­ba 1808, ki v letošnjem letu praznuje 200 let obstoja in nam zaigrala nekaj skladb iz njiho­vega bogatega repertoarja. Po slovesnosti je sledilo družabno srečanje za vse povabljene goste ter pripadnice in pripadnike 45. OKB.S tem dogodkom smo se na primeren način predstavili zunanji javnosti in tako utrjevali ugled 45. OKB in 72. BR SV.

Dan oklepno mehaniziranih enot v vojašnici Pivka

V ponedeljek, 30. junija 2008, je v vojašnici Pivka ob dnevu oklepno mehaniziranih enot potekala slovesnost s slavnostnim postrojem pripadnic in pripadnikov 45. OKB.

Kot pravi naslov Biti pripadnik enote, brez katere res ne gre, je samo začetek neke-ga lepega doživetja, ki se lahko uresniči vsakemu državljanu RS. Že sama vojašnica Bohinjska Bela je idilična. Odmaknjena je iz mestnega vrveža, obdajajo jo zeleni gozdovi, hribi in reka Sava.

Vsak človek si vsake toliko zaželi, da bi se umaknil v tak kraj. Tako srečo imajo naši pri­padniki, ki se vsaka dva meseca sem uma­knejo za štiri dni in si tukaj naberejo novih moči.Mi smo enota, ki je enakovredna vsaki elitno izurjeni enoti kjerkoli na svetu. Nekateri se ob tem muzajo in posmehujejo. Ampak gremo lepo po vrsti.Naši pripadniki so se v prvi fazi usposablja­nja preizkusili v vseh vojaških veščinah po­sameznika, kot so premikanje vojaka, strelja­nja, orientacija, RKBO, inžinerija itd. V drugi fazi usposabljanja se naši pripadniki urijo iz specialističnih veščin, ki jih bodo upo­rabljali v nadaljevanju. Sreča je, da je skoraj

Pripadniki Pogodbene Rezerve Slovenske vojske • Biti pripadnik LOGČ na Bohinjski Beli

Brez nas ne gre

vsak pripadnik že v svojem privatnem pokli­cu blizu poklica, ki ga opravlja v enoti.Za usposabljanje »specialnosti« se pripadni­ki urijo tudi pri vrhunskih strokovnjakih dru­god po Sloveniji: na Igu, v Borovnici, v GB Je­senice, v Mariboru, Pivki, Mačkovcu, Postojni in v Bohinjski Beli.Naše usposabljanje je usmerjeno v dosega­nje skupinskega duha, vrhunskega znanja, razumevanja zadanih nalog in pomoč dru­gim v težavah.Zakaj elita? Enostavno zato, ker smo enako­vredni člen verige vsakega pripadnika SV.

Vojak lačen ­ mi skuhamo, popravimo vozilo, zagotovimo elektriko, WC, umivalnico, vodo, pripeljemo strelivo, če se zalomi pri eksplo­zivu, pridejo naši pirotehniki, vzpostavljamo zveze, če zagori, so tukaj gasilci, za žulje na nogah pa ambulanta 24­7 in še in še.Voditi tako kompleksno enoto ni kar tako, zato je vsak pripadnik, ki prispeva pri uspo­sabljanju take enote elita­specialist.Pri nas se dobesedno izvaja – MI ZMOREMO ­ MI HOČEMO.

72. BRIGADA 19

Iz naših enot | PRAVA SMER | JULIJ 2008

taljon. Goste je predvsem zanimalo dopol­njevanje enote s prostovoljno pogodbeno rezervo in naše izkušnje v zvez s tem. Dogo­

varjali so se o možnostih sodelovanja med artilerijsko enoto naše in hrvaške vojske. Po ogledu oborožitve in opreme naše enote, smo goste odpeljali v muzej 1. svetovne voj­ne v Kobaridu. Srečanja med artilerijskimi enotami Slovenske in Hrvaške vojske naj bi postala tradicionalna, saj je šlo za vrnitev obiska izpred leta dni, ko so našo delegaci­jo gostili Hrvati.

