INTERNO GRADIVO MODUL 2 - ZRCKzrck.si/images/Dokumenti/CUSTVA_delovno_gradivo.pdf · PSIHOSOCIALNA PODPRA V STISKI ZDRAVSTVENIM REŠEVALCEM IN ZDRAVSTVENIM DISPEČERJEM Projekt sofinancira

PSIHOSOCIALNA PODPRA V STISKI ZDRAVSTVENIM REŠEVALCEM IN ZDRAVSTVENIM DISPEČERJEM

Projekt sofinancira Ministrstvo za zdravje RS

INTERNO GRADIVO

MODUL 2

POVZETEK TEME – ČUSTVA

Glavni vir vsebine:

Zoran Milivojević. Emocije. Psihopolis institut. 2008.



VSEBINA

KAJ SO ČUSTVA? ............................................................................................................................................... 3

KATERA ČUSTVA POZNAMO?..................................................................................................................... 3

FUNKCIJA ČUSTEV .......................................................................................................................................... 4

TERMINOLOGIJA .............................................................................................................................................. 4

ČUSTVA NISO VEDENJE, KI IZHAJAJO IZ NJIH ...................................................................................... 6

INTENZITETA IN TRAJANJE ČUSTEV ...................................................................................................... 6

EMOCIONALNA PISMENOST ....................................................................................................................... 6

IZRAŽANJE IN PREPOZNAVANJE ČUSTEV ............................................................................................. 7

PREPOZNAVANJE ČUSTEV PRI DRUGIH ................................................................................................ 9

ODZIV NA ČUSTVA - OBVLADOVANJE ČUSTEV ................................................................................ 10

POTLAČENA ČUSTVA .................................................................................................................................. 12

ZANIMIVOSTI ................................................................................................................................................. 13

KATALOG ČUSTEV ....................................................................................................................................... 14



KAJ SO ČUSTVA?

ČUSTVA SO ZBIR PSIHOLOŠKIH STANJ, ki vključujejo: subjektivno doživetje, vedenjski ali izrazni odziv (npr. obrazni, telesni, verbalni ) in fiziološki odziv (npr. srčni utrip, dihanje).

Čustva so ODZIV posameznika na DOGAJANJE, ki ga le-ta ocenjuje za POMEMBNEGA. GRE ZA SUBJEKTIVNI ODZIV: odzovemo se, ko je vzdražen oz. izzvan sistem vrednot ODZIVAMO SE NA: zaznano sedanjost – priklicano preteklost - zamišljeno prihodnost Čustva sami ustvarjamo v skladu s svojimi prepričanji. Močno so povezana s spominom in izkušnjami. Če se vam je nekoč zgodilo nekaj slabega, bo vaš čustveni odziv na isti dražljaj verjetno še bolj močan. Bolj ko nam je nekaj pomembno, INTENZIVNEJŠA ČUSTVA DOŽIVLJAMO. Ko se uresničuje naš cilj, želja, vrednota se odzovemo s t.i. PRIJETNIMI ČUSTVI. Ko ocenjujemo, da so naši cilji (želje, vrednote) ogroženi doživljamo t.i. NEPRIJETNA ČUSTVA. PERCEPCIJA/DOJEMANJE/SODBA, ki nas je privedla do posameznega čustva, je lahko napačna oziroma omejujoča. Previdni moramo biti, da ločujemo čustva od percepcij in da ne sodimo svojih ali tujih čustev kot napačnih ali nesprejemljivih, ne glede na to kakšna so. Situacije, ki jih doživljamo, vedno ponotranjamo skozi sito čustvene podlage odnosa.

KATERA ČUSTVA POZNAMO?

Obstaja veliko teorij o čustvih. Mi izhajamo iz teorije Z. Milivojeviča, ki loči:

- osnovna – preprosta čustva ter - bolj ali manj diferencialna čustva

OSNOVNA ČUSTVA so posledica osnovnih kognitivnih struktur, sem spadajo npr. veselje, žalost, strah, jeza, sprejemanje, zavračanje, pričakovanje, presenečenje. Ta čustva BOLJ ALI MANJ DIFERENCIALNA ČUSTVA so rezultat višje diferenciacije referenčnega okvirja (kognitivnih, vrednotnih, in izraznih parametrov). KATALOG ČUSTEV JE PRILOŽEN.



FUNKCIJA ČUSTEV

FUNKCIJA ČUSTEV je v svojem bistvu vselej usmerjena v PRILAGODITEV (ADAPTIVNA FUNKCIJA). Vsako čustvo, bodisi prijetno, bodisi neprijetno ima svoj namen. Končni cilj je mobilizacija za določeno vrsto dejavnosti, kateri namen je prilagoditev spremembam v zunanjem svetu. POMEN NEKATERIH ČUSTEV: VESELJE nam sporoča, da smo zadovoljili neko svojo pomembno željo, nekaj smo dosegli, kar smo si želeli. STRAH nam sporoča, da smo ogroženi in nas pripravlja na umik iz situacije. JEZA nam sporoča, da se z nekom ali nekim vedenjem drugega ne strinjamo; nekdo je prestopil naše meje. ŽALOST nam sporoča, da smo nekaj/nekoga pomembnega izgubili in nas pripravlja, da se počasi poslovimo KAJ POTREBUJEMO OD DRUGE OSEBE, KO ČUTIMO: ŽALOST: potrebujemo sočutje JEZO: potrebujemo, da nas jemljejo resno; zahteva po spremembi obnašanja STRAH: potrebuje zaščito in varnost VESELJE: z drugim želimo deliti svojo radost ALI ČUTIMO SAMO ENO ČUSTVO? NE. Primeri: Če doživimo lažjo prometno nesrečo in se v nas od zadaj zaleti drugo vozilo, lahko čutimo strah, jezo, skrb,… Če v službi napredujemo, lahko čutimo veselje, srečo, ponos, zaskrbljenost,… Če doživimo razhod s partnerjem, lahko čutimo žalost, razočaranje, tesnobo, lahko tudi osamljenost, skrb ali pa veselje, olajšanje, …

