Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Psihosocialna dinamika nasilja v kontekstu samoobrambe
Februar, 2012 Lan Nemanja Janković
Mentor: red. prof. dr. Peter Umek
2
Organizacije in posamezniki, ki so na različne načine prispevali mojemu
razumevanju obravnavane tematike in nastanku tega besedila.
Klub realnega aikida Celje
Ju-Jitsu klub Samuraj
Kempo Arnis Federation, KAF
Dog Brothers Martial Arts Slovenija, DBMA
Celjsko airsoft društvo za taktične igre, CAD
Strelsko društvo 1991
Društvo študentov obramboslovja Slovenije, DŠOS
Obramboslovna sekcija za taktiko, OST
Center za usposabljanje Slovenske vojske
Profesorji katedre za obramboslovje
Profesorji Fakultete za varnostne vede
Marc MacYoung
Gregor Jazbec
Andraž Bole
Mentor red. prof. dr. Peter Umek
Neimenovani bližnji.
Hvala!
3
Kazalo vsebine
1 Uvod ..................................................................... 9
1.1 Namen in cilji .................................................................. 9
1.2 Domneve ..................................................................... 10
1.3 Metode ....................................................................... 10
2 Celostni pogled na samoobrambo ................................ 11
2.1 Pravni in etični vidiki....................................................... 12
2.2 Poznavanje dinamike nasilja .............................................. 13
2.3 Izogibanje in reševanje konfliktov ....................................... 14
2.4 Reakcija na zasedo.......................................................... 15
2.5 Premostitev šoka ............................................................ 16
2.6 Boj ............................................................................. 16
2.7 Posledice ..................................................................... 16
3 Opredelitev nasilja in samoobrambe ............................ 18
3.1 Nasilje ........................................................................ 18
3.1.1 Agresija, agresivnost in nasilje ........................................................... 18
3.1.2 Legitimnost agresije ........................................................................ 19
3.1.3 Pozitivna in konstruktivna agresivnost ter asertivnost ............................... 20
3.1.4 Psihično in fizično nasilje .................................................................. 21
3.1.5 Aktivna in pasivna agresija ................................................................ 21
3.1.6 Opredelitev agresivnega vedenja ali nasilja ........................................... 22
3.2 Samoobramba ............................................................... 22
3.2.1 Samoobramba kot silobran ................................................................ 22
3.2.2 Uporaba strelnega orožja v samoobrambi .............................................. 24
3.2.3 Samoobramba ni pretep ................................................................... 25
3.2.4 Strokovna uporaba prisilnih sredstev .................................................... 26
4 Motivacijska dinamika nasilja .................................... 28
4.1 Osebnost in teorije osebnosti ............................................. 28
4
4.2 Motivacija .................................................................... 32
4.3 Perspektive, ki predpostavljajo destruktivno naravo človeka ....... 34
4.3.1 Biološke perspektive ........................................................................ 34
4.3.2 Freudova psihoanaliza ...................................................................... 35
4.3.3 Biosociologija in »sebični gen« ........................................................... 36
4.3.4 Vrojenost agresije........................................................................... 37
4.3.5 Fenomenološka, humanistična in pozitivna perspektiva ............................. 38
4.4 Socialno vedenjsko kognitivne perspektive motivacije ............... 40
4.4.1 Frustracijske teorije in negativni afekt ................................................. 40
4.4.2 Upor do ubijanja lastne vrste ............................................................. 42
4.4.3 Fizična in čustvena distanca .............................................................. 44
4.4.4 Učenje ........................................................................................ 47
4.4.5 Vpliv medijev ................................................................................ 49
4.5 Skupinska in socialna dinamika ........................................... 51
4.5.1 Opredelitev skupine ........................................................................ 51
4.5.2 Socialno vplivanje ........................................................................... 52
4.5.3 Dinamika socialnega vplivanja ............................................................ 54
5 Mehanika in dinamika osebnosti ................................. 57
5.1 Socialno kognitivna konstrukcija stvarnosti ............................ 57
5.2 Samopodoba kot samoregulativni sistem ................................ 59
5.2.1 Opredelitev samopodobe .................................................................. 60
5.2.2 Motivacijska vloga samopodobe .......................................................... 61
5.2.3 Samospoštovanje ............................................................................ 63
5.3 Napake v zaznavanju in organizaciji socialnega znanja ............... 66
5.3.1 Implicitne teorije osebnosti in socialna kategorizacija .............................. 66
5.3.2 Prvi vtis in predsodki ....................................................................... 67
5.3.3 Pripisovanje in težnja po skladnosti ..................................................... 68
5.4 Obrambni mehanizmi....................................................... 69
5.4.1 Potlačenje v nezavedno .................................................................... 70
5.4.2 Škodljivost obrambnih mehanizmov ..................................................... 71
5
5.4.3 Problem nezavednega je v tem, da je nezavedno .................................... 73
6 Stres ................................................................... 76
6.1 Opredelitev stresa .......................................................... 76
6.2 Nasilje kot stres ............................................................. 77
6.2.1 Odziv organizma na stres .................................................................. 79
6.2.2 Blokada ob močnem šoku .................................................................. 80
6.2.3 Priprava telesa na boj ...................................................................... 81
6.3 Vpliv stresa na kognitivne procese ....................................... 82
6.3.1 Občutek neresničnosti in paradoksalno vedenje ...................................... 84
6.3.2 Samopodoba in stres ........................................................................ 85
7 Dimenzije in dinamika nasilja .................................... 89
7.1 Tipologizacija nasilja ....................................................... 90
7.1.1 Moralistično nasilje ......................................................................... 91
7.1.2 Socialno nasilje .............................................................................. 93
7.1.3 Predatorsko ali asocialno nasilje ......................................................... 94
7.2 Dinamika nasilja ............................................................ 95
7.2.1 Individualna igra za dominacijo .......................................................... 96
7.2.2 Skupinska igra za dominacijo ............................................................. 99
7.2.3 Napad plenilca .............................................................................. 100
7.2.4 Samoobramba in borilne veščine ........................................................ 103
8 Razprava ............................................................. 105
8.1 Prva domneva............................................................... 105
8.2 Druga domneva ............................................................. 106
8.3 Tretja domneva ............................................................ 108
9 Zaključek ............................................................ 110
10 Literatura in viri ................................................. 112
6
Kazalo tabel
Tabela 1. Obnašanje glede na to, ali je trajno ali prehodno .................... 29
Tabela 2. Glavne skupine teorij osebnosti ......................................... 30
Tabela 3. Teoretske razlage agresivnosti .......................................... 33
Kazalo slik
Slika 1. Razmerje med zavednim in nezavednim ................................. 73
Slika 2. Delitev agresivnosti glede na smer in obliko ............................. 89
Kazalo grafov
Graf 1. Fizična oddaljenost od tarče vs. upor do ubijanja ...................... 46
7
POVZETEK
Razumevanje samoobrambe je danes pretirano zoženo samo na fizični in
tehničnotaktični vidik. Naloga temelji na celostnem pristopu k samoobrambi,
ki zajema tudi pravne, etične, stresno fiziološke, psihosocialne in
kriminološke prvine. Pristop poudarja pomen preventivnega delovanja,
pravočasne priprave in ukrepanja, kot tudi upoštevanja morebitnih posledic.
Naloga predstavi motivacijske izvore agresivnosti in razlaga psihosocialno
dinamiko nasilja v tem širšem kontekstu razumevanja samoobrambe. Osrednji
pomen naloga pripisuje nezavednim procesom pri socialni konstrukciji
stvarnosti in delovanju samopodobe (sebstva). Ključna ugotovitev naloge je,
da višanje stopnje zavesti zvišuje stopnjo varnosti.
Ključne besede: psihosocialna dinamika, nasilje, samoobramba, stres, socialna
konstrukcija, nezavedno
8
ABSTRACT
Psychosocial dynamics of violence in the context of self-defense
The understanding of self-defense nowadays is overly reduced exclusively to
physical, technical and tactical aspect. This paper is based on a complete
approach to self-defense which encompasses legal, ethical, stress physiology,
psychosocial and criminological components. This view emphasizes the
importance of prevention, on time preparation and action, as well as
considering potential aftermath. The paper reviews motivational sources of
aggression and elaborates psychosocial dynamics of violence in this broader
context of understanding self-defense. The essential importance is ascribed to
unconscious processes in the social construction of reality and the operation
of self-image. The key finding of the paper is that rising the level of
consciousness mutually elevates the level of security.
Keywords: psychosocial dynamics, violence, self-defense, stress, social
construction, unconscious
9
1 Uvod
1.1 Namen in cilji
Namen diplomskega dela je izboljšati razumevanje psihosocialne dinamike
nasilja v kontekstu samoobrambe oz. silobrana. Problematika je povezana z
naslednjimi tematskimi področji:
osebna varnost in preprečevanje kriminalitete,
trening in uporaba samoobrambe,
prekoračitev silobrana in namišljeni silobran,
očividci in pričanje v kazenskih zadevah z elementi nasilja,
obvladovanje medosebnih konfliktov,
zgodnje zaznavanje groženj pri nalogah varovanja,
obvladovanje strahu in stresa v življenjsko nevarnih situacijah,
strokovna uporaba sile (represivnih organov države in subjektov
zasebnega varovanja).
Cilji diplomskega dela so:
razlikovati različne vrste nasilja v kontekstu samoobrambe in
razumeti njihovo dinamiko,
razumeti vlogo (potencialne) žrtve nasilja pri nastajanju in poteku
nasilnega dejanja,
razumeti vpliv nasilja kot stresnega dogodka na spoznavne
procese,
razumeti pomen nezavednih procesov pri nastajanju in reševanju
nasilnih situacij,
razumeti nekatere probleme treniranja in uporabe samoobrambnih
tehnik.
Središče okvira diplomske naloge tvorijo situacije, v katerih lahko govorimo o
samoobrambi v pravnem smislu tj. silobranu, temelj naloge pa predstavlja
10
nekoliko širši in bolj celosten pogled na samoobrambo, ki ni omejen samo na
silobran. Naloga obravnava področje s psihosocialnega vidika.
1.2 Domneve
Posplošena izhodiščna predpostavka je, da višanje stopnje zavesti zvišuje
stopnjo varnosti. Za potrebe naloge se na tej osnovi postavijo tri bolj
konkretne domneve.
1. Razumevanje različnih oblik fizičnega nasilja in njihovega procesa
nam omogoča, da nevarno situacijo pravočasno prepoznamo in se
ustrezno odzovemo nanjo (medtem ko so neločevanje različnih
oblik, nepoznavanje procesa ali napačne predstave o njem lahko
usodni).
2. Zavedanje lastnih (nezavednih) kognitivnih procesov (»poznavanje
sebe«; osebnostni razvoj) povečuje osebno varnost in zmožnost
ustreznega odzivanja v samoobrambnih situacijah.
3. Strah je temeljni dejavnik, ki moti delovanje kognitivnega sistema.
Obvladovanje strahu povečuje osebno varnost in zmožnost
ustreznega ukrepanja v samoobrambnih situacijah.
1.3 Metode
Naloga je zasnovana teoretično na pregledu relevantne znanstvene in
strokovne literature. Združuje spoznanja avtorjev iz prakse in uveljavljene
znanstvene teorije. Naravnanost naloge je analitično-interpretacijska. Naloga
bi naj bila tudi pojasnjevalnega in ne samo deskriptivnega značaja. To naj bi
omogočilo uporabnost spoznanj naloge tudi v praksi.
11
2 Celostni pogled na samoobrambo
Samoobramba je pojem, s katerim se na področju varnosti pogosto srečujemo.
Vsakdo ima pravico od sebe odvrniti protipraven napad. Ko slišimo besedo
»samoobramba«, največkrat najprej pomislimo na fizični obračun.
Razumevanje samoobrambe je pretirano zoženo zgolj na fizični in tehnični
vidik, zanemarjajo pa se pomembni psihosocialni vidiki. Posledično je pojem
samoobramba pogosto zgolj sinonim za trening samoobrambnih veščin v
fizičnem, taktično-tehničnem smislu.
Strokovnjaki iz prakse in drugi avtorji (npr. Miller, 2008, 2011; MacYoung,
2011; Gavin de Becker, 1997; Kane in Wilder, 2009; Felson, 1998 idr.)
opozarjajo, da je vsako nasilno dejanje v bistvu (psihosocialni) proces, ki
nastane skozi interakcijo med akterji, ki jih ponavadi označimo z agresor in
žrtev. Četudi so nekatere oblike napadov iz perspektive žrtve videti kot
popolno presenečenje in brez smisla, pa je za agresorja dejanje vedno nek
proces: izbira žrtve ni zgolj golo naključje, ampak odločitev; na dejanje se
agresor pripravlja in v njem on sam (četudi samo v danem trenutku) vidi
nekakšen smisel. Zato ima razumevanje dinamike nasilja pomembno
preventivno in samoobrambno vlogo.
Miller (2011: xiii) v knjigi Facing violence (psychologicaly, emotionally and
without going to prison ...) opredeli sedem sklopov vsebin, ki jih program
samoobrambe mora vsebovati, da lahko govorimo o bolj celostnem pristopu.
Pojasni, da problem mnogih pristopov k treniranju samoobrambe in
aplikativnih borilnih veščin ni v tem, da so tehnike, ki jih poučujejo, napačne,
temveč v tem, da so programi nepopolni in pomanjkljivi.
Ključni sklopi vsebin celostnega pristopa samoobrambi po Millerju (2011):
1. pravni in etični vidiki (»Legal and ethical implications«),
2. poznavanje dinamike nasilja (»Violence dynamics«),
3. izogibanje in reševanje konfliktov (»Avoidance«),
4. reakcija na zasedo (»Counter-ambush«),
12
5. premostitev šoka (»Breaking the freeze«),
6. boj (»The fight itself«),
7. posledice (»The aftermath«).
2.1 Pravni in etični vidiki
Mnogi (npr. Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011 idr.) poudarjajo pomen
pravnega vidika samoobrambe, saj, kot pravijo, je možno trenirati na način,
ki nas bo popeljal direktno za zapahe. Inštruktor Slavko Brezovnik (2010) je
zato na treningih redno poudarjal, na kaj moramo paziti, da ne bomo »končali
na Dobu«. Potrebno je vnaprej razjasniti namen, cilje in pravne omejitve
samoobrambnega delovanja.
Na tem področju najbrž še najbolj velja latinski pregovor, da nepoznavanje
prava škodi (»ignorantia iuris nocet«). Kaj hitro se lahko zgodi, da sodišče pri
ugotavljanju dejanskega stanja ugotovi, da je šlo za prekoračitev silobrana ali
pa je bil silobran namišljen. Povsem možno pa je, da so priče videle dogodek
popolnoma drugače, kot se je zdel nam, in sodišče ugotovi, da je šlo za
pretep ali nas celo spozna krive za napad. Za povrh nas bo oškodovanec skoraj
gotovo civilno tožil in od nas zahteval povračilo za utrpelo fizično, duševno in
materialno škodo.
Potrebno se je iskreno vprašati, ali zares velja pregovor: »It is better to be
judged by 12 than carried by 6.« In to preden se znajdemo v celici in
spoznavamo, da bi se situaciji že v samem začetku lahko izognili. Preden
mesečno namenjamo polovico plače nekemu neznancu, ki smo mu polomili
rebra v pretepu. Pri tem sploh ni pomembno, kdo je prvi začel ali kdo je
dejansko imel prav. Uspešna samoobramba ni uspešna, če so posledice za nas
dejansko hujše, kot če bi bili sami fizično poškodovani.
Po drugi strani pa so tudi pretirani moralno-etični zadržki lahko za nas
pogubni. Upoštevati je potrebno, da je večina ljudi vzgojena v skladu z
13
visokimi moralnimi in etičnimi standardi. Izkaže se, da ima večina ljudi
notranji upor, da poškoduje sočloveka. Tudi kriminalci uporabljajo različne
mentalne tehnike, s katerimi uravnavajo občutke krivde. Zato ni
presenetljivo, da se človek v samoobrambni situaciji, tudi ko je ta povsem
upravičena in nujno potrebna, ne bori z vsemi sredstvi ali pa se napadalcu
sploh ne upre. Miller (2011: 12) navaja primer ženske, ki se posiljevalcu ni
uprla zato, ker je v njej prevladala miroljubna vzgoja.
Večina posameznikov se o teh vprašanjih niti ne sprašuje in je zelo verjetno,
da ne vedo, kje so njihove meje. MacYoung (2011) opozarja, da je napačno
prepričanje, da se ljudje v kritični situaciji lahko »kar naenkrat« prelevimo v
žival, aktiviramo svojo skrito nagonsko plat, ki nam bo uspešno rešila
življenje. Miller (2011) in Grossman (2009) zatrjujeta, da je veliko bolj
verjetno, da bodo prevladali civilizacijsko-kulturni vedenjski vzorci, v katere
nas indoktrinirajo že od rojstva. Ne smemo pozabiti, da je nasilje danes
izredno nezaželeno in v veliki meri tabuirano. Miller (2008, 2011) poudarja, da
mora program treniranja samoobrambe upoštevati tudi to. Bodisi prilagoditi
treniranje notranjim moralno-etičnim standardom (omejitvam) učenca ali pa
mu pomagati, da jih preide.
2.2 Poznavanje dinamike nasilja
Miller (2011) poudarja, da mora samoobramba poučevati, kako v resnici pride
do napadov in kako v resnici potekajo. Učenci samoobrambe morajo znati
prepoznati napad, preden do njega pride, in vedeti, za katero vrsto nasilja
gre, da se lahko ustrezno odzovejo. Poudarja, da odnos in besede, ki lahko
uspešno deeskalirajo eno vrsto nasilja, lahko izzovejo dodatno nasilje pri
drugi obliki, in obratno. Pri tem izpostavlja pomen spoznavanja samega sebe
in vživljanja v perspektivo (potencialnega) napadalca.
Kljub kompleksnosti fenomena nasilja mnogi avtorji ugotavljajo, da poteka po
določenih univerzalnih vzorcih (Peter Marsh; v Grossman, 2009: 6; Grossman,
14
2009; MacYoung, 2011; Miller, 2008, 2011 in drugi). Gavin de Becker (1997)
ugotavlja, da lahko ljudje intuitivno zaznamo nevarnost ravno zato, ker je
nasilje sestavni del splošnih družbeno kulturnih vzorcev.
2.3 Izogibanje in reševanje konfliktov
Pomembna zadeva, ki se pri treniranju borilnih veščin in samoobrambe
pogosto »pozablja« oz. se jo samo občasno »omeni« na načelni ravni,
dejansko pa se je nikoli ne trenira, je, kako se sploh ne boriti. Izkaže se, da,
kot ugotavljajo nekateri avtorji (Miller, 2011; MacYoung, 2011 in drugi), za
mnoge ljudi to ni tako preprosto in samoumevno. Vzrok pripisujejo
nezavednim skriptom, ki se v takih situacijah aktivirajo in prispevajo
eskalaciji konflikta. Povezani pa so s ponosom in ego-identiteto.
Miller (2011: 42–46; tudi Kane in Wilder, 2009) meni, da je najboljša obramba,
da nas sploh ni tam. Zagovarja, da se z izogibanjem krajem, ki so »na slabem
glasu«, krajem, kjer je povečana verjetnost, da se kaj zgodi, lahko izognemo
večini nasilja na tem svetu. Razmišljanje »eh, saj meni se to že ne more
zgoditi« ali »sem svoboden državljan demokratične družbe, lahko grem,
kamor hočem, in počnem, kar mi je volja« je po mnenju nekaterih avtorjev
(ibidem) zatiskanje oči pred stvarnostjo in potencialno rizično vedenje. Ne
zagovarjajo mnenja, da je »najbolje ostati doma, ker je svet prenevaren«,
ampak poudarjajo pomen uzaveščenosti, kaj se lahko zgodi. Prav tako
pripisujejo velik pomen razvijanju intuicije in ravnanju skladno z občutkom.
Zlasti Gavin de Becker (1997) ugotavlja, da velika večina žrtev napadov in
posilstev dobi občutek, da je nekaj narobe, preden situacija postane očitna in
brezizhodna.
Miller (2011: 42–50, 2008) pripisuje velik pomen pozornosti na okolje (terenu)
in dogajanju okoli nas. Za trening predlaga, da se zavestno trudimo biti
pozorni in analiziramo možne izhode iz objekta, in to ne samo, kje so vrata,
temveč upoštevamo tudi okna in druge zasilne izhode. Ponavadi ljudje
15
razmišljamo v nekih okvirih »normalnosti«, naučiti se moramo upoštevati tudi
»alternativne« opcije. Sčasoma preide ta oblika pozornosti v navado in
poteka nezavedno, zato ni skrbi, da bi se morali s tem ves čas ukvarjati ali
»obremenjevati«.
Po Millerju (ibidem) je vnaprejšnje poznavanje terena in izhodnih poti
ključnega pomena za drugi najboljši način samoobrambe — bežanje oz.
strategijo »umika in izmika« (»escape & evasion«). Ne smemo pozabiti, da
samoobrambna situacija ni pretep. Cilj samoobrambe ni zmagati, temveč
preživeti.
Kot zadnjo opcijo v preprečevanju nasilja vidi Miller (2011: 50–78, 2008)
deeskalacijo. Ta vidik obsega različne prvine verbalne in neverbalne
komunikacije, ki ima za cilj preprečiti fizično nasilje, zmanjšati njegovo
verjetnost ali vsaj znižati intenziteto. Poudarja, da je predhodno potrebno
dobro poznati dinamiko nasilja in razumeti svet iz perspektive (potencialnega)
napadalca, sicer lahko dosežemo nasprotni učinek. Kot ponazarja Felson
(1998: 171), se lahko situacija začne kot navaden rop, če pa žrtev napadalca
užali ali ga izzove pred njegovimi sostorilci, se lahko konča z umorom.
Tudi MacYoung (2011) poudarja pomen socialnih (komunikacijskih) veščin v
funkciji preprečevanja nasilja v družbi in preživetja v nevarnih situacijah.
2.4 Reakcija na zasedo
Miller (2008, 2011) in MacYoung (2011) opozarjata, da če nas napadalec ima
namen zares hujše telesno poškodovati ali umoriti, bo to storil na njemu
najbolj varen način. To pomeni, da bo storil vse, da doseže presenečenje in
da se mu ne moremo upirati. Resničen napad predstavlja hud šok in pomeni,
da smo že začeli »prejemati« škodo. Če smo bili neuspešni v izogibanju in
deeskalaciji, nas v taki situaciji lahko rešijo samo dobro izurjeni refleksni
odzivi. Ta odziv mora biti preprost za trening in uporabo, učinkovit za večino
16
primerov brez modifikacije in vedeti moramo, kako potem naprej nadaljevati,
da situacijo varno in pravno sprejemljivo zaključimo (Miller, 2011: 93–118).
2.5 Premostitev šoka
Odziv organizma na stres v prvi fazi povzroči šok, ki je lahko za posameznika
tako močan, da preprosto otrpne. Miller (2011: 119–134) opozarja, da
praktično vsi normalni ljudje v prvi fazi »zmrznejo« in da je to normalni odziv
telesa, medtem ko »preklaplja« na višje obrate. Če teh občutkov nismo
vajeni, se lahko pri »preklapljanju zatakne«, kar povzroči popolno telesno in
miselno blokiranost (ali zavrtost).
2.6 Boj
Povsem zadnja opcija, ko se situaciji ni mogoče izogniti, preprečiti ali umiriti
grožnjo, je fizični obračun. Sem sodijo vse borilne tehnike in taktike. Na ta
vidik se osredotoča večina borilnih in samoobrambnih veščin. Pri tem se
ponavadi zanemarja učinke stresa, pravne vidike in dinamiko resničnega
nasilja. Razumevanje in upoštevanje teh prvin pri treningu je nujno. Te prvine
so bistveno večjega pomena kot polemizacija o tem, katera borilna veščina ali
tehnika je bolj primerna za samoobrambo. Vse so lahko učinkovite, če se
poučujejo celostno (Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011).
2.7 Posledice
Po vsakem nasilnem dogodku so ponavadi tudi posledice pravne, psihološke in
medicinske narave. Posledice lahko obravnavamo z dveh vidikov, in sicer v
kontekstu dogajanja neposredno po nasilnem obračunu in morebitne
dolgoročne posledice. Neposredno po dogodku je smiselno zbrati priče, ki
bodo lahko potrdile našo zgodbo, ker se same ne bodo javile. Morebiti je
17
komu potrebno nuditi prvo pomoč in poklicati reševalce. Obveščanje policije
in razgovor s policisti nista zanemarljiva. Ne glede na to, kako upravičeno je
bilo naše ravnanje, se pravno zadeve lahko (pre)hitro obrnejo proti nam. Zato
je naše vedênje neposredno po dogodku izredno pomembno (Miller, 2008,
2011).
Morebitne dolgoročne pravne posledice, kot smo že omenili, obsegajo
kazensko ovadbo in civilno tožbo. Medicinske posledice so lahko trajne telesne
poškodbe. Veliko hujše kot telesne, pa so duševne posledice. Če smo bili žrtev
nasilniškega kaznivega dejanja ali če smo se obranili, je velika verjetnost, da
nas bo to tudi duševno prizadelo. Pri posebej hudih stresih lahko pride do
potravmatičnih stresnih motenj. Tudi če smo se napadu uspešno ubranili, a
smo pri tem koga hujše telesno poškodovali ali celo ubili, bo to travmatična
izkušnja. Prav tako ne smemo zanemariti možnosti maščevanja tistega, pred
katerim smo se uspešno ubranili. Življenje v nenehnem strahu pred
povračilom je lahko resna duševna obremenitev (glej Miller, 2008, 2011).
18
3 Opredelitev nasilja in samoobrambe
3.1 Nasilje
3.1.1 Agresija, agresivnost in nasilje
Pojma nasilje in agresija sta tesno povezana kot dve plati istega kovanca. Ule
(2009: 267) razloži, da je nasilje zunanji izraz agresije. Pojma se razlikujeta
po tem, da agresija vključuje tudi notranje psihične komponente nosilca
nasilja — namere, prepričanja in čustvene vzgibe (Ule, 2009: 267). V literaturi
oba izraza pogosto srečamo skupaj in bi ju v mnogih primerih lahko
obravnavali kot sinonima. Poleg tega je v angleščini beseda za nasilje
»violence« opredeljena ozko v kontekstu fizične sile in mnogi avtorji, ko
pišejo o nasilju, dejansko mislijo samo na fizično nasilje, medtem ko se v
slovenščini beseda nasilje lahko nanaša tako na fizično kot tudi druge oblike
(psihično). Da je zmeda še večja, tudi nekateri angleški avtorji k nasilju
prištevajo duševno obliko, kar je razvidno iz naslednje definicije.
Farrington (2007: 19) piše, da je najbolj osnovna definicija nasilja »vedenje,
ki ima za namen povzročiti ali dejansko povzroči fizično ali psihično škodo«.
Po drugi strani Ule (2009: 267, po Berkowitz, 1993) navaja, da večina socialnih
psihologov definira agresijo »kot vedenje, s katerim se namerava koga fizično
ali duševno prizadeti ali oškodovati«. Vidimo, da sta definiciji praktično enaki,
čeprav v prvem primeru avtor uporabi besedo nasilje (»violence«) v drugem
pa agresijo (»aggression«). Sklenemo lahko, da ne moremo jasno potegniti
ločnice med pojmoma, ker obstaja med njima velika nekonsistentnost v njuni
uporabi.
Tudi v primeru, da se omejimo zgolj na uporabo izraza agresija, ne odpravimo
pojmovnih zagat. Dostikrat ni mogoče razvozlati, ali se pojem agresija nanaša
na vedenje posameznika navzven ali izključno na notranje psihično stanje.
Prav tako nekateri avtorji (Berkowitz, 1993; Laplanche in Pontalis 1973; v
19
Praper, 1993, 2004; v Bertoncelj, 2010: 1) ločijo med agresijo in
agresivnostjo. Za nekatere pomeni agresivnost trajno značilnost posameznika,
ne glede na njen izvor (Lamovec, 1978; v Marčič, 2009: 88).
Tušak in Tušak (2003: 106) skleneta, da je »pojem agresivnosti eden najmanj
jasnih in najbolj protislovnih pojmov, ki jih uporabljamo v psihologiji«.
3.1.2 Legitimnost agresije
»Nasilje ima mnogo oblik in pomenov« (Pečar, 1993; v Kobal Grum, 2003: 97).
Je izredno raznolik in kompleksen fenomen, ki se pojavlja v mnogih različicah
in kontekstih. Je predmet zanimanja najrazličnejših disciplin — psihologije,
sociologije, biologije, prava, kriminologije, politologije, vojaških znanosti ...
in številnih drugih. Vsako področje poudarja tiste prvine nasilja (agresije), ki
so pomembne za njihovo perspektivo. Razlike v pojmovanju pa imajo koreniti
vpliv na razumevanje samega pojava, kar tudi pojasni pojmovne zagate in
pogosto neskladje v interpretaciji rezultatov istih raziskav iz različnih
perspektiv (Tolan, 2007: 5–6).
Nasilje v splošnem ima negativno konotacijo in je sprejeto kot nekaj slabega
(Tolan, Gorman-Smith, & Henry, 2006; v Tolan, 2007: 5). Podobno velja za
agresivnost, Ule (2009: 268) razloži, da »agresija predstavlja v vseh družbah in
kulturah v splošnem negativno obliko vedenja, asocialno vedenje, ki ga
moramo še posebno nadzorovati in po možnosti zožiti na minimum.«
Upoštevati moramo, da je vrednostna presoja kateregakoli dogodka vedno
subjektivna stvar. Ule (2009: 281) opozarja, da je ocenjevanje nekega
vedenja kot agresivnega več kot goli opis dejstev. Presojamo na podlagi
osebnih ali za neko specifično družbo sprejetih, kulturnih vrednot in norm. V
modernem času je zlasti pomembna pravna perspektiva. Žaberl (2009)
ugotavlja, da ima pojem (pri)sile danes izrazito pravni pomen. Sklenemo
20
lahko, da podobno velja tudi za pojmovanje nasilja. Vse oblike fizičnega
nasilja so opredeljene kot kazniva dejanja.
