QI LAB. INSTITUTE

http://www.qi-lab-institute.org/PredstavitevSI.html?LANG=SI

OSNOVE CHEN SLOGA TAIJIQUANA

Interni priročnik

Ljubljana, september 2012

Zgodovina Chen stila taijiquana sega vsaj 500 let v preteklost. Za predstavnika prve generacije velja Chen Bu, ki je živel ob koncu vlade dinastije Ming (vladala do 1644). On je bil tisti, ki se je prvi preselil v vasico, tedaj znano pod imenom ChenYang, kar sta bila tam najpogostejša priimka. Pod njegovim vodstvom so začeli trenirati borilne veščine prebivalci vasice. Pomembnejši predstavnik je bil predstavnik 9. generacije nosilcev družinske tradicije Chen Wang Ting (1600-1680), ki je bil začetnik prostoročne in oborožene borilne veščine. On je bil tisti, ki je postavil temelje borilnemu sistemu, tako da je vanj vključil elemente drugih borilnih veščin, s katerimi se je srečal v svoji borilni zgodovini.

Chen Chang Xing, pripadnik 14. generacije nosilcev Chen tradicije sestavil dva seta vaj, ki jih je poimenoval Laojia: Yi Lu in Er Lu, Chen Fake, pripadnik 17. generacije, pa je sestavil Xinjia. Taijiquan družine Chen se je razvijal skozi čas: stare forme so se

spreminjale, dopolnjevale, nastajale so nove, ki so omogočale učencem lažji vstop v svet Chen sloga taijiquana.

Pomembno mesto v zgodovini družine in taijiquana ima tudi velemojster Chen Xiaowang, pripadnik 19. generacije, ki je ogromno prispeval k razvijanju in ohranjanju veščine ter širjenju veščine po celem svetu. V ta namen je sestavil formo Chen 19. Ta forma omogoča seznanjanje s temeljnimi značilnostmi Chen sloga taijiquana:

- temeljna značilnost, ki bi jo lahko aplicirali tudi drugim šolam je: misel vodi energijo, energija vodi telo: notranja energija vodi zunanjo formo;

- spiralno in krožno gibanje notranje energije: primerna vaja za krožno gibanje energije je ravno navijanje svile (Chan Si Gong);

- združuje Daoyin in Tu na z borilno veščino; - izrazito borilnega značaja, kar izražajo tudi eksplozije energije, imenovane

Fajing.

V internem priročniku so predstavljeni temeljni elementi Chen sloga taijiquana:

- Zhan Zhuang (objemanje drevesa) - Chan Si Gong (navijanje svile) - Fajing - forma Chen 19

ZHAN ZHUANG

Zhan Zhuang ali objemanje drevesa bi lahko imenovali stoječa meditacija in predstavlja kvaliteten uvod v vadbo: tako v Chan Si Gong kot tudi v katerokoli taijiquan formo. Prednost te forme je v njeni preprostosti: ker nam ni potrebno usmerjati pozornost v gibanje posameznih delov telesa kot tudi celote, se lažje sprostimo, lažje osredotočamo na naše notranje dogajanje, hkrati pa se lažje pravilno postavimo. Na ta način se učimo pravilne drže, notranje koncentracije, usmerjanja pozornosti in občutenja našega telesa in notranje energije. Pri učenju taijiquana lahko prepoznamo tri faze oziroma tri elemente:

1. učenje zunanje forme: v tej fazi usmerjamo vso pozornost v pravilno izvajanje forme, torej navzven; dokler ne znamo forme pravilno fizično izvesti, se s Qi-jem, torej z vsebino forme, ne ukvarjamo;

2. pozornost se preusmeri v notranjost: prisluškujemo telesu in notranjemu dogajanju, ter ga poskusimo razumeti;

3. ohranjanje in kultiviranje notranjega občutenja.

V Zhan Zhuangu lahko te faze preidemo v eni sami figuri.

Postavitev:

- stojimo zravnano z dvignjeno glavo, ramena so spuščena, roke so dvignjene v višino srednjega Dantiana (lahko tudi nižje); komolci so rahlo pokrčeni in spuščeni navzdol;

- stojimo v razkoraku z rahlo pokrčenimi nogami; razmik med stopali je v širini ramen;

- teža je enakomerno porazdeljena na obe nogi in na celo stopalo; medenico premikamo narahlo naprej in nazaj, da bolje občutimo težo med peto in prsti stopala;

- sprostimo ramena in prsni koš; - z jezikom se dotaknemo neba in ustvarimo »sračji most« - povezavo med Du

Mai in Ren Mai meridianom, torej zaključimo krog energije.