TERMINOLOGIJA

ČUSTVA / OBČUTKI Čustva ne smemo enačiti z občutki. OBČUTKI so telesni odziv na čustvo. Lahko rečemo, da so zavedanje tistega, kar se dogaja v našem telesu, ko doživljamo določeno čustvo. So tudi zaznave, ki nastanejo z draženjem čutil. So VES ČAS PRISOTNI, zagotavljajo neposredni stik z zunanjim svetom in tudi nadzor nad notranjim telesnim stanjem. PRIMER OBČUTENJA OBČUTKOV: napetost in bolečina v nekem organu lahko razložimo kot znak bolezni, kar lahko spodbudi nastanek čustva strahu za lastno zdravje. ČUSTVA / RAZPOLOŽENJE Čustva so navadno kratkotrajna, a močna. Imajo tudi določen in prepoznaven vzrok. Razpoloženje je običajno precej blažje od čustev, vendar dolgo trajajoče. V mnogih primerih je težko prepoznati poseben vzrok razpoloženja. Na primer, počutite se »slabe volje« več dni brez jasnega in prepoznavnega razloga.



IZZVATI ČUSTVO / POVZROČITI ČUSTVO Pomembno je razlikovati med »povzročiti čustvo« v drugem človeku in »izzivati čustvo« pri drugem človeku. Z besedami je mogoče le IZZVATI ČUSTVO. Beseda je zgolj dražljaj, na katerega se lahko tisti, ki mu je namenjena, odzove s takšnim ali drugačnim čustvom ali pa celo ostane ravnodušen. Naša čustva so torej »izzvana« z besedami drugih ljudi, ne morejo pa biti »povzročena« s tem, kar nam drugi rečejo. SAMI SE ODLOČIMO, ALI IN KAKO SE BOMO ODZVALI NA NEK DRAŽLJAJ. Če otrok polije skodelico kakava po sveži majici, s tem izzove pri očetu čustvo jeze, ga pa ne povzroči. Oče se odloči, kaj bo s to jezo. Jo bo izrazil z besedami? Na neverbalen način? Jeze sploh ne bo izrazil? Zdaj pa si zamislite situacijo, ko vas s kakavom polije 1) vodja oz. »šef« 2) mož 3) vaš otrok 4) tašča. Kakšni so vaši odziv? Verjetno ne pri vseh enaki. Odrasli imamo zmožnost kontroliranja svojega čustvenega odziva. To pa ne velja za otroke in mladostnike, ki še nimajo izgrajenih psihičnih struktur oziroma razvitih možganskih povezav, ki bi jim omogočale nadzor nad vsemi impulzi. ČUSTVA IN TEMPARAMENT Čustveni sistem je pri nekaterih hitreje in močneje vzburjen, to je odvisno od temperamenta. Npr. nekateri hitreje in intenzivneje čutijo žalost ob določenem težkem dogodku, kot drugi. Celotni telesni odziv je zelo intenziven, potrebujejo dlje časa, da se umirijo. Upoštevajte, da nekateri posamezniki težje obvladujejo svoja čustva. PRIJETNA/POZITIVNA in NEPRIJETNA/NEGATIVNA Ponavadi, ko govorimo o čustvih pravimo: počutim se dobro/slabo. Gre za t.i. varni način izražanja. To pa vodi do uporabe izrazov: pozitivna in negativna čustva. A če uporabljamo izraz negativna čustva za neprijetna čustva in izraz pozitivna čustva za prijetna čustva, sporočamo, da so negativna slaba, pozitivna pa dobra. To je napačno, ker spodbuja »hedonizem«. Nobeno čustvo ni samo po sebi negativno ali pozitivno. Vsa čustva imajo svojo pozitivno funkcijo, lahko pa se izrazijo bodisi ustrezno, bodisi neustrezno. Neprijetna čustva so tu zato, da nas varujejo, pozitivna pa nas ženejo naprej. Edini čustvi, ki bi ju lahko označili kot negativni, sta samoprezir in sovraštvo do sebe, saj nimata učinkovite in socialno ustrezne prilagoditvene vrednosti. Neprijetna čustva: npr. strah, jeza, ljubosumje, žalost, zavist, zaskrbljenost Prijetna čustva: npr. zadovoljstvo, sreča, veselje, ljubezen, upanje, zaupanje, občutek varnosti Če se neko ČUSTVO IZRAZI NA PATOLOŠKI NAČIN, takrat govorimo o NEUSTREZNI ČUSTVENI REAKCIJI (npr. evforija – sreča brez razloga). PARADOKS: zelo smo občutljivi na vse situacije, ki izzovejo neprijetna čustva, po drugi strani pa se je zmanjšal občutek za situacije, ki izzovejo prijetna čustva. Posledica je slabo prenašanje neprijetnih čustev, ki jih doživljamo kot slaba sama po sebi in se jim želimo zato



izogniti, po drugi stani pa čedalje težje izvabljamo prijetna čustva. Želimo si v čim krajšem času izzvati čim prijetnejša čustva.

ČUSTVA NISO VEDENJE, KI IZHAJAJO IZ NJIH

Čustva ne smemo enačiti z vedenjem. Ljudje, ki čustvujejo na enak način, ni nujno, da se tudi vedejo isto. In obratno, ljudje, ki se vedejo na enak način lahko občutijo različna čustva. Res je, da so čustva pogosto povezana z nekaterimi oblikami vedenja, a se z njimi ne moremo istovetiti.

