GRADIVO ZA IZPOPOLNJEVANJE V KOPNIH RAZMERAHKo poskrbimo za varnost, pristopimo k ponesrečencu in s kratkim pregledom ugotovimo stanja, ki ogrožajo ali bi lahko ogrožala življenje

GRADIVO ZA

IZPOPOLNJEVANJE V KOPNIH RAZMERAH2009 do 2011

Prva pomoč in reševanje: Pristop k ponesrečencu in ukrepi Avtorica: Dragica Milanec

Razvedanje: Osnove uporabe GPS-a Avtor: Stanko Dolenšek

Gibanje in tehnika vodenja: Samovarovalni komplet, plezalni pas in načini navezav Avtor: Jani Bele

Prosta tema: Onesnaževanje in uničevanje gorske narave, vplivi množičnega obiska v gorah Avtor: Martin Šolar

izpopolnjevanje-letno.indd 46 7.4.2009 1:15:19

1

Kazalo

PRVa PoMoČ IN REŠEVaNJE: PRIstoP K PoNEsREČENcu IN uKREPI 2Pravilen pristop k ponesrečencu� 2Ocena ponesrečenčevega stanja 4Pregled ponesrečenca 7Pravilni položaji poškodovanih ali ponesrečenih 10

RazVEdaNJE: osNoVE uPoRabE GPs-a 12Pomen izrazov:� 13Prednosti pri u�porabi satelitske navigacije v gorah:� 14Predpriprava GPS-sprejemnika za u�porabo na terenu� 14Kaj moramo vedeti o u�porabi satelitske navigacije?� 15Osnovne strani GPS-sprejemnika 18Kakšen GPS-sprejemnik ku�piti za u�porabo v gorah?� 18Koristne alternative za določanje točk in poti 20

GIbaNJE IN tEhNIKa VodENJa: saMoVaRoValNI KoMPlEt, PlEzalNI Pas IN NaČINI NaVEzaV 241. Varovala na poti 242. Padli planinec 253. Samovarovalni komplet 25

PRosta tEMa: oNEsNaŽEVaNJE IN uNIČEVaNJE GoRsKE NaRaVE, VPlIVI MNoŽIČNEGa obIsKa V GoRah 30Razvoj rekreacije na prostem 30Vplivi posameznih rekreacijskih oblik na naravno okolje 31Vplivi nekaterih rekreacijskih dejavnostiv gorskem svetu� na naravno okolje 33Priporočila za izvajanje planinskih dejavnosti 41


2

1. Pristop k ponesrečencu in ukrepi

avtor: Dragica Milanec, Dipl. MeD. sestra

prva poMoČ in reŠevanJe: pristop k ponesreČencu in ukrepi

pravilen pristop k ponesreČencuNačin, kako pristopimo na kraj dogodka, lahko prispeva k preživetju in

končnemu stanju ponesrečenca. Le ob pravilnem pristopu lahko pravilno ukrepamo in izvedemo vse postopke, v izrednih razmerah pa se jim skušamo čim bolj približati.

Najprej ugotovimo, ali še grozi nevarnost nam ali ponesrečencu oz. obolelemu ali drugim prisotnim. Pri nesrečah poskušamo prepoznati mehanizme poškodb in ugotoviti število ponesrečencev.

obMoČJe nesreČe Mora biti varnoV gorah• ponesrečenca odstranimo z območja neposredne nevarnosti (padajoče kamenje, ledena tla, plazovi …). Prizadevamo si najti primerno mesto za namestitev ponesrečenca (dovolj prostorno, suho, ravno, brez prepiha ali padajočega kamenja). Idealen kraj bomo težko našli, zato se poskušajmo znajti in izbrati najboljše. Bolje je ponesrečenca nesti nekaj metrov naprej in mu tako zagotoviti udobnejše okolje. Odstranimo ga iz prevročega ali premrzlega okolja, ga zaščitimo in poskušamo vzdrževati normalno telesno temperaturo. Pri izolaciji od tal kot podlago za namestitev ponesrečenca uporabljamo suhe vrvi, nahrbtnike, spalne vreče, odvečno opremo ali najmehkejši predmet, ki je dosegljiv.Pri zastrupitvah• z ogljikovim monoksidom (CO) ali drugimi strupenimi plini pri reševanju uporabljamo osebno zaščitno opremo in upoštevamo previdnostne ukrepe.Pri reševanju • ponesrečenca, ki je zaužil strupeno snov (npr. cianide) je obvezna uporaba ustreznih pripomočkov oziroma opreme za reševanje, da se tudi sami ne zastrupimo.Utapljajočega ali utopljenca • poskušamo čim prej spraviti iz vode

izpopolnjevanje-letno.indd2 7.4.200910:33:38

3


ali vsaj do globine, kjer začutimo tla pod nogami, da nas v paniki ne potegne s seboj v vodo.Pri • nesrečah na cesti poskrbimo za varnost s pravilnim označevanjem kraja nesreče (zlasti ponoči, v megli, dežju, snegu ali nepreglednem ovinku), da preprečimo nalet drugega vozila.Če je • poškodovani v vozilu in obstaja nevarnost požara oziroma eksplozije vozila, uporabimo metode hitrega izvlečenja poškodovanega iz vozila.Pri nesrečah z• električnim tokom pred začetkom reševanja izklopimo elektriko in se prepričamo, da nam ta nevarnost ne grozi več.

navzoČe prosiMo za poMoČDati moramo jasna navodila in sproti preverjati, ali so izvršena. Lahko

jih prosimo, naj:zagotovijo varnost na območju nesreče;•po telefonu pokličejo pomoč;•dajejo prvo pomoč v okviru svojih sposobnosti;•zaščitijo zasebnost ponesrečenca;•pomagajo pri prenosu na varno.•

obvestilo o nesreČiSporočanje o potrebi za pomoč zelo olajša mobilni telefon ali radijska

postaja, žal pa slišnost ni povsod in vselej zagotovljena, in to je treba upoštevati. Če na kraju nesreče ni signala, se premaknemo in ga poskušamo ujeti. Pomoč lahko pokličemo sami ali prosimo nekoga od navzočih. Uporabimo lahko sapogo - samodejno radisko postajo, ki so nameščene na nekaterih planinskih postojankah. Možnost je tudi, da dva izkušena člana skupine napotimo do najbližje obveščevalne točke.

poveMo (odgovorimo na vprašalnice z začetno črko K):

k• do kliče: podatke o sebi (ime in priimek);k• aj se je zgodilo: kakšne vrste nesreča se je zgodila (padec, zdrs, plaz …), za katero naglo obolenje gre;k• je: točno lokacijo kraja dogodka – ime gore, vrha ali območja, smer ali pot, kje so poškodovanci, koordinate na topografski karti,


4


nadmorsko višino, koordinate GPS;k• daj: čas, ko se je nesreča zgodila;k• oliko: število poškodovanih ali obolelih;k• akšne so poškodbe: vrste poškodb in njihovo trenutno stanje;k• akšno pomoč potrebujemo;druge pomembne podatke: številko telefona ali radijsko frekvenco •za povratni klic, kakšne so razmere na kraju nesreče (vremenske, terenske, možnost pristanka helikopterja), kaj nameravamo storiti do prihoda reševalcev.

pomembne telefonske številke

112 ReCO – Regijski center za obveščanje (splošna nujna medicinska pomoč, reševalci)

113 Policija

(01) 230 24 57

Center za zastrupitve Klinični center Ljubljana, Zaloška cesta 7

ocena ponesreČenČevega stanJa Ko poskrbimo za varnost, pristopimo k ponesrečencu in s kratkim

pregledom ugotovimo stanja, ki ogrožajo ali bi lahko ogrožala življenje ponesrečenca. Poskušamo dobiti splošni vtis o ponesrečencu, torej splošni videz, iščemo večje krvavitve in poškodbe. Določimo, katere postopke, povezane z oskrbo, bomo opravili na terenu.

Nadenemo si zaščitne rokavice (dovolj močne, da se ne raztrgajo). K ponesrečencu vedno pristopimo z njegove sprednje strani, tako da nas ponesrečenec ali oboleli vidi. Tako preprečimo, da bi se refleksno obrnil. Ko pristopimo k njemu, ga ogovorimo. Vprašamo ga, ali se spomni, kaj se je zgodilo.

Če nam odgovarja, dobimo informacijo, da je pri zavesti in normalno diha. Če je odgovor neustrezen, smo pozorni na to, ali odgovarja na zvok, bolečino ali je neodziven na vse dražljaje (metoda AVPU):

A – alert – pozoren (buden, nespremenjena zavest) V – voice – odgovarja na zvok (odgovori na vprašanja) P – pain – odgovarja na bolečino U – unresponsive – neodziven na vse dražljaje (brez odgovora)


5


Če se ne odziva, moramo zagotoviti prosto dihalno pot. To storimo

tako, da glavo nagnemo nazaj in mu dvignemo brado. Glavni vzrok zapore dihalne poti je po navadi to, da jezik zdrsne nazaj in zapre žrelo.

Pogledamo v usta. Če vidimo v ustni votlini tujke, jih odstranimo le, če smo prepričani, da jih bomo res lahko odstranili. Ne smemo jih s prsti potisniti še globlje v žrelo.

Nato ocenimo dihanje, tako da:opazujemo • gibanje prsnega koša in trebuha, poslušamo• dihanje pri ustih in poskušamo na koži obraza• čutiti, ali iz ponesrečenčevih ust in nosu prihaja sapa.

Z opazovanjem, poslušanjem in čutenjem ugotovimo prisotnost dihanja. Normalna frekvenca dihanja je od 12 do 20 vdihov na minuto.

Z dvigom brade in nagibom glave nazaj se jezik dvigne in odpre dihalne poti.

Odstranitev tujka


6


opazuJeMo:ali je dihanje hitro, naporno, enakomerno, ali ponesrečenec hlasta •za zrakom;barvo kože, da lahko opazimo morebitno pomodrelost.•

OCena krOženja krVi je zahtevnejša in manj zanesljiva od ocene dihanja. Tipanje utripa

in znaki krvnega obtoka (premikanje, požiranje, posamezni vdih) so nezanesljivi, zato navodila za oživljanje priporočajo, da začnemo zunanjo masažo srca, takoj ko ugotovimo, da ponesrečenec ne diha normalno.

Vzpostavimo nadzor nad vsemi obilnimi zunanjimi krvavitvami. Za ustavljanje krvavitev najpogosteje uporabljamo neposreden pritisk na krvaveče mesto ali pa naredimo kompresijsko obvezo.

na podlagi mehanizma poškodbe oziroma rezultata začetne ocene stanja ponesrečenca se odločimo, ali gre za kritično stanje:

kadar obstajajo• nevarni mehanizmi poškodbe (padec z višine, ponesrečenec je nezavesten ali ima težave z dihanjem …), hitro in sistematično pregledamo glavo, vrat, prsni koš, trebuh, medenico, roke, noge in na koncu hrbet; tako prepoznamo stanja, ki ogrožajo življenje ponesrečenca, in se odločimo, kateri postopek oskrbe bomo izvedli in kdaj;pri nevarnem mehanizmu poškodbe, ki kaže na • izolirano poškodbo (npr. rana na stegnu ali rana na prsih …), lahko pregled omejimo le na predel poškodbe; celoten pregled ponesrečenca ni potreben, saj bomo opravili le nekatere postopke oskrbe in transport;kadar gre za življenjsko ogrožajoče stanje ali ko čakamo na •transport, redno nadziramo stanje ponesrečenca, da ugotovimo morebitne spremembe njegovega zdravstvenega stanja;pri nepomembnem mehanizmu poškodbe (padec kamna na prst •noge), ko je stanje ponesrečenca normalno (ni izgube zavesti, dihanje je normalno, obstajajo znaki krvnega obtoka, ni bolečin v prsih, trebuhu ali medenici), lahko pregledamo le predel, za katerega ponesrečenec sam navede, da ima z njim težave.


