HORJUL

Splošno

Horjul je mestno naselje, leži le 14 km zahodno od Ljubljane med dinarskim in

alpskim svetom. Da je tu še dinarski svet pričajo kraške jame in vrtače. Dolina se

nagiba proti Ljubljani, kamor teče tudi potok Šujica ali po novem Horjulščica. Leži

na nadmorski višini 340 m. V njem prebiva 1157 Horjulčanov. Vaško jedro leži v

jugazahodnem vznožju griča Brezovca, tu se odcepijo ceste proti Vrhniki,

Šentjoštu in preko Korena proti Polhovem Gradcu. Horjul ni kakšen zahrbten,

nerazvit kraj, saj ima o.š., zdravstveni dom, avtobusno postajo, razvito trgovino in

gostinstvo, lekarno, pošto, gasilski dom, več obrtnih proizvodnih in storitvenih

obratovalnic.

KRAJINSKA SLIKA OBMOČJA

Razgiban relief, kontrast med dolino in hribovitim obrobjem, bogat vodnat svet,

prisotnost različnih vegetacijskih elementov so naravne danosti, ki v povezavi z

rabo prostora ustvarjajo prijetno krajino obravnavanega območja.

Med Gradaščico in Horjulščico se pojavljajo temnosivi glinasti skrilavci, poleg njih

pa se pojavljajo se sljudnat kremenov alevrolit in peščenjak ter drobnozrant

konglomerat. V pasu med Butajnovo in Koreno se pojavljajo laporni apnenec,

dolomit, peščen skrilavec in olitni apnenec. Pretežno glinaste naplavnine pa

najdemo ob Šujici med Vrzdencem in Brezjem. V okolici Korene, Samotorice in

Butajnove slemena Škofjeloškega hribovja preidejo v manjše planote, na katerih

se javljajo redke vrtače, uvale in suhe doline. Vendar pa se tudi tu na strmih

pobočjih, ki padajo proti Mali vodi in Horjulščici uveljavljajo predvsem

fluviodenudacijski procesi. Območje obdelave zajema dve naravni enoti: dolino

ob Horjulščici in hribovito obrobje. Krajinska slika doline je pogojena s prisotnostjo

vode, ki vpliva na reliefne značilnosti, kvaliteto tal ter s tem rabo prostora in

vegetacijo. Dno doline je zaradi visoke talnice neprimerno za njive, zato so tu

travniki, na obrobju doline pa so naselja, glavna cesta, njive in sadovnjaki. Dolina

se širi in oži. Najširša je v območju pri Horjulu, sorazmerno ozka pa v zgornjem

delu in na odseku med Brezjem in Dobrovo. Razširitev v horjulskem delu je

tektonskega izvora, tu se kot posledica nekdanjega jezera nahajajo debele

usedline gline.

Naselja v dolini so nastala ob vznozju severnega hribovja, na stiku med

kmetijskimi in gozdnimi površinami, kjer je lega zaradi z gozdom poraščenega

ozadja na severni strani in odprtosti z juga ugodna. Hribovito obrobje predstavlja

kontrast dolini. Iz nje se dviga precej strmo, kasneje se izravna v planotaste

uravnave, ki so prerezane s hudourniškimi grapami. Severno obrobje je višje,

doseže višino do 700 m, južno pa do 550 m nadmorske višine. Poraslo je z

gozdom, v katerem se na položnejših pobočjih in na izravnavah pojavljajo otoki

naselij s sadovnjaki, travniki in obdelovanimi kmetijskimi površinami. Tudi tu je

vodni svet bogat. Glavni vodotok je hudourniska Mala voda. Po njeni ozki dolini

tece cestna povezava med Polhovim Gradcem in Gorenjo vasjo. Prepletanje

razlicnih rab, s tem da gozd prevladuje, je tipicno za ta del obmocja obdelave.

Podnebje

Poletja so sorazmerno topla, zime pa hlade in vlažne. Največ padavin pade maja,

junija in oktobra. V hribovitem svetu je poleti nekoliko bolj sveže in pozimi več

sonca, ker se v dolini navadno čez dan dolgo zadržuje megla.

Zgodovina

Starost vasi Horjul je težko dognati. Pravijo, da sega njegova zgodovina daleč

nazaj v rimsko dobo, v čas Julija Cezarja. Morda je bil Forum Jiliji, saj so ga nekoč

imenovali Frjuj. Ostankov rimskih taborov ni več najti, pa tudi od srednjeveških

gradov ni ostalo dosti. Ima pa Horjul z okolico precej cerkvenih spomenikov.