3.1.3 Pozitivna in konstruktivna agresivnost ter asertivnost
Tušak in Tušak (2003: 106) opozarjata, da je posplošeno pojmovanje
agresivnosti kot nečesa slabega, negativnega v življenju, česar se izogibamo,
kar potlačujemo in tajimo, pravzaprav napačno in plod stereotipizacije. Mnogi
avtorji (npr. Fromm, 1980; Felson in Tadeschi, 1994; Anderson in Bushman,
2002; v Bertoncelj, 2010: 3) namreč poudarjajo potrebo po ločevanju različnih
vrst agresivnosti in izpostavljajo tudi njene pozitivne vidike. Avtorji se
reševanja te problematike lotevajo različno. Nekateri ločijo med pozitivno in
negativno agresivnostjo (npr. Fromm, 1980; v Bertoncelj, 2010: 3), spet drugi
govorijo o konstruktivni in destruktivni agresivnosti.
Čedalje bolj je v uporabi tudi izraz asertivnost (npr. Žužul, 1989; Goldstein in
Keller, 1989; v Bertoncelj, 2010: 3; Tod, Thatcher in Rahman, 2010: 45), ki pa
prav tako ni enoznačno opredeljen. Kot pravi Bertoncelj (2010), so definicije
asertivnosti različne in včasih nejasne. Ugotovi, da različne poglede v
definiranju asertivnosti lahko strnemo v naslednje tri pristope:
- asertivnost kot konstruktivna agresivnost,
- asertivnost kot odziv na agresivnost,
- asertivnost kot sestavni del pozitivne samopodobe.
Pojem asertivnosti se najbolj pogosto povezuje s pojmi samozavest,
samopodoba, samoaktivnost v interakciji z okoljem (Bertoncelj, 2010: 65). Kot
ugotavlja Bertoncelj (2010: 66) »koncept asertivnosti navadno zajema
lastnosti, kot so svobodno izražanje lastnih čustev (Wolpe, 1973; v
Herzberger, Chan in Katz, 1984) in zavzemanje za lastne pravice (Lazarus,
1971; v Herzberger, Chan in Katz, 1984) ...« »Včasih je težko ločiti med
agresivnim in asertivnim vedenjem« (Hollandsworth, 1997; v Ray, 1981; v
Bertoncelj, 2010: 67). Praviloma ima asertivnost pozitivni predznak,
21
agresivnost pa negativnega. Ames (2008a; v Bertoncelj, 2010) pojasni, da tako
»asertivnost izraža mero, do katere se je posameznik sposoben postaviti sam
zase, se braniti in hkrati biti ustrežljiv do interesov drugih.« »Asertivno
vedenje je torej takšno, kjer se posameznik svobodno izraža, vendar pa pri
tem ne škoduje in ne ogroža drugih ljudi« (Ray, 1981; v Bertoncelj, 2010).
3.1.4 Psihično in fizično nasilje
Ule (2009: 267) opozarja, da smo »ljudje lahko agresivni, ne da bi bili fizično
nasilni. Zmerjanje z »debeluhar«, »bebec«, »pokveka« lahko bolj prizadene
kot zaušnica. Porušena samopodoba se pogosto teže vzpostavi, kot se pozdravi
fizična poškodba, čeprav seveda tudi fizično nasilje ruši človekovo
dostojanstvo.« Cahn in Lloyd (1996: 86; v Marčič, 2009: 88) opredeljujeta
besedno agresivnost kot »besedni napad, ki poskuša povzročiti psihološko
bolečino, kar povzroči, da se drugi počuti slabše o sebi, tj. poškoduje njegovo
samopodobo.«
Fizičnega nasilja ne moremo obravnavati ločeno od psihičnega, kot da bi bil
popolnoma izoliran fenomen. Prvič zato, ker vsako fizično nasilje spremlja
tudi psihična komponenta. In drugič zato, ker se fizično nasilje pogosto
pojavlja v kontekstu psihičnega, bodisi kot nadaljevanje ali stopnjevanje
verbalnega nasilja v fizično ali pa kot odziv na psihično nasilje s fizičnim.
Današnja družba je naklonjena strogemu ločevanju med fizičnim in psihičnim
nasiljem. Toleranca psihičnega nasilja je veliko večja, ker se ljudje pogosto
niti ne zavedajo, da gre za nasilje.
3.1.5 Aktivna in pasivna agresija
Ule (2009: 269) razlikuje tudi med aktivno in pasivno agresijo. Pri aktivni
agresiji storimo nasilno dejanje z neposrednim prizadevanjem, v bistvu z
napadom, recimo z udarci ali ostro kritiko. Namerno škodo pa lahko prav tako
22
povzročimo s svojo pasivnostjo, recimo namernim odrekanjem pomoči nekomu
v nesreči. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1, 2008) v 140. členu
posebej opredeli opustitev pomoči kot kaznivo dejanje.
3.1.6 Opredelitev agresivnega vedenja ali nasilja
V nalogi bodo pojmi agresija, agresivnost in agresivno vedenje privzeto
uporabljani v negativnem smislu in bodo deloma izenačeni s pojmom fizičnega
ali psihičnega nasilja. Ko bo potrebno izpostaviti kakšno specifiko,
intrapsihično prvino agresivnosti ali njen konstruktivni vidik, pa bo to posebej
poudarjeno. Agresivnost bomo opredelili po Baronu in Richardsonu (1994: 7; v
Krahé: 2002: 11) kot: »katerokoli obliko vedenja, ki ima za cilj škodovati ali
poškodovati drugo živo bitje, ki ne želi biti prizadeto.«
Pri definiciji agresivnosti je bistveno »mnenje »opazovalca«, da je agresivna
oseba s svojim ravnanjem namenoma želela prizadejati škodo ali bolečino
drugi osebi« (Ule, 2009: 268). S tem ločimo agresivno vedenje (nasilje) od
drugih podobnih fenomenov, kot je recimo nesreča. Kot pravi Polič (1994: 17),
nesreče praviloma opredeljujemo »kot dogodke, v katerih se pojavijo
poškodbe in škoda, pri čemer sam dogodek ni bil namerno izzvan.« »Sovražni«
namen prav tako izgubi smisel, če si oseba, proti kateri je agresija usmerjena,
to želi, kot je npr. pri mazohizmu. Baronova in Richardsonova definicija te
primere upošteva.
3.2 Samoobramba
3.2.1 Samoobramba kot silobran
Pravica do samoobrambe izhaja iz dveh temeljnih človekovih pravic, in sicer
pravice do telesne celovitosti in neodtujljive pravice do življenja. Žaberl
(2009: 42) razlaga, da je pravica do življenja vsekakor glavna človekova
23
pravica. Brez učinkovitih jamstev zanjo so vse druge človekove pravice
nesmiselne. Zato je ta pravica razglašena tudi z mednarodnimi dokumenti s
področja človekovih pravic, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah,
Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Evropska konvencija
o človekovih pravicah.
Zaradi pomembnosti teh pravic je poseg v njih zakonsko omejen in strogo
opredeljen. Žaberl (2009) ugotavlja, da lahko danes posameznik uporabi silo
(torej izvrši agresijo, nasilje) samo takrat, če država to dopusti s pravnimi
pravili. Sila in prisila imata zato v današnjem času izrazito pravno naravo. Ta
določa cilj in pogoje uporabe sile. »Izraz sila, v pravnem smislu, lahko pomeni
dopustno ali nedopustno delovanje, ki ima tudi svoje pravne posledice«
(Žaberl, 2009).
Da lahko govorimo o samoobrambi kot dopustnem dejanju, mora biti le-to v
skladu z opredelitvijo silobrana po veljavnem kazenskem zakoniku. Kazenski
zakonik Republike Slovenije (KZ-1, 2008) v 22. členu opredeli:
1. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni kaznivo dejanje.
2. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe
ali koga drugega istočasen protipraven napad.
3. Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če
je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti,
povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti.
Čelesnik in Rozman (2010: 9) pojasnjujeta, da »že beseda silobran pove, da
gre za obrambno dejanje, pri čemer oseba, ki ob protipravnem napadu brani
določeno pravno zavarovano vrednoto ali dobrino, s tem obrambnim
dejanjem izpolni zakonske znake nekega kaznivega dejanja (npr. pri obrambi
koga ali kaj poškoduje). Silobran dovoljuje obrambo, ki je nujno potrebna za
to, da storilec odvrne, od sebe ali nekoga drugega, napad. Branimo lahko
sami sebe ali pa nekoga drugega.«
24
»Da bi lahko neko dejanje šteli kot silobran morajo biti izpolnjeni določeni
kriteriji, ki jih določa KZ-1. Ker gre za obrambno dejanje je prvi kriterij, ki
mora biti izpolnjen, napad, vendar pa to ni dovolj; napad mora biti resničen
in protipraven, poleg tega pa je potrebna še istočasnost. Napad in obramba
morata potekati istočasno« (Čelesnik in Rozman, 2010: 9). Vsaka obramba
torej ni silobran, »da bodo izpolnjeni kriteriji silobrana, mora biti obramba
istočasna z napadom, naperjena mora biti zoper napadalca/njegovo dobrino
in biti mora neizogibno potrebna za odvrnitev napada« (ibidem).
Da bi ugotovili, ali gre za silobran, se vprašamo (Čelesnik in Rozman, 2010: 9):
- Ali je bil napad resničen?
- Ali je bil napad protipraven?
- Sta bila napad in obramba istočasna?
- Je bila obramba potrebna?
- Ali je bila obramba sorazmerna napadu?
Pri presojanju, ali je obramba bila potrebna, Čelesnik in Rozman (2010: 9)
opozarjata, da v (slovenskem) »kazenskem pravu ne pride v poštev možnost,
da bi se oseba morala umakniti napadalcu, lahko se, ni pa nujno, ker se ima
vsaka oseba pravico braniti.« V večini zveznih držav ZDA je potrebno pred
sodiščem posebej utemeljiti, da se ni bilo možno umakniti in da je nasilje bila
edina varna izbira (Miller, 2011: 7).
3.2.2 Uporaba strelnega orožja v samoobrambi
V silobranu je dovoljeno uporabiti katerokoli sredstvo, katerega učinek je
sorazmeren preteči nevarnosti. To pomeni, da je možen silobran tudi s
strelnim orožjem. Čeprav ne živimo v Ameriki, je tudi pri nas takšen scenarij
(čedalje bolj) možen. Zakon o orožju (ZOro-1) opredeljuje pogoje, pod
katerimi državljani Slovenije smejo posedovati in nositi orožje. Pri nas
poznamo tri vrste orožnih listin: za lov, šport in varnost. Uporabe strelnega
25
orožja v samoobrambi ne bomo posebej obravnavali, zato je potrebno
izpostaviti nekaj posebnosti, ki naredijo to orožje še posebej nevarno.
Strelno orožje je namenjeno ubijanju. Prvotni namen strelnega orožja je
povzročitev smrti ali v najboljšem primeru hujše telesne poškodbe. S tem
namenom je orožje ustvarjeno in zato je v tem tudi zelo učinkovito. S
strelnim orožjem je zelo težko ali nemogoče stopnjevati silo (sorazmerje). Je
izredno lahko za uporabo, saj je potrebno samo povleči sprožilec. To naredi
orožje zelo nevarno, saj je z njim še posebej lahko povzročiti smrt. Učinkovita
in varna (strokovna) uporaba strelnega orožja vključuje veliko več kot samo
znanje, v katero smer je potrebno obrniti cev in kje se nahaja sprožilec. Zato
je že poskus uporabe strelnega orožja v samoobrambi lahko izjemno nevaren,
če oseba ni za to posebej usposobljena. Tisti, ki se brani, lahko dodatno
ogrozi samega sebe kot tudi vse ostale prisotne.
3.2.3 Samoobramba ni pretep
Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1, 2006) v 4. točki prvega odstavka 2.
člena opredeli pretep: »Pretep je medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali
podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami.«
Razlika med samoobrambo in pretepom je v tem, da se v silobranu samo
branimo pred napadom. V pretepu se vloga napadalca in branilca izmenjujeta,
zato lahko rečemo, da oseba pri tem sodeluje. Denimo, da nas nekdo udari.
Če v istem hipu udarec vrnemo, smo s tem izpolnili pogoje silobrana. Bili smo
resnično in nezakonito napadeni in odzvali smo se istočasno ter sorazmerno. V
primeru, da po tem pride do krajše prekinitve, da se za kratek čas
odmaknemo od napadalca in potem nadaljujemo z udarci, je to že pretep.
Glede na nastale poškodbe, lahko za pretep odgovarjamo prekrškovno po
Zakonu o javnem redu in miru (ZJRM-1) in kazensko po Kazenskem zakoniku
RS (KZ-1).
26
3.2.4 Strokovna uporaba prisilnih sredstev
Za razliko od »navadnih« državljanov smejo posebej pooblaščene državne
službe (policija) in v omejenem obsegu tudi subjekti zasebnega varovanja
(varnostne službe) dopustno uporabiti silo tudi za izvršitev zakonsko
predpisanih nalog.
Policiji so pooblastila dana kot orodje za uspešno in učinkovito opravljanje z
zakoni in podzakonskimi predpisi določenih nalog (Žaberl, 2006: 22).
Zakonodajalec policistom ponuja paleto različnih prisilnih sredstev, ki jih
smejo uporabiti v določenih okoliščinah, da z neposredno prisilo proti določeni
osebi ali osebam dosežejo izvršitev policijske naloge (Žaberl, 2006: 231).
Po novi zakonodaji lahko tudi varnostnik, v skladu s 7. točko 1. odstavka 45.
člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1, 2011), uporabi fizično silo: »če
oseba ne upošteva ustnega opozorila in začne uresničevati svoj namen (hoče
vstopiti ali izstopiti iz varovanega območja, neposredno ogroža življenje ljudi
ali premoženje, poskuša pobegniti s kraja, kjer jo je varnostnik zalotil pri
kaznivem dejanju)« (Pungerčak, 2010: 15). Pungerčak (ibidem) v nadaljevanju
pojasni, da je »varnostnik dolžan uporabljati fizično silo tako, da z
najmanjšimi možnimi posledicami doseže zakonit namen.«
Vidimo, da je razlika med silobranom in uporabo prisilnih sredstev (fizične
sile) v tem, da smejo policisti v skladu s pooblastili in varnostniki v skladu z
ukrepi varnostnikov uporabiti silo tudi v drugih primerih, drugačnih od
zakonsko opredeljene samoobrambe. Oseba, zoper katero policija ali
varnostniki zakonito uporabljajo silo, pa se ne more sklicevati na silobran,
oziroma ji je s tem pravica do zakonite obrambe odvzeta.
Razlika je tudi v tem, da pri uporabi prisilnih sredstev in fizične sile zakon
posebej, taksativno opredeli, katera sredstva je dovoljeno uporabiti. V tem je
27
tudi ključna razlika med policijo in subjekti zasebnega varovanja. Policija sme
uporabiti orožje tudi kot prisilno sredstvo, medtem ko varnostnikom to ni
dovoljeno. Varnostnik sme strelno orožje uporabiti v enakih pogojih kot vsi
ostali državljani. Izključno v silobranu.
28
4 Motivacijska dinamika nasilja
Težnja po spoznavanju samega sebe je prastara želja in predstavlja
elementarni človekov motiv. Odgovore na številna vprašanja lahko najdemo
le, če dobro poznamo sami sebe in svoje ravnanje. Prav tako, če želimo
razumeti in spoznati stvarnost, moramo predvsem razumeti in spoznati svojo
duševnost, saj je navsezadnje vse, kar vemo o svetu, življenju in družbi,
znotraj nas samih (Musek, 2005b: 1; 2005a: 24).
»Eno od najpomembnejših spoznanj je bila ugotovitev, da predmeti, osebe in
dogodki, ki jih vidimo, niso stvarnost sama na sebi, temveč naše duševne
podobe, odrazi te stvarnosti. To, kar vidimo, niso stvari kot take, temveč
njihove duševne podobe v naši duševnosti« (Musek, 2005a: 3).
Pomen psihologije je ravno v tem, da na bolj znanstven — metodičen,
veljaven in zanesljiv — način spoznava osebnost. Tako se trudi upoštevati in
odpraviti pomanjkljivosti in napake vsakdanjega spoznavanja, da bi izboljšali
pojmovanja duševnosti in jih naredili bolj zanesljiva ter uporabna (Musek,
2005b: 1, 2005a: 24).
Mnoge v nadaljevanju naštete psihološke perspektive imajo že zelo dolgo
tradicijo. V psihologiji je pomembna seznanitev tudi s starejšimi teorijami,
saj predstavljajo temelj mnogim sodobnejšim in se ohranjajo v svoji
prenovljeni različici. Teorije v psihologiji se razlikujejo po izhodiščih, vsebini
in obsegu obravnavane problematike. Razvijale so se ob rivaliteti in
konkurenci različnih paradigem, zato ni presenetljivo, da je sodobna
psihologija tako kompleksno in razvejano področje (Musek, 2005b).
4.1 Osebnost in teorije osebnosti
O osebnosti in njenih izvorih so razmišljali že stari misleci, definicij osebnosti
pa je v strokovni literaturi toliko, da bi lahko samo o njih napisali debelo
29
knjigo (Musek, 2005b: 1). Musek (2005c: 13) razlaga, da »ko govorimo o
osebnosti, mislimo na celostni aspekt naše osebne eksistence, ki se
subjektivno pojavlja na ravni doživljanja, objektivno pa na ravni obnašanja.«
Po Musku (1999: 18; 2005b: 4) je »osebnost relativno trajna in edinstvena
celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika,« in kot
pravi, se ta definicija dobro ujema z večino znanstvenih pojmovanj osebnosti.
Osebnost si v skladu s to definicijo lahko predstavljamo kot entiteto, katere
značilnosti se raztezajo v treh neločljivo povezanih dimenzijah: biološki,
socialni in duhovni. Tripartitna razdelitev je smiselna, ker dobro označuje
človekovo naravo (Musek, 2005c: 34). Prav tako omogoča podlago za lažje
razumevanje in združitev različnih teoretičnih pogledov na osebnost.
Pri osebnosti gre za »tisto pri posamezniku, kar nam predstavlja njegovo
istovetnost in po čemer ga ločimo od drugih« (Musek, 2005b: 1). Za osebnost
in osebnostne lastnosti sta tako značilni relativna trajnost (isti ljudje se v
različnih situacijah pogosto obnašajo podobno) in individualna različnost
(različni ljudje se v enakih situacijah obnašajo različno). Pri doživljanju in
obnašanju ljudi pa opažamo tudi lastnosti, ki jih štejemo za splošne človeške
in jim zato pravimo, da so generične. Prav tako so številne individualne
dejavnosti situacijsko pogojene. Samo vedenje, ki je specifično za neko osebo
in se tudi ohranja med situacijami (je transsituacijsko), formalno štejemo za
del osebnosti (Musek, 2005b: 1–3).
Tabela 1. Obnašanje glede na to, ali je trajno ali prehodno , in glede
na to, ali je generično ali individualno (Musek, 2005b: 3).
OBNAŠANJE
trajno prehodno
OBNAŠANJE
generično splošne lastnosti instinktno obnašanje
individualno osebnost situacijsko pogojeno
obnašanje
Pomembno je razumevanje, da osebnost strukturno v bistvu ni celovita,
homogena enota, kot se nam dozdeva. Osebnost odlikuje kompleksnost, tvori
30
jo množica značilnosti in lastnosti, ki so pogosto tudi same razvejane in
povezane med seboj tako, da tvorijo nekakšno hierarhično mrežo sestavin, ki
se pojavljajo na različnih ravneh generalnosti. Zaradi visoke stopnje
organiziranosti pa je osebnost videti celovita (Musek, 2005b: 3, 4) in tudi
deluje kot celota, kot relativno trajna in stabilna organizacija psihičnih
funkcij in njim ustrezajočih procesov. V grobem lahko psihične procese in
funkcije razdelimo na konativne in kognitivne. Konativni obsegajo med seboj
neločljivo povezane motivacijske, afektivne in emocionalne procese (Musek,
2005c: 13, 43–45), med kognitivne pa štejemo spoznavne procese, kot so
zaznavanje, spomin in mišljenje, katerih prav tako ne moremo ločiti od
konativnih procesov (Musek, 2005a: 80). Razdelitev ustreza tudi klasični
razdelitvi osebnostnih lastnosti v štiri velika področja: temperament, značaj,
sposobnosti in konstitucija (telesna zgradba) (Musek, 2005c: 38).
»Teorija osebnosti je torej znanstvena razlaga, ki skuša povezati spoznanja o
osebnosti v celovit in koherenten (neprotisloven) sistem« (Musek, 2005b: 9).
Kot že ugotovljeno, pa je koncepcij osebnosti veliko. Kljub temu jih lahko
smiselno razvrstimo glede na to, v čem vidijo izvor, temelj oziroma težišče
osebnosti (Musek, 2005b: 11).
Tabela 2. Glavne skupine teorij osebnosti glede na lokacijo izvorov
osebnosti (Musek, 2005b: 11).
IZVOR TEORIJE
ZNOTRAJ OSEBE MOTIVI
Potrebe, goni, cilji,
vrednote
Psihodinamske teorije
Humanistične teorije
POTEZE Dispozicijske teorije
KOGNICIJA Kognitivne teorije
BIOLOŠKI DEJAVNIKI Bioevolucijske teorije
ZUNAJ OSEBE DRAŽLJAJI, SITUACIJE Vedenjske teorije
SOCIALNI DEJAVNIKI Socialne teorije
INTERAKCIJA INTERAKTIVNI VPLIV OSEB
IN SITUACIJ
Socialno vedenjsko
kognitivne teorije
31
Različne perspektive seveda pojmujejo agresivnost različno in ji pripisujejo
različen pomen. Do danes se v znanstvenih krogih ni oblikoval enoten,
sistematičen, jasen in neprotisloven pogled na osebnost in s tem tudi ne na
agresivnost. Gre za področje, ki ni zadosti raziskano in je podvrženo mnogim
neznanstvenim posploševanjem. Hkrati pa predstavlja problem agresivnosti
eno izmed najpomembnejših vprašanj človeštva. Ne smemo pozabiti, da
imamo ljudje burno zgodovino, polno krvavih vojn, in da že nekaj časa
posedujemo tehnologijo, s katero ogrožamo lastni obstoj kot vrste na planetu
Zemlji.
Ker je mnogo naštetih pogledov aktualnih tudi danes, bodisi v znanstvenih,
strokovnih ali poljudnih krogih, se moramo dotakniti pomembnejših. V
nadaljevanju bomo skušali različne perspektive združiti skozi danes zelo
vplivno psihološko paradigmo, ki, kot pravi Musek (2005a: 18), skuša zajeti vse
pomembnejše izvore našega obnašanja. Temeljno spoznanje paradigme je, da
»ljudje delujemo kot samoregulativna bitja, ki se ravnajo po tem, kako
zaznavajo in tolmačijo svoje okolje (zlasti socialno) in samega sebe« (Musek,
2005a: 18). Izvor našega obnašanja pa je moč najti tako »v vplivu situacij, kot
v vplivu osebnostnih dispozicij, še zlasti pa v vplivu kognitivne predelave
informacij, ki je posledica sovplivanja osebnosti in situacije« (ibidem).
Musek (2005a: 84) ugotavlja, da se večina pomembnih raziskovalcev strinja,
da lahko govorimo o treh temeljnih izvorih obnašanja:
1. Oseba sama — je nesporni vir lastnega obnašanja in doživljanja. Tukaj
se upoštevajo tudi genetske predispozicije, pod vplivom katerih se
razvijajo mnoge duševne in osebnostne lastnosti.
2. Zunanja situacija — posebno pogosto in močno vplivajo na nas drugi
ljudje (socialno okolje).
3. Interakcija osebe in situacije — na naše vedenje vplivajo tudi specifični
načini sovplivanja med osebnostnimi značilnostmi in zunanjo situacijo,
ki jih ne moremo pripisati samo prvemu ali drugemu izvoru.
32
4.2 Motivacija
»Motivacija je psihološki proces, ki spodbuja in usmerja naše vedenje« (Petri
in Govern 2004; v Kobal Grum in Musek, 2009: 16). Psihologija motivacije se
ukvarja z dvema glavnima vprašanjema: Zakaj in čemu se ljudje obnašamo
tako, kot se obnašamo? Prvo vprašanje se osredotoča predvsem na iskanje
vzrokov vedenja, medtem ko je drugo usmerjeno v razumevanje namena
oziroma cilja vedenja (Kobal Grum in Musek, 2009: 14).
Motivacijsko vedenje se pojavi takrat, ko organizem zazna stanje nekega
neravnovesja ali primanjkljaja. Pojavi se torej potreba, ki je začetna prvina
motivacijske situacije ali njen vzrok (Reeve, 2005; v Kobal in Musek, 2009:
17). Nadaljuje se v motivacijsko dejavnost, ki nas usmeri k ciljem, sredstvom,
objektom ali delovanjem, s katerimi lahko izravnamo nastali primanjkljaj.
Potrebe so lahko povsem materialnega značaja — pomanjkanje kisika, vode,
hranilnih snovi ipd. Mnogi socialni in psihološki motivi pa niso oprijemljivi,
zato v teh primerih govorimo bolj o informacijskem neravnovesju. Če nas
nekdo recimo premaga ali užali, nam s tem fizično ničesar ne odvzame,
posreduje pa nam informacije, ki niso v skladu z našimi normalnimi težnjami
po ugledu in samospoštovanju (Kobal Grum in Musek, 2009: 16–17).
V nalogi nas zanima predvsem izvor agresivnega ali nasilnega vedenja pri
človeku. Ule (2009: 269) pojasnjuje, da sta se do sedaj v psihološki literaturi
uveljavili dve glavni teoretski razlagi agresivnosti: biološke teorije, ki iščejo
razlago agresivnega vedenja v bioloških osnovah, in socialno
konstrukcionistične, ki pripisujejo agresivnemu vedenju socialni izvor. Tušak
in Tušak (2003: 107) zraven prištevata še tretjo kategorijo, ki predstavlja
kompromisno združitev obeh pogledov in upošteva vzajemni vpliv danih
socialnih okoliščin s predhodnimi izkušnjami ali učenjem.
33
Tabela 3. Teoretske razlage agresivnosti po Krahé (2002: 28).
Teoretska perspektiva Agresijo konceptualizirajo kot ... Agresivnost
vidijo kot
stabilno
nasproti
spremenljivi
(variabilni)
Biološke perspektive
Etologija ... notranjo energijo sta
Sociobiologija ... rezultat evolucije sta
Vedenjska genetika ... dedno zasnovo sta
Psihološke perspektive
Freudova psihoanaliza ... uničevalni instinkt sta
Frustracijska teorija ... usmerjenost proti ciljem var
Neoanalitiki ... odziv na negativni afekt var
Socialno-kognitivni
pristop
... funkcijo procesiranja informacij var
Teorija učenja ... naučeno skozi posnemanje in
ojačanje
var
Teorija socialne
interakcije
... rezultat procesa odločanja var
Tabela zgoraj prikazuje seznam glavnih teoretskih perspektiv na področju
raziskovanja agresivnosti (prvi stolpec). Zraven (drugi stolpec) je na kratko
pojasnjeno, v čem vidijo izvor agresivnosti oz. kako jo konceptualizirajo.
Nazadnje (tretji stolpec) so teorije razdeljene glede na to, ali vidijo
agresivnost kot stabilno ali variabilno (Krahé, 2002: 27). Razlage, ki vidijo
agresivnost kot stabilno, karakterizira bolj »pesimističen« in
»determinističen« pogled na človeško naravo. Po teh razlagah je človek po
naravi destruktiven in tega v izhodišču ne more spremeniti, zato potrebuje
neko obliko avtoritete, moralnih vrednot in norm, da ga v tej »nasilni,
živalski« naravi omejuje. Drugi sklop perspektiv je bodisi nevtralen ali bolj
optimistično naklonjen človekovi naravi.
34
4.3 Perspektive, ki predpostavljajo destruktivno naravo
človeka
4.3.1 Biološke perspektive
Biološke razlage temeljijo na pojmu instinkta ali (na)gonskega obnašanja,
katerim pravo znanstveno veljavo je omogočil Darwinov evolucionizem. S
pojmom instinkta ali (na)gona označujemo pri človeku tista obnašanja, ki bi
naj bila genetsko določena tj. vrojena in značilna za celotno človeško vrsto.
Instinkti bi se naj oblikovali skozi evolucijo kot pomembno vedenje za
preživetje vrste posameznih organizmov (Kobal Grum in Musek, 2009: 41).
Kobal Grum in Musek (2009: 24) razlagata, da je v zgodnjem razumevanju
motivacije prevladovalo stališče, da je vsa motivacija nagonska, torej
vrojena. Kasneje pa se je (predvsem po zaslugi behaviorizma) uveljavilo
prepričanje, da se je slehernega vedenja možno naučiti. Danes velja, da k
motivaciji prispevajo tako vrojeni kot pridobljeni procesi (Kobal Grum in
Musek, 2009: 24).