7


pregleD ponesreČenca

Ko so življenjske funkcije stabilne, naredimo celoten pregled:odstranimo le toliko oblačil, kolikor je nujno potrebno, slečemo mu •mokro ali tesno obleko;oblačil ne smemo po nepotrebnem trgati – kjer je mogoče, blago •razparamo po šivih; odvzamemo mu odvečno opremo;•snamemo mu opremo, če ga tišči in ovira (plezalni sedež, plezalna •oprema);upoštevamo občutke ponesrečenca in spoštujemo njegovo •zasebnost;bodimo pozorni na izgubo toplote.•

Med pregledom gornika premikamo le toliko, kolikor je res nujno. Pri pregledu uporabljamo obe roki in vedno primerjamo eno stran telesa z drugo, ker lahko tako lažje odkrijemo otekline ali nepravilnosti. Med pregledom opazujemo obraz ponesrečenca, ali izraža bolečino ali strah. Glavo in vrat pregledamo zelo pazljivo.

glava Obraz• : pozorni smo na barvo, temperaturo in stanje kože. nos• : pregledamo, ali so kje znamenja krvi ali bistre tekočine ali mešanica obojega, kar bi lahko pomenilo poškodbo v notranjosti lobanje.Oči• : opazujemo velikost zenic (črnih punčic) in ju primerjamo; pozorni smo na tujke, rane ali modrice.Usta• : pogledamo v usta, ali je v njih kakšen tujek; pregledamo ustnice, ali so opečene, brez barve, pomodrele (kar pomeni, da je v krvi premalo kisika); pozorni smo na zadah. Ušesa• : ponesrečenca vprašamo, ali nas sliši na obe ušesi; preverimo, ali iz sluhovodov teče kri ali bistra tekočina ali mešanica obojega, kar bi lahko pomenilo poškodbo v notranjosti lobanje.Lobanja in lasišče• : z rokami tipamo po celotnem lasišču, da bi našli krvavitev; ugotovimo, ali so kje otekline, mehki predeli ali vbokline, ki lahko pomenijo zlom.


8


zapoMniMo siBledica• nastopi pri izgubi krvi, šoku, omedlevici in nekaterih hudih boleznih. Bledico je videti na ušesih, nosu, ustnicah in prstih rok. Pomodrelost• se kaže na ustnicah, nosu in uhljih, pa tudi na prstih rok.

vratOblačila okoli vratu zrahljamo. •S prsti tipamo, ali so kje nepravilnosti ali boleči deli. •Pregledamo, ali so kje modrice.•

trupOpazujemo širjenje prsnega koša: ali se širi z lahkoto in ali se obe •strani enakomerno premikata. Pregledamo prsni koš, ali so kje vidne poškodbe, deformacije ali •boleči predeli.Ključnici in ramena otipamo in preiščemo, ali so kje rane. •Trebuh otipamo nežno, da odkrijemo poškodbe, ugotavljamo, ali je •mehak, napet in občutljiv. Medenico otipamo z obeh strani in pazljivo zazibamo, da odkrijemo •morebitne znake zloma. Vedeti moramo, ali je gornik zmožen zadrževati seč ali blato in ali •krvavi iz telesnih odprtin.

zgornJi uDiNa obeh rokah preverimo gibanje: prste in komolce naj •ponesrečenec upogne in iztegne. Primemo ga za roke in vprašamo, ali čuti normalno. •Pozorni smo na barvo prstov.•Preiščimo, ali so kje rane, modrice, otekline, deformacije ali •znamenja od vbodov na podlakti.

spoDnJi uDiPonesrečenec izmenoma dvigne noge ter pri tem upogne in skrči •kolena in gležnje. Preiskati in otipati jih moramo, da ugotovimo, ali so kje rane, •


9


otekline ali deformacije.Preverimo gibanje in zaznavanje dotika pri vseh prstih.•Pogledamo barvo kože: pomodrelost lahko pomeni motnjo krvnega •obtoka ali poškodbo zaradi mraza.

Hrbet in HrbtenicaKadar opazimo prizadetost gibanja pri udih ali motnje zaznavanja •dotika, ponesrečenca zaradi pregleda hrbtenice ne smemo premikati. Pregled zadnjega dela telesa opravimo, kadar smo prepričani, da hrbtenica ni poškodovana. Ne da bi povzročili nepotrebne motnje, z roko nežno sežemo •pod ledveno vboklino in tipamo vzdolž hrbtenice, ali so kje rane, otekline ali boleča mesta.

Med pregledom moramo biti pozorni na več stvari:vratna hrbtenica mora biti ves čas stabilizirana;•pazimo na poškodovane roke ali noge;•ponesrečenca nikoli ne obračamo na stran, na kateri ima •poškodovano roko ali nogo;nežno pretipamo zadnji del telesa, pregledamo, ali kje krvavi, ima •kakšne otekline ali kakšne druge znake poškodbe.

Potem dokončno oskrbimo ponesrečenca. Na podlagi pregleda se odločimo, kateri postopek oskrbe bomo pri njem izvedli:

ustavimo krvavitve;•opekline hladimo z vodo ali hladnimi obkladki;•rane sterilno prevežemo; •zlome, zvine ali izpahe imobiliziramo;•poskrbimo, da bo ponesrečenec v primernem položaju;•zaščitimo ga pred neugodnimi vremenskimi vplivi (vročina, mraz, •vlaga).

Ves čas ga spodbujamo, umirjamo ter mu prigovarjamo in vlivamo upanje. Do prihoda strokovne medicinske pomoči ga nikoli ne pustimo samega.


10


pravilni poloŽaJi poŠkoDovaniH ali ponesreČeniHZa dajanje prve pomoči ponesrečence vedno namestimo v pravilne,

poškodbi oziroma obolenju ustrezne položaje. Tako:jih zavarujemo pred vnovičnim padcem na tla ali v globino;•jim ohranimo življenjsko pomembne funkcije (dihalne poti, boj •proti šoku ipd.);opravimo imobilizacijo in tako omilimo bolečine in šok;•jih namestimo na uporabljeno na uporabljeno transportno sredstvo •(nosila, akija).

poloŽaJ nezavestnegaNe glede na vzrok nezavesti moramo vse nezavestne nemudoma

namestiti v stabilni bočni položaj, da:jezik ne zapira dihalnih poti in tako ni nevarnosti zadušitve;•izbljuvki, kri in slina neovirano odtekajo in ne morejo priti v pljuča •(aspiracija).

Stabilni bočni položaj

pri poškodbah hrbtenice leži poškodovani na trdi podlagi na hrbtu, s podloženim zatiljem in ledvenim predelom. S tem položajem ohranimo naravno obliko hrbtenice

poloŽaJi poŠkoDovaniH ali oboleliH, ki so pri zavestiPoškodovani, ki so pri zavesti, naj ležijo na hrbtu z nekoliko podloženo

glavo. Tako naj vedno ležijo tudi ponesrečenci s poškodbo glave, če so pri zavesti. Tak položaj zmanjša bolečino, ponesrečenec pa se tudi ne

pri poškodbah nog moramo noge imobilizirati in jih malo dvigniti.


11


more poškodovati, če izgubi zavest.

zapoMniMo siPo ustrezni prvi pomoči ponesrečenci • v opisanih položajih počakajo na transport v bolnišnico. Kakšen bo transport, bomo določili v • transportni triaži. Na to vplivajo ponesrečenčevo stanje in okoliščine. Pri daljših transportih na nosilih, v akiju ali kako drugače •zavarujemo celega ponesrečenca. Zavarujemo ga pred mrazom, vročino in vlago. Ves čas ga skrbno nadziramo in opazujemo. Ob poslabšanju stanja •takoj ustrezno ukrepamo.

pri poškodbah trebuha in trebušnih obolenjih je vzglavje dvignjeno, noge so upognjene v kolkih in kolenih ter podložene pod koleni, da je trebušna stena manj napeta in so bolečine omiljene.

pripoškodbah prsnega koša in pri težkem napornem dihanju naj bo vzglavje dvignjeno tako, da ponesrečenec leži napol sede. Taka lega mu občutno olajša dihanje in omili bolečine. Če mu ta položaj ne ustreza in povzroča dodatne bolečine, ga namestimo v zanj najustreznejši položaj.

pri ponesrečencu, ki je izgubil veliko krvi, bi se lahko razvil šok, zato mu noge dvignemo. Podložimo jih za približno 20 cm, tako da glava leži niže. Kri odteče iz udov proti telesnemu jedru in življenjsko pomembni organi dobijo dovolj kisika.

pri pljučnem edemu se priporoča sedeči položaj, če je mogoče tak, da noge visijo navzdol.


12

2. Osnove uporabe GPS-a

avtor: stanko DolenŠek, voDnik pzs

razveDanJe: osnove uporabe gps-a

Za pomoč pri pripravi gradiva in koristne pripombe se zahvaljujem soavtorju klemenu Volontarju, vodniku PZS, inštruktorju alpinizma in inštruktorju GRZS.

Marsikdo bo še vedno trdil, da je sistem globalnega določanja lege (GPS) v gorah nepotreben, saj smo toliko let shajali brez njega. A tako kot vse novosti bo tudi GPS-sprejemnik sčasoma postal naš vsakdanji spremljevalec na planinskih poteh. Moj GPS-sprejemnik po navadi tiho ždi pod gornjim pokrovom nahrbtnika in marljivo shranjuje točke s prehojene poti ter računa statistiko. Na plan pokuka le na pomembnejših točkah in vrhovih, kjer posnameva in preveriva točen položaj ali popraviva položaj doma vpisanih točk. V roki pa se znajde, ko je potrebno nenehno spremljanje hoje – v gozdu, v megli ali temi, v zasneženi pokrajini, neznanem svetu ...

Tehnologija postaja vse zrelejša in prijaznejša do uporabnika, pomanjkljivosti je vse manj, elektronske karte postajajo vse boljše, GPS-sprejemniki so cenovno vse dostopnejši. Satelitska navigacija nam omogoča najbolj točno in trenutno določitev našega položaja na terenu ne glede na dan/noč, lepo/slabo vreme, težavnost terena, letni čas. A roko na srce, satelitska navigacija v gorah nam bo služila tako dobro, kot bomo obvladali uporabo GPS-sprejemnika in razumeli značilnosti celotnega GPS-sistema. Pomembno in potrebno je tudi poznavanje teorije in prakse klasične orientacije: uporabe kompasa in višinomera, dela s karto in določanja koordinat, merjenja razdalj in azimutov ...

Priprava GPS-sprejemnika pred odhodom na turo je ključna in obvezna: na osebnem računalniku analiziramo elektronsko karto, določimo pot in ključne točke. Pot in točke nato prenesemo na GPS-sprejemnik. Če smo pot v preteklosti že prehodili in posneli sled, lahko to sled prenesemo na GPS-sprejemnik in jo uporabimo za vodenje. Pripravimo tudi različice poti in točk za primer, če bomo med turo spremenili potek zaradi spremembe vremena ali nepredvidenih zapletov. Zaželeno je, da GPS-sprejemnik omogoča vgradnjo elektronske topografske karte. Marsikdo, ki ni upošteval teh dejstev, je na terenu doživel grenka presenečenja, ko si z GPS-navigacijo ni mogel pomagati.

Satelitska navigacija je le pripomoček za lažjo orientacijo na terenu – še vedno moramo upoštevati vsa druga pravila za varno pripravo in izvedbo ture ter se prilagajati razmeram na terenu. Slepo sledenje


13


vodenju GPS-sprejemnika je lahko nevarno (npr. zavede nas lahko v izpostavljen ali plazovit teren).

poMen izrazov:

gps (angl. Global Positioning System) je kratica za ameriški vojaški sistem,

ki ga sestavljajo navigacijski sateliti v geostacionarnih orbitah, zemeljske nadzorne postaje in GPS-sprejemniki. Iz signalov, ki jih oddajajo sateliti, GPS-sprejemniki izračunajo svojo zemljepisno lego in nadmorsko višino. Evropa pripravlja lasten civilni sistem Galileo, Rusija ima podoben vojaški sistem Glonass. V prihodnosti bodo vsi trije sistemi povezani in bo pokritje neba s sateliti vsaj trikrat večje kot zdaj. GPS-sprejemniki bodo prilagojeni vsem trem sistemom.

gps-spreJeMnik (navigaciJski spreJeMnik) je ročna ali vgradna naprava, ki z anteno sprejema signale iz navigacijskih

satelitov in izračunava svojo zemljepisno lego. Navadno vsebuje še številne druge funkcije: vodenje do izbrane točke ali po želeni poti, snemanje sledi, izračun statistike, prikaz karte, koledar, pregled gibanja Lune in Sonca s podatki o vzhodu in zahodu, točen čas, merjenje časa ... Za uporabo v gorah so najprimernejši ročni GPS-sprejemniki, ki so robustni, lahki, avtonomni in vodoodporni.

toČka (angl. Waypoint) pomeni skupek podatkov o zemljepisni legi:

zemljepisna širina in dolžina, ime lokacije, čas evidentiranja, nadmorska višina, daljši opis ...

