Razredni pouk

MOTNJE POVEZANOSTI S HIPERAKTIVNOSTJO(SEMINARSKA NALOGA PRI PREMETU SPECIALNA PEDAGOGIKA)

Mentor: mag. Marta LicardoPripravile: Nastja Auguštin, Venesa Banovšek, Ana Dobaj

Maribor, 15.3.2010 Skupina: LV1

POVZETEK

Dandanes je hiperaktivnost vedno pogostejši pojav, kateremu v zadnjih časih ljudje

posvečamo vedno več naše pozornosti, kar ponazarja tudi to, da v zadnjih časih označujemo

hiperaktivnost kot motnjo. Pred leti so otroke z navedeno motnjo smatrali za manjvredne

oziroma manj sposobne za uspešno dokončanje osnovne šole, dandanes pa teh razlik ne delajo

več, temveč jim posvečajo še večjo pozornost, kar se tudi kaže v vse večji zaposlitvi osebja,

kot so na primer specialne pedagoginje, katere jim nudijo individualno pomoč. Vse večjo

pomoč pa ne nudijo samo na področju šolstva, ampak tudi na področju zdravstva, saj so

dandanes znani tudi razlogi za t.i. sindrom ADHD, kateri so predčasno rojstvo otroka,

pomanjkanje kisika med porodom, bolezni in poškodbe osrednjega živčevja v prvih letih

življenja, razne kemične snovi v vodi in hrani, idr. , obstajajo pa tudi zdravila s katerimi

blažimo simptome hiperaktivnosti, in sicer Ritalin. Raziskave so prav tako pokazale, da

obstajajo razlike med dečki in deklicami z sindromom ADHD, in sicer dečki kažejo simptome

navzven, kot so na primer, nemirnost, nestrpnost, samosvojost, .., deklice pa ravno obratno,

kot na primer zaprtost vase, zasanjanost, pomanjkanje energije, itd. Na blaženje tega

sindroma pa ne vpliva samo zdravniška pomoč, ampak tudi način sodelovanja med starši,

učitelji ter učenci.

KLJUČNE BESEDE:

otroci s posebnimi potrebami,

sindrom ADHD,

hiperaktivnost,

motnje pozornosti,

zdravljenje.

2

Kazalo

UVOD..................................................................................................................................................................... 5

1. KLASIFIKACIJE.................................................................................................................................................6

1.1. Znaki nepozornosti:...................................................................................................................................6

1.2. Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti):............................................................................................................7

1.3. Znaki impulzivnosti:...................................................................................................................................7

2. ZGODOVINA MOTNJE IN TERMINOLOGIJA.....................................................................................................8

3. ZGODNJA OBRAVNAVA RIZIČNIH OTROK S PRIMANJKLAJI.............................................................................9

3.1. Najpomembnejša področja zgodnje obravnave so:.................................................................................10

3.2. Cilji zgodnje obravnave............................................................................................................................11

3.2.1. Splošni cilji zgodnje obravnave so:..................................................................................................11

3.3. DELOVNI PRINCIPI ZGODNJE OBRAVNAVE..............................................................................................12

3.3.1. PRINCIP CELOSTNOSTI....................................................................................................................12

3.3.2. PRINCIP USMERJENOSTI V DRUŽINO..............................................................................................12

3.3.3. PRINCIP TRANSDISCIPLINIRANOSTI.................................................................................................13

3.3.4. PRINCIP MREŽE ŠIRJENJA POMOČI.................................................................................................13

3.4. KAKO IN KJE POTEKA ZGODNJA OBRAVNAVA.........................................................................................13

4. KDAJ GOVORIMO O HIPERAKTIVNEM OTROKU?..........................................................................................14

5. KAKŠEN JE NEMIREN OZIROMA HIPERAKTIVEN OTROK?..............................................................................15

6. ZAKAJ JE OTROK HIPERAKTIVEN?.................................................................................................................16

7. VPLIVI OKOLJA NA HIPERAKTIVNOST OTROK...............................................................................................17

7.1. FIZIČNO OKOLJE.......................................................................................................................................17

7.2. SOCIALNO OKOLJE...................................................................................................................................17

7.3. OTROKOVO NOTRANJE OKOLJE...............................................................................................................18

8. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA......................................................................................................................18

8.1. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA PRED VSTOPOM V ŠOLO.........................................................................18

8.2. NEMIREN OTROK V ŠOLI..........................................................................................................................19

8.3. DRUŽINSKO OKOLJE JE VEČKRAT POMEMBNO........................................................................................19

3

9. RAZVOJNE ZNAČILNOSTI HIPERAKTIVNEGA OTROKA...................................................................................20

10. RAZLIKE MED SPOLOMA..........................................................................................................................21

11. ZDRAVLJENJE ADHD MOTNJE..................................................................................................................23

11.1. Sodelovanje staršev pri zdravljenju.........................................................................................................23

11.2. Družinska terapija....................................................................................................................................24

11.3. Prehrana..................................................................................................................................................25

11.4. Zdravljenje z zdravili................................................................................................................................25

11.4.1. Ritalin.........................................................................................................................................25

12. SOŠOLCI UČENCA Z ADHD.......................................................................................................................27

13. UČITELJI IN UČENEC Z ADHD...................................................................................................................27

14. NEMIREN OTROK IN STARŠI.....................................................................................................................28

15. KO OTROCI Z MOTNJO ADHD ODRASTEJO..............................................................................................30

16. NAJPOGOSTEJŠA PRIPOROČILA STARŠEM...............................................................................................30

17. SPREMEMBE V OTROKOVEM ŽIVLJENJU.................................................................................................32

17.1. SLABI IN DOBRI DNEVI – ŠOLA.................................................................................................................33

17.2. OTROCI IN DRUŽINA................................................................................................................................33

17.3. ŠOLA IN VRSTNIKI....................................................................................................................................34

17.4. BRANJE....................................................................................................................................................34

17.5. TALENTI...................................................................................................................................................34

17.6. STARŠI.....................................................................................................................................................35

17.7. UČNE NAVADE.........................................................................................................................................35

18. POMOČ NEMIRNIM OTROKOM...............................................................................................................35

19. ZAKLJUČEK...............................................................................................................................................37

20. LITERATURA.............................................................................................................................................38

4

UVOD

Motnja ADHD, se v današnjem času pojavlja vse pogosteje oziroma je o njej vedno več

govora, kar je tudi vzrok, da smo izbrale prav ta naslov za izdelavo naše seminarske naloge. V

prvem delu nas je predvsem zanimalo, kako se zaznavanje motnje spreminjalo skozi

preteklost in kako motnjo spremljajo tudi v današnjih časih. Nakar smo na kratko opisale,

kako dandanes sploh definiramo motnjo hiperaktivnosti, kateri so vzroki ter simptomi motnje,

kakšne so možnosti zdravljenja, kakšne so razlike simptomov med spoloma ter kakšne so še

druge alternative za zmanjšanje pojava hiperaktivnosti. Pomembno se nam je zdelo tudi

preučiti, kakšen je najprimernejši pristop sodelovanja starš – učitelj- učenec, za na konec pa

smo navedle tudi nekaj priporočil ter sporočil za bodoče starše, kajti dandanes je ta motnja

izredno pogosta.

5

1. KLASIFIKACIJE

Mednarodna klasifikacija bolezni ICD-10 (Kesič Dimic, 2009; cit. po Rotvejn Pajič, 2002, str.

31) hiperkinetično motnjo uvršča v skupino vedenjskih in čustvenih motenj, ki se začnejo

navadno v otroštvu in adolescenci in jih pri tem opisuje kot ''skupino motenj'', za katere se

značilni zgodnji nastanek ( navadno v prvih petih letih življenja), pomanjkanje vztrajnosti pri

dejavnostih ki zahtevajo kognitivno zavzetost, težnja seliti se od ene aktivnosti do druge, ne

da bi katero koli dokončal, skupaj z dezorganizirano slabo usmerjeno in pretirano aktivnostjo.

Pridružene so lahko še druge motnje. Hiperkinetični otroci so pogosto impulzivni, nagibajo se

k nezgodam in se večkrat znajdejo v disciplinskih konfliktih zaradi nepremišljenih kršitev

pravil, ne pa iz nemarnega kljubovanja. Njihovi odnosi z odraslimi so pogosto brez socialnih

zavor; manjka jim za našo kulturo običajne opreznosti in zadržanosti. Med drugimi otroki so

manj priljubljeni in lahko postanejo izolirani. Prizadetost kognitivnih funkcij je splošna,

pogostejši so specifični zaostanki v motoričnem in govornem razvoju. Sekundarni znaki

vključujejo disocialno vedenje in nizko samospoštovanje.

Klasifikacija Ameriške psihiatrične zveze DSM-IV-TR ( The Diagnostic and Statistical

Manual of Mental Disorders) (Kesič Dimic, 2009; cit. po Iversen, 2006, str. 51) za tovrstne

težave uporablja naziv primanjkljaj pozornosti in motnja hiperaktivnosti (ADHD - Attention

Deficit Hyperactivity Disorder). Kriterije za postavitev diagnoze opredeljuje glede na

področja težav, kot so znaki nepozornosti, nemirnosti in impulzivnosti (Kesič Dimic, 2009;

cit. po Parker, 2000, str. 5-6 in Iversen, 2006, str. 515-2):

1.1. Znaki nepozornosti:

podrobnostim ne namenja velike pozornosti, dela napake pri šolskem delu in pri

preostalih dejavnostih;

težko se usmeri v novo dejavnost, ne dokonča naloge do konca, težko se uči novo

snov;

težko se osredotoči na eno dejavnost in kmalu postane zdolgočasen;

ima težave pri vzdrževanju pozornosti ob vodenih nalogah ali igri;

če ga dejavnost zanima ali motivira, nima težav z osredotočenjem;

6

občutek daje, kot da nas ne posluša, čeprav mu govorimo direktno;

ne sledi navodilom, ne dokonča nalog in svojih zaposlitev;

ima težave z organizacijo pri nalogah in dejavnostih;

pogosto zavrača naloge, kjer je potreben miselni napor;

pogosto izgublja stvari (igrače, šolske potrebščine, copate,…);

hitro ga zmoti zunanji dejavnik;

pogosto deluje zasanjan, otopel, počasen;

domača naloga je muka; pozabi si zabeležiti, kaj je za nalogo ali pa zvezek pozabi v

šoli. Domov ne prinese učbenika, ali pa prinese napačnega. Če domačo nalogo že

dokonča, je polna napak in popravkov;

pogosto pozablja na svoje bveznosti;

večinoma ne moti pouka in sedi pri miru, vendar ni popolnoma pri stvari, kljub

našemu občutku da dela.