INTENZITETA IN TRAJANJE ČUSTEV

Šibko – srednje – močno - zelo močno čustvo Kratkotrajno – srednje trajajoče – dolgo trajajoče AFEKTI so kratkotrajna (hipna) in zelo intenzivna čustvena stanja, nastane v trenutku in običajno je zmanjša razsodnost mišljenja in ravnanja. Spremljajo jih močni telesni odzivi. STRAST so močna in dolgotrajna čustva. Strast je popolna posvečenost subjekta k določeni želji ali vrednosti, posledica pa je je zelo intenzivno prijetno čustvo, če se želja uresniči, oz. zelo intenzivno neprijetno čustvo, če želja ni uresničena. RAZPOLOŽENJE so manj intenzivna čustva in dolgo trajajoča. PRAVILO: bolj ko človek zaznava določeno stimulusno situacijo kot pomembno, tem intenzivnejše čustvo občuti. Ko so ogrožene najvišje vrednote, bo oseba začutila najintenzivnejše neprijetno čustvo, kadar pa se afirmira največja vrednota, bo človek začutil najprijetnejšo čustvo. ZANIMIVOST: Neprijetna čustva doživljamo skoraj 2x močneje kot prijetna (ljudje jih opisujejo kot »neznosna, česar ne morejo prenašati«).

EMOCIONALNA PISMENOST Čustvena pismenost je sposobnost razumevanja in upravljanja lastnih čustev in čustev ljudi okoli vas. Posameznik:

prepozna, razume in upravlja svoja čustva in ve, kako lahko ta čustva vplivajo na druge

prepoznata in razume čustva drugih. V realnosti to pomeni, da se zavedamo, da čustva lahko vodijo naše vedenje in vplivajo na ljudi, da se naučimo upravljati s temi čustvi - tako našimi, kot s čustvi drugih - še posebej, ČE SMO POD PRITISKOM. ČUSTVENO PISMENI POSAMEZNIK NAJ BI: poznal čustva (kaj so, njihova vloga, katera čustva poznamo, napačne predstave, kako

izražamo čustva,…) razvil ustrezna čustva do sebe (zlasti spoštovanje, ljubezen, zaupanje) in do drugih

ljudi,



sebi dovoljeval doživljati čustva (ne pa si jih prepovedoval), vedel, katero čustvo doživlja in zakaj, sprejemal odgovornost za svoja čustva, znal prepoznati čustva drugih, se vživljati v soljudi, znal svoja čustva ustrezno, nenasilno izražati (in jih, ko je to umestno, tudi ne izraziti

- zadržati zase).

IZRAŽANJE IN PREPOZNAVANJE ČUSTEV Izražanje čustev je najpomembnejši del nebesedne komunikacije. Človek čustva izraža besedno in nebesedno. Čustva se izrazijo v našem glasu/govoru, gestah, vedenju, mimiki na obrazu. Sposobnost zavedanja in ustreznega izražanja svojih čustev je zelo pomembna socialna spretnost. POMEMBNO: ne rabimo vedno izraziti čustva, ker to ni njegov namen, temveč je namen, da se prilagodimo na neko spremembo. Tvegano pa je, če zelo redko ali nikoli ne izrazimo čustev, ker ko ta izbruhnejo, bodo izbruhnila na intenziven način (»dvignilo mi je pokrov«, »prekipelo mi je in sem pobesnel/a«..). "BRANJE" LASTNIH ČUSTEV Kako lahko prepoznamo svoja čustva? Za prepoznavanje čustev je ključnega pomena, da znamo SVOJO POZORNOST OBRNITI IZ NAŠE GLAVE V NAŠE TELO. To zahteva sposobnost opazovanja lastnih odzivov in natančnega opisa konteksta čustvenega pojava. Ko si vzamemo čas in se osredotočimo na telo in morebitne napetosti, ki jih v njem začutimo, lahko počasi začnemo prepoznavati tudi svoja zatirana čustva.



KORAKI PREPOZNAVANJA ČUSTEV PRVI KORAK: ZAVEDAJ SE / Vprašaj se: Kaj počnem? Kako se počutim? Kaj je sprožilo čustvo?

(1) POZNATI SAMEGA SEBE Kakšen odnos imamo do samega sebe, da ugotovimo, zakaj se nam porajajo določena čustva, npr. želje, strahovi. Pomembno je prepoznavanje in razlaga čustev

(2) VEDETI, KATERO ČUSTVO DOŽIVLJATE IN KAJ JE SPROŽIL ČUSTVO Katero čustvo doživljam, s katerim dogodkom ali razmišljanjem je povezano? Ob čim več priložnostih, ko sprejmete nek dražljaj (najbolje, da se osredotočite na dražljaje, ki jih prejmete v odnosih z drugimi ljudmi) se vprašajte: Kaj sedaj občutim? Skušajte si odgovoriti z opredelitvijo osnovnega čustva (npr. sreča, strah, jeza, žalost) Cilj: Vem kaj čutim in počnem. Poznam svoje vrednote, svoje prednosti in slabosti; vem kaj počnem, kaj želim in kako nekaj spremenim.

(3) PREPOZNATI VZORCE Osvesti pogosto ponavljajoče izrazne reakcije in vedenja, senzorično doživetje čustev in intenziteto le-teh.

DRUGI KORAK: IZBERI/ Vprašaj se: Kako bom to storil? Katere možnosti imam? Naredi, kar želiš narediti - delaj, kar misliš, da je OK. Pri tem pa oceni prednosti in slabosti svojih odločitev. Namesto, da se odzoveš z avtopilotom, vam sposobnost izbire omogoča proaktivno odzivanje. TRETJI KORAK: NAREDI/DELUJ / Vprašaj se: Zakaj to počnem? Ali to želim? Naredi to z razlogom in usmerjeno k cilju. Pri tem vam lahko pomaga empatija: prepoznavanje in ustrezno odzivanje na čustva drugih. Če veš zakaj se odzoveš na nek način, ti je lažje.

Vse to lahko počnemo večkrat na dan. Opazujmo drobne obrazne gibe, gibanje telesa, ton in višino glasu, opazujmo komunikacijo med drugimi ljudmi, opazujmo kako vplivamo mi sami na druge in širimo svoj spekter čustev, ki jih doživljamo. Morda bomo ugotovili, da pogosto čutimo jezo, zelo redko pa žalost. Preverjajmo ali je naša intuicija o tem, kaj čutijo drugi, pravilna.