Etolog Konrad Lorenz (1963 v Ule, 2009: 270) je raziskoval agresivnost kot
splošno značilnost živalskega vedenja. Iz tega je sklepal tudi o neizogibnosti in
vrojenosti agresivnega vedenja pri človeku. Agresivnost pripisuje evolucijski
funkciji omejevanja pregoste naseljenosti vrste na nekem območju. S tem bi
se naj namreč zagotovilo zadostne izvore hrane, povečale bi se možnosti za
preživetje potomcev (Ule, 2009: 270). Lorenz (1963; v Kobal Grum in Musek,
2009: 46) opazi zanimivo razliko med živalskim svetom in človekom. Pri živalih
opazi, da imajo prirojene nagonske mehanizme za inhibiranje agresivnosti
proti lastni vrsti. Navaja primer, da ko volk podleže v boju, se uleže na hrbet
in je to signal za prenehanje sovražnosti. Človek kot vrsta, ki po naravi nima
morilskega orožja, pa tovrstnih inhibitornih mehanizmov agresivnosti, po
Lorenzu, naj ne bi nikoli razvil (Kobal Grum in Musek, 2009: 46).
35
4.3.2 Freudova psihoanaliza
Nekateri zgodnji raziskovalci so iskali temeljne instinkte ali gonske
mehanizme, s katerimi so poskušali pojasniti celotno vedenje človeka. Freud
je tako pripisoval osrednji pomen spolnemu gonu in na podlagi tega tolmačil
vso človeško vedenje (Kobal Grum in Musek, 2009: 41). »Dolgo časa je bil
prepričan, da je spolnost edini izvorni gon našega kompleksnega obnašanja in
mu je pripisoval tudi nastanek socialnih, civilizacijskih, pa tudi agresivnih
ravnanj« (Musek, 2005b: 57). Po grozotah druge svetovne vojne je oblikoval
drugo motivacijsko teorijo, po kateri delujeta pri človeku, in tudi sicer v
naravi, poleg spolne tudi sila smrti (Eros in Thanatos) (Musek, 2005b: 58).
Medtem ko eros vodi ljudi v smeri iskanja ugodja in zadovoljitve želja, pa je
thanatos samouničevalno naravnan. Zaradi antagonistične narave osnovnih
gonov posameznik nenehno doživlja notranji konflikt, ki ga lahko razreši samo
s preusmeritvijo napetosti (agresivnosti) stran od sebe na druge ljudi. Čeprav
Freud dopušča možnost neagresivnega sproščanja destruktivne energije, pa
kljub temu vztraja, da so učinki zgolj začasni. Po Freudu je agresivnost
neizogibna lastnost človekovega vedenja, nad katero posameznik nima
nadzora (Krahé, 2002: 34).
Čeprav je Freudova razlaga slišati zanimiva in do neke mere smotrna, pa je
malo empiričnih dokazov, ki bi jo podpirali (Crisp in Turner, 2007: 197). Danes
psihoanaliza in njene zgodnje različice v svoji prvotni obliki ne zdržijo
znanstvene presoje. Nadomestile so jih novejše in sprejemljivejše
psihodinamske teorije (Musek, 2009: 128). Kljub temu je Freudova
psihoanaliza bistveno vplivala na razvoj psihologije. Musek (1999: 64) pravi,
da je ključno spoznanje psihoanalize odkritje obstoja nezavednega. »Do
Freudovega »nastopa« se je zdelo nekako samoumevno, da so duševni pojavi
pač vse tisto, kar zavestno doživljamo (marsikomu je tudi danes težko
razumeti, da ni tako)« (Musek, 2005b: 50). »Kot ne vidimo atomov in molekul,
ki sestavljajo materialni svet, tako se ne zavedamo prikritih želja, motivov in
predstav, ki sestavljajo nezavedno ozadje naše zavestne duševnosti« (Musek,
1999: 64).
36
Pomembno je opažanje, da omenjena biološka in psihoanalitska perspektiva
kot tudi pogledi mnogih drugih raziskovalcev (npr. Bernard, Pavlov, Cannon,
Hull) predpostavljajo model hidravličnega delovanja motivacijskega sistema
(podobno principu homeostaze). Po tem konceptu naj bi se agresivni impulzi
neprestano kopičili v organizmu, dokler nek dražljaj ne »odpre ventila« in
pride do sprostitve. Temeljno načelo motivacije pri tem je težnja po
zmanjšanju napetosti oziroma vzburjenja (Kobal Grum in Musek, 2009: 46,
74). Po tej logiki je redno sproščanje agresivnosti biološka nuja. Vprašanje ni,
ali bo posameznik destruktiven, temveč predvsem na kakšen način. Takšno
razmišljanje ne pomaga veliko pri pojasnjevanju dinamike nasilja, ampak
preprosto prelaga individualno odgovornost za nasilje na »človekovo naravo«.
4.3.3 Biosociologija in »sebični gen«
Biološkodeterministični in pesimistični pogledi na človeško naravo so z
razvojem socialnih vedenjskih in kognitivnih perspektiv v veliki meri izgubili
znanstveno tehtnost in veljavo. Kljub temu pa je potrebno izpostaviti
biosociloško perspektivo, ki, kot pravi Musek (2005b: 144), predstavlja izziv
sodobnim trendom psihologije. »Biosociologija vidi v vseh življenjskih pojavih
(vključno s človekom in družbo) rezultat genskega delovanja« (Dawkins, 1976;
Jerman in Štern, 1996; Wilson, 1975, 1978; v Kobal Grum in Musek, 2009: 49).
»Vsak gen po svoji naravi teži k temu, da bi se razširil po celotnem genofondu
in pri tem izrinil druge gene. Pri tem seveda naleti na enako »sebično« težnjo
drugih genov in rezultat tega so različne »strategije«, ki genskim strukturam
omogočajo kar najbolj stabilno preživetje in razmnoževanje. Posamezni
organizmi z vidika biosociologije niso nič drugega kot nekakšna »ohišja«, ki
naj bi posameznim genom omogočila najboljše življenje. Geni torej ščitijo
predvsem sami sebe in svojo reprodukcijo. Organizmi so dobesedno »stroji za
preživljanje«, ki služijo svojim genom in ne obratno« (Kobal Grum in Musek,
2009: 49).
37
Ta ideja je precej »radikalna« in v nasprotju z glavnimi smernicami moderne
psihologije. Kljub temu jo izpostavljamo kot primer izrazito »črnogledega«
pogleda na človeštvo v modernem času. Z razumevanjem dinamike kognitivnih
procesov, ki so odgovorni za to, kako ljudje konstruiramo podobo sveta, v
katerem živimo, nam postane jasno tudi to, kako je mogoče, da ljudje na tako
različne načine vidimo svet in najdemo smisel v še tako radikalnih razlagah.
4.3.4 Vrojenost agresije
Danes teoretiki na splošno zavračajo domnevo vrojenosti agresivnega vedenja
pri človeku (Ule, 2009: 270). A s tem pogledom se ne strinjajo vsi, celo
nekateri socialni psihologi, kot sta Baumeister in Bushman (2011), verjamejo,
da je agresivnost prirojena in univerzalna značilnost človeka. Skleneta, da se
človeku ni treba naučiti agresivnega vedenja, da to pride naravno samo od
sebe. Naučimo se zgolj inhibiranja izražanja agresije (Baumeister in Bushman,
2011: 296-297).
Sprejemanje instinktivističnih razlag agresivnosti je predmet številnih kritik,
ne nazadnje tudi zaradi pomanjkanja empiričnih dokazov za take trditve
(Krahé, 2002: 34). Poleg tega je agresivnost pogosto usmerjena zoper osebe,
ki so nam blizu (sorodnike, partnerja), kar je v očitnem nasprotju z
evolucijsko logiko (Crisp in Turner, 2007: 198). Kovačev (2004: 74) pojasnjuje,
da evolucionizem sicer dobro pojasnjuje proces nastanka človeka, ampak da
»ni posebej primeren za pojasnjevanje njegovega vedenja na sedanji razvojni
stopnji. Človek namreč ritualizira celo svoje najosnovnejše fiziološke potrebe.
Pri njihovem zadovoljevanju se pojavlja vrsta posebnosti, ki nimajo zgolj
instrumentalne, pragmatične vrednosti, ampak so predvsem izraz njihove
stilizacije« (Kovačev, 2004: 74). Prav tako imajo bioevolucionistične teorije
težave pri razlagi prosocialnega vedenja.
38
Kovačev (2004: 74) poudarja pomen razlikovanja med biološko in kulturno
evolucijo. Pojasnjuje, da je zgodovinsko raziskovanje družb mnogo več kot
podaljšek biološkega evolucionizma v družbene znanosti. Zato bi lahko rekli,
»da temelji na kulturnem kodu, ki (v nasprotju z genetskim) ni zaprt«
(ibidem).
Berkowitz (1993: 387; v Krahé, 2002: 45) poudari, da ljudje imamo agresivni
potencial in smo zmožni nasilja. Ampak da to nikakor ne pomeni, da obstaja
neka biološka nuja, ki se v nas nabira, da moramo napadati in uničevati
druge. Ule (2009: 271) zaključi, da agresivnost ni biološka značilnost vrste
oziroma vseh ljudi, da pa je lahko značilnost nekaterih ljudi. Areh (2010: 168;
po Dabbs in sod. 1995; po Baron, 2001) pojasnjuje, da se agresivno vedenje
lahko pojavi tudi zaradi vpliva gensko prenosljivih dejavnikov. Vedenjsko
genetska perspektiva potrjuje, da so nekateri posamezniki gensko (dedno)
predisponirani za agresivno vedenje, ampak trdijo, da je odvisno predvsem od
zunanjih dejavnikov, ali bo takšno vedenje tudi prišlo do izraza ali ne (Krahé,
2002: 33).
4.3.5 Fenomenološka, humanistična in pozitivna perspektiva
Humanistične in pozitivne perspektive osebnosti so se razvile kot odziv na
pesimistične in deterministične poglede bioloških, kot psihoanalitičnih in
behaviorističnih pogledov. Izhajajo iz spoznanja, da se je znanstvena
psihologija v svojem razvoju najbolj osredinjala na številne negativne aspekte
življenja, ki povzročajo ali pomenijo težave, probleme in motnje v psihičnem
in osebnostnem delovanju posameznika (Musek, 2005a: 101). Musek (ibidem)
pritrjuje, da »v psihologiji kar upravičeno govorimo, da je »negativno
pristrana« (»misery biased«), kar lahko zelo jasno potrdimo z dejstvi: veliko
več člankov in knjig je bilo napisanih o strahu, jezi, sovraštvu, agresivnosti in
depresivnosti kot pa o zadovoljstvu, veselju in sreči.« Naprej pojasnjuje, da
je to po svoje logično in razumljivo, ampak da ima negativna pristranost
psihologije tudi problematične posledice.
39
1. »Oblikovanje neustrezne podobe osebnosti in neustrezno poznavanje
pozitivnih vidikov osebnosti in psihične stvarnosti nasploh. Dober
primer za ilustracijo teh trditev najdemo v razvoju Freudove
psihoanalize. Izhajajoč iz kliničnega raziskovanja nevroz, je razvil
Freud pristranski model človeka in osebnosti, ki nosi posplošene
karakteristike nevrotikov« (ibidem).
2. »Prevladujoča usmerjenost na negativne in psihopatološke vidike vodi
v model posameznika, ki mu primanjkuje pozitivnih lastnosti,
pomembnih za občutja smiselnosti življenja. Upanje, modrost,
kreativnost, subjektivno zadovoljstvo, optimizem, občutje sreče itd. so
primeri lastnosti, ki so v psiholoških raziskavah pogosto ignorirane ali
pa celo pojmovane kot transformacije negativnih značilnosti« (ibidem).
»Humanistične teorije osebnosti (Maslow, Rogers) poudarjajo pomen
človekovih zmožnosti, samozavedanja in svobodne volje. Človek podeduje
dobro, pozitivno, nerazdiralno naravo. Njegova osnovna motivacija je potreba
po osebnostni rasti, ki jo posameznik zadovoljuje v odvisnosti od zaznavanja
samega sebe oz. samopodobe« (Areh, 2010: 237). Samopodoba je pri tem zelo
pomembna iz več razlogov. Prvič zato, ker se v njej zrcali dosežena stopnja
spoznanja samega sebe in samoaktualizacije. In drugič, ker samopodoba sama
deluje kot referenčni okvir našega obnašanja (Musek, 2005c: 139).
Pomen samopodobe in osebnostne rasti se čedalje bolj prepoznava na
različnih področjih: vzgoja in izobraževanje, pedagogika, organizacijsko
vedenje, voditeljstvo itd. Tako recimo obstajajo zametki bolj celostnih
pristopov tudi na področju preprečevanja kriminalitete. Farrel in Vulin-
Reynolds (2007: 768-769; po Coie et al., 1993) pojasnjujeta, da nekateri
raziskovalci preprečevanja kriminalitete poudarjajo pomen celostnega
osebnostnega razvoja. Ti raziskovalci izpostavljajo, da je dosedanja praksa
preozko osredotočena zgolj na odpravo problematičnega vedenja.
40
Zagovarjajo, da je razvoj socialnih, čustvenih, kognitivnih in vedenjskih veščin
bistveno učinkovitejši pristop.
Humanistične in pozitivne perspektive torej imajo potencial za zmanjšanje
agresivnega vedenja, ampak same po sebi ne razlagajo izvora agresivnosti.
4.4 Socialno vedenjsko kognitivne perspektive motivacije
4.4.1 Frustracijske teorije in negativni afekt
Tušak in Tušak (2003: 108) ugotavljata, da se danes agresivnost najpogosteje
obravnava kot posledica različnih vrst frustracij. »Tako usmeritev sprejema
večina neoanalitikov (Fromm, Horneyjeva, Reich, Sulivan in Schultz-Hencke),
predstavniki organizmičnih teorij osebnosti in humanistični psihologi (Maslow,
Rogers) ter tudi začetnik Gestalt terapije Fritz Perls« (Tušak in Tušak, 2003:
108). »O frustraciji govorimo tedaj, ko subjekt v motivacijski situaciji na poti
do cilja naleti na oviro, ki preprečuje zadovoljitev neke potrebe« (Kovačev,
2004: 118).
V začetku so zagovorniki povezave med frustracijo in agresijo menili, da v
človeku obstaja neka sila, ki se v kombinaciji z zunanjimi dražljaji manifestira
kot agresivno vedenje. Za razliko od instinktov, ta sila (gon) ni nekaj, kar bi
bilo stalno prisotno in bi se nabiralo v posamezniku. Nastane, ko je organizem
soočen s situacijo, v kateri doživi frustracijo, ker ne more zadovoljiti neke
pomembne želje. Prvotno so zagovorniki menili, da frustracija neposredno
povzroča agresijo,kasneje pa se je ustalilo prepričanje, da je agresivno
vedenje zgolj eden izmed možnih odzivov na frustracijo (Krahé, 2002: 34-35).
Pri tem »agresija ni usmerjena vedno k izvoru frustracije. Kadar je vir
nakopičene jeze, sovraštva ali kake druge frustracije premočan, se lahko
agresija preusmeri na drug, nadomesten objekt« (Ule, 2009: 276).
41
Po Berkowitzu (1989; v Krahé, 2002: 36) frustracija povzroča agresijo v toliko,
da vzbudi negativno čustveno stanje. »Poudarja predvsem vlogo neugodnih
doživljajev in občutij kot sprožilnih dejavnikov agresije. Negativni dogodki
sprožijo negativna čustva, to pa sproži primitivne reakcije posameznika v
obliki ekspresivnih motoričnih reakcij, občutkov, misli in spominov«
(Berkowitz, 1984; v Ule 2009: 277). S takšnim pogledom lažje pojasnimo
povezavo agresivnosti z občutenjem strahu, fizične bolečine ali psihološkega
nelagodja, saj so vsi ti prav tako dejavniki, ki povzročajo negativna čustvena
stanja (Krahé, 2002: 36).
Po Berkowitzevem (1993: 57; v Ule, 2009: 279) modelu se ob neprijetnih
dogodkih porodijo neprijetni občutki, ki jih po primitivni asociacijski reakciji
posameznik doživi bodisi kot prvinsko jezo bodisi kot prvinski strah. Prvinska
jeza vzbudi težnje k agresiji oz. napadu, strah pa težnje k umiku.
Ule (2009: 277)pojasnjuje, da»med primitivnimi občutki jeze in dejanskim
izbruhom agresije posreduje še vrsta duševnih procesov, ki predelujejo te
primitivne občutke in pomenijo pospeševalne ali zavorne dejavnike agresije:
razmislek o vzrokih in razlogih dogodkov in dejanj, pričakovanja o iztekih
dogodkov, priklic družbenih norm in pravil v zavest, razmislek o svojih
čustvih v dani situaciji in nadzor čustev.«
Kovačev (2004: 128) razloži, da je jeza ena najmočnejših negativnih emocij,
ki ima izredno močan vpliv na medosebne odnose in na posameznika, ki jo
doživlja. Marčič (2009: 88; po Haley, 1986; po Milivojevič, 2007) pojasnjuje,
da je jeza povezana z občutkom lastne pomembnosti in značaja. Baumeister
in Bushman (2007: 65) opredelita jezo kot čustveni odziv na dejansko ali
namišljeno grožnjo ali provokacijo. Vedno več avtorjev (npr. Lazarus, 1991;
Lerner, 1970, 1980; v Kovačev 2004: 130) poudarja povezanost občutenja jeze
z ogroženostjo njegove ego-identitete. Razlaga, da so reakcije na tako
situacijo sicer lahko tudi groza, anksioznost, krivda in sram, ampak da subjekt
najpogosteje navzven odreagira v obliki jeze.
42
»Občutki jeze se razprostirajo na kontinuumu od rahle razdražljivosti do
izbruhov besa« (Tušak in Tušak, 2003: 114). Izkaže se recimo, da je
agresivnost večja v primerih, ko vzrok negativnih čustev lahko pripišemo
namernemu ali nepravičnemu početju druge osebe (Krahé, 2002: 38). »Glavna
akcijska tendenca, ki se pojavi pri doživljanju jeze, je težnja k napadu na
osebo (ali več oseb), ki je odgovorna za žalitev ali škodo (Averill, 1980, 1982,
1983; v Kovačev, 2004: 135). Kovačev (2004: 135) v nadaljevanju pojasni, da
agresivne tendence posameznik navadno realizira tedaj, ko je prepričan v
njihov uspeh. Zanimivo je tudi, da so emocije lahko globoko potlačene v
podzavesti, posameznik se jih ne zaveda, izražajo pa se na različne, predvsem
indirektne načine.
Prav tako je dobro vedeti, »da lahko povečajo težnjo k agresiji tudi
okoliščine, ki niso pomensko ali vzročno povezane z agresijo ali z vzrokom
razburjenosti. Tudi povišana temperatura v okolju, velik hrup, gneča delujejo
kot neposredni vzroki za povečanje agresivnega vedenja. Podobno učinkujejo
nekateri telesni, fiziološki dejavniki (telesni napor), informacije (soočenje s
senzacionalnimi novicami), gledanje napetih prizorov ali erotičnih scen
(pornografija). To so same po sebi agresijsko nespecifične okoliščine, ki pa v
povezavi s stanjem čustvene napetosti, jeze zelo hitro pripeljejo do
agresivnega vedenja« (Mummendey, 1990; Berkowitz, 1993; v Ule, 2009: 280).
4.4.2 Upor do ubijanja lastne vrste
Masten (2002: 16) zapiše, da: »ima vojaška psihologija dolgo preteklost, a
kratko zgodovino.« Pri pregledu literature to hitro ugotovimo, saj se izredno
malo avtorjev neposredno loteva najbolj bistvenega vprašanja v vojni —
ubijanja. Daniel Blocq (2010: 5) opozarja, da:
»... je družba na splošno mnenja, da so se vojaki pripravljeni boriti v vsaki
vojaški operaciji (Grossman, 1995: 87). Pripravljenost ubiti in pripravljenost
umreti sta pogosto videni kot dejstvo. Realnost pa pokaže, da mora vojak
43
pravzaprav premagati svoj notranji upor do ubijanja in posledično tudi
potisniti strah pred smrtjo (Grossman, 1995: 88). Ubijanje je na splošno
sprejeto kot moralno narobe. S tem je pogosto povezano tudi trpljenje
umirajočega človeškega bitja. Povzroča bolečino in žalost med sorodniki in
prijatelji ter krši etična načela, kot sta spoštovanje »dostojanstva« in
»nedotakljivosti življenja« (Norman, 1995: 40-45, 47, 50-55). Omenjena
moralna vprašanja so globoko zakoreninjena v vojaku, da predstavljajo
čustveno oviro na bojišču (Marshall, 2000: 78)« (Blocq, 2010: 5; prevod po
Janković, 2011: 29-30).
Jelušič (2002: 112) zapiše, da se »vojaška organizacija kaže v javnosti kot
strogo racionalna, nadzorovana struktura, ki pa v resnici veliko svojih ravnanj
utemeljuje na čustvih. Brez čustev sploh ne more motivirati svojih
pripadnikov, oziroma izvesti pripravljenosti za bojevanje. Čustva so spiritus
agens vojske. Zelo malo je takšnih organizacij, ki bi pripravljale svoje člane
na to, da pri opravljanju svojih nalog lahko tudi umrejo.«
Grossman (1999: 142-144) ugotavlja, da pojem bojnega stresa tradicionalno
povezujemo z bojno utrujenostjo in potravmatsko stresno motnjo. Ampak to
sta v bistvu zgolj manifestaciji, ki se pokažeta kot posledica stresorjev,
specifičnih za boj. Grossman (ibidem) nadaljuje, da zagotovo ne smemo
podcenjevati vpliva strahu, groze, psihološke vzburjenosti in fizičnih
obremenitev v boju, ampak da postaja jasno, da so drugi dejavniki tisti, ki so
vzrok resnim psihološkim posledicam bojevnikov. Ti drugi dejavniki so
specifični za bojevanje in so povezani v prvi vrsti s strahom (travmo) pred
bližinsko medosebno agresijo.
Grossman (1999: 145; 2009) ugotavlja, da je boj bistveno manj stresen, če
nam ni treba ubijati. Četudi je situacija enako ali celo bolj življenjsko
nevarna. Raziskave so pokazale bistveno manjše psihološke posledice vojne
med pripadniki podpornega vojaškega osebja (npr. duhovnikov, sanitete,
zalednih enot) in civilistov (npr. med bombardiranjem). Če nismo osebno
zadolženi za ubijanje, so posledice bistveno manj hude. Grossman (ibidem)
44
ugotavlja, da motivacija za boj ne izhaja iz težnje po preživetju (strahu pred
lastno smrtjo) ali zaradi ideoloških ciljev, temveč predvsem kot posledica
skupinske dinamike.
Grossmanove (2009) ugotovitve o človekovem uporu do ubijanja izhajajo v
prvi vrsti iz proučevanja zgodovinskih podatkov vojn in pričevanj vojnih
veteranov. Njegova spoznanja potrjujejo modernejši spopadi, saj se v njih
očitno kažejo učinki spremembe v urjenju vojakov po drugi svetovni vojni.
Tekom druge svetovne vojne je po ugotovitvah S.L. Marshalla (v ibidem; in
drugih ponovljenih raziskav; glej Grossman 2009: xviii) na nezavarovanega
sovražnika, z namenom da se ga ubije, streljalo samo 15 do 20 odstotkov
vojakov. Te ugotovitve je vojska vzela zelo resno in korenito spremenila
pripravo vojakov za bojevanje z namenom, da se poveča učinkovitost oz.
smrtnost streljanja. Učinkovitost modernih metod se po Grossmanu (ibidem)
kaže že pri britanskih enotah med falklandsko vojno leta 1960. Po ugotovitvah
R.W. Glenna (v ibidem) pa je učinkovitost streljanja v vietnamski vojni
dosegla kar 95 odstotkov.
Grossmanova (1999, 2009) spoznanja podpirajo tudi druge raziskave. Avtor v
zadnjem času prejema čedalje večjo težo v znanstvenih in zlasti strokovnih
krogih. Spoznanje o globokem uporu do ubijanja lastne vrste predstavlja
pomembno prelomnico moderne vojaške psihologije. Revolucionarnost tega
odkritja pa bi vsekakor bilo smotrno upoštevati tudi na vseh drugih področjih,
ki jih vprašanje agresivnosti in nasilja zadeva.
4.4.3 Fizična in čustvena distanca
Pri trditvi, da imamo ljudje močan notranji upor do ubijanja, se nujno zastavi
vprašanje, zakaj ima potem človeška civilizacija tako burno in krvavo
preteklost in zakaj je toliko nasilja v moderni družbi ob vseh tehnoloških
napredkih? Harris in sodelavci (2002; v Grossman, 2009: 304) celo ugotavljajo,
da je danes bistveno več nasilja, kot ga je bilo včasih. Pojasnjujejo, da bi
45
danes statistike umorov (v ZDA) bile tri- do štirikrat višje, če bi posedovali
medicinsko tehnologijo iz sedemdesetih let dvajsetega stoletja. To pomeni,
da tričetrtine ljudi reši moderna tehnologija, dejanskih napadov pa je
bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Praper (2004; v Lajkovič, 2006) ugotavlja, da »je agresivnost fenomen, ki ima
prav posebno mesto v človekovem preučevanju samega sebe in nas po eni
strani okupira bolj kot seksualnost, po drugi strani pa je tudi tabuiran bolj kot
ta. Dejstvo je, da je agresivnost del nas, tako kot seksualnost.« Grossman
(2009, 30-34) meni, da nerazumevanje nasilja pri človeku izhaja iz ignorance.
Tako kot si je del zgodovine celotno človeštvo zatiskalo oči pred spolnostjo in
jo tabuiralo, se to danes dogaja z nasiljem. Nihče se ni pripravljen soočiti s
svojo »temno platjo«, zato ostaja nerazumljena, kolektivne iluzije pa se
vzdržujejo.
Grossman (2009) kot ključni dejavnik, ki omogoča ljudem sposobnost ubijanja,
pripisuje čustveni odmaknjenosti od žrtve (tarče). Čustveno distanco razdeli v
štiri podkategorije: kulturno, moralno, socialno in mehanično. Obravnava tudi
fizično razdaljo, ki pa, kot sam pravi, je prav tako v funkciji doseganja
čustvene odmaknjenosti.
Kulturna distanca nastane (ali se jo namerno ustvarja) s krepitvijo predsodkov
in sovraštva ter videnja sovražnika kot manjvrednega (Grossman, 2009: 161-
164). Gabriel (1991) pravi, da ko se vojak sooča z resnostjo smrti in uničenja,
lahko upraviči grozoto svojih dejanj in ostane duševno zdrav samo, če
dehumanizira sovražnika (Gabriel, 1991: 136). Moralna distanca temelji na
»črno-belem« videnju sveta. Lastno prizadevanje se poveličuje in opravičuje z
višjimi dobrohotnimi nameni in cilji. Sovražnikova prepričanja pa so očitno
zmotna ali hudobna (Grossman, 2009: 164-167). Sovraštvo konkretizira
posameznikove predstave in ga spodbuja, da deli posameznike na naše (mi) in
druge (oni) (Arnejčič, 2008: 233).
46
Socialna distanca je zelo pomembna prvina, ki je tesno povezana s skupinsko
dinamiko. Hierarhična stratifikacija v organizirani skupini, kot je recimo
vojska (ali kriminalna združba ali tolpa), omogoča socialno distanco med
tistim, ki se odloči za izvedbo nasilja, in tistim, ki ga dejansko
operacionalizira (izvede). To je eden izmed funkcionalnih razlogov stroge
ločitve med vojaki, podčastniki in častniki v vojaški organizaciji (Grossman,
2009: 168-169).
Mehanična distanca nastane kot posledica uporabe nekatere moderne
tehnologije. Tako recimo vojak, ki uporablja napravo za nočno opazovanje, ali
vojak, ki upravlja bojno postajo preko zaslona, nima neposrednega vizualnega
stika s stvarnostjo, čeprav je dejansko fizično zelo blizu. Vse skupaj zgleda
kot film ali računalniška igra (Grossman, 2009: 169-170).
Graf 1. Fizična oddaljenost od tarče vs. upor do ubijanja (Grossman, 2009:
98).
Razdalja,s katere agresor izvede nasilje nad drugim človekom, se izkaže za
zelo bistveno. Upor do ubijanja in travmatične posledice ubijanja v vojni so v
direktnem sorazmerju. Manjša je razdalja, večajo se upor in posledice; večja
je razdalja, manjša se upor in posledice, ali pa jih sploh ni. Posadke orožij
47
velikega dometa (artiljerija, ladjevsko topovje, bombniki, raketni izstrelki
itd.) varuje velika oddaljenost od cilja, ki jim omogoča, da se ne zavedajo
svojega početja. Zanje početje ni osebno, nikoli niso »spoznali« svojih žrtev,
jim pogledali v oči (Grossman, 2009: 97-138).
Psihološko proučevanje teroristov prav tako razkrije, da se poslužujejo
različnih strategij čustvenega distanciranja. Za teroriste so namreč številne
raziskave potrdile, da so praviloma popolnoma normalne osebnosti in se ne
razlikujejo od drugih »vzornih« državljanov. V nasprotju s populističnim
prepričanjem je, da so psihopatsko moteni (Majeska in Hudson, 1999). Enako
velja tudi za večino kriminalcev. Po Grossmanu (2009) so edino sociopati
zmožni ubijanja brez občutka krivde, teh pa naj bi bilo v populaciji
prebivalstva ZDA približno 3 odstotke (podatke navaja po Diagnostičnem in
statističnem priročniku duševnih motenj Ameriškega psihiatričnega združenja;
DSM, APA). Izkaže se, da je sociopate težko uporabiti v kakšnem
organiziranem prizadevanju (v vojski, terorističnih skupinah, organiziranem
kriminalu), saj v osnovi zavračajo vsakršno avtoriteto in so brez občutka za
soljudi (Grossman, 2009: 182; Majeska in Hudson, 1999).
Baumeister in Bushman (2007: 68) potrjujeta, da so edino psihopati zmožni
nekoga poškodovati, ne da bi občutili krivdo. Obenem pravita, da je
psihopatov v populaciji zgolj en odstotek, vsi ostali pa občutijo zmerne do
močne občutke krivde. Zato morajo agresorji najti način, da se spopadejo s
temi občutki.