1.2. Znaki nemirnosti (hiperaktivnosti):

je stalno v gibanju;

pogosto maha z rokami ali nogami in se pozibava na stolu;

prijema predmete okoli sebe, nenehno govori;

pogosto vstane s sedeža in hodi po prostoru, čeprav se od njega pričakuje sedenje;

v neprijetnih situacijah vztrajno teka naokoli ali pleza;

pri igranju in poljubnih dejavnostih se težko tiho zaposli;

je kot stalno vključen ''motor'';

prekomerno govori.

1.3. Znaki impulzivnosti:

pogosto odgovori, še preden je slišal vprašanje do konca;

ne premisli preden odreagira;

pogosto izbruhne z neprimernimi komentarji;

brez zadržkov izraža svoja čustva;

ne zaveda se posledic svojih dejanj;

težko počaka na vrsto;

7

pogosto moti preostale ali se vmešava v njihove aktivnosti (vpada v igro,v besedo… );

če je razburjen, lahko vrstniku zgrabi igračo, ali ga udari;

raje se odloči za kratke naloge, in ne za tiste, ki so dolgotrajne narave.

Čiste tipe, ki ustrezajo le znakom ene skupine, najdemo zelo težko. Otroci imajo pogosto

znake vseh treh ali vsaj dveh skupin.

Obe navedeni klasifikaciji (ICD-10 in DSM-IV-TR) določata, da se diagnoza lahko postavi le,

če so znaki pri otrocih prisotni dlje od šestih mesecev in v vsaj dveh ali treh situacijah (npr.

šola,dom).

2. ZGODOVINA MOTNJE IN TERMINOLOGIJA

Prve omembe motečega vedenja pri otrocih, ki spominjajo na današnjo ADHD motnjo,

najdemo pri Hoffmannu (1845), Maudsleyju (1867) in Irelandu (1877) (Kesič Dimic, 2009;

cit. po Sandberg, 2002, str. 2).

Scherpf (1881) pozornost vzbujajoče vedenje opiše kot ''impulzivno zmešanost'', Czerny

(1917) pa te otroke imenuje težko vzgojljive (Kesič Dimic, 2009; cit. po Skrodzki, 2002, str.

127). Prvi najbolj očiten opis sta podala Still in Tredgold v začetku dvajsetega stoletja (Kesič

Dimic, 2009; cit. po Sndberg, 2002, str. 2).

Leta 1902 je zdravnik Still opozarjal na nenormalna stanja pri otrocih, ki jih je poimenoval

kot nenormalna zmogljivost za uporabo pozornosti, prisoten nemir, samopoškodovanje in

uničevalnost (Kesič Dimic, 2009; cit. po Kocijan-Hercigonja, Buljan-Flander, Vučković,

2004, str. 11).

Epidemija encefalitisa (1917-1918) je odigrala pomembno vlogo v zgodovini motnje. Po

epidemiji so zdravniki začeli opažati otroke s težavami na vedenjskem in kognitivnem

področju. Veliko otrok, ki so preboleli encefalitis, je kazalo na spremembe v vedenju, kot so

impulzivnost, razdražljivost, agresivnost, težave z osredotočanjem, nekontrolirano izražanje

čustev. V zgodovini je motnja doživela veliko preimenovanj. Strokovnjaki so sklepali, da se

te spremembe zgodijo zaradi minimalnih poškodb možganov, zato se začne uporabljati

poimenovanje MCD (minimalna cerebralna disfunkcija).

8

Okoli leta 1957 se staro poimenovanje MCD spremeni v hiperkinetično impulzivno motnjo

(oz. sindrom), ki ga predlagata pedopsihiater Laufer in nevrolog Dengoff (ibid), saj

zagovarjata, da mora poimenovanje odražati karakteristike otrokovega vedenja. Leta 1960 je

Chessova (Kesič Dimic, 2009; cit. po Sandberg, 2002, str. 3) prvič ponudila izraz

hiperkinetični sindrom. Leta 1970 so se strokovnjaki poleg izrazite motorične aktivnosti

začeli posvečati tudi vidiku nepozornosti. Frostigova (1998, str. 55) jih poimenuje otroci z

motnjami zaznavanja ali možgansko oškodovani (značilni znaki: nemir, slaba kontrola,

impulzivnost, odkrenljivost, kar je posledica živčne oškodovanosti).

V DSM – II se motnja poimenuje kot hiperkinetična reakcija v otroštvu, v DSM – III pa se

prvič pojavi izraz ADHD (Attention Deficit Hyperactivity Disorder), ki se uporablja še danes

(Kesič Dimic, 2009; cit. po Kocijan-Hercigonja, Buljan-Flander, Vučković, 2004, str. 12).

3. ZGODNJA OBRAVNAVA RIZIČNIH OTROK S

PRIMANJKLAJI

Tako kot življenje sta tudi vzgoja in izobraževanje pravici vsakega človeka. Človeku

omogočata sodelovanje in prispevanje na kulturnem in socialnem področju. Če bi prišlo do

izključevanja na kulturnem področju, bi se znižala kulturna raven okolja. V današnjem času se

kot cilja vzgoje in izobraževanja izpostavljata predvsem največja samostojnost in kakovost

posameznikovega življenja. Kakovost dosežemo z zgodnjo obravnavo otroka s posebnimi

potrebami in pravočasno pomočjo ter svetovanjem družini. Sodelovanje med družino in

strokovnjakom mora potekati strokovno korektno, prisotno mora biti razumevanje,

zbliževanje in enaki skupni cilji.

»Zgodnja obravnava je celoten sistem specialnopedagoških, terapevtskih, psiholoških,

medicinskih in socialnih postopkov za predšolske otroke s posebnimi potrebami in njihove

družine.« (Novljan 2004: 10)

Raziskave kažejo, da imajo starši pri zgodnji obravnavi ključen pomen. Če starši v njej

sodelujejo, je uspeh veliko večji. Ker pa so družine različne, se mora zgodnja obravnava vsaki

9

družini prilagajati glede na posebnosti družine in zakonskega para. Zaradi tega mora

obravnava potekati s pomočjo mobilne službe različnih strokovnjakov.

Pri zgodnji obravnavi dobijo starši informacije o razvojnih posebnostih in možnostih

otrokovega razvoja, hkrati pa tudi navodila za delo z otrokom. Strokovnjaki jim razložijo, da

bo na uspešnost razvoja vplivalo okolje, v katerem otrok biva, sprostitev, pozitivna

samopodoba in odprta komunikacija. Stroka zahteva, da so specialni pedagogi:

»...usposobljeni za specialnopedagoško delo s predšolskim otrokom, poznajo didaktični

material in igrače, metode dela in druge tehnične pripomočke za predšolske otroke, imajo

vedenje iz diagnostike, znajo primerjati otrokov razvoj z razvojem povprečnega otroka ipd. in

tako so v svojem vedenju korak pred starši.« (Novljan 2004: 12)

Starši otroka s posebnimi potrebami pogosto čutijo krivdo. Ta lahko še bolj poglobi nerešene

konflikte v družini, netočne informacije o vzrokih motnje in nereflektivno vedenje

strokovnjakov in staršev. Visoka družbena pričakovanja starše pogosto napeljejo na

razmišljanje o tem, ali delajo prav in če so za otroka dovolj naredili. Ogroža jih misel, da

bodo vse življenje skrbeti za otroka. Strokovnjak naj bi staršem pomagal na

praktičnopedagoškem področju prenesti vedenje s področja zgodnje obravnave vaje in

terapijo za njihovega otroka. Starše bi uvedel v domače delo z otrokom, seznanil bi jih s

pomenom igre za otrokov razvoj itd., svetoval bi jim na področju komunikacije z drugimi

strokovnjaki in jim pomagal na čustvenem področju. Cilj dela s starši je, da se starši naučijo

živeti z otrokom s posebnimi potrebami in si znati vzeti čas tudi zase in bližnje, za rekreacijo,

zabavo ipd. Vse to ugodno vpliva na interakcijo med starši in otrokom. Strokovnjaki morajo

otroka obravnavati iz različnih zornih kotov.

3.1. Najpomembnejša področja zgodnje obravnave so:

– zgodnje evidentiranje rizičnih otrok z razvojnimi primanjkljaji,

– zgodnje prepoznavanje razvojnih primanjkljajev,

– zgodnja terapija,

– uvajanje in vzpodbujanje staršev za delo z otrokom s posebnimi potrebami,

– ozaveščanje staršev z informacijami, motivacijo,

– pomoč in svetovanje staršem pri reševanju problemov,

10

– pomoč staršem, da bodo otroka čustveno sprejeli brez občutka krivde.

3.2. Cilji zgodnje obravnave

3.2.1. Splošni cilji zgodnje obravnave so:

– preprečevanje motenj s preventivnimi ukrepi,

– omilitev motenj,

– preprečevanje stanja nemoči pri progresivnih motnjah,

– vključevanje v skupino vrstnikov,

– pomoč staršem in družini,

– vključiti otroka v ustrezno ustanovo, če je to v dobro otroka ali družine.