Usmerjanje pozornosti:

- pogled usmerimo naprej v predmet v višini oči; - poskusimo sprostiti pas, kolke in medenico; - poskusimo začutiti hrbtenico od vrha glave do pasu; ob tem se bodo lopatice

odmaknile od hrbtenice.

Vajo zaključimo s počasnim spuščanjem rok in z dvigom iz rahlo pokrčenega položaja nog.

Dolžino vztrajanja v položaju podaljšujemo postopoma: dokler zmoremo stati vsaj 15-20 minut, lahko pa tudi dalj. Dihanje je naravno.

Z redno vadbo razvijamo notranjo senzibilnost in občutenje lastnega telesa, tako da je naša drža vedno bolj pravilna in vzravnana, z izrazitejšim občutenjem energijo tudi lažje usmerjamo z mislijo, predvsem pa jo spuščamo v spodnji Dantian. Spodnji Dantian pa je tisti prostor, iz katerega vodimo energijo po celem telesu in navzven. Zato je ta vaja primeren začetek vsake vadbe.

CHAN SI GONG

(Navijanje svile)

Navijanje svile je ena izmed temeljnih vaj Chen stila taijiquana. Izvajanje te vaje je pomembno iz vsaj dveh razlogov:

- za Chen slog je značilno krožno gibanje s celim telesom: z redno vajo Chan Si Gong si privzgojimo tak način gibanja tudi pri izvajanju forme;

- s to vajo odpiramo energetske kanale in omogočamo prost pretok energije skozi telo;

- s krožnim gibanjem telesa usmerjamo tok energije krožno po telesu navzven: od dantiana do komolca, do zapestja in nato do prstov (to je še posebej izrazito pri izvajanju Fajinga, pri katerem s krožnim gibanjem celega telesa sprožimo silovit izbruh energije navzven).

Temeljno pravilo je: z mislijo vodimo notranjo energijo, z notranjo energijo vodimo gibanje telesa, s telesom sprožimo gibanje energije, da se razširi po celem telesu.

Pri izvajanju forme se gibljemo v osmih smereh, zato je pomembno, da nam je tako gibanje lastno v vseh položajih.

1. Sukanje leve roke skozi oblake:

To je vaja, pri kateri sprožamo tok energije skozi levo roko in sicer tako, da s prenosom teže v desno, potegnemo levo roko proti sredini telesa in navzgor, ter tako ustvarjamo kroženje energije v nasprotni smeri urinega kazalca. V tem kroženju roko v najnižji točki zasukamo navznoter (shun chan), v najvišji točki pa navzven (ni chan). Gibanje roke se zaključi na izhodiščni točki – torej v pengu.

2. Sukanje desne roke skozi oblake

Vajo izvajamo podobno kot zgornjo, le da je tokrat glavni akter desna roka. V izhodiščnem položaju je večji del teže na desni nogi. Sledi sukanje roke v smeri urinega kazalca in se zaključi s pengom desne roke.

Prvi dve figuri sta osnovni za razvijanje mehkega in hkrati sproščenega gibanja telesa.

3. Sukanje obeh rok v oblaku Vaja je kombinacija prejšnjih dveh. Izhodiščni položaj je dan bien. Roki ustvarjata krožno gibanje, s tem da je vodilna roka vedno tista, ki se spušča proti spodnjemu Dantianu, medtem ko je pogled usmerjen v smer, od koder se je začel gib: torej, ko začnemo gibanje s težo na desni nogi, je vodilna roka desna, naš pogled pa je tudi usmerjen v desno. S to vajo treniramo krožno premikanje kolkov, kroženje v pasu, sukanje rok v obe smeri in gibanje celega telesa kot eno.