Dan 460. A: 21. junij 2008V petek, 20. junija 2008, smo v 460. artilerij­skem bataljonu Postojna obeležili dan eno­te. Začetki 460. AB segajo v leto 1993, ko je bila ustanovljena prva artilerijska enota v SV, 46. topniški divizion (td) v Vojašnici Postoj­na. Septembra 1996 je iz jedra 46. td nastal 460. AB. S tem je nastala povsem nova eno­ta sodobne organizacijske strukture, ki se je postopno opremljala s sodobno tehniko in postala udarna moč artilerije SV. Enota pra­znuje na dan, ko sta bila leta 2004 združena dva dotedanja artilerijska bataljona v ene­ga z imenom 460. AB. Druženje in športna tekmovanja so potekala v prijetnem okolju avtokampa Pivka jama, ki se nahaja blizu vojašnice barona Andreja Čehovina, kjer je nastanjen še edini artilerijski bataljon v Slovenski vojski. Pripadniki enote so se med seboj pomerili v različnih športnih tekmova­njih. Takšnih dni bi potrebovali še več, so si bili enotni sodelavci.

Inšpektorji oboroženih sil BiH med nadzorom v 460. AB v Postojni: 2. julij 2008V sredo, 2. julija 2008, so inšpektorji oborože­nih sil Bosne in Hercegovine opravili inšpek­cijski nadzor po dunajskem dokumentu. Po uvodni predstavitvi poveljnika so si inšpek­torji z zanimanjem ogledali oborožitev in opremo, ki jo ima 460. AB.

Mladi in vojska: 3. julij 2008V četrtek, 3. julija 2008, smo v 460. AB gostili mlade in za njih pripravil TT zbor.Mlade je sprejel poveljnik bataljona, major Pavkovič. Po kratki predstavitvi 460. AB v učilnici, so si mladi z zanimanjem ogledali oborožitev in opremo enote. Med mladimi je bilo veliko zanimanja za vojaški poklic.

Piše: poročnik Skuk Borut

Vsako leto, konec meseca maja, gorniki 132. gorskega bataljona iz Bohinjske Bele organiziramo memorialni tek Boštjana Kekca. Boštjan je svojo gorsko in življenj-sko pot zaključil leta 1993 na drugi najvišji gori sveta - K2.

Letos so prvič tako tekmovalci kot tudi or­ganizatorji s tekom obudili spomin na vse preminule pripadnike gorskega bataljo­na. Tako kot vsako leto se je tudi letos preminu­lim pripadnikom s tekom poklonilo veliko število tekmovalcev iz različnih enot Slovenske vojske.Tek je v prvih letih potekal na relaciji Bohinjska Bela – Kranj. Zadnja leta pa se tekma začne na strelišču Mačkovec v bližini Bleda, nadaljuje po trasi ob Savi Bohinjki in ob vznožju Je­lovice ter konča na stre­lišču Mačkovec. Skupna dolžina proge je 14,4 km.

Memorialni tek Boštjana KekcaLetos se je tekme v lepem, a soparnem, vremenu udeležilo okoli 130 tekačic in te­kačev iz kar 24. različnih enot Slovenske vojske.Res je, da s preminulimi pripadniki naše enote ne bomo mogli nikoli več posedati, kramljati o našem delu in o gorah, se jih bomo pa vedno spominjali. Predvsem ta­krat, ko bomo zabijali kline v stene, hodili po gorskih poteh in brezpotjih ter v lepotah naših gora rezali sveže smučine.

Pravijo, da se pri topničarjih nič ne dogaja...Letošnja pomlad in začetek poletja sta bila v 460. artilerijskem bataljonu zelo pestra. Kljub stalnim obiskom delegacij, rednim nalogam in nalogam, ki pridejo tako rekoč pet pred dvanajsto, ter po-manjkanju kadra, smo uspeli realizirati skoraj vse zadane naloge. Tu je nekaj utrinkov iz dogajanja v naši enoti.