Cilje zgodnje obravnave lahko oblikujemo na različnih ravneh. K otroku usmerjeni cilji imajo

zahteve za razvijanje in razširjanje otrokovih zmožnosti, njegovega samodoživljanja, občutka

lastne vrednosti in vključevanja v širše socialno okolje. Pri cilju razvijanja in razširjanja

otrokovih zmožnosti gre predvsem za omilitev otrokovih razvojnih zaostankov, razvijanje

kompenzacijskih možnosti in izboljšanje njegovih razvojnih možnosti. Otrokovo doživljanje

sebe in občutek lastne vrednosti sta jedro za razvoj pristojnosti in motivacije. K temu

preštevamo tudi dobro telesno počutje in njegov razvoj ter soočanje z razvojnimi zaostanki.

Specialno-pedagoška obravnava želi glede vključevanja otrok doseči, da bi širša družbena

skupnost zagotovila pomoč otroku in družini. Ta pomoč bi morala biti dosegljiva za vsako

družino. S tem bi bile zagotovljene realne možnosti za vključevanje otrok v širše socialno

okolje.

Pri tem mora otrok imeti:

– dovolj možnosti, da sam premaguje težave,

– dovolj možnosti, da sam raziskuje okolje,

– dovolj možnosti za pomoč, samopomoč, spodbujanje,

– možnost, da sme kdaj sam izbirati dejavnosti,

– toplo ozračje v družini,

– pravico, da ga ne primerjamo z dosežki drugih otrok,

11

– dovolj časa in priložnosti za svoje dejavnosti,

– okolje, ki mu je naklonjeno in mu lahko zaupa.

3.3. DELOVNI PRINCIPI ZGODNJE OBRAVNAVE

Pri razvijanju zgodnje obravnave so se izoblikovali štirje principi:

3.3.1. PRINCIP CELOSTNOSTI

Omogoča specifično usmerjenost v diagnostiko, terapijo in specialnopedagoško obravnavo.

Posamezne pobude v obravnavi upoštevajo otrokov celostni razvoj in okolje v katerem živi.

Princip celostnosti pomeni, da različne prvine terapije združimo v en koncept obravnave.

Obravnavo naj bi izvajala ena oseba, si čimer bi dosegli, da strokovnjak v ospredje ne bi

postavljal specifičnih delnih vidikov, temveč da bi upošteval otrokov razvojni vidik, njegovo

razpoloženje in sposobnosti za integracijo.

3.3.2. PRINCIP USMERJENOSTI V DRUŽINO

Princip podaja pomembnost izvajanja zgodnje terapije v otrokovem domačem okolju. Uspeh

je odvisen predvsem od komunikacijskih procesov med otrokom in družino. V otrokovem

razvoju moramo upoštevati družinske razmere in na to navežemo terapijo in

specialnopedagoško obravnavo. Zgodnja obravnava mora biti dobro organizirana in družini

blizu. To je pogoj, da začne zgodnja pomoč delovati. Včasih sodelovanje staršev s

strokovnjaki ni preprosto. Starši otroka s posebnimi potrebami sodelovanje strokovnjaka

čutijo kot obremenitev, vznemirjanje in poseg v njihovo zasebno življenje. Problem se zaostri,

če družina in strokovnjak različno pojmujeta vzgojo otroka. Pri srečanju so navadno prisotni

mama, otrok in strokovnjak. Ko strokovnjak uspešno obravnava otroka, se nehote deloma

poruši odnos med mamo in otrokom. Starši so lahko na strokovnjaka celo ljubosumni, ker je

hitro in uspešno vzpostavil stik z otrokom. Pogosto se strokovnjaki ne prepričajo o možnostih

pri strokovnem delu z otrokom doma, zato je lahko za starše zaradi omejenih možnosti

zgodnja obravnava obremenjujoča.

12

3.3.3. PRINCIP TRANSDISCIPLINIRANOSTI

Princip je usmerjen v otrokove razvojne potrebe in njegovo družino. Pomeni sistematično

zbliževanje različnih strokovnjakov. Vsak izmed njih gleda na problem z vidika lastne stroke

in vsak na timskem sestanku prispeva svoj delež. Ta sestanek vodi vodja, ki določi prostor,

čas, obliko, potek, vsebino in predstavitev izidov pogovora. Po sestanku strokovnjaki skupaj

s starši oblikujejo načrt, po katerem bo delo potekalo.

3.3.4. PRINCIP MREŽE ŠIRJENJA POMOČI

Zgodnja obravnava naj bi potekala v bližini otrokovega doma ali bi bila od njega oddaljena

največ petindvajset kilometrov. Mreža pomoči in ponudb za zgodnjo obravnavo otrok in

njihovih družin mora biti transparentna, dostopna vsem staršem. Tako jim mora biti

zagotovljena možnost izražanja lastnih interesov. Treba je upoštevati tudi neformalne

ponudnike pomoči, npr. sorodnike, prijatelje, ki so lahko staršem v veliko pomoč. Kot je

pokazala raziskava Speck in Peterander (1994) 60 % staršev želi, da bi lahko izmenjali

mnenja s starši, ki imajo podobne težave.

3.4. KAKO IN KJE POTEKA ZGODNJA OBRAVNAVA

V zgodnjo obravnavo so vključeni otroci od rojstva do 3. leta starosti in od 4. leta do vstopa v

šolo. Institucije za obravnavo otrok s posebnimi potrebami imajo posebne naloge. Ena od

nalog je koordiniranje in razvijanje različnih ponudb za zgodnjo interdisciplinarno obravnavo,

zagotavljati njeno kakovost in razvijati ustrezno komunikacijo. Obravnava je za otrokov

razvoj dolgotrajna, pomembna zadeva za vso družino, za strokovnjaka pa je pomoč časovno

in poklicno omejena.

Naloge strokovnjakov:

– strokovnjak je za družino tujec, v kateri si mora pridobiti zaupanje,

13

– s pomočjo opazovanja, testiranja in pogovora s starši mora strokovnjak ugotoviti

otrokovo razvojno stanje,

– sprejemati mora odločitve in jih znati interpretirati,

– njegove odločitve mora družina sprejeti in jih prenesti,

– ublažil naj bi stisko družine in spodbujal otrokov razvoj.

Sodelovanje s starši pri skupnih nalogah zgodnje obravnave razčlenimo v pet korakov:

pridobiti zaupanje družine,

zbirati informacije o družini in otroku s posebnimi potrebami,

ovrednotiti in interpretirati informacije,

določiti otrokove razvojne možnosti in cilje obravnave,

vplivati na otrokovo okolje in vedenje le-tega do otroka.

Potek zgodnje obravnave je najpogosteje sestavljen iz začetne faze, obravnave otroka in

družine ter sklepne faze.

4. KDAJ GOVORIMO O HIPERAKTIVNEM OTROKU?

O hiperaktivnem oziroma o nemirnem otroku govorimo, če otrok med enako starimi vrstniki

trajno izstopa z večjo količino gibanja, ki je nesmotrno in neustrezno pričakovanjem okolja

glede vedenja otroka.

Primer poročila, namenjenega Svetovalnemu centru, o hiperaktivnem učencu, katerega

opisuje njegova učiteljica:

»V šoli je nepazljiv, ne zna se koncentrirati na šolsko delo. Nemiren je in s svojo nemirnostjo

moti še druge. Bere slabo. Ima trdo in okorno roko, slabo izpisano pisavo, večkrat pa tudi

izpušča črke, nato majhne in zopet večje, brez pravega reda. Lahko bi imel boljši učni uspeh,

ko bi se le hotel potruditi, kajti včasih odgovarja prav dobro, drugič pa ne spraviš iz njega

ničesar.« (Mikuš, Kos, 1995, str. 1)

Iz zgoraj navedenega primera, lahko sklepamo, da imajo hiperaktivni otroci veliko učnih

težav v šolskem okolju, prav tako pa se težave pojavljajo tudi doma ter v drugih okoljih.

Vzgoja hiperaktivnega otroka zahteva od staršev, vzgojiteljev in drugih veliko več energije ter

potrpežljivosti, saj je sožitje s tovrstnimi otroci izredno naporno. Kot posledica takšnih in 14

drugačnih težav, ki spremljajo nemirne otroke pa lahko predvidevamo, da so pogoste stranke

psiholoških in otroških psihiatričnih ustanov.

V teh ustanovah poimenujemo motnje nemirnih otrok z različnimi imeni, kot so:

Hiperkinetični sindrom,

Motnje okrnjene pozornosti z nemirnostjo,

Minimalna cerebralna (možganska) disfunkcija.

(Mikuš Kos, 1995, str. 2)

5. KAKŠEN JE NEMIREN OZIROMA HIPERAKTIVEN

OTROK?

Hiperaktivnost mlajših otrok se kaže predvsem z velikimi gibalnimi aktivnostmi, kot so na

primer tekanje, plezanje, vrtenje na stolu, medtem ko pri starejših otrocih se kaže le kot

droben nemir.

Vedenje hiperaktivnih otrok se spreminja z okoliščinami oziroma z dnevi in je nestanovitno.

Otrokovo vedenje je boljše v individualnem kontaktu, to je, če je otrok v dvoje z odraslim, in

slabše, če je v skupini. Značilno pa je tudi, da se ob večanju pritiska nemir stopnjuje. Pri

mnogih je hiperaktivnost odvisna od vremenskih razmer.

Z hiperaktivnostjo se povezujejo še druge značilnosti, vendar so kombinacije pojavov pri

različnih otrocih različne. Posebej pogosti spremljajoči pojavi so:

Nezrelost,

Blažji razvojni zaostanki v govoru, v gibalnem razvoju in navajanju na čistočo v prvih letih

življenja.

Slabša gibalna usklajenost in nespretnost,

težave v stikih z vrstniki,

motnje pozornosti,

izraziti dobri in slabi dnevi,

specifične učne težave,

15

težave v stikih z vrstniki,

slabša obvladanost, burnost reakcij, eksplozivnost, reagiranje po tipu vse ali nič.

Kot vemo ima večina hiperaktivnih otrok tudi specifične učne težave, med njimi

najpogostejše motnje branja in pisanja, za katere uporabljamo izraz legastenija. Vendar to še

ne pomeni, da so vsi hiperaktivni otroci z specifičnimi učnimi težavami nemirni, prav tako pa

tudi manjše število nemirnih otrok nima specifičnih učnih težav.