4.4.4 Učenje
»Vedno več raziskovalcev se danes nagiba k pojmovanju agresivnosti kot
naučene oblike vedenja« (Tušak in Tušak, 2003: 110). Po Grossmanu (2009:
306) vsaka izmed treh oblik učenja pomembno prispeva k premagovanju
notranjega upora do ubijanja in omogočanju agresivnega vedenja:
- klasično pogojevanje (»Pavlovi psi«),
48
- instrumentalno pogojevanje (»B.F. Skinnerjeve podgane«) in
- socialno učenje z opazovanjem in posnemanjem (»Bandurina lutka«).
»Agresivnost naj bi bila pridobljena tako kot mnoge druge aktivnosti in
reakcije. Bandura s sodelavci (1977) trdi, da so ljudje agresivni predvsem
zato(Tušak in Tušak, 2003: 110):
- ker so se iz preteklih izkušenj naučili agresivnosti,
- ker so bili v preteklosti nagrajevani za določene agresivne reakcije,
- ker jih okolica neposredno vzpodbuja k agresivnosti.«
Ule (2009: 272) pojasnjuje, da »mnogi psihologi verjamejo, da agresija
obstaja, ker se »splača«. Ljudje so za agresivno vedenje pogosto nagrajeni, z
agresijo pridejo do nagrade, koristi, ugodja. Na ta način se ljudje učijo biti
agresivni.« Bandura (1967; Bandura in Walters, 1963; v Crain, 1992: 179)
poudari, da pri tem ne gre samo za instrumentalno pogojevanje (nagrajevanje
in kaznovanje), ampak se ljudje (otroci) učijo tudi skozi opazovanje drugih.
Če je opazovani »zgled« nagrajen za svoja dejanja, je večja verjetnost, da bo
tudi sam začel posnemati vedenje in bo s tem postalo del njega (Bandura,
1973, 1983; Mischel, 1973; Mischel & Shoda, 1995; v Baumeister in Bushman,
2011: 295).
»Raziskave kažejo, da večji del vzrokov za nastanek otroške agresivnosti leži
v družinskih razmerah, in sicer v odkritem ali prikritem nasilju nad otroki.
Čeprav so pogosto vzrok družinskega nasilja širši družbeni dejavniki in
neposredne situacije, kot na primer materialne stiske, brezposelnost.
Agresivni starši so bili pogosto sami izpostavljeni agresiji. Tako se agresivno
vedenje prenaša iz generacije v generacijo« (Ule, 2009: 273).
Za mladostnike raziskave kažejo, da je šola tisti temeljni dejavnik v
socializaciji, ki odločilno vpliva na njihov psihični in socialni razvoj iz otroka v
odraslo osebo (Hurrelmann, 1993; v Kobal, 2000: 199).
49
4.4.5 Vpliv medijev
Ule (2009: 283) pojasnjuje, da so razprave o učinku medijev na agresivno
vedenje že stare. »Raziskave kažejo, da mediji s predstavljanjem in
popularizacijo agresivnih dejanj povečujejo asociacijo med gledanim,
poslušanim in lastnim agresivnim vedenjem. Ne podpirajo neposredno
agresivnega vedenja javnosti, temveč krepijo asociacije in stališča, ki
podpirajo ali utrjujejo nagnjenje k agresiji« (Ule, 2009: 285).
Berkowitz (1983; v Ule, 2009: 284) opozarja, da »moramo razlikovati med
kratkotrajnimi in dolgoročnimi učinki nasilja v medijih. Kratkoročni učinki se
hitro izgubijo, dolgoročni pa se pojavijo šele čez čas.« Ule (2009: 285)
poudarja, da imajo najbolj »usodne in dolgoročne posledice prikriti učinki
medijev. Socialnopsihološke raziskave so pokazale predvsem naslednje oblike
dolgoročnih učinkov nasilja v medijih:
- povišan prag strpnosti do nasilja, zmanjševanje pozornosti na nasilje,
- ravnodušnost in neobčutljivost za nasilje,
- pozitivna stališča do nasilja in dopuščanje agresije kot načina za
reševanje problemov,
- pretiran strah, občutek stalne nevarnosti, pretirana potreba po zaščiti«
(Ule, 2009: 285).
Ravno tem prikritim učinkom nasilja pripisuje Grossman (2009: 303-336)
ključni pomen za nasilje v družbi. Razlaga, da temeljijo učinki na enakih
konceptih, kot se uporabljajo v modernem vojaškem urjenju in indoktrinaciji,
da se premaga upor vojakov do ubijanja. Za razliko od vojaškega urjenja, ki
vključuje tudi varovalne mehanizme (v prvi vrsti brezpogojno podrejenost
avtoriteti in ukazom), pa v civilni družbi, ki je izpostavljena necenzuriranim
medijem, teh sploh ni. Grossman (ibidem) posebno nevarnost vidi v nasilnih
računalniških igrah, ki čedalje bolj realistično simulirajo bojevanje in
ubijanje.
50
Problematične so tudi »informativne« oddaje, kot so poročila, ki naj bi imela
praviloma za cilj nepristransko obveščanje, ampak so zaradi potrebe po
doseganju višje stopnje gledanosti (poslušanosti, branosti) podvrženi
senzacionalizmu in dramatizaciji. Zato mediji pretirano pogosto in
(ne)selektivno poročajo o ekstremnih primerih nasilja, ki pa jih v primerjavi z
drugimi oblikami kriminala sploh ni toliko (Jewkes, 2004: 53-54).
Na ta način mediji (s poudarkom na zabavni industriji) ustvarjajo idealizirano
(polarizirano) črno-belo podobo sveta in krepijo stereotipe. Družbo se ločuje
na »nedolžne državljane« in »kriminalce«, na »nas« in na »njih«. V dejanskem
svetu ločitev ni tako preprosta in so vloge pogosto prepletene, zabrisane
(Felson, 1998: 21).
Nekateri (npr. Fleschbach, 1976; v Ule, 2009: 271, 287-288) so domnevali, da
lahko fantazije o nasilju, ki jih sproži gledanje nasilnih prizorov na televiziji in
tudi ukvarjanje z agresivnimi športi, pomagajo »kanalizirati« agresivne težnje
v nenevarno smer in tako zmanjšajo nasilje v realnem življenju. Ule (2009:
288) pojasnjuje, da so »nekatere raziskave katarzičnega učinka agresije sicer
pokazale, da lahko zniža trenutno stopnjo čustvene napetosti, torej prekine
trenuten začarani krog jeze ali frustracije, ne ukinja pa agresivnega vedenja.
Gledanje agresivnih scen lahko celo pomaga obnavljati nasilje« (Ule, 2009:
288).
»Vloga medijev, posebno filma in televizije, v socializaciji postane posebno
pomembna v najstniških letih, ko modele staršev, učiteljev zamenjajo
zvezdniki in heroji s filmskih in televizijskih platen, glasbenih scen. Vedenje,
ki ga najstniki prevzemajo, je pogosto agresivno. /.../ Mladi, ki pogosto
gledajo nasilne prizore v medijih, se priučijo »agresivnega scenarija«
(aggressive script), ki jim pove, da je agresija običajen in primeren način za
reševanje njihovih medosebnih problemov« (Ule, 2009: 284-285).
Miller (2008: 29, 2011) opozarja, da je vir informacij in »znanja« o naravi in
dinamiki nasilja večine ljudi in tudi mnogih »ekspertov« samoobrambe in
51
borilnih veščin, zabavna industrija. Pri tem se preveč pogosto »pozablja«, da
je namen zabavne industrije, da zabava in ne poučuje. Ljudje dobijo napačno
predstavo o tem, kako nasilje v resnici poteka in kakšni so pravilni odzivi v teh
situacijah.
4.5 Skupinska in socialna dinamika
4.5.1 Opredelitev skupine
Ljudje smo družbena bitja. Ule (2009: 456) pojasnjuje, da »ljudje za svoj
obstoj in razvoj potrebujemo druge ljudi.« »Posameznik v skupini zadovoljuje
svoje interese in potrebe (varnost, sprejetost, pripadnost, uveljavljanje,
sodelovanje itd). Preko socialne interakcije pa skupina vpliva na stališča,
aktivnosti in vedenje članov« (Tušak in Tušak, 2003: 141).
Vec (2006: 106) ugotavlja, da si avtorji glede opredelitve pojma skupina niso
enotni. Izkaže se, da je opredelitev »odvisna tako od avtorja kot od tistega, ki
jo interpretira ali uvršča v posamezen »predalček«.« Problem raznovrstnosti
opredelitev skupin je tudi v tem, da avtorji pogosto ne govorijo o istih vrstah
skupin (ibidem).
Rot (Psihologija grupa, 1983; v Tušak in Tušak, 2003: 141) poudarja
strukturiranost in velikost skupine kot dve pomembnejši karakteristiki. Za
nestrukturirane skupine je značilno, da njihovo delovanje ni organizirano, da
obstajajo kratek čas, v njih ni razdelitve vlog in položajev, nastajajo
predvsem na osnovi prostorske bližine članov in podobnih (a ne skupnih)
ciljev. »Za strukturirano skupino je značilna neposredna interakcija in
komunikacija med člani, skupni cilji, medsebojna odvisnost in vpliv, skupna
aktivnost, pripadnost skupini, norme in statusi (položaj in vloga), ki regulirajo
vedenje v skupini, stabilni odnosi itd.« (ibidem).
52
Strukturirane skupine po Rotu, kot kaže, ustrezajo pojmu psihološke skupine.
»Za psihološke skupine je predvsem značilno, da se v njej lahko razvijejo
pomembni psihološki procesi: privlačnost/odbojnost,
sodelovanje/tekmovanje, zaupanje/nezaupanje, čustvena podpora, socialna
podpora, izmenjava informacij, dobrin, uslug, čustev, zaupanja, konflikti«
(Ule, 2009: 355).
Ule (ibidem) pojasnjuje, da skupino lahko tvorita že dva človeka (pravimo ji
»diada«). Tušak in Tušak (2003: 142) pa ugotavljata, da si avtorji niso enotni
glede tega, koliko največ članov lahko ima skupina, da še lahko govorimo o
psihološki skupini. Nekateri opredeljujejo točno številko, medtem ko drugi
poudarjajo pomen njenih značilnosti, ne glede na velikost. Prav tako so male
skupine pogosto predmet ločene obravnave. Avtorji s področja
organizacijskega vedenja ločijo med skupino in timom. V vsakem primeru pa
moramo razlikovati med skupinami in množicami. Ule (2009: 430) pojasnjuje,
da »množice predstavljajo velike, spontano nastale družbene tvorbe, katerih
vedenje je impulzivno, neorganizirano in nenapovedljivo.«
4.5.2 Socialno vplivanje
Že en sam posameznik je izredno kompleksna entiteta, zato ni presenetljivo,
da je več posameznikov povezanih skupaj še toliko bolj kompleksna tvorba.
Posamezniki so na sebi lasten način med seboj povezani z odnosi, ki pa so
lahko tako različni in pestri, kolikor je različnih posameznikov (in situacij). Pri
tem pa ne gre za preprost seštevek osebnostnih značilnosti vsakega
posameznika, ampak prihaja do posebnih oblik medsebojnega (socialnega)
vplivanja. Po Turnerju (1991: 1; v Vec, 2006: 142), širša definicija socialnega
vplivanja »obsega vse tiste procese, s katerimi ljudje neposredno ali posredno
vplivamo na mišljenje, čustvovanje in delovanje drugih.«
»Socialnemu vplivanju se ne moremo izogniti, saj vse, kar kdo reče ali naredi,
in celo vse tisto, česar ne naredi, vpliva na nas. /.../Nemogoče je nevplivati
53
in biti nevplivan, kadar se ljudje medsebojno zaznavajo. Prav zaradi
navedenega imajo sodobni socialni psihologi (kot npr. Moscovici, Turner itd.)
socialno vplivanje za osrednji pojem socialne psihologije« (Vec, 2006: 143).
Ule (2009: 299) prav tako poudari, da »ni socialne interakcije brez izmenjave
socialnega vpliva sodelujočih oseb /.../ Ko govorimo o socialnem vplivu,
mislimo vedno na obojestranski proces.« »Na socialno vplivanje ne moremo
gledati kot na enosmeren proces, temveč na pojav, katerega temeljna
značilnost je, da vedno poteka dvosmerno in sočasno...« (Vec, 2006: 251).
Ljudje medsebojno vplivamo eni na druge skozi različne oblike komunikacije,
ki pa nima zgolj funkcije prenašanja informacij in sporočil, temveč ima tudi
velik pomen pri ustvarjanju, vzdrževanju in spreminjanju socialne resničnosti
(Vec, 2006: 251). Vec (2006: 116; po Forsyth, 1999: 48) pojasnjuje, da
skupinsko dinamični procesi »pogosto postanejo razumljivi šele ob osvetlitvi
kognitivnih procesov, ki se pojavijo v posamezniku v skupini.« Zakaj je tako,
jasno razloži Vec (2006: 143):
»Malo manj znano (od pomena socialnega vplivanja) je to, da si lahko ob
socialnem vplivanju zastavimo tudi vprašanje, ki na prvi pogled zgleda
nenavadno: kje se socialno vplivanje sploh dogaja? Ali se dogaja v t.i. izvoru
vplivanja (tistem, ki nekaj počne, kar vpliva na nekoga)? Ali se dogaja »nekje
vmes«, v interakciji med vplivanim in tistim, ki vpliva? Če bi povlekli
analogijo z definicijo uspešne komunikacije, ki pravi, da je komunikacija
uspešna, kadar je ustrezno sprejeta (Brajša, 1993, Johnson in Johnson, 1997),
potem lahko rečemo, da se socialni vpliv lahko dogaja »v prejemniku«. Od
njegove zaznave je namreč odvisno, ali bo nekaj, kar počne nekdo drug, sploh
prepoznano kot vpliv,ali bo ta vpliv prepoznan kot pritisk ali kot oporna
točka v orientaciji — in ne od tega, kar počne »izvor« vpliva, saj ta lahko
počne v vseh primerih isto« (Vec, 2006: 143).
Vidimo torej, da intrapsihičnih procesov ni moč obravnavati ločeno od
socialnih in obratno. To je tudi razlog, zakaj se ne bomo spuščali v
podrobnosti skupinske dinamike, saj je, kot pravi Vec (2006: 290), stališče,
54
»da se vse (ali večina) vpliva pravzaprav zgodi v glavi posameznika, gotovo
eden od vzrokov, zaradi katerih se je socialna psihologija usmerila v
posameznika.«
4.5.3 Dinamika socialnega vplivanja
»Središčni konflikt, ki mu je človek izpostavljen v sodobnem svetu, je konflikt
med pritiski k avtonomnosti in individualnosti in tem nasprotnimi pritiski k
socialnosti in družbeni umestitvi. Temu konfliktu smo izpostavljeni
vsakodnevno. Počutimo se varni in zadovoljni, če smo sprejeti od drugih. Če
smo taki, kot nas hočejo drugi, nas drugi nagradijo s pozornostjo in
sprejetostjo. Vendar to drago plačamo — z odpovedjo lastni posebnosti« (Ule,
2009: 298).
Do socialnega vplivanja prihaja tudi, ko ne govorimo o psihološki ali
strukturirani skupini, ni nam treba biti niti v neposredni interakciji s
komerkoli. »Drugi ljudje v tem primeru delujejo le s svojo prisotnostjo. /.../
Učinek se pojavi ne glede na to, ali drugi opazujejo posameznika ali se zgolj
ukvarjajo s podobnimi aktivnostmi. /.../ Prisotnost drugih ljudi deluje na dva
načina, in sicer spodbudno ali zaviralno« (Ule, 2009: 303). Ule (ibidem)
pojasnjuje, da »prisotnost drugih deluje zato, ker se posameznik čuti
ocenjevan od drugih oseb, torej od njih poplačan ali kaznovan.«
»Danes vemo, da posamezniki pogosto zaradi občutka negotovosti, nejasnih
informacij raje sledijo drugim ljudem, posebno večini v kakšni skupini kot pa
svojim lastnim nameram, mnenjem, stališčem, občutkom in čustvom.
Odločitve o svojem obnašanju sprejemajo tako, da se primerjajo s podobnimi
posamezniki, skupinami« (Ule, 2009: 305). Podobno učinkuje konformizem, pri
katerem se posameznik odpove lastnim prepričanjem in stališčem, zaradi
popuščanja in prilagajanja realnim ali namišljenim pritiskom skupine. S
konformiranjem so tesno povezane tudi norme (Areh, 2011: 261, 263), ki so
»eksplicitna ali implicitna pričakovanja in standardi socialnega delovanja, pa
55
tudi standardi govorjenja, razmišljanja, čustvovanja posameznikov v različnih
situacijah« (Ule, 2009: 307). Areh (2011: 264) pojasnjuje, da se kot manj
pogosta reakcija posameznika na pritisk skupine pojavlja tudi »poslušnost, ki
pomeni odrekanje lastne svobodne volje in odgovornosti za vedenje ter
popolno podrejanje drugi osebi.«
Podrejanje je posledica dejavnikov socialne moči in socialnega nadzora, za
katere Ule (2009: 311) pravi, da nedvomno spadajo »med najbolj izrazite in
pomembne izvore socialnega vpliva.« Po Uletu (ibidem) eno izmed odločilnih
vlog pri vzpostavljanju socialne moči igra socialni status. Številni avtorji
(Felson, 1998; Miller, 2008, 2011; Grossman, 2009; MacYoung, 2011 idr.)
verjamejo, da je najpomembnejši izvor agresivnega vedenja potreba po
ugledu in spoštovanju oz. statusu. Marčič (2009: 88; po Haley, 1986; po
Milivojevič, 2007) pojasnjuje, da je socialni vidik občutenja jeze (kot
dejavnika agresije) povezan z »občutenjem moči, ker se jezi samo tisti, ki se
čuti močnega, tako da je jeza povezana z občutkom lastne pomembnosti in
značaja.« To potrjujejo tudi psihološke raziskave, ki kažejo, da moč ugodno
deluje na nosilce moči, saj krepi samozavest in samospoštovanje (Ule, 2009:
323). Philip Zimbardo (1978; Ule, 2009: 324) je v znamenitem eksperimentu
simulacije zapora jasno pokazal, da lahko velika moč spremeni sicer
miroljubne in zadržane mlade ljudi, običajne študente, v tirane, ki v tem celo
uživajo.
Dejavniki socialnega vplivanja pa prispevajo agresivnosti tudi drugače.
Grossman (2009: 149) je mnenja, da posameznik sam po sebi ni morilec.Ko pa
je v skupini, to lahko postane. Po Grossmanu (2009: 193) lahko na večino
dejavnikov, ki vplivajo na to, ali bo premagan upor posameznika do ubijanja,
gledamo z vidika porazdelitve (razpršitve ali prelaganja) odgovornosti. Meni
(2009), da sta skupina in avtoriteta ključna dejavnika, ki motivirata
posameznika za nasilno vedenje in hkrati pomagata preseči odpor do ubijanja.
Izhajajoč iz spoznanj znanih Milgramovih eksperimentov (1974; v Ule, 346-
352), Grossman (2009: 187-188) podrobneje razčleni učinke avtoritete in
skupine na posameznika.
56
Zahteve avtoritete (Grossman, 2009: 187):
- bližina avtoritete,
- posameznikovo subjektivno spoštovanje avtoritete,
- intenziteta pritiska avtoritete glede izvršitve dejanja,
- legitimnost zahtev avtoritete.
Skupinska dinamika (Grossman, 2009: 188):
- stopnja Identifikacije posameznika s skupino,
- bližina skupine,
- intenziteta pritiska skupine glede izvršitve dejanja,
- število članov skupine,
- legitimnost skupine.
Do učinka razpršitve odgovornosti prav tako lahko pride med nepovezano
(nestrukturirano) skupino ljudi. To jasno potrjujejo primeri, kot je denimo
znani umor Kitty Genovese, katerega potek je 38 očividcev pol ure opazovalo,
medtem ko nihče ni pravočasno poklical policije ali skušal pomagati
(Hockenbury in sod., 1997; v Areh, 2011: 269).
57
5 Mehanika in dinamika osebnosti
5.1 Socialno kognitivna konstrukcija stvarnosti
»V zadnjih treh desetletjih kognitivna smer v psihologiji (in drugih znanostih)
pridobiva čedalje večji pomen, nekateri temu pravijo kar »kognitivna
revolucija«« (Vec, 2006: 42). Kobal (2000) pojasnjuje, da se je kognitivna
psihologija sprva omejevala predvsem na spoznavne vidike (procese predelave
informacij, zaznav, spomina, mišljenja in jezika). Sočasni razvoj drugih
psiholoških teorij in soodvisnost kognitivnih od konativnih procesov pa je
vplival tudi na preoblikovanje samega predmeta kognitivne psihologije (Kobal,
2000: 132). Kot pravi Vec (2006: 42), se danes kognitivni procesi ne
obravnavajo več izolirano (samo kot zaznavanje, inteligentnost itd.), ampak
bolj celostno v povezavi s celotno osebnostjo (torej tudi v luči čustvenih in
motivacijskih procesov).
»V sodobnih kognitivnih pristopih se pojmuje kognicija hkrati kot rezultat in
vzrok našega izraženega vedenja in se je ne povezuje le z intrapersonalnimi
procesi, temveč tudi s procesi v socialnem svetu« (Vec, 2006: 42). Bistvo
kognitivnih teorij je spoznanje, da se ljudje »odzivamo na pojave, kot nam jih
prikazuje in strukturira naš razum. Kot pravi George Kelly, ravna vsak
posameznik že po svoji naravi kot nekakšen znanstvenik v malem — spoznava,
raziskuje in razlaga svet, v katerem živi. Nenehno modelira konstrukte sveta,
tvori hipoteze o njem in jih preverja (Musek, 2005b: 89).
Prav tako tudi sama »psihologija motivacije opozarja na pomen kognitivnih
procesov za motivirano vedenje. Raziskovalci namenjajo posebno pozornost
dvema kognitivnima procesoma, in sicer sprejemanju in procesiranju
informacij« (Kobal Grum in Musek, 2009: 27). Musek (2005a: 80) pojasnjuje,
da se vsako živo bitje mora prilagajati stvarnosti, v kateri živi. Zato pa je za
človeka, kot tudi za druga živa bitja bistveno, da pridobi informacije o okolju,
ki so nujni za prilagoditev (Musek, 2005a: 80). Ule (2009: 76) pri tem
58
poudarja, da je »predelava informacij osrednja regulativna in adaptivna
sposobnost človeka.«
Po kognitivnih teorijah je naše delovanje odvisno od naših kognicij tj.
kognitivnih shem, pojmov ali »prototipov«, prikritih kognitivnih scenarijev ali
»skriptov« in pojasnjevalnih vzorcev ali »atribucij«. Ule (2009: 88) pojasnjuje,
da so to kognitivne formulacije in organizacije znanja o določeni osebi,
objektu, socialni situaciji ipd. Recimo v shemi »mojega prijatelja« so
lastnosti: »njegova starost, poklic, interesi, dejavnosti, osebnostne lastnosti,
pa tudi predstava o tem, kaj jaz čutim do njega in kaj jaz mislim, da on čuti
do mene, pa tudi, kaj jaz lahko pričakujem od njega, oblika odnosov z njim in
podobno« (Ule, 2009: 88).
Nekateri avtorji označujejo vse te (v bistvu nezavedno delujoče) vidike našega
kognitivnega delovanja (ocenjevanja, mišljenja, predvidevanja...) kot
metakognicijo (Musek, 1999: 277). Musek (1999: 90; 2005b: 277) meni, da je
izraz ustrezen, saj zajema latentne, prikrite razsežnosti, strukture in
mehanizme, ki delujejo dejansko »onstran« doživljene in zavestne kognitivne
dejavnosti.
Razumeti moramo, da je informacij v našem okolju v vsakem trenutku več,
kot jih človekov kognitivni aparat lahko predela. Z namenom zmanjšanja
količine in mnogovrstnosti informacij prihaja do njihove selekcije v vseh fazah
predelave (Ule, 2009: 78). Večina teh procesov poteka nezavedno in vsebuje
mnoge posplošitve, zato prihaja do številnih napak v zaznavanju in
organizaciji znanja. Kobal (2000: 135) pojasnjuje, da se posameznik zaveda
samo tistih informacij, ki se uspejo prebiti skozi t. i. kognitivni pretvornik. To
psihično instanco opredeljuje več tipov procesov: 1. sprejemanje informacij;
2. izbiranje informacij; 3. predelovanje informacij; 4. urejanje informacij; 5.
oblikovanje predstav o sebi in realnosti; 6. samozavedanje in 7. zavedanje
realnosti (Kobal, 2000: 135).
59
»Kognitivni pretvornik ne omogoča posamezniku le, da dojema sebe in svet na
bolj organiziran in strukturiran način« (Kobal, 2000: 135). Temveč, kot
poudarjajo socialni psihologi, ljudje na osnovi (socialne) kognicije
konstruiramo svet. Ne gre namreč le za to, da v naših glavah nastaja nekakšen
odsev objektivne stvarnosti, temveč se sami postavljamo v to podobo in
živimo »v njej«. Tako naša subjektivna konstrukcija ni več zgolj podoba
nečesa, temveč postane del stvarnosti same (Ule, 2009: 77).
Kognitivne sheme so torej sklopi predelanih medsebojno povezanih kognitivnih
informacij, vrednotenj in emocij. Poleg spoznavne imajo tudi motivacijsko
funkcijo, saj na njihovi podlagi usmerjamo naše vedenje. Posebnega pomena
je oz. so sheme jaza ali sebstva. To so sheme, ki združujejo pojmovanja in
prepričanja o sebi. Sistem shem jaza ali sebstva pa lahko poimenujemo kar
samopodoba (Musek, 2005c: 147). V nadaljevanju si bomo natančneje ogledali
dinamiko samopodobe, saj so, kot ugotavlja Musek (2005c: 147), zakonitosti
delovanja samopodobe hkrati temeljne psihološke zakonitosti.
5.2 Samopodoba kot samoregulativni sistem
Kobal (2000) pojasnjuje, da so danes psihološke smeri, ki proučujejo
samopodobo, v precepu, kako pojmovno opredeliti lastni predmet. Številni
psihologi namreč označujejo isti psihični konstrukt na več načinov: sebstvo,
indentiteta, samopodoba, socialni jaz, ego itd. (Nastran-Ule, 1994; v Kobal,
2000: 17). »Pogled v svetovno literaturo pa razkrije, da je teh raznolikih
izrazov še več« (Kobal, 2000: 17). Zaradi konsistentnosti bomo uporabljali
pojem samopodoba v skladu s Kobal (2000, 2003), Musek (2005c) in Kobal
Grum in Musek (2009).
Samopodoba ima velik pomen in vlogo v življenju posameznika, deluje na vseh
treh področjih psihičnega delovanja — kognitivnem, motivacijskem in
emocionalnem. Orientira nas v stvarnosti, integrira in nadzira naše delovanje,
ga organizira, spodbuja in usmerja (Musek, 2005c: 158, 159). Na naše
60
obnašanje ima torej močan vpliv, ki je mnogokrat nezaveden, včasih celo
usoden in proti naši volji (Musek, 2005a: 180).
5.2.1 Opredelitev samopodobe
Po Kobalovi (2000: 25) je »samopodoba organizirana celota lastnosti, potez,
občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je
značilno, da:
1. jih posameznik — v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah —
pripisuje samemu sebi,
2. tvorijo referenčni okvir (Musek, 1985), s katerim posameznik uravnava
in usmerja svoje ravnanje,
3. so v tesni povezavi z obstoječim vrednostnim sistemom posameznika
ter z vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja,
4. so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov —
nekakšne membrane med nezavednim in zavestnim, ki prepušča le tiste
vsebine, ki so sprejemljive za posameznikov jaz« (Kobal, 2000: 25).
Podoba, ki si jo posameznik ustvari o samemu sebi, je splet cele množice
medsebojno povezanih kognitivnih shem: poklicne, družinske, starševske...
(Cantor & Kihlstrom, 1987; Fischer, 1990; v Kobal, 2000: 135). »S tega vidika
samopodoba ni ena sama, temveč je sestavljena iz spremenljivega števila t.i.
shem sebstva« (Markus, 1977, 1983; v Kobal Grum in Musek, 2009: 259).
Samopodoba je torej kompleksna in nikjer ni rečeno, da so vse sheme, ki jo
tvorijo, medsebojno usklajene, konsistentne in nespremenljive (Musek, 2005c:
147).
»Samopodoba je sestavljena iz množice dinamičnih struktur, med katerimi so
pomembna zlasti pojmovanja, predstave, sodbe, ocene in prepričanja o
samem sebi, pravila in standardi, po katerih se posameznik ravna, vloge, ki jih
igra, sheme, ki si jih ustvari o sebi, in možni jazi, s katerimi usmerja svoje
ravnanje« (Kobal Grum in Musek, 2009: 249). Kobal Grum (2003: 20) opozarja,
61
da »ko govorimo o samopodobi, ne moremo mimo njenega najpomembnejšega
korelata, to je samospoštovanja. /.../ Samospoštovanje je vrednostni odnos
do samega sebe in zajema predvsem čustva, ki jih posameznik goji do sebe.«
5.2.2 Motivacijska vloga samopodobe
Musek (2005c: 158) izpostavlja, da je težnja po vzdrževanju samopodobe in
spoštovanju eden najsplošnejših in najmočnejših človekovih motivov. Reeve
(2005; v Kobal Grum in Musek, 2009: 250) pojasnjuje, da sheme sebstev
generirajo motivacijo na dva načina, skozi: konsistentnost samopodobe z
vedenjem in prekrivanje realne podobe z idealno.