Obisk delegacije 16. raketno-topniškega polka iz Bjelovara v času od 6. do 7. maja 2008.Na dvodnevnem obisku v 460. AB se je v mesecu maju mudila tri članska delegacija hrvaških oboroženih sil iz 16. raketno­topni­škega polka iz Bjelovara. Delegacijo je vo­dil poveljnik 16. raketno­topniškega polka, brigadir (pk) Šikić. Po uvodnem pozdravu je poveljnik, major Pavkovič, predstavil ba­

Sprejem delegacije

Inšpektorji oboroženih sil BiH med nadzorom v 460. AB

72. BRIGADA20

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Iz naših enot

Zgodovinski viri nam pričajo, da so naši predniki že od samega začetka svojega prihoda v novo domovino, v vzhodno-alpski oziroma predalpski prostor, imeli spopade z okoliškimi narodi za lasten ob-stanek. Slovenska vojaška zgodovina in z njo tudi zgodovinska obeležja vrednot Slovenske vojske so torej stara kot sama slovenska zgodovina, saj so se izobliko-vala skozi njena različna obdobja, vse do izida Vojaške doktrine Slovenske vojske v letu 2006. Z njo smo dobili najvišji vojaško-strokovni dokument, ki temelji na zgodo-vinskih izkušnjah in teoretičnih spoznanjih o vojskovanju ter opredeljuje šest temelj-nih vrednot: domoljubje, čast, pogum, lo-jalnost, tovarištvo in predanost.

Zavedati se moramo, da je današnje slo­vensko ozemlje že od nekdaj imelo zelo po­membno strateško lego in bilo izpostavljeno številnim nasilnim osvajanjem oziroma voj­nam in prehodom. Že v zgodnjih obdobjih so številna plemena in ljudstva naseljevala in prečkala ta prostor, ki s svojo lego, kot naj­zložnejša pot, povezuje Sredoze­mlje s srednjo in severno Evropo, zahodno Evropo z vzhodno Evro­po in Bližnjim vzhodom. Še zlasti so bili pomembni vdori iz Panonske nižine v Padsko nižino oziroma na Apeninski polotok. Slovenski prostor ni bil nikoli nepo­seljen, ampak so na njem ljudstva, posamezna plemena, v svojih številnih naselitvenih valovih ve­dno trčila na bolj ali manj razvite kulture. S temi boji in vojnami so prebivalci slovenskega prostora pridobivali izkušnje na področju vojskovanja, ki so jih uporabljali poznejši ro­dovi. Tako so pred naselitvijo Slovanov na današnje slovensko ozemlje ta prostor že naseljevali Veneti, Iliri, Kelti, Rimljani, Goti, Langobardi ter drugi osvajalci, ki so si vedno znova pridobivali vojne izkušnje pri obrambi svojega prostora. Na vzpetinah so nastajala številna gradišča, nekakšna utrdbena na­selja, saj je bilo prebivalstvo v nižinskih pre­delih preveč izpostavljeno nevarnim vojnim pohodom. Sredi 6. stoletja so v naše kraje začeli vdi­rati naši slovanski predniki, ki so v 7. stoletju uspeli oblikovati državo, Karantanijo. V boju za obstanek in samostojnost, so Karantanci imeli vojne z Obri, Bavarci in Langobardi, da bi na koncu prišli v okvir frankovskega kra­ljestva. V srednjem veku so čez slovensko ozemlje potekali številni vojni pohodi, ki so se jih udeleževali naši predniki. Sodelovali so tudi v številnih srednjeveških najemniških vojskah, ne samo v srednji in jugovzhodni Evropi, ampak celo v Španiji. V njih so bili