Poleg takšnih in drugačnih težav, ki pestijo nemirne otroke pa moremo o njih še povedati, da

imajo tudi ogromno prijetnih in pozitivnih lastnosti, kot na primer prisrčnost, spontanost,

neposrednost, razigranost ter pogoste svojevrstne miselne rešitve. (Mikuš Kos, 1995, str. 2, 3).

6. ZAKAJ JE OTROK HIPERAKTIVEN?

Otrokovi nemirnosti lahko pripišemo veliko različnih vzrokov, kot na primer dolgčas,

tesnoba, napetost, omejevanje v gibanju,…Za hiperaktivnega otroka oziroma otroka z

hiperkinetičnim sindromom pa je značilno, da je njegova nemirnost trajen pojav, ki je v

osnovi biološko oziroma nevrofiziološko pogojen.

Med danes znanimi vzroki za hiperaktivnost vključujemo:

Dednost, približno 40 % pretirano nemirnih otrok je imelo vsaj enega starša s

podobnim vedenjem v šolskem obdobju,

Neugodni vplivi, ki so delovali na otrokovo osrednje živčevje v času materine

nosečnosti (materine bolezni v nosečnosti), intenzivno kajenje, uživanje alkohola,

krvavitev iz maternice, nedonošenost in drugi), med porodom (porodne komplikacije,

kleščni porod, pomanjkanje kisika med porodom in drugi), ali bolezni in poškodbe

osrednjega živčevja v prvih letih življenja,

Ekološki dejavniki: razne kemične snovi v hrani in vodi, snovi, ki povzročajo alergije,

običajno tudi nekatere običajne sestavine prehrane.

Večjo otrokovo nemirnost lahko razumevamo tudi kot lastnost temperamenta in to razlago

ponavadi tudi uporabimo, če hiperaktivnost ni tako močno izražena najpogosteje pa

hiperaktivnost razumemo kot razvojno pogojen pojav.

16

Na sedanji stopnji medicinskega znanja pa še mnogokrat ne vemo, od kod otrokova pretirana

nemirnost. (Mikuš Kos, 1995, str. 3, 4).

7. VPLIVI OKOLJA NA HIPERAKTIVNOST OTROK

Čeprav so težave, ki jih ima nemiren otrok pri učenju, značilnosti vedenja idr. v osnovi

biološko pogojene, vemo, da na hiperkinetično vedenje otroka prav tako vpliva okolje.

7.1. FIZIČNO OKOLJE

Kot vemo, na intenzivnost nemira tako kot ostali dejavniki, vpliva prav tako fizično okolje,

znotraj tega pa so najpomembnejše vremenske razmere ter spremembe, in sicer spremembe

pritiska, spremembe vremena na boljše ali slabše ter nekatera druga atmosferska dogajanja, ki

sovpadajo s poslabšanjem otrokovega stanja (porast nemira, učinkovitost pri učenju).

Nemirnost pa se prav tako povečuje ob prisotnosti motečih dražljajev v otrokovem okolju

(vidnih, slušnih), kot so na primer veliko ljudi v prostoru in z njimi povezan hrup, neustrezna

oprema sobe, itd.

Znotraj fizičnega okolja je pomemben dejavnik tudi čas, in sicer za nemirne otroke je

značilno, da zdržijo le kratek čas pri miru in pri delu.

7.2. SOCIALNO OKOLJE

Splošno znano je, da se težave oziroma nemirnost otrok stopnjuje proti koncu šolskega leta in

tudi v drugih okoliščinah, ko so otroci izpostavljeni posebnim pritiskom. Otrokovo nemirnost

pa slabšajo tudi stresni vplivi, pretirane zahteve ter drugi pritiski. Hiperaktivni otroci so

posebej dovzetni za neorganiziranost in kaotična okolja (zmeden, neurejen, zmešan),

preveliko število socialnih dražljajev, nejasnost in nestrukturiranost situacije. V takšnih

situacijah hiperaktivni otroci še posebej slabo delujejo.

Na drugi strani pa okolje lahko deluje na otroka tudi spodbudno, mu pomaga mobilizirati

lastne sile za obvladovanje svojega nemira ter učnih in socialnih težav.

17

Pri označitvi otroka kot hiperaktivnega oziroma hipekinetičnega so posebej pomembni

kriteriji opazovalca, to so:

Kaj imajo starši ali učitelji za še normalno količino gibanja,

Kolikšna je starševska ali učiteljeva strpnost.

7.3. OTROKOVO NOTRANJE OKOLJE

Vzroke za otrokovo nemirnost pa ne iščemo zgolj v socialnem ter fizičnem okolju, ampak tudi

v otrokovem notranjem okolju, in sicer eni izmed vzrokov, ki večajo otrokovo nemirnost so

naslednji:

Utrujenost,

Izčrpanost,

Slabo telesno počutje,

Raznorazne alergije neugodna čustvena stanja ob stiskah, žalosti, strahu (poslabšajo

otrokovo pozornost in delovno učinkovitost, podkrepijo pa nemirnost).

(Mikuš Kos, 1995, str. 5, 6)

8. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA

Kot vemo, ima vsak hiperaktiven otrok svojevrsten razvoj, le da se določeni pojavi pri

tovrstnih otrocih pogostejši kot pri otrocih, ki niso hiperaktivni.

8.1. RAZVOJ NEMIRNEGA OTROKA PRED VSTOPOM V ŠOLO

Nekateri nemirni otroci imajo težave že v prvem letu svojega življenja, kar pa je izredno

naporno za njihove starše. Težave, ki se pojavijo pri nemirnem majhnem otroku so predvsem

motnje spanja, otrok zamenja dan za noč otrok ne vzpostavi pravega ritma spanja,…

Ker pa se takšne težave pogosto pojavljajo, postanejo starši ob takih otrocih nervozni, s svojo

napetostjo ter živčnostjo pa še dodatno povečujejo motnje otroka. Nekateri nemirni otroci kot

dojenčki veliko jokajo, običajne telesne nevšečnosti in čustvena neugodja jih močno

prizadevajo, večino svojega časa so nerazpoloženi, nezadovoljni in nesrečni, prav tako pa se

18

lahko v njihovih prvih mesecih življenja pojavljajo trebušni krči ter tudi motnje

prehranjevanja z bruhanjem.

Pri nemirnih otrocih so pogostejši tudi razvojni odkloni, kar se kaže predvsem tako, da

nemiren otrok pozneje shodi kot njegovi vrstniki, kasneje spregovori ali kasneje tvori pravilne

stavke.

Tak delno upočasnjen razvoj povzroča pri starših zaskrbljenost, največkrat pa prizadeva

otroka, zlasti upočasnjen govorni razvoj, ki otroku omejuje izražanje potreb in želja ter ga

ovira v socialnih stikih.

Mnogi nemirni otroci pa pred vstopom v šolo niso povzročali svojim staršem posebnih skrbi.

Starši so jih morda doživljali le kot bolj živahne otroke, kot bolj zahtevne otroke, vendar vse

ne v tolikšni meri, da bi lahko predvidevali poznejše težave v šoli. (Mikuš Kos, 1995, str. 7, 8)

8.2. NEMIREN OTROK V ŠOLI

Pravi problemi hiperaktivnega otroka pa se najbolj pokažejo šele z vstopom v šolo, kjer se

njegove vedenjske značilnosti in učne posebnosti kažejo kot prepreka za dobro prilagoditev

pričakovanjem in zahtevam šole glede vedenja in učenja. Učitelji kar hitro opazijo, da otrok

ne more sedeti enako dolgo pri miru kot njegovi vrstniki, da otrok s svojim nemirom moti

učitelja pri šolskem delu, zaradi specifičnih učnih težav in motenj pozornosti pa se nemiren

otrok tudi razlikuje v slabšem učnem uspehu, kot bi ga drugače pričakovali. Druge značilnosti

nemirnega otroka v šoli so tudi te, da se otrok težko prilagaja predpisanim delovnim urnikom,

da zelo slabo prenaša podaljšano bivanje, celodnevno šolo ali druge oblike popoldanskega

šolskega dela. Za slabo počutje in neustrezno delovanje otroka v šoli je pomembno tudi to, da

se hitreje naveliča dejavnosti in prostora kot njegovi vrstniki, da veliko bolj potrebuje gibanje

in da ga zaradi šibke pozornosti drugi otroci motijo pri delu.

Osnovni problem nemirnega otroka je, da zaradi svojih odzivnih, vedenjskih in učnih

posebnosti ni po meri šole in ne more zadostiti njenim disciplinskim in delovnim zahtevam.

19

8.3. DRUŽINSKO OKOLJE JE VEČKRAT POMEMBNO

Ravnanja staršev, vsakdanje družinsko ozračje, družinski odnosi, vse to igra veliko vlogo v

psihosocialnem razvoja vsakega otroka, ne samo nemirnega. Družinsko okolje zelo

pomembno vpliva na nemirnega otroka, njegov razvoj, njegovo počutje in njegovo vedenje,

četudi so otrokove vedenjske in odzivne značilnosti v osnovi biološko pogojene.

Za nemirnega otroka je nadvse pomembno:

Urejeno, strukturirano, pretežno predvidljivo družinsko okolje,

Stanovitno organizirano življenje otroka,

Trdno postavljene okvire otrokovega vsakdana.

Učna pomoč otroku s strani staršev,

Ustrezna vzgojna prizadevanja staršev,

Zagotavljanje možnosti za razvijanje in udejanjanje interesov na področjih, kjer otrok

lahko doživlja uspehe.

(Mikuš Kos, 1995, str. 12, 13)

9. RAZVOJNE ZNAČILNOSTI HIPERAKTIVNEGA OTROKA

Otrok s hipekinetičnim sindromom praviloma opozori nase že prva leta svojega življenja,

posebno naporno zanj pa je obdobje ob vstopu v šolo, saj v današnji šoli tak otrok veliko

slabše funkcionira, kot kažejo njegove intelektualne sposobnosti. Ti otroci že v zgodnjem

otroštvu kažejo nekatere posebnosti v vedenju in odzivanju, po katerih se nekoliko razlikujejo

od svojih vrstnikov. Njihov razvoj je ne nekaterih področjih upočasnjen in disharmoničen.