»Samopodoba usmerja naše vedenje tako, da se to vedenje (in odzivi okolice
nanj) sklada z utrjenimi shemami sebstev. Oseba, ki se npr. dojema kot
sramežljivo, bo tudi svoje prihodnje vedenje v medosebnih odnosih izražala
tako, da se bo skladalo z njeno shemo sebstva o sebi kot o sramežljivi osebi,
in odzivi okolice bodo njeno prepričanje le še utrdili. /.../ Ko se ljudje
obnašamo v skladu s svojo samopodobo, doživljamo ugodje in občutke
samopotrjevanja. Ko se obnašamo neskladno s svojimi shemami sebstev, pa
doživljamo neugodje, motivacijsko napetost in občutke samozavračanja. Da
bi motivacijsko napetost zmanjšali, še dodatno krepimo svoje vedenje, ki se
sklada z našimi predstavami o sebi«(Kobal Grum in Musek, 2009: 250).
»Idealna samopodoba spodbuja ciljno usmerjeno vedenje in je v tem primeru
sklop možnih sebstev (Markus, 1977), ki spodbuja in usmerja naše vedenje v
smeri doseganja prekrivanja med realno in idealno samopodobo. Iskanje
idealnih možnih sebstev je povsem drugačen motivacijski proces od
usklajevanja samopodobe z vedenjem, saj ga preverjanje posameznikove
samopodobe ne zanima. Iskanje idealne samopodobe je motivacijski proces, v
katerem je postavljanje ciljev najpomembnejše. Cilj je prekriti realno
samopodobo z idealno« (Kobal Grum in Musek, 2009: 250).
62
Celotno delovanje samopodobe je v bistvu kar precej nezaveden proces. In to
ni kar tako nek proces, ki se včasih aktivira, ampak glavni, jedrni proces, skozi
katerega poteka naša interakcija s stvarnostjo. Če primerjamo z
računalnikom, bi najbrž lahko trdili, da je samopodoba operacijski sistem.
Programska platforma, na kateri potekajo vsi ostali programi in procesi.
Karkoli počnemo v življenju, je podvrženo delovanju samopodobe. Pri tem je
treba posebej poudariti, da referenčni sistem samopodobe tvorijo
ponotranjene vrednote in prepričanja, ožjega in širšega družbenega okolja.
Nekatera izmed teh so zelo globoka prepričanja, ki vsebujejo tudi naše
temeljne »resnice« o stvarnosti. Na osnovi implicitnih prepričanj presojamo
dogajanje v svetu in doživljamo stvari v obliki pozitivnih in negativnih
občutenj. Na podlagi teh notranjih občutkov se ponavadi tudi odločamo, ne da
bi vedeli,od kod dejansko izvirajo. Oatley in Jenkins (1996; v Kovačev, 2004:
22) opozarjata, da povzročanje emocij navadno ni zavestno in da se oseba
pogosto zave svoje emocije šele tedaj, ko je dokončno oblikovana.
»Motivacija, emocije in kognitivni procesi so med seboj tesno prepleteni«
(Kobal Grum in Musek, 2009: 20). »Posameznikovo čustveno doživljanje daje
motivacijskim ciljem emocionalni predznak, valenco. /.../ To pomeni, da
imajo čustva sama po sebi motivacijsko funkcijo, spodbujajo vedenje in ga
usmerjajo (npr. strah, ljubezen itd.)« (Kobal Grum in Musek, 2009: 19). Po
Julianu B. Rotterju (1954; v Kobal Grum in Musek, 2009: 229) »je naše vedenje
oziroma naš vedenjski potencial odvisen od izidov, ki jih pričakujemo
(ekspektanca), in od ojačevalne vrednosti teh izidov (valenca). Ekspektanca
pomeni presojo, da se bo kot posledica obnašanja pojavilo ojačenje.
Ojačevalna vrednost (valenca) pa pomeni našo oceno vrednosti specifičnega
ojačenja. /.../ Igranje na srečo je npr. odvisno od tega, kako verjeten se nam
zdi dobitek (ekspektanca), in od tega, kako velik je (valenca oziroma
ojačevalna vrednost)«.
Tej logiki sledi Ben Shalitov (v Grossman, 2009: 171) model privlačnosti cilja,
po katerem bi se naj storilec odločal za napad na žrtev. Upošteva oceno
učinkovitosti razpoložljivih sredstev in načinov za izvršitev dejanja, kar je v
63
bistvu ekspektanca. In oceno pomembnosti, privlačnosti in končne koristi
cilja, kar ustreza opredelitvi valence. Uporabno je tudi to, da na ekspektanco
lahko gledamo kot na razpoložljiva sredstva in priložnost, na valenco pa kot
na motiv ali namen.
5.2.3 Samospoštovanje
Rosenberg (1965, 1985; v Kobal, 2000: 154) »opredeljuje samospoštovanje kot
pozitivno ali negativno stališče posameznika do sebe. Pozitivno stališče ali
visoko samospoštovanje pomeni, da se posameznik sprejema takšnega, kot je,
da se ceni, da je zadovoljen sam s seboj, da se čuti vrednega spoštovanja
itd.« Nizko samospoštovanje pa je ravno nasprotno visokemu. Kernis (2003)
opozarja, da je takšno »črno-belo« pojmovanje sicer priročno, ampak da
utegne biti nepravilno in zavajajoče. Kernis (ibidem) se ob rezultatih
nekaterih novejših raziskav vpraša, ali je visoka samopodoba res nekaj
izključno dobrega za posameznika in družbo.
Marčič (2009: 89) pojasnjuje, da »obstaja dolga tradicija pogledov, da nasilje
in druga antisocialna vedenja izvirajo iz nizkega samospoštovanja (npr.
Anderson, 1994; Gondolf, 1985; Renzetti, 1992; Staub, 1989; Wiehe, 1991; v
ibidem). Ampak kot ugotavljajo Donnelan, Trzesniewski, Robins, Moffitt in
Caspi (2005: 328), so nekateri raziskovalci to predpostavko postavili pod
vprašaj.
Baumeister, Bushman in Campbell (2000: 26) pojasnjujejo, da ni smiselno, da
bi posameznik z nizkim samospoštovanjem izrazil agresivne tendence. Ljudje
z nizkim samospoštovanjem so ponavadi zmedeni, skromni, sramežljivi,
čustveno nestabilni, podredljivi vplivu drugih, izogibajo se morebitnim
neuspehom in nezaupajo vase. Po mnenju Baumeistra (ibidem) za nobeno od
teh značilnosti ni verjetno, da povečuje agresivnost, prej jo znižuje.
Raziskave pa kažejo, da je za nasilne osebe (raziskave so delane na moški
populaciji) značilen občutek osebne superiornosti, veličine (nad drugimi).
64
»Baumeister(Baumeister, Smart in Boden, 1996; Baumeister, 1997) opozarja
na negativne posledice visokega samospoštovanja. Meni, da visoko
samospoštovanje sicer koristi posamezniku, vendar škodi drugim, saj so za
določene posameznike z visokim samospoštovanjem značilne tudi večje
agresivne tendence (Kobal Grum in Avsec, 2007). Še posebej posamezniki z
napihnjenim ali nestabilnim samospoštovanjem (narcisisti) so nagnjeni k jezi
in so visoko agresivni, kadar je ogrožena njihova visoka samopodoba
(Baumeister idr., 1996; Bushman in Baumeister, 1998; Kernis, Grannemann in
Barclay, 1989)«(Marčič in Kobal Grum, 2009: 61).
Kljub ugotovitvam Baumeistra in drugih raziskava Donnelana s sodelavci (2005)
pokaže povezavo med nizkim samospoštovanjem in agresivnostjo. Medtem ko
ne zanikajo ugotovitev prvih, pa opozarjajo, da ne smemo prehitro zavreči
ideje, da tudi nizka samopodoba prispeva k agresivnosti. Kernis (2003) zato
predlaga, da se opusti dihotomno in polarizirano razumevanje
samospoštovanja kot izključno dobrega ali slabega. Kategorijo visokega
samospoštovanja vidi sestavljeno iz več kot ene dimenzije. Zato vpelje
razlikovanje med krhkim visokim samospoštovanjem in trdnim visokim
samospoštovanjem. »Krhko visoko samospoštovanje odraža pozitivna občutja
lastne vrednosti, ki pa so ranljiva in občutljiva na grožnje ter so povezana z
različnimi tipi samozaščitnih in samopoveličevalnih strategij« (Baumeister,
Smart, in Boden, 1996; Horney, 1950; Kernis in Paradise, 2002; v Marčič,
2009: 89).
»Eden od pokazateljev krhkega samospoštovanja je pogojno samospoštovanje.
Pogojno visoko samospoštovanje je krhko, ker ostaja visoko samo, če je
posameznik uspešen pri zadovoljevanju njemu pomembnih kriterijev. Ti so
lahko npr. zunanji izgled, priljubljenost oz. sprejetost s strani drugih,
uspešnost in podobno. Pri ljudeh s pogojno visokim samospoštovanjem
postanejo iskanje in ohranjanje pozitivnih pogledov nas glavna usmeritev, ki
se kaže preko njihovih misli, občutkov in vedenj« (Marčič, 2009: 89).
65
»Drugi pokazatelj krhkosti samospoštovanja je nestabilnost samospoštovanja.
Posamezniki s stabilnim visokim samospoštovanjem imajo pozitivna, dobro
zasidrana občutja lastne vrednosti, ki jih bolj malo prizadenejo specifični
ocenjevalni dogodki (Greenier idr., 1999). Njihovo mnenje o samem sebi je
večinoma enako in ne niha preveč« (Marčič, 2009: 89).
Ni razvidno, ali avtorji, ki zagovarjajo mnenje, da nizka samopodoba ne
prispeva k agresivnosti, upoštevajo učinek skupinske dinamike. Osebe z nizkim
samospoštovanjem so ravno zaradi opisanih značilnosti bolj podvržene
konformnosti in imajo večjo potrebo po občutenju pripadnosti in moči.
Posledično se bodo prej identificirali s skupino, ki jim bo omogočila
kompenzacijo lastnih pomanjkljivosti. Zaradi pripadnosti skupini se bodo
počutili močne in pomembne(jše od ostalih). To pa sta temeljni značilnosti
oseb z nerealnim (krhkim, pogojnim) samospoštovanjem, za katere
Baumeister in drugi (2000) ugotavljajo, da krepi agresivne tendence.
Za osebe z nizkim samospoštovanjem je tudi značilno, da so bolj vodljive in se
bodo prej brezpogojno podredile zahtevam avtoritete in pritisku skupine.
Posamezniki s pogojnim visokim samospoštovanjem so po drugi strani idealni
kandidati za »alfa samca«, nekoga, ki hrepeni po moči in si prizadeva, da je
»glavni«. Svoje krhko samospoštovanje in socialno moč vzdržuje ravno na
račun oseb z nizkim samospoštovanjem, ki se mu podrejajo. Takšna oseba naj
bi bila po Baumeistru in drugih (2000) bolj naklonjena agresivnosti, kar pa
spet povečuje verjetnost, da bo tudi »njihova« skupina bolj naklonjena
agresivnosti.
Vidimo, da so agresivne tendence močno odvisne od socialne interakcije.
66
5.3 Napake v zaznavanju in organizaciji socialnega znanja
Areh (2010: 250; po Fiske, 1993; po Hockenbury in sod., 1997) pojasni, da je
naše zaznavanje drugih odvisno tako od značilnosti oseb kot od okoliščin in da
obstajajo štirje osnovni principi, po katerih si izoblikujemo predstave o
ljudeh:
1. Naše vedenje je odvisno od tega, kako zaznavamo druge osebe, in ne
od tega, kdo in kakšne so v resnici.
2. Naše želje in cilji določajo, koliko in katere informacije o drugi osebi so
pomembne.
3. Druge presojamo na osnovi vedenja, ki ga pričakujemo od njih.
4. Kako vidimo druge in kako se vedemo, je odvisno od tega, kako vidimo
sami sebe.
5.3.1 Implicitne teorije osebnosti in socialna kategorizacija
Areh (2010: 254) pojasnjuje, da »v teku življenja skonstruiramo teorije, ki jih
sestavlja množica domnev in prepričanj o ljudeh in njihovem vedenju. Z
opažanjem zunanjih značilnosti domnevamo oz. pričakujemo, da ima oseba
določene osebnostne lastnosti. Na tej osnovi predvidevamo njeno vedenje,
mišljenje, čustvovanje, znanje, način življenja itd.« Gre za t.i. implicitne
teorije osebnosti, ki so eden izmed pomembnih usmerjevalcev našega
vedenja. Implicitne so zato, ker se jih le redko zavedamo, osebnostne pa
zato, ker tvorijo cel sklop ali nazor o tem, kakšni so ljudje« (Vec, 2006: 45).
»Pri implicitnih teorijah osebnosti, tako kot pri kategorizacijah, prihaja do
povezovanja določenih osebnih lastnosti v svežnje. Kadar npr. o nekom
razmišljamo kot o »ambicioznem človeku«, nam to ne pomeni le njegov odnos
do dela in napredovanja, ampak pogosto s tem povezujemo še druge lastnosti
(da je npr. sebičen, nealtruističen, nedružinski ...)« (Vec, 2006: 45).
67
»Socialna kategorizacija je spontan, najpogosteje nezaveden proces, s
katerim razvrščamo osebe v kategorije. /.../ Omogoča nam, da ocenimo
socialno okolje in se v njem hitro znajdemo. Kategorij, v katere razvrščamo
osebe, je veliko /.../ Za vsakega neznanca, ki ga srečamo na cesti, lahko
glede na njegov videz navedemo vrsto bolj ali manj verjetnih hipotez. /.../
Zaradi kategorizacije si sicer lažje in trajneje zapomnimo lastnosti drugih
oseb. Slabost procesa pa je v tem, da se lahko pri uporabi takšnih bližnjic
hitro zmotimo« (Areh, 2010: 251-252).
5.3.2 Prvi vtis in predsodki
Veliko raziskav (npr. Asch, 1946, Kelley, 1950, Zanna in Hamilton, 1977, Asch
in Zukier, 1984 itd.) nakazuje, da je za presojanje drugih izrednega pomena
že prvi vtis. Prva informacija o nekom je tako vplivna, ker izoblikuje temeljni
okvir našega odnosa. To pomeni, da prva informacija ne predstavlja le delčka
v mozaiku spoznavanja drugega, ampak pomeni hkrati že podlago, na katero
bomo »dajali« druge informacije. Prvi vtis sam po sebi je torej pogosto
napačen in je zaradi tega lahko vir številnih nadaljnjih napak. Kadar npr.
pozneje dobimo informacije, ki se ne skladajo z našo prvo podobo (okvirjem),
običajno poskušamo »prilagoditi« te nove informacije, in ne okvirja«(Vec,
2006: 44).
Socialna kategorizacija je mehanizem, ki je prav tako zadolžen za nastanek in
obstoj stereotipov in predsodkov. Problem stereotipov in predsodkov je v tem,
da »vodijo naše zaznavanje zunanjega sveta, ne da bi mi sami to opazili.
Največkrat povzročajo popačenje podobe objekta in zavračanje le-tega.
Povzročajo tudi močno selektivno pozornost opazovalca do obnašanja drugih
ljudi. Opazovalec je pozoren le na tiste vidike obnašanja drugih oseb, ki so v
skladu z njegovimi predsodki« (Ule, 2009: 186).
68
5.3.3 Pripisovanje in težnja po skladnosti
»Proučevanje implicitnih teorij osebnosti je spodbudilo raziskovanje
atribucij...« (Vec, 2006: 45). Po Uletu (2009: 99) je pripisovanje (ali
atribucija) središčni sestavni del socialne konstrukcije sveta in naše
»vsakdanje razlage« dogajanj v svetu. Musek (2005b: 93; po Heider, 1958;
Kelley, 1967; Weiner, 1974, 1992) pojasnjuje, da je naše delovanje »močno
odvisno od tega, kakšne razlage najdemo za dogajanja, kakšne vzroke jim
pripisujemo. Pripisovanje vzrokov ali atribucija vpliva tudi na to, kako bomo
reagirali na stresne dogodke in obremenitve.«
Heider (1958; v Crisp in Turner, 2007: 39) pojasnjuje, da so za naše videnje
sveta odgovorna dva temeljna motiva. Prvič, želimo in trudimo se oblikovati
smiselno in skladno podobo sveta okoli nas. In drugič, hočemo imeti nadzor
nad svojim okoljem. Posledično smo naklonjeni k temu, da nenehno iščemo
vzrok za dogajanje okoli nas in mu pripisujemo vzrok. S tem osmišljamo svet,
v katerem živimo, postane nam bolj jasen, opredeljen in predvsem
predvidljiv, kar ima za rezultat tudi znižanje negotovosti (Crisp in Turner,
2007: 39).
Vzrok (in namernost) za neko dogajanje pa lahko pripišemo bodisi samemu
sebi (internalna atribucija) ali drugim, tudi recimo okoliščinam, slučaju in
sreči (eksternalna atribucija). Pripisovanje je prav tako lahko stalno (vzrok se
ne menja) ali nestalno (enkraten vzrok) kot tudi globalno (deluje povsod, pri
vseh) ali specifično (deluje le v posebnem primeru, pri nekom) (Musek, 2005b:
93).
Pri pripisovanju smo ljudje na splošno izrazito pristranski. Olson in Ross (1988;
v Crisp in Turner, 2007: 48) ugotavljata, da smo ljudje naklonjeni temu, da
uspehe pripisujemo sebi (sposobnostim, trudu, dejanjem), medtem ko za
neuspehe najdemo »opravičila« v sami situaciji ali pri drugih ljudeh.
69
Pri nasilnih dogodkih pride to še dodatno do izraza. Razlog je najbrž v tem, da
je škodovanje drugemu splošno družbeno sprejeto kot nekaj slabega in si zato
vsakdo prizadeva, da ne bi bil za kaj takega »kriv«. Mummendey (1996; v Ule,
2009: 282) pojasnjuje, da ponavadi »drugim pripisujemo večjo odgovornost za
dejanja kot pa samemu sebi. Pri sebi pa iščemo opravičila za agresijo s
sklicevanjem na zunanjo situacijo. Otrok, ki začne pretep z drugim otrokom,
se sklicuje na to, da je drugi izzval pretep. Oseba, ki povzroči prometno
nesrečo, se sklicuje na spolzko cesto.«
Pripisovanje postane še zlasti problematična zadeva, če upoštevamo, da
»skoraj vsako vedenje ali opustitev kakega dejanja lahko postane v primerni
interpretaciji agresivno, če opazovalec pride do sklepa, da je posameznik
namerno hotel doseči škodljive posledice za drugo osebo (ali več oseb). In
obratno, tudi najtežji primeri uporabe sile se lahko razbremenijo oznake
agresivnega dejanja, če jih razumemo kot izraz čiste samoobrambe ali če
najdemo kakšno drugo racionalno opravičilo«(Ule, 2009: 281).
5.4 Obrambni mehanizmi
Obrambni mehanizmi so nezavedni duševni procesi, »s katerimi poskušamo
razreševati konflikte med nagonskimi težnjami, čustvi ter zunanjo
stvarnostjo. Uporabljamo jih avtomatično in nezavedno, kot poskus ega, da bi
se spoprijel z nevzdržno situacijo« (Lamovec, 1989: 39). Z njimi se naš »jaz«
(ego, sebstvo, samopodoba) brani pred nesprejemljivimi notranjimi impulzi in
zunanjimi pritiski. Skuša jih potisniti s področja zavesti ali lažno prikazati v
sprejemljivi luči (Cramer, 2006: 7; Musek, 1994: 34).
Obrambni mehanizmi še zdaleč niso značilnost samo ljudi s psihičnimi
težavami, temveč predstavljajo del vsakdanjika vsakogar. Spremljajo
posameznika v vseh fazah osebnostnega razvoja od otroštva dalje in imajo
pomembno prilagoditveno funkcijo (Cramer, 2006: 1–19). Cramer (ibidem)
izpostavi, da lahko nezavedni obrambni mehanizmi zavedejo tudi najbolj
70
zavedne in inteligentne posameznike, da v določenih situacijah ne prepoznajo
resnične motive svojega početja.
Ljudje smo ob rojstvu izrazito šibki, nemočni in nezmožni samostojnega
preživetja. Popolnoma smo odvisni od drugih. Tudi skozi vse otroštvo se
soočamo s številnimi »padci« in neuspehi, ki pa nas ne odvrnejo od nadaljnjih
prizadevanj. Za to so v veliki meri zaslužni ravno obrambni mehanizmi. Z
obrambnimi mehanizmi uravnavamo ali kompenziramo tisto, kar se v našem
svetu zdi, da »bi naj bilo, pa ni«. Mnogokrat je namreč lažje spremeniti naše
videnje resničnosti kot pa stvarnost samo (glej Cramer, 2006). Lamovec (1989:
39) pravi, da so obrambni mehanizmi kot nekakšne varovalke pred premočno
čustveno bolečino.
5.4.1 Potlačenje v nezavedno
Ule (2009) razlaga, da notranji konflikt v subjektu (razkol med naravo in
kulturo v nas) ni nekaj, kar bi a priori ogrožalo subjekt. Do onemogočanja
subjekta pride v takih družbenih razmerah, ki ne dopuščajo, da bi se
nasprotja v subjektu spremenila v zavesten konflikt, ki bi ga posamezna oseba
refleksivno dojela in duševno predelala, temveč se nasprotja potlačijo v
nezavedno (Ule, 2009: 463).
»Zelo pogosto potlačujemo sovražne (agresivne) in spolne težnje, ki so v
konfliktu z zavestno sprejetimi družbenimi in osebnimi moralnimi pravili. Za
človeka kot družbeno bitje je nasploh značilno, da živi v nekakšnem nujnem
konfliktu med nekaterimi nagonskimi težnjami ter pritiski po prilagoditvi
družbi in njenim moralnim zahtevam. Na splošno gledano, je ta konfliktnost
za človeštvo in njegov napredek celo tvorna. Pri posameznikih pa so konflikti
med nagonskimi težnjami in zahtevami okolja pogosto dovolj neprijetni, da
jih potlačijo. Konflikt tako postane nezaveden« (Kobal Grum in Musek, 2009:
264).
71
»Izvornega konflikta se v tem primeru ne zavedamo, vendar pa mnogokrat
čutimo njegove neprijetne posledice. Pojavijo se občutja nelagodja, krivde,
bojazni, tesnobe, ki nas begajo — še posebej zato, ker jih ne razumemo (saj
se ne zavedamo njihovega izvora). Pred temi občutji se psihično branimo
tako, da se izogibamo situacijam, ki so podobne izvorni konfliktni situaciji in
ki izzovejo neprijetna konfliktna čustva. Če je kdo v zgodnjem otroštvu
doživel huda razočaranja pri navezovanju stikov z najbližjimi, bo sicer
potlačil sovražne reakcije do teh oseb, vendar se lahko zgodi, da se bo morda
nato vse življenje ogibal pristnih stikov in jih ne bo zmožen navezovati. Ob
vsaki priložnosti, da se z nekom zbliža, se bo aktivirala nezavedna zavora.
Neustrezna in napačna vzgoja lahko tako poglablja nezavedno konfliktnost in
prizadeti posameznik lahko postane žrtev nevrotske motenosti, ki se je sam
ne more rešiti« (Kobal Grum in Musek, 2009: 264).
5.4.2 Škodljivost obrambnih mehanizmov
Ugotovili smo že, da so obrambni mehanizmi del vsakdanjika in da imajo
pomembno vlogo v odraščanju. Cramer (2006: 22-24) ugotavlja, da so v
različnih fazah razvoja bolj dominantni drugi obrambni mehanizmi, kar je
delno tudi biološko pogojeno z razvojem kognitivnih sposobnosti otroka. Prav
tako smo tudi ugotovili, da so notranji konflikti normalni, ampak samo dokler
so razmere v okolju takšne, da omogočajo posamezniku, da jih ozavesti in
duševno predela. Če otrok (mladostnik) odrašča v okolju, kjer ni deležen
ljubezni in razumevanja, v okolju, ki je pretirano konzervativno in polno
predsodkov, v okolju, kjer je izpostavljen fizičnemu ali psihičnemu nasilju, pa
nujno pride do potlačitev. Tako ostanejo nekateri obrambni mehanizmi, ki so
sicer za neko fazo odraščanja primerni in normalni, globoko potlačeni v
nezavednem. Pogosto vidimo pri odraslih ljudeh, da se v določenih situacijah
vedejo popolnoma nerazumno in prav »otroško« (govorimo o regresiji).
»Čeprav so obrambni mehanizmi nezavedni, se njihovo delovanje kaže v
specifičnem slogu soočanja s problemi, ki se ga lahko bolj ali manj zavedamo«
72
(Lamovec, 1989: 39). Musek (1994a: 34) zapiše, da se v konfliktni in
frustracijski situaciji pogosto sprožijo obrambni mehanizmi, ki povzročijo, da
vidimo stvari drugačne, kakor v resnici so. »S takšnimi slepilnimi manevri se
(začasno) zmanjšajo neprijetni občutki, zmanjša pa se tudi konstruktivnost
našega ravnanja« (ibidem).
Obrambni mehanizmi mnogim ljudem grenijo življenje in jih naredijo manj
uspešne ali manj »funkcionalne« pri svojih prizadevanjih. V določenih
primerih pa lahko postanejo tako resna ovira v življenju, da se razvijejo v
prave duševne motnje, katerim posameznik sam ni več kos. Lamovec (1989:
39) pojasnjuje, da je za to odgovorna zlasti pretirana in neustrezna uporaba
obrambnih mehanizmov. Mehanizmi lahko dodatno povečajo konflikt, ki naj bi
ga obvladovali, in privedejo posameznika v začarani krog.
Obrambni mehanizmi pa niso potencialna nevarnost samo za duševno zdravje
posameznika, ki jih doživlja, temveč so pogosto vzrok in podlaga mnogim
medosebnim težavam in družbenim problemom. Musek (1994a: 35) zapiše, da
je zatekanje k obrambnim mehanizmom »pogosto krivično in celo nevarno
tudi za druge, ki postanejo žrtve naših obrambnih mehanizmov. Kadar
projiciramo naša sovražna čustva, lahko postanejo »žrtvene ovce« pripadniki
drugih skupin (npr. mladina; pripadniki manjšin, drugih narodnosti, ras in
verstev; homoseksualci, posebneži itd.). Brezvestni politiki znajo dobro
izrabljati projekcijo v svoje namene (hujskanje proti Židom pri nacistih,
»razrednemu sovražniku« pri komunistih, velikemu »Satanu« pri verskih
ekstremistih).«
Tudi za različne vrste strategij, ki jih uporabljajo osebe s krhkim visokim
samospoštovanjem, bi lahko rekli, da so v bistvu obrambni mehanizmi.
73
5.4.3 Problem nezavednega je v tem, da je nezavedno
Musek (2005b: 50) pojasnjuje, da se je »do Freudovega »nastopa« zdelo
nekako samoumevno, da so duševni pojavi pač vse tisto, kar zavestno
doživljamo« in da je še danes marsikomu težko razumeti, da nezavedno sploh
obstaja (Musek, 2005b: 50). Cramer (2006) prav tako pripomni, da pri
razumevanju nezavednega zelo pomaga, če za začetek sploh sprejmemo
idejo, da nezavedno obstaja. Izkaže se, da tvori nezavedno zelo velik del naše
duševnosti. Že Freud je ponazarjal razmerje med zavestnim in nezavednim z
ledeno goro.
Slika 1. Razmerje med zavednim in nezavednim.
»Še ne tako daleč v preteklosti so kognitivne procese enačili z zavestnim
delovanjem, nezavedno duševnost pa povezovali predvsem z izvornimi in tudi
potlačenimi motivacijsko-emocionalnimi kompleksi. /.../ A v psihologiji se je
že uveljavilo spoznanje, da je freudovsko nezavedno, vezano na dramo
nagonskih teženj in notranjih dinamizmov, le del nezavednega dogajanja v
naši duševnosti. Posebno velik del tega nezavednega zavzemajo procesi, ki
niso toliko povezani z dinamiko osebnosti, z motivacijskim vidikom osebnosti,
74
pač pa s spoznavnim in umskim delovanjem osebnosti. Ne le nagoni, potrebe
in motivi, tudi naš razum ima svojo temno plat« (Kobal Grum in Musek, 2009:
255).
Kobal Grum in Musek (2009: 256) nazorno pojasnita, kako si danes, v dobi
računalnikov, lahko najbolj nazorno predstavimo razmerje med skritim in
odkritim umom.
»Odkriti um bi lahko primerjali s tem, kar računalnik izpiše na ekranu, ali s
tem, kar natisne na tiskalnik. Povsem jasno je, da je to le del celotnega
računalniškega dogajanja, ki ga usmerjata strojna in programska oprema.
Vse, kar se dogaja v računalniku, procesiranje informacij v skladu s programi,
vse, kar je skrito, je primerljivo s prikrito stranjo razuma. Zavestno
delovanje našega razuma je le končni, »vidni« del našega celotnega umskega
univerzuma. Pomeni zavestne vršičke orjaškega kompleksa kognitivnih
struktur in procesov, ki vplivajo na naše izkušnje, učenje, mišljenje,
prepričanja ter seveda tudi na naša dejanja in obnašanje. Ta kompleks deluje
v naši duševnosti, toda v večjem delu je naši doživljajni (fenomenalni)
zavesti nedostopen« (ibidem).
Ne smemo pozabiti, da večina kognitivnih (in konativnih) procesov in vsi
obrambni mehanizmi (že po definiciji) delujejo nezavedno. Delovanje
nezavednega posameznik doživi kot neko končno informacijo ali rezultat
nezavedne funkcije v obliki misli ali čustva, ki se pojavi v zavesti. Proces
nastanka informacije je stvar nezavedne obdelave. Formula, po kateri
obrambni mehanizem (funkcija) deluje, je posamezniku skrita in praviloma
nedostopna zavestni obravnavi. Posameznik ne ve, da je misel ali občutek
plod napake v zaznavi ali obrambnega mehanizma in da je to že popačena
podoba stvarnosti, zato ji tudi ponavadi brezpogojno verjame.