Zgodovinska obeležja vrednot Slovenske vojske (1. del)

zelo cenjeni, saj so nekateri z izkazanim po­gumom in izkušnjami dosegli visoke položa­je. Tu moramo omeniti tudi koseze, knezovo vojsko ­ konjeniki, ki so jih celo Germani ce­nili za plemenite.Naši predniki so pridobivali vojne izkušnje ter udejanjali vrednote vojaka tudi na vojnih pohodih Celjskih grofov in knezov, pozneje pa tudi kot najemniki v vojski cesarja Maksi­milijana I.. V zahvalo za pogum in zvestobo vojakov s Kranjskega, je deželi Kranjski v de­želno zastavo namesto srebrne podaril zlato barvo. Zelo pomembne izkušnje in vredno­to, ki združuje vse vrednote – domoljubje, so dobili v času turških vpadov v 15. in 16. stole­tju z organizacijo protiturških taborov, kar je bilo izredno pomembno za uspešno obram­bo svojega ozemlja. S svojimi izkušnjami pa so pomembno prispevali k zmagi nad Turki, pod poveljstvom Andreja pl. Turjaškega in Adama Ravbarja, v bitki pri Sisku leta 1593. V bitkah s Turki in Ogri se je leta 1683 prosla­vil tudi Janez Vajkard Valvasor in prispeval k oblikovanju pozitivne podobe vojaka z da­našnjega slovenskega ozemlja. Tudi sam je v nekaterih delih omenjal viteške vrednote.Zaradi hudih pritiskov zemljiških gospodov je

na Slovenskem izbruhnilo okoli 170 kmečkih uporov, ki nam kažejo na sposobnost samo­organiziranja prebivalstva v boju za svoje pravice. Slovenci so se v svojih polkih izkazali z vztraj­nostjo in pogumom. V 18. stoletju je najbolj zaslovel naš sloviti matematik in topniški častnik, baron Jurij Vega, ki si je prislužil red Marije Terezije, najvišje avstrijsko odlikova­nje za hrabrost in zasluge v vojni. Da so bili naši predniki cenjeni vojaki in da so ustva­rili pozitiven lik vojaka, nam dokazuje tudi ukaz Napoleona Bonaparta o oblikovanju posebnega ilirskega polka, ki se je leta 1812 udeležil vojnega pohoda v Rusijo.Po Napoleonovih vojnah sta bila na Sloven­skem najpomembnejša 17. in 47. pehotni polk. Sodelovala sta v vseh vojnah v Italiji, kjer so vojaki dobili številne medalje za hrabrost. Izpostaviti je treba, da je bil baron Andrej Če­hovin prvi pripadnik avstrijske vojske, ki je do­bil vsa tri najvišja odlikovanja za hrabrost. Slovenci so se izkazali tudi na vojnem poho­

du v Bosno leta 1878, veliko pa jih je sodelo­valo tudi kot prostovoljci v vrstah vstajnikov.V začetku prve svetovne vojne so poslali vse slovenske polke avstro­ogrske armade na rusko bojišče, ko pa je bila odprta fronta proti Italiji leta 1915, so jih prestavili na soško fronto, kjer so se borili v dvanajstih krvavih soških ofenzivah. Do zloma italijanskega bojišča, 24. oktobra 1917, ko je prišlo do pre­boja pri Kobaridu, so potekali najhujši boji na Krasu in v visokogorju nad reko Sočo. Pomembno je tudi poudariti, da so vojaki v tem času skušali zaščititi civilno prebivalstvo pred strahotami vojne in so jih izseljevali z ogroženih območij. V prvi svetovni vojni pa so Slovenci sodelovali tudi kot prostovoljci v enotah, ki so se borile na različnih frontah proti nemški in avstro­ogrski vojski. Težnje in zahteve po samostojni slovenski državi in razpadu Avstro­Ogrske so vplivale tudi na vojake slovenskih polkov, ki so od sedmih uporov v avstro­ogrski armadi organizirali kar tri. Pridobljene izkušnje v prvi svetovni vojni so lahko Slovenci uporabili že takoj po koncu vojne, ko je bila ustanovljena prva slovenska vojska v naši sodobni zgodovini. Ustanovitev

vojske je bila zgodovinska nuja, saj so z zahoda prodirali Italijani, narodna meja proti Avstriji pa je bila nejasna. Tej vojski, ki je poka­zala zavidljivo stopnjo odločnosti, lojalnosti, tovarištva, poguma, predvsem pa domoljubja, je uspe­lo osvoboditi in ohraniti Maribor z zaledjem in vzhodno Koroško. Po­leti 1919 so slovensko vojsko ukinili in na našem ozemlju smo dobili Dravsko divizijsko oblast ter vojsko Kraljevine SHS oziroma Jugoslavi­je. Mnogi Slovenci so morali služiti vojaški rok daleč od doma. Aprila 1941 je starojugoslovanska vojska kapitulirala in razpadla.