Največkrat gre za upočasnjen razvoj govora, motorike in kontrole močenja.

Že v ranem otroštvu kažejo nekatere značilnosti, kot so:

Motnje spanja – nereden ritem spanja, nemirno spanje, zibanje preden otrok zaspi,

neobičajno plitvo ali neobičajno globoko spanje, manjša potreba po spanju,

20

Posebnosti telesnih funkcij – obilno slinjenje, sesanje palca, grizenje nohtov, zibanje z

glavo, upočasnjeno privajanje na čistočo, enureza,

Čustveno odzivanje – impulzivnost, ekspanzivnost, jokavost, slabše obvladovanje

čustev, hitra spremenljivost razpoloženja, pogosti napadi jeze in trme, slaba

prilagodljivost na spremembe v okolju.

Na splošno lahko pojmujemo značilnosti hiperkinetičnega sindroma kot razvojne posebnosti.

Nemirnost takega otroka si lahko razlagamo kot nezrelo obliko vedenja, zanje pa je značilna

tudi socialna nezrelost, ki pa je tudi razvojno pogojena in lahko z zorenjem osrednjega

živčevja sčasoma delno ali povsem izgine.

Vse naštete razvojne posebnosti in čustvene značilnosti še niso same po sebi motnje, vendar

pa otroku otežujejo življenje ter povzročajo, da je otrok občutljivejši ter bolj ranljiv. Zaradi

tega je težje vzgojljiv in terja od staršev, vzgojiteljev in učiteljev več potrpljenja, energije in

vzgojnih prizadevanj.

Vsekakor je potrebno v hiperaktivnem razvoju poudariti tudi izrazito pozitivne socialne

lastnosti, kot so prisrčnost, spontanost, čustvena odzivnost, neposrednost. Otrok je radoveden

in nas včasih preseneti z dobrimi in nenavadnimi rešitvami.

V šoli ima slabši učni uspeh, probleme socialne narave in pogosto prihaja v konflikte z

vrstniki in odraslimi. Številni imajo slabo samopodobo, nimajo zaupanja vase, doživljajo se

kot manjvredne, nesposobne. Pri nekaterih se pojavljajo čustvene motnje.

Večinoma je hiperkinetični sindrom razvojno pogojena motnja, ki se med zorenjem

osrednjega živčevja omili ali povsem izgine, zato je pri mlajših otrocih nemirnost jasno

opazna in prepoznavna, pri starejših pa ni več tako očitna in se kaže v drobnem nemiru. Prav

tako se z odraščanjem in zorenjem osrednjega živčevja ublažijo ali povsem izginejo tudi

druge otrokove posebnosti, kot so motnje pozornosti, motnje branja in pisanja, odzivne

posebnosti.

(Mikuš Kos, 1995, str. 14, 15)

10. RAZLIKE MED SPOLOMA

21

Večina strokovne literature navaja, da je povezanost motnje ADHD pri moškem spolu kar od

4-6- krat pogostejša kot pri ženskah. Večinoma nam izraz ADHD sproži asociacijo na

pskočnega, nagajivega dečka, ki ima stalno ''napolnjene baterije''. Zaradi te asociacije smo

pogosto zaslepljeni, saj ADHD ne predstavlja le hiperaktivnih dečkov, ki težko počakajo na

vrsto, mahajo z rokami, se gugajo na stolu, impulzivno odgovarjajo in mečejo papirčke po

razredu. Kulturni pogled na oba spola prepogosto povzroči, da spregledamo deklice s

tovrstnimi težavami. Deklice, ki ne skačejo po razredu, ostanejo nediagnosticirane in tako

prepuščene sami sebi, s pogosto veliko večjimi težavami, kot jih imajo dečki z ADHD.

Med odraščanjem deklice dobivajo popolnoma drugačne informacije o primernem vedenju

kot dečki. Kar je primerno za vedenje dečkov, še zlasti ne velja za deklice. Od deklic

pričakujemo, da bodo mile, strpne, ustrežljive, uspešne v šoli, lepe, skrbne in še in še bi lahko

naštevali. Zaradi kulturoloških vidikov in kulturnega vrednotenja ženske in moške spolne

vloge se v nekaterih družbah dečkom tolerira tisto vedenje, ki je deklicam prepovedano (nap.

nemir). V številnih kulturah se ob rojstvu deklice pričakuje, da bo spodobna, da bo delovala

skladno s tradicijo, da bo imela določen niz vrednot, če ne popolnoma enakih pa vsaj

podobnim družinskim, in da ne bo povzročala nikakršnih težav. (Kesič-Dimic, 2009)

Družba ima torej različna pričakovanja do dečkov in deklic, zato se pojavljajo tudi razlike

med spoloma pri motnji ADHD. Dečki se na stres odzovejo tako, da delujejo navzven, dekleta

pa stres pogosteje obrnejo k sebi in ga ponotranjijo, kar lahko sproži depresijo, anksioznost,

občutke krivde, umik, bolezenske znake (nap. glavobol, bolečine v trebuhu) (Kesič-Dimic,

2009)

Raziskave kažejo, da odkrijejo 4 do 5 krat več dečkov z ADHD kot deklic zaradi bolj očitnih

simptomov. Dečki očitno povzročajo več težav učiteljem in so bolj hiperaktivni. Deklice so

manj uporniške in bolj nepozorne, zaradi tega pa je veliko neodkritih in so pogosto označene

kot lene in zasanjane.

Deklice s to motnjo v primerjavi z dečki izražajo manj hiperaktivnosti in agresivnosti ter

pogosto kažejo znake nepozornega podtipa ADHD, ki je težje opazen. Ta vedenja vključujejo

pozabljivost, težave pri poslušanju, anksioznost, plahost in bojazljivost ter odkrenljivost

pozornosti.

22

V večini kliničnih raziskav je razmerje pojavnosti motnje ADHD med spoloma 9:1 v prid

dečkom. Hkrati pa avtorji navajajo, da vrstniki bolj tolerirajo simptome motečega vedenja pri

dečkih kot pri deklicah. (Kesič-Dimic, 2009)

11. ZDRAVLJENJE ADHD MOTNJE

Vse metode zdravljenja zahtevajo aktivno sodelovanje otroka in staršev. Nekateri starši sicer

zavračajo zdravljenje hiperkinetičnega sindroma z zdravili, ampak je otroka mogoče šele po

zdravljenju z zdravili obravnavati z vedenjsko-terapevtskimi postopki. Kakšna metoda

zdravljenja je najboljša je pa seveda odvisno tudi od starosti otroka ter od tega kako huda je

motnja. (Mielke, 1997)

11.1. Sodelovanje staršev pri zdravljenju

Ko pridejo starši s hiperaktivnim otrokom k terapevtu so starši obupani, saj so mnogi od teh

otrok nemirni ter živahni že od takrat, ko so bili dojenčki. Starši in otroci so razburjeni in

starši ne vedo več kaj storiti. Dostikrat je družinska povezanost zelo motena. Moteni so tudi

vsi drugi družbeni odnosi, npr. s sosedi in sorodniki.

Za starše je kot prvo najbolj pomembno, da so osveščeni o tej motnji, saj se drugače krivijo za

napačno vzgojo. S tem spoznanjem se težavni otrok sprevrže v pomoč potrebnega otroka.

Hiperaktivni otroci dostikrat ne znajo nehati v svojem početju in ne zaznajo nevarnosti. Zato

je pomembno, da jim je vedno na voljo pomoč staršev ter bratov ali sester. Še posebej jim

moramo zabičati kdaj morajo biti doma ter kam in do kod lahko gredo. Seveda jim to moramo

večkrat povedati. Če prihaja otrok točno ali še kar točno domov, ga je potrebno pohvaliti.

Ker imajo otroci probleme pri učenju ker niso zmožni dolgo posvečati pozornosti eni stvari,

morajo imeti popoldan skrbno porazdeljen. Otroka ne smemo siliti, naj se celo popoldne uči,

saj s tem izgubi voljo do učenja. Domačo nalogo je potrebno narediti čim hitreje s pomočjo

staršev ali starejših bratov in sester. Za to je seveda potrebno veliko potrpežljivosti. Potrebno

23

je tudi motivirati otroka ter zrahljati ozračje s kakšno šalo ali igro z domačo živaljo. S tem

poskrbimo, da se otrok lahko ponovno za nekaj časa skoncentrira.

Popoldanske dejavnosti morajo vsebovati tudi veliko telesnih aktivnosti, kot so šport, igre na

prostem ter hišna ali zunanja opravila, omejiti pa je potrebno gledanje televizije ter igranje

računalniških igric.

Pri otrocih s hiperkinetičnim sindromom je včasih potrebna tudi dodatna pomoč šole zaradi

primerov, kot je motenje pouka.

Z otrokom se je prav tako potrebno pogovoriti o njegovi motnji, saj mora vedeti da mu ni vse

dopuščeno. Če otroci vedo, kako je z njimi, lažje nadzorujejo sami sebe, predvsem vedenje.

Zdravljenja ni mogoče izpeljati brez otrokovega sodelovanja. (Mielke, 1997)

11.2. Družinska terapija

Najkasneje v puberteti se pojavijo skrajni vedenjski vzorci, kot so izostajanje od pouka,

mamila, tatvine, prostitucija,… Če pride do teh prestopkov, je potrebno takšne otroke iztrgati

iz okolja družine, saj jih starši ne morejo več obvladati.

Tu je potrebno začeti razmišljati o družinski terapiji. Vanjo so vključeni vsi družinski člani,

brez izjeme. Pri tem je potrebno obdelati tudi globlje konflikte v družini, ki jih razkrijejo

družinski člani, predvsem tiste za katere je kriv hiperaktiven otrok. Ker je družinska terapija

zelo zahtevna in konfliktna je smiselna le, če vsi sodelujejo in če je na voljo izkušen terapevt.