4. Vlečenje s sukanjem leve in desne roke Na začetku je teža nekoliko pomaknjena na desno nogo, leva roka je skoraj iztegnjena pred telesom, desna roka ob desni strani pasu. Ob prenosu teže na desno začne leva roka sukati navznoter in nazaj k telesu, desna pa zaokroži navznoter in naprej. Nato pa obratno. Pri tem gibu je pomembno, da telo vodi roko, pas vodi premikanje ramen, ramena komolce, ti pa usmerijo tok energije skozi dlani navzven.

5. Vlečenje s sukanjem pesti leve in desne roke Vaja je sorodna prejšnji, le da so dlani rahlo stisnjene v pest. Začnemo enako kot zgoraj: leva pest je ob pasu, zasukana navzdol, desna pa pred telesom in navznoter ter navzgor. Nato jo izvajamo podobno kot prejšnjo. Dejstvo, da sta roki stisnjeni v pest, je tudi učinek drugačen.

6. Sukanje z obema rokama V tem primeru poteka sukanje rok in sprednjega položaja v zadnji in obratno. Iz izhodiščnega položaja stopimo z levo nogo naprej, roki sta v položaju peng. Levo roko zasukamo navznoter (shuh chan), desno pa navzven (ni chan), medtem ko ju vlečemo (lu) nazaj. Ob tem se telo zasuka v desno. Roki se spuščata v loku ob potegu nazaj, ter se dvigata kot peng. Spremeni se smer sukanja rok: ob potiskanju naprej se leva roka suka navzven (ni chan) in desna navznoter (Shuh chan). Enako vajo lahko izvajamo tako, da stopimo korak naprej z desno nogo. Kroženje rok je odvisno od sukanja v pasu in gibanja presredka: telo je tisto, ki vodi gibanje rok.

7. Vaje za koordinacijo spodnjih okončin:

a. Sukanje z obema rokama in hojo naprej

Vajo lahko izvajamo tako, da se premikamo naprej. Začnemo tako, da stopimo z levo nogo naprej, roki pa zasukamo naprej, ter jih ob sukanju navznoter in navzven potegnemo nazaj, ob potisku naprej in navzgor (peng) z desno nogo pristopimo. Vajo izvajamo na enak način z desno nogo.

b. Sukanje z obema rokama in premikanje naprej in vstran Vaja je podobna prejšnji, razlika je le v smeri premikanja: v prejšnji stopimo z vodilno nogo naravnost naprej, z drugo pa rahlo vstran. Pogled sledi premikajoči nogi (torej ko stopimo naprej z vodilno nogo, je pogled usmerjen rahlo v stran, ko pristopimo pa naravnost naprej).

c. Sukanje leve in desne roke ter hoja nazaj: V izhodiščnem položaju sta obe nogi skupaj, desna roka je spuščena ob telesu, leva potiska naprej. Z desno nogo stopimo nazaj, hkrati pa desno roko zasukamo navznoter in potegnemo navzdol. Nato stopimo nazaj z levo nogo ter levo roko zasukamo ter potegnemo nazaj. Napravimo več korakov nazaj. Z izvajanjem te vaje izboljšujemo koordinacijo zgornjega in spodnjega dela telesa med hojo nazaj.

d. V levo odpirajoči se korak s sukanjem ene roke V izhodiščnem položaju so noge skupaj, desna roka v boku, leva pa iztegnjena v stran. Z levo nogo stopimo vstran ter hkrati levo roko med sukanjem navznoter (shun chan) spustimo navzdol, pogled je usmerjen v levo. Nato z desno nogo pristopimo. Istočasno pa se roka ob vrtenju navzven (ni chan) dviga in vrne v prvoten iztegnjen položaj.

e. V desno odpirajoče se korak in sukanjem ene roke Vaja je enaka zgornji, le da jo izvajamo z desno roko, premikamo pa se v desno. V obeh primerih pa vadimo: usmerjanje nasprotnika navzgor, medtem ko spodaj napredujemo.

FAJING

Fajing ni vrsta Jinga (bazične energije), temveč proces sproščanja. Fa = sprostiti, razbremeniti, odposlati; Jing = notranja moč, ki jo lahko sprožimo, ustvarimo z gibanjem celega telesa. Klasiki taijiquana so zapisali, da je faijing kot izstreljena puščica. Sprostimo jo lahko v obliki štirih energij: peng, lu, spirale ali tresenja.