Slovensko ozemlje so zasedli Nemci, Italija­ni in Madžari, ki so si prizadevali ukiniti Slo­vence kot narod. Zato so se Slovenci hitro organizirali in 26. aprila 1941 ustanovili Proti imperialistično fronto, ki se je preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Oborožen boj proti okupatorjem se je iz dne­va v dan širil in krepil, dokler niso leta 1942 nastale prve slovenske partizanske brigade, iz njih pa so nastale divizije in korpusi. V bojih so uporabljali že prej pridobljene izkušnje in izkušnje udeležencev v španski državljanski vojni. Hkrati so pridobivali izkušnje iz parti­zanske oblike oboroženega boja. Kljub posebnostim boja proti okupatorjem, ki je po italijanski kapitulaciji s presekom ko­munikacij na slovenskem ozemlju imel širši pomen, pa je bila slovenska partizanska vojska 1945 ukinjena.

Stotnik Zvezdan Marković

72. BRIGADA 21

Strokovna tema | PRAVA SMER | JULIJ 2008

Piše: Vito Muhič, kaplan 72. brigade

Človek je ustvarjen za srečo in mir, hkrati pa nam je podarjena neizmerna možnost svo­bodnega odločanja. Želja in hrepenenje po tem se prepleta z našimi bolj ali manj zavestnimi dejanji (dobrote, ljubezni, od­puščanja, pa tudi ljubosumja, prepirljivosti in celo sovraštva). Plemenitost vojaškega poklica, ki je usmerjena v ohranjanje in va­rovanje nemočnih, prikrajšanih in zatiranih, vzpostavljanje miru, reda in spoštovanja temeljnih vrednot ter človeškega dostojan­stva, se kaže tudi in predvsem v ljubezni do domovine. To mora biti naša odločitev. Odločitev za dobro je mogoča le, če ce­

Domovina, ljubezen, hvaležnost

»Slovenke in Slovenci, samo živa in bogata narodna kultura vas bo obvarovala pred nevarnostjo, da se pomešate ali celo »izginete v svetu«, ki je vse bolj izpostavljen izenačevanju in sivi poenotenosti… Zvestoba tej kulturi, prežeti s krščansko vero, je najboljše jamstvo za vašo prihodnost«, je med obiskom v Sloveniji leta 1996 dejal papež Janez Pavel II.

nim vrednote bližnjega in domovino do te mere, da sem pripravljen dati tudi svoje ži­vljenje. Vera nas uči prepoznati znamenja in smisel tudi v vojaškem služenju sočlove­ku, dolžnosti služiti Bogu in domovini, ne pa malikovalsko podrejati se vladarjem ali ideologiji. Ko sem se na mirovni misiji na Kosovem znašel v drugačnem kulturnem, verskem in naravnem okolju, sem dokaj hitro spoznal, da v svoji bližini pogrešam sorodnike, prija­telje, sodelavce ter da pogrešam domačo zemljo. Začutil sem, da nekaj manjka, da ni vse tako, kot doma. Te besede so mi dale misliti. Pomislil sem na to, kar imam, kar mi je bilo in mi je po­darjeno, kaj sem si s svojim trudom in de­lom pridobil. Morda sem se še bolj zavedal pomena besed, ki označujejo ljubezen do domovine in se vprašal, kaj naredim za to,