S tem se ne rešijo problemi hiperaktivnih otrok, ampak le olajšajo s spremenjenim vedenjem

njegovih družinskih članov. Otrok tudi po tem še potrebuje terapijo. (Mielke, 1997).

Vedenjska terapija

Vedenjska terapija krepi zaželeno vedenje. To se krepi predvsem z uspehi ter pohvalami.

Pomembno je tudi kako dolgo že traja nezaželeno oz. nesmotrno vedenje in koliko se je že

utrdilo, saj je znano, da je vedenjske vzorce iz otroštva zelo težko izbrisati. Seveda je pa

terapija ponovno odvisna od otroka, koliko je pripravljen sodelovati in spremeniti vedenje.

Hiperaktiven otrok potrebuje zelo močno motivacijo, saj je šele takrat sposoben sodelovati.

24

Terapija lahko spodleti ali zaradi staršev, ki je ne podpirajo, ali pa zaradi otroka, ki je

motiviran, a nima dovolj moči za vadbo različnih postopkov.

Vedenjska terapija ima eno prednost, in sicer, da je uporabna že pri malih otrocih in se lahko

simptomi spremenijo, saj si majhni otroci veliko več zapomnijo. Otrok se s to terapijo prične

nadzirati ter učiti, saj bolje kot se otrok pozna, toliko laže usmerja sam sebe.

Otroka je potrebno seznaniti tudi s sprostitvenimi tehnikami, kot sta sproščanje mišic in

avtogeni trening. Sprostitev je potrebna takrat, ko otrokom pade koncentracija. Takrat

uporabijo te sprostitvene tehnike. (Mielke, 1997)

11.3. Prehrana

Veliko hiperaktivnih otrok je nagnjenih k alergijam, zato se splača narediti alergijski test.

Alergije se lahko pokažejo tudi z živčnostjo in hiperaktivnostjo. Potrebno je pomisliti, ali

otroci jedo slabo hrano,…

Otroke, pri katerih je domneva, da ne prenašajo dobro določene hrane, je potrebno začeti

zdraviti z opustitveno dieto. Dieta traja od štiri do šest tednov. V tem času se otrokom v večini

zelo spremeni vedenje, izginejo tudi kožni pojavi, astma, ekcemi, motnje v spanju,… Po dieti

začnemo prehrano zopet dopolnjevati. Vsak teden dodamo novo vrsto hrane, in če se zopet

pojavijo simptomi, se tista vrsta hrane obravnava kot nesprejemljiva. Hiperaktivni otroci

dobijo alergijske reakcije le ob nekaj vrstah hrane, zato prehranjevanje ni tako velik problem.

Problem je le, da je dandanes v hrani vedno več novih snovi, na katere mnogi ljudje reagirajo

s simptomi alergije. (Mielke, 1997).

11.4. Zdravljenje z zdravili

11.4.1. Ritalin

25

Hiperaktivni otroci s hudimi motnjami pozornosti in nemirnosti se morajo zdraviti z zdravili.

Najbolj razširjeno zdravilo, ki se uporablja za te otroke je Ritalin.

Ritalin izboljšuje:

miselne procese,

vedenje,

počutje,

pozornost,

socialno povezanost oz. interakcije in

zmanjšuje nemirnost.

Zaradi teh učinkov ima otrok:

boljši šolski uspeh,

manj disciplinskih problemov,

manj konfliktov s starši, vrstniki in učitelji,

več volje do učenja,

boljšo samopodobo in

več zadovoljstva.

Ritalin je učinkovit pri večini hiperaktivnih otrok, vendar ne pri vseh enako.

Večina učinkov Ritalina je neposrednih, saj kemična snov v organizmu vpliva na možganske

procese, ti pa na vedenje, odzivanje in učenje.

Nekaj učinkov Ritalina pa je tudi posrednih, kar pomeni , da se otroku izboljša koncentracija,

motivacija ter socialno vedenje, s tem pa dobi več pohval staršev in učiteljev, kar na

hiperaktivnega otroka dobro vpliva. Vse to pa zboljšuje možnosti otroka, da se bo bolje učil in

da se bo ustrezneje vedel.

Jemanje zdravila je omejeno tako, da je pod njegovim vplivom takrat, ko je zanj najbolj

pomembno. Redno jemanje zdravila ni potrebno. Otrok lahko vzame zdravilo ko ima slab dan

ali če mora biti zbran v šoli zaradi spraševanja ali testa, nato pa ga spet nekaj dni ne vzame.

Ritalin predpisujejo otrokom v Sloveniji le otroški psihiatri. Predpisana količina tablet pa je

odvisna od otrokove teže in od odziva na telo. (Mikuš-Kos, 1995)

26

Ali je Ritalin škodljiv?

Kakor vsa zdravila ima tudi Ritalin stranske učinke, kot so glavobol, nespečnost, bolečine v

trebuhu, alergije, razdražljivost, itd. Če se pojavijo stranski učinki, bo zdravnik odsvetoval

nadaljnje jemanje zdravila.

Ritalin je poživilo, zato je veliko vprašanj glede tega, ali je pri jemanju Ritalina nevarnost

zasvojenosti pri otrocih. Raziskovalci so ugotovili, da se v adolescenci nevarnost zasvojenosti

ni povečala, čeprav so kot otroci jemali Ritalin.

Jemanje Ritalina otroški psihiater predlaga staršem praviloma potem, ko se druge oblike

zdravljenja niso izkazale kot zadostne in ko so nemirnost in motnje pozornosti toliko izražene,

da otroku onemogočajo napredovanje v šoli in onemogočajo zadovoljivo socialno življenje.

Zavedati se moramo, da Ritalin ne sme biti prva in edina pomoč otroku s hiperaktivnostjo in

kratkotrajno pozornostjo, temveč le možno dopolnilo vsem drugim oblikam pomoči. Samo po

sebi se razume, da je odločitev glede jemanja zdravil stvar staršev in otroka. (Mikuš-Kos,

1995).

12. SOŠOLCI UČENCA Z ADHD

Imeti sošolca z ADHD se lahko marsikdaj izkaže kot naporna izkušnja. Dobiva več

pozornosti kot drugi učenci v razredu, morda je deležen več privilegijev ali preprosto moti

pouk, ko je to najmanj potrebno. Seveda tudi sošolci izkoristijo vedenje otroka z ADHD za

ustvarjanje kaosnih trenutkov v razredu, privoščijo si odmor in zabavo, medtem ko poskuša

učitelj umiriti vso zadevo. (Kesič-Dimic, 2009).

13. UČITELJI IN UČENEC Z ADHD

27

Poučevati učenca z ADHD je za nekatere učitelje izziv, za druge pa prava muka. Veliko je

odvisno od tega, kakšen slog poučevanja ima učitelj in kakšen je sam kot človek. Učitelj, ki je

sam bolj aktiven, glasno in veliko govori, skoraj ne bo opazil učenca z ADHD ali pa bo

izvajal take dejavnosti, ki ga bodo ustrezno zaposlile. Teže je učiteljem, ki izvajajo večinoma

frontalen pouk, od učencev pa pričakujejo strogo tišino in disciplino ter jih ne vključujejo v

diskusije. Poleg tega je učiteljev odnos do takega učenca precej odvisen od predhodnih

izkušenj in od tega, čemu pripisujejo krivdo oziroma vzrok motečega vedenja. Učitelj, ki se

zaradi takega učenca počuti nesposobnega ali ima občutek, da mu namenoma nagaja, se bo

težko prebil skozi vsako uro, ko ga ima v razredu. (Kesič-Dimic, 2009).

Pouk je potrebno delno prilagoditi učencu z ADHD, ta pa postane zanimivejši za vse v

razredu. Otrok z ADHD potrebuje: (Žunko-Vogrinc, 1998).

krajše učne enote in pogostejše odmore,

nazoren pouk,

veliko utrjevanja snovi, kjer so vključeni vsi čutni kanali,

več dejavnih zaposlitev in manj besednega poučevanja,

dovolj časa za počitek in razvedrilo,

individualiziran program,

poseben trening okrnjenih funkcij,

razne podporne tehnike, kot so dosledno navajanje na delo, kratka in jasna

navodila,delo z učnimi lističi, čim manj sprememb in zunanjih dražljajev,

dobro motivacijo za šolsko delo, na kar vpliva tudi dober odnos učitelj-učenec,

tehnike in metode, ki izboljšujejo pomnjenje, kot so poudarjanje pomembnega

z barvami, več slikovnega gradiva, učenje z miselnimi vzorci,

tehnike in metode, ki izboljšujejo pozornost in zbranost; zastaviti si pravi cilj,

poudariti pomembno, razdeliti daljše naloge na manjše enote, naučiti otroka,

kakšen je način reševanja nalog, ga spodbujati pri delu, spregledati negativne

dejavnosti in krepiti pozitivne, razvijati razne vaje aktivnega poslušanja,

pridobitev učnih in delavnih navad.

28

14. NEMIREN OTROK IN STARŠI

Kot vemo, biti starš nemirnega otroka vsekakor ni lahko. Starševstvo je lahko bolj naporno že

v prvih letih življenja, zlasti pa je naporno v obdobju, ko otrok obiskuje osnovno šolo.

Otrokove vedenjske značilnosti spremljajo največkrat z učnimi težavami, terjajo posebno

razumevanje, posebno potrpljenje in posebna vzgojna prizadevanja staršev.

Šolske težave pa prizadevajo starše po različnih poteh, in sicer:

Starši so zaskrbljeni za otroka,

Starši so jezni na otroka,

Staršem je nerodno hoditi v šolo, ker vedno slišijo slabo mnenje o svojem otroku,

Starši včasih poslušajo , da je njihovo vzgojno ravnanje krivo za otrokovo nemarnost,

nerodnost, nediscipliniranost, itd.

Spodaj je navedenih nekaj primerov težav nemirnih otrok, tako kot jih opisujejo njihovi starši:

Je zelo občutljiv, za vsako stvar joka,

Ne morem se zanesti nanj,

Hitro obupa,

Noče več hoditi v šolo,

Pri delu ne zdrži niti pol ure,

Je vremenski,

Se zlahka izgubi, nima občutka za prostor,

Nemirno spi,

Vedno je umazan, kar naprej bi ga bilo treba preoblačiti,

Ne prenaša porazov,

Nobena stvar ga ne izuči.