POt (angl. Route) pomeni smer potovanja ali hoje. V GPS-sprejemniku

pot pomeni dve točki ali več, ki opišejo celotno pot iz izhodišča preko vmesnih točk do cilja.

sleD(angl. Track): GPS-sprejemnik med gibanjem v intervalih snema trenuten

položaj in ga shranjuje kot zaporedje točk. Sled lahko prenesemo in shranimo na osebni računalnik. Uporabimo jo za analizo prehojene poti ali jo v prihodnosti ponovno uporabimo za navigacijo – jo prenesemo nazaj na GPS-sprejemnik.


14


»turn-by-turn«:elektronska karta in GPS-sprejemnik podpirata cestno navigacijo, kjer

vodenje upošteva realne cestne razdalje, zavoje in križišča; nekateri GPS-sprejemniki omogočajo tudi glasovno vodenje.

preDnosti pri uporabi satelitske navigaciJe v goraH:večja varnost;•možnost suverenega gibanja v popolnoma neznanem svetu;•usmerjeno gibanje proti cilju brez nepotrebnega tavanja;•poznavanje točnega položaja in višine v vseh vremenskih razmerah •in ponoči;poznavanje točnega položaja v primeru nesreče – reševalci lahko v •najkrajšem času pridejo do ponesrečenca;poznavanje višine je natančnejše od povprečnega ročnega •višinomera (ločimo satelitsko in barometrično višino; višino lahko odčitamo tudi iz položaja na vgrajeni elektronski topografski karti);spremljanje poteka hoje: časovni potek, razdalje, hitrost, višinske •razlike, hitrost vzpenjanja, točna smer hoje, višinski profil prehojene poti, podatki o oddaljenosti od cilja, napoved časa prihoda na cilj;del odvečne opreme lahko skrijemo na mesto, kjer se bomo vračali •in evidentiramo položaj; položaj lahko sporočimo tudi kolegom, ki bodo prišli za nami;pri gobarjenju ali sprehodih v tujem svetu lahko položaj avtomobila •shranimo v GPS-sprejemnik in potem brezskrbno hodimo po gozdu, brez skrbi, da bi se izgubili ...

preDpriprava gps-spreJeMnika za uporabo na terenuPot in ustrezne točke, do katerih nas bo sprejemnik vodil, moramo

pripraviti pred turo. Na sami poti je to navadno težje izvedljivo, ker je neposreden vpis podatkov zamuden zaradi skromnih vnosnih možnosti sprejemnika in majhnega, manj preglednega zaslona. Točke in poti lahko vpišemo na več načinov.

Osebni računalnik• z elektronskimi kartami nam omogoča najbolj pregledno in udobno pripravo točk in poti. Prenos v GPS-sprejemnik opravimo prek serijske oz. USB-povezave.Vgrajena• elektronska topografska karta na GPS-sprejemniku je


15


za uporabo v gorskem svetu zelo priporočljiva, zato naj bodo novi sprejemniki obvezno takšni, da podpirajo prikaz elektronskih kart, najbolje takšnih v vektorski obliki. S kartami lahko zelo preprosto definiramo nove točke in poti. Manjša ovira pri tem je le majhnost zaslona sprejemnika in posledično slabša preglednost – pomagamo si s povečavami in pomanjšavami karte (zoom in/out). ročni vpis točk in poti• je najbolj zamuden in zapleten. A na terenu nimamo druge možnosti in ga moramo obvezno obvladati. Priporočamo, da se postopkov naučite doma in jih občasno ponovite:

vpišemo zemljepisno širino in dolžino, ki smo ju odčitali na •zemljevidu – v primeru razlike med koordinatnimi sistemi moramo upoštevati ustrezen popravek,točke lahko vpišemo s pomočjo znane točke, azimuta in •razdalje od te znane točke – projektiranje točkepomagamo si s točkami, posnetimi v preteklosti,•pomagamo si s potmi, izdelanimi v preteklosti, in jih le •ustrezno spremenimo,pomagamo si s posnetimi sledmi ...•

GPS nam bo dobro služil, če bomo poskrbeli za njegovo »prehrano«. S sabo moramo vzeti zadostno količino baterijskih ali akumulatorskih vložkov (predhodno napolnjenih na polno kapaciteto). Če uporabljamo akumulatorske vložke, je za rezervo dobro imeti vsaj en komplet novih alkalnih baterij.

kaJ MoraMo veDeti o uporabi satelitske navigaciJe?GPS-sprejemnik izračuna svoj položaj na Zemlji iz signalov, ki jih •prejema od satelitov. Za 2D-položaj (zemljepisna širina in dolžina) potrebuje signale treh satelitov. Za določitev 3D-položaja (še nadmorska višina) potrebuje signale štirih satelitov. Število in razporeditev satelitov na nebu vpliva na točnost izračunanega položaja.Odpoved določitve položaja v ozkih dolinah in soteskah• , ker sprejemnik zaznava premalo satelitov. Rešitev: sateliti so v stalnem gibanju in bodo slej ko prej spet zavzeli ugodno razporeditev, da bomo lahko izmerili svoj položaj na terenu – njegovo točnost v metrih preverimo na GPS-sprejemniku.


16


Odpoved ali vsaj slabša točnost delovanja na strmih pobočjih• , ko so sateliti v neugodnih položajih, velik del obzorja pa zakriva hrib. Rešitev: tudi v tem primeru počakamo na ugodnejšo razporeditev satelitov.Šibki satelitski signali v gostem iglastem gozdu• za nove zelo občutljive GPS-sprejemnike niso več težava. Pomaga tudi stalno hkratno spremljanje vseh razpoložljivih satelitskih signalov.GPS-sprejemnik ob podajanju satelitske nadmorske višine ne •prikazuje zračnega tlaka. Rešitev: boljši GPS-sprejemniki imajo vgrajen klasični elektronski višinomer, ki meri zračni tlak oz. višino, kalibrira pa se samodejno prek satelitsko izračunane višine, ko je ta dovolj točna.GPS-sprejemnik lahko kompasno smer določi samo v gibanju, v •mirovanju pa ne. Rešitev: boljši GPS-sprejemniki imajo vgrajen magnetni elektronski kompas, ki lahko določa smer, tudi ko smo na mestu. Vendar pozor: elektronski kompas moramo kalibrirati po vsaki zamenjavi baterij – postopek za kalibracijo je opisan v navodilih za uporabo GPS-sprejemnika.netočnost topografskih elektronskih kart:• karte vseskozi izboljšujejo in posodabljajo, zato moramo redno skrbeti za njihovo nadgrajevanje. Vsekakor pa moramo biti do njih kritični in jih uporabljati z največjo previdnostjo.Koordinatni sistem satelitskega sistema GPS (• WGS 84) in koordinatni sistem na planinskih kartah oz. v Atlasu Slovenije (Gauss-krügerjeva projekcija) se ne ujemata. Posledica je neprijetno preračunavanje:

razlika je 300–400 m v zemljepisnih dolžinah (V–Z), •zemljepisne širine (S–J) se skoraj ujemajo;formula za popravek zemljepisne dolžine: •(DolžinaatlasSLO – 17«) = DolžinaGPS (WGS 84) – od zemljepisne dolžine v Atlasu ali na karti odštejemo 17 kotnih sekund (17«) in dobimo zemljepisno dolžino za vpis v GPS-sprejemnik (WGS 84);formula za popravek zemljepisne širine: •(ŠirinaatlasSLO – 1«) = ŠirinaGPS (WGS 84).


17


Pomembne nastavitve GPS-sprejemnika: • format prikaza zemljepisnega položaja, WGS 84 koordinatni sistem, metrični sistem merskih enot (km, m), milibari za zračni tlak, 24-urni prikaz časa in časovni pas (srednjeevropski), kalibracija elektronskega kompasa in višinomera, orientacija karte (sever zgoraj ali obračanje v smeri gibanja), način vodenja (zunaj poti ali sledenje cesti), vrsta baterij (NiMH ali alkalne), jezik GPS-sprejemnika (slovenski je na voljo le v nekaterih GPS-modelih, npr. angleški, nemški, hrvaški) ...Energetske potrebe GPS-sprejemnikov so se bistveno zmanjšale, a •še ne toliko, kot bi si želeli:

energetsko porabo zmanjšamo z vklopom varčnega načina •merjenja, ki pa je manj natančen;sprejemnik med hojo, ko ne potrebujemo prikaza karte, •nastavimo na prikaz okna, ki ne potrebuje stalnega osveževanja (npr. glavni meni z orodji); okno s karto je namreč najpotratnejše glede porabe energije in ga vključimo samo po potrebi;v primeru pomanjkanja energije GPS-sprejemnik izklopimo •med hojo in ga vklopimo na mestih, kjer moramo določiti novo smer;pazimo, da je osvetlitev LCD-zaslona aktivna samo takrat, ko jo •potrebujemo;dve akumulatorski bateriji AA kapacitete 2700 mAh zadoščata •za celodnevno hojo (velja za Garmin 60CSx).

Mraz zmanjša kapaciteto baterij in akumulatorjev• ter onemogoči delovanje LCD-zaslona sprejemnika – GPS-sprejemnik damo v žep vetrovke, da je na toplem.tresljaji med hojo lahko povzročijo slab stik• v ležišču baterij in izklop sprejemnika – poskrbimo, da so stiki čisti in njihove vzmeti zadosti prožne.Slabost GPS-sistema je, da je last ameriškega obrambnega •ministrstva, ki ga lahko kadar koli izključi za civilno uporabo oz. vključi namerno motenje signala. A to so izjemni primeri in takrat bo narobe še marsikaj drugega.


18


Podatki točke: ime, opis, koordinate, višina ... Vodenje aktiviramo z Go To.

osnovne strani gps-spreJeMnika

(priMer: roČni gps-spreJeMnik garMin gpsMap 60csx)

Pregled satelitov, geografska širina in dolžina, točnost lokacije (± 6 m)

Topografska karta z vrisanimi plastnicami (20 m), imeni in markiranimi potmi

Kompasna stran: smer proti cilju, hitrost, višina, razdalja in čas prihoda na cilj

Višinomer in višinski profil prehojene poti, skupni vzpon, najvišja dosežena višina

Potovalni računalnik: za vsako polje lahko izberemo poljuben podatek iz nabora

Glavni meni z orodji (višinomer, sledi, poti, Sonce ...), nastavitvami in točnim časom

Nastavitve prikaza položaja, koord. sistema WGS 84 in merskih enot

Projektiranje točke: vpis azimuta in razdalje iz izbrane točke (From ...)