»Nikoli v življenju nisem bila bolj ponosna na Slovenijo kot sedaj. Zdaj vidim, kako ima-mo bogato kulturo, zemljo in kako smo edinstven narod. Da smo tako majhni in ima-mo svoj jezik, svoje jedi, ples in glasbo. Imamo tako lepe navade. Da še nismo preveč materialistični. Da ne potrebujemo v omari deset parov čevljev ali deset oblek. Da imamo … jaz pravim, eno zdravo kmečko pamet. Vsak dan znova prosim in molim, da bi obstali kot narod z bistro in preudarno pametjo. Da ne bi padli v tok potrošništva, da bi še naprej obdelovali zemljo in v družinah bili srečni. Tujina mi je dala priložnost in odprla nova spoznanja. Vesela se vračam in s hvaležnostjo gledam na ljudi, ki so mi to omogočili«, mi je med študijem v tujini dejalo mlado dekle.

da bi domovini, domačim in prijateljem to ljubezen vračal. Seveda pa smo se vsi bor­ci, slovenski vojaki in vojakinje, na misiji tru­dili, da bi svojo odličnost, svojo pripadnost slovenskemu narodu in slovenski vojski izka­zovali s svojim zgledom, z odličnimi medse­bojnimi odnosi in profesionalnim pristopom do dela. Veliko pozornosti smo namenili tudi odnosom z domačini in pripadniki voj­ska drugih držav. Ponosno in odgovorno je vsak predstavljal svojo domovino, slovensko vojsko in svojo enoto.Po čemer so hrepeneli in za kar so se bo­rili naši predniki, to smo mi dočakali. »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pre­gnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« smo v Peći, sredi Kosova, ob slovenski himni in dvigu slovenske zasta­ve vsi ponosno na glas in v srcu zapeli. Že pred dvema stoletjema se je naš največji pesnik, ponosen Slovenec, France Preše­ren, zavedal, da smo kot narod zavezani k skupni odgovornosti za ves svet. Slovenci smo obdarjeni z bistrim umom, čutom za urejenost in solidarnost, zato nam je bila zaupana lastna država. Sedemnajst let je minilo od tistega dne, ko smo razglasili in proslavili našo samostojnost in okrog 1.300 let od začetka naše narodne samobitnosti. Nikoli nismo imeli velikih in mnogih gradov in velikih mest, imeli pa smo male vaške in trške skupnosti, ki so omogočile oblikovanje pomembnih posameznikov in velikih družin, kot zagotovilo naše prihodnosti. Ljudje so se zbirali k osveščanju za umno gospodarje­nje, kulturno in vzgojno­izobraževalno de­javnost, medsebojno pomoč in predvsem za ohranjanje materinega jezika. Tukaj se je oblikovala narodova samozavest in odpor­nost za premagovanje tudi najhujših težav. S hvaležnostjo glejmo na prednike in njihov ponos ter z upanjem in ljubeznijo do domo­vine strmimo v prihodnost.

»Potrudi se, da najprej sam izpolniš, kar zahteva tvoj poklic. Sam vse uresniči! Oznanjaj s svojim življenjem! Naj vidijo, da sam delaš, kar drugim govoriš«, je za-pisal sveti mož. Naj to velja tudi za vsake-ga izmed nas, pripadnikov 72. BR SV.