Skorja na vsakem vrhu je cerkev, najbolj znani pa sta dve: cervek sv. Kancijana

na Vrzdencu iz 13. stol. z najstarejšimi freskami v Sloveniji in cerkev sv. Urha z

obrambnim obzidjem in stolpi. V farni cerkve sv. Marjete iz 16. stol. najdemo

freske in slike Janeza Šubica, relief Zadnja večerja Josipa Grošlja, na pokopališču,

ki ga je uredil Jože Plečnik. Po drugi svetovni vojni je dobil Horjul dve industrijski

podjetji in se tako razvil v krajevno pomembno industrijsko-obrtno središče:

Metrel, ki danes zaposljuje okrog 250 ljudi in Rašica, v kateri je okrog 30

zaposlenih. Pred letom 1861 v Horjulu ni bilo rednega šolskega pouka. Mladino,

katera se je želela šolati, je poučeval duhovnikv hiši Horjul 70. Šolsko poslopje so

začeli zidati leta 1864. Ker se je število otrok hitro povečevalo so leta 1899 odprli

dvorazrednico. Novo šolo so dogradili leta 1911 in od tedaj je delovala kot

štirirazredna osnovna šola. Leta 1950 se je šola preoblikovala v osemletko. Staro

šolsko poslopje je postajalo pretesno. Pouk je potekal v dveh izmenah. Prebivalci

Horjula so zaceli zbirati samoprispevke in leta 1975 se je začela graditi nova

osnovna šola. Leta 1976 pa se je začel v njej tudi pouk.

Potres in požar

Potres:

Leta 1882 je bil 17. julija močan, eno minuto trajajoč potres ob 4.30, nekaj minut

pozneje se dva manjša in ob 4.45 zopet dva. Ob 8.45 se je zemlja grozno stresla.

Ura v starem župnišču je obstala in zidovje je skoraj v vseh sobah dobilo razpoke.

Ob 10. uri, 12.45 in ob 16. uri so zopet čutili potres in naslednji dan se ob 5.07 ter

ob 10. uri. Najhuje je potres poškodoval podruzno cerkev sv. Urha. Na Vrzdencu

sta dva posestnika do tal podrla svoji hiši, ker v njih ni bilo več varno živeti.

Požar:

Zelo hudo pa je Horjul prizadel tudi požar, ki je bil 4. julija 1905. Do tal je

pogorela četrtina vseh his, veliko pa jih je bilo le deloma uničenih. Pozar so

povzročili otroci, ko so zakurili ogenj za leseno hišo.

Naravne značilnosti

Zaradi geološke sestave tal je pokrajina živahno razgibana. Po močvirnati dolini

teče potok Šujica ali Horjulščica, nad njo se dvigajo glinasto-skrilavi hribi in strma

dolomitska pobočja. V njih je precej kraških jam. Najdemo jih na Vrzdencu,

Samotorici in Žažarju. V kamnolomih v Lesnem Brdu lomijo črn in rdeč marmor.

Tam lahko najdemo tudi primerke zaminivih fosilov.

Na močvirnatih travnikih uspeva močvirska logarica ali močvirski tulipan. Ker so

mnogo travnikov izsušili je ta lepa in redka rastlina ogrožena, zato je tudi

zaščitena. Spoznamo jo po znalčilnih svetlih pikah na rdečkastih cvetnih listih.

Etnogrefske značilnosti

Poleg osnovne kmetjiske dejavnosti (poljedelstvo, živinoreja, gozdarstvo), so se

Horjulci vedno ukvarjali s številnimi obrtmi. Bilo je 7 mlinarjev, vsaka vas je imela

svojega kovača, čevljarja in mizarja. Bili so lončarji, opekarji, kamnoseki, kolarji,

sedlarji, žganjarji.

Ljudska pesem in ples se ohranjata s pomočjo zbora in folklorne skupine.

Ohranjeni pa so še nekateri stari običaji: miklavževanje, pustovanje, šranganje,

ličanje koruze ...

Že 100 let pa se ohranja čipkarstvo, ki so ga v Horjul prinesli iz Idrije. Že leta

1908 je bila ustanovljena Kraljevska čipkarska šola.

Turizem

V Horjulu, boste našli veliko možnosti, da uresničite svojo željo po gibanju in

sprostitvi. Iz Horjula peljejo številne pešpoti na bližnje hribe. Lahko je izhodišče za

daljše sprehode in kolesarske izlete. Ko se povzpnete proti Koreni (745 metrov

nadmorske višine), vas že sredi poti sprejmejo na kmetiji odprtih vrat

Pr` Ramovš, na najvišji točki pohoda, to je vas Koreno, pa se boste lahko

oddahnili in okrepčali Pri Lenartu. Od kmetije ni več daleč do cerkve, stare preko

600 let, od koder se vam odpre čudovit pogled porti Kamniškim Alpam na eni in

Ljubljanskim barjem na drugi strani.

Raziskovanje

V Horjulu je okrog 200 kmetij, 6 trgovin, povprečno vsaj 2 živali na človeka.

Imamo tudi veliko gozda-najvec je Bukve, njiv. Skoraj pri vsaki hiši v Horjulu je

vsaj en traktor (največ je Zetorjev). V Horjulu ima skoraj vsak “Mulc” svoj motor.

Ter imamo tudi veliko sadnih dreves, kot so: Jablana, Hruška, Češnja.

Seznam slik in grafikonov

Slike:

Literatura:

- www.stjost.si/ horjul /main

- www.sports-house.si/

- www.smucisce-horjul.si/

- Knjiga-Zgodovina Horjula

- Knjiga-Zgodovina Horjulske Fare

- Knjiga-Sto slovenskih krajev