Definiranje poti: vpis imena poti in nabor točk. Vodenje aktiviramo z Navigate.

kakŠen gps-spreJeMnik kupiti za uporabo v goraH?GPS-sprejemniki se po funkcijah in namenu precej razlikujejo, npr.

modeli, ki so namenjeni za uporabo v avtomobilih, v večini niso primerni za uporabo v naravi (problem trajanja avtonomije, občutljivost na tresljaje in udarce, niso vodoodporni, velikost in teža, ne shranjujejo sledi, ne prikažejo geografskega položaja ...). Oglejmo si nekaj lastnosti, na katere moramo biti pozorni pri izbiri:


19


Delitev GPS-sprejemnikov po namenu uporabe: prosto gibanje v •naravi (steze, brezpotja), cestna, pomorska in letalska navigacija, padalstvo; za gore priporočamo ročni GPS-sprejemnik, ki podpira vse namene uporabe.tehnične zmogljivosti• : hitrost delovanja in točnost meritev, občutljivost antene, vsaj 12 vzporednih sprejemnih satelitskih kanalov, ustrezna hitrostna območja, največje višine ...Funkcionalnost• : kakovosten zaslon z osvetlitvijo, prijazen uporabniški vmesnik, vgrajena statistika in dodatne funkcije – elektronski kompas in višinomer, barometer, kalkulator, koledar, štoparica, sidrni alarm za navtiko ...Pomnilniške zmogljivosti so namenjene shranjevanju kart in drugih •podatkov: število uporabniških točk, število poti in točk na pot, število sledi in točk na sled ... Priporočamo modele z zunanjimi pomnilniškimi karticami SD in microSD, ki so lahko poljubno velike (1GB, 2GB ali več). Kartic lahko imamo več, na vsaki svojo kartografijo.Možnost prikaza cestnih, topografskih in navtičnih kart• :

vektorski zapis• : omogoča samodejno cestno navigacijo, iskanje po točkah in različnih značilnostih (restavracije, bencinske črpalke ...), optimalno porabo pomnilnika, večjo (absolutno) točnost lokacij in poti;bitni zapis (slika)• : je zastarel, ne omogoča samodejne cestne navigacije od točke do točke in optimiranja poti, ima večjo porabo pomnilnika, ne omogoča iskanja po značilnostih.

energetske potrebe• : poraba energije naj bo čim nižja. Baterijski ali akumulatorski vložki naj bodo standardni (AA), možnost priklopa na 12V avtomobilsko napajanje ali prek USB na računalnik.Fizična • velikost sprejemnika in mehanske lastnosti: vodoodpornost, odpornost proti udarcem, možnost pritrditve ... Sprejemnik naj bo primerne velikosti, da ga zlahka nosimo v žepu ali nahrbtniku.Sprejemnik naj podpira na trgu razpoložljive elektronske karte. •Kartografija je za uporabo zelo pomembna.Zadostna podpora proizvajalca in drugih uporabnikov (internet).•


20


Možnost dograjevanja novih funkcij (objavljanje dopolnitev in •popravkov programske opreme).Pri nakupu GPS-sprejemnika ne varčujte, še posebej ne pri obsegu •pomnilnika in dodatnih funkcijah, prikazu kart ... Svetujemo, da v izbranem razredu kupite najboljši model. Zagotovo vam ne bo žal!

garMin (www.garMin.coM)spada med vodilne proizvajalce opreme za satelitsko navigacijo.

Zastopnik za Slovenijo je Geoset, d. o. o., iz Šenčurja, www.garmin.si. Za uporabo v gorah lahko priporočamo ročne modele Garmin GPSMAP 60CSx, Garmin eTrex Vista HCx in najnovejši Garmin Colorado 300. Na voljo je popolna zbirka elektronske kartografije, ki pokriva Slovenijo, Hrvaško in Bosno: cestna karta AdriaROUTE, topografska karta AdriaTOPO in pomorska karta za Jadran BlueChart Atlantic.

Magellanročni sprejemniki so pri nas prav tako popularni in v zadnjem času

uspešno lovijo zaostanek za konkurenco. Najbolj zmogljiv in primerljiv ročni model je Magellan eXplorist XL. Zastopnik za Slovenijo je Geoservis, d. o. o., www.geoservis.si. Pripravili so tudi elektronsko topografsko karto Slovenije.

koristne alternative za DoloČanJe toČk in potiV predpripravi GPS-sprejemnika smo navedli tri osnovne postopke

vpisa točk in poti. Prva dva z osebnim računalnikom ali vgrajeno elektronsko karto sta preprosta in udobna. A v naravi nimamo s sabo osebnega računalnika in tudi elektronske topografske karte nam niso vedno dostopne.

V tem primeru si pomagamo s klasičnimi planinskimi kartami. •Vse novejše imajo že označene geografske koordinate: če so že v sistemu WGS 84 (preverimo v legendi), odčitamo geografsko širino in dolžino in ju med postopkom ročnega ustvarjanja točke vtipkamo v GPS-sprejemnik. V primeru drugih koordinatnih sistemov poskrbimo za ustrezen preračun v sistem WGS 84 (podatek na nekaterih kartah). Postopek vadimo doma, saj odčitavanje koordinat zahteva pazljivost in rutino. Le tako bomo na terenu delali zanesljivo in hitro. Marsikdaj lahko geografske koordinate najdemo na internetu, npr. za pot GR20 na Korziki.


21


Druga alternativa projektiranja točke (angl. Project Waypoint) •temelji na poznavanju dvojice azimut-razdalja iz znane točke in ni odvisna od poznavanja geografskih koordinat. Dobra stara šola orientacije! 1. Izberemo izhodiščno točko (planinska koča, sedlo, vrh, trenutna lokacija ...). 2. S pomočjo planinske karte določimo azimute in razdalje iz izhodiščne točke do preostalih točk poti. Že doma jih lahko vpišemo v tabelo (ime točke, azimut in razdalja). Vse azimute in razdalje do preostalih točk na poti merimo iz istega izhodišča (žarkovni princip), da bodo napake vseh ustvarjenih točk enake – najmanjše – in se ne bodo akumulirale. 3. Ko smo v izhodiščni točki, izmerimo njen geografski položaj in shranimo točko: gumb Mark. 4. Preostale točke zelo hitro vpišemo s podajanjem azimuta in razdalje od prve točke: odpremo podatke o izhodiščni točki in v meniju izberemo ukaz Projektiraj točko (angl. Project Waypoint). 5. Vpišemo azimut in razdaljo, določimo ime nove točke in jo shranimo. Postopek ponovimo za vse točke.Poglej in pojdi• (angl. Sight 'n Go) je še ena od možnosti za hitro vzpostavitev vodenja v želeni smeri. Uporabimo jo neposredno na terenu, ko cilj vidimo v daljavi pred sabo in pričakujemo, da ga bomo v nadaljevanju hoje izgubili iz vida (megla, noč, zakritje z ovirami na poti, hoja po kraškem svetu ...). 1. Funkcijo aktiviramo v meniju kompasne strani. 2. Z gibanjem proti želeni smeri določimo smer (azimut) in jo zaklenemo (angl. Lock Direction). 3. Imamo dve možnosti:

z ukazom Postavi smer (ang. • Set Course) aktiviramo vodenje v izbrani smeri; razdalja nam ni pomembna;z izbiro projektiranja točke (ang. • Project Waypoint) vpišemo še ocenjeno razdaljo do izbranega cilja, popravimo smer in poimenujemo novonastalo točko; vodenje aktiviramo z ukazom Pojdi (angl. Go to).

Ker tako ustvarjene točke lahko nekoliko odstopajo od pravih vrednosti (odvisne so od točnosti zemljevidov in merila ter točnosti odčitavanja koordinat, azimuta in razdalje), moramo pri njihovi uporabi na terenu


22


upoštevati nekaj osnovnih pravil.Ko dosežemo prvo točko poti (ali izhodišče), preverimo njeno •odstopanje in enako lahko sklepamo še za vse preostale točke začrtane poti – najbolj idealno je, če je mogoče vse točke popraviti za enako odstopanje (popravek za enak azimut in enako razdaljo).Ko v naravi dosežemo naslednje točke poti, sproti popravimo njihov •položaj na pravo izmerjeno vrednost. V meniju točke izberemo ukaz za repozicioniranje (angl. reposition Here).Vseskozi pozorno opazujemo teren in ocenjujemo ujemanje in •verodostojnost satelitske navigacije.Za varno in učinkovito vodenje navadno zadošča že zelo •majhno število vstavljenih točk (1–10).V veliko primerih je dovolj, da imamo le generalno smer brez •podrobnosti in točne razdalje do cilja. Zadošča nam točnost nekaj 10 m ali celo 100 m. Manjkajočo točnost na mikrolokaciji z lahkoto nadomestimo s pogledom, jo prehodimo z lučjo in celo v megli največkrat ne pomeni večjih težav. Izjema je lahko le zelo neprehoden in izpostavljen teren, kjer morajo biti ključni prehodi določeni čim natančneje.

Predpriprava GPS-sprejemnika, poznavanje posebnosti satelitske navigacije, klasična praksa in občutek za orientacijo v naravi z upoštevanjem dejanskih razmer so ključ do uspešne uporabe satelitske navigacije v gorah!


23



24

3. Samovarovalni komplet, plezalni pas in načini navezav

gibanJe in teHnika voDenJa: saMovarovalni koM-plet, plezalni pas in naČini navezav

avtor: Jani bele

Zdrs in padec sta najpogostejša vzroka nesreč v naših gorah. Do njiju pride v glavnem zaradi slabe fizične in psihične pripravljenosti na turo in neprimerne opreme, kjer prednjači obutev, zlasti poleti

Na planinskih poteh, ki so označene kot lahke, so pohodne palice edini tehnični pripomoček, ki povečuje našo stabilnost oz. ravnotežje. Ob manjših zdrsih noge se z opiranjem nanje obdržimo pokonci in preprečimo padec. Pri gibanju po zahtevnih in zelo zahtevnih poteh palic ne moremo in ne smemo več uporabljati. Tu začnemo s pridom uporabljati tehnične pripomočke (kline, skobe, žične vrvi), s katerimi vzdrževalci poti opremijo zahtevnejše in nevarnejše odseke. Pripomočki nam omogočajo lažje vzpenjanje tam, kjer bi imeli težave z uporabo razčlemb v skali, s prijemanjem in stopanjem nanje dodatno povečujemo svojo stabilnost, uporabljamo pa jih tudi kot točke za nameščanje tehničnih pripomočkov za svoje varovanje.

Vzpon po zelo zahtevni poti zahteva od nas dobro fizično in psihično pripravljenost. Prvo potrebujemo za dvigovanje precejšnjega dela svoje teže z rokami, druga pa nam še kako koristi pri gibanju nad globokimi prepadi. Velikokrat ravno zaradi zadnje hitro posežemo po pripomočku, ki nam omogoča dodatno zavarovanje.

V sistemu varovanje in zaustavljanja morebitnega padca so trije elementi.

1. varovala na potiPravilno opremljena zelo zahtevna pot ima tehnične pripomočke za

napredovanje (kline, skobe) in pripomočke za varovanje (žične vrvi).


25


Na njihovo zanesljivost sami ne moremo kaj dosti vplivati in zaupamo vzdrževalcu poti. Kljub njihovi skrbi lahko varovala poškodujejo padajoče kamenje, plazovi, zmrzal. Včasih zadostuje že, če s pogledom pregledamo varovala pred seboj, da opazimo poškodbe, včasih njihovo trdnost preizkusimo z roko. Varovalna žična vrv ne sme biti vpeta trdno v nosilni klin, ampak gre mimo njega, se v loku vrne nazaj in šele potem trdno vpne vanj. Tako postane mesto zaustavitve padca zanka in ne klin, saj bi se lahko vponka ob udarcu ob njega prelomila.

V Sloveniji je velika večina zelo zahtevnih poti opremljenih tako, da žične vrvi predstavljajo napredovala, medtem ko so v tujini na t.i. »feratah« žične vrvi predvsem varovala.

2. paDli planinecPri padcu lahko nastanejo poškodbe zaradi udarca telesa ob skale,

način navezovanja samovarovalnega kompleta, hitrosti ustavljanja padca in visenja v zraku. Prve zelo težko preprečimo, saj še prosti plezalci (pri katerih je dosti padcev) potrebujejo kar nekaj časa, da lahko govorijo o nadzorovanem padcu. Če smo navezani samo z vrvjo okoli pasu, je pri padcu telo boleče obremenjeno le na majhnem delu. To preprečimo z uporabo plezalnega pasu, kjer se obremenitve porazdelijo na večjo površino telesa, kjer so speljani trakovi pasu. Če smo navezani samo okoli pasu, nam lahko navezavo potegne do pazduh in zaradi pritiska na žile že po nekaj minutah visenja ne moremo več uporabljati rok. Tudi temu se izognemo z uporabo plezalnega pasu. Pri statični zaustavitvi padca oz. zaustavitvi v trenutku delujejo na organizem kljub uporabi plezalnega pasu zelo velike obremenitve. Te obremenitve poskušamo zmanjšati z dinamičnim (postopnim) zaustavljanjem padca, in to nam omogoča način delovanja samovarovalnega kompleta. Pri padcu lahko pride do poškodb, pri padcu v prečnici do visenja v zraku. Po padcu lahko pride zaradi poškodb oz. padca v prečnici do visenja v zraku, kar spet olajšamo z uporabo kompletnega plezalnega pasu.