Fajing je torej način eksplozivnega sprožanja notranje energije. V klasikih je zapisano: »korenine so v nogah, izraža se skozi stegna, nadzoruje s pasom in usmeri skozi prste«. Energetsko središče je spodnji Dantian. Od tod usmerimo energijo v noge, da se ukoreninimo. Maksimalno moč in učinkovitost dosegamo s pravilnim izvajanjem udarca. Temelj predstavljajo stopala, iz katerih usmerimo energijo navzgor, gibanje v pasu pa je tisto, ki sproži energijo skozi konice prstov na rokah navzven.

Za dobro izvajanje fajinga je potrebno znati najprej shraniti oz. uskladiščiti Qi (Xu). Qi ni neka skrivnostna sila, temveč je rezultat pravilne postavitve, gibanja, dihanja in namena. Za začetek pa je potrebno obvladati »fang song« (sproščanje napetosti v telesu) in »qi xia dantian« (spuščanje Qi v dantien). Spuščanje Qi moramo izvajati nežno, sicer se lahko poškodujemo (hernija in druge poškodbe spodnjega dela telesa). Ko to dosežemo, lažje stojimo v Zhanzhuangu (objemanje drevesa).

Za eksplozivno izstrelitev energije je potrebno uporabljati celo telo: tako navzven, kakor tudi navznoter. Chen Xiaowang pravi: zunanje, fizično gibanje sproži gibanje notranjega Qi, nato pa ta pospeši zunanjo formo. Qi lahko zaznamo takrat, ko smo v pravilnem položaju/stavu, ki omogoča neprekinjen tok. Šele v tem primeru ga lahko tudi vodimo. Pri usmerjenem izbruhu energije (faijing) je pomembno, da so usta odprta in – če je potrebno – tudi spustimo zvok, saj si sicer lahko poškodujemo notranje organe. Če notranje energije ne moremo tudi na tak način sprostiti, se odbije navznoter in lahko poškoduje notranje organe.

V primeru, da nismo sproščeni, da je hrbet zategnjen, lahko silovitost notranje energije, ki išče pot navzven, poškoduje hrbtenico oz. centralni živčni sistem.

Torej – pravilen položaj telesa ter osredotočena usmerjenost uma omogoča zgoščevanje Qi v Dantianu. Ko sta um in telo v harmoniji ter povezana med seboj, je tudi gibanje telesa močnejše.

Najpogostejše napake pri izvajanju oz. poskusu izvajanja faijinga:

- nepravilna postavitev: o kolena pri upogibu segajo preko prstov; o nagnjenost telesa nazaj ali naprej; o premalo odprt stav, napetost v telesu; o prevelik zasuk telesa v stran

o preveč izravnana drža; o nesproščenost;

- osredotočenost oz. neosredotočenost: o razpršen um; o nesproščenost - zaradi slabe postavitve in brez jasnega namena pri izvajanju oz.

poskusu izvajanja faijinga ne uporabimo celega telesa, zato je tudi učinkovitost omejena in ne uspemo sprožiti navzven dovolj notranje energije.

FORMA CHEN 19

Forma Chen 19 je kreacija velemojstra Chen Xiaowanga. Nastala je na pobudo njegovih učencev, ki so si želeli krajše forme, da bi lažje dojeli Chen slog in se učili daljših tradicionalnih form kot je npr. Laojia. Vanjo je vključil vse temeljne principe in tehnike Chen sloga. Sestavil jo je iz figur treh tradicionalnih slogov: Lao Jia (stare forme), Xin Jia (nove forme) in Xiao Jia (kratke forme).

Razčlenil jo je na štiri dele:

I. del.: 1. pripravljalna ali začetna slika

pomembno je, da se umirimo; 2. Budin bojevnik zapušča tempelj

figura je sestavljena iz devetih delov in vključuje obrambo pred napadom s pestjo in z nogami

3. Držati plašč v pasu gib je sestavljen iz petih delov, ki vključujejo:

� razmik nasprotnikovih rok in njegovo odpiranje; � z rokami preusmerjamo nasprotnikovo energijo, z nogami pa

nadzor na njegovimi nogami oz. premikom; � udarec z ramenom v prsi; � koncentriranje lastne energije v komolcu.