Dogaja se tudi to, da mnogi starši nemirnih otrok zmotno ocenjujejo vzroke otrokovih šolskih

težav, in sicer najpogostejše zmote staršev in tudi drugih odraslih v zvezi z nemirnim otrokom

so naslednje:

29

Otrokova težavnost in otrokove težave so posledica slabe vzgoje in neustreznega

ravnanja staršev, kot npr. : premajhne strogosti, nedoslednosti, pogosti spori med

zakoncema,…

Otrok je nemiren, nereden, neubogljiv, ker je »žleht«. Zagovorniki teh zmotenj so

starši ali drugi opazovalci, ki menijo, da je otrok v določenih dnevih lažje vodljiv kot v

drugih dnevih. Torej, če bi se bolj potrudili, bi lahko bil vedno priden.

Otrok ima slabe ocene pri posameznih predmetih in pri vedenju, ker ga ima »učitelj na

piki«. (Mikuš Kos, 1995, str. 10, 11).

15. KO OTROCI Z MOTNJO ADHD ODRASTEJO

Motnja večinoma slabo vpliva na otrokovo nadaljnje šolanje in kariero. Takšni otroci so po

navadi prešolani na šole s prilagojenim programom, kjer ne dosegajo tako visokih ocen, kot

otroci brez teh težav. Zelo redko se zgodi, da se vpišejo na fakulteto in tudi v karieri so po

navadi slabši. Če so pa otroci s sindromom ADHD deležni strokovne pomoči, so lahko enako

dobri kot ljudje brez tovrstnih težav, ali pa celo boljši. Večina hiperaktivnih otrok se razvije v

normalne odrasle osebe.

Znaki sindroma ADHD pa v adolescenci pogosto izginejo, če seveda sindrom ni povezan še s

kakšnimi drugimi motnjami. (Kesič, 2005)

Motnja včasih še ostane v adolescenci in tudi v odraslosti, ampak so le manifestacije

drugačne, kar pomeni, da adolescent ali odrasel človek lahko občuti notranji nemir, ki ga

spodbuja k nepremišljenim dejanjem. (Horvat, 2000)

Skorajda pri vseh otrocih do obdobja mladostništva zbledijo simptomi motenj pozornosti s

hiperaktivnostjo. Vendar kasneje še ostajajo rahli simptomi, kot so neugodna čustvena

doživetja, težnje po spremembah, depresija, itd.

Kakšen je pa razvoj hiperaktivnega otroka, je odvisno od spleta mnogih dejavnikov. Vsak

nemiren otrok je pa tudi osebnost zase. Ti otroci se razlikujejo med seboj po nadarjenosti in

osebnostnih lastnostih, po družinskem okolju v katerem odraščajo, po kakovosti šole v kateri

se šolajo ter po tem kakšnega učitelja imajo, in tako dalje.

30

16. NAJPOGOSTEJŠA PRIPOROČILA STARŠEM

OTROKOVA DEJAVNOST IN ORGANIZIRANJE LE–TE

Otroci s posebnimi potrebami so že po naravi živahnejši od ostalih. Mnogi starši se na žalost

ne zavedajo, da njihov otrok določenih stvari ne stori zavestno. Res je, da vsi kdaj izgubimo

potrpljenje, vendar morajo biti starši otrok s posebnimi razmerami strpnejši. Ozavestiti morajo

dejstvo, da je njihov otrok drugačen. Vzpodbudno dejstvo je, da se marsikateri otrok z

odraščanjem umiri, njegovo vedenje pa postane bolj družbeno sprejemljivo.

Strpnost pa ni vse, s čimer lahko starši pomagajo takšnemu otroku. Ker se zdi, da je otrok

poln energije, je zelo primerno, da to porabi za športne aktivnosti. Seveda te no smejo biti

izvajane pod prisilo. Dobro je tudi, da ima otrok za igro in šport veliko prostora – najbolje na

deželi. Razgibavanje je potrebno tudi med učenjem. Tak otrok namreč pri knjigi ne zdrži

dolgo. Po kratkem času (največ dvajsetih minutah) mu koncentracija pade. Zaradi tega je

dobro, da otroka ne silimo v dolgotrajno učenje, ampak mu med učenjem ponudimo čas, v

katerem se lahko razgiba in sprosti svoje misli. Prav tako je potrebna dinamičnost. Zaradi

hitrega padca koncentracije je bolje, da se otrok uči tako, da mu snov ves čas spreminjamo.

Tako obdržimo otrokovo zanimanje.

Načrtovanje časa in dela nam velikokrat povzroča velike skrbi. Velikokrat se vprašamo, kako

bomo vse skupaj uskladili oz. če nam bo uspelo. Le predstavljamo si lahko, da je to dejanje za

otroka s posebnimi potrebami to še veliko težje. Tudi če mu to uspe, že ob najmanjši težavi

obupa in je spet na začetku. Pri reševanju te težave imajo največjo vlogo starši. Oni so tisti, ki

otroka najbolje poznajo, zato vedo, kaj in koliko zmore. Z dajanjem sprva lahkih in nato težjih

nalog ga lahko prav oni naredijo bolj samozavestnejšega in vztrajnešega. Kljub temu pa ne

smejo biti tisti, ki bi namesto otroka storili vse. Sprva je sicer dobrodošlo, da starši otroka

motivirajo z dajanjem nalog in mu tako organizirajo čas, vendar ga morajo hkrati navajati na

samostojnost. Pri tem je potrebno upoštevati zmožnosti posameznika.

Starši morajo biti pripravljeni na morebitne neuspehe. Najhuje je, ko starši za neuspeh krivijo

sebe ali otroka. Bolje bi bilo, če bi se z neuspehom nekaj naučili in poskušali ponovno doseči

zastavljen cilj. Seveda pa pri otroku s posebnimi potrebami to ne gre tako zlahka.31

Mnogi starši otroka zaradi njegovega obnašanja prepustijo samemu sebi. Zdi se jim, da

njihovi vzgojni ukrepi ne zaležejo in zato popustijo in obupajo. Drugič ga za enako vedenje

kaznujejo celo s tepežem. Takšno početje pa je napačno. Za takšen slog obstaja izraz.

Imenujemo ga nekonsistenten oz. netrajen, protisloven in nepredvidljiv. Starši so pogosto

prezaposleni in zato se ne posvetijo otroku. Ne postavita mu pravil in tako otrok nima

okvirjev, v katere bi postavil svoje vedenje. Vendar tudi tak otrok potrebuje pravila. Ta

morajo biti jasna in stvarna. Res je, da morda potrebuje več časa, da jih dojame, ampak to ni

razlog da jih sploh ne bi poznal. (Mielke 1996: 54)

Pomembno je, da otrok čuti, ko kaj naredi prav. To lahko dosežemo z majhnimi nagradami, ki

jih damo otroku takoj po dejanju. Tako otroku storjeno dejanje nekaj pomeni in ga ponavlja še

naprej. V nasprotnem primeru se otrok ne bi zavedel, da je ravnal prav in tako dejanja ne bi

več ponavljal.

Če naredimo povzetek:

Ko izgubljate potrpljenje, ko ste jezni na vašega otroka, ker ste dobili neugodna

sporočila o otrokovem neprimernem vedenju v šoli, se spomnite, da je vaš otrok po

naravi bolj nemiren od svojih vrstnikov ter, da ni nalašč poreden,

Ker nemiren otrok potrebuje več gibanja, mu omogočite, da se razgiba večkrat na dan

prav tako mu omogočite, dvorišče, kjer bo vaš otrok imel več prostora za gibanje,

Navajajte ga, naj glede na svoje zmožnosti sam razporeja svoj čas, prostor in delo,

vendar mu pri tem stojte ob strani. Načrtovanje ter izvedbo načrta mu prepustite takrat,

ko ugotovite, da to on zmore sam.

17. SPREMEMBE V OTROKOVEM ŽIVLJENJU

Vsi so navajeni na nek ustaljen ritem življenja. Vsak dan se vstanem ob isti uri, se umijemo,

pojemo zajtrk itd. Če se vsakodnevna rutina poruši, lahko postanemo zmedeni in

nezadovoljni. Pri otroku s posebnimi potrebami pa je sprememba še večja težava. Povzroči

porušenje njegovega ravnotežje, ga dezorganizira in nenazadnje izzove neprimeren vzorec

32

vedenja. Najbolj ga vznemirijo spremembe v najbolj intimnem – domačem okolju.

Priporočeno je, da je v takih družinah potek življenja enostaven, ustaljen in predvidljiv. Poleg

tega je treba pri zahtevah upoštevati otrokovo trenutno počutje. Pri obravnavanju ne sme biti

razlik med otroki.

Napačno je mišljenje, da so ti otroci vedno neznosni. So dnevi, ko so po obnašanju povsem

primerljivi z ostalimi otroki. Dobri starši, ki poznajo svojega otroka vedo, kdaj to je in takrat

lahko od njega zahtevajo več. Prav tako je pomembno, da starši ugotovijo, za kaj je otrok

nadarjen in ga v to usmerjajo. Pri tem je priporočljivo ugotoviti tudi, kdaj je tisti termin v

dnevu, ko je otrok najbolj intelektualno aktiven (odvisno je od posameznega otroka).

V tem času naj naredi domače naloge. Zaradi boljšega občutka naj začne z lažjimi nalogami.

Tako že na začetku pridobi na samozavesti in lažje nadaljuje z delom. Starši ne smejo biti

vsiljivi, ampak morajo morebitno pomoč punuditi na otroku všečen način. Najlažje in

najučinkoviteje je, če starši delajo skupaj z otrokom. Do težav lahko pride, če starši ne vedo, o

čem se otroci učijo v šoli. Tako niso zmožni pomagati in otrok nima vseh možnosti za

enakovreden razvoj z vrstniki.