Preverimo svoja opažanja pri drugih. Poskusimo opredeliti čustva druga osebe in jih preverimo pri tej osebi tako, da jo vprašamo kaj se dogaja. Npr. »Opazila sem, da me že mesec dni nisi poklicala. Si morda jezna name?«



PREPOZNAVANJE ČUSTEV PRI DRUGIH Enako kot beremo lastna čustva, lahko beremo tudi čustva drugih. Signale drugih ljudi najpogosteje sprejemamo na dveh nivojih: iz obraznih mišic in tona glasu in sprejemanje informacij preko t.i. intuitivnega kanala, ki podzavestno informira naše

zavedanje (smo empatični). Če se ne zmenimo za svoja čustva, ne bomo prepoznavali čustev drugih.

Izražanje čustev lahko razumemo kot sporočilo. Oseba, ki nam razkrije svoja čustva,

sporoča, da se z njo dogaja nekaj pomembnega. S tem se razkriva in daje vedeti,

katere so njene vrednote.

Ljudje, ki prikrivajo čustva, pravzaprav skušajo prikriti svoje vrednote. Do nas

vzpostavljajo t.i. odnos z razdalje.

NEKATERI TIPIČNI OBRAZNI VZORCI PRESENEČENJE: dvignjene obrvi, dolge, vodoravne gube na čelu, oči široko odprte, zgornja veka je dvignjena, spodnja sproščena. Usta so sproščena in pogosto priprta. STRAH: dvignjene obrvi, gube na čelu so vodoravne in omejene na sredino. Oči so odprte in napete, prav tako sta napeti zgornja in spodnja veka. Usta priprta in napeta, kotički ust pa so potegnjeni nazaj. GNUS: dvignjena zgornja ustnica, nos naguban. Lica dvignjena, pod spodnjo veko so gube, obrvi in zgornja veka pa so spuščene. JEZA: kaže po celem obrazu. Obrvi spuščene, stisnjene skupaj, med njimi potekajo gube. Spodnja in zgornja veka sta napeti, oči gledajo ostro in imajo izbuljen izraz. Usta so bodisi stisnjena skupaj, ali pa imajo obliko kot pri kričanju. Nosnici sta rahlo razširjeni. ŽALOST: notranji kotički obrvi so dvignjeni, koža pod obrvmi pa tvori trikotnik, ki je z najdaljšo stranico obrnjen navzdol. Kotički ust so spuščeni, ustnice se tresejo.

POMEMBNO! PREPOZNAVANJE ČUSTEV JE ODVISNO OD KONTEKSTA. LE NA PODLAGI VERBALNIH ODZIVOV NE MOREMO VEDETI, KAJ POMENIJO ČUSTVA, ČE NE POZNAM SITUACIJE.

VELJA TUDI OBRATNO: besedna izmenjava – komunikacija praviloma poteka v medosebnem polju odnosov, podlaga je vedno čustvena vez, ki lahko določa skriti pomen besed in zato racionalno digitalno dojemanje vsebine sporočila ni dovolj.



NAPAKE PRI INTERPRETACIJI ČUSTEV

Nekaj pogostih napak, ki jih delamo pri interpretaciji:

- črno-belo razmišljanje (vse ali nič; nekaj je čudovito ali grozno, brez upoštevanja

vmesnih stopenj),

- personalizacija (avtomatično zaključimo, da je to, kar nekdo naredi, povezano z nami

osebno; npr. ”On je slabe volje, nekaj sem naredila narobe.”),

- pretirana generalizacija (vsak dogodek vidimo bolj vpliven, kot je zares),

- filter (povečevanje pomena neprijetnih in zmanjševanje pomena prijetnih

dogodkov).

ODZIV NA ČUSTVA - OBVLADOVANJE ČUSTEV

OBVLADOVANJE ČUSTEV JE ZELO POMEMBNA SPOSOBNOST. Ali pomeni obvladovanje čustev zahtevo po zatajitvi lastnih čustev? NE Obvladovanje čustev pomeni, da v določenih okoliščinah obvladamo svoje misli, da nadaljnjih dogodkov ne usmerjajo premočna čustva. V svoji osnovni obliki je čustvo naš nagonski odziv na določeno situacijo. Gre za preproste, naravne impulze, ki se sprožijo v naših možganih ob določeni situaciji:

Če nas je sram, bi se najraje umaknili. Če smo jezni, bi npr. nekaj udarili, odrinili stran. Če nas je strah, bi zbežali.

Naša zavest nam omogoča, da se na čustva v večini primerov NE odzivamo nagonsko. Predstavljajte si, kaj bi bilo, če bi se na vsako čustvo odzvali nagonsko? Vsakič, ko bi nas kdo razjezil, bi ga preprosto udarili? On pa nas verjetno nazaj… Če bi se odzivali zgolj na podlagi nagonskih emocij, bi sledilo veliko težav. Zato obstaja logična potreba po nadzorovanju in obvladovanju čustev. Večinoma lahko vsi aktivno kontroliramo ali zadržujemo svoja čustva. To pa ne velja za otroke in mladostnike, ki še nimajo izgrajenih psihičnih struktur oziroma razvitih možganskih povezav, ki bi jim omogočale nadzor nad vsemi impulzi. Zavedati se tudi moramo, da obvladovanje čustvenih reakcij ni preprosto, včasih tega enostavno ne zmoremo: če je nekdo zelo močno vznemirjen, npr. starši ob reanimaciji otroka! KAKO OBVLADATI ČUSTVA – OSNOVNI KORAKI Pomembno je obvladati misli, vznemirjenost in lastne vedenjske vzorce. 1. OBVLADOVANJE MISLI: pomembno vlogo imajo notranji dialogi, ki nastajajo pred,

med ali po doživljanju čustev. Le – ti lahko zmanjšajo ali pa še povečujejo napetost v



situaciji. Pomembno je, da razvijemo konstruktivni notranji dialog in da uporabimo misli, ki nas usmerjajo, kako primerno reagiramo.