3. saMovarovalni koMpletPovezuje planinca z varovali, ki so nameščena na poti. Sestavljen je iz

zaviralne ploščice z luknjicami oz. zaviralnega mehanizma, varovalne vrvi in dveh vponk, za kateri je priporočljivo, da sta različne barve. Z nakupom posameznih elementov lahko samovarovalni komplet sestavimo sami in pri tem dosledno upoštevamo navodila proizvajalca. Boljša rešitev je vsekakor nakup atestiranega kompleta z vsemi elementi. Zaviralna ploščica ima dve vlogi. Po eni strani omogoča vpetje kompleta v plezalni


26


pas. V večji luknji je namreč zanka, ki jo s kavbojskim vozlom pritrdimo v povezavo med spodnjim in zgornjim delom plezalnega pasu.

Po drugi strani z napeljavo varovalne vrvi skozi luknjice dosežemo to, da steče pri padcu določena dolžina vrvi skozi luknjice. S tem preprečimo sunkovito zaustavitev padca (statično varovanje) in ga spremenimo v postopno zaustavljanje (dinamično varovanje). Tako dodatno zmanjšamo obremenitve na telo.

Več o delovanju zaviralne ploščice in silah je napisano v prospektih proizvajalcev oz. v knjigi »Osnove gibanja v gorah in planinah«. Na kratko bi pa lahko rekli, da bi bila sila na telo brez zaviralne ploščice večja tolikokrat, kolikokrat je dolžina padca daljša od dolžine zaustavljanja in bi dosegla lahko tudi več 1000 daN.

Poznamo dva načina delovanja ploščice:Y – sistem: varovalna vrv steče skozi ploščico, če je vrv vpeta na •žično vrv z enim ali obema krakoma kompleta.V – sistem: varovalna vrv steče skozi ploščico le, če je vrv vpeta •samo z enim krakom kompleta. Tega sistema ne priporočamo.

Če se vzpenjamo ob navpični žični vrvi, ob padcu pri nepravilni napeljavi varovalne žične vrvi skozi varovalni klin (brez lovilnega loka) vponka udari neposredno na klin. Obstaja velika možnost, da se vponka zlomi. V takih primerih povečamo varnost z vpenjanjem obeh krakov (dve vponki).

uporaba saMovarovalnega koMpletaKdaj se opremimo s samovarovalnim kompletom? Nedvomno pri

gibanju po zelo zahtevnih poteh. Če se gibljemo po zahtevnih poteh, je uporaba že vprašljiva. Na teh poteh so le kratki odseki opremljeni z varovali in še ti so v glavnem le pomoč pri napredovanju, zato se pojavi vprašanje, ali je sploh smiselno imeti pas za tistih nekaj metrov žične vrvi na poti.

Kje se opremimo s samovarovalnim kompletom? Poglejmo k alpinistom: naveza se pripravi za plezanje (opremljanje s plezalnim pasom, razvrščanje tehnične opreme, navezovanje na vrv) na varnem mestu pred začetkom težav, kjer se začne plezati. Nima smisla, da se pripravljamo v koči in potem hodimo še kakšno uro do prvih žičnih vrvi.

kako uporablJaMo saMovarovalni koMplet?Najpreprostejši način je samovarovanje na kline ali skobe, s katerimi

je opremljena pot. Vponko preprosto vpnemo v klin ali skobo, se dvignemo, višje vpnemo drugo vponko in prvo izpnemo. Vponki morata imeti dovolj velik kot odpiranja zaskočke, klini pa morajo biti obvezno


27


zakrivljeni navzgor, da ob obremenitvi vponka ne zdrsne z njih. Čeprav samovarovalni komplet ni narejen za tako uporabo, je ta način včasih kar koristen.

Pri uporabljanju vodoravno napetih žičnih vrvi za samovarovanje smo v glavnem vpeti z enim krakom kompleta – ena vponka (pri padcu dejansko obvisimo, ni velikih obremenitev, ni nevarnosti zloma vponke…) Vponko vpnemo v jeklenico od spodaj navzgor. S tem preprečimo, da bi ob padcu vponka z zaskočko udarila v skalo. Ko pridemo do prvega vmesnega klina, na drugo stran vpnemo prosti krak kompleta oz. drugo vponko, izpnemo prvo, jo vpnemo zraven druge (ali pa na pas) in gremo naprej. Pri tem je pomembno to, da smo ves čas vsaj z eno vponko pripeti na žično vrv!!

Dobro opremljena planinca – pravilno: pripeta sta samo z enim krakom kompleta (bolje bi bilo z obema). Pri vodoravnih žičnih vrveh roka lahko potiska vponko (ne pa drži!!), pri poševnih ali navpičnih žičnih vrveh pa ne. Nepravilno: med dvema klinoma naj bo vpet le en človek in ne dva ali več! Tudi kratke hlače na zahtevnih poteh niso ravno najbolj ustrezne.

Pri gibanju ob navpično vpeti žični vrvi vpnemo vsako vponko z druge strani, ker se lahko pri zaustavitvi zgodi, da smo na drugi strani žične vrvi in se vponki obrneta. Pri tem naj bo med dvema gibajočima se vsaj en prazen del žične vrvi med dvema klinoma, da ne bi prvi padel na drugega. Ob tem še enkrat opozorilo, da vpenjanje samo ene vponke ni tako varno, kot vpenjanje obeh, saj pri ekstremnem padcu lahko pride do tega, da skozi zaviralno ploščico steče več vrvi, kot je dolg krak in pri tem lahko pride do pretrganja povezave krakov.


28


Slika: Vpetje obeh vponk pri sistemu Y je varnejše kot vpetje samo ene.#1: Vpetje obeh vponk na varovalno žično vrv. Pri padcu prevzame

zaviralna ploščica in zavorna vrv silo padca.#2: Če je nevpeti krak krajši od zavorne vrvi in je pritrjen na povezavo

pasu ali v zanko, s katero je samovarovalni komplet pritrjen na pas, in če je pred zaviralno ploščico veliko zavorne vrvi, pride pri ekstremnem padcu v delitvi krakov do neugodne obremenitve šivov in lahko do njihovega pretrganja.

#3: Kadar zmanjšamo dolžino zavorne vrvi pred zaviralno ploščico, je pri krajših padcih dolžina zavorne vrvi, ki steče skozi zaviralno ploščico, lahko krajša od dolžine kraka in ne pride do neugodne obremenitve šivov povezave.

#4: Samovarovalni komplet je pred dobavo običajno nastavljen tako, da je zavorna vrv vsa za zaviralno ploščico.

#5: Kadar vponko nevpetega kraka vpnemo za zanko za opremo na plezalnem pasu in je vsa zavorna vrv za zaviralno ploščico, pride v primeru ekstremne obremenitve do odtrganja zanke za opremo, kar zmanjša nevarnost pretrganja šivov povezave trakov. (Povzeto po OEAV 2007)

Čeprav je uporaba samovarovalnega kompleta videti zelo preprosta, se lahko pojavi kar nekaj nevarnih situacij:

Čeprav smo samovarovani, nam nikakor ne sme zrasti samozavest. •Težave na poti moramo še vedno premagovati z lastnimi močmi. Padec nikakor ne sme biti izhod v sili, saj lahko ima zaradi poškodb pri udarcih ob skale in visenju v plezalnem pasu hude posledice.Najnevarnejši trenutek je vsekakor na mestu, kjer je žična vrv •


29


vpeta v klin in pride do prepenjanja vponk. Zelo pomembno je, da se tu ustavimo, izberemo dobro stojišče, se z eno roko primemo za varovalo in šele potem začnemo prepenjanje. Kadar želimo pospešiti prepenjanje in smo vpeti samo z enim krakom kompleta, velikokrat to vponko izpnemo in jo ponovno vpnemo v žično vrv na drugi strani klina. V trenutku prevpenjanja smo nevarovani, in če to delamo, ne da bi se zaustavili, znatno povečamo tveganje svojega ravnanja.Če je žična vrv vpeta v kline na majhnih razdaljah (včasih celo na •vsake 2 – 3 metre, in tako je žal pri skoraj vseh zavarovanih poteh v naših gorah), se prav kmalu naveličamo stalnega izpenjanja in vpenjanja vponk. Zelo hitro začnemo uporabljati samo eno vponko, včasih celo ne vpnemo celotne dolžine žične vrvi med dvema klinoma. Pri tem držimo vponko v dlani; to pomeni, da ene roke ne moremo uporabljati pri napredovanju in že kršimo eno od osnovnih pravil gibanja po zahtevnem terenu: pravilo treh opor.Številne poti v naših gorah imajo med zavarovanimi deli daljše •odseke brez varoval. Če poznamo pot in vemo, da je do naslednjega zavarovanega dela kar precej nezavarovanega, je najbolje, da snamemo samovarovalni komplet. V nasprotnem primeru poskrbimo, da komplet ne bo opletal okoli nas in da se z njim ne bomo zadevali v skale. To lahko dosežemo, še prosto vrv zvijemo in povežemo z gumico ali pa kupimo tak samovarovalni komplet, ki ima prosti del vrvi v vrečki ali pa elastično spetega.Na žično vrv med dvema klinoma naj bo pripet samo eden.•Z roko ne držimo vponke, saj jo itak vlečemo s kompletom za sabo. •Vendar pri vodoravnih žičnih vrveh roka lahko potiska vponko, pri poševnih ali navpičnih žičnih vrveh pa ne.

ŽivlJenJska DobaKakor vsaka stvar, tako ima tudi samovarovalni komplet svojo življenjsko

dobo oz. dobo trajanja, v kateri je še (dovolj) varen. To življenjsko dobo daje proizvajalec in se suče od dveh do 5 let, odvisno od elementa in proizvajalca. Seveda pa ta življenjska doba velja samo v primeru, če ni prišlo do poškodb oz. ulovitve padca. V takem primeru je potrebno poškodovani element takoj zamenjati. Življenjska doba je poleg same varnosti pomembna tudi zaradi zavarovalnice, ki bo v primeru njene prekoračitve zelo verjetno nasprotovala plačilu zavarovalnine.


30

avtor: Martin Šolar

prosta teMa: onesnaŽevanJe in uniČevanJe gorske narave, vplivi MnoŽiČnega obiska v goraH

razvoJ rekreaciJe na prosteMRekreacija je tesno povezana s prostim časom in tudi razvoj rekreacije

je neposredno povezan z naraščanjem količine prostega časa in njegove pomembnosti. Prosti čas lahko opredelimo kot čas, ki ga ne posvetimo delu, prehrani ali spanju, temveč nam prinaša zadovoljstvo in je zaželen le, če ga prosto in spontano izkoriščamo. Rekreacija pa je oblika vedenja, ki izpolni ta čas, vendar jo moramo premišljeno načrtovati, če hočemo izpolniti pričakovanja in možnosti, ki nam jih dajejo prosti čas, okolje in oprema.

Industrijski razvoj in z njim povezane družbene spremembe so po drugi svetovni vojni sprožili tudi nove navade pri preživljanju prostega časa. Prebivalstvu, ki se je zaposlovalo zunaj kmetijstva, je med tednom, zlasti pa ob koncu tedna ostajal prosti čas, ki so ga lahko namenjali za različne dejavnosti, najprej predvsem za take, s katerimi so si izboljševali življenjske in bivalne razmere (npr.: dodatno »honorarno« delo, delo na zemlji zaradi preskrbe z lastnimi kmetijskimi pridelki, zidava ali prezidava stanovanjske hiše), postopoma pa čedalje bolj tudi za tiste, ki jih uvrščamo med dejavnosti prostega časa v ožjem pomenu in so namenjene pretežno sprostitvi, doživljanju in uživanju, obnavljanju telesnih in duševnih moči ali kulturnemu in družbenemu udejstvovanju. Taki dejavnosti sta tudi turizem in z njim povezana rekreacija.