Ni nujno, da otrok pri učenju sploh potrebuje pomoč. Če je ne potrebuje, je najbolje, da ga

pustimo. Tako postane bolj neodvisen in samostojen. Če pa je pomoč potrebna, je bolj

primeren tisti starš, ki je strpnejši. Kot je napisano na začetku, je potrebno biti pri otroku s

posebnimi potrebami še posebej strpen; tudi kar se tiče učenja. Otroka starševa živčnost

zmede in postane neučinkovit. Žalostno je, da so prav nesoglasja med učenjem velikokrat

vzrok za kasnejši prepir. Če učenje znotraj družine ni mogoče, je najbolje, da starši za pomoč

prosijo usposobljenega delavca (inštruktor).

17.1. SLABI IN DOBRI DNEVI – ŠOLA

Kot je zgoraj napisano, imajo otroci s posebnimi potrebami dobre in slabe dneve. Pomembno

je, da so učitelji seznanjeni z dejstvom, da otrok ob svojih slabih dnevih ne bo sposoben

funkcionirati. kot bi sicer. Pogoj za to je, da učitelj otroka dobro pozna. Prav teko je velika

razlika med pisnim in ustnim izražanjem. Otroci s posebnimi potrebami so uspešnejši v

slednjem in zato mora večina njihove zaključne ocene temeljiti na ustnem zagovoru.

33

Nekatero starši mislijo, da se bo vedenje njihovega otroka spremenilo, če ga bodo bolj

obremenili. Vpisujejo ga v različne obšolske dejavnosti, npr. glasbena šola, tečaj tujih jezikov.

Zgodi se, da je otrok za določeno področje nadarjen in je bil vpis v aktivnost pametna

odločitev. Nesmisel pa je, da starši takega otroka silijo v določeno aktivnost in mu šolo

naredijo še napornejšo.

17.2. OTROCI IN DRUŽINA

Tudi staši morajo biti vešči v prepoznavanju dobrih in slabih dnevov. Vedeti moramo, da se

prav slabi dnevi odgovorni za marsikatera nesoglasja v dužini. Oče in mati se morata o tej

temi posvetovati, vključiti pa morata tudi otroka. Skupaj se morajo pogovoriti o problemih,

saj bo otrok tako spoznal vzroke slabega obnašanja in jih skušal popraviti oz. odpraviti.

17.3. ŠOLA IN VRSTNIKI

Otroci s posebnimi potrebami imajo zaradi svojega specifičnega obnašanja mnogokrat težave

pri sklepanju prijateljstva. Vrstniki jih zaradi drugačnosti zavračajo ali celo izobčijo. Četudi

otrok tega ne pokaže, ga boli kot vsakega drugega. K problemu je potrebno pristopiti zelo

resno. Prvi, ki lahko kaj stori, je otrok sam. Če se zaveda svoje drugačnosti, lahko svoje

obnašanje popravi. Drug pomembne člen v tej verigi je učitelj. Vrstnike je treba seznaniti o

specifičnosti takega otroka in jim razložiti njegovo vedenje. Nenezadnje pa so tu še starši. Ti

morajo otroku pomegati, da se (najprej) vključi v družbo in da obdrži svoj krog prijateljev.

Povezava med starši in učitelji je nujna, saj je učitelj tisti, ki otroka spremlja v šolskem času

in lahko ugotovi, če ima težave. Po drugi strani pa učitelj ne more pristopiti so takega otroka

na starševski oz. intimen način. Prav gotovo se vsi otroci prej odprejo staršem in jim zaupajo

svoje težave.

17.4. BRANJE

V vsakem od nas se skriva otrok. Vsi se spomnimo pravljic, ki so nam jih starši brali za lahko

noč. Potem pa se je to nehalo – pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Mnogi starši namreč

mislijo, da so pravljice le za predšolske otroke. To seveda ni res. Tako je tudi pri otrocih

sposebnimi potrebami. Dejstvo je, da imajo velikokrat učne težave, starši pa pričakujejo, da

bodo z vstopom v šolo sami sposobni prebirati knjige. Nasprotno pa drži to, da si otroci s

34

poslušanjem pravljic (ali kateregakoli drugega besedila) bogatijo svoj besedni zaklad. Poleg

tega se širi tudi njihova razgledanost in želja po širjenju znanja.

Od otroka se ne sme nikoli pričakovati nemogočega; nekaterim otrokom pač pisanje ne gre.

Če spoznamo, da otrok pisanja naloge ne zmore, ga ne smemo grajati; nasprotno – moramo ga

tolažiti.

17.5. TALENTI

Otroci s posebnimi potrebami so posebni tudi zato, ker imajo običajno področje, na katerem

so zelo uspešni. Včasih sicer traja zelo dolgo, da se ugotovi, za kaj je otrok nadarjen, vendar

se splača. Otrok namreč z doseženimi uspehi pridobi samozavest in postane bolj samostojen.

Zgodi se, da starši velikokrat svoje želje postavljajo pred otrokove. Že ko se otrok rodi, so

prepričani, da bo pianist. Kljub otrokovemu upiranju so odločeni, da bodo to željo ureničili.

To je popolnoma nesmiselno. Prvič zato, ker si otrok do neke dejavnosti vzpostavi povsem

odklonilen odnos, in drugič, ker ne odkrije svoejga resničnega talenta.

Ko je talent odkrit, mora otrok spoznati, da bo za uspeh pohvaljen. V dejavnosti ga moramo

vzpodbujati in motivirati kljub morebitnemu neuspehu v šoli. Nekateri starši namreč zmotno

ob šolskem neuspehu otroka kaznujejo z odvzemom nečasa, kar ima rad.

17.6. STARŠI

Po pogovorih mnogi od staršev odkrijejo, da je imel v otroštvu podobne težave. S to

ugotovitvijo je spremenjen marsikateri pogled na otroka in shajanje v družini je lažje. Pomaga

tudi pogovor s starši z enakimi težavami. Staršem je v veliko tolažbo, da niso edini, ki se

soočajo z omenjenimi težavami. Lahko si izmenjajo tudi mnenja in nasvete.

Če to ne pomaga, je priporočljivo za pomoč prositi strokovnjaka. Pomoč lahko takim otrokom

nudijo usposobljeni delavci v šoli (svetovalna služba, pedagogi, psihologi, socialni

delavci ...), delavci v ustanovah za varstvo duševnega zdravja (vzgojne posvetovalnice,

svetovalni centri) in delavci v zdravstvenih ustanovah (psihologi, otroški psihiatri). V končni

fazi pa obstajajo tudi zdravila, ki pomagajo za nekaj ur pomiriti otroka. Vedeti pa moramo, da

je to skrajna možnost in se je moramo poslužiti šele takrat, ko izčrpamo že vse druge

možnosti.

35

17.7. UČNE NAVADE

Nekateri starši so prepričani, da so za otrokove neuspehe v šoli krive slabe učne navade.

Temu pa mnogokrat ni tako. Domača naloga je namreč za otroka s posebnimi potrebami velik

in teževn zalogaj. Zahteva mnoge sposobnosti, ki jih takšen otrok nima. Morda nekatere stvari

jemljemo za smaoumevne, vendar lajko po kratkem razmisleku ugotovimo, da je domača

naloga sestavljana iz mnogih zahtev; otrok mora slišati in si zapomniti, kaj ima za nalogo. Ko

to doseže, mara poznati postopek reševanja nalog in si pripraviti potrebne pripomočke. Pri

pisanju pa mora paziti na estetiko , pravorečje in pravopisje.

18. POMOČ NEMIRNIM OTROKOM

Avtorica si pri sodelovanju s starši vedno postavi šest ciljev (Strojin 1995: 39):

– 1. cilj: soočiti starše, da imajo posebnega otroka;

– 2. cilj: starše razbremeniti občutka krivde;

– 3. cilj: staršem pomagati vzpostaviti vzgojni koncept;

– 4. cilj: starši morajo pomagati otroku;

– 5. cilj: starši morajo začeti optimistično gledati na otrokov nadaljni razvoj;

– 6. cilj: starši morajo spoznati, da si morajo vzeti čas zase.

Misli staršev otrok s posebnimi potrebami: »Živeti z njim je tako, kot bi hodil s prižgano

svečo okrog soda smodnika /.../ Življenje z njim pomeni ohranjanje čustvene dramatičnosti,

polne padcev in vzponov, pomeni neprestano angažiranost, nepredvidljive situacije; z vsem

tam pa nas ohranja tudi mlade. /.../ Najbolj me obremenjuje, pa najbolj ga pograšam, če ga

ni ...« (Strojin 1995: 41)

36

37

19. ZAKLJUČEK

Kot vemo, je pojav hiperaktivnosti dandanes vedno pogostejši , ki pa ne pestri samo otrokov

samih, temveč tudi vse ostale, ki so v takšni ali drugačni povezavi z njim. Zavedati se

moramo, da je življenje z otrokom, ki ima sindrom ADHD izredno naporno, vendar se je s to

težavo treba soočiti, sprijazniti ter otroku nuditi največjo pomoč, ki jo premoremo. Kljub

ogromnim težavam, pa so nam s pričetkom obravnavanja hiperaktivnosti kot motnje, v pomoč

tudi nekatere ustanove, ki se s tem ukvarjajo. S tem pa ni lažje samo učiteljem, staršem ter

drugim sodelujočim, ampak tudi otroku samemu.

38

20. LITERATURA

Horvat, M. (2000). Delo z vedenjsko in osebnostno motenim otrokom in mladostnikom. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo.

Kesič Dimic, K. (2009). Adrenalinske deklice, hitri dečki. Nova Gorica: Educa.

Kesič, K. (2005). Hiperaktivnost. Ljubljana.

Mielke, U. (1997). Če z otrokom ni lahko. Radovljica: Didakta.

Mikuš - Kos, A. (1995). Nemirni otroci. Ljubljana: Svetovalni center za otroke,

mladostnike in starše.

Novljan, E. (2004). Sodelovanje s starši otrok s posebnimi potrebami pri zgodnji obravnavi.

Ljubljana: Zveza Sožitje – zveza društev za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju

Slovenije.

39