2. OBVLADOVANJE VZNEMIRJENOSTI: Vznemirjenost se kaže v telesnih spremembah,

kot je povečano znojenje, hitrost dihanja, število srčnih utripov in krvnega pritiska. Ko prepoznamo vznemirjenost je treba takoj ukrepati, saj se lahko zgodi, da je kasneje intenziteta čustev premočna, da bi sploh lahko še vplivali. Najučinkovitejši način za zmanjšanje vznemirjenosti je sprostitev. Načinov sproščanja je veliko. Preusmeritev misli, humor, …

3. OBVLADOVANJE LASTNIH VEDENJSKIH VZORCEV: Vedenjski vzorci so dejanja, ki jih

v določeni situaciji pogosto ponavljamo, ponavadi pa jih povezujemo z določenimi čustvi. Vedenjske vzorce moramo najprej prepoznati, nato pa je potrebno prenehati z določenim vedenjem, če je le-to nesmiselno, škodljivo ali neprimerno.

KAKO NAJPOGOSTEJE NADZIRAMO SVOJA ČUSTVA

1. Nadzorujemo način, kako se čustva izražajo – kontrola izražanja 2. Nadzorujemo občutenje čustva in njegovega doživljanja – kontrola doživljanja

KONTROLO IZRAŽANJA izvajamo na različne načine, npr. s skrivanjem čustva; s predstavljanjem jakosti čustva kot večje ali manjše, kot je v resnici; z izražanjem čustev, ki so sprejemljive za druge; z igranjem čustva, kadar ničesar ne čutimo, pa naj bi itd. KONTROLO DOŽIVLJANJA izvajamo: zmanjšanje jakosti neželenega čustva; spodbujanje želenega čustva; spreminjanje želenega v neželeno čustvo ali ravnodušnost itd. Čustva lahko nadziramo zavestno in nezavestno (avtomatično, kot obrambni mehanizem). Kontrola je lahko adekvatna in neadekvatna, uspešna in neuspešna. BOLJ PODROBNI KORAKI OBVLADOVANJA ČUSTEV

(Več o tem v knjigi Emocije na str. 221 – 234)

Kontrola stimulusne situacije: obvladati situacijo ali se ji izogniti Kontrola mentalizacije: npr. spremenjena predstava situacije ali predstavljanje

druge situacije (npr. Misli na kaj drugega) Kontrola apercepcije: redefiniranje smisla oz. pomena situacije Kontrola valorizacije: nova interpretacija Kontrola telesne reakcije: tehnike relaksacije Kontrola akcije: kontrola izražanja čustev

USTREZNOST ODZIVA Pri oceni, kdaj so naši čustveni odzivi ustrezni, nam lahko pomagajo naslednja vprašanja.

Sem realno razumel, ocenili pomembnost situacije (smisel, pomen)? npr. povsem srečni postanemo, ko nam otrok po dolgem času nekaj zaupa - v resnici bi pa rad le nekaj dosegel Ali sem uporabili ustrezno čustvo? npr. v avtomobilu smo besni na druge, ki “tako počasi” vozijo



Ali točno zaznavam in prepoznavam, kaj in v zvezi s čim doživljam (zavedanje) čustva? Sta jakost in trajanje moje čustvene reakcije ustrezna situaciji? npr. partner zamudi 20 minut in z njim ne govorimo cel teden Sem svoje čustvo izrazil na učinkovit in družbeno sprejemljiv (nenasilen) način? npr. zaradi jeze, ker nas nameravajo odpustiti, pričnemo v podjetju namerno povzročati škodo Ali vedenje, ki izhaja iz danega čustva, služi prilagoditvi? npr. besna sem na moža, ki spet ni prišel na kosilo; razbijem krožnike, nato pa pospravim in njemu ničesar ne omenim Negativen odgovor na katerokoli vprašanje kaže na neustreznost našega čustvenega odziva.

POTLAČENA ČUSTVA

Vsakodnevno se v nas sprožajo najrazličnejša čustva. Nekatera prepoznamo, jih sprejmemo, izrazimo in predelamo. Spet drugim bi se najrajši izognili. Odrivamo jih stran od sebe, jih zatremo, se na njih ne odzovemo. Vsi si želimo čutiti ljubezen, veselje, navdušenje, ponos, samozavest. Medtem ko bi se žalosti, jezi, strahu, razočaranju najrajši izognili. Toda vsa čustva so del nas, bolj kot se tega zavedamo in jih sprejmemo kot nekaj dobrega in pozitivnega, lažje bomo funkcionirali. Seveda moramo v realnem življenju kakšna čustva tudi zatreti oz. se oddaljiti od njih.

Doma imamo prepir s partnerjem in smo zato jezni, ko pridemo v službo, pa moramo govorit

s pacienti, na način da zadržujemo svoja čustva, ker vemo, da bi bilo neprimerno sproščati

jezo na njih.

Če povzamemo, nerazrešeni čustveni odzivi nam lahko škodujejo. Ko smo bili majhni, so nam doma nenehno govorili, da smo »mevže« in »jokice«, vsakič ko smo jokali. Tako smo ponotranjili prepričanje, da z jokom nekaj ni v redu. Zato se tudi v odrasli dobi, vsakič ko čutimo žalost, želimo joku izogniti. S tem pa povzročimo, da žalosti ne izrazimo in je ne predelamo.

In tako kot pri stresu je enako pri čustvih, če jih ne »sprostimo«, se v nas kopičijo. DEJSTVO: Vsaka funkcija v našem telesu ima določen pomen. Tako je tudi s čustvi. Tu so zato, da nas varujejo, nas opozarjajo, nas ženejo naprej in nam pomagajo, da smo v ravnovesju. Če čustva niso izražena, se nalagajo v telesu v obliki nemira, strahov, mišične napetost in psihosomatskih simptomov (npr. glavoboli, bolečine v trebuhu, visok pritisk). VELIKOKRAT SE SPLOH NE ZAVEDAMO, DA ZATIRAMO SVOJA ČUSTVA!