Življenjske navade in razmere so se spremenile. Več prostega časa, večja mobilnost (individualna motorizacija, prometna infrastruktura, letalske povezave), večji zaslužki, neprijazno življenjsko okolje v mestih, naraščanje odtujenosti med ljudmi, monotonost vsakdanjega dela, zasičenost z načinom življenja v mestnih okoljih, ponudba, reklame in trženje za prostočasne dejavnosti, razvoj različnih oblik rekreacije in naraščanje števila tistih, ki se z rekreacijo ukvarjajo – vse to so razpoznavni zunanji dejavniki današnjega rekreacijskega razvoja in povpraševanja. Dokaz tega neslutenega razvoja turizma in rekreacije je tudi dejstvo, da Alpe, v katerih živi 11 milijonov ljudi, letno obišče več kot 100 milijonov obiskovalcev. Po izsledkih številnih raziskav vse več ljudi (turistov) želi svoj prosti čas izkoristiti za različne oblike rekreacije, med drugim tudi

4. Onesnaževanje in uničevanje gorske narave, vplivi množičnega obiska v gorah


31

tiste, ki so povezane z uživanjem v naravi – z rekreacijo na prostem.Za razvoj turizma in rekreacije so zelo pomembni že omenjeni prometna

povezanost, mobilnost in tehnični napredek (elektronski mediji, zlasti internet), ki omogoča lažjo dostopnost do skoraj neskončnega števila informacij o turistični ponudbi in rekreacijskih možnostih. Dejavno preživljanje prostega časa na prostem se pospešeno razvija zadnjih trideset let. Vse več je tistih, ki želijo v prostem času čim več doživeti, to pa spodbuja dejavno doživljanje in intenzivnejše preživljanje prostega časa. Več ljudi, več idej in razvoj tehnike pa so razlogi ne le za razvoj rekreacije na splošno in povečanje števila ljudi, ki se ukvarjajo z rekreacijo, pač pa tudi za razvoj oziroma nastanek številnih novih rekreacijskih oblik. Tako na primer samo v gorskem svetu, kjer smo pred nekaj desetletji kot rekreacijske dejavnosti poznali le sankanje, alpsko in turno smučanje ter gorništvo in alpinizem, danes poznamo okrog 35 različnih rekreacijskih dejavnosti. V nadaljevanju so opisane in obravnavane le planinska dejavnost v širšem smislu (vključno s problematiko planinskih postojank), alpinizem in športno plezanje ter turno smučanje.

vplivi posaMezniH rekreaciJskiH oblik na naravno okolJeŽelje vplivajo na smer razvoja, katerega glavni problem pa so skoraj

praviloma obremenitve naravnega okolja. Nekatere vrste rekreacije potrebujejo naravne in kulturno-pokrajinske dobrine. Vse več je namreč rekreacijskih dejavnosti, ki so povezane s pokrajinsko privlačnostjo, ustreznostjo ali drugo naravno danostjo neke pokrajine. Razvoj rekreacije (povečan obseg, gradnja infrastrukture …) pa lahko tudi škoduje pokrajini do te mere, da se zmanjšata rekreacijska vrednost in ustreznost, in prostor ni več primeren za rekreacijo.

Poudariti moramo, da so okoljski problemi in obremenitve, povezani z rekreacijo, morda res neznatni v primerjavi z velikimi globalnimi ekološkimi problemi. Tople grede, kislega dežja in problemov z entropijsko nerazumljivo računico ljudje, ki se ukvarjajo z rekreacijo, niso zakrivili in tega tudi ne bodo rešili. Menimo pa, da je treba prav na vseh področjih prispevati k varovanju in ohranjanju naravnega okolja, zato je tudi področje morebitnih obremenitev in navzkrižij zaradi rekreacije potrebno obravnave.

Obremenitve delimo na:obremenitve naravnega okolja (vode, tal, vegetacije, prostoživečih •živali, zraka in podnebja),obremenitve za tradicionalno rabo prostora zaradi izgube •oziroma zmanjšanja obdelovalnih površin in pridelka (navzkrižje s tradicionalno rabo prostora),



32

obremenitev videza pokrajine zaradi poselitve in urejanje •infrastrukture za turizem in rekreacijo,socialnopsihološke obremenitve za lokalno prebivalstvo •(sprememba načina življenja, izguba tradicionalnih vrednot).

Pri rekreaciji gre za različne ravni obremenitve naravnega okolja. Skoraj pri vseh rekreacijskih oblikah lahko ločimo direktne ali neposredne in indirektne ali posredne obremenitve. Neposredne obremenitve zaradi izvajanja same rekreacijske dejavnosti so relativno majhne. Težava nastane, ko je zaradi večkratnega ali množičnega pojavljanja rekreacije presežena nosilna ali dopustna zmogljivost nekega območja v naravnem okolju. Takrat obremenitve povzročajo škodo oziroma poškodovanost. Druga raven obremenitev so indirektne obremenitve, ki so posredno povezane z neko rekreacijsko dejavnostjo, na primer promet, hrup in odpadki. Nemalokrat prostor fizično preprosto ne more sprejeti vsega, kar na neko območje prinese rekreacija. V veliko primerih so največje prav tiste obremenitve, ki nastajajo zaradi indirektnih vplivov, infrastrukture in vzdrževanja pogojev za neko rekreacijsko dejavnost.

Navzkrižja med rekreacijo, lastniki zemljišč in drugimi rabami se pojavljajo povsod, kjer obstajajo različni interesi v zvezi s prostorom. Ta navzkrižja so zlasti velika, ko gre za gospodarske in tradicionalne rabe prostora. Mogoča so navzkrižja med kmetijstvom, gozdarstvom, lovom, ribolovom, vodnim gospodarstvom in ne nazadnje varstvom narave na eni in rekreacijo na drugi strani. Tudi lastništvo je lahko povod za konflikte. Vzrok za morebitna navzkrižja med različnimi rekreacijskimi oblikami pa je v tem, da je naravno okolje privlačno za različne rekreacijske oblike, ki se v nekem prostoru pojavljajo skupaj – na istem kraju in v istem času. Seveda pa so navzkrižja med posameznimi oblikami rekreacije navadno manjša kot navzkrižja med rekreacijo in drugimi rabami prostora. Navzkrižja nastajajo tudi zato, ker se zaradi rekreacije praviloma pojavlja velika sprememba v rabi prostora, spreminjata se raba in obremenitev prostora v različnih letnih časih.

ekološke (okoljske) obremenitve: površine izgubijo svojo biološko funkcijo zaradi pozidave ali •trasiranja rekreacijske infrastrukture,onesnaženje zraka in vode, obremenitve zaradi hrupa,•ogrožanje rastlinskega in živalskega sveta,•pospeševanje erozijskih procesov.•

Obremenitev pokrajine, vizualne motnje: zaradi rekreacijske infrastrukture je lahko prizadet videz pokrajine, •značilnosti in doživljajske zmožnosti se spremenijo.



33

konkurenčna raba prostora: rekreacija obremenjuje ali ovira druge dejavnosti (npr. kmetijstvo, •gozdarstvo).

navzkrižja znotraj rekreacije: različne rekreacijske dejavnosti imajo različne zahteve do prostora, •nekatere pa za izvajanje uporabljajo enak ali celo isti naravno pokrajinski tip in infrastrukturo v istem časovnem obdobju.

vplivi nekateriH rekreaciJskiH DeJavnosti v gorskeM svetu na naravno okolJe

1. planinstvo

Opis dejavnostiHoja po hribovitem svetu je rekreacijska dejavnost, vezana na odprto

pokrajino. Za planinstvo so posebej primerne naravne in pestre pokrajine. Poleg želje po gibanju in s tem povezane telesne dejavnosti je pomemben motiv tudi doživljanje pokrajine in narave. Planinstvo se izvaja posamezno, še pogosteje v manjših, redkeje pa v večjih skupinah.

Gorništvo je zahtevnejše pešačenje s premagovanjem višinskih razlik. Pri nas za to dejavnost najpogosteje uporabljamo izraz planinstvo. Prvi osvajalci gora so bili lovci, pastirji, rudosledci in zeliščarji. Znanstveniki so se jim priključili kasneje, ob koncu 18. stoletja. Športna turistika v gorah, predhodnica današnjega rekreativnega planinstva, je z vidika zgodovinskega razvoja mlada dejavnost, z vidika razvoja rekreacije pa s svojo skoraj dvestoletno tradicijo pravzaprav najstarejša in najbolj klasična oblika rekreacije.

Nujen pogoj za izvajanje planinstva je poleg ustrezne hribovite ali gorske pokrajine le omrežje planinskih poti. Prostor hoje pa ni omejen samo na poti in ožje pasove ob njih, saj ima pri doživljanju gorskega sveta pomembno vlogo širša pokrajina. Vse bolj je pri gorništvu izražena tudi želja po samoti in svobodnem gibanju v brezpotnem svetu. Prav tako velja poudariti, da je planinstvo močno usmerjeno v doseganje nekega cilja poti, ki je navadno vrh planote, hriba ali gore. Označenost in zavarovanje poti ter planinske postojanke pa že pomenijo nadgradnjo planinske infrastrukture. Treba je priznati, da je v evropskem alpskem prostoru zaradi tradicije in tudi množičnega planinstva ta infrastruktura obvezni sestavni del opremljenosti za to rekreacijsko dejavnost.



34

Vplivi na naravno okoljeGorniška dejavnost lahko obremeni in tudi poškoduje naravno okolje.

Neposredni mehanski vpliv hoje na vegetacijo se kaže v poškodovanosti ali uničenju rastlin, zmanjšanju njihove aktivnosti in zavrtem razvoju. Niso pa vsi vegetacijski tipi oziroma rastlinske združbe enako občutljive. Potencialno najbolj ogrožena so vlažna rastišča, močvirnati predeli in barja. Zelo občutljiva je tudi vegetacija ekstremnih visokogorskih rastišč, kjer slabe življenjske razmere onemogočajo regenerativno sposobnost. Gozdna vegetacija zunaj območja poti je zaradi hoje navadno manj ogrožena, seveda odvisno od vlažnosti tal in deleža podrasti.

Zaradi hoje planinstvo vpliva tudi na tla. Spremeni se struktura tal, poveča se zbitost, manjša je aktivnost talnih organizmov. Vse to vpliva na rastline, poveča se odnašanje tal in odtekanje atmosferske vode, to pa pomeni začetek erozijskih procesov. Na poteh, kjer se začnejo razvijati erozijski procesi, se raven glede na okolico vse bolj znižuje in pot postane neprijetna za hojo. Planinci se taki poti izognejo vstran, zato ob njej nastajajo nove poti, kjer se proces kmalu ponovi, in tako se širi splet erozijskih jarkov. Za nastanek erozije zaradi hoje je odločilen tudi nagib terena in same poti. Na strmejših predelih, kjer konfiguracija terena onemogoča hojo zunaj poti, je sicer poškodovanost vegetacije manjša, veliko hujša pa je erozija. Najhujše erozijske poškodbe so ob poteh, ki potekajo v vpadnici pobočja.

Poleg vpliva na tla in vegetacijo se obremenitev na naravno okolje ob poteh kaže tudi v vznemirjanju živali, trganju cvetja in odmetavanju odpadkov. Vplivi planinstva močno narastejo ob množičnih prireditvah, predvsem ob neugodnih vlažnostnih razmerah v tleh.

Med posrednimi vplivi ne smemo pozabiti na zavarovane plezalne poti. Pri nadelavi poti je treba paziti, da ne ogrožamo redkih rastlinskih in živalskih vrst ali združb in geoloških posebnosti.

konkurenčna raba prostoraVečjih navzkrižij s tradicionalnimi rabami v prostoru pri planinstvu ni.