Ule (2009: 457) pojasnjuje, da ljudje praviloma ne delamo sprotne primerjave
med stvarnostjo zunaj nas in modelom te stvarnosti v nas, temveč živimo v
socialnem svetu, kot se nam odkriva. To je za nas življenjski svet, ki ga
75
razumemo, razlagamo in osmišljamo, pred vsako zavestno primerjavo in
refleksijo. Šele izredni primeri neskladnosti med našimi dejanji in »dobrimi
nameni«, ki smo jih imeli, in tudi zamislimi in reakcijami zunanjega sveta na
naša dejanja, nas privedejo k razmišljanju, da morda naš model sveta le ni
povsem ustrezen in da ga bo treba prilagoditi.
76
6 Stres
6.1 Opredelitev stresa
»Pojavom, ki telesno ali duševno obremenjujejo našo osebnost, pravimo
stresorji, njihove posledice pa označujemo z izrazom stres« (Musek, 1994:
29). »Stresor je pravzaprav vse, kar nas lahko izčrpa ali »vrže iz tira«(Jazbec,
2009: 51). »Stres je sklop odzivov našega organizma na delovanje stresorjev,
ki poteka po zakonitem vzorcu« (Musek, 1994: 29). »Hans Selye je leta 1936
dokazal, da se človeški organizem, prav tako kakor vsak živalski, na stresor
odzove na predvidljiv način« (Jazbec, 2009: 52).
»Med fizične stresorje spadajo obremenitve, ki izčrpavajo predvsem telo,
čeprav se slej ali prej odrazijo tudi na psihičnem stanju. Sem spadajo
poškodbe in bolezni, opravljanje težkih del, delovanje v ekstremni vročini,
mrazu in hrupu, kakor tudi pomanjkanje hrane in vode« (Jazbec, 2009: 51).
»Med psihične stresorje pa spadajo situacije, ki izvajajo predvsem psihičen
pritisk. Primeri so lahko smrt ali bolezen bližnjega, nevarnost lastne poškodbe
ali bolečin, nejasne razmere v okolju, opazovanje nesreče ali nasilja,
omejitev svobode, velika odgovornost, grožnje, delo z bolnimi, sanacija trupel
ipd.« (Jazbec, 2009: 51).
»Čeprav je stres pomagal preživeti ljudem skozi tisočletja, je v današnjem
svetu postal sovražnik številka ena. Stresogeni dejavniki se v današnjem času
bistveno razlikujejo od dejavnikov v času jamskega človeka. Takrat se je
človek boril predvsem za obstoj, hrano in bivalni prostor, danes pa se človek
spopada z drugimi stresogenimi dejavniki, s hitrim načinom življenja, z
bombardiranjem z informacijami, pomanjkanjem časa, gibanja, počitka,
spanja...« (Starc, 2007; v Huselja, 2010: 47).
77
»Raziskovalci so ugotovili, da so obremenjujoči stresi lahko posledica
delovanja enkratnih hudih stresnih dogodkov, lahko pa so tudi posledica
delovanja ponavljajočih se vsakdanjih drobnih stresov (»ministresov«)«
(Musek, 1994: 30). »Večina sodobnih stresnih razmer je take narave, da se jih
da obvladati bolj z mišljenjem kot z močjo mišic. Človeku, ki je zasut v
ruševinah, bolj pomaga, da ugotovi, kje je najlažje izkopati izhod, kot da se
brezglavo zaletava v debelo steno« (Pečjak, 1994: 47).
Po eni strani je fizično nasilje v smislu napada samo po sebi enkratni stresni
dogodek. Po drugi strani pa je že občutek ogroženosti zaradi možnosti napada
prav tako močan stresor, kateremu smo lahko izpostavljeni dalj časa. Nasilna
situacija je vsekakor nekoliko specifična oblika stresa. V njej dejansko
potrebujemo tudi telesni odziv na stres, kateremu se danes pripisuje
predvsem škodljiv učinek, saj večina modernih stresov ne zahteva fizične
aktivnosti. Po drugi strani pa potrebujemo tudi prisebnost in vsaj del
kognitivnih sposobnosti za uspešno obrambo ali pobeg.
»V prvi, alarmni fazi povzročijo stresorji navadno upad in dezorganizacijo
delovanja (šok), kmalu pa se pojavijo znaki mobilizacije in pripravljanja na
spoprijem s stresom (protišok). V naslednji fazi odpora se okrepita delovanje
in prizadevanje organizma, da bi uspešno obvladal učinke stresorjev. Če ta
prizadevanja uspejo, se delovanje povrne na običajno raven, če pa so
neuspešna in takšna tudi ostanejo, začne delovanje pešati, pojavijo se znaki
izčrpanosti in motnje, v skrajnem primeru se stres konča s smrtjo (faza
izčrpanosti)« (Musek, 1994: 29).
6.2 Nasilje kot stres
Izredne stresne razmere lahko pomenijo vrsto situacij, ki se kvalitativno lahko
tudi zelo razlikujejo. Od avtomobilske nesreče, ki prizadene nekaj
posameznikov, do izrednih stanj, kot so naravne katastrofe in vojne, ki
prizadenejo celo skupnost. Potrebno je znova poudariti, da je narava, kot
78
pravi Polič (1994: 13), »do človeka nevtralna, ni mu ne sovražna ne
prijateljska, nima »namena«, da bi ga uničila, tak namen pa imajo lahko
ljudje.« Grossman (1999: 142-144, 2009) opozarja, da so psihične posledice
bistveno manj hude, če nismo neposredno udeleženi v medosebni agresiji
(bodisi kot napadalec ali žrtev). Ugotovimo torej lahko, da situacij, v katerih
so stresorji do nas nevtralni, ne moremo enačiti s situacijami, v katerih
obstaja namen poškodovati. Ob tem najbrž ni potrebno posebej poudariti, da
je ocena namernosti seveda v celoti v domeni subjektivne ocene situacije in
pripisovanja (atribucije).
Prav tako ne smemo zanemariti razsežnosti stresnih razmer. Samoobramba v
kontekstu vojne in v kontekstu zahodne mirnodobne družbe ni ista stvar.
Izredno stanje v družbi, ne glede na to, ali je namerno ali nenamerno
povzročeno, zadeva vse pripadnike te skupnosti. Kot pravi Polič (1994: 109),
»nesreče, vojne in razna družbena navzkrižja niso zgolj stvar posameznikov,
saj v njih sodeluje veliko ljudi.« Prihaja namreč do specifičnih učinkov
skupinske dinamike in psihologije množic. Polič (1994: 16) izpostavlja, da je
pri kolektivnih stresnih dogodkih »nujnejše razumevanje socialnega konteksta
kot pa notranje dinamike osebnosti, saj daje prvi okvir, v katerem se pojavlja
posamično vedenje.« Tudi pri individualni izkušnji z nasiljem zagotovo igra
pomembno vlogo socialna dinamika, le da gre za popolnoma drugačen
kontekst in razsežnosti.
Agresija na kolektivni ravni se odvija predvsem med skupinami in na razdalji.
Tudi med vojno se dejansko le malo posameznikov znajde v neposrednem
bojnem stiku z nasprotnikom. Sploh pa je v vojni posameznik dejansko zelo
redko sam —neprestano je pod vplivom avtoritete in skupine. Samoobramba je
praviloma zelo bližinska stvar, kar jo naredi zelo »osebno«. Tudi na blizu je
človeka lažje ubiti s hrbta, kot mu pogledati v oči (glej Grossman, 2009).
79
6.2.1 Odziv organizma na stres
»Pod pojmom stresa lahko razumemo odziv organizma na nevarnost« (Jazbec,
2009: 51). Splošno je uveljavljeno, da se organizem na stresno situacijo
odzove bodisi s spopadanjem (»fight«) bodisi s pobegom (»flight«). Grossman
(2009: 5-17) meni, da obstoječi model ni ustrezen za razumevanje agresije
znotraj lastne vrste. Za te primere doda obstoječemu modelu še dva možna
odziva, in sicer ustrahovanje (»posture«) in podreditev (»submit«).
Ustrahovanje bi lahko prevedli tudi kot prikaz moči, demonstracijo sile ali
celo »petelinjenje«, medtem ko podreditev lahko pomeni tudi predajo. V prvi
fazi konflikta znotraj lastne vrste naj bi šlo za odločanje med pobegom ali
ustrahovanjem. Šele v primeru, ko s prikazom moči uspešno ne prestrašimo
nasprotnika, pridejo v poštev možnosti spopad, pobeg ali podreditev.
Logika izhaja iz raziskovanja živalskega sveta Konrada Lorenza (1963; v Kobal
Musek, 2009: 46), ki smo ga že obravnavali pri bioloških perspektivah
motivacije. Lorenz je ugotovil, da se živali iste vrste med sabo ne spopadajo
»zares«, ampak da gre v bistvu za igro dominacije, ki se le izjemoma konča z
resnimi poškodbami ali s smrtjo. Grossman (2009) v svojih raziskavah potrjuje,
da imamo tudi ljudje zadržke do ubijanja lastne vrste, kar potrjujejo obsežni
zgodovinski podatki in pričanja iz vojn od antike naprej.
Peter Marsh (v Grossman, 2009: 6) prav tako ugotavlja, da obstaja jasna
razlika med dejanskim nasiljem in prikazom sile. Ugotavlja, da so vzorci
agresije podobni pri plemenskih skupnostih kot v modernih tolpah New Yorka.
Opažena univerzalnost naj bi imela tudi biološko osnovo, Grossman (2009: 8)
poudarja, da ko je človek prestrašen, dobesedno preneha razmišljati s
»človeškim« delom možganov (prednjim režnjem), ampak preklopi na tisti
del, ki je skupen tako človeku kot vsem primatom. Na ta način bolje
razumemo »strategijo« prikazovanja moči in podrejanja kot odziva na
nevarnost znotraj vrste. Ti odzivi temeljijo na »prirojenem« implicitnem
konsenzu (varovalnem mehanizmu, ki ga Lorenz ugotovi pri živalih), da se
pripadnikov lastne vrste ne poškoduje. Kot pa smo ugotovili, lahko ljudje skozi
80
socializacijo in pod vplivom drugih ljudi premagamo ta notranji upor. Zato se
ne moremo zanašati na »dobronamernost« vsakogar, razumeti moramo, da je
pod določenimi pogoji večina ljudi sposobna grozovitih dejanj.
6.2.2 Blokada ob močnem šoku
Jazbec (2009: 52) pojasnjuje, da se »ob pojavu stresorja najprej pojavi šok
(alarm), ki je tem globlji, čim nevarnejša je situacija. Človek je ob manjših
stresorjih zmeden in rabi čas, »da pride k sebi«, pri večjih pa lahko tudi
odreveni. Obstajajo primeri, ko se vojaki ob prvih strelih od strahu ne morejo
niti premakniti niti razmišljati.« Miller (2011: 119-134) opozarja, da praktično
vsi normalni ljudje v prvi fazi »zmrznejo« in da je to normalni odziv telesa,
medtem ko »preklaplja« na višje obrate. Če teh občutkov nismo vajeni, se
lahko pri preklapljanju »zatakne« in povzroči popolno telesno in miselno
blokiranost. Pečjak (1994: 48) obrazloži, da so:
»posebno pogubne zavrtosti (inhibicije). Kažejo se kot popolna nesposobnost
mišljenja ali kot blok, ki zaustavi sleherno začeto misel. Vsak študent jih
doživlja na izpitu, marsikdo tako hude, da ga ne opravi. Ne razume vprašanja
in ne ve, kaj naj odgovarja. V spominu se pojavljajo nekakšne »luknje«. Pri
hujših stresih pride do »zoženja« zavesti, nesposobnosti dojemanja
resničnega stanja in zmedenega vedenja.«
Zanimivo je, da Miller (2011) blokado ob šoku, znano tudi kot »zmrznitev«,
uvršča na drugo in ne prvo mesto odziva napadenega na stresor. Veliko težo
namreč pripisuje refleksno natreniranim odzivom na nenaden napad (zasedo).
Stvar je v tem, da če je prvi odziv na šok pogojni refleks, se ga niti ne
zavemo. Zato blokiranost lahko nastopi šele v primeru, ko je refleksni odziv
bil neučinkovit ali pa do njegove sprožitve sploh ni prišlo. Grossman (2008: 74)
pripisuje refleksnim odzivom, ki se jih doseže z ustreznim instrumentalnim
pogojevanjem, osrednji pomen za preživetje v spopadu.
81
Po raziskavah Arthwohla (v ibidem) se je 74 odstotkov policistov, ki so
preživeli smrtno nevaren spopad, odzivalo povsem avtomatično — svoje
postopke so ozavestili šele potem, ko so zadevo dejansko speljali. Grossman
(ibidem) navaja primer policista, ki se je nenadoma znašel pred oboroženo
grožnjo. Policist je poročal, da se mu je najprej zdelo, da je grožnjo ustrelil
nekdo drug. Celo pogledal je naokoli, da bi ugotovil od kot je prišel strel. Šele
nato je opazil, da sam drži pištolo v roki in da jo je ustrelil on sam. Vidimo
torej, da so (ustrezni!) refleksni odzivi na začetek napada ključna
komponenta preživetja.
6.2.3 Priprava telesa na boj
»Po fazi alarma [ali šoka] se začne telo boriti proti stresorju, in sicer tako, da
preide v »višjo stopnjo pripravljenosti«. To stori tako, da mimo naše volje
zviša delovanje organov, ki so nujno potrebni za »boj«, ter zaustavlja ostale,
takrat nepotrebne funkcije. Prioriteto dobijo mišice, možgani in imunski
sistem. Ti organi se začno pripravljati na napor in možne poškodbe, zaradi
česar rabijo več energije, torej kisika, hormonov in hranil. Vse to jim
dobavlja kri in ker imajo organi zvišano potrebo po potrošnji, mora kri,
bogata z energenti, pritekati hitreje. Zato srce pospeši svoj utrip. V krvi
mora biti tudi več kisika kot ponavadi, zato ni dovolj samo hitrejša dobava,
temveč tudi močno povečana stopnja kisika v krvi. Za to poskrbi hitrejše in
globlje dihanje. Ko začne upadati delež takoj dosegljivih hranil, ki se je
nahajal v krvi in okolici organov, začne telo topiti maščevje, ki je
uskladiščena energija za »težke čase«« (Jazbec, 2009: 52).
»Avtonomno živčevje (ki deluje mimo naše volje) pospeši delovanje
pomembnih sistemov na direkten in indirekten način. Direktno spodbudi
delovanje organov z impulzi preko svojih živčnih priključkov na organih,
indirektno pa s spodbuditvijo delovanja žlez z notranjim izločanjem. Te
začno v kri izločati ustrezen hormon, ki, ko prispe do ustreznih sistemov,
prav tako spremeni njihovo delovanje. Ob krajših stresih se izloči hormon
82
adrenalin, ob daljših pa kortizol. Videli smo, da živčevje in hormonski sistem
pospešita delovanje pomembnih funkcij, vendar obenem tudi zavirata
delovanje trenutno manj pomembnih sistemov, kot sta npr. prebava in
spolnost. Dotok krvi v manj pomembne dele telesa se zniža« (Jazbec, 2009:
52).
»Iz razumevanja tega telesnega stresnega procesa postanejo razumljive tudi
opažene reakcije ob stresu: povečano bitje srca, »lovljenje sape«, tresenje
rok in nog (ki so posledica mišične napetosti), znojenje, mrzle okončine,
slabost, napetost, povečano izločanje, izguba apetita in hujšanje ipd. Telo je
na »visokih vrtljajih« oziroma v fazi odpora. Takšno povečano delovanje
utruja organizem. Kortizol sicer poskrbi, da telo ne porabi vseh energetskih
zalog naenkrat, vendar se sistemi zaradi povečane obremenitve vseeno
obrabljajo. Zato se v izogib poškodbam organizem slej ali prej začne vračati
nazaj na običajno delovanje« (Jazbec, 2009: 52).
6.3 Vpliv stresa na kognitivne procese
Avtorji (Grossman, 2008; Miller, 2011; idr.) opozarjajo, da je človek pod
močno stresno obremenitvijo v spremenjenem stanju zavesti. To niso »isti«
možgani, ki smo jih večina ljudi vajeni v udobnem življenju zahodnega sveta.
»Pod adrenalinom« (stresom) svet dobi zelo drugačno podobo. In to ni isti
stres, ki ga doživimo pred javnim nastopom ali med tekmo pri borilnih športih.
To je pristni strah, ki izvira iz resnične grožnje, da bo v celoti uničeno to, kar
smo, psihično in fizično.
Kot ugotavlja Grossman (2009), človek preklopi na »živalske« možgane«.
Pečjak (1994: 48) pojasnjuje, da »stres najprej zavre razvojno mlade
funkcije, npr. mišljenje in govor. Obenem pa se sprostijo razvojno starejše
funkcije, npr. beg iz situacije. Če pa stres traja dolgo, če se ponavlja ali če je
zelo močan, zavre tudi razvojno starejše funkcije. Prizadeti hodi opotekajoče,
jeclja, lahko pride do paralize organizma.« Dodatno pojasni, da:
83
»Mišljenje poteka v primerjavi z drugimi psihičnimi procesi razmeroma
počasi. Mnogo hitrejše so dobro naučene, utrjene reakcije, npr. skok izpred
avtomobila, da nas ne povozi. Pred avtomobilom se nimamo časa po
hamletovsko spraševati, kaj bi bilo najbolje storiti. Že desetinka sekunde je
lahko usodna. Kadar pride stres bliskovito, prinaša sprostitev motoričnih
funkcij in zavrtost miselnih nedvomno veliko korist« (Pečjak, 1994: 51).
»Upad učinkovitosti mišljenja v stresnih razmerah običajno spremlja vrnitev
mišljenja na razvojno nižjo raven. Namesto racionalnega vpogleda v situacijo
rešuje posameznik problem s poskusi in napakami, kar je sicer značilno za
otroke in živali« (Pečjak, 1994: 52). »V stresnih razmerah se ponavadi
sproščajo navade oziroma ustaljeni načini reagiranja, ki jih prizadeta oseba
ponavlja ne glede na njihovo učinkovitost« (Pečjak, 1994: 48). Ker pa je
stresna situacija prav tako problemska situacija, se je iz nje dostikrat možno
rešiti ravno z redkimi, nenadnimi in izjemnimi odgovori. Za to pa je potrebno
ustvarjalno mišljenje, ki pa ga stres najprej prizadene (ibidem).
Čeprav so refleksni odzivi nujni za preživetje prvega šoka nenadnega napada,
pa je v nadaljevanju ponavadi priporočljivo, da se svojih dejanj zavedamo. To
zagotovo velja za »umik in izmik« (po domače pobeg) kot tudi vsako situacijo,
ki zahteva neko obliko prilagajanja. Tudi samega fizičnega ali oboroženega
spopada ni moč uspešno razrešiti samo z refleksnimi odzivi, ker so situacije
preveč raznolike in kompleksne. Zato je potrebna posebna kombinacija
ustreznih refleksnih odzivov (»standardnih operativnih postopkov«) in
zmožnosti razmišljanja pod stresnimi pogoji. Zlasti zaželeno je, da se po
dogodku stvari čim bolj pravilno spominjamo, da lahko policistom opišemo
napadalca ali na sodišču znamo obrazložiti svoje postopke (glej Miller, 2011).
Z učinki stresa na kognitivne procese prič kaznivih dejanj se posebej ukvarja
forenzična in pravna psihologija (Areh, 2011). »Stresne razmere pa ne
prizadenejo samo mišljenja, temveč tudi druge spoznavne funkcije:
zaznavanje, pozornost, spomin in učenje. Posameznik doživlja prave iluzije in
84
zaznava stvari, ki bi jih rad videl ali jih v strahu pričakuje« (Pečjak, 1994: 54).
Pri življenjski ogroženost se pozornost usmerja na podrobnosti, ki so najbolj
ogrožujoče /.../ Tako se pri grožnji z orožjem vidna pozornost preusmeri na
objekt grožnje« (Areh, 2011: 133). Pride do t.i. tunelskega učinka, »pozornost
se tako zoži, da oko marsičesa v okolju ne vidi« (Pečjak, 1994: 54). Do motenj
pride tudi pri slušni zaznavi (Grossman, 2008: 55-64). Zaradi osredotočenosti
na neposredno grožnjo ne opazimo morebitnih pomembnih sprememb v
situaciji.
6.3.1 Občutek neresničnosti in paradoksalno vedenje
Ne smemo pozabiti, kot opozarjata Miller (2008, 2011) in MacYoung (2011),
resnični napad ni po ničemer podoben pretepu ali športni borbi. Zgodi se v
hipu, namen napadalca ni, da se »igra« z nami, ampak da doseže svoj namen,
na sebi čimbolj varen način. Pečjak (1994: 46) razlaga, da se »pri nagli
spremembi situacije, npr. potresu, nenadnem letalskem napadu brez vojne
napovedi, nepričakovani smrti ljubljene osebe, a tudi pri potovanju z letalom
v oddaljeno deželo, kjer je življenje povsem drugačno,« lahko pojavi občutek
nestvarnosti. »Posamezniku se zdi, da vse skupaj ni res, da je to, kar se
dogaja, samo neke vrste privid. Včasih je ta občutek tako močan, da
posameznik narobe reagira in se npr. vede, kot da je ljubljena oseba še vedno
živa. Napačno reagiranje je lahko usodno v razmerah, ki človeka fizično
ogrožajo...« (ibidem).
Pri posebej močnih stresih se pojavijo tudi različne oblike paradoksalnega
vedenja. Pojavijo se recimo spominske motnje, posameznik se ne more
spomniti ničesar, kar se je v novejšem času naučil, hkrati pa govori o stvareh,
ki nimajo zveze s situacijo (Pečjak, 1994: 49). Miller (2011: 124) navaja, da je
v praksi pogost primer, da se posameznikom zdi, da je nek dogodek trajal celo
večnost, v resnici pa je minilo le nekaj sekund. Pri tem je zanimivo, da ves ta
»dodan« (namišljeni) čas, ljudje ponavadi »zapolnijo« z zadevami, ki se sploh
niso zgodile.
85
»K paradoksalnemu vedenju spadajo tudi neustrezne misli, ki se prisilno
pojavljajo v posameznikovi zavesti in s tem onemogočajo, da bi se racionalno
spoprijel s težavo /.../ Neustrezne misli imajo vlogo obrambnega mehanizma,
ker preprečujejo, da bi prizadeti jasno spoznal preveč neprijetno situacijo«
(Pečjak, 1994: 49). Pečjak (ibidem) podaja primer ženske, ki ji gori hiša, ona
pa sprašuje hčerko, ali je napisala domačo nalogo. Grossman (2008: 99)
navaja rezultate neke raziskave, v kateri je 26 odstotkov policistov (ZDA)
poročalo, da so imeli moteče prisilne misli, ko so bili v oboroženem boju.
6.3.2 Samopodoba in stres
Pečjak (1994: 45-46) pojasnjuje, da je »stres odvisen od notranjih dejavnikov,
npr. zaznave razmer in njihove interpretacije. Objektivne razmere so lahko
zelo nevarne, če pa jih zaznavamo kot razmeroma varne, je stres manjši,
lahko celo povsem odpade.« Številni psihologi (npr. Lazarus, 1966; McGrath,
1970; French, 1973; v Pečjak, 1994: 47) »poudarjajo vpliv, ki ga ima na
posameznika njegova lastna dejavnost v stresnih razmerah. Če jih obvladuje,
je vpliv stresa manjši.«
»Ne vpliva pa le njegova sposobnost obvladovanja stresa (kompetenca),
temveč tudi predstava o njegovi sposobnosti. Dejanska in namišljena
sposobnost sta sicer povezani in se le izjemoma zelo oddaljita. Posameznik, ki
dobro premaguje stresne razmere, ve, da jih premaguje« (Pečjak, 1994: 55).
MacYoung (2011) poudarja pomen zaupanja posameznika v samoobrambno ali
borilno veščino, ki jo trenira. Na tem temelji samozaupanje, ki pomaga
posamezniku uspešno razrešiti samoobrambno situacijo. Miller (2008) pa
opozarja, da morajo biti tehnike (veščine), ki se poučujejo, dejansko
uporabne tudi v realnem svetu in ne samo v športni dvorani (kar je zelo
pogosto). Neustrezne tehnike in neustrezna predstava o tem, kako napadi (ne
pretepi!) potekajo, so lahko usodni.
86
Veliko ljudi trenira borilne veščine ali samoobrambo zato, ker se počutijo
ogrožene. Trening samoobrambe povečuje občutek varnosti in pomaga
vzdrževati samopodobo, pozitivno stališče do sebe. To pa »diši po«
samopoveličevalni strategiji in se lahko razvije v hud obrambni mehanizem.
Pečjak (1994: 55) opozarja, da lahko v izjemnih razmerah oseba napačno
oceni sebe in situacijo. Nekateri ljudje so sami po sebi bolj nagnjeni k
precenjevanju, drugi pa spet k podcenjevanju. Posebej izpostavi, da osebe,
»ki se zatekajo k slepilnim obrambnim mehanizmom, nepravilno presojajo
sebe, kar jim še povečuje težave« (ibidem).
»Različni ljudje se različno odzivajo v stresnih razmerah. Nekateri celo
mazohistično uživajo v njih« (Pečjak, 1994: 54). Jazbec (2009: 54) omenja, da
obstajajo tudi »situacije, v katerih si človek dejansko želi sprejeti riziko. V
nevarnost hoče, ker je ne vidi kot oviro, temveč kot izziv. Pravimo, da si želi
»adrenalina« (v resnici se takrat sproža hormon noradrenalin). /.../ Takšna
reakcija nima negativnih stresnih učinkov.«
Na razlike v odzivu na stres vplivajo različne osebnostne lastnosti, kot so
recimo čustvena stabilnost in frustracijska toleranca, ki omogočata ohranitev
intelektualnih potencialov (Pečjak, 1994: 54). Musek (1994a: 29-38) govori
tudi o osebni čvrstosti. Komponenta, ki jo nedvomno potrebujemo, je tudi
neka lastna oblika agresivnega potenciala. V tem smislu lahko uporabimo
pojem asertivnosti, ki se nanaša na neko obliko konstruktivne ali
instrumentalne agresivnosti. Za uspešno uporabo sile zoper napadalca moramo
tudi sami biti zmožni nasilja. To pa ni tako samoumevno, saj je večina ljudi
socializirana v neagresivnem duhu. Zato ni pričakovati, da bo odziv v
samoobrambni situaciji bistveno drugačen (glej Miller, 2011).
Miller (ibidem) navaja primer dekleta, ki se posiljevalcu ni uprla »iz
vljudnosti«. Imela je možnost se mu upreti. Zavedala se je, da ji neznanec na
pragu njenega doma želi škodovati, zato jo je takoj prešinila misel, da mu
zaloputne vrata. Toda potem jo je spreletela tudi druga misel, da je neznancu
zaloputniti vrata nevljudno. Ni ravnala skladno s situacijo in občutkom
87
nevarnosti, ampak je v njej prevladala socializacija. Tudi ko se je hotela
upreti, te agresivnosti preprosto ni mogla udejanjiti. Ostala je pasivna. Miller
(ibidem) opozarja, da to ni osamljen primer, ampak da se pogosto dogaja in
se lahko zgodi vsakomur.
Musek (1994a: 34) opozarja, da se »v življenju pogosto zgodi, da ne reagiramo
zrelo in konstruktivno, čeprav celo sami dobro vemo, kako bi lahko bolje
ravnali. /.../ Včasih ravnamo tudi naravnost nerazumno, kot da bi imeli nekak
duševni »kratek stik««. Nekonstruktivnih načinov soočanja s stresno situacijo
je veliko (Musek, 1994a: 32). »Verjetno je najbolj nekonstruktivno slepo
agresivno in destruktivno (uničevalno) obnašanje. /.../ Tudi beg pred oviro,
prehitra vdaja, pasivno čakanje in podobni odzivi so navadno neučinkoviti«
(ibidem). Na vse psihofizične učinke, ki jih prinaša stresni odziv, pa nam
soočanje otežujejo tudi vse potlačene zadeve.
Če smo se v vsakdanjem (»mirnodobnem«) življenju lahko ob pomoči višjih
spoznavnih procesov dovolj uspešno spopadali s osebnimi težavami, pa na te
ne moremo računati v stresni situaciji. Preklop na razvojno mlade kognitivne
funkcije pomeni preklop na nezavedno. In če smo pred stresnim dogodkom
lahko udobno živeli zaradi slepilnih manevrov naših obrambnih mehanizmov,
nam izkrivljanje stvarnosti ne bo pomagalo preživeti neposredne življenjske
ogroženosti.
Delovanje obrambnih mehanizmov v vsakdanjem življenju le redko sami
opazimo. Ugotovili smo že, da živimo v svetu, kot se nam razkriva, šele
izredna neskladja med stvarnostjo in podobo tega sveta v naši glavi nas
privedejo k razmisleku, da morda naša predstava le ni ustrezna. V vsakdanjem
življenju si v družbi medsebojno pomagamo vzdrževati samopodobe in
predstave o tem, kaj je res. Praviloma sami izbiramo prijatelje, kot se tudi
selektivno izpostavljamo informacijam, ki krepijo naša prepričanja, in
izogibamo tistim, ki podobo ogrožajo. Konfliktnim situacijam se lahko
izognemo, sicer pa tako ali tako niso dejansko nevarne, ker so verbalne
narave. Fizično nevarna situacija nam ne dopušča ugodja, da bi verjeli v
88
pravljice. Če je življenjsko nevarna izkušnja tisti konflikt, ki nam bo odstrl
tančico stvarnosti, je to lahko zelo prepozno.
Po drugi strani pa, kot pravi Musek (1994a: 32): »Večkrat lahko le iz situacije
razberemo, ali je bilo obnašanje konstruktivno (uspešno, učinkovito) ali ne.