4. Korak naprej in poševno: � blokada napada v obraz ali prsi; � z rokami speljemo nasprotnikovo energijo, udarec s peto v

nasprotnikove noge; 5. Trije koraki naprej:

� poteg nasprotnika, tako da pade naprej, takrat možna samoobramba s kolenom v prsi;

6. Nepričakovan udarec z levo roko: � desna roka deluje kot ščit, pod njo se leva oblikuje v pest, od

koder udari navzen. 7. Dvojni potisk rok:

� sprejemanje nasprotnikove energije in preusmeritev navzdol: poteg napadalca za roko, tako da pade naprej in na obraz.

II. del: 8. Hoja nazaj z vijuganjem rok:

� tehnika obrambe, pri kateri med hojo nazaj zvijamo roke nasprotnika;

� medtem ko z eno roko zvijamo roko nasprotnika z drugo odrivamo ter tako ščitimo svoje občutljive dele;

� pomembno je, da os gibanja predstavlja spodnji del hrbtenice; 9. Obračanje hrbta :

� to je tehnike obrambe v primeru napada od spredaj: nasprotnikova energija se sreča z rokami, ki preusmerijo energijo napadalca navzdol in nazaj;

� nato izkoristimo nasprotnikovo energijo za protinapad; � to tehniko imenujemo tudi trikratni obrat s hrbtom; tehnika je

učinkovita tudi zaradi nenadnega, nepričakovanega zasuka; 10. Nepričakovan udarec z desno roko:

� energijo zgostimo v telesu, dokler ne dosežemo točke eksplozije: takrat s pestjo spiralno udarimo naprej, medtem ko s komolcem udarimo nazaj.

11. Šest pečatov, štiri zapore: � nasprotnikov napad z rokami sprejmemo z rokami, ter jo

preusmerimo navzdol, nato pa iz potega preidemo v odriv (to dosežemo z gibanjem iz pasu in torza;

III. del: 12. Kroženje z rokami, pogosto napačno imenovano razmikanje oblakov:

� posebnost te figure je, da vključuje tako obrambo kot tudi napad; med izvajanjem prenašamo težo iz ene noge na drugo;

13. Trepljanje konja: � v tem primeru je pas središče gibanja: zasukamo telo, sprostimo

ramena, spustimo komolce in energija steče skozi desno roko (Laogong).

14. Brca z desno peto: � energijo zberemo v spodnjem Dantianu; z zunanjim delom desne

noge udarimo v nasprotnikov pas, z desno pestjo pa ga udarimo v obraz; z levo roko ohranjamo ravnotežje:

15. Brca z levo peto: � enako kot zgoraj, le da brcnemo z levo nogo in udarimo z levo

roko; IV. del

16. Razdelitev konjske grive: � figura je dobila tako ime, ker z roko udarimo od spodaj navzgor

ter tako, da odbijemo njegov napad in mu hkrati preprečimo nadaljevanje;

17. Žadasto dekle premika čolničke naprej in nazaj: � to figuro opisujejo: skočiti navzgor tako kot lastovka na krilih,

lahno in spretno; udariti z nogo ob tla tako glasno, da se sliši kakor grom, spustiti težo tako kot bi spustili goro, skočiti naprej, tako kot puščica izstreljena iz loka, pospešiti tako nepričakovano

kot zvezdni utrinek, zasukati se tako kot vrtinec z neizmerljivo hitrostjo; iz navedenega je razvidna kompleksnost figure pa tudi njenega delovanja.

18. Budin bojevnik tolče možnar: � to figuro opisujejo kot: pojaviš se kot učenec-začetnik in kot

bojevnik na koncu oz. začneš kot Yang in zaključiš kot Yin (nanaša se na dejstvo, da se ta element pojavi na začetku in na koncu forme)

19. Zaključna slika: � Ko spuščamo roke, izdihnemo, sprostimo celo telo. Qi spustimo

v Dantian in duh se vrne v prvotno, umirjeno stanje kot v začetku forme.

� To dobro opisuje nek zapis: Odpiranje in zapiranje, trdo in mehko

naravno prehajajo eden v drugega. Dvigati in nato spuščati je v skladu

z notranjim krogom energije. Noga se primakne k drugi, tako ko se Qi

vrne v Dantian. Gibanje in mirovanje, od oblike do brezobličnosti – to

je taijiquan.

LITERATURA:

Chen Zhenglei, Chen Style Taijiquan, Sword and Broadsword