Občasne težave z lastniki oziroma kmetijstvom nastajajo zaradi posrednih vplivov neurejenega parkiranja, redkeje zaradi motenja paše ali hoje po nepokošenih travnikih. Želja planincev po odkrivanju novih, skritih in mirnejših predelov narave vodi v konflikt z lovstvom – po eni strani gre za vznemirjanje živali, po drugi strani pa za motenje izvajanja lova. Zaradi vplivov planinskih postojank se interesi planinstva križajo tudi z vodovarstvenimi funkcijami.

Omeniti velja tudi promet. Tu gre za konflikt z drugimi uporabniki prostora, ki prometnice (predvsem gozdne in kmetijske ceste) uporabljajo pri opravljanju svojih dejavnosti, planince pa promet moti. Privlačnost



35

hoje je zaradi občasnega gostega prometa zmanjšana. navzkrižni interesi med različnimi rekreacijskimi dejavnostmiDo nedavnega ni bilo tovrstnih težav. Ob razvoju novih oblik rekreacije

pa prihaja do nasprotij med motoriziranimi rekreacijskimi dejavnostmi in gorskim kolesarstvom, če to tudi poteka po planinskih poteh. Planinci vse bolj negodujejo tudi v primerih množičnih prireditev ali tekmovanj v gorskem svetu. Zanimivo pa je tudi, da obstaja konflikt znotraj same planinske dejavnosti. Hrup oskrbovanja planinskih postojank s helikopterjem je namreč za večino planincev zelo moteč.

Obremenitev videza pokrajineZaradi hoje ne moremo govoriti o obremenitvi videza pokrajine.

Posredno in kratkoročno pa je videz pokrajine spremenjen zaradi množice neurejeno parkiranih vozil na popularnih izhodiščnih točkah. Obremenitev videza pokrajine je opazna pri erozijskih procesih ob poteh. Klini na zavarovanih poteh, jeklenice in vklesane stopnice v estetskem smislu delujejo zelo vsiljivo. Tudi arhitektura nekaterih planinskih postojank ni primerna, obremenitev v videzu pokrajine pa je prav tako lega postojanke na izpostavljenem mestu. Omenjeno je že bilo, da tudi taborni prostori planinskih skupin navadno delujejo moteče.

1.1 planinske postoJankeOmenili smo, da so planinske postojanke sestavni del planinske

dejavnosti. Največji posredni vplivi na naravo v gorskem svetu in s tem povezani problemi so posledica delovanja planinskih koč. Okoljevarstvena problematika postojank se kaže predvsem v načinu oskrbovanja, energetski preskrbi, odpadnih vodah in odpadkih. Do največjih težav pri visokogorskih postojankah prihaja v načinu oskrbovanja. Helikopterski preleti za oskrbovanje so predvsem zaradi hrupa najbolj moteči za živalski svet. Tudi oskrbovanje niže ležečih koč z avtomobili ali traktorji ni okolju prijazno. Izsiljene dovozne poti največkrat pomenijo moteče in grobe posege v prostor. Energetska preskrba je prav tako najbolj problematična pri kočah v visokogorju. Koče pridobivajo energijo s težko sprejemljivimi agregati. Njihovo delovanje je vzrok za zvočno in zračno onesnaženje, mogoča so izlitja goriv in olj v tla, okoljsko sporen pa je tudi zračni prevoz goriva. Na srečo je težav z agregati vse manj, saj je v zadnjih letih opaziti vse močnejši trend pridobivanja električne energije s sončnimi celicami. Zaradi vse večjega udobja in vse boljše ponudbe v planinskih postojankah se veča količina odpadnih voda. Uporaba stranišč na izplakovanje, sodobna tehnika in kemija v kuhinjah ter pranje posteljnine so glavni povzročitelji onesnaževanja. Odpadne vode odtekajo po vidnih in nevidnih poteh v dolino. Na ta način je pitna voda onesnažena že v povirnem območju. Ponudba v kočah in vse večje število



36

obiskovalcev sta tudi razlog za velike količine odpadkov, ki se kopičijo prav pri postojankah. Vse več upravljavcev koč odvaža odpadke v dolino, vendar je transport drag, več je uporabe motečih helikopterjev, nastaja pa tudi problem odvoza odpadkov prav do komunalnih odlagališč.

1.2. taborni prostoriPlaninska dejavnost je

tradicionalno vezana tudi na izvajanje letnih taborjenj. Ta način je bil posebej popularen v polpreteklem obdobju, ko življenjski standard še ni dopuščal dnevnih potovanj v smeri planinskih ciljev. Zaradi oddaljenosti od gora ter posebnega socialnega in vzgojno-izobraževalnega

vidika planinstva pa je šotorjenje ob vznožju gora oziroma v bližini izhodišč še vedno aktualno. Pri obravnavi tabornih prostorov pa ne mislimo na urejene kampe, ki so del turistične infrastrukture. Gre za prostore v naravi, kjer se za določen krajši čas (od nekaj dni do največ dveh mesecev) postavijo šotori in preprosta infrastruktura (poljska kuhinja, mize in klopi z nadstreškom za jedilnico, latrine in podobno). Negativni vplivi na naravo so predvsem tlačenje in uničenje vegetacije, nenadzorovano kurjenje, nenadzorovano sekanje grmovja in drevja, odpadki, jame s fekalnimi odpadki, hrup tistih, ki taborijo, ter vožnja in parkiranje v naravnem okolju.

Vse več je tudi težav z lastniki zemljišč, kmetijstvom, gozdarstvom, lovstvom, ribištvom in varstvom narave. V številnih primerih so postavljeni šotori skupaj z drugo infrastrukturo tabornega prostora motnja v videzu pokrajine.

2. alpinizeM in Športno plezanJeOpis dejavnostiAlpinizem v najširšem pomenu je dejavnost, ki vsebuje športno-telesne

panoge, predvsem smučanje in plezanje, ki jih skupaj imenujemo alpinistika, in duševno-kulturne panoge, bodisi na področju znanosti bodisi na področju estetike in umetnosti. Izvrševalca te kulturno-športne panoge imenujemo alpinist. Alpinizem torej ni zgolj šport ali rekreacijska dejavnost, temveč tudi kulturna dejavnost. Z razvojem alpinizma v športnem in rekreacijskem smislu v zadnjih 30 letih pa ta kulturno-duhovna sestavina slabi. Alpinistična dejavnost ima in ves čas tudi dobiva

Pranje posteljnine pri planinski postojanki



37

nove poddejavnosti, ki so lahko predmet samostojne obravnave. Tako je na primer turno smučanje pravzaprav dejavnost, ki spada k alpinizmu in je po drugi strani povsem samostojna rekreacijska oblika.

Osnovni element alpinizma je plezanje. Alpinizma brez plezanja ni in ga tudi ne more biti. Nasprotno pa plezanje brez alpinizma lahko živi in se razvija brez njega. Pri obravnavi rekreacijskih dejavnosti in njihovih vplivov na naravno okolje se bomo omejili na alpinizem kot plezanje v gorskih stenah in športno plezanje v naravnih plezališčih. Obe dejavnosti imata enak način gibanja (plezanje) in potrebujeta podobne naravne razmere (stene). Tudi potrebni posegi za izvajanje dejavnosti so podobni – urejanje smeri in varovališč.

Ustreznost sten za klasični alpinizem, torej za plezanje v gorskih stenah, je odvisna zlasti od velikosti stene, števila plezalnih smeri v steni, težavnosti stene, kakovosti skale, estetike in zgodovinske vrednosti ter dostopnosti. Smeri v številnih stenah so bolj ali manj tehnično opremljene s klini samo na res težkih mestih in na varovališčih. Tehnično opremljanje smeri ni namenjeno le varovanju, temveč tudi napredovanju pri plezanju v steni. Klasični alpinizem, plezanje v več sto metrov visokih stenah v gorah, je v krizi. Tu ne mislimo na krizo ali stagnacijo vrhunskih dosežkov, ekstremnih in prvenstvenih vzponov, temveč bolj na to, da je klasičnih alpinističnih vzponov vse manj. Plezanje v velikih gorskih stenah je mogoče skozi vse leto, vendar je močno odvisno od vremena in razmer v steni, poudarjena pa je poletna sezonska sestavina klasičnega alpinizma. Vzponov pozimi ali v zimskih razmerah je v stenah bistveno manj kot poleti.

Prosto preplezati smer pomeni preplezati smer brez tehničnih pripomočkov. Klini so namenjeni samo varovanju. Tak način plezanja je iz Severne Amerike prišel v Evropo konec sedemdesetih let 20. stoletja. Razen poskusov prostih ponovitev smeri v velikih stenah so postali vse bolj oblegani plezalni vrtci – plezališča, ki so za prosto plezanje ponujali tudi večjo možnost razvoja v športnem smislu. Počasi se je iz prostega plezanja razvil termin športno plezanje, ki označuje predvsem plezanje v smereh, dolgih tja do 40 m. Naravni pogoji za izbiro plezališč so krajše stene (prelomnice, peči) s poudarjeno dobro skalo, dostopnostjo in možnostjo za opremljanje več in težjih smeri. V smereh za športno plezanje je praviloma veliko več klinov oziroma svedrovcev kot v klasičnih smereh. Čas, primeren za športno plezanje, je sicer odvisen od geografske lege in tudi ekspozicije plezališča, vendar se športno plezanje vse bolj izvaja skozi vse leto. Trening in tekmovanja v športnem plezanju se vse bolj selijo v dvorane, to pa ni več predmet obravnave tega dela.

Vplivi na naravno okoljeVsaka človekova dejavnost, tudi plezanje, lahko podira ravnotežje v

okolju, še posebej v občutljivih ekosistemih in ob čedalje večji množičnosti.



38

Ravno to pa je razlog, zaradi katerega moramo predvsem športno plezanje v naravnih plezališčih obravnavati tudi z vidika negativnih vplivov na naravno okolje.

Zaradi sorazmerno majhnega števila plezalcev in zelo skromne pokritosti alpskih sten z vegetacijo so vplivi alpinizma na naravno okolje neznatni. Tudi vznemirjanje skalnih gnezdilk (krokarji, orel) s strani alpinistov je redko in ne pomeni težave. Pri opremljanju smeri sicer lahko poškodujemo fosile ali drobne geomorfološke posebnosti, vendar tudi v takih zelo redkih primerih to praviloma ni večji naravovarstven problem. Redki posredni vplivi alpinizma se kažejo zaradi šotorjenja, kurjenja in odpadkov pod steno ali v njej.

Večji in drugačni pa so okoljski vplivi športnega plezanja. Množičnost, ki je visokim alpskim stenam po navadi prihranjena, najbolj prizadene plezališča, ki so praviloma v osamljenih stenah zunaj gorskega sveta. Plezališča so vse bolj priljubljena zbirališča plezalcev skozi vse leto, množični obisk pa seveda po svoje neprijetno vpliva na okolje. Ekološki pomen sten zunaj visokih gora je drugačen od pomena velikih sten. Prve so posebno življenjsko okolje sredi ekološko drugačnega sveta. Številne vrste so v takih stenah našle edino zatočišče in se nimajo kam umakniti pred motnjo. Vznemirjena ptica ne more odleteti v sosednjo, mirno steno, kot lahko to stori v gorah, ker po navadi daleč okoli ni nobenega ekološko primernega okolja. Rastiščne in življenjske razmere v stenah, kjer so plezališča, so posebne, zato so posebne in redke tudi vrste, te pa so ob množičnem obisku ogrožene. Najbolj so ogrožene rastline skalnih razpok in ptice gnezdilke. Tudi športno plezanje prinaša posredne negativne vplive zaradi odpadkov, kurjenja in šotorjenja.

konkurenčna raba prostoraKlasično plezanje v visokih gorskih stenah ne pozna konkurenčne rabe

prostora. Tudi neposrednega konflikta plezanja v plezališčih z drugo rabo praktično ni zaznati. So pa zaradi športnega plezanja razvidni posredni problemi in konflikti z lastniki zemljišč, kmetijstvom, komunalnim gospodarstvom in redkeje z gozdarstvom. Zaradi teptanja travnikov pod stenami, divjega parkiranja, šotorjenja in kurjenja prihaja do sporov s kmeti in drugimi okoliškimi prebivalci. V neposredni bližini plezališč je tudi vse večji problem z odpadki vseh vrst (tudi fekalnimi). Tudi če plezalci odnašajo smeti v postavljene zabojnike ali smetnjake v vasi v bližini plezališča, navadno prihaja do težav, saj je kapaciteta teh smetnjakov oziroma pogostost odvozov premajhna za obremenitve, ki jih povzročijo športni plezalci. Znan je tudi primer konflikta z lokalnim prebivalstvom (npr. Kraški rob), ko so plezalci z avtomobili zasedli skromne ali edine parkirne površine in celo avtobusno postajališče.