Kadar je ovira zelo nevarna, bo bolj pametno, če se umaknemo, kot da bi se
hoteli po vsej sili spopasti z njo. Če se tako kot baron Lažnivi Kljukec
znajdemo med levom in krokodilom, tedaj konstruktivna rešitev ne bo v
aktivnem soočanju, ampak v begu na najbližje drevo« (Musek, 1994a: 32).
Po MacYoungu (2011) je presoja, ali smo ustrezno ravnali v situaciji,
preprosta. Moramo se vprašati samo eno stvar: Ali smo preživeli? Ja. Torej je
naš odziv bil ustrezen. Če je pri tem trpela naša samopodoba, je to
popolnoma druga stvar. Cilj samoobrambe je preživeti, ne zmagati. Ali ta
logika vedno velja, je stvar debate, vsekakor pa drži rek, da »po bitki je lahko
biti general«.
89
7 Dimenzije in dinamika nasilja
Kot smo ugotovili, je nasilje izrazito kompleksen fenomen, ki se pojavlja v
najrazličnejših kontekstih. Tušak in Tušak (2003: 111) pravita, da
»najpogosteje v literaturi zasledimo razdelitev agresivnosti glede na smer in
obliko. /.../ Tovrstnih delitev je mnogo, strnemo pa jih lahko v naslednjo
shemo« (Tušak in Tušak, 2003: 111).
Slika2. Delitev agresivnosti glede na smer in obliko (Lamovec, 1978; v
Bertoncelj, 2010: 51).
Po tej shemi sodi agresivnost v kontekstu samoobrambe v navzven usmerjeno,
neposredno, aktivno in telesno obliko. Na tej točki je potrebno opozoriti, da
obstaja cela vrsta najrazličnejših tipologij tako agresivnosti kot nasilja.
Podrobnejšo predstavitev različnih pogledov smo izpustili, ker bi bilo preveč
obsežno in ne bi bistveno vplivalo na razumevanje problematike. Ker pa
90
obravnavamo nasilje v kontekstu silobrana, si bomo natančneje ogledali bolj
(sociološko) kriminološko usmerjene perspektive. Razumevanje, da je nasilje
zunanji izraz agresije, nam brez težav omogoča navezavo na notranji svet
posameznika in intrapsihične procese.
7.1 Tipologizacija nasilja
Cooney in Phillips (2002) zagovarjata Donald Blackovo delitev na moralistično
in predatorsko nasilje. Moralistično nasilje izvira iz nekega (medosebnega)
konflikta, medtem ko je cilj predatorskega nasilja izkoriščanje (Cooney in
Phillips, 2002: 75). Podobno delitev zagovarja tudi Miller (2011: 25), ki
razlikuje med socialnim in asocialnim nasiljem. Pri socialnem nasilju gre za
medosebni konflikt zaradi statusa in podobe, medtem ko pri asocialnem (ki ga
omenja tudi kot predatorsko) agresor na žrtev gleda kot na plen ali vir neke
koristi (Miller, 2008: 41). Tedeschi in Felson (1994; v Felson, 1998: 52, 171)
vidita zadeve podobno s tem, ko pravita, da nekdo stori nasilno dejanje z
namenom, da: prisili žrtev v neko drugo dejanje v skladu z lastnimi željami;
popravi krivico v skladu z lastnim prepričanjem; vzpostavi ali ohrani lastno
podobo.
Hitro ugotovimo podobnosti z delitvijo na instrumentalno in čustveno
(sovražno) motivirano agresijo, o kateri govorijo mnogi psihološko usmerjeni
avtorji. Ule (2009: 268) pojasnjuje, da je pri instrumentalni agresiji dejanje
(nasilje) le sredstvo za dosego kakšnega drugega cilja. Žrtev je v očeh storilca
zgolj ovira na poti do uresničitve tega cilja, zato med njima ni nobenega
čustvenega odnosa. Pri čustveni agresiji pa pride do izražanja sovraštva med
akterjem in žrtvijo. Žrtev kot taka je cilj agresije — jo prizadeti, se ji
maščevati (Ule, 2009: 268). Pri tem velja opomniti, da to ne pomeni, da se pri
instrumentalni agresivnosti ne pojavljajo nikakršna čustva, ampak da odnos
storilca do žrtve ni čustven. Lahko bi rekli, da odnos ni oseben.
91
Izkaže se, da kljub mnogim podobnostim, socialnega, moralističnega in
čustvenega (sovražnega) nasilja ne moremo povsem enačiti. Enako velja tudi
za predatorsko, asocialno in instrumentalno nasilje. Razlik podrobneje ne
bomo razlagali, razen kjer bo to nujno potrebno.
7.1.1 Moralistično nasilje
Black (1983) ugotavlja, da je vedenje, ki ga danes razumemo kot kriminalna
dejanja (npr. umor, napad, posilstvo, rop, vlom) v mnogih nedržavnih družbah
pravzaprav sprejemljiv način reševanja nekaterih nepravičnosti (Black, 1983;
v Cooney in Phillips, 2002: 80-81). Blackove ugotovitve izhajajo iz
antropoloških raziskav. Pojasnjuje, da družbeno nadzorstvo ali celo zakon v
plemenskih in drugih tradicionalnih družbah predstavlja v modernem času
kazniva dejanja (Black, 1983: 1).
To je zlasti vidno v bolj nasilnih oblikah povračil, kot so: umor, fajda
(sovraštvo ali zasebna vojna posameznih plemičev ali rodbin), pretep,
pohabljanje in tepenje. Prav tako velja tudi za zaplembo ali uničenje tuje
lastnine in druge oblike odvzemanja in poniževanja. V nesodobnih družbah so
našteta dejanja tipični način poprave krivic posameznika ali skupine proti
drugi (Black, 1983: 34). Torej predstavljajo obliko kaznovanja ali izražanja
nekega drugega nezadovoljstva. Pri tem ni pomembno, ali je dejanje storjeno
premišljeno ali v danem trenutku — s popolno hladnostjo ali nabito s čustvi
(»v vročini strasti«) (Black, 1983: 35-36).
Black pravzaprav razume družbeno nadzorstvo kot katerikoli proces, s katerim
se ljudje odzivajo na odklonsko vedenje (Black, 1965: 105; v Black, 1983: 34).
Gre za zelo široko pojmovanje, saj lahko zajema najrazličnejše pojave:
očitajoč pogled, okreganje ali formalni opomin, tožbo pred sodiščem, pripor,
zaporno kazen ali obvezno psihiatrično zdravljenje, družbene izgrede ali celo
vojaški povračilni ukrep (Black, 1983: 34). Blackova teza je, da se z razvojem
prava določena dejanja kriminalizirajo, medtem ko se socialna stvarnost za
92
temi pojavi ne spremeni. Iz tega torej sledi, da je veliko kriminalitete danes,
zlasti kaznivih dejanj z elementi nasilja, v bistvu moralni odziv na vedenje, ki
ga agresor dojema kot deviantno. Bodisi da gre za izkaz nespoštovanja,
neplačanega dolga, lažne obsodbe, prešuštva, nezvestobe, predhodnega
nasilja ali druge krivice (Cooney in Phillips, 2002: 81).
Pri tem je krivica lahko stvarna ali zgolj namišljena (npr. mož zmotno obtoži
ženo prešuštva), prav tako je zadeva lahko enostranska, dvostranska ali
večstranska. Druga stran v konfliktu torej ni nujno, da sploh ve, da je njeno
vedenje ali početje označeno za odklonsko. Moralistično nasilje se potem
pojavlja v kontekstu odprave krivice, iskanja pravičnosti in maščevanja
(Cooney in Phillips, 2002: 81).
Blackovo pojmovanje moralističnega nasilja je pomembno tudi zato, ker je
sodbeno nevtralno. Kot tudi sam Black (1983: 34) razlaga, njegov koncept ne
vsebuje nobenih domnev ali implikacij glede vpliva družbenega nadzora na
konformnost ali družbeni red, kot se tudi ne dotika subjektivnega pomena
družbenega nadzorstva za tiste, ki ga izvajajo, kot tudi ne za tiste, ki ga
doživljajo. Pristranskost je namreč problem, ki muči tako kriminologijo kot
kriminalno prevencijo. Zagovorniki kriminološke šole konflikta recimo prav
mnogim kriminološkim perspektivam očitajo, da se postavljajo na stran
vladajočih družbenih struktur in s tem vzdržujejo ekonomske, rasne, spolne,
politične in druge razlike (Meško, 2010: 55). Podobno očitajo zagovorniki
socialnega preprečevanja kriminalitete večini kriminalnopreventivnih pobud in
programov, da se ukvarjajo zgolj z odpravljanjem simptomov in ne z vzroki
kriminalitete (Meško, 2002: 117-118).
Sodbena nevtralnost pa je ravno spoznanje, na katerem postavlja temelje
psihosocialna kriminologija. Gadd in Jefferson (2007) pripisujeta neuspeh
mnogih dosedanjih kriminoloških pogledov ravno temu, da se storilce kaznivih
dejanj v izhodišču vrednostno obsoja in, kot pravita, »demonizira«. Izhajata iz
predpostavke, da je vsa kriminaliteta, vključno z najbolj bizarnimi primeri,
93
pravzaprav »normalna«. In sicer v smislu, da jo je možno pojasniti z enakimi
psihosocialnimi procesi, ki vplivajo na vsakogar (Gadd in Jefferson, 2007: 2-3).
7.1.2 Socialno nasilje
Medtem ko se Black (1983) ne ukvarja s prvinskim izvorom nasilja, temveč
svoja spoznanja črpa iz antropoloških raziskav in jih nato smiselno prenaša na
moderno družbo, pa Miller (2008; 2011) izvor socialnega nasilja pripisuje
evoluciji. Miller (2008) razlaga, da se večina ljudi bori za status in teritorij,
ravno tako kot druge živali. Po njem večina konfliktov nastaja zaradi potrebe
po ugledu in spoštovanju — in ne zaradi materialnih potrebščin (Miller, 2008:
41).
Miller (2008: 42) v bistvu izhaja iz etologije. Človekovo potrebo po družbenem
statusu in podobi primerja s prvinskimi nagoni živali, ki se prav tako bojujejo
za samice ali teritorij znotraj svoje vrste. Tako kot Konrad Lorenz navaja
primer tigrov, grizlijev in ovnov, ki se bojujejo med sabo, ampak se pri tem
ne poškodujejo, saj to ni namen. Tovrstni konflikti naj bi bili genetsko
pogojeni in naj bi prav tako vsebovali prirojene varnostne omejitve, da do
resnejših poškodb ne pride. Po tej logiki smo ljudje (kot) opice in nam je prav
tako prirojen tudi ritualni boj za vzpostavitev dominantnosti v skupini ali za
branjenje teritorija. Vidimo, da za razliko od klasičnih etologov Miller (2008,
2011), tako kot Grossman (1999, 2009), verjame, da človek ima upor do
ubijanja lastne vrste. Zato pri tovrstnih ritualih skoraj vedno naj ne bi bilo
smrtnih posledic (Miller, 2008: 42).
Moralistično in socialno nasilje lahko pogojno izenačimo ali vsaj združimo in
obravnavamo kot enotno kategorijo. Obenem pa tudi velja, da sta
moralistično in socialno nasilje tesno povezani tudi s čustvi. Oseba doživlja
kot odklonsko tisto dejanje, ki se ne sklada z njenimi prepričanji. Za
ohranitev svoje lastne podobe in podobe navzven se oseba čuti »dolžno« ali
pod pritiskom ravnati skladno s svojo socialno podobo ali vlogo. Zato se mora
94
odzvati na odklonsko dejanje, ki ga doživlja kot izziv ali grožnjo lastni ego-
identiteti in statusu v družbi.
7.1.3 Predatorsko ali asocialno nasilje
Za razliko od socialnega ali moralističnega nasilja, je pri plenilskem
(predatorskem) nasilju cilj pridobitev neke materialne dobrine ali koristi od
osebe ali pa je dobrina kar oseba sama (Miller, 2011: 26). Pri tem je potrebno
opozoriti na razlike v razumevanju predatorske oblike nasilja. M. Felson
(1998: 53-54), Tedeschi in R. Felson (1994; v Felson, 1998: 64-65) razumejo
predatorsko nasilje s poudarkom na instrumentalnem vidiku. V to kategorijo
uvrščajo praktično vsa kazniva dejanja iz koristoljubja (tatvine, kraje, vlome
ipd.). Miller (2008, 2011) pa uporablja pojem plenilca v nekoliko ožjem
smislu. S tem opredeli tisto vrsto storilca, ki nima večjih notranjih (moralno
čustvenih) ovir, da pri zasledovanju svojih ciljev nasilje dejansko tudi
uporabi. Lahko bi zapisali, da imajo takšne osebe že »izklopljene« ali
onemogočene varovalne mehanizme, o katerih govorita Lorenz (1963; v Ule,
2009: 270) in Grossman (2009). Za njih resnično velja, da »cilj opravičuje
sredstvo«.
Tedeschi in Felson (1994; 1998: 64-65) opozorita, da je v resnici tudi na
čustveno (ali ekspresivno) nasilje, možno gledati iz instrumentalne
perspektive. Zagovarjata, da je pravzaprav vsako nasilje po svoje
instrumentalno. Kar je tudi res, saj tudi pri moralističnem nasilju obstaja nek
»višji« cilj, povračilo oz. vzpostavitev nekakšne pravičnosti, nasilje ni samo
sebi namen. Prav tako velja za socialno nasilje, saj je nasilje samo eden
izmed načinov za doseganje samospoštovanja in statusa v družbi. Tudi v
primerih, ko je cilj nasilja nasilje kot tako, je izvedba dejanja hkrati cilj in
tudi sredstvo. Zato lahko sklenemo, da je nasilje sredstvo.
Po Cooney in Phillipsu (2002: 81), lahko predatorsko nasilje (v
instrumentalnem smislu), razumemo kot obliko izmenjevalnega odnosa. Če je
95
altruizem dajanje brez jemanja in reciprociteta vzajemno dajanje in
prejemanje, potem je predatorstvo jemanje brez dajanja. Če upoštevamo
ugotovitev, da je nasilje sredstvo. Potem lahko posplošimo in zapišemo, da je
vsako nasilje nasprotni pol altruizma. Ta ugotovitev pa lahko ima zanimive
implikacije.
Eden izmed poglavitnih motivatorjev altruističnega oz. prosocialnega vedenja
je sočutje ali empatija, ki pomeni »racionalno in čustveno dogajanje, ki
temelji na sposobnosti postavljanja v položaj drugega in vživljanja v drugega«
(Ule, 2009: 249-250). Nasprotje prosocialnemu vedenju je torej asocialno
vedenje, ki potemtakem temelji na nesposobnosti postavljanja ali vživljanja v
položaj drugega. To pa je ravno rezultat čustvenega distanciranja, ki je po
Grossmanu (1999, 2009) glavni dejavnik, ki posamezniku omogoča sposobnost
agresije zoper druge ljudi.
7.2 Dinamika nasilja
Miller (2011: 26) nadalje razdeli socialno nasilje v štiri podskupine ali štiri
različne pojavne oblike, katerim pravi vzorci nasilja (»patterns of violence«).
Pri tem je potrebno upoštevati, da je Miller človek iz prakse in do spoznanj ne
pride po znanstveni poti, temveč izkustveno, kot specialist v stroki. Prav tako
pri oblikovanju tipologije nima težnje po pojasnjevalni razsežnosti, ampak
predvsem po uporabnosti tipologije v praksi.
Pojavne oblike ali vzorci socialnega nasilja po Millerju (2011: 26):
- »Monkey Dance« (MD);
- »Group Monkey Dance« (GMD);
- »Educational Beat-Down« (EBD);
- »Status-Seeking Show« (SSS).
Miller (2011: 25-36) podkategoriji EBD in SSS obravnava ločeno in enakovredno
ostalim vzorcem nasilja. Mi bomo zaradi podobnosti in boljše preglednosti
96
kategorijo EBD obravnavali kot podobliko GMD, SSS pa kot podobliko MD. Po
predstavitvi socialnih oblik nasilja bomo predstavili tudi asocialne ali
predatorske oblike.
7.2.1 Individualna igra za dominacijo
»Opičji ples« je igra za družbeno ali statusno (nad)moč, praviloma med
moškimi. Ta igra dominacije po Millerju poteka po (kulturno) določenih
korakih in naj bi bila v sami osnovi nesmrtonosna. Spomnimo se Konrada
Lorenza in Grossmanovega »petelinjenja«. Miller (2011: 27) navaja uproščen
primer poteka »opičjega plesa«, kot je v navadi v ZDA. Hitro opazimo izredne
podobnosti s slovenskim okoljem in širše.
Osnovni »opičji ples« (ibidem):
1. očesni stik, »neprijazen« (agresiven) pogled;
2. verbalni izziv, npr.: »Kaj zijaš?!«;
3. približanje. Ponavadi z znaki povečanega adrenalina: značilne geste z
mahanjem rok, širjenje ramen, dotik prsi ob prsi ...;
4. dodatna izmenjava groženj in provokacij »kdo je močnejši« ipd., dokler
eden ne poseže fizično. Ponavadi dvoročni odriv v prsi ali dotik s
kazalcem. Če ni dotika obraza, se lahko ta korak ponovi večkrat, dokler
eden izmed udeležencev ne eskalira ...;
5. ponavadi sledi krožni udarec z dominantno roko.
Miller (2009: 26-30) opozarja, da je ta vzorec globoko zakoreninjen v družbi in
posledično vsakemu posamezniku, tako se tudi aktivira kot nezavedni scenarij.
Njegovo osrednje vodilo je moški ego ponos, ki predstavlja sestavni del
človeške kulture zadnjih nekaj tisoč let. Prenaša se iz generacije v generacijo
skozi procese socializacije in prilagajanja družbi. Značilno je, da posameznik
jemlje situacijo kot grožnjo lastni ego-identiteti (samopodobi), kar
avtomatično sproži nezavedne obrambne mehanizme. V tej luči je »opičji
ples« strategija vzdrževanja krhkega visokega samospoštovanja.
97
Miller (2009: 27) posebej opozori, da je v to igro dominacije posameznik
dobesedno »povlečen« — ne gre za zavestno odločitev. Posamezniku (moškim
v prvi vrsti) se je izjemno težko upreti »povabilu na ples«. Odziv je ponavadi
hitrejši od misli, saj izhaja iz razvojno mlajšega dela možganov. Posameznik
se znajde v »boju za ponos«, preden to sam sploh dojame. Obrambnih
mehanizmov pa ljudje med delovanjem ne zaznamo kar tako. Živimo v svetu,
kot se nam prikazuje.
Takšno »plesanje« lahko opazimo v najrazličnejših družbenih okoljih in seveda
ni nujno, da se konča s fizičnim obračunom. Ali bo zadeva prešla na fizično
raven, je odvisno od mnogih dejavnikov. Ne smemo zanemariti alkohola, ki
zaradi vpliva na višje spoznavne procese in samonadzor naredi posameznika
bolj občutljivega za provokacije. Ker je »opičji ples« igra za ohranjanje ali
pridobitev statusa, je veliko bolj izrazit ob prisotnosti opazovalcev. Povsem
možno in precej verjetno je, da če se z osebo znajdemo na samem, steče
popolnoma normalen pogovor. Nihče ne želi biti ponižan pred drugimi, osebi
je potrebno ponuditi »častni umik« (Miller, 2011).
Ne smemo spregledati naslednjega bistva, ki ga izpostavi Miller (2011: 29) —
pri »opičjem plesu«, ne glede na to, kdo je prvi začel s provokacijami, ne
glede na to, kdo je prvi »omenil mamo in ostale sorodnike« drugega, ne glede
na to, kdo je koga prvi odrinil ali udaril, je zelo težko ali nemogoče dokazati
silobran. To je recept za pretep.
Miller (2011: 30) prav tako pojasni, da je »opičji ples« predvsem moški ritual.
Tisti, ki začenja igro za dominacijo, si praviloma izbira nasprotnika, katerega
oceni, da sta si na približno enakem statusnem nivoju. To pomeni, da
»normalno« (običajno) socializirana oseba ne bo izzvala otroka ali starejšo
osebo. S takšnim dejanjem bi lahko kvečjemu zgubila družbeni status.
V redkih primerih pa se lahko zgodi, da kakšen moški zapade v namišljen
»opičji ples« z žensko. Takšna situacija je lahko nevarna. To ni klasična igra
98
za dominacijo, lahko pride do prekoračitve okvira »ne poškodovati«. Moški v
utegne imeti tem primeru resne težave s samopodobo. Če se mu ženska
verbalno ne podredi, se lahko zadeva konča tudi s posilstvom (ibidem).
V modernem času se spreminja podoba moške vloge. Včasih so bile razlike
med moškimi in ženskami bolj izražene. Danes postajajo čedalje bolj
zabrisane. Izrazito mačistična podoba moškega danes nekako ni več v trendu.
Pojavlja pa se čedalje več moških s tradicionalno nekoliko bolj ženstvenimi
lastnostmi. Raziskave ugotavljajo, da je danes najbolj privlačen »androgini«
tip moških — kar pomeni, da je na skali izrazito ženskih in izrazito moških
značilnosti nekje vmes. Zanimivo je vprašanje, kako te spremembe v
identiteti moškega vplivajo na potek igre za dominacijo in agresivnih tendenc.
Miller kot obliko nasilja posebej obravnava »Status-seeking show«. Ta oblika
nasilja služi, podobno kot »opičji ples«, pridobivanju spoštovanja in statusa v
družbi. Značilen je zlasti za bolj marginalne subkulture (kot je recimo
kriminalna), kjer se spoštovanje in ugled dosegata s tem, koliko je nekdo
»znan po nasilju«. Eden izmed varnejših načinov za storilca je, da brutalno
napade žrtev, ki ga ne more ogroziti. Če napade koga iz lastne družbe ali
skupine, je to lahko nezaželeno in ne prispeva dobrim odnosom s prijatelji in
zavezniki. Če napade nasprotnika, tvega nepotreben upor in maščevanje. Zato
je najvarneje, da napade naključno osebo iz nekega drugega kraja, recimo
naključnega turista ali popotnika. Za zunanje opazovalce, in predvsem za
žrtev, je takšno dejanje videti popolnoma nesmiselno in nepovezano. Storilec
pa s tem zasluži strahospoštovanje svojih zaveznikov in nasprotnikov, da ga le-
ti cenijo in pustijo pri miru (Miller, 2011: 33-35).
Razlog, zakaj Miller (2011: 33-35) to obliko obravnava posebej, je v tem, da
ta oblika nasilja ne sledi pravilom in omejitvam igre za dominacijo. Prav
nasprotno, cilj napadalca je dokazati svojo »norost«, zato je takšno nasilje
lahko izjemno brutalno. Lahko se začne podobno kot »opičji ples« ali pa kot
napad presenečenja.
99
7.2.2 Skupinska igra za dominacijo
»Skupinski opičji ples« (GMD) je izkazovanje solidarnosti skupini. Obstajata
vsaj dva nivoja ali (pod)oblike. Na najnižjem nivoju gre za odvrnitev tistih, ki
ne pripadajo skupini, da posegajo v notranje zadeve. Na nek način gre pri tem
za vzpostavitev teritorija. Kot primer Miller navede posredovanje policistov
pri nasilju v družini. Pogosto se namreč dogaja, da ob prihodu policistov žrtev
potegne skupaj z agresorjem in se obrneta proti policistom (Miller, 2011: 30).
Sem recimo prištevamo neko skupino mladeničev, ki se zadržuje na določenih
krajih in se čutijo pripadnike neke soseske ali tolpe. Na tem nižjem nivoju je
situacija praviloma nenevarna, če upoštevamo navodila in se umaknemo z
»njihovega teritorija«. Ampak ponavadi se v posamezniku »prebudi opičji
del«, ki bi rad bil glavni petelin na vasi. Igranje igre za dominacijo v tem
primeru je lahko nevarno (Miller, 2011: 57). Pri ravnanju s tovrstnimi
skupinami pomaga, če lahko razberemo, kakšen status ima določena oseba.
Posamezniku v skupini daje moč ravno skupina, tudi prisotnost neke oblike
avtoritete. V teh skupinah je »avtoriteta« ponavadi t.i. »alfa samec«.
Izločanje »vodje« iz situacije lahko bistveno spremeni razmere (Miller, 2008,
2011).
Pri »skupinskem opičjem plesu« na višji stopnji je žrtev včasih nekdo izven
skupine, dostikrat pa gre za njenega člana, ki je skupino nekako izdal.
Izkazovanje pripadnosti skupini s sodelovanjem v nasilnem dejanju je
osrednja prvina GMD-ja na višjem nivoju. Z nasilnim dejanjem skupina krepi
notranjo kohezijo in dodatno ustvarja strah(ospoštovanje) navzven, kar ji daje
dodatno moč. GMD zaradi učinkov skupinske dinamike z lahkoto preide v
brutalno izživljanje nad žrtvijo. Nekatera izmed najhujših oblik nasilja so
rezultat GMD-ja, vključno z vojnimi zločini (Miller, 2009: 31). O teh učinkih v
vojni podrobneje pišeta Grossman (2009) in Dutton (2007).
100
»Skupinski opičji ples« je zaradi učinkov, o katerih smo govorili v poglavju o
skupinski in socialni dinamiki, lahko zelo nevaren. Kot smo že povedali,
Grossman (2009: 149) ugotavlja, da posameznik sam po sebi ni morilec — a ko
je v skupini, to lahko postane. Dodatno nevarna je lahko mešanica GMD-ja in
procesne oblike predatorstva, o katerem bomo govorili v nadaljevanju.
Miller (2011: 31-33) kot vzorec nasilja opredeli tudi »Educational Beat-Down«.
Ta oblika zajema primere, ko skupina fizično kaznuje kršitelja norm. V
nekaterih subkulturah je namreč normalno, da se kršitelja določenih norm
»opozori« ali kaznuje fizično. To predstavlja način reševanja problemov.
Miller za primer navaja zaporniško subkulturo. Če kaznovani »sprejme lekcijo«
in se podredi avtoriteti, se nasilje preneha, sicer lahko pride do zaostritve
(Miller, 2011: 31-33).
7.2.3 Napad plenilca
Plenilsko nasilje bomo torej razumeli v ožjem smislu po Millerju (2011: 36). Če
ponovno izhajamo iz »živalskega sveta«, velja za ubijanje znotraj lastne vrste
nekakšna internalizirana »prepoved« ali omejitev (Lorenz, 1963; v Ule, 2009:
270). Ta omejitev pa ne velja za lov in ubijanje plena. Posebnost ali
značilnost ljudi (storilcev ali napadalcev), ki jih Miller (ibidem) označi za
plenilce, je v tem, da vidijo tudi človeško žrtev kot plen. Za njih večinoma ne
veljajo omejitve neubijanja lastne vrste. To zlasti velja za sociopate, ki pa jih
je po mnenju raziskovalcev v družbi zelo malo (okoli 3 odstotke v ZDA; glej
Grossman, 2009: 182; po APA, DSM; Baumeister in Bushman, 2007: 68).
To pomeni, da se morajo preostali posluževati različnih oblik čustvenega
distanciranja in racionalizacije. Kot pravi Miller (2011: 68), potrebno je
veliko, precej ekstremne »mentalne gimnastike«, da si storilec prikaže
sodomizacijo 80-letne babice kot sprejemljivo. Na tem mestu velja opomba,
da sploh nimamo v mislih hujše patološko motenih oseb, ampak relativno
»normalne« posameznike (s psihiatričnega vidika). Miller (2011: 37)
101
pojasnjuje, da se plenilci razlikujejo po stopnji asocialnosti, tj. kako zelo
vseeno jim je za življenje drugega. Sociopati nedvomno sodijo v sam ekstrem
kontinuuma. Nekateri pa se recimo samo pretvarjajo, da jim je vseeno,
medtem ko drugi v to tudi sami resnično verjamejo.
Zaradi narave socialne konstrukcije sveta si posameznik resničnost lahko
»naslika« kakorkoli si želi. Sploh če mu pri tem pomaga družba, bodisi skozi
socializacijo ali neposreden socialni vpliv. Pri tem jim je vsekakor v veliko
pomoč nezavedno. Obrambni mehanizmi so zelo učinkoviti proti občutkom
krivde in pomagajo vzdrževati bolj ali manj »čisto vest«. Človek se vede v
skladu s tem, kako vidi svet. Razumeti moramo, da ti ljudje svet vidijo precej
drugače od nekriminalne populacije. Mehanika in dinamika duševnosti, ki to
omogoča, pa je enaka tako pri kriminalcih kot pri vseh ostalih ljudeh. Zato je
spoznavanje sebe hkrati spoznavanje drugih in obratno.
Poznavanje stopnje asocialnosti plenilca, po Millerju (2011), ni bistvenega
pomena za samoobrambo. Razloži, da se enkrat, ko se napad začne, različne
stopnje asocialnosti z vidika nevarnosti za žrtev relativno izenačijo. Tudi
plenilec, ki mu sicer ni popolnoma vseeno za sočloveka, je v trenutku, ko se
je odločil in začel z napadom, pri sebi že premagal notranji upor, zato bo
stvar speljal do konca. Takrat v očeh napadalca nismo človeško bitje, ampak
plen, vir neke dobrine, katere si zelo močno želi.
Kot smo že omenili, je po Millerju (2011: 26) cilj plenilskega nasilja pridobitev
neke materialne dobrine ali koristi od osebe ali pa je dobrina kar oseba sama.
V prvem primeru govorimo o običajnem plenilcu, sem spadajo ropi, vlomi,
tatvine in podobna kazniva dejanja, katerih namen je materialno in
premoženjsko okoriščanje. Storilcu ni v interesu, da poškoduje žrtev, če to ni
potrebno. Dobrino si želi prilastiti na čim lažji in varnejši način. To v
nekaterih primerih lahko pomeni grožnjo z uporabo sile ali pa takojšen
sunkovit napad presenečenja.