72. BRIGADA22

PRAVA SMER | JULIJ 2008 | Obisk na misiji

Pred kratkim smo se pripadni­ki Slovenske vojske, bilo nas je devetnajst, vrnili iz 57. medna­rodnega srečanja vojakov v Mejannes Les Clapu v Franciji, znanim pod kratico RIMP. Ta tra­dicionalni mednarodni dogo­dek ima več vidikov, in sicer:1) mirovni: RIMP se je začel po žalostnih izkušnjah evropskih narodov, v spomin na vojne do­godke od proti reformacijske vi­hre 16. stoletja, preko obeh sve­tovnih vojn do hladne vojne. To mednarodno srečanje vojakov želi prispevati k utrjevanju miru med različnimi narodi in ohra­njati zgodovinski spomin ter te­melje predvsem protestantske etike; 2) povezovalno­spoznav­ni: Vojaki različnih narodov se med seboj spoznavajo, utrjujejo medsebojne vezi, se povezuje­jo, kar dolgoročno nedvomno pripomore k utrjevanju miru in razpoznavnosti ter sprejemanju različnosti (narodov, ver, nazorov); 3) promo­cijski: Mednarodno srečanje je priložnost za formalno in neformalno promocijo države, njenih prizadevanj, hrepenenj in želja po vključevanju v okvir tradicionalno demokra­tičnih držav in nenazadnje tudi 4) duhovni! Letos smo pripadniki Slovenske vojske imeli posebno čast, da smo kot državljani drža­ve, ki je ravno zaključevala predsedovanje Evropski uniji in hkrati tudi beležila svoj pra­znik državnosti, predstavili Slovenijo in Slo­vensko vojsko na treh osrednjih dogodkih. Eden najpomembnejših je bila slovesnost z bogoslužjem v znamenitem kraju La Poet Laval, kjer smo udeležence srečanja nago­vorili s slovensko besedo in med drugim za­peli tudi pesem v slovenskem jeziku. Seveda smo s prevodi poskrbeli zato, da so tudi osta­li pripadniki vojska drugih držav, kakor tudi sami francoski organizatorji, spremljali in razumeli dogajanje v svojem materinem je­ziku. Ob 500. letnici rojstva Primoža Trubarja tako nismo pozabili na eno izmed njegovih temeljnih izročil: Stati in obstati (Slovenec) in biti hkrati Evropejec. Naj bodo te besede kot nekakšen uvod za razmislek o tem kdo smo in kam gremo. Misel, ki bi jo želela podeliti s teboj, draga bralka in dragi bralec, pa je bila zajeta tudi v mojem nagovoru na osrednji slovesnosti z bogoslužjem v La Poet Lavalu. V želji, da bi ob branju našel kakšen manjkajoči delček, ki bi uspel vsaj delno zapolniti kakšen pra­zen prostor v mozaiku vprašanj in odgovo­rov o našem življenju in delu, ti želim mir in dobro ter se veselim morebitnega srečanja in klepeta s teboj v prihodnosti.

Dragi moji prijatelji v uni-formi!V veliko veselje in čast mi je, da smem danes na tem mestu zgodovinske-ga spomina spregovoriti v svojem lastnem jeziku, v slovenščini.Naša država, ki pravkar zaključuje predsedova-nje Svetu Evropske unije je morda res ena manjših in za mnoge ena novih tvorb, a kljub temu z zelo bogato kulturno in zgo-dovinsko dediščino. Temu priča tudi letošnje leto, ki ga Slovenke in Slovenci obeležujemo kot Trubarje-vo leto. Ime Primož Trubar, ki se je znašlo tudi na se-znamu koledarja svetov-ne organizacije UNESCO, je za nas Slovence celo bolj pomembno kot je za Nemce Martin Luther ali

za Francoze Jean Calvin in Hyldrich Zwingli. Trubar, ki je bil utemeljitelj slovenskega knji-žnega jezika, ustanovitelj javnih šol za dečke in deklice, knjižnic in cerkve na slovenskem, je ob vsem naštetem še mnogo več. Je na-mreč tudi utemeljitelj slovenske narodne identitete, saj je bil prvi, ki nas je takrat raz-deljene v različne dežele in podrejene raz-ličnim vladarjem povezal in poimenoval s skupnim imenom Slovenci - »Lubi Slovenci«. Pred njim niti svojega imena nismo imeli, ne glede na to, da smo bili že stoletja otroci iste matere.