PREPOZNAVANJE ZATIRANIH ČUSTEV Kako lahko vemo, da se nam v nas skrivajo čustva, ki se zatirajo? 1. Nepojasnjena tesnoba. Kadar zatiramo čustva, imamo lahko občutek nenehne tesnobe, ne znamo pa čisto pojasniti od kod pravzaprav izvira. Vsako čustvo ima svojo energijo. Kadar zadržujemo to energijo in ji ne dovolimo, da se izrazi, lahko povzroči stanje napetosti in nepojasnjene tesnobe. 2. Depresivno stanje. Tukaj ne gre za depresijo, bolj za stanje, ki navadno v sebi skriva npr. neizraženo žalost zaradi določene izgube, vzrok lahko izvira tudi iz zadrževanja jeze. Gre za stanje, ko smo brez volje, brez pretiranih čustev, obenem pa ne vemo točno zakaj se tako počutimo. 3. Psihosomatski simptomi. Običajno so to glavoboli, povišan krvni tlak, izpuščaji in astma so lahko posledica kronično zatiranih čustev. Dolgoročno zadrževanje čustev namreč v našem telesu povzroča stresni odziv, ki se v primeru večletnega kopičenja velikokrat izrazi preko psihosomatskih bolezenskih znakov. 4. Mišična napetost. Kadar zadržujemo čustva, smo nagnjeni k temu, da napnemo določeno mišično skupino. Na primer: • Kadar smo jezni ali frustrirani, napenjamo hrbet, rame ali vrat. • Kadar smo žalostni, navadno napenjamo območje prsi in oči. • Kadar nas je strah, največkrat napenjamo trebuh in abdominalni del.

Če čutimo napetost mišic v kateremkoli predelu telesa je to lahko posledica zatiranja določenega čustva. POMEBNO: SVOJIH ČUSTEV NAM NI POTREBNO VEDNO POKAZATI! Nekateri ljudje menijo, da čustev, ki jih doživljajo, ne smejo nikoli držati v sebi, temveč jih morajo vselej izraziti. To vodi v pretirano izkazovanje emocij brez kritične presoje, ali tak odziv ustreza situaciji. To je lahko enako (ali še bolj) neprimerno kot neizražanje čustev v situacijah, ko bi jih bilo ustrezno pokazati. Pomembno je vedeti, da namen čustev ni njihovo izražanje, temveč prilagoditev na pomembne spremembe. Včasih je ravno neizražanje čustva, ki ga doživljamo, najbolj v interesu tovrstne prilagoditve. Tisti, ki verjamejo, da morajo vselej pokazati, kaj doživljajo, se pogosteje zapletajo v medosebne spore in svoja čustva izražajo na nasilen način. Seveda je tvegano tudi pretiravanje v drugo smer, ko posameznik svojih čustev nikoli ne izrazi, vsaj dokler nakopičena ne izbruhnejo na skrajno intenziven način. Na primer, v obliki nasilnega vedenja.

ZANIMIVOSTI ČUSTVA SO LAHKO »NALEZLJIVA« Če smo blizu nekomu, ki joče, obstaja velika možnost, da tudi sami postanemo žalostni. Ljudje, ki imajo fobije ali trpijo za anksioznimi motnjami, so navadno še posebej dovzetni za to, da vežejo nase občutke drugih. Bolj, ko se naučimo prepoznavat in se soočat s svojimi čustvi in se z njimi počutimo udobno, bolj smo odporni na občutke drugih. MIMIKA OBRAZA VPLIVA NA ČUSTVA Dokazano je, da lahko z uporabo obrazne mimike izzovemo čustva ali pa jih spremenimo. Oseba, ki se trudi smejati, bo manj žalostna od osebe, ki se ne trudi.



Izraz ponosa proizvaja odločnost. Projektiranje ponosa motivira ljudi, da se težje lotijo reševanja problemov. Za zmanjševanje jeze se svetuje, bi se morali prisiliti, da sprostite svoj obraz in zmehčate glas, in naša notranja jeza se bo začela zmanjševati. UBESEDITI ČUSTVO POMAGA PRI SAMOKONTROLI Raziskave kažejo, da opisovanje jeza in strahu pomagalo pri samokontroli. Enostavno dajanje čustev v besede aktivira možganski nadzorni sistem (zaviranje) in zmanjšuje čustvene reakcije.

KATALOG ČUSTEV Anksioznost je vrsta strahu, ki se pojavi, kadar ocenjujemo, da naša celotna življenjska situacija presega naše sposobnosti – mislimo, da nismo sposobni premagati težav. Ker je kontekst, v katerem se čustvo pojavlja, tako splošen, pogosto ne zmoremo določiti vzroka svojega strahu. Bes je afekt jeze. Čeprav izgleda, kot da nam »grozi izguba kontrole in neomejena razdiralnost«, gre dejansko za »kontrolirano nekontroliranost«. Pomembno je razlikovati bes, ki je afekt jeze od afekta sovraštva, ki se napačno enači z besom. Brezup doživljamo, kadar ugotovimo, da se naša pasivna želja ne bo uresničila. Brezup doživljamo v situacijah, ki so videti brezizhodne in v katerih je obstajalo upanje, da se bodo stvari odvijale ugodno pod vplivom neke »višje« sile, ki je močnejša od nas, a je postalo jasno, da se to vendarle ne bo zgodilo. Dolgočasje občutimo v situaciji, v kateri ne moremo zadovoljiti niti ene svoje želje. Empatija: Grški izraz em – ter pathos : v- življanje oz. dobesedno v-čutenje Ljudje bi morali biti bolj občutljivi na to kako različni ljudje komunicirajo preko čustev. Sposobnost empatije pomaga ljudem razumeti druge ljudi, ki doživljajo in izražajo čustva. Predstavljaj si, da si na njegovem mestu – je narobe razlaga! Prava empatija je mogoče le takrat, ko človek izhaja iz predpostavke, da so ljudje različni in ko poskuša odkriti to drugačnost drugega. Frustracija je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo v situaciji, v kateri je preprečena zadovoljitev neke naše pomembne trenutne želje. Vzrok frustracije je lahko v zunanjih okoliščinah, ali v notranjih prepovedih. Groza je skrajna stopnja strahu, v kateri mislimo, da se ne moremo izogniti nevarnosti. Hvaležnost doživljamo do nekoga, ki nam je izpolnil neko pomembno željo. Jezo doživljamo, kadar ocenjujemo, da se dogodki neupravičeno ne odvijajo v skladu z našimi željami in kadar verjamemo, da smo dovolj močni, da to spremenimo. Namen jeze je, da nas motivira za tiste akcije, ki bodo drugega pripravile, da spremeni svoje vedenje. Jezo je mogoče razlikovati glede na intenzivnost (npr. bes je najmočnejša jeza). Jeza je povezana z agresivnim vedenjem, za razliko od sovraštva, ki je povezano z razdiralnim,