102
MacYoung (2011) opozarja, da je najslabša stvar, ki jo kdo lahko reče,
medtem ko gleda v cev pištole roparja: »Ne upaš!«. To ni primeren trenutek
za igro dominacije. Takšno in podobna ravnanja lahko neposredno aktivirajo
»opičje možgane« pri storilcu in nam bo še preden se zave, dokazal, kdo »drži
moč v rokah«. Najboljša opcija za deeskalacijo običajnega plenilca in
preživetje je ponavadi upoštevati navodila, saj hoče samo denar.
Ni nujno, da napad temelji na bliskovitosti in presenečenju. Prav tako nevaren
je lahko »šarmantni« pristop, pri katerem plenilec izkorišča svoje
komunikacijske in socialne veščine, da zapelje žrtev v past. To je lahko že
preprosto preusmerjanje pozornosti, nedolžno vprašanje po uri ali cigareti. V
bolj kompleksnih oblikah pa plenilec naveže navidez zelo pristne stike z
žrtvijo in ji dobesedno »zleze pod kožo« (Miller, 2011).
Ta drugi pristop je značilen zlasti za drugo vrsto plenilcev — procesne
plenilce. Njihov cilj je sam po sebi nasilje. Sem sodijo predvsem posiljevalci
in serijski morilci. Šele ko ustvarijo primerne (intimne) pogoje, se pokažejo v
pravi luči in uporabijo silo. Ta oblika nasilja je, zaradi svoje zahrbtnosti in
ponavadi sadističnega cilja, izjemno nevarna. Če se pri običajnem plenilcu
lahko rešimo s tem, da mu damo, kar želi, pa to pri procesnem ni opcija.
Miller posebej poudari, da se procesnemu plenilcu pod nobenimi pogoji ne
smemo pustiti zvezati. To je povsem zadnja možnost rešitve (Miller, 2011: 36-
40).
Vidimo pomembne razlike med dinamiko socialnih in asocialnih oblik nasilja.
Ključna razlika je v tem, da je napad plenilca privzeto presenečenje, socialno
nasilje pa je v osnovi »igra« ali »ples« za dominacijo. Običajni plenilec bo
nasilen, če mu damo povod, kako resna pa bo igra za dominacijo, je odvisno
predvsem od socialnih dejavnikov (prisotnosti občinstva, skupine ali
avtoritete). Opazimo lahko, da se v resničnem življenju nobena izmed
naštetih oblik ne pojavlja v »čisti« oz. idealni obliki. Prav tako je možno
prehajanje iz ene oblike v drugo med samim dogajanjem. Pri tem je zelo
pomembna vloga žrtve, ki lahko po nepotrebnem dodatno poslabša svoj
103
položaj. Prav tako je, zlasti pri procesnem plenilcu, pomembno pravočasno
prepoznati grožnjo in vedeti, kdaj ter kako ukrepati (Miller, 2008, 2011).
7.2.4 Samoobramba in borilne veščine
Velja pripomniti, da pri napadu plenilcev prav dosti ne pomaga nobena borilna
ali samoobrambna veščina. Strategija plenilcev namreč temelji na
presenečenju in onemogočanju. Plenilec deluje po racionalnem ekonomskem
principu maksimizacije dobičkov in minimalizacije stroškov. Namen plenilca je
na najbolj varen način si prilastiti dobrino in oditi domov. Brez zbujanja večje
pozornosti in kompliciranja. Po tem ključu tudi izbira žrtve. Šibkejša in bolj
dostopna je žrtev, tem bolje je (Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011).
Podobna ekonomska logika deloma velja tudi pri socialnem nasilju. Ampak
obstaja pomembna razlika. Cilj igre za dominacijo je tekmeca premagati. Pri
napadu plenilca pa je vprašanje preživetja. V tem je tudi eden izmed
razlogov, zakaj so mnoge borilne veščine, zlasti tiste s primesmi športa,
povsem neprimerne za samoobrambo.
Vsaka oblika športne borbe ali sparinga vsebuje vsaj neka pravila in
udeleženci vedo, da ne gre »zares«. Tekmeca se borita za zmago tj. ponos ali
status, merilo uspeha pa je nadvlada ali ponavadi kar točke. Borba poteka
tako, da se tekmeca postavita eden nasproti drugemu in začneta z izmenjavo
udarcev. Po opisanih značilnostih je športna borba podobna individualni igri za
dominacijo, saj je tudi to oblika tekmovanja in »ne gre zares«. Oseba, ki ima
razvite refleksne odzive za športno borbo se bo tako, kot je trenirala, odzivala
tudi v »uličnem pretepu«. Če je dobra v športu, bo najbrž tudi zmagala.
Ampak opisano ni ne več ne manj kakor — pretep. Za to pa lahko prekrškovno,
odškodninsko in kazensko odgovarjamo. Mnoge tradicionalno in športno
usmerjene borilne veščine trdijo, da poučujejo samoobrambo. V resnici pa z
instrumentalnim pogojevanjem programirajo scenarij za pretep. Če malce
karikiramo, je pretep nelegalna športna borba brez pravil. Samoobramba pa
je boj za preživetje (Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011).
104
To seveda ne pomeni, da se pretep ne more spreobrniti v boj za preživetje.
En tak scenarij je recimo lahko, da se za »soplesalca« izkaže, da ni »opica«,
ampak plenilec. Morda je celo tak plenilec, ki ne deluje sam, ampak v
skupini. Plenilec se bo to »igro« šel zares. Miller (2008: 10) karikirano
ponazori razliko med športno (tekmovalno) in plenilsko miselnostjo. Če ima
nekdo z miselnostjo plenilca v četrtek zvečer na sporedu spopad s svetovnim
šampionom v težkem boksu, ga bo ustrelil že v torek. Iz perspektive plenilca
to ni videti kot varanje, saj te besede v slovarju plenilca sploh ni. Obstajajo
samo ocena verjetnosti, taktika (način) in končni dobiček.
Razlik med borilnimi veščinami in samoobrambo je še veliko. Za ponazoritev
smo jih izpostavili le nekaj, ker želimo opozoriti na posledice, ki jih lahko ima
nepoznavanje in neupoštevanje dinamike resničnega nasilja. Seveda, kot
ugotovi Miller (2008, 2011), problem mnogih pristopov k treniranju
samoobrambe in aplikativnih borilnih veščin ni v tem, da so tehnike, ki jih
poučujejo, napačne, temveč v tem, da so programi nepopolni in pomanjkljivi.
Vsaka veščina je lahko učinkovita v samoobrambi, če se pravilno in celostno
poučuje. To pa pomeni upoštevanje pravnih, etičnih, fizioloških,
psihosocialnih, kriminoloških in šele nazadnje tudi tehničnotaktičnih vidikov,
ki ne smejo biti zožani samo na fizično borbo.
105
8 Razprava
Zaradi izrazite kompleksnosti in interdisciplinarnosti obravnavane tematike
smo veliko interpretacije in zaključkov umestili v samo besedilo. Zato na tem
mestu ne bomo pretirano razpravljali, ampak samo združili ključne ugotovitve
in ovrednotili postavljene hipoteze.
8.1 Prva domneva
V prvi predpostavki smo trdili, da nam razumevanje različnih oblik fizičnega
nasilja in njihovega procesa omogoča, da nevarno situacijo pravočasno
prepoznamo in se ustrezno odzovemo nanjo (medtem ko so neločevanje
različnih oblik, nepoznavanje procesa ali napačne predstave o njem lahko
usodni).
Pokazali smo, da je s psihološkimi spoznanji na področju motivacije možno
pojasniti izvore agresivnega vedenja in ugotoviti temeljne dejavnike, ki
vplivajo na manifestacijo nasilja. Fizično nasilje v kontekstu samoobrambe je
samo ena izmed možnih pojavnih oblik agresivnosti, ampak za celostno
razumevanje njene dinamike je potrebno poznavanje tudi širše problematike.
Fizični obračun je namreč samo vrh ledene gore. Za nastanek nasilnega
dogodka je morala biti izpolnjena vrsta pogojev, ki so situacijo pripeljali do
tega, da se je oseba znašla v vlogi napadalca ali žrtve.
Socialna konstrukcija sveta, kognitivne napake in kategorizacija znanja,
nezavedni obrambni mehanizmi, negativni afekt in frustracija, socialno
vplivanje, pritisk skupine in avtoritete, ocena pričakovanega dobička in
morebitne škode, čustveno distanciranje, skladnost samopodobe z vedenjem
in prekrivanje realne podobe z idealno. Vse to so pomembne psihološke
zakonitosti, na osnovi katerih je kljub kompleksnosti možno analizirati in tudi
napovedovati vedenje. To je možno tako v dolgoročnem smislu kot tudi
neposredno, v potencialno nevarni situaciji.
106
Vsekakor je koristno, če spoznanja lahko strnemo v nek bolj preprost model,
ki nam omogoča hitro, a hkrati dovolj zanesljivo oceno nevarne situacije oz.
grožnje. Takšen model smo tudi predstavili in pokazali pomen ločevanja med
različnimi oblikami. Model kot tak pa je neuporaben, če ne razumemo
zakonitosti psihosocialne dinamike, ki ga vsebuje. Prav tako bi bilo dobro, če
bi lahko jasno opredelili ali našteli »pravilne« odzive na tipske situacije, a
vendar bi to bilo lahko že preveč zavajajoče.
Nasilje je preveč kompleksen fenomen, ki prihaja v najrazličnejših oblikah in
se v prvi vrsti odlikuje po svoji nepredvidljivosti. Zato je vsak poskus
opredelitve standardiziranega odziva, ki ne temelji na razumevanju dinamike,
lahko nevaren in celo usoden. Ne obstaja idealna in univerzalna rešitev,
tehnika, veščina, sistem, nasvet, ki lahko s stoodstotno gotovostjo zagotavlja
varnost. Zatekanje k prepričanju, da je nekaj vedno gotovo res, služi samo
krepitvi občutka varnosti in ne pomaga preživetju resničnih scenarijev.
Sklenemo lahko, da poznavanje temeljnih psihosocialnih zakonitosti, ki so
podlaga razumevanju različnih oblik fizičnega nasilja in njihovega procesa,
pomaga k uspešni razrešitvi potencialno nasilne situacije. Prvo hipotezo lahko
potrdimo.
8.2 Druga domneva
V drugi hipotezi smo trdili, da zavedanje lastnih (nezavednih) kognitivnih
procesov (»poznavanje sebe«; osebnostni razvoj) povečuje osebno varnost in
zmožnost ustreznega odzivanja v samoobrambnih situacijah.
Posebej smo izpostavili pomen nezavednega pri ustvarjanju podobe sveta, v
katerem živimo. Kot smo že zapisali, je eno od najpomembnejših spoznanj v
psihologiji ugotovitev, da ljudje ne živimo neposredno v stvarnosti kot taki,
ampak se vedemo skladno z lastno predstavo o njej. Kognitivne napake in
107
obrambni mehanizmi so del vsakega posameznika in sleherne socialne
interakcije. Če verjamemo vsemu, kar nam naš razum prikazuje, se lahko
hitro znajdemo v težavah.
Delovanja nezavednega ljudje praviloma ne opazimo, ker živimo v stvarnosti,
kot se nam odkriva. Ponavadi se šele ob večjih neskladjih med dejanskostjo in
našo predstavo o njej ljudje »malce vprašamo«. Pogosto nam ni jasno, zakaj
se počutimo, kot se, in zakaj ne ravnamo skladno s tem, kar si želimo. V
vsakdanjem življenju nas take reči morda nekoliko ovirajo, v življenjsko
nevarni situaciji pa nas lahko tudi ubijejo. Zato se je predhodno potrebno z
lastnim nezavednim »spoznati« in »spoprijateljiti«.
Ugotovili smo, da stres učinkuje na višje spoznavne procese in obenem okrepi
razvojno mlajše funkcije. Ti učinki so še posebej močni pri hudih šokih in
lahko povzročijo popolno blokiranost. Zato se ljudje ob zaznavi nevarnosti
vedemo veliko bolj nezavedno kot sicer. Tisti del možganov, ki je zadolžen za
zavestno doživljanje in razsojanje, stres najprej in najbolj prizadene. Prav
tako je hitrost delovanja nižjih spoznavnih procesov veliko hitrejša od
zavestne misli. To pomeni, da se ob pojavu stresnega dražljaja najprej
odzovemo in šele nato pomislimo.
Če tudi sicer v življenju varamo sami sebe s pomočjo obrambnih mehanizmov,
nas bodo ti zahrbtno pokopali v fizično nevarni situaciji. Če takšen stik z
realnostjo sploh preživimo, bodo posledice tudi v obliki potravmatske stresne
motnje. Večina ljudi osebno ni imela neposredne izkušnje s fizičnim nasiljem.
Mnoga prepričanja, načini razmišljanja in pogojeni odzivi sodobnega človeka
niso združljivi z njegovim preživetjem fizične grožnje. Glavni izvor informacij
o nasilju so mediji, ki ustvarjajo napačno predstavo o kriminaliteti nasploh.
Nasilje je tudi sicer v družbi slabo razumljeno in v veliki meri tabuirano.
Zatiskanje oči pred nasiljem v družbi in lastnim agresivnim potencialom ne
pomaga preprečevanju nasilja. Prav nasprotno, dodatno prispeva.
108
Z zavestnim (s)poznavanjem sebe odvzemamo moč kognitivnim napakam in
obrambnim mehanizmom. Dolgoročno pa lahko na ta način natreniramo
nezavedno, da nam bolje služi. Tako kot lahko upravljamo avtomobil na
nekakšnem »avtopilotu«, lahko tudi natreniramo nezavedno, da samodejno
prepoznava in se ustrezno odziva na grožnje, povezane z nasiljem. Predpogoj,
da nam intuicija v resnici služi, pa so pravilne predpostavke o objektivni
stvarnosti in resnični dinamiki nasilja.
Poznavanje sebe torej pozitivno prispeva k osebni varnosti kot tudi izboljšuje
zmožnosti odzivanja v samoobrambnih situacijah. Tudi drugo hipotezo lahko
potrdimo.
8.3 Tretja domneva
Trdili smo, da je strah temeljni dejavnik, ki moti delovanje kognitivnega
sistema. Obvladovanje strahu povečuje osebno varnost in zmožnost
ustreznega ukrepanja v samoobrambnih situacijah.
Stresni odziv lahko razumemo kot odziv organizma na nevarnost. Doživljanje
nevarnosti pa je neposredno povezano z občutkom ogroženosti, kar je v bistvu
strah. Stopnja in učinki stresa pa so v veliki meri odvisni od posameznikove
subjektivne ocene situacije. Če posameznik situacijo doživlja kot bolj
nevarno, bo stres hujši. Posameznikova interpretacija situacije na zavestnem
ali nezavednem nivoju aktivira stresni odziv. To pomeni, da se najprej porodi
občutek ogroženosti oz. strah in šele nato steče stresni odziv.
Ena izmed oblik stresa je tudi frustracija, na katero se posameznik lahko
odzove z različnimi čustvi, najpogosteje pa z jezo. Vsa čustva nekoliko motijo
delovanje kognitivnega sistema. Človekov pozitivni ali negativni odnos do
stvari ustvarja pričakovanja, ki popačijo zaznavo in jo pristransko
interpretirajo. Delovanje našega razuma je podvrženo iskanju skladnosti in
smisla. S pripisovanjem vzrokov dogodkom osmišljamo svet, v katerem živimo.
109
Postane nam bolj jasen, predvsem pa manj negotov in bolj predvidljiv ter
obvladljiv. Izkaže se, da je pogosto lažje prilagoditi našo podobo resničnosti,
kot se spoprijeti z dejansko situacijo. Tako se oblikujejo različne strategije
vzdrževanja pozitivne samopodobe, ki v prvi vrsti delujejo s pomočjo
obrambnih mehanizmov, katerih se sploh ne zavedamo. Obrambni odziv je
reakcija na grožnjo, torej je v ozadju zopet strah.
Ljudje se počutimo varni in zadovoljni, če smo sprejeti od drugih. Posameznik
se skupinskemu pritisku podreja ravno zaradi strahu, da ne bi bil sprejet. Raje
sprejme interpretacijo sveta, ki ga narekuje skupina, kot da bi sam spoznaval
stvarnost, tako kot je. Bolj zaupa neki avtoriteti kot samemu sebi.
Po drugi strani je prav tako res, da če ne bi nikoli občutili strahu, ne bi bili
zmožni prepoznati nevarnosti in telo se ne bi ustrezno pripravilo na spopad.
Zato je strah pomembna prvina preživetja. V prekomerni količini pa je
izjemno škodljiv, saj ojači učinke stresa čez mejo, ki je zaželena za uspešno
rešitev situacije. Od strahu preprosto otrpnemo. Ostanemo predolgo ujeti v
alarmni fazi. Tako smo šokirani, da ostanemo blokirani. Ocena stopnje
nevarnosti oz. stopnja doživljanega strahu regulira našo stopnjo vzburjenosti
pod stresom.
Vidimo, da je moč trditi, da je strah temeljni dejavnik, ki moti delovanje
kognitivnega sistema. V nalogi strahu nismo posvečali večje pozornosti, velja
pa omeniti, da različni avtorji strah različno razumejo in pojmujejo. Zato se
bomo na tem mestu zadovoljili s trditvijo, da je strah samo eden izmed
dejavnikov, ki motijo delovanje kognitivnega sistema. Nedvomno pa njegovo
obvladovanje (ne zanikanje!) pomaga uspešni razrešitvi situacij. Tretjo
hipotezo pogojno potrdimo.
110
9 Zaključek
Sklenemo lahko, da je temelj za razumevanje psihosocialne dinamike to, kako
ljudje vidimo svet. Zakonitosti, po katerih delujejo duševne funkcije in
procesi, omogočajo, da vsak človek tolmači in doživlja stvarnost po svoje.
Zaradi kompleksnosti duševnih in družbenih pojavov so si subjektivne
predstave in prepričanja ljudi lahko tako zelo različni, da se niti ne morejo
(spo)razumeti med seboj. Primer zelo drugačnega in s strani širše javnosti
nerazumljenega videnja sveta je ravno svet nasilja.
Zaradi svoje škodljive narave je nasilje splošno sprejeto kot izrazito
nezaželeno ravnanje. Stranska posledica je tabuiranje nasilja. Nihče ne želi
biti prepoznan kot nasilen, ker ga potem družba ne bo sprejemala. Še več,
kaznovan bo. Zadeva izvira iz otroštva — če bo poreden, ga niti mamica in
očka ne bosta marala. Posledično se ljudje bojimo nasilja drugih kot tudi
lastne agresivnosti. To nam onemogoča razumevanje nasilja, ker bi potem
morali sebi priznati dve zelo boleči zadevi. Prvič, smo ranljivi in umrljivi. In
drugič, tudi sami smo zmožni nasilja in ubijanja. Pred temi spoznanji nas bolj
ali manj učinkovito varujejo nezavedni obrambni mehanizmi.
Zanikanje obstoja nasilja ima vsaj tri neposredno škodljive posledice. Prvič,
preprečuje, da bi se ljudje sploh zavedali, da je to, kar počnemo, nasilje, da
komu s tem škodimo in da to ni prav. Drugič, nasilni ljudje, ki imajo za svoje
početje seveda dobrohotno razlago, sodelujejo pri socializaciji otrok in
mladine, ki se tudi sama nauči nasilja. In tretjič, nerazumevanje agresivnosti
in pravljični odnos do nasilja zmanjšujeta verjetnost, da nevarnost pravočasno
zaznamo in se nanjo ustrezno odzovemo.
Novejša spoznanja s področja vojaške in vojne psihologije kažejo, da imamo
ljudje notranji upor delati nasilje sočloveku. Ključ premagovanja upora se
skriva v čustvenem distanciranju. Učinkovito distanciranje pa nam omogoča
ravno naš razum. Mehanika in dinamika, po kateri človeški um konstruira
stvarnost, omogoča nasilje. Tisto, zaradi česar smo ljudje, »superiorna« bitja
111
na tem planetu, po čemer se razlikujemo od živali, nam hkrati omogoča, da se
pobijamo med sabo. To pa je svojevrsten paradoks.
Ob tem je popolnoma brezpredmetno voditi jalove debate o zavesti in
svobodni volji. Če ljudje res delujemo po predstavljenih psihosocialnih
zakonitostih, potem je povsem očitno, da lahko verjamemo v karkoli si
želimo. Če vsi skupaj verjamemo, da smo ljudje hudobni, bomo ljudje
hudobni. Zatiskanje oči pred lastnim razdiralnim potencialom ne prispeva
konstruktivnem prizadevanju za družbo z manj nasilja. Mehanika in dinamika
delovanja nasilnih kot nenasilnih dejanj je v temelju enaka. Nasilje v
katerikoli obliki je samo način ali sredstvo. Zato poznavanje sebe pomeni
hkrati razumevanje drugih, kar nam omogoča, da se bolje in predvsem
varneje znajdemo v svetu. S tem nakazujemo na splošno izhodiščno
predpostavko, da višanje stopnje zavesti zvišuje stopnjo varnosti.
Največja ukana, ki jo je hudič izvedel, je ta, da ne obstaja.
Charles Baudelaire
112
10 Literatura in viri
Areh, I. (2010). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
Arnejčič, B. (2008). Izbrana poglavja iz psihologije množice, vojaške in vojne
psihologije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Baumeister, R. F. in Bushman, B. J. (2007). Angry emotions and aggression. V
G. Steffgen in M. Gollwitzer (ur.), Emotions and aggressive behavior (str.
61-75). Cambridge (MA): Hogrefe.
Baumeister, R. F. in Bushman, B. J. (2011). Social psychology and human
nature. Belmont: Wadsworth Cengage Learning.
Baumeister, R. F., Bushman, B. J. in Keith Campbell, W. (2000). Self-esteem,
narcissism, and aggression: Does violence result from low self-esteem or
from threatened egotism? Current directions in psychological science,
9(1), 26-29.
Bertoncelj, F. (2010). Agresivnost vs. asertivnost (magistrsko delo). Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Black, D. (1983). Crime as social control. American Sociological Review, 48(1),
34-45.
Blocq, D. (2010). Western soldiers and the protection of local civilians: Is a
nationalist orientation in the armed forces hindering our preparedness to
fight? Armed forces and society 36(2), 290-309.
Brezovnik, S. (2010). Inštruktor Alpha borilnega sistema in drugih veščin.
Bivši pripadnik Specialne enote Slovenske policije in sedanji inštruktor v
Uradu za varnost in zaščito (ustni vir, pridobljen na treningih).
113
Cooney, M. in Phillips, S. (2002). Typologizing violence: A Blackian
perspective. The International Journal of Sociology and Social Policy,
22(7/8), 75-108.
Crain, W. (1992). Theories of development: Concepts and application. New
Jeresey: Prentice Hall.
Crisp, R. J. in Turner, R. N. (2007). Essential social psychology. London: SAGE.
Čelesnik, T. in Rozman, J. (2010). Kazniva ravnanja. V Gradivo za strokovno
usposabljanje za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije
varnostnik/varnostnica (zvezek 1). Ljubljana: Zbornica za razvoj
slovenskega zasebnega varovanja.
De Becker, G. (1997). The gift of fear: survival signals that protect us from
violence. Boston: Little, Brown.
Donnellan, M. B., Trzesniewski, K. H., Robins, R. W., Moffitt, T. E. in Caspi,
A. (2005). Low self-esteem is related to aggression, antisocial behavior,
and delinquency. Psychological Science, 16(4), 328-335.
Dutton, D. G. (2007). The psychology of genocide, massacres, and extreme
violence. London: Praeger security international.
Farrell, A. D. in Vulin-Reynolds, M. (2007). Violent behavior and the science of
prevention. V D. J. Flannery, A. T. Vazsonyi in I. D. Waldman (ur.), The
Cambridge handbook of violent behavior and aggression (str. 767-786).
New York: Cambridge University Press.
Farrington, David P. (2007). Origins of violent behavior over the life span. V D.
J. Flannery, A. T. Vazsonyi in I. D. Waldman (ur.), The Cambridge
handbook of violent behavior and aggression (str. 19-48). New York:
Cambridge University Press.
Gabriel, A. R. (1991). Nema više heroja: ludilo i psihiatrija u ratu. Zagreb:
Alfa.
Gadd, D. in Jefferson, T. (2007). Psychosocial criminology. Los Angeles: SAGE.
114
Grossman, D. (2008). On combat: The psychology and physiology of deadly
conflict in war and peace. Warrior science publications.
Grossman, D. (2009). On Killing. New York: Little, Brown and Company.
Grossman, D. in Siddle, B. K. (1999). Psychological Effects of Combat. V L.
Kurtz (ur.), Encyclopedia of violence, peace and conflict 3(Po-Z) (139-
150). Austin: University of Texas.
Huselja, A. (2010). Stres policistov. Revija Obramba, 42(3), 45-48.
Janković, L. N. (2011). Dihotomija vlog oboroženih sil v sodobnih mirovnih
operacijah (diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Jazbec, G. (2009). Razumevanje bojnega stresa. Revija Obramba, 41(4),51-
55.
Jelušič, L. (2002). Ritualizacija čustev v vojaški organizaciji. Teorija in praksa
39(1), 112-132.
Kane, L. in Wilder, K. (2009). The little black book of violence: What every
young man needs to know about fighting. YMMA Publication Center.
Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1). (2008).Uradni list RS,(55).
Kernis, M. H. (2003). Toward a conceptualization of optimal self-esteem.
Psychological Inquiry, 14(1), 1-26.
Kobal Grum, D. (ur), Leskovšek, N. in Ucman, S. (2003). Bivanja samopodobe.
Ljubljana: i2 družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje d.o.o.
Kobal Grum, D. in Musek, J. (2009). Perspektive motivacije. Ljubljana:
Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
Kovačev, A. N. (2004). Značilnosti in funkcije emocij ter njihov vpliv na
socialno dinamiko. Ljubljana: Visoka šola za zdravstvo.
115
Krahé, B. (2002). The social psychology of aggression. Hove: Psychology Press
Ltd.
Lamovec, T. (1989). Emocije in obrambni mehanizmi. Ljubljana: Zavod SR
Slovenije za produktivnost dela, Center za psihodiagnostična sredstva.
MacYoung, M. (2011). Deeskalacija konfliktov (udeležba na seminarju, 16. 4.
2011). Telovadnica vojašnice Franc Rozman Stane: Društvo Epic.
Marčič, R. (2009). Agresivnost in značilnosti samospoštovanja. V Zbornik
prispevkov / Rusko-slovenski dnevi (str. 87-94). Ljubljana: Znanstvena
založba Filozofske fakultete.
Marčič, R. in Kobal Grum, D. (2009). Povezanost samopodobe in
samospoštovanja z agresivnostjo. Psihološka obzorja18(4), 59-71.
Marilyn, M. in Hudson, R. A. (1999). The sociology and psychology of
terrorism: Who becomes a terrorist and why? Washington, D.C.: Federal
Research Division, Library of Congress.
Masten, R. (2002). Vojaška psihologija. Panika, 7(2),16-19.
Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana: Visoka
policijsko-varnostna šola.
Meško, G. (2010) Kriminologija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Miller, R. (2008). Meditations on violence. Boston: YMMA Publication Center.
Miller, R. (2011). Facing violence: preparing for the unexpected: ethically,
emotionally, physically (... and without going to prison). Boston: YMMA
Publication Center.
Musek, J. (1994a). Stresi, krize in osebna čvrstost. V M. Polič (ur.), Psihološki
vidiki nesreč (str. 29-38). Ljubljana: Uprava Republike Slovenije za
zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo.
116
Musek, J. (1994b). Potravmatska stresna motnja. V M. Polič (ur.), Psihološki
vidiki nesreč (str. 39-43). Ljubljana: Uprava Republike Slovenije za
zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo.
Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Musek, J. (2005a). Predmet, metode in področja psihologije. Ljubljana:
Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Musek, J. (2005b). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska
fakulteta, Oddelek za psihologijo.
Musek, J. (2005c). Psihološke in kognitivne študije osebnosti. Ljubljana:
Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.
Polič, M. (1994). Posameznik in skupnost v izrednih razmerah. V M. Polič (ur.),
Psihološki vidiki nesreč (str. 13-28). Ljubljana: Uprava Republike
Slovenije za zaščito in reševanje pri Ministrstvu za obrambo.
Pungerčak, H. (2010). Ukrepi varnostnika. V Gradivo za strokovno
usposabljanje za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije
varnostnik/varnostnica (zvezek 3). Ljubljana: Zbornica za razvoj
slovenskega zasebnega varovanja.
Slika 1. Pridobljeno 15. 1. 2012 na http://www.jesus-is-
savior.com/Basics/iceberg.jpg.
Tod, D., Thatcher, J. in Rahman, R. (2010). Sport psychology. New York:
Palgrave Macmillan.
Tolan, P. H. (2007). Understanding violence. V D. J. Flannery, A. T. Vazsonyi
in I. D. Waldman (ur.), The Cambridge handbook of violent behavior and
aggression (str. 5-18). New York: Cambridge University Press.
Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa. Ljubljana: Znanstveni
inštitut Filozofske fakultete.
117
Ule, M. (2009). Socialna psihologija: Analitični pristop k življenju v družbi.
Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.
Vec, T. (2006). Socialna resničnost in skupinska dinamika malih skupin
(doktorska disertacija). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za
psihologijo.
Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1). (2006).Uradni list RS, (70).
Zakon o orožju (ZOro-1). (2005).Uradni list RS, (23).
Zakon o zasebnem varovanju (ZZasV-1). (2011).Uradni list RS, (17).
Žaberl, M. (2006). Temelji policijskih pooblastil. Ljubljana: Fakulteta za
policijsko-varnostne vede.
Žaberl, M. (2009). Uporaba prisilnih sredstev. Ljubljana: Fakulteta za
varnostne vede.