39

navzkrižni interesi med različnimi rekreacijskimi dejavnostmiTovrstne navzkrižne interese opažamo zelo redko. Znani so primeri

konflikta med plezalci in planinci, kjer so plezalci odstranili del poti preko stene (Kraški rob), ali obratno, kjer pot preko stene (Mala Mojstrovka) pomeni resno nevarnost plezalcem zaradi proženja kamenja. V zelo obiskanih plezališčih je mogoč tudi konflikt med samimi plezalci, saj se jih več gnete v eni smeri.

Obremenitev videza pokrajinePlezanje neposredno ne vpliva na videz pokrajine. Opremljene in nabite

smeri v športnih plezališčih sicer res ne delujejo preveč estetsko, vendar se to v celotnem videzu pokrajine sploh ne opazi. Tudi pri plezanju pa zaradi stranskih vplivov stihijskega parkiranja in postavljenih šotorov ali odpadkov lahko govorimo o začasni obremenitvi videza pokrajine.

3. turno sMuČanJeOpis dejavnostiTurno smučanje je gorništvo v zasneženi pokrajini z uporabo smuči za

vzpon in spust, pri čemer so lahko vključeni tudi elementi plezanja v skali ali ledu.

Pri dejavnosti s smučmi v naravnem okolju oziroma v gorah je umestno ločiti vsaj naslednje štiri oblike:

gorsko pohodništvo pomeni izlete in sprehode čez drn in strn po •položnem, nezahtevnem svetu; turno smučanje je smučanje v gorski naravi, z vzponi na nezahtevne •vrhove, kjer ni nujna uporaba derez in cepina; alpinistično smučanje je smučanje v nedotaknjeni gorski naravi, s •težjih vrhov in čez ledenike, kjer za vzpon praviloma potrebujemo dereze, cepin in morda še druge alpinistične pripomočke; variantno smučanje pomeni smuko po neteptanih, nenadzorovanih, •neoznačenih ali označenih progah v okolici smučarskih središč, kjer za vzpon uporabljamo žičnice.

Turno smučanje je samostojna, vse bolj priljubljena gorniška dejavnost v zimskem času. Je ena izmed klasičnih, tradicionalnih oblik rekreacije v gorah. Vzpon na goro in spust s smučmi je osnovni motiv in način gibanja pri turnem smučanju. Vzpon lahko poteka z navadno hojo, pri čemer turni smučar smuči nosi na rami, navezane na nahrbtnik ali jih vleče za seboj. Vse bolj pa je uveljavljena turno smučarska oprema – posebne turne vezi in kože, ki jih turni smučar nalepi na drsno ploskev smuči. Vzpenjanje s turno smučarsko opremo je lažje in manj naporno,



40

v globokem snegu pa sploh edino, ki omogoča napredovanje. Turno smučanje dosega izjemno priljubljenost prav v zadnjem obdobju. Pogoj za izvajanje turnega smučanja je zasnežena hribovita ali gorska pokrajina. Smučanje po vesinah, ki presegajo 100-odstotni nagib, že uvrščamo v kategorijo alpinističnega ali ekstremnega smučanja. Poleg odprtih golih pobočij so za turno smučanje primerni tudi redek gozd ter kolovozne in gozdne poti. Razmere za turno smučanje so najboljše spomladi, ko je sneg praviloma že predelan, manjša je nevarnost snežnih plazov, pa tudi dnevne temperature so tedaj prijetnejše. Zato je turno smučanje nekdaj veljalo za spomladanski šport, v zadnjem času pa ugotavljamo, da poteka ves čas, ko to dovoljujejo snežne razmere. Posebnih naprav oziroma infrastrukture turno smučanje ne potrebuje. Bivaki in zimske sobe v planinskih kočah so pri večdnevnih turah dobrodošli, niso pa nujno potrebni za izvajanje te dejavnosti. Izhodiščna točka so v nekaterih primerih smučišča, tako da je olajšan in skrajšan sam vzpon do cilja.

Vplivi na naravno okoljePri turnem smučanju lahko zaradi ostrih robnikov smuči pride do

neposrednih mehanskih poškodb vegetacije. Poškoduje se travna ruša, še pogosteje pa nizko grmičevje in mlada drevesca. Take poškodbe zmanjšujejo odpornost lesnatih rastlin proti boleznim in škodljivcem, poškodbe praviloma povzročijo propad rastline. Zmanjša se pomlajevanje, kar je še posebej nevarno na zgornji meji uspevanja gozdov, kjer na mlade rastline vpliva še veliko drugih, za rast neugodnih dejavnikov.

Turni smučar lahko vznemirja živali. Večina gorskih in gozdnih živali preživi zanje neugoden zimski čas v tako imenovanem polaktivnem stanju. Nenaden pojav turnega smučarja živali preseneti in splaši. Z begom se zelo poveča poraba energije, ki jo živali pozimi le stežka nadomestijo. Zaradi vznemirjenja se zmanjša tudi pozornost, poveča se pogin zaradi padcev, poškodb v plazovih, izčrpanosti in lakote. Turnemu smučanju so najbolj izpostavljene gozdne kure, srnjad in gamsi.

Splašene živali zapustijo zanje najugodnejšo lego, umikajo se v odročnejše, manj primerne predele. Tam se zbirajo in z objedanjem povzročajo poškodbe na gozdni vegetaciji. Gozdne kure večino zime preživijo v snežnih luknjah, ki jih v primeru vznemirjenja zapustijo in se dolgo ne vrnejo. Pri tem so izpostavljene neugodnim temperaturam in izgubi energije. Tako oslabljene vstopajo v pomladno obdobje razmnoževanja, zato se pogosto zmanjšuje plodnost.

Na izhodiščih za zelo obiskane turno smučarske vrhove je opazen posreden negativni vpliv na naravo zaradi parkiranja in odpadkov.

konkurenčna raba prostoraZaradi vznemirjanja živalskega sveta je lahko pride do konflikta z lovstvom



41

in zaradi objedanja splašenih živali posredno tudi z gozdarstvom. Obseg teh sicer mogočih konfliktov pa je relativno majhen in kot konkurenčna raba prostora praktično zanemarljiv.

navzkrižni interesi med različnimi rekreacijskimi dejavnostmiČe turni smuk poteka po poti v gozdu ali v strmem pobočju, kjer ni

druge možnosti za vzpon, lahko pride do navzkrižnega interesa ter nerodnih in neprijetnih srečevanj z zimskimi pohodniki. Zelo redko lahko začetni dolinski del turnega smuka poteka po trasi prog za smučarski tek in teoretično lahko pride do konflikta. Potencialna konkurenčna rekreacijska raba je posredno lahko tudi alpsko smučanje v primerih idej za širitev smučišč.

Obremenitev videza pokrajineTovrstnih obremenitev zaradi turnega smučanja ne poznamo.

priporoČila za izvaJanJe planinskiH DeJavnostiNavedena priporočila so namenjena vsem, ki so organizacijsko in

izvedbeno odgovorni za posamezno gorniško dejavnost (npr. Planinska zveza Slovenije za planinstvo), po drugi strani pa so neposredno namenjena vsem, ki se z rekreacijo oziroma gorništvom ukvarjajo kot izletniki, planinci, alpinisti, turni smučarji in drugo. Ta priporočila so nekakšna pravila obnašanja za obiskovalce gora. Upoštevanje pravil obnašanja lahko odločilno prispeva k zmanjšanju okoljskih obremenitev in konfliktov zaradi rekreacije. S temi priporočili obiskovalcem prehajamo na ozaveščanje ter vzgojo in izobraževanje, ki dolgoročno prinašata najboljše rezultate. Za ohranjanje gorskega sveta in uspešnost varstva narave so pomembni predvsem ljudje, ki hodijo v gore!

Primer: Shematski prikaz pravil obnašanja v Triglavskem narodnem parku



42

1. izletniŠtvoNe trgajmo cvetja.•Ne vznemirjajmo živali s pretiranim hrupom.•Ne hodimo po nepokošenih travnikih in tudi sicer spoštujmo •interese lastnikov zemljišč.Uporabljajmo urejene prostore za parkiranje, upoštevajmo cestne •zapore in omejitve ter uporabljajmo javni prevoz, kjer je to mogoče.Uporabljajmo urejene prostore za piknik in kurjenje, kurjenje v •naravnem okolju ni dovoljeno.Ne puščajmo smeti v naravnem okolju.•Pse vodimo na vrvici.•

2. planinstvoNe uničujmo geoloških zanimivosti.•Ne trgajmo cvetja ob poti.•Ne vznemirjajmo živali s pretiranim hrupom.•Ostanimo na poteh, kajti z zapuščanjem poti lahko veliko bolj •obremenjujemo tla in rastlinstvo ter vznemirjamo živali.Ne krajšajmo poti z bližnjicami, da ne bi pospešili erozijskega •delovanja.Pse vodimo na vrvici.•Ne odmetavajmo odpadkov, vse kar smo prinesli v gore, naj se z •nami tudi vrne v dolino. V planinskih postojankah sprejmimo zmanjšano udobje in •varčevanje z energijo in vodo, lastne odpadke pa odnesimo v dolino.Na poti v gore spoštujmo značilnosti pokrajine in njene •tradicionalne dejavnosti.Na planinah za seboj zapirajmo leso, da živina ne bo uhajala.•Pri dostopih v gore dosledno upoštevajmo cestne zapore in •puščajmo vozila na za to določenih mestih.Uporabljajmo javne prevoze na visokogorskih cestah in v alpskih •dolinah, kjer je to mogoče.



43

3. alpinizeM in Športno plezanJeNe uničujmo drevja, grmičevja in drugih rastlin v skalnih razpokah.•Ne vznemirjajmo živali v steni in pod njo.•Spoznavajmo življenjske navade ogroženih vrst. Upoštevanje •ekologije določene vrste pri izvajanju dejavnosti lahko odločilno prispeva k zmanjšanju obremenitev.Ne odmetavajmo smeti.•Za dostop in sestop uporabljajmo obstoječe poti.•Upoštevajmo opozorilne table in omejitve.•Upoštevajmo način življenja okoliških prebivalcev in spoštujmo •njihovo lastnino.Vozila puščajmo na primernih in dovoljenih mestih, taborjenje •zunaj urejenih kampov in šotorišč ni dovoljeno.

4. turno sMuČanJeSmučanju po preskromni snežni odeji se je najbolje odpovedati. •Izogibajmo se kopnih predelov. Če ne gre drugače, snemimo smuči, tako da z robniki ne poškodujemo vegetacije.Izogibajmo se turnemu smučanju na območju krmišč, ustaljenih •poti in zimskih staniščih živali.Ne smučajmo v mraku, ko je aktivnost živali največja.•Mirno in počasi prismučajmo na območje, kjer z veliko verjetnostjo •pričakujemo živali. Ne odmetavajmo smeti.•Pri smuki ne vpijmo in ne povzročajmo pretiranega hrupa.•Pomembno je, da se znanje o ekologiji rastlin in živali ter •morebitnih

Documents

GRADIVO ZA IZPOPOLNJEVANJE V KOPNIH RAZMERAHKo poskrbimo za varnost, pristopimo k ponesrečencu in s kratkim pregledom ugotovimo stanja, ki ogrožajo ali bi lahko ogrožala življenje