uničevalnim vedenjem. Jeza na samega sebe je pogosto izraz, s katerim pravzaprav označujemo čustvo sramu in krivde. Krivda je neprijetno čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da smo naredili nekaj, kar odstopa od naših osebnih moralnih norm, ko ocenimo, da smo s svojim ravnanjem povzročili škodo in neprijetnosti. Takrat občutimo krivdo in jezo nase. Doživljanje krivde kaže in hkrati potrjuje osvojen vrednostni sistema (kaj je prav in kaj ne, kaj je primerno, kaj neprimerno ipd.). Motivacija krivde: motivira k temu, da popravimo škodo, da izrazimo sočustvovanje z oškodovanimi in da z kaznovanjem samega sebe spremenimo vedenje, ki je pripeljalo do škodljivih posledic. To čustvo je praviloma povezano z učenjem in s pozitivnim preoblikovanjem osebnosti. Brez občutka odgovornosti, ni občutka krivde. Posameznik mora oceniti, da je odgovoren za nastanek nekih posledic. Obstaja krivda zaradi nečesa, kar smo storili in krivda zaradi nečesa, kar nismo storili, pa bi morali. Ljubezen je prijetno čustvo, ki ga doživljamo v odnosu do tistih ljudi, ki jih zelo cenimo in jih imamo za sestavni del svojega intimnega sveta. Obstajajo različne vrste ljubezni glede na odnos z ljubljeno osebo. Kadar gre za odnos med dvema osebama razlikujemo čustvo ljubiti in biti ljubljen oz. ljubezen do sebe in ljubezen do drugega; pogojno in brezpogojno ljubezen. Če je osnova čustva ljubezni poznavanje druge osebe, je osnova zaljubljenosti projekcija idealizirane predstave o drugem. Ljubosumje je vrsta strahu, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da obstaja nevarnost, da se oseba, ki jo ljubimo, zaljubi v nekoga drugega. Nemoč: Občutek, da ne moremo vplivati na situacijo, ki je neposredno povezana z našim počutjem ali življenjskimi okoliščinami. Navadno nastopi v povezavi z anksioznostjo in depresivnostjo. Strokovnjaki zlasti opozarjajo na pojem naučene nemoči, pri kateri gre za prepričanje, da naše vedenje ne more vplivati na izid dogodkov; nanaša se na večino okoliščin ali situacij. Negotovost: Občutek splošnega nemira ali tesnobe, ki nastopi, kadar menimo, da je naša samopodoba ali samovrednotenje ogroženo. Doživljamo se kot ranljive in/ali slabše oziroma nekompetentne. Negotovost lahko nastopi tudi, kadar je ogrožen naš občutek varnosti in takrat, ko si predstavljamo, da bodo imeli nekateri možni izidi neželene učinke ali pa jim bo sledila izguba. Obup je zelo neprijetno čustvo, ki ga doživljamo, kadar dojamemo, da nimamo več možnosti, da bi zadovoljili neko svojo bistveno željo. Občudovanje doživljamo do tistih, za katere ocenjujemo, da izpolnjujejo nekatera naša idealna merila, vrednote. Odgovornost je čustvo, ki ga občutimo do bitij ali stvari (ki smo jih zajeli v svoje ego meje), s katerimi se identificiramo. Odklonjenost doživljamo takrat, kadar ocenjujemo, da pomembni drugi ljudje odklanjajo stik z nami, ker mislijo, da kot bitja nismo dobri. Odklonjenost doživljajo tisti, ki jih drugi prezirajo. Ker je izvor prezira lahko zunanji (drugi ljudje) ali notranji (del osebnosti, ki vsebuje vrednostne norme) je odklonjenost lahko rezultat samoprezira.