Zgodovina našega naroda vodi skozi mno-ge vzpone in padce. Pred dvema dnevoma, 25. junija, je naša država, kot samostojna Republika Slovenija, praznovala svoj 17. roj-stni dan. Ob tem se me dotika misel, da nič na tem svetu ni samoumevnega, ali še več – sama se včasih sprašujem, ali naključja sploh obstajajo? Da vas lahko ravno v tem času nagovorim v naši Slovenščini – v času, ko smo kot država in narod na čelu Stare celine, v času, ko praznujemo naš največji državni praznik in v času, ko se hkrati spomi-njamo enega pomembnih sinov našega na-roda, ki je bil istočasno tudi narodov Oče. Seveda se boste ob tem vprašali, kako pa je potem z našo svobodno voljo. In ravno o tem bi želela govoriti z vami danes.Da, dana nam je svobodna volja, a s tem tudi odgovor-nost, da jo koristimo po pa-meti in seveda tudi s srcem. Da temu ni bilo vedno tako

in da žal še danes marsikje ni tako, ni potreb-no posebej poudarjati. Na to nas spomni že naše poslanstvo, na to nas spomnijo številne misije, na to nas spomni trpljenje in smrt šte-vilnih ljudi sveta. Na to nas spomni tudi izgu-ba mnogih naših tovarišev v uniformi.Naša služba nam daje videti več kot dru-gim. Žal nam ni prikrito tudi marsikatero zlo tega sveta, ki ga počnemo ljudje drug proti drugemu. A kot vojaki smo poklicani v bran nemočnih in šibkejših v želji, da bi le-ti znova smeli, zmogli in znali vzpostaviti tako red in pravičnost,, kot tudi blagostanje v svojih de-želah za svoje sodržavljane. Pri tem se nam seveda pojavljajo mnoga vprašanja in dvomi. Verjamem, da tudi stra-hovi in druga močna čustva, morda celo bes. Toda, priznajmo si. Kdo izmed nas ne bi uporabil vsega svojega znanja in moči, da obvaruje vsega hudega svoje najbližje in najdražje? Seveda je tudi pri tem pomemb-na velika mera srčnosti in razumnosti, kajti nikoli si ne bi smeli dovoliti, da se spustimo na raven zla, ki je nedopustno in proti čemur se v bistvu vsi skupaj tudi borimo. V naši deželi poznamo rek: »Klin se s klinom izbija«. Toda, verjemite mi, za zlo to ne velja. Zlo se pogo-sto in praviloma vrača le z zlom. Zgodovina, ki je največja učiteljica, nam to vedno znova potrjuje. Tam, kjer ljudje niso pripravljeni na dialog, dialoga ni! In včasih traja leta in leta, da se stvari vsaj za korak obrnejo na bolje. Zagotovo pa se enkrat obrnejo na bolje. In tudi zato je naše poslanstvo pomembno, če-prav včasih tudi desetletja čakamo in bedi-mo v tujini, daleč od doma, v upanju, da se krepi status quo dežele in ljudi, kjer smo.Ko gledamo na vse strahote tega sveta, se nam neredko pojavi vprašanje obstoja do-brega v tem svetu, obstoja Boga? Kje vendar je ta naš Bog in zakaj je dopustil toliko zla na tem svetu? Dovolite mi, da na tem mestu uporabim be-sede našega kolega, židovskega rabina, ki nas je ob tem skušal opozoriti, da bi si morda bolj nujno morali postaviti vprašanje: »Kje je bil človek?« in »Kje smo bili mi, ko se je naše-mu bližnjemu dogajalo zlo na tem svetu?« Vsak po svojih močeh bi se moral truditi za dobro na tem svetu. A skupaj, dragi prijatelji v uniformi, lahko storimo mnogo več. Če ra-zumemo, da smo vsi mi samo ljudje, potem si bomo lažje priznali, da smo še kako odgo-vorni za dobro drug drugega, saj živimo v is-tem prostoru in času in smo odgovorni za ta naš svet bolj kot kdaj koli prej.

Spoštovane bralke in bralci Prave smeri!

Piše: mag. Violeta

Vladimira Mesarič,

namestnica vojaškega

vikarjaNa začetku tega pisanja vsem prav lep pozdrav in zahvala poveljniku 72. BR, podpolkovniku Ernestu Anželju, ki me je povabil,

da za tokratno številko Prave smeri namenim nekaj pisanih vrstic.

»Zato žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan,

da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan.

Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«

(Slovenska himna)

72. BRIGADA 23

RIMP | PRAVA SMER | JULIJ 2008