Ponos je čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da neka naša lastnost ali dejanje vzbuja odobravanje nam pomembnih drugih ljudi. Presenečenje je čustvo, ki ga doživljamo, kadar se pokaže, da imajo določene stvari, ljudje ali situacija drugačne kvalitete, kot smo jih pričakovali. Presenečenje je lahko prijetno ali neprijetno. Prezir je čustvo, ki ga doživljamo v odnosu z nekom, ki je s svojimi dejanji razvrednotil eno od osnovnih človečkih vrednot in s tem pokazal, da je nedostojno človeško bitje. Prezir je potrebno razlikovati od sovraštva. Ravnodušnost je čustveno stanje, ki označuje izostanek vseh prijetnih in neprijetnih čustev, ki bi jih lahko doživljali do kakega človeka ali situacije. Razočaranje doživljamo takrat, kadar nekdo drug nepričakovano ne postopa v skladu z našimi pomembnimi željami. Predhodno moramo biti očarani (fantazija!). Sovraštvo je čustvo, ki ga doživljamo v odnosu do neke osebe, za katero verjamemo, da nas zavedno in neupravičeno ogroža, oziroma je zlobna. Sovraštvo je lahko čustvo, razpoloženje, afekt ali strast. Sovraštvo je vedno povezano s fantaziranimi ali resničnimi razdiralnimi in maščevalnimi dejanji, ki dosežejo svoj višek v uničenju drugega. Razdiralna dejanja, ki so posledica sovraštva, ne povzročajo doživljanja krivde, ampak ponosa. Razlikovati je treba sovraštvo, jezo in bes, oziroma razdiralnost (destruktivnost) od agresivnosti. Sovraštvo se lahko posploši na celotne skupino ljudi, za katere verjamemo, da so zlobni. Sočutje: Občutek, ki nastopi, kadar se srečamo s trpljenjem druge osebe, pri čemer smo motivirani, da bi to trpljenje omilili. Samozadovoljstvo: Občutek, ki ga pogosto povezujejo z oholostjo, arogantnostjo. Čeprav se zdi, da izhaja iz občutka veličine (človek se doživlja kot velikega in pomembnega, vzvišenega in brez pomanjkljivosti), se za njim zelo pogosto skriva nezaveden občutek manjvrednosti. Samozaupanje: Občutek, da verjamemo vase in/ali v svoje sposobnosti oziroma zmogljivosti. Izhaja iz prepričanja, da se lahko uspešno spoprijemamo z vsakdanjimi izzivi in zahtevami. Spoštovanje doživljamo v odnosu do osebe za katero verjamemo, da ima neke visoke kvalitete. (Če se ljubezen nanaša na celotno bitje, se spoštovanje nanaša na njegove posamezne kvalitete). Sram je vrsta strahu, ki ga doživljamo v situaciji, ko ocenjujemo, da smo z neko svojo dejavnostjo potrdili negativno sliko o sebi pred pomembno drugo osebo (oz. osebami). To čustvo nas preveva, kadar menimo, da smo s svojim ravnanjem zase pomembnim ljudem potrdili, da smo kot oseba neustrezni, slabi, neprimerni. Od krivde se razlikuje po tem, da nas je sram tega, kakšni smo, medtem ko se krivi čutimo za svoja dejanja. Tudi kadar rečemo, da se sramujemo svojih dejanj, v resnici sporočamo,



da nas je sram tega, da smo si kot (slab) človek dopustili narediti nekaj tako neprimernega. Sram je socialno čustvo, sramujemo se pred nekom. Kadar se čutimo osramočeni, menimo, da smo naredili nekaj, zaradi česar smo v svojih očeh (in posledično v očeh drugih) slabi, neprimerni. Človek, ki ga je sram, sporoča, da ima slabo mnenje o sebi ali svojem vedenju. Sram doživlja, ker se boji odzivov drugih na svojo (ne)ustreznost. SRAM JE POVEZAN Z: umikom, begom, izogibanjem situacije – oseba utrjuje prepričanje o sebi kot neadekvatni osebi – Čustvo, ki vodi v izogibanje- Za sram je potrebna priča KRIVDA JE POVEZANA Z: učenjem, spremembo vedenja v sedanjosti in prihodnosti, z opravičilom in popravljanjem škode. Oseba ima možnost naučiti se, kako popraviti napako in kako se vesti v prihodnosti. Čustvo, ki močno motivira. Strah doživljamo takrat, ko se nam zdi, da smo ogroženi – mi, naše vrednote ali tisto, kar se nam zdi pomembno – in da nimamo moči, da bi se zaščitili. Pod strah prištevamo: (1) panika: isto kot strah, a ne vemo ali bi se lahko umaknili iz situacije (2) groza: ni izhoda iz situacije (3) bojazen: skupno ime za strahove, ki so usmerjeni v prihodnost (zaskrbljenost, trema, anksioznost). Srečo doživljamo, kadar je uresničena ena naših največjih želja, Absolutna ali popolna sreča bi bila možna, če bi se nam uresničile vse naše potrebe in želje. Sreča je intenzivnejša od zadovoljstva, ker gre za izpolnitev želje, ki je bistvena in najpomembnejša. Stiska: Občutek duševnega neugodja, napetosti, tesnobe … Pomilovanje: Čustvena prizadetost in žalost, sočutje do drugega. Trema je vrsta strahu, ki jo doživljamo v povezavi z neko jasno določeno prihodnjo situacijo, za katero ocenjujemo, da presega naše sposobnosti. Trma ali zoprstavljanje je čustvo, ki ga doživljamo takrat, kadar ocenjujemo, da je nekdo do nas nepravičen ali da ima neupravičeno negativno mišljenje o nas. Upanje je čustvo, ki ga doživljamo, kadar pričakujemo, da se bodo stvari, ki so izven naše kontrole, odvijale na način, ki nam bo omogočil uresničenje neke pomembne želje. Upanje je pasivna želja. Veselje je čustvo, ki ga doživljamo v situaciji, v kateri je jasno, da se bo uresničila neka naša pomembna želja. Zadovoljstvo je čustvo, ki ga doživljamo, kadar uresničimo neko svojo pomembno željo. Zaskrbljenost je vrsta strahu, ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da bi neka okoliščina, ki je ne poznamo ali nima kontrole nad njo, lahko ogrozila nekaj, kar nam je pomembno ali za kar se čutimo odgovorne. Zaupanje se pojavlja takrat, kadar ocenimo neko drugo osebo kot dobronamerno, zanesljivo in odgovorno. Zavist je čustvo, ki ga doživljamo, kadar ocenjujemo, da ima nekdo drug nekaj, kar nam



predstavlja vrednost in do česar smo tudi sami upravičeni (enako ali večjo pravico). Žalost doživljamo, kadar ocenimo, da smo dokončno – nepovratno izgubili nekaj pomembnega (predvsem ob izgubi ljubljene osebe ali pomembnega objekta).

Documents

INTERNO GRADIVO MODUL 2 - ZRCKzrck.si/images/Dokumenti/CUSTVA_delovno_gradivo.pdf · PSIHOSOCIALNA PODPRA V STISKI ZDRAVSTVENIM REŠEVALCEM IN ZDRAVSTVENIM DISPEČERJEM Projekt